Arhiv za kategorijo 'Aktualno'

Predinterpelacijsko odkrivanje nestrpnosti do kristjanov

2.02.2021 ob 11:49

Zakaj nas želi Matej Tonin prepričati, da je afera ministra za delo Janeza Ciglerja Kralja napad na kristjane? In zakaj s tem v resnici uničuje NSi?

Tako se sprašujeta Primož Cirman in Vesna Vuković na Necenzurirano.si ob aktualni aferi morebitnega protežiranja zavoda Iskreni v ministrskem razpisu in obenem opisujeta že novo afero: zakaj bi Tonin želel postati tudi minister za zdravje in kako se dobiva z lobisti Vzajemne in skupaj z njimi krčevito bori proti ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. V retorično učinkovito oblikovanem naslovu se že skriva poanta: »Spoštovani Matej Tonin, ne gre za kristjane, ampak za denar za vaše.«

Iskanja sovražnikov do krščanstva

Naj takoj povem, da se do ravnanja ministra ne želim opredeljevati po sebi, za to imam premalo podatkov in za namene pričujočega zapisa tega ne potrebujem. Analizirati pa želim reakcijo Nove Slovenije v njenih sponzoriranih objavah na socialnih omrežjih, frontalno retoriko Mateja Tonina in Janeza Janše, kjer smo lahko zadnja dva tedna zaznali motivično enako strategijo: sebe razglasiti za žrtev zlobnih motivov nasprotnikov krščanstva.

Kdor je podvomil v pravilno izvedbo razpisa ministra, ni mogel ubežati epitetu nasprotnika kristjanov. Ob hipoma razkriti kristjanofobiji in skrbi za osnovne človekove pravice je tudi predsednik vlade mimogrede ošvrknil »nestrpnost do kristjanov« in jo pripisal politični opoziciji zelo neposredno:

Nestrpnost do kristjanov in do drugače mislečih nasploh v Sloveniji se je začela drastično povečevati vzporedno z nastajanjem @strankalevica ter izdatnim državnim financiranjem t.i. #NVO z naslova Metelkova 6, Ljubljana.

Nenadoma ogrožena svoboda veroizpovedi

Matej Tonin je, podobno kot minister Cigler Kralj, zaznal poniževanje in zasramovanje kristjanov, nenadoma pa sta oba še začutila, da bo potrebno povzdigniti glas glede menda ogrožene svobode veroizpovedi:

Kristjani smo del te družbe in to bodo morali slej kot prej sprejeti tudi predlagatelji interpelacije. @NovaSlovenija ne bo nikoli dovolila, da nas bodo kristjane zasramovali ali poniževali, vedno bomo branili svobodo veroizpovedi.

Kaj imajo vsi ti odzivi skupnega? Da namesto partikularnih pojasnil, kako je minister Cigler Kralj razdelil denar, pohitijo s kolosalno preusmeritvijo pozornosti in pripišejo čisto določen osebni motiv vsem skeptikom v izvedbo razpisa, seveda predvsem politični opoziciji, v naslednjem koraku pa tak motiv potem napadejo. S tem spretno dosežejo, da se javna razprava začne odvijati v čisto drugo smer, seveda pa predvsem služi strnjevanju ideoloških vrst.

Zaradi interpretacije menda ogroženi kristjani

Okoliščni ad hominem

Tovrstno izpeljavo bom v osnovi štel za obliko okoliščnega argumenta ad hominem (ad hominem circumstantiae), o čemer bo bralec več napotil našel na koncu tega zapisa in na članek Douglasa Waltona. Pri njem bomo takoj prepoznali očitka o pristranosti in osebni motiviranosti, značilna zanj. Naj navedem najbolj prepoznavno elementarno argumentacijsko shemo takega argumenta:

  1. Oseba A trdi X.
  2. Toda oseba A ima čisto osebni interes za trditev, da je X resničen.
  3. Zato je X napačen.

Če bi jo prevedli v naš primer z interpeliranim ministrom in predpostavili, da je sklep bil izrecno podan, ne zgolj implicitno, bi to pomenilo naslednje: tisti, ki mu očitajo, da je ravnal koruptivno, imajo oseben in čisto ideološki interes, da bi ga prikazali kot koruptivnega. Njihov nečasten interes je lahko rušenje Janševe vlade, tokrat pa še priročno odkrita kristjanofobija, zaradi česar njihova motivacija izdaja, da je začetna trditev o ministrovi pomoči zavodu Iskreni napačna.

Kristjanofobija in pristranost

Okoliščni ad hominem nam sugerira, da je oseba, ki argumentira, nujno pristranska ali nagnjena k čisto določenemu, kristjanom nenaklonjenemu stališču, zato je njena trditev nujno neveljavna in nesprejemljiva. Če opozicija zahteva interpelacijo proti ministru, bi torej njeno stališče morali ostro zavrniti. Toda da je minister ravnal koruptivno, bi lahko štelo za dejstvo, tudi če bi ga izrekel kristjanofob. Povedano drugače: pristranost še ne implicira neresničnosti ali neveljavnosti neke trditve.

Argument premierja in Toninove stranke je dejansko še bolj kompleksen. Da pomisleke o koruptivnosti izreka kristjanofob, nihče ni sploh dokazal, ampak jih je preprosto podtaknil. Ali je to storil kognitivno iskreno ali morda iz nagibov čiste politične propagande, lahko ugibamo, ampak upoštevajoč dejstvo, da je velik del psihopolitike obstoječega režima neskrito propagandističen v najslabšem pomenu besede, najbrž ne bi smeli razmišljati preveč naivno.

Igranje na karto žrtve

Zato taktiko uvedbe retorike o kristjanofobih preprosto prej štejem za še eno ilustracijo zadnje čase priročne strategije igranja žrtve (victim playing). Pri tem znova opozarjam, da je nekaj presneto in že kar perverzno narobe s državo, kjer na to zlizano melodijo žrtve nenehno stavi oblast, pa še to avtoritarna. Nikakor ne ljudstvo.

Reakcija poslanca Levice, ki se pritožuje nad tem, da so ga ugrabili kot kristjana

Vidimo lahko, da je raba okoliščnega argumenta ad hominem s tem postala bolj kompleksna: skozi pripis motiva (kristjanofobije) in potem dekoncentrirane obravnave motiva samega sebe oklicati za nekakšno žrtev ad hominem napada nase, s tem pa utemeljiti lasten ad hominem do domnevnih kristjanofobov.

Povedano drugače, victim playing lahko tukaj štejemo za obliko varanja, ki je tokrat napad na (drugega) človeka utemeljila z domnevnim osebnim napadom nase.

Več:

O diskreditaciji in argumentih ad hominem

Ad hominem v slovenskem javnem prostoru

Ad hominem, naš pravi vladar

  • Share/Bookmark

Cenzura v Delu: ko izginejo deli intervjuja z Vido Žabot

29.03.2020 ob 15:38

Tokrat je Miha Mazzini v besedilu »Virus kot božja kazen« opazil, da intervju Vesne Milek s psihologinjo, terapevtko in filozofinjo Vido Žabot, kot so jo predstavili, vsebuje precej čudaška stališča z vidika klasične in sodobne fizike, celo zdrave pameti:

»Znanstveniki fiziki pravijo, da ima sars-cov-2, kot vsi drugi virusi, zaprto elektromagnetno strukturo, ki vibrira s frekvenco od 5,5 Hz do 14,5 Hz. Strah ima frekvenco od 0,2 do 2,2 Hz, torej pripravi ugodno polje za virus. Velikodušnost, hvaležnost, sočutje pa vibrirajo od 45 do 150 Hz. Ta frekvenca virus naravno uniči.«

Božja kazen

Ob tem povsem upravičeno izpelje etično nedopustnost teh sicer bizarnih fizikalnih stališč: velikodušni, hvaležni, sočutni nikoli ne zbolijo, to smolo imajo sebični, nehvaležni, ljudje brez sočutja. Skratka, podležejo slabi ljudje, ostali bodo le dobri. Ergo: virus svet le čisti in je torej božja kazen, zato lahko Mazzini zapiše:

»Zanima me, si upa Vida Žabot oditi v Bergamo in sorodnikom umrlih povedati, naj bodo veseli, saj so se znebili slabih ljudi?

Kaj pa Vesna in Ali? Ko bodo pri nas začeli še množičneje umirati, bosta hodila okoli in govorila, ja, ni škode, umrl je slab človek?«

V Delu virus ne vibrira več

In ja, seveda ima povsem prav! No, ampak zdaj se je Delo odločilo za res radikalno gesto, kakršno težko srečamo: za cenzuro. V svoji spletni inačici je omenjeni del preprosto izbrisalo, skupaj z vprašanjem. Ne obstaja več. S tem se je ohranil le v tiskani verziji na izpostavljenem citatnem mestu – tega pa po vsem sodeč ne morejo več črtati, razen če natisnejo novo edicijo, prekličejo staro in bralce prosijo, da pozabijo, kar so prebrali:

Cenzura v Delu: po opozorilu je izginil del intervjuja v Vido Žabot

O primerih medijske cenzure sem pisal večkrat, predvsem z vidika dopuščanja in nedopuščanja tem ali avtorjev, v čemer so npr. pri Večeru, Delu, Dnevniku in RTV Slovenija neprekosljivi mojstri, primer cenzure v Vido Žabot pa je klasičen.

Upravičljivost posegov

Čudne uredniške preference in naracije časopisa Delo so sicer stalnica, le nekaj zgledov: Delov avtor z Doba: Bavčar in vprašanje medijske pristranostiKako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami ali Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta.

Zlahka si lahko predstavljamo, da bi tovrstni cenzurni poseg bil upravičljiv, če bi odgovorni recimo ugotovili, da so objavili informacijo, ki neposredno ogroža nevarnost ljudi, vsebuje sovražni govor ali je primer nedopustne diskriminacije. Ampak, kot zakleto, teh največkrat domači novinarji ne odstranijo. Svež primer je drugačen, vsebuje znanstveno abotnost, s cenzuro hitijo skrivati lastne napake. Sicer pa Mazziniju v njegovi medijski kritiki po svoje zavidam: očitno ima bistveno večjo moč nad uredniki, da se ti zganejo, ko jim pokažeš na njihovo napako, sicer tokrat z manevrom novinarsko nedopustne cenzure.

Cenzurirani del spletne verzija intervjuja
Začetni del intervjuja na spletu
  • Share/Bookmark

Tuji mediji o populistu in nacionalistu, domači o izkušenem politiku

29.02.2020 ob 15:18

Kako so ob precejšnji možnosti, da bo novi predsednik slovenske vlade postal Janez Janša, pisali in poročali domači in tuji mediji? Lahko opazimo kakšno razliko v naslovju, poudarkih, novinarskem stilu, sporočilnosti prispevkov? Preveril sem zgolj naslovje nekaterih osrednjih slovenskih in mednarodnih medijev in tiskovnih agencij in že na ravni tega opazil očitno razliko.

Naslovi domačih medijev

Ko je predsednik republike Borut Pahor ponudil predlog državnemu zboru, da predsednika SDS-a sprejme za mandatarja za sestavo vlade, so naslovi POP TV, Dnevnika, RTV Slovenija, Dela, Siola, STA in npr. Gorenjskega glasu bili taki:

Borut Pahor mandat za sestavo nove vlade podelil Janezu Janši

Janez Janša na pragu svoje tretje vlade

Pahor državnemu zboru predlagal Janšo za mandatarja za sestavo vlade

Predsednik Pahor predlagal Janeza Janšo za mandatarja

SDS za mandatarja predlaga Janšo

Janez Janša – izkušeni politik še tretjič v sestavo vlade

Za mandatarja predlagan Janez Janša

Tudi naslovih preostalih medijev so bili ubrani podobno, nezanemarljivo število Janševih medijev, pri čemer ocenjujem, da jih je z vsemi anonimnimi portali po številu že vsaj 20, sem pri tem zaradi pričakovane pristranosti zanemaril.

Opazimo tendenco k nevrednostnemu poročanju, z izjemo STA, ki se ji Janša zdi izkušeni politik. V drugem stavku so npr. zapisali, da je »odločen politik s stabilno volilno bazo in eden najvidnejših političnih akterjev po osamosvojitvi države«, ki »pri delu javnosti velja za karizmatičnega, sposobnega in učinkovitega, pri drugem delu pa za človeka, ki razdvaja in širi nestrpnost.«

sta naslovi jj

Slovenska tiskovna agencija daje prednost izkušenosti

V portretu potem avtor naniza etape iz njegove politične poti in striktno sledi principu uravnoteženosti s tem, da kontrastira diametralno nasprotne poglede politiku naklonjenih in nenaklonjenih stališč. Kot ilustrativen primer navajam enega med njimi:

Ves čas sojenja in prestajanja kazni so Janši stali ob strani številni podporniki, ki so kritizirali sodstvo, v njem pa videli vnovično žrtev sistema. Spet drugi v izkušenem političnem strategu vidijo demagoga, ki spretno igra na strune strahov evropskega in domačega volilnega telesa, ki ne izbira sredstev za dosego cilja in vztrajno poglablja nasprotja v družbi.

Naslovi tujih medijev

Če pri domačih naslovih opazimo predvsem faktizacijo, suhoparno navajanje dejstev, kjer se ponavljajo predvsem besede političnih akterjev (Borut Pahor, Janez Janša) in opisi dejanja (»predlagan za mandatarja«, ipd.), je slika pri mednarodnih medijih bistveno drugačna. Navajam nekaj zgledov:

Anti-immigration leader Janez Jansa to form Slovenia government

Right-Wing Politician Jansa Set to Become Slovenia’s New PM

Rechtsruck in Slowenien: Neuer Ministerpräsident ist ein Orbán-Freund

Janez Jansa, admirer of Viktor Orban, to be nominated PM of Slovenia

Slovenia president names center-right Janez Jansa as PM candidate

Right-wing politician Jansa set to become Slovenia’s new PM

Slovenia anti-migrant party leader nominated as PM

PM Orbán’s nationalist ally Janša set to become PM of Slovenia

Orbáns Freund wird Ministerpräsident

Populistul anti-imigrație Janez Janša, desemnat premier în Slovenia

Orban supported national populist politician Jansa set to become Slovenia’s new PM

Orbán-Freund bald wieder im Amt

Janez Jansa, un allié de Viktor Orban, désigné premier ministre en Slovénie

Europe in Line for Another Nationalist Leader as Jansa Gets Nod

Le conservateur Janez Jansa a été désigné Premier ministre de la Slovénie.

Slovenia anti-migrant party leader chosen as PM

Slovenia: conservatore Jansa incaricato per nuovo governo

V naslovju prevladujejo opisi, ki so bistveno širši od slovenskih, vsem pa je skupno, da poskušajo politično oceniti ali ovrednotiti Janševo politiko. Slovenija je tako za predsednika vlade predlagala »antimigrantskega vodjo«, Orbanovega prijatelja in občudovalca, konservativca, desničarja, nacionalista, populista in predvsem, kar so ponavljali, Orbanovega zaveznika. Ne moremo reči, da se mediji manj pomembni ali pristranski, med njimi so Le Monde, La Liberation, New York Times, Reuters, Deutsche Welle in podobni.

jj le monde naslovi

Le Monde o zavezniku Viktorja Orbana

Še slabše so domači mediji pokrili novice o tem, kako o novem mandatarju poročajo tuji. Med redkimi je bil Večer, navajam odlomek:

Francoska tiskovna agencija AFP poroča, da je bil za novega mandatarja imenovan vodja protimigrantske stranke. Hkrati so zapisali, da gre za zaveznika madžarskega premierja Viktorja Orbana in da je že dvakrat v preteklosti sedel na premierskem stolu. In da je bil leta 2013 prisiljen odstopiti po korupcijskem škandalu. “Obsojen je bil na dveletno zaporno kazen zaradi obtožb o podkupovanju, kar je pozneje ustavno sodišče razveljavilo,” še piše AFP in dodaja, da je bilo odrejeno ponovno sojenje, do katerega pa ni prišlo zaradi zastaranja primera.

Agencija AFP je tudi zapisala, da je Janša znan kot retorik, ki z besedami rad zadovolji ljudi ter da na Twitterju nastopa precej napadalno, saj da napada nasprotnike in medije, podobno kot desničarski populisti v drugih državah.

Agencija Reuters je poročala, da si je Janša blizu z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom in da se je zavzemal za ostrejši nadzor mej, s katerim bi preprečili prihode migrantov. Reuters dodaja, da se Janševa stranka zavzema tudi za ponovno uvedbo obveznega služenja v vojski.

JJ dw

Deutsche Welle o protimigranskem liderju na čelu države

Kakšna je razlaga?

Lahko navedemo kakšno prepričljivo, dovolj racionalno razlago za razliko, ki smo jo zaznali v naslovju, če upoštevamo, da je bila naša izbira vzorca dovolj neselektivna?

Najmanj ena bi se lahko zdela odločilna: tuji medij morajo vendar natančneje prezentirati politično situacijo in politika svoji publiki, saj njihovo občinstvo ne pozna razmer in političnih figur v Sloveniji dovolj podrobno in natančno. Zato prej omenjeni označevalci štejejo za tovrsten opis, ki je po nujnosti bolj deskriptivne narave: konservativec, nacionalist, populist, desničar, Orbanov zaveznik in prijatelj.

Navedeno pojasnilo je zanesljivo zelo smiselno, ni pa zadostno. Če bi res držalo, so tuji mediji povzeli nekaj, kar slovensko občinstvo že dodobra pozna: torej natankoma, da je Janša nacionalist, konservativec, populist in Orbanov zaveznik. Toda zdaj se poskušajmo spomniti, kdaj smo nazadnje v informativnem žanru naleteli na podobne deskripcije? Kdaj ste, recimo, v osrednjem Dnevniku TV Slovenija slišali, da bi novinarka ali novinar za Janšo uporabila naštete označevalce?

Protestniki, ki se borijo za rente in privilegije

So se pa domači medij bolje znašli v drugačni panogi. Včeraj so se pri Delu, podpisana je Suzana Kos, pred uličnim protestom shoda »Proti koaliciji sovraštva« odločili dogodek že v naslovu označiti za učinek »antijanševske histerije«.

Ob oceni shoda je uspela avtorica zapisati, da protestnike vodi tudi strah pred izgubo rent in privilegijev. Res nenavadno, saj je večino med njimi sestavljala mladina, fraza pa je dobesedno prevzeta iz političnih trobil.

Delo kos protesti antijanša celota

Prej in potem: naslov in eden izmed poudarkov pred stilno preobrazbo

Očitno je naslov na spletnem Delu presenetljivo postal preveč pristranski celo za urednike, saj so se kasneje odločili, da ga spremenijo v manj navijaškega, podobno pa tudi dele besedila.

Drži pa, da lepo uprizarja usmerjenost in tendenco marsikaterega pomembnega domačega medija zadnje tedne: v njih bomo zaman iskali izrazje o nacionalistu, antimigrantskem liderju, populistu in Orbanovem zavezniku.

  • Share/Bookmark

Počivalškov konec, ki se bliža: pogovori o šoferju Slovenije mimo javnosti

23.02.2020 ob 10:55

Zdravko Počivalšek se veseli skorajšnje odločitve o Janševi koaliciji, njegovi dolgotrajni pogovori naj bi se kmalu res obrestovali, je zaupal v včerajšnjem večernem pogovoru na POP TV:

»Lahko povem, da se bližamo trenutku, ko bomo zelo hitro ugotovili, ali je taka programska vlada mogoča,« na to odgovarja Zdravko Počivalšek, predsednik SMC in minister za gospodarstvo v odstopu.

V tem trenutku so v zaključni fazi programskih pogajanj, dodaja. Po vseh napetostih se nam torej bliža konec, vsaj konec spoznanja o možnosti nove vlade, kot je zvito povedal; ker gospodarski minister pač ni navajen pretiravati, morda lahko lažje razumemo, zakaj je kakšen dan nazaj Šarcu izrekel osorni »ne« s tvitom, da naj »tisti, ki so državo z odstopom spravili v ler, šofiranje avta zdaj prepustijo drugim«.

počivalšek ne rabimo razlagati javnost

Naslovni poudarek iz intervjuja na POP TV

Signal lojalnosti le enemu izbrancu je s tem morda dokončno sprožen, in to po tistem, ko je stranka SDS taktično zagrozila, da se pripravlja na volitve, ker da so pogovori s SMC, DeSUSom in NSi zastali.

Tretja dilema: antijanša ne rešuje ničesar

Šoferja morda skoraj že imamo. Večji del debat se je v zadnjih dneh in širše pričakovano osredinil okoli zastranitvene trileme, ali je predsednik SDS sploh primerna izbira za šefa nove vladajoče koalicije po odstoplem Šarcu. Izoblikovali so se trije tabori: v prvem so kajpak vsi, ki v takšno izbiro niti malo ne dvomijo, v drugem nasprotniki, ki možnost odklanjajo ali pred njo celo svarijo, v tretjega pa spadajo zelo modni zagovorniki pozicije, da nasprotovanje Janši politično ne rešuje ničesar. Zakaj?

Menda polarizacija države, ki se odvija s pomočjo »antijanša« ideologije, in od tu naprej obstaja več manjših inačic argumenta, Sloveniji ne prinaša nič novega, zato bi jo moral čim hitreje zavrniti.

Janševi snubci, intenzivno smukajoči se okoli njega, so skupaj s Počivalškovo retoriko reševanja Slovenije nesporno v zadnjih od treh kategorij, kje jim družbo presenetljivo delajo tudi številni levo usmerjeni politiki, novinarji in intelektualci, ne da bi reflektirali svojo držo. Najbolj lapidarno je v prej omenjenem intervjuju prvak SMC misel izrazil z definiranjem »problema«:

»Problem te vlade ni gospod Janez Janša, problem te vlade so vsebine, ki jih bomo, ali pa ne, dogovorili.«

Počivalškova taktika je pač ena najbolj frekventnih inačic socialno-ekonomsko-podjetniškega-programskega redukcionizma, s katerim nam zgoščeno strežejo razne interesne skupine in množični mediji. Končna postaja in tiha želja je seveda legitimacija njegove vlade, scenarij pač, nevreden analize slehernega družboslovca in humanista, saj spregleda številne družbeno sporne elemente fenomena Janše v imenu pretvarjanja, da nas bo zgolj ekonomija, osvobojena ideologije (ja, še ena trenutna puhlica) in vseh drugih elementov, potrebnih za demokratično oblast, pognala v svetlo prihodnost, zato moramo na koncu vlado prvaka SDS neizogibno sprejeti.

Zmanipuliral svoje članstvo

Cena za soglašanje sega visoko. Če lahko maksimalno ironično nenačrtovano tarčo poslavljajočega se Mira Cerarja na lanskem septembrskem kongresu, kjer je žezlo prepustil Počivalšku, ugledamo prav v njegovem nasledniku (»Plačali smo tudi ceno neizkušenosti in premile selekcije med vsemi tistimi, ki vedno z nezgrešljivim nosom za osebne kariere najdejo pot do zmagovalcev volitev«), je Janšev snubec v omenjenem intervjuju navrgel še eno nezaslišano domislico.

Grega Repovž je v zadnji Mladini postregel z zanimivim podatkom, kako je Počivalšek zmanipuliral javnost in svoje lastno članstvo po sredinem svetu stranke:

»V sredinih Odmevih mu je uspelo prikazati, da mu je dala stranka pooblastilo za nadaljevanje pogajanj z Janšo, dejansko pa je sprejela sklep, naj nadaljuje pogajanja za oblikovanje morebitne koalicije z vsemi strankami. V razpravi je bilo poudarjeno, da to velja za pogajanja z vsemi strankami, za vladno koalicijo in za volilno koalicijo – in to je bil pogoj za sprejetje sklepa, ki ga je posebej omenilo več članov, za enega (poslanca Janija Möderndorferja) pa je bilo tudi to premalo. A to je Počivalšek zamolčal, ko je javnosti predstavljal sklep sveta stranke.«

V silni stiski, da bi javnosti in članstvu predočil enotnost v svojih vrstah, je potemtakem, če drži podatek, neposredno lagal: pretvarjal se je, da je dobil pooblastilo zgolj za pogovore z Janšo in mediji so potem na debelo ugibali, od kod nenadoma tolikšna sloga med članstvom (25 proti 1, so glasovali), ki je v zadnjem tednu nismo zaznali.

Preveč radovedna javnost

A ne le, da je pljunil čez lastno, interno javnost, izvoljeni poslanec je v istem intervjuju arogantno zamahnil tudi čez tisto širšo. K čemu je poslanec kot izbranec ljudstva zavezan? K obveščanju menda ne:

Počivalšek o tem, kako bodo razložili javnosti, da jim ne gre le za poslanske stolčke: »Mi ne rabimo nobeni javnosti ničesar razlagati.«

Stranka, ki je čisto po pomoti z apeliranjem na etiko kapitalizirala slovenske vstaje v letih 2012 in 2013, s tem pa pretežno njihovo »antijanša« ideologijo, nato s Cerarjem zmagovito prišla na oblast 2014, je nenadoma na tem, da v imenu zanikanja obeh javnosti, strankarske in najširše, na velika vrata legitimira ideologijo tistega, ki mu dolguje svoj lasten nastanek. Tragedija ali že farsa?

Po Počivalšku javnost nima posebne pravice vedeti, kdo je ta, ki želi šofirati Slovenijo. Da ni to pomenljivi prezir do vseh vrst javnosti, ki je v sebi že globoko ponotranjil nedemokratična načela?

  • Share/Bookmark

Šarec, opravičilo in igra mimikrije

23.02.2020 ob 10:53

Janšev hišni odvetnik Franci Matoz, po naročilu stranke SDS najet, da brani njene osebnostne (!) pravice, je zaradi domnevno žaljive izjave od Marjana Šarca zahteval opravičilo.

Odvetniško pismo, priromalo je do odstoplega predsednika vlade v trenutkih Janševega neizmernega truda sestaviti koalicijo z Zdravkom Počivalškom, Aleksandro Pivec in Matejem Toninom še pred volitvami, na ravni geste simbolizira skoraj vse, kar se zdi del čvrste patološke idiosinkrazije domačega političnega in medijskega dogajanja.

šarec tožba mmc

RTV Slovenija o grožnji s tožbo

Nejasnost prvega opravičila

Za začetek nekaj enostavnega: povprečnemu državljanu zaenkrat sploh ni prezentno, ali se je Šarec vmes res opravičil; prvi dan so mediji obsežni citirali njegov navedek s tvita in ga vsaj deloma interpretirali v tej smeri, saj opravičevanje sam tudi omenja. Na svojem Facebook profilu se je potožil in obenem dal duška:

»Prejel sem ‘prijazno’ pismo s strani odvetnika stranke SDS. Pravi, da sem nedostojno govoril o stranki in da bom prejel tožbeni zahtevek, če se ne opravičim. No, se opravičujem, če sem izrazil svoje mnenje, ki ni osamljeno. Ne nazadnje (še) živimo v svobodni državi. Je pa lepo izražena prihodnost s tem pismom, če bo sestavljena vlada stranke SDS. Me pa očitno že vidijo v opoziciji, glede na to, da so mi poslali na elektronski naslov Državnega zbora. Želja po oblasti je močna.«

Zapisano so številni mediji na koncu ocenili za previdno in morda ironično opravičilo, saj vsebuje frazo »se opravičujem«, spretno zamaskirano v splošno sprejeto mnenje, ki naj bi stalo za izrečenimi poudarki, in pravico do svobode izražanja, ki jo ravno pri Janševih najbolj cenijo.

Ko se bo Žan Mahnič…

No, včeraj je v svojem nastopu premier v kamere dejal, da se ne bo opravičil – po tistem, ko se nekako že je. V povzetku Slovenske tiskovne agencije beremo, da tega ni storil in da kaj takšnega pogojuje z dejanjem poslanca Žana Mahniča:

»Izpostavil je, da se nikomur ne misli opravičiti. To se bo po njegovih besedah morda zgodilo tistega dne, ko se bo poslanec SDS Žan Mahnič vzdržal nekaterih svojih izjav ‘in se bo on kdaj opravičil in ko se bo še nešteto drugih poslancev zavedalo, da mora v slovenski politiki prevladati končno bolj kulturni diskurz. Tako da me ne skrbi, da bi se moral kaj kmalu opravičiti,’ je dodal.«

In tako dejansko ne vemo, pri čem smo, odvisni smo od tega, ali se bodo novinarji potrudili v smeri informiranja, kar je najbolj preprost korak v njihovem delu: da preverijo, ali prvo dejanje šteje za opravičilo, ker so pri Janševih z njim zadovoljni, ali pa bodi v SDS vendarle sprožili postopke, ker je bivši premier na koncu prejkone napovedal, da njihovi zahtevi ne bo ugodil.

Kaj je zmotilo SDS

Prijazno predpostavimo, da bomo v naslednjih dnevih morda le prišli do otipljivejšega odgovora. Bolj intriganten in brez upoštevanja omenjene idiosinkrazije nerazumljiv pa je razlog, zaradi katerega so v stranki SDS užaljeni in pripravljeni tožiti. Zanje sporno stališče sem zapisal že v svojem komentarju Šarčeva prostodušnost kot psihopolitični moment: pa kaj, če bo desna vlada!, ko še nisem niti malo slutil, da bo deležno posebne pozornosti.

Naj ga ponovim s pomočjo s strani odvetnika navedena citata, variaciji istega stavka, kar povzemam po Delu:

»Šarec je sicer 31. januarja v TV Dnevniku in Odmevih izjavil, da je ‘s tako stranko težko sodelovati’, ker pač izvaja metode, kakršne izvaja, se pravi, sovražni govor. ‘Potem se tudi financira iz Madžarske,’ je dodal.«

Čeprav tega niso podrobneje specificirali, so torej Janševi izrazili ogorčenje zaradi dveh Šarčevih ugotovitev: da širijo sovražni govor in da se financirajo s pomočjo denarja iz Madžarske. Njihovo stališče je nasprotno, da sta ti trditvi neresnični, izmišljeni in posledično žaljivi, zaradi česar bodo primorani sprožiti vse potrebne postopke za odvrnitev dodatne škode, ki bi morebiti nastala SDS in zaradi česar bodo iskali zadoščenje za sodišču v obliki odškodnine:

»Gre za nepoštene in neresnične navedbe z izrazito negativno in objektivno žaljivo konotacijo, saj vsebujejo obtožbo o zavržnem in nemoralnem ravnanju, ki našo stranko neupravičeno diskvalificirajo v javnosti in jo prikazujejo v izrazito negativni luči«.

Poglejmo si najprej prvo trditev o sovražnem govoru.

Očitek o uporabi sovražnega govora

Pri Janševih očitno verjamejo, da ne širijo sovražnega govora. Toda nasprotni podatek o tem, da večina akademske srenje in javnosti verjame, da ga širijo, jim res ne more biti neznan, saj so opozorila o nevarnosti nestrpnosti, hofomobije, ksenofobije, islamofobije, žalitvenega govora, osebnih diskreditacij in zaničevanja večletna stalnica splošne kritike njihove politične prakse, vse od prvega odmevnega primera že pozabljenega Tomaža Majerja iz njihovih vrst.

Proti očitkom so se v stranki nenehno borili z asociiranjem na zloglasni 133. člen, s katerim želi nekdo prepovedati njihovo polno svobodo besede, zato je pregon »sovražnega govora«, ki ga ni, zanje poskus cenzure. Pričakovali bi torej, da preganjajo koga od številnih, ki so že pred premierjem v odstopu povedali isto.

Še večjo težavo vidim v dejstvu, da je stranka SDS vsa ta leta zanikala družbeno težo in celo obstoj sovražnega govora – v imenu odstranjevanja ovir, ki so ji napoti pri njenih retoričnih in ideoloških agendah, je zato celo nenehno dokazovala, da sovražni govor v pravnem smislu ne obstaja, kar je, med drugim, razvidno tudi iz Janševega pritrjevanja dr. Boštjanu M. Zupančiču, ki ima v njegovih vrstah nedvomno status pravnega guruja.

JJ BMZ sovražni govor ga ni

Sovražni govor za Janšo in BMZ-ja pravno ne obstaja

Kako lahko potemtakem tožiš nekoga za dejanje, ki zate nima nobene pravne substance? Če sovražnega govora ni, si pač težko užaljen ob ugotovitvi drugega, da ga uporabljaš, saj njegove rabe ne šteješ za nemoralno dejanje.

Očitek o financiranju medijev iz Madžarske

Še večja zadrega nastopi glede financiranja Janševih medijev iz tujine in je analogna prejšnji: številni indici o financiranju medijev blizu SDS in obsežna, že skoraj dve leti stara poročila o tem, v zadnjem času še konkretizirana na straneh portalov Necenzurirano in Pod črto, so stranko motivirali za napoved tožbe proti predsedniku LMŠ in ne proti novinarjem, ki objavljajo natančne podatke o lastniških mrežah in povezavah, ki vodijo do lastnikov v bližini madžarskega predsednika vlade.

V obeh primerih se torej Janševa stranka počuti užaljena zaradi okoliščin in dejstev, ki jih poprej nikoli ni sodno preganjala, Šarec pa jih je zgolj povzel. Seveda same geste najavljene tožbe v tem občutljivem času, ko bi Janša želel sestaviti svojo koalicijo in je dodatno občutljiv na sleherno kritiko, ki bi mu odgnala snubce v njegovi hiši, ni mogoče razumeti drugače kot oblike zastraševalnega manevra in pritiska. In vendar so mediji pri svojem čudenju, zakaj Janša zanika očitno, spregledali dvoje.

jj sovražni govor oblast pregon

Pregon sovražnega govora je menda totalitaristični poskus cenzure

Dva spregleda

Prvi spregled zadeva njihove gverilske in fantomske brezplačnike, kakršna sta bila Slovenski tednik in Ekspres, polnokrvne predhodnike sedanjih medijskih hobotnic, vključno z nekaterimi anonimnimi pisci, firmo Media Polis in famozno operativko Milojko Balevski, če navedem le najbolj prelestno med njimi.

Na samo dejstvo, kako se je sedanji imperij s pomočjo madžarskih lastnikov v smislu politične strategije razvil iz prvih in je njihovo logično, bolj neposredno nadaljevanje, opozarjam v več prispevkih, od katerih nekatere navajam spodaj.

media polis brezplačniki sds delo

Delo o finančnih tokovih med SDS, Media Polis in brezplačnikih

Še pomembnejši spregled je naslednji. Od nastanka brezplačnikov leta 2008 do konca parlamentarne preiskovalne komisije, ki je leta 2012 potrdila njihovo povezavo s stranko SDS, smo se naposlušali stotin serijskih demantijev osumljenih, češ z njimi nimamo nič.

Povedano drugače, stranka nikoli ni priznala svoje povezave ali financiranja brezplačnikov, svoje operacije je izpeljala previdno in preko najetih oseb – in takrat ob razkritjih začuda nikogar ni tožila zaradi posega v njene osebnostne pravice. Mimogrede, tako kot v sedanjem primeru je tudi takrat obstajala ocena o 1,5 milijona evrov vložka. Takšno postopanje sem takrat poimenoval za politično mimikrijo – sprenevedavo zanikanje, da si povezan s politično dirigiranimi prevzemi medijev in ustvarjanjem novih, ker bi takšno ravnanje bilo upravičeno videti kot preveč avtoritarno in nedemokratično.

Mimikretičnost nekoč in danes

Model mimikrije se sedaj ponavlja, s to razliko, da svojih navez z nekaterimi mediji, npr. Demokracija in Nova24TV, stranka nima ambicije zelo neposredno prikrivati, po načelu »Dokažite nam, sicer vas tožimo« pa ima očitno veliko volje zanikati politično motivirani predznak njihovega lastništva in preganjati novinarje. Povedano opazimo te dni, saj se v svojih nenehnih osebnih diskreditacijah in napadih na novinarje, recimo na Primoža Cirmana, portal Necenzurirano in številne druge medije, nenehno sklicuje na prosto podjetništvo in svobodno gospodarsko pobudo in lastništvo, po katerem lahko, kakopak, tudi madžarske zasebne družbe postanejo solastniki domačih medijev.

Mimikrija se je torej preusmerila predvsem v segment zanikanja politično-kapitalskih spreg med stranko, Viktorjem Orbanom in madžarskimi lastniki, a bo na neki točki, če bosta NPU in Računsko sodišče le opravila svoje delo, nujno postala širša; če se vendarle pokaže, da so pomembni politični veljaki stranke neposredno vpeti v lastniške hobotnice, bo SDS najbrž dokazovala, da njihova politična pripadnost nima nič skupnega z obstoječimi mediji kot takšnimi – kar je sicer povsem neverodostojna poteza zanikanja za slehernega opazovalca dogajanja, vendar ji najbrž drugačen korak ne bo preostal.

Več:

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Ime česa je Milojka Balevski?

  • Share/Bookmark

Edina točka naše stabilnosti: lobisti in piarovci kot politični komentatorji

23.02.2020 ob 10:52

Akutni in kronični problem, zakaj nam slovenski mediji z največjim veseljem kot politične komentatorje servirajo lobiste in piarovce, nikoli ni ponikne. Enostavno zato, ker sploh ne nehajo.

Čeprav na to opozarjam že desetletje, jasno da osamljeno in brez uspeha, nam tovrstna stalnica v ravnanju najbrž veliko pove o pregnetenosti piarja, strankarskih interesov in (ne)resnega novinarstva. In to celo v časih vedno bolj agresivne politizacije medijev, vključujoč razmah neskrito strankarsko obarvanih in končno tudi nezakonito financiranih s strani drugih držav, če ne omenjamo posamičnih krogov, katerih delo dobesedno spominja na zavzeto kapitalsko in politično prostitucijo. Povedano drugače: najbrž novinarske izbire v tej smeri ne bi smeli dojeti kot naključne zdrse, kar bi zanesljivo pokazala širša analiza tega, zakaj in kako se v domačem sistemu izbirajo ti. pundits, oblikovalci javnega mnenja.

Zadnji zgled Večera potrjuje vse našteto v paradigmatski meri: odgovorni urednik časopisa Matija Stepišnik je ob trenutni politični krizi po odstopu predsednika vlade znova vpoklical »političnega analitika, svetovalca več strank« in ga seveda povprašal za mnenje. In ta je, povsem predvidljivo, saj svoja prepričanja usklajuje na trgu, na veliko ugotavljal, da je Janez Janša edina točka politične stabilnosti v državi.

Stepišnik Jeretič Večer stabilnost

Stepišnik o virih politične nestabilnosti

Servirajo nam piarovce

Kaj je s takšnim postopanjem, ne glede na vsebino povedanega, narobe? No, bom poskušal razložiti še dvajsetič: če v medijih kot politični analitiki nastopajo tisti, ki so po svoji osnovni dejavnosti piarovci in lobisti, je to približno tako, kot če bi vam v trgovini z belo tehniko ne stregli in svetovali strokovnjaki, temveč dobro plačani oglaševalci posamičnih znamk. Kupujete hladilnik? Ni problema, z nami je ves čas predstavnik Gorenja, ki vam bo pojasnil, zakaj so njihovi daleč najboljši. Bi raje kupili Bosch ali Beko? Ni problema, če počakate pet minut, vam bodo iz njihove službe z javnostmi takoj pojasnili, zakaj morate kupiti njihovega.

Pričakovali bi, da je odgovorni urednik Večera zavezan profesionalnim standardom. Nenazadnje je nedavno opravljal naloge predsednika Društva novinarjev Slovenije in bi lahko bil takšen zgled. Njegova izbira Sebastjana Jeretiča pa jasno kaže, da je omenjeno zadrego samo še poglobil.

Od predstavnika Gorenja pričakuj reklamo za Gorenje

V svojem besedilu o nastajanju nove vlade navaja, da je omenjeni »svetovalec več strank« – že po sebi hecno, kajti predstavljajte si, da ste predsednik Stranke poštenjakov, zato si omislite piarovske nasvete nekoga, ki ga je že najela Stranka ljubiteljev korupcije. Ja, s kontra nasveti vam bo res v veliko in odkrito pomoč!

Kar bi potemtakem bralec oziroma uporabnik medija smel nujno pričakovati kot minimalni higienski refleks, je novinarjev podatek, komu Jeretič svetuje. Šele na podlagi tega bi bil potem uporabnik vsaj približno oborožen z razumevanjem, zakaj so poudarki iz njegove politične analize takšni, kot so, če jih po sili razmer že ni spoznal zaradi prej opisane toksične prakse. No, Stepišnik tega ni storil. Da bi se izognil povabilom propagandistov, ko jih sprašuje za politične prognoze, pa mu očitno po vseh letih tudi ne pade na pamet.

jeretič janša stabilnost

Večerov Jeretič o edini točki stabilnosti

Seveda s takšnim ravnanjem urednik resno podcenjuje svoje bralstvo in načenja verodostojnost časopisa. Na mestu komentatorja pač lahko upravičeno pričakujemo kompetentno osebo, katere pogled bo karseda nepristranski in objektiven. In to lobisti in piarovci po definiciji niso.

Da se že v tem žanru mediji radi zatekajo v nekakšne dihotomije levo-desno in sledijo zloglasnim uravnoteževalnim principom, sicer indicira njihovo zadrego, a tudi uporabo slabe rešitve: stvarnemu prikazu političnega stanja ne bomo nič bližje, če bo desno usmerjeni intervjuvanec navijal za svoje in levo usmerjeni tudi. Če ne more drugače, naj novinar vsaj korektno napiše: »Pozor, z nami je predstavnik Gorenja, zato pričakujte nekaj reklame za njihov hladilnik!«

Svetovalec vsem in povsod

Pustimo ob strani vsebino in tezo, da je Janša edina točka politične stabilnosti doma: tolikšna, da po zmagi 2014 zaradi vsesplošnega zavračanja ni zmogel sestaviti vlade in takšna, da mu bo trenutno morda uspelo le zaradi politične trgovine v strankah, ki si ne upajo na volitve.

Da bi omenjena zadrega danega primera bila še realnejša in hujša, odgovorni urednik podeljuje legitimnost političnega komentatorja osebi, o kateri je celo njegov časopis nedavno nekaj malega zapisal o svetovalnih pogodbah in katerih obstoj znova nakazuje močno vpetost v strankarsko in tokrat tudi vladajočo politiko.

Tako je na primer Blaž Petkovič v Večeru januarja lani kritično poročal o novih Jeretičevih pogodbah v višini 40.000 evrov za dve ministrstvi v vladi Marjana Šarca:

»Medtem ko se je sodelovanje med bivšim koprskim županom Borisom Popovičem in njegovim svetovalcem na področju odnosov z javnostmi Sebastjanom Jeretičem bližalo h koncu, je komunikacijski strateg in politični analitik, ki se je pred štirimi leti potegoval za županski položaj v Piranu, hitro našel nove izzive. Čeprav so se nad komunikacijskimi prijemi zdaj že nekdanjega koprskega župana, ki si je popolnoma podredil občinsko glasilo, hkrati pa vzpostavil portal, na katerem se je brezkompromisno obračunavalo z nasprotniki, zgražali številni, pa to ni ustavilo pristojnih na gospodarskem in okoljskem ministrstvu, da ne bi s Popovičevim strategom Jeretičem sklenili svetovalnih pogodb prav na področju komuniciranja.«

Novinarka, ki krade, laže in bolhe žre

Govoril je o resorjih dveh ministrov, Zdravka Počivalška in Jureta Lebna. In potem se ob načelnih dilemah profila političnega komentatorja in uredniških konsistenc pojavi še tretja nerodnost, obče vprašanje novinarske (ne)solidarnosti. Ki jo vsaj deloma omenja že citirani Petkovič.

Navajam le majhno ilustracijo, v primeru novinarke TV Slovenija Eugenije Carl se omenjena antisolidarnostna nenačelnost kaže v nenavadnem sadizmu javne radiotelevizije, usmerjenem v svojo sodelavko s tem, ko v svoje programe vabi političnega propagandista nekdanjega koprskega župana – ujetega v številne afere. Zakaj?

Ker je znak popolnega prezira dajati prostor nekomu, ki s takšno vnemo in s prepoznavno politično motiviranim predznakom žali in napada njihovo novinarko zaradi njenega profesionalnega dela, za nameček pa še celo ustanovo, ki ga gosti; o tem sem pisal v nizu prispevkov, recimo v Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarjeKoga vabijo v Odmeve: o izgubljenem moralnem in profesionalnem čutu in Trije plakati pred Koprom.

Povedano drugače: če bi Vidi Vidci in podobni anonimusi iz Janševih gverilskih brezplačnikov in njegovih sodobnih transgresij bile realne osebe, bi imeli kar nekaj možnosti, da jih nekateri uredniki gostijo v svojih časopisih kot politične poznavalce. Ob tem ima najbrž novinarka TV Slovenija pač srečo, da ni v Večeru znova označena za nekoga, ki laže, krade in bolhe žre. Da mariborski časopis o koprskih občinskih trobilih in njihovem odgovornem uredniku ni nikoli posebej poročal? No, pač žalostno dejstvo.

Sebastjan Jeretič lobist in piarovec

Še iz časov, ko je pravo poimenovanje nekaj štelo

Stepišnika, skratka, pri njegovih izbirah ni prepričalo nič od naštetega, kar lahko pomeni le, da je njegovo postopanje dobro premišljeno. In ker tudi drugje ni bistveno bolje, je to zame še en dokaz več o obstoju edine točke stabilnosti bolj ali manj spontane sprege domačega novinarstva in političnega piarja, če uporabim proslulo frazo. Tudi za ceno odkrite mednovinarske nesolidarnosti, ki je pri nas evidentno še dolgo ne bomo presegli. Po čigavi zaslugi, vemo.

Več:

Svoboda medijev: o neki odsotni moralni zadregi urednic TV Slovenija

Levodesne zadrege s političnimi komentatorji

Piar kadri med politiko in novinarstvom

  • Share/Bookmark

Pahor in Bavčar: nove vaje v retuširanju slovenske zgodovine

2.01.2020 ob 11:46

Tudi letos se je predsednik Pahor z velikim veseljem udeležil »prvega postroja posebne enote tedanje teritorialne obrambe« v Kočevski Reki. Tam sicer letos ni imel govora, nadomestil ga je Igor Bavčar, trenutni zapornik na Dobu, ob očitno obsežnem bojkotu vrha slovenske politike in tudi ob nepričakovani odsotnosti Janeza Janše.

Poskušal bom pokazati, da je predsednikova prisotnost na tem dogodku problematična iz več razlogov – v resnici bi jo lahko šteli kar za njegovo participacijo pri retuširanju slovenske zgodovine.

Res prvi postroj?

Prvi razlog, zaradi katerega izvaja takšno retuširanje, skupaj z anemičnimi množičnimi mediji vred, ki sodelujejo pri tem, najdemo v očitnem nestrinjanju z zdaj že splošno sprejeto agendo, da je res šlo za deklarirani prvi postroj.

Že kratek pregled včerajšnjih in današnjih poročil ključnih medijev, vključno z predstavitvami RTV Slovenija, če propagandni imperij pustimo ob strani, nam prikaže vzpostavljeni medijski konsenz: nobenega medija ali novinarja ne bomo našli, ki bi poročal, da dogodek ni bil posvečen »prvemu postroju«.

Bavčar kočevska reka 24ur zapor

POP TV v svojem osrednjem dnevniku o Bavčarjevem nastopu v Kočevski Reki

Toda glej ga zlomka, tega ravno Pahor sploh ne misli. Čeprav včeraj ni bil slavnostni govornik, je pred kamerami znova sicer bolj mimogrede pojasnil, da v Kočevski Reki ni prišlo do prvega postroja. Predsednik republike se torej udeležuje dogodka, v katerega osnovno premiso sam dvomi. Ko je leta 2017 imel govor na njem, je svoje distanciranje artikuliral na podoben način, skozi zanikanje prvenstva takega postroja:

»17. decembra 1990 je bil v mrzlem, vetrovnem in snežnem dnevu postroj pripadnikov Teritorialne obrambe v Kočevski Reki. Čeprav ni bil ne prvi, ne zadnji take vrste, je bil edinstven. Prelomen. Zgodovinski.«

Še ena sprava

Če pustimo ob strani sicer nadvse bistveno vprašanje, kateri postroj je bil zanj prvi, nam manjka predvsem pojasnilo, zakaj se potemtakem dogodka v parku Manevrske strukture narodne zaščite tako redno udeležuje v nasprotju s preostankom političnega vrha. O tem si lahko pri iskanju razlage pomagamo le s tem, kar je povedal v preteklosti: da si prizadeva za spravo, je dejal leta 2014, zato naj bi se z »obema veteranskima organizacijama dogovorili, da bi v luči enotnosti, sprave in pomiritve prihodnje leto v Kočevski Reki stala Slovenska vojska in da bi bili nanjo povabljeni vsi, ki so imeli kar koli s prvim postrojem SV-ja, z ustanavljanjem in ustanovitvijo ter obrambo slovenske države in njenim razvojem.«

Ob verjetnosti, da gre za novinarsko parafrazo njegovih besed, saj bi sicer sledilo, da se predsednik zanika, ker je leta 2014 še verjel v »prvi« postroj, potem pa to misel opustil, je prvi razlog, zakaj sodeluje pri retuširanju zgodovine, s tem določen: ker na simbolni ravni podpira politično agendo takšnega postroja za potrebe nekakšne sprave, čeprav v njegovo ključnost sicer čisto ne verjame.

Pahor podpira fotomontažo

Naslednji dokaz njegove udeležbe pri retuširanje zgodovine se kaže na zelo dobesedni ravni: 26. decembra 2014 sem na sledi odkritja nekaterih spletnih komentatorjev opozoril na popolno fotomontažno manipulacijo z istega dogodka, saj so fotografijo na osrednjem transparentu dogodka retuširali in iz kap teritorialcev dobesedno izbrisali rdečo zvezdo.

retuša kočevska reka 2019

Letošnji transparent na prireditvi: znova retuša

V luči spravnega srečanja sem se zato v svojem prispevku Koliko retuš zgodovine za končno enotnost? spraševal, kakšen bo videti videti osrednji transparent na omenjeni Pahorjevi »spravni« prireditvi: s peterokrako ali brez? Ker nam tega do danes ni odgovoril, velja še naprej naslednje:

»Ali sprava zaobsega tudi spreminjanje zgodovine, fotomontažo in brisanje resnice? Dokler nam ne odgovori, smo prisiljeni verjeti, da je odgovor pritrdilen. Imamo torej predsednika, ki se zavzema za (foto)montažo zgodovine.«

Takrat fotomontažnega transparenta z retuširanjem ni opazil noben novinar, čeprav se je, o čemer pišem, ta pojavil na prireditvi že najmanj leto poprej. Še huje, isti transparent z retušo je bil uporabljen vsa ta leta in tudi letos. Predsednik Pahor se torej ves čas brez rezerve udeležuje dogodka, na katerem dobesedno retuširajo zgodovino!

Komunisti zlorabili osvobodilni boj

O (najmanj) fotografskem ponarejanju zgodovine v Kočevski Reki in novinarski naraciji pri tem sem kasneje pisal še v prispevkih Encore un effort! in Nismo retuširali, ker smo se borili proti rdeči zvezdi.

Pahorjeva naklonjenost fabrikaciji rdeče zvezde, ker je ta očitno tudi zanj moteča, nas ne bi smela preveč presenetiti. Bolj bi nas morala stoična podpora predsedniku, ki jo je vsa leta deležen s strani svoje stranke. Celo na njenem kongresu je namreč že pred dolgimi leti zelo naravnost pojasnil, da je »komunistična partija uzurpirala osvobodilni boj za prevzem oblasti« in to misel kasneje večkrat ponovil; tezo analiziram v prispevku Morilci s peterokrako in krivda po povezavi.

Povedano še drugače: morda so naša pričakovanja po Pahorjevem distanciranju do potvorb zgodovine odveč, saj so te ravno točka tiste sprave s slovensko desnico, v kateri se lahko z njo politično in ideološko krasno ujame.

Kočevska reka fotomontaža rtv 2018

Retuša leta 2018: iz Dnevnika TV Slovenija

Retuše in rehabilitacije

Letošnja prireditev bo ostala posebna še iz tretjega razloga: ne le, da Pahor legitimira diskurz »prvega postroja«, čeprav zanj ni prvi, ne le, da se vsako leto znova brez sramu fotografira pod fotomontažnimi retušami, letos ga je doletela še posebna čast priklonitve nekdanjemu notranjemu ministru Igorju Bavčarju, ki izkorišča sleherno priložnost za svojo lastno rehabilitacijo med svojim postankom na Dobu. In to prav konec leta, ko lahko predsednik republike v skladu s svojim pristojnostmi ugodi prošnjam za pomilostitev zaporniških obsojencev. Kakšno sporočilo nam s tem daje?

Ne ravno presenetljivo sta se tudi v tem segmentu zgodbe našla le dva medija, ki sta si sploh drznila zapisati dejstvo, da je letošnji govornik nekdo, ki trenutno prestaja kazen na Dobu: POP TV in Žurnal24.si. Da tukaj ne gre za kakšno posebno anemičnost in nesposobnost novinarjev, temveč ravno nasprotno prej za nesebično pomoč letošnjemu slavnostnemu govorniku, dokazujem v prispevku Delov avtor z Doba: Bavčar in vprašanje medijske pristranosti.

retuš Janša zveza in brez zvezde

Primerjava: pred retušo in po njej

Dokler namreč v osrednjih občilih zapornik figurira kot kolumnist osrednjih časopisov in dokler se zapisi, ki problematizirajo Bavčarjeve politične in druge grehe, mečejo v uredniški koš in niso objavljeni, pač ne bomo mogli trditi, da smo priča naključnim profesionalnim kiksom.

Čas odpuščanj

Kaj bi lahko bila sklepna misel ob letošnji proslavi iz Kočevske Reke? Morda to, da prihodnost pripada retuširanju, če uporabimo napis ob fotomontaži?

No, čisto resno: da predsednik republike aktivno podpira prisvajanje in potvarjanje zgodovinskih dejstev in osamosvojitve, in to brez besedice pripombe. Da to počne v čistem nasprotju z vrhom trenutne politike in celo s svojim lastnim razumevanje teh dejstev, kar pomeni, da mora res imeti močne politično obarvane razloge za svoja dejanja.

Na koncu pa še, da je december očitno čas odpuščanj in pomilostitev, zato se je odločil, da govorniški pult tako rekoč prepusti trenutnim zapornikom, ki prestajajo več kot sedemletno zaporno kazen zaradi pranja denarja, in njihovim poskusom osebne javne rehabilitacije.

  • Share/Bookmark

Poslankin nepotizem, skrit za evfemizem odpiranja vrat politikom

14.07.2019 ob 23:04

Tokrat so vsaj nekateri mediji pohiteli in ob ravnanju evropske poslanke Tanje Fajon, ki je zaposlila hčerko vodje poslanske skupine SD Matjaža Hana, takoj spomnili na njeno karajoče stališče ob podobnem primeru leta 2015, ko je Žan Janša, najstarejši sin Janeza Janše, postal pomočnik evropske poslanke iz vrste Slovenskih demokratov, Patricije Šulin, njegova partnerica Maja Mikanec pa pomočnica evroposlanke Romane Tomc.

Takrat je Fajonova bila kritična, dejala je:

Parlament je v preteklosti izgubil precej na ugledu, ko je šlo za zaposlitve, zato se mi zdi, da je tu predvsem vprašanje etike, integritete poslanca, kako se odloča, ker ta denar, ki ga nameniš nekemu asistentu, dejansko je denar davkoplačevalcev. In če zaposliš nekoga, ki je član tvoje družine, se mi zdi, da bi bilo povsem neprimerno, ali pa nekoga, ki je prišel v kabinet po prijateljskih vezeh, ki nimajo nič skupnega s stroko.

Se je poslanka Socialnih demokratov ujela v zanko lastnega protislovja, je mogoče sploh videti kakšno posebno razliko med primerom nepotizma v vrstah SDS in zdaj v vrstah SD? In kako verodostojna je njena sedanja razlaga, da »morajo tudi otrokom politikov biti odprta vrata«, s čimer apelira na pravičnost in enako obravnavo vseh? Sam bom poskušal pokazati, da je njeno opravičevanje silno nerodno in docela neprepričljivo.

Od družbene odgovornosti podjetij do družbene odgovornosti politikov

Začnimo s tem, kar vemo: Špela Han je po opravljenem pripravništvu v Bruslju letos junija diplomirala na FDV, končala je dodiplomski študij prve stopnje (štiri leta) na temo »Obravnava spolnega nadlegovanja nad ženskami na delovnem mestu kot element družbene odgovornosti podjetij«. Kar se je potemtakem zgodilo pred enim mesecem – in že jo čaka služba.

Fajonova trdi, da za hčerko njen oče ni prav nič lobiral. Če bi to bilo res in ni prišlo do poskusa vplivanja, bi njen osebni kredo »Tudi otrokom politikov morajo biti odprta vrata« bil smiseln. Bolj kompleksno in po svoje atraktivno je (načelno) vprašanje, ali bi moral biti za integritetno ravnanje izpolnjen še en pogoj, da namreč poslanka ne bi smela poznati sorodstvenega razmerja med Špelo in Matjažem? Ali je, tudi če oče ni lobiral, poznavanje sorodstvenega razmerja že nekaj, zaradi česar bi se morala takšni zaposlitvi odpovedati? Toda najbrž v našem primeru poizvedba ni relevantna, ker skoraj ni možnosti, da bi se to zgodilo: Fajonova je zanesljivo vedela, kdo je oče njene asistentke.

fajon han delo

Naslovni poudarek v Delu, ki daje prednost mnenju poslanke

Toda povrnimo se k poslankinemu kredu, ki zveni kot evfemistično upravičevanje. Da bi pri svoji odločitvi, koga zaposliti, vtis o političnem nepotizmu uspešno skompenzirala z argumentom o enaki obravnavi vseh otrok, tudi politikov, bi moralo biti izpolnjenih kar nekaj pogojev. Ob navedenem, da res ni bilo političnega lobiranja očeta ali nekoga v njegovi bližini, bi morala Fajonova ob odločitvi, kdo bo njena desna roka, najbrž navesti izjemno prepričljive argumente o kvalitetah svoje nove asistentke, da bi ji verjeli. Čeprav se zdaj sklicuje na njeno izobrazbo, je ta, kot vidimo, stara točno en mesec. Ker je to že tretji mandat poslanke, bi tudi smeli sklepati, da so poslankina pričakovanja ob vseh izkušnjah postala še višja, saj je bila najbrž v stiku z veliko rutiniranimi osebami, ki so takšno delo, tudi zanjo, že opravljale.

Visoki standardi

Nepotistična zaposlitev Janševega sinu, ki sploh ni imel univerzitetne izobrazbe, je leta 2015 naletela ne le na kritiko Fajonove, temveč tudi njene pomočnice. Takrat je Maja Kezunovič Krašek, »ki govori šest tujih jezikov«, povedala, »da si težko predstavlja, da bi brez izobrazbe lahko opravljala svoje delo«. Nato je v kamero navedla, kaj vse mora početi: »Priprava pisnih izjav, minutnih govorov pa denimo vprašanj z Evropsko komisijo, ter izjave za javnost, pripravo odgovorov za novinarje, komunikacijo z državljani in podobno. Vse to seveda usklajeno s poslanko.«

Standardi so torej visoki – in z visokimi standardi pomočnika poslancev se je dokazovalo, kako velik je greh stranke SDS, kjer je njen predsednik poskrbel za svojega sina in njegovo partnerko. Ali Špela Han dosega take visoke standarde?

Fajonova se je v včerajšnjem prispevku Anžeta Božiča v dnevniku POP TVtrudila najti specifično razliko, da bi si rešila kožo: primer njene nove pomočnice naj bi bil drugačen od primera Žana Janše, je namignila s kratko frazo »mogoče izobrazbeni kriteriji«, pred tem pa povedala, da si je »Špela sama našla pot do pripravništva v Bruslju in do moje pisarne«, brez pomoči očeta. Toda kako verjetno poslanka ni upoštevala njenega porekla in je od njega abstrahirala, saj vendar ves čas trdi, da morajo tudi otroci politikov dobiti enake priložnosti, kar poznavanje porekla predpostavlja?

Fajon Han pop tv

Iz prispevka na POP TV (10.7.2019): ne klientelizmu, razen ko enako obravnavamo otroke politikov

Minister, Hanov sorodnik

Ko pomislimo na vsa pretekla kadrovska ravnanja asistentkinega očeta, se prepričevanje poslanke o njegovi zadržanosti v tem primeru hitro začnejo premikati proti nuli. Naj spomnim le na zadnje in dovolj odmevno, zavito v tragični dogodek.

Ko je preteklo leto postal minister za kulturo Dejan Prešiček, so mediji pridno zamolčevali njegovo poreklo: da je namreč bratranec njegove Hanove žene Ljudmile. Po tragični smrti zaposlenega na ministrstvu, ki so ga zaposleni povezali z mobingom ministra, zaradi česar je kasneje tudi odstopil, je Han pred meseci javno priznal takšno sorodstveno povezavo, seveda pa zanikal, da bi izbira bila rezultat njegovega kadrovanja. O tem, kako so mediji kreirali zgodbo o ministru s saksofonom, kako se je razdelila kulturna srenja in ga deloma vehementno branila in tudi o tem, kako je Prešička na koncu pred kamerami ščitil kar Han, sem pisal v prispevkih Minister Prešiček kot žrtev zlorabe zaposlenih?Kdo vse brani ministra Prešička in s kakšnimi argumentiin Tri fusnote k odhodu ministra za kulturo. Takrat sem med drugim hipotetiziral:

Predpostavimo, da je minister za kulturo dejansko bližnji žlahtnik poslanca Matjaža Hana in je to res edini pravi razlog, da je postal minister. Predpostavimo, da je soodgovoren za smrt tragično preminulega zaposlenega na ministrstvu.

Ali potem ne drži, da so množični mediji, ki so vse od imenovanja ministra podatek o nepotizmu vztrajno zamolčevali, vsaj posredno in vsaj delno soodgovorni za tak nesrečen in skrajno žalosten dogodek?

Nič vtikanja

Res je, da Fajonova s svojo zaposlitvijo še zdaleč ni dosegla visokih kronističnih in nepotističnih standardov, ki jih je v teh krajih uvedel Miha Brejc, ko je kot evropski poslanec za pomočnico vpoklical kar svojo hčerko, za nameček še ženo takratnega ministra Gregorja Viranta. No, takrat so Viranta in Brejca novinarji pustili precej pri miru, o čemer več v zapisu Virant, ljubljenec medijev.

In tudi tokrat se nekateri, npr. RTV Slovenija in Večer, niso posebej trudili s Fajonovo: še celo Janševi medijski sateliti ne, ker jih zgodba posredno obremenjuje. Nekako v stilu komentarja Irene Joveve, novopečene evroposlanke, ki je za svojega bivšega delodajalca v dnevniku POP TV včeraj povedala, da »pa se resnično ne bi rada vtikala« v to, kar počne njena kolegica.

To je ta nova politika po šarčevsko: nič obsojanja, nepotizem raje pustimo pri miru.

Fajon Han SN

Slovenske novice in zanje značilno odkrivanje lepotic: nepotizem ni pomemben

  • Share/Bookmark

Pahor po prvem letu novega mandata: vedno bolj zgodba o psih čuvajih

31.12.2018 ob 18:08

Kaj povedati ob prvem letu Pahorjevega drugega mandata na položaju predsednika republike, tistem pač, ki ga je uspel s svojo neoprijemljivo praznostjo in populizmom na svojstven način profanizirati in degradirati, s tem pa najbrž kronati vso svojo politično pot, prejkone utrto na podobni ravni?

Po tistem, ko je težko skril svoje razočaranje nad slabim rezultatom zadnjih volitev, ki jih je proti Šarcu v drugem krogu skorajda izgubil, je sledila prisilna zresnitev, zaradi katere še danes ni čisto jasno, ali je predsednik morda postal opreznejši ob nepričakovanem udarcu svoji nečimrnosti, ko je moral na podlagi rezultata priznati, da ljudje njegovega neznosnega koketiranja z ljudmi več ne kupijo v pričakovani meri, ali pa je večja previdnost nemara bolj posledica dejstva, da se ob zadnjem mandatu glede svojih populističnih domislic več ne rabi toliko truditi.

Isti, ker je lahko

V osnovi svoje psihopolitike na medijsko prezenco oprtega delovanja tudi v letu 2018 ni spremenil, ker je niso niti njegovi novinarski varovanci,  ki so ga ustvarili: morda je čutiti nekaj več premišljene zadržanosti pri komunikaciji z ljudmi, zares škandaloznih scen zato ni bilo, osnovnemu marketingu p(r)odajanja podobe ljudskega človeka in stavi na medijske infotainment in politainment pristope ter sebi zveste pse čuvaje pa se ni odpovedal.

Zmagovitega konja se, ob takšni podpori medijskega servisa, pač ne menja.

»Tudi fašizem«

Pahor kot prekaljeni maček, preračunan v vsaki gesti svojega ravnanja, načeloma res ne dela velikih kiksov. Tudi če jih, mediji pogledajo proč. Letos se je še največ omenjalo njegovo zadržano podporo, v resnici že kar odrekanje, katalonskemu predsedniku, ki ga je potem s težavo sprejel, o čemer sem pisal v »Torra je bil tu«: katalonsko nelagodje v predsednikovem komunikeju. No, v tej zgodbi se je že slabše izkazal Marjan Šarec.

Če že, bi v zadnjem letu omenil tri, vse po vrste pomenljive simptome njegove reflektirane politične anemičnosti, stehtane po principu všečnosti vsem, levim in desnim. Ob protestu fašistov v Trstu je uspel obsoditi tri totalitarizme in zapisati, da je med njimi »tudi fašizem« – o tem več v Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi. Kot dobro vemo iz poprejšnjih nastopov, pa fašizem ni prvi, na katerega bi meril, kadar jih ima omenja: če že kdaj, je to skoraj vedno komunizem. Obsoditi fašizem zato postane tako rekoč tretjerazredni problem.

Nemoralna neavtoriteta

Že ponarodelo je njegovo izmikanje kateri koli ideološki ali politični načelnosti, kadar bi pretila nevarnost, da mu bosta »levica« ali pa »desnica« potem nenaklonjeni: zato se bo skrbno izognil pozicioniranju okoli polpreteklih tem, domobransko-partizanske zadrege bo reševal z udeležbo na vseh proslavah in s pozivi k spravi, kadar bo treba, pa bo kot kandidat, ki nikoli »ni kandidiral za papeža« in verjame v angele, zlahka sledil krščanskem populizmu svoje vrste, kakršna je spet zadnja epizoda z jaslicami v predsednikovi palači.

Preostanku nevarnosti, ko bi moral izreči kakšen politični statement, se je, saj poznamo, vehementno odpovedal skozi svojo držo »nemoralne neavtoritete«, hkrati pa celo večkrat javno zaobljubil, da dejanj vlade ne bo komentiral in takšno držo celo povzdignil v svojo vrlino. Lagodno, ni kaj.

Imeti se moramo radi

Tudi letos je obveljalo, da ne zna obsoditi sovražnega in sovraštvenega govora, kar sicer neprepričljivo zanika: ob tem ga izdaja gesta, na katero se sklicuje: namreč silovito abstraktno in vselej nekonkretno omenjanje, da se moramo ljudje imeti radi in biti strpni, pač po nobenih vatlih ne more šteti za obsodbo.

Primerov neodzivanja je bilo tudi leta 2018 za zvrhan koš; zaradi tega, ker je bil tudi neposredno izzvan, velja spomniti na naslovnico Demokracije, še zdaleč ne edino, na kateri roke temnopoltih moških grabijo po dekletu, pod njo pa piše »Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev« – o tem več v Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije.

Preveč humanosti

Kot tretji simptom značilnega pahorjanstva v prvem letu njegove vladavine bi navedel stališče glede deportacije sirskega begunca Ahmada: v intervjuju za Dnevnik je zavzel nekakšno antihumanistično stališče in ležerno pojasnil, da smo »v razumevanju človeške potrebe po humanem obravnavanju beguncev šli predaleč«. Kar da velja tudi za dajanje nespametnih signalov s strani politikov, da so vrata Evrope na široko odprta, o čemer pišem v Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira.

Še zlasti nenavadno glede na to, da je predsednik pred dobrim letom vse presenetil s stališčem o pretiranosti žičnate ograje na meji s Hrvaško z dodano jasno sugestijo, da bi jo veljalo odstraniti. Seveda mediji niso želeli opaziti.

O čem razmišljate, gospod predsednik?

Še vedno številni naivno verjamejo, da zaradi podrejenja svoje funkcije komunikacijskemu populizmu Pahor v smislu realpolitike ne naredi prav veliko, s tem pa tudi ne neposredno veliko škode. Takšno držo je verjetno ponotranjil odgovorni urednik Večera v današnjem intervjuju.

Večer Pahor intervjuIzsek s prve strani Večera (29.12.2018): najava intervjuja v vsem svojem promocijskem blišču

Priznati moram, da že dolgo nisem videl tako prijaznega in neproblemskega pristopa ob prebiranju kakšnega pogovora z njim; še komercialna televizija in tabloidni mediji zmorejo več zmožnosti dvomljenja in kritičnosti. Sploh zato, ker se novinar Matija Stepišnik že v začetku pogovora sklicuje na čas (samo)analize in refleksije:

Smo v času, ko potegnemo črto pod leto, pri sebi in širše v družbi analiziramo, ocenjujemo, reflektiramo, se poglabljamo vase. O čem razmišljate vi kot predsednik? Ali kot državljan, človek?

O čem razmišljate? No, globinski intervju si bomo bolj kot po značilni Pahorjevi miselni praznini zapomnili zaradi odsotnosti kakšnega ne preveč nenaklonjenega vprašanja, česar ne more odtehtati niti dejstvo, da gre za novoletno priložnost. Kar v praksi pomeni: nobenih iztočnic o izmikanju odgovornosti na vseh nivojih, degradaciji funkcije, populizmu in eksploataciji medijev, sovražnem govoru in zavračanju odločnih presoj, vprašanja pa tudi prijazna, kot je tole:

»Dovolite, da vas vprašamo, ali je za vami in Slovenijo srečno leto.«

Predsednikov esej in psi čuvaji

Stepišnik nima težav komunikacijskemu populistu postavljati izzivov o populistih (»So populistični liderji, ki so na čelu držav, prehodni pojav? Ali so prevzeli vodenje držav zato, da ostanejo kot nov model politike?«), brez reference nanj, ga občudovati, ker menda Pahor celo »piše zase esej o vmesnem času, v katerem smo ta hip« in ga nemudoma, res zelo prijazno, povabiti k objavi: »Naj interveniram in vas povabim k objavi tega eseja v Večeru.«

No, tu so še vprašanjske floskule o prizadevanju za prihodnost, kjer si, seveda smo opazili, imitativno za vstop v politiko pri SD prizadeva tudi njegov sin s poziranji, podobnim apelom k zdravemu načinu življenja:

»Za kakšno politično prihodnost si boste prizadevali? Zase? In ne nazadnje za sina, ki si tudi utira pot v politiko?«

In res bo, kot sem že nekajkrat navedel, za Luko Pahorja veljalo isto kot za mentorja: mediji, tudi Večer le nekaj dni nazaj, ga gnetejo v politika novega kova po isti recepturi, s prijazno pomočjo pri razvoju njegove flirtajoče taktike.

Luka Pahor kadiVečerova skrb za promocijo politikov novega kova: Luka Pahor, ki stopa po isti, medijsko tlakovani poti

Skratka, nič novega pri Pahorju po prvem letu drugega mandata, niti staro ni vredno. Razen tega, da smo pač sredi »vmesnega časa«. No, novo-stari so edinole nedogodki, prosto po Doylu znani pod imenom incidenti Pahorjevih psov čuvajev:

Gregory (detektiv Scotland Yarda): “Is there any other point to which you would wish to draw my attention?”

Holmes: “To the curious incident of the dog in the night-time.”

Gregory: “The dog did nothing in the night-time.”

Holmes: “That was the curious incident.”

Več:

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi

Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije

Pahor kot pozitivni populist

Pahor, sladoled in cenzura

Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira

Zakaj Pahor ni dobil letošnjih volitev

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

  • Share/Bookmark

Glavni šolski inšpektor, ki ga minister nenadoma več ne hvali

31.12.2018 ob 18:07

Minister za izobraževanje Jernej Pikalo se je odločil predlagati zamenjavo glavnega šolskega inšpektorja Tomaža Rozmana. Nekaj zadnjih kritičnih in javno odmevnih primerov (zadeva kengurujčki z maltretiranjem otrok, zadeva Merc s spolnimi napadi na učenke in zadeva Steklasa s pritožbo na oceno in inšpektorjem Alenom Kofolom) mu je očitno odprlo oči in ga navdihnilo z opažanjem, da »na inšpektoratu že dolgo tli«, zaradi česar se je končno odločil za razrešitev. In ker pač vse tli, je tudi odločitev »v njem tlela že nekaj let«. Kar bi dalo slutiti, da je tega še več.

Delo Pikalo RozmanMinister Pikalo in njegov predlog: zapis v Delu

Koliko let? Vprašanje ni minorno. Rozmana je v svojem prvem mandatu na mesto glavnega inšpektorja postavil isti minister, kar so včeraj in danes opazili nekateri mediji. Česar niso, je tudi, da ga je tudi leta 2015 vehementno zagovarjal ob novem imenovanju.

Tistega leta je med novinarji zaokrožila kazenska ovadba proti Rozmanu, ki jo je evidentno spisala zelo poučena »notranja« oseba z inšpektorata. Ovadba, ki se lahko bere tudi kot anonimka, glavnemu inšpektorju očita, da je vse od leta 2006 naprej, ko je neposredno ali pa vsaj posredno vodil Inšpektorat RS za šolstvo in šport, z različnimi manipulacijami, korupcijo, zlorabljanjem položaja, goljufijami, tudi pri zaposlovanju in napredovanju »svojih« kadrov, diskriminacijo in mobingom nad zaposlenimi, finančnimi malverzacijami, okoriščanjem in drugimi kaznivimi dejanji oškodoval proračunska sredstva za nezanemarljive vsote, istočasno pa je s koruptivnim kadrovanjem po prijateljskih in strankarskih zvezah, mimo zakonsko določenih pogojev za zasedbo delovnih mest ter z neprestanim podkupovanjem »svojih« kadrov z različnimi denarnimi dodatki in drugimi ugodnostmi, popolnoma uničil vso strokovnost, verodostojnost in renome inšpektorata.

Pikalo, ki hvali Rozmana

Pikalo je poznal vse očitke, a je imel tudi ob novem mandatu leta 2015 o Rozmanu povedati veliko pohvalnega, zato ga je podprl raje kot protikandidata in prepričal tedanjo ministrico:

Vendar se Setnikar-Cankarjeva, ki sodi v kvoto ministrov SMC, ni dala. Na četrtkovi seji vlade je spet predlagala Rozmanovo imenovanje. V razpravi je po naših informacijah povedala, da gre za dobrega kandidata, ki mu podporo izreka večina zaposlenih, pohvalno naj bi se o njem izrazil tudi njen predhodnik na čelu šolskega ministrstva Jernej Pikalo, ki je sodil v kvoto ministrov SD.

Kaj nam to pove o sociološkem profilu stranke SD? Da je leta 2015 niso ganile navedbe iz ovadbe o korupciji, zlorabah položaja, goljufijah, diskriminaciji in šikaniranju zaposlenih, finančnih malverzacij, okoriščanji, ponarejanju in uničevanju listin, tudi ne številna druga pričevanja in opozorila. Niti o tem, da je Rozman domnevno zaposloval kandidate, ki večinoma niso imeli nobenih ustreznih delovnih izkušenj, ali da je svojo pozicijo uporabljal pri zaposlovanju odsluženih strankarskih kolegov, ki jim je prenehala funkcija na vodilnih delovnih mestih na ministrstvu in bi bili ali pa so bili brezposelni.

Mimogrede, zanimivo je, da je Rozman ves čas bil in veljal za odkritega pripadnika Janševe SDS, kar je tudi potrdil v intervjuju za Žurnal, kjer se je s tem odkrilo pohvalil, da bi se obranil pred govoricami:

Če kdo misli, da je nekdo vplival name, naj prinese dokaze. Sicer pa je javno znano, na kateri strani sem (SDS, op. n.), zato je to smešno.

Rozman SDS pohvali seIntervju v Žurnalu: Rozman se pohvali, da je javno znano, čigav je

Kako je na inšpektoratu tlelo

Če bi očitki iz kazenske ovadbe držali, bi se smeli vprašati, »čigavi« strankarski  kolegi so prišli na vrsto. Kot vemo, so pri strankah zelo prepleteni. Ovadba mu očita, da je za svoje prijatelje in strankarske tovariše poskrbel tudi tako, da jim sploh ni bilo potrebno opravljati zahtevnega strokovnega izpita za inšpektorja za šolstvo, da je dodeljeval dodatke, skrbel za njihovo izredno napredovanje, da je na sedež inšpektorata prihajal le občasno, za par ur, večinoma ga menda sploh ni bilo. Pa tudi, da je uredil fiktivne posle in poskrbel za pranje denarja pri obnovi prostorov, da je službeni avto uporabljal v zasebne namene, čeprav seveda do tega ni bil upravičen niti kot generalni sekretar niti kot glavni inšpektor – vse stroške, vključno z gorivom, pa je vsa leta plačeval inšpektorat.

Za vse to, da »na inšpektoratu že dolgo tli«, so skupaj z novinarji pri socialnih demokratih zelo dobro vedeli, tudi to, kot piše Dnevnik, da je kot šolski inšpektor za svoja predavanja šolam zaračunal visoke honorarje. A so ga, po besedah kasneje odstople ministrice, raje hvalili. Zato je Pikalu kot bivšemu ministru pač prisluhnila.

Zmagovita strankarska trgovina

Resnici na ljubo so takrat pri SD javno priznavali, da imajo nekaj pomislekov. Ampak ne dovolj velikih. Zmagala je, kot slikovito opiše Meta Roglič, strankarska trgovina. Do ut desquid pro quo, staro rimljansko religijsko in očitno tudi trgovsko pravilo: dam, če daš. Po domače, skratka: če boste vi za našega, bomo mi za vašega:

Nekateri naši sogovorniki iz koalicijskih vrst to »pomiritev« SD povezujejo s še enim kadrovskim dogajanjem na četrtkovi seji vlade. Na njej je bil namreč na dnevni red uvrščen tudi predlog ministrice za delo iz vrst SD Anje Kopač Mrak, da se za generalno direktorico zavoda za zaposlovanje imenuje Mavricijo Batič. Tudi o delu dozdajšnje vršilke dolžnosti generalne direktorice zavoda so krožile anonimke in kritične pripombe.

Po naših informacijah je premier Miro Cerar na omenjeni četrtkovi seji vlade ocenil, da tako glede Rozmana kot glede Batičeve obstajajo pomisleki, na katere še ni bilo v celoti odgovorjeno, in napovedal, da se bo zato s predstavniki obeh ministrstev še pogovoril. Z dnevnega reda sta bili tako umaknjeni obe imenovanji. Očitno so predstavniki ministrstev za izobraževanje in delo premierja uspeli prepričati, da sta njihova kadrovska predloga dovolj dobra: na včerajšnji dopisni seji vlade sta bila imenovana tako Rozman kot Batičeva.

Zamenjava, ki ne bo dovolj

Zanimivo je gledati,  kako si zdaj minister rešuje svojo kožo. Motiti se je menda človeško in recimo, da je nekam pozno, ob vsej evidenci, spregledal svojo pomoto glede človeka, ki ga je podpiral in hvalil. Ob tem se celo strinja s kritiki, da zgolj zamenjava ne bo dovolj. Seveda ne – ob opisanem stanju, če so navedbe iz ovadbe vsaj v grobem točne. Na tej točki se postavi tudi vprašanje njegove odgovornosti, namreč ministrove. Še zlasti, ker Pikalo na zadnje afere ni želel imeti komentarja. Včeraj smo v poročilih lahko slišali, kakšen je njegov kronski argument ob tem: da bi s svojim komentiranjem lahko »okužil« postopek, zato se mora vzdržati sleherne sodbe. Le pri Mercu je potem storil izjemo, ker se je ta primer sodno zaključil.

Minister, ki ničesar ne komentira

Sklicevanje, da je ministrstvo drugostopenjski pritožbeni organ v postopku, zato mora minister molčati, ne vzdrži resne presoje. V praksi bi to pomenilo, da ministri ne bi smeli komentirati nobenega žgočega problema, ki je odprt na sodišču in spada pod njihov resor. V resnici drži le to, da ne smejo komentirati vsega, kar bi morda ogrozilo interese ministrstva. Mimogrede, iz istega razloga tudi Rozmana ne bi smeli predlagati v razrešitev, če postopki proti njemu še tečejo.

Če bi se na ta, očitno inventivno pahorjanski način, ko se predsednik republike ne želi vpletati v državne zadeve in komentirati ravnanja vlade, kar je izrecno pojasnil, vedli vsi ministri, bi njihovi štiriletni ali še daljši mandati minevali v izrazitem lagodju: o ničemer glede navadno najbolj ključnih težav v zadevah svojega resorja, ki so znašle v sodnih postopkih in so običajno v maksimalnem javnem interesu, ne bi smeli in rabili podati javnega mnenja. Zdaj razumemo, zakaj politikom takšnega kova ostane le še Instagram.

Po drugi strani je, ob tolikšnem molku in hvali, ko ta ni potrebna, zdaj končno le razumljivo: če je šolski inšpektorat v razsulu in ne deluje, so za takšno stanje nedvoumno nadvse soodgovorni politiki, takoj za njimi pa uspavani mediji. Imena smo ravnokar našteli.

P.S.

Dne 22. decembra, po dobrih desetih dnevih čakanja, lahko mirno pripišem: v »ambrožičlamprehtslokarurbaslesjakštrukeljstepišnikovskem« svetu domače medijske odgovornosti, če naštejem sedem najpomembnejših medijev, je minister Pikalo obveljal za povsem nedolžnega, brez ene žal besede.

  • Share/Bookmark

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

1.11.2018 ob 09:27

Sobotno Delo je v režiji novinarja Petra Raka navidezno poskrbelo za obetavno in poglobljeno branje. Nič hudega sluteči bralec bi pomislil, da bo ob naslovu »Zmerljivka: Fašist!« deležen tehtne razprave o fenomenu fašizma, še bolj natančno o tem, koga smo danes v javni razpravi pripravljeni označiti za njegovega privrženca in kakšne, sploh pa napačne, so javne rabe tega izraza. Tudi izbira ključnih besed v spletni objavi Dela bi ga prepričala: zapisali so »diskvalifikacija nasprotnika«, »nekritična raba«, »stigmatizacija in diskvalifikacija«, kar na prvi pogled zveni učeno in strokovno natančno.

Če članka potem ne bi prebral ali morda ne poznal ideoloških ambicij, pa tudi praks včasih subtilnega sporočanja pri nas, bi pač nasedel. Trdil bom naslednje: članek favorizira ozko politično interpretacijo fašizma s strani tistih, ki se pred takšno označbo najpogosteje branijo in prihajajo s politične desnice. S tem pa izpelje manever ultimativne relativizacije pojma: če je raba vselej nesmiselna, je tudi nekoga označiti za fašista vedno in povsod nesmiselno dejanje.

Delo Rak zmerljivka fašistZačetni del Delovega prispevka: fašist kot zmerljivka

Tri argumentacijske strategije

Dvom v ustrezno rabo se kot predmet razprave v domačih množičnih medijih kaže v treh najbolj pogosto navzočih argumentacijskih strategijah. Čeprav lahko dobrohotno razumem poanto o »zmerjaškem« potencialu stigmatizacije in se z njo velikokrat tudi strinjam, želim opozoriti predvsem na njen potencial za politično manipulabilnost. Ne gre za to, da so te strategije po sebi nujno napačne, kot bomo videli. Ker so vse tri prisotne v omenjenem članku, naj jih naštejem že na začetku.

Prvo bi imenoval za »argument iz neuporabnosti izraza« – fašizem je menda pripis, ki je konceptualno pomanjkljiv. Ker je pomenskih odtenkov v rabi preprosto preveč in ker meri na preveč kontekstov, je pojem zvodenelo prazen, s tem pa neuporaben. Namig, ki sledi: bolje, da ga ne uporabljamo.

Drugi strategiji bi dejal »argument iz odpovedi racionalni diskusiji zaradi adhominalne raba pojma«:  »fašist« je največkrat uporabljen v tonu diskvalifikacije političnega ali idejnega nasprotnika, s tem pa je zgolj nedopustni napad na osebo, nič več, in z njegovo uporabo nikoli ne dosežemo vsebinske ravni razprave. Namig, ki sledi: bolje, da se mu odpovemo.

Tretji bi dejal »argument iz nespoštovanja do žrtev pravega fašizma«: kdor intenzivno videva fašiste okoli sebe, se dejansko norčuje iz žrtev in njihovih sorodnikov pravih zgodovinskih fašizmov, s čimer ravna nedostojanstveno, nepietetno in žaljivo. Namig, ki sledi: vsekakor ne uporabljati tega pojma.

Že Orwell je dejal

Osrednjo rdečo nit članka ni bilo težko uganiti: čim manj uporabljajmo izraz »fašizem« in njegove izpeljanke. Novinar varno začenja s priljubljenim sklicevanjem na avtoriteto: že George Orwell da je svaril pred takšno rabo, ker je namenjena predvsem diskvalifikaciji nasprotnika brez realne argumentacije. In res, le kdo bi lahko pametno ugovarjal plemeniti zahtevi, da se v komunikaciji ne zatekamo k osebnemu napadu ad personam? Saj nas vendar že elementarni argumentacijski učbeniki učijo ravno težnje k razpravi o stvari sami (ad rem), kjer v debati zasledujemo interes resnice skozi izmenjavo stališč in njihovo tehtanje, nikoli oddaljevanja proč od nje v nepotrebno diskreditacijo sogovorca (ad hominem). Nepresenetljivo zato Rak v besedilu nenehno opozarja, da je izreči besedo »fašist« oblika »psovanja«, da gre za »konstantno demonizacijo«, da je »začetnik trenda« v takšni praksi bil Stalin, da je za takšnega, fašizem namreč, označil že titoizem…

Novinarjeva želja po poudarjanju teže dobrih argumentacijskih praks bi nas načeloma morala navdajati z zaupanjem in spoštovanjem – končno sem celo sam pred davnimi leti v istem časopisu priobčil daljši članek o argumentaciji ad hominem kot najbolj nevarnem orodju političnih in družbenih razprav pri nas. Morda je nekdo v čem podobnem ugledal pomembno svarilo in smo lahko zgolj veseli tovrstne pozornosti. Tudi če bi opustili dvom, da gre pri apelu k odpravi »diskvalifikacij« s fašizmom le za požrtvovalne namene dvigovanja politične in argumentacijske kulture, bi še zmerom ostala ugotovitev, ki jo bom poskušal podrobneje razčleniti – da je ponujeno sklepanje zgrešeno.

Fašizem kot resna zadeva

V članku, ki citira mnenja treh domačih avtorjev (Aljoša Kravanja, Andrej Drapal, Žiga Turk), novinar  nato išče zaslombo za začetno premiso. Kravanja opozarja, da je prepoznavanje fašizma utemeljeno na prepričanju o dejanskih vzporednicah s historičnim fašizmom in predpostavki o obstoju »tipično zgodovinskega zaporedja, ki vodi od protofašizma«. Zanj danes fašizem ni resnična grožnja, slednjo vidi v tem, kar mnogi označujejo z »neliberalno demokracijo«, po njegovem značilno za sodobno Rusijo, Turčijo in Madžarsko. Ker izraz ne opiše adekvatno politične situacije, so javne rabe pojma pretežno zgrešene.

Drapal ugotavlja, da so nekateri liberalci paradoksalno nenadoma postali zagovorniki nadvlade kolektiva nad posameznikom in zato lahko upravičeno govorimo tudi o liberalnih fašistih. Poudarek, ki se je zdel novinarju nadvse smiseln. Za njegovo tretjo pričakovano izbiro v članku, Turka kot ideologa ali vsaj kakor-intelektualca slovenske desnice, pa je nadalje »povsem nesprejemljivo in žaljivo do vseh Slovenk in Slovencev« uporabiti pojem, pod katerim so ljudje res trpeli. Ali kot pravi: »Fašizem je bil resna zadeva.« Jasno, kaj se implicira: situacija danes pri nas ni takšna.

»Fašist« kot žrtev pravega fašista

Rakov prispevek nato v svojem finalnem delu izzveni v tisto, kar želi prejkone (p)ostati njegovo bistvo, v nekaj, kar je blizu Turkovemu globinskemu poduku, da je v Sloveniji »obkladanje s fašisti tudi poskus unovčevanja zmage neke ideologije v državljanski vojni in poskus ohranjanja delitev iz tistega časa«. Skratka, prazno psovanje. Za nameček nam zmerjajoči akter, sicer menda na las podobnem Stalinovim propagandistom, s tem priznava, da »ni sposoben racionalne diskusije«, ker se dejansko ves čas boji, da »so tako imenovani protifašistični argumenti prešibki«. Za Turka so zato nenadoma najbolj fašistično razpoloženi ravno nasprotniki fašizma, tu omeni Antifo, zgrožen pa je tudi nad učinki pripisa, saj naslovnikom etiketizacije menda ukinjajo svobodo govora, jih ne vabijo na soočenja in jim ovirajo dostop do spleta, kot našteje, kar je »res fašistično«. Povedano drugače: označeni za fašiste so v resnici ultimativne žrtve pravih fašistov – in ravno ti potem hinavsko uporabljajo izraz za druge.

Je nekoga označiti za fašista res diskvalifikacija?

Sporočilo članka v Delu je kot na dlani, intenca se na koncu izteče v uniformno servirano spoznanje, da je uporaba termina »fašist« danes brezpredmetna. Toda vprašajmo se raje, ali je bilo sklepanje, ki nas je pripeljalo do ugotovitve o odvečnosti označevanja fašizma, res pravilno, nato pa še v bolj pragmatičnem oziru analize medijske naracije, ali morda za izpeljanim pozivom k ukinjanju rabe ne stoji nek cui bono – kajti komu dejansko takšna razrešitev ustreza?

Odgovor na prvo je negativen: že res, da je hvalevredno zavzemanje vsakogar, ki opozarja na pasti razprave ad hominem, toda ali drži vnaprejšnja sodba, da je takšna logična raba vedno znova neumestna? Je označiti nekoga za fašista zmeraj in neizogibno napačno, je to v vsakem primeru nastopa diskvalifikacija? Filozof David Hitchcock verjame, da ad hominem sploh ne moremo šteti za obliko logične zmote – s čimer se sicer ne strinjam, a to puščam trenutno ob strani. Pomembnejšo ugotovitev prinaša kultni raziskovalec argumentacijskih zmot Douglas Walton: ad hominem moramo šteti za veljavno obliko argumentiranja takrat, ko je trditev o osebnem značaju posameznika ali njegovih dejanjih relevantna za izpeljani sklep. Povedano zelo preprosto zato velja, da če smo poskušali utemeljiti, zakaj nekdo ravna fašistično in ga zaradi tega štejemo za fašista, ali pa je sam opis relevanten za naš argument, sama oznaka »fašist« pač ne bo več mogla šteti za gesto diskvalifikacije. S tem pa je trud novinarja po dokazovanju o nasprotnem bil zaman.

Ko ga noče prepoznati niti levica

Moja skromna trditev, da danes smemo govoriti o fašizmu in da s tem na načelni ravni ni nič narobe, če le navajamo dobro evidenco za svoje trditve, seveda implicitno predpostavlja njegov obstoj s prepoznavnimi značilnostmi, kot so avtoritarni režim z diktatorskim vodjem in kultom nekritičnega oboževanja, ultranacionalizem, preganjanje in zatiranje političnih nasprotnikov, specifična oblastna totalitarna kontrola, uporaba zgodovinske mitologije in podobno. K temu bi danes lahko dodali vzpon neonacističnih in suprematističnih gibanj, kratenje vseh vrst človekovih pravic, protibegunsko politiko, z njo povezani nativizem in številne nove forme avtoritarizma. Da pri njem morda ne najdemo enovite zgodovinske forme in da lahko naštejemo le nekatere njegove elemente, se mi ne zdi zadosten razlog za opustitev izraza. Pri tem se mi za vpeljano poanto v tej razpravi niti ne zdi najbolj ključno, kako ga definiramo.

Toda če bi kdo računal, da etiketo o fašizmu pri nas uporablja predvsem levica z namenom obremenitve politične desnice, bi se znova motil. V bistvu bi novinar Dela lahko zlahka povabil intelektualne ikone leve provenience in z njimi dosegel isti rezultat; tudi te danes nepričakovano verjamejo, da je fašizem zgolj zmerljivka – še bolj zabavno je, ko to občasno prebiramo v levo usmerjenih medijih. Povedano drugače: z Rakom se očitno strinja zelo veliko ljudi ne glede na svoj politični nazor.

Argumenti so podobni, naše levičarje takrat, ko slišijo, da se Evropa fašizira, »malo stisne«, zato ker v tem vidijo nadomestilo za mišljenje, ne pa resne analize. Zakaj bi bilo v Sloveniji kaj drugače? V označbi nekoga za fašista je menda na delu zastrašitev, tega pa si ne smemo želeti. Posledično morebitnega vzpona fašizma, pravijo, ne bo preprečil strah pred njim, ampak aktivno vodenje drugačne politike. Ugotovitev je na zelo abstraktni ravni točna, toda sredi umazane empirije ne deluje – razen tega predpostavlja, da fašizem ni na oblasti in ne sprejema odločitev. Madžarom, denimo, ki v Orbanu vidijo nevarnega tirana, je docela neuporaben. Kjer da je strah, so tudi čustva, se glasi misel, zato je v pripisu fašizma političnemu antagonistu nevarna past redukcije na neracionalno bitje, ki sledi čustvom in strastem – namesto da bi predpostaviti njegovo racionalnost. No, to smo ravnokar že slišali in citirali pri prej omenjenem Turku.

Nevarni enačaji v »politiki strahu«

Domnevni fašist je torej racionalen, nikakor zblojen, in z njim bi se morali pogovarjati. V čistem nasprotju z Umbertom Ecom, ki je v svojem seznamu temeljnih elementov fašizma navedel prav iracionalnost. Analiza delno spominja na pravila »lepega obnašanja« v argumentaciji, kakršna je razvila pragmadialektika in njen predstavnik Frans H. van Eemeren, pri kateri je smisel argumentacije dojet kot socialno odgovorno razumno dejanje, usmerjeno v druge. Saj res, kako že lahko steče takšen nadvse plemenito zastavljen pogovor s fašistom? Na način, kot smo tega vajeni na uravnoteženi RTV Slovenija? Mar danes ravno ta forma zahteve po enakopravnosti različnih mnenj v formatu menda demokratičnega disputa »pro et contra« ne diktira vedno novega nižanja standardov človekovih pravic, npr. v smislu »Dajmo se torej legitimno pogovarjati, ali bi ženskam še dovolili, da lahko naredijo splav ali ne«.

Seveda drži, da si nihče ne želi praznega in neartikuliranega vpitja, da si moramo v politiki prizadevati za vključevanjem in dialogom, da so pozivi k previdnejši rabi označevalca velikokrat na mestu, da panični antifašizem včasih povzroča več škode kot ne, a močno dvomim, da v primeru, ko je analiza točna, diskurz o fašizmu pelje le do fetišizacije »sovražnika«, kar potem menda vodi le do eskalacije čustvenih odzivov. Česar pa si, kot zveni začetna teza, ne smemo želeti. Če je srž politike v podrejanju partikularnega univerzalnemu, potem lahko to pomeni le, da se moramo z domnevnim fašistom usesti za isto mizo in dogovoriti, kaj imamo skupnega… Resno?

Da je v svetu danes problematična »politika strahu« in da sta zavračanja vredni obe na enak način, strašenje pred begunci kot skoraj zrcalna slika strašenja pred fašizmom, saj sta obe samo to, namreč strašenje, se mi res ne zdi prepričljivo iz razloga, ki sem ga navedel. Nasprotno, enačenje obeh strahov je videti skrajno naivno: ker vodi v izpraznitev pojma in fašizma ne jemlje za resno nevarnost – saj ga niti ne zazna. Svojega pogleda niti zadostno ne utemelji. V redukciji na »strašenje« se zateka v formulo »izlivanja dojenčka skupaj z umazano vodo«, das Kind mit dem Bade ausschütten; namesto izpeljane kritike konkretnih manifestacij fašizma raje vrže proč pojem sam. »Strašenje pred fašizmom« postane le še prazna retorična, s tem pa manipulativna gesta. Tudi če privzamemo, da smo pravilno kvalificirali samo dejanje, za kar bi lahko naštel kar nekaj razlogov, še vedno močno dvomim, da je strah kot strah vselej neupravičen, tako kot ne velja, da je prepoznanje fašizma nujno diskvalifikatorno dejanje.

Situacija z izbrisom »teže« fašizma me nekoliko spominja na vedno močnejše samouspavalne težnje domačih levičarjev, ki danes molčeče in zapečkarsko ugotavljajo, da so antihomofobne in protidesne taktike postale neuspešne, zato npr. na homofobijo nima preveč smisla opozarjati in je zato bolje biti tiho. V nasprotnem njene privržence le podpiramo – o tem sem pisal v  Pustiti pri miru: o navidezni strpnosti nestrpnih in nestrpnosti strpnih. Kakor da bi tudi glede fašizma bilo mogoče le še molčati!

Begunec kot novodobni Jud

Zadrega je še hujša. Kot piše Mladina ravno danes, fašisti na volitvah širom sveta dosegajo boljše rezultate. In tudi v Sloveniji se pogovarjamo o sistematični politiki zbujanju strahu do nevarnega Drugega, načrtni agendi ksenofobije, nestrpnosti, sovraštva, homofobije, psihopolitiki konspiracizma in paranoje, podrejanja medijev, intenzivni kulturi laži in propagande. Celo vsi ti konteksti nekaterih ne prepričajo. Madžarski disident in kritik Orbanovega režima Gáspár Miklós Tamás je podobno stanje na Madžarskem poimenoval za »postfašizem« – videti v njegovih oblikah neke vrste populizem, nikakor ne fašizem, kar menijo naši levoliberalni avtorji, diši po hudi konceptualni pomoti.

Sploh po nekaterih zadnjih Orbanovih posegih v polje akademske svobode, kakršna je recimo prepoved študija spola ali napoved zapiranja nekaterih politično nevarnih univerz. Prav bizarno je spremljati elaborirane teze o figuri begunca kot liku novodobnega Juda in vse vzporednice, izpeljane iz primerjave, o s tem povezani fetišistični naravi fašizma, ki potrebuje izključitev Drugega, ki pa jim v naslednjem koraku šokantno sledi decidirano zanikanje, da smo ob tem priča novodobnemu fašizmu! Potem se mi res zdi bolj prepričljiva apologetika desnih avtorjev, ki sorodnosti situacij ne vidijo in iz razumljivih razlogov zagovarjajo njihovo heterogenost.

Tednik Mladina je prav v zadnji številki na odličen način predstavil zgodovinsko analogijo med razpisom Demokracije za najbolj domoljubno pravljico, ki bo »sovražnika« opisala kot »tujerodno« živalsko vrsto in domačega junaka v podobni Kekca na misiji proti beguncem na Kolpi, ter pravljico z naslovom »Strupena goba«, s katero so nacistični ideologi otrokom želeli oprati možgane in jih pedagoško posvariti pred judovsko nevarnostjo. Ampak, glej ga zlomka, tole za nekatere nima okusa po fašizmu in morda je ravno zaradi tega stališče z indikativnim naslovom Kekec na Kolpi kot izraz fašizacije slovenske družbe pri vseh medijih moralo romati v koš.

Nepričakovane konvergence

Iz vseh navedenih razlogov so nepričakovane konvergence levih in desnih branj fašizma videti kot simptom nekega časa, ob svoji netočnosti pa tudi nevarne. Kakor da bi njegovo formo avtorji rigidno dojemali kot nekaj zgodovinsko enkratnega, s tem pa preživetega, kar se v stilu in formi več ne more ponoviti. Ko prihajajo s strani usual suspects na desnici, jih običajno s trpkim nasmeškom »razumemo«. Toda ko se jim priključijo še etablirani misleci z levice ali poskusi časopisa Delo, da bi se javni rabi fašističnih označevalcev odpovedali, čeprav iz povsem različnih nagibov, bi moral zazvoniti kakšen alarm.

  • Share/Bookmark

Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje?

1.11.2018 ob 09:24

Ima novopečeni predsednik Državnega zbora, sicer doktor veterine, res še en magisterij? Zakaj se je v dopisu iz hrama demokracije znašel podatek, da je Dejan Židan tudi magister poslovodenja in organizacije, o čemer pa, kot kaže, ni mogoče izslediti dokazil? Razkritje se je 30. avgusta pojavilo v Janševih politično-diskreditacijskih medijih, kjer svoje članke sicer dobesedno reciklirajo med sabo in so, ravno zaradi tega razloga, v en glas lahko ugotovili in zapisali naslednje: da je Židan lažnivec.

Čarobnost diskreditacije: »Mojster za reprodukcijo plemenskih svinj«

Članek z naslovom »Socialni demokrati osemenjevalca svinj prodajali kot magistra poslovodenja in organizacije« o domnevno manjkajočem magisteriju ni požel prav nobene pozornosti množičnih medijev pri nas. Šel je gladko mimo in v pozabo. Kaj točno so pri Janševih zapisali? Zapičili so se v dokument z naslovom »Predlog za izvolitev predsednika državnega zbora RS«, objavljen na strani Državnega zbora, v katerem piše, da je Židan magistriral na mariborski fakulteti:

Skupina poslank in poslancev je v uradno proceduro za predsednika državnega zbora vložila dokument, v katerem so mag. Dejana Židana razglasili za magistra poslovodenja in organizacije na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. V resnici je mojster za reprodukcijo plemenskih svinj.

Dejan Židan je postal predsednik državnega zbora z lažjo, razkriva dokument, objavljen na parlamentarni spletni strani. 23. avgusta so poslanci koalicijskih strank LMŠ, SMC, DeSUS, SAB, Levice in prvopodpisani poslanci SD, na čelu katerih je podpis Matjaža Hana, v parlament vložili predlog za izvolitev predsednika državnega zbora. Kot lahko preberete v dokumentu, so v obrazložitev zapisali: “… leta 1999 pa je to (izobrazbo, op. p.) mag. Židan nadgradil z znanstvenim magisterijem poslovodenja in organiziranja na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.”

Predlog podpisuje prvopodpisani Matjaž Han in skupina poslank in poslancev, med katerimi je na drugem mestu s podpisom udeležen sam Dejan Židan! Torej ga je moral, če ni ravnal malomarno, prebrati in se že na prvi strani zaleteti v podatek, ki je videti sporen, a nanj ni imel pripomb. No, bodimo prizanesljivi, se zgodi, ljudje nonšalantno podpisujejo marsikaj in spregledajo tudi kakšno netočnost o sebi.

predlog za izvolitev v naziv Židan dzDokument, dostopen na spletnih straneh Državnega zbora: Židan je magister poslovodenja in organiziranja

Kako so prišli do trditve, da je Židan lažnivec?

Metoda preiskave je bila v Janševih politično-medijskih delavnicah silno preprosta, pogledali so v bibliografski sistem Cobiss, v njem pa omenjenega magisterija niso našli. Ob seznamu za leto 1999, ugotavljajo, je zaveden le nek drug, a je iz veterine, z naslovom »Spremljanje reprodukcije plemenskih svinj za oceno zdravstvenega stanja reje«. Iz tega so potem sklepali: Židan laže, da ima tudi ekonomski magisterij, s katerim je nadgradil diplomo, dejansko ima le veterinarskega. Je takšen očitek na mestu ali morda pričakovano prehiter?

Židan magisterij veterineCobissov zapis o Židanovem magisteriju o reprodukciji plemenskih svinj

Kaj bi Židana razbremenilo obtožb?

Obstajata dva možnosti, da pojasnimo enigmatično stanje v prid obtoženemu laganja glede magisterija.

(1) Neomemba v sistemu Cobiss še ne dokazuje, da nekdo študija ni tudi dokončal. Povsem možno bi bilo, da takšen magisterij ima – dokazila so očitno na voljo na fakulteti, ustrezne izkaze pa ima najbrž tudi Židan sam. A to bi pomenilo, če verjamemo dikciji iz dokumenta in obenem zapisu v Cobissu, da je leta 1999 pridobil dva znanstvena magisterija. Vendar Židan tega ni storil: na zapise sploh ni javno reagiral. Niti tega ni storila njegova stranka. No, tudi odsotnost reakcije še ne dokazuje ničesar.

(2) V citiranem dokumentu je prišlo do neljube napake. Tisti, ki ga je sestavljal, morda Han, je po čisti in sicer težko doumljivi pomoti v obrazložitev dodal še izobrazbo, ki je Židan nima. Se dogaja tudi v najboljših družinah – čeprav se v hramu demokracije, sicer ekskluzivnem družinskem krožku, ne bi smelo. Se dogaja tudi, ko gre za novega predsednika te ustanove in za njegovega tesnega strankarskega sodelavca, ki je prvopodpisani pod omenjeni dokument in ga zanesljivo zelo dobro pozna. Malce čudno, ampak verjetno se. Vendar so tudi v tem primeru vsi ostali nemi: razkritja o laganju ni komentiral Han in tudi ne strokovne službe parlamenta.

Kaj bi Židana obremenilo obtožb?

Na drugi strani obstaja več možnosti, ki bi predsednika obremenile – in to ne zgolj kot lažnivca, kar je po sebi premalo natančna opredelitev, ampak tudi kot nekoga, ki se je lažno predstavljal z nazivom, a ga nikoli ni dosegel. Naj takoj povem, da neposrednega dokaza (zaenkrat) ni.

(1) Tole ni trditev, je hipotetično: Židan je iz nekega razloga v nekaterih od svojih poprejšnjih biografskih skic namerno ponudil lažen podatek o svoji izobrazbi, ki ga je nato predlagatelj Han našel in citiral, na desetine drugih poslancev in poslank nastajajoče koalicije pa nič hudega sluteč podpisalo, vključno z Levico. Kako in kje ga je Židan lansiral, zaenkrat ne vemo. S tem je v preteklosti res zavajal in lagal, kar se je zdaj z izvolitvijo preneslo v parlament, ki ga bo vodil, in širšo javnost. Situacija je bolj nerodna, kot bi kdo utegnil pomisliti. Slovenski mediji so v preteklosti že trdili, da si je novi predsednik parlamenta pridobil omenjeni naziv. Slovenska tiskovna agencija, avtorja sta Jernej Šmajdek in Mojca Zorko, je to navedla ob njegovem imenovanju v zapisu z naslovom »Dejan Židan – Z vrha kmetijskega resorja na čelo hrama demokracije (biografija)«. Ni bila edina. V njem sta zapisala:

Študij je zaključil na veterinarski fakulteti v Ljubljani in pridobil naziv doktor veterinarske medicine. Ima tudi znanstveni magisterij in naziv magister poslovodenja in organiziranja, ki ga je pridobil na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.

Židan STA magister citatIzsek iz citiranega prispevka STA

Čeprav na prvo žogo ta navedba prvenstveno ni obremenjujoča zanj, pa je v primeru, če ni točna, spet ni demantiral – članek nosi datum 23. avgust, vendar je nespremenjen in brez popravka tudi na dan 3. september. Človek na tako pomembni funkciji bi verjetno to lahko storil ali moral storiti. Strogo vzeto torej nimamo neposrednega dokaza, da bi Židan lagal ali se lažno predstavljal – in naloga medijev bi bila, da v takšni situaciji to preverijo.

(2)  Spet bi bilo možno, da novinarski zapisi temeljijo na dokumentu predloga za izvolitev, ki je pač napačen. Kar je malce bolj zoprno za Židana, je naslednja situacija na uradni strani vlade Republike Slovenije. Sistem Wayback Machine nam za povezavo (na tem naslovu) pokaže, da je tam najmanj od 23. novembra 2014 minister za kmetijstvo predstavljen takole:

Dejan Židan

rojen 16. 10. 1967

dr. veterinarske medicine, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani
mag. poslovodenja in organiziranja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru

Omenjeni zapis zabeleži enako stanje tudi na dan 11. junij 2017. Najmanj v tem obdobju dveh let in pol je torej Židan na tej strani predstavljen kot minister z magisterijem iz ekonomije. Vendar ker sistem ne beleži čisto vseh sprememb, to niso merodajni datumi nastopa omenjenega zapisa – ta se je zelo verjetno pojavil takoj po imenovanju vlade leta 2014, torej 17. septembra 2014.

Presenečenje šele pride. Situacija se je spremenila – če omenjeno povezavo odpremo danes, 3. septembra 2018, bomo na njej zasledili takšno spremembo:

Dejan Židan

rojen 16. 10. 1967

dr. veterinarske medicine, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani,

magister veterinarskih znanosti, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Židan je bil torej prekvalificiran iz »mag. poslovodenja in organiziranja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru« v »magister veterinarskih znanosti, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani«. Kdaj je prišlo do spremembe? Tega nam Wayback Machine in Google Cache Viewer ne pokažeta, vendar se je to morda zgodilo nedavno in morda po objavi članka v Janševih političnih medijih, torej 30. avgusta letos – na ta dan je sprememba že nastopila, saj sem si jo shranil v obliki zajema slike.

V dokaz prilagam spodnje zajeme posnetka zaslona.

Židan vlada.si 23 11 14Wayback Machine: zapis na strani vlada.si z dne 13.11.2014

Židan vlada.si junij 2017Wayback Machine: zapis na strani vlada.si z dne 11.7.2017

Židan vlada.si sprememba v veterinarjaSpletna stran vlada.si dne 30. avgusta 2018 in vse do danes

Kaj lahko iz tega sklepamo?

Sprememba izobrazbenega profila na uradni strani vlade Republike Slovenije nam daje slutiti, da navedeni podatek o magisteriju iz ekonomije morda ni točen. Le zakaj bi ga sicer nekdo brisal? Vendar še ne dokazuje, da se je Židan osebno lažno predstavljal in bi lahko obveljal kateri od prej navedenih scenarijev, ki ga v tej domnevi razbremenjujejo.

Na žalost ne moremo vedeti, kateri je pravi, ker tega nihče ni raziskal in najbrž tudi ne bo. Zakaj ne? Vprašanje je zavito v naslednjo dilemo: morda zato, ker političnih trobil prvaka SDS povsem upravičeno nihče ne jemlje resno, žal tudi takrat, ko je v njih objavljen celo kakšen gram resnice, ali pa iz refleksa prijaznosti, ki jo Židanova stranka velikokrat pleni s strani medijev? In še: je to morda lahko iz obeh razlogov, če bi že upoštevali, da se ni moglo zgoditi iz tretjega, splošne lenobe in apatije urednikov ali novinarjev, ker je menda z našo medijsko srenjo čisto vse v najlepšem (povprečnem) redu?

V vsakem primeru je trojni niz objav (uradna spletna stran vlade, množični mediji, dokument »Predlog za izvolitev predsednika Državnega zbora RS«) precej nerodna okoliščina, četudi bi bilo možno, da vsi nizi koreninijo v enem, ki so ga drugi povzemali, pri začetnem zapisu pa je prišlo, če naj verjamemo, da nekakšne »tehnične napake«. Da minister za kmetijstvo nikoli ni protestiral ob taki navedbi in v skoraj štirih letih on in njegovi zaposleni niso opazili napačnega podatka na strani vlade, se zdi na meji bizarnega.

Nekdo, ki ima dostop do medijskih arhivov in drugih virov, bi lahko raziskal, ali se je v preteklosti Židan morda še kje nehote predstavljal kot magister ekonomije. Mojega zgornjega utrujajočega ugibanja pa ne bi bilo, če bi omenjeno dilemo slovenski mediji vzeli resno in se naslovili na predsednika državnega zbora s preprosto poizvedbo: »Imate magisterij iz ekonomije in zakaj je na uradni strani vlade štiri leta pisalo, da ga imate?« No, pričakovati kaj takega od naših novinarjev bi bilo že hudo pretiravanje.

Spreminjanje tekstov v kabinetu predsednika republike

Opisani zaplet me je spomnil na podobnega lanskega – žal je ostal, z eno majhno izjemo, intriganten le meni. Kot pasionirani opazovalec populističnih trikov predsednika republike in njihovega vpliva na čredno obnašanje Slovencev sem ugotovil, da so na njegovi spletni strani tudi spreminjali tekste – za nazaj.

Kontekst je bila izjava, ki sem jo večkrat kritiziral in o njej izčrpno pisal: da Borut Pahor ne želi biti moralna avtoriteta. Mislim, da sem kot prvi opozoril na dejstvo, kako je v preteklosti zatrjeval nekaj temu povsem nasprotnega – da to predsednik mora biti, recimo: »Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.«. Še več, v kampanji leta 2012 je svojega protikandidata sesuval ravno z navedenim očitkom: da pri njem pogreša takšno moralno dimenzijo delovanja.

Pahorjeva že skoraj obsesivna drža upora proti lastni moralnosti se je na koncu prelevila v ekscentrično dejanje spreminjanja dokumentov na njegovi spletni strani – tistih stavkov, ki bi ga lahko obremenili, da je predsednik po lastnem poprejšnjem prepričanju vendarle moralna avtoriteta, on pa po novem meni, da to ravno ne želi biti. Razkritje o spreminjanju spletnih omemb za nazaj sem opisal v zapisu z naslovom Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto.

Doslej še nisem komentiral edine medijske zaznave tega sicer po usodnosti in teži ne ravno posebej epohalnega razkritja. Do nje je prišlo v sobotnem Delu dne 6. oktobra 2017, v času predsedniške kampanje torej in pred volitvami, kjer je v drugem krogu, na svojo osuplost, le za las premagal Marjana Šarca. Novinar je predsednika vprašal naslednje:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Pahor se je neposrednemu odgovoru na veliko izognil, ne zgolj z argumentacijskimi triki, ter mimogrede omenil, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da ne bere moje nepomembne strani. Nikoli nisem mislil, da jo. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave za nazaj.

Zlahka si predstavljam, da bi se zgodba, če bi se sploh kakšen novinar odločil to raziskati, ponovila tudi pri Židanu, sicer velikem podporniku Pahorja: tega se pač ne bere. Če pa je že res kje pisalo, da je on magister ekonomije, četudi na uradni strani vlade, v medijih ali v predlogu za izvolitev predsednika državnega zbora, ki ga je sopodpisal, s tem nima nič. Prišlo je do tehnične napake.

Več:

Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije

Huda zima za kulturo

Herbicidna medijska pomirjujočost

  • Share/Bookmark

Kdo nadzira koga, Šiško policijo ali morda policija njega?

5.09.2018 ob 18:01

Po poročanju današnjih medijev, v katerih je ob odsotnosti izjav organov pregona in praznih izjavic politikov postal glavna in dominantna zvezda pred mikrofoni kar Andrej Šiško sam, ko sklicuje tiskovne konference in praktično v živo izvaja svoje retorične spine, ga policija še ni obiskala. Še več, danes je s svojo provokacijo nadaljeval: če ga ne bo poiskala v treh dneh, jo bo obiskal on, je dejal.

Živimo torej v para-normalni državi, v kateri lahko zberete svojo oboroženo paravojsko, napoveste ustanovitev svoje bizarne republike, se prosto sprehajate naokoli z orožjem in v odsotnosti tožilskih in policijskih izjav postanete glavna medijska zvezda!

In kakor da to še ni dovolj, je danes Šiško naznanil, poročata MMC RTV SLO in STA, da je v njegovih vrstah kar nekaj vojakov in policistov. Še več, povedal, je, da nadzira dogajanje v policiji, nato pa še, da je ta na njegovi strani:

Šiško je obveščen o policijskih postopkih

Šiško je dejal, da še pričakuje, da bo policija stopila z njim v stik, sam pa je obveščen o policijskih aktivnostih in o tem, da skušajo policisti kontaktirati s člani skupine. Po njegovih besedah imajo namreč tudi sami svoje vire iz policije.

Kot trdi Šiško, je velik del policije tako ali tako na njihovi strani, enako da velja tudi za obveščevalne službe. “Tako da smo mi tudi na tekočem,” je dodal. O konkretnih imenih ni želel govoriti, saj da bi jih s tem lahko spravil v težave.

Kaj točno torej počnejo na Generalni policijski upravi, ko se hvalijo, da tečejo »aktivnosti zbiranja obvestil in dokazov«, pri katerih očitno Šiškove pomoči in informacij sploh ne rabijo?

V samo para-normalni državi, v kateri v gozdovih srečujete para-vojsko, se vrh politike in policije obnašata na način, da niti ne poskušata zaščititi svojega ugleda, kaj šele koga drugega  – niti takrat, ko glavni akter, ki ga zdaj množični mediji izkoriščajo za svoje senzacionalistične potrebe klikanosti, branosti in gledanosti, namesto da bi do dogajanja zavzeli odgovorno kritično stališče, javno naznanja, da je policija na njegovi strani? Saj res, zakaj ne bi kdo celo pomislil, da to drži, ker ga obiskati zaenkrat ni uspela?

In smo spet pri povsem nepotrebni špekulaciji, četudi neresnični, za katero je odgovorna sama – kaj pa, če ne molči brez razloga in morda ščiti svoje pripadnike, s tem pa pritrjuje Šišku? So situacije, ki nujno terjajo javne demantije.

Šiško mmc policija našaZapis na MMC RTV Slovenija s pomenljivim naslovom

Kaj naj si ob takšni apatični reakciji misli najširša javnost, državljanke in državljani? Da živimo v odgovorni državi, kjer vse teče v najlepšem redu? Lahko nekdo navede še kakšno primerljivo evropsko prakso, v kateri policija niti po treh ali štirih dnevih ne bi uspela priti do kakšnega svojega ekvivalenta šefa samooklicane štajerske vojske? Je morda, čisto ironično in groteskno, Šišku nehote uspelo z enim zamahom razgaliti trojno bedo domačega žurnalizma, slovenske politike in organov pregona?

Če vpleteni menijo, da so oborožene parastrukture v našem okolju povsem nedolžna in neresna zadeva, naj nam to naravnost povedo. In se skupaj s politiki odločijo, da nimamo opravka s posebej nevarnim nezakonitim ravnanjem, potencialnim nasiljem ali rušenjem ustavnega reda. Kar smo slišali doslej, ni zvenelo v tej smeri. Zato je na mestu vprašanje: ali se zavedamo možnosti, da živimo v nadvse neodgovorni državi, malce bližje Turkmenistanu in Azerbajdžanu kot državi Evropske unije?

Več:

Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki

  • Share/Bookmark

Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki

5.09.2018 ob 18:00

Zgodba o Šiškovi paravojaški strukturi na poligonih je spet pokazala, da so družbena omrežja dva koraka pred množičnimi mediji. Žalostno, ker novinarji potem tako radi bentijo, češ da izgubljajo bitko proti spletu. Mizeren argument.

A potem je sledil obrat: novinarji so pohiteli in danes za glavno zvezdo srhljivega postroja »obrambne skupine svobodnih ljudi dežele Štajerske« in tako imenovane štajerske varde, ki se po gozdovih sprehajajo s kalašnikovkami in sekirami, naredili Andreja Šiška. In njegove izjave.

Recimo: pri Delu in Večeru očitno ne vedo, komu se v takih primerih da besedo v naslovu. Odločili so se, da jo dajo njemu in s tem postanejo njegov promocijski zvočnik. S tem pa proizvedejo ravno učinek, ki ga ne bi smeli.

Oziroma v resnici celo zadostijo pričakovanjem, ki jih je Šiško izrazil že junija letos:

»Štajersko vardo smo ponovno ustanovili že lani 24. junija, a takrat noben medij o tem ni hotel poročati. Neka dežela mora imeti tudi oborožene formacije, ki so sposobne zagotoviti red in mer in sposobne nadzirati meje te dežele. To nima nobenega zveze s pravnim redom republike Slovenije. Skupina je ustanovljena izven tega pravnega reda, a z njim ni v nasprotju.« (Siol, 3. september 2018)

Šiško Delo odzivNaslov v prispevku Dela

Šiško Večer odzivNaslov v prispevku Večera

  • Share/Bookmark

Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije

1.09.2018 ob 09:33

Verjetno sem zadnja oseba v Sloveniji, ki bi gojila pričakovanje, da bo predsednik Borut Pahor obsodil sovražno in nestrpno govorico proti beguncem, v takem kontekstu pa tudi zadnjo naslovnico Demokracije, ki z grobimi vizualijami namiguje na »migrantsko kulturo posilstev«, ki preti Sloveniji in še zlasti slovenskim ženskam. No, vrh ledene gore in za ustvarjalce takega vsakodnevnega hujskaštva povsem normalna stvar.

O njegovi premišljeni nevtralnosti sem že nekajkrat obširno poročal, najbolj zgoščeno v analizi z naslovom Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu, v kateri sem pokazal, da je bil predsednik, ko se je bil ob eskalaciji sovražnega govora le prisiljen izreči, primarno zainteresiran za pravico do drugačnega mnenja in svobodo izražanja, šele mimogrede pa pripravljen ob najhujših ekscesih nameniti kakšno besedo o potrebi po dialogu, strpnosti in kar je še podobnih zanj nenevarnih imaginarnih floskul.

Poseg v svobodo tiska in govora

Današnji prispevek v TV Dnevniku javne radiotelevizije pa me je vendarle vrgel iz tira. Ob pričakovanju, kaj bo storil ob odkritih rasističnih namigih na omenjeni naslovnici, je potem prekašal samega sebe: po vseh kriterijih ksenofobno, strah in sovraštvo zbujajočo manipulacijo je mimogrede odpravil za zavrnitvijo po komentarju, češ da bi to pomenilo poseg v svobodo tiska in govora.

Pahor naslovnica Demokracije posilstvaGrafika iz TV Dnevnika: predsednik ne komentira

Argument je torej analogen zgornjemu: kadar koli vas kdo vpraša po kateri koli opredelitvi od sovražnega govora, lahko uporabite tak čudežen recept in ga zavrnete. Ker vam je svoboda tiska in govora ljubša izbira. In vanju ne želite posegati.

Povedano drugače: Pahor je razkril, v zaradi njegovega ravnokar opisanega načela ne moremo pričakovati, da bo kadarkoli v prihodnje obsodil kakšno od medijskih dejanj razpihovanja sovraštva. Če vzamemo sintagmo »poseg v svobodo tiska in govora« čisto dobesedno, pa to pomeni še nekaj, da ne bo komentiral niti kakšno od nemedijskih dejanj rasizma, netolerance in sovražnega govora. Čeprav je danes večina takih, ki so medijsko posredovana in fabricirana. Na kratko torej: ker bi se to lahko razumel kot poseg v naštete pravice in svobodo, od predsednika ne pričakujmo obsodb.

Pasivni prispevek k rasti sovraštva

No, takšno stališče je popolnoma nevzdržno za njegovo funkcijo, tudi takrat, ko se bizarno razglasi za »nemoralno neavtoriteto«. Je škandal brez primere in dokaz, da prvi državnik v Sloveniji pasivno prispeva k nekontrolirani rasti sovražnega in sovraštvenega govora.

K temu je dodati še nekaj: da je končno Pahor v opreki s samim sabo. Ker je v preteklosti v stiski pred obtožbami, da je glede tega tiho, že navajal sicer izrazito izmišljeni izgovor, češ doslej sem se že večkrat oglasil. Kar je potem moralo biti razumljeno kot poseg, ki ga po njegovi najnovejši izjavi ne bi smelo biti.

No, morda pa te opreke res ni. Kajti vsa javljanja so bila zelo podobna drugemu stavku iz objavljene grafike: »Njegova stališča o nujnosti medsebojnega spoštovanja pa so splošno znana«. Kar res zveni kot še ena zmagovita floskula na natečaju abstraktnosti in praznosti v izražanju ali bežanju od konkretne opredelitve. V na ta način izraženem stališču namreč ni nobene logične povezave s tem, kar bi moral obsoditi – Pahor ni dejal niti tega, da je omenjena naslovnica primer takšnega medsebojnega nespoštovanja. Zato bi na tem mestu lahko stal kateri koli stavek, recimo: »Njegova stališča o nujnosti uvedbe letalske obrambe pred točo pa so splošno znana«.

Demokracija kultura posilstev migranti begunciNaslovnica Demokracije v svojem hujskaškem elementu

Kot na radiu Erevan

V tej tragikomediji Pahorjeve (ne)odzivnosti na razrast ksenofobije v državi človek nehote pomisli, da so njegovi odgovori resnično strukturirani kot šala. Spomnimo se recimo na njihovo strukturo v nizu vicev o radiu Erevan, kjer komični učinek vedno znova vznikne med vprašanjem A in nemogočim odgovorom B, ki se vedno začenja s tistim »Načeloma da, vendar«. Naj navedem primer.

Vprašanje: Ali drži, da so pogoji v naših delovnih taboriščih odlični?

Odgovor: Načeloma da. Pred petimi leti eden od poslušalcev ni bil prepričan o tem, pa se je odločil zadevo raziskati. Kaže, da mu je tam tako všeč, da se še vedno ni vrnil.

Pahorjevi odgovori na vprašanja novinarke Eugenije Carl v citiranem dnevniku so, z nekaj moje pesniške svobode, podobni nečemu takemu:

Vprašanje: Ali drži, da kot predsednik republike obsojate razraščanje sovražnega govora do beguncev?

Odgovor: Načeloma da, vendar (a) to ni sovražni govor do beguncev, temveč do migrantov, (b) po moje je napak govoriti o sovražnem govoru, ker moramo zaščititi pravico do svobode tiska in govora, (c) medijske naslovnice o kulturi posilstva migrantov res niso prijetne, ampak sam ne bom tvegal, da bi bil narobe razumljen, (d) sem pa za medsebojno spoštovanje.

Žal ni smešno, ampak tako kot so sovjetske šale na svoj (politični) račun pomagale ljudem preživeti, bomo morali preživeti tudi tega predsednika.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

  • Share/Bookmark