Sproščena Slovenija

Novinar TV Slovenija Matej Korošec je sankcioniran. Odgovorni urednici Ksenija Petrovčič Horvat in Polona Pivec sta mu razložili, da zaenkrat več ne bo vodil oddaj informativnega programa v živo.

Kaj se je zgodilo? V Dnevniku TV SLO je 15. maja 2013 rekel nekaj, česar ne bi smel. Poglejmo najprej zapis v Večeru:

Novinarju Televizije Slovenija Mateju Korošcu so ob poročanju o obisku premierke Alenke Bratušek v Mariboru zaradi izjave v osrednjem dnevniku nacionalne televizije za šest mesecev prepovedali javljanje v živo v informativne oddaje TV Slovenija. Dejal je namreč: “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Sankcija ni presenetila samo njega, ampak tudi Zorana Medveda, predsednika novinarskih sindikatov RTV Slovenija, Gabrijelo Milošič, nekdanjo sindikalno predstavnico, članico aktiva Društva novinarjev Slovenije in Koroščevo sodelavko, ter tudi kolektiv, v katerem Korošec dela. Polona Pivec, odgovorna urednica TV Maribor, pravi, da je morala Korošca sankcionirati po opravljenem telefonskem pogovoru s Ksenijo Petrovčič Horvat, odgovorno urednico informativnega programa RTV Slovenija: “Korošec je v prvem prispevku dnevnika naredil komentar z močno konotacijo.” Pivčeva sedaj sicer pravi, da ne gre za šestmesečno prepoved javljanja v živo v informativnih oddajah, ampak da bo Korošec lahko še naprej vodil oddajo Dobro jutro in tudi brez šikaniranja delal kot novinar, da se kratek čas ne bo smel javljati v živo pri političnih temah, pri drugih pa se bo lahko. In da bo imel nekaj več dežuranja ob praznikih. Petrovčič Horvatova pravi, da “Korošec ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi moral gledalcem prepustiti, da si ustvarijo svojega”. Poudarja, da je treba upoštevati novinarski kodeks in da obe s Pivčevo mislita enako, namreč “da to ni novinarsko delo, kot si ga želimo. Novinar ne sme podajati pavšalnih ocen.”

Pivčeva še pravi: “Dejansko se je zlagal, saj premierka je nekaj povedala, ni bila tiho.” Sama je rekla Korošcu, da če bi rekel, da ni povedala  nič novega ali vsebinsko nič novega, bi bilo sprejemljivo. Korošec pravi, da se je o osnovnih navedkih dogovoril z dnevno urednico TV Dnevnika Ireno Ulčar, da ni kršil novinarskega kodeksa ali razžalil ministrske predsednice, v svojem kratkem javljanju pa je poudaril “le neučinkovitost zadnjih vlad pri spopadanju s problematiko Maribora in Podravja, predvsem pa presenetljivo kratek obisk premierke pri županu, ki v svoji nekaj sekund trajajoči izjavi ni dala nobenih obetov ob  krizni situaciji v Mariboru”.

Med ničem in ničemer novim

Primer je poučen, ker skozi semantični minimalizem lahko zelo natančno določimo, kaj je odgovorni urednici prepričalo, da sta novinarja TV Slovenija kaznovali.

Glede razlike je bil namreč poučen. Korošec je dejal:

(1)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Očitano mu je, citiram vse očitke, da je njegov stavek komentar, da je močno konotiran, da je kršil novinarski kodeks, da ne bi smel podajati svojega mnenja, da je podajal pavšalne ocene, da se je zlagal. Pivčeva tudi pove, kaj bi bila pravilna drža: Korošec je lagal, ker premierka nekaj je povedala, ni povedala ničesar. Če bi, še dodaja, stavek oblikoval na način, da bi rekel, da ni povedala »nič novega« ali »vsebinsko nič novega«, bi bil stavek na mestu. S tem smo dobili natančno dikcijo, ki bi bila ustrezna.

Odgovoren novinar bi moral torej reči tole:

(2)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar novega, ne samo nič pametnega.”

Razlika je torej v ušivem pridevniku »nov«. V čem torej? Kaj dela točno naredi stavek (2) za tako dramatično drugačen od stavka (1)?

Po moje nič. V skladu s pragmatizmom jezika je tisti »nov« v prvem stavku že impliciran. Vrednostna sodba je bila, če kje, vsebovana v oceni »ni povedal nič pametnega« – ampak to je izjava, ki jo je zagrešil novinar lani, ko zanjo ni bil kaznovan. Toda ker trdi, da premierka ni povedala ničesar, jo pravzaprav vsebinsko sploh ne obtožuje, da ni »povedala nič pametnega« – torej je njegov edini greh skrit v drugem delu stavka in tistem »nič ni povedala«.

Komentar vs. informacija

Novinarju Korošcu je nadalje očitano, da je kršil novinarski kodeks. Toda katero njegovo določilo? Domnevam, da se meri lahko člen št. 15:

15. Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.

Kot vidimo, pa je smisel tega člena v prezenci ločevana dveh novinarskih žanrov s ciljem, da ne bil zaradi tega mešanja prišlo do napačne interpretacije pri uporabniku medija. Gledalec ali poslušalec bi se lahko znašel v položaju, ko je zaveden in nek komentar (ali interpretacijo) razumel kot dejstvo. Se je to pripetilo v danem primeru?

Če trdimo, da sta (1) in (2) identična, se to ni zgodilo. Skoraj neverjetno je, da bi gledalec lahko pomislil, da je premierka med obiskom v Mariboru molčala in bil zato strašno zaveden. Zato ni jasno, v kakšen smislu ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi menda gledalcem moral prepustiti, da si ustvarijo svojega. Kako se to stori?

Dodatna dilema je, če je pri sankcioniranju novinarja šlo za politični pritisk ali udinjanje oblasti. Ne vemo zaenkrat. Poveden je Korošcev zagovor, kjer omenja, da ni imel namena »žaliti« predsednice vlade – to je seveda neka povsem druga topika, ki namiguje, da pravi razlogi niso v profesionalnem zdrsu, temveč v občutljivosti politikov. Ali je imel novinar za takšno obrambno strategijo podlago v kakšni vednosti več?

Srečen v Dobro jutro

Novinar bo menda lahko delal dalje, vendar ne v informativnem programu v živo. Milostno mu je dodeljeno vodenje oddaje Dobro jutro, pri čemer ne bo šikaniran (sic!). Skratka, obeta se mu lahkotno novinarsko življenje. Takšno nerodno zakrivanje delovnega suspenza s strani urednice indicira, da ni prepričana v svoje dejanje. Primer odpira vsaj dve dilemi. Prvo bodo verjetno pograbili Janševi mediji in hiteli dokazovati že omenjeni nov politični pritisk na RTV SLO. Drugi bo obvisel v zraku: razprava o tem, kaj točno je bilo v profesionalnem smislu v novinarjevem postopanju res narobe in ali je bila takšna kazen res sorazmerna in potrebna.

Mariborski vstajniki zahtevajo odstop župana! Bombastični naslovi pregnetejo vse slovenske medije (1, 2), 16. maja 2013 Bobovnik v Odmevih zavrti kronsko izjavo na tej podlagi in z njo vrta v župana dr. Andreja Fištravca.

Z Večera pričakujejo od mene izjavo. Ker se to dogaja kvečjemu enkrat na leto, pristanem. Povem, da gre za popolno posploševanje in pretiravanje. Novinarki napišem tole:

Mastni medijski naslovi o tem, kako so se »mariborski vstajniki odrekli županu Fištravcu«, več povedo o patologiji slovenskih medijev kot pobudi mariborskih vstajnikov. Nezaupnico mu je izreklo gibanje »VLV Maribor«, ki zanesljivo ni osrednje mariborsko vstajniško gibanje in še manj edino. Za njih sem slišal šele po županskih volitvah! Se pa naslovi res dobro in dramatično berejo. Če želijo nekateri vstajniki po dveh mesecih zrušiti edinega neodvisnega vstajniškega kandidata za župana, ki mu je uspelo, naj končno predlagajo svojega in enkrat prevzamejo odgovornost. Ko je šlo zares, se niso izkazali.

Kadrovanj župana ne morem komentirati, ker jih ne poznam, bi pa pričakoval nekaj več zdrave pameti: ko se napada zaposlitve ljudi na občini, ki so bili del vstajniške garniture, ni prav, četudi izpolnjujejo pogoje. Ko se kritizira potrditve ljudi, ki so bili še včeraj bližnji Kanglerjevi sodelavci, a delajo dobro, spet ni prav. Medijske zahteve znajo biti resnično shizofrene.

Vmes poizvem, kaj si o VLV Maribor misli Uroš Lubej. No, od njih se distancira in prizna, da so nastali šele ob 5. vseslovenski vstaji in torej po županskih volitvah – ko je bilo vsega konec.

In kaj naredil Večer iz moje izjave? Razen majhnega namiga na bistvo sporočila mojo kritiko medijev povsem opusti. Ali izpusti.

Skratka: o posploševanjih v medijih in dramatiziranju se tokrat (spet) ne smemo pogovarjati. O nekonsistenci njihovih zahtev in shizofrenosti tudi ne. Ko pa se vendar tako dobro bere in sliši, da vstajniki terjajo odstop župana!

Nobenega dvoma ne more biti, nekateri močno verjamejo, da tej deželi še vedno vladajo rdeči škrati. V Murglah se skriva le majhna divizija, nahajamo se v rdečem oceanu, obkroženi z njimi. V svojem govoru pred glasovanjem, ki opisuje »dolgi pohod skozi rdeče morje slovenske tranzicije«, ki da se menda bliža koncu, je Janša na desetem kongresu stranke SDS v Celju pridevnik »rdeč« omenil nič manj kot 17-krat.

V besedilu se 32-krat pojavi beseda »monopol«, od tega v besedni zvezi »rdeči monopol« 14-krat in v besedni zvezi »rdeče morje« 3-krat. Medije, ki so odvisni od rdečih monopolov, omeni 10-krat, predvsem kot politično odvisne nosilce propagande, zavajanja in zamolčevanja pravih vzrokov.

Seeing red

Angleški pisatelj Jerome K. Jerome je davnega leta 1900 v svojem Three men on the bummel zapisal:

“I began, as the American expression is, to see things red.”

Na kakšen način Janša vidi rdeče? V angleščini fraza »to see red« pomeni izgubo samonadzora in nastop besnila. Obsežna repetitivna obarvanost v danem primeru predstavlja prej njegovo intenco, da članom svoje stranke ponudi tisto, na čemer jaha že desetletja: psihopolitiko zarote. Rdeči škratki okoli nas ustvarjajo medijske, gospodarske, finančne in druge monopole. V tem manihejskem dispozitivu antikomunizma, zimzelenem motivu politične mobilizacije, se je Janša to pot odločil, da bo povedano nekoliko pritajeno simboliziral predvsem z barvo. Že res, da poimensko našteje tudi »nadomestke nekdanjih partijskih komisij« (omenja informacijsko pooblaščenko, »korupcijski urad in komisijo«, navaja še delovanje Varuha človekovih pravic, Urada za varstvo konkurence, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računskega sodišča in Banke Slovenije). Toda zelo malo omenja nosilce strankarske politike; apel k zaroti je torej pomembnejši.

Na osnovno nevarnost, antikomunistično pretnjo, potemtakem manihejsko opozarja predvsem skozi asociiranje z rdečo barvo, pri čemer sebe in svojo stranko poudarjeno izpostavi kot nosilca borbe in tudi končne zmage proti nevarnemu rdečemu zmaju sredi rdečega morja.

Ideološki boj na požiralniku

S tem je Janša nehote odgovoril tudi Bruslju in svetovnim finančnim trgom, ki venomer ugotavljajo, da je velik del gospodarske krize pri nas politično pogojen: res je, Slovenija je ideološko zablokirana. Priznal jim je, da sredi maja 2013 in brodoloma države ne zna drugega kot iskati vzvode razdruževanja, gojiti sovraštvo med ljudmi in paranojo. Vendar presenetljivo v svojem nastopu ni omenjal tistega, kar sem zaslutil kot nov dominantni ideologem, s katerim operira zadnje čase, tudi s svojo novo knjigo. Kulturo življenja, ki jo on prinaša, je omenil šele v nastopu po glasovanju, kjer je kot edini kandidat za predsednika stranke prejel 522 od 533 veljavnih glasov delegatov. Obnovil je svoj sedmi mandat. Huronsko. No, »filozofski smisel zagovarjanja kulture življenja« je uvidel kar v nekajdesetletnem delu svoje stranke. So torej stranke, ki so na strani kulture življenja in tiste, ki so na strani kulture smrti. So naše in so njihove.

No, četudi je bil govor obarvan ekskluzivno rdeče, je v njem celo pro-sdsovski Bojan Požar videl premalo presežkov in pogrešal populizem (!), medtem ko ga je enako usmerjeni Vladimir Vodušek koval v zvezde kot vrhunsko analitično ekspertizo:

Opozicije znotraj stranke torej nima. Njegov uvodni govor, kjer je napovedal boj svoje stranke proti “rdečim” lastniškim, sodnim in medijskim monopolom (ter privilegijem), je novinarski kolega Vladimir Vodušek ocenil kot prvovrstno politično analizo (češ, JJ bi lahko bil odličen televizijski politični analitik), čeprav bi Janša svojemu govoru, glede na prizorišče kongresa ter pričakovanja pristotnih, lahko dodal za ščepec več populizma, retoričnih in emocionalnih bravur.

Rdeče kofetkanje namesto motike in semen

Med bolj bizarne anahronistične vložke bi nesporno lahko prišteli tudi kongresni nastop Zofije Mazej Kukovič. Zanjo je tudi kofetkanje mladeži po Ljubljani posledica monopola rdečih škratov. Lahko nas reši le nova industrijska revolucija, ki bo združila motiko in računalnik. Ja, točno tako:

“Vprašajte mlade, ko sedijo po kavarnah, recimo v Ljubljani, koliko jih čuti potrebo po tem, da bi si posadili neko seme v zemljo. Vprašajte jih. In to so posledice komunizma,” je dejala. “Danes razlagam mladini, da moramo najti kombinacijo med motiko in računalnikom.”

Skratka, o kulturi smrti se lahko vsakdo pouči med sprehodom po stari Ljubljani in pogledom na dekadentno mladino. Motika in seme v zemljo je tisto, kar bo dalo novo upanje in življenje. A s takšnimi mladimi nam ni pomoči.

Slovenijo preplavlja nov politični ideologem. Ponuja se nam metanivojsko: skozi diagnozo stanja duha v deželi, kot ocena preplavljanja ideologije, ki je seveda sama ideologija. Ideologem sproščenosti si je v novi preobleki nadel ime kultura življenja. Tisto, proti čemur se krčevito bori, v paranoidnem dispozitivu manihejstva, je seveda kultura smrti.

Janša je pred mesecem v intervjuju za Družino dejal (povzemam po STA via Dnevnik):

Premier, ki opravlja tekoče posle, je sicer spregovoril tudi o družbenem ozračju v Sloveniji nasploh. Ocenil je, da se v državi »namerno širi kultura smrti, pesimizma«. »Njen temelj pa je laž, ki omogoča prevlado tranzicijske levice. Pozitivna sporočila ali kultura življenja ostaja v ozadju,« je opozoril.

Kultura življenja vs. kultura smrti

Opisi kulture življenja so pri Janši empirični, potegnjeni iz vsakdana. Krivec za zlaganost, mrkost obrazov, samooklicanost vstaj in vstajnikov so seveda mediji, tranzicijska levica, komunisti, Ljubljančani. Ti so na strani kulture smrti in nepristnosti. Kultura življenja je zunaj prestolnice, prepoznaš jo po revnih, a veselih ljudeh, po pristnosti. Kulturi smrti pripadajo tisti, iz katerih žarči laž, zavezani življenju žarčijo resnico:

Bolj kot je okolje izpostavljeno »primitivni propagandi osrednjih slovenskih medijev«, več je po besedah Janše nezadovoljstva. »V Ljubljani je standard na 130 odstotnih točkah evropskega povprečja, pa na ulicah prevladujejo mrki obrazi in samozvane vstaje, kjer tudi gospe v krznenih plaščih govorijo o revščini. Ko pa greš med res revne ljudi, najdeš tam več veselja in življenjskega optimizma, ker kljub pomanjkanju živijo bolj pristno življenje in so dlje od centra, iz katerega žarči laž,« je dejal.

Tudi sicer po njegovih besedah »tranzicijsko levico v Sloveniji združuje interes, za sovražnika pa razglasijo vsakega, ki ga ogroža«. Ta interes je po besedah Janše oblast za vsako ceno, z njo pa “branijo privilegije, pridobljene v prejšnjem režimu”.

Prilagodljivost publiki

Čeprav je intervju z Janšo v Družini vreden podrobnejše analize (žal je nikjer nisem zasledil), lepo manifestira neko drugo značilnost njegovega političnega postopanja: prilagodljivost publiki, ki jo nagovarja. Izraza, kot sta kultura smrti in kultura življenja, namreč nista njegova. Antagonistična vzpostavitev obeh konceptov tudi ne. Sta nadaljevanje filozofskega programa sproščenosti s cerkvenimi sredstvi. O kulturi smrti je na široko spregovoril papež Janez Pavel II. Kontrastiral ga je s pojmom kulture življenja. Kasneje je isto konceptualizacijo ponovil njegov naslednik Benedikt XVI. Kultura smrti je, skratka, prilagojeni ideološki žargon Rimskokatoliške cerkve: označuje značilnost sodobne kulture, ki menda teži k samoizničitvi, ker zahteva evtanazijo, uvaja splav, kontracepcijo in razvrat, družbeno destrukcijo ali degeneriranost, želi razvrednotiti institut družine. Razvpiti snovalec razvpiste 24kul.si je npr. »Zavod za družino in kulturo življenja«. Vendar Janša, pričakujoč drugega otroka in morda zato ustrezno razpoložen, nesporno širi vsebinski obseg izrazja, ki ga uporablja, in sicer na zgoraj napisan psihopolitičen način: skozi stigmatiziranje političnih nasprotnikov kot pripadnih »kulturi smrti«, pri čemer empirično išče in najdeva takšne nasprotnike tudi v ljudeh na ulicah (vstajnikih, zombijih, gospeh v krznenih plaščih, ljudeh mrkih obrazov…)

Nova uspešnica

Janša z novimi koncepti misli resno. Tik pred izidom je njegovo delo, ki je zgornji ideologem spustilo na naslovnico. Knjiga nosi tak naslov:

In kot kaže, zanjo računa, da bo uspešnica. Nenazadnje je zdaj pisatelj, ki je napovedal, da bo od tega živel. V istem intervjuju za Družino namreč pokara člane Društva slovenskih pisateljev in jih označi za levičarske propagandiste, nesposobne prodaje svojih knjig:

Večina najbolj glasnih pa ni doslej ustvarila nič, svoje umotvore prodajo v kakih 200 izvodih ali še manj. Brez državnih jasli ne obstajajo.

Janševa Kultura življenja bo torej nova slovenska verzija papeških enciklik, slovenska verzija Evangelium vitae. Vsaj po naslovu. Janez Pavel II je ob svoji encikliki, ki promovira »kulturo življenja«, blagoslovil celo fundacijo s tem imenom.

Toda ne bo prvi, ki si je sposodil cerkvene koncepte za politične potrebe. Ne, ni bil Blair. Že njegov ideološki prijatelj G. W. Bush je to storil za »kulturo življenja« leta 2000. Janša potemtakem oponaša in papeža in bivšega predsednika ZDA. Kot beremo pod geslom Culture of Life na  straneh Wikipedie, je Bush operiral s kulturo življenja z naslednjim razlogom:

As the media then noted, Governor Bush directly borrowed this language from Pope John Paul II. They saw his invocation of the phrase as an attempt to gain support of “moderate” Catholics who dislike abortion, while not coming out so strongly against the practice that it would alienate voters.

During his eight-year Presidency, politicians repeatedly invoked the “culture of life.” Notable instances included:

George W. Bush signing the Partial-Birth Abortion Ban Act of 2003, surrounded by members of Congress

The summer of 2001, when a political controversy occurred over the position of the federal government on stem cell research, and President Bush faced accusations of backtracking on his earlier “culture of life” rhetoric;

March 2003, when the United States Congress passed a bill prohibiting partial-birth abortion, which proponents cited as advancing the “culture of life”;

The Unborn Victims of Violence Act in April 2004, which defined a violent attack on a pregnant woman as two distinct crimes: one against the woman, and the other against her fetus. Politicians promoted this act as improving the rights of the “unborn”, hence advancing the culture of life;

The US presidential election, 2004, when the Republican Party incorporated the phrase into its official platform, referring to the opposition of the Party against abortion, stem cell research involving the destruction of human embryos, and euthanasia.

The Terri Schiavo controversy of March 2005, when the phrase was used in support of legislative and legal efforts to prolong the life of a brain-damaged woman in an alleged persistent vegetative state.

Ali naši etablirani mediji postajajo preveč agresivni, rumeni in preveč paparacijevski? Za nekatere že vemo. Pri drugih, doslej resnih, to na novo ugotavljamo, ko se hitro približujejo meji ali jo nižajo. Konkreten primer: kdaj in v kakih okoliščinah sme novinar sesti v avto in zasledovati javno osebo, če je presodil, da bo lahko iz tega napletel javnointeresno upravičljivo zgodbo?

Ob nedavnem obisku v Mariboru se je pri novem županu dr. Andreju Fištravcu oglasil predsednik uprave Iskre Dušan Šešok. Ni bil uspešen. Mariborske vstaje so mimo, zakurile so jih mariborski radarji, ki so tudi sami goreli, in po mnenju protikorupcijske komisije je sporna pogodba javno-zasebnega partnerstva na poti izničitve. Mariborska občina naj bi Iskri dolgovala denar in Šešok se še vedno trudi, milo rečeno, da bi kaj iztržil – pravzaprav grozi kar z enormnim odškodninskim zahtevkom v višini 762 milijonov evrov.

Nekateri na obisku navzoči novinarji so se odločili za drzno dejanje: po končanem sestanku je novinar Večera Igor Selan presodil, da se bo, očitno skrivoma, usedel v avto in Šešoku sledil po mariborskih ulicah. Svoje postopanje in doživetja je opisal v poročilu s srečanja ter mu dodal avtomobilsko epizodo:

Kljub temu da je pred tem o mariborskih voznikih povedal precej krepkih, ne nazadnje naj Iskra po njegovih besedah v tako nekulturnem okolju, kjer vozniki v centru mesta vozijo z več kot 100 km/h, ne bi imela kaj iskati, pa tudi člani družine Šešok morda prometnih predpisov ne upoštevajo vedno. Če je števec za merjenje hitrosti v našem avtomobilu točen, je Matija Šešok, ki je očeta Dušana v četrtek zvečer odpeljal s sestanka na občini, na obvoznici proti Hočam v smeri Ljubljane vozil hitreje, kot velevajo prometni predpisi. Blizu 100 kilometrov na uro. Za njim smo šli, ker smo želeli preveriti, ali ga bo pot iz središča mesta morebiti zanesla na še kakšen za javnost zaprt sestanek o radarjih na drugi lokaciji, in ob tem videli tudi sinovo vožnjo skozi rumeno luč. “Če boste to objavili, vas bom tožil. Veljajo namreč samo radarske zabeležke, priče ne. Sicer pa, če to drži, je radar to zaznal in naj redarstvo kar pošlje ta račun. Malo pazite. Prepričan pa sem, da tega ni bilo,” se je, ko smo mu pripovedovali, kakšno vožnjo njegovega sina smo videli, odzval Dušan Šešok.

Kaj je paparaci style in kaj ni?

Je potemtakem zasledovanje v avtomobilu etično dopustno novinarsko postopanje? Kaj je želel z njim novinar doseči in kakšnim poklicnim standardom je sledil ali jih kršil? V čem se konkretno razlikuje od paparaci ali stalkaraci novinarstva?  Od tega, čemur je Andy Warhol dejal »the famous doing unfamous things«?

Novinar Selan navaja razlog svojega postopanja: Šešoku je želel sledil zato, da bi se prepričal, če se bo še s kom sestal na isto »radarsko« temo. Ne navaja nobenih indicev, ki bi racionalizirali njegovo odločitev v prid verjetnosti, da bo do takega novega sestanka prišlo ali glede tega, zakaj bi zaradi tega bilo upravičeno slediti neki osebi.

Pač pa navaja opažanja o Šešokovi prehitri vožnji, ki jo je ob zasledovanju odkril – pri čemer dokazovanje, da bo ta vozil prehitro, ni bilo prvotni razlog avtomobilskega sledenja. Prehitra vožnja zanesljivo moralno kompromitira voznika in morda tudi sovoznika – še zlasti na podlagi izjav, danih nekaj minut pred tem. Vprašanje je, v kakšni meri jih kompromitira kazenskopravno, kajti nenazadnje smo sami dnevne priče prehitrih voznikov na cesti, a to prav nič ne pomaga, da bi bili ti kaznovani. Toda kaj je tisti X, ki naj legitimira novinarsko postopanje?

Cilj, ki posvečuje sredstva

Novinarski kodeks nam pri tem spet ni v nobeno pravo pomoč. O pravici do zasebnosti spregovori le 17. člen: »Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti.«

Marsikdo bo dejal, da je cesta ali ulica javni prostor, na katerem ni zasebnosti in ne pravice do nje. A bolj bistven se mi zdi premislek, po katerem je neko novinarsko ravnanje nesporno, če je dosežen cilj tega postopanja koristen in v javnem interesu. Dilema je povsem identična tisti, ki sem jo navedel ob primerustališča Nine Zidar Klemenčič ob razpravi glede nepooblaščenega snemanja v Državnem zboru. Ker paparaci novinarsko postopanje ni nujno le fotografiranje, mutatis mutandis velja povedano tudi v primeru zasledovanja:

Če je naš paparaci novinar v teleobjektiv zadel nekaj zanimivega in usklajenega z javnim interesom, je to zanjo normalno in zaželeno novinarsko delo. Če ni, potem ni zaželeno. Težava je v tem, da je problem odločitve prenesla na rezultat in zanika etičnost odločitve kot takšne. S tem je legitimirala sleherno paraparaci novinarsko obnašanje in sleherni vdor v zasebnost – in sicer tudi v vseh tistih primerih, ko je novinar kaj posnel, četudi tega ni objavil.

Njeno ravnanje strukturno sledi načelu outcome bias; naklonjenost glede na rezultat je način odločanja, pri katerem sprejmemo odločitev zaradi končnega rezultata in odločitve ne presojamo na podlagi njene »kvalitete« v trenutku, ko smo odločitev sprejeli. Prenos presoje od dejanja samega k rezultatu strukturno vzeto v novinarskem poslu terja uvedbo ločnice novinarsko ravnanje vs. objava novinarskega izdelka. Vsako novinarsko ravnanje namreč kajpada še ne rezultira v končni objavi. Odvetnica evidentno ne problematizira in ocenjuje spornosti ravnanja po sebi, temveč zgolj v perspektivi njegove objave.

Skratka, Večerov novinar je po vsem sodeč posvojil načelo »cilj posvečuje sredstva«: neki osebi je v imenu javnega interesa dovoljeno slediti v avtomobilu po cestah in jo opazovati (in snemati, četudi je res, da Večer ni objavil fotografij), če bo končni cilj našega vohunjenja dal rezultat. Cilj bo nenadoma pohodil način ali metodo ravnanja in osmislil pravico javnosti do vednosti ter dovolil poseg v zasebnost – ob upoštevanju mejnosti trditve, da zasledovanje z avtomobilom je takšen poseg.

Ali je in kaj je, ostaja vprašanje za novinarske organizacije in njihove strokovne organe. Večerov primer bi moral biti pravi izziv. Ne glede na to porajajoči rumeni senzacionalizem časnika kot tendenca, ki je v takem časopisu še nismo srečali, postaja dejstvo – če kaj, manira »zasledovalnega« novinarstva, ki je nihče niti ni problematiziral, temu dejstvu znova pritrjuje.

Predsednik republike nas vleče za nos. Drugače ne moremo razumeti njegovega sklica sveta modrecev na Brdu pri Kranju, kjer je 30 eminentnih intelektualcev, kot so dejali, razpravljalo o prihodnosti države in vizijah glede nje. Zakaj nas vleče za nos? Zaradi utemeljitve sklica. Že začetek tegale poročila STA z dogodka razgali njegovo prefinjeno sofistiko:

Začela se je prva konferenca v okviru projekta Slovenija 2030. Gostitelj, predsednik republike Borut Pahor je poudaril, da želi ugotovili, ali je smiselno v teh okoliščinah razmišljati o prihodnosti, in na kakšen način razmišljati, da bi bilo koristno za družbo. Ko bomo razpravljali o prihodnosti, bomo razpravljali o današnjih problemih, je dejal.

Logika ni močna plat predsednika republike. A s tem bi se še sprijaznili, če je ne bi zamenjevala prazna sofistika. Namreč pozorno preberimo, kaj nam Borut Pahor sploh poroča:

Konferenca modrecev služi iskanju odgovora na vprašanje, ali je smiselno v teh okoliščinah razmišljati o prihodnosti.

Ne le, da so udeleženci morali razmišljati o tem, ali je smiselno misliti, povabljeni so bili k razmisleku o tem, glede česar že poznajo odgovor. Bilo bi povsem samozavračajoče (self-defeating), če bi prišli na eminentno lokacijo Brda, se rokovali s predsednikom, najedli, pobrali dnevnice in potne stroške, nato pa zaključili, da njihova razprava o prihodnosti nima povsem nobenega smisla. V pravilni odgovor jih tako rekoč sili že sama interpelacija v predsednikove izbrane modrece, pristanek in prihod na mesto razprave o tej veleumni zagati.

Retorični blef

Ob tem, da so same okoliščine sklica sestanka in strukturne vloge takšne, da je odgovor že na dlani, je tudi v vsebinskem smislu vprašanje povsem retorično. Če rečemo »Kdaj si bomo v Sloveniji lahko privoščili dostojno življenje?«, s tem jasno impliciramo odgovor. Retorično spraševanje je argumentacijska taktika, pri kateri je odgovor že očiten in impliciran, govorec pa ga oblikuje na način, da bo lahko odgovor ali reakcije tudi nadzoroval in jih zapeljal v vode, ki si jih želi.

In Pahor ne bi bil to, kar je, torej retorično puhličast politik, če ne bi – in to povsem odvečno – že takoj v naslednjem stavku ali misli tudi ponudil spoznanje na začetno izpraznjeno puhlo dilemo:

Ko bomo razpravljali o prihodnosti, bomo razpravljali o današnjih problemih, je dejal.

Hudo, predsednik republike ne samo retorično in emocionalno blefira, temveč je pripravljen tak blef tudi nemudoma razkriti: če namreč drži, da je razprava (ali mišljenje) o prihodnosti nujna za razpravo o današnjih problemih, s tem neposredno signalizira, da odgovor na začetno spraševalno dilemo ne le pozna, temveč se do »pravilnega odgovora« tudi izrecno afirmativno opredeljuje, še preden jo je zastavil. S tem je seveda začetni motiv sklica sestanka nemudoma anuliran.

Kajti kakšen poseben smisel ima potem sklicevati svet modrecev, da mu odgovori na globokoumno uganko, če mu je vse že vnaprej prezentno in jasno? Ne more biti drugače: zato, da bi izkoristil vse reminiscenčne prednosti Drnovškovih tradicij gremijev skrbno izbrane reprezentativne inteligence in videz tega, da je zaskrbljen in motiviran predsednik republike. Ja, to je ta smisel.

Cui bono?

Dodatek k razpravi »Na kakšen način razmišljati, da bi bilo koristno za družbo« je paradoksen po sebi in pomenljiv za situacijo. So torej način razmisleka, ki so koristni in taki, ki niso. No, razmislek o tem, ali je koristno razmišljati in ali je to koristno početi o prihodnosti, je gotovo med slednjimi.

Veliki, a tedaj še rosno mladi Aristotel je mladež nagovarjal k filozofiji z znamenitim silogizmom, ki ga parafraziram: »Če želite filozofirati, potem pač filozofirate. Če ne želite filozofirati, morate za to prav tako filozofirati. Torej morate v vsakem primeru filozofirati.« Mišljenju ni mogoče uiti in njegovi koristnosti tudi ne.

In kaj točno so počeli Pahorjevi modreci na Brdu, saj jim začetna dilema ni predstavljala realnega izziva? Sledeč temu in vsem drugim medijskim sporočilom so predvsem razpravljali o nujnosti moralnih vrednot.  Ta zimzelena tema naj bi absolutno prevladala. Morala in etika kot teorija morale sta nesporno zgodovinsko in sicer filozofski disciplini.

In koliko filozofov so povabili na Brdo? Ne razpolagam s podatkom o zavrnitvah, toda hitro lahko ugotovimo, da med nastopajočimi ni bilo nobenega. No, o morali je spregovoril tudi Boštjan M. Zupančič, ki ga včasih mimogrede navajajo tudi kot filozofa. O njegovem vrednostnem sistemu se lahko bralec poduči v mojem nedavnem zapisu.

Med nastopajočimi je bil tudi Jure Aleksejev, avtor še sveže uspešnice z naslovom Proti filozofiji, v kateri vehementno dokazuje njeno odvečnost in porazen vpliv na družbo, celo privilegiran položaj – nesmisel vseh nesmislov. Seveda lahko tudi nefilozofi in njeni kritiki razpravljajo o morali, toda nekdo, ki zavrača filozofijo generalno in kot takšno, s tem neposredno zavrača tudi koristnost etike kot filozofske discipline.

Kako kredibilna je bila torej ta razprava o morali? Nič več retorično vprašanje.

No, pa smo ga dočakali – napovedani dokumentarni film scenaristke in režiserke Špele Kuclar z naslovom »Med spoloma«je potrdil utemeljene sume o tem, da je RTV Slovenija izgubila vse kompase za spoštovanje znanstvenosti spoznanj, spoštljivo obravnavo tematike spolne razlike in še zlasti odnosa do žensk. Dokazala je, da raje ostaja privržena spontani ideologiji seksizma in šovinizma, od znanstvene resnice pa ji je ljubše generiranje stereotipov o moških in ženskah ali zganjanje teorij zarot. Tako rekoč prime time predvajanja 16. aprila 2012 ob ob 21.00 uri na prvem televizijskem kanalu nas zlovešče napotuje na misel, da je javni servis na svoj izdelek celo ponosen. Pa poglejmo osnovne poudarke.

Zgodba o njej, Petri in njem, Davidu, njunem partnerskem brodolomu ob pomanjkanju časa, ki ga ne najdeta eden za drugega, in končnem happy-endu, do katerega pride s pomočjo samospoznavnega procesa ob obilici »uglednih strokovnjakov« (ne zanju, v resnici za gledalca), služi kot bazični dispozitiv za razgrnitev znanstvenih resnic o moškem in ženski in njunem odnosu. Pravi zvezdi dokumentarca s tem kajpak nista oba protagonista in iskanje rešitve za njun konfliktni odnos – ona končno postane srečna, ko si v filmu prilepi brke in začne nastopati kot moški -, temveč podajanje domnevno znanstvenih dognanj, ki na koncu, s pomočjo družinske svetovalke, čudežno pripelje do pomiritve.

Umetnice vzdušja

In kakšna so ta psihološka osvobajajoča spoznanja o naravi moškega in ženske? Stereotipizirani seksizmi in freudizmi, v skladu s katerimi je ženska orodje za moško zadovoljitev, ona je tista, ki mora poskrbeti za »vzdušje« ob njegovem prihodu domov, zato je v osnovi problem odnosa v tem, da se ženske več ne počutijo ženske – a le zato, ker niso dovolj mične in podrejene in ker so, kot pravi sogovornik, postale preveč samostojne in samozadostne (sic!). Zagodla jo je feministična ideologija in jim škodovala, po drugi strani pa je »v krizi definicija moške identitete« (ja, taki so cajti, v krizi so tudi definicije), otroci se preveč igrajo in odraščajo v ženskem okolju mamic, sosed, tet in žensk, skratka ob odsotnem moškem, zato prevzemajo preveč ženskih vrednot, postanejo feminilni in končno zaradi tega tudi geji (ali lezbijke). Nabor strokovnjakov, ki komentirajo metafiziko spolne razlike, je kar širok, a tudi zelo homogeniziran – scenaristka in režiserka se ni trudila najti nasprotna mnenja, prej je težila za oblikovanjem enotne znanstvene slike ali diagnoze in temu ustrezno iskala strokovna mnenja, ki se med sabo ujemajo. Medklic: po nekaterih podatkih je več zaprošenih med njimi zavrnilo sodelovanje po tistem, ko so videli scenarij.

Danaja Grešak je zbrala nekaj citatov iz dokumentarca za pokušino:

Dr. Franc Planinšek,  plastični kirurg: »Napaka sodobne ženske osnovna je, da poskuša vsaka od njih biti samostojna in samozadostna. To je tisto, kar masovno kastrira moške in jaz bi svetoval vsem ženskam, da si vzamejo nekak priročnik kako se iz alfa samice pretvorit v beta samico. Ker to je tisto kar privije moškega k njej v objem. Namreč moški rabi slišat ”tega pa ne zmorem sama naredit, prosim za tvojo pomoč, ker le ti znaš ta žebelj zabit v steno”«.

Dr. Andrej Perko, psiholog: »Ženska mora ustvarjati vzdušje. To je že doktor Rugelj vedno povedal. Se pravi, mora biti v nekem smislu umetnica, ki ustvari v družini takšno vzdušje, da bo moški se vedno z veseljem vračal domov. In je treba to vzdušje nekak se naučit in ustvarit. In tega se ne zavedamo. In ženske hočejo, zlasti s feminizmom, naprej ko se je razvilo in je prišlo v nek histeričen feminizem, hočejo biti enake moškim , ne samo enakovredne, enakopravne, ampak enake. To pa se ne da«.

Roman Vodeb, osebni svetovalec: »Zame je problematičen feminizem, feministična ideologija. Ta pa je zagodla. Ne samo moškim, tudi ženskam. Ženske nikoli do zdaj v zgodovini niso bile tako nesrečne kot so zdaj. Zakaj so nesrečne? Ja, ker moški ne znajo več biti možato moški«.

»Zavidanje penisa lahko povzroči, da se ženska prelevi v moškinjo in kopira moške vedenjske vzorce. To dela nezavedno… ta svoj manko mora premleti in potem izhod v tej kastracijski krizi je pač ta, da uveljavi preostalo telo kot  lepo…  anatomija genitalij je ključna, zato, da je ženska ženstvena, feminilna, moški pa možat, faličen, da ima dejanja, s temi dejanji se kurči, ženska se pa kaže z lepoto telesa«.

Dr. Vesna Vuk Godina , antropologinja »Enkrat sem jaz male fantke videla, ki so se vzgajali kot deklice. Jaz sem 15 let nazaj rekla, da ta fantek bo gej in danes seveda je gej. Zaradi tega, ker spolnost (…)  kulturni spol dejansko ni stvar biologije, ampak je stvar učenja«.

Savina A. Ritter, učiteljica joge obraza in nutricistka:»Žensko energijo bi bilo verjetno najlažje opisati tako, da je podobna vodi, da je podobna nekemu oceanu, ki se mora neprestano širiti in naloga ženske je to, da daje prostor – sebi, svojim čustvom, moška energija pa je podobna jadrnici, ki pluje po tej vodi , se pravi, več ima prostora za pluti, bolje je za njega«.

Pravi dedci in neprave dame

Osnovni razlagalni ton dokumentarca je, izključno po zaslugi izbora nastopajočih, seksističen in utemeljen v kvaziznanstveni razlagi o tem, kako so v sedanjem svetu moški postali premalo moški in ženske premalo ženstvene. Konflikt med partnerji, pari in zakonci je s tem neizbežen. Govorimo o znani teoriji o pesticidnih prededipalcih, ki jo najbolj silovito promovira dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, avtorica dokumentarca pa se je odločila, da v njem da priložnost kar nekaj vernikom te teorije, ki jo v slovenskem prostoru sicer najbolj vehementno širita še Anton Komat in Gorazd Pretnar.

O tem, kako ta teza služi kot znanstveno kamuflirano izhodišče za homofobičen in mačističen diskurz, je že pred časom odlično pisal Mihael Topolovec v temle članku o zastrupljeni moškosti. Če na kratko povzamem, Boštjan M. Zupančič zvečine variira naslednje trditve:

(1) Zaradi povečanih ksenoestrogenskih učinkih pesticidov in drugih škodljivih  snovi v okolju od 50. let prejšnjega stoletja prihaja do dramatičnh bioloških, medicinskih, psihosocialnih, političnih in moralnih sprememb.

(2) Biološki učinki se kažejo v nepopolni maskulinizaciji možganov pri moškem plodu in blokiranih molekul prostaglandina E5.

(3) Medicinski se kažejo v strmem porastu raka na prsih pri ženskah in raka na prostati pri moških, v kongenitalnih deformacijah: kriptorhidizem, hipospadija in drugi pojavi pri novorojenih dečkih.

(4) Psihosocialni se kažejo v feminizaciji moškega in začenjajo v maternici v zgodnjem otroštvu, ko bi se deček moral poistovetiti s svojim očetom, ki je nosilec moralnih zapovedi in prepovedi. Zaradi tega ostane na predojdipski oziroma prededipalni fazi, ne postane »pravi dec«, kot se glasi formulacija.

(5) Politični se kažejo v tem, da pomembna mesta v družbi prevzemajo ženske, hkrati pa se poženščeni moški spreminjajo v nevarno narcisoidne psihopate, ki vodijo svetovno politiko.

(6) Moralni se kažejo v apokaliptičnem razkroju moralnih vrednot, kar je posledica nerazrešenega Ojdipovega kompleksa, zaradi česar sistem moralnih vrednot v mladostni fazi otroka ni vzpostavljen.

(7) Skratka, pesticidi nas uničujejo biološko, medicinsko, psihosocialno, politično in moralno s tem, da feminizirajo moškega in ženska ustvarjajo za moške.

Včasih ta teorija postane že čisto gostilniško mačistična in se artikulira nekako takole: hormonski motilci v hrani, zraku in vodi nas zastrupljajo, vnos nevarnih kemikalijah pa spreminja dušo, telo in družbo. Najbolj pogosta posledica je izguba »moškosti« ali janga, kot temu pravi Zupančič. Posledica telesne in duševne izgube moškosti se kaže v prevladi žensk, ki je nevarna po sebi. In ker svet vodijo pomehkuženi moški, ki niso pravi »deci«, družbene sisteme nadzirajo narcisoidni psihopati. Bizarnih sklepanj in izpeljav je nešteto, v domeni razumevanja ženske vloge v družbi bom ponovil nekaj citatov iz prve knjige:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Tri suhe krave, da bika ne omenjamo

Zupančič svojo tezo razvija v kar treh knjigah, ki so nekakšna nadaljevanja: Prva od suhih krav, Tembatsu (Druga od suhih krav) in Tretja od suhih krav. Slednja je nekakšen zbornik istomislečih avtorjev, od katerih mnogi nastopijo tudi v omenjenem dokumentarcu, npr. okoljevarstvenik Anton Komat, antropologinja Vesna V. Godina, urednik Dela Ali Žerdin in mikrobiolog  Gorazd Pretnar.

Teorija, o kateri govorimo in služi kot zaslomba za seksistični diskurz, je torej socialno, znanstveno in medijsko dobro navzoča in relativno uspešna. Takšna je tudi recepcija v množičnih medijih: neproblemska, nekritična, afirmativna in prikimavajoča.

Opozorila, da javni servis ne opravlja svojega poslanstva, doslej niso zalegla in z veliko verjetnostjo lahko domnevamo, da tudi novi dokumentarec ne bo povzročil posebnega vznemirjenja. Kimajoči in cenzurirajoči novinarji in njih uredniki so v bistvu tisti, ki z omejevanjem javne razprave aktivno spodbujajo tovrstni diskurz, ga legitimirajo in obenem tudi s cenzuro omejujejo javno rabo razuma.

Lep primer spontane ideologije seksizma je npr. recenzija zadnje knjige. Bizarne floskule so čudovit simptom samoosmišljanja ideje skozi odvzem kritičnosti ali celo laskanje: »Knjiga brez dlake na jeziku«, »Knjiga je aktualna, zanimiva in nam da material za razmišljanje. Brati jo je treba počasi in natančno«, »Verjamem, da bo med velik del politikov in managerjev vnesla nemir«, »Všečna ne bo tudi feministkam« in »Upam, da bo vsaj delček pripomogla k pravi usmeritvi v Sloveniji in svetu, če ni že prepozno in …«

Častni doktorati za seksizem?

Uspeh seksističnega diskurza in njegova umestitev na RTV Slovenija je časovno zelo sovpadla s še enim istovrstnim dogodkom: podelitvijo častnega doktorata dr. Boštjanu M. Zupančiču na primorski univerzi. Skratka, tak diskurz potrebuje svoje socialne mreže in svoje častilce. Ter jih tudi najde.

15. aprila so nekateri maloštevilni mediji poročali o tem, da je devet članov Komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport nasprotovalo taki odločitvi senata te univerze.

Člani strokovne komisije za pripravo strokovnega mnenja o utemeljenosti priznanja so bili sicer prof. dr. Ernest Petrič, prof. dr. Marko Pavliha,  mednarodni pravnik prof. dr. Andras Sajò in prof. dr. Tomaž Pisanski.

Komisija za ženske v znanosti je Zupančiču očitala, da se na neznanstveni način loteva vprašanj o družbeni delitvi spolov ter da si ne prizadeva za družbeno enakost ženska, temveč jih »omalovažuje s preživetimi in populističnimi koncept«, razen tega njegov odnos »izraža nerazumevanje mnogoterih in prepletenih družbenih virov in zgodovinskih vzrokov zatiranja, izkoriščanja, onemogočanja in poniževanja žensk«.

Nikjer nisem zasledil niti enega medijskega zapisa, ki bi o tem pisal podrobneje, ali izjavo katerega izmed članov Komisije, ki bi ga povabili, da predstavi svoje stališče.

Nasprotno pa je Univerza na Primorskem zatekla v logiko teorij zarot in šikaniranja Komisije, saj jih je zavrnila s tem pojasnilom:

“Sklepati je, da se gnev skupine podpisnikov nanaša na osebno mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, in sklepati je, da je pri pobudi vedno istega kroga posameznikov bilo sedanje vodstvo UP še enkrat zlorabljeno preko vsebin, ki jih težko komentira,” so še zapisali v svojem pojasnilu.

Primer lepo ilustrira, da seksizem v Sloveniji ne prosperira le s pomočjo voljnih novinarjev, temveč tudi s pomočjo voljnih akademikov, ki so pripravljeni njihove nosilce počastiti z najbolj prestižnimi nagradami. Verjetno zato, ker novinarke in univerzitetne profesorice mislijo z zadnjico in ker med uredniki in profesorji primanjkuje pravih dedcev.

Slabo kaže: moški postajajo vse bolj feminizirani in javni zavod RTV Slovenija se nam trudi to dopovedati. Še več, v novem dokumentarnem filmu jemljejo za svojo konceptualno osnovo preizpraševanja dr. Boštjana M. Zupančiča o tem, ali je za poženščenje moških kriva previsoka doza pesticidov v našem okolju, morda »pohod feminizma, ki je ustvaril tip sodobnih uspešnih, a samskih in nesrečnih žensk«, oziroma je za to krivo, še ena njegova teza,  izginjanje kromosoma Y? Torej A, B, ali C, kar so vse ugotovitve istega avtorja? Govorim o dokumentarnem filmu Med spoloma, ki ga bodo te dni predvajali na TV Slovenija. Najavljajo ga s takim srce parajočim opisom:

Dokumentarni film Med spoloma razkriva, kot so povzeli ustvarjalci, kaj v današnjem času pomeni biti moški in kaj ženska. Ali res moški postajajo vse bolj feminilni, je za to, prosto po Boštjanu M. Zupančiču, kriva koncentracija pesticidov v okolju, ali je kriv feminizem, ki je podivjal in pripeljal do tega, da je vse več žensk samskih in nesrečnih, so sodobni moški res kastrirani in ali res kromosom y izginja? Dokumentarec meseca Med spoloma odpira vprašanja o novih vlogah moškega in ženskega spola in nas vodi do ključnega vprašanja, kaj je vloga in namen človeka.

Do teh vprašanj se prebijemo prek zgodbe Petre (Barbara Pia Jenič) in Davida (Jan Bučar), ki sta po sedmih letih zveze tik na tem, da se razideta: ona zanj nima dovolj časa, on ni dovolj razumevajoč do potreb njene službe. Kot zadnji izhod vidita obisk pri terapevtki, ki kmalu ugotovi, v čem je težava: preveč se ukvarjata s tem, kar imata, in ne s tem, kar kot par sta. Ujeta v hiter ritem sodobnega življenja ne vidita več svoje vloge kot ženska in moški.

V njuno zgodbo so vpletena pričanja znanih Slovencev, strokovnjakov za psihologijo in odnose, od dr. Andreja Perka, ki postavi izhodiščno temo, da smo ljudje “odnosna bitja”, ki se lahko popolnoma realiziramo le v zvezi, pa do vedno kontroverznega Romana Vodeba (“Vsega je kriv feminizem!”) in trenutno pri nas zelo priljubljenega Zorana Milivojevića. Dr. Vesna Godina postavi tezo, da je “definicija moške identitete v krizi”, medtem ko znani plastični kirurg dr. Franc Planinšek opozarja na “napako” žensk, ki za vsako ceno skušajo biti samostojne, alfa samice, s čimer moške, z njegovimi besedami, kastrirajo. Svoje mnenje pristavi celo mojstrica obrazne joge. O temi so razmišljali tudi Savina A. Ritter (“Ženska energija je podobna vodi, moška pa jadrnici na njeni gladini”) in še nekateri drugi znani obrazi. Naj se z njihovimi mnenji strinjamo ali ne – tema odnosov med moškimi je vsaj toliko večno aktualna kot tudi odprta za neskončno interpretacij.

Seksizem po meri

Pravnik dr. Boštjan M. Zupančič je medijsko zelo popularen. Celo kvazifeministični oddelki časopisov, še zlasti npr. Večera, se tepejo za njegove dragocene misli. Ali njim zelo podobne psihoekspertize Romana Vodeba. Metafizika spolne razlike je preprosta, v resnici gostilniška. Naj navedem nekaj kratkih povednih misli iz njegove znanstveno zasnovne knjige, ki ženskam kar po vrsti odreka znanstveni čut, pravno razsodnost, zobozdravniško znanje, jih obsoja neznanja, ki proizvaja množične smrti, npr. v primeru meteorologinje. Še Otto Weininger bi se počutil vajenca! Bere se že groteskno, takole:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Boštjan M. Zupančič je nesporno seksist, ki svoja prepričanja ovija v pisan celofan znanstvenih dokazovanj. Knjigi Tembatsu inPrva od suhih krav sta zakladnici logičnih zmot, iskanja znanstvene opore za bizarne sklepe in kvaziznanstvenih preigravanj. O njegovi privrženosti teorijam zarote sem že pisal v primeru ti. teorije o prededipalcih tostran Alp. Opozorila ne pomagajo, novinarke in novinarji množičnih medijev ga obožujejo.

Spontana ideologija seksizma, ki vdira na TV Slovenija v dokumentarni podobi in s pomočjo uglednih »strokovnjakov«, bo konkretno preverljiva resda šele po predvajanju filma čez dva dneva. A že najava vzbuja vse dvome. V primeru, da bo potreben odziv plačnikov RTV naročnine, je tu moje svarilo: opustite sleherno upanje. Ker sam čakam na odgovore na svoje štiri pritožbe že od junija 2011, lahko z zanesljivostjo nekoga z veliko mero potrpežljivosti povem, da bodo vaše pritožbe skupaj s pravilniki vred v vodstvu RTV Slovenija in Programskem svetu vrgli v koš! Dve leti čakanja na kakršenkoli odgovor (!) na štiri različne pritožbe glede kršitev standardov mi kot bivšemu programskemu svetniku dajeta polno licenco, da povem na glas: javni zavod je celo pod trdo roko Janševega triumvirata Guzej-Vasle-Možina pokazal več smisla za poslanstvo javnega servisa, vsaj kar se spoštovanje mnenj poslušalcev in gledalcev tiče. In bistveno manj arogance.

Glede seksizma in njegovega konceptualnega ogrodja na TV Slovenija torej velja: imejte ga, glejte ga, plačajte ga in bodite raje tiho, ker dosegli ne boste nič!

Rumenega novinarstva ni težko prepoznati. Popačitev vsebine, senzacionalizem in intrigantstvo z namenom povečanja prodaje vedno predstavljajo dober test za to, kako zaobiti pravila profesionalnega ravnanja, ne da bi nam to očitali. Nenazadnje je tudi rumeno novinarstvo zavezano etičnim načelom. Eden izmed njegovih elementov je skrivanje svojega stališča na način, da ga podajamo skozi usta drugega – ta potem prevzema odgovornost za izrečena dejstva in s tem razbremenjuje novinarsko odgovornost za zapisano. Wiki nas pouči:

Yellow journalism, or the yellow press, is a type of journalism that presents little or no legitimate well-researched news and instead uses eye-catching headlines to sell more newspapers. Techniques may include exaggerations of news events, scandal-mongering, or sensationalism.

Zgleden primer porajajočega senzacionalizma časopisa Večer je obravnava vstajniškega župana. Po tistem, ko so mu očitali mačje menije, torej poseben gurmanski okus, ter ga nato obtožili še, da glede svojih izjav o mačjih jedilnikih laže (obširno o tem sem že pisal tukaj in tukaj), jim je kot potica z neba priletela zgodba o tem, kaj si o njem misli njena dolgoletna prijateljica dr. Vesna Vuk Godina, ki je v novoizvoljenem županu čez noč ugledala lunatika.

Zgodbo so zagrabili z obema rokama in njene obtožbe preparirali na način, ki velja za rumene medije. Spodaj sem poskeniral nekaj naslovov in naslovnic, ki povedo čisto vse in ne potrebujejo komentarja.

Očitke proti novemu županu bi lahko zložili v tri kategorije: dr. Andrej Fištravec je izgubil stik z realnostjo in se mu je zmešalo, za nameček z njim manipulira skupina ljudi okoli njega in je zato volilna zmaga nateg, hkrati pa je zgolj trojanski konj stranke Zares in torej ni vstajniški župan. Nobene od teh observacij se niso potrudili utemeljiti.

Komentiraj, potem ti bomo pokazali!

Kako daleč so pripravljeni iti v svoji rumeni agendi, najbolje ilustrira spodnji odlomek iz članka:

Novoizvoljeni mariborski župan Andrej Fištravec se še vedno noče javno odzvati na besede nekdanje sodelavke, socialne antropologinje Vesne Vuk Godine, češ da še ni videl celotnega besedila. Pa vendar priznava, da sta marca govorila o tem, torej njene besede zanj ne morejo biti popolno presenečenje.

“V zvezi s tem sem že povedal, da sva z Vesno že govorila. Zdi se mi, da sem ji zadovoljivo pojasnil svoja stališča,” Fištravec ponavlja svojo kratko izjavo in vztraja, da nobeden od njenih očitkov ne drži. Pravi: “Natančnejše odgovore bom lahko podal, ko bom prebral integralno verzijo besedila.” Torej danes, ko bo prebral celotno besedilo v sobotni prilogi Večera? Toda če sta, kot oba pravita, že marca govorila o nekaterih stvareh in mu je takrat Vuk Godina očitala marsikaj, on pa odgovoril, lahko sklepamo, da glavnino očitkov vendarle pozna. Sicer pa Fištravec na vprašanje, ali je zdaj presenečen, diplomatsko odgovarja: “Vsak človek ima lahko svoje mnenje, živimo v sodobni družbi, vsak ima pravico, da tudi pove svoje mnenje.”

Da ne bodo odgovarjali, dokler ne bodo videli celotnega besedila, pravi tudi njegov predstavnik za odnose z javnostmi Bartolo Lampret, še do včeraj zaposlen pri odnosih z javnostmi Policijske uprave Maribor: “Ne moremo komentirati besed, izvzetih iz konteksta. Videti moramo celoto, potem pa se bomo odzvali.”

Večerovci so si namreč zgodbo o aferi Fištravec vs. Godina zamislili dvostopenjsko, da bi jo stopnjevali, napihovali in širili. Sprva so očitno pohiteli in  brez pridobljenega nasprotnega mnenja čez celo stran pisali o tem, da so prejeli pismo Vesne Godina z očitki na račun novega župana, ga na nekaj mestih citirali in povezali v zgodbo nekatere detajle, ki jih v pismu omenja. Nato so v taistem članku napovedali njegovo objavo za naslednji dan (6. aprila 2013; vse to pred uradnim začetkom mandata novega župana), na Fištravca pa naslovili prošnjo, da ga komentira, ne da bi mu ga pokazali.

Kriv je!

A ne le to. Fištravca so potem tudi dodatno okrivili, kot je razvidno iz citiranega odlomka. Kriv je, ker ne komentira pisma, ki mu ga ne želijo pokazati. Takšna novinarska obscenost je pogumno šla tako daleč, da mu je to za nameček še očitala: župan ni le predstavljen kot kriv vseh grehov, ki se mu očitajo v pismu Vesne Vuk Godina, ampak je kriv tudi tega, da na očitke o krivdi ne odgovarja – navzlic temu, da mu jih sploh niso želeli pokazati. Novinarka Uršula Godec si je namreč zamislila alibično sklepanje, po katerem Fištravec preprosto mora vedeti, kaj piše v obtožnici, četudi je ni videl. Zakaj? Ker lahko menda ugiba in predvideva, kaj v njej piše! Še Sveta inkvizicija je imela več smisla za korektnost, preden je po branju obtožnic nesrečne čarovnice pošiljala na grmado.

Priznam, da celo ob dolgoletnem spremljanju medijev ne pomnim primera, kjer bi novinarji skrivali »obremenilna dejstva« ali materiale pred (že vnaprej) inkriminirano osebo na podoben način, namesto da bi jo z njimi seznanili. Na ta način dobljena »dvojna krivda«  – torej vnaprej očitati dejanja drugemu, ne da bi mu dal možnost obrambe (velja za zapis 5. aprila), in nato še, ne da bi mu predstavil »corpus delicti« z materijo očitkov  -  je precedenčna. Na Večeru niso imeli niti enega pametnega razloga, da županu pisma ne bi pokazali, če že od njega vehementno terjajo komentar. Razen rumenega, seveda. In prav zato ni bilo nobeno presenečenje slogovni način, na katerega so objavili tudi Fištravčev odgovor v Večeru v ponedeljek – po tistem, ko je moral počakati na sobotno objavo in je lahko končno le prebral obtožnico.

Dr. Ivan Štuhec opaža, da lakota pod to vlado vidno izginja.  A obenem, paradoksno, tudi ugotavlja, da lakote ni in zato nasprotuje temu, da bi govorili o njej – oziroma, konkretno, o lačnih otrocih v šolah. Tu je izsek iz svežega pogovora z njim:

Štuhec se zaveda, da so socialne stiske precejšnje, a opozarja, da je bila terminologija lakote v preteklosti uporabljena izrazito v politične namene. „Zelo aktivno je bilo uporabljena iz strani predstavnikov Zveze prijateljev mladine Slovenije in tudi s strani nekaterih podpornikov predsednika Türka pred predsedniškimi volitvami. Na Valu 202 smo lahko, podobno kot smo v 90-ih letih slišali „dobro jutro revščina“, vsak dan poslušali, ne ravno „dobro jutro lakota“ ampak to, da imamo lačne otroke. Imam občutek, da odkar imamo novo vlado, lakota v Sloveniji več ne ogroža nobenega.“

Kakšna moralna ekonomija poganja to dragoceno opažanje moralnega teologa?

Resne krize ni, je le hinavščina

Štuhec je konsistenten, to mu štejem v dobro. Tudi februarja 2012, leto nazaj torej, je zagovarjal enako stališče: lakote pri otrocih ni. Bil je čas, kot je ravnokar vlada Janeza Janše prevzela svoj mandat in za takšno odkritje je bil posebej motiviran. Isti Štuhec je takrat za javni zavod risal navideznost socialnih tegob, s katerimi se po nepotrebnem ukvarjamo:

Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake, se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih, se mečejo na tla pred izložbami in trgovinami, da izsiljujejo igrače in drugo, dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba.

Zdi se, da je teza o tem, da neobstoju lačnih otrok zgolj ponovitev njegovega nekaj tednov starega stališča, vendar to pot bolj eksplicitna. Takrat je v Družini vztrajal:

»Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.«

Trije citati zadoščajo. Nobenkrat ni bil posebej originalen. Zgolj ponovil je modre misli svojega idola o štrucah, ki gledajo iz smetnjakov in dokazujejo narodovo blagostanje (1). V nekaterih mojih pripombah o cinizmu in hipokriziji sem zapisal, da je cinizem npr. vedeti, da vlada ne more izpolniti nekaterih pričakovanj glede reševanja gospodarskih težav sredi ene najtežjih preizkušenj v času svetovne krize, a jo hkrati neusmiljeno napadati. Igrati na karto visokih pričakovanj in razočaranja državljanov ali se celo poigravati z njihovo bedo. Kar je skupno tem zvrstem, je davno tega verjetno najbolje opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje  izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.

Protislovje, ki te ljubim

Je torej Štuhec cinik, če nam prepoveduje govoriti o lakoti oziroma oporeka oceni o obstoju lačnih otrok? Predvsem je v globokem protislovju: če sam ne vidi in ne prepoznava lakote, Bratuškovi in njeni vladi (ter medijem) očita isto – da jo zanikata. Je možno, da bi uvajal neko drugo partikularno distinkcijo, namreč med fenomenom »lačnih otrok«, ki da jih ni, in nato še lakote po sebi, ki da je? No, že skoraj komično je tudi, da je ves pogovor, v katerem Štuhec ugotavlja neobstoj lačnih, del dobrodelne akcije Slomškove ustanove in Radia Ognjišče, v katerem so mimogrede večkrat pozvali tudi k donacijam za socialno ogrožene. Izpadli bi bolj racionalno, če bi prosili ljudi, naj ne donirajo.

Vse je le zarota

Ko moralni teolog in duhovnik zanika lakoto otrok, mora imeti presneto dobre razloge. A si jih je težko predstavljati. Razlaga, ki me najbolj prepriča, čemu lahko služi nenavadna invencija zanikanja obstoja lačnih slovenskih otrok, je sodeč po zgornji kontekstih le ena: vse je totalni konstrukt politike in posledično konstrukt medijev. Ne le, da vsa ta modna »botrstva« postajajo nelojalna konkurenca karitativnih dejavnostim Cerkve, ne le, da smo postali razvajeni v dobi potrošništva, v prvi vrsti je lakota propagandni izum politike.

»Dobro jutro, lakota« je očitek, neposredno namenjen Valu 202, ker širi diskurz o njej in se v obeh kontekstih ponovi. Aluzija na novo vlado Alenke Bratušek je prav tako jasna: lakota bo zdaj nenadoma izginila. Je že, ker bodo provladni mediji – in taki so zanj verjetno skoraj vsi – zdaj umolknili. Nenazadnje Štuhec tudi neposredno pove, da je to »terminologija« za politične namene manipuliranja. Povedano drugače: diskurz o tem nam je podtaknjen, zato se ga moramo obraniti. Lep dokaz, da psihopolitika paranoje načenja njene nosilce, toda cena zanjo je visoka: lakota otrok.

Predstavljajmo si, da odvetnico Nino Zidar Klemenčič oblegajo paparaci na vsakem uličnem vogalu. Vedo, da to smejo početi na javnih prostorih in mestih. Ogledujejo si jo na kavicah, pridno beležijo njena srečanja, denimo z možem, sicer predsednikom protikorupcijske komisije, so na preži v grmovju in čakajo na svoj trenutek. Kar iščejo, je obremenilni dokaz za to, da je mož v tesni navezi z novo mandatarko Alenko Bratušek.

Bi se Nina Zidar Klemenčič strinjala s takim ravnanjem? Po vsem sodeč bi ga toplo pozdravila. Dobesedno. Poglejmo kontekst. Nedavnega 8. aprila 2013 so v Državnem zboru priredili okroglo mizo v zasedbi Ranka Ivelja, Igor Kršinar, Nataša Pirc Musar, Franci Grad, Miro Cerar, Samo Trtnik in Nina Zidar Klemenčič. Uvedli so razpravo o »sobivanju ustavnih pravic in medijskem poročanju« – po tistem, ko se medije obkrožili posnetki sporočila SMS predsednice vlade Alenke Bratušek med sejo parlamenta, ki ga je prebrala na svojem telefonu. Rezultat: avtorju posnetka Janiju Božiču, lastniku portala Podlupo.net, so odvzeli novinarsko akreditacijo za Državni zbor.

Ob nizu pravnih, novinarskih in etičnih dilem, denimo o tem, kaj sme in česa ne sme novinar početi v DZ, ali je imenovani novinar prestopil pravno ali tudi etično črto, kje je meja zasebnosti in kje se začne javni interes, kam točno uvrstiti paparaci novinarstvo, če sploh kam, itd., se v naslednjem posnetku z navedene okrogle mize odvetnica Nina Zidar Klemenčič sprašuje tudi takole:

Če prav razumem, je bil povod za to okroglo mizo fotografija SMS sporočila predsednice vlade, po drugi strani obrambnega ministra, po tretji Moederndorferjevega SMS, ki je bil očitno zasebne narave. Različne stvari je treba obravnavati različno in jih ne metati v en koš: če bi recimo predsednica vlade takrat dobila takrat SMS sporočilo denimo ljubljanskega župana Jankovića, »Drži se, Alenka, še malo in nama bo uspelo«, tik preden je bila izvoljena, najbrž ne bi bilo dileme, da je v javnem interesu, da se objavi ta vsebina sporočila. Ali pa še huje, če bi prejela sporočilo predsednika protikorupcijske komisije z istim besedilom, kar bi bilo, glede na vse teorije zarote, izjemno v javnem interesu, da se objavi… Ko se zgodi, je treba tehtati vsebino in njegovo težo. Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.

Cilj posvečuje sredstva

Odvetnica je torej svoj pogled povsem podredila »vsebini«. Če bi v njej nastopil npr. njen mož, bi bila vsebina merodajna. Zakaj? Ker mora, kot dodaja, presojati njo, kdor sproži pravne postopke. Če je izdelek v javnem interesu, potem bo dejanje sprejemljivo, sicer ne. V tej perspektivi novinarski postopek pred objavo ni problematičen  – bolje rečeno, ga odvetnica sploh ne problematizira, niti se posebej ne opredeli do pravil ravnanj v Državnem zboru, ki veljajo za novinarje.

»Vsebina«, ki jo omenja odvetnica, je zanjo nesporno determinirana z javnim interesom. Vendar kaj to predstavlja v praksi? Nina Zidar Klemenčič se ravna po načelu »cilj posvečuje sredstva« – če je naš paparaci novinar v teleobjektiv zadel nekaj zanimivega in usklajenega z javnim interesom, je to zanjo normalno in zaželeno novinarsko delo. Če ni, potem ni zaželeno. Težava je v tem, da je problem odločitve prenesla na rezultat in zanika etičnost odločitve kot takšne. S tem je legitimirala sleherno paraparaci novinarsko obnašanje in sleherni vdor v zasebnost – in sicer tudi v vseh tistih primerih, ko je novinar kaj posnel, četudi tega ni objavil.

Njeno ravnanje strukturno sledi načelu outcome bias; naklonjenost glede na rezultat je način odločanja, pri katerem sprejmemo odločitev zaradi končnega rezultata in odločitve ne presojamo na podlagi njene »kvalitete« v trenutku, ko smo odločitev sprejeli. Prenos presoje od dejanja samega k rezultatu strukturno vzeto v novinarskem poslu terja uvedbo ločnice novinarsko ravnanje vs. objava novinarskega izdelka. Vsako novinarsko ravnanje namreč kajpada še ne rezultira v končni objavi. Odvetnica evidentno ne problematizira in ocenjuje spornosti ravnanja po sebi, temveč zgolj v perspektivi njegove objave.

Takšen prehod si je verjetno dovolila, ker je etično-novinarski vidik povsem podredila pravnemu. Njen »vsebinski« imperativ neizogibno zahteva privzetje naslednjega: novinarsko dejanje je etično sprejemljivo, če so vodi do sprejemljivih posledic tega dejanja, je pa nesprejemljivo, če ne vodi do sprejemljivih posledic.

Posledičnost in zaželenost

V konkretnem primeru je ravnanje (ali dejanje) pravilno, če vodi do rezultatov, ki se izražajo v javnem interesu, da državljani nekaj smemo vedeti in spoznati. Argumentacijska plat njenega razmisleka je znana pod imenom argumenta iz posledic ali sklicevanja na posledice (argumentum ad consequentiam) in ima takšnole obliko:

(1) Če P, potem nastopi Q.

(2) Q je zaželen.

(3) Torej je P resničen (ali pravilen).

Zaželenost Q, v tem primeru njegova vsebina, ki je na ravni javnega interesa, je kasneje tudi jeziček na tehtnici, zakaj in kdaj je neko dejanje kaznivo ali ne. Vendar novinarje ne sme in ne more zanimati le pravni vidik zgodbe, saj potrebujejo predpis, ki jim bo veleval, kako pravilno in ustrezno postopati še pred nastopom Q. Zanima jih etična ocena samega ravnanja. Razprava v Državnem zboru je bila odveč v tem smislu, ker je novinar portala podlupo.net nesporno kršil pravila Hišnega reda in Pogoje za delo predstavnikov medijev v Državnem zboru.

Prav zato je bizarno, da je v tem kontekstu in v hramu demokracije odvetnica Nina Zidar Klemenčič želela namesto pravnega uporabiti še etično-novinarski argument, ki ga je povsem navezala in podredila pravnemu. Kot da ni opazila, da njeno stališče povsem legitimira parapaci novinarstvo brez meja tudi v Državnem zboru, ne le okoli nje v zasebnem življenju. Kot da ne pozna ali ne želi upoštevati 12., 14. in 17. člena Kodeksa slovenskih novinarjev, ki regulirajo novinarsko postopanje v imenu javnega interesa in ga omejujejo. Že zaradi njih ne drži njeno načelo »Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.« Iz povedanega se ne da sklepati nič drugega.

Na sedmih fakultetah mariborske univerze so profesorji pred tem, da bodo na drugi bolonjski stopnji – v sistemu 3+2 pomeni to zadnji dve leti študija -, delali zastonj. Še več, postavljeni so pred izsiljeno izbiro v obliki izjave, s katero jim maha univerza: če te ne bodo podpisali, bo vodstvo univerze uresničilo grožnjo in njihovih programov na drugi stopnji ne bo razpisalo. Silno kratek rok se je že iztekel.

V sindikatu VSS so pohiteli z izjavo o vegradizaciji univerze in nevzdržnosti manir izsiljevanja. Na senatu mariborske univerze sprejeta komanda pa je še hujša – ne samo, da se morajo profesorji s podpisom zavezati k zastonjskemu delu, ampak dikcija celo dopušča, da bodo prejemali plačilo v skladu s finančnimi zmožnostmi. Povedano drugače: ni nujno, da bodo delali zastonj le na drugi stopnji, ampak jim bomo prav mogoče rezali plače tudi na prvi. Strogo vzeto jim podpis pod izjavo ne jamči prav ničesar.

Strašilo, in to zastonj

Če odmislimo nedopustno izsiljevanje, ki se globoko zažira v človekovo dostojanstvo, če odmislimo tudi nezakonitost in skreganost z delovnopravno zakonodajo, na kar bi pričakovali najmanj nemudno reakcijo ministrstva, je tu še majhen prispevek k argumentacijski prepričljivosti ene in druge strani. Ko je bil namreč rektor dr. Danijel Rebolj soočen z očitkom, da bodo morali zaposleni delati dve leti zastonj, je takšno razlago zavrnil s temi besedami:

Rektor Rebolj: Delo za osnovno plačo, ne “zastonj”

Rektor Danijel Rebolj vztraja, da je edini cilj spornega sklepa ohraniti študijske programe in delovna mesta ter hkrati edina možnost, da se UM izogne tožbam sredi izvajanja programov, če bi med izvedbo programov zmanjkalo denarja. Sploh pa, pravi, zaposleni ne bodo delali zastonj, ampak za osnovno plačo. »Tako v izjavi ne piše, kar pomeni, da obstaja možnost, da se zaposleni s podpisom izjave zavežejo tudi za manjšo plačo. To spominja na izsiljevalske pogodbe, ki so jih delavcem dajali podpisovati nekateri podjetniki. Če ni sprejemljivo za manjša podjetja, ne more biti niti za univerzo,« k temu dodaja dr. Javornik-Krečičeva.

Tudi če bi torej univerza v Mariboru ne kršila zakonodaje in ne izsiljevala svojih zaposlenih, v kar skupaj s sindikatom VSS močno dvomim, je s tem premislekom nekaj močno narobe.

Trditev je namreč tipična neformalna zmota, utemeljena na popačeni predstavitvi stališča nasprotnika. Govorim o zmoti strašila (straw man), s pomočjo katere v argumentaciji ustvarjamo videz, da je bila zavrnjena neka trditev; in sicer s pomočjo tega, da tisti, ki jo uporabi, začetno trditev zamenja za njej enakovredno drugo, da bi jo lažje spodbil. Običajna shema strašila je takale:

(1) Oseba A zagovarja stališče X.

(2) Toda oseba B predstavi stališče Y, ki je popačena verzija stališča X.

(3) Oseba B napade (ali afirmira) stališče Y.

(4) Torej (velja, da) je stališče X napačno.

Pri tem so oseba A sindikalisti in vsi, ki nasprotujejo zastonjskemu delu na drugi bolonjski stopnji. Njihovo stališče X je »Na drugi bolonjski stopnji bodo profesorji delali zastonj in to je nesprejemljivo.« Oseba B je rektor, ki predstavi stališče Y, v tem primeru »Nihče ne bo delal zastonj, profesorji bodo prejeli osnovno plačo«. V naslednjem koraku je posledično afirmiran Y: »Torej ne drži, da profesorji delajo zastonj«, kar naj bi spodbilo začetno trditev X.

Iz partikularne trditve, da je zastonjsko delo na drugi stopnji nedopustno, ki je rektor ni želel zanikati, je ustvaril strašilo v podobi fiktivne generalizirane premise »zastonjskega dela ni« in jo spodbil z zatrjevanjem, da bodo profesorji vendarle dobili osnovno plačo. Kot v primeru vegradov, kjer delavcu naprtimo, da bo delal 12 ali 16 ur (lahko tudi več), prejel pa osnovno plačo za 8 ur. Če bi si drznil oporekati, bi mu delodajalec lahko nonšalantno odvrnil, da ni res, da dela zastonj, saj vendar prejema osnovno plačo!

Vegradizacijsko strašilo se torej mora pretvarjati, da ni razumelo začetne trditve in napadati tisto, ki jo je samo ustvarilo za kamuflažo – seveda nihče ni aklamiral, da profesorji na univerzi sploh ne bodo prejeli plačila. Ironija je tudi v tem, da jim niti tega sporna izjava ne jamči.

Vegradizacija in javna raba razuma

In ker so na menda na prepihu tudi filozofi, bi se lahko vprašali, čemu sploh potrebujemo te nekoristne spake? Naj karikiram: zakaj bi se sklicevali na logiko, če nam je v nadležno napoto pri uresničevanju partikularnih ciljev? Kaj bi z logiko na alma mater in kaj naj bo koristila nekakšna argumentacija? Če univerzi in družbi vzamemo logiko, če torej naženemo filozofe, nam ostane še ena zoprna filozofska disciplina: etika. No, tudi zgornji primer dokazuje, da so nam jo že vzeli.

Žena vrača posojilo v višini 145.000€, kar mesečno tudi predstavlja približno polovico njene plače. Skupaj bova morala v naslednjih 15 letih odplačati še cca. 300.000€ posojila.

Stavek je zapisal Janez Janša 1. decembra 2011 tik pred volitvami v svojem javno objavljenem »Poročilu o dohodkih in premoženju«. Ravnokar smo prebrali, da je prehitro odstopli predsednik vlade naznanil, da se pod vlado Alenke Bratušek ne vrača v poslanske klopi in se prav tako ne bo zaposlil na sedežu svoje stranke. Svoj delavnik bo povsem spremenil, odslej bo predaval in pisal knjige. Prihrankov nima, pravi. Marsikdo bi lahko rekel, da nas ne rabi zanimati, od česa bo živel – a to ne drži. Ker je odšel zaradi poročila protikorupcijske komisije, ki mu očita nepojasnjen izvor premoženja v višini okoli 200.000 evrov, nas njegove privatne finance smejo zanimati. In nas. Žal ne vemo, ali je v tej vsoti všteto tudi njegovo dokazovanje prejetih honorarjev za njegovo publicistično dejavnost. Od česa in kako bo živel poslej? Vprašanje, ki zanima številne pisatelje in knjigotržce: lahko živi od prodaje svojih knjig?

Pripravlja dve novi knjigi

Pojasnilo, ki so ga ponudili na svoji spletni strani in novinarjem, si velja zapomniti in citirati v celoti:

»Predsednik SDS Janez Janša se po današnji primopredaji vladnih poslov ne bo vrnil v državni zbor kot poslanec. Prav tako ne bo prejemal nadomestila po prenehanju funkcije niti se ne bo zaposlil v SDS. V zadnjih dneh je prejel ponudbe nekaterih evropskih in ameriških inštitutov za več serij predavanj, ki jih je sprejel. Prav tako je prejel ponudbe nekaterih vlad za svetovanje. Pripravlja tudi izid dveh svojih novih knjig do konca tega leta. Dober del svojega časa kljub temu namerava še naprej posvetiti vodenju in krepitvi SDS, vendar bo funkcijo predsednika stranke opravljal neprofesionalno.«

Mediji so potem povzeli vse tri načine njegovega delovanja in prejemanja dohodkov: predavanja, svetovanja in pisanje knjig. Najava je tudi zavezujoča: Janša je v »v zadnjih dneh« prejemal ponudbe, očitno tudi ponudbe za svetovanje vladam. Ker je na trgu šele kakšen teden ali dva, je torej bila odločitev za nov slog preživljanja hipna. Serija predavanj za evropske in ameriške inštitute tudi ni nekaj, kar bi lahko ostalo javnosti prikrito.

Ne da bi to vedeli ali zaslutili, Janša pripravlja kar dve knjigi – in to v času, ko je bil skrajno zaseden kot predsednik vlade, kar je večkrat poudaril, da družine in pravkar s strani SDS (sic!) potrjenega podatka o pričakovanju drugega otroka ne omenjamo. Kako je torej z njegovo pisateljsko žilico v časih, ko ga za nameček ravnokar mečejo iz PEN-a? Vprašanje, ki nam bo obelodanilo, kako bo Janša finančno preživel.

Kot pisatelj zaslužil okoli 165.000 evrov

V preteklosti je Janša s prodajo knjig kar dobro shajal, za današnje razmere nesporno fascinantno dobro. Ali kot priznava sam:

V 30 letih sem z avtorskimi honorarji zaslužil nekje med 150.000 in 180.000€.

Upoštevajmo še, da njegov pisateljski opus, vsaj kar zadeva izdane knjige, res ni gromozansko velik. Še več, kot navaja sam, je s prodajo knjig lahko financiral nakupe nepremičnin:

Posestvo v Trenti, ki sem ga prodal v menjavi za stanovanje v Trubarjevem kvartu, sem kupil leta 1992 s pomočjo honorarja od dveh izdanih knjig. Obsega zazidljivo parcelo s hišno številko, hiša je sicer v ruševinah, a je v neposredni bližini avto kampa in večjega apartmajskega objekta. Ne drži informacija, objavljena v medijih, da gre za ničvreden gozd. Gre za eno najbolj atraktivnih lokacij v Trenti, parcele posestva mejijo na 200 m obale Soče. Lokacijska informacija priložena. Počitniško hišico v Bovcu s pripadajočim zemljišče cca 4.000m2 sem kupil s prihranki, večinoma od avtorskih honorarjev. Nakupna cena sicer 150 let stare obnovljene bovške hišice z zemljiščem je bila med 50 in 60.000€.

Del svojih dohodkov od prodaje knjig pa je doniral svojcem padlim za Slovenijo in stranki SDS:

V svojem življenju sem po realnem obračunu zaslužil najmanj 900.000€. Del honorarja za knjigo Premiki sem namenil svojcem padlih v vojni za Slovenijo, del honorarja od knjige Okopi pa za delo SDS v času, ko smo bili praktično brez resnih sredstev za delo, ker smo imeli samo 4 poslance v DZ in temu primerno dotacijo. Vsi poslanci SDS že dva mandata po 100€ na mesec namenimo tudi za štipendiranje otrok iz socialno šibkejših družin. To je potrebno odšteti od mojih neto prihodkov.

Preživeti s 458 evri?

Kot samostojen avtor sem napisal in izdal tri knjižne naslove, ki so bili v slovenskem jeziku skupaj prodani v več kot 85.000 izvodov. Premiki so bili prevedeni tudi v angleški, nemški in francoski jezik in natisnjeni v teh jezikih v več tisoč izvodih, natančno število mi ni znano. Sem soavtor 4 drugih knjig in urednik številnih zbornikov. Souredil sem Dnevnik in spomine Staneta Kavčiča, ki je bil leta 1988 prav tako velika knjižna uspešnica. V domačem in tujem tisku sem objavil preko 1400 različnih esejev, strokovnih in poljudnih člankov in prispevkov. V svojem računalniškem arhivu imam več kot 10.000 strani kopij objavljenih tekstov.

Janša je torej objavil v povprečju okoli 46 esejev ali člankov na leto. To pomeni praktično en esej, strokovni ali poljudni članek na teden v vseh 30 letih. Če upoštevamo vse druge njegove obremenitve in zaposlitve, je številka fascinantna – in z njo bi se težko kosal celo Tomaž Majer. Cobiss sicer razkrije le 238 zadetkov: in to z vsemi drugimi Janezi Janši in tremi umetniki s tem imenom vred. Ker navaja število strani, tako izračunamo, da je ob 10.000 straneh (po lastnem priznanju) Janša letno v 30 letih napisal nič manj kot 333 publiciranih strani.

Če je Janša v 30 letih zaslužil okoli 165.000 evrov, potem mu je to letno navrglo 5500 evrov. Ni nemogoče. Če so višine honorarjev ostale enake in če bo še dalje produktiven v enakem tempu, bo tudi v prihodnje prejemal približno tak znesek – na mesec bi mu to vrglo 458 evrov. Prihodkov od svetovanja in predavanj zaenkrat ne znamo izmeriti. Malce težavna nova vloga za nekoga, ki ima v posesti in mora vzdrževati vsaj tri svoje nepremičnine, če družine ne omenjamo. Ali nenačrtovanih 10.000 evrov vrednih letov iz Grčije, ki ti mimogrede odžrejo dveletno publicistično udejstvovanje.

Če bo prispeval svoj sorazmerni polovični delež, Janšo v naslednjih 15 letih čaka po 10.000 evrov vračila kredita na leto. Ob enakih honorarjih za svoje pisanje mu bo le za plačilo kredita zmanjkala skoraj polovica denarja – v primeru, da bo to njegov edini vir preživetja.

Kako uspešen pisatelj in kako dober predavatelj bo bivši predsednik vlade? Glede na vztrajne govorice, da živi od minulega dela iz nekih orožarskih afer, medijem, javnosti in seveda ustreznim davčnim organom ne preostane drugega, kot da budno spremljajo njegove nove poklicne zadolžitve. Nenazadnje bo produktivnost njegovega početja zdaj tudi lažje izmeriti.

Novi minister za infrastrukturo in prostor Igor Maher naj bi lagal. Zagotavljal je, da je v Seči pred 11 leti kupil nelegalizirani objekt v takšnem stanju, kot je sedaj. Toda potem so stare fotografije zemljišča nad Sečoveljskimi solinami na strani spletne aplikacije Google Earth razkrile, da ne govori resnice. Da je, skratka, objekt dobil novo podobo šele, ko je Maher postal njegov lastnik. Za nameček je na dan, ko je postal minister, prejel odločbo o legalizaciji črne gradnje. Danes je na tem, da novopečeni minister kot črnograditelj ekspresno odstopi.

Logika laži

Kdaj je torej nek politik lagal in na kakšno definicijo naj opremo opis laži? Poskusimo s klasično:

To lie =_df to make a false statement with the intention to deceive.

Če je Maher lagal, kolikor je ponudil lažno trditev o tem, da je kupil objekt v Seči v stanju, v kakršnem je tudi danes – vse z namenom, da bi nas prevaral -, potem je način, na katerega smo zavrgli to dejstvo in razkrili njegovo laž nekaj, kar to dejstvo ovrže. In namesto nas je to storil Google Earth: pokazal je, da ne drži, da je objekt že 11 let v takšnem stanju.

Povedano drugače: Maher je lagal, če uspemo pokazati, da njegove trditve zanikujejo realna dejstva. Na podlagi neujemanja med trditvami in dejstvi lahko domnevamo, da je bila njegova intenca prevare ta, da bi nam takšno neujemanje iz nekega razloga prikril. In kaj nas ta zgodba o politiku, po vsem sodeč ujetem na laži, nauči o nekem drugem politiku, ki so ga menda ujeli na laži?

Novega mariborskega župana so novinarji Večera obtožili, da laže. Enako vehementno trditev si je privoščila tudi odgovorna urednica Katja Šeruga:

Kontradikcija vs. laž

Bizarnost začetne konstatacije (kaj točno je politik zagrešil?) in nato še novinarske obtožbe ne bi smeli ostati spregledani – sta tako rekoč šolski in odpirata resno etično zadrego. Je po krivici obtožiti drugega, da je lagal, že po sebi moralni prekršek? Seveda je. Je obtožba novinarja, ki jo zapiše ali izreče, češ da je lagal ta ali drugi politik, po sebi moralni in novinarski prekršek? Seveda je.

Tudi če bi novinarki Večera novi mariborski župan resnično rekel »Veste, jedel sem mačke« in naslednji dan to zanikal z »Veste, nisem jedel mačk«, kar je, če prav razumem, »uradna« verzija novinarjev Večera, na kateri so utemeljili svojo smelo naznanilo o laži, to še ne bi pomenilo, da je lagal. S takšno formulacijo je nekaj hudo narobe in se povsem oddaljuje od vseh znanih definicij laži.

Dokaz, da je lagal, bi priskrbeli šele v trenutku, ko bi pokazali, da je res jedel mačke. Obtožba laganja bi morala referirati na stanje stvari v tem svetu, ki se ne ujema z izrečenim – na podoben način, kot se je to zgodilo z ministrom Maherjem. Zanikanje ali kontradikcija (»Sem jedel mačke« in »Nisem jedel mačke«) k temu prav nič ne pripomore – kakorkoli je že ena od obeh trditev pač evidentno neresnična. Največ, kar bi smeli novinarji trditi, je torej ugotavljati kontradiktornost izjav.

S tem so novinarji Večera na lahkoten način postopali nebenevolentno in zaletavo v odkrivanju takšne »kontradiktornosti«, pri tem pa celo zamolčali prave pojasnitvene kontekste in nasprotna dejstva v zgodbi o mačkah.

Ali je dr. Andrej Fištravec, novi župan mesta Maribor, včasih radoživo jedel mačke? Je nekdo rekel »mačke«? Je omenil ta čudovita prikupna in lenobna bitja, pritegujoča našo ljubeznivo naklonjenost, zbujajoča reflekse crkljanja in razvajanja?

Bizarna fantazma okoli take majhne kulinarične podrobnosti iz življenjepisa župana še vedno vzburja domišljijo prenekaterega Mariborčana. Ne po naključju, mnogi so se v kampanji trudili, da bi jo. Nekateri so se sicer sprijaznili s pojasnilom, da kaj takega ne more biti res: mačke pač ljudje v teh krajih ne jedo, županski kandidati verjetno še manj izkazujejo takšen fetiš, po drugi strani pa nas intenzivnost propagandističnih domislic v politiki vsako leto bolj prepričuje, da se splača biti skeptik glede katerekoli trditve o komerkoli. Kaj je torej res – in ali se splača to raziskati?

Politika gnusa

Splača se zelo, če pogledamo naslednjo propagandno fotomontažo iz volilne kampanje, ki se ponovi v nekaj inačicah:

V psihopolitičnem smislu je za slovenske razmere takšen propagandni vložek zanesljivo še ne videna inovacija, saj stavi na zelo neposredne psihološke občutke gnusa. V manipulativno retoriko skratka vpeljuje neko novo dimenzijo: kako predstaviti političnega oponenta kot nekoga, ki je divjak, in to gnusen divjak? Le kdo bi mačke klal, odiral in jih na koncu – ker temu klanje pravzaprav tudi služi – tudi slastno zaužil?

O tem je znal nekaj malega povedati že veliki Charles Darwin, ki spregovori o gnusu kot o napačnem, torej ogabnem ali neprijetnem okusu (kar beseda disgust etimološko tudi pomeni).

Za Darwina gnus žali okus (citiram po Millerjevi Anatomiji gnusa):

Nekoč se je na Ognjeni zemlji domačin s prstom dotaknil hladnega konserviranega mesa, ki sem ga jedel v našem bivaku, in s preprosto gesto izrazil gnus do njegove mehkosti; jaz pa sem čutil neomajen gnus do tega, da se je moje hrane dotaknil goli divjak, četudi njegove roke niso bile videti umazane.  Madež juhe na človekovi bradi je videti gnusen, četudi sama juha seveda sploh ni gnusna. Domnevam, da to izhaja iz naše močne asociacije med videzom hrane, ne glede na okoliščine, in predstavo o njenem zaužitju.

Težko bomo sicer rekli, da je jesti mačke rezultatsko vzeto gnusno dejanje zaradi ugotovljene ali zaznane razlike med videzom hrane (prijazna muca) in predstavo o njenem zaužitju. Lahko gre le za kulturni kod, ki nam zaužitja takšne živali inhibicijsko ne dopušča, ne za njen videz. A razlika ni bistvena.

Gnus je evidentno močno čustvo, kot nalašč ustvarjeno za psihopropagande namene. Težko bi si zamislili kakšno močnejše orožje v rokah nekoga, ki želi drugemu politično škodovati z njegovo pomočjo na način, da ga ustvarja za gnusobo. Retorika temelji na preprosti enačbi: kdor počne gnusne stvari, je pač sam gnusen – in takšni so vsi, ki pridejo v stik z njim. Ker zbuja grozo, ker neposredno zbuja sovraštvo in strah. Nekaj malega o politiki gnusa , tj. o njegovem impaktu v psihologiji političnih izbir, npr. tudi na volitvah, spregovori npr. David Pizarro v temle TED-u. Toda kaj je bilo tisto, kar je sploh proizvedlo medijsko radovednost o županovi gastronomiji?

Njamnjam style

Ni šlo le za propagandni prekršek anonimnežev, dvome zbuja tudi novinarski pristop v mediju, iz katerega štorija izvira. In je naslednja:  Fištravec naj bi novinarki časnika Večer Jasmini Cehnar v intervjuju zaupal, da je nekoč poskusil mačko. Tako se glasi seveda njihova trditev. Ta podatek je potem hitro prišel na lažirano FB stran »Gotof je«, ki se pretvarja, da je vstajniška, a je v resnici poligon za obračunavanje s političnimi nasprotniki leve provenience. Na njej strani so se ekskluzivno sklicevali na notranje informacije, ki so prišle iz Večera in ob njih objavili gnusno fotomontažo. Zapisali so:

Danes je bil v Večeru objavljen pogovor s Fištravcem. Pogovor je opravila Jasmina Cehnar. Med pogovorom (pred pričami) je Fištravec nenadoma priznal, da je pred leti polovil muco, ji odrl kožo, jo dal v lonec, jo skuhal. In pojedel.

Ko je intervju prišel do uredniškega odbora, kjer so sedeli AP, IS, ZŠ, so PREPOVEDALI objaviti ta podatek, ker da “bi lahko v času volitev to kandidatu škodovalo”

FIŠTRAVEC JE MAČKO ZAKLAL, JI ODRL KOŽO IN JO POŽRL!

FIŠTRAVCA JAVNO SPRAŠUJEMO, ALI DRŽIJO NAVEDBE NOVINARKE JASMINE CEHNAR (VEČER). PISMO SMO NASLOVILI TUDI NA VSE MEDIJSKE HIŠE V SLOVENIJI.

ZAHTEVAMO ODGOVORE!

Interna časopisna informacija je potem sprožila manjši medijski plaz, ki je povzročitelju informacije vrnil sporočilo v sprevrnjeni obliki. Zgodba, ki jo je povedal novinarki, je enostavna: v študentskih letih je Fištravec s svojim cimrom jedel ‘mačko’ (klanja in odiranja nihče ne omenja), ki je bila v resnici zajec. S to ukano sta zabavala mimoidoče lačne sostanovalke. A to ni zadoščalo. Šokantna vest Večerovim novinarjem ni dala spati. Sledilo je intenzivno »raziskovalno delo«: na ponovne poizvedbe pri županu, ali je res jedel mačke, kar je ta v demantiju zanikal, so se v Večeru lotili globinskega preverjanja o Fištravčevem apetitu in med drugim objavili impozanten stavek, ko so mu vprašanje zastavili znova:

Njegov odgovor je bil presenetljiv. Dejal je: »Mačke nisem jedel.«

Stavek simptomalno razkriva globoko nejevero novinarke. V istem prispevku so objavili tudi pojasnilo, po katerem je njegov sostanovalec iz študentskih let, sicer znani mariborski radijec Anton Petelinšek, nazorno pojasnil, da je šlo le za šalo, saj sta v resnici jedla zajca. In da je ostalo le škodoželjna politična propaganda, je še dodal. Čeprav je avtorica prispevka Branka Bezjak torej dobro poznala pojasnilo, ga ni upoštevala. Zamolčala ga je tudi v vseh drugih svojih nastopih ali zapisih naslednje dni, kjer je Fištravca povprek obtoževala, da ni govoril resnice, npr. ko je ugotovila:

Naša novinarka ga namreč gotovo ni “narobe razumela”, ko ji je govoril, da je jedel mačko. Med problemi, ki mesto tlačijo proti dnu, je sicer ta tema gotovo pri koncu pomembnosti. A ne gre za to. Pač pa za vprašanje kredibilnosti človeka, ki hoče voditi naše mesto. In ta ni govoril resnice.

Besede je urednica Večera ne le ponovila, temveč je v Odmevih govorila še o njegovem laganju. Skratka, obtožila ga je moralnega prekrška in nekredibilnosti. V tem duhu je seveda morala vedno znova prezreti in zamolčati »naravno« pojasnilo o študentskem štosiranju, ki ga je podal Petelinšek – in, lahko domnevamo, tudi on sam. Med dvema udeležencema dogodka in svojo novinarko je dala prednost resnici slednje.

Če povzamem grafično, je potemtakem novinarka namesto »Jedel je ‘mačko’« kot obliko kakor-priznanja venomer prevajala v »Jedel je mačko«. In se pretvarjala, da ni posebne razlike med obema. Pa je res ni? Če bi želela potrditi frapantno ugotovitev, pač nikoli ne bi smela staviti na to, ali se besede ujemajo z besedami, ampak ali se ujemajo z dejstvi. Prav zato ji je Petelinškova evidenca bila ves čas v napoto. In tudi če bi se Fištravec kje zaklinjal, da je snel mačko, bi to morda govorilo kvečjemu o njegovem prepričanju, da jo je jedel, in ne o dejstvu, da jo je. Obtožba o laganju bi se torej lahko nanašala le na spremembo prepričanja, ne dejstvenega stanja.

Jesti princeske

Semantično ali jezikovno vzeto je razlika v referentu tista, ki vnese zmedo in je tako elementarna, da si je težko zamisliti, zakaj, čemu ali kako bi lahko nekdo smiselno vztrajal pri njeni vpeljavi. Predstavljajmo si torej, da bi Fištravec dejal, da je včasih jedel princeske – in jih še vedno. Bi bil obtožen kanibalizma? Obstajajo princeske in ‘princeske’. Za tiste, ki so lačni ali radovedni, je tukaj hiter recept za pripravo.

Fištravec je v nekem novinarskem intervjuju celo povedal, da je pričakoval opravičilo Večera – a ga ni dočakal. Navzlic propagandnim prijemom pa mu je vendarlo uspelo postati župan – in to že v prvem krogu.