Arhiv za Julij, 2018

Kolaboracija ni bila zločin. Pravijo na RTV.

26.07.2018 ob 15:16

Dr. Jože Dežman ima prav: vsak človek ima pravico do dostojnega pokopa in groba. V tem, da opravičuje kolaboracijo, se moti.

Ni mogoče reči, da moramo presojo prepustiti zgodovinarjem. V studiu sta sedela dva, ki sta se v vsem strinjala – in udrihala čez Pirjevce, Repete, Čepiče, Trohe, Guštine. Javno radiotelevizijo si ne bi smeli pustiti vzeti. Včeraj so se tam dokopali do prave zgodovinske resnice. Dr. Jože Možina v intervjuju z dr. Jožetom Dežmanom:

»Ja, če smem: pri nas se seveda govori o kolaboraciji kot o nekem ekvivalentu zločinu!«

Ja, seveda ni tako hudo, ker že velja točno nasprotje temu, če parafraziram: »No, pri nas na RTV Slovenija že govorimo o partizanstvu kot zločinu.«

Urednica oddaje je Lidija Hren, odgovorna urednica Manica J. Ambrožič.

Možina Dežman intervju

Možina uredniki oddaje Hren Manica Ambrožič

  • Share/Bookmark

Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika

26.07.2018 ob 15:15

Zgodba z »burkinijem«, ki zadnji teden pleni pozornost množičnih medijev in se je iz Janševih preselila v skoraj vse druge, na koncu pa od podpori poslancev SDS pljusknila še v parlament, je lep zgled domačega prekomernega »napihovanja« ksenofobije: ne samo, da ima nesrečna obiskovalka Term Vivat ponesrečeno letovalno izkušnjo, najbrž nič hudega sluteča ne more niti malo razumeti, zakaj in kako je postala »rjuharica«, kot so ji zasmehljivo dejali Janševi, ker pač ni mogla niti slutiti o bedni in nizkotni politični nestrpnosti v neki neznatni Sloveniji. Zato tudi ne, kako majhne, res nepomembne dražljaje in dogodke si tukaj zmagoviti politični akterji jemljejo za svojo sovraštveno agendo. Ker si jih, če je treba, tudi izmislijo.

Da bi kdo ne razumel narobe: ko omenjam prekomernost, ne ciljam na to, da je ksenofobija v »pravi meri« sprejemljiva, ker ni, temveč na značilnost domače politične folklore sovraštva,  ko se mora za svojo propagandne namene zadovoljiti že z bizarno majhnimi in zaradi tega praktično zdravi pameti komičnimi spodbudami, saj tistih večjih ni na vidiku. In tudi če bi bile, seveda, nestrpnost ne bi bila nič bolj sprejemljiva. Zaradi takih okoliščin lahko čisto mimogrede v mentalno zahojeni državi po spletu naključij postaneš neprostovoljna medijska zvezda.

Jelinčičevo prvo poslansko vprašanje

Javnemu linču »rjuharic« so se pridružili še na RTV Slovenija v včerajšnjem Dnevniku, kjer so reklamirali Jelinčičevo »prvo poslansko vprašanje«, kot so dejali, ministrici za zdravje. Zakaj? Ker mora ta menda skrbeti za javno zdravje v kopališčih, kot je v kamere pojasnilo še en politik, ki se ima zgolj ksenofobiji zahvaliti, da znova sedi v parlamentu. Nato je nonšalantno dodal, da je njena naloga urediti, kdo se sme kopati v slovenskih bazenih! No, to ni njena naloga, to je lahkotna in mizerna ksenofobna insinuacija. Je pa naloga javnega servisa, da ne daje prostora nevarnemu hujskaštvu proti muslimanom. A kaj, ko očitno Manica Janežič Ambrožič misli drugače – najbrž to, da je potrebno javnost informirati o poslanskih vprašanjih…

Jelinčič burkiniUtrinek iz Dnevnika RTV Slovenija (20.7.2018): kako legitimirati ksenofobijo

Koncept kužnosti in količina kalcija v krvi

Pred leti sem v kontekstu analize tehnik politične diskreditacije razvil koncept »kužnosti« – včasih je dovolj že, da ste se kje na ulici rokovali z politično kontaminirano osebo, pa bodo o vas objavili članek o tem, da ste kužni tudi vi. No, v primeru ksenofobije je ta spet postal aktualen, le da se z njim ne diskreditira političnega nasprotnika, ampak Drugega, okoli katerega gradimo čustva sovraštva. V Janševem mediju so na ta način povzeli potencialno kužnost kopalke iz Term Vivat, v kateri kot glavni akter skrbi za naše zdravje nastopa omenjeni magister farmacije. Seveda zgolj zato, da bi zakamufliral svojo ksenofobno idejo:

Jelinčiča predvsem skrbi, da takšno početje ogroža zdravje preostalih kopalcev, “saj naj ne bi bilo kopanje oblečenih osebkov z obutvijo na nogah v evropskih, tako tudi slovenskih javnih kopališčih, dovoljeno”. Ob tem je spomnil, kako zdravstvene inšpekcije ministrstva po dolgem in počez preverjajo zaposlene v firmah, ki imajo stik s strankami, jemljejo brise rok, preverjajo prostore in omarice zaposlenih ter tudi prostore, v katerih se izvajajo določeni procesi. “Tudi v bolnišnicah si osebje stalno umiva roke, prav tako pa so v bolnišničnih prostorih, kjer je fluktuacija obiskovalcev velika, nameščena razkužilna sredstva.”

Predsednik SNS ugotavlja, da glede na to, “da kopalka prihaja iz krajev, kjer je struktura bolezni, pa tudi njih razširjenost, popolnoma drugačna kot v kontinentalni Evropi, je možnost okužbe s pri nas neznanimi agensi zelo možna”. Kot magister farmacije opozarja, da “že samo pomanjkanje vitamina D vodi do motenj uravnavanja količine kalcija v krvi in je povezano s številnimi hudimi motnjami, vključno s kardiovaskularnimi boleznimi, diabetesom tipa 1, multiplo sklerozo in revmatoidnim ter še čem”. A so naštete bolezni mačji kašelj v primerjavi, da vzamemo v obzir “prenosljive oziroma infekcijske bolezni Afrike, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti in glive”, ter ki se lahko “širijo direktno ali indirektno z osebe na osebo”. Jelinčič ravno zaradi tega ocenjuje, da sta ravnanje in odgovor Term Vivat zaskrbljujoča.

burkini DemokracijaZgolj ena izmed zgodb v stampedu proti burkinijem v Janševi Demokraciji

Rasist in njegov sram (ki ga ni)

V skupini Danes je nov dan so zapisali vse bistveno, kar je treba vedeti o tej zgodbi: »Vsi vemo, da je rasizem neumen. To, da si mora nekdo s sovraštvom do »drugačnih« nabildati svojo šibko samopodobo, ni kakršen razlog za zaničevanje milijard ljudi na podlagi odtenka kože. A kako reagirati v primerih, ko razumski argumenti ne zaležejo?

Z vzponom Trumpa in t.i. alt-right so fašistična prepričanja spet postala moderna. Fasada radikalne desnice se je zgladila, rasisti so postali prisotnejši v javnem prostoru – s tem pa njihove nazadnjaške ideje spet širše družbeno sprejemljive.

Frank Turner na svoji novi plošči nekoliko okorno, a pomenljivo opeva potencialno strategijo protesta: doseči moramo, da se rasisti svojih idej in dejanj sramujejo. In očitno pristop deluje: če jih ne moremo prepričati v nasprotno, jim lahko damo vsaj javno vedeti, da so njihova prepričanja zmotna in sramotna, s svojim aktivnim pristopom, pa napravimo javni prostor bolj odprt za vse tiste brez neutemeljenih sovražnih idej.«

Kandidati za ministre

Sicer pa: le kaj bi bila SDS brez sirskih brivcev iz Roga in »rjuharic« iz Term Vivat? En prazen ništrc. Zato bi moral, že zaradi zaslug pri volilnem rezultatu, Janša nedvomno prvemu ponuditi mesto notranjega ministra, drugi pa mesto ministrice za zdravje.

  • Share/Bookmark

Butli, piškotkarji in modeli brez časti: kako in zakaj z njimi v koalicijo?

26.07.2018 ob 15:15

Danes je v pismu, ki ga je poslal Pahorju, prvak SDS sporočil, da v Državnem zboru nima potrebne večine za oblikovanje stabilne vlade. Dodal je, da pa obstaja možnost, da se takšna večina kljub vsemu oblikuje v naslednjih tednih. Izraz »stabilna vlada« je v sicer kratkem pismu uporabil petkrat.

Ko je Matej Tonin v prvem krogu pogajanj glede vladajoče koalicije zaloputnil vrata Marjanu Šarcu, je to bilo le nekaj dni po tistem, ko je za Janšo obveljal za Kučanovega sina. Čeprav je slednji naredil prvemu veliko uslugo s tem, ko je vsaj začasno zrušil možno koalicijo 5+1. Argument košarice Šarcu na koncu ni bil vsebinski, ampak »formalni«. Natanko tisti, ki ga zdaj po Toninu uporablja še Janša, češ Šarčeva koalicija ne bi bila stabilna in bu ohranjala konfliktnost, zaradi česar vanjo ne želi vstopiti. Hkrati je prvak NSI napovedal, da ne zapira vrat pri drugem krogu – kakor da bo v njem ta koalicija kaj bolj stabilna in takšna, kot si je želi! Pričakovani menever »bildanja«, napihovanja Nove Slovenije, ki si s tem želi močno dvigovati ceno, češ brez nas ne bo nič, ne na levi ne na desni.

Pogovori o uspešnosti rime?

S tem so se Toninovi spretno izognili tudi morebitni zameri s strani Janše, s katerim se je nato sestal že naslednji dan – torej s »Kučanovim sinom«. Vprašajmo se zdaj, kaj točno poraja stabilnost v domačih političnih razmerah – in kaj pripomore k njeni nestabilnosti?

Zmagovalec zadnjih parlamentarnih volitev je uspel tudi v zadnjih tednih zasmehovati praktično vse svoje politične sopotnike. Razen tiste v svojih vrstah – in pričakovano Boruta Pahorja. Je morda faktor te nestabilnosti že manifestiran v globoki kloaki domačijske politične govorice ki jih v Evropi težko najdemo par? Je postalo v Sloveniji nadvse samoumevno, da za pogajalsko mizo glede prihodnje vlade in ministrskih stolčkov komunicirate z nekom, ki vas je, celo po utečeni navadi, še prejšnji dan obilno zasmehoval in žalil? Naklonjenost množičnih medijev že imate, saj tega ne bodo sposobni problematizirati.

Tovrstna govorica je v teh krajih tako neznosno normalna, da je pomembnejša dilema od tega le še tista, zakaj so omenjeni mediji in širša javnost do nje nenormalno strpni, anemični in stoični. Kajti o čem sta se potem pogovarjala Janša in Tonin? O uspešnosti rime, ki jo je nedavno objavil prvi in se glasi »Milan Kučan nima sina, a nič ne de, ima Tonina?« Najbrž sta vse to preskočila.

Tonin Kučanov sin JJIzsek iz zapisa na Svet24: Tonin kot Kučanov sin

Hlinjenje neprizadetosti

Na to, kako pomemben element psihopolitike je diskreditacijski diskurz, analiziram že nekaj časa; toda nihče še ni poskušal sistematično izmeriti njegovih pravih učinkov na mentalno pohabo državljank in državljanov, njihovo percepcijo politike in splošno kulturo. Toda zakaj se politični akterji v Sloveniji pretvarjajo, da zasmehovanj in cinizmov na svoj račun ne slišijo in ne vidijo? Morda zato, ker ne želijo poglabljati slabih odnosov. Ker jim to praktično ustreza. S čimer zavestno normalizirajo Janšev diskurz – iz svojih pritlehnih računic. Ker bi bilo odgovoriti na isti način napaka – in res bi bila. A napaka je ob tem tudi molčati.

Logika dolgotrajne, v bistvu že kar permanentne politične retorične tehnike žalitev, norčevanja, diskreditacij in zasmehovanja, za katero se skriva bolj temeljna gesta sovraštva, nestrpnosti in izključevanja, je možna le zaradi pozicije moči, prezrcaljene v realna politična razmerja: Janša ve, da se govorici ne rabi odpovedati niti za hip, iz dveh razlogov.

Prvi je, da je solidno uspešna, da žanje učinke pri njegovi volilni bazi, jo homogenizira in ustvarja skupnega političnega sovražnika, ki »ni naš«; sicer jo zastruplja s sovraštvom, a jo mentalno disciplinira sebi v prid. Drugi je pragmatičen: izgubiti s takšno tehniko niti v tem hipu kaj prida ne more, saj v pat položaju sestavljanje vlade kvečjemu sledijo predčasne volitve, na katerih bo znova zmagal. Zaradi svoje zveste, že psihološko preparirane volilne baze, ki daleč presega podporo kateri od razbitih levosredinskih ali kvazilevosredinskih strank, če levih ne omenjamo. Ne pridobiva novih volivcev, a jih tudi ne izgublja: od tod luksuz nedostojnega besedičenja.

V praksi to pomeni, da se svojim retoričnim tehnikam prvak SDS nikoli ne rabi odpovedati, ker mu ne škodijo, hkrati pa tudi ne svoji neverodostojnosti: vabiti v koalicijo partnerje, ki jih simultano zasmehuješ in žališ, že sodi v tak register nesprejemljivega. Zato velja: njegova zmaga na volitvah ni bila zgolj politična, bila je tudi psihološka zmaga diskurza diskreditacij in zasmehovanja. Ta je postal legitimen, običajen, normaliziran in končno zmagovit. Njegova spirala se lahko kvečjemu le še nadaljuje, od manj ekstremnega k bolj norčavemu in nedostojnemu.

Janša butl CerarMiro Cerar, razglašen za butla

Butli, piškotkarji in modeli brez časti

Nič od tega ni novo, norčevanje, sarkazem in zasmehovanje so elementi te politične javne govorice že dolga leta – še zlasti na družbenih omrežjih. V zadnjem obdobju dveh let se je ta radikalizirala in žal eno preredkih meja dosegla v tvitu, namenjenem novinarkama RTV Slovenija, ki ju je razglasil za medijske prostitutke. K sreči sta ga uspešno tožili.

Logika sovraštva ima torej dve ločeni tarči. Prva zadeva zunajpolitično sfero v širšem smislu, največkrat ogrožujočega Drugega: izbrisane, skupnost LGBT, etnične manjšine, muslimane. Druga je znotrajpolitična, usmerjena v politične nasprotnike – ampak ti so potencialno vsi, ki ne želijo pod danimi pogoji sodelovati in paktirati s tabo. Ločnica je enostavna: eno so »naši«, zunaj te so drugi, »njihovi«.

Trenutno so Tonin, Jelinčič, Šarec, Židan, Cerar, Erjavec, Bratušek potencialni koalicijski partnerji. Ampak vsi po vrsti so ob sedanjem povabilu bili deležni Janševih zasmehovanj. Prej ali zdaj. Poslanska kolegica ga je prepričala s tvitom, da ima Šarec plan B – dopust. V drugih retvitih – in res gre največkrat za njih – brije norca iz Serpentinška, ga razglaša za Hitlerjevega oboževalca, pa seveda Kučanovega odposlanca. Hkrati se je ponorčeval iz nekaterih imen morebitnih prihodnjih ministrov. Ne gre spregledati, da rad diskreditira rafalno. Počez. In če to počne, lahko res v naslednjem koraku smiselno pričakuje, da se bodo odzvali povabilu v koalicijo?

Včasih diskreditacijski diskurz zaplava v izjemno nizke vode. Dejana Židana je dober teden nazaj skupaj s svojimi mediji napadel, češ da rad objema fante. K temu so priložili goro fotografij, ki menda dokazujejo zanimanje predsednika SD za moški spol. V tviterašem dopisovanju z njim se je nato pretvarjal: »So fotke ponaredek? Ali v čem je problem?«

JJ židan mediji objemi tvitJanša o Židanu in neponarejenih fotkah

Mira Cerarja je mimogrede razglasil za »butla«, »model brez časti«, seveda tudi Kučanovega odposlanca in nekoga, ki mu je ukradel volitve. Alenko Bratušek je, položeno na konja Vladimirju Putinu, zasmehoval v »scenariju za vestern v Tatrah«. Že omenjenemu Toninu je večkrat ponujal piškotke, kar je pač del internih norčavih žargonov, ki jih občasno vzpostavi za potrebe bolj učinkovitega smešenja.

JJ o ŠarecJanša o Serpentinšku kot potencialnem partnerju

Kolosalna bruna v očesu

Janša je danes v svojem pismu Pahorju obtožil množične medije, da »v javnosti načrtno vzpodbujajo (ne)kulturo izključevanja«. Mar ni povsem jasno, kdo dejansko izvaja takšno nekulturo, kdo ne opazi bruna v očesu? Oziroma, natančneje: kdo nesramno projicira lastna dejanja v druge?

Še več, naklonjeni novinarji v množičnih medijih v goste bolj vabijo politične lobiste v funkciji komentatorjev, ki ponavljajo Pahorjevo mantro o vključevanju, pogovoru in sodelovanju. Kdor bi analiziral goste Petre Kerčmar in Uroša Slaka v njunih večernih oddajah na POP TV, bo v raznih Miloših Čiričih, Matejih Makarovičih, Sebastjanih Jeretičih, Matevžih Tomšičih in podobnih analitikih takoj dojel poanto.

Pozivi k veliki koaliciji z relativnim zmagovalcem so pač pozivi k temu, da politične govorice norčavega izključevanja ne jemljemo resno, da jo dopuščamo in toleriramo. Ne zgolj govorico nestrpnosti, ksenofobije, islamofobije in sovraštva. Podobno velja za goste tretjega nacionalkinega kanala, ki ga usmerjata Jadranka Rebernik in Igor Pirkovič. Ta je postal že skoraj ekspozitura politične desnice, s posebnim poudarkom na afiniteti do stranke SDS in neplačnikov RTV prispevka.

Janša tvit Putin in BratušekJanševa zabava ob Bratuškovi in Putinu

Ne komentirajo

Seveda bi bilo razumno vprašanje, čemu si nekdo želi v koalicijo s samimi butli in Kučanovimi hlapci. A pomembna je tudi obratna reakcija. Dnevnikov prispevek danes poskuša najti odzive na politično govorico zasmehovanja in nestrpnosti pri politikih samih. Z neposrednim izzivom, tokrat strankama Marjana Šarca in Alenke Bratušek:

Ob tem se zastavlja vprašanje, katerim besedam v LMŠ in SAB bolj verjamejo – vabilu prvaka SDS na pogovore, ker brez njihove podpore ne more računati na oblikovanje vlade, ali odzivom Janše na twitterju? V LMŠ na naše vprašanje odgovarjajo: »Tvitov ne komentiramo. Je pa neprimerno pričakovati od nekoga vstop v koalicijo, hkrati ga pa z lažnimi novicami napadati v lastnih trač revijah.« V stranki Alenke Bratušek pa so nam posredovali sledeč odgovor: »Prejeli smo pisno vabilo SDS na pogovore za sestavo koalicije in kasneje, ko smo sodelovanje zavrnili, tudi preklic vabila. Večkrat smo že jasno povedali naše stališče o možnem sodelovanju v vladi, v kateri bi bila tudi SDS.«

Enkrat več se je pokazalo, da niti politiki sami ne znajo ali želijo obsoditi takšne govorice. Da se temu izogibajo v velikem loku. Lep zgled je izmikanje celo takrat, ko so sami neposredne žrtve ali so k temu neposredno izzvani.

Namesto tega, da bi stranke leve sredine v tednih mukotrpnih pogajanj, kjer vsakič nova papagajsko ponavljajo zgolj to, da z Janšo ne želijo sodelovati, izkoristile neverjetno medijsko minutažo, ki se jim ponuja v siceršnji povolilni inerciji političnega dogajanja, možnost vsakič znova zavračajo. S tem pa tudi čas za javno refleksijo in argumente o tem, zakaj Janševa politika, kar je sicer njihova začetna trditev, ni verodostojna in jo je vredno prezirati. Tudi na ta način padajo standardi domače politične kulture in še bolj argumentacije.

Več:

Miro Cerar je butl

Vse Janševe medijske prostitutke

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Janšev posvojeni diskreditacijski teror

  • Share/Bookmark

Pismo vodstva RTV Slovenija: kam je šla pravica do svobode izražanja?

26.07.2018 ob 15:14

Velenjski neonacistični plakati so po pričakovanju bili deležni dveh diametralno nasprotnih reakcij politike, javnosti in civilne družbe.  Na odziv organov pregona še čakamo. Po eni strani so številni politiki, tokrat celo Miro Cerar in Borut Pahor, sicer v primeru sovražnega govora do beguncev dolge mesece vztrajna abstinenta in tudi kasneje v tem precej omledna, obsodili omenjeno dejanje, po drugi so se k besedi javili tisti, ki so poskušali z retoričnimi triki pomen plakatov zmanjševati, njihovo avtorstvo pripisovati »komijem«, kot se je izrazil Janez Janša, se cinično posmehovati in jih relativizirati z omenjanjem velenjskih spomenikov, npr. Josipu Brozu Titu.

nacizem VelenjeVelenjski plakat, povzet po objavah na Facebooku

Odvetnica Lucija Ušaj, nedavno kandidatka SDS na parlamentarnih volitvah, evidentno navdušena nad neonacisti, ker imajo zanjo »več pameti in okusa kot kdorkoli drug«, je tudi do zaenkrat skritih velenjskih akterjev pokazala veliko razumevanja: »Sicer pa, kaj je narobe, če si za družino, za državo in za raso?«

Če bi analizirali večino odzivov, bi te lahko hitro razdelili na dve osnovni kategoriji ljudi: na tiste, ki neonacizem obsojajo, ter tiste druge, ki ga tako ali drugače ne jemljejo resno, ga relativizirajo ali se iz obsodbe posmehujejo.

Ušaj plakat VelenjePretvarjanje ali simpatija: odvetnica Lucija Ušaj in njen okus

Bati se Slovenije

V običajni tekmi javnega opredeljevanja je novinarka RTV Slovenija Špela Kožar na svojem Facebook profilu zapisala nekaj, kar se zdi vredno prebrati pozorno – zato, ker je nekaj njenih besed kasneje bilo deležnih javne graje s strani vodstva javne radiotelevizije:

Tole je viselo po (mojem) Velenju. Plakati so odstranjeni in prijava podana. No, fino. Komaj čakam, da bo Pahor spet poudaril, kako mora relativni zmagovalec (13 % vs 87 %!!) sestaviti vlado. In komaj čakam, da jeseni nekateri someščani spet obkljukajo skrajno Janševo politiko, tisti drugi pa ne gredo volit. #iFEARslovenia

Po tej objavi in še enem komentarju je bila novinarka močno izpostavljena politično konotiranemu in motiviranemu linču, diskreditacijam in zasmehovanjem s strani relativnega zmagovalca nedavnih volitev, s katerim večina strank (tudi) zaradi ravno takšnega sovraštvenega govora ne želi sodelovati pri sestavi vlade. S čimer je ta »skrajna politika« prikimila točno tisti oceni o sebi, nad katero je bila ogorčena: kakor da bi se v njej radikalno prepoznala.

Ker je Kožarjeva nato v nekem manjšem komentarju Janšo mimogrede označila za nevarnega, je ta na svojem tviterju zagrozil: »Bo vodstvo @RTV_Slovenijareklo kako na ta sovražni govor svoje novinarke ali se molče strinja?« In res, dovolj je bil le namig: vodstvo mu je, celo dobesedno so se na isti način podpisali, ob naznanitvi »sovražnega govora« (!) prisluhnilo in se odzvalo.

JJ sovražni govor KožarJanša in njegov apel vodstvu, ki je naletel na odprta vrata

Javno pismo brezimnega vodstva RTV Slovenija

Novinarka ni storila ničesar posebnega: podala je svojo presojo o nekem politiku. Nič več kot to. Zaradi tega jo je brezimno in nepodpisano »vodstvo RTV Slovenija«  javno okaralo in ukorilo. Njihovo pismo, vključno s podpisom, zaradi kasnejše analize navajam v celoti:

Odziv vodstva RTV Slovenija – komuniciranje na družabnih omrežjih

Vodstvo RTV Slovenija je 27. marca 2018 za svoje zaposlene objavilo posebno »Izjavo o odgovornem javnem ravnanju sodelavcev RTV Slovenija«, s katero je posebej opozorilo na Poklicna merila in načela novinarske etike, ki v 21. členu (http://www.rtvslo.si/poklicnamerila) zapovedujejo, da »novinarji, uredniki in drugi ustvarjalci radijskih in televizijskih programov s svojim javnim in političnim delovanjem, z dejavnostmi v prostem času, z zasebnimi posli in finančnimi interesi ne smejo zlorabiti položaja v RTV Slovenija, škodovati natančnosti, nepristranskosti in verodostojnosti programov RTV Slovenija, ogrožati ugleda in dobrega imena posameznikov ali celotnega javnega zavoda ter zaupanja poslušalcev in gledalcev v vsebino programov RTV Slovenija.«

Za izjavo smo se v vodstvu RTV Slovenija odločili, ker so se na družabnih omrežjih pojavili zapisi, kjer to osnovno vodilo delovanja vseh zaposlenih na RTV Slovenija ni bilo upoštevano. Vodstvo RTV Slovenija od vseh sodelavcev pričakuje, da ohranjajo dostojanstvo tudi v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih in v drugih medijih, ki dosežejo širšo javnost. Bistvo verodostojnosti je namreč osebna integriteta, in če gledalec oziroma poslušalec verjame osebi pred mikrofonom ali pred kamero, potem zaupa tudi njegovim mnenjem, izraženim v zasebnem življenju.

Ob pojavu plakatov z nacistično simboliko v Velenju so se na družabnem omrežju pojavile objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS.  Ob tem je hkrati izraženo tudi nespoštovanje do svojih kolegov v informativnem programu TV Slovenija. To je primer ravnanja, ki ni v čast novinarstvu in zaposlenim na RTV Slovenija.

Vodstvo RTV Slovenija bo vse vpletene še enkrat opozorilo, da takšno ravnanje ni dopustno. Ob tem vodstvo poudarja, da sporočila sodelavcev RTV Slovenija, ki jih objavljajo na spletnih omrežjih, ne izražajo stališč RTV Slovenija.

Vodstvo RTV Slovenija

Zakaj je odziv vodstva problematičen

Prepričan sem, da je omenjena reakcija problematična iz več razlogov. Naj jih naštejem.

Prvič. Čeprav novinarka ni omenjena, odziv nesporno referira predvsem nanjo. Toda težava je v tem, da je ocena netočna: da gre za »objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS«, ne more držati, ker Kožarjeva plakatov ni povezala s stranko SDS. Je pa storila nekaj drugega: njihov nastop je postavila v kontekst splošne govorice sovraštva in »skrajne politike« v državi. Če vodstvo s »povezovanjem« meri na avtorstvo, je njegov očitek zaposleni podtaknjen in krivičen. Tega pač ni zapisala. Če s »povezovanjem« meri na opis stanja duha, pa je novinarkina ocena točna in zatorej ne more biti očitek.

Drugič. Vodstvo zahteva od svojih sodelavcev, da »ohranjajo dostojanstvo« tudi »v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih«, pri čemer se sklicuje na osebno integriteto, ki bo podlaga zaupanju v novinarja, kar menda povzroča »verjetje« osebi. Potem sledi za obljubljeno izpeljavo nenavaden sklep: če bo gledalec ali poslušalec verjel novinarki ali novinarju, bo zaupal tudi njihovim mnenjem v zasebnem življenju. Bizarno, kajti vodstvo bi moralo seveda dokazati ravno nasprotno, namreč zakaj bi neka izrečena resnica v zasebnem življenju ogrozila ugled novinarja in posledično hiše, ki ji pripada. No, kako naj bi zapisi na družbenih omrežjih, ki so javni, šteli za »zasebno življenje«, ni niti malo pojasnjeno, je pa po drugi strani zelo jasno, da je po naši ustavi pravica do zasebnosti izrecno varovana.

Tretjič. Pismo popolnoma zgreši smisel 21. člena »Poklicnih meril in načel novinarske etike«, ki ga citira in na katerega se sklicuje. Ta nikakor ne regulira ravnanja zaposlenih v »zasebnem življenju«, temveč določa postopanje v primerih navzkrižnih osebnih interesov, pravic in dolžnosti, pri čemer ima v mislih, o čemer kasneje izčrpno govorijo dodani podčleni, se pravi navzkrižni interesi pri poslovnem in programskem sodelovanju, nastopanje in sodelovanje v konkurenčnih elektronskih medijih, komercialna dejavnost, finančno novinarstvo, prejemanje daril, nagrad in ugodnosti, politično, sindikalno in stanovsko dejavnost.

Kontekst citiranega člena zanesljivo ni, da bi lahko skozi njega izražanje stališč na Facebook profilu prepoznali za »politično delovanje« in še manj, da bi z njim bil dovoljen poseg v ustavno zajamčeno pravico do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Zdaj pa se zahteva vodstva bere ravno na tak način: pod pretvezo zaščite dobrega imena zavoda se bolj ali manj posredno opozarja, da »takšno ravnanje ni dopustno«, s čimer se korenito in nevarno posega v temeljne pravice zaposlenih.

Zasebno življenje Janeza Janše

Naj spomnim, da vodstvo po novem očitno zelo moti »zasebno življenje« svojih zaposlenih, veliko manj pa ga skrbi tisto pri Janezu Janši in njegovi stranki, kadar žali novinarje in urednike ter ne plačuje RTV prispevka – ali celo poziva k temu. Ko se je v predvolilnih soočenjih moral zagovarjati zaradi svojih poslanskih kandidatk, ki se navdušujejo nad neonacisti, je zamahnil z roko, češ da to ne more biti osrednja tema zanj, ki vendar rešuje Slovenijo – razen tega pa ima njegova kandidatka zelo majhno število sledilcev, je še dodal. In čeprav jih ima Špela Kožar še manj, je z zanj značilnimi dvojnimi vatli (eni zanj, drugi za vse ostale) takoj zahteval ukrepanje vodstva.

Še več, tudi po nastopu dr. Igorja Pribca in dr. Barbare Rajgelj v Odmevih na temo sovražnega govora ob velenjskih neonacističnih plakatov je včeraj nemudoma retvitnil žaljivo opazko, češ zakaj v studio goste, ki imajo psihične težave. Mar ni ravno to tista kultura, o kateri govori novinarka Špela Kožar?

Ta je nesporno javno opozorila na sovraštvo, ki ga širi njegova stranka – ki je ravnokar zmagala na volitvah – toda zdi se alarmantno, da vodstvo zavoda stopa na stran politikov, ki zganjajo hujskaštvo in pogrom proti novinarkam in novinarjem, in te dni ravno proti njej, namesto da bi jih poskušalo zaščititi. V omenjenem pismu o tem ne bomo našli niti besedice!

Odmevi Rajgelj psihičneJanševa ocena nastopa v Odmevih na teme velenjskih plakatov

Zakaj sovražnega govora ne preganjamo

Ob znova zbujenih pričakovanjih, da bo tokrat tožilstvo preganjalo velenjske storilce, bi se morali nehati slepiti: sovražnega govora ali spodbujanja k sovraštvu in nasilju v Sloveniji praktično ne preganjamo, na kar sem opozoril na več mestih. Zakaj? Kot že nakazano v primeru Cerarjevega (ne)odnosa do sovražnega govora, je težava z njim v Sloveniji sicer mnogo širša. Čeprav je njegov pregon generalni državni tožilec Drago Šketa uvrstil celo v svoj osebni program, nič ne kaže na izboljšavo stanja – 297. člen Kazenskega zakonika, ki je edina podlaga za tak pregon, je spisan in med kršitve javnega reda in miru umeščen tako katastrofalno, da bi nujno terjal spremembo. Še več, dikcija člena je radikalno nespretna do te mere, da se na njegovi podlagi slovenski tožilci lahko brez trohice sramu javno zaklinjajo, da sovražni govor po naši zakonodaji sploh ni kaznivo dejanje! Kar so tudi storili. Če ni, potem se res ne rabimo čuditi, zakaj ga ne preganjamo in ga tudi v tem primeru ne bomo, tudi če bodo storilce našli.

Ta člen sicer pravi, da se kaznuje tisti, ki »javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije«, a z bistvenim dodatkom, ki praktično nikoli ne more biti izpolnjen: da mora dejanje biti storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir. Seveda je ob nastopu izpolnitve tega pogoja praviloma že prepozno za pregon sovražnega govora, razen tega z njim nastopi druga kvalifikacija kaznivega dejanja.

V praksi to najbrž pomeni, da je pri nas uporaba nacističnih simbolov lahko le nekaznovana, k pregonu pa ne bo bistveno prispeval niti namen javnega spodbujanja sovraštva pri storilcu, saj je ta, kot rečeno, opremljen s skoraj nedosegljivimi in nesmiselnimi dodanimi zahtevami, o čemer smo se lahko nazadnje podučili v stališču Vrhovnega državnega stališča v zadevi Erlah. Naj spomnim: takrat za začetek pregona ni zadostovalo niti to, da je publicist – nepresenetljivo takrat še član SDS – neposredno predlagal streljanje beguncev na slovenski meji.

Še več politizacije, ne manj

Vodstvo RTV Slovenija je s svojim zadnjim javnim apelom prekoračilo mejo svojih pristojnosti in nedopustno poseglo v pravico do svobode izražanja svojih novinark in novinarjev. Tovrstna praksa lahko pripelje do številnim šikaniranj, internih ukorov »nepokornim« in posledično nagrajevanja »lojalnih« in neproblematičnih sodelavcev, dvojnih vatlov za nam všečne in nam nevšečne, obenem pa tudi spontanih in nespontanih ravnanj v skladu s političnim zahtevami, tudi pritiski in diskvalifikacijami, pred katerimi pa novinarji, najmanj v tem primeru, praviloma niso deležni zadostne zaščite delodajalca.

Na ta način v slovenski medijski prostor in še bolj prostor družbenih omrežij vedno bolj vdira in postaja legitimna moč brutalne politične diskvalifikacije in ne moč argumenta. Špela Kožar ni storila tega, kar ji je bilo očitano, obenem pa je na svojem Facebook profilu povedala nekaj, kar je res. Te vrste disciplinizacija z nevarnimi posegi v »zasebno življenje«, če znova uporabim dikcijo vodstva, lahko vodi le v eno smer: še večjo politizacijo javnega servisa.

Več:

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

Katera stališča o beguncih ne pridejo v medije

  • Share/Bookmark