Arhiv za Februar, 2020

Tuji mediji o populistu in nacionalistu, domači o izkušenem politiku

29.02.2020 ob 15:18

Kako so ob precejšnji možnosti, da bo novi predsednik slovenske vlade postal Janez Janša, pisali in poročali domači in tuji mediji? Lahko opazimo kakšno razliko v naslovju, poudarkih, novinarskem stilu, sporočilnosti prispevkov? Preveril sem zgolj naslovje nekaterih osrednjih slovenskih in mednarodnih medijev in tiskovnih agencij in že na ravni tega opazil očitno razliko.

Naslovi domačih medijev

Ko je predsednik republike Borut Pahor ponudil predlog državnemu zboru, da predsednika SDS-a sprejme za mandatarja za sestavo vlade, so naslovi POP TV, Dnevnika, RTV Slovenija, Dela, Siola, STA in npr. Gorenjskega glasu bili taki:

Borut Pahor mandat za sestavo nove vlade podelil Janezu Janši

Janez Janša na pragu svoje tretje vlade

Pahor državnemu zboru predlagal Janšo za mandatarja za sestavo vlade

Predsednik Pahor predlagal Janeza Janšo za mandatarja

SDS za mandatarja predlaga Janšo

Janez Janša – izkušeni politik še tretjič v sestavo vlade

Za mandatarja predlagan Janez Janša

Tudi naslovih preostalih medijev so bili ubrani podobno, nezanemarljivo število Janševih medijev, pri čemer ocenjujem, da jih je z vsemi anonimnimi portali po številu že vsaj 20, sem pri tem zaradi pričakovane pristranosti zanemaril.

Opazimo tendenco k nevrednostnemu poročanju, z izjemo STA, ki se ji Janša zdi izkušeni politik. V drugem stavku so npr. zapisali, da je »odločen politik s stabilno volilno bazo in eden najvidnejših političnih akterjev po osamosvojitvi države«, ki »pri delu javnosti velja za karizmatičnega, sposobnega in učinkovitega, pri drugem delu pa za človeka, ki razdvaja in širi nestrpnost.«

sta naslovi jj

Slovenska tiskovna agencija daje prednost izkušenosti

V portretu potem avtor naniza etape iz njegove politične poti in striktno sledi principu uravnoteženosti s tem, da kontrastira diametralno nasprotne poglede politiku naklonjenih in nenaklonjenih stališč. Kot ilustrativen primer navajam enega med njimi:

Ves čas sojenja in prestajanja kazni so Janši stali ob strani številni podporniki, ki so kritizirali sodstvo, v njem pa videli vnovično žrtev sistema. Spet drugi v izkušenem političnem strategu vidijo demagoga, ki spretno igra na strune strahov evropskega in domačega volilnega telesa, ki ne izbira sredstev za dosego cilja in vztrajno poglablja nasprotja v družbi.

Naslovi tujih medijev

Če pri domačih naslovih opazimo predvsem faktizacijo, suhoparno navajanje dejstev, kjer se ponavljajo predvsem besede političnih akterjev (Borut Pahor, Janez Janša) in opisi dejanja (»predlagan za mandatarja«, ipd.), je slika pri mednarodnih medijih bistveno drugačna. Navajam nekaj zgledov:

Anti-immigration leader Janez Jansa to form Slovenia government

Right-Wing Politician Jansa Set to Become Slovenia’s New PM

Rechtsruck in Slowenien: Neuer Ministerpräsident ist ein Orbán-Freund

Janez Jansa, admirer of Viktor Orban, to be nominated PM of Slovenia

Slovenia president names center-right Janez Jansa as PM candidate

Right-wing politician Jansa set to become Slovenia’s new PM

Slovenia anti-migrant party leader nominated as PM

PM Orbán’s nationalist ally Janša set to become PM of Slovenia

Orbáns Freund wird Ministerpräsident

Populistul anti-imigrație Janez Janša, desemnat premier în Slovenia

Orban supported national populist politician Jansa set to become Slovenia’s new PM

Orbán-Freund bald wieder im Amt

Janez Jansa, un allié de Viktor Orban, désigné premier ministre en Slovénie

Europe in Line for Another Nationalist Leader as Jansa Gets Nod

Le conservateur Janez Jansa a été désigné Premier ministre de la Slovénie.

Slovenia anti-migrant party leader chosen as PM

Slovenia: conservatore Jansa incaricato per nuovo governo

V naslovju prevladujejo opisi, ki so bistveno širši od slovenskih, vsem pa je skupno, da poskušajo politično oceniti ali ovrednotiti Janševo politiko. Slovenija je tako za predsednika vlade predlagala »antimigrantskega vodjo«, Orbanovega prijatelja in občudovalca, konservativca, desničarja, nacionalista, populista in predvsem, kar so ponavljali, Orbanovega zaveznika. Ne moremo reči, da se mediji manj pomembni ali pristranski, med njimi so Le Monde, La Liberation, New York Times, Reuters, Deutsche Welle in podobni.

jj le monde naslovi

Le Monde o zavezniku Viktorja Orbana

Še slabše so domači mediji pokrili novice o tem, kako o novem mandatarju poročajo tuji. Med redkimi je bil Večer, navajam odlomek:

Francoska tiskovna agencija AFP poroča, da je bil za novega mandatarja imenovan vodja protimigrantske stranke. Hkrati so zapisali, da gre za zaveznika madžarskega premierja Viktorja Orbana in da je že dvakrat v preteklosti sedel na premierskem stolu. In da je bil leta 2013 prisiljen odstopiti po korupcijskem škandalu. “Obsojen je bil na dveletno zaporno kazen zaradi obtožb o podkupovanju, kar je pozneje ustavno sodišče razveljavilo,” še piše AFP in dodaja, da je bilo odrejeno ponovno sojenje, do katerega pa ni prišlo zaradi zastaranja primera.

Agencija AFP je tudi zapisala, da je Janša znan kot retorik, ki z besedami rad zadovolji ljudi ter da na Twitterju nastopa precej napadalno, saj da napada nasprotnike in medije, podobno kot desničarski populisti v drugih državah.

Agencija Reuters je poročala, da si je Janša blizu z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom in da se je zavzemal za ostrejši nadzor mej, s katerim bi preprečili prihode migrantov. Reuters dodaja, da se Janševa stranka zavzema tudi za ponovno uvedbo obveznega služenja v vojski.

JJ dw

Deutsche Welle o protimigranskem liderju na čelu države

Kakšna je razlaga?

Lahko navedemo kakšno prepričljivo, dovolj racionalno razlago za razliko, ki smo jo zaznali v naslovju, če upoštevamo, da je bila naša izbira vzorca dovolj neselektivna?

Najmanj ena bi se lahko zdela odločilna: tuji medij morajo vendar natančneje prezentirati politično situacijo in politika svoji publiki, saj njihovo občinstvo ne pozna razmer in političnih figur v Sloveniji dovolj podrobno in natančno. Zato prej omenjeni označevalci štejejo za tovrsten opis, ki je po nujnosti bolj deskriptivne narave: konservativec, nacionalist, populist, desničar, Orbanov zaveznik in prijatelj.

Navedeno pojasnilo je zanesljivo zelo smiselno, ni pa zadostno. Če bi res držalo, so tuji mediji povzeli nekaj, kar slovensko občinstvo že dodobra pozna: torej natankoma, da je Janša nacionalist, konservativec, populist in Orbanov zaveznik. Toda zdaj se poskušajmo spomniti, kdaj smo nazadnje v informativnem žanru naleteli na podobne deskripcije? Kdaj ste, recimo, v osrednjem Dnevniku TV Slovenija slišali, da bi novinarka ali novinar za Janšo uporabila naštete označevalce?

Protestniki, ki se borijo za rente in privilegije

So se pa domači medij bolje znašli v drugačni panogi. Včeraj so se pri Delu, podpisana je Suzana Kos, pred uličnim protestom shoda »Proti koaliciji sovraštva« odločili dogodek že v naslovu označiti za učinek »antijanševske histerije«.

Ob oceni shoda je uspela avtorica zapisati, da protestnike vodi tudi strah pred izgubo rent in privilegijev. Res nenavadno, saj je večino med njimi sestavljala mladina, fraza pa je dobesedno prevzeta iz političnih trobil.

Delo kos protesti antijanša celota

Prej in potem: naslov in eden izmed poudarkov pred stilno preobrazbo

Očitno je naslov na spletnem Delu presenetljivo postal preveč pristranski celo za urednike, saj so se kasneje odločili, da ga spremenijo v manj navijaškega, podobno pa tudi dele besedila.

Drži pa, da lepo uprizarja usmerjenost in tendenco marsikaterega pomembnega domačega medija zadnje tedne: v njih bomo zaman iskali izrazje o nacionalistu, antimigrantskem liderju, populistu in Orbanovem zavezniku.

  • Share/Bookmark

Počivalškov konec, ki se bliža: pogovori o šoferju Slovenije mimo javnosti

23.02.2020 ob 10:55

Zdravko Počivalšek se veseli skorajšnje odločitve o Janševi koaliciji, njegovi dolgotrajni pogovori naj bi se kmalu res obrestovali, je zaupal v včerajšnjem večernem pogovoru na POP TV:

»Lahko povem, da se bližamo trenutku, ko bomo zelo hitro ugotovili, ali je taka programska vlada mogoča,« na to odgovarja Zdravko Počivalšek, predsednik SMC in minister za gospodarstvo v odstopu.

V tem trenutku so v zaključni fazi programskih pogajanj, dodaja. Po vseh napetostih se nam torej bliža konec, vsaj konec spoznanja o možnosti nove vlade, kot je zvito povedal; ker gospodarski minister pač ni navajen pretiravati, morda lahko lažje razumemo, zakaj je kakšen dan nazaj Šarcu izrekel osorni »ne« s tvitom, da naj »tisti, ki so državo z odstopom spravili v ler, šofiranje avta zdaj prepustijo drugim«.

počivalšek ne rabimo razlagati javnost

Naslovni poudarek iz intervjuja na POP TV

Signal lojalnosti le enemu izbrancu je s tem morda dokončno sprožen, in to po tistem, ko je stranka SDS taktično zagrozila, da se pripravlja na volitve, ker da so pogovori s SMC, DeSUSom in NSi zastali.

Tretja dilema: antijanša ne rešuje ničesar

Šoferja morda skoraj že imamo. Večji del debat se je v zadnjih dneh in širše pričakovano osredinil okoli zastranitvene trileme, ali je predsednik SDS sploh primerna izbira za šefa nove vladajoče koalicije po odstoplem Šarcu. Izoblikovali so se trije tabori: v prvem so kajpak vsi, ki v takšno izbiro niti malo ne dvomijo, v drugem nasprotniki, ki možnost odklanjajo ali pred njo celo svarijo, v tretjega pa spadajo zelo modni zagovorniki pozicije, da nasprotovanje Janši politično ne rešuje ničesar. Zakaj?

Menda polarizacija države, ki se odvija s pomočjo »antijanša« ideologije, in od tu naprej obstaja več manjših inačic argumenta, Sloveniji ne prinaša nič novega, zato bi jo moral čim hitreje zavrniti.

Janševi snubci, intenzivno smukajoči se okoli njega, so skupaj s Počivalškovo retoriko reševanja Slovenije nesporno v zadnjih od treh kategorij, kje jim družbo presenetljivo delajo tudi številni levo usmerjeni politiki, novinarji in intelektualci, ne da bi reflektirali svojo držo. Najbolj lapidarno je v prej omenjenem intervjuju prvak SMC misel izrazil z definiranjem »problema«:

»Problem te vlade ni gospod Janez Janša, problem te vlade so vsebine, ki jih bomo, ali pa ne, dogovorili.«

Počivalškova taktika je pač ena najbolj frekventnih inačic socialno-ekonomsko-podjetniškega-programskega redukcionizma, s katerim nam zgoščeno strežejo razne interesne skupine in množični mediji. Končna postaja in tiha želja je seveda legitimacija njegove vlade, scenarij pač, nevreden analize slehernega družboslovca in humanista, saj spregleda številne družbeno sporne elemente fenomena Janše v imenu pretvarjanja, da nas bo zgolj ekonomija, osvobojena ideologije (ja, še ena trenutna puhlica) in vseh drugih elementov, potrebnih za demokratično oblast, pognala v svetlo prihodnost, zato moramo na koncu vlado prvaka SDS neizogibno sprejeti.

Zmanipuliral svoje članstvo

Cena za soglašanje sega visoko. Če lahko maksimalno ironično nenačrtovano tarčo poslavljajočega se Mira Cerarja na lanskem septembrskem kongresu, kjer je žezlo prepustil Počivalšku, ugledamo prav v njegovem nasledniku (»Plačali smo tudi ceno neizkušenosti in premile selekcije med vsemi tistimi, ki vedno z nezgrešljivim nosom za osebne kariere najdejo pot do zmagovalcev volitev«), je Janšev snubec v omenjenem intervjuju navrgel še eno nezaslišano domislico.

Grega Repovž je v zadnji Mladini postregel z zanimivim podatkom, kako je Počivalšek zmanipuliral javnost in svoje lastno članstvo po sredinem svetu stranke:

»V sredinih Odmevih mu je uspelo prikazati, da mu je dala stranka pooblastilo za nadaljevanje pogajanj z Janšo, dejansko pa je sprejela sklep, naj nadaljuje pogajanja za oblikovanje morebitne koalicije z vsemi strankami. V razpravi je bilo poudarjeno, da to velja za pogajanja z vsemi strankami, za vladno koalicijo in za volilno koalicijo – in to je bil pogoj za sprejetje sklepa, ki ga je posebej omenilo več članov, za enega (poslanca Janija Möderndorferja) pa je bilo tudi to premalo. A to je Počivalšek zamolčal, ko je javnosti predstavljal sklep sveta stranke.«

V silni stiski, da bi javnosti in članstvu predočil enotnost v svojih vrstah, je potemtakem, če drži podatek, neposredno lagal: pretvarjal se je, da je dobil pooblastilo zgolj za pogovore z Janšo in mediji so potem na debelo ugibali, od kod nenadoma tolikšna sloga med članstvom (25 proti 1, so glasovali), ki je v zadnjem tednu nismo zaznali.

Preveč radovedna javnost

A ne le, da je pljunil čez lastno, interno javnost, izvoljeni poslanec je v istem intervjuju arogantno zamahnil tudi čez tisto širšo. K čemu je poslanec kot izbranec ljudstva zavezan? K obveščanju menda ne:

Počivalšek o tem, kako bodo razložili javnosti, da jim ne gre le za poslanske stolčke: »Mi ne rabimo nobeni javnosti ničesar razlagati.«

Stranka, ki je čisto po pomoti z apeliranjem na etiko kapitalizirala slovenske vstaje v letih 2012 in 2013, s tem pa pretežno njihovo »antijanša« ideologijo, nato s Cerarjem zmagovito prišla na oblast 2014, je nenadoma na tem, da v imenu zanikanja obeh javnosti, strankarske in najširše, na velika vrata legitimira ideologijo tistega, ki mu dolguje svoj lasten nastanek. Tragedija ali že farsa?

Po Počivalšku javnost nima posebne pravice vedeti, kdo je ta, ki želi šofirati Slovenijo. Da ni to pomenljivi prezir do vseh vrst javnosti, ki je v sebi že globoko ponotranjil nedemokratična načela?

  • Share/Bookmark

Šarec, opravičilo in igra mimikrije

23.02.2020 ob 10:53

Janšev hišni odvetnik Franci Matoz, po naročilu stranke SDS najet, da brani njene osebnostne (!) pravice, je zaradi domnevno žaljive izjave od Marjana Šarca zahteval opravičilo.

Odvetniško pismo, priromalo je do odstoplega predsednika vlade v trenutkih Janševega neizmernega truda sestaviti koalicijo z Zdravkom Počivalškom, Aleksandro Pivec in Matejem Toninom še pred volitvami, na ravni geste simbolizira skoraj vse, kar se zdi del čvrste patološke idiosinkrazije domačega političnega in medijskega dogajanja.

šarec tožba mmc

RTV Slovenija o grožnji s tožbo

Nejasnost prvega opravičila

Za začetek nekaj enostavnega: povprečnemu državljanu zaenkrat sploh ni prezentno, ali se je Šarec vmes res opravičil; prvi dan so mediji obsežni citirali njegov navedek s tvita in ga vsaj deloma interpretirali v tej smeri, saj opravičevanje sam tudi omenja. Na svojem Facebook profilu se je potožil in obenem dal duška:

»Prejel sem ‘prijazno’ pismo s strani odvetnika stranke SDS. Pravi, da sem nedostojno govoril o stranki in da bom prejel tožbeni zahtevek, če se ne opravičim. No, se opravičujem, če sem izrazil svoje mnenje, ki ni osamljeno. Ne nazadnje (še) živimo v svobodni državi. Je pa lepo izražena prihodnost s tem pismom, če bo sestavljena vlada stranke SDS. Me pa očitno že vidijo v opoziciji, glede na to, da so mi poslali na elektronski naslov Državnega zbora. Želja po oblasti je močna.«

Zapisano so številni mediji na koncu ocenili za previdno in morda ironično opravičilo, saj vsebuje frazo »se opravičujem«, spretno zamaskirano v splošno sprejeto mnenje, ki naj bi stalo za izrečenimi poudarki, in pravico do svobode izražanja, ki jo ravno pri Janševih najbolj cenijo.

Ko se bo Žan Mahnič…

No, včeraj je v svojem nastopu premier v kamere dejal, da se ne bo opravičil – po tistem, ko se nekako že je. V povzetku Slovenske tiskovne agencije beremo, da tega ni storil in da kaj takšnega pogojuje z dejanjem poslanca Žana Mahniča:

»Izpostavil je, da se nikomur ne misli opravičiti. To se bo po njegovih besedah morda zgodilo tistega dne, ko se bo poslanec SDS Žan Mahnič vzdržal nekaterih svojih izjav ‘in se bo on kdaj opravičil in ko se bo še nešteto drugih poslancev zavedalo, da mora v slovenski politiki prevladati končno bolj kulturni diskurz. Tako da me ne skrbi, da bi se moral kaj kmalu opravičiti,’ je dodal.«

In tako dejansko ne vemo, pri čem smo, odvisni smo od tega, ali se bodo novinarji potrudili v smeri informiranja, kar je najbolj preprost korak v njihovem delu: da preverijo, ali prvo dejanje šteje za opravičilo, ker so pri Janševih z njim zadovoljni, ali pa bodi v SDS vendarle sprožili postopke, ker je bivši premier na koncu prejkone napovedal, da njihovi zahtevi ne bo ugodil.

Kaj je zmotilo SDS

Prijazno predpostavimo, da bomo v naslednjih dnevih morda le prišli do otipljivejšega odgovora. Bolj intriganten in brez upoštevanja omenjene idiosinkrazije nerazumljiv pa je razlog, zaradi katerega so v stranki SDS užaljeni in pripravljeni tožiti. Zanje sporno stališče sem zapisal že v svojem komentarju Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!, ko še nisem niti malo slutil, da bo deležno posebne pozornosti.

Naj ga ponovim s pomočjo s strani odvetnika navedena citata, variaciji istega stavka, kar povzemam po Delu:

»Šarec je sicer 31. januarja v TV Dnevniku in Odmevih izjavil, da je ‘s tako stranko težko sodelovati’, ker pač izvaja metode, kakršne izvaja, se pravi, sovražni govor. ‘Potem se tudi financira iz Madžarske,’ je dodal.«

Čeprav tega niso podrobneje specificirali, so torej Janševi izrazili ogorčenje zaradi dveh Šarčevih ugotovitev: da širijo sovražni govor in da se financirajo s pomočjo denarja iz Madžarske. Njihovo stališče je nasprotno, da sta ti trditvi neresnični, izmišljeni in posledično žaljivi, zaradi česar bodo primorani sprožiti vse potrebne postopke za odvrnitev dodatne škode, ki bi morebiti nastala SDS in zaradi česar bodo iskali zadoščenje za sodišču v obliki odškodnine:

»Gre za nepoštene in neresnične navedbe z izrazito negativno in objektivno žaljivo konotacijo, saj vsebujejo obtožbo o zavržnem in nemoralnem ravnanju, ki našo stranko neupravičeno diskvalificirajo v javnosti in jo prikazujejo v izrazito negativni luči«.

Poglejmo si najprej prvo trditev o sovražnem govoru.

Očitek o uporabi sovražnega govora

Pri Janševih očitno verjamejo, da ne širijo sovražnega govora. Toda nasprotni podatek o tem, da večina akademske srenje in javnosti verjame, da ga širijo, jim res ne more biti neznan, saj so opozorila o nevarnosti nestrpnosti, hofomobije, ksenofobije, islamofobije, žalitvenega govora, osebnih diskreditacij in zaničevanja večletna stalnica splošne kritike njihove politične prakse, vse od prvega odmevnega primera že pozabljenega Tomaža Majerja iz njihovih vrst.

Proti očitkom so se v stranki nenehno borili z asociiranjem na zloglasni 133. člen, s katerim želi nekdo prepovedati njihovo polno svobodo besede, zato je pregon »sovražnega govora«, ki ga ni, zanje poskus cenzure. Pričakovali bi torej, da preganjajo koga od številnih, ki so že pred premierjem v odstopu povedali isto.

Še večjo težavo vidim v dejstvu, da je stranka SDS vsa ta leta zanikala družbeno težo in celo obstoj sovražnega govora – v imenu odstranjevanja ovir, ki so ji napoti pri njenih retoričnih in ideoloških agendah, je zato celo nenehno dokazovala, da sovražni govor v pravnem smislu ne obstaja, kar je, med drugim, razvidno tudi iz Janševega pritrjevanja dr. Boštjanu M. Zupančiču, ki ima v njegovih vrstah nedvomno status pravnega guruja.

JJ BMZ sovražni govor ga ni

Sovražni govor za Janšo in BMZ-ja pravno ne obstaja

Kako lahko potemtakem tožiš nekoga za dejanje, ki zate nima nobene pravne substance? Če sovražnega govora ni, si pač težko užaljen ob ugotovitvi drugega, da ga uporabljaš, saj njegove rabe ne šteješ za nemoralno dejanje.

Očitek o financiranju medijev iz Madžarske

Še večja zadrega nastopi glede financiranja Janševih medijev iz tujine in je analogna prejšnji: številni indici o financiranju medijev blizu SDS in obsežna, že skoraj dve leti stara poročila o tem, v zadnjem času še konkretizirana na straneh portalov Necenzurirano in Pod črto, so stranko motivirali za napoved tožbe proti predsedniku LMŠ in ne proti novinarjem, ki objavljajo natančne podatke o lastniških mrežah in povezavah, ki vodijo do lastnikov v bližini madžarskega predsednika vlade.

V obeh primerih se torej Janševa stranka počuti užaljena zaradi okoliščin in dejstev, ki jih poprej nikoli ni sodno preganjala, Šarec pa jih je zgolj povzel. Seveda same geste najavljene tožbe v tem občutljivem času, ko bi Janša želel sestaviti svojo koalicijo in je dodatno občutljiv na sleherno kritiko, ki bi mu odgnala snubce v njegovi hiši, ni mogoče razumeti drugače kot oblike zastraševalnega manevra in pritiska. In vendar so mediji pri svojem čudenju, zakaj Janša zanika očitno, spregledali dvoje.

jj sovražni govor oblast pregon

Pregon sovražnega govora je menda totalitaristični poskus cenzure

Dva spregleda

Prvi spregled zadeva njihove gverilske in fantomske brezplačnike, kakršna sta bila Slovenski tednik in Ekspres, polnokrvne predhodnike sedanjih medijskih hobotnic, vključno z nekaterimi anonimnimi pisci, firmo Media Polis in famozno operativko Milojko Balevski, če navedem le najbolj prelestno med njimi.

Na samo dejstvo, kako se je sedanji imperij s pomočjo madžarskih lastnikov v smislu politične strategije razvil iz prvih in je njihovo logično, bolj neposredno nadaljevanje, opozarjam v več prispevkih, od katerih nekatere navajam spodaj.

media polis brezplačniki sds delo

Delo o finančnih tokovih med SDS, Media Polis in brezplačnikih

Še pomembnejši spregled je naslednji. Od nastanka brezplačnikov leta 2008 do konca parlamentarne preiskovalne komisije, ki je leta 2012 potrdila njihovo povezavo s stranko SDS, smo se naposlušali stotin serijskih demantijev osumljenih, češ z njimi nimamo nič.

Povedano drugače, stranka nikoli ni priznala svoje povezave ali financiranja brezplačnikov, svoje operacije je izpeljala previdno in preko najetih oseb – in takrat ob razkritjih začuda nikogar ni tožila zaradi posega v njene osebnostne pravice. Mimogrede, tako kot v sedanjem primeru je tudi takrat obstajala ocena o 1,5 milijona evrov vložka. Takšno postopanje sem takrat poimenoval za politično mimikrijo – sprenevedavo zanikanje, da si povezan s politično dirigiranimi prevzemi medijev in ustvarjanjem novih, ker bi takšno ravnanje bilo upravičeno videti kot preveč avtoritarno in nedemokratično.

Mimikretičnost nekoč in danes

Model mimikrije se sedaj ponavlja, s to razliko, da svojih navez z nekaterimi mediji, npr. Demokracija in Nova24TV, stranka nima ambicije zelo neposredno prikrivati, po načelu »Dokažite nam, sicer vas tožimo« pa ima očitno veliko volje zanikati politično motivirani predznak njihovega lastništva in preganjati novinarje. Povedano opazimo te dni, saj se v svojih nenehnih osebnih diskreditacijah in napadih na novinarje, recimo na Primoža Cirmana, portal Necenzurirano in številne druge medije, nenehno sklicuje na prosto podjetništvo in svobodno gospodarsko pobudo in lastništvo, po katerem lahko, kakopak, tudi madžarske zasebne družbe postanejo solastniki domačih medijev.

Mimikrija se je torej preusmerila predvsem v segment zanikanja politično-kapitalskih spreg med stranko, Viktorjem Orbanom in madžarskimi lastniki, a bo na neki točki, če bosta NPU in Računsko sodišče le opravila svoje delo, nujno postala širša; če se vendarle pokaže, da so pomembni politični veljaki stranke neposredno vpeti v lastniške hobotnice, bo SDS najbrž dokazovala, da njihova politična pripadnost nima nič skupnega z obstoječimi mediji kot takšnimi – kar je sicer povsem neverodostojna poteza zanikanja za slehernega opazovalca dogajanja, vendar ji najbrž drugačen korak ne bo preostal.

Več:

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Ime česa je Milojka Balevski?

  • Share/Bookmark

Edina točka naše stabilnosti: lobisti in piarovci kot politični komentatorji

23.02.2020 ob 10:52

Akutni in kronični problem, zakaj nam slovenski mediji z največjim veseljem kot politične komentatorje servirajo lobiste in piarovce, nikoli ni ponikne. Enostavno zato, ker sploh ne nehajo.

Čeprav na to opozarjam že desetletje, jasno da osamljeno in brez uspeha, nam tovrstna stalnica v ravnanju najbrž veliko pove o pregnetenosti piarja, strankarskih interesov in (ne)resnega novinarstva. In to celo v časih vedno bolj agresivne politizacije medijev, vključujoč razmah neskrito strankarsko obarvanih in končno tudi nezakonito financiranih s strani drugih držav, če ne omenjamo posamičnih krogov, katerih delo dobesedno spominja na zavzeto kapitalsko in politično prostitucijo. Povedano drugače: najbrž novinarske izbire v tej smeri ne bi smeli dojeti kot naključne zdrse, kar bi zanesljivo pokazala širša analiza tega, zakaj in kako se v domačem sistemu izbirajo ti. pundits, oblikovalci javnega mnenja.

Zadnji zgled Večera potrjuje vse našteto v paradigmatski meri: odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik je ob trenutni politični krizi po odstopu predsednika vlade znova vpoklical »političnega analitika, svetovalca več strank« in ga seveda povprašal za mnenje. In ta je, povsem predvidljivo, saj svoja prepričanja usklajuje na trgu, na veliko ugotavljal, da je Janez Janša edina točka politične stabilnosti v državi.

Stepišnik Jeretič Večer stabilnost

Stepišnik o virih politične nestabilnosti

Servirajo nam piarovce

Kaj je s takšnim postopanjem, ne glede na vsebino povedanega, narobe? No, bom poskušal razložiti še dvajsetič: če v medijih kot politični analitiki nastopajo tisti, ki so po svoji osnovni dejavnosti piarovci in lobisti, je to približno tako, kot če bi vam v trgovini z belo tehniko ne stregli in svetovali strokovnjaki, temveč dobro plačani oglaševalci posamičnih znamk. Kupujete hladilnik? Ni problema, z nami je ves čas predstavnik Gorenja, ki vam bo pojasnil, zakaj so njihovi daleč najboljši. Bi raje kupili Bosch ali Beko? Ni problema, če počakate pet minut, vam bodo iz njihove službe z javnostmi takoj pojasnili, zakaj morate kupiti njihovega.

Pričakovali bi, da je odgovorni urednik Večera zavezan profesionalnim standardom. Nenazadnje je nedavno opravljal naloge predsednika Društva novinarjev Slovenije in bi lahko bil takšen zgled. Njegova izbira Sebastjana Jeretiča pa jasno kaže, da je omenjeno zadrego samo še poglobil.

Od predstavnika Gorenja pričakuj reklamo za Gorenje

V svojem besedilu o nastajanju nove vlade navaja, da je omenjeni »svetovalec več strank« – že po sebi hecno, kajti predstavljajte si, da ste predsednik Stranke poštenjakov, zato si omislite piarovske nasvete nekoga, ki ga je že najela Stranka ljubiteljev korupcije. Ja, s kontra nasveti vam bo res v veliko in odkrito pomoč!

Kar bi potemtakem bralec oziroma uporabnik medija smel nujno pričakovati kot minimalni higienski refleks, je novinarjev podatek, komu Jeretič svetuje. Šele na podlagi tega bi bil potem uporabnik vsaj približno oborožen z razumevanjem, zakaj so poudarki iz njegove politične analize takšni, kot so, če jih po sili razmer že ni spoznal zaradi prej opisane toksične prakse. No, Stepišnik tega ni storil. Da bi se izognil povabilom propagandistov, ko jih sprašuje za politične prognoze, pa mu očitno po vseh letih tudi ne pade na pamet.

jeretič janša stabilnost

Večerov Jeretič o edini točki stabilnosti

Seveda s takšnim ravnanjem urednik resno podcenjuje svoje bralstvo in načenja verodostojnost časopisa. Na mestu komentatorja pač lahko upravičeno pričakujemo kompetentno osebo, katere pogled bo karseda nepristranski in objektiven. In to lobisti in piarovci po definiciji niso.

Da se že v tem žanru mediji radi zatekajo v nekakšne dihotomije levo-desno in sledijo zloglasnim uravnoteževalnim principom, sicer indicira njihovo zadrego, a tudi uporabo slabe rešitve: stvarnemu prikazu političnega stanja ne bomo nič bližje, če bo desno usmerjeni intervjuvanec navijal za svoje in levo usmerjeni tudi. Če ne more drugače, naj novinar vsaj korektno napiše: »Pozor, z nami je predstavnik Gorenja, zato pričakujte nekaj reklame za njihov hladilnik!«

Svetovalec vsem in povsod

Pustimo ob strani vsebino in tezo, da je Janša edina točka politične stabilnosti doma: tolikšna, da po zmagi 2014 zaradi vsesplošnega zavračanja ni zmogel sestaviti vlade in takšna, da mu bo trenutno morda uspelo le zaradi politične trgovine v strankah, ki si ne upajo na volitve.

Da bi omenjena zadrega danega primera bila še realnejša in hujša, odgovorni urednik podeljuje legitimnost političnega komentatorja osebi, o kateri je celo njegov časopis nedavno nekaj malega zapisal o svetovalnih pogodbah in katerih obstoj znova nakazuje močno vpetost v strankarsko in tokrat tudi vladajočo politiko.

Tako je na primer Blaž Petkovič v Večeru januarja lani kritično poročal o novih Jeretičevih pogodbah v višini 40.000 evrov za dve ministrstvi v vladi Marjana Šarca:

»Medtem ko se je sodelovanje med bivšim koprskim županom Borisom Popovičem in njegovim svetovalcem na področju odnosov z javnostmi Sebastjanom Jeretičem bližalo h koncu, je komunikacijski strateg in politični analitik, ki se je pred štirimi leti potegoval za županski položaj v Piranu, hitro našel nove izzive. Čeprav so se nad komunikacijskimi prijemi zdaj že nekdanjega koprskega župana, ki si je popolnoma podredil občinsko glasilo, hkrati pa vzpostavil portal, na katerem se je brezkompromisno obračunavalo z nasprotniki, zgražali številni, pa to ni ustavilo pristojnih na gospodarskem in okoljskem ministrstvu, da ne bi s Popovičevim strategom Jeretičem sklenili svetovalnih pogodb prav na področju komuniciranja.«

Novinarka, ki krade, laže in bolhe žre

Govoril je o resorjih dveh ministrov, Zdravka Počivalška in Jureta Lebna. In potem se ob načelnih dilemah profila političnega komentatorja in uredniških konsistenc pojavi še tretja nerodnost, obče vprašanje novinarske (ne)solidarnosti. Ki jo vsaj deloma omenja že citirani Petkovič.

Navajam le majhno ilustracijo, v primeru novinarke TV Slovenija Eugenije Carl se omenjena antisolidarnostna nenačelnost kaže v nenavadnem sadizmu javne radiotelevizije, usmerjenem v svojo sodelavko s tem, ko v svoje programe vabi političnega propagandista nekdanjega koprskega župana – ujetega v številne afere. Zakaj?

Ker je znak popolnega prezira dajati prostor nekomu, ki s takšno vnemo in s prepoznavno politično motiviranim predznakom žali in napada njihovo novinarko zaradi njenega profesionalnega dela, za nameček pa še celo ustanovo, ki ga gosti; o tem sem pisal v nizu prispevkov, recimo v Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarjeKoga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu in Trije plakati pred Koprom.

Povedano drugače: če bi Vidi Vidci in podobni anonimusi iz Janševih gverilskih brezplačnikov in njegovih sodobnih transgresij bile realne osebe, bi imeli kar nekaj možnosti, da jih nekateri uredniki gostijo v svojih časopisih kot politične poznavalce. Ob tem ima najbrž novinarka TV Slovenija pač srečo, da ni v Večeru znova označena za nekoga, ki laže, krade in bolhe žre. Da mariborski časopis o koprskih občinskih trobilih in njihovem odgovornem uredniku ni nikoli posebej poročal? No, pač žalostno dejstvo.

Sebastjan Jeretič lobist in piarovec

Še iz časov, ko je pravo poimenovanje nekaj štelo

Stepišnika, skratka, pri njegovih izbirah ni prepričalo nič od naštetega, kar lahko pomeni le, da je njegovo postopanje dobro premišljeno. In ker tudi drugje ni bistveno bolje, je to zame še en dokaz več o obstoju edine točke stabilnosti bolj ali manj spontane sprege domačega novinarstva in političnega piarja, če uporabim proslulo frazo. Tudi za ceno odkrite mednovinarske nesolidarnosti, ki je pri nas evidentno še dolgo ne bomo presegli. Po čigavi zaslugi, vemo.

Več:

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Levodesne zadrege s političnimi komentatorji

Piar kadri med politiko in novinarstvom

  • Share/Bookmark