Arhiv za kategorijo 'Aktualno'

Kdo nadzira koga, Šiško policijo ali morda policija njega?

5.09.2018 ob 18:01

Po poročanju današnjih medijev, v katerih je ob odsotnosti izjav organov pregona in praznih izjavic politikov postal glavna in dominantna zvezda pred mikrofoni kar Andrej Šiško sam, ko sklicuje tiskovne konference in praktično v živo izvaja svoje retorične spine, ga policija še ni obiskala. Še več, danes je s svojo provokacijo nadaljeval: če ga ne bo poiskala v treh dneh, jo bo obiskal on, je dejal.

Živimo torej v para-normalni državi, v kateri lahko zberete svojo oboroženo paravojsko, napoveste ustanovitev svoje bizarne republike, se prosto sprehajate naokoli z orožjem in v odsotnosti tožilskih in policijskih izjav postanete glavna medijska zvezda!

In kakor da to še ni dovolj, je danes Šiško naznanil, poročata MMC RTV SLO in STA, da je v njegovih vrstah kar nekaj vojakov in policistov. Še več, povedal, je, da nadzira dogajanje v policiji, nato pa še, da je ta na njegovi strani:

Šiško je obveščen o policijskih postopkih

Šiško je dejal, da še pričakuje, da bo policija stopila z njim v stik, sam pa je obveščen o policijskih aktivnostih in o tem, da skušajo policisti kontaktirati s člani skupine. Po njegovih besedah imajo namreč tudi sami svoje vire iz policije.

Kot trdi Šiško, je velik del policije tako ali tako na njihovi strani, enako da velja tudi za obveščevalne službe. “Tako da smo mi tudi na tekočem,” je dodal. O konkretnih imenih ni želel govoriti, saj da bi jih s tem lahko spravil v težave.

Kaj točno torej počnejo na Generalni policijski upravi, ko se hvalijo, da tečejo »aktivnosti zbiranja obvestil in dokazov«, pri katerih očitno Šiškove pomoči in informacij sploh ne rabijo?

V samo para-normalni državi, v kateri v gozdovih srečujete para-vojsko, se vrh politike in policije obnašata na način, da niti ne poskušata zaščititi svojega ugleda, kaj šele koga drugega  – niti takrat, ko glavni akter, ki ga zdaj množični mediji izkoriščajo za svoje senzacionalistične potrebe klikanosti, branosti in gledanosti, namesto da bi do dogajanja zavzeli odgovorno kritično stališče, javno naznanja, da je policija na njegovi strani? Saj res, zakaj ne bi kdo celo pomislil, da to drži, ker ga obiskati zaenkrat ni uspela?

In smo spet pri povsem nepotrebni špekulaciji, četudi neresnični, za katero je odgovorna sama – kaj pa, če ne molči brez razloga in morda ščiti svoje pripadnike, s tem pa pritrjuje Šišku? So situacije, ki nujno terjajo javne demantije.

Šiško mmc policija našaZapis na MMC RTV Slovenija s pomenljivim naslovom

Kaj naj si ob takšni apatični reakciji misli najširša javnost, državljanke in državljani? Da živimo v odgovorni državi, kjer vse teče v najlepšem redu? Lahko nekdo navede še kakšno primerljivo evropsko prakso, v kateri policija niti po treh ali štirih dnevih ne bi uspela priti do kakšnega svojega ekvivalenta šefa samooklicane štajerske vojske? Je morda, čisto ironično in groteskno, Šišku nehote uspelo z enim zamahom razgaliti trojno bedo domačega žurnalizma, slovenske politike in organov pregona?

Če vpleteni menijo, da so oborožene parastrukture v našem okolju povsem nedolžna in neresna zadeva, naj nam to naravnost povedo. In se skupaj s politiki odločijo, da nimamo opravka s posebej nevarnim nezakonitim ravnanjem, potencialnim nasiljem ali rušenjem ustavnega reda. Kar smo slišali doslej, ni zvenelo v tej smeri. Zato je na mestu vprašanje: ali se zavedamo možnosti, da živimo v nadvse neodgovorni državi, malce bližje Turkmenistanu in Azerbajdžanu kot državi Evropske unije?

Več:

Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki

  • Share/Bookmark

Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki

5.09.2018 ob 18:00

Zgodba o Šiškovi paravojaški strukturi na poligonih je spet pokazala, da so družbena omrežja dva koraka pred množičnimi mediji. Žalostno, ker novinarji potem tako radi bentijo, češ da izgubljajo bitko proti spletu. Mizeren argument.

A potem je sledil obrat: novinarji so pohiteli in danes za glavno zvezdo srhljivega postroja »obrambne skupine svobodnih ljudi dežele Štajerske« in tako imenovane štajerske varde, ki se po gozdovih sprehajajo s kalašnikovkami in sekirami, naredili Andreja Šiška. In njegove izjave.

Recimo: pri Delu in Večeru očitno ne vedo, komu se v takih primerih da besedo v naslovu. Odločili so se, da jo dajo njemu in s tem postanejo njegov promocijski zvočnik. S tem pa proizvedejo ravno učinek, ki ga ne bi smeli.

Oziroma v resnici celo zadostijo pričakovanjem, ki jih je Šiško izrazil že junija letos:

»Štajersko vardo smo ponovno ustanovili že lani 24. junija, a takrat noben medij o tem ni hotel poročati. Neka dežela mora imeti tudi oborožene formacije, ki so sposobne zagotoviti red in mer in sposobne nadzirati meje te dežele. To nima nobenega zveze s pravnim redom republike Slovenije. Skupina je ustanovljena izven tega pravnega reda, a z njim ni v nasprotju.« (Siol, 3. september 2018)

Šiško Delo odzivNaslov v prispevku Dela

Šiško Večer odzivNaslov v prispevku Večera

  • Share/Bookmark

Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije

1.09.2018 ob 09:33

Verjetno sem zadnja oseba v Sloveniji, ki bi gojila pričakovanje, da bo predsednik Borut Pahor obsodil sovražno in nestrpno govorico proti beguncem, v takem kontekstu pa tudi zadnjo naslovnico Demokracije, ki z grobimi vizualijami namiguje na »migrantsko kulturo posilstev«, ki preti Sloveniji in še zlasti slovenskim ženskam. No, vrh ledene gore in za ustvarjalce takega vsakodnevnega hujskaštva povsem normalna stvar.

O njegovi premišljeni nevtralnosti sem že nekajkrat obširno poročal, najbolj zgoščeno v analizi z naslovom Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu, v kateri sem pokazal, da je bil predsednik, ko se je bil ob eskalaciji sovražnega govora le prisiljen izreči, primarno zainteresiran za pravico do drugačnega mnenja in svobodo izražanja, šele mimogrede pa pripravljen ob najhujših ekscesih nameniti kakšno besedo o potrebi po dialogu, strpnosti in kar je še podobnih zanj nenevarnih imaginarnih floskul.

Poseg v svobodo tiska in govora

Današnji prispevek v TV Dnevniku javne radiotelevizije pa me je vendarle vrgel iz tira. Ob pričakovanju, kaj bo storil ob odkritih rasističnih namigih na omenjeni naslovnici, je potem prekašal samega sebe: po vseh kriterijih ksenofobno, strah in sovraštvo zbujajočo manipulacijo je mimogrede odpravil za zavrnitvijo po komentarju, češ da bi to pomenilo poseg v svobodo tiska in govora.

Pahor naslovnica Demokracije posilstvaGrafika iz TV Dnevnika: predsednik ne komentira

Argument je torej analogen zgornjemu: kadar koli vas kdo vpraša po kateri koli opredelitvi od sovražnega govora, lahko uporabite tak čudežen recept in ga zavrnete. Ker vam je svoboda tiska in govora ljubša izbira. In vanju ne želite posegati.

Povedano drugače: Pahor je razkril, v zaradi njegovega ravnokar opisanega načela ne moremo pričakovati, da bo kadarkoli v prihodnje obsodil kakšno od medijskih dejanj razpihovanja sovraštva. Če vzamemo sintagmo »poseg v svobodo tiska in govora« čisto dobesedno, pa to pomeni še nekaj, da ne bo komentiral niti kakšno od nemedijskih dejanj rasizma, netolerance in sovražnega govora. Čeprav je danes večina takih, ki so medijsko posredovana in fabricirana. Na kratko torej: ker bi se to lahko razumel kot poseg v naštete pravice in svobodo, od predsednika ne pričakujmo obsodb.

Pasivni prispevek k rasti sovraštva

No, takšno stališče je popolnoma nevzdržno za njegovo funkcijo, tudi takrat, ko se bizarno razglasi za »nemoralno neavtoriteto«. Je škandal brez primere in dokaz, da prvi državnik v Sloveniji pasivno prispeva k nekontrolirani rasti sovražnega in sovraštvenega govora.

K temu je dodati še nekaj: da je končno Pahor v opreki s samim sabo. Ker je v preteklosti v stiski pred obtožbami, da je glede tega tiho, že navajal sicer izrazito izmišljeni izgovor, češ doslej sem se že večkrat oglasil. Kar je potem moralo biti razumljeno kot poseg, ki ga po njegovi najnovejši izjavi ne bi smelo biti.

No, morda pa te opreke res ni. Kajti vsa javljanja so bila zelo podobna drugemu stavku iz objavljene grafike: »Njegova stališča o nujnosti medsebojnega spoštovanja pa so splošno znana«. Kar res zveni kot še ena zmagovita floskula na natečaju abstraktnosti in praznosti v izražanju ali bežanju od konkretne opredelitve. V na ta način izraženem stališču namreč ni nobene logične povezave s tem, kar bi moral obsoditi – Pahor ni dejal niti tega, da je omenjena naslovnica primer takšnega medsebojnega nespoštovanja. Zato bi na tem mestu lahko stal kateri koli stavek, recimo: »Njegova stališča o nujnosti uvedbe letalske obrambe pred točo pa so splošno znana«.

Demokracija kultura posilstev migranti begunciNaslovnica Demokracije v svojem hujskaškem elementu

Kot na radiu Erevan

V tej tragikomediji Pahorjeve (ne)odzivnosti na razrast ksenofobije v državi človek nehote pomisli, da so njegovi odgovori resnično strukturirani kot šala. Spomnimo se recimo na njihovo strukturo v nizu vicev o radiu Erevan, kjer komični učinek vedno znova vznikne med vprašanjem A in nemogočim odgovorom B, ki se vedno začenja s tistim »Načeloma da, vendar«. Naj navedem primer.

Vprašanje: Ali drži, da so pogoji v naših delovnih taboriščih odlični?

Odgovor: Načeloma da. Pred petimi leti eden od poslušalcev ni bil prepričan o tem, pa se je odločil zadevo raziskati. Kaže, da mu je tam tako všeč, da se še vedno ni vrnil.

Pahorjevi odgovori na vprašanja novinarke Eugenije Carl v citiranem dnevniku so, z nekaj moje pesniške svobode, podobni nečemu takemu:

Vprašanje: Ali drži, da kot predsednik republike obsojate razraščanje sovražnega govora do beguncev?

Odgovor: Načeloma da, vendar (a) to ni sovražni govor do beguncev, temveč do migrantov, (b) po moje je napak govoriti o sovražnem govoru, ker moramo zaščititi pravico do svobode tiska in govora, (c) medijske naslovnice o kulturi posilstva migrantov res niso prijetne, ampak sam ne bom tvegal, da bi bil narobe razumljen, (d) sem pa za medsebojno spoštovanje.

Žal ni smešno, ampak tako kot so sovjetske šale na svoj (politični) račun pomagale ljudem preživeti, bomo morali preživeti tudi tega predsednika.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

  • Share/Bookmark

Kolaboracija ni bila zločin. Pravijo na RTV.

26.07.2018 ob 15:16

Dr. Jože Dežman ima prav: vsak človek ima pravico do dostojnega pokopa in groba. V tem, da opravičuje kolaboracijo, se moti.

Ni mogoče reči, da moramo presojo prepustiti zgodovinarjem. V studiu sta sedela dva, ki sta se v vsem strinjala – in udrihala čez Pirjevce, Repete, Čepiče, Trohe, Guštine. Javno radiotelevizijo si ne bi smeli pustiti vzeti. Včeraj so se tam dokopali do prave zgodovinske resnice. Dr. Jože Možina v intervjuju z dr. Jožetom Dežmanom:

»Ja, če smem: pri nas se seveda govori o kolaboraciji kot o nekem ekvivalentu zločinu!«

Ja, seveda ni tako hudo, ker že velja točno nasprotje temu, če parafraziram: »No, pri nas na RTV Slovenija že govorimo o partizanstvu kot zločinu.«

Urednica oddaje je Lidija Hren, odgovorna urednica Manica J. Ambrožič.

Možina Dežman intervju

Možina uredniki oddaje Hren Manica Ambrožič

  • Share/Bookmark

Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika

26.07.2018 ob 15:15

Zgodba z »burkinijem«, ki zadnji teden pleni pozornost množičnih medijev in se je iz Janševih preselila v skoraj vse druge, na koncu pa od podpori poslancev SDS pljusknila še v parlament, je lep zgled domačega prekomernega »napihovanja« ksenofobije: ne samo, da ima nesrečna obiskovalka Term Vivat ponesrečeno letovalno izkušnjo, najbrž nič hudega sluteča ne more niti malo razumeti, zakaj in kako je postala »rjuharica«, kot so ji zasmehljivo dejali Janševi, ker pač ni mogla niti slutiti o bedni in nizkotni politični nestrpnosti v neki neznatni Sloveniji. Zato tudi ne, kako majhne, res nepomembne dražljaje in dogodke si tukaj zmagoviti politični akterji jemljejo za svojo sovraštveno agendo. Ker si jih, če je treba, tudi izmislijo.

Da bi kdo ne razumel narobe: ko omenjam prekomernost, ne ciljam na to, da je ksenofobija v »pravi meri« sprejemljiva, ker ni, temveč na značilnost domače politične folklore sovraštva,  ko se mora za svojo propagandne namene zadovoljiti že z bizarno majhnimi in zaradi tega praktično zdravi pameti komičnimi spodbudami, saj tistih večjih ni na vidiku. In tudi če bi bile, seveda, nestrpnost ne bi bila nič bolj sprejemljiva. Zaradi takih okoliščin lahko čisto mimogrede v mentalno zahojeni državi po spletu naključij postaneš neprostovoljna medijska zvezda.

Jelinčičevo prvo poslansko vprašanje

Javnemu linču »rjuharic« so se pridružili še na RTV Slovenija v včerajšnjem Dnevniku, kjer so reklamirali Jelinčičevo »prvo poslansko vprašanje«, kot so dejali, ministrici za zdravje. Zakaj? Ker mora ta menda skrbeti za javno zdravje v kopališčih, kot je v kamere pojasnilo še en politik, ki se ima zgolj ksenofobiji zahvaliti, da znova sedi v parlamentu. Nato je nonšalantno dodal, da je njena naloga urediti, kdo se sme kopati v slovenskih bazenih! No, to ni njena naloga, to je lahkotna in mizerna ksenofobna insinuacija. Je pa naloga javnega servisa, da ne daje prostora nevarnemu hujskaštvu proti muslimanom. A kaj, ko očitno Manica Janežič Ambrožič misli drugače – najbrž to, da je potrebno javnost informirati o poslanskih vprašanjih…

Jelinčič burkiniUtrinek iz Dnevnika RTV Slovenija (20.7.2018): kako legitimirati ksenofobijo

Koncept kužnosti in količina kalcija v krvi

Pred leti sem v kontekstu analize tehnik politične diskreditacije razvil koncept »kužnosti« – včasih je dovolj že, da ste se kje na ulici rokovali z politično kontaminirano osebo, pa bodo o vas objavili članek o tem, da ste kužni tudi vi. No, v primeru ksenofobije je ta spet postal aktualen, le da se z njim ne diskreditira političnega nasprotnika, ampak Drugega, okoli katerega gradimo čustva sovraštva. V Janševem mediju so na ta način povzeli potencialno kužnost kopalke iz Term Vivat, v kateri kot glavni akter skrbi za naše zdravje nastopa omenjeni magister farmacije. Seveda zgolj zato, da bi zakamufliral svojo ksenofobno idejo:

Jelinčiča predvsem skrbi, da takšno početje ogroža zdravje preostalih kopalcev, “saj naj ne bi bilo kopanje oblečenih osebkov z obutvijo na nogah v evropskih, tako tudi slovenskih javnih kopališčih, dovoljeno”. Ob tem je spomnil, kako zdravstvene inšpekcije ministrstva po dolgem in počez preverjajo zaposlene v firmah, ki imajo stik s strankami, jemljejo brise rok, preverjajo prostore in omarice zaposlenih ter tudi prostore, v katerih se izvajajo določeni procesi. “Tudi v bolnišnicah si osebje stalno umiva roke, prav tako pa so v bolnišničnih prostorih, kjer je fluktuacija obiskovalcev velika, nameščena razkužilna sredstva.”

Predsednik SNS ugotavlja, da glede na to, “da kopalka prihaja iz krajev, kjer je struktura bolezni, pa tudi njih razširjenost, popolnoma drugačna kot v kontinentalni Evropi, je možnost okužbe s pri nas neznanimi agensi zelo možna”. Kot magister farmacije opozarja, da “že samo pomanjkanje vitamina D vodi do motenj uravnavanja količine kalcija v krvi in je povezano s številnimi hudimi motnjami, vključno s kardiovaskularnimi boleznimi, diabetesom tipa 1, multiplo sklerozo in revmatoidnim ter še čem”. A so naštete bolezni mačji kašelj v primerjavi, da vzamemo v obzir “prenosljive oziroma infekcijske bolezni Afrike, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti in glive”, ter ki se lahko “širijo direktno ali indirektno z osebe na osebo”. Jelinčič ravno zaradi tega ocenjuje, da sta ravnanje in odgovor Term Vivat zaskrbljujoča.

burkini DemokracijaZgolj ena izmed zgodb v stampedu proti burkinijem v Janševi Demokraciji

Rasist in njegov sram (ki ga ni)

V skupini Danes je nov dan so zapisali vse bistveno, kar je treba vedeti o tej zgodbi: »Vsi vemo, da je rasizem neumen. To, da si mora nekdo s sovraštvom do »drugačnih« nabildati svojo šibko samopodobo, ni kakršen razlog za zaničevanje milijard ljudi na podlagi odtenka kože. A kako reagirati v primerih, ko razumski argumenti ne zaležejo?

Z vzponom Trumpa in t.i. alt-right so fašistična prepričanja spet postala moderna. Fasada radikalne desnice se je zgladila, rasisti so postali prisotnejši v javnem prostoru – s tem pa njihove nazadnjaške ideje spet širše družbeno sprejemljive.

Frank Turner na svoji novi plošči nekoliko okorno, a pomenljivo opeva potencialno strategijo protesta: doseči moramo, da se rasisti svojih idej in dejanj sramujejo. In očitno pristop deluje: če jih ne moremo prepričati v nasprotno, jim lahko damo vsaj javno vedeti, da so njihova prepričanja zmotna in sramotna, s svojim aktivnim pristopom, pa napravimo javni prostor bolj odprt za vse tiste brez neutemeljenih sovražnih idej.«

Kandidati za ministre

Sicer pa: le kaj bi bila SDS brez sirskih brivcev iz Roga in »rjuharic« iz Term Vivat? En prazen ništrc. Zato bi moral, že zaradi zaslug pri volilnem rezultatu, Janša nedvomno prvemu ponuditi mesto notranjega ministra, drugi pa mesto ministrice za zdravje.

  • Share/Bookmark

Butli, piškotkarji in modeli brez časti: kako in zakaj z njimi v koalicijo?

26.07.2018 ob 15:15

Danes je v pismu, ki ga je poslal Pahorju, prvak SDS sporočil, da v Državnem zboru nima potrebne večine za oblikovanje stabilne vlade. Dodal je, da pa obstaja možnost, da se takšna večina kljub vsemu oblikuje v naslednjih tednih. Izraz »stabilna vlada« je v sicer kratkem pismu uporabil petkrat.

Ko je Matej Tonin v prvem krogu pogajanj glede vladajoče koalicije zaloputnil vrata Marjanu Šarcu, je to bilo le nekaj dni po tistem, ko je za Janšo obveljal za Kučanovega sina. Čeprav je slednji naredil prvemu veliko uslugo s tem, ko je vsaj začasno zrušil možno koalicijo 5+1. Argument košarice Šarcu na koncu ni bil vsebinski, ampak »formalni«. Natanko tisti, ki ga zdaj po Toninu uporablja še Janša, češ Šarčeva koalicija ne bi bila stabilna in bu ohranjala konfliktnost, zaradi česar vanjo ne želi vstopiti. Hkrati je prvak NSI napovedal, da ne zapira vrat pri drugem krogu – kakor da bo v njem ta koalicija kaj bolj stabilna in takšna, kot si je želi! Pričakovani menever »bildanja«, napihovanja Nove Slovenije, ki si s tem želi močno dvigovati ceno, češ brez nas ne bo nič, ne na levi ne na desni.

Pogovori o uspešnosti rime?

S tem so se Toninovi spretno izognili tudi morebitni zameri s strani Janše, s katerim se je nato sestal že naslednji dan – torej s »Kučanovim sinom«. Vprašajmo se zdaj, kaj točno poraja stabilnost v domačih političnih razmerah – in kaj pripomore k njeni nestabilnosti?

Zmagovalec zadnjih parlamentarnih volitev je uspel tudi v zadnjih tednih zasmehovati praktično vse svoje politične sopotnike. Razen tiste v svojih vrstah – in pričakovano Boruta Pahorja. Je morda faktor te nestabilnosti že manifestiran v globoki kloaki domačijske politične govorice ki jih v Evropi težko najdemo par? Je postalo v Sloveniji nadvse samoumevno, da za pogajalsko mizo glede prihodnje vlade in ministrskih stolčkov komunicirate z nekom, ki vas je, celo po utečeni navadi, še prejšnji dan obilno zasmehoval in žalil? Naklonjenost množičnih medijev že imate, saj tega ne bodo sposobni problematizirati.

Tovrstna govorica je v teh krajih tako neznosno normalna, da je pomembnejša dilema od tega le še tista, zakaj so omenjeni mediji in širša javnost do nje nenormalno strpni, anemični in stoični. Kajti o čem sta se potem pogovarjala Janša in Tonin? O uspešnosti rime, ki jo je nedavno objavil prvi in se glasi »Milan Kučan nima sina, a nič ne de, ima Tonina?« Najbrž sta vse to preskočila.

Tonin Kučanov sin JJIzsek iz zapisa na Svet24: Tonin kot Kučanov sin

Hlinjenje neprizadetosti

Na to, kako pomemben element psihopolitike je diskreditacijski diskurz, analiziram že nekaj časa; toda nihče še ni poskušal sistematično izmeriti njegovih pravih učinkov na mentalno pohabo državljank in državljanov, njihovo percepcijo politike in splošno kulturo. Toda zakaj se politični akterji v Sloveniji pretvarjajo, da zasmehovanj in cinizmov na svoj račun ne slišijo in ne vidijo? Morda zato, ker ne želijo poglabljati slabih odnosov. Ker jim to praktično ustreza. S čimer zavestno normalizirajo Janšev diskurz – iz svojih pritlehnih računic. Ker bi bilo odgovoriti na isti način napaka – in res bi bila. A napaka je ob tem tudi molčati.

Logika dolgotrajne, v bistvu že kar permanentne politične retorične tehnike žalitev, norčevanja, diskreditacij in zasmehovanja, za katero se skriva bolj temeljna gesta sovraštva, nestrpnosti in izključevanja, je možna le zaradi pozicije moči, prezrcaljene v realna politična razmerja: Janša ve, da se govorici ne rabi odpovedati niti za hip, iz dveh razlogov.

Prvi je, da je solidno uspešna, da žanje učinke pri njegovi volilni bazi, jo homogenizira in ustvarja skupnega političnega sovražnika, ki »ni naš«; sicer jo zastruplja s sovraštvom, a jo mentalno disciplinira sebi v prid. Drugi je pragmatičen: izgubiti s takšno tehniko niti v tem hipu kaj prida ne more, saj v pat položaju sestavljanje vlade kvečjemu sledijo predčasne volitve, na katerih bo znova zmagal. Zaradi svoje zveste, že psihološko preparirane volilne baze, ki daleč presega podporo kateri od razbitih levosredinskih ali kvazilevosredinskih strank, če levih ne omenjamo. Ne pridobiva novih volivcev, a jih tudi ne izgublja: od tod luksuz nedostojnega besedičenja.

V praksi to pomeni, da se svojim retoričnim tehnikam prvak SDS nikoli ne rabi odpovedati, ker mu ne škodijo, hkrati pa tudi ne svoji neverodostojnosti: vabiti v koalicijo partnerje, ki jih simultano zasmehuješ in žališ, že sodi v tak register nesprejemljivega. Zato velja: njegova zmaga na volitvah ni bila zgolj politična, bila je tudi psihološka zmaga diskurza diskreditacij in zasmehovanja. Ta je postal legitimen, običajen, normaliziran in končno zmagovit. Njegova spirala se lahko kvečjemu le še nadaljuje, od manj ekstremnega k bolj norčavemu in nedostojnemu.

Janša butl CerarMiro Cerar, razglašen za butla

Butli, piškotkarji in modeli brez časti

Nič od tega ni novo, norčevanje, sarkazem in zasmehovanje so elementi te politične javne govorice že dolga leta – še zlasti na družbenih omrežjih. V zadnjem obdobju dveh let se je ta radikalizirala in žal eno preredkih meja dosegla v tvitu, namenjenem novinarkama RTV Slovenija, ki ju je razglasil za medijske prostitutke. K sreči sta ga uspešno tožili.

Logika sovraštva ima torej dve ločeni tarči. Prva zadeva zunajpolitično sfero v širšem smislu, največkrat ogrožujočega Drugega: izbrisane, skupnost LGBT, etnične manjšine, muslimane. Druga je znotrajpolitična, usmerjena v politične nasprotnike – ampak ti so potencialno vsi, ki ne želijo pod danimi pogoji sodelovati in paktirati s tabo. Ločnica je enostavna: eno so »naši«, zunaj te so drugi, »njihovi«.

Trenutno so Tonin, Jelinčič, Šarec, Židan, Cerar, Erjavec, Bratušek potencialni koalicijski partnerji. Ampak vsi po vrsti so ob sedanjem povabilu bili deležni Janševih zasmehovanj. Prej ali zdaj. Poslanska kolegica ga je prepričala s tvitom, da ima Šarec plan B – dopust. V drugih retvitih – in res gre največkrat za njih – brije norca iz Serpentinška, ga razglaša za Hitlerjevega oboževalca, pa seveda Kučanovega odposlanca. Hkrati se je ponorčeval iz nekaterih imen morebitnih prihodnjih ministrov. Ne gre spregledati, da rad diskreditira rafalno. Počez. In če to počne, lahko res v naslednjem koraku smiselno pričakuje, da se bodo odzvali povabilu v koalicijo?

Včasih diskreditacijski diskurz zaplava v izjemno nizke vode. Dejana Židana je dober teden nazaj skupaj s svojimi mediji napadel, češ da rad objema fante. K temu so priložili goro fotografij, ki menda dokazujejo zanimanje predsednika SD za moški spol. V tviterašem dopisovanju z njim se je nato pretvarjal: »So fotke ponaredek? Ali v čem je problem?«

JJ židan mediji objemi tvitJanša o Židanu in neponarejenih fotkah

Mira Cerarja je mimogrede razglasil za »butla«, »model brez časti«, seveda tudi Kučanovega odposlanca in nekoga, ki mu je ukradel volitve. Alenko Bratušek je, položeno na konja Vladimirju Putinu, zasmehoval v »scenariju za vestern v Tatrah«. Že omenjenemu Toninu je večkrat ponujal piškotke, kar je pač del internih norčavih žargonov, ki jih občasno vzpostavi za potrebe bolj učinkovitega smešenja.

JJ o ŠarecJanša o Serpentinšku kot potencialnem partnerju

Kolosalna bruna v očesu

Janša je danes v svojem pismu Pahorju obtožil množične medije, da »v javnosti načrtno vzpodbujajo (ne)kulturo izključevanja«. Mar ni povsem jasno, kdo dejansko izvaja takšno nekulturo, kdo ne opazi bruna v očesu? Oziroma, natančneje: kdo nesramno projicira lastna dejanja v druge?

Še več, naklonjeni novinarji v množičnih medijih v goste bolj vabijo politične lobiste v funkciji komentatorjev, ki ponavljajo Pahorjevo mantro o vključevanju, pogovoru in sodelovanju. Kdor bi analiziral goste Petre Kerčmar in Uroša Slaka v njunih večernih oddajah na POP TV, bo v raznih Miloših Čiričih, Matejih Makarovičih, Sebastjanih Jeretičih, Matevžih Tomšičih in podobnih analitikih takoj dojel poanto.

Pozivi k veliki koaliciji z relativnim zmagovalcem so pač pozivi k temu, da politične govorice norčavega izključevanja ne jemljemo resno, da jo dopuščamo in toleriramo. Ne zgolj govorico nestrpnosti, ksenofobije, islamofobije in sovraštva. Podobno velja za goste tretjega nacionalkinega kanala, ki ga usmerjata Jadranka Rebernik in Igor Pirkovič. Ta je postal že skoraj ekspozitura politične desnice, s posebnim poudarkom na afiniteti do stranke SDS in neplačnikov RTV prispevka.

Janša tvit Putin in BratušekJanševa zabava ob Bratuškovi in Putinu

Ne komentirajo

Seveda bi bilo razumno vprašanje, čemu si nekdo želi v koalicijo s samimi butli in Kučanovimi hlapci. A pomembna je tudi obratna reakcija. Dnevnikov prispevek danes poskuša najti odzive na politično govorico zasmehovanja in nestrpnosti pri politikih samih. Z neposrednim izzivom, tokrat strankama Marjana Šarca in Alenke Bratušek:

Ob tem se zastavlja vprašanje, katerim besedam v LMŠ in SAB bolj verjamejo – vabilu prvaka SDS na pogovore, ker brez njihove podpore ne more računati na oblikovanje vlade, ali odzivom Janše na twitterju? V LMŠ na naše vprašanje odgovarjajo: »Tvitov ne komentiramo. Je pa neprimerno pričakovati od nekoga vstop v koalicijo, hkrati ga pa z lažnimi novicami napadati v lastnih trač revijah.« V stranki Alenke Bratušek pa so nam posredovali sledeč odgovor: »Prejeli smo pisno vabilo SDS na pogovore za sestavo koalicije in kasneje, ko smo sodelovanje zavrnili, tudi preklic vabila. Večkrat smo že jasno povedali naše stališče o možnem sodelovanju v vladi, v kateri bi bila tudi SDS.«

Enkrat več se je pokazalo, da niti politiki sami ne znajo ali želijo obsoditi takšne govorice. Da se temu izogibajo v velikem loku. Lep zgled je izmikanje celo takrat, ko so sami neposredne žrtve ali so k temu neposredno izzvani.

Namesto tega, da bi stranke leve sredine v tednih mukotrpnih pogajanj, kjer vsakič nova papagajsko ponavljajo zgolj to, da z Janšo ne želijo sodelovati, izkoristile neverjetno medijsko minutažo, ki se jim ponuja v siceršnji povolilni inerciji političnega dogajanja, možnost vsakič znova zavračajo. S tem pa tudi čas za javno refleksijo in argumente o tem, zakaj Janševa politika, kar je sicer njihova začetna trditev, ni verodostojna in jo je vredno prezirati. Tudi na ta način padajo standardi domače politične kulture in še bolj argumentacije.

Več:

Miro Cerar je butl

Vse Janševe medijske prostitutke

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Janšev posvojeni diskreditacijski teror

  • Share/Bookmark

Pismo vodstva RTV Slovenija: kam je šla pravica do svobode izražanja?

26.07.2018 ob 15:14

Velenjski neonacistični plakati so po pričakovanju bili deležni dveh diametralno nasprotnih reakcij politike, javnosti in civilne družbe.  Na odziv organov pregona še čakamo. Po eni strani so številni politiki, tokrat celo Miro Cerar in Borut Pahor, sicer v primeru sovražnega govora do beguncev dolge mesece vztrajna abstinenta in tudi kasneje v tem precej omledna, obsodili omenjeno dejanje, po drugi so se k besedi javili tisti, ki so poskušali z retoričnimi triki pomen plakatov zmanjševati, njihovo avtorstvo pripisovati »komijem«, kot se je izrazil Janez Janša, se cinično posmehovati in jih relativizirati z omenjanjem velenjskih spomenikov, npr. Josipu Brozu Titu.

nacizem VelenjeVelenjski plakat, povzet po objavah na Facebooku

Odvetnica Lucija Ušaj, nedavno kandidatka SDS na parlamentarnih volitvah, evidentno navdušena nad neonacisti, ker imajo zanjo »več pameti in okusa kot kdorkoli drug«, je tudi do zaenkrat skritih velenjskih akterjev pokazala veliko razumevanja: »Sicer pa, kaj je narobe, če si za družino, za državo in za raso?«

Če bi analizirali večino odzivov, bi te lahko hitro razdelili na dve osnovni kategoriji ljudi: na tiste, ki neonacizem obsojajo, ter tiste druge, ki ga tako ali drugače ne jemljejo resno, ga relativizirajo ali se iz obsodbe posmehujejo.

Ušaj plakat VelenjePretvarjanje ali simpatija: odvetnica Lucija Ušaj in njen okus

Bati se Slovenije

V običajni tekmi javnega opredeljevanja je novinarka RTV Slovenija Špela Kožar na svojem Facebook profilu zapisala nekaj, kar se zdi vredno prebrati pozorno – zato, ker je nekaj njenih besed kasneje bilo deležnih javne graje s strani vodstva javne radiotelevizije:

Tole je viselo po (mojem) Velenju. Plakati so odstranjeni in prijava podana. No, fino. Komaj čakam, da bo Pahor spet poudaril, kako mora relativni zmagovalec (13 % vs 87 %!!) sestaviti vlado. In komaj čakam, da jeseni nekateri someščani spet obkljukajo skrajno Janševo politiko, tisti drugi pa ne gredo volit. #iFEARslovenia

Po tej objavi in še enem komentarju je bila novinarka močno izpostavljena politično konotiranemu in motiviranemu linču, diskreditacijam in zasmehovanjem s strani relativnega zmagovalca nedavnih volitev, s katerim večina strank (tudi) zaradi ravno takšnega sovraštvenega govora ne želi sodelovati pri sestavi vlade. S čimer je ta »skrajna politika« prikimila točno tisti oceni o sebi, nad katero je bila ogorčena: kakor da bi se v njej radikalno prepoznala.

Ker je Kožarjeva nato v nekem manjšem komentarju Janšo mimogrede označila za nevarnega, je ta na svojem tviterju zagrozil: »Bo vodstvo @RTV_Slovenijareklo kako na ta sovražni govor svoje novinarke ali se molče strinja?« In res, dovolj je bil le namig: vodstvo mu je, celo dobesedno so se na isti način podpisali, ob naznanitvi »sovražnega govora« (!) prisluhnilo in se odzvalo.

JJ sovražni govor KožarJanša in njegov apel vodstvu, ki je naletel na odprta vrata

Javno pismo brezimnega vodstva RTV Slovenija

Novinarka ni storila ničesar posebnega: podala je svojo presojo o nekem politiku. Nič več kot to. Zaradi tega jo je brezimno in nepodpisano »vodstvo RTV Slovenija«  javno okaralo in ukorilo. Njihovo pismo, vključno s podpisom, zaradi kasnejše analize navajam v celoti:

Odziv vodstva RTV Slovenija – komuniciranje na družabnih omrežjih

Vodstvo RTV Slovenija je 27. marca 2018 za svoje zaposlene objavilo posebno »Izjavo o odgovornem javnem ravnanju sodelavcev RTV Slovenija«, s katero je posebej opozorilo na Poklicna merila in načela novinarske etike, ki v 21. členu (http://www.rtvslo.si/poklicnamerila) zapovedujejo, da »novinarji, uredniki in drugi ustvarjalci radijskih in televizijskih programov s svojim javnim in političnim delovanjem, z dejavnostmi v prostem času, z zasebnimi posli in finančnimi interesi ne smejo zlorabiti položaja v RTV Slovenija, škodovati natančnosti, nepristranskosti in verodostojnosti programov RTV Slovenija, ogrožati ugleda in dobrega imena posameznikov ali celotnega javnega zavoda ter zaupanja poslušalcev in gledalcev v vsebino programov RTV Slovenija.«

Za izjavo smo se v vodstvu RTV Slovenija odločili, ker so se na družabnih omrežjih pojavili zapisi, kjer to osnovno vodilo delovanja vseh zaposlenih na RTV Slovenija ni bilo upoštevano. Vodstvo RTV Slovenija od vseh sodelavcev pričakuje, da ohranjajo dostojanstvo tudi v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih in v drugih medijih, ki dosežejo širšo javnost. Bistvo verodostojnosti je namreč osebna integriteta, in če gledalec oziroma poslušalec verjame osebi pred mikrofonom ali pred kamero, potem zaupa tudi njegovim mnenjem, izraženim v zasebnem življenju.

Ob pojavu plakatov z nacistično simboliko v Velenju so se na družabnem omrežju pojavile objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS.  Ob tem je hkrati izraženo tudi nespoštovanje do svojih kolegov v informativnem programu TV Slovenija. To je primer ravnanja, ki ni v čast novinarstvu in zaposlenim na RTV Slovenija.

Vodstvo RTV Slovenija bo vse vpletene še enkrat opozorilo, da takšno ravnanje ni dopustno. Ob tem vodstvo poudarja, da sporočila sodelavcev RTV Slovenija, ki jih objavljajo na spletnih omrežjih, ne izražajo stališč RTV Slovenija.

Vodstvo RTV Slovenija

Zakaj je odziv vodstva problematičen

Prepričan sem, da je omenjena reakcija problematična iz več razlogov. Naj jih naštejem.

Prvič. Čeprav novinarka ni omenjena, odziv nesporno referira predvsem nanjo. Toda težava je v tem, da je ocena netočna: da gre za »objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS«, ne more držati, ker Kožarjeva plakatov ni povezala s stranko SDS. Je pa storila nekaj drugega: njihov nastop je postavila v kontekst splošne govorice sovraštva in »skrajne politike« v državi. Če vodstvo s »povezovanjem« meri na avtorstvo, je njegov očitek zaposleni podtaknjen in krivičen. Tega pač ni zapisala. Če s »povezovanjem« meri na opis stanja duha, pa je novinarkina ocena točna in zatorej ne more biti očitek.

Drugič. Vodstvo zahteva od svojih sodelavcev, da »ohranjajo dostojanstvo« tudi »v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih«, pri čemer se sklicuje na osebno integriteto, ki bo podlaga zaupanju v novinarja, kar menda povzroča »verjetje« osebi. Potem sledi za obljubljeno izpeljavo nenavaden sklep: če bo gledalec ali poslušalec verjel novinarki ali novinarju, bo zaupal tudi njihovim mnenjem v zasebnem življenju. Bizarno, kajti vodstvo bi moralo seveda dokazati ravno nasprotno, namreč zakaj bi neka izrečena resnica v zasebnem življenju ogrozila ugled novinarja in posledično hiše, ki ji pripada. No, kako naj bi zapisi na družbenih omrežjih, ki so javni, šteli za »zasebno življenje«, ni niti malo pojasnjeno, je pa po drugi strani zelo jasno, da je po naši ustavi pravica do zasebnosti izrecno varovana.

Tretjič. Pismo popolnoma zgreši smisel 21. člena »Poklicnih meril in načel novinarske etike«, ki ga citira in na katerega se sklicuje. Ta nikakor ne regulira ravnanja zaposlenih v »zasebnem življenju«, temveč določa postopanje v primerih navzkrižnih osebnih interesov, pravic in dolžnosti, pri čemer ima v mislih, o čemer kasneje izčrpno govorijo dodani podčleni, se pravi navzkrižni interesi pri poslovnem in programskem sodelovanju, nastopanje in sodelovanje v konkurenčnih elektronskih medijih, komercialna dejavnost, finančno novinarstvo, prejemanje daril, nagrad in ugodnosti, politično, sindikalno in stanovsko dejavnost.

Kontekst citiranega člena zanesljivo ni, da bi lahko skozi njega izražanje stališč na Facebook profilu prepoznali za »politično delovanje« in še manj, da bi z njim bil dovoljen poseg v ustavno zajamčeno pravico do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Zdaj pa se zahteva vodstva bere ravno na tak način: pod pretvezo zaščite dobrega imena zavoda se bolj ali manj posredno opozarja, da »takšno ravnanje ni dopustno«, s čimer se korenito in nevarno posega v temeljne pravice zaposlenih.

Zasebno življenje Janeza Janše

Naj spomnim, da vodstvo po novem očitno zelo moti »zasebno življenje« svojih zaposlenih, veliko manj pa ga skrbi tisto pri Janezu Janši in njegovi stranki, kadar žali novinarje in urednike ter ne plačuje RTV prispevka – ali celo poziva k temu. Ko se je v predvolilnih soočenjih moral zagovarjati zaradi svojih poslanskih kandidatk, ki se navdušujejo nad neonacisti, je zamahnil z roko, češ da to ne more biti osrednja tema zanj, ki vendar rešuje Slovenijo – razen tega pa ima njegova kandidatka zelo majhno število sledilcev, je še dodal. In čeprav jih ima Špela Kožar še manj, je z zanj značilnimi dvojnimi vatli (eni zanj, drugi za vse ostale) takoj zahteval ukrepanje vodstva.

Še več, tudi po nastopu dr. Igorja Pribca in dr. Barbare Rajgelj v Odmevih na temo sovražnega govora ob velenjskih neonacističnih plakatov je včeraj nemudoma retvitnil žaljivo opazko, češ zakaj v studio goste, ki imajo psihične težave. Mar ni ravno to tista kultura, o kateri govori novinarka Špela Kožar?

Ta je nesporno javno opozorila na sovraštvo, ki ga širi njegova stranka – ki je ravnokar zmagala na volitvah – toda zdi se alarmantno, da vodstvo zavoda stopa na stran politikov, ki zganjajo hujskaštvo in pogrom proti novinarkam in novinarjem, in te dni ravno proti njej, namesto da bi jih poskušalo zaščititi. V omenjenem pismu o tem ne bomo našli niti besedice!

Odmevi Rajgelj psihičneJanševa ocena nastopa v Odmevih na teme velenjskih plakatov

Zakaj sovražnega govora ne preganjamo

Ob znova zbujenih pričakovanjih, da bo tokrat tožilstvo preganjalo velenjske storilce, bi se morali nehati slepiti: sovražnega govora ali spodbujanja k sovraštvu in nasilju v Sloveniji praktično ne preganjamo, na kar sem opozoril na več mestih. Zakaj? Kot že nakazano v primeru Cerarjevega (ne)odnosa do sovražnega govora, je težava z njim v Sloveniji sicer mnogo širša. Čeprav je njegov pregon generalni državni tožilec Drago Šketa uvrstil celo v svoj osebni program, nič ne kaže na izboljšavo stanja – 297. člen Kazenskega zakonika, ki je edina podlaga za tak pregon, je spisan in med kršitve javnega reda in miru umeščen tako katastrofalno, da bi nujno terjal spremembo. Še več, dikcija člena je radikalno nespretna do te mere, da se na njegovi podlagi slovenski tožilci lahko brez trohice sramu javno zaklinjajo, da sovražni govor po naši zakonodaji sploh ni kaznivo dejanje! Kar so tudi storili. Če ni, potem se res ne rabimo čuditi, zakaj ga ne preganjamo in ga tudi v tem primeru ne bomo, tudi če bodo storilce našli.

Ta člen sicer pravi, da se kaznuje tisti, ki »javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije«, a z bistvenim dodatkom, ki praktično nikoli ne more biti izpolnjen: da mora dejanje biti storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir. Seveda je ob nastopu izpolnitve tega pogoja praviloma že prepozno za pregon sovražnega govora, razen tega z njim nastopi druga kvalifikacija kaznivega dejanja.

V praksi to najbrž pomeni, da je pri nas uporaba nacističnih simbolov lahko le nekaznovana, k pregonu pa ne bo bistveno prispeval niti namen javnega spodbujanja sovraštva pri storilcu, saj je ta, kot rečeno, opremljen s skoraj nedosegljivimi in nesmiselnimi dodanimi zahtevami, o čemer smo se lahko nazadnje podučili v stališču Vrhovnega državnega stališča v zadevi Erlah. Naj spomnim: takrat za začetek pregona ni zadostovalo niti to, da je publicist – nepresenetljivo takrat še član SDS – neposredno predlagal streljanje beguncev na slovenski meji.

Še več politizacije, ne manj

Vodstvo RTV Slovenija je s svojim zadnjim javnim apelom prekoračilo mejo svojih pristojnosti in nedopustno poseglo v pravico do svobode izražanja svojih novinark in novinarjev. Tovrstna praksa lahko pripelje do številnim šikaniranj, internih ukorov »nepokornim« in posledično nagrajevanja »lojalnih« in neproblematičnih sodelavcev, dvojnih vatlov za nam všečne in nam nevšečne, obenem pa tudi spontanih in nespontanih ravnanj v skladu s političnim zahtevami, tudi pritiski in diskvalifikacijami, pred katerimi pa novinarji, najmanj v tem primeru, praviloma niso deležni zadostne zaščite delodajalca.

Na ta način v slovenski medijski prostor in še bolj prostor družbenih omrežij vedno bolj vdira in postaja legitimna moč brutalne politične diskvalifikacije in ne moč argumenta. Špela Kožar ni storila tega, kar ji je bilo očitano, obenem pa je na svojem Facebook profilu povedala nekaj, kar je res. Te vrste disciplinizacija z nevarnimi posegi v »zasebno življenje«, če znova uporabim dikcijo vodstva, lahko vodi le v eno smer: še večjo politizacijo javnega servisa.

Več:

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

Katera stališča o beguncih ne pridejo v medije

  • Share/Bookmark

Najprej Slovenija: o ukradenem sloganu in malem možu

19.02.2018 ob 18:22

Predsednik SDS-a Janez Janša je na slavnostni akademiji ob 29. obletnici ustanovitve stranke napovedal, da bo razgradil globoko državo in jo »nadomestili z državo druge republike«. Brez besed o normalnosti, to pot sicer brez epopejske sproščenosti, ni šlo.

Pri tem je poudaril pomen ohranitve slovenske identitete in samozavesti, so dejali na MMC RTV, zaradi česar je po njegovih besedah treba Slovenijo postaviti na prvo mesto: »Najprej Slovenija, potem drugi.«

Janša Najprej SlovenijaMMC RTV: vse je že v naslovu

Seveda, najprej Trump, potem Janša. Ta imeniten nacionalistični slogan, ob katerem zanesljivo vzplapolajo najbolj plemenita čustva, skrit za nekakšen ekonomski protekcionizem, je dobesedno ukraden ameriškemu predsedniku – saj je vendar vmes postal znamenit. Amerika najprej je zdaj postala Slovenija najprej. No, v domači inačici sledi še semantični dodatek: potem šele pridejo na vrsto drugi. Za tiste, ki ne bi takoj razumeli.

Nacionalistični potencial

Ne vemo še zagotovo, na kaj točno z njim prvak SDS meri: pri njegovem ameriškem zgledu je bil slogan predvolilno geslo, kasneje je postalo najmočnejši poudarek njegovega inavguralnega govora, v osnovi pa ta nevarna ideja, utemeljena na nekakšnem ekonomskem antiglobalizmu in egoističnem političnem izolacionizmu, vsebuje eksploziven nacionalistični in populistični potencial.

Janša ni prvi, ki je v teh krajih plonkal pri Trumpu. Njegov pobegli poslanec Andrej Čuš je že decembra 2016 ustanovil gibanje »Najprej Slovenija«. Se pravi, da po malem svoja borbena gesla plonka že od tistega, ki plonka. Kasneje je poslanec, ko so mu v njegovi takrat že bivši SDS želeli podtakniti »kokainsko afero« in ga čim bolj umazati, v nekem intervjuju z grenkobo povedal, da bi ga Janša »najraje utopil v žlici vode«.

Danes sta se znašla na isti žlici nacionalizma in poskušata zanetiti požar. Najbolj prav bi jima prišla nova begunska kalvarija. Tudi sicer bo intrigantno spremljati dvoboj ali večboj, kdo si bo bolj lastil »prvenstvo« Slovenije. Kateri od njiju bo želel biti najprej Slovenec in najprej poskrbeti za državo.

Najprejšnjost na karikaturi

Zdi se torej, da štiri mesece pred volitvami dobivamo nov slogan predsednika SDS. Kako pogosto bo res uporabljen, bomo še videli. Po sproščeni, kasneje normalni, je trenutno nacionalizem ujet v geslo o »najprejšnjosti«.

Karikaturist slovaškega porekla Marian Kamensky, ki danes živi na Dunaju, je točno pred letom dni objavil pomenljivo karikaturo, na kateri so najboljši slovenski zet, predsednik nizozemske Stranke za svobodo (PVV) Geert Wilders, avstrijski svobodnjak Norbert Hofer, danes minister za infrastrukturo in promet, pred tem neuspešni kandidat svobodnjakov na lanskih predsedniških volitvah, nato bivši vodja britanske evroskeptične stranke Ukip, Nigel Farage, predsednica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen in bivša sopredsednica skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), Frauke Petry.

America First HitlerKarikatura Mariana Kamenskyja: manjka ‘Slovenia first’

Vsak za svojo državo vzklika svoj »najprej«: Amerika najprej, Nizozemska najprej, Avstrija najprej, Francija najprej, Anglija najprej, Nemčija najprej. Ko bi karikaturist le vedel in poznal Čuša, danes Janšo, bi moral na svojo karikaturo uvrstiti še Slovenijo. Res je, da bi zaradi plagiatorskih nagibov imel rahlo težavo, koga upodobiti – ali političnega Goljata ali tistega, ki bi ga ta utopil v žlici vode.

Po Blairu Trump

V bistvu bi Kamensky smel karikaturo spremeniti tudi po neki dodatni nujnosti. Kajti našteti politiki, Wilders, Hofer, Farage, Le Pen in Petry, pri Trumpu niso plonkali na direkten način, kot to počnemo v Sloveniji. Se še kdo spomni znamenitega Blairovega govora v Janševi režiji? Takrat sem štel: prepisanih je bilo najmanj 15 stavkov, od tega je povzetih vsaj sedem zelo specifičnih stavčnih zvez in pojmov. Sosledja stavkov so bila ista. Če smo vse prepisane strnili v celoto, je šlo takrat za vsaj 145 besed. Verjetnost, da  Janša ne bi poznal Blairovega govora in se zato slovenske besede po naključju ujemajo z ustreznimi 93 besedami v angleščini, bi, upoštevajoč kombinatoriko, rastla eksponentno.

Mali mož, ki ne more spati

Tokrat je ukraden slogan. Najbrž bomo olepševalno temu dejali kako drugače. Da je le uporabljen. A najpomembnejši del prej omenjene karikature je tisti v ozadju. Mali mož, kot ga je lani poimenoval papež Frančišek, se počasi kobaca iz groba, na katerem piše »sovraštvo«. Razlog za njegovo vstajenje je zapisan v oblačku ob njem: »Tako hrupno je tukaj, ne morem spati.«

Janša je včeraj na akademiji omenjal, da je prišel »čas za prebujanje«. Parola, kakršno smo slišali včeraj, nekaj mesecev pred volitvami, lahko vodi do ravno tega: prebujenja malega moža v državi, kjer želi ista stranka na vse kriplje zakrpati luknjo v slovenski zastavi, navrtani z nosečniškim trebuhom. Najprej zastava, potem umetnost. Oziroma, kot je grozeče včeraj povedal Janša: storili bomo vse. Čisto vse.

Več:

O Janševem plagiatu

  • Share/Bookmark

Jakov Fak: med ksenofobijo ljudi in nestrpnostjo novinarjev

30.01.2018 ob 11:21

Biatlonec Jakov Fak si ne bo premislil, na olimpijskih igrah ne bo nosil slovenske zastave. Njegova odločitev, da zavrne povabilo, je močno pretresla slovensko javnost in sprožila številne polemike o slovenski ksenofobni mentaliteti. Oziroma tem, kar so člani Olimpijskega komiteja Slovenije v svojem javnem pismu označili za »primitivizem in zaplankanost«:

Odločitev Jakova Faka, ki je zaradi negativnih odzivov v javnosti odstopil od kandidature za nosilca slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger v Pjongčangu, je med Slovenci dobre volje in svetovnega nazora povzročila pravi vihar. Zdi se, da smo v reakciji na primitivizem in zaplankanost, nato s konsenzom, izrazili vso podporo biatloncu, ki bo na enem največjih globalnih dogodkov v letu 2018 zastopal barve Slovenije.

Jakov Fak se vsem, ki mu izražate podporo, ga pozivate in prosite naj si vendarle premisli, iskreno zahvaljuje. Žal svoje odločitve ne bo spremenil. To je potrebno spoštovati. V tem trenutku je nujno športniku zagotoviti mir in osredotočenost na treninge, saj je v zaključni fazi priprav za olimpijske igre v Pjongčangu.

Nacionalizem v športu

Sem med tistimi, ki ravno v takem spoznanju vidijo hvalevreden rezultat znotraj zelo nehvalevrednega vzorca obnašanja. Zakaj? Ker se dejansko redko zgodi, da se v slovenski družbi o lastni ksenofobiji, nestrpnosti in sovraštvu sploh pogovarjamo – kajti ob izbrisanih, LGBT skupnosti, beguncih, muslimanih, Judih se tako rekoč ne moremo, ne da bi pomemben del politike in državljanov preprosto »mislil drugače« in nevtraliziral učinke razprave.

Fak je zato postal točka, kjer celo najbolj vztrajni netilci sovraštva, skupaj z npr. predstavniki desnice in njene politike, niso pripravljeni reči, da ne bi smel nositi zastave; kakor da bi potrebovali primer iz športa ter slovenskega športnika z imenitnim znanjem slovenskega jezika, da bi končno znali to ugotoviti. Kakor da bi potrebovali neko neideološko, politike izpraznjeno sfero življenja, morda vsaj pretežno, kjer je primitivni in zaplankani množici, če uporabim zgornji izraz olimpijskih funkcionarjev, lažje dopovedati, da je s ksenofobijo z netolerantnimi in nacionalističnimi vzgibi vred nekaj hudo narobe, kajti ob beguncih jim tega ne bomo mogli. Ali jim bomo bistveno težje.

Fak Delo intervju umik razlog 24ur 27.1.1824ur.com in prispevek o razlogih za umik

Ksenofobija in konsenz

Nobenega dvoma ni, da je v strukturnem smislu ksenofobija do Hrvatov, ki je v temelju predsodkov do biatlonca Faka, povsem enaka kot v vseh drugih naštetih primerih. A smo se vsaj v primeru biatlonca očitno bolj strinjali in našli konsenz v obsodbi, kot bi ga pri kakšnem drugem izključenem Drugem,  v katerega projiciramo svoje strahove. Malce paradoksalno nas je torej uspel zbližati in poenotiti v boju proti nestrpnosti, kar je že skoraj zgodovinski dosežek. Vendarle v tej zgodbi ni vse tako rožnato.

Slaba novica za iskalce sovraštva v celoti je bila, da ga ni bilo zaznati v neizmernih količinah. Še več, ker športnik ni želel navesti materialne evidence za svojo odločitev, ni povsem jasno, na katere spletne komentarje je pri tem meril.

A tudi če jih ni, si jih zlahka predstavljamo. Sam sem jih našel kar nekaj po izbruhu afere, takšne torej, ki post festum pritrjujejo nacionalistični ksenofobiji sicer predvidljivega spletnega komentariata:

Fak komentarji post 1

Fak komentarji post 2Nekaj prepoznavnih komentarjev: 24ur.com in MMC RTV SLO

Fak news

Toliko o tistih, predvsem na politični desnici, ki so želeli obstoj komentarjev zanikati in Faku pripisati neresnicoljubnost ali vsaj posredno namigovati, da ima prebujno domišljijo, morda neke druge razloge. Dr. Matevž Tomšič je, skupaj z Janezom Janšo, pomislil celo na nekakšne »fake news«, ne »Fak news«.

Še bolj zanimivi so bili odzivi, da bi moral pokazati manj občutljivosti in preprosto računati z domačo spletno folkloristiko, v skladu s katero so določene doze sovražnega govora v naši imenitni državi itak normalizirane in razložljive s trolanjem. Zaradi česar je biatlonec preprosto menda čisto medijsko nepismen.

Janša Tomšič FakTomšič in Janša o “fake news” zaroti levice

Kaj pa novinarji?

Najbolj pa me je osupnilo dejstvo, da so mediji povsem spregledali močnejšega od dveh razlogov za Fakovo odločitev, da zavrne podeljeno možnost nošenja zastave.

V sobotnem prispevku v dnevniku POP TV, podobno tudi v današnjem Delu, lahko z nekaj presenetljivimi težavami sploh najdemo integralno stališče sicer v molk zavitega športnika, saj smo v medijskih poročilih prejkone bili deležni le fragmentov in izpeljanih novinarskih interpretacij. Naj jo citiram po Delu v celoti:

»V veliko čast mi je bilo, ko so me v OKS povabili kot kandidata za zastavonošo. Do zdaj sem se na sleherni tekmi za Slovenijo trudil po najboljših močeh, se veselil uspehov, poskušal izboljšati dosežke, ko mi ni šlo,« je poudaril ob svoji odločitvi in jo nato obrazložil:

»Očitno nekateri menijo, da nisem primeren za to častno vlogo, ker nisem tu rojen. Po rodu sem Hrvat in tega ne bom zanikal, a hkrati prav ponosno nastopam za Slovenijo. Razočaran sem bil ob branju nekaterih klepetalnic na spletu, čeprav vem, da to ni merodajno mnenje ljudstva. Ko pa so me poklicali iz športnega časnika in me spraševali, češ ali se počutim sposoben za to vlogo ter za koga bi navijal med Slovenijo in Hrvaško, se nisem hotel več izpostavljati in morda še sodelovati v arbitražnem sporu. Tudi družino želim obvarovati nevšečnosti. Res mi je žal, toda če sem komu kamen spotike, se raje umaknem.«

Sodelovanje v arbitražnem sporazumu

Fakova izjava nam daje slutiti, da spletne klepetalnice niso bile zadostni razlog za njegovo odločitev po umiku – v resnici omenja kar svoje intenzivno zavedanje, da te ne morejo biti dober kriterij za presojo mnenja večine. V medijskih reciklažah zgodbe manj navzoč poudarek zadeva v resnici vlogo medijev – konkretneje »športni časnik«. In teh pri nas res ni veliko.

Biatlonec torej kot razlog svoje odločitve in dogodek, ki je sodu izbil dno, navaja klice in nestrpna vprašanja novinarjev, sploh v kontekstu sosedskih prerekanj okoli meje in arbitraže. Res se mi zdi precej nenavadno, da se je dosedanja javna razprava v celoti zgostila le okoli odgovornosti anonimnih in neopredeljivih posameznikov s spleta, medtem ko novinarji prsta niso znali niti za hip usmeriti proti sebi. Navzlic dejstvu, da je bil v tem segmentu, kar se opisa tiče, bolj določen.

Zato bom provokativno na koncu zapisal tole: kaj pa, če se je Fak odpovedal ugledni vlogi na olimpijskih igrah (tudi) zaradi preveč ksenofobnih in nestrpnih novinarjev? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi nam mediji v svojih poročilih to znali povedati?

  • Share/Bookmark

Jakov Fak: med ksenofobijo ljudi in nestrpnostjo novinarjev

30.01.2018 ob 11:20

Biatlonec Jakov Fak si ne bo premislil, na olimpijskih igrah ne bo nosil slovenske zastave. Njegova odločitev, da zavrne povabilo, je močno pretresla slovensko javnost in sprožila številne polemike o slovenski ksenofobni mentaliteti. Oziroma tem, kar so člani Olimpijskega komiteja Slovenije v svojem javnem pismu označili za »primitivizem in zaplankanost«:

Odločitev Jakova Faka, ki je zaradi negativnih odzivov v javnosti odstopil od kandidature za nosilca slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger v Pjongčangu, je med Slovenci dobre volje in svetovnega nazora povzročila pravi vihar. Zdi se, da smo v reakciji na primitivizem in zaplankanost, nato s konsenzom, izrazili vso podporo biatloncu, ki bo na enem največjih globalnih dogodkov v letu 2018 zastopal barve Slovenije.

Jakov Fak se vsem, ki mu izražate podporo, ga pozivate in prosite naj si vendarle premisli, iskreno zahvaljuje. Žal svoje odločitve ne bo spremenil. To je potrebno spoštovati. V tem trenutku je nujno športniku zagotoviti mir in osredotočenost na treninge, saj je v zaključni fazi priprav za olimpijske igre v Pjongčangu.

Nacionalizem v športu

Sem med tistimi, ki ravno v takem spoznanju vidijo hvalevreden rezultat znotraj zelo nehvalevrednega vzorca obnašanja. Zakaj? Ker se dejansko redko zgodi, da se v slovenski družbi o lastni ksenofobiji, nestrpnosti in sovraštvu sploh pogovarjamo – kajti ob izbrisanih, LGBT skupnosti, beguncih, muslimanih, Judih se tako rekoč ne moremo, ne da bi pomemben del politike in državljanov preprosto »mislil drugače« in nevtraliziral učinke razprave.

Fak je zato postal točka, kjer celo najbolj vztrajni netilci sovraštva, skupaj z npr. predstavniki desnice in njene politike, niso pripravljeni reči, da ne bi smel nositi zastave; kakor da bi potrebovali primer iz športa ter slovenskega športnika z imenitnim znanjem slovenskega jezika, da bi končno znali to ugotoviti. Kakor da bi potrebovali neko neideološko, politike izpraznjeno sfero življenja, morda vsaj pretežno, kjer je primitivni in zaplankani množici, če uporabim zgornji izraz olimpijskih funkcionarjev, lažje dopovedati, da je s ksenofobijo z netolerantnimi in nacionalističnimi vzgibi vred nekaj hudo narobe, kajti ob beguncih jim tega ne bomo mogli. Ali jim bomo bistveno težje.

Fak Delo intervju umik razlog 24ur 27.1.1824ur.com in prispevek o razlogih za umik

Ksenofobija in konsenz

Nobenega dvoma ni, da je v strukturnem smislu ksenofobija do Hrvatov, ki je v temelju predsodkov do biatlonca Faka, povsem enaka kot v vseh drugih naštetih primerih. A smo se vsaj v primeru biatlonca očitno bolj strinjali in našli konsenz v obsodbi, kot bi ga pri kakšnem drugem izključenem Drugem,  v katerega projiciramo svoje strahove. Malce paradoksalno nas je torej uspel zbližati in poenotiti v boju proti nestrpnosti, kar je že skoraj zgodovinski dosežek. Vendarle v tej zgodbi ni vse tako rožnato.

Slaba novica za iskalce sovraštva v celoti je bila, da ga ni bilo zaznati v neizmernih količinah. Še več, ker športnik ni želel navesti materialne evidence za svojo odločitev, ni povsem jasno, na katere spletne komentarje je pri tem meril.

A tudi če jih ni, si jih zlahka predstavljamo. Sam sem jih našel kar nekaj po izbruhu afere, takšne torej, ki post festum pritrjujejo nacionalistični ksenofobiji sicer predvidljivega spletnega komentariata:

Fak komentarji post 1

Fak komentarji post 2Nekaj prepoznavnih komentarjev: 24ur.com in MMC RTV SLO

Fak news

Toliko o tistih, predvsem na politični desnici, ki so želeli obstoj komentarjev zanikati in Faku pripisati neresnicoljubnost ali vsaj posredno namigovati, da ima prebujno domišljijo, morda neke druge razloge. Dr. Matevž Tomšič je, skupaj z Janezom Janšo, pomislil celo na nekakšne »fake news«, ne »Fak news«.

Še bolj zanimivi so bili odzivi, da bi moral pokazati manj občutljivosti in preprosto računati z domačo spletno folkloristiko, v skladu s katero so določene doze sovražnega govora v naši imenitni državi itak normalizirane in razložljive s trolanjem. Zaradi česar je biatlonec preprosto menda čisto medijsko nepismen.

Janša Tomšič FakTomšič in Janša o “fake news” zaroti levice

Kaj pa novinarji?

Najbolj pa me je osupnilo dejstvo, da so mediji povsem spregledali močnejšega od dveh razlogov za Fakovo odločitev, da zavrne podeljeno možnost nošenja zastave.

V sobotnem prispevku v dnevniku POP TV, podobno tudi v današnjem Delu, lahko z nekaj presenetljivimi težavami sploh najdemo integralno stališče sicer v molk zavitega športnika, saj smo v medijskih poročilih prejkone bili deležni le fragmentov in izpeljanih novinarskih interpretacij. Naj jo citiram po Delu v celoti:

»V veliko čast mi je bilo, ko so me v OKS povabili kot kandidata za zastavonošo. Do zdaj sem se na sleherni tekmi za Slovenijo trudil po najboljših močeh, se veselil uspehov, poskušal izboljšati dosežke, ko mi ni šlo,« je poudaril ob svoji odločitvi in jo nato obrazložil:

»Očitno nekateri menijo, da nisem primeren za to častno vlogo, ker nisem tu rojen. Po rodu sem Hrvat in tega ne bom zanikal, a hkrati prav ponosno nastopam za Slovenijo. Razočaran sem bil ob branju nekaterih klepetalnic na spletu, čeprav vem, da to ni merodajno mnenje ljudstva. Ko pa so me poklicali iz športnega časnika in me spraševali, češ ali se počutim sposoben za to vlogo ter za koga bi navijal med Slovenijo in Hrvaško, se nisem hotel več izpostavljati in morda še sodelovati v arbitražnem sporu. Tudi družino želim obvarovati nevšečnosti. Res mi je žal, toda če sem komu kamen spotike, se raje umaknem.«

Sodelovanje v arbitražnem sporazumu

Fakova izjava nam daje slutiti, da spletne klepetalnice niso bile zadostni razlog za njegovo odločitev po umiku – v resnici omenja kar svoje intenzivno zavedanje, da te ne morejo biti dober kriterij za presojo mnenja večine. V medijskih reciklažah zgodbe manj navzoč poudarek zadeva v resnici vlogo medijev – konkretneje »športni časnik«. In teh pri nas res ni veliko.

Biatlonec torej kot razlog svoje odločitve in dogodek, ki je sodu izbil dno, navaja klice in nestrpna vprašanja novinarjev, sploh v kontekstu sosedskih prerekanj okoli meje in arbitraže. Res se mi zdi precej nenavadno, da se je dosedanja javna razprava v celoti zgostila le okoli odgovornosti anonimnih in neopredeljivih posameznikov s spleta, medtem ko novinarji prsta niso znali niti za hip usmeriti proti sebi. Navzlic dejstvu, da je bil v tem segmentu, kar se opisa tiče, bolj določen.

Zato bom provokativno na koncu zapisal tole: kaj pa, če se je Fak odpovedal ugledni vlogi na olimpijskih igrah (tudi) zaradi preveč ksenofobnih in nestrpnih novinarjev? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi nam mediji v svojih poročilih to znali povedati?

  • Share/Bookmark

Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo

30.01.2018 ob 11:19

Danes je Bojan Požar objavil fotografijo bizarnega transparenta z včerajšnje stavke javnega sektorja – na fotografiji je dr. Simon Zupan s Filozofske fakultete v Mariboru, v rokah pa ima transparent, na katerega je pesnik zapisal rimo: »Zdaj prišel je čas, da Alenka reši nas«.

Pozareport stavka fakePožarjev zapis o Bandellijevem tvitu

Pred nami je »fake« fotografija, šolski primerek fotomontaže. Kar je morda dobra novica za Alenko Bratušek, je slaba za resnico in njej zavezano novinarstvo.  Omenjeni je na svojem portalu povzel navdušeni tviter zapis župana občine Komen, Marka Bandellija, zvestega člana stranke omenjene političarke.

Njegov predvolilni zapis se v celoti glasi:

Predragi prijatelji. To morate delit naprej.

Napis, ki potrjuje zakaj smo se in se bomo  borili, vestno in pošteno za nas vse, za našo državo. Danes, v Lj.

Hvala.

(Stranka Alenke Bratušek bomo volili junija, zanesljivo)

@StrankaAB @ABratusek @pavlijj @RomanJakic @MasaKociper

Te dni spet poslušamo posmehljivi podton, usmerjen v stavkajoče, blanširan z običajnimi predsodki do parazitskega javnega sektorja. Vsaj v zgornjem primeru, kjer so videti kot nekaj politično motiviranega, se razblinijo v nič, ko ugotovimo, da je omenjena fotografija »fake news« zelo primitivne sorte.

Stavkajoči predavatelj ni imel nikakršne želje po promoviranju nekdanje predsednice vlade, temu načelu je kvečjemu sledil omenjeni župan brez moralnih zadržkov in fotografijo preprosto ponaredil.

Fotografija je ukradena s strani Žurnala24, avtor fotografije je Saša Despot, na transparentu pa dejansko piše »Ne jamram, stavkam«:

stavka original žurnal 1Izvorna fotografija Žurnala24, fotografa Saše Despota

Original je dostopen na strani Žurnala24, tukaj in tukaj.

Sicer pa so v Stranki Alenke Bratušek na opozorilo glede neresničnosti fotografije svoj retvit izbrisali, zraven pa dodali komentar, ki dobro definira njihovo raven duhovitosti:

Malo v šali malo za res, “fake news” napis na plakatu je bil boljši od originala

V trenutku, ko to pišem, omenjeni župan še ni odstranil svojega remek dela. Pa bi ga moral, kot bi se moral opravičiti.

Očitno je prišel čas, ko bi se Alenkini politični privrženci radi reševali z grobimi manipulacijami. Dvomim, da bodo takšne lažne fotografije v pomoč njej, še manj bodo reševale nas.

Bandelli poslanec stavka fakeŠe Bandellijeva originalna objava s fotomontažo

  • Share/Bookmark

Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo

30.01.2018 ob 11:17

Danes je Bojan Požar objavil fotografijo bizarnega transparenta z včerajšnje stavke javnega sektorja – na fotografiji je dr. Simon Zupan s Filozofske fakultete v Mariboru, v rokah pa ima transparent, na katerega je pesnik zapisal rimo: »Zdaj prišel je čas, da Alenka reši nas«.

Pozareport stavka fakePožarjev zapis o Bandellijevem tvitu

Pred nami je »fake« fotografija, šolski primerek fotomontaže. Kar je morda dobra novica za Alenko Bratušek, je slaba za resnico in njej zavezano novinarstvo.  Omenjeni je na svojem portalu povzel navdušeni tviter zapis župana občine Komen, Marka Bandellija, zvestega člana stranke omenjene političarke.

Njegov predvolilni zapis se v celoti glasi:

Predragi prijatelji. To morate delit naprej.

Napis, ki potrjuje zakaj smo se in se bomo  borili, vestno in pošteno za nas vse, za našo državo. Danes, v Lj.

Hvala.

(Stranka Alenke Bratušek bomo volili junija, zanesljivo)

@StrankaAB @ABratusek @pavlijj @RomanJakic @MasaKociper

Te dni spet poslušamo posmehljivi podton, usmerjen v stavkajoče, blanširan z običajnimi predsodki do parazitskega javnega sektorja. Vsaj v zgornjem primeru, kjer so videti kot nekaj politično motiviranega, se razblinijo v nič, ko ugotovimo, da je omenjena fotografija »fake news« zelo primitivne sorte.

Stavkajoči predavatelj ni imel nikakršne želje po promoviranju nekdanje predsednice vlade, temu načelu je kvečjemu sledil omenjeni župan brez moralnih zadržkov in fotografijo preprosto ponaredil.

Fotografija je ukradena s strani Žurnala24, avtor fotografije je Saša Despot, na transparentu pa dejansko piše »Ne jamram, stavkam«:

stavka original žurnal 1Izvorna fotografija Žurnala24, fotografa Saše Despota

Original je dostopen na strani Žurnala24, tukaj in tukaj.

Sicer pa so v Stranki Alenke Bratušek na opozorilo glede neresničnosti fotografije svoj retvit izbrisali, zraven pa dodali komentar, ki dobro definira njihovo raven duhovitosti:

Malo v šali malo za res, “fake news” napis na plakatu je bil boljši od originala

V trenutku, ko to pišem, omenjeni župan še ni odstranil svojega remek dela. Pa bi ga moral, kot bi se moral opravičiti.

Očitno je prišel čas, ko bi se Alenkini politični privrženci radi reševali z grobimi manipulacijami. Dvomim, da bodo takšne lažne fotografije v pomoč njej, še manj bodo reševale nas.

Bandelli poslanec stavka fakeŠe Bandellijeva originalna objava s fotomontažo

  • Share/Bookmark

Tanja Gobec kot novica

12.10.2017 ob 11:24

Težko bi rekli, da ima kakšen globok smisel igrati moralno policijo, če se na TV Slovenija pojavi voditelj dobre volje. Ker ni storil kakšnega močno velikega besednega zdrsa ali padel pod mizo, mu bodo v imenu človečnosti številni gledalci poskušali tudi nemudoma oprostiti.

Ko se je to zgodilo Tanji Gobec, so gledalci že ob redni nekajstavčni napovedi vsebine Odmevov v osrednjem TV Dnevniku vedeli, da je nekaj močno narobe: zaradi rahlih besednih lapsusov, upočasnjenega govora in oteženega izgovarjanja določenih besed. Na kar kaže posnetek uporabnika youtuba:

https://www.youtube.com/watch?v=HsrdymKllRo

Ključna težava je prejkone drugje. Kar so opazili gledalci, bi morali tudi uredniki. Nenazadnje so bili z njo in videli več od nas. Bolje poznali situacijo. Čez dve uri in pol so se začenjali Odmevi z isto voditeljico in bi lahko ukrepali.

Zato se strinjam s tem, kar je na socialnih omrežjih zapisal Rok Vevar:

Meni se zdi noro, da po tej napovedi v dveh urah do Odmevov niso uspeli najti zamenjave. Ne glede na to, kaj si kdo misli o Tanji Gobec, meni se zdi to popolnoma ponižujoče zanjo. Hkrati pa govori o popolni odpovedi uredniških kompetenc. Če se kaj takega pojavi pred kamero, mora biti v redakciji Odmevov in uredništvu informativnega programa nekaj zelo narobe. Res je pri novinarjih v Odmevih (razen mogoče pri Bergantu) nivo splošne razgledanosti in razumevanja česarkoli mimo suhih novic šokantno nizek, ampak tu je urednik tisti, ki je odpovedal in (hote ali nehote) Tanjo Gobec pretvoril v novico. To je višek, ne Tanja Gobec.

Res nisem za to, da se voditeljico obsoja. Toda pretvarjati se, da se nič ni zgodilo in zanikati, da je bilo njeno mentalno stanje izstopajoč pojav, bi predstavljalo obliko samovaranja in neznosnega pretvarjanja, da dogodek ni vreden pozornosti. Ne, ker je bil tega vreden, ker je zasenčil dogajanje v oddaji in studiu, je bil moteč že iz najmanj tega razloga.

Zabavno je bilo zato videti profesorja, ki je z njo gostoval v studiu in z nasmeškom kazal veliko mero razumevanja in potrpežljivosti v situaciji, ki je najbrž ni navajen in ga je kot strokovnjaka za kvaliteto lahko tisti dan prepričala o kakovosti programa našega javnega servisa. Ker je prišel v državo in najbrž hitro odšel, bo lahko nanjo ohranil trajni spomin.

Spomnim se, kako smo pred davnimi leti gledalci trepetali pred ekrani pri vremenski napovedi. Ko je takrat še nespretna in v pasti treme ujeta meteorologinja Tanja Cegnar stopila pred kamero, nikoli nismo vedeli, ali bo z nastopom prišla do konca, mi pa bomo potem bogatejši za informacijo, ki nas največkrat v dnevniku najbolj zanima. Počasi se je trpljenje gledalcev na nek simpatičen način transformiralo v nekakšno solidarnost: v tiho navijanje za Tanjo, da ji bo uspelo. Preprosto smo vedeli, da ji treme pač ne moremo zameriti.

Kakšne podobne karitativne občutke je morda izbrani gledalec začel razvijati tudi ob tej drugi Tanji in empatično navijati, da bi ji oddajo uspelo zvoziti brez škandaloznega kiksa brez možnosti popravka. Taki potem niso bili tako razočarani, a so ostali v manjšini.

In zdaj čakamo, kaj bo odločilo vodstvo RTV Slovenija in kakšne argumente bo pri tem uporabilo. Ugibamo lahko o naslednjih možnostih: pretvarjanju, da se nič ni zgodilo, opravičilu gledalcem in internem ukoru, umiku voditeljice in njeni premestitvi.

Tanja Gobec Odmevi opitaIz Odmevov: “razpoložena” Tanja Gobec sredi pogovora o seksu

P.S.

Očitno so na RTV Slovenija stopili v bran novinarki na napačen način, zgornji prispevek na kanalu Youtube je izbrisan iz razloga kršitev avtorskih pravic, čeprav je na njem cela vrsta podobnih posnetkov javnega servisa, za katere ni bila podana zahteva po odstranitvi:

youtube Gobec izbris

  • Share/Bookmark

Rodetovi režimski mediji, ob katerih moramo abstinirati

11.09.2017 ob 17:19

Rodetova in hkrati rodetovska pridiga običajno dviguje prah. Rad bi spomnil na dinamiko recepcije njegovih odmevnih izjav: v drugem koraku so te običajno podvržene eluzivnosti, izmikajočosti. Njihov avtor raje stori korak nazaj, se skrije za katero od oblik relativizacije.

Zadnji primer njegovega nastopa pri maši ob tisočletnici obstoja župnije Šentvid pri Stični bo najbrž zgled povedanega. Kardinal se je odločil napasti medije. Kakšne? Režimske.  Ne spontano, temveč s premišljenim sklicevanjem na pismo Ivana Cankarja:

»Ne dopustimo, da bi nam režimski mediji, polni sovraštva grenili življenje. Ignorirajmo jih,« je Rode svetoval svojim vernikom v prepolni cerkvi sv. Vida, ki je dobesedno pokala po šivih, saj se vsi duhovne pridige v prostorih cerkve niso mogli udeležiti, zato so nekateri tudi pred vrati poslušali božjo besedo in marsikdo tudi prek ozvočenja zunaj svetega objekta.

V podkrepitev svojih besed, kako zelo prav ima, je kardinal prebral del pisma Ivana Cankarja iz oktobra leta 1907, ko je pisatelj z Dunaja sporočil svojim prijateljem, da se mu še nikoli ni tako dobro godilo, saj že dobra dva meseca ne bere slovenskih časopisov. »Izvrsten nasvet za sedanji čas,« je priporočal kardinal Rode zbrani množici vernikov.

Citat je povzet iz Delovega poročila. Ironija: tistega kakor režimskega trobila, do katerega zaradi zgodbe o njegovem domnevnem sinu Rode ne goji ravno simpatij. Tvegam torej in trdim naslednje: ko bi novinarji utegnili (želeli, zmogli) vprašati škofa, na katere medije je točno meril z označevalcem »režimski mediji«, bi jim skoraj zanesljivo ne odgovoril. To je ta anticipirana eluzivnost, ki jo omenjam. Kajti najbrž za Cerkev ne bi rekel, da je režimska in v mislih ni imel Družine ali Ognjišča, nam preostane le še ugibanje, vključno z verniki in udeleženci maše, na katere medije je potemtakem meril, ko je svetoval vsaj dvomesečno abstinenco od »slovenskih časopisov«

Rode režimski mediji DeloIzsek iz citiranega Delovega prispevka

Uredniki in novinarji cerkvenih glasil in občil najbrž ne bi bili preveč veseli tega priporočila. Ta »izvrstni nasvet« najbrž meri na čisto partikularne. Po kakšnem ključu jih bomo dešifrirali, kateri mediji veljajo v Sloveniji za »režimske«?

S tem smo že pri drugi potezi Rodetove eluzivnosti – najbrž za takšne veljajo tisti, ki jih je nekdo označil z omenjenim epitetom. V praksi pa to pomeni: Janševa politika in njegovi medijski sateliti.

Marko Crnkovič je na strani Fokuspokus nedavno opozoril na paradoks diskurza Nove24TV, Janševega projekta, ki rad uporablja isti označevalec: »režimski mediji« ali podobne.

Crnkovič režimski medijiCrnkovič o paradoksu teze o režimskih medijih

Bizarnost je kajpada v tem: isti označevalec lahko velja le tako dolgo, dokler nismo »mi« na oblasti. Ko smo, je pljuvati po samem sebi nekako kontraproduktivno. Čeprav za Janšo iz preteklosti že vemo, da z njegovo oblastjo šele res pride ravno tisto, pred čimer nas svari: medijska režimskost v pregnantnem smislu besede.

Če sklenem: ko kardinal Rode omenja režimske medije, dejansko že dela reklamo tistim medijem in njihovim botrom, ki to sintagmo najraje uporabljajo. Kar praktično pomeni, da politizira medije kot takšne in groteskno pripisuje diskurz sovraštva drugim, čeprav so njegovi ultimativni generatorji točno tisti, čigar jezik je prevzel. Še več, morda in zelo verjetno ne bo več pripravljen prepoznati »režimskih medijev«, ko bo Janša na oblasti in še manj s Cankarjem pozivati, da jih v dobro lastnega duhovnega stanja ne spremljamo. Teza, ki jo je ponudil vernikom in širši javnosti, zato bistveno več pove o njem samem kot slovenski medijski situaciji.

Več:

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti

  • Share/Bookmark

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

4.09.2017 ob 13:09

Politično prevzemanje in obvladovanje medijev, Janšev tako rekoč življenjski projekt, se preveša v novo fazo. Volitve se bližajo in z vstopom madžarskega kapitala, politično in ideološko povezanega z Viktorjem Orbanom, je realizacija postala finančno in operativno lažja.

Kot lahko razberemo iz razvida medijev, bo slovenska bipolarna medijska motnja in politizacija medijev, ki več ne skriva strankarskih pečatov, »obogatena« za nov Janšev tabloidni brezplačnik, ki bo izhajal tedensko.

Imenoval se bo Škandal24, iz razvida medijev pa izhaja, da se bo distribuiral »po pošti«, kar bi lahko pomenilo le, da se bo delil brezplačno. Ali se bo tudi prodajal, bomo videli kmalu, menda že četrtega septembra.

Škandal razvid.PNGZapis v razvidu medijev, dostopnem na strani Ministrstva za kulturo

Škandal24, ki ga bo spremljala spletna stran istega imena, bo imel znanega skupnega izdajatelja z Janševo Demokracijo. Kot odgovorna oseba je vpisan Mihael Hočevar, direktor podjetja Nova obzorja, kot odgovorna urednica je predvidena Marjanca Scheicher, trenutno novinarka Nove24TV, skratka znana in preizkušena imena.

Kot lastnika novega medija sta zapisana Ripost založništvo d.o.o. (51.84%) in Slovenska demokratska stranka (44.16%). Kam so se izgubili preostali procenti in kako so se sploh smeli pri registraciji, mi ni znano.

Kot že vemo, je v v podjetje Nova obzorja sredi letošnjega junija lastniško vstopila družba Ripost založništvo, katere lastnik Peter Schatz, sicer solastnik madžarskega političnega tabloida Ripost. Vmes je omenjeno podjetje postalo tretjinski lastnik televizije Nova24 TV.

Lastniška razmerja v družbi Nova Obzorja so naslednja: Ripost je 51,84-odstotni delež kupil od Dušana Sava Lajovica, 44-odstotni lastnik še naprej ostaja SDS, štiri odstotke pa ima v lasti Dejan Kaloh.

Na Siolu sta Vesna Vukovič in Tomaž Modic zapisala:

Njegov lastnik je Peter Schatz, eden od solastnikov madžarskega spletnega tabloida Ripost, ki velja za politični projekt stranke Fidesz. Kot so nam pojasnili madžarski viri, uredniška politika Riposta temelji na povzemanju novic preostalih medijev iz Orbanovega kroga in objavi prispevkov, kritičnih do madžarske opozicije.

Med temami, ki jih skupaj s preostalimi podobno nazorskimi mediji obdeluje Ripost, so pogosto tudi “nevarnost” prihoda beguncev v Evropo, zgodbe iz madžarske polpretekle zgodovine, ko so ji vladali komunisti, madžarska opozicija ter “nevarnost” milijarderja Georgea Sorosa in njegovih fundacij za Madžarsko.

Ponovitev brezplačnikov: novinarska tragedija, potem farsa

Škandal24, sodeč po dosedanji praksi in intenci naslova, očitno ne bo niti malo skrival svoje novinarske agende: škandaliziral bo politične nasprotnike.

Če je bila za ero Janševih brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres leta 2008 značilna mimikretičnost in zanikanje lastniških in vsebinskih povezav, leto pred novimi volitvami 2018 ni več zaslediti nobenega pretvarjanja in zanikanja obvladovanja ali ustvarjanja novih medijev. Janša in njegova stranka sta postala bistveno manj sramežljiva. Kar bi nas moralo skrbeti.

Izdajanje brezplačnikov leta 2008 se je končalo s parlamentarno preiskovalno komisijo. Žal se novinarski ceh v Sloveniji ni zavedal resnosti in vpliva, ki ga bo politično delovanje znotraj medijev proizvedlo glede verodostojnosti medijev in novinarskega poklica. Kritika je bila spontana in omejena na posamične medije, kot sta Mladina in Delo. Podobno je brez težav ali protestov dopuščal razrast neposrednih strankarskih medijskih trobil, kot v primeru nastanka Nova24TV. Z argumentom DNS, da bo bralec ali uporabnik medija lažje vedel, kam nek medij spada, zaradi česar da je strankarsko lastništvo, v tem oziru, dobrodošlo!

DNS Svet24 pristranskost vezjak novaZapis časopisa Svet24 in stališče DNS do izdajanja Nove24TV

To nerazumno stališče ceha so pri SDS evidentno vzeli zares in sedaj nadaljujejo s proizvodnjo medijske pahljače brez skrivaštva in posebnih zavor, naravnost s Trstenjakove. Ter s pomočjo Orbanovega kapitala. Politizacija medijev je lastniška, kadrovska in vsebinska.

Zato ni pričakovati, da bo Škandal24 deležen kakšnih posebnih pomislekov, podobno kot jih nista, tudi zaradi vpletenosti številnih novinarjev v ta projekt, bila deležna Ekspres in Slovenski tednik. Če bi že, kar je posebna tragedija, uspeli misliti škandaloznost tovrstnih novinarskih praks in diskurzov, ko jih merimo z vatli poklicnih meril in standardov. Skratka, namesto enega dobivamo kar dva škandala.

Več:

Nova medijska hiša, nova mimikrija

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Končno prava medijska hiša. Janševa.

Poročilo o brezplačnikih na dosegu miške – izvolite, vzemite

Brezplačna novinarska čast

ekspres brezplačniki honorarji mmcMMC tudi o tem, kdo je pisal v brezplačnike

  • Share/Bookmark