Arhiv za kategorijo 'Aktualno'

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

1.11.2018 ob 09:27

Sobotno Delo je v režiji novinarja Petra Raka navidezno poskrbelo za obetavno in poglobljeno branje. Nič hudega sluteči bralec bi pomislil, da bo ob naslovu »Zmerljivka: Fašist!« deležen tehtne razprave o fenomenu fašizma, še bolj natančno o tem, koga smo danes v javni razpravi pripravljeni označiti za njegovega privrženca in kakšne, sploh pa napačne, so javne rabe tega izraza. Tudi izbira ključnih besed v spletni objavi Dela bi ga prepričala: zapisali so »diskvalifikacija nasprotnika«, »nekritična raba«, »stigmatizacija in diskvalifikacija«, kar na prvi pogled zveni učeno in strokovno natančno.

Če članka potem ne bi prebral ali morda ne poznal ideoloških ambicij, pa tudi praks včasih subtilnega sporočanja pri nas, bi pač nasedel. Trdil bom naslednje: članek favorizira ozko politično interpretacijo fašizma s strani tistih, ki se pred takšno označbo najpogosteje branijo in prihajajo s politične desnice. S tem pa izpelje manever ultimativne relativizacije pojma: če je raba vselej nesmiselna, je tudi nekoga označiti za fašista vedno in povsod nesmiselno dejanje.

Delo Rak zmerljivka fašistZačetni del Delovega prispevka: fašist kot zmerljivka

Tri argumentacijske strategije

Dvom v ustrezno rabo se kot predmet razprave v domačih množičnih medijih kaže v treh najbolj pogosto navzočih argumentacijskih strategijah. Čeprav lahko dobrohotno razumem poanto o »zmerjaškem« potencialu stigmatizacije in se z njo velikokrat tudi strinjam, želim opozoriti predvsem na njen potencial za politično manipulabilnost. Ne gre za to, da so te strategije po sebi nujno napačne, kot bomo videli. Ker so vse tri prisotne v omenjenem članku, naj jih naštejem že na začetku.

Prvo bi imenoval za »argument iz neuporabnosti izraza« – fašizem je menda pripis, ki je konceptualno pomanjkljiv. Ker je pomenskih odtenkov v rabi preprosto preveč in ker meri na preveč kontekstov, je pojem zvodenelo prazen, s tem pa neuporaben. Namig, ki sledi: bolje, da ga ne uporabljamo.

Drugi strategiji bi dejal »argument iz odpovedi racionalni diskusiji zaradi adhominalne raba pojma«:  »fašist« je največkrat uporabljen v tonu diskvalifikacije političnega ali idejnega nasprotnika, s tem pa je zgolj nedopustni napad na osebo, nič več, in z njegovo uporabo nikoli ne dosežemo vsebinske ravni razprave. Namig, ki sledi: bolje, da se mu odpovemo.

Tretji bi dejal »argument iz nespoštovanja do žrtev pravega fašizma«: kdor intenzivno videva fašiste okoli sebe, se dejansko norčuje iz žrtev in njihovih sorodnikov pravih zgodovinskih fašizmov, s čimer ravna nedostojanstveno, nepietetno in žaljivo. Namig, ki sledi: vsekakor ne uporabljati tega pojma.

Že Orwell je dejal

Osrednjo rdečo nit članka ni bilo težko uganiti: čim manj uporabljajmo izraz »fašizem« in njegove izpeljanke. Novinar varno začenja s priljubljenim sklicevanjem na avtoriteto: že George Orwell da je svaril pred takšno rabo, ker je namenjena predvsem diskvalifikaciji nasprotnika brez realne argumentacije. In res, le kdo bi lahko pametno ugovarjal plemeniti zahtevi, da se v komunikaciji ne zatekamo k osebnemu napadu ad personam? Saj nas vendar že elementarni argumentacijski učbeniki učijo ravno težnje k razpravi o stvari sami (ad rem), kjer v debati zasledujemo interes resnice skozi izmenjavo stališč in njihovo tehtanje, nikoli oddaljevanja proč od nje v nepotrebno diskreditacijo sogovorca (ad hominem). Nepresenetljivo zato Rak v besedilu nenehno opozarja, da je izreči besedo »fašist« oblika »psovanja«, da gre za »konstantno demonizacijo«, da je »začetnik trenda« v takšni praksi bil Stalin, da je za takšnega, fašizem namreč, označil že titoizem…

Novinarjeva želja po poudarjanju teže dobrih argumentacijskih praks bi nas načeloma morala navdajati z zaupanjem in spoštovanjem – končno sem celo sam pred davnimi leti v istem časopisu priobčil daljši članek o argumentaciji ad hominem kot najbolj nevarnem orodju političnih in družbenih razprav pri nas. Morda je nekdo v čem podobnem ugledal pomembno svarilo in smo lahko zgolj veseli tovrstne pozornosti. Tudi če bi opustili dvom, da gre pri apelu k odpravi »diskvalifikacij« s fašizmom le za požrtvovalne namene dvigovanja politične in argumentacijske kulture, bi še zmerom ostala ugotovitev, ki jo bom poskušal podrobneje razčleniti – da je ponujeno sklepanje zgrešeno.

Fašizem kot resna zadeva

V članku, ki citira mnenja treh domačih avtorjev (Aljoša Kravanja, Andrej Drapal, Žiga Turk), novinar  nato išče zaslombo za začetno premiso. Kravanja opozarja, da je prepoznavanje fašizma utemeljeno na prepričanju o dejanskih vzporednicah s historičnim fašizmom in predpostavki o obstoju »tipično zgodovinskega zaporedja, ki vodi od protofašizma«. Zanj danes fašizem ni resnična grožnja, slednjo vidi v tem, kar mnogi označujejo z »neliberalno demokracijo«, po njegovem značilno za sodobno Rusijo, Turčijo in Madžarsko. Ker izraz ne opiše adekvatno politične situacije, so javne rabe pojma pretežno zgrešene.

Drapal ugotavlja, da so nekateri liberalci paradoksalno nenadoma postali zagovorniki nadvlade kolektiva nad posameznikom in zato lahko upravičeno govorimo tudi o liberalnih fašistih. Poudarek, ki se je zdel novinarju nadvse smiseln. Za njegovo tretjo pričakovano izbiro v članku, Turka kot ideologa ali vsaj kakor-intelektualca slovenske desnice, pa je nadalje »povsem nesprejemljivo in žaljivo do vseh Slovenk in Slovencev« uporabiti pojem, pod katerim so ljudje res trpeli. Ali kot pravi: »Fašizem je bil resna zadeva.« Jasno, kaj se implicira: situacija danes pri nas ni takšna.

»Fašist« kot žrtev pravega fašista

Rakov prispevek nato v svojem finalnem delu izzveni v tisto, kar želi prejkone (p)ostati njegovo bistvo, v nekaj, kar je blizu Turkovemu globinskemu poduku, da je v Sloveniji »obkladanje s fašisti tudi poskus unovčevanja zmage neke ideologije v državljanski vojni in poskus ohranjanja delitev iz tistega časa«. Skratka, prazno psovanje. Za nameček nam zmerjajoči akter, sicer menda na las podobnem Stalinovim propagandistom, s tem priznava, da »ni sposoben racionalne diskusije«, ker se dejansko ves čas boji, da »so tako imenovani protifašistični argumenti prešibki«. Za Turka so zato nenadoma najbolj fašistično razpoloženi ravno nasprotniki fašizma, tu omeni Antifo, zgrožen pa je tudi nad učinki pripisa, saj naslovnikom etiketizacije menda ukinjajo svobodo govora, jih ne vabijo na soočenja in jim ovirajo dostop do spleta, kot našteje, kar je »res fašistično«. Povedano drugače: označeni za fašiste so v resnici ultimativne žrtve pravih fašistov – in ravno ti potem hinavsko uporabljajo izraz za druge.

Je nekoga označiti za fašista res diskvalifikacija?

Sporočilo članka v Delu je kot na dlani, intenca se na koncu izteče v uniformno servirano spoznanje, da je uporaba termina »fašist« danes brezpredmetna. Toda vprašajmo se raje, ali je bilo sklepanje, ki nas je pripeljalo do ugotovitve o odvečnosti označevanja fašizma, res pravilno, nato pa še v bolj pragmatičnem oziru analize medijske naracije, ali morda za izpeljanim pozivom k ukinjanju rabe ne stoji nek cui bono – kajti komu dejansko takšna razrešitev ustreza?

Odgovor na prvo je negativen: že res, da je hvalevredno zavzemanje vsakogar, ki opozarja na pasti razprave ad hominem, toda ali drži vnaprejšnja sodba, da je takšna logična raba vedno znova neumestna? Je označiti nekoga za fašista zmeraj in neizogibno napačno, je to v vsakem primeru nastopa diskvalifikacija? Filozof David Hitchcock verjame, da ad hominem sploh ne moremo šteti za obliko logične zmote – s čimer se sicer ne strinjam, a to puščam trenutno ob strani. Pomembnejšo ugotovitev prinaša kultni raziskovalec argumentacijskih zmot Douglas Walton: ad hominem moramo šteti za veljavno obliko argumentiranja takrat, ko je trditev o osebnem značaju posameznika ali njegovih dejanjih relevantna za izpeljani sklep. Povedano zelo preprosto zato velja, da če smo poskušali utemeljiti, zakaj nekdo ravna fašistično in ga zaradi tega štejemo za fašista, ali pa je sam opis relevanten za naš argument, sama oznaka »fašist« pač ne bo več mogla šteti za gesto diskvalifikacije. S tem pa je trud novinarja po dokazovanju o nasprotnem bil zaman.

Ko ga noče prepoznati niti levica

Moja skromna trditev, da danes smemo govoriti o fašizmu in da s tem na načelni ravni ni nič narobe, če le navajamo dobro evidenco za svoje trditve, seveda implicitno predpostavlja njegov obstoj s prepoznavnimi značilnostmi, kot so avtoritarni režim z diktatorskim vodjem in kultom nekritičnega oboževanja, ultranacionalizem, preganjanje in zatiranje političnih nasprotnikov, specifična oblastna totalitarna kontrola, uporaba zgodovinske mitologije in podobno. K temu bi danes lahko dodali vzpon neonacističnih in suprematističnih gibanj, kratenje vseh vrst človekovih pravic, protibegunsko politiko, z njo povezani nativizem in številne nove forme avtoritarizma. Da pri njem morda ne najdemo enovite zgodovinske forme in da lahko naštejemo le nekatere njegove elemente, se mi ne zdi zadosten razlog za opustitev izraza. Pri tem se mi za vpeljano poanto v tej razpravi niti ne zdi najbolj ključno, kako ga definiramo.

Toda če bi kdo računal, da etiketo o fašizmu pri nas uporablja predvsem levica z namenom obremenitve politične desnice, bi se znova motil. V bistvu bi novinar Dela lahko zlahka povabil intelektualne ikone leve provenience in z njimi dosegel isti rezultat; tudi te danes nepričakovano verjamejo, da je fašizem zgolj zmerljivka – še bolj zabavno je, ko to občasno prebiramo v levo usmerjenih medijih. Povedano drugače: z Rakom se očitno strinja zelo veliko ljudi ne glede na svoj politični nazor.

Argumenti so podobni, naše levičarje takrat, ko slišijo, da se Evropa fašizira, »malo stisne«, zato ker v tem vidijo nadomestilo za mišljenje, ne pa resne analize. Zakaj bi bilo v Sloveniji kaj drugače? V označbi nekoga za fašista je menda na delu zastrašitev, tega pa si ne smemo želeti. Posledično morebitnega vzpona fašizma, pravijo, ne bo preprečil strah pred njim, ampak aktivno vodenje drugačne politike. Ugotovitev je na zelo abstraktni ravni točna, toda sredi umazane empirije ne deluje – razen tega predpostavlja, da fašizem ni na oblasti in ne sprejema odločitev. Madžarom, denimo, ki v Orbanu vidijo nevarnega tirana, je docela neuporaben. Kjer da je strah, so tudi čustva, se glasi misel, zato je v pripisu fašizma političnemu antagonistu nevarna past redukcije na neracionalno bitje, ki sledi čustvom in strastem – namesto da bi predpostaviti njegovo racionalnost. No, to smo ravnokar že slišali in citirali pri prej omenjenem Turku.

Nevarni enačaji v »politiki strahu«

Domnevni fašist je torej racionalen, nikakor zblojen, in z njim bi se morali pogovarjati. V čistem nasprotju z Umbertom Ecom, ki je v svojem seznamu temeljnih elementov fašizma navedel prav iracionalnost. Analiza delno spominja na pravila »lepega obnašanja« v argumentaciji, kakršna je razvila pragmadialektika in njen predstavnik Frans H. van Eemeren, pri kateri je smisel argumentacije dojet kot socialno odgovorno razumno dejanje, usmerjeno v druge. Saj res, kako že lahko steče takšen nadvse plemenito zastavljen pogovor s fašistom? Na način, kot smo tega vajeni na uravnoteženi RTV Slovenija? Mar danes ravno ta forma zahteve po enakopravnosti različnih mnenj v formatu menda demokratičnega disputa »pro et contra« ne diktira vedno novega nižanja standardov človekovih pravic, npr. v smislu »Dajmo se torej legitimno pogovarjati, ali bi ženskam še dovolili, da lahko naredijo splav ali ne«.

Seveda drži, da si nihče ne želi praznega in neartikuliranega vpitja, da si moramo v politiki prizadevati za vključevanjem in dialogom, da so pozivi k previdnejši rabi označevalca velikokrat na mestu, da panični antifašizem včasih povzroča več škode kot ne, a močno dvomim, da v primeru, ko je analiza točna, diskurz o fašizmu pelje le do fetišizacije »sovražnika«, kar potem menda vodi le do eskalacije čustvenih odzivov. Česar pa si, kot zveni začetna teza, ne smemo želeti. Če je srž politike v podrejanju partikularnega univerzalnemu, potem lahko to pomeni le, da se moramo z domnevnim fašistom usesti za isto mizo in dogovoriti, kaj imamo skupnega… Resno?

Da je v svetu danes problematična »politika strahu« in da sta zavračanja vredni obe na enak način, strašenje pred begunci kot skoraj zrcalna slika strašenja pred fašizmom, saj sta obe samo to, namreč strašenje, se mi res ne zdi prepričljivo iz razloga, ki sem ga navedel. Nasprotno, enačenje obeh strahov je videti skrajno naivno: ker vodi v izpraznitev pojma in fašizma ne jemlje za resno nevarnost – saj ga niti ne zazna. Svojega pogleda niti zadostno ne utemelji. V redukciji na »strašenje« se zateka v formulo »izlivanja dojenčka skupaj z umazano vodo«, das Kind mit dem Bade ausschütten; namesto izpeljane kritike konkretnih manifestacij fašizma raje vrže proč pojem sam. »Strašenje pred fašizmom« postane le še prazna retorična, s tem pa manipulativna gesta. Tudi če privzamemo, da smo pravilno kvalificirali samo dejanje, za kar bi lahko naštel kar nekaj razlogov, še vedno močno dvomim, da je strah kot strah vselej neupravičen, tako kot ne velja, da je prepoznanje fašizma nujno diskvalifikatorno dejanje.

Situacija z izbrisom »teže« fašizma me nekoliko spominja na vedno močnejše samouspavalne težnje domačih levičarjev, ki danes molčeče in zapečkarsko ugotavljajo, da so antihomofobne in protidesne taktike postale neuspešne, zato npr. na homofobijo nima preveč smisla opozarjati in je zato bolje biti tiho. V nasprotnem njene privržence le podpiramo – o tem sem pisal v  Pustiti pri miru: o navidezni strpnosti nestrpnih in nestrpnosti strpnih. Kakor da bi tudi glede fašizma bilo mogoče le še molčati!

Begunec kot novodobni Jud

Zadrega je še hujša. Kot piše Mladina ravno danes, fašisti na volitvah širom sveta dosegajo boljše rezultate. In tudi v Sloveniji se pogovarjamo o sistematični politiki zbujanju strahu do nevarnega Drugega, načrtni agendi ksenofobije, nestrpnosti, sovraštva, homofobije, psihopolitiki konspiracizma in paranoje, podrejanja medijev, intenzivni kulturi laži in propagande. Celo vsi ti konteksti nekaterih ne prepričajo. Madžarski disident in kritik Orbanovega režima Gáspár Miklós Tamás je podobno stanje na Madžarskem poimenoval za »postfašizem« – videti v njegovih oblikah neke vrste populizem, nikakor ne fašizem, kar menijo naši levoliberalni avtorji, diši po hudi konceptualni pomoti.

Sploh po nekaterih zadnjih Orbanovih posegih v polje akademske svobode, kakršna je recimo prepoved študija spola ali napoved zapiranja nekaterih politično nevarnih univerz. Prav bizarno je spremljati elaborirane teze o figuri begunca kot liku novodobnega Juda in vse vzporednice, izpeljane iz primerjave, o s tem povezani fetišistični naravi fašizma, ki potrebuje izključitev Drugega, ki pa jim v naslednjem koraku šokantno sledi decidirano zanikanje, da smo ob tem priča novodobnemu fašizmu! Potem se mi res zdi bolj prepričljiva apologetika desnih avtorjev, ki sorodnosti situacij ne vidijo in iz razumljivih razlogov zagovarjajo njihovo heterogenost.

Tednik Mladina je prav v zadnji številki na odličen način predstavil zgodovinsko analogijo med razpisom Demokracije za najbolj domoljubno pravljico, ki bo »sovražnika« opisala kot »tujerodno« živalsko vrsto in domačega junaka v podobni Kekca na misiji proti beguncem na Kolpi, ter pravljico z naslovom »Strupena goba«, s katero so nacistični ideologi otrokom želeli oprati možgane in jih pedagoško posvariti pred judovsko nevarnostjo. Ampak, glej ga zlomka, tole za nekatere nima okusa po fašizmu in morda je ravno zaradi tega stališče z indikativnim naslovom Kekec na Kolpi kot izraz fašizacije slovenske družbe pri vseh medijih moralo romati v koš.

Nepričakovane konvergence

Iz vseh navedenih razlogov so nepričakovane konvergence levih in desnih branj fašizma videti kot simptom nekega časa, ob svoji netočnosti pa tudi nevarne. Kakor da bi njegovo formo avtorji rigidno dojemali kot nekaj zgodovinsko enkratnega, s tem pa preživetega, kar se v stilu in formi več ne more ponoviti. Ko prihajajo s strani usual suspects na desnici, jih običajno s trpkim nasmeškom »razumemo«. Toda ko se jim priključijo še etablirani misleci z levice ali poskusi časopisa Delo, da bi se javni rabi fašističnih označevalcev odpovedali, čeprav iz povsem različnih nagibov, bi moral zazvoniti kakšen alarm.

  • Share/Bookmark

Enigma Židanovega magisterija: tehnična napaka ali namerno zavajanje?

1.11.2018 ob 09:24

Ima novopečeni predsednik Državnega zbora, sicer doktor veterine, res še en magisterij? Zakaj se je v dopisu iz hrama demokracije znašel podatek, da je Dejan Židan tudi magister poslovodenja in organizacije, o čemer pa, kot kaže, ni mogoče izslediti dokazil? Razkritje se je 30. avgusta pojavilo v Janševih politično-diskreditacijskih medijih, kjer svoje članke sicer dobesedno reciklirajo med sabo in so, ravno zaradi tega razloga, v en glas lahko ugotovili in zapisali naslednje: da je Židan lažnivec.

Čarobnost diskreditacije: »Mojster za reprodukcijo plemenskih svinj«

Članek z naslovom »Socialni demokrati osemenjevalca svinj prodajali kot magistra poslovodenja in organizacije« o domnevno manjkajočem magisteriju ni požel prav nobene pozornosti množičnih medijev pri nas. Šel je gladko mimo in v pozabo. Kaj točno so pri Janševih zapisali? Zapičili so se v dokument z naslovom »Predlog za izvolitev predsednika državnega zbora RS«, objavljen na strani Državnega zbora, v katerem piše, da je Židan magistriral na mariborski fakulteti:

Skupina poslank in poslancev je v uradno proceduro za predsednika državnega zbora vložila dokument, v katerem so mag. Dejana Židana razglasili za magistra poslovodenja in organizacije na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. V resnici je mojster za reprodukcijo plemenskih svinj.

Dejan Židan je postal predsednik državnega zbora z lažjo, razkriva dokument, objavljen na parlamentarni spletni strani. 23. avgusta so poslanci koalicijskih strank LMŠ, SMC, DeSUS, SAB, Levice in prvopodpisani poslanci SD, na čelu katerih je podpis Matjaža Hana, v parlament vložili predlog za izvolitev predsednika državnega zbora. Kot lahko preberete v dokumentu, so v obrazložitev zapisali: “… leta 1999 pa je to (izobrazbo, op. p.) mag. Židan nadgradil z znanstvenim magisterijem poslovodenja in organiziranja na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.”

Predlog podpisuje prvopodpisani Matjaž Han in skupina poslank in poslancev, med katerimi je na drugem mestu s podpisom udeležen sam Dejan Židan! Torej ga je moral, če ni ravnal malomarno, prebrati in se že na prvi strani zaleteti v podatek, ki je videti sporen, a nanj ni imel pripomb. No, bodimo prizanesljivi, se zgodi, ljudje nonšalantno podpisujejo marsikaj in spregledajo tudi kakšno netočnost o sebi.

predlog za izvolitev v naziv Židan dzDokument, dostopen na spletnih straneh Državnega zbora: Židan je magister poslovodenja in organiziranja

Kako so prišli do trditve, da je Židan lažnivec?

Metoda preiskave je bila v Janševih politično-medijskih delavnicah silno preprosta, pogledali so v bibliografski sistem Cobiss, v njem pa omenjenega magisterija niso našli. Ob seznamu za leto 1999, ugotavljajo, je zaveden le nek drug, a je iz veterine, z naslovom »Spremljanje reprodukcije plemenskih svinj za oceno zdravstvenega stanja reje«. Iz tega so potem sklepali: Židan laže, da ima tudi ekonomski magisterij, s katerim je nadgradil diplomo, dejansko ima le veterinarskega. Je takšen očitek na mestu ali morda pričakovano prehiter?

Židan magisterij veterineCobissov zapis o Židanovem magisteriju o reprodukciji plemenskih svinj

Kaj bi Židana razbremenilo obtožb?

Obstajata dva možnosti, da pojasnimo enigmatično stanje v prid obtoženemu laganja glede magisterija.

(1) Neomemba v sistemu Cobiss še ne dokazuje, da nekdo študija ni tudi dokončal. Povsem možno bi bilo, da takšen magisterij ima – dokazila so očitno na voljo na fakulteti, ustrezne izkaze pa ima najbrž tudi Židan sam. A to bi pomenilo, če verjamemo dikciji iz dokumenta in obenem zapisu v Cobissu, da je leta 1999 pridobil dva znanstvena magisterija. Vendar Židan tega ni storil: na zapise sploh ni javno reagiral. Niti tega ni storila njegova stranka. No, tudi odsotnost reakcije še ne dokazuje ničesar.

(2) V citiranem dokumentu je prišlo do neljube napake. Tisti, ki ga je sestavljal, morda Han, je po čisti in sicer težko doumljivi pomoti v obrazložitev dodal še izobrazbo, ki je Židan nima. Se dogaja tudi v najboljših družinah – čeprav se v hramu demokracije, sicer ekskluzivnem družinskem krožku, ne bi smelo. Se dogaja tudi, ko gre za novega predsednika te ustanove in za njegovega tesnega strankarskega sodelavca, ki je prvopodpisani pod omenjeni dokument in ga zanesljivo zelo dobro pozna. Malce čudno, ampak verjetno se. Vendar so tudi v tem primeru vsi ostali nemi: razkritja o laganju ni komentiral Han in tudi ne strokovne službe parlamenta.

Kaj bi Židana obremenilo obtožb?

Na drugi strani obstaja več možnosti, ki bi predsednika obremenile – in to ne zgolj kot lažnivca, kar je po sebi premalo natančna opredelitev, ampak tudi kot nekoga, ki se je lažno predstavljal z nazivom, a ga nikoli ni dosegel. Naj takoj povem, da neposrednega dokaza (zaenkrat) ni.

(1) Tole ni trditev, je hipotetično: Židan je iz nekega razloga v nekaterih od svojih poprejšnjih biografskih skic namerno ponudil lažen podatek o svoji izobrazbi, ki ga je nato predlagatelj Han našel in citiral, na desetine drugih poslancev in poslank nastajajoče koalicije pa nič hudega sluteč podpisalo, vključno z Levico. Kako in kje ga je Židan lansiral, zaenkrat ne vemo. S tem je v preteklosti res zavajal in lagal, kar se je zdaj z izvolitvijo preneslo v parlament, ki ga bo vodil, in širšo javnost. Situacija je bolj nerodna, kot bi kdo utegnil pomisliti. Slovenski mediji so v preteklosti že trdili, da si je novi predsednik parlamenta pridobil omenjeni naziv. Slovenska tiskovna agencija, avtorja sta Jernej Šmajdek in Mojca Zorko, je to navedla ob njegovem imenovanju v zapisu z naslovom »Dejan Židan – Z vrha kmetijskega resorja na čelo hrama demokracije (biografija)«. Ni bila edina. V njem sta zapisala:

Študij je zaključil na veterinarski fakulteti v Ljubljani in pridobil naziv doktor veterinarske medicine. Ima tudi znanstveni magisterij in naziv magister poslovodenja in organiziranja, ki ga je pridobil na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru.

Židan STA magister citatIzsek iz citiranega prispevka STA

Čeprav na prvo žogo ta navedba prvenstveno ni obremenjujoča zanj, pa je v primeru, če ni točna, spet ni demantiral – članek nosi datum 23. avgust, vendar je nespremenjen in brez popravka tudi na dan 3. september. Človek na tako pomembni funkciji bi verjetno to lahko storil ali moral storiti. Strogo vzeto torej nimamo neposrednega dokaza, da bi Židan lagal ali se lažno predstavljal – in naloga medijev bi bila, da v takšni situaciji to preverijo.

(2)  Spet bi bilo možno, da novinarski zapisi temeljijo na dokumentu predloga za izvolitev, ki je pač napačen. Kar je malce bolj zoprno za Židana, je naslednja situacija na uradni strani vlade Republike Slovenije. Sistem Wayback Machine nam za povezavo (na tem naslovu) pokaže, da je tam najmanj od 23. novembra 2014 minister za kmetijstvo predstavljen takole:

Dejan Židan

rojen 16. 10. 1967

dr. veterinarske medicine, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani
mag. poslovodenja in organiziranja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru

Omenjeni zapis zabeleži enako stanje tudi na dan 11. junij 2017. Najmanj v tem obdobju dveh let in pol je torej Židan na tej strani predstavljen kot minister z magisterijem iz ekonomije. Vendar ker sistem ne beleži čisto vseh sprememb, to niso merodajni datumi nastopa omenjenega zapisa – ta se je zelo verjetno pojavil takoj po imenovanju vlade leta 2014, torej 17. septembra 2014.

Presenečenje šele pride. Situacija se je spremenila – če omenjeno povezavo odpremo danes, 3. septembra 2018, bomo na njej zasledili takšno spremembo:

Dejan Židan

rojen 16. 10. 1967

dr. veterinarske medicine, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani,

magister veterinarskih znanosti, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani

Židan je bil torej prekvalificiran iz »mag. poslovodenja in organiziranja, Ekonomsko-poslovna fakulteta, Univerza v Mariboru« v »magister veterinarskih znanosti, Veterinarska fakulteta, Univerza v Ljubljani«. Kdaj je prišlo do spremembe? Tega nam Wayback Machine in Google Cache Viewer ne pokažeta, vendar se je to morda zgodilo nedavno in morda po objavi članka v Janševih političnih medijih, torej 30. avgusta letos – na ta dan je sprememba že nastopila, saj sem si jo shranil v obliki zajema slike.

V dokaz prilagam spodnje zajeme posnetka zaslona.

Židan vlada.si 23 11 14Wayback Machine: zapis na strani vlada.si z dne 13.11.2014

Židan vlada.si junij 2017Wayback Machine: zapis na strani vlada.si z dne 11.7.2017

Židan vlada.si sprememba v veterinarjaSpletna stran vlada.si dne 30. avgusta 2018 in vse do danes

Kaj lahko iz tega sklepamo?

Sprememba izobrazbenega profila na uradni strani vlade Republike Slovenije nam daje slutiti, da navedeni podatek o magisteriju iz ekonomije morda ni točen. Le zakaj bi ga sicer nekdo brisal? Vendar še ne dokazuje, da se je Židan osebno lažno predstavljal in bi lahko obveljal kateri od prej navedenih scenarijev, ki ga v tej domnevi razbremenjujejo.

Na žalost ne moremo vedeti, kateri je pravi, ker tega nihče ni raziskal in najbrž tudi ne bo. Zakaj ne? Vprašanje je zavito v naslednjo dilemo: morda zato, ker političnih trobil prvaka SDS povsem upravičeno nihče ne jemlje resno, žal tudi takrat, ko je v njih objavljen celo kakšen gram resnice, ali pa iz refleksa prijaznosti, ki jo Židanova stranka velikokrat pleni s strani medijev? In še: je to morda lahko iz obeh razlogov, če bi že upoštevali, da se ni moglo zgoditi iz tretjega, splošne lenobe in apatije urednikov ali novinarjev, ker je menda z našo medijsko srenjo čisto vse v najlepšem (povprečnem) redu?

V vsakem primeru je trojni niz objav (uradna spletna stran vlade, množični mediji, dokument »Predlog za izvolitev predsednika Državnega zbora RS«) precej nerodna okoliščina, četudi bi bilo možno, da vsi nizi koreninijo v enem, ki so ga drugi povzemali, pri začetnem zapisu pa je prišlo, če naj verjamemo, da nekakšne »tehnične napake«. Da minister za kmetijstvo nikoli ni protestiral ob taki navedbi in v skoraj štirih letih on in njegovi zaposleni niso opazili napačnega podatka na strani vlade, se zdi na meji bizarnega.

Nekdo, ki ima dostop do medijskih arhivov in drugih virov, bi lahko raziskal, ali se je v preteklosti Židan morda še kje nehote predstavljal kot magister ekonomije. Mojega zgornjega utrujajočega ugibanja pa ne bi bilo, če bi omenjeno dilemo slovenski mediji vzeli resno in se naslovili na predsednika državnega zbora s preprosto poizvedbo: »Imate magisterij iz ekonomije in zakaj je na uradni strani vlade štiri leta pisalo, da ga imate?« No, pričakovati kaj takega od naših novinarjev bi bilo že hudo pretiravanje.

Spreminjanje tekstov v kabinetu predsednika republike

Opisani zaplet me je spomnil na podobnega lanskega – žal je ostal, z eno majhno izjemo, intriganten le meni. Kot pasionirani opazovalec populističnih trikov predsednika republike in njihovega vpliva na čredno obnašanje Slovencev sem ugotovil, da so na njegovi spletni strani tudi spreminjali tekste – za nazaj.

Kontekst je bila izjava, ki sem jo večkrat kritiziral in o njej izčrpno pisal: da Borut Pahor ne želi biti moralna avtoriteta. Mislim, da sem kot prvi opozoril na dejstvo, kako je v preteklosti zatrjeval nekaj temu povsem nasprotnega – da to predsednik mora biti, recimo: »Predsednik republike je in mora biti moralna avtoriteta.«. Še več, v kampanji leta 2012 je svojega protikandidata sesuval ravno z navedenim očitkom: da pri njem pogreša takšno moralno dimenzijo delovanja.

Pahorjeva že skoraj obsesivna drža upora proti lastni moralnosti se je na koncu prelevila v ekscentrično dejanje spreminjanja dokumentov na njegovi spletni strani – tistih stavkov, ki bi ga lahko obremenili, da je predsednik po lastnem poprejšnjem prepričanju vendarle moralna avtoriteta, on pa po novem meni, da to ravno ne želi biti. Razkritje o spreminjanju spletnih omemb za nazaj sem opisal v zapisu z naslovom Predsednikova huda stiska: kako sebe dobesedno izbrisati kot moralno avtoriteto.

Doslej še nisem komentiral edine medijske zaznave tega sicer po usodnosti in teži ne ravno posebej epohalnega razkritja. Do nje je prišlo v sobotnem Delu dne 6. oktobra 2017, v času predsedniške kampanje torej in pred volitvami, kjer je v drugem krogu, na svojo osuplost, le za las premagal Marjana Šarca. Novinar je predsednika vprašal naslednje:

Bloger in filozof Boris Vezjak je opazil, da so v vašem uradu popravljali dele besedil, v katerih ste zdaj in v preteklosti govorili o moralni in politični avtoriteti. Ste popravljali te dele besedil?

Ne berem tega.

Niste spreminjali besedil?

Ne, prvič slišim za to.

Zadeve so zanimive, morda bi lahko kdo v vašem uradu pogledal, za kaj gre. (molk, nato začnem postavljati drugo vprašanje, ko se oglasi kandidat za predsednika republike)

Kaj bi vi menili o meni, če bi rekel, da sem moralna avtoriteta? Kakšen vtis bi dobili, če bi stopil pred vas in rekel, da sem moralna avtoriteta?

Pahor se je neposrednemu odgovoru na veliko izognil, ne zgolj z argumentacijskimi triki, ter mimogrede omenil, da »ne bere tega« – kar najbrž pomeni, da ne bere moje nepomembne strani. Nikoli nisem mislil, da jo. In res: čisto možno bi bilo, da v spreminjanje zapisanega na spletni strani sploh ni vpleten se je popravkov lotil nekdo v njegovem kabinetu na lastno pest, da bi ga obvaroval pred javnimi očitki kritikov. Pač neka nadvse požrtvovalna in skrbna oseba z veliko predanostjo ideji, da je predsednik nemoralna neavtoriteta in se zato splača falsificirati javne objave za nazaj.

Zlahka si predstavljam, da bi se zgodba, če bi se sploh kakšen novinar odločil to raziskati, ponovila tudi pri Židanu, sicer velikem podporniku Pahorja: tega se pač ne bere. Če pa je že res kje pisalo, da je on magister ekonomije, četudi na uradni strani vlade, v medijih ali v predlogu za izvolitev predsednika državnega zbora, ki ga je sopodpisal, s tem nima nič. Prišlo je do tehnične napake.

Več:

Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije

Huda zima za kulturo

Herbicidna medijska pomirjujočost

  • Share/Bookmark

Kdo nadzira koga, Šiško policijo ali morda policija njega?

5.09.2018 ob 18:01

Po poročanju današnjih medijev, v katerih je ob odsotnosti izjav organov pregona in praznih izjavic politikov postal glavna in dominantna zvezda pred mikrofoni kar Andrej Šiško sam, ko sklicuje tiskovne konference in praktično v živo izvaja svoje retorične spine, ga policija še ni obiskala. Še več, danes je s svojo provokacijo nadaljeval: če ga ne bo poiskala v treh dneh, jo bo obiskal on, je dejal.

Živimo torej v para-normalni državi, v kateri lahko zberete svojo oboroženo paravojsko, napoveste ustanovitev svoje bizarne republike, se prosto sprehajate naokoli z orožjem in v odsotnosti tožilskih in policijskih izjav postanete glavna medijska zvezda!

In kakor da to še ni dovolj, je danes Šiško naznanil, poročata MMC RTV SLO in STA, da je v njegovih vrstah kar nekaj vojakov in policistov. Še več, povedal, je, da nadzira dogajanje v policiji, nato pa še, da je ta na njegovi strani:

Šiško je obveščen o policijskih postopkih

Šiško je dejal, da še pričakuje, da bo policija stopila z njim v stik, sam pa je obveščen o policijskih aktivnostih in o tem, da skušajo policisti kontaktirati s člani skupine. Po njegovih besedah imajo namreč tudi sami svoje vire iz policije.

Kot trdi Šiško, je velik del policije tako ali tako na njihovi strani, enako da velja tudi za obveščevalne službe. “Tako da smo mi tudi na tekočem,” je dodal. O konkretnih imenih ni želel govoriti, saj da bi jih s tem lahko spravil v težave.

Kaj točno torej počnejo na Generalni policijski upravi, ko se hvalijo, da tečejo »aktivnosti zbiranja obvestil in dokazov«, pri katerih očitno Šiškove pomoči in informacij sploh ne rabijo?

V samo para-normalni državi, v kateri v gozdovih srečujete para-vojsko, se vrh politike in policije obnašata na način, da niti ne poskušata zaščititi svojega ugleda, kaj šele koga drugega  – niti takrat, ko glavni akter, ki ga zdaj množični mediji izkoriščajo za svoje senzacionalistične potrebe klikanosti, branosti in gledanosti, namesto da bi do dogajanja zavzeli odgovorno kritično stališče, javno naznanja, da je policija na njegovi strani? Saj res, zakaj ne bi kdo celo pomislil, da to drži, ker ga obiskati zaenkrat ni uspela?

In smo spet pri povsem nepotrebni špekulaciji, četudi neresnični, za katero je odgovorna sama – kaj pa, če ne molči brez razloga in morda ščiti svoje pripadnike, s tem pa pritrjuje Šišku? So situacije, ki nujno terjajo javne demantije.

Šiško mmc policija našaZapis na MMC RTV Slovenija s pomenljivim naslovom

Kaj naj si ob takšni apatični reakciji misli najširša javnost, državljanke in državljani? Da živimo v odgovorni državi, kjer vse teče v najlepšem redu? Lahko nekdo navede še kakšno primerljivo evropsko prakso, v kateri policija niti po treh ali štirih dnevih ne bi uspela priti do kakšnega svojega ekvivalenta šefa samooklicane štajerske vojske? Je morda, čisto ironično in groteskno, Šišku nehote uspelo z enim zamahom razgaliti trojno bedo domačega žurnalizma, slovenske politike in organov pregona?

Če vpleteni menijo, da so oborožene parastrukture v našem okolju povsem nedolžna in neresna zadeva, naj nam to naravnost povedo. In se skupaj s politiki odločijo, da nimamo opravka s posebej nevarnim nezakonitim ravnanjem, potencialnim nasiljem ali rušenjem ustavnega reda. Kar smo slišali doslej, ni zvenelo v tej smeri. Zato je na mestu vprašanje: ali se zavedamo možnosti, da živimo v nadvse neodgovorni državi, malce bližje Turkmenistanu in Azerbajdžanu kot državi Evropske unije?

Več:

Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki

  • Share/Bookmark

Štajerska varda in njeni nehoteni promocijski zvočniki

5.09.2018 ob 18:00

Zgodba o Šiškovi paravojaški strukturi na poligonih je spet pokazala, da so družbena omrežja dva koraka pred množičnimi mediji. Žalostno, ker novinarji potem tako radi bentijo, češ da izgubljajo bitko proti spletu. Mizeren argument.

A potem je sledil obrat: novinarji so pohiteli in danes za glavno zvezdo srhljivega postroja »obrambne skupine svobodnih ljudi dežele Štajerske« in tako imenovane štajerske varde, ki se po gozdovih sprehajajo s kalašnikovkami in sekirami, naredili Andreja Šiška. In njegove izjave.

Recimo: pri Delu in Večeru očitno ne vedo, komu se v takih primerih da besedo v naslovu. Odločili so se, da jo dajo njemu in s tem postanejo njegov promocijski zvočnik. S tem pa proizvedejo ravno učinek, ki ga ne bi smeli.

Oziroma v resnici celo zadostijo pričakovanjem, ki jih je Šiško izrazil že junija letos:

»Štajersko vardo smo ponovno ustanovili že lani 24. junija, a takrat noben medij o tem ni hotel poročati. Neka dežela mora imeti tudi oborožene formacije, ki so sposobne zagotoviti red in mer in sposobne nadzirati meje te dežele. To nima nobenega zveze s pravnim redom republike Slovenije. Skupina je ustanovljena izven tega pravnega reda, a z njim ni v nasprotju.« (Siol, 3. september 2018)

Šiško Delo odzivNaslov v prispevku Dela

Šiško Večer odzivNaslov v prispevku Večera

  • Share/Bookmark

Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije

1.09.2018 ob 09:33

Verjetno sem zadnja oseba v Sloveniji, ki bi gojila pričakovanje, da bo predsednik Borut Pahor obsodil sovražno in nestrpno govorico proti beguncem, v takem kontekstu pa tudi zadnjo naslovnico Demokracije, ki z grobimi vizualijami namiguje na »migrantsko kulturo posilstev«, ki preti Sloveniji in še zlasti slovenskim ženskam. No, vrh ledene gore in za ustvarjalce takega vsakodnevnega hujskaštva povsem normalna stvar.

O njegovi premišljeni nevtralnosti sem že nekajkrat obširno poročal, najbolj zgoščeno v analizi z naslovom Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu, v kateri sem pokazal, da je bil predsednik, ko se je bil ob eskalaciji sovražnega govora le prisiljen izreči, primarno zainteresiran za pravico do drugačnega mnenja in svobodo izražanja, šele mimogrede pa pripravljen ob najhujših ekscesih nameniti kakšno besedo o potrebi po dialogu, strpnosti in kar je še podobnih zanj nenevarnih imaginarnih floskul.

Poseg v svobodo tiska in govora

Današnji prispevek v TV Dnevniku javne radiotelevizije pa me je vendarle vrgel iz tira. Ob pričakovanju, kaj bo storil ob odkritih rasističnih namigih na omenjeni naslovnici, je potem prekašal samega sebe: po vseh kriterijih ksenofobno, strah in sovraštvo zbujajočo manipulacijo je mimogrede odpravil za zavrnitvijo po komentarju, češ da bi to pomenilo poseg v svobodo tiska in govora.

Pahor naslovnica Demokracije posilstvaGrafika iz TV Dnevnika: predsednik ne komentira

Argument je torej analogen zgornjemu: kadar koli vas kdo vpraša po kateri koli opredelitvi od sovražnega govora, lahko uporabite tak čudežen recept in ga zavrnete. Ker vam je svoboda tiska in govora ljubša izbira. In vanju ne želite posegati.

Povedano drugače: Pahor je razkril, v zaradi njegovega ravnokar opisanega načela ne moremo pričakovati, da bo kadarkoli v prihodnje obsodil kakšno od medijskih dejanj razpihovanja sovraštva. Če vzamemo sintagmo »poseg v svobodo tiska in govora« čisto dobesedno, pa to pomeni še nekaj, da ne bo komentiral niti kakšno od nemedijskih dejanj rasizma, netolerance in sovražnega govora. Čeprav je danes večina takih, ki so medijsko posredovana in fabricirana. Na kratko torej: ker bi se to lahko razumel kot poseg v naštete pravice in svobodo, od predsednika ne pričakujmo obsodb.

Pasivni prispevek k rasti sovraštva

No, takšno stališče je popolnoma nevzdržno za njegovo funkcijo, tudi takrat, ko se bizarno razglasi za »nemoralno neavtoriteto«. Je škandal brez primere in dokaz, da prvi državnik v Sloveniji pasivno prispeva k nekontrolirani rasti sovražnega in sovraštvenega govora.

K temu je dodati še nekaj: da je končno Pahor v opreki s samim sabo. Ker je v preteklosti v stiski pred obtožbami, da je glede tega tiho, že navajal sicer izrazito izmišljeni izgovor, češ doslej sem se že večkrat oglasil. Kar je potem moralo biti razumljeno kot poseg, ki ga po njegovi najnovejši izjavi ne bi smelo biti.

No, morda pa te opreke res ni. Kajti vsa javljanja so bila zelo podobna drugemu stavku iz objavljene grafike: »Njegova stališča o nujnosti medsebojnega spoštovanja pa so splošno znana«. Kar res zveni kot še ena zmagovita floskula na natečaju abstraktnosti in praznosti v izražanju ali bežanju od konkretne opredelitve. V na ta način izraženem stališču namreč ni nobene logične povezave s tem, kar bi moral obsoditi – Pahor ni dejal niti tega, da je omenjena naslovnica primer takšnega medsebojnega nespoštovanja. Zato bi na tem mestu lahko stal kateri koli stavek, recimo: »Njegova stališča o nujnosti uvedbe letalske obrambe pred točo pa so splošno znana«.

Demokracija kultura posilstev migranti begunciNaslovnica Demokracije v svojem hujskaškem elementu

Kot na radiu Erevan

V tej tragikomediji Pahorjeve (ne)odzivnosti na razrast ksenofobije v državi človek nehote pomisli, da so njegovi odgovori resnično strukturirani kot šala. Spomnimo se recimo na njihovo strukturo v nizu vicev o radiu Erevan, kjer komični učinek vedno znova vznikne med vprašanjem A in nemogočim odgovorom B, ki se vedno začenja s tistim »Načeloma da, vendar«. Naj navedem primer.

Vprašanje: Ali drži, da so pogoji v naših delovnih taboriščih odlični?

Odgovor: Načeloma da. Pred petimi leti eden od poslušalcev ni bil prepričan o tem, pa se je odločil zadevo raziskati. Kaže, da mu je tam tako všeč, da se še vedno ni vrnil.

Pahorjevi odgovori na vprašanja novinarke Eugenije Carl v citiranem dnevniku so, z nekaj moje pesniške svobode, podobni nečemu takemu:

Vprašanje: Ali drži, da kot predsednik republike obsojate razraščanje sovražnega govora do beguncev?

Odgovor: Načeloma da, vendar (a) to ni sovražni govor do beguncev, temveč do migrantov, (b) po moje je napak govoriti o sovražnem govoru, ker moramo zaščititi pravico do svobode tiska in govora, (c) medijske naslovnice o kulturi posilstva migrantov res niso prijetne, ampak sam ne bom tvegal, da bi bil narobe razumljen, (d) sem pa za medsebojno spoštovanje.

Žal ni smešno, ampak tako kot so sovjetske šale na svoj (politični) račun pomagale ljudem preživeti, bomo morali preživeti tudi tega predsednika.

Več:

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta

  • Share/Bookmark

Kolaboracija ni bila zločin. Pravijo na RTV.

26.07.2018 ob 15:16

Dr. Jože Dežman ima prav: vsak človek ima pravico do dostojnega pokopa in groba. V tem, da opravičuje kolaboracijo, se moti.

Ni mogoče reči, da moramo presojo prepustiti zgodovinarjem. V studiu sta sedela dva, ki sta se v vsem strinjala – in udrihala čez Pirjevce, Repete, Čepiče, Trohe, Guštine. Javno radiotelevizijo si ne bi smeli pustiti vzeti. Včeraj so se tam dokopali do prave zgodovinske resnice. Dr. Jože Možina v intervjuju z dr. Jožetom Dežmanom:

»Ja, če smem: pri nas se seveda govori o kolaboraciji kot o nekem ekvivalentu zločinu!«

Ja, seveda ni tako hudo, ker že velja točno nasprotje temu, če parafraziram: »No, pri nas na RTV Slovenija že govorimo o partizanstvu kot zločinu.«

Urednica oddaje je Lidija Hren, odgovorna urednica Manica J. Ambrožič.

Možina Dežman intervju

Možina uredniki oddaje Hren Manica Ambrožič

  • Share/Bookmark

Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika

26.07.2018 ob 15:15

Zgodba z »burkinijem«, ki zadnji teden pleni pozornost množičnih medijev in se je iz Janševih preselila v skoraj vse druge, na koncu pa od podpori poslancev SDS pljusknila še v parlament, je lep zgled domačega prekomernega »napihovanja« ksenofobije: ne samo, da ima nesrečna obiskovalka Term Vivat ponesrečeno letovalno izkušnjo, najbrž nič hudega sluteča ne more niti malo razumeti, zakaj in kako je postala »rjuharica«, kot so ji zasmehljivo dejali Janševi, ker pač ni mogla niti slutiti o bedni in nizkotni politični nestrpnosti v neki neznatni Sloveniji. Zato tudi ne, kako majhne, res nepomembne dražljaje in dogodke si tukaj zmagoviti politični akterji jemljejo za svojo sovraštveno agendo. Ker si jih, če je treba, tudi izmislijo.

Da bi kdo ne razumel narobe: ko omenjam prekomernost, ne ciljam na to, da je ksenofobija v »pravi meri« sprejemljiva, ker ni, temveč na značilnost domače politične folklore sovraštva,  ko se mora za svojo propagandne namene zadovoljiti že z bizarno majhnimi in zaradi tega praktično zdravi pameti komičnimi spodbudami, saj tistih večjih ni na vidiku. In tudi če bi bile, seveda, nestrpnost ne bi bila nič bolj sprejemljiva. Zaradi takih okoliščin lahko čisto mimogrede v mentalno zahojeni državi po spletu naključij postaneš neprostovoljna medijska zvezda.

Jelinčičevo prvo poslansko vprašanje

Javnemu linču »rjuharic« so se pridružili še na RTV Slovenija v včerajšnjem Dnevniku, kjer so reklamirali Jelinčičevo »prvo poslansko vprašanje«, kot so dejali, ministrici za zdravje. Zakaj? Ker mora ta menda skrbeti za javno zdravje v kopališčih, kot je v kamere pojasnilo še en politik, ki se ima zgolj ksenofobiji zahvaliti, da znova sedi v parlamentu. Nato je nonšalantno dodal, da je njena naloga urediti, kdo se sme kopati v slovenskih bazenih! No, to ni njena naloga, to je lahkotna in mizerna ksenofobna insinuacija. Je pa naloga javnega servisa, da ne daje prostora nevarnemu hujskaštvu proti muslimanom. A kaj, ko očitno Manica Janežič Ambrožič misli drugače – najbrž to, da je potrebno javnost informirati o poslanskih vprašanjih…

Jelinčič burkiniUtrinek iz Dnevnika RTV Slovenija (20.7.2018): kako legitimirati ksenofobijo

Koncept kužnosti in količina kalcija v krvi

Pred leti sem v kontekstu analize tehnik politične diskreditacije razvil koncept »kužnosti« – včasih je dovolj že, da ste se kje na ulici rokovali z politično kontaminirano osebo, pa bodo o vas objavili članek o tem, da ste kužni tudi vi. No, v primeru ksenofobije je ta spet postal aktualen, le da se z njim ne diskreditira političnega nasprotnika, ampak Drugega, okoli katerega gradimo čustva sovraštva. V Janševem mediju so na ta način povzeli potencialno kužnost kopalke iz Term Vivat, v kateri kot glavni akter skrbi za naše zdravje nastopa omenjeni magister farmacije. Seveda zgolj zato, da bi zakamufliral svojo ksenofobno idejo:

Jelinčiča predvsem skrbi, da takšno početje ogroža zdravje preostalih kopalcev, “saj naj ne bi bilo kopanje oblečenih osebkov z obutvijo na nogah v evropskih, tako tudi slovenskih javnih kopališčih, dovoljeno”. Ob tem je spomnil, kako zdravstvene inšpekcije ministrstva po dolgem in počez preverjajo zaposlene v firmah, ki imajo stik s strankami, jemljejo brise rok, preverjajo prostore in omarice zaposlenih ter tudi prostore, v katerih se izvajajo določeni procesi. “Tudi v bolnišnicah si osebje stalno umiva roke, prav tako pa so v bolnišničnih prostorih, kjer je fluktuacija obiskovalcev velika, nameščena razkužilna sredstva.”

Predsednik SNS ugotavlja, da glede na to, “da kopalka prihaja iz krajev, kjer je struktura bolezni, pa tudi njih razširjenost, popolnoma drugačna kot v kontinentalni Evropi, je možnost okužbe s pri nas neznanimi agensi zelo možna”. Kot magister farmacije opozarja, da “že samo pomanjkanje vitamina D vodi do motenj uravnavanja količine kalcija v krvi in je povezano s številnimi hudimi motnjami, vključno s kardiovaskularnimi boleznimi, diabetesom tipa 1, multiplo sklerozo in revmatoidnim ter še čem”. A so naštete bolezni mačji kašelj v primerjavi, da vzamemo v obzir “prenosljive oziroma infekcijske bolezni Afrike, ki jih povzročajo bakterije, virusi, paraziti in glive”, ter ki se lahko “širijo direktno ali indirektno z osebe na osebo”. Jelinčič ravno zaradi tega ocenjuje, da sta ravnanje in odgovor Term Vivat zaskrbljujoča.

burkini DemokracijaZgolj ena izmed zgodb v stampedu proti burkinijem v Janševi Demokraciji

Rasist in njegov sram (ki ga ni)

V skupini Danes je nov dan so zapisali vse bistveno, kar je treba vedeti o tej zgodbi: »Vsi vemo, da je rasizem neumen. To, da si mora nekdo s sovraštvom do »drugačnih« nabildati svojo šibko samopodobo, ni kakršen razlog za zaničevanje milijard ljudi na podlagi odtenka kože. A kako reagirati v primerih, ko razumski argumenti ne zaležejo?

Z vzponom Trumpa in t.i. alt-right so fašistična prepričanja spet postala moderna. Fasada radikalne desnice se je zgladila, rasisti so postali prisotnejši v javnem prostoru – s tem pa njihove nazadnjaške ideje spet širše družbeno sprejemljive.

Frank Turner na svoji novi plošči nekoliko okorno, a pomenljivo opeva potencialno strategijo protesta: doseči moramo, da se rasisti svojih idej in dejanj sramujejo. In očitno pristop deluje: če jih ne moremo prepričati v nasprotno, jim lahko damo vsaj javno vedeti, da so njihova prepričanja zmotna in sramotna, s svojim aktivnim pristopom, pa napravimo javni prostor bolj odprt za vse tiste brez neutemeljenih sovražnih idej.«

Kandidati za ministre

Sicer pa: le kaj bi bila SDS brez sirskih brivcev iz Roga in »rjuharic« iz Term Vivat? En prazen ništrc. Zato bi moral, že zaradi zaslug pri volilnem rezultatu, Janša nedvomno prvemu ponuditi mesto notranjega ministra, drugi pa mesto ministrice za zdravje.

  • Share/Bookmark

Butli, piškotkarji in modeli brez časti: kako in zakaj z njimi v koalicijo?

26.07.2018 ob 15:15

Danes je v pismu, ki ga je poslal Pahorju, prvak SDS sporočil, da v Državnem zboru nima potrebne večine za oblikovanje stabilne vlade. Dodal je, da pa obstaja možnost, da se takšna večina kljub vsemu oblikuje v naslednjih tednih. Izraz »stabilna vlada« je v sicer kratkem pismu uporabil petkrat.

Ko je Matej Tonin v prvem krogu pogajanj glede vladajoče koalicije zaloputnil vrata Marjanu Šarcu, je to bilo le nekaj dni po tistem, ko je za Janšo obveljal za Kučanovega sina. Čeprav je slednji naredil prvemu veliko uslugo s tem, ko je vsaj začasno zrušil možno koalicijo 5+1. Argument košarice Šarcu na koncu ni bil vsebinski, ampak »formalni«. Natanko tisti, ki ga zdaj po Toninu uporablja še Janša, češ Šarčeva koalicija ne bi bila stabilna in bu ohranjala konfliktnost, zaradi česar vanjo ne želi vstopiti. Hkrati je prvak NSI napovedal, da ne zapira vrat pri drugem krogu – kakor da bo v njem ta koalicija kaj bolj stabilna in takšna, kot si je želi! Pričakovani menever »bildanja«, napihovanja Nove Slovenije, ki si s tem želi močno dvigovati ceno, češ brez nas ne bo nič, ne na levi ne na desni.

Pogovori o uspešnosti rime?

S tem so se Toninovi spretno izognili tudi morebitni zameri s strani Janše, s katerim se je nato sestal že naslednji dan – torej s »Kučanovim sinom«. Vprašajmo se zdaj, kaj točno poraja stabilnost v domačih političnih razmerah – in kaj pripomore k njeni nestabilnosti?

Zmagovalec zadnjih parlamentarnih volitev je uspel tudi v zadnjih tednih zasmehovati praktično vse svoje politične sopotnike. Razen tiste v svojih vrstah – in pričakovano Boruta Pahorja. Je morda faktor te nestabilnosti že manifestiran v globoki kloaki domačijske politične govorice ki jih v Evropi težko najdemo par? Je postalo v Sloveniji nadvse samoumevno, da za pogajalsko mizo glede prihodnje vlade in ministrskih stolčkov komunicirate z nekom, ki vas je, celo po utečeni navadi, še prejšnji dan obilno zasmehoval in žalil? Naklonjenost množičnih medijev že imate, saj tega ne bodo sposobni problematizirati.

Tovrstna govorica je v teh krajih tako neznosno normalna, da je pomembnejša dilema od tega le še tista, zakaj so omenjeni mediji in širša javnost do nje nenormalno strpni, anemični in stoični. Kajti o čem sta se potem pogovarjala Janša in Tonin? O uspešnosti rime, ki jo je nedavno objavil prvi in se glasi »Milan Kučan nima sina, a nič ne de, ima Tonina?« Najbrž sta vse to preskočila.

Tonin Kučanov sin JJIzsek iz zapisa na Svet24: Tonin kot Kučanov sin

Hlinjenje neprizadetosti

Na to, kako pomemben element psihopolitike je diskreditacijski diskurz, analiziram že nekaj časa; toda nihče še ni poskušal sistematično izmeriti njegovih pravih učinkov na mentalno pohabo državljank in državljanov, njihovo percepcijo politike in splošno kulturo. Toda zakaj se politični akterji v Sloveniji pretvarjajo, da zasmehovanj in cinizmov na svoj račun ne slišijo in ne vidijo? Morda zato, ker ne želijo poglabljati slabih odnosov. Ker jim to praktično ustreza. S čimer zavestno normalizirajo Janšev diskurz – iz svojih pritlehnih računic. Ker bi bilo odgovoriti na isti način napaka – in res bi bila. A napaka je ob tem tudi molčati.

Logika dolgotrajne, v bistvu že kar permanentne politične retorične tehnike žalitev, norčevanja, diskreditacij in zasmehovanja, za katero se skriva bolj temeljna gesta sovraštva, nestrpnosti in izključevanja, je možna le zaradi pozicije moči, prezrcaljene v realna politična razmerja: Janša ve, da se govorici ne rabi odpovedati niti za hip, iz dveh razlogov.

Prvi je, da je solidno uspešna, da žanje učinke pri njegovi volilni bazi, jo homogenizira in ustvarja skupnega političnega sovražnika, ki »ni naš«; sicer jo zastruplja s sovraštvom, a jo mentalno disciplinira sebi v prid. Drugi je pragmatičen: izgubiti s takšno tehniko niti v tem hipu kaj prida ne more, saj v pat položaju sestavljanje vlade kvečjemu sledijo predčasne volitve, na katerih bo znova zmagal. Zaradi svoje zveste, že psihološko preparirane volilne baze, ki daleč presega podporo kateri od razbitih levosredinskih ali kvazilevosredinskih strank, če levih ne omenjamo. Ne pridobiva novih volivcev, a jih tudi ne izgublja: od tod luksuz nedostojnega besedičenja.

V praksi to pomeni, da se svojim retoričnim tehnikam prvak SDS nikoli ne rabi odpovedati, ker mu ne škodijo, hkrati pa tudi ne svoji neverodostojnosti: vabiti v koalicijo partnerje, ki jih simultano zasmehuješ in žališ, že sodi v tak register nesprejemljivega. Zato velja: njegova zmaga na volitvah ni bila zgolj politična, bila je tudi psihološka zmaga diskurza diskreditacij in zasmehovanja. Ta je postal legitimen, običajen, normaliziran in končno zmagovit. Njegova spirala se lahko kvečjemu le še nadaljuje, od manj ekstremnega k bolj norčavemu in nedostojnemu.

Janša butl CerarMiro Cerar, razglašen za butla

Butli, piškotkarji in modeli brez časti

Nič od tega ni novo, norčevanje, sarkazem in zasmehovanje so elementi te politične javne govorice že dolga leta – še zlasti na družbenih omrežjih. V zadnjem obdobju dveh let se je ta radikalizirala in žal eno preredkih meja dosegla v tvitu, namenjenem novinarkama RTV Slovenija, ki ju je razglasil za medijske prostitutke. K sreči sta ga uspešno tožili.

Logika sovraštva ima torej dve ločeni tarči. Prva zadeva zunajpolitično sfero v širšem smislu, največkrat ogrožujočega Drugega: izbrisane, skupnost LGBT, etnične manjšine, muslimane. Druga je znotrajpolitična, usmerjena v politične nasprotnike – ampak ti so potencialno vsi, ki ne želijo pod danimi pogoji sodelovati in paktirati s tabo. Ločnica je enostavna: eno so »naši«, zunaj te so drugi, »njihovi«.

Trenutno so Tonin, Jelinčič, Šarec, Židan, Cerar, Erjavec, Bratušek potencialni koalicijski partnerji. Ampak vsi po vrsti so ob sedanjem povabilu bili deležni Janševih zasmehovanj. Prej ali zdaj. Poslanska kolegica ga je prepričala s tvitom, da ima Šarec plan B – dopust. V drugih retvitih – in res gre največkrat za njih – brije norca iz Serpentinška, ga razglaša za Hitlerjevega oboževalca, pa seveda Kučanovega odposlanca. Hkrati se je ponorčeval iz nekaterih imen morebitnih prihodnjih ministrov. Ne gre spregledati, da rad diskreditira rafalno. Počez. In če to počne, lahko res v naslednjem koraku smiselno pričakuje, da se bodo odzvali povabilu v koalicijo?

Včasih diskreditacijski diskurz zaplava v izjemno nizke vode. Dejana Židana je dober teden nazaj skupaj s svojimi mediji napadel, češ da rad objema fante. K temu so priložili goro fotografij, ki menda dokazujejo zanimanje predsednika SD za moški spol. V tviterašem dopisovanju z njim se je nato pretvarjal: »So fotke ponaredek? Ali v čem je problem?«

JJ židan mediji objemi tvitJanša o Židanu in neponarejenih fotkah

Mira Cerarja je mimogrede razglasil za »butla«, »model brez časti«, seveda tudi Kučanovega odposlanca in nekoga, ki mu je ukradel volitve. Alenko Bratušek je, položeno na konja Vladimirju Putinu, zasmehoval v »scenariju za vestern v Tatrah«. Že omenjenemu Toninu je večkrat ponujal piškotke, kar je pač del internih norčavih žargonov, ki jih občasno vzpostavi za potrebe bolj učinkovitega smešenja.

JJ o ŠarecJanša o Serpentinšku kot potencialnem partnerju

Kolosalna bruna v očesu

Janša je danes v svojem pismu Pahorju obtožil množične medije, da »v javnosti načrtno vzpodbujajo (ne)kulturo izključevanja«. Mar ni povsem jasno, kdo dejansko izvaja takšno nekulturo, kdo ne opazi bruna v očesu? Oziroma, natančneje: kdo nesramno projicira lastna dejanja v druge?

Še več, naklonjeni novinarji v množičnih medijih v goste bolj vabijo politične lobiste v funkciji komentatorjev, ki ponavljajo Pahorjevo mantro o vključevanju, pogovoru in sodelovanju. Kdor bi analiziral goste Petre Kerčmar in Uroša Slaka v njunih večernih oddajah na POP TV, bo v raznih Miloših Čiričih, Matejih Makarovičih, Sebastjanih Jeretičih, Matevžih Tomšičih in podobnih analitikih takoj dojel poanto.

Pozivi k veliki koaliciji z relativnim zmagovalcem so pač pozivi k temu, da politične govorice norčavega izključevanja ne jemljemo resno, da jo dopuščamo in toleriramo. Ne zgolj govorico nestrpnosti, ksenofobije, islamofobije in sovraštva. Podobno velja za goste tretjega nacionalkinega kanala, ki ga usmerjata Jadranka Rebernik in Igor Pirkovič. Ta je postal že skoraj ekspozitura politične desnice, s posebnim poudarkom na afiniteti do stranke SDS in neplačnikov RTV prispevka.

Janša tvit Putin in BratušekJanševa zabava ob Bratuškovi in Putinu

Ne komentirajo

Seveda bi bilo razumno vprašanje, čemu si nekdo želi v koalicijo s samimi butli in Kučanovimi hlapci. A pomembna je tudi obratna reakcija. Dnevnikov prispevek danes poskuša najti odzive na politično govorico zasmehovanja in nestrpnosti pri politikih samih. Z neposrednim izzivom, tokrat strankama Marjana Šarca in Alenke Bratušek:

Ob tem se zastavlja vprašanje, katerim besedam v LMŠ in SAB bolj verjamejo – vabilu prvaka SDS na pogovore, ker brez njihove podpore ne more računati na oblikovanje vlade, ali odzivom Janše na twitterju? V LMŠ na naše vprašanje odgovarjajo: »Tvitov ne komentiramo. Je pa neprimerno pričakovati od nekoga vstop v koalicijo, hkrati ga pa z lažnimi novicami napadati v lastnih trač revijah.« V stranki Alenke Bratušek pa so nam posredovali sledeč odgovor: »Prejeli smo pisno vabilo SDS na pogovore za sestavo koalicije in kasneje, ko smo sodelovanje zavrnili, tudi preklic vabila. Večkrat smo že jasno povedali naše stališče o možnem sodelovanju v vladi, v kateri bi bila tudi SDS.«

Enkrat več se je pokazalo, da niti politiki sami ne znajo ali želijo obsoditi takšne govorice. Da se temu izogibajo v velikem loku. Lep zgled je izmikanje celo takrat, ko so sami neposredne žrtve ali so k temu neposredno izzvani.

Namesto tega, da bi stranke leve sredine v tednih mukotrpnih pogajanj, kjer vsakič nova papagajsko ponavljajo zgolj to, da z Janšo ne želijo sodelovati, izkoristile neverjetno medijsko minutažo, ki se jim ponuja v siceršnji povolilni inerciji političnega dogajanja, možnost vsakič znova zavračajo. S tem pa tudi čas za javno refleksijo in argumente o tem, zakaj Janševa politika, kar je sicer njihova začetna trditev, ni verodostojna in jo je vredno prezirati. Tudi na ta način padajo standardi domače politične kulture in še bolj argumentacije.

Več:

Miro Cerar je butl

Vse Janševe medijske prostitutke

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

Janšev posvojeni diskreditacijski teror

  • Share/Bookmark

Pismo vodstva RTV Slovenija: kam je šla pravica do svobode izražanja?

26.07.2018 ob 15:14

Velenjski neonacistični plakati so po pričakovanju bili deležni dveh diametralno nasprotnih reakcij politike, javnosti in civilne družbe.  Na odziv organov pregona še čakamo. Po eni strani so številni politiki, tokrat celo Miro Cerar in Borut Pahor, sicer v primeru sovražnega govora do beguncev dolge mesece vztrajna abstinenta in tudi kasneje v tem precej omledna, obsodili omenjeno dejanje, po drugi so se k besedi javili tisti, ki so poskušali z retoričnimi triki pomen plakatov zmanjševati, njihovo avtorstvo pripisovati »komijem«, kot se je izrazil Janez Janša, se cinično posmehovati in jih relativizirati z omenjanjem velenjskih spomenikov, npr. Josipu Brozu Titu.

nacizem VelenjeVelenjski plakat, povzet po objavah na Facebooku

Odvetnica Lucija Ušaj, nedavno kandidatka SDS na parlamentarnih volitvah, evidentno navdušena nad neonacisti, ker imajo zanjo »več pameti in okusa kot kdorkoli drug«, je tudi do zaenkrat skritih velenjskih akterjev pokazala veliko razumevanja: »Sicer pa, kaj je narobe, če si za družino, za državo in za raso?«

Če bi analizirali večino odzivov, bi te lahko hitro razdelili na dve osnovni kategoriji ljudi: na tiste, ki neonacizem obsojajo, ter tiste druge, ki ga tako ali drugače ne jemljejo resno, ga relativizirajo ali se iz obsodbe posmehujejo.

Ušaj plakat VelenjePretvarjanje ali simpatija: odvetnica Lucija Ušaj in njen okus

Bati se Slovenije

V običajni tekmi javnega opredeljevanja je novinarka RTV Slovenija Špela Kožar na svojem Facebook profilu zapisala nekaj, kar se zdi vredno prebrati pozorno – zato, ker je nekaj njenih besed kasneje bilo deležnih javne graje s strani vodstva javne radiotelevizije:

Tole je viselo po (mojem) Velenju. Plakati so odstranjeni in prijava podana. No, fino. Komaj čakam, da bo Pahor spet poudaril, kako mora relativni zmagovalec (13 % vs 87 %!!) sestaviti vlado. In komaj čakam, da jeseni nekateri someščani spet obkljukajo skrajno Janševo politiko, tisti drugi pa ne gredo volit. #iFEARslovenia

Po tej objavi in še enem komentarju je bila novinarka močno izpostavljena politično konotiranemu in motiviranemu linču, diskreditacijam in zasmehovanjem s strani relativnega zmagovalca nedavnih volitev, s katerim večina strank (tudi) zaradi ravno takšnega sovraštvenega govora ne želi sodelovati pri sestavi vlade. S čimer je ta »skrajna politika« prikimila točno tisti oceni o sebi, nad katero je bila ogorčena: kakor da bi se v njej radikalno prepoznala.

Ker je Kožarjeva nato v nekem manjšem komentarju Janšo mimogrede označila za nevarnega, je ta na svojem tviterju zagrozil: »Bo vodstvo @RTV_Slovenijareklo kako na ta sovražni govor svoje novinarke ali se molče strinja?« In res, dovolj je bil le namig: vodstvo mu je, celo dobesedno so se na isti način podpisali, ob naznanitvi »sovražnega govora« (!) prisluhnilo in se odzvalo.

JJ sovražni govor KožarJanša in njegov apel vodstvu, ki je naletel na odprta vrata

Javno pismo brezimnega vodstva RTV Slovenija

Novinarka ni storila ničesar posebnega: podala je svojo presojo o nekem politiku. Nič več kot to. Zaradi tega jo je brezimno in nepodpisano »vodstvo RTV Slovenija«  javno okaralo in ukorilo. Njihovo pismo, vključno s podpisom, zaradi kasnejše analize navajam v celoti:

Odziv vodstva RTV Slovenija – komuniciranje na družabnih omrežjih

Vodstvo RTV Slovenija je 27. marca 2018 za svoje zaposlene objavilo posebno »Izjavo o odgovornem javnem ravnanju sodelavcev RTV Slovenija«, s katero je posebej opozorilo na Poklicna merila in načela novinarske etike, ki v 21. členu (http://www.rtvslo.si/poklicnamerila) zapovedujejo, da »novinarji, uredniki in drugi ustvarjalci radijskih in televizijskih programov s svojim javnim in političnim delovanjem, z dejavnostmi v prostem času, z zasebnimi posli in finančnimi interesi ne smejo zlorabiti položaja v RTV Slovenija, škodovati natančnosti, nepristranskosti in verodostojnosti programov RTV Slovenija, ogrožati ugleda in dobrega imena posameznikov ali celotnega javnega zavoda ter zaupanja poslušalcev in gledalcev v vsebino programov RTV Slovenija.«

Za izjavo smo se v vodstvu RTV Slovenija odločili, ker so se na družabnih omrežjih pojavili zapisi, kjer to osnovno vodilo delovanja vseh zaposlenih na RTV Slovenija ni bilo upoštevano. Vodstvo RTV Slovenija od vseh sodelavcev pričakuje, da ohranjajo dostojanstvo tudi v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih in v drugih medijih, ki dosežejo širšo javnost. Bistvo verodostojnosti je namreč osebna integriteta, in če gledalec oziroma poslušalec verjame osebi pred mikrofonom ali pred kamero, potem zaupa tudi njegovim mnenjem, izraženim v zasebnem življenju.

Ob pojavu plakatov z nacistično simboliko v Velenju so se na družabnem omrežju pojavile objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS.  Ob tem je hkrati izraženo tudi nespoštovanje do svojih kolegov v informativnem programu TV Slovenija. To je primer ravnanja, ki ni v čast novinarstvu in zaposlenim na RTV Slovenija.

Vodstvo RTV Slovenija bo vse vpletene še enkrat opozorilo, da takšno ravnanje ni dopustno. Ob tem vodstvo poudarja, da sporočila sodelavcev RTV Slovenija, ki jih objavljajo na spletnih omrežjih, ne izražajo stališč RTV Slovenija.

Vodstvo RTV Slovenija

Zakaj je odziv vodstva problematičen

Prepričan sem, da je omenjena reakcija problematična iz več razlogov. Naj jih naštejem.

Prvič. Čeprav novinarka ni omenjena, odziv nesporno referira predvsem nanjo. Toda težava je v tem, da je ocena netočna: da gre za »objave posameznih zaposlenih na RTV Slovenija, v katerih plakate brez argumentov povezujejo s stranko SDS«, ne more držati, ker Kožarjeva plakatov ni povezala s stranko SDS. Je pa storila nekaj drugega: njihov nastop je postavila v kontekst splošne govorice sovraštva in »skrajne politike« v državi. Če vodstvo s »povezovanjem« meri na avtorstvo, je njegov očitek zaposleni podtaknjen in krivičen. Tega pač ni zapisala. Če s »povezovanjem« meri na opis stanja duha, pa je novinarkina ocena točna in zatorej ne more biti očitek.

Drugič. Vodstvo zahteva od svojih sodelavcev, da »ohranjajo dostojanstvo« tudi »v zasebnem komuniciranju na družbenih omrežjih«, pri čemer se sklicuje na osebno integriteto, ki bo podlaga zaupanju v novinarja, kar menda povzroča »verjetje« osebi. Potem sledi za obljubljeno izpeljavo nenavaden sklep: če bo gledalec ali poslušalec verjel novinarki ali novinarju, bo zaupal tudi njihovim mnenjem v zasebnem življenju. Bizarno, kajti vodstvo bi moralo seveda dokazati ravno nasprotno, namreč zakaj bi neka izrečena resnica v zasebnem življenju ogrozila ugled novinarja in posledično hiše, ki ji pripada. No, kako naj bi zapisi na družbenih omrežjih, ki so javni, šteli za »zasebno življenje«, ni niti malo pojasnjeno, je pa po drugi strani zelo jasno, da je po naši ustavi pravica do zasebnosti izrecno varovana.

Tretjič. Pismo popolnoma zgreši smisel 21. člena »Poklicnih meril in načel novinarske etike«, ki ga citira in na katerega se sklicuje. Ta nikakor ne regulira ravnanja zaposlenih v »zasebnem življenju«, temveč določa postopanje v primerih navzkrižnih osebnih interesov, pravic in dolžnosti, pri čemer ima v mislih, o čemer kasneje izčrpno govorijo dodani podčleni, se pravi navzkrižni interesi pri poslovnem in programskem sodelovanju, nastopanje in sodelovanje v konkurenčnih elektronskih medijih, komercialna dejavnost, finančno novinarstvo, prejemanje daril, nagrad in ugodnosti, politično, sindikalno in stanovsko dejavnost.

Kontekst citiranega člena zanesljivo ni, da bi lahko skozi njega izražanje stališč na Facebook profilu prepoznali za »politično delovanje« in še manj, da bi z njim bil dovoljen poseg v ustavno zajamčeno pravico do svobode izražanja misli, govora in javnega nastopanja. Zdaj pa se zahteva vodstva bere ravno na tak način: pod pretvezo zaščite dobrega imena zavoda se bolj ali manj posredno opozarja, da »takšno ravnanje ni dopustno«, s čimer se korenito in nevarno posega v temeljne pravice zaposlenih.

Zasebno življenje Janeza Janše

Naj spomnim, da vodstvo po novem očitno zelo moti »zasebno življenje« svojih zaposlenih, veliko manj pa ga skrbi tisto pri Janezu Janši in njegovi stranki, kadar žali novinarje in urednike ter ne plačuje RTV prispevka – ali celo poziva k temu. Ko se je v predvolilnih soočenjih moral zagovarjati zaradi svojih poslanskih kandidatk, ki se navdušujejo nad neonacisti, je zamahnil z roko, češ da to ne more biti osrednja tema zanj, ki vendar rešuje Slovenijo – razen tega pa ima njegova kandidatka zelo majhno število sledilcev, je še dodal. In čeprav jih ima Špela Kožar še manj, je z zanj značilnimi dvojnimi vatli (eni zanj, drugi za vse ostale) takoj zahteval ukrepanje vodstva.

Še več, tudi po nastopu dr. Igorja Pribca in dr. Barbare Rajgelj v Odmevih na temo sovražnega govora ob velenjskih neonacističnih plakatov je včeraj nemudoma retvitnil žaljivo opazko, češ zakaj v studio goste, ki imajo psihične težave. Mar ni ravno to tista kultura, o kateri govori novinarka Špela Kožar?

Ta je nesporno javno opozorila na sovraštvo, ki ga širi njegova stranka – ki je ravnokar zmagala na volitvah – toda zdi se alarmantno, da vodstvo zavoda stopa na stran politikov, ki zganjajo hujskaštvo in pogrom proti novinarkam in novinarjem, in te dni ravno proti njej, namesto da bi jih poskušalo zaščititi. V omenjenem pismu o tem ne bomo našli niti besedice!

Odmevi Rajgelj psihičneJanševa ocena nastopa v Odmevih na teme velenjskih plakatov

Zakaj sovražnega govora ne preganjamo

Ob znova zbujenih pričakovanjih, da bo tokrat tožilstvo preganjalo velenjske storilce, bi se morali nehati slepiti: sovražnega govora ali spodbujanja k sovraštvu in nasilju v Sloveniji praktično ne preganjamo, na kar sem opozoril na več mestih. Zakaj? Kot že nakazano v primeru Cerarjevega (ne)odnosa do sovražnega govora, je težava z njim v Sloveniji sicer mnogo širša. Čeprav je njegov pregon generalni državni tožilec Drago Šketa uvrstil celo v svoj osebni program, nič ne kaže na izboljšavo stanja – 297. člen Kazenskega zakonika, ki je edina podlaga za tak pregon, je spisan in med kršitve javnega reda in miru umeščen tako katastrofalno, da bi nujno terjal spremembo. Še več, dikcija člena je radikalno nespretna do te mere, da se na njegovi podlagi slovenski tožilci lahko brez trohice sramu javno zaklinjajo, da sovražni govor po naši zakonodaji sploh ni kaznivo dejanje! Kar so tudi storili. Če ni, potem se res ne rabimo čuditi, zakaj ga ne preganjamo in ga tudi v tem primeru ne bomo, tudi če bodo storilce našli.

Ta člen sicer pravi, da se kaznuje tisti, ki »javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije«, a z bistvenim dodatkom, ki praktično nikoli ne more biti izpolnjen: da mora dejanje biti storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir. Seveda je ob nastopu izpolnitve tega pogoja praviloma že prepozno za pregon sovražnega govora, razen tega z njim nastopi druga kvalifikacija kaznivega dejanja.

V praksi to najbrž pomeni, da je pri nas uporaba nacističnih simbolov lahko le nekaznovana, k pregonu pa ne bo bistveno prispeval niti namen javnega spodbujanja sovraštva pri storilcu, saj je ta, kot rečeno, opremljen s skoraj nedosegljivimi in nesmiselnimi dodanimi zahtevami, o čemer smo se lahko nazadnje podučili v stališču Vrhovnega državnega stališča v zadevi Erlah. Naj spomnim: takrat za začetek pregona ni zadostovalo niti to, da je publicist – nepresenetljivo takrat še član SDS – neposredno predlagal streljanje beguncev na slovenski meji.

Še več politizacije, ne manj

Vodstvo RTV Slovenija je s svojim zadnjim javnim apelom prekoračilo mejo svojih pristojnosti in nedopustno poseglo v pravico do svobode izražanja svojih novinark in novinarjev. Tovrstna praksa lahko pripelje do številnim šikaniranj, internih ukorov »nepokornim« in posledično nagrajevanja »lojalnih« in neproblematičnih sodelavcev, dvojnih vatlov za nam všečne in nam nevšečne, obenem pa tudi spontanih in nespontanih ravnanj v skladu s političnim zahtevami, tudi pritiski in diskvalifikacijami, pred katerimi pa novinarji, najmanj v tem primeru, praviloma niso deležni zadostne zaščite delodajalca.

Na ta način v slovenski medijski prostor in še bolj prostor družbenih omrežij vedno bolj vdira in postaja legitimna moč brutalne politične diskvalifikacije in ne moč argumenta. Špela Kožar ni storila tega, kar ji je bilo očitano, obenem pa je na svojem Facebook profilu povedala nekaj, kar je res. Te vrste disciplinizacija z nevarnimi posegi v »zasebno življenje«, če znova uporabim dikcijo vodstva, lahko vodi le v eno smer: še večjo politizacijo javnega servisa.

Več:

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

Katera stališča o beguncih ne pridejo v medije

  • Share/Bookmark

Najprej Slovenija: o ukradenem sloganu in malem možu

19.02.2018 ob 18:22

Predsednik SDS-a Janez Janša je na slavnostni akademiji ob 29. obletnici ustanovitve stranke napovedal, da bo razgradil globoko državo in jo »nadomestili z državo druge republike«. Brez besed o normalnosti, to pot sicer brez epopejske sproščenosti, ni šlo.

Pri tem je poudaril pomen ohranitve slovenske identitete in samozavesti, so dejali na MMC RTV, zaradi česar je po njegovih besedah treba Slovenijo postaviti na prvo mesto: »Najprej Slovenija, potem drugi.«

Janša Najprej SlovenijaMMC RTV: vse je že v naslovu

Seveda, najprej Trump, potem Janša. Ta imeniten nacionalistični slogan, ob katerem zanesljivo vzplapolajo najbolj plemenita čustva, skrit za nekakšen ekonomski protekcionizem, je dobesedno ukraden ameriškemu predsedniku – saj je vendar vmes postal znamenit. Amerika najprej je zdaj postala Slovenija najprej. No, v domači inačici sledi še semantični dodatek: potem šele pridejo na vrsto drugi. Za tiste, ki ne bi takoj razumeli.

Nacionalistični potencial

Ne vemo še zagotovo, na kaj točno z njim prvak SDS meri: pri njegovem ameriškem zgledu je bil slogan predvolilno geslo, kasneje je postalo najmočnejši poudarek njegovega inavguralnega govora, v osnovi pa ta nevarna ideja, utemeljena na nekakšnem ekonomskem antiglobalizmu in egoističnem političnem izolacionizmu, vsebuje eksploziven nacionalistični in populistični potencial.

Janša ni prvi, ki je v teh krajih plonkal pri Trumpu. Njegov pobegli poslanec Andrej Čuš je že decembra 2016 ustanovil gibanje »Najprej Slovenija«. Se pravi, da po malem svoja borbena gesla plonka že od tistega, ki plonka. Kasneje je poslanec, ko so mu v njegovi takrat že bivši SDS želeli podtakniti »kokainsko afero« in ga čim bolj umazati, v nekem intervjuju z grenkobo povedal, da bi ga Janša »najraje utopil v žlici vode«.

Danes sta se znašla na isti žlici nacionalizma in poskušata zanetiti požar. Najbolj prav bi jima prišla nova begunska kalvarija. Tudi sicer bo intrigantno spremljati dvoboj ali večboj, kdo si bo bolj lastil »prvenstvo« Slovenije. Kateri od njiju bo želel biti najprej Slovenec in najprej poskrbeti za državo.

Najprejšnjost na karikaturi

Zdi se torej, da štiri mesece pred volitvami dobivamo nov slogan predsednika SDS. Kako pogosto bo res uporabljen, bomo še videli. Po sproščeni, kasneje normalni, je trenutno nacionalizem ujet v geslo o »najprejšnjosti«.

Karikaturist slovaškega porekla Marian Kamensky, ki danes živi na Dunaju, je točno pred letom dni objavil pomenljivo karikaturo, na kateri so najboljši slovenski zet, predsednik nizozemske Stranke za svobodo (PVV) Geert Wilders, avstrijski svobodnjak Norbert Hofer, danes minister za infrastrukturo in promet, pred tem neuspešni kandidat svobodnjakov na lanskih predsedniških volitvah, nato bivši vodja britanske evroskeptične stranke Ukip, Nigel Farage, predsednica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen in bivša sopredsednica skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), Frauke Petry.

America First HitlerKarikatura Mariana Kamenskyja: manjka ‘Slovenia first’

Vsak za svojo državo vzklika svoj »najprej«: Amerika najprej, Nizozemska najprej, Avstrija najprej, Francija najprej, Anglija najprej, Nemčija najprej. Ko bi karikaturist le vedel in poznal Čuša, danes Janšo, bi moral na svojo karikaturo uvrstiti še Slovenijo. Res je, da bi zaradi plagiatorskih nagibov imel rahlo težavo, koga upodobiti – ali političnega Goljata ali tistega, ki bi ga ta utopil v žlici vode.

Po Blairu Trump

V bistvu bi Kamensky smel karikaturo spremeniti tudi po neki dodatni nujnosti. Kajti našteti politiki, Wilders, Hofer, Farage, Le Pen in Petry, pri Trumpu niso plonkali na direkten način, kot to počnemo v Sloveniji. Se še kdo spomni znamenitega Blairovega govora v Janševi režiji? Takrat sem štel: prepisanih je bilo najmanj 15 stavkov, od tega je povzetih vsaj sedem zelo specifičnih stavčnih zvez in pojmov. Sosledja stavkov so bila ista. Če smo vse prepisane strnili v celoto, je šlo takrat za vsaj 145 besed. Verjetnost, da  Janša ne bi poznal Blairovega govora in se zato slovenske besede po naključju ujemajo z ustreznimi 93 besedami v angleščini, bi, upoštevajoč kombinatoriko, rastla eksponentno.

Mali mož, ki ne more spati

Tokrat je ukraden slogan. Najbrž bomo olepševalno temu dejali kako drugače. Da je le uporabljen. A najpomembnejši del prej omenjene karikature je tisti v ozadju. Mali mož, kot ga je lani poimenoval papež Frančišek, se počasi kobaca iz groba, na katerem piše »sovraštvo«. Razlog za njegovo vstajenje je zapisan v oblačku ob njem: »Tako hrupno je tukaj, ne morem spati.«

Janša je včeraj na akademiji omenjal, da je prišel »čas za prebujanje«. Parola, kakršno smo slišali včeraj, nekaj mesecev pred volitvami, lahko vodi do ravno tega: prebujenja malega moža v državi, kjer želi ista stranka na vse kriplje zakrpati luknjo v slovenski zastavi, navrtani z nosečniškim trebuhom. Najprej zastava, potem umetnost. Oziroma, kot je grozeče včeraj povedal Janša: storili bomo vse. Čisto vse.

Več:

O Janševem plagiatu

  • Share/Bookmark

Jakov Fak: med ksenofobijo ljudi in nestrpnostjo novinarjev

30.01.2018 ob 11:21

Biatlonec Jakov Fak si ne bo premislil, na olimpijskih igrah ne bo nosil slovenske zastave. Njegova odločitev, da zavrne povabilo, je močno pretresla slovensko javnost in sprožila številne polemike o slovenski ksenofobni mentaliteti. Oziroma tem, kar so člani Olimpijskega komiteja Slovenije v svojem javnem pismu označili za »primitivizem in zaplankanost«:

Odločitev Jakova Faka, ki je zaradi negativnih odzivov v javnosti odstopil od kandidature za nosilca slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger v Pjongčangu, je med Slovenci dobre volje in svetovnega nazora povzročila pravi vihar. Zdi se, da smo v reakciji na primitivizem in zaplankanost, nato s konsenzom, izrazili vso podporo biatloncu, ki bo na enem največjih globalnih dogodkov v letu 2018 zastopal barve Slovenije.

Jakov Fak se vsem, ki mu izražate podporo, ga pozivate in prosite naj si vendarle premisli, iskreno zahvaljuje. Žal svoje odločitve ne bo spremenil. To je potrebno spoštovati. V tem trenutku je nujno športniku zagotoviti mir in osredotočenost na treninge, saj je v zaključni fazi priprav za olimpijske igre v Pjongčangu.

Nacionalizem v športu

Sem med tistimi, ki ravno v takem spoznanju vidijo hvalevreden rezultat znotraj zelo nehvalevrednega vzorca obnašanja. Zakaj? Ker se dejansko redko zgodi, da se v slovenski družbi o lastni ksenofobiji, nestrpnosti in sovraštvu sploh pogovarjamo – kajti ob izbrisanih, LGBT skupnosti, beguncih, muslimanih, Judih se tako rekoč ne moremo, ne da bi pomemben del politike in državljanov preprosto »mislil drugače« in nevtraliziral učinke razprave.

Fak je zato postal točka, kjer celo najbolj vztrajni netilci sovraštva, skupaj z npr. predstavniki desnice in njene politike, niso pripravljeni reči, da ne bi smel nositi zastave; kakor da bi potrebovali primer iz športa ter slovenskega športnika z imenitnim znanjem slovenskega jezika, da bi končno znali to ugotoviti. Kakor da bi potrebovali neko neideološko, politike izpraznjeno sfero življenja, morda vsaj pretežno, kjer je primitivni in zaplankani množici, če uporabim zgornji izraz olimpijskih funkcionarjev, lažje dopovedati, da je s ksenofobijo z netolerantnimi in nacionalističnimi vzgibi vred nekaj hudo narobe, kajti ob beguncih jim tega ne bomo mogli. Ali jim bomo bistveno težje.

Fak Delo intervju umik razlog 24ur 27.1.1824ur.com in prispevek o razlogih za umik

Ksenofobija in konsenz

Nobenega dvoma ni, da je v strukturnem smislu ksenofobija do Hrvatov, ki je v temelju predsodkov do biatlonca Faka, povsem enaka kot v vseh drugih naštetih primerih. A smo se vsaj v primeru biatlonca očitno bolj strinjali in našli konsenz v obsodbi, kot bi ga pri kakšnem drugem izključenem Drugem,  v katerega projiciramo svoje strahove. Malce paradoksalno nas je torej uspel zbližati in poenotiti v boju proti nestrpnosti, kar je že skoraj zgodovinski dosežek. Vendarle v tej zgodbi ni vse tako rožnato.

Slaba novica za iskalce sovraštva v celoti je bila, da ga ni bilo zaznati v neizmernih količinah. Še več, ker športnik ni želel navesti materialne evidence za svojo odločitev, ni povsem jasno, na katere spletne komentarje je pri tem meril.

A tudi če jih ni, si jih zlahka predstavljamo. Sam sem jih našel kar nekaj po izbruhu afere, takšne torej, ki post festum pritrjujejo nacionalistični ksenofobiji sicer predvidljivega spletnega komentariata:

Fak komentarji post 1

Fak komentarji post 2Nekaj prepoznavnih komentarjev: 24ur.com in MMC RTV SLO

Fak news

Toliko o tistih, predvsem na politični desnici, ki so želeli obstoj komentarjev zanikati in Faku pripisati neresnicoljubnost ali vsaj posredno namigovati, da ima prebujno domišljijo, morda neke druge razloge. Dr. Matevž Tomšič je, skupaj z Janezom Janšo, pomislil celo na nekakšne »fake news«, ne »Fak news«.

Še bolj zanimivi so bili odzivi, da bi moral pokazati manj občutljivosti in preprosto računati z domačo spletno folkloristiko, v skladu s katero so določene doze sovražnega govora v naši imenitni državi itak normalizirane in razložljive s trolanjem. Zaradi česar je biatlonec preprosto menda čisto medijsko nepismen.

Janša Tomšič FakTomšič in Janša o “fake news” zaroti levice

Kaj pa novinarji?

Najbolj pa me je osupnilo dejstvo, da so mediji povsem spregledali močnejšega od dveh razlogov za Fakovo odločitev, da zavrne podeljeno možnost nošenja zastave.

V sobotnem prispevku v dnevniku POP TV, podobno tudi v današnjem Delu, lahko z nekaj presenetljivimi težavami sploh najdemo integralno stališče sicer v molk zavitega športnika, saj smo v medijskih poročilih prejkone bili deležni le fragmentov in izpeljanih novinarskih interpretacij. Naj jo citiram po Delu v celoti:

»V veliko čast mi je bilo, ko so me v OKS povabili kot kandidata za zastavonošo. Do zdaj sem se na sleherni tekmi za Slovenijo trudil po najboljših močeh, se veselil uspehov, poskušal izboljšati dosežke, ko mi ni šlo,« je poudaril ob svoji odločitvi in jo nato obrazložil:

»Očitno nekateri menijo, da nisem primeren za to častno vlogo, ker nisem tu rojen. Po rodu sem Hrvat in tega ne bom zanikal, a hkrati prav ponosno nastopam za Slovenijo. Razočaran sem bil ob branju nekaterih klepetalnic na spletu, čeprav vem, da to ni merodajno mnenje ljudstva. Ko pa so me poklicali iz športnega časnika in me spraševali, češ ali se počutim sposoben za to vlogo ter za koga bi navijal med Slovenijo in Hrvaško, se nisem hotel več izpostavljati in morda še sodelovati v arbitražnem sporu. Tudi družino želim obvarovati nevšečnosti. Res mi je žal, toda če sem komu kamen spotike, se raje umaknem.«

Sodelovanje v arbitražnem sporazumu

Fakova izjava nam daje slutiti, da spletne klepetalnice niso bile zadostni razlog za njegovo odločitev po umiku – v resnici omenja kar svoje intenzivno zavedanje, da te ne morejo biti dober kriterij za presojo mnenja večine. V medijskih reciklažah zgodbe manj navzoč poudarek zadeva v resnici vlogo medijev – konkretneje »športni časnik«. In teh pri nas res ni veliko.

Biatlonec torej kot razlog svoje odločitve in dogodek, ki je sodu izbil dno, navaja klice in nestrpna vprašanja novinarjev, sploh v kontekstu sosedskih prerekanj okoli meje in arbitraže. Res se mi zdi precej nenavadno, da se je dosedanja javna razprava v celoti zgostila le okoli odgovornosti anonimnih in neopredeljivih posameznikov s spleta, medtem ko novinarji prsta niso znali niti za hip usmeriti proti sebi. Navzlic dejstvu, da je bil v tem segmentu, kar se opisa tiče, bolj določen.

Zato bom provokativno na koncu zapisal tole: kaj pa, če se je Fak odpovedal ugledni vlogi na olimpijskih igrah (tudi) zaradi preveč ksenofobnih in nestrpnih novinarjev? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi nam mediji v svojih poročilih to znali povedati?

  • Share/Bookmark

Jakov Fak: med ksenofobijo ljudi in nestrpnostjo novinarjev

30.01.2018 ob 11:20

Biatlonec Jakov Fak si ne bo premislil, na olimpijskih igrah ne bo nosil slovenske zastave. Njegova odločitev, da zavrne povabilo, je močno pretresla slovensko javnost in sprožila številne polemike o slovenski ksenofobni mentaliteti. Oziroma tem, kar so člani Olimpijskega komiteja Slovenije v svojem javnem pismu označili za »primitivizem in zaplankanost«:

Odločitev Jakova Faka, ki je zaradi negativnih odzivov v javnosti odstopil od kandidature za nosilca slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger v Pjongčangu, je med Slovenci dobre volje in svetovnega nazora povzročila pravi vihar. Zdi se, da smo v reakciji na primitivizem in zaplankanost, nato s konsenzom, izrazili vso podporo biatloncu, ki bo na enem največjih globalnih dogodkov v letu 2018 zastopal barve Slovenije.

Jakov Fak se vsem, ki mu izražate podporo, ga pozivate in prosite naj si vendarle premisli, iskreno zahvaljuje. Žal svoje odločitve ne bo spremenil. To je potrebno spoštovati. V tem trenutku je nujno športniku zagotoviti mir in osredotočenost na treninge, saj je v zaključni fazi priprav za olimpijske igre v Pjongčangu.

Nacionalizem v športu

Sem med tistimi, ki ravno v takem spoznanju vidijo hvalevreden rezultat znotraj zelo nehvalevrednega vzorca obnašanja. Zakaj? Ker se dejansko redko zgodi, da se v slovenski družbi o lastni ksenofobiji, nestrpnosti in sovraštvu sploh pogovarjamo – kajti ob izbrisanih, LGBT skupnosti, beguncih, muslimanih, Judih se tako rekoč ne moremo, ne da bi pomemben del politike in državljanov preprosto »mislil drugače« in nevtraliziral učinke razprave.

Fak je zato postal točka, kjer celo najbolj vztrajni netilci sovraštva, skupaj z npr. predstavniki desnice in njene politike, niso pripravljeni reči, da ne bi smel nositi zastave; kakor da bi potrebovali primer iz športa ter slovenskega športnika z imenitnim znanjem slovenskega jezika, da bi končno znali to ugotoviti. Kakor da bi potrebovali neko neideološko, politike izpraznjeno sfero življenja, morda vsaj pretežno, kjer je primitivni in zaplankani množici, če uporabim zgornji izraz olimpijskih funkcionarjev, lažje dopovedati, da je s ksenofobijo z netolerantnimi in nacionalističnimi vzgibi vred nekaj hudo narobe, kajti ob beguncih jim tega ne bomo mogli. Ali jim bomo bistveno težje.

Fak Delo intervju umik razlog 24ur 27.1.1824ur.com in prispevek o razlogih za umik

Ksenofobija in konsenz

Nobenega dvoma ni, da je v strukturnem smislu ksenofobija do Hrvatov, ki je v temelju predsodkov do biatlonca Faka, povsem enaka kot v vseh drugih naštetih primerih. A smo se vsaj v primeru biatlonca očitno bolj strinjali in našli konsenz v obsodbi, kot bi ga pri kakšnem drugem izključenem Drugem,  v katerega projiciramo svoje strahove. Malce paradoksalno nas je torej uspel zbližati in poenotiti v boju proti nestrpnosti, kar je že skoraj zgodovinski dosežek. Vendarle v tej zgodbi ni vse tako rožnato.

Slaba novica za iskalce sovraštva v celoti je bila, da ga ni bilo zaznati v neizmernih količinah. Še več, ker športnik ni želel navesti materialne evidence za svojo odločitev, ni povsem jasno, na katere spletne komentarje je pri tem meril.

A tudi če jih ni, si jih zlahka predstavljamo. Sam sem jih našel kar nekaj po izbruhu afere, takšne torej, ki post festum pritrjujejo nacionalistični ksenofobiji sicer predvidljivega spletnega komentariata:

Fak komentarji post 1

Fak komentarji post 2Nekaj prepoznavnih komentarjev: 24ur.com in MMC RTV SLO

Fak news

Toliko o tistih, predvsem na politični desnici, ki so želeli obstoj komentarjev zanikati in Faku pripisati neresnicoljubnost ali vsaj posredno namigovati, da ima prebujno domišljijo, morda neke druge razloge. Dr. Matevž Tomšič je, skupaj z Janezom Janšo, pomislil celo na nekakšne »fake news«, ne »Fak news«.

Še bolj zanimivi so bili odzivi, da bi moral pokazati manj občutljivosti in preprosto računati z domačo spletno folkloristiko, v skladu s katero so določene doze sovražnega govora v naši imenitni državi itak normalizirane in razložljive s trolanjem. Zaradi česar je biatlonec preprosto menda čisto medijsko nepismen.

Janša Tomšič FakTomšič in Janša o “fake news” zaroti levice

Kaj pa novinarji?

Najbolj pa me je osupnilo dejstvo, da so mediji povsem spregledali močnejšega od dveh razlogov za Fakovo odločitev, da zavrne podeljeno možnost nošenja zastave.

V sobotnem prispevku v dnevniku POP TV, podobno tudi v današnjem Delu, lahko z nekaj presenetljivimi težavami sploh najdemo integralno stališče sicer v molk zavitega športnika, saj smo v medijskih poročilih prejkone bili deležni le fragmentov in izpeljanih novinarskih interpretacij. Naj jo citiram po Delu v celoti:

»V veliko čast mi je bilo, ko so me v OKS povabili kot kandidata za zastavonošo. Do zdaj sem se na sleherni tekmi za Slovenijo trudil po najboljših močeh, se veselil uspehov, poskušal izboljšati dosežke, ko mi ni šlo,« je poudaril ob svoji odločitvi in jo nato obrazložil:

»Očitno nekateri menijo, da nisem primeren za to častno vlogo, ker nisem tu rojen. Po rodu sem Hrvat in tega ne bom zanikal, a hkrati prav ponosno nastopam za Slovenijo. Razočaran sem bil ob branju nekaterih klepetalnic na spletu, čeprav vem, da to ni merodajno mnenje ljudstva. Ko pa so me poklicali iz športnega časnika in me spraševali, češ ali se počutim sposoben za to vlogo ter za koga bi navijal med Slovenijo in Hrvaško, se nisem hotel več izpostavljati in morda še sodelovati v arbitražnem sporu. Tudi družino želim obvarovati nevšečnosti. Res mi je žal, toda če sem komu kamen spotike, se raje umaknem.«

Sodelovanje v arbitražnem sporazumu

Fakova izjava nam daje slutiti, da spletne klepetalnice niso bile zadostni razlog za njegovo odločitev po umiku – v resnici omenja kar svoje intenzivno zavedanje, da te ne morejo biti dober kriterij za presojo mnenja večine. V medijskih reciklažah zgodbe manj navzoč poudarek zadeva v resnici vlogo medijev – konkretneje »športni časnik«. In teh pri nas res ni veliko.

Biatlonec torej kot razlog svoje odločitve in dogodek, ki je sodu izbil dno, navaja klice in nestrpna vprašanja novinarjev, sploh v kontekstu sosedskih prerekanj okoli meje in arbitraže. Res se mi zdi precej nenavadno, da se je dosedanja javna razprava v celoti zgostila le okoli odgovornosti anonimnih in neopredeljivih posameznikov s spleta, medtem ko novinarji prsta niso znali niti za hip usmeriti proti sebi. Navzlic dejstvu, da je bil v tem segmentu, kar se opisa tiče, bolj določen.

Zato bom provokativno na koncu zapisal tole: kaj pa, če se je Fak odpovedal ugledni vlogi na olimpijskih igrah (tudi) zaradi preveč ksenofobnih in nestrpnih novinarjev? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi nam mediji v svojih poročilih to znali povedati?

  • Share/Bookmark

Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo

30.01.2018 ob 11:19

Danes je Bojan Požar objavil fotografijo bizarnega transparenta z včerajšnje stavke javnega sektorja – na fotografiji je dr. Simon Zupan s Filozofske fakultete v Mariboru, v rokah pa ima transparent, na katerega je pesnik zapisal rimo: »Zdaj prišel je čas, da Alenka reši nas«.

Pozareport stavka fakePožarjev zapis o Bandellijevem tvitu

Pred nami je »fake« fotografija, šolski primerek fotomontaže. Kar je morda dobra novica za Alenko Bratušek, je slaba za resnico in njej zavezano novinarstvo.  Omenjeni je na svojem portalu povzel navdušeni tviter zapis župana občine Komen, Marka Bandellija, zvestega člana stranke omenjene političarke.

Njegov predvolilni zapis se v celoti glasi:

Predragi prijatelji. To morate delit naprej.

Napis, ki potrjuje zakaj smo se in se bomo  borili, vestno in pošteno za nas vse, za našo državo. Danes, v Lj.

Hvala.

(Stranka Alenke Bratušek bomo volili junija, zanesljivo)

@StrankaAB @ABratusek @pavlijj @RomanJakic @MasaKociper

Te dni spet poslušamo posmehljivi podton, usmerjen v stavkajoče, blanširan z običajnimi predsodki do parazitskega javnega sektorja. Vsaj v zgornjem primeru, kjer so videti kot nekaj politično motiviranega, se razblinijo v nič, ko ugotovimo, da je omenjena fotografija »fake news« zelo primitivne sorte.

Stavkajoči predavatelj ni imel nikakršne želje po promoviranju nekdanje predsednice vlade, temu načelu je kvečjemu sledil omenjeni župan brez moralnih zadržkov in fotografijo preprosto ponaredil.

Fotografija je ukradena s strani Žurnala24, avtor fotografije je Saša Despot, na transparentu pa dejansko piše »Ne jamram, stavkam«:

stavka original žurnal 1Izvorna fotografija Žurnala24, fotografa Saše Despota

Original je dostopen na strani Žurnala24, tukaj in tukaj.

Sicer pa so v Stranki Alenke Bratušek na opozorilo glede neresničnosti fotografije svoj retvit izbrisali, zraven pa dodali komentar, ki dobro definira njihovo raven duhovitosti:

Malo v šali malo za res, “fake news” napis na plakatu je bil boljši od originala

V trenutku, ko to pišem, omenjeni župan še ni odstranil svojega remek dela. Pa bi ga moral, kot bi se moral opravičiti.

Očitno je prišel čas, ko bi se Alenkini politični privrženci radi reševali z grobimi manipulacijami. Dvomim, da bodo takšne lažne fotografije v pomoč njej, še manj bodo reševale nas.

Bandelli poslanec stavka fakeŠe Bandellijeva originalna objava s fotomontažo

  • Share/Bookmark

Kako rešiti Alenko s fotomanipulacijo

30.01.2018 ob 11:17

Danes je Bojan Požar objavil fotografijo bizarnega transparenta z včerajšnje stavke javnega sektorja – na fotografiji je dr. Simon Zupan s Filozofske fakultete v Mariboru, v rokah pa ima transparent, na katerega je pesnik zapisal rimo: »Zdaj prišel je čas, da Alenka reši nas«.

Pozareport stavka fakePožarjev zapis o Bandellijevem tvitu

Pred nami je »fake« fotografija, šolski primerek fotomontaže. Kar je morda dobra novica za Alenko Bratušek, je slaba za resnico in njej zavezano novinarstvo.  Omenjeni je na svojem portalu povzel navdušeni tviter zapis župana občine Komen, Marka Bandellija, zvestega člana stranke omenjene političarke.

Njegov predvolilni zapis se v celoti glasi:

Predragi prijatelji. To morate delit naprej.

Napis, ki potrjuje zakaj smo se in se bomo  borili, vestno in pošteno za nas vse, za našo državo. Danes, v Lj.

Hvala.

(Stranka Alenke Bratušek bomo volili junija, zanesljivo)

@StrankaAB @ABratusek @pavlijj @RomanJakic @MasaKociper

Te dni spet poslušamo posmehljivi podton, usmerjen v stavkajoče, blanširan z običajnimi predsodki do parazitskega javnega sektorja. Vsaj v zgornjem primeru, kjer so videti kot nekaj politično motiviranega, se razblinijo v nič, ko ugotovimo, da je omenjena fotografija »fake news« zelo primitivne sorte.

Stavkajoči predavatelj ni imel nikakršne želje po promoviranju nekdanje predsednice vlade, temu načelu je kvečjemu sledil omenjeni župan brez moralnih zadržkov in fotografijo preprosto ponaredil.

Fotografija je ukradena s strani Žurnala24, avtor fotografije je Saša Despot, na transparentu pa dejansko piše »Ne jamram, stavkam«:

stavka original žurnal 1Izvorna fotografija Žurnala24, fotografa Saše Despota

Original je dostopen na strani Žurnala24, tukaj in tukaj.

Sicer pa so v Stranki Alenke Bratušek na opozorilo glede neresničnosti fotografije svoj retvit izbrisali, zraven pa dodali komentar, ki dobro definira njihovo raven duhovitosti:

Malo v šali malo za res, “fake news” napis na plakatu je bil boljši od originala

V trenutku, ko to pišem, omenjeni župan še ni odstranil svojega remek dela. Pa bi ga moral, kot bi se moral opravičiti.

Očitno je prišel čas, ko bi se Alenkini politični privrženci radi reševali z grobimi manipulacijami. Dvomim, da bodo takšne lažne fotografije v pomoč njej, še manj bodo reševale nas.

Bandelli poslanec stavka fakeŠe Bandellijeva originalna objava s fotomontažo

  • Share/Bookmark

Tanja Gobec kot novica

12.10.2017 ob 11:24

Težko bi rekli, da ima kakšen globok smisel igrati moralno policijo, če se na TV Slovenija pojavi voditelj dobre volje. Ker ni storil kakšnega močno velikega besednega zdrsa ali padel pod mizo, mu bodo v imenu človečnosti številni gledalci poskušali tudi nemudoma oprostiti.

Ko se je to zgodilo Tanji Gobec, so gledalci že ob redni nekajstavčni napovedi vsebine Odmevov v osrednjem TV Dnevniku vedeli, da je nekaj močno narobe: zaradi rahlih besednih lapsusov, upočasnjenega govora in oteženega izgovarjanja določenih besed. Na kar kaže posnetek uporabnika youtuba:

https://www.youtube.com/watch?v=HsrdymKllRo

Ključna težava je prejkone drugje. Kar so opazili gledalci, bi morali tudi uredniki. Nenazadnje so bili z njo in videli več od nas. Bolje poznali situacijo. Čez dve uri in pol so se začenjali Odmevi z isto voditeljico in bi lahko ukrepali.

Zato se strinjam s tem, kar je na socialnih omrežjih zapisal Rok Vevar:

Meni se zdi noro, da po tej napovedi v dveh urah do Odmevov niso uspeli najti zamenjave. Ne glede na to, kaj si kdo misli o Tanji Gobec, meni se zdi to popolnoma ponižujoče zanjo. Hkrati pa govori o popolni odpovedi uredniških kompetenc. Če se kaj takega pojavi pred kamero, mora biti v redakciji Odmevov in uredništvu informativnega programa nekaj zelo narobe. Res je pri novinarjih v Odmevih (razen mogoče pri Bergantu) nivo splošne razgledanosti in razumevanja česarkoli mimo suhih novic šokantno nizek, ampak tu je urednik tisti, ki je odpovedal in (hote ali nehote) Tanjo Gobec pretvoril v novico. To je višek, ne Tanja Gobec.

Res nisem za to, da se voditeljico obsoja. Toda pretvarjati se, da se nič ni zgodilo in zanikati, da je bilo njeno mentalno stanje izstopajoč pojav, bi predstavljalo obliko samovaranja in neznosnega pretvarjanja, da dogodek ni vreden pozornosti. Ne, ker je bil tega vreden, ker je zasenčil dogajanje v oddaji in studiu, je bil moteč že iz najmanj tega razloga.

Zabavno je bilo zato videti profesorja, ki je z njo gostoval v studiu in z nasmeškom kazal veliko mero razumevanja in potrpežljivosti v situaciji, ki je najbrž ni navajen in ga je kot strokovnjaka za kvaliteto lahko tisti dan prepričala o kakovosti programa našega javnega servisa. Ker je prišel v državo in najbrž hitro odšel, bo lahko nanjo ohranil trajni spomin.

Spomnim se, kako smo pred davnimi leti gledalci trepetali pred ekrani pri vremenski napovedi. Ko je takrat še nespretna in v pasti treme ujeta meteorologinja Tanja Cegnar stopila pred kamero, nikoli nismo vedeli, ali bo z nastopom prišla do konca, mi pa bomo potem bogatejši za informacijo, ki nas največkrat v dnevniku najbolj zanima. Počasi se je trpljenje gledalcev na nek simpatičen način transformiralo v nekakšno solidarnost: v tiho navijanje za Tanjo, da ji bo uspelo. Preprosto smo vedeli, da ji treme pač ne moremo zameriti.

Kakšne podobne karitativne občutke je morda izbrani gledalec začel razvijati tudi ob tej drugi Tanji in empatično navijati, da bi ji oddajo uspelo zvoziti brez škandaloznega kiksa brez možnosti popravka. Taki potem niso bili tako razočarani, a so ostali v manjšini.

In zdaj čakamo, kaj bo odločilo vodstvo RTV Slovenija in kakšne argumente bo pri tem uporabilo. Ugibamo lahko o naslednjih možnostih: pretvarjanju, da se nič ni zgodilo, opravičilu gledalcem in internem ukoru, umiku voditeljice in njeni premestitvi.

Tanja Gobec Odmevi opitaIz Odmevov: “razpoložena” Tanja Gobec sredi pogovora o seksu

P.S.

Očitno so na RTV Slovenija stopili v bran novinarki na napačen način, zgornji prispevek na kanalu Youtube je izbrisan iz razloga kršitev avtorskih pravic, čeprav je na njem cela vrsta podobnih posnetkov javnega servisa, za katere ni bila podana zahteva po odstranitvi:

youtube Gobec izbris

  • Share/Bookmark