Arhiv za November, 2018

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

1.11.2018 ob 09:27

Sobotno Delo je v režiji novinarja Petra Raka navidezno poskrbelo za obetavno in poglobljeno branje. Nič hudega sluteči bralec bi pomislil, da bo ob naslovu »Zmerljivka: Fašist!« deležen tehtne razprave o fenomenu fašizma, še bolj natančno o tem, koga smo danes v javni razpravi pripravljeni označiti za njegovega privrženca in kakšne, sploh pa napačne, so javne rabe tega izraza. Tudi izbira ključnih besed v spletni objavi Dela bi ga prepričala: zapisali so »diskvalifikacija nasprotnika«, »nekritična raba«, »stigmatizacija in diskvalifikacija«, kar na prvi pogled zveni učeno in strokovno natančno.

Če članka potem ne bi prebral ali morda ne poznal ideoloških ambicij, pa tudi praks včasih subtilnega sporočanja pri nas, bi pač nasedel. Trdil bom naslednje: članek favorizira ozko politično interpretacijo fašizma s strani tistih, ki se pred takšno označbo najpogosteje branijo in prihajajo s politične desnice. S tem pa izpelje manever ultimativne relativizacije pojma: če je raba vselej nesmiselna, je tudi nekoga označiti za fašista vedno in povsod nesmiselno dejanje.

Delo Rak zmerljivka fašistZačetni del Delovega prispevka: fašist kot zmerljivka

Tri argumentacijske strategije

Dvom v ustrezno rabo se kot predmet razprave v domačih množičnih medijih kaže v treh najbolj pogosto navzočih argumentacijskih strategijah. Čeprav lahko dobrohotno razumem poanto o »zmerjaškem« potencialu stigmatizacije in se z njo velikokrat tudi strinjam, želim opozoriti predvsem na njen potencial za politično manipulabilnost. Ne gre za to, da so te strategije po sebi nujno napačne, kot bomo videli. Ker so vse tri prisotne v omenjenem članku, naj jih naštejem že na začetku.

Prvo bi imenoval za »argument iz neuporabnosti izraza« – fašizem je menda pripis, ki je konceptualno pomanjkljiv. Ker je pomenskih odtenkov v rabi preprosto preveč in ker meri na preveč kontekstov, je pojem zvodenelo prazen, s tem pa neuporaben. Namig, ki sledi: bolje, da ga ne uporabljamo.

Drugi strategiji bi dejal »argument iz odpovedi racionalni diskusiji zaradi adhominalne raba pojma«:  »fašist« je največkrat uporabljen v tonu diskvalifikacije političnega ali idejnega nasprotnika, s tem pa je zgolj nedopustni napad na osebo, nič več, in z njegovo uporabo nikoli ne dosežemo vsebinske ravni razprave. Namig, ki sledi: bolje, da se mu odpovemo.

Tretji bi dejal »argument iz nespoštovanja do žrtev pravega fašizma«: kdor intenzivno videva fašiste okoli sebe, se dejansko norčuje iz žrtev in njihovih sorodnikov pravih zgodovinskih fašizmov, s čimer ravna nedostojanstveno, nepietetno in žaljivo. Namig, ki sledi: vsekakor ne uporabljati tega pojma.

Že Orwell je dejal

Osrednjo rdečo nit članka ni bilo težko uganiti: čim manj uporabljajmo izraz »fašizem« in njegove izpeljanke. Novinar varno začenja s priljubljenim sklicevanjem na avtoriteto: že George Orwell da je svaril pred takšno rabo, ker je namenjena predvsem diskvalifikaciji nasprotnika brez realne argumentacije. In res, le kdo bi lahko pametno ugovarjal plemeniti zahtevi, da se v komunikaciji ne zatekamo k osebnemu napadu ad personam? Saj nas vendar že elementarni argumentacijski učbeniki učijo ravno težnje k razpravi o stvari sami (ad rem), kjer v debati zasledujemo interes resnice skozi izmenjavo stališč in njihovo tehtanje, nikoli oddaljevanja proč od nje v nepotrebno diskreditacijo sogovorca (ad hominem). Nepresenetljivo zato Rak v besedilu nenehno opozarja, da je izreči besedo »fašist« oblika »psovanja«, da gre za »konstantno demonizacijo«, da je »začetnik trenda« v takšni praksi bil Stalin, da je za takšnega, fašizem namreč, označil že titoizem…

Novinarjeva želja po poudarjanju teže dobrih argumentacijskih praks bi nas načeloma morala navdajati z zaupanjem in spoštovanjem – končno sem celo sam pred davnimi leti v istem časopisu priobčil daljši članek o argumentaciji ad hominem kot najbolj nevarnem orodju političnih in družbenih razprav pri nas. Morda je nekdo v čem podobnem ugledal pomembno svarilo in smo lahko zgolj veseli tovrstne pozornosti. Tudi če bi opustili dvom, da gre pri apelu k odpravi »diskvalifikacij« s fašizmom le za požrtvovalne namene dvigovanja politične in argumentacijske kulture, bi še zmerom ostala ugotovitev, ki jo bom poskušal podrobneje razčleniti – da je ponujeno sklepanje zgrešeno.

Fašizem kot resna zadeva

V članku, ki citira mnenja treh domačih avtorjev (Aljoša Kravanja, Andrej Drapal, Žiga Turk), novinar  nato išče zaslombo za začetno premiso. Kravanja opozarja, da je prepoznavanje fašizma utemeljeno na prepričanju o dejanskih vzporednicah s historičnim fašizmom in predpostavki o obstoju »tipično zgodovinskega zaporedja, ki vodi od protofašizma«. Zanj danes fašizem ni resnična grožnja, slednjo vidi v tem, kar mnogi označujejo z »neliberalno demokracijo«, po njegovem značilno za sodobno Rusijo, Turčijo in Madžarsko. Ker izraz ne opiše adekvatno politične situacije, so javne rabe pojma pretežno zgrešene.

Drapal ugotavlja, da so nekateri liberalci paradoksalno nenadoma postali zagovorniki nadvlade kolektiva nad posameznikom in zato lahko upravičeno govorimo tudi o liberalnih fašistih. Poudarek, ki se je zdel novinarju nadvse smiseln. Za njegovo tretjo pričakovano izbiro v članku, Turka kot ideologa ali vsaj kakor-intelektualca slovenske desnice, pa je nadalje »povsem nesprejemljivo in žaljivo do vseh Slovenk in Slovencev« uporabiti pojem, pod katerim so ljudje res trpeli. Ali kot pravi: »Fašizem je bil resna zadeva.« Jasno, kaj se implicira: situacija danes pri nas ni takšna.

»Fašist« kot žrtev pravega fašista

Rakov prispevek nato v svojem finalnem delu izzveni v tisto, kar želi prejkone (p)ostati njegovo bistvo, v nekaj, kar je blizu Turkovemu globinskemu poduku, da je v Sloveniji »obkladanje s fašisti tudi poskus unovčevanja zmage neke ideologije v državljanski vojni in poskus ohranjanja delitev iz tistega časa«. Skratka, prazno psovanje. Za nameček nam zmerjajoči akter, sicer menda na las podobnem Stalinovim propagandistom, s tem priznava, da »ni sposoben racionalne diskusije«, ker se dejansko ves čas boji, da »so tako imenovani protifašistični argumenti prešibki«. Za Turka so zato nenadoma najbolj fašistično razpoloženi ravno nasprotniki fašizma, tu omeni Antifo, zgrožen pa je tudi nad učinki pripisa, saj naslovnikom etiketizacije menda ukinjajo svobodo govora, jih ne vabijo na soočenja in jim ovirajo dostop do spleta, kot našteje, kar je »res fašistično«. Povedano drugače: označeni za fašiste so v resnici ultimativne žrtve pravih fašistov – in ravno ti potem hinavsko uporabljajo izraz za druge.

Je nekoga označiti za fašista res diskvalifikacija?

Sporočilo članka v Delu je kot na dlani, intenca se na koncu izteče v uniformno servirano spoznanje, da je uporaba termina »fašist« danes brezpredmetna. Toda vprašajmo se raje, ali je bilo sklepanje, ki nas je pripeljalo do ugotovitve o odvečnosti označevanja fašizma, res pravilno, nato pa še v bolj pragmatičnem oziru analize medijske naracije, ali morda za izpeljanim pozivom k ukinjanju rabe ne stoji nek cui bono – kajti komu dejansko takšna razrešitev ustreza?

Odgovor na prvo je negativen: že res, da je hvalevredno zavzemanje vsakogar, ki opozarja na pasti razprave ad hominem, toda ali drži vnaprejšnja sodba, da je takšna logična raba vedno znova neumestna? Je označiti nekoga za fašista zmeraj in neizogibno napačno, je to v vsakem primeru nastopa diskvalifikacija? Filozof David Hitchcock verjame, da ad hominem sploh ne moremo šteti za obliko logične zmote – s čimer se sicer ne strinjam, a to puščam trenutno ob strani. Pomembnejšo ugotovitev prinaša kultni raziskovalec argumentacijskih zmot Douglas Walton: ad hominem moramo šteti za veljavno obliko argumentiranja takrat, ko je trditev o osebnem značaju posameznika ali njegovih dejanjih relevantna za izpeljani sklep. Povedano zelo preprosto zato velja, da če smo poskušali utemeljiti, zakaj nekdo ravna fašistično in ga zaradi tega štejemo za fašista, ali pa je sam opis relevanten za naš argument, sama oznaka »fašist« pač ne bo več mogla šteti za gesto diskvalifikacije. S tem pa je trud novinarja po dokazovanju o nasprotnem bil zaman.

Ko ga noče prepoznati niti levica

Moja skromna trditev, da danes smemo govoriti o fašizmu in da s tem na načelni ravni ni nič narobe, če le navajamo dobro evidenco za svoje trditve, seveda implicitno predpostavlja njegov obstoj s prepoznavnimi značilnostmi, kot so avtoritarni režim z diktatorskim vodjem in kultom nekritičnega oboževanja, ultranacionalizem, preganjanje in zatiranje političnih nasprotnikov, specifična oblastna totalitarna kontrola, uporaba zgodovinske mitologije in podobno. K temu bi danes lahko dodali vzpon neonacističnih in suprematističnih gibanj, kratenje vseh vrst človekovih pravic, protibegunsko politiko, z njo povezani nativizem in številne nove forme avtoritarizma. Da pri njem morda ne najdemo enovite zgodovinske forme in da lahko naštejemo le nekatere njegove elemente, se mi ne zdi zadosten razlog za opustitev izraza. Pri tem se mi za vpeljano poanto v tej razpravi niti ne zdi najbolj ključno, kako ga definiramo.

Toda če bi kdo računal, da etiketo o fašizmu pri nas uporablja predvsem levica z namenom obremenitve politične desnice, bi se znova motil. V bistvu bi novinar Dela lahko zlahka povabil intelektualne ikone leve provenience in z njimi dosegel isti rezultat; tudi te danes nepričakovano verjamejo, da je fašizem zgolj zmerljivka – še bolj zabavno je, ko to občasno prebiramo v levo usmerjenih medijih. Povedano drugače: z Rakom se očitno strinja zelo veliko ljudi ne glede na svoj politični nazor.

Argumenti so podobni, naše levičarje takrat, ko slišijo, da se Evropa fašizira, »malo stisne«, zato ker v tem vidijo nadomestilo za mišljenje, ne pa resne analize. Zakaj bi bilo v Sloveniji kaj drugače? V označbi nekoga za fašista je menda na delu zastrašitev, tega pa si ne smemo želeti. Posledično morebitnega vzpona fašizma, pravijo, ne bo preprečil strah pred njim, ampak aktivno vodenje drugačne politike. Ugotovitev je na zelo abstraktni ravni točna, toda sredi umazane empirije ne deluje – razen tega predpostavlja, da fašizem ni na oblasti in ne sprejema odločitev. Madžarom, denimo, ki v Orbanu vidijo nevarnega tirana, je docela neuporaben. Kjer da je strah, so tudi čustva, se glasi misel, zato je v pripisu fašizma političnemu antagonistu nevarna past redukcije na neracionalno bitje, ki sledi čustvom in strastem – namesto da bi predpostaviti njegovo racionalnost. No, to smo ravnokar že slišali in citirali pri prej omenjenem Turku.

Nevarni enačaji v »politiki strahu«

Domnevni fašist je torej racionalen, nikakor zblojen, in z njim bi se morali pogovarjati. V čistem nasprotju z Umbertom Ecom, ki je v svojem seznamu temeljnih elementov fašizma navedel prav iracionalnost. Analiza delno spominja na pravila »lepega obnašanja« v argumentaciji, kakršna je razvila pragmadialektika in njen predstavnik Frans H. van Eemeren, pri kateri je smisel argumentacije dojet kot socialno odgovorno razumno dejanje, usmerjeno v druge. Saj res, kako že lahko steče takšen nadvse plemenito zastavljen pogovor s fašistom? Na način, kot smo tega vajeni na uravnoteženi RTV Slovenija? Mar danes ravno ta forma zahteve po enakopravnosti različnih mnenj v formatu menda demokratičnega disputa »pro et contra« ne diktira vedno novega nižanja standardov človekovih pravic, npr. v smislu »Dajmo se torej legitimno pogovarjati, ali bi ženskam še dovolili, da lahko naredijo splav ali ne«.

Seveda drži, da si nihče ne želi praznega in neartikuliranega vpitja, da si moramo v politiki prizadevati za vključevanjem in dialogom, da so pozivi k previdnejši rabi označevalca velikokrat na mestu, da panični antifašizem včasih povzroča več škode kot ne, a močno dvomim, da v primeru, ko je analiza točna, diskurz o fašizmu pelje le do fetišizacije »sovražnika«, kar potem menda vodi le do eskalacije čustvenih odzivov. Česar pa si, kot zveni začetna teza, ne smemo želeti. Če je srž politike v podrejanju partikularnega univerzalnemu, potem lahko to pomeni le, da se moramo z domnevnim fašistom usesti za isto mizo in dogovoriti, kaj imamo skupnega… Resno?

Da je v svetu danes problematična »politika strahu« in da sta zavračanja vredni obe na enak način, strašenje pred begunci kot skoraj zrcalna slika strašenja pred fašizmom, saj sta obe samo to, namreč strašenje, se mi res ne zdi prepričljivo iz razloga, ki sem ga navedel. Nasprotno, enačenje obeh strahov je videti skrajno naivno: ker vodi v izpraznitev pojma in fašizma ne jemlje za resno nevarnost – saj ga niti ne zazna. Svojega pogleda niti zadostno ne utemelji. V redukciji na »strašenje« se zateka v formulo »izlivanja dojenčka skupaj z umazano vodo«, das Kind mit dem Bade ausschütten; namesto izpeljane kritike konkretnih manifestacij fašizma raje vrže proč pojem sam. »Strašenje pred fašizmom« postane le še prazna retorična, s tem pa manipulativna gesta. Tudi če privzamemo, da smo pravilno kvalificirali samo dejanje, za kar bi lahko naštel kar nekaj razlogov, še vedno močno dvomim, da je strah kot strah vselej neupravičen, tako kot ne velja, da je prepoznanje fašizma nujno diskvalifikatorno dejanje.

Situacija z izbrisom »teže« fašizma me nekoliko spominja na vedno močnejše samouspavalne težnje domačih levičarjev, ki danes molčeče in zapečkarsko ugotavljajo, da so antihomofobne in protidesne taktike postale neuspešne, zato npr. na homofobijo nima preveč smisla opozarjati in je zato bolje biti tiho. V nasprotnem njene privržence le podpiramo – o tem sem pisal v  Pustiti pri miru: o navidezni strpnosti nestrpnih in nestrpnosti strpnih. Kakor da bi tudi glede fašizma bilo mogoče le še molčati!

Begunec kot novodobni Jud

Zadrega je še hujša. Kot piše Mladina ravno danes, fašisti na volitvah širom sveta dosegajo boljše rezultate. In tudi v Sloveniji se pogovarjamo o sistematični politiki zbujanju strahu do nevarnega Drugega, načrtni agendi ksenofobije, nestrpnosti, sovraštva, homofobije, psihopolitiki konspiracizma in paranoje, podrejanja medijev, intenzivni kulturi laži in propagande. Celo vsi ti konteksti nekaterih ne prepričajo. Madžarski disident in kritik Orbanovega režima Gáspár Miklós Tamás je podobno stanje na Madžarskem poimenoval za »postfašizem« – videti v njegovih oblikah neke vrste populizem, nikakor ne fašizem, kar menijo naši levoliberalni avtorji, diši po hudi konceptualni pomoti.

Sploh po nekaterih zadnjih Orbanovih posegih v polje akademske svobode, kakršna je recimo prepoved študija spola ali napoved zapiranja nekaterih politično nevarnih univerz. Prav bizarno je spremljati elaborirane teze o figuri begunca kot liku novodobnega Juda in vse vzporednice, izpeljane iz primerjave, o s tem povezani fetišistični naravi fašizma, ki potrebuje izključitev Drugega, ki pa jim v naslednjem koraku šokantno sledi decidirano zanikanje, da smo ob tem priča novodobnemu fašizmu! Potem se mi res zdi bolj prepričljiva apologetika desnih avtorjev, ki sorodnosti situacij ne vidijo in iz razumljivih razlogov zagovarjajo njihovo heterogenost.

Tednik Mladina je prav v zadnji številki na odličen način predstavil zgodovinsko analogijo med razpisom Demokracije za najbolj domoljubno pravljico, ki bo »sovražnika« opisala kot »tujerodno« živalsko vrsto in domačega junaka v podobni Kekca na misiji proti beguncem na Kolpi, ter pravljico z naslovom »Strupena goba«, s katero so nacistični ideologi otrokom želeli oprati možgane in jih pedagoško posvariti pred judovsko nevarnostjo. Ampak, glej ga zlomka, tole za nekatere nima okusa po fašizmu in morda je ravno zaradi tega stališče z indikativnim naslovom Kekec na Kolpi kot izraz fašizacije slovenske družbe pri vseh medijih moralo romati v koš.

Nepričakovane konvergence

Iz vseh navedenih razlogov so nepričakovane konvergence levih in desnih branj fašizma videti kot simptom nekega časa, ob svoji netočnosti pa tudi nevarne. Kakor da bi njegovo formo avtorji rigidno dojemali kot nekaj zgodovinsko enkratnega, s tem pa preživetega, kar se v stilu in formi več ne more ponoviti. Ko prihajajo s strani usual suspects na desnici, jih običajno s trpkim nasmeškom »razumemo«. Toda ko se jim priključijo še etablirani misleci z levice ali poskusi časopisa Delo, da bi se javni rabi fašističnih označevalcev odpovedali, čeprav iz povsem različnih nagibov, bi moral zazvoniti kakšen alarm.

  • Share/Bookmark

Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje?

1.11.2018 ob 09:24

Ima novopečeni predsednik Državnega zbora, sicer doktor veterine, res še en magisterij? Zakaj se je v dopisu iz hrama demokracije znašel podatek, da je Dejan Židan tudi magister poslovodenja in organizacije, o čemer pa, kot kaže, ni mogoče izslediti dokazil? Razkritje se je 30. avgusta pojavilo v Janševih politično-diskreditacijskih medijih, kjer svoje članke sicer dobesedno reciklirajo med sabo in so, ravno zaradi tega razloga, v en glas lahko ugotovili in zapisali naslednje: da je Židan lažnivec.

Čarobnost diskreditacije: »Mojster za reprodukcijo plemenskih svinj«

Članek z naslovom »Socialni demokrati osemenjevalca svinj prodajali kot magistra poslovodenja in organizacije« o domnevno manjkajočem magisteriju ni požel prav nobene pozornosti množičnih medijev pri nas. Šel je gladko mimo in v pozabo. Kaj točno so pri Janševih zapisali? Zapičili so se v dokument z naslovom »Predlog za izvolitev predsednika državnega zbora RS«, objavljen na strani Državnega zbora, v katerem piše, da je Židan magistriral na mariborski fakulteti:

Skupina poslank in poslancev je v uradno proceduro za predsednika državnega zbora vložila dokument, v katerem so mag. Dejana Židana razglasili za magistra poslovodenja in organizacije na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. V resnici je mojster za reprodukcijo plemenskih svinj.

Dejan Židan je postal predsednik državnega zbora z lažjo, razkriva dokument, objavljen na parlamentarni spletni strani. 23. avgusta so poslanci koalicijskih strank LMŠ, SMC, DeSUS, SAB, Levice in prvopodpisani poslanci SD, na čelu katerih je podpis Matjaža Hana, v parlament vložili predlog za izvolitev predsednika državnega zbora. Kot lahko preberete v dokumentu, so v obrazložitev zapisali: “… leta 1999 pa je to (izobrazbo, op. p.) mag. Židan nadgradil z znanstvenim magisterijem poslovodenja in organiziranja na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.”

Predlog podpisuje prvopodpisani Matjaž Han in skupina poslank in poslancev, med katerimi je na drugem mestu s podpisom udeležen sam Dejan Židan! Torej ga je moral, če ni ravnal malomarno, prebrati in se že na prvi strani zaleteti v podatek, ki je videti sporen, a nanj ni imel pripomb. No, bodimo prizanesljivi, se zgodi, ljudje nonšalantno podpisujejo marsikaj in spregledajo tudi kakšno netočnost o sebi.

predlog za izvolitev v naziv Židan dzDokument, dostopen na spletnih straneh Državnega zbora: Židan je magister poslovodenja in organiziranja

Kako so prišli do trditve, da je Židan lažnivec?

Metoda preiskave je bila v Janševih politično-medijskih delavnicah silno preprosta, pogledali so v bibliografski sistem Cobiss, v njem pa omenjenega magisterija niso našli. Ob seznamu za leto 1999, ugotavljajo, je zaveden le nek drug, a je iz veterine, z naslovom »Spremljanje reprodukcije plemenskih svinj za oceno zdravstvenega stanja reje«. Iz tega so potem sklepali: Židan laže, da ima tudi ekonomski magisterij, s katerim je nadgradil diplomo, dejansko ima le veterinarskega. Je takšen očitek na mestu ali morda pričakovano prehiter?

Židan magisterij veterineCobissov zapis o Židanovem magisteriju o reprodukciji plemenskih svinj

Kaj bi Židana razbremenilo obtožb?

Obstajata dva možnosti, da pojasnimo enigmatično stanje v prid obtoženemu laganja glede magisterija.

(1) Neomemba v sistemu Cobiss še ne dokazuje, da nekdo študija ni tudi dokončal. Povsem možno bi bilo, da takšen magisterij ima – dokazila so očitno na voljo na fakulteti, ustrezne izkaze pa ima najbrž tudi Židan sam. A to bi pomenilo, če verjamemo dikciji iz dokumenta in obenem zapisu v Cobissu, da je leta 1999 pridobil dva znanstvena magisterija. Vendar Židan tega ni storil: na zapise sploh ni javno reagiral. Niti tega ni storila njegova stranka. No, tudi odsotnost reakcije še ne dokazuje ničesar.

(2) V citiranem dokumentu je prišlo do neljube napake. Tisti, ki ga je sestavljal, morda Han, je po čisti in sicer težko doumljivi pomoti v obrazložitev dodal še izobrazbo, ki je Židan nima. Se dogaja tudi v najboljših družinah – čeprav se v hramu demokracije, sicer ekskluzivnem družinskem krožku, ne bi smelo. Se dogaja tudi, ko gre za novega predsednika te ustanove in za njegovega tesnega strankarskega sodelavca, ki je prvopodpisani pod omenjeni dokument in ga zanesljivo zelo dobro pozna. Malce čudno, ampak verjetno se. Vendar so tudi v tem primeru vsi ostali nemi: razkritja o laganju ni komentiral Han in tudi ne strokovne službe parlamenta.

Kaj bi Židana obremenilo obtožb?

Na drugi strani obstaja več možnosti, ki bi predsednika obremenile – in to ne zgolj kot lažnivca, kar je po sebi premalo natančna opredelitev, ampak tudi kot nekoga, ki se je lažno predstavljal z nazivom, a ga nikoli ni dosegel. Naj takoj povem, da neposrednega dokaza (zaenkrat) ni.

(1) Tole ni trditev, je hipotetično: Židan je iz nekega razloga v nekaterih od svojih poprejšnjih biografskih skic namerno ponudil lažen podatek o svoji izobrazbi, ki ga je nato predlagatelj Han našel in citiral, na desetine drugih poslancev in poslank nastajajoče koalicije pa nič hudega sluteč podpisalo, vključno z Levico. Kako in kje ga je Židan lansiral, zaenkrat ne vemo. S tem je v preteklosti res zavajal in lagal, kar se je zdaj z izvolitvijo preneslo v parlament, ki ga bo vodil, in širšo javnost. Situacija je bolj nerodna, kot bi kdo utegnil pomisliti. Slovenski mediji so v preteklosti že trdili, da si je novi predsednik parlamenta pridobil omenjeni naziv. Slovenska tiskovna agencija, avtorja sta Jernej Šmajdek in Mojca Zorko, je to navedla ob njegovem imenovanju v zapisu z naslovom »Dejan Židan – Z vrha kmetijskega resorja na čelo hrama demokracije (biografija)«. Ni bila edina. V njem sta zapisala:

Študij je zaključil na veterinarski fakulteti v Ljubljani in pridobil naziv doktor veterinarske medicine. Ima tudi znanstveni magisterij in naziv magister poslovodenja in organiziranja, ki ga je pridobil na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.

Židan STA magister citatIzsek iz citiranega prispevka STA

Čeprav na prvo žogo ta navedba prvenstveno ni obremenjujoča zanj, pa je v primeru, če ni točna, spet ni demantiral – članek nosi datum 23. avgust, vendar je nespremenjen in brez popravka tudi na dan 3. september. Človek na tako pomembni funkciji bi verjetno to lahko storil ali moral storiti. Strogo vzeto torej nimamo neposrednega dokaza, da bi Židan lagal ali se lažno predstavljal – in naloga medijev bi bila, da v takšni situaciji to preverijo.

(2)  Spet bi bilo možno, da novinarski zapisi temeljijo na dokumentu predloga za izvolitev, ki je pač napačen. Kar je malce bolj zoprno za Židana, je naslednja situacija na uradni strani vlade Republike Slovenije. Sistem Wayback Machine nam za povezavo (na tem naslovu) pokaže, da je tam najmanj od 23. novembra 2014 minister za kmetijstvo predstavljen takole:

Dejan Židan

rojen 16. 10. 1967

dr. veterinarske medicine, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani
mag. poslovodenja in organiziranja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru

Omenjeni zapis zabeleži enako stanje tudi na dan 11. junij 2017. Najmanj v tem obdobju dveh let in pol je torej Židan na tej strani predstavljen kot minister z magisterijem iz ekonomije. Vendar ker sistem ne beleži čisto vseh sprememb, to niso merodajni datumi nastopa omenjenega zapisa – ta se je zelo verjetno pojavil takoj po imenovanju vlade leta 2014, torej 17. septembra 2014.

Presenečenje šele pride. Situacija se je spremenila – če omenjeno povezavo odpremo danes, 3. septembra 2018, bomo na njej zasledili takšno spremembo:

Dejan Židan

rojen 16. 10. 1967

dr. veterinarske medicine, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani,

magister veterinarskih znanosti, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Židan je bil torej prekvalificiran iz »mag. poslovodenja in organiziranja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru« v »magister veterinarskih znanosti, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani«. Kdaj je prišlo do spremembe? Tega nam Wayback Machine in Google Cache Viewer ne pokažeta, vendar se je to morda zgodilo nedavno in morda po objavi članka v Janševih političnih medijih, torej 30. avgusta letos – na ta dan je sprememba že nastopila, saj sem si jo shranil v obliki zajema slike.

V dokaz prilagam spodnje zajeme posnetka zaslona.

Židan vlada.si 23 11 14Wayback Machine: zapis na strani vlada.si z dne 13.11.2014

Židan vlada.si junij 2017Wayback Machine: zapis na strani vlada.si z dne 11.7.2017

Židan vlada.si sprememba v veterinarjaSpletna stran vlada.si dne 30. avgusta 2018 in vse do danes

Kaj lahko iz tega sklepamo?

Sprememba izobrazbenega profila na uradni strani vlade Republike Slovenije nam daje slutiti, da navedeni podatek o magisteriju iz ekonomije morda ni točen. Le zakaj bi ga sicer nekdo brisal? Vendar še ne dokazuje, da se je Židan osebno lažno predstavljal in bi lahko obveljal kateri od prej navedenih scenarijev, ki ga v tej domnevi razbremenjujejo.

Na žalost ne moremo vedeti, kateri je pravi, ker tega nihče ni raziskal in najbrž tudi ne bo. Zakaj ne? Vprašanje je zavito v naslednjo dilemo: morda zato, ker političnih trobil prvaka SDS povsem upravičeno nihče ne jemlje resno, žal tudi takrat, ko je v njih objavljen celo kakšen gram resnice, ali pa iz refleksa prijaznosti, ki jo Židanova stranka velikokrat pleni s strani medijev? In še: je to morda lahko iz obeh razlogov, če bi že upoštevali, da se ni moglo zgoditi iz tretjega, splošne lenobe in apatije urednikov ali novinarjev, ker je menda z našo medijsko srenjo čisto vse v najlepšem (povprečnem) redu?

V vsakem primeru je trojni niz objav (uradna spletna stran vlade, množični mediji, dokument »Predlog za izvolitev predsednika Državnega zbora RS«) precej nerodna okoliščina, četudi bi bilo možno, da vsi nizi koreninijo v enem, ki so ga drugi povzemali, pri začetnem zapisu pa je prišlo, če naj verjamemo, da nekakšne »tehnične napake«. Da minister za kmetijstvo nikoli ni protestiral ob taki navedbi in v skoraj štirih letih on in njegovi zaposleni niso opazili napačnega podatka na strani vlade, se zdi na meji bizarnega.

Nekdo, ki ima dostop do medijskih arhivov in drugih virov, bi lahko raziskal, ali se je v preteklosti Židan morda še kje nehote predstavljal kot magister ekonomije. Mojega zgornjega utrujajočega ugibanja pa ne bi bilo, če bi omenjeno dilemo slovenski mediji vzeli resno in se naslovili na predsednika državnega zbora s preprosto poizvedbo: »Imate magisterij iz ekonomije in zakaj je na uradni strani vlade štiri leta pisalo, da ga imate?« No, pričakovati kaj takega od naših novinarjev bi bilo že hudo pretiravanje.

Spreminjanje tekstov v kabinetu predsednika republike

Opisani zaplet me je spomnil na podobnega lanskega – žal je ostal, z eno majhno izjemo, intriganten le meni. Kot pasionirani opazovalec populističnih trikov predsednika republike in njihovega vpliva na čredno obnašanje Slovencev sem ugotovil, da so na njegovi spletni strani tudi spreminjali tekste – za nazaj.

Kontekst je bila izjava, ki sem jo večkrat kritiziral in o njej izčrpno pisal: da Borut Pahor ne želi biti moralna avtoriteta. Mislim, da sem kot prvi opozoril na dejstvo, kako je v preteklosti zatrjeval nekaj temu povsem nasprotnega – da to predsednik mora biti, recimo: »Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.«. Še več, v kampanji leta 2012 je svojega protikandidata sesuval ravno z navedenim očitkom: da pri njem pogreša takšno moralno dimenzijo delovanja.

Pahorjeva že skoraj obsesivna drža upora proti lastni moralnosti se je na koncu prelevila v ekscentrično dejanje spreminjanja dokumentov na njegovi spletni strani – tistih stavkov, ki bi ga lahko obremenili, da je predsednik po lastnem poprejšnjem prepričanju vendarle moralna avtoriteta, on pa po novem meni, da to ravno ne želi biti. Razkritje o spreminjanju spletnih omemb za nazaj sem opisal v zapisu z naslovom Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto.

Doslej še nisem komentiral edine medijske zaznave tega sicer po usodnosti in teži ne ravno posebej epohalnega razkritja. Do nje je prišlo v sobotnem Delu dne 6. oktobra 2017, v času predsedniške kampanje torej in pred volitvami, kjer je v drugem krogu, na svojo osuplost, le za las premagal Marjana Šarca. Novinar je predsednika vprašal naslednje:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Pahor se je neposrednemu odgovoru na veliko izognil, ne zgolj z argumentacijskimi triki, ter mimogrede omenil, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da ne bere moje nepomembne strani. Nikoli nisem mislil, da jo. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave za nazaj.

Zlahka si predstavljam, da bi se zgodba, če bi se sploh kakšen novinar odločil to raziskati, ponovila tudi pri Židanu, sicer velikem podporniku Pahorja: tega se pač ne bere. Če pa je že res kje pisalo, da je on magister ekonomije, četudi na uradni strani vlade, v medijih ali v predlogu za izvolitev predsednika državnega zbora, ki ga je sopodpisal, s tem nima nič. Prišlo je do tehnične napake.

Več:

Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije

Huda zima za kulturo

Herbicidna medijska pomirjujočost

  • Share/Bookmark