Arhiv za kategorijo 'Aktualno'

Najprej Slovenija: o ukradenem sloganu in malem možu

19.02.2018 ob 18:22

Predsednik SDS-a Janez Janša je na slavnostni akademiji ob 29. obletnici ustanovitve stranke napovedal, da bo razgradil globoko državo in jo »nadomestili z državo druge republike«. Brez besed o normalnosti, to pot sicer brez epopejske sproščenosti, ni šlo.

Pri tem je poudaril pomen ohranitve slovenske identitete in samozavesti, so dejali na MMC RTV, zaradi česar je po njegovih besedah treba Slovenijo postaviti na prvo mesto: »Najprej Slovenija, potem drugi.«

Janša Najprej SlovenijaMMC RTV: vse je že v naslovu

Seveda, najprej Trump, potem Janša. Ta imeniten nacionalistični slogan, ob katerem zanesljivo vzplapolajo najbolj plemenita čustva, skrit za nekakšen ekonomski protekcionizem, je dobesedno ukraden ameriškemu predsedniku – saj je vendar vmes postal znamenit. Amerika najprej je zdaj postala Slovenija najprej. No, v domači inačici sledi še semantični dodatek: potem šele pridejo na vrsto drugi. Za tiste, ki ne bi takoj razumeli.

Nacionalistični potencial

Ne vemo še zagotovo, na kaj točno z njim prvak SDS meri: pri njegovem ameriškem zgledu je bil slogan predvolilno geslo, kasneje je postalo najmočnejši poudarek njegovega inavguralnega govora, v osnovi pa ta nevarna ideja, utemeljena na nekakšnem ekonomskem antiglobalizmu in egoističnem političnem izolacionizmu, vsebuje eksploziven nacionalistični in populistični potencial.

Janša ni prvi, ki je v teh krajih plonkal pri Trumpu. Njegov pobegli poslanec Andrej Čuš je že decembra 2016 ustanovil gibanje »Najprej Slovenija«. Se pravi, da po malem svoja borbena gesla plonka že od tistega, ki plonka. Kasneje je poslanec, ko so mu v njegovi takrat že bivši SDS želeli podtakniti »kokainsko afero« in ga čim bolj umazati, v nekem intervjuju z grenkobo povedal, da bi ga Janša »najraje utopil v žlici vode«.

Danes sta se znašla na isti žlici nacionalizma in poskušata zanetiti požar. Najbolj prav bi jima prišla nova begunska kalvarija. Tudi sicer bo intrigantno spremljati dvoboj ali večboj, kdo si bo bolj lastil »prvenstvo« Slovenije. Kateri od njiju bo želel biti najprej Slovenec in najprej poskrbeti za državo.

Najprejšnjost na karikaturi

Zdi se torej, da štiri mesece pred volitvami dobivamo nov slogan predsednika SDS. Kako pogosto bo res uporabljen, bomo še videli. Po sproščeni, kasneje normalni, je trenutno nacionalizem ujet v geslo o »najprejšnjosti«.

Karikaturist slovaškega porekla Marian Kamensky, ki danes živi na Dunaju, je točno pred letom dni objavil pomenljivo karikaturo, na kateri so najboljši slovenski zet, predsednik nizozemske Stranke za svobodo (PVV) Geert Wilders, avstrijski svobodnjak Norbert Hofer, danes minister za infrastrukturo in promet, pred tem neuspešni kandidat svobodnjakov na lanskih predsedniških volitvah, nato bivši vodja britanske evroskeptične stranke Ukip, Nigel Farage, predsednica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen in bivša sopredsednica skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), Frauke Petry.

America First HitlerKarikatura Mariana Kamenskyja: manjka ‘Slovenia first’

Vsak za svojo državo vzklika svoj »najprej«: Amerika najprej, Nizozemska najprej, Avstrija najprej, Francija najprej, Anglija najprej, Nemčija najprej. Ko bi karikaturist le vedel in poznal Čuša, danes Janšo, bi moral na svojo karikaturo uvrstiti še Slovenijo. Res je, da bi zaradi plagiatorskih nagibov imel rahlo težavo, koga upodobiti – ali političnega Goljata ali tistega, ki bi ga ta utopil v žlici vode.

Po Blairu Trump

V bistvu bi Kamensky smel karikaturo spremeniti tudi po neki dodatni nujnosti. Kajti našteti politiki, Wilders, Hofer, Farage, Le Pen in Petry, pri Trumpu niso plonkali na direkten način, kot to počnemo v Sloveniji. Se še kdo spomni znamenitega Blairovega govora v Janševi režiji? Takrat sem štel: prepisanih je bilo najmanj 15 stavkov, od tega je povzetih vsaj sedem zelo specifičnih stavčnih zvez in pojmov. Sosledja stavkov so bila ista. Če smo vse prepisane strnili v celoto, je šlo takrat za vsaj 145 besed. Verjetnost, da  Janša ne bi poznal Blairovega govora in se zato slovenske besede po naključju ujemajo z ustreznimi 93 besedami v angleščini, bi, upoštevajoč kombinatoriko, rastla eksponentno.

Mali mož, ki ne more spati

Tokrat je ukraden slogan. Najbrž bomo olepševalno temu dejali kako drugače. Da je le uporabljen. A najpomembnejši del prej omenjene karikature je tisti v ozadju. Mali mož, kot ga je lani poimenoval papež Frančišek, se počasi kobaca iz groba, na katerem piše »sovraštvo«. Razlog za njegovo vstajenje je zapisan v oblačku ob njem: »Tako hrupno je tukaj, ne morem spati.«

Janša je včeraj na akademiji omenjal, da je prišel »čas za prebujanje«. Parola, kakršno smo slišali včeraj, nekaj mesecev pred volitvami, lahko vodi do ravno tega: prebujenja malega moža v državi, kjer želi ista stranka na vse kriplje zakrpati luknjo v slovenski zastavi, navrtani z nosečniškim trebuhom. Najprej zastava, potem umetnost. Oziroma, kot je grozeče včeraj povedal Janša: storili bomo vse. Čisto vse.

Več:

O Janševem plagiatu

  • Share/Bookmark

Jakov Fak: med ksenofobijo ljudi in nestrpnostjo novinarjev

30.01.2018 ob 11:21

Biatlonec Jakov Fak si ne bo premislil, na olimpijskih igrah ne bo nosil slovenske zastave. Njegova odločitev, da zavrne povabilo, je močno pretresla slovensko javnost in sprožila številne polemike o slovenski ksenofobni mentaliteti. Oziroma tem, kar so člani Olimpijskega komiteja Slovenije v svojem javnem pismu označili za »primitivizem in zaplankanost«:

Odločitev Jakova Faka, ki je zaradi negativnih odzivov v javnosti odstopil od kandidature za nosilca slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger v Pjongčangu, je med Slovenci dobre volje in svetovnega nazora povzročila pravi vihar. Zdi se, da smo v reakciji na primitivizem in zaplankanost, nato s konsenzom, izrazili vso podporo biatloncu, ki bo na enem največjih globalnih dogodkov v letu 2018 zastopal barve Slovenije.

Jakov Fak se vsem, ki mu izražate podporo, ga pozivate in prosite naj si vendarle premisli, iskreno zahvaljuje. Žal svoje odločitve ne bo spremenil. To je potrebno spoštovati. V tem trenutku je nujno športniku zagotoviti mir in osredotočenost na treninge, saj je v zaključni fazi priprav za olimpijske igre v Pjongčangu.

Nacionalizem v športu

Sem med tistimi, ki ravno v takem spoznanju vidijo hvalevreden rezultat znotraj zelo nehvalevrednega vzorca obnašanja. Zakaj? Ker se dejansko redko zgodi, da se v slovenski družbi o lastni ksenofobiji, nestrpnosti in sovraštvu sploh pogovarjamo – kajti ob izbrisanih, LGBT skupnosti, beguncih, muslimanih, Judih se tako rekoč ne moremo, ne da bi pomemben del politike in državljanov preprosto »mislil drugače« in nevtraliziral učinke razprave.

Fak je zato postal točka, kjer celo najbolj vztrajni netilci sovraštva, skupaj z npr. predstavniki desnice in njene politike, niso pripravljeni reči, da ne bi smel nositi zastave; kakor da bi potrebovali primer iz športa ter slovenskega športnika z imenitnim znanjem slovenskega jezika, da bi končno znali to ugotoviti. Kakor da bi potrebovali neko neideološko, politike izpraznjeno sfero življenja, morda vsaj pretežno, kjer je primitivni in zaplankani množici, če uporabim zgornji izraz olimpijskih funkcionarjev, lažje dopovedati, da je s ksenofobijo z netolerantnimi in nacionalističnimi vzgibi vred nekaj hudo narobe, kajti ob beguncih jim tega ne bomo mogli. Ali jim bomo bistveno težje.

Fak Delo intervju umik razlog 24ur 27.1.1824ur.com in prispevek o razlogih za umik

Ksenofobija in konsenz

Nobenega dvoma ni, da je v strukturnem smislu ksenofobija do Hrvatov, ki je v temelju predsodkov do biatlonca Faka, povsem enaka kot v vseh drugih naštetih primerih. A smo se vsaj v primeru biatlonca očitno bolj strinjali in našli konsenz v obsodbi, kot bi ga pri kakšnem drugem izključenem Drugem,  v katerega projiciramo svoje strahove. Malce paradoksalno nas je torej uspel zbližati in poenotiti v boju proti nestrpnosti, kar je že skoraj zgodovinski dosežek. Vendarle v tej zgodbi ni vse tako rožnato.

Slaba novica za iskalce sovraštva v celoti je bila, da ga ni bilo zaznati v neizmernih količinah. Še več, ker športnik ni želel navesti materialne evidence za svojo odločitev, ni povsem jasno, na katere spletne komentarje je pri tem meril.

A tudi če jih ni, si jih zlahka predstavljamo. Sam sem jih našel kar nekaj po izbruhu afere, takšne torej, ki post festum pritrjujejo nacionalistični ksenofobiji sicer predvidljivega spletnega komentariata:

Fak komentarji post 1

Fak komentarji post 2Nekaj prepoznavnih komentarjev: 24ur.com in MMC RTV SLO

Fak news

Toliko o tistih, predvsem na politični desnici, ki so želeli obstoj komentarjev zanikati in Faku pripisati neresnicoljubnost ali vsaj posredno namigovati, da ima prebujno domišljijo, morda neke druge razloge. Dr. Matevž Tomšič je, skupaj z Janezom Janšo, pomislil celo na nekakšne »fake news«, ne »Fak news«.

Še bolj zanimivi so bili odzivi, da bi moral pokazati manj občutljivosti in preprosto računati z domačo spletno folkloristiko, v skladu s katero so določene doze sovražnega govora v naši imenitni državi itak normalizirane in razložljive s trolanjem. Zaradi česar je biatlonec preprosto menda čisto medijsko nepismen.

Janša Tomšič FakTomšič in Janša o “fake news” zaroti levice

Kaj pa novinarji?

Najbolj pa me je osupnilo dejstvo, da so mediji povsem spregledali močnejšega od dveh razlogov za Fakovo odločitev, da zavrne podeljeno možnost nošenja zastave.

V sobotnem prispevku v dnevniku POP TV, podobno tudi v današnjem Delu, lahko z nekaj presenetljivimi težavami sploh najdemo integralno stališče sicer v molk zavitega športnika, saj smo v medijskih poročilih prejkone bili deležni le fragmentov in izpeljanih novinarskih interpretacij. Naj jo citiram po Delu v celoti:

»V veliko čast mi je bilo, ko so me v OKS povabili kot kandidata za zastavonošo. Do zdaj sem se na sleherni tekmi za Slovenijo trudil po najboljših močeh, se veselil uspehov, poskušal izboljšati dosežke, ko mi ni šlo,« je poudaril ob svoji odločitvi in jo nato obrazložil:

»Očitno nekateri menijo, da nisem primeren za to častno vlogo, ker nisem tu rojen. Po rodu sem Hrvat in tega ne bom zanikal, a hkrati prav ponosno nastopam za Slovenijo. Razočaran sem bil ob branju nekaterih klepetalnic na spletu, čeprav vem, da to ni merodajno mnenje ljudstva. Ko pa so me poklicali iz športnega časnika in me spraševali, češ ali se počutim sposoben za to vlogo ter za koga bi navijal med Slovenijo in Hrvaško, se nisem hotel več izpostavljati in morda še sodelovati v arbitražnem sporu. Tudi družino želim obvarovati nevšečnosti. Res mi je žal, toda če sem komu kamen spotike, se raje umaknem.«

Sodelovanje v arbitražnem sporazumu

Fakova izjava nam daje slutiti, da spletne klepetalnice niso bile zadostni razlog za njegovo odločitev po umiku – v resnici omenja kar svoje intenzivno zavedanje, da te ne morejo biti dober kriterij za presojo mnenja večine. V medijskih reciklažah zgodbe manj navzoč poudarek zadeva v resnici vlogo medijev – konkretneje »športni časnik«. In teh pri nas res ni veliko.

Biatlonec torej kot razlog svoje odločitve in dogodek, ki je sodu izbil dno, navaja klice in nestrpna vprašanja novinarjev, sploh v kontekstu sosedskih prerekanj okoli meje in arbitraže. Res se mi zdi precej nenavadno, da se je dosedanja javna razprava v celoti zgostila le okoli odgovornosti anonimnih in neopredeljivih posameznikov s spleta, medtem ko novinarji prsta niso znali niti za hip usmeriti proti sebi. Navzlic dejstvu, da je bil v tem segmentu, kar se opisa tiče, bolj določen.

Zato bom provokativno na koncu zapisal tole: kaj pa, če se je Fak odpovedal ugledni vlogi na olimpijskih igrah (tudi) zaradi preveč ksenofobnih in nestrpnih novinarjev? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi nam mediji v svojih poročilih to znali povedati?

  • Share/Bookmark

Jakov Fak: med ksenofobijo ljudi in nestrpnostjo novinarjev

30.01.2018 ob 11:20

Biatlonec Jakov Fak si ne bo premislil, na olimpijskih igrah ne bo nosil slovenske zastave. Njegova odločitev, da zavrne povabilo, je močno pretresla slovensko javnost in sprožila številne polemike o slovenski ksenofobni mentaliteti. Oziroma tem, kar so člani Olimpijskega komiteja Slovenije v svojem javnem pismu označili za »primitivizem in zaplankanost«:

Odločitev Jakova Faka, ki je zaradi negativnih odzivov v javnosti odstopil od kandidature za nosilca slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger v Pjongčangu, je med Slovenci dobre volje in svetovnega nazora povzročila pravi vihar. Zdi se, da smo v reakciji na primitivizem in zaplankanost, nato s konsenzom, izrazili vso podporo biatloncu, ki bo na enem največjih globalnih dogodkov v letu 2018 zastopal barve Slovenije.

Jakov Fak se vsem, ki mu izražate podporo, ga pozivate in prosite naj si vendarle premisli, iskreno zahvaljuje. Žal svoje odločitve ne bo spremenil. To je potrebno spoštovati. V tem trenutku je nujno športniku zagotoviti mir in osredotočenost na treninge, saj je v zaključni fazi priprav za olimpijske igre v Pjongčangu.

Nacionalizem v športu

Sem med tistimi, ki ravno v takem spoznanju vidijo hvalevreden rezultat znotraj zelo nehvalevrednega vzorca obnašanja. Zakaj? Ker se dejansko redko zgodi, da se v slovenski družbi o lastni ksenofobiji, nestrpnosti in sovraštvu sploh pogovarjamo – kajti ob izbrisanih, LGBT skupnosti, beguncih, muslimanih, Judih se tako rekoč ne moremo, ne da bi pomemben del politike in državljanov preprosto »mislil drugače« in nevtraliziral učinke razprave.

Fak je zato postal točka, kjer celo najbolj vztrajni netilci sovraštva, skupaj z npr. predstavniki desnice in njene politike, niso pripravljeni reči, da ne bi smel nositi zastave; kakor da bi potrebovali primer iz športa ter slovenskega športnika z imenitnim znanjem slovenskega jezika, da bi končno znali to ugotoviti. Kakor da bi potrebovali neko neideološko, politike izpraznjeno sfero življenja, morda vsaj pretežno, kjer je primitivni in zaplankani množici, če uporabim zgornji izraz olimpijskih funkcionarjev, lažje dopovedati, da je s ksenofobijo z netolerantnimi in nacionalističnimi vzgibi vred nekaj hudo narobe, kajti ob beguncih jim tega ne bomo mogli. Ali jim bomo bistveno težje.

Fak Delo intervju umik razlog 24ur 27.1.1824ur.com in prispevek o razlogih za umik

Ksenofobija in konsenz

Nobenega dvoma ni, da je v strukturnem smislu ksenofobija do Hrvatov, ki je v temelju predsodkov do biatlonca Faka, povsem enaka kot v vseh drugih naštetih primerih. A smo se vsaj v primeru biatlonca očitno bolj strinjali in našli konsenz v obsodbi, kot bi ga pri kakšnem drugem izključenem Drugem,  v katerega projiciramo svoje strahove. Malce paradoksalno nas je torej uspel zbližati in poenotiti v boju proti nestrpnosti, kar je že skoraj zgodovinski dosežek. Vendarle v tej zgodbi ni vse tako rožnato.

Slaba novica za iskalce sovraštva v celoti je bila, da ga ni bilo zaznati v neizmernih količinah. Še več, ker športnik ni želel navesti materialne evidence za svojo odločitev, ni povsem jasno, na katere spletne komentarje je pri tem meril.

A tudi če jih ni, si jih zlahka predstavljamo. Sam sem jih našel kar nekaj po izbruhu afere, takšne torej, ki post festum pritrjujejo nacionalistični ksenofobiji sicer predvidljivega spletnega komentariata:

Fak komentarji post 1

Fak komentarji post 2Nekaj prepoznavnih komentarjev: 24ur.com in MMC RTV SLO

Fak news

Toliko o tistih, predvsem na politični desnici, ki so želeli obstoj komentarjev zanikati in Faku pripisati neresnicoljubnost ali vsaj posredno namigovati, da ima prebujno domišljijo, morda neke druge razloge. Dr. Matevž Tomšič je, skupaj z Janezom Janšo, pomislil celo na nekakšne »fake news«, ne »Fak news«.

Še bolj zanimivi so bili odzivi, da bi moral pokazati manj občutljivosti in preprosto računati z domačo spletno folkloristiko, v skladu s katero so določene doze sovražnega govora v naši imenitni državi itak normalizirane in razložljive s trolanjem. Zaradi česar je biatlonec preprosto menda čisto medijsko nepismen.

Janša Tomšič FakTomšič in Janša o “fake news” zaroti levice

Kaj pa novinarji?

Najbolj pa me je osupnilo dejstvo, da so mediji povsem spregledali močnejšega od dveh razlogov za Fakovo odločitev, da zavrne podeljeno možnost nošenja zastave.

V sobotnem prispevku v dnevniku POP TV, podobno tudi v današnjem Delu, lahko z nekaj presenetljivimi težavami sploh najdemo integralno stališče sicer v molk zavitega športnika, saj smo v medijskih poročilih prejkone bili deležni le fragmentov in izpeljanih novinarskih interpretacij. Naj jo citiram po Delu v celoti:

»V veliko čast mi je bilo, ko so me v OKS povabili kot kandidata za zastavonošo. Do zdaj sem se na sleherni tekmi za Slovenijo trudil po najboljših močeh, se veselil uspehov, poskušal izboljšati dosežke, ko mi ni šlo,« je poudaril ob svoji odločitvi in jo nato obrazložil:

»Očitno nekateri menijo, da nisem primeren za to častno vlogo, ker nisem tu rojen. Po rodu sem Hrvat in tega ne bom zanikal, a hkrati prav ponosno nastopam za Slovenijo. Razočaran sem bil ob branju nekaterih klepetalnic na spletu, čeprav vem, da to ni merodajno mnenje ljudstva. Ko pa so me poklicali iz športnega časnika in me spraševali, češ ali se počutim sposoben za to vlogo ter za koga bi navijal med Slovenijo in Hrvaško, se nisem hotel več izpostavljati in morda še sodelovati v arbitražnem sporu. Tudi družino želim obvarovati nevšečnosti. Res mi je žal, toda če sem komu kamen spotike, se raje umaknem.«

Sodelovanje v arbitražnem sporazumu

Fakova izjava nam daje slutiti, da spletne klepetalnice niso bile zadostni razlog za njegovo odločitev po umiku – v resnici omenja kar svoje intenzivno zavedanje, da te ne morejo biti dober kriterij za presojo mnenja večine. V medijskih reciklažah zgodbe manj navzoč poudarek zadeva v resnici vlogo medijev – konkretneje »športni časnik«. In teh pri nas res ni veliko.

Biatlonec torej kot razlog svoje odločitve in dogodek, ki je sodu izbil dno, navaja klice in nestrpna vprašanja novinarjev, sploh v kontekstu sosedskih prerekanj okoli meje in arbitraže. Res se mi zdi precej nenavadno, da se je dosedanja javna razprava v celoti zgostila le okoli odgovornosti anonimnih in neopredeljivih posameznikov s spleta, medtem ko novinarji prsta niso znali niti za hip usmeriti proti sebi. Navzlic dejstvu, da je bil v tem segmentu, kar se opisa tiče, bolj določen.

Zato bom provokativno na koncu zapisal tole: kaj pa, če se je Fak odpovedal ugledni vlogi na olimpijskih igrah (tudi) zaradi preveč ksenofobnih in nestrpnih novinarjev? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi nam mediji v svojih poročilih to znali povedati?

  • Share/Bookmark

Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo

30.01.2018 ob 11:19

Danes je Bojan Požar objavil fotografijo bizarnega transparenta z včerajšnje stavke javnega sektorja – na fotografiji je dr. Simon Zupan s Filozofske fakultete v Mariboru, v rokah pa ima transparent, na katerega je pesnik zapisal rimo: »Zdaj prišel je čas, da Alenka reši nas«.

Pozareport stavka fakePožarjev zapis o Bandellijevem tvitu

Pred nami je »fake« fotografija, šolski primerek fotomontaže. Kar je morda dobra novica za Alenko Bratušek, je slaba za resnico in njej zavezano novinarstvo.  Omenjeni je na svojem portalu povzel navdušeni tviter zapis župana občine Komen, Marka Bandellija, zvestega člana stranke omenjene političarke.

Njegov predvolilni zapis se v celoti glasi:

Predragi prijatelji. To morate delit naprej.

Napis, ki potrjuje zakaj smo se in se bomo  borili, vestno in pošteno za nas vse, za našo državo. Danes, v Lj.

Hvala.

(Stranka Alenke Bratušek bomo volili junija, zanesljivo)

@StrankaAB @ABratusek @pavlijj @RomanJakic @MasaKociper

Te dni spet poslušamo posmehljivi podton, usmerjen v stavkajoče, blanširan z običajnimi predsodki do parazitskega javnega sektorja. Vsaj v zgornjem primeru, kjer so videti kot nekaj politično motiviranega, se razblinijo v nič, ko ugotovimo, da je omenjena fotografija »fake news« zelo primitivne sorte.

Stavkajoči predavatelj ni imel nikakršne želje po promoviranju nekdanje predsednice vlade, temu načelu je kvečjemu sledil omenjeni župan brez moralnih zadržkov in fotografijo preprosto ponaredil.

Fotografija je ukradena s strani Žurnala24, avtor fotografije je Saša Despot, na transparentu pa dejansko piše »Ne jamram, stavkam«:

stavka original žurnal 1Izvorna fotografija Žurnala24, fotografa Saše Despota

Original je dostopen na strani Žurnala24, tukaj in tukaj.

Sicer pa so v Stranki Alenke Bratušek na opozorilo glede neresničnosti fotografije svoj retvit izbrisali, zraven pa dodali komentar, ki dobro definira njihovo raven duhovitosti:

Malo v šali malo za res, “fake news” napis na plakatu je bil boljši od originala

V trenutku, ko to pišem, omenjeni župan še ni odstranil svojega remek dela. Pa bi ga moral, kot bi se moral opravičiti.

Očitno je prišel čas, ko bi se Alenkini politični privrženci radi reševali z grobimi manipulacijami. Dvomim, da bodo takšne lažne fotografije v pomoč njej, še manj bodo reševale nas.

Bandelli poslanec stavka fakeŠe Bandellijeva originalna objava s fotomontažo

  • Share/Bookmark

Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo

30.01.2018 ob 11:17

Danes je Bojan Požar objavil fotografijo bizarnega transparenta z včerajšnje stavke javnega sektorja – na fotografiji je dr. Simon Zupan s Filozofske fakultete v Mariboru, v rokah pa ima transparent, na katerega je pesnik zapisal rimo: »Zdaj prišel je čas, da Alenka reši nas«.

Pozareport stavka fakePožarjev zapis o Bandellijevem tvitu

Pred nami je »fake« fotografija, šolski primerek fotomontaže. Kar je morda dobra novica za Alenko Bratušek, je slaba za resnico in njej zavezano novinarstvo.  Omenjeni je na svojem portalu povzel navdušeni tviter zapis župana občine Komen, Marka Bandellija, zvestega člana stranke omenjene političarke.

Njegov predvolilni zapis se v celoti glasi:

Predragi prijatelji. To morate delit naprej.

Napis, ki potrjuje zakaj smo se in se bomo  borili, vestno in pošteno za nas vse, za našo državo. Danes, v Lj.

Hvala.

(Stranka Alenke Bratušek bomo volili junija, zanesljivo)

@StrankaAB @ABratusek @pavlijj @RomanJakic @MasaKociper

Te dni spet poslušamo posmehljivi podton, usmerjen v stavkajoče, blanširan z običajnimi predsodki do parazitskega javnega sektorja. Vsaj v zgornjem primeru, kjer so videti kot nekaj politično motiviranega, se razblinijo v nič, ko ugotovimo, da je omenjena fotografija »fake news« zelo primitivne sorte.

Stavkajoči predavatelj ni imel nikakršne želje po promoviranju nekdanje predsednice vlade, temu načelu je kvečjemu sledil omenjeni župan brez moralnih zadržkov in fotografijo preprosto ponaredil.

Fotografija je ukradena s strani Žurnala24, avtor fotografije je Saša Despot, na transparentu pa dejansko piše »Ne jamram, stavkam«:

stavka original žurnal 1Izvorna fotografija Žurnala24, fotografa Saše Despota

Original je dostopen na strani Žurnala24, tukaj in tukaj.

Sicer pa so v Stranki Alenke Bratušek na opozorilo glede neresničnosti fotografije svoj retvit izbrisali, zraven pa dodali komentar, ki dobro definira njihovo raven duhovitosti:

Malo v šali malo za res, “fake news” napis na plakatu je bil boljši od originala

V trenutku, ko to pišem, omenjeni župan še ni odstranil svojega remek dela. Pa bi ga moral, kot bi se moral opravičiti.

Očitno je prišel čas, ko bi se Alenkini politični privrženci radi reševali z grobimi manipulacijami. Dvomim, da bodo takšne lažne fotografije v pomoč njej, še manj bodo reševale nas.

Bandelli poslanec stavka fakeŠe Bandellijeva originalna objava s fotomontažo

  • Share/Bookmark

Tanja Gobec kot novica

12.10.2017 ob 11:24

Težko bi rekli, da ima kakšen globok smisel igrati moralno policijo, če se na TV Slovenija pojavi voditelj dobre volje. Ker ni storil kakšnega močno velikega besednega zdrsa ali padel pod mizo, mu bodo v imenu človečnosti številni gledalci poskušali tudi nemudoma oprostiti.

Ko se je to zgodilo Tanji Gobec, so gledalci že ob redni nekajstavčni napovedi vsebine Odmevov v osrednjem TV Dnevniku vedeli, da je nekaj močno narobe: zaradi rahlih besednih lapsusov, upočasnjenega govora in oteženega izgovarjanja določenih besed. Na kar kaže posnetek uporabnika youtuba:

https://www.youtube.com/watch?v=HsrdymKllRo

Ključna težava je prejkone drugje. Kar so opazili gledalci, bi morali tudi uredniki. Nenazadnje so bili z njo in videli več od nas. Bolje poznali situacijo. Čez dve uri in pol so se začenjali Odmevi z isto voditeljico in bi lahko ukrepali.

Zato se strinjam s tem, kar je na socialnih omrežjih zapisal Rok Vevar:

Meni se zdi noro, da po tej napovedi v dveh urah do Odmevov niso uspeli najti zamenjave. Ne glede na to, kaj si kdo misli o Tanji Gobec, meni se zdi to popolnoma ponižujoče zanjo. Hkrati pa govori o popolni odpovedi uredniških kompetenc. Če se kaj takega pojavi pred kamero, mora biti v redakciji Odmevov in uredništvu informativnega programa nekaj zelo narobe. Res je pri novinarjih v Odmevih (razen mogoče pri Bergantu) nivo splošne razgledanosti in razumevanja česarkoli mimo suhih novic šokantno nizek, ampak tu je urednik tisti, ki je odpovedal in (hote ali nehote) Tanjo Gobec pretvoril v novico. To je višek, ne Tanja Gobec.

Res nisem za to, da se voditeljico obsoja. Toda pretvarjati se, da se nič ni zgodilo in zanikati, da je bilo njeno mentalno stanje izstopajoč pojav, bi predstavljalo obliko samovaranja in neznosnega pretvarjanja, da dogodek ni vreden pozornosti. Ne, ker je bil tega vreden, ker je zasenčil dogajanje v oddaji in studiu, je bil moteč že iz najmanj tega razloga.

Zabavno je bilo zato videti profesorja, ki je z njo gostoval v studiu in z nasmeškom kazal veliko mero razumevanja in potrpežljivosti v situaciji, ki je najbrž ni navajen in ga je kot strokovnjaka za kvaliteto lahko tisti dan prepričala o kakovosti programa našega javnega servisa. Ker je prišel v državo in najbrž hitro odšel, bo lahko nanjo ohranil trajni spomin.

Spomnim se, kako smo pred davnimi leti gledalci trepetali pred ekrani pri vremenski napovedi. Ko je takrat še nespretna in v pasti treme ujeta meteorologinja Tanja Cegnar stopila pred kamero, nikoli nismo vedeli, ali bo z nastopom prišla do konca, mi pa bomo potem bogatejši za informacijo, ki nas največkrat v dnevniku najbolj zanima. Počasi se je trpljenje gledalcev na nek simpatičen način transformiralo v nekakšno solidarnost: v tiho navijanje za Tanjo, da ji bo uspelo. Preprosto smo vedeli, da ji treme pač ne moremo zameriti.

Kakšne podobne karitativne občutke je morda izbrani gledalec začel razvijati tudi ob tej drugi Tanji in empatično navijati, da bi ji oddajo uspelo zvoziti brez škandaloznega kiksa brez možnosti popravka. Taki potem niso bili tako razočarani, a so ostali v manjšini.

In zdaj čakamo, kaj bo odločilo vodstvo RTV Slovenija in kakšne argumente bo pri tem uporabilo. Ugibamo lahko o naslednjih možnostih: pretvarjanju, da se nič ni zgodilo, opravičilu gledalcem in internem ukoru, umiku voditeljice in njeni premestitvi.

Tanja Gobec Odmevi opitaIz Odmevov: “razpoložena” Tanja Gobec sredi pogovora o seksu

P.S.

Očitno so na RTV Slovenija stopili v bran novinarki na napačen način, zgornji prispevek na kanalu Youtube je izbrisan iz razloga kršitev avtorskih pravic, čeprav je na njem cela vrsta podobnih posnetkov javnega servisa, za katere ni bila podana zahteva po odstranitvi:

youtube Gobec izbris

  • Share/Bookmark

Rodetovi režimski mediji, ob katerih moramo abstinirati

11.09.2017 ob 17:19

Rodetova in hkrati rodetovska pridiga običajno dviguje prah. Rad bi spomnil na dinamiko recepcije njegovih odmevnih izjav: v drugem koraku so te običajno podvržene eluzivnosti, izmikajočosti. Njihov avtor raje stori korak nazaj, se skrije za katero od oblik relativizacije.

Zadnji primer njegovega nastopa pri maši ob tisočletnici obstoja župnije Šentvid pri Stični bo najbrž zgled povedanega. Kardinal se je odločil napasti medije. Kakšne? Režimske.  Ne spontano, temveč s premišljenim sklicevanjem na pismo Ivana Cankarja:

»Ne dopustimo, da bi nam režimski mediji, polni sovraštva grenili življenje. Ignorirajmo jih,« je Rode svetoval svojim vernikom v prepolni cerkvi sv. Vida, ki je dobesedno pokala po šivih, saj se vsi duhovne pridige v prostorih cerkve niso mogli udeležiti, zato so nekateri tudi pred vrati poslušali božjo besedo in marsikdo tudi prek ozvočenja zunaj svetega objekta.

V podkrepitev svojih besed, kako zelo prav ima, je kardinal prebral del pisma Ivana Cankarja iz oktobra leta 1907, ko je pisatelj z Dunaja sporočil svojim prijateljem, da se mu še nikoli ni tako dobro godilo, saj že dobra dva meseca ne bere slovenskih časopisov. »Izvrsten nasvet za sedanji čas,« je priporočal kardinal Rode zbrani množici vernikov.

Citat je povzet iz Delovega poročila. Ironija: tistega kakor režimskega trobila, do katerega zaradi zgodbe o njegovem domnevnem sinu Rode ne goji ravno simpatij. Tvegam torej in trdim naslednje: ko bi novinarji utegnili (želeli, zmogli) vprašati škofa, na katere medije je točno meril z označevalcem »režimski mediji«, bi jim skoraj zanesljivo ne odgovoril. To je ta anticipirana eluzivnost, ki jo omenjam. Kajti najbrž za Cerkev ne bi rekel, da je režimska in v mislih ni imel Družine ali Ognjišča, nam preostane le še ugibanje, vključno z verniki in udeleženci maše, na katere medije je potemtakem meril, ko je svetoval vsaj dvomesečno abstinenco od »slovenskih časopisov«

Rode režimski mediji DeloIzsek iz citiranega Delovega prispevka

Uredniki in novinarji cerkvenih glasil in občil najbrž ne bi bili preveč veseli tega priporočila. Ta »izvrstni nasvet« najbrž meri na čisto partikularne. Po kakšnem ključu jih bomo dešifrirali, kateri mediji veljajo v Sloveniji za »režimske«?

S tem smo že pri drugi potezi Rodetove eluzivnosti – najbrž za takšne veljajo tisti, ki jih je nekdo označil z omenjenim epitetom. V praksi pa to pomeni: Janševa politika in njegovi medijski sateliti.

Marko Crnkovič je na strani Fokuspokus nedavno opozoril na paradoks diskurza Nove24TV, Janševega projekta, ki rad uporablja isti označevalec: »režimski mediji« ali podobne.

Crnkovič režimski medijiCrnkovič o paradoksu teze o režimskih medijih

Bizarnost je kajpada v tem: isti označevalec lahko velja le tako dolgo, dokler nismo »mi« na oblasti. Ko smo, je pljuvati po samem sebi nekako kontraproduktivno. Čeprav za Janšo iz preteklosti že vemo, da z njegovo oblastjo šele res pride ravno tisto, pred čimer nas svari: medijska režimskost v pregnantnem smislu besede.

Če sklenem: ko kardinal Rode omenja režimske medije, dejansko že dela reklamo tistim medijem in njihovim botrom, ki to sintagmo najraje uporabljajo. Kar praktično pomeni, da politizira medije kot takšne in groteskno pripisuje diskurz sovraštva drugim, čeprav so njegovi ultimativni generatorji točno tisti, čigar jezik je prevzel. Še več, morda in zelo verjetno ne bo več pripravljen prepoznati »režimskih medijev«, ko bo Janša na oblasti in še manj s Cankarjem pozivati, da jih v dobro lastnega duhovnega stanja ne spremljamo. Teza, ki jo je ponudil vernikom in širši javnosti, zato bistveno več pove o njem samem kot slovenski medijski situaciji.

Več:

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti

  • Share/Bookmark

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

4.09.2017 ob 13:09

Politično prevzemanje in obvladovanje medijev, Janšev tako rekoč življenjski projekt, se preveša v novo fazo. Volitve se bližajo in z vstopom madžarskega kapitala, politično in ideološko povezanega z Viktorjem Orbanom, je realizacija postala finančno in operativno lažja.

Kot lahko razberemo iz razvida medijev, bo slovenska bipolarna medijska motnja in politizacija medijev, ki več ne skriva strankarskih pečatov, »obogatena« za nov Janšev tabloidni brezplačnik, ki bo izhajal tedensko.

Imenoval se bo Škandal24, iz razvida medijev pa izhaja, da se bo distribuiral »po pošti«, kar bi lahko pomenilo le, da se bo delil brezplačno. Ali se bo tudi prodajal, bomo videli kmalu, menda že četrtega septembra.

Škandal razvid.PNGZapis v razvidu medijev, dostopnem na strani Ministrstva za kulturo

Škandal24, ki ga bo spremljala spletna stran istega imena, bo imel znanega skupnega izdajatelja z Janševo Demokracijo. Kot odgovorna oseba je vpisan Mihael Hočevar, direktor podjetja Nova obzorja, kot odgovorna urednica je predvidena Marjanca Scheicher, trenutno novinarka Nove24TV, skratka znana in preizkušena imena.

Kot lastnika novega medija sta zapisana Ripost založništvo d.o.o. (51.84%) in Slovenska demokratska stranka (44.16%). Kam so se izgubili preostali procenti in kako so se sploh smeli pri registraciji, mi ni znano.

Kot že vemo, je v v podjetje Nova obzorja sredi letošnjega junija lastniško vstopila družba Ripost založništvo, katere lastnik Peter Schatz, sicer solastnik madžarskega političnega tabloida Ripost. Vmes je omenjeno podjetje postalo tretjinski lastnik televizije Nova24 TV.

Lastniška razmerja v družbi Nova Obzorja so naslednja: Ripost je 51,84-odstotni delež kupil od Dušana Sava Lajovica, 44-odstotni lastnik še naprej ostaja SDS, štiri odstotke pa ima v lasti Dejan Kaloh.

Na Siolu sta Vesna Vukovič in Tomaž Modic zapisala:

Njegov lastnik je Peter Schatz, eden od solastnikov madžarskega spletnega tabloida Ripost, ki velja za politični projekt stranke Fidesz. Kot so nam pojasnili madžarski viri, uredniška politika Riposta temelji na povzemanju novic preostalih medijev iz Orbanovega kroga in objavi prispevkov, kritičnih do madžarske opozicije.

Med temami, ki jih skupaj s preostalimi podobno nazorskimi mediji obdeluje Ripost, so pogosto tudi “nevarnost” prihoda beguncev v Evropo, zgodbe iz madžarske polpretekle zgodovine, ko so ji vladali komunisti, madžarska opozicija ter “nevarnost” milijarderja Georgea Sorosa in njegovih fundacij za Madžarsko.

Ponovitev brezplačnikov: novinarska tragedija, potem farsa

Škandal24, sodeč po dosedanji praksi in intenci naslova, očitno ne bo niti malo skrival svoje novinarske agende: škandaliziral bo politične nasprotnike.

Če je bila za ero Janševih brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres leta 2008 značilna mimikretičnost in zanikanje lastniških in vsebinskih povezav, leto pred novimi volitvami 2018 ni več zaslediti nobenega pretvarjanja in zanikanja obvladovanja ali ustvarjanja novih medijev. Janša in njegova stranka sta postala bistveno manj sramežljiva. Kar bi nas moralo skrbeti.

Izdajanje brezplačnikov leta 2008 se je končalo s parlamentarno preiskovalno komisijo. Žal se novinarski ceh v Sloveniji ni zavedal resnosti in vpliva, ki ga bo politično delovanje znotraj medijev proizvedlo glede verodostojnosti medijev in novinarskega poklica. Kritika je bila spontana in omejena na posamične medije, kot sta Mladina in Delo. Podobno je brez težav ali protestov dopuščal razrast neposrednih strankarskih medijskih trobil, kot v primeru nastanka Nova24TV. Z argumentom DNS, da bo bralec ali uporabnik medija lažje vedel, kam nek medij spada, zaradi česar da je strankarsko lastništvo, v tem oziru, dobrodošlo!

DNS Svet24 pristranskost vezjak novaZapis časopisa Svet24 in stališče DNS do izdajanja Nove24TV

To nerazumno stališče ceha so pri SDS evidentno vzeli zares in sedaj nadaljujejo s proizvodnjo medijske pahljače brez skrivaštva in posebnih zavor, naravnost s Trstenjakove. Ter s pomočjo Orbanovega kapitala. Politizacija medijev je lastniška, kadrovska in vsebinska.

Zato ni pričakovati, da bo Škandal24 deležen kakšnih posebnih pomislekov, podobno kot jih nista, tudi zaradi vpletenosti številnih novinarjev v ta projekt, bila deležna Ekspres in Slovenski tednik. Če bi že, kar je posebna tragedija, uspeli misliti škandaloznost tovrstnih novinarskih praks in diskurzov, ko jih merimo z vatli poklicnih meril in standardov. Skratka, namesto enega dobivamo kar dva škandala.

Več:

Nova medijska hiša, nova mimikrija

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Brezplačna novinarska čast

ekspres brezplačniki honorarji mmcMMC tudi o tem, kdo je pisal v brezplačnike

  • Share/Bookmark

Pustiti ženske pri miru: o mizandriji in mizoginiji

4.09.2017 ob 13:09

Če prav razumem, odgovorna urednica revije Ona, edicije Dela, prezira moške takrat, ko jemljejo v bran ženske. No, morda jih Sabina Obolnar ne sovraži neposredno, čeprav je res blizu temu, vsekakor jim oporeka. Kako misliti stališča iz njenega uvodnika, v katerem jo je posebej razjezilo, kako so se moški spravili na dr. Boštjana M. Zupančiča?

Obolnar Ona BMZUvodnik v Ono: pustite že ženske pri miru!

Iz kolumne bolj ali manj sledijo njene naslednje ugotovitve:

Prvič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, v resnici pa sami niso nič boljši. (Žal tega ni niti poskušala dokazati.)

Drugič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, pri tem pa ga opisujejo kot intelektualno avtoriteto. Torej je to njihova težava. (V čem le njihova in v čem je relevanca, ni razvidno.)

Tretjič

Moški pišejo o šovinizmih BMZ-ja, nato pa se čudijo, zakaj so ženske ob tem tiho. Toda kdo pa so, da si drznejo sugerirati, kaj moramo početi ženske? Takšno žuganje nam je nedopustno.

Četrtič

Moški se ukvarjajo z BMZ-jem, toda naokoli je toliko drugih tem, a so zanje slepi in gluhi. (Apel k menjavi teme.)

Petič, končno

Moškim bi predlagala, da se ukvarjajo z moškimi.

No, končna sugestija rezultira v neke vrste ultimativni androfobiji ali mizandriji, najbrž hrbtni plati mizoginije. Ženske bodo že same opravile z moškimi prasci, v to se naj drugi moški ne vtikajo. Pojem feminista je contradictio in adiecto. Me znamo poskrbeti zase. Najbrž bi moralo isto veljati tudi za vsa področja sklicevanja na enakopravnost in enakost spolov. Če ju omenja moški in se zanju zavzema, je nujno sumljiv. Če bi stališče feminizma bilo podobno čemu od zgoraj naštetega, potem bi nas, ne zgolj moške, res moralo biti kronično strah.

Po branju uvodnika One nam hitro postane jasno, zakaj je lahko naša družba v boju proti seksizmu in šovinizmu obsojena na neuspeh. Po eni strani zaradi nenavadne stereotipizacije: moški diskurz o ženskah je apriori sumljiv. Še zlasti mora biti čudno, če ob moškem seksizmu ženske jemljejo v bran drugi moški. Torej je diskurz sumljiv že zaradi spola izvajalca.

Urednica sicer ne zapiše, da je s seksizmi kakšnega BMZ-ja vse v redu in prav, njen fokus je usmerjen v tiste kolumniste (če prav razumem, Dragana Petrovca in Vlada Miheljaka), ki bi radi temu oporekali. Ti so problematični skoraj enako kot prvi. Prvega pa je verjetno preprosto treba ignorirati, je manjši del problema.

Odgovor na dilemo, kako bodo ženske, da ne rečem novinarke in urednice, ki so po spolni pripadnosti pripuščene k razpravi, izbojevale svoje boje, se zdi deplasiran, ker bo problematizirajoči takoj označen za nekoga, ki se postavlja v pokroviteljsko moško pozicijo. Moška pozicija pa je, precej stvari kaže na to, vselej napačna.

Logično, ni treba posebej razlagati, da so mizandrija, ne nujno osebna, ali vsaj njene sledi, neizbežno hrbtna plat mizoginije. V kakšni meri so inkorporirane v mentalno logiko ženskih revij, ki so najbrž ženske predvsem zato, ker moški ne smejo imeti vstopa vanjo (v logiko in revijo), je posebej izzivalno vprašanje.

Pesniški surplus

Jana Kolarič

MOŠKI, PUSTITE ŽENSKE PRI MIRU!, sonet

»Če moški branijo nas, so sumljivi,«
objavljen bil odgovor je Sabine,
ki izmotava se na vse načine,
jezi jo, če tacaš po NJENI* njivi,

učiš jo, kaj naj bil bi feminizem.
A sporne ni pojasnila vsebine,
zakaj objavlja tipe mizogine,
ki glavni credo jim je grd seksizem.

Sabina uporabi nizko lego
in brani intervjuvanca, odločna,
pomoč zavrača, ker je ženska močna.

Odrine v kot Petrovca, Miheljaka …
Če se upreta BMZ, bedaka,
imata zanesljivo kaj za bregom!

*mišljeno po ONE njivi

  • Share/Bookmark

O moralni avtoriteti predsednika republike: odgovor Matevžu Krivicu

4.09.2017 ob 13:08

Daljša verzija mojega odgovora Matevžu Krivicu, ki je v Dnevniku pohvalil predsednika republike zaradi njegovega priznanja, da ni moralna avtoriteta in ob tem polemiziral tudi z mano. Konkretneje: z mojim zapisom na tej strani.

***

Družbeno življenje večkrat predpostavlja našo zavezanost moralnim sistemom in prepričanjem. Verniki jih vidijo v cerkveni dogmi in stališče Cerkve največkrat sprejemajo zaradi njene moralne avtoritete. Pacienti jih gojijo do zdravnikov, saj bi sicer obisk pri njih bil nesmiseln. Celo obisk avtomehanika predpostavlja prepričanje, da vam bo znal popraviti avto.

Predpostavljanje avtoritet je včasih moralno, spet drugič temelji zgolj na znanju. Državljani zato upravičeno gojimo pričakovanja: če se izkaže, da je duhovnik pedofil, bomo še dodatno ogorčeni. Če je zdravnik šarlatan, tudi. Podobno velja za politike: zaradi njihove reprezentativne funkcije pričakujemo njihovo odgovorno ravnanje in zavezanost državljanom. Ne more biti dvoma, da je predsednik republike oboje: avtoriteta, ki ima in mora imeti tudi moralno podlago. Če tega ne sprejmemo, hitro zaidemo v politični cinizem in trditve, da politiki nikoli nimajo morale, ipd.

Aktualni slovenski predsednik republike ne želi biti moralna avtoriteta. Če sam menim, da je ta izjava škandalozna, ga g. Matevž Krivic zagovarja, češ: za njegovo odkritost ga moramo celo pohvaliti, ne grajati. Tega ne misli v humornem smislu, njegova trditev je, čeprav je tu nejasen, tudi kritika koncepta moralne avtoritete. Češ: ustavni pravniki tega ne poznamo. Kakor da pojem nima uporabne vrednosti, zato je prav, da ga Pahor zavrača. Ne bi se oglašal, če Krivic ne bi polemiziral tudi z zapisom na moji strani in me pri tem osupnil. Poznam in cenim ga kot enega redkih intelektualcev, ki ima smisel in afiniteto do argumentirane razprave. Toda njegov obrat, češ »Zame so, nasprotno, šokantna pojmovanja, da naj bi bilo »biti moralna avtoriteta« tako rekoč kar ena od ustavnih funkcij predsednika republike«, razumem kot popačitev stališča.

Pahor sup 2Predsednikove nove piarovske domislice: sup namesto morale

Naj takoj povem, da ne poznam izjav, ki bi ugotavljale, da gre za ustavno funkcijo. Sam zanesljivo tega nisem zapisal in zdi se mi, da marsikdo drug tudi ne. Čudim pa se Krivicu in ambiciji tistega, ki meni, da je koncept moralne avtoritete tudi zunaj prava povsem prazen. Ko gre za ugotovitev, da je morala prazen označevalec, se čutim dolžnega oporekati tudi kot filozof. Kajti če Pahor zase verjame, da ni moralna avtoriteta, iz tega pač sledi, da ga ne rabimo kaj prida grajati ali hvaliti niti za pretekla, sedanja ali prihodnja dejanja. Krivic mora na to posledico pristati, kakorkoli hkrati soglaša s kritikami, da je razvrednotil predsedniško funkcijo. Trditev, da ta ne implicira delovanja s piedestala moralne avtoritete – tu želi Pahor zvito vpeljati razliko med njo in politično, da bi v prihodnje ubežal vsem kritikam svojega preteklega in prihodnjega ravnanja  – ima številne implikacije. Naj jih naštejem.

Prvič, v praksi to nujno pomeni, da ne želi biti zgled državljanom. Niti s svojimi ravnanji in tudi ne ponujati svojih presoj. Ne vem, kaj bi lahko bila bolj katastrofalna drža za predsednika republike, kot je takšna odtegnitev pričakovanih stališč. Saj ne, da tega nismo opazili že doslej: ko gre za solidarnost do delavcev, socialne stiske, sovražni govor, ko gre za empatijo do beguncev in številne situacije, Pahorjevih dejanj in besed nismo dočakali. Zdaj se zdi, da želi zbiti še vsa naša tovrstna pričakovanja in natanko v tem je tudi bil smisel njegove primerjave s papežem. Ki je s svojo izjavo meril na nekaj čisto drugega: da ne želi moralizirati, ne da ne želi biti moralna avtoriteta. Če bi trdil slednje, bi nevzdržnost trditve Svetega očeta bila očitna.

Drugič, zavračanje ravnanj moralne avtoritete predpostavlja absurdnost pozicije za že storjena dejanja in z njimi povezana prepričanja: s tem si je Pahor zavezal jezik v vrsti stališč in dejanj, ki jih želi izvajati ali jih že izvaja. Zakaj kot predsednik poziva Slovence k narodni spravi, saj to implicira tako avtoritativnost kot moralna stališča in presoje? Protislovno je, da ga za prizadevanja v tej luči pohvali celo Krivic. Če predsednik sredi kampanje izjavi, da ni moralna avtoriteta in to ne želi biti, pač ne more pričakovati, da bo imel podporo državljanov.

Tretjič, vlogi moralne avtoritete se ne more odpovedati, naj si še tako želi. Vsakič, ko Pahor apelira, da želi biti predsednik vseh državljanov, npr. levih in desnih volivcev, ter hkrati verjame, da izvaja le politično načelo, bo dejansko moral izražati nekakšno srednjo mero njihovih moralnih stališč. Nekdo, ki želi početi kaj takega, zase neizbežno verjame, da funkcija predsednika države je avtoritativna in v takem primeru tudi moralna.

V seštevku to pomeni, da bi, če bi Pahor resnično želel prakticirati načelo, da ni moralna avtoriteta, moral ves svoj čas preživeti v nemem stanju na svojem supu sredi Blejskega jezera in si popravljati kravato. Ne da bi karkoli črhnil. Njegova instagram in druga dejavnost je sicer že dolgo blizu temu opisu.

Če sklenem: že res, da nekateri do Pahorja ne gojimo nobenih posebnih upov, ampak tu ne razpravljamo o njem, temveč o funkciji, ki jo opravlja. Povedano drugače: seveda že doslej ni bil verodostojen v vlogi moralne avtoritete. Zdaj je zgolj lahkotno našel opravičilo, da te vloge ne bo opravljal niti v novem mandatu. Slovenija si ne more privoščiti tako izpraznjenega in lutkastega predsednika. Zakaj v tem Krivic vidi dejanje, ki si zasluži pohvalo, je zame resnično uganka.

Več:

Objava v Dnevniku

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

  • Share/Bookmark

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

4.09.2017 ob 13:07

Predsednik Borut Pahor je sklical tiskovno konferenco in prvič uradno naznanil, da se bo potegoval za novi mandat. Znova pod geslom Skupaj, ki mu je prineslo velik uspeh pet let nazaj. Zvečer je nastopil še v Odmevih.

Nastop je bil poln afektirane govorice in zariplo rdečega obraza, ob kateri so navzoči novinarji in gledalci bržkone ugibali o razlogih: je morda na delu njegova klasična imitacija odločnosti, ki ob povzdignjenem glasu vključuje odbijajoč srep in jezen pogled, sopihanje na vse strani, ali pa je predsednik morda zakuhal zaradi razkačenosti ob nekaterih bolj neprijetnih vprašanjih o svojem populizmu?

Je morda njegovo potenje rezultat obojega: igralske in značajske mimikrije ter hkrati izbruhov nezadovoljstva? Je agresivni in odbijajoč videz posledica zaskrbljenosti nad relativno šibkim vodstvom v trenutnih javnih anketah? V čem se takšni nekontrolirani nastopi, kar se govorice telesa tiče, sploh še ujemajo z njegovo magistralno agendo všečnosti, koketnosti in ljudskosti, na katere deklarativno stavi? V ničemer, pravzaprav.

Pahor nisem moralna avtoriteta mmcMMC RTV SLO in naslovni poudarek: Pahor ni moralna avtoriteta

Some like it hot

Vrhunec Pahorjevega nastopa pred novinarji, v katerem je nato postregel z nepričakovanim citatom papeža o homoseksualnosti, predstavlja naslednje stališče:

Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta in se to ne trudim biti. Tisto, kar potrebuje država, je človek, ki ima neko politično avtoriteto.

Priznanje, da ni in da ne želi biti moralna avtoriteta, je šokantno in dovolj presenetljivo. Ne toliko začetni del, skoraj v stilu Jacka Lemmona, ki smo ga iz njegovih ust že slišali: da je nepopoln. Podobno, kot je za socialista, če je to kdaj bil, rahlo presenetljivo sklicevanje na papeža (kot moralno avtoriteto?) in posredna primerjava z njim.

Nepopolnost, o tem sem pisal, pri njem kontekstualno skoraj vedno referira na spolno vzdržnost. Ko Pahor pravi, da ni popoln, dejansko meri predvsem na svoje spolno življenje. Na to, da ne kandidira za papeža, kot se je dvakrat pregnantno izrazil v preteklosti. In seveda, kot je priznal pred kratkim v nekem intervjuju, da s svojo partnerko že dolgo ne živi skupaj. Da partnerski imidž v nekem delu pač igrata. Oziroma da igrata na karto nesporazuma: sama si »družinsko življenje« predstavljata drugače kot večina, na katero se naslavljata. In kako je z argumentom moralne avtoritete kot opisom naloge, ki bi jo moral opravljati predsednik republike?

Prvič, vsi kandidati za predsednike se običajno strinjajo s tem, da predsedniška funkcija mora vsebovati ta vidik, še zlasti, ker je glede konkretnih ingerenc po naši zakonodaji precej izpraznjena. Čeprav je koncept moralne avtoritete sorazmerno neotipljiv in večkrat učinkuje kot prazna floskula. Pred kratkim je predsednik parlamenta Milan Brglez povedal, da je »predsednik republike vrhovna moralna avtoriteta v državi, zato se mora in je prav, da svojo avtoriteto udejanja na način, da se opredeljujejo do vseh dogajanj v družbi in državi«. Kritika na račun Pahorja se ni prijela, kot vidimo, se ji je slednji izmaknil s tem, da je zanikal, da bi želel zavzeti takšno pozicijo.

Tudi protikandidatka Ljudmila Novak je ob štartu svoje kandidature pred dnevi povedala, da mora »predsednik države biti varuh kompasa, jasne smeri. Predsednik je tudi moralna avtoriteta in se mora oglasiti takrat, ko je to za ljudi potrebno. Imeti mora jasna stališča.«

Lahko bi našteval dalje, a povedano bi vsakič imelo dve implikaciji: da je označevalec »moralne avtoritete« v diskurzu o pomenu in vlogi predsednika nenehno navzoč kot pričakovani opis njegovega delovanja, ter da veliko kandidatov verjame, da mora predsednik opravljati takšno vlogo.

Tudi številni očitki, vsa naslavljanja, peticije in pozivi, vseh po vrsti ni bilo malo, so večkrat vpeljevala isto pričakovanje, a sedaj je končno jasno, zakaj niso dosegli naslovnika: če Pahor pravi, da ni moralna avtoriteta in da se to ne trudi biti, potem so tudi apeli po tem čisto zgrešeni.

Moralna avtoriteta kot politična kvaliteta

Osebno verjamem, da je morala poln pojem in obsojam tiste, ki ga želijo izprazniti. Podobno verjamem, da tudi omenjeni koncept ni le navadna puhlica. Zdi se mi žalostno in obenem smiselna posledica, da bo najbrž koncept moralnosti pri sebi zavračal nekdo, ki mu moralnost ničesar ne predstavlja. Predsednik Pahor je blizu temu.

A potem sledi še en obrat. Zaman je upati, da bo kakšen novinar opozoril na naslednjo negacijo. Še junija letos se je predsednik sam skliceval na lastno moralno avtoriteto, minulo sicer:

Ob argumentiranju za končanje arbitražnega dogovora je še spomnil, da sta pred šestimi leti s takratno predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor prvo zasedanje procesa Brdo-Brijuni sklicala prav zaradi moralne avtoritete, ki sta jo imela zaradi doseženega arbitražnega dogovora.

Če smo precizni, Pahor sicer ne pledira na to, da je moralna avtoriteta, temveč predpostavi, da ga kot takšnega percipirajo drugi. Še več, slednja se mu zdi ustrezen kapital. Temu kapitalu se je, očitno, na tiskovni konferenci odpovedal. Zato je zdaj v protislovju: če ne želi biti moralna avtoriteta, potem ne more pričakovati, da ga bodo zaradi nje spoštovali. Ker jo je definiral kot zmožnost s političnim predznakom, se odpoveduje tudi ustreznemu političnemu delovanju. Povedano koncizno: brez moralne avtoritete po njegovem lastnem zatrjevanju ne bi bilo arbitražnega dogovora, ki ga šteje za svoj največji politični uspeh. Zdaj pa razumi, kdor more.

Pahor v čistem protislovju s samim sabo

Še hujša zadrega nastopi, ko se spomnimo na nekatere Pahorjeve izjave iz kampanje leta 2012. Takrat je v nekem intervjuju povedal tole:

Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.

Pahor moralna avtoriteta intervjuPortal Razglej.se in intervju z obema kandidatoma v drugem krogu, november 2012

Predsednik se je torej znašel v kristalno čistem, aristotelsko definiranem protislovju: hkrati trdi, da predsednik republike mora in ne rabi biti X.

Še več, v Financah najdemo pet let staro kritiko na račun njegovega protikandidata, tedaj aktualnega predsednika Danila Türka. V njej ne samo, da izreka prepričanje o teži moralne avtoritete predsednika, svojega rivala celo graja, ker je ne premore dovolj:

Pahor Türku očita, da v svojem mandatu ni deloval kot moralna avtoriteta, ampak po načelu popularnosti, tudi ko je bil Pahor predsednik vlade. »Ko se je javnost nagnila proti vladi ali določenemu mnenju, je dal Türk temu piko na i: rekel je nekaj, kar je javnost podpirala le zaradi popularnosti,« pojasnjuje Pahor.

Pahor moralna avtoriteta Turk FinanceFinance in Pahorjeva kritika svojega rivala

Pričakovati pri drugem tisto, kar pri sebi zlahka pogrešaš? Pustimo ob strani dejstvo, da je svojemu tekmecu, ki je znan po zadržanosti v komunikaciji z ljudstvom, očital nekaj, kar nikakor ni v njegovi naravi: popularizem. V resnici je zadnjih pet let v radikalni obliki izvajal ravno to, kar je grajal pri drugem: populizem na vseh ravneh, tudi na ravni pričakovanega ugajanja večini, levim in desnim.

Kot vidimo, je predsednik republike kar sam poskrbel za potrditev teze, ki jo izražamo z veliko zaskrbljenostjo – ne samo, da je degradiral in ponižal predsedniško funkcijo, povsem jo je izpraznil njene moralne dimenzije. Premišljeno in namerno. Od začetnega dojemanja dimenzije moralne avtoritete se je na koncu prebil do čiste opustitve, popolnega zanikanja.

Moralne posledice protislovja

Gre za eno tistih pobeglih izjav, ki so pri Pahorju pristne, a je v njih povedal in priznal preveč. Kasneje jo je skoraj do besede natančno ponovil še v Odmevih. Drznem si trditi, da znova v perspektivi moraličnega koketiranja z ljudstvom. Naj pojasnim. Ko pravi, da ni popoln, stavi na atraktivnost pozicije »nepopolnosti« – v življenju je lažje biti nepopoln kot popoln, zato je tudi večja verjetnost, da se bodo s tabo volivci identificirali. Ravno voditelj in prvi državnik bi moral delovati kot zgled državljanov, kar na neki točki implicira njegovo, primerjalno vzeto, večjo popolnost. On pa se je odločil, da bo »ljudski« tudi v tem smislu. In osebno strasten, kot je dodal.

Podobno najbrž velja za pozicijo moralnosti: ljudem je večinsko bližje grešnost kot svetništvo, raje izberejo naslade in banalne strasti kot razum, mnenje kot znanje, vsakodnevne slabosti kot etičnost. A tu je še nekaj. Očitno je del moralne nepopolnosti tudi, da blefiraš: enkrat protikandidate grajaš, da niso moralna avtoriteta, potem pa se zanikaš in ugotavljaš, da sam to nisi in ne želiš biti.

Prvič nasprotniku očitaš populizem, potem pa ves čas mandata gradiš točno na njem: komunikacijskem koketiranju in trepljanju volivcev po ramenih, kar nato, kar se mimikrije tiče, izpopolniš do perfekcije. Kajti če Pahor ni popoln, pa je zanesljivo maksimalno popolna njegova privrženost flirtajočemu populizmu.

Pahor moralna SIOLZapis na Siolu: predsednik osebno strastno ni za moralo

  • Share/Bookmark

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

10.08.2017 ob 07:06

Zdi se, da imamo Slovenci izrazito dobro priložnost v razprave o statusu argumentacije ad hominem vnesti majhen popravek. Predvsem po zaslugi dr. Boštjana M. Zupančiča, ki je v slovenski intelektualni prostor prispeval veliko hitro prepoznavne energije, s katero skrbi za legitimacijo seksističnega diskurza.

»Napad na človeka« kot način, ko se želimo v pogovoru odreči vsebinskemu premisleku o stvari (ad rem) in svoje izpeljave hote ali nehote usmerimo v neko karakterno ali etično značilnost tistega, ki trditve izreka, je tradicionalno v latinski frazi opisan kot »napad na moža« – homo je oseba moškega spola, mož, tudi človek, a nekaterim se postavlja vprašanje, ali je beseda dovolj spolno nevtralna.

Kar bi v praksi pomenilo, da imamo težavo z netočnostjo: ker je v razpravah večkrat napadena tudi ženska, bi ob poimenovanju razprav ad hominempotrebovali še pendant, ki zadeva ženske. Torej nekaj takšnega kot ad feminam. Nekateri pisci knjig o zmotah v argumentaciji so sledili taki zahtevi.

In res, tudi nekateri slovarji, kot je The American Heritage Guide to Contemporary Usage and Style, navajajo tovrstno možnost: ad feminam je, kot lapidarno povedo avtorji, »napad na ženske kot ženske zato, ker so ženske«. V Merriam-Webster je ista fraza opisana kot  »napad na ženski značaj, namesto ponujanje odgovora na trditve, ki so bile izrečene«.

Spletni slovar pod isto sintagmo navaja definicijo »sklicevanja na osebne premisleke in občutke o ženskah, še zlasti takrat, ko temeljijo ne predsodkih do njih«.

Slovar ad feminamGeslo, povzeto po “The American Heritage Guide to Contemporary Usage and Style”

BMZ in njegove razprave »ad feminam«

Da bi bilo jasno, o čem govorimo, si je bržkone treba ogledati nekaj knjig znamenitega profesorja prava, ki se je po vseh teh letih končno znašel pod obsežnejšo kritiko javnosti – no, vsaj nekega njenega dela.

Na tej strani že nekaj let opozarjam na neznosen seksizem, ki ga Boštjan M. Zupančič širi v svojih knjigah. Stvar se je poslabšala s prihodom na Facebook in Twitter po njegovi vrnitvi v Slovenijo, družbena omrežja pa niso ravno prijazen prostor za vse, ki svojega sovraštva do žensk ne znajo dobro nadzirati.

Izpeljav ad feminam pri BMZ-ju mrgoli: zdi se celo, da je njegovo celotno zanimanje za freudovsko in jungovsko psihoanalizo, sociologijo in celo ekologijo z vsemi pesticidnimi zgodbami vred utemeljeno na podmeni, ki vodi do končnih ugotovitev, naštetih spodaj:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Za večji nabor citatov bralca napotujem na njegove knjige ali druge moje zapise o tem. Skratka, ženske so inferiornejši, zaničevanja vreden spol. Cinizem in prezir do njih sta v njegovem primeru že skoraj ultimativna maksima, podobno kot sta vodilo večine njegovih refleksij v beležkah z nekakšno znanstveno ambicijo: karkoli bo že trdila ali storila ženska, ne bo imelo veljave le zato, ker pripada napačnemu spolu.

Verjetno je že skoraj na ravni nedoumljivega, zakaj se v zadnjih dvajsetih letih ali več s fenomenom njegovega seksizma v Sloveniji nihče ni ukvarjal – še zlasti ne bralci njegovih knjig. Razlagi sta najbrž dve: zaradi prazne vere v njegovo strokovno avtoriteto, morda prikritega seksizma vseh, ki se mu klanjajo, deloma pa tudi zaradi močne novinarske in medijske podpore, o čemer sem najbrž v preteklosti povedal že dovolj.

Če ne bi bilo Komisije za ženske v znanosti, ki je ob bojkotu medijev protestirala ob podelitvi častnega doktorata omenjenemu, bi bil »izkupiček« blizu čisti nuli.

Ad hominem vs. ad feminam

Toda vrnimo se za trenutek k argumentacijski teoriji. Če smo dovolj natančni, bomo morali ugledati neko dvojnost v obravnavi koncepta ad feminam, kakor smo jo opisali zgoraj. Kot rečeno, po prvi verziji je ta zgolj izrazno politično korekten pendant klasični zmoti ad hominem. Se pravi: opisuje nam »napad na človeka« takrat, ko je ta oseba po naključju ženskega spola. Po drugi verziji ne gre za to: ad feminam je dejansko prej blizu inačici zmote ad naturam, kjer zmotnost izvira iz pripisa dejstva, da je nekdo po naravi ženskega spola.

Na ravni argumentacijske sheme je razlika neznatna, a naslednja. Po prvi inačici se argument glasi:

»Oseba A trdi X.«

»Toda oseba A je kreten«.

»Torej ne drži X.«

Po drug inačici je argument tale:

»Oseba A trdi X.«

»Toda oseba A je ženskega spola«.

»Torej ne drži X.«

Razlaga, po kateri je ad feminam zgolj spolno »uravnotežena« oblika zmote ad hominem, se s tem izkaže za prehitro. Kvečjemu bi lahko dejali, da je ad feminamena izmed njenih vrst. Kar pa resnično drži, je stališče trdovratnega mizogina: ta bo vselej verjel, da nam dejstvo, da je neka oseba ženskega spola, tako rekoč jamči, da je kognitivno nezrela in vredna zaničevanja.

V praksi se torej obe inačici največkrat povežeta: nujni pogoj, da ženske mislijo z zadnjico, kot meni BMZ, je seveda ta, da so pripadnice ženskega spola. Nujni pogoj, da bo nekdo prejel Nobelovo nagrado, je zopet ta, da bo moškega spola. Zato ne preseneča, da se pisec v svojih knjigah neskončno bori proti transseksualnosti, ki bi njegove spolne determinacije nevarno porušila. Končno pa je ad feminam ravno tista razpravljalna strategija, ki bo najbolj pristno opisala klasične seksistične in antifeministične svetovne nazore.

Mladina, ki tvori »fake news«

Zadnji meseci so za BMZ-ja morda eni bolj napornih. Vsaj z vidika problematizacije njegovih prej omenjenih lahkotnih stališč. Letošnjega 19. maja se je tednik Mladina pod naslovno temo o akademskih mačistih razpisal tudi o dogajanju na slovenskih univerzah in uvodoma bolj mimogrede omenil njegove seksizme – novinar jih je povzel po moji predstavitvi. No, kot vemo, je na podlagi svojega tudi znanstvenega dela postal častni doktor primorske univerze.

Dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu se je na »nekega Vizjaka s Ptuja«, ker sem pač bil omenjen, nato na kratko odzval na svojem Facebook profilu in polemiziral z zapisom v Mladini, svoje lastne globoke misli o naravi ženske, ki mu niso v ponos, pa razglasil za citate, ki so iztrgani iz konteksta in vzeti iz knjige Emme Jung z naslovom »Animus in anima«. Zgodbo Mladine je nato končno razglasil za »fake news«. Knjigo imam in lahko rečem, da Emma Jung prav na nobenem mestu nima nobenih mizoginičnih izpadov, še manj pa navaja slovenske pregovore. Vsi citati so natančno povzeti in njegovi – avtorski. Eklatantna laž nekoga, ki ne vidi izhoda, torej.

Še bolj je poveden BMZ-jev dodatni komentar, v katerem ne more razumeti, zakaj je isti novinar (Borut Mekina) z njim opravil pred leti intervju, zdaj pa ga menda razglaša za lunatika. Hkrati se pohvali, da je Mladino pred leti branil na Evropskem sodišču, zdaj pa mu takole vrača. Skratka: človek pričakuje lojalnost in hvaležnost!

BMZ Fake news fb inBMZ-jev demanti na Facebooku: Mladina si je menda privoščila fake news

Debele birokratke in kdo je koga spravil na Harvard

Drugič, novinarka Meta Roglič je pred tednom dni spisala prispevek, v katerem je v Dnevniku problematizirala njegov gostilniški izpad, ko se je ta na Facebooku spravil na šalabajzerske in debilne birokrate po požaru v Kemisu, s čimer naj bi prestopil »mejo dostojne komunikacije«. BMZ se je nato javno branil, da gre za njegov prispevek k boju za človekove pravice.

Rogličevi in hkrati javnosti je ušel pomemben in tako značilen poudarek: BMZ znova ni govoril o birokratih kar tako, temveč o »debelih in debilnih birokratkah«. Kakor da so v birokraciji zaposlene le ženske, pa še to z omenjenimi atributi. Enkrat več se je pokazalo, da množični mediji ne obravnavajo odkritih seksizmov in da jih bistveno bolj zmoti kaj drugega.

Za Svet na Kanalu A je nato moral avtor domislic odgovarjati na vprašanje, ali utegne res izgubiti službo na ministrstvu za pravosodje. Njegov odgovor je bil v slogu: on da je ustvaril pravosodnega ministra  Klemenčiča, kajti on ga je spravil na Harvard, on mu je dal asistenturo in vse ostalo. Njegov implicitni zaključek je torej bil: čudno bi bilo, če bi mu nehal vračati uslugo. Vsekakor je to TV prispevek, ki nadvse odkrito pojasni, zakaj ga je minister v zameno zaposlil, ne pa tudi, kaj točno na ministrstvu počne.

Simone Veil in kolumna Svetlane Slapšak

V svoji redni kolumni je Svetlana Slapšak odprla še eno zgodbo: v nedavnem Facebook zapisu je uspel BMZ označiti Simone Veil za »največjo morilko vseh časov«. Greh francoske političarke in pravnice naj bi bila dekriminalizacija splava, za takšno agendo takratne ministrice za zdravje pa je uvidel nič manj kot travmo, ki da jo je spremljala od prihoda iz koncentracijskega taborišča. Povedano drugače: z amatersko psihoanalitično interpretacijo je BMZ uspel povezati dva nepovezljiva momenta, ki ju je imputiral: domnevno travmatiziranost in nekakšno željo po ubijanju.

Kot sarkastično ugotavlja Slapšakova, je po izpeljavi BMZ-ja pravzaprav škoda, da je Veilova preživela nacistične grozote. Če jih ne bi, ne bi povzročila smrti na milijone še nerojenih otrok.

Podobno kot v primeru debelih in debilnih birokratk je tudi v tem primeru odločilno vlogo odigral »ženski faktor«. BMZ je znova mizogino predpostavil žensko travmo. Povedano drugače, če bi Simone bila Simon, bi morda po njegovem milijoni otrok preživeli, saj je travmatična obsedenost s splavom zanj očitno značilno ženska želja. Toda ne, kot pravi Slapšakova, ki anticipira njegov seksistični in ne le za Jude in vse žrtve holokavsta žaljiv izvor takšne izpeljave:

Tisti, ki so jih zapirali, mučili in ubijali po taboriščih, očitno niso imeli travm, pa niso zločinci. Morda so bili res, po mizogini logiki, moški manj travmatizirani.

Se pravi: ker le ali predvsem ženske razvijejo travme, lahko na ta način, če sledimo našemu avtorju, pred nami nepričakovano vznikne »največja morilka vseh časov«. S tem se pokaže, da je v temelju večine nevzdržnih mnenj tako ali drugače navzoča mizoginija, če o ženskih pravicah in še zlasti o pravici do splava niti ne govorimo.

BMZ Simone Veil morilkaBMZ in njegov zapis o Simone Veil

Kandidatura za slovenskega predstavnika v Odboru OZN za človekove pravice

Ob zgoraj naštetih ekscesnih stališčih, ki so vendarle naletela na nekaj odpora pri državljanih, se je v zadnjih dveh dneh po socialnih omrežjih in širše razširila vest, da vlada RS predlaga za slovenskega predstavnika za človekove pravice v Odboru OZN prav Boštjana M. Zupančiča. Čeprav se veliki in množični mediji, če odštejemo Dnevnik in Mladino, še niso zganili v nobeni od naštetih zgodb, se zdi, da se je na podlagi nekaj osamljenih zapisov v javni recepciji le nekaj malega premaknilo. Po nekaterih poročanjih naj bi vlada, izključno zaradi spornega stališča o Simone Veil, razmišljala o umiku kandidature.

BMZ Mladina WaltlMladinin zapis o tem, da vlada umika kandidaturo

Če bo do tega prišlo, bo to na neki ravni učvrstilo pomen socialnih omrežij – kajti res ni videti, da bi k spremembi stališča vlade množični mediji posebej prispevali. Nasprotno, precej smiselno je, da ti ne želijo kaj prida poročati o tistem, ki so ga vselej radi eksploatirali. Še več, v nekaterih novinarjih in urednikih, kot so Vanessa Čokl, Dragica Korade, Ali Žerdin in drugih, je doslej vedno užival zaslombo. Po drugi strani se je, kot je to v navadi v domači medijski mlakuži, k obrambi BMZ-ja hitro priglasila vrsta Janševih medijev in njegovih satelitov s svojo zimzeleno obrambno konspiratologijo.

Za konec

Čisto na koncu velja ponoviti dvoje: strahovito se motijo tisti, ki pri BMZ-ju odkrivajo nenadno duhovno preobrazbo in poskušajo njegovo figuro ločevati na nostalgični čas »prej« in sedanji bolj grozljivi »potem«. Obratno je res, hiter pregled njegovih zapisov pokaže, da je v svojih stališčih konstanten že vsaj 30 let in da jih nikoli ni spreminjal. S svojo tezo o mentalni spremembi nas ne bodo prepričali.

Druga točka zadeva javno recepcijo in dopuščanje tovrstnega diskurza. Že Slapšakova se, podobno kot sam, sprašuje in čudi, čemu molčijo ženske – in še zlasti feministke. Tudi če odštejemo večino, ki ji preprosto ni mar. Nekaj podobnega o molku ugotavlja tudi Vlado Miheljak v današnjem Mladininem zapisu. Enako bi se lahko vprašali tudi glede pravniškega ali sodniškega ceha. Sam bi rekel: saj ne molčijo vsi, nekateri BMZ-ja krčevito branijo, tudi pripadnice ženskega spola. Ravno danes sem ugledal celo apel nekoga, ki gospoda roti, da kandidira za predsednika republike in je zanj začel zbirati podpise. Kajti ljudstvo menda potrebuje ravno takšno avtoriteto. Daleč od tega, skratka, da bo naš prezir do seksizma kmalu postal konsenzualen.

Več:

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Vladavina kmetov v kravatah

Zupančičevi plebejci in slovenska nerazgledana raja

Toksikologija in poslanstvo sodnika ESČP

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Prededipalci, pesticidna nadloga Slovenije

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

  • Share/Bookmark

Mediji, ki branijo Fištravca: najprej tragedija, zdaj farsa

10.08.2017 ob 07:06

Kako kot novinar in medij pomagati mariborskemu županu Andreju Fištravcu v nezavidljivi situaciji sredi razpredene kadrovske hobotnice, začrtane s pomočjo »ekipe«, kot ji novinarji največkrat pravijo, zdaj ko nečedne rabote ugrabljene občine vedno bolj udarjajo v javnost? Kako se šefu mesta in njegovim postaviti v bran, če nimaš profesionalnih zavor?

Franc Kangler je to počel z izbranimi novinarji in lokalnimi brezplačniki. Fištravec ima srečo: po eni strani mu pod prste zelo podrobno gleda Večer, Radio Maribor in morda še kdo, a večine lokalnih in še manj nacionalnih medijev mariborske zgodbe žal ne pritegnejo dovolj. S sumljivimi lastniškimi igricami, s katerimi so z županom povezani investitorji z Deviških otokov kupili televizijsko postajo RTS, že lahko slutimo, da si bo župan omislil še svoje trobilo in storil vse, da iz sebe naredi osebo, dostojno imena Frandrej Fištrangler.

Spodnji primer je morda majhen, a slikovit: ko je treba, županu na pomoč stopita spletni strani lokalec.si in mbreport.si. Kako sta to storili?

Najprej k zgodbi. Zadnji protest delavcev Nigrada, ki po petih menjavah direktorjev, samo od leta 2014, milijonski izgubi in nenehnem vmešavanju izgubljajo potrpljenje, je najbrž županovim izbrancem spravil cmok v grlo, saj jih je spomnil na to, kako njihov ugrabljenec postaja podoben tistemu, proti kateremu so se sami borili. Protest Nigrada je bil dejansko repriza vstajniških dogodkov, kjer sta samorazkrita voditelja vstaj, danes del ekipe župana, spodbujala podobne trobeče proteste proti Kanglerju. Danes se zgodovina ponavlja kot imitacija: najprej kot tragedija, potem kot farsa – obakrat s trobljami.

Strobimo ga vun FB KanglerLegendarna FB stran in akcija, ki so jo ponovili Nigradovi delavci. Vir: FB MBHobo

Številne menjave v občinski strukturi in javnih podjetjih, po razkritju Večera največkrat delo svetovalcev na zaupanje, ki dejansko vodijo občino, namreč niso izraz kakšne posebne zahtevnosti in izbirčnosti pri kadrovanju, ki bi moralo teči po strokovnih in nepolitičnih linijah, na kar se Fištravec, gluh in slep za vse očitke, že od začetka gladko požvižga, temveč postopkov discipliniranja očitno premalo uklonljivih kadrov.

Največkrat celo takšnih, ki so jih nedavno sami nastavili. Zadnji primer napovedane menjave Marka Plečka in novih forsiranj pravovernih kadrov iz občinske strukture je pognal delavce Nigrada na ulice, kjer so s kroženjem okoli občinske stavke dali vedeti, da imajo teh vpletanj na dnevni ravni dovolj. Hkrati pa pokazati, da je duh vstajništva še živ.

Finančna stabilizacija kot priložnostni bullshit

Fištravec je na protest več kot 100 delavcev odgovoril med drugim z nenavadnim bullshitom:

Je pa neizpodbitno dejstvo, da je ravno občina s svojimi aktivnostmi ključno prispevala k finančni stabilizaciji podjetja, kar bo počela tudi v prihodnje. To smo predstavnikom zaposlenih podrobno pojasnili, zato menimo, da ni zakonske, še manj vsebinske podlage za stavko ali za protest.”

Ko so ga Večerovi novinarji vprašali, v čem se kaže ta stabilizacija, odgovora niso prejeli. Le nekaj tednov nazaj smo lahko prebrali, med drugim, da je Nigrad v zelo kratkem času pridelal več kot 1 milijon evrov izgube.

Kaj boš torej storil, če želiš medijsko zaščititi župana? Naslednje: poudaril boš županove argumente (ali »argumente«) in minimiziral nasprotne. Naj takoj povem, da sta zapisa, ki ju omenjam spodaj, dobesedno identična – celo objavljena sta v isti sekundi, prvi na strani mbreport.si in drugi na lokalec.si.

Prvemu načelu je zadoščeno že v naslovu:

PROTEST: Zaposleni na Nigradu se ne strinjajo s stabilizacijo financ podjetja?

Avtor se je torej odločil zasaditi dvom v smiselnost in legitimnost protesta že z naslovnim vprašanjem. Za suho zlato je vzel nekaj, kar objektivno ustreza Frankfurtovemu konceptu »bullshita«, vajo v nakladanju o nekakšni finančni stabilnosti. Česar nihče ne razume in niti ne želi pojasniti. In jo usmeril proti protestnikom – trobečim delavcem Nigrada.

Lokalec Nigrad protestZačetni del članka na strani Lokalec.si

O zakonskih podlagah za stavko

Celotna vest pod naslovom je nato takšna:

Okrog 40 voznikov avtomobilov je danes v imenu podjetja Nigrad protestiralo pred Mestno občino Maribor, saj, da tako izkažejo podporo v.d. direktorju Nigrada Marku Plečko. Z Mestne občine Maribor pa so sporočili, da ne vidijo razlogov za protest, saj s svojimi aktivnostmi pomembno prispevajo k finančni stabilizaciji podjetja Nigrad.

Od 240 zaposlenih v podjetju Nigrad, je danes okrog 40 voznikov avtomobilov, na katere so izobesili delovne majice in telovnike, ter s tem opozorili, da želijo, da podjetje Nigrad še naprej vodi Marko Plečko, se je danes v znak protesta peljalo mimo občinske stavbe. Župan Andrej Fištravec sicer ni prišel pred občinsko stavbo, so pa z Mestne občine Maribor odgovorili pisno. Pravijo, da župan “ne nasprotuje različnim oblikam, tudi javnim, izražanja nezadovoljstva oz. prepričanj.”

Pravijo še, da je neizpodbitno dejstvo, da je Mestna občina Maribor s svojimi aktivnostmi ključno prispevala k finančni stabilizaciji podjetja Nigrad d.d., kar bo počela tudi v prihodnje, “kar smo predstavnikom zaposlenih podrobno pojasnili. Zato smatramo, da ni zakonske, še manj vsebinske, podlage za stavko ali za protest,” so še dodali.

Opozorili so na to, da bo Mestna občina Maribor kljub pritiskom vztrajala, da za denar občanov dobi čim boljše storitve pri izvajanju koncesije, ki jo opravlja podjetje Nigrad d.d.. “Sedanje stanje na tem področju ni zadovoljivo, nezadovoljni so tudi občani, saj podajajo obtožbe glede (ne)urejenih površin v mestu. Marko Plečko ni pripravil dovolj ambicioznega programa dela, zaradi česar župan ni podal soglasja za imenovanje,” so pojasnili.

Ob tem pa so dodali, da s predstavniki zaposlenih vodijo dialog, s ciljem, da bi zagotovili stabilno vodstvo, “ki bo podjetje uspešno vodilo in hkrati izboljšalo izvajanje storitev iz koncesijske pogodbe, pridobilo večji tržni delež izven nje in imelo ustrezno vizijo.”

mbreport fištra nigrad protestZačetni del članka na mbreport.si. Identičen prejšnjemu

Manipulacija s Facebookom

Kot da to ne bi bilo dovolj, se je zgornjemu besedilu, ki poudarja predvsem županove ugovore na očitke, na koncu zapisa priključila še manipulacija s komentarji, povzetimi s Facebooka, objavljenimi pod omenjeno vest.

V čem je trik? V tem, da skupaj zložiš  komentarje, ki ti ustrezajo, ostale pa vržeš ven. Potem v integralnem delu besedila nastane tole:

Lokalec FB podporaSelektivni izbor odzivov na Facebooku kot integralni del članka: v podporo županu in proti protestnikom

Kdo stoji za tem?

Kontakti v kolofonih in razvid medijev nas pripeljeta do Boštjana Lesjaka kot odgovornega urednika, ki je po vsem sodeč tudi ustanovitelj podjetja BK TV d.o.o., s sedežem v Selnici ob Dravi oziroma na Tržaški v Mariboru.

MBREPORT.SI in LOKALEC.SI, če smo konkretnejši, sta v razvidu medijev prijavljena pod podjetjem SPOT, Oglaševanje Boštjan Lesjak s.p., s sedežem na Mariborski cesta 12a v Mariboru.

Več:

Kako postati direktor Nigrada

Fištravčev družinski klub je naša stvar

Mariborski župan: kaj smejo novinarji vedeti in česa ne

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

IZTROBLJENJE, sonet

Zrel Fištra je, da »vun se ga iztrobi«,
odšla mu trobit avtov je parada.
Iztrobljenje koristna je navada,
župan naj sliši, ki se skriva v sobi

in čudi se: »Kaj raja bi sploh rada,
razlogov ni za tokratno povorko!«
Zaprl je okno, ker mu je pregorko,
»vun trobijo« mu delavci Nigráda.

Že dolgo tonejo v veliki zgubi,
problemov kup okoli njih se zgošča,
a Fištri se ukvarjat’ s tem ne ljubi.

»Razloga ni,« ponavlja kakor plošča
obnaša se, kot da je padel z Marsa.
Iztrobljenje ponavlja se kot … farsa.

  • Share/Bookmark

Večerov Trump kot naslovni »good guy«

10.08.2017 ob 07:05

Na dan, ko se je v Hamburgu končal vrh G20, skupine razvitih in hitro razvijajočih se držav, na katerem je paradiral Donald Trump s svojo hčerko in je med drugim navrgel neotipljivo obžalovanje umika ZDA iz pariškega sporazuma, so v sobotni prilogi Večera objavili bizarno kolumno v podporo Donaldu Trumpu. Ne, ne gre za overstatement, dobesedno smo bili deležni zapisa neženirane hvale. Kot takšen si zasluži omembo.

Seveda ima intelektualistični dodatek Večera, ki izhaja ob sobotah in je namenjen zahtevnejši publiki, pravico objavljati stališča vseh političnih in ideoloških prepričanj. Razumem tudi, da želi postreči s paleto različnih in da so lahko med njimi tudi politični občudovalci, ne analitiki. Vprašanje je zato bolj, na kakšnem kvalitativnem nivoju to počne in v kakšnih upravičljivih kontekstih. V tem primeru ne najdem nobenih.

Miselno izrazito klavrn in prostodušen zapis nosi sumljiv reklamni naslov, zaradi katerega mi je tudi padel v oči: »Donald J. Trump – The Good Guy« (8.7.2017). Avtor kolumne je magister Tadej Ian, ki so ga podpisali kot »strokovnjaka za politologijo-ameriške študije, FDV«.

Tadej Ian Trump good guyVečerovski dobri ljudje: začetek kolumne

Dobri človek, ne iz Negove

Priznam, za pisca še nisem slišal. Ko sem se pozanimal pri kolegih s FDV, so ugotavljali podobno. Bilo bi zanimivo vedeti, če ga poznajo na omenjeni fakulteti in zaradi česa točno so ga večerovci povzdignili v strokovnjaka za navedeno področje. Da ravno to slovenski uredniki radi počnejo z dr. Bogomilom Ferfilom, še enim neskritim navdušencem nad Trumpom, sicer že vemo.

Toda privzemimo, ne bodimo neprijazni, da navedeno drži. Njegova avtorska kolumna je objavljena ob zapisu novinarja Vojislava Bercka, ki brezbarvno piše o Trumpovih tviteraških strasteh: drži, že velikokrat obdelana topika. Ianov zapis v ničemer posebej ne dopolnjuje prvega – prej je nekakšen neobvezni privesek.

Čemu torej tolikšna naslovna navijaškost razprave o »dobrem možu«, kot so pod črto prevedli angleško frazo? Tokrat ne o dobrem človeku iz Negove, temveč iz Trumpovega stolpa in Bele hiše? Če je kakšen zaneseni sledilec ameriškega predsednika in njegove prve dame ob naslovu morda vzdrgetal ob pričakovanju, pri branju potem res ni mogel biti razočaran. Naslov je izbran ustrezno. Kajti zapis se resnično prebira kot kakšen poenostavljeni republikanski pamflet iz časov najbolj razburkane in vroče predsedniške volilne kampanje. Ki je že kar nekaj časa nazaj minila.

Večerov kolumnist večino svojih stališč napiše zelo naravnost: Trump je zmagal, ker so ga razočarane množice in gospodarske elite vzele za prinašalca sprememb. Seveda, to je bil tudi Žižkov argument, zakaj je bilo treba voliti zanj. Ian nato brezkompromisno pride do vrednostnega zaključka:

»Vse je bolje kot ta strašni status quo, ki ga Trump ruši in ga še bo. Zato je v bistvu “good guy”.«

Dobrota, tj. presoja, kaj tvori dobro v človeku ali njegovem političnem položaju, je s tem kot etična dimenzija definirana že na podlagi obljube spremembe. Če je vse slabo, potem je glasnik novega že po sebi lahko le dobra oseba. Res globoko!

Nepremagljiv, tako ali drugače

Naj v začetno ilustracijo teh za koga morda grobih ocen navedem kar avtorjevo finalno navduševanje, do katerega se dokoplje po nizu afirmativnih stališč, ki nam ves čas dajejo vedeti, kakšna imenitna sreča se nam je zgodila 8. novembra lanskega leta. Američanom sploh. V nekaj lapidarnih stavkih je na zgoščeni ravni izrečeno skoraj vse bistveno, kar velja vedeti:

Trump se poskuša držati svojih predvolilnih obljub, kolikor se jih pač največ lahko. Pa ne zato, ker bi bil dobrosrčen, ampak ker je poslovnež. Pri tem sploh ni pomembno, ali mu s programom uspe. Pomembno je, da da vse od sebe. Če mu kaj ne bo uspelo, pa bodo ceno na prihodnjih volitvah plačali tisti, ki mu tako ali drugače pod noge mečejo polena. In bo v Beli hiši pač še štiri leta.

Prostodušna in po psihološkem vtisu skoraj otroška vera, s katero nas Večerov strokovnjak prepričuje v odličnost Trumpovega političnega udejstvovanja, je vsekakor frapantna že zato, ker povsem povozi empirično evidenco (denimo stališče, da predsednik izpolnjuje volilne obljube), nato navija za nekakšno poslovno kulturo, ki v predsednikovo delovanje menda vnaša superiorno etično odličnost, v istem hipu pa lahkotno zanika načelo politične učinkovitosti, kajti nad njim, npr. izpolnjevanjem programa, je nek abstrakten in večvreden »dati vse od sebe«. Tak napor, in človek se pač zelo napreza, edini šteje. Se pravi, nekakšna značajska trdnost, ki jo očitno občuduje bolj od realizacije programa. Avtorjevo malikovanje Trumpa, ki ga je razvil skozi zapis, se nato prelije v nekaj neverjetno fascinantnega, kar že po sebi vsebuje fascinacijo: v prepričanje, da je Trump vobče nepremagljiv.

Norris ali Übermensch?

Zadnji stavek kolumne si velja podrobneje razložiti, ker je dejansko orgazmičen: Trumpa ni mogoče poraziti.  Intenzivnost te misli verjetno meji na vero in je že skoraj sofistična – če mu uspeva, potem mu uspeva in v to niti ne dvomimo. Toda če mu kaj ne bo uspelo, ker ga pri tem ovirajo, mu bo spet uspelo, kajti dejansko zanj ni ovir, ker ni premagljiv. Gorje tistim, ki bi se mu preveč upirali, nam poskuša dopovedati ta bizarna, dobesedno nepremagljiva logična izpeljava; taki naj si kar sami pripišejo, saj bo ameriški poslovnež in milijarder zaradi njihovega cepetanja še lažje ponovil mandat. Po domače: kdor se upira Trumpu, je gotof.

Težko se odločim, ali Večerov komentator s svojo ludistično izpeljavo – no, izpeljana je s skrajno resnobnostjo – bolj rine v enačenjem ameriškega heroja z neuničljivim Chuckom Norrisom ali nietzschejansko figuro, imenovano Übermensch. Ki bo s svojo neomajno voljo in prevrednotenjem vseh vrednot presegla nihilizem političnih elit in gospodarskih klik, ki so ugrabile ZDA.

Trump in socialna demokracija

Radovedno brskanje po spletu me je pripeljalo do odkritja, da je Trumpov zagovornik iz Večera dejansko zelo aktiven član Občinskega odbora Socialnih demokratov v Cerknici:

V imenu organizatorja, občinskega odbora Socialnih demokratov Cerknica, je Tadej Ian je povedal, da je smisel politike služba ljudem oziroma pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Prireditev je sklenil z besedami, da je bistvo svetovne ideje socialne demokracije stremljenje k družbeni pravičnosti, kar pomeni, da je treba pomagati tistim, ki to najbolj potrebujejo.

Ima še kdo cmok v grlu? Res je nenavadno videti, ko avtor navijaško zapiše stavek »Trump je poslovnež brez milosti, kot se za uspešne ameriške poslovneže spodobi. Edini cilj je zmaga ne glede na posledice.«, nato pa ugotavlja, da ni levice v politiki, zaradi česar da ni socialnega usmiljenja. Njegov osupljivi sklep? Tole: »Prav zato so se tudi tisti Američani, ki v socialnem smislu dihajo na škrge, oprijeli Trumpa, ker so vedeli, da v primeru zmage Clintonove ne bo ničesar pametnega.« Ne, to ni zgolj hermenevtika volitev, njemu se to zdi odlična rešitev!

O neki sorodnosti

Navdušenje domačih socialnih demokratov velikokrat jemljem za možni simptom izpraznjenosti njihove politične agende. In ne le tega, morda del njihovega članstva nima nobenih težav s predsednikom Borutom Pahorjem na povsem analogen način, kot jih nima s Trumpom. Že res, da pretežno zaradi njegove pretekle politične pripadnosti. Ampak kaj nam to pove o načelnosti podpornikov? V nekem zapisu sem že primerjal populizem prvega in drugega ter pokazal, da je k podpori drugega zavezan tisti, ki bi zagovarjal prvega. Kakor da bi bila na delu maksima »On je nepremagljiv, zato je nujno, da ima prav. Kdor zmaguje, pa je dober človek«. Skratka: če zmaguješ, je to znamenje naklonjenosti volivcev. In če so ti naklonjeni, imaš nujno prav v svojem X. Kaj je ta X, je v naslednjem koraku razpuščeno: lahko je program, lahko je karakter, lahko je fizična karizma. Karkoli. Šteje le priljubljenost, ki vodo do zmage, zmaga pa je po sebi jamstvo ustreznosti in pravilnosti naših izbir. Malce se celo bojim, da se na neki točki vera v (mitične) heroje obrne in postane tole: »Kdor je dober človek, je nepremagljiv. Zato je nujno, da ima prav.«

Kerber in medijsko čuvajstvo

Ko Večerov strokovnjak za ameriške študije prvoosebno opisuje svoje lansko pričakovanje, da bo Trump zmagal, se mora obregniti ob pse čuvaje. Ti so menda bili Trumpu izrazito krivično nenaklonjeni:

Še posebej zato, ker ameriški mediji čuvajo vhod v Belo hišo, kot je v starogrški mitologiji troglavi pes Kerber čuval Had, da se ja ne bi kakšen tak tič, kot je Trump, pretihotapil v Ovalno pisarno. Ameriški mediji so kreativno ustvarjali vzdušje, da bo zmagala Hillary, in ji tako poskušali mrzlično pomagati. In prav tako zdaj intenzivno malodane smešijo in kritizirajo Trumpa ter mu pripisujejo neuspehe, ker se še kar mehanično, kot da bi bili na avtopilotu, držijo omenjenih nepisanih pravil.

Teza o odvečni medijski kritiki zveni znano tudi za domače razmere. Še čudno, da po zgornji analogiji avtor ni izpeljal istega zaključka: bolj ga boste mediji napadali, prej bo znova zmagal. Zdaj pa kar nadaljujte! Mimogrede, morda v nekaj takega, v nekakšno tezo o neuničljivosti, verjame tudi sam predsednik. Kakor da bi računal s tem, da odkrito zastraševanje, zasmehovanje in disciplinizacija medijev štejeta za spektakel, ki mu ne more škodovati pri javnomnenjski podpori, zato jih lahko po mili volji izvaja.

Res, če bi Donald Trump vedel, da ima v slovenskih medijih tudi nadvse vnete privržence, kot sta Ian in Ferfila, bi verjetno tudi njegova arogantna vročična vojna proti domačim novinarjem in medijskim hišam vsaj malo popustila. Kajti kaj bi se bolj prileglo neskončnemu egu kot laskanje o lastni neuničljivi pomembnosti? Res se ne spomnim, da bi julija 2017, po izkušnji vseh nesposobnosti in peripetij na političnem parketu, kdo tako sistematično Trumpovo nečimrnost zamenjeval za hvalevredno odločnost, njegov prezir za značajsko trdnost, spretnosti poslovnega barantanja za politično veščino, samozaljubljenost za izjemno osebno vrlino in grajo novinarjev za gesto pravičnika.

Več:

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Tadej Ian Trump VečerIzsek iz sobotne priloge Večera, 8. julij 2017

  • Share/Bookmark

Ruplove vojaške rešitve za Hrvaško. Naši mediji zaenkrat molčijo

22.06.2017 ob 08:15

Kakšna dva ducata medijev je mogoče našteti na spletu, ki so včeraj poročali o novih nespametnih izjavah Dimitrija Rupla, v katerih poziva k vojaškemu zaostrovanju situacije s Hrvaško ob sprejemu arbitražne odločitve, napovedane za te dni.

Naslovi so povečini alarmantni. Mediji so na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini in Srbiji predvsem povzemali dvoje: da je po mnenju bivšega zunanjega ministra v Piranski zaliv nujno poslati vojaško ladjo in kupiti še nekaj novih, da bodo branile slovenske teritorialne vode, nato pa neke vrste samokritiko slovenske nacionalne zavesti, ki zaradi štirinajst dni hrvaškega dopustniškega morja izdaja slovenske nacionalne interese, zaradi česar se Slovenci še »nismo odcepili od Hrvaške«.

Srbski kurir je s kar nekaj pretiravanja novi spor povzel v naslovu:

HRVATSKA I SLOVENIJA NA IVICI SUKOBA: Rupel bi da šalje ratne brodove u Piran kako bi odbranili granicu!

Naslovi več kot 20 zapisov so alarmantni vsi po vrsti, recimo: »Rupel: Slovenija treba da pošalje ratni brod na granicu sa Hrvatskom«, »RUPEL PRIJETI HRVATSKOJ ‘Slovenija u Piranski zaljev treba poslati vojne brodove’«, »Rupel poručio: “U Piranski zaljev treba poslati ratne brodove da čuvaju slovenske vode”«, »Rupel: Slovenski ratni brod Triglav mora biti spreman za ‘obranu Piranskog zaljeva’«, »Rupel nam prijeti: U Piranski zaljev treba poslati vojni brod!«, »Slovenija bi u Piranski zaliv trebalo da pošalje ratni brod« in podobno.

Rupel Kurir vojnaRupel kot zvezda srbskega Kurirja

Kako o tem poročajo slovenski mediji?

Če smo na meji vojnega spora s Hrvaško, potem smo Slovenci izrazito neinformirani. Namreč: če se vprašamo, kako zapise južnih sosedov povzemajo slovenski mediji, bomo lahko hitro zložili sliko o stanju slovenskega novinarstva. Čeprav je od Ruplove izjave minilo več kot 48 ur, od citiranih povzetkov pa 24, je odgovor preprost: sploh niso opazili. Nikakor. Nikjer.

Edina izjema je en samcat stavek, povzet na STA, v pregledu poročanj agencijskih novic drugih držav. In res, o Ruplovih izjavah sta poročala Tanjug in tiskovna agencija Federacije BiH Fena. Nepričakovano je ta stavek netočen:

Srbska tiskovna agencija Tanjug je pisala, da je slovenski politik Dimitrij Rupel povedal, da bi morali na predvečer napovedane objave arbitražne odločitve o sporu o meji med Slovenijo in Hrvaško poslati v piranski zaliv bojno ladjo, ki bi varovala teritorialne vode.

Rupel nikjer ni dejal, da naj pošiljanje vojaških ladij v Piranski zaliv velja le za »predvečer« napovedane objave. Še več, o tem ne poroča niti Tanjug, ki se sklicuje na hrvaški portal Indeks. In tudi na njem ni takšnega partikularnega podatka.

Lakmusov papir in slovenske novinarske uzance

Bombastične izjave bivšega ministra bodo lahko služile enkrat več za lakmusov papir za izmero odzivnega časa in načinov delovanja slovenskih medijev. Če se bodo ti sploh odločili povzeti pisanje naštetih. Izmerili ga bomo lahko dobesedno od začetka: kdo bo prvi, kako se bo pisanja lotil?

Zaenkrat nič ne kaže na to – in prav tak molk lahko sproža dve vrsti razlag. Po prvi so slovenski novinarji preprosto dovolj lenobni in jim iz razloga inercije ne uspeva opraviti svojega pričakovanega dela. Pa kaj, če smo na robu vojne, so what? Po drugi obstajajo za njihov molk določeni motivi in premisleki: morda preprosto v tem, da so presodili, da gre za medijsko spinanje naših sosedov. Takšno ravnanje bi terjalo kar nekaj dodatne utemeljitve. Da ne povzemajo stališč Janševega portala, je sicer pričakovana praksa, za katero stoji poprejšnja presoja verodostojnosti. Žalibog pa ta za poslabšanje odnosov s sosednjo državo ni relevantna. Če namreč kakšen bivši politik in trenutni rektor (!) izreka nespametne besede, je za to dovolj (uporaben) kateri koli medij – škoda je lahko enako velika.

Kaj točno je izjavil Rupel?

Kaj točno je Rupel uspel povedati za Janševo Nova24TV in v kakšni meri so hrvaški in drugi novinarji morda pri prenosu sporočil pretiravali? V zapisanem poročilu beremo naslednje:

Dimitrij Rupel pa se boji, da je trenutna vlada Mira Cerarja premalo odločna, da bi lahko Hrvate prisilila k spoštovanju odločitve arbitražnega sodišča. “Državi bosta imeli šest mesecev časa, da implementirata sodbo, Hrvati pa imajo ob tem precej več manevrskega prostora, ker so izstopili iz tega dogovora. Hrvati imajo pač takšno navado, da tisti del sodbe, ki jim ustreza, spoštujejo, tistega, ki jim ne, pa preprosto zavrnejo. A tako se lahko obnašajo, ker jim Slovenci to dopuščajo,” dodaja nekdanji zunanji minister. “Težava je tudi v tem, ker Slovenci še vedno množično odhajajo na morje k sosedom in so pripravljeni za tistih 14 dni, po možnosti v kakšnem kampu, žrtvovati državne interese. In to je glavni slovenski problem, na nek način se še vedno nismo odcepili od Hrvaške!” Po njegovih besedah bi morala Slovenija v Piranski zaliv postaviti svojo ladjo Triglav in kupiti še nekaj novih, ki bi branile slovenske teritorialne vode.

Na ravni povedanega vidimo, da lahko sleherno napako, ki bi bila »izgubljena v prevodu«, izključimo. Vse, kar so povzeli hrvaški in drugi mediji, je res zapisano in pripisano Ruplu. Kar jim lahko očitamo, je zgolj takšna ali drugačna doza hipertrofije v naslovih in izpeljavah. Je to veliko bolje od prakse domačih novinarjev, ki zaenkrat raje popolnoma molčijo?

Rupel Jutarnji vojnaRupel in Jutarnji list

Rupel Index vojna.PNGRupel na hrvaškem Indeksu, ki ga večina povzema

Rupel 24sata vojnaRupel na 24sata

Rupel RTS vojnaRupel in srbski RTS

Rupel Novi list vojne ladjeRupel in Novi list

  • Share/Bookmark