Pahor po prvem letu novega mandata: vedno bolj zgodba o psih čuvajih

31.12.2018 ob 18:08

Kaj povedati ob prvem letu Pahorjevega drugega mandata na položaju predsednika republike, tistem pač, ki ga je uspel s svojo neoprijemljivo praznostjo in populizmom na svojstven način profanizirati in degradirati, s tem pa najbrž kronati vso svojo politično pot, prejkone utrto na podobni ravni?

Po tistem, ko je težko skril svoje razočaranje nad slabim rezultatom zadnjih volitev, ki jih je proti Šarcu v drugem krogu skorajda izgubil, je sledila prisilna zresnitev, zaradi katere še danes ni čisto jasno, ali je predsednik morda postal opreznejši ob nepričakovanem udarcu svoji nečimrnosti, ko je moral na podlagi rezultata priznati, da ljudje njegovega neznosnega koketiranja z ljudmi več ne kupijo v pričakovani meri, ali pa je večja previdnost nemara bolj posledica dejstva, da se ob zadnjem mandatu glede svojih populističnih domislic več ne rabi toliko truditi.

Isti, ker je lahko

V osnovi svoje psihopolitike na medijsko prezenco oprtega delovanja tudi v letu 2018 ni spremenil, ker je niso niti njegovi novinarski varovanci,  ki so ga ustvarili: morda je čutiti nekaj več premišljene zadržanosti pri komunikaciji z ljudmi, zares škandaloznih scen zato ni bilo, osnovnemu marketingu p(r)odajanja podobe ljudskega človeka in stavi na medijske infotainment in politainment pristope ter sebi zveste pse čuvaje pa se ni odpovedal.

Zmagovitega konja se, ob takšni podpori medijskega servisa, pač ne menja.

»Tudi fašizem«

Pahor kot prekaljeni maček, preračunan v vsaki gesti svojega ravnanja, načeloma res ne dela velikih kiksov. Tudi če jih, mediji pogledajo proč. Letos se je še največ omenjalo njegovo zadržano podporo, v resnici že kar odrekanje, katalonskemu predsedniku, ki ga je potem s težavo sprejel, o čemer sem pisal v »Torra je bil tu«: katalonsko nelagodje v predsednikovem komunikeju. No, v tej zgodbi se je že slabše izkazal Marjan Šarec.

Če že, bi v zadnjem letu omenil tri, vse po vrste pomenljive simptome njegove reflektirane politične anemičnosti, stehtane po principu všečnosti vsem, levim in desnim. Ob protestu fašistov v Trstu je uspel obsoditi tri totalitarizme in zapisati, da je med njimi »tudi fašizem« – o tem več v Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi. Kot dobro vemo iz poprejšnjih nastopov, pa fašizem ni prvi, na katerega bi meril, kadar jih ima omenja: če že kdaj, je to skoraj vedno komunizem. Obsoditi fašizem zato postane tako rekoč tretjerazredni problem.

Nemoralna neavtoriteta

Že ponarodelo je njegovo izmikanje kateri koli ideološki ali politični načelnosti, kadar bi pretila nevarnost, da mu bosta »levica« ali pa »desnica« potem nenaklonjeni: zato se bo skrbno izognil pozicioniranju okoli polpreteklih tem, domobransko-partizanske zadrege bo reševal z udeležbo na vseh proslavah in s pozivi k spravi, kadar bo treba, pa bo kot kandidat, ki nikoli »ni kandidiral za papeža« in verjame v angele, zlahka sledil krščanskem populizmu svoje vrste, kakršna je spet zadnja epizoda z jaslicami v predsednikovi palači.

Preostanku nevarnosti, ko bi moral izreči kakšen politični statement, se je, saj poznamo, vehementno odpovedal skozi svojo držo »nemoralne neavtoritete«, hkrati pa celo večkrat javno zaobljubil, da dejanj vlade ne bo komentiral in takšno držo celo povzdignil v svojo vrlino. Lagodno, ni kaj.

Imeti se moramo radi

Tudi letos je obveljalo, da ne zna obsoditi sovražnega in sovraštvenega govora, kar sicer neprepričljivo zanika: ob tem ga izdaja gesta, na katero se sklicuje: namreč silovito abstraktno in vselej nekonkretno omenjanje, da se moramo ljudje imeti radi in biti strpni, pač po nobenih vatlih ne more šteti za obsodbo.

Primerov neodzivanja je bilo tudi leta 2018 za zvrhan koš; zaradi tega, ker je bil tudi neposredno izzvan, velja spomniti na naslovnico Demokracije, še zdaleč ne edino, na kateri roke temnopoltih moških grabijo po dekletu, pod njo pa piše »Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev« – o tem več v Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije.

Preveč humanosti

Kot tretji simptom značilnega pahorjanstva v prvem letu njegove vladavine bi navedel stališče glede deportacije sirskega begunca Ahmada: v intervjuju za Dnevnik je zavzel nekakšno antihumanistično stališče in ležerno pojasnil, da smo »v razumevanju človeške potrebe po humanem obravnavanju beguncev šli predaleč«. Kar da velja tudi za dajanje nespametnih signalov s strani politikov, da so vrata Evrope na široko odprta, o čemer pišem v Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira.

Še zlasti nenavadno glede na to, da je predsednik pred dobrim letom vse presenetil s stališčem o pretiranosti žičnate ograje na meji s Hrvaško z dodano jasno sugestijo, da bi jo veljalo odstraniti. Seveda mediji niso želeli opaziti.

O čem razmišljate, gospod predsednik?

Še vedno številni naivno verjamejo, da zaradi podrejenja svoje funkcije komunikacijskemu populizmu Pahor v smislu realpolitike ne naredi prav veliko, s tem pa tudi ne neposredno veliko škode. Takšno držo je verjetno ponotranjil odgovorni urednik Večera v današnjem intervjuju.

Večer Pahor intervjuIzsek s prve strani Večera (29.12.2018): najava intervjuja v vsem svojem promocijskem blišču

Priznati moram, da že dolgo nisem videl tako prijaznega in neproblemskega pristopa ob prebiranju kakšnega pogovora z njim; še komercialna televizija in tabloidni mediji zmorejo več zmožnosti dvomljenja in kritičnosti. Sploh zato, ker se novinar Matija Stepišnik že v začetku pogovora sklicuje na čas (samo)analize in refleksije:

Smo v času, ko potegnemo črto pod leto, pri sebi in širše v družbi analiziramo, ocenjujemo, reflektiramo, se poglabljamo vase. O čem razmišljate vi kot predsednik? Ali kot državljan, človek?

O čem razmišljate? No, globinski intervju si bomo bolj kot po značilni Pahorjevi miselni praznini zapomnili zaradi odsotnosti kakšnega ne preveč nenaklonjenega vprašanja, česar ne more odtehtati niti dejstvo, da gre za novoletno priložnost. Kar v praksi pomeni: nobenih iztočnic o izmikanju odgovornosti na vseh nivojih, degradaciji funkcije, populizmu in eksploataciji medijev, sovražnem govoru in zavračanju odločnih presoj, vprašanja pa tudi prijazna, kot je tole:

»Dovolite, da vas vprašamo, ali je za vami in Slovenijo srečno leto.«

Predsednikov esej in psi čuvaji

Stepišnik nima težav komunikacijskemu populistu postavljati izzivov o populistih (»So populistični liderji, ki so na čelu držav, prehodni pojav? Ali so prevzeli vodenje držav zato, da ostanejo kot nov model politike?«), brez reference nanj, ga občudovati, ker menda Pahor celo »piše zase esej o vmesnem času, v katerem smo ta hip« in ga nemudoma, res zelo prijazno, povabiti k objavi: »Naj interveniram in vas povabim k objavi tega eseja v Večeru.«

No, tu so še vprašanjske floskule o prizadevanju za prihodnost, kjer si, seveda smo opazili, imitativno za vstop v politiko pri SD prizadeva tudi njegov sin s poziranji, podobnim apelom k zdravemu načinu življenja:

»Za kakšno politično prihodnost si boste prizadevali? Zase? In ne nazadnje za sina, ki si tudi utira pot v politiko?«

In res bo, kot sem že nekajkrat navedel, za Luko Pahorja veljalo isto kot za mentorja: mediji, tudi Večer le nekaj dni nazaj, ga gnetejo v politika novega kova po isti recepturi, s prijazno pomočjo pri razvoju njegove flirtajoče taktike.

Luka Pahor kadiVečerova skrb za promocijo politikov novega kova: Luka Pahor, ki stopa po isti, medijsko tlakovani poti

Skratka, nič novega pri Pahorju po prvem letu drugega mandata, niti staro ni vredno. Razen tega, da smo pač sredi »vmesnega časa«. No, novo-stari so edinole nedogodki, prosto po Doylu znani pod imenom incidenti Pahorjevih psov čuvajev:

Gregory (detektiv Scotland Yarda): “Is there any other point to which you would wish to draw my attention?”

Holmes: “To the curious incident of the dog in the night-time.”

Gregory: “The dog did nothing in the night-time.”

Holmes: “That was the curious incident.”

Več:

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi

Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije

Pahor kot pozitivni populist

Pahor, sladoled in cenzura

Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira

Zakaj Pahor ni dobil letošnjih volitev

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

  • Share/Bookmark
 

Komentarji so onemogočeni.