Arhiv za December, 2018

Pahor po prvem letu novega mandata: vedno bolj zgodba o psih čuvajih

31.12.2018 ob 18:08

Kaj povedati ob prvem letu Pahorjevega drugega mandata na položaju predsednika republike, tistem pač, ki ga je uspel s svojo neoprijemljivo praznostjo in populizmom na svojstven način profanizirati in degradirati, s tem pa najbrž kronati vso svojo politično pot, prejkone utrto na podobni ravni?

Po tistem, ko je težko skril svoje razočaranje nad slabim rezultatom zadnjih volitev, ki jih je proti Šarcu v drugem krogu skorajda izgubil, je sledila prisilna zresnitev, zaradi katere še danes ni čisto jasno, ali je predsednik morda postal opreznejši ob nepričakovanem udarcu svoji nečimrnosti, ko je moral na podlagi rezultata priznati, da ljudje njegovega neznosnega koketiranja z ljudmi več ne kupijo v pričakovani meri, ali pa je večja previdnost nemara bolj posledica dejstva, da se ob zadnjem mandatu glede svojih populističnih domislic več ne rabi toliko truditi.

Isti, ker je lahko

V osnovi svoje psihopolitike na medijsko prezenco oprtega delovanja tudi v letu 2018 ni spremenil, ker je niso niti njegovi novinarski varovanci,  ki so ga ustvarili: morda je čutiti nekaj več premišljene zadržanosti pri komunikaciji z ljudmi, zares škandaloznih scen zato ni bilo, osnovnemu marketingu p(r)odajanja podobe ljudskega človeka in stavi na medijske infotainment in politainment pristope ter sebi zveste pse čuvaje pa se ni odpovedal.

Zmagovitega konja se, ob takšni podpori medijskega servisa, pač ne menja.

»Tudi fašizem«

Pahor kot prekaljeni maček, preračunan v vsaki gesti svojega ravnanja, načeloma res ne dela velikih kiksov. Tudi če jih, mediji pogledajo proč. Letos se je še največ omenjalo njegovo zadržano podporo, v resnici že kar odrekanje, katalonskemu predsedniku, ki ga je potem s težavo sprejel, o čemer sem pisal v »Torra je bil tu«: katalonsko nelagodje v predsednikovem komunikeju. No, v tej zgodbi se je že slabše izkazal Marjan Šarec.

Če že, bi v zadnjem letu omenil tri, vse po vrste pomenljive simptome njegove reflektirane politične anemičnosti, stehtane po principu všečnosti vsem, levim in desnim. Ob protestu fašistov v Trstu je uspel obsoditi tri totalitarizme in zapisati, da je med njimi »tudi fašizem« – o tem več v Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi. Kot dobro vemo iz poprejšnjih nastopov, pa fašizem ni prvi, na katerega bi meril, kadar jih ima omenja: če že kdaj, je to skoraj vedno komunizem. Obsoditi fašizem zato postane tako rekoč tretjerazredni problem.

Nemoralna neavtoriteta

Že ponarodelo je njegovo izmikanje kateri koli ideološki ali politični načelnosti, kadar bi pretila nevarnost, da mu bosta »levica« ali pa »desnica« potem nenaklonjeni: zato se bo skrbno izognil pozicioniranju okoli polpreteklih tem, domobransko-partizanske zadrege bo reševal z udeležbo na vseh proslavah in s pozivi k spravi, kadar bo treba, pa bo kot kandidat, ki nikoli »ni kandidiral za papeža« in verjame v angele, zlahka sledil krščanskem populizmu svoje vrste, kakršna je spet zadnja epizoda z jaslicami v predsednikovi palači.

Preostanku nevarnosti, ko bi moral izreči kakšen politični statement, se je, saj poznamo, vehementno odpovedal skozi svojo držo »nemoralne neavtoritete«, hkrati pa celo večkrat javno zaobljubil, da dejanj vlade ne bo komentiral in takšno držo celo povzdignil v svojo vrlino. Lagodno, ni kaj.

Imeti se moramo radi

Tudi letos je obveljalo, da ne zna obsoditi sovražnega in sovraštvenega govora, kar sicer neprepričljivo zanika: ob tem ga izdaja gesta, na katero se sklicuje: namreč silovito abstraktno in vselej nekonkretno omenjanje, da se moramo ljudje imeti radi in biti strpni, pač po nobenih vatlih ne more šteti za obsodbo.

Primerov neodzivanja je bilo tudi leta 2018 za zvrhan koš; zaradi tega, ker je bil tudi neposredno izzvan, velja spomniti na naslovnico Demokracije, še zdaleč ne edino, na kateri roke temnopoltih moških grabijo po dekletu, pod njo pa piše »Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev« – o tem več v Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije.

Preveč humanosti

Kot tretji simptom značilnega pahorjanstva v prvem letu njegove vladavine bi navedel stališče glede deportacije sirskega begunca Ahmada: v intervjuju za Dnevnik je zavzel nekakšno antihumanistično stališče in ležerno pojasnil, da smo »v razumevanju človeške potrebe po humanem obravnavanju beguncev šli predaleč«. Kar da velja tudi za dajanje nespametnih signalov s strani politikov, da so vrata Evrope na široko odprta, o čemer pišem v Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira.

Še zlasti nenavadno glede na to, da je predsednik pred dobrim letom vse presenetil s stališčem o pretiranosti žičnate ograje na meji s Hrvaško z dodano jasno sugestijo, da bi jo veljalo odstraniti. Seveda mediji niso želeli opaziti.

O čem razmišljate, gospod predsednik?

Še vedno številni naivno verjamejo, da zaradi podrejenja svoje funkcije komunikacijskemu populizmu Pahor v smislu realpolitike ne naredi prav veliko, s tem pa tudi ne neposredno veliko škode. Takšno držo je verjetno ponotranjil odgovorni urednik Večera v današnjem intervjuju.

Večer Pahor intervjuIzsek s prve strani Večera (29.12.2018): najava intervjuja v vsem svojem promocijskem blišču

Priznati moram, da že dolgo nisem videl tako prijaznega in neproblemskega pristopa ob prebiranju kakšnega pogovora z njim; še komercialna televizija in tabloidni mediji zmorejo več zmožnosti dvomljenja in kritičnosti. Sploh zato, ker se novinar Matija Stepišnik že v začetku pogovora sklicuje na čas (samo)analize in refleksije:

Smo v času, ko potegnemo črto pod leto, pri sebi in širše v družbi analiziramo, ocenjujemo, reflektiramo, se poglabljamo vase. O čem razmišljate vi kot predsednik? Ali kot državljan, človek?

O čem razmišljate? No, globinski intervju si bomo bolj kot po značilni Pahorjevi miselni praznini zapomnili zaradi odsotnosti kakšnega ne preveč nenaklonjenega vprašanja, česar ne more odtehtati niti dejstvo, da gre za novoletno priložnost. Kar v praksi pomeni: nobenih iztočnic o izmikanju odgovornosti na vseh nivojih, degradaciji funkcije, populizmu in eksploataciji medijev, sovražnem govoru in zavračanju odločnih presoj, vprašanja pa tudi prijazna, kot je tole:

»Dovolite, da vas vprašamo, ali je za vami in Slovenijo srečno leto.«

Predsednikov esej in psi čuvaji

Stepišnik nima težav komunikacijskemu populistu postavljati izzivov o populistih (»So populistični liderji, ki so na čelu držav, prehodni pojav? Ali so prevzeli vodenje držav zato, da ostanejo kot nov model politike?«), brez reference nanj, ga občudovati, ker menda Pahor celo »piše zase esej o vmesnem času, v katerem smo ta hip« in ga nemudoma, res zelo prijazno, povabiti k objavi: »Naj interveniram in vas povabim k objavi tega eseja v Večeru.«

No, tu so še vprašanjske floskule o prizadevanju za prihodnost, kjer si, seveda smo opazili, imitativno za vstop v politiko pri SD prizadeva tudi njegov sin s poziranji, podobnim apelom k zdravemu načinu življenja:

»Za kakšno politično prihodnost si boste prizadevali? Zase? In ne nazadnje za sina, ki si tudi utira pot v politiko?«

In res bo, kot sem že nekajkrat navedel, za Luko Pahorja veljalo isto kot za mentorja: mediji, tudi Večer le nekaj dni nazaj, ga gnetejo v politika novega kova po isti recepturi, s prijazno pomočjo pri razvoju njegove flirtajoče taktike.

Luka Pahor kadiVečerova skrb za promocijo politikov novega kova: Luka Pahor, ki stopa po isti, medijsko tlakovani poti

Skratka, nič novega pri Pahorju po prvem letu drugega mandata, niti staro ni vredno. Razen tega, da smo pač sredi »vmesnega časa«. No, novo-stari so edinole nedogodki, prosto po Doylu znani pod imenom incidenti Pahorjevih psov čuvajev:

Gregory (detektiv Scotland Yarda): “Is there any other point to which you would wish to draw my attention?”

Holmes: “To the curious incident of the dog in the night-time.”

Gregory: “The dog did nothing in the night-time.”

Holmes: “That was the curious incident.”

Več:

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi

Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije

Pahor kot pozitivni populist

Pahor, sladoled in cenzura

Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira

Zakaj Pahor ni dobil letošnjih volitev

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

  • Share/Bookmark

Glavni šolski inšpektor, ki ga minister nenadoma več ne hvali

31.12.2018 ob 18:07

Minister za izobraževanje Jernej Pikalo se je odločil predlagati zamenjavo glavnega šolskega inšpektorja Tomaža Rozmana. Nekaj zadnjih kritičnih in javno odmevnih primerov (zadeva kengurujčki z maltretiranjem otrok, zadeva Merc s spolnimi napadi na učenke in zadeva Steklasa s pritožbo na oceno in inšpektorjem Alenom Kofolom) mu je očitno odprlo oči in ga navdihnilo z opažanjem, da »na inšpektoratu že dolgo tli«, zaradi česar se je končno odločil za razrešitev. In ker pač vse tli, je tudi odločitev »v njem tlela že nekaj let«. Kar bi dalo slutiti, da je tega še več.

Delo Pikalo RozmanMinister Pikalo in njegov predlog: zapis v Delu

Koliko let? Vprašanje ni minorno. Rozmana je v svojem prvem mandatu na mesto glavnega inšpektorja postavil isti minister, kar so včeraj in danes opazili nekateri mediji. Česar niso, je tudi, da ga je tudi leta 2015 vehementno zagovarjal ob novem imenovanju.

Tistega leta je med novinarji zaokrožila kazenska ovadba proti Rozmanu, ki jo je evidentno spisala zelo poučena »notranja« oseba z inšpektorata. Ovadba, ki se lahko bere tudi kot anonimka, glavnemu inšpektorju očita, da je vse od leta 2006 naprej, ko je neposredno ali pa vsaj posredno vodil Inšpektorat RS za šolstvo in šport, z različnimi manipulacijami, korupcijo, zlorabljanjem položaja, goljufijami, tudi pri zaposlovanju in napredovanju »svojih« kadrov, diskriminacijo in mobingom nad zaposlenimi, finančnimi malverzacijami, okoriščanjem in drugimi kaznivimi dejanji oškodoval proračunska sredstva za nezanemarljive vsote, istočasno pa je s koruptivnim kadrovanjem po prijateljskih in strankarskih zvezah, mimo zakonsko določenih pogojev za zasedbo delovnih mest ter z neprestanim podkupovanjem »svojih« kadrov z različnimi denarnimi dodatki in drugimi ugodnostmi, popolnoma uničil vso strokovnost, verodostojnost in renome inšpektorata.

Pikalo, ki hvali Rozmana

Pikalo je poznal vse očitke, a je imel tudi ob novem mandatu leta 2015 o Rozmanu povedati veliko pohvalnega, zato ga je podprl raje kot protikandidata in prepričal tedanjo ministrico:

Vendar se Setnikar-Cankarjeva, ki sodi v kvoto ministrov SMC, ni dala. Na četrtkovi seji vlade je spet predlagala Rozmanovo imenovanje. V razpravi je po naših informacijah povedala, da gre za dobrega kandidata, ki mu podporo izreka večina zaposlenih, pohvalno naj bi se o njem izrazil tudi njen predhodnik na čelu šolskega ministrstva Jernej Pikalo, ki je sodil v kvoto ministrov SD.

Kaj nam to pove o sociološkem profilu stranke SD? Da je leta 2015 niso ganile navedbe iz ovadbe o korupciji, zlorabah položaja, goljufijah, diskriminaciji in šikaniranju zaposlenih, finančnih malverzacij, okoriščanji, ponarejanju in uničevanju listin, tudi ne številna druga pričevanja in opozorila. Niti o tem, da je Rozman domnevno zaposloval kandidate, ki večinoma niso imeli nobenih ustreznih delovnih izkušenj, ali da je svojo pozicijo uporabljal pri zaposlovanju odsluženih strankarskih kolegov, ki jim je prenehala funkcija na vodilnih delovnih mestih na ministrstvu in bi bili ali pa so bili brezposelni.

Mimogrede, zanimivo je, da je Rozman ves čas bil in veljal za odkritega pripadnika Janševe SDS, kar je tudi potrdil v intervjuju za Žurnal, kjer se je s tem odkrilo pohvalil, da bi se obranil pred govoricami:

Če kdo misli, da je nekdo vplival name, naj prinese dokaze. Sicer pa je javno znano, na kateri strani sem (SDS, op. n.), zato je to smešno.

Rozman SDS pohvali seIntervju v Žurnalu: Rozman se pohvali, da je javno znano, čigav je

Kako je na inšpektoratu tlelo

Če bi očitki iz kazenske ovadbe držali, bi se smeli vprašati, »čigavi« strankarski  kolegi so prišli na vrsto. Kot vemo, so pri strankah zelo prepleteni. Ovadba mu očita, da je za svoje prijatelje in strankarske tovariše poskrbel tudi tako, da jim sploh ni bilo potrebno opravljati zahtevnega strokovnega izpita za inšpektorja za šolstvo, da je dodeljeval dodatke, skrbel za njihovo izredno napredovanje, da je na sedež inšpektorata prihajal le občasno, za par ur, večinoma ga menda sploh ni bilo. Pa tudi, da je uredil fiktivne posle in poskrbel za pranje denarja pri obnovi prostorov, da je službeni avto uporabljal v zasebne namene, čeprav seveda do tega ni bil upravičen niti kot generalni sekretar niti kot glavni inšpektor – vse stroške, vključno z gorivom, pa je vsa leta plačeval inšpektorat.

Za vse to, da »na inšpektoratu že dolgo tli«, so skupaj z novinarji pri socialnih demokratih zelo dobro vedeli, tudi to, kot piše Dnevnik, da je kot šolski inšpektor za svoja predavanja šolam zaračunal visoke honorarje. A so ga, po besedah kasneje odstople ministrice, raje hvalili. Zato je Pikalu kot bivšemu ministru pač prisluhnila.

Zmagovita strankarska trgovina

Resnici na ljubo so takrat pri SD javno priznavali, da imajo nekaj pomislekov. Ampak ne dovolj velikih. Zmagala je, kot slikovito opiše Meta Roglič, strankarska trgovina. Do ut desquid pro quo, staro rimljansko religijsko in očitno tudi trgovsko pravilo: dam, če daš. Po domače, skratka: če boste vi za našega, bomo mi za vašega:

Nekateri naši sogovorniki iz koalicijskih vrst to »pomiritev« SD povezujejo s še enim kadrovskim dogajanjem na četrtkovi seji vlade. Na njej je bil namreč na dnevni red uvrščen tudi predlog ministrice za delo iz vrst SD Anje Kopač Mrak, da se za generalno direktorico zavoda za zaposlovanje imenuje Mavricijo Batič. Tudi o delu dozdajšnje vršilke dolžnosti generalne direktorice zavoda so krožile anonimke in kritične pripombe.

Po naših informacijah je premier Miro Cerar na omenjeni četrtkovi seji vlade ocenil, da tako glede Rozmana kot glede Batičeve obstajajo pomisleki, na katere še ni bilo v celoti odgovorjeno, in napovedal, da se bo zato s predstavniki obeh ministrstev še pogovoril. Z dnevnega reda sta bili tako umaknjeni obe imenovanji. Očitno so predstavniki ministrstev za izobraževanje in delo premierja uspeli prepričati, da sta njihova kadrovska predloga dovolj dobra: na včerajšnji dopisni seji vlade sta bila imenovana tako Rozman kot Batičeva.

Zamenjava, ki ne bo dovolj

Zanimivo je gledati,  kako si zdaj minister rešuje svojo kožo. Motiti se je menda človeško in recimo, da je nekam pozno, ob vsej evidenci, spregledal svojo pomoto glede človeka, ki ga je podpiral in hvalil. Ob tem se celo strinja s kritiki, da zgolj zamenjava ne bo dovolj. Seveda ne – ob opisanem stanju, če so navedbe iz ovadbe vsaj v grobem točne. Na tej točki se postavi tudi vprašanje njegove odgovornosti, namreč ministrove. Še zlasti, ker Pikalo na zadnje afere ni želel imeti komentarja. Včeraj smo v poročilih lahko slišali, kakšen je njegov kronski argument ob tem: da bi s svojim komentiranjem lahko »okužil« postopek, zato se mora vzdržati sleherne sodbe. Le pri Mercu je potem storil izjemo, ker se je ta primer sodno zaključil.

Minister, ki ničesar ne komentira

Sklicevanje, da je ministrstvo drugostopenjski pritožbeni organ v postopku, zato mora minister molčati, ne vzdrži resne presoje. V praksi bi to pomenilo, da ministri ne bi smeli komentirati nobenega žgočega problema, ki je odprt na sodišču in spada pod njihov resor. V resnici drži le to, da ne smejo komentirati vsega, kar bi morda ogrozilo interese ministrstva. Mimogrede, iz istega razloga tudi Rozmana ne bi smeli predlagati v razrešitev, če postopki proti njemu še tečejo.

Če bi se na ta, očitno inventivno pahorjanski način, ko se predsednik republike ne želi vpletati v državne zadeve in komentirati ravnanja vlade, kar je izrecno pojasnil, vedli vsi ministri, bi njihovi štiriletni ali še daljši mandati minevali v izrazitem lagodju: o ničemer glede navadno najbolj ključnih težav v zadevah svojega resorja, ki so znašle v sodnih postopkih in so običajno v maksimalnem javnem interesu, ne bi smeli in rabili podati javnega mnenja. Zdaj razumemo, zakaj politikom takšnega kova ostane le še Instagram.

Po drugi strani je, ob tolikšnem molku in hvali, ko ta ni potrebna, zdaj končno le razumljivo: če je šolski inšpektorat v razsulu in ne deluje, so za takšno stanje nedvoumno nadvse soodgovorni politiki, takoj za njimi pa uspavani mediji. Imena smo ravnokar našteli.

P.S.

Dne 22. decembra, po dobrih desetih dnevih čakanja, lahko mirno pripišem: v »ambrožičlamprehtslokarurbaslesjakštrukeljstepišnikovskem« svetu domače medijske odgovornosti, če naštejem sedem najpomembnejših medijev, je minister Pikalo obveljal za povsem nedolžnega, brez ene žal besede.

  • Share/Bookmark