Arhiv za kategorijo 'Aktualno'

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

9.03.2017 ob 19:54

Kako verodostojna je vsemedijska kampanja časopisa Delo za povrnitev izgubljajoče se verodostojnosti v časih odpuščanj njihovih novinarjev – vsaj iz oglasa bi lahko dešifrirali takšno intenco?

O oglaševalski akciji Dela sem že pisal, sedaj so v MM magazinu razkrili tudi imena. Promocijska akcija »Stojimo za svojimi besedami« je delo ekipe marketinga Dela z direktorico Dolores Podbevšek Plemeniti na čelu, kreativni direktor akcije je zunanji sodelavec Gal Erbežnik, oblikovalec Vladan Srdić, portrete urednikov je izdelal Delov fotograf Jože Suhadolnik.

Oglaševanje ni ostalo omejeno le na Delove tiskane izdaje in splet, razširili so ga tudi na televizijo, vsaj na TV Slovenija. Njihovi videi, v katerih so uredniki zastavili svoj ugled, npr. Ali Žerdin, so dolgi okoli 13 sekund, objavili so jih tudi na svoji spletni strani:

Problematični drobni tisk

Oglas je problematičen v podnaslovu, s katerim želijo podkrepiti začetno emblematično geslo »Stojimo za svojimi besedami« – v podkrepitev osnovnega sporočila o lastni verodostojnosti navajajo podatek »Zato nam zaupa več kot 1,2 milijona bralcev«. V skladu z mnenjem Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) je drobni tisk problematičen že po sebi, a ga dopuščajo.

Pred dvema letoma so razsojali o pritožbi enega od slovenskih mobilnih operaterjev, ker se ni strinjal z navedbami drugega, češ da ponuja najhitrejši mobilni internet. Menili so, da predmetna trditev ni točna oziroma resnična, za nameček pa dodali, da tretji operater v resnici ponuja najmanj enako hitro, če ne celo bistveno hitrejšo povezavo, kar je razvidno tudi s spletnih strani obeh operaterjev. Sklep: oglas naj bi zavajal potrošnika, operater se je neresničnosti svojih trditev zavedal, težavo pa rešil z drobnim tiskom, ki sicer ni pojasnil, da pač ne gre za najhitrejše omrežje nasploh.

V primeru Dela bom naštel tri razloge, v katerih vidim problematičnost navedka o dosegu.

Ko zmanjka celo drobnega tiska

Prvič, TV oglas sploh ne vsebuje pojasnila v drobnem tisku, ki je, kot rečeno, sporen že kot takšen: zato gledalka in gledalec ne moreta vedeti, kako so prišli do podatka o 1,2 milijona bralcih. Podatek sicer v »drobnem tisku« v vertikalnem zapisu navajajo v svojih tiskanih oglasih. Pred kratkim je SOZ sprejel razsodbo, ki zadeva drobni tisk v televizijskih in drugih oglasih – drobni tisk je v njih neberljivo majhen, večkrat predolg in ga uporabnik ne more prebrati. Da pri Delu svojega oglasa niso opremili niti z drobnim tiskom, je prva napaka, zrela za presojo. V svojem kodeksu so pri SOZ zapisali:

3.3 Oblikovanje in način predstavitve morata zagotoviti, da je oglaševanje jasno in lahko razumljivo. V primeru, da vsebuje opombe ali drobni tisk, morajo biti ti dovolj veliki, opazni in berljivi. Kjer je to potrebno, naj bodo povezani z ustreznim delom glavnega besedila.

Nobenega dvoma ni, da v TV oglasu (zgornjem video posnetku) ni navedena nobena razlaga, kako so prišli do podatka v podnaslovu oglasa.

1,2 milijona: na teden, na mesec, na leto?

Drugič, manipulacija z drobnim tiskom je vsebinska. Kot so zapisali v integralnem besedilu ob akciji, so do številke 1,2 milijona prišli takole:

Sporočilo o številu bralcev v Delovi kampanji temelji na analizi zadnje dostopnih podatkov Ipsos Mediapulsa 2016 in MOSS 2016, ki jasno kažejo, da je skupno število ljudi, ki jih tedensko dosežejo z Delovimi tiskanimi in digitalnimi mediji, več kot 1,2 milijona.

Se pravi, da so pri Delu svoj doseg napihnili z uvedbo tedenske ravni merjenja. Pričakovali bi seveda, da dnevnik operira z bralstvom, ki ga ima na dnevni ravni. Že res, da bi se lahko sklicevali na tedenske edicije, ne pa tudi na digitalne medije, kjer takšna perioda nima smisla, toda za manipuliranje s tem ni več ovir.

Kajti naslednjič lahko pričakujemo, da se bo katerikoli od medijev, tudi kakšen vaški občinski bilten, hvalil z letnim dosegom, pojasnilo pa stlačil v tradicionalno mikroskopski font. S tem so sicer, domnevam, zadostili členu 5.1 oglaševalskega kodeksa, ki pravi, da morajo oglaševalci pred objavo oglasov poskrbeti, da bodo lahko kadarkoli predložili dokazila, s katerimi bodo lahko utemeljili vse trditve, ki jih je mogoče objektivno dokazati. Težava pa je v tem, da so za mero nepričakovano vzeli tedenski doseg.

Zgolj za hip si predstavljajmo, da bi oglasi za avtomobile in njihovo porabo goriva začeli navajati uporabo ne na prevoženih 100, ampak npr. na 50 kilometrov. Na tej točki bodo morali pri oglaševalski zbornici, da zamejijo možnost manipulacij, očitno natančneje definirati kodeks.

V členu 5.2 so v kodeks zapisali nekaj v to smer, namreč »Oglaševanje ne sme interpretirati statističnih podatkov na način, ki vzbuja napačen vtis, da je trditev splošno veljavna«, ampak res premalo določno, da bi zajeli vse vrste možnih manipulacij.

delo-oglas-tv-sloOglas na TV Slovenija, ujet v televizijski zaslon

Grde vesti in prelepe statistike

Tretjič, Delova zadrega z napihovanjem dosega je tudi metanivojska: sami so svoje oglaševanje označili za kampanjo, znotraj katere »lovijo duha časa«, ker »postaja vse bolj pomembno razlikovanje med resničnimi, lažnimi in napačnimi novicami«. Zelo nerodno, če bi ugotovili, da je sama kampanja o tem utemeljena na širjenju zmanipuliranih podatkov.

V istem besedilu pravijo še, da z njo Delo »odpira tudi razpravo o tem, kakšna je vloga medijev v sedanjih razmerah in kako naj se mediji odzovejo na poplavo laži in alternativnih dejstev na internetu in družabnih omrežjih«. No, spet velja o statusu lažnih in alternativnih statistik ugotavljati podobno.

Kje je odgovorni urednik Gregor Knafelc?

Pred leti, leta 1998, se je Delo že oglaševalo na podoben način. Takrat se je njihov tedanji odgovorni urednik Mitja Meršol sprehajal po robu stolpnice, oglas je tudi s pomočjo helikopterja posnela Agencija Luna, menda so si pomagali z dvema plezalcema, če bi uredniku morda zdrsnilo v globino. Kakšna metaforika! Oglaševali so štiri obraze: ob Meršolu še  Ervina Hladnika-Milharčiča, Mojco Drčar-Murko in Marka Crnkoviča.

V trenutni oglaševalski kampanji Knafelca ne vidimo. In če je leta 1998 šlo za nabor novinarjev, se danes za ugled časopisa postavljajo obrazi urednikov – kar pomeni, da odsotnost trenutnega odgovornega urednika iz Petričeve ekipe dodatno izstopa. Še en simptom, za kaj gre v tej akciji, zato se bom ponovil: vsaj malo za uredniško lojalnost do uprave in lastnikov. Soodgovornost torej, na katero je opozorilo že Društvo novinarjev Slovenije.

Več:

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

  • Share/Bookmark

EMA in naš kandidat z jajci

9.03.2017 ob 19:53

Pa se je končalo: Slovenija ima svojega kandidata za letošnjo Evrovizijo, v Kijev potuje Omar Naber.

O glasbenih okusih ne bi razpravljali, nekaj zunanjih okoliščin pa tej zmagi na Emi ne govori v podporo.

Prvič, nisem čisto prepričan, da bo svetovno občinstvo dobro sprejelo Naberjevo agresivno ravnanje na odru – na Emi si je privoščil udarno metanje stojala za mikrofone. Dobro, razumem narodovo latentno podporo kulturi nasilništva, ima dolgo zgodovino. Ampak kar je dobro za domače gostilniško okolje, ni nujno za tujino.

Drugič, nisem čisto prepričan, da je njegovo demonstrativno »kazanje jajc«, dobesedno, na ravni pričakovanih manir lepo vzgojene evrovizijske javnosti. Že mogoče, da je lahko prostaštvo tudi izvozni artikel, ampak naj nam domači mediji to povedo čim bolj naravnost in prevzamejo nekaj odgovornosti. Zaenkrat se sprenevedajo, da je Omar pač frajer, ki se rad iskreno zahvali svojim mlajšim in starejšim oboževalkam.

omar-naber-jajca-ema-2Pevski organi niso dovolj: Omar Naber in njegova gestikulacija

Tretjič, Naber je bil leta 2011 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje spolnega nasilništva s sedemmesečno pogojno kaznijo s preizkusno dobo dveh let – kar preberemo na njegovem Wikipedia profilu. Podatek, ki se ga medijem splača zamolčati, in to ne le zato, ker je kazen minila.

Najbrž se zdi večini najbolj pomembno, da so Slovenci na pesem in izvajalca ponosni. In seveda tisto, zaradi česar so. Kaj je že to?

omar-naber-ema-stojaloLeteča stojala za mikrofone na njegovi (njihovi) poti

  • Share/Bookmark

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

6.02.2017 ob 14:44

Pse čuvaje prepoznaš kvalitetneje po trenutkih, ko ne lajajo in ne takrat, ko to počnejo. Povedano že večkrat na tej strani, toda zmerom aktualno – zadnja ilustracija te misli je nastopila nedavno, v podvojeni obliki in hkrati postregla s protislovjem. Društvo novinarjev Slovenije je 1. februarja podalo javno izjavo svojega upravnega odbora, posvečeno neustreznosti imenovanja odgovornega urednika Gregorja Knafelca, ki je po enem letu, v katerem se je novinarje na veliko odpuščalo, s strani uprave Dela prejel podaljšano vedejevstvo.

Naključje, ki v resnici to ni več, je pripeljalo do tega, da je dan ali dva po tej izjavi Delo odpustilo nove novinarje v sicer dolgo trajajočem nizu, tokrat Petra Jančiča in Sonjo Merljak Zdovc. Vsaj tako lahko sodimo po nekaterih zapisih na socialnih omrežjih. Psi čuvaji niso zalajali.

Ko se opozorila selijo na družbena omrežja in bloge

Nemogoče je, da za odpuščanja zadnje leto ne bi bil tako ali drugače soodgovoren ravno Knafelc. Skupaj s svojim pomočnikom Jernejem Verbičem, ki, kakšen paradoks, sedi v Upravnem odboru DNS, ki podpisuje zgornjo izjavo.

O novem odgovornem uredniku in odpuščanjih sem poročal večkrat – običajno sem povzemal enega redkih virov informacij o tem, bivšega novinarja iste časopisne hiše Marijana Zlobca. Če se ponovim: Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija, recimo, še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Kaj DNS očita Knafelcu

Februarska izjava DNS opozarja ne že znano, da je Knafelc prišel na položaj brez novinarskih izkušenj, da je njegovo imenovanje iz vrst upravljalskih struktur družbe FMR sporen manever, ki utegne pomeniti »poskus neposrednega podrejanja uredniške politike lastniškim interesom«, da je podaljšano vedejevstvo nadaljevanje ravnanja, ki »negativno vpliva tudi na verodostojnost največjega slovenskega časopisa«, da očitno lastniki ne nameravajo »pridobiti mnenja uredništva oziroma novinarjev, kot bi terjalo spoštovanje določb zakona o medijih« in je nujno tudi glede na zapovedano mnenje ministrstva za kulturo.

Nadalje v DNS očitajo, da je bilo na Delu »več strokovno spornih in neprimernih uredniških odločitev, ki krepijo dvome o uresničevanju novinarske avtonomije«, na koncu pa lastnike in uprave Dela pozovejo, da imenuje odgovornega urednika s polnim mandatom »ob pridobljenem mnenju uredništva in ob odgovornosti do izpolnjevanja profesionalnih in etičnih standardov, obenem pa naj se vzdržijo poskusov instrumentalizacije edicij Dela.«

dns-neodgovorno-ravnanje-urednik-knafelcIzjava društva DNS o podaljšanem Knafelčevem mandatu

Česa v izjavi ni

Na koncu pri društvu ugotavljajo, da prihaja do nižanja standardov v Delu, kar da je nevaren pokazatelj »razmer v medijskem prostoru z dolgoročno uničujočimi posledicami«.  Zaključijo s stavkom:

Tudi v tej luči bi se lastniki Dela morali zavedati odgovornosti in prenehati s praksami, ki integriteti medija in novinarjem v njem kvečjemu škodijo.

Izjavo in samo gesto DNS velja pohvaliti: je odkrita, konsistentna in hkrati dramatična, kakršna je pač v resnici medijska situacija. Ustrezno opozarja na nevarne precedense, nižanje novinarske avtonomije, kršitve zakona o medijih, nižanje standardov in centralno mesto Dela v slovenskem medijskem sistemu, ki utegne s svojim negativnim zgledom kot plaz za sabo potegniti kršitve drugod. Presenetljivo pa v izjavi manjka očitek o številnih odpuščanjih in pravih razlogih zanje, ki so dejansko zaznamovala dogajanje zadnjega leta iz Dela naredilo medijsko znamko, ki vsem na očeh klavrno propada.

Prvi paradoks: kako novinarji molčijo o svoji usodi

Ker že leta opozarjam na novinarsko nesolidarnost, je morda prišel čas, da spoznanje intenziviram v isto smer: ne le, da novinarji molčijo, ko njihove kolege odpuščajo in vsak v svojem mediju nimajo ambicije opozarjati na nepravilnosti v njih niti s tem, da bi citirali svoje cehovsko društvo, s tem omogočajo in legitimirajo taisto odpuščanje.

Po eni strani bi pričakovali dejanja aktiva in sindikata na Delu, angažma samih Delovih novinarjev sebi v podporo. Po drugi besedo in dejanja vseh drugih. Dokaz, ki ga ponujam: navedene izjave DNS niso povzeli niti sami Če bi lahko poskušali razumeti, da se ni znašla v Delu, kjer bi jo nagovorjeni lahko pač izločil iz objave, je povsem nedopustno, da jo je med vsemi povzel le nacionalni servis STA. In še ta je v istem zapisu zajel oboje: informacijo o podaljšanju mandata Knafelcu, ki mu je dodal podatek o nasprotovanju društva.

Nesolidarnostni molk velike večine medijev je s tem izpričan in praktično maksimalno izkazan celo v odnosu do ceha. Tu res ne more pomagati sklicevanje, da se drugi mediji ne želijo vmešavati v delovanje preostalih in da je molk v tem, nekakšnem higieničnem smislu, razumljiv – takšna logika razmisleka je dejansko katastrofalna in generira opisano stanje, predvsem pa je nevzdržna, ko gre za zamolčevanje stališč cehovskega organizacije. Opravičila ni in razumevanja je še manj, če pomislimo, da ista gesta molka z vsemi posledicami velja za zajeten niz stališč in zadnje zapisano ni osamljen primer. Kjer ne želimo niti omeniti težave, kaj šele, da bi jo identificirali, pač ni mogoče pričakovati začetka procesov spremembe na bolje.

knafelc-nov-mandat-staIzsek edinega povzetka izpod peresa novinarjev STA

Drugi paradoks: kako novinarji molčijo, ko druge odpuščajo

Kot rečeno, nova izjava DNS ne omenja odpuščanj, ki se je zgodilo kot nekakšen odgovor Realnega že naslednji dan po izjavi. Če ne bi bilo omenjenega Zlobca, ki je o tem prispeval dva blogerska zapisa, in morda kakšnega priložnostnega podatka na družbenih omrežjih, znova ne bi vedeli, da sta tokrat iz hiše morala oditi Peter Jančič in Sonja Merljak Zdovc.

Mnenje, ki ga lahko imamo o omenjenih novinarjih, seveda niti najmanj ni relevantno za presojo pri tem dejanju, sploh zato, ker ga je treba uzreti v perspektivi širšega dogajanja in znotraj verige drugih odpuščanj.

Kdor je te dni poskušal v kakšnem od medijev ali na googlu izvedeti kaj več o odhodu omenjenih dveh novinarjev, je ostal z dolgim nosom – tudi glede tega kakor da velja nekakšen tabu samocenzure. O odpuščanjih se preprosto ne piše, o tem se ne govori. Za preostale med njimi, ki omogočajo takšno ravnanje, je to slaba popotnica, kajti če so med tistimi, ki jih čakajo nove omejitve ali zaostrovanje pogojev dela, morda celo odpuščanja, lahko zdaj že z veliko zanesljivostjo vedo, da njihove kolegice in kolegi ne bodo storili ničesar, če ali ko se bo to zgodilo njim.

In ja, tega niti ne smejo pričakovati, saj so večinsko sami tisti, ki so ustvarili logiko molka in potuhe teptanju novinarske avtonomije s tem, ko so pristali na držo, da sami tihoma gledajo proč. Kdor se ne zgane ob odpuščanju drugih, niti nima pravice, da bi do drugih gojil kakšna podobna pričakovanja. Razumi, kdor more.

Samosesuvanje

Samocenzura (self-censorship) in samovratarjenje (self-gatekeeping), gledano z vidika novinarstva in v smeri njega, postajata nekakšno permanentno uredniško stanje, ki se je, sodeč po svoji trdovratnosti v njegovih krogih, razpaslo do točke, ko figurira kot nekakšna samoumevnost. Če se bivšemu novinarju ne bi ljubilo natančneje spremljati razkroja Dela, bi skoraj veljala stara krilatica: česar ni v medijih, se ni zgodilo. Sleherna diskusija o sesuvanju slovenskega novinarstva res ne more in ne bo mogla mimo točke vprašanja o lastni odgovornosti in solidarnostni senzibilnosti.

Več:

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Bog na Delu in novinarska tišina

Dogajanje na Delu med odpuščanji in sporazumnimi razhodi

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

  • Share/Bookmark

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

6.02.2017 ob 14:44

Predsednik države je sprva pristal, potem pa ni želel umakniti svojega imena kot častni pokrovitelj okrogle mize, ki jo je organiziralo društvo DOOR.

Velik greh? No, majhen na začetku, precej večji na koncu. Če smo na začetku še lahko dobrohotno zamahnili z roko, češ z njegovim prostodušnim koketiranjem pač pridejo težave, ko se bo kdo nanj pač obesil, da bi reklamiral še sebe, na koncu tega več ne moremo storiti. Za kaj gre? Kot je o tem pisal časnik Delo, praktično edini, se je zadrega skrivala v predsedniku društva:

Predsednik republike Borut Pahor ni umaknil častnega pokroviteljstva od omizja pod okriljem Društva za otroke, očetovstvo in resnico, čeprav se je izkazalo, da je bil ustanovitelj in predsednik društva Iztok Ivančič pred leti pogojno pravnomočno obsojen zaradi nasilništva v družini.

pahor-delo-izsek-pokroviteljPrvi članek v Delu o spornem pokroviteljstvu

Pokrovitelj zaradi imen

Časnik Delo je dvakrat pisal o bizarni promociji predsednika države – pred dogodkom, torej okroglo mizo, ter nato danes še po njem. Obe besedili podpisuje Zoran Potič.

Dlje od načelne problematizacije žal novinar ni prišel: v začetnem zapisu je zgolj poročal, navedel namen posveta in ob častnem pokrovitelju še »številne eminentne poznavalce tematike«: dr. Vesna Vuk Godina, dr. Boštjan M. Zupančič, dr. Gabi Čačinovič, dr. Borut Pogačnik, dr. Andraž Teršek, dr. Andrej Perko, dr. Gorazd Pretnar, dr. Milan Hosta, Franc Donko, mag. Roman Vodeb, Melita Kuhar in Matej Zaplotnik.

Ko so pred izvedbo dogodka novinarji dnevnika povprašali urad predsednika republike, so prejeli pojasnilo, da »so se za pokroviteljstvo odločili zaradi imen udeležencev posveta«. V današnjem zapisu pa poročajo, da se je večina dogodku izognila:

A na včerajšnjem dogodku ni bilo nikogar od tistih, na katere se je urad posredno skliceval, razen Boštjana M. Zupančiča, nekdanjega evropskega sodnika. Med v javnosti bolj znanimi napovedanimi udeleženci se omizja niso udeležili Vesna Vuk Godina, Andraž Teršak in Gabi Čačinovič.

pahor-delo-pokroviteljstvo-drugiDrugi Delov članek o neumiku predsednikovega pokroviteljstva. In samo o tem

Koliko je torej vreden Pahorjev argument?

Da je Pahor vztrajal pri častnem pokroviteljstvu, je nenadoma postal zelo trhel argument, podoben logiki zmote »tudi ti«: tudi drugi nimajo težav z okroglo mizo in jo podpirajo, torej jo je smiselno podpreti.

Žal pri Delu niso uspeli ali želeti pridobiti ključnega podatka, razlogov odpovedi udeležbe, a bi lahko z veliko mero verjetnosti sklepali, da se je tudi njim povabilo predsednika društva, pravnomočno obsojenega zaradi nasilništva v družini, zazdelo sporno. Morda zaradi predhodnega zapisa v mediju.

Če je predsednikov argument že od začetka bil zmoten, je na koncu postal podvojeno takšen: konsistentno bi bilo, da bi Pahorjeva logika sklicevanja na to, da tudi drugi isto počnejo, tj. podpirajo dogodek, morala veljati tudi v naslednjem koraku, ko so se dogodku odpovedali. Skratka, zaradi odpovedi drugih bi to moral storiti tudi sam.

A se to ni zgodilo. Še več in ravno nasprotno, preostali udeleženci so, kot beremo v Delu, »izrazili zadovoljstvo, da je bil Pahor častni pokrovitelj dogodka«. In kdo so ti preostali udeleženci, ki se jim klanja predsednik? Boštjan M. Zupančič, Roman Vodeb, Franc Donko, Matej Zaplotnik, Jadranka Glavač in Melita Kuhar.

Kaj točno počne DOOR?

Društvo za otroke, očetovstvo in resnico, bizarno že po imenu, je po vsem sodeč precej sveže po svojem delovanju. Šele 13. decembra 2016 so uspešno izpeljali svoj prvi redni občni zbor. Kot pravijo sami, je njihovo poslanstvo ostaja zavzemanje za pravico otrok do uravnoteženega življenja z obema staršema tudi po ločitvi (razvezi).

Glavni cilj društva je, so zapisali, sprejetje nove in učinkovito izvajanje zakonodaje, ki bo usmerjena v osnovno otrokovo pravico do uravnoteženega in kvalitetnega življenja z obema staršema, tudi v primeru ločitve.

Door logotip.PNGLogotip društva

Bizarno je eden njihovih poglavitnih ciljev tudi »prepoznavanje obeh oblik družinskega nasilja, tako fizičnega kot psihičnega, kot enako hudega in nedopustnega«. V svojem odzivu na prvi zapis Dela, objavljenem v časopisu, je Iztok Ivančič priznal, da je res bil pravnomočno obsojen zaradi nasilništva v družini. Poglejmo zdaj ta paradoks: za prepoznavanje oblik družinskega nasilja se torej zavzema oseba, ki je bila zaradi izvajanja iste vrste nasilja pravnomočno obsojena. Temu dejstvu se je več kot simbolično poklonil predsednik države.

Ženski primat v sodstvu in socialnem sistemu

V istem pojasnilu za Delo je Ivančič zapisal, da v slovenskem sodnem in socialnem sistemu dominirajo ženske:

Trenutno sodni in socialni sistem, v katerih imajo škarje in platno v rokah ženske, ne delujeta v tem duhu. Zato poskušamo z dogodki, kot je v članku omenjeni jutrišnji strokovni posvet, s pomočjo uglednih strokovnjakov s področja prava, vzgoje, socialnega varstva in razvojne psihologije dvigniti zavedanje o tem, kaj je resnično največja korist otrok, in zakonodajalcu pomagati, da sprejme zakonske podlage, ki bodo vse akterje zavezale k delovanju s tem v mislih. In kjer lažne ovadbe in obtožbe ne le ne bodo upoštevane, ampak bodo sankcionirane.

Evidentno je tudi trditev o spornem primatu žensk v sodnem in socialnem sistemu tista, ki jo, hotel ali ne, sponzorira Pahor. In ne le on. Šele s tem poudarkom postane jasno, zakaj sta se na posvetu znašla Boštjan M. Zupančič in Roman Vodeb – mimogrede, razen razvpitega Franca Donka so vsi preostali omenjeni člani strokovnega sveta društva!

door-organiNenavadna praksa: člani organov društva so navedeni le z inicialkami – razen tistih, ki nastopajo na okrogli mizi

Prvi, dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, je namreč v svojih knjigah večkrat stregel s podobnimi podatki, večkrat pa je zašel v nedopustno šikaniranje žensk, ko gre za pravniški poklic. Kot sem večkrat pokazal, so njegove knjige polne nedopustnih seksizmov – o čemer žal v slovenskih medijih ni mogoče prebrati ničesar.

Stališča o ženskem spolu pri Romanu Vodebu so tudi splošno znana in so jih strokovna združenja večkrat obsodila kot nedopustno seksistična, sovražna in nestrokovna. Novost je zgolj Pahorjevo simbolično sponzoriranje avtorjev tovrstnih izjav.

Zmagal je princip svetlobe

Zupančič je nedavno v Odmevih na dolgo razlagal svoje politične poglede na Donalda Trumpa, kjer je po njegovem metafizičnem nazoru  (»bom daoistično razložil«) zmagal moški princip (Trump kot »alpha male«, je dejal)  proti ženskemu, utelešenemu v Hillary Clinton. Zato je prišlo do izraza, je pogumno nadaljeval, »neobhodno razmerje in ravnotežje med jinom in jangom«.

Skratka, v ZDA in Odmevih je zmagal moški princip svetlobe, jang. In to je tisto, kar bi očitno moralo zmagovati tudi še kje – verjetno tudi na slovenskih predsedniških volitvah!

Omenimo dodaten škandal nacionalke, ko je Zupančič v nadaljevanju ob izdatni pomoči voditeljice Tanje Gobec z lahkoto uspel svoja protibegunska stališča razširiti v zagovor ignorance opozoril generalnega sekretarja Sveta Evrope:

BMZ: »Jaz bi tako rekel: Jagland si takšnega pisma Angležem ne bi upal poslati.« TG: »To sem zadnjič rekla, ali sem vprašala: ali smo lahka tarča? Ali se spomnite?« BMZ: »Da«. TG: »Torej smo lahka tarča? Nam nekaj da, ko drugim ne?« BMZ: »Angleži bi se požvižgali, mi se pa ustrašimo!«

bmz-odmeviBMZ in Tanja Gobec o prestrašeni Sloveniji

Nekdanji sodnik za človekove pravice torej gladko pove, da so pozivi Sveta Evrope glede novele zakona o tujcih mizerni in namigne, da je stvar politične šibkosti, če jih pogumno ne ignoriramo. Tako kot Angleži.

Sicer je to že druga zgodba, a velja spomniti, da si tudi na tej točki nista daleč s predsednikom republike: ta kot član sveta za nacionalno varnost in seveda v svoji prvotni funkciji po vsem sodeč podpira novelo zakona o tujcih. Zakaj in kako, ga seveda slovenski medijski servis, ker ima polne roke dela s pokrivanjem njegovih flirtanj z ljudstvom, vedno znova pozabi vprašati. Ali kot bi dejali pri hrvaški agenciji HINA: njegov servis deluje odlično!

Več:

Pahorjev medijski servis

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

  • Share/Bookmark

Po-resničnost v živo: z Nostradamusom na RTV

6.02.2017 ob 14:43

Po-resničnostna medijska kultura se odvija tudi v Sloveniji, metafora za popolno arbitrarnost dejstev – tistih namreč, ki jih še ni, ampak jih jemljemo resno, kakor da bodo – je postala kristalna krogla. Poglejmo si lep nedavni primer.

Oddaja »Svet v letu 2016« je bila sestavljena panoptično – kot so zapisali sami, so v njej poskusili z različnimi prispevki novinarjev zunanjepolitičnega uredništva TV Slovenija povzeti najpomembnejše dogodke leta 2016, tako na političnem, varnostnem, znanstvenem, kulturnem in športnem področju.

svet-v-letu-2016-studioSvet v letu 2016: voditelj in njegovi gostje

No, naredili so ustrezen izbor, v živo so povabili goste, ki so bili diplomat Iztok Mirošič, geopolitični analitik dr. Klemen Grošelj, znanstvenica Instituta Jožef Stefan dr. Saša Novak, direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac in novinar Dela Lenart J. Kučič. Z gosti v studiu in komentarji dopisnikov TV Slovenija je oddajo povezoval Igor E. Bergant.

Intenca razprave, češ »del razprave bo namreč namenjen tudi izzivom za leto 2017, ki jih predstavljajo dogodki v tem letu«, pa se ni izkazala za najbolj uspešno. Izzivi prihajajočega leta so se dobesedno razbirali v kristalni krogli – in to tisti, ki jo je uporabil Nostradamus davnega leta 1555.

Čas za po-resničnost

Oddaja je naplavila omenjeni simptomatični kontrast nekje v svojem izteku. Prvi del kontrasta zadeva zadnjega gosta, novinarja Lenarta Kučiča in poskus razprave o razvpiti besedi leta, post-truth: očitna je bila tisti izziv, zaradi katerega je bil povabljen v studio. Težava je seveda že v tem, da ne vemo, kako točno bi jo prevajali: sam bom to storil z izrazom po-resničnost. Lep dokaz, kaj lahko naredi medijski fokus po lanski izbiri besede leta: če je slučajno pri Oxford Dictionaries ne bi izbrali, bi ostali prikrajšani za pomembne minutaže razprave o statusu laži in potvarjanja dejstev v politiki in medijih. »To je beseda leta,« je ponosno naznani Bergant v oddaji in povzel pričakovanja:

»Mimogrede, na slovensko besedo leta še čakamo. Dobili jo bomo v ponedeljek. Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti bo poskrbel za to.«

In res smo jo včeraj dobili – to je postala beseda »begunec«, za katero je raziskovalec na inštitutu nepričakovano izjavil, da dokazuje, da smo ljudje še ostali solidarni; kakor da bi izbira besede res premočrtno nakazovala kaj takšnega.

Studijska debata o trenutno modnih »fake news«, lažeh, meji med resničnim in manipulativnim, se žal ni razvila v globino. »Živimo v postresničnostnem svetu potvorjenih novic,« je izzival voditelj, in nato tudi vprašal: »Kako poseben je ta svet post-resničnosti, post-faktičnosti ali celo, nekateri pravijo, kontra-faktičnosti?«

Beseda, ki ima svojo dolgo zgodovino, prvi jo je uporabil Steve Tesich leta 1992, kasneje je leta 2004 je Ralp Keyes napisal knjigo z naslovom The Post-Truth Era: Dishonesty and Deception in Contemporary Life in jo v njej vsaj nekoliko definiral in utemeljil, je očitno doživela svojo sodobno oživitev skozi že popolnoma zaprašeno pozabljeni pojem »resnice«, s katerim se očitno danes ukvarjajo le še filozofi.

Ta malenkostni post-efekt, ko smo pozorni na nekatere filozofske in še kakšne pojme le takrat, ko jih nekdo izbere za izraz leta, sicer jih morda niti ne bi opazili, ali pa simptomatična imitacija in še bolj profanost anketne metode, ko delamo izbore za »miss besede« in zato potrebujemo SAZU, je težava sicer po sebi. Ironično pa je tudi ta ujeta v kalup tržnega štancanja po-resničnosti: o resnici in njeni meji se tako rekoč pogovarjamo le še takrat, ko je to marketinško in medijsko zanimivo.

Postfakticiteta po Nostradamusu

Drugi del kontrasta se nanaša na prihod zadnjih dveh gostov, ki so jih v studio dodajali, znanstvenice in novinarja. In sicer v finišu oddaje, v katerem je novinarka tri minute povzemala jasnovidca Nostradamusa! Sprva je raziskovalka Novakova še pojasnila, kako znanost »razmejiti od paraznanosti in psevdoznanosti«, Kučič je vsaj poskušal povedati, kaj da je po-resničnost, nato je sledil Bergantov pomenljiv medklic, s katerim je bil preostanek oddaje dominantno obarvan:

»Obstajajo mediji, včasih tudi naš, ki paraznanosti omogočajo kar precejšnje razširjanje.«

In res, ker pač obljuba dela dolg, je kmalu sledil odgovor Realnega. Voditelj je počasi ob zadnjem krogu vprašanj za vse goste prešel v finale, po kratki modni reviji diskusije o postfaktičnosti, fake-news in podobnim ropotijah je dodaš še nekakšno utemeljitev post-logičnosti, najbrž v posmeh navzoči znanstvenici. Vrhunec oddaje, »logičen del naših vaj v slogu«, je uvedel, skratka, z največjim logikom srednjega veka, Nostradamusom, in uvedel prispevek z besedami:

Za konec še pogled v leto 2017. Nekaj smo že govorili o tem, ampak glede na to, v kakšnem svetu živimo, je logičen del naših vaj v slogu, da si je Petra Marc pri pregledu prihajajočih dogodkov pomagala z razlagalci srednjeveškega vidca. Roko na srce, manj verodostojen od kakšnih novoveških gobezdal sploh ne more biti.

nostradamus-svet-v-letu-2016Grafika v oddaji: Nostradamus kot special guest star appearance

Ne samo, da se je z zadnjim stavkom postfaktičnost povsem razblinila kot izmišljen problem – v smislu, da če nam vsi približno enako gobezdajo, potem tudi Nostradamus ni nič manj verodostojen, ampak gre, zelo ironično, pri interpretaciji Nostradamusovih kvartin najbrž ravno za to, kako fakte prikrojiti, da bodo post festum zveneli kot uspešen pogled v kristalno kroglo.

Novinarka se je nato v prispevku trudila našteti nekaj uspešnih prerokb jasnovidca in pred-resničnostnih napovedi za tekoče leto pred nami:

»Če verjamete Nostradamusu … ki je menda napovedal tudi obe svetovni vojni, bosta Rusija in Ukrajina letos zakopali bojno sekiro. Evropa bo dogovor pozdravila, Ameriki ne bo všeč. Jasnovidec je zapisal tudi, da trenutne velesile ne bodo več zmogle voditi sveta. Italijo čaka finančni zlom, največ časa pa bodo voditelji posvetili tako imenovanim vročim vojnam. Za enega največjih dogodkov v letu 2017 naj bi Nostradamus napovedal združitev Severne in Južne Koreje ter beg severnokorejskega voditelja Kim Jong Una v Rusijo…«

Konec dober, vse dobro – sploh če ni konca sveta

Počasi se je Marčeva tudi sama navdušila nad prekognicijo in v nadaljevanju v svoje presoje dodala še vrednotenje. Zanjo je tako srednjeveški zdravnik »zagotovo prav napovedal« uporabo solarne energije, pri omembi ameriškega podjetja Tesla pa več ni bila čisto določna:

»Prerok je, kot kaže, zagotovo prav napovedal, ko je dejal, da se bo napovedala uporaba solarne energije. Proizvajalec avtomobilov Tesla, ki, mimogrede, želi, da bi se človek še pred koncem leta prepeljal iz Los Angelesa do New Yorka, ne da bi se dotaknil česarkoli v avtomobilu, je predstavil tudi nov avtomobil s sončnimi celicami namesto strehe…. /na tem mestu je na kratko dodana zgodba o potovanju na rdeči planet/… Poznavalci Nostradamusovih del so, menda ob potrditvi enega od vizionarjevih sinov, ugotovili, da napovedi segajo do leta 3797. Zato niti najmračnejša predvidevanja za leto 2017 vsaj še ne napovedujejo konca sveta.«

Izteklo se je dobro in optimistično glede konca sveta, kar je opazil tudi Bergant in ob koncu prispevka ironično našel kanček sreče za vse:

»Vsaj to. Torej lahko popolnoma pomirjeni končamo to oddajo…«

Zdi se, da je RTV Slovenija imenitno ilustrirala, da res živimo v po-resničnostnem medijskem svetu in da terapija v obliki razprave o tem ne zaleže niti tedaj, ko je izvršena na izbrano temo v isti oddaji. Seveda bi bilo dragoceno vedeti, kaj si o kristalni prihodnosti mislijo gostje – danes, ne v studiu -, a železna praksa kaže, da v takih trenutkih radi pomolčijo.

svet-v-letu-2016-gostjeGostje v studiu: namesto kristalne krogle so pred njimi kristalni kozarci

  • Share/Bookmark

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

6.02.2017 ob 14:42

Zdaj že bivši Varuh pravic gledalcev in poslušalcev pri RTV Slovenija, gospod Lado Ambrožič, je javno objavil in tri dni nazaj programskemu svetu tudi predstavil svoje letno poročilo o delu za leto 2016.

Nič novega, vse je predvidljivo, a vendar frapirajoče, ko se zgodbe do potankosti uresničujejo takrat, ko jih celo napoveš: na vsem odvečno funkcijo varuha sem opozarjal večkrat, nazadnje pred tedni, ter pri tem napovedal, kako bodo Ambrožiča znova dobesedno pometli pod preprogo. Navzlic temu in ravno zaradi tega si njegovo zadnje poročilo zasluži precej pozornosti, tudi zaradi številnih končnih ugotovitev, tako rekoč varuhovega testamenta o vlogi in pomenu funkcije, ki jo opravlja.

ilinka-todorovski-mmc-pokoj-ambrozicAmbrožič v pokoj, Todorovski nova varuhinja: poročilo na MMC

Zapovedana ignoranca

Moja opozorila sicer segajo globoko v začetek mandata Miše Molk. Lahko rečem, da se vse od začetne inavguracije tega sicer obetavnega inštituta ni spremenilo skoraj nič. Poglejmo si, kaj najdemo v besedilu poročila, naj začnem bolj ironično obarvano: Ambrožič je vedel, da bodo zadnje poročilo v vodstvu RTV dali v bunker, zato je kar v njem to dejanje prehitel in napovedal. Nič ni pomagalo niti dejstvo, da se predčasno poslavlja in širi protestna svarila, na nacionalki in drugod so njegovo slovo dosledno označevali kot »odhod v pokoj«: lep evfemizem v primerjavi z zapisanimi ugotovitvami.

Zadnji stavek 68 strani dolgega besedila je resnično takšen, da sodi v anale zgodovinskih izjav javne radiotelevizije, najmanj zaradi finalne ugotovitve:

Seveda ne pričakujem, da bi pričujoče letno poročilo dobilo kakršno koli pozornost v programih Televizije, Radia, v regionalnih programih in na spletnem portalu MMC, torej nič drugače, kot je bilo pri dosedanjih letnih poročilih. Zapovedana ignoranca varuha in javnosti!

Ne le, da se je napoved varuha res uresničila in v njegovi lastni hiši letnega poročila nikjer niti omenili niso, kaj šele da bi ga citirali in obnovili, podobno so storili vsi slovenski novinarji po vrsti – recimo, da jih je okoli 2000.

Se pravi: ko varuh v svojem zadnjem brifingu obelodani, da se njegovo delo ignorira in da je ta ignoranca zapovedana, mu novinarji ustrežljivo pritrdijo in s tem afirmirajo njegovo presojo. Razen če ne obstaja res dober partikularen razlog, da mu ne zaupajo, bi to smeli označiti za škandal – ali vsaj še en simptom hiberniziranega domačega novinarstva. Človek bi še razumel, če bi šlo za suhoparno besedilo nekoga, ki ga ne smemo jemati resno. Ampak je varuh res edini, ki vidi stanje čisto po svoje?

ambrozic-letno-porocilo-ignorancaAmbrožičevo zadnje letno poročilo in zaključni stavek

Lep fikus ali kdo sploh prebira mesečna poročila

Naslednja ironija: če bi poročilo brali in o njem poročali, bi lahko argumentirano razpravljali o stanju. Če tega novinarji ne želijo storiti, zanikajo smisel demokratične razprave in še pred tem svoje poslanstvo. Ne samo, da se je uresničilo prognozirano geslo »Varuh je mrtev, živel varuh« in so danes svetniki že izbrali novo varuhinjo, Ilinko Todorovski, pokazalo se je, da moramo vse opise stanja komunikacije in statusa varuha v lastni hiši jemati že z določeno dozo tragičnosti.

V cenzuriranem poročilu Ambrožič zelo neposredno opozarja, da želita vodstvo RTV in programski svet upogljivega in naklonjenega varuha. Kot sem sam temu večkrat rekel: ob sebi želita lep fikus, nič več. Pravilnik o delovanju varuha je mrtva črka na papirju, kar je, beremo, spoznala tudi javnost. Njegov vpliv je neznaten, podatka, kdo prebira poročila in jih jemlje resno, ni in se ustrezno manjša:

Javnost je v času, odkar teče varuhov mandat, dokaj hitro zaznala, da je varuh pozoren poslušalec in bralec pritožb in mnenj, da pa je njegov vpliv na zahtevane spremembe minoren. Na svoja mesečna poročila ne prejme nobenega feedbacka, tudi nima podatka, kdo ta poročila sploh prebira. Kaže pa opozoriti na dva ali tri primere nevljudnih komunikacij z varuhom s strani novinarjev oziroma urednikov, kar tudi kaže na stanje duha v hiši.

Orkestrirana komunikacijska obstrukcija

Na delu je dvoličnost, načelna podpora je samo načelna, dejanske varuh nima, kar velja tudi za pozornost, ki jo v hiši namenjajo poročilom in bojkot opozoril o nespoštovanju Pravilnika o delovanju varuha. Ambrožič govori o »orkestrirani komunikacijski obstrukciji«, ki onemogoča njegovo delo ali celo objave na portalu MMC:

Varuh se je oglasil tudi na neodzivnost hišnega vodstva ob nesreči osnovnošolca pri uporabi petarde, ko je izgubil obe roki, obregnil se je ob neetično objavo oglasa za pirotehniko v špici Dnevnika in Odmevov, ko je bila uvodna in nosilna tema v obeh oddajah ravno omenjena nesreča. Spletni portal MMC je z objavo bloga dolgo odlašal, nato pa ga vendarle objavil – mimo ustaljenih pravil – na dnu rubrike Kolumne.

Polni predalčki in delo zaradi lepšega

Neposredna opozorila varuha so, da je »programska odličnost na javni radioteleviziji vse manj dosegljiva«, kar se dogaja ne samo zaradi pomanjkanja denarja, ampak tudi »zaradi prenizkih kriterijev, zaradi neambicioznih in premalo usposobljenih urednikov, improvizacij pri kadrovski politiki.«

Ambrožič nadaljuje z opisi poraznega stanja in zapiše, da svoje delo »opravlja zaradi lepšega, njegova poročila pa končajo v predalih direktorjev in urednikov, morda jih občasno prebere kateri izmed programskih svetnikov, to pa je tudi vse.« Dodaja, da nima nobene podpore hišnih medijev, tudi ne vodstva in Programskega sveta.

Hkrati omenja, da v minulem letu ni bilo zaslediti kakšne resne debate o kršitvah programskih standardov in poklicnih meril in da se je še tedaj, ko je bila za to priložnost, Programski svet umaknil. Pravi, da je njegova vloga vse manj jasna, da bi sprejemanje hišnih razvojnih dokumentov, s katerimi se na dolgo ukvarja, prav lahko mirno potrjeval Nadzorni svet.

Ideološki nakloni in promocija političnih veljakov

O logiki pritožb dodaja, da večkrat ni potrebnega odziva na pritožbe, še manj na opažanja in problematizacijo, recimo promocijske funkcije tretjega parlamentarnega kanala:

Tudi odgovori so pogosto premalo vsebinski, prej formalni in pomanjkljivi, nesamokritični. Toda odgovori v glavnem so, četudi samo vljudnostni, včasih tudi tega ni bilo. Mnoge pritožbe gledalcev in poslušalcev, tudi tiste, ki bi morale dobiti epilog v hišnih vrhovih, ostajajo brez potrebnega odziva. Prav tako tudi ni nikakršnega odziva na varuhova opažanja, da na nekatere programe Radia, še bolj pa na programe regionalnih radijskih in televizijskih postaj v sistemu RTVS, sploh ni nobenega odziva. Programski svetniki bi se morali vprašati, kaj to pomeni. Nihče tudi ne problematizira ideološkega naklona v nekaterih programih oziroma oddajah. Iz mesečnih poročil je jasno razvidno, da so nekatere teme iz naše novejše zgodovine favorizirane, druge povsem odrinjene. Nihče tudi ne problematizira tako imenovanega parlamentarnega programa, kamor si po nerazumnih kriterijih vsak dan prihajajo politični veljaki ustvarjat zastonj promocijo.

Kot trpko ugotavlja v zaključku, je varuh »za določene strukture postal moteč«, saj med drugim terja transparentnost programskih odločitev, »ki jih zdaj ena politična opcija sprejema pod mizo, s tihim soglasjem druge.«

Zmagovita gesta »Najdimo novega varuha, da bomo lažje prikrili, kako ga ne potrebujemo«, mimikretična logika videza varovanja nekakšnih pravic, da bo ljudstvo sprejelo lažen vtis participacije in pozabljeni občutek, da je nacionalka tu zaradi državljanov in ne obratno, se bosta nekoč pač morala končati. Kot vse kaže, čas izteka farse še ni prišel. Napak bi bilo misliti, da takšne razmere ustvarja le kader nacionalke. Kot sem pokazal, brez neženirane pomoči celotnega ceha uspeha ne bi bilo.

Rešitev? Nemudoma ukiniti inštitut varuha, dokler se nekdo ne zresni. Nihče ga ne pogreša, naše oči pa so že polne medijskega peska.

Več:

Varuh je mrtev, živel varuh!

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

  • Share/Bookmark

Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja

30.12.2016 ob 12:33

Kdor se je uspel zapored prebiti skozi dva intervjuja s predsednikom republike, ker sta verjetno pač bila zadnja, ki jih je namenil širši javnosti, je lahko naletel na dve res popolnoma različni podobi predsednika; kakor da bi govorili o dveh različnih ljudeh. Hecno, obeh smo že vajeni: pravzaprav je ta kameleonskost postala prepoznavni znak njegovega skrbno negovanega političnega imidža.

Mogoče pa je moški in okusi po lubčkanju

Res je, da sta pogojeni z medijema, v katerim sta se odvila – kar samo priča o tem, kako neznosno medijsko prilagodljiv je. V intervjuju za revijo Ona Plus je Borut Pahor razpravljal o vsem, kar sodi v rumeni tisk in posledično tudi na raven tretjerazrednih misic in ostarelih latino-loverjev: o poljubu, ki je zanj »presežek nagona«, svojem nepapeškem življenju, znotraj katerega mu prizanesljivi mediji niso odkrili nobene afere z žensko ali z moškim (»Mogoče je pa moški! Zakaj menite, da ni moški?«, je večkrat ponovil), svojem navdušenju nad filmom Čedno dekle, v katerem pozna čisto vse dialoge na pamet, o tem, da ne pije zato, ker alkohol redi in ne zato, ker bi bilo to zdravju škodljivo, da ne kadi, ker ga okus po tobaku ovira pri lubčkanju – ah, le kaj bi s škodljivostjo za zdravje in predsedniškimi zgledi za mladino.

borut-pahor-ne-pije-in-ne-kadiPahorjevi lubčki ali pedagogika za mladino

Prilagodljivi predsednik je debatiral o »potencialnih spolnih objektih« (sic!) v kontekstu tega, da on »še ni zaključena celota« in želji, da si nekoč kupi majhno, desetmetrsko barko, kajti starost na njej je »moja velika želja«. Za začetek bi bil zadovoljen že z majhno kabino na čezoceanski tovorni ladji, na katero bi se umaknil po mandatu za eno leto – o čemer se je menda že pozanimal.

Popolnoma drugačen, res bolj angažirano politični, je bil njegov pogovor v Studio ob 17 na prvem programu nacionalnega radia z novinarko Tanjo Starič. V pogovoru je zavzel bolj resno državniško držo, brez mornarskih digresij in nepapeških referenc na zasebno spolno življenje, spregovoril je o nedavnem obisku v Turčiji, o vlogi in položaju Slovenije v svetu, razmerah v Evropski uniji in geostrateških spremembah, razraščanju populizma v Evropi, stanju v slovenski vojski, končno tudi o delu vlade in zmagi Donalda Trumpa. Pardon, o slednjem pač ne.

Politični suspenz mnenja in odkrivanje njegove samoumevnosti

Že dolgo ni več nobene skrivnosti pri enostavnih receptih: na domačem parketu želi Pahor veljati za spravitelja, povezovalca ne-levo-ne-desno, na mednarodnem za energičnega mediatorja in prinašalca miru. Nismo še pozabili, kako je ob obisku Putina na Vršiču žugal s prstom in ob anemičnih domačih novinarjih, ki očitno tega niso zmožni zaznati, svojega gosta dramatično miril nič manj kot s tem, naj nikakor ne začenja tretje svetovne vojne. Vau.

Med provokativnejšimi momenti pogovora naletimo na njegov opis populizma, kakor ga dojema pri sebi, in seveda popolno bežanje pred komentiranjem ravnanj drugih politikov, širše pa tudi pred slehernim opredeljevanjem. Lahko bi rekli, da je glede tega že zavzel mornarsko apolitično držo, o tem ne želi deliti svojega mnenja.

Naj ilustriram povedano. Ko ga je novinarka vprašala »Kako ocenjujete zmago Donalda Trumpa v Združenih državah Amerike?«, v odgovor ni prejela ničesar, razen v nekakšno samoumevnost zavito zagotovilo o pravilnosti popolnega suspenza presoje:

Iz razumljivih razlogov boste razumeli, da si zdaj ta hip ne morem dovoliti, da bi bil analitik, ampak morate razumeti, da sem še vedno politik. In kolikor me vabi sama aktualnost teme, da bi jo komentiral, se moral vzdržati glede posamičnih imen.

Skoraj prepričan sem, da je Pahor verjetno edini politik na svetu, ki meni, da izvolitve drugega predsednika, recimo ameriškega, ne smemo komentirati, celo ne v funkciji predsednika države. Brezmnenjskost nam ponuja ne kot diplomatsko gesto, temveč kot nekakšno krepost. Izgovor, da to počnejo le analitiki, je seveda skrajno neprepričljivo izvit iz trte. Še več, kakor da verjame v filozofski epoche in se mora v skladu z njim »vzdržati glede posamičnih imen«: zakaj in kako, ga žal novinarka ni vprašala.

Na podoben način se je poskušal izogniti kritiki dela Mira Cerarja. Sicer je res postregel z nekaj opisi, ki bi ustrezali temu dejanju, na ravni načela pa je raje sledil iz njegovih ust  že slišanemu nadvse bizarnemu principu tipa »Ne komentiram ravnanj predsednika vlade, ker nisem predsednik vlade«. Spet vau. Temu načelo sorodno pojasnilo zveni takole:

»In to je vse, kar lahko rečem kritičnega o vladi. Ni moja naloga, jaz sem predsednik republike, jaz ne vodim vlade, svojo priložnost sem imel, to ima sedanji predsednik vlade. To je tretja vlada, s katero sodelujem. Z vsemi sem dobro sodeloval in želim tudi s to. In to tudi predsednik vlade ve, saj smo se o tem pogovarjali. Moja ocena je samo, da še ni nastopil čas, ko bi menili, da samo se tako izvlekli iz krize, da je ta gospodarski in socialni optimizem lahko trajne narave.«

Pripoznanje, da hodi po robu

Pahorjev politični diskurz je generalno prevzel poteze previdne politične trivialnosti: o večini delikatnih stvari ne želi podati stališča, suspenz mnenja nam predstavlja kot novo ime za vrednoto in politično modrost, v razpravi je ostal le še prostor za »zaskrbljenost zaradi svetovnih razmer«, generični optimizem in lepe želje po miru, koncu vojne ali vojaških spopadov.

In znova velja, kot sem že večkrat zapisal: o njegovem zasebnem življenju lahko izveste praktično vse, toda Bog ne daj, da bi poskušali iz njega povleči kakšno decidirani politični statement, če bi lahko ta rezultiral v izgubi podpore dela volivcev. Ker vsak takšen, je suspenz tako rekoč logična konsekvenca njegovega populizma, tako kot je nenadoma nadvse smiselna razprava o zasebnih rečeh. Prosto po Nietzscheju: kar ljudi rajca, to te ojača.

pahor-cedno-dekle-citatRumeni mediji so opazili: Pahor kot velik občudovalec filma Čedno dekle

Med bolj intrigantne reakcije smemo šteti samoopis, ki ga je predsednik podal ob razpravi o populizmu. Ki jo je, presenetljivo, začel kar sam – kot da je novinarji, žalostno, iz nekega strahospoštovanja do politikov ne upajo sami. Ob kandidaturi za nov mandat je zato navrgel:

»Seveda mi nekateri očitajo nekaj populizma in jaz se ne branim teh očitkov. Pravim, da je nekaj tega tudi res. Jaz sem že pred časom uvidel, da je treba spremeniti obnašanje.«

Pozitivna sprememba, katere klic je pravočasno prepoznal, ima grdo napako: prinaša odlične ratinge, vendar ni na najboljšem glasu. Ob medklicu, da je med očitki proti njemu tudi razvrednotenje funkcije, ki jo povzroča s svojim populizmom, se je nato znašlo še pomenljivo pojasnilo o gibanju po robu:

»Če bom šel preko roba, ne bom še enkrat izvoljen.«

Takšna je pač ta »nova politika«, ki je vrgla čez rabo stare vzorce ravnanj – on je le up-to-date politik, a margine ljudskosti ne velja prestopiti, saj bo sicer s strani volivcev kaznovan. Pa res?

Predsednik skorajda ponuja nekakšen tolažilen »argument iz posledic«, s katerim nas želi pomiriti, da dejansko po robu hodi, a da še vedno na varni strani: če bo šel preko njega, ne bo izvoljen; ker je biti neizvoljen neželena posledica, se bo že izkazalo, da je njegovo populistično dobrikanje v interakciji z ljudstvom napačno ravnanje. Ergo: naj nas ne bo strah, kazen bo že prišla, če bo resnično grešil.

Glede degradacije funkcije predsednika republike bi morda počasi kazalo storiti en korak naprej in pojasniti naslednje: ne le, da jo je razvrednotil,  v največji meri se ji je odpovedal.

Popularizem vs. populizem

Podana razlaga lastnega populizma v sicer enem zelo redkih trenutkov razprave o njem navidezno zveni zelo prepričljivo: politični sistem podpore volivcev je vedno pravičen, ljudje vedo, kaj je ustrezno ravnanje in ekscesno postopanje vedno zavrnejo. Takrat, ko spoznajo, da je politik cirkusant, da jih vleče za nos, da je prazen populist, mu obrnejo hrbet. Težko je oporekati, da takšno nenapisano pravilo ocenjevanja množic res obstaja: politiki si res cele dneve razbijajo glavo, kako bi si pridobili njihovo naklonjenost in kako ga ne bi izgubili. Vseeno menim, da je ocena storjena s figo v žepu.

Ob sicer nadvse dragocenem implicitnem priznanju, da se giblje po robu, da res koketira z ljudstvom nekje na meji prekoračitve, kar je alarmantno spoznanje že po sebi, mora pri svojem premisleku zamolčati vsaj dve premisi. Prva zadeva samo naravo populizma – všečnega koketiranja v ožjem smislu besede, oziroma Pahorjevega »popularizma«, kot ga je v izrazito naklonjenem smislu, tako rekoč kot izvrstno tržno nišo, v Delu odkrival Matjaž Gruden, direktor za strateško načrtovanje Sveta Evrope:

Dejstvo, da imamo v Sloveniji predsednika, ki ni populist, je vse izrazitejša komparativna prednost naše države in je lahko priložnost za boljšo in humanejšo družbo, morda tudi za resnično pozitivno afirmacijo Slovenije v svetu.

Zakaj? Če odmislimo groteskno hvalo na račun predsednika, nevredno časopisa, v katerem je zapisana, koncepcijo »popularizma« kot od plehkega populizma povsem ločenega fenomena, zanika že sam predsednik: čemu bi ta kot vrlina, ki prispeva k humanejši družbi, sploh lahko in smel imeti kakšno mejo, če je tako odlična politična vrednota, da bi jo morali celo izvažati? Kar je priložnost za boljšo družbo, res ne rabi meje, ravno nasprotno.

Dalje: Pahor še kako obvlada naravno koketiranja in prav dobro ve, da se nikoli ni mogoče preveč približati ljudem, biti ekscesno všečen in popularen: prostora za »napredovanje« v tej smeri je več kot dovolj. V tem smislu je lahko varen: njegovo gibanje po opisani meji je elegantna stava, ker je meja premična, ker jo soustvarja in ker, končno, res lahko vedno še pravočasno obrne kurz in se »zresni« s kakšnim korakom nazaj.

Zresnjenje ni slab izraz za korekcijsko stanje, sam predsednik ga je potrdil s svojim slavnim, nedavno ponovljenim stavkom, ko so mu znova očitali cirkusanstvo: »Bolje da se šalimo, kot da se žalimo.« Meja, o kateri govori, je torej blizu ločnici med šalo in resnobo v politiki. S tem, ko je debato porinil na ločnico med šaljenjem in žaljenjem, je prefrigano pozabil povedati, da bi morala nastopati med šaljenjem in resnostjo, ki jo terja družbena stvarnost.

Ljudstvo proti elitam

Druga premisa, na katero stavi in je bila izrecno razvita v intervjuju za nacionalni radio, zadeva klasično definicijo populizma kot nasprotovanja koruptivnim elitam. Zdi se, da se je predsednik s podanim opisom tradicionalnih vlog politike, ki so se oddaljile od ljudstva, približal situaciji, v kateri se dojema in razglaša za tistega, ki čuti in razume množice ter se z njimi postavlja proti političnim elitam, ki so tak pristen stik z njimi izgubile. On ga je našel.

V intervjuju podana razlaga novinarki, da se »tradicionalne politične sile niso prilagodile novim razmeram«, češ svet se okoli njih spreminja, implicira njegov položaj in tistega, ki ga graja. Še več, »stare demokratske sile« tega menda niso dojele in so se »posmehljivo obnašale« do tistih, ki so se začeli obnašati tako, kot se on, kajti »staremu establišmentu niso več verjeli«.

On je, skratka, čez noč po vseh možnih političnih funkcijah iz svoje pretekle kariere, zdaj prestopil na stran ljudi; ta gesta tvori populizem po definiciji. Še več, sebe postavlja med tiste druge, ne »nove politične sile z napačno agendo«, kajti evropski populizem so »zagrabile politične sile, ki imajo napačno in dolgoročno slabo agendo«.

Pahor kajpak ni tak, njegov populizem je na strani dobrega: grdi, umazani in zli so vedno drugi. V čem se to Dobro kaže, razen v osebnih ratingih zanj, je predvidljivo pozabili pojasniti.

Pahor intervju studio 17.PNGPahor v Studiu ob 17: s spletne strani oddaje

Po svoje je sicer res, da je Pahor apolitični populist, po svoje ne: a le, kar zadeva apolitičnost. V tem smislu pelje predsednik po dveh tirih. Kot ugotavlja že nizozemski politolog Cas Mudde, je populizem inherentna gesta predstavniških demokracij: populist se zmerom postavlja na stran »čistega ljudstva« nasproti skorumpiranim elitam. Kot sem že večkrat pokazal, je ta prehod izrecen zastavek predsednikovega delovanja; sam se velikokrat sklicuje na to, da se je malemu človeku treba približati, da bi od njega avtentično slišal, kako odtujena je politična sfera in si pridobil zaupanje s takim korakom. Kar lahko storiš le tako, dodaja, da obuješ njihove čevlje in oblečeš njihova delovna oblačila.

Pahor torej jaha na obeh koncepcijah populizma: koketiranju in flirtanju z ljudstvom, čemur sam pravim komunikacijski populizem, obenem pa postopa kot klasični populist, ki je uspel razviti vtis, da se je obrnil proti klasičnim politikom. On je že mornar, reprezentant ljudstva, ki ima slabo mnenje o političnih elitah. In ravno da bi to dejstvo lažje prikril, ker bi lahko bilo zanj nevarno, se večkrat raje zateče k suspenzu mnenja.

O ograji pa nič

Posebno razpravo bi si zaslužila medijska recepcija Pahorjevega drugega intervjuja, morda celo obeh. O radijskem samo tole: med množičnimi mediji je kot poudarek iz njega najbolj zaokrožila sicer že dolge mesece znana vest, da bo vnovič kandidiral za predsednika republike. Novinarjem pa denimo ostra izjava, ki vsebuje največ medijskega naboja, češ v Sloveniji zaradi odsotnosti beguncev trenutno ni prav nobene potrebe po žični ograji na državnih mejah in bi jo zato veljalo odstraniti, ni naletela na poseben posluh: razen v povzetkih STA. Žal indolenca domačega novinarstva pač ni novica.

Več:

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

  • Share/Bookmark

Odprta vrata kot predsednikova novoletna želja

30.12.2016 ob 12:33

Naj kaj pomisli predsednik Pahor, ko ima v mislih varnost države? Hja, na obiske državljanov pri sebi v pisarni. Ker je najbolj varno misliti nase in na svoje koketiranje z ljudstvom – v katerem je, to je že treba priznati, presneto dober.

pahor-delo-dan-odprtih-vratIz članka v Delu, ki povzema spodaj citirano novico STA

O tem beremo v poročilu STA ob še enem dnevu odprtih vrat, ki jih je priredil v predsedniški palači. Struktura agencijske vesti, v njenem največjem delu, je v tem smislu povedna.

Dokaz, da je Slovenija varna država, je predsednik izpeljal iz dejstva, da je on na široko odprl vrata k sebi. Da ne bi kdo pomislil, da je to storil iz kakšnega drugega razloga. Njegovo misel o Sloveniji kot eni najbolj varnih držav na svetu so novinarji STA celo na dveh mestih zato neposredno povezali z obiskovanjem kabineta, kjer lahko, če imate srečo, srečate njega, sicer pa sina Luko in partnerko Tanjo, ki ga tam nadomeščata. Saj vemo, strici in tete so vedno zasedeni. Poglejmo si skorajda celoten tekst:

Ljubljana, 26. decembra – V uradu predsednika republike so na današnji državni praznik pripravili dan odprtih vrat. Predsednik Borut Pahor je ob tem dejal, da je Slovenija ena najbolj varnih držav. Zato je izrazil željo, da bi prav zaradi tega lahko vrata urada ostala na stežaj odprta, saj je edinstveno, da lahko obiskovalci pridejo tudi v pisarno predsednika.

Kot je poudaril, je kljub zahtevnejšim varnostnim razmeram v Evropi in po svetu edinstveno, da odpirajo vrata predsedniške palače. Ta je namreč edina na svetu, v kateri obiskovalci lahko osebno obiščejo pisarno predsednika in se z njim tudi pogovorijo. Po njegovih besedah je to znak velikega zaupanja.

Slovenija je, kot pravi, ena najbolj varnih držav na svetu. Ob tem je izrazil upanje, da taka tudi ostane. “V kolikor bo tako, bo mogoče nadaljevati procese gospodarskega in socialnega okrevanja ter bo vsak lahko čutil državo kot svojo domovino, kjer je dovolj prostora za vse,” je dejal Pahor. Predsednikova novoletna želja pa je bila, da bi lahko v Sloveniji prav zaradi varnosti bila vrata predsedniške palače na stežaj odprta tudi v prihodnje.

Kot je še dejal, je predsednikova dolžnost, da svoje državljane obišče v tovarnah, v občinah, v nevladnih organizacijah in podobno. Je pa velika čast, da si obiskovalci, še posebej na današnji praznik, vzamejo čas in oni obiščejo predsednika, je sklenil Pahor.

STA torej streže Pahorjevi asociaciji z dvojnim poudarkom: Slovenija je razmeroma varna, znak tega so odprta vrata v stavbo in še dodatno v pisarno predsednika – no, to je bolj znak njegovega zaupanja, verjetno. Še več, mi smo enkratni, kot »edina država na svetu«, ki to omogoča: kakor da bi se Pahor ne zavedal, da po njegovi zaslugi, oziroma nam je skromno to dejstvo zamolčal. Podobno je to storil še z enim: da namreč predsedniška palača običajno ni zasebna rezidenca, kjer nam vrata odpirajo družinski člani.

Po stavku, ki nas odpelje k izrekanju upanja za vse, ki bi lahko ostali v domovini, pa jim to ne uspeva, se novinar znova povrne k Pahorjevi novoletni želji (sic!), da bi ostala vrata predsedniške palače na stežaj odprta tudi v prihodnje. Ta emblem avtentičnega flirta z ljudstvom je, kot kaže slutiti, tudi varnostno vprašanje, vsaj malo neodvisno od njegove volje. Upati je, da ga bodo naslovniki uslišali, če bo Dedek Mraz zatajil.

Agencijska novica se nato prevesi še v laskanje: za Pahorja je velika čast, da ga obiščejo državljani: sicer on obiskuje njih, to je pač njegova dolžnost, pravi, a obisk pri njem je tako rekoč vrnjeni vljudnostni obisk tistih, s katerimi si itak »na ti«. Tako kot je on eden-izmed-nas, je lahko tudi kdorkoli med nami on, toda le za nekaj minut. Zato bo za vsak slučaj naslednje leto še enkrat kandidiral.

Prikupna narcisistična igra se seveda močno obrestuje v popularnosti in tudi obiskati predsedniško palačo je dogodek. Za mlade in stare. Marko Crnkovič, ki je s svojima mladima sinovoma obiskal predsednika, podrobno opisuje splošno navdušenje, ki prekaša zabavnost dogajanja v vrtcih, še pravi, očitno minuciozno domišljene, a še vedno spontane ceremonije, pospremljene z glasbenimi vložki, kjer vojaški orkester v predsedniški palači igra Življenje je lepo:

Odrasli se prerivamo s profesionalnimi fotografi in kamermani in zumiramo za svoje frocovje. Ampak ne preveč, da ne bi Pahor izpadel iz kadra.

Bilo je veliko bolj zabavno kot na zaključnih nastopih v vrtcu, čeprav so otroci tam nastopali v pomembnejših vlogah. Ko je konec komada, izbruhne vsesplošna evforija. Pahor in/ali njegovi adjutanti nas povabijo na ogled palače, hostese delijo otrokom čokoladne in vanilijeve lučke.

Zgolj majhna ideja: stavbo na Erjavčevi bi lahko počasi ustrezno preuredili, da se ne bi vsi stiskali okoli iste mize: v pritličju bi nekje dodali kavarno in otroški kotiček, v predsedniški trafiki bi prodajali balončke, sladoled in njegove fotke z avtogramom, v prvem nadstropju bi nato sledila dvorana za koncerte z resno glasbo in še ena za ostarele rokerje (»kutak za mlade nirvaniste«, bi dejal Crnkovič).

Ne dvomim, da bi glede na fotografske potrebe našli tudi kakšnega najemnika s foto opremo. V predsednikovi ovalni pisarni pa bi lahko zlatim ribicam delala družbo še priročna trgovinica za akvaristiko: da famozna Princeska prehitro ne pogine.

Vse to bi, skratka, izgubili, če bi se predsednik nenadoma moral iz varnosti odpovedati obiskom pri sebi in opisani svetovni edinstvenosti. Bodimo skupaj z njim malce hudomušni, ker je to bolje, kot da se žalimo; ja, varnostne dileme države so lahko največjega kalibra in prinašajo hudo stopnjo tveganja. Da bi predsednik republike kot vrhovni poveljnik obrambnih sil pomislil na kaj drugega, bi se več ne spodobilo. Pri nas so druge agende, vprašanja varnosti so bolj za Dedka Mraza.

pahor-obisk-palacaPredsednik v elementu: fotografija na strani predsednika republike, objavljena ob včerajšnjem prispevku

  • Share/Bookmark

Če ne bo Nemčija poskrbela za nas, je z nami konec

30.12.2016 ob 12:32

Po mnenju odgovornega urednika časnika Delo, Gregorja Knafelca, ki je danes spisal uvodnik z naslovom »Velike zgodbe 2017«, je Slovenija pač izgubila samostojnost in postala hlapčevska država. Če sem čisto odkrit, si ne znam razlagati nivojev resnosti in ironije v zapisanem. Prej bi se mi zdelo, da gospod misli strogo resno.

V slogovno in miselno raztresenem besedilu nas dan pred Božičem in Dnevom samostojnosti in enotnosti opomni, da smo povsem odvisnih od drugih. Oziroma skorajda roti, naj za našo samostojnost poskrbijo drugi, konkretno Nemčija:

Letos smo v Sloveniji praznovali 25. obletnico nastanka lastne države. V posebni izdaji slavnostnega Dela, ki je izšlo ob tem dogodku, je Delo na naslovnici zapisalo: »Po tisočih letih nemškega gospostva in 73 letih življenja v Jugoslaviji – Slovenija je samostojna.« Zdaj bi lahko zapisali: Še vedno smo samostojni, tako bo tudi v letu 2017, smo članica EU in upamo, da ima Nemčija načrt tudi za nas, kajti če ga nima, ne bo niti Evrope niti Slovenije.

delo-knafelc-upanje-nemcijaZaključni poudarek iz današnje kolumne odgovornega urednika Dela

Bojim se, da je intenca odgovornega urednika zastavljena resno, ne hudomušna, kot bi utegnil kdo sprva pomisliti. Se pravi: če Nemčija nima načrta za nas, smo gotovi. In podobno je konec z Evropo. Najbolje torej, da molimo k nemškim gospodarjem in se zaklinjamo na njihovo modrost.

Gospodu uredniku Dela, ki je moral pred kratkim razlagati, zakaj ima svoja podjetja v davčnih oazah in bi lahko zraven pojasnil tudi, kako to dejstvo vpliva na verodostojnost njegovega časopisa, ko gre za projekt Panamskih dokumentov, v katerem so sodelovali tudi novinarji Dela, z njegovim licitiranjem nemške pomoči, pravzaprav kar »nemškega načrta za nas«, spet ne moremo priznati kakšne posebne konsistence. Kajti če se priklanja nemškemu programu za Slovenijo, karkoli že ta vsebuje, se bo težko v istim sapi poklonil naši samostojnosti; njegovo pojasnilo »še vedno smo samostojni« zato izzveni skrajno bizarno, ko ga poskuša kar v istem stavku kombinirati z aklamacijo tujih načrtov, ki nas lahko edini rešijo pred propadom. Brez njih pač ne bo Slovenije.

Kot kaže, se Delo poslavlja od tega leta z enim najbolj politično frapantnih novinarskih stališč, kar smo jih lahko prebrali letos v domačem tisku.

Več:

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

knafelc-velike-zgodbeGregor Knafelc o vlečnih konjih in velikih kalibrih

  • Share/Bookmark

TV cinizem: od reklam za petarde do groze amputiranih rok

21.12.2016 ob 18:43

Ne more biti dvoma, dogaja se nam vrhunski cinizem: TV Slovenija nam ob 18.59 pred uvodno špico servira reklamo za pirotehniko ob odštevajoči uri, ki nas bo vpeljala v osrednji dnevnik, čez nekaj minut, dobesedno, pa dramatično, ob vseh grafično nazornih posnetkih, poroča o dveh raztrganih in kasneje amputiranih rokah nesrečnega otroka. Eni izmed novic dneva.

dnevnik-piromarket-hamexTV Dnevnik, 20.12.16: tik pred prispevkom o amputiranih rokah (Foto: Tanja Radujković)

Piše se 20. december 2016. Zgodba se ponovi čez nekaj ur: tik pred začetkom Odmevov. Znova ura in spet isti logotip z reklamo za podjetje, ki prodaja pirotehniko. Ena od glavnih tem, lahko uganemo, je čez nekaj minut znova nesrečno rokovanje s pirotehničnimi sredstvi. Nadaljevanje in širitev zgodbe iz osrednjega dnevnika.

Kaj je torej poslanstvo javnega zavoda, ko gre za oglase te sorte? Mar ni nikogar na javni radioteleviziji, ki bi zmogel temeljni premislek, kako naj naročnik oz. plačnik RTV prispevka v tem ne odkriva sprevrženega dejanja, ko nam v isti sapi moralizirajo, kako hudo nevarno je opletanje s petardami, če o trpljenju naših hišnih ljubljenčkov niti ne govorimo, v isti sapi pa nam jih z veseljem prodajajo v edini reklami, vezani na začetek osrednje informativne oddaje?

Mar res poznamo resne televizijske hiše, kjer bi nam, če le malce karikiram, med informativnim programom govorili o grozljivih posledicah uporabe hladnega orožja, med reklamnimi bloki pa bi ga hladnokrvno tržili oziroma to omogočali?

Ne le to, dodatni cinizem je naslednji: na dan, ko mediji hektično, največkrat v funkciji pedagoškega svarila, množično objavljano eksplicitne fotografije po uporabi petard amputiranih udov in razmesarjenih rok – vsaj tistega, kar je od njih ostalo – se nam dogaja večno vračanje istega.

piromarket-odmevi-20-12-1620.12.16: začenjajo se Odmevi. Spet z reklamo in spet s prispevkom o nevarnostih pirotehnike.

Piše se leto 2007. Kot vsako. Takrat sem še v funkciji člana Programskega sveta opozoril na po moje nedopustno oglaševanje pirotehnike. Povsem ista zgodba, isti podjetje, isti okoren logotip, vse isto.

Moje vprašanje vodstvu RTV Slovenija ni ostalo brez njegovega odgovora, je pa ta bil mlačen in zavračujoč: z reklamiranjem pirotehnike je menda vse v najlepšem redu. Tudi takrat, ko poklicna merila izrecno velevajo, da oglasna sporočila, namenjena otrokom, ne smejo vsebovati ničesar, kar bi lahko ogrožalo njihovo zdravje, varnosti in vzgojo.

Sprašujem se, torej devet let kasneje, kakšen smisel ima reklamiranje pirotehnike v trenutku, ko je večina minutaže informativnega programa posvečena svarilom pred njihovo uporabo, v času, ko se poroča o tragičnih, mesarsko obarvanih dogodkih in ko žal ni mogoče uiti občutku, da tovrstna sporočila pač ne morejo biti izrečena z ustrezno odgovornostjo in resnostjo.

Kot sem ugotavljal v pismu leta 2007, se v družbeni klimi, kjer je splošno sprejeto mnenje o nevarnosti in odvečnosti pirotehnike ali ko tečejo preventivne akcije policije in drugih institucij za njeno zmanjševanje uporabe, na javnem zavodu, kakršna je radiotelevizija, te pač ne spodobi oglaševati, če res želi ščititi in varovati zdravje državljanov in še zlasti otrok.

Pismo z vprašanjem vodstvu RTV Slovenija, 17. december 2007, tista leta, kot moja istovrstna druga, poslano vsem medijem, a brez odmeva:

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede oglaševanja pirotehnike v času pred Dnevnikom in Odmevi

Spoštovani,

RTV Slovenija je v času zadnjega tedna (10. 12. 2007 – 15. 12. 2007 – točnejših podatkov nisem mogel preveriti) večkrat predvajala oglas za nakup pirotehničnih sredstev v najavah Dnevnika in Odmevi (prikazanih v pasici ob uri, pripenjam fotografijo). Oglas vsebuje napis:

Pirotehnika

Ognjemeti

HAMEX

http://www.peromarket.com

Oglaševanje nakupa pirotehnike je sporno z več vidikov.

Prvič, čas oglaševanja, uporaba in prodaja: kot smo lahko prebrali tudi na spletni strani MMC RTVS (naslov je: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=8&c_id=160207I), je uporaba pirotehničnih sredstev dovoljena od 26. decembra do 2. januarja, njihova prodaja pa od 19. do 31. decembra. Nenavadno je, da RTVS ponuja oglas za nakupi pirotehnike v času, ko nista dovoljena ne uporaba ne prodaja!

Drugič, programski standardi RTVS pravijo naslednje: RTV oblikuje svojo podobo tudi s plačanimi oglasi, zato uvršča v program le sporočila, ki so v skladu z zakonom, etičnimi merili, ki jih določajo Kodeks oglaševanja, Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija ter meje dobre okusa, jezikovne kultiviranosti in programski kontekst.

Poklicna merila glede oglaševanja pravijo naslednje:

  1. Posebna skrb velja oglasnim sporočilom, namenjenim otrokom, vsebovati ne smejo ničesar, kar bi lahko ogrožalo njihovo zdravje, varnosti in vzgojo (člen 19.1).
  2. Služba za trženje programov RTVS mora zavrniti izvedbo naročila v teh primerih:

– če vsebina oglasnega sporočila ni v skladu z zakonskimi omejitvami;

– če oglas ni v skladu s programskimi načeli RTVS;

– če oglas ni v skladu z veljavno zakonodajo in Kodeksom oglaševanja v Sloveniji;

– če oglas neposredno nagovarja otroke k nakupu (vse člen 19.2).

Predlagam, da vodstvo RTVS presodi, ali je bila izbira in uvrstitev takšnega oglasa v reklamni prostor v navedenem času pravilna, skladna z internimi pravili in programskimi načeli. Oglas, ki v času, ko nista dovoljena ne prodaja ne uporaba pirotehničnih sredstev, v osrednjem času pred Dnevnikom nagovarja kupce, seveda tudi potencialno otroke, k nakupu petard, raket in drugih priotehničnih pripomočkov, še zlasti v družbeni klimi, kjer je splošno sprejeto mnenje o njihovi nevarnosti in ko tečejo preventivne akcije policije in drugih institucij za zmanjševanje uporabe pirotehnike, po mnenju podpisanega ni primeren za oglaševanje na javnem zavodu, ki mora ščititi interese javnosti, nenazadnje tudi otrok, med drugim tudi njihovo zdravje.

Priloga: fotografija oglasa

oglasevanje-pirotehnike-na-rtv-slikaTV Dnevnik leta 2007: nekateri oglaševalci so očitno abonirani cela desetletja.

  • Share/Bookmark

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

21.12.2016 ob 18:42

Povejmo naravnost: v odioznem slovenskem medijskem kozmosu po vsem sodeč trenutno ne obstaja nobena novinarka, ki bi bila deležna toliko javnih zasmehovanj, seksističnih nizkotnosti in osebnih žaljivk, kot jih je Eugenija Carl. Novinarka TV Slovenija zanesljivo ni edina, vendar ne poznam nobene druge, ki bi se lahko v tem neslavnem rekordu z njo merila, ko govorimo o medijskih zapisih. Se pravi: novinarja o novinarju.

Tvegajmo drzno hipotezo: sramotni Janšev tvit o »medijski prostitutki za 30 evrov«, ki ga je bila deležna s svojo kolegico, je v resnici že precej časa dobival krila, bil je simptom nekih širših razmer legitimacije žalitev in osebnih diskreditacij v povračilo za njeno novinarsko delo. Izjemno pomenljivo je spoznanje, da ji pri tem nihče ni posebej priskočil na pomoč – še huje, diskreditatorje novinarske kolegice in kolegi raje naravnost ujčkajo in reklamirajo. Pa poglejmo.

Ekoper in manire iz banana republik

Obstaja medijsko mesto, ki je verjetno prekašalo vse novinarske standarde, ki jih poskuša dolga leta skrbno negovati in razvijati konglomerat različnih Janševih medijskih satelitov. Imenuje se Ekoper (ekoper.si). Njegov odgovorni urednik je Sebastjan Jeretič.

ekoper-kolofon-jeretic-novaIzsek kolofona iz vstopne strani portala Ekoper

Če Eugenijo Carl javnost pozna kot neizprosno novinarko TV Slovenija in tudi kot »Slovenko leta«, saj že leta razgalja nečednosti koprske občine in njenega župana Borisa Popoviča, Univerze na Primorskem in rektorja dr. Dragana Marušiča, dogajanja v FC Koper in drugod, je Jeretič javnosti znan kot nekdanji svetovalec Boruta Pahorja in član SD, proti kateri se je kasneje obrnil, ustanovil podjetje za odnose z javnostmi in lobiranje Nevro PR, na koncu pa pristal v službi kot Popovičev svetovalec za komuniciranje in se npr. podal še na pot kandidata za župana mesta Piran. Vmes je spremenil svoja politična stališča, začel npr. zagovarjati lustracijo in nedavno Donalda Trumpa, o beguncih pa ima seveda rezervirano mnenje.

V medijskih vabilih največkrat nastopa pod znamko političnega analitika. Primer: v preteklih tednih ga je Slavko Bobovnik dva dni zapored gostil v Odmevih ob ameriških predsedniških volitvah, Večer mu je nekaj dni nazaj objavil kolumno in isti dan je znova nastopil v Odmevih. Obenem je »lobist in piarovec«, kot ga uvaja njegov dober kolega Bojan Požar; ob tem je zanimivo in povedno, da nam nacionalka za politične komentatorje nenehno servira prav lobiste, najbrž zaradi finega občutka biti v družbi banana republik in bogatejše bere novinarskih nagrad watchdog.

Predvidljivo je novinarka Carlova zaradi razkrivanja rabot padla v nemilost pri koprskem županu, nato pa tudi pri Jeretiču samem. V prispevku iz leta 2013 je zanj zapisala, da je »s koprskim županom podpisal pogodbo za komunikacijsko svetovanje koprski občini, hkrati pa je od dveh javnih podjetij občine Koper dobival še mesečni pavšal. Kolikšni so bili zneski, javnosti nikoli ni želel izdati, češ da gre za poslovno skrivnost.« Podobno je kritično pisala o nekaterih njegovih manipulacijah, v članku »Popovičev svetovalec ujet na laži« pa poročala o njegovi laži glede javne objave policijskih prisluhov iz sojenja županu Borisu Popoviču in hkrati kot ena redkih problematizirala tudi delovanje portala Ekoper; poimenovala ga je »občinski portal za županovo resnico«.

carl-trhle-noge-ekoperKlasičen primerek zapisa na portalu Ekoper z napadom na novinarko

Skoraj milijon evrov v šestih letih

In res, ne poznam nobenega drugega medija v Sloveniji, ki bi svoje poslanstvo tako premočrtno razumel in tudi izpolnjeval v smeri zaščite lika in dela posameznega politika, kot to počne Jeretič s svojim. Gre za skorajda zaseben portal s prepoznavnimi besedili v obrambo župana Popoviča, ki ga izdaja Multimedijski center Vizija: ta je le od koprske občine po podatkih Erarja od junija 2010 do danes prejel 938.079,61 evrov, počasi se torej bliža enemu milijonu. V povprečju je potemtakem občina za delovanje portala mesečno namenila nekaj čez 12.000 evrov na mesec. Med najbolj priljubljenimi tarčami osebnih napadov portala sta ob Eugeniji Carl še notarka Polka Bošković in sodnica Meri Mikac, motiv zapisov je znova enako prepoznaven: tako ali drugače sta trn v peti koprskemu županu.

multimedijski-center-vizija-erarKPK-jev Erar pokaže skupni znesek nakazil Multimedijskemu centru Vizija

Mačizem in razprava o telesnih atributih

Članki na Ekoper.si so običajno podpisani z inicialkama, v zadnjem času so pridobili novo moč, kolumnista Romana Vodeba. Hiberbolični naslovi, slabšalne in čustveno zaznamovane besede, personalizacija, emocionalna potenca, dramatizacija in negativizem kar bruhajo iz besedil. Novinarki Carlovi je, kot rečeno, odmerjena nenavadno velika pozornost, na portalu je nenehno zasmehovana z žalitvenimi izrazi, kot so »samooklicana raziskovalna novinarka, katere domet ne seže izven meja naše države«, ni jim težko deliti seksističnih spolnih nasvetov v drugi osebi, kot je tale:

»Morda malo več gledaš Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali tebe, je že zdavnaj minil«.

Ker novinarka toži koprskega župana zaradi razžalitve, je portal poln upravičevanj in namigov o njenih prsih, kot je tale:

»Se ne sme govoriti o prsih neke ženske, sploh ne razumem? Zakaj ne bi smel pohvaliti žensko, če je treba? Zaradi tega, ker sem pohvalil, bi moral v zapor?«

Če odštejemo primitivne seksizme, mačizme in namige na zasebno življenje, ki se jih odgovorni urednik ne brani, nasprotno, je argumentacija na trenutke osupljiva:

»In če primerjamo prihodke Andyja Bare samo iz naslova enega nogometaša (Bara namreč zastopa zelo veliko mednarodno uveljavljenih nogometašev) s prihodki Eugenije Carl, Roka Maverja in podobnih pljuvačev v Sloveniji, potem je vsaka razlaga, kdo je tu pametnejši, popolnoma odveč«.

Velecenjena in nezmotljiva

Naj navedem dva primera značilnega diskurza iz novinarskih zapisov, katerih motivacijski pristop je klasičen osebno-diskreditacijski in zasmehovalen, požlahtnjen s tako rekoč osebno nevromarketinško noto. V njih se ne le smeši in žali novinarko, temveč se jo tudi provocira skupaj s javno televizijo:

Česa vse ne bi naredila nekdanja Slovenka leta, samooklicana resnicoljubna, poštena in objektivna novinarka javnega državnega zavoda RTV Slovenija Eugenija Carl, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovila mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

(…)

Le kaj bo velecenjena, nezmotljiva javna uslužbenka RTV servisa porekla zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

Posebnost portala je, kot smo videli, da želi novinarko smešiti že skozi familiarno naslavljanje z imenom – podobno kot Janševi govorijo o Milanu iz Murgel. Nenehna podtikanja so uporabljena v frazah, kot je omenjanje »Eugenijinega prijatelja famoznega nadžupana Pirana«. Poglejmo si nekaj naslovov, v katerih kar mrgoli tabloidnih eksklamacij in insinuacij:

Eugenija in podobni naj si za začetek preberejo današnji Večernji list

Eugenijine trhle noge

Eugeniji Carl se ne bodo uresničile želje po propadu koprskega nogometa

Eugenija Carl in njeno aferaštvo na račun MOK za vsako ceno

Župan Popovič odgovarja Carlovi: »Zakon je za vse enak!«

VIDEO: Sebastjan Jeretič: »Definitivno sem žrtev novinarke Eugenije Carl!«

Pojasnilo glede na RTV prispevek Evgenije Carl – Komunala sponzorira nogometni Klub

Novinarka naj bi zaradi županovih pohval doživljala duševno stisko

ekoper-slovenka-leta-izsekProtinapad je najboljša obramba: Ekoper postavlja vprašanja Carlovi, kako je prišla do naziva Slovenka leta

Komunikacijski podn ali Eugenija bolhe žre

Drži, da odnos do novinarke ni zvezan le s portalom Ekoper. Občinsko komunikacijsko svetovanje tudi sicer proizvaja najbolj neznosne oblike odnosa in dialoga z novinarji. Naj citiram zapis, ki sem ga pridobil in nosi datum 15. september 2016; v subjektu je zapisano »Izjava za javnost župana Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper« in se morda nanaša na vprašanje iste novinarke. Tu je celotna vsebina odgovora, poslanega z naslova pr@koper.si:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popovič glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Eugenija Carl spet laže, krade, bolhe je.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Četudi je bil odgovor poslan na široke adreme novinarjev, je ostal znova z njihovim molkom in neobravnavo legitimiran. Diskreditacije te vrste so očitno normalen pojav, komunikacijski slog pa spričevalo, ki mu v evropski praksi verjetno ni para. Popovič je sicer že pred leti novinarko Barbaro Verdnik javno označeval z izrazi verbalnega mobinga, zanjo je dejal, da je »psihič in punca, ki je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov«, novinarko Petro Vidrih pa za »lezbijko, ljubico in piarovko bivše izolske županje, ki rada popiva«.

Biti žrtev: primitivci in provincialisti

Stavek »Eugenija Carl spet laže, krade, bolhe je« očitno emblematično predstavlja vso komunikacijsko strategijo, ki jo premorejo županovi svetovalci. A ne le to, v svojem mediju Jeretiču ni težko objavljati slavospevov na svoj račun, ko se poda na pot kandidature za piranskega župana, kot mu ni bilo odveč storiti še marsičesa, denimo leta 2014 biti udeležen v incidentu domnevnega fizičnega napada na Borisa Popoviča, ki ga je sam pripisal nemudoma in pričakovano pripisal »primitivcem iz občinstva župana Pirana Petra Bossmana«. Kakšno naključje, konkurentu na volitvah.

Na portalu občasno hvalijo podporo njemu s pesmijo, spet v drugem prispevku na svojem portalu se razglaša za »žrtev Eugenije Carl« in v video nagovoru pojasnjuje, da ga je novinarka s svojim poročanjem prizadela. Ob svojem županskem programu je Popovičev svetovalec uspel žaliti tudi druge novinarje na javni radioteleviziji, Edija Mavsarja je poimenoval kar »provincialni novinar RTV Slovenija«.

jeretic-pesem-ekoperZapis iz časa županske kampanje: odgovorni urednik piše o samem sebi

Novinarska nesolidarnost ali kako ravnajo kolegi

Društvo novinarjev se fenomena »Ekoper« preprosto še ni lotilo, navzlic njegovi dolgotrajnosti. Tudi ne poznam novinarja, ki bi v svojem avtorskem zapisu opozoril na diskreditacijske poteze proti novinarki. Preseneča ne samo, da ga novinarska združenja močno tolerirajo, ampak da posamezni uredniki protagonista celo nagrajujejo. Toda stvar je po svoje logična: novinarji seveda ne morejo kaj slabega napisati o vlogi Jeretiča v koprski občini ali širše. Ker kako naj potem svojim gledalcem, bralcem in poslušalcem pojasnijo, da je njihov stalni politični analitik v studiu in kolumnist? Kako naj Matija Stepišnik, Vanessa Čokl, Nada Lavrič, Mojca Pašek Šetinc, Slavko Bobovnik in Rosvita Pesek, da ne naštevam dalje, še ohranijo verodostojnost svojega gosta? Ker je ne morejo. Obenem se implicitno, želeli ali ne, posmehujejo raziskovalnem delu svoje novinarske kolegice.

Predstavljajmo si za trenutek, da bi zgoraj našteti raje povabili omenjenega političnega analitika, da jim pojasni delovanje svojega portala v luči novinarskih načel. Ne, to se res ne more zgoditi! NČR je sicer obravnaval dve pritožbi v letošnjem letu, prvo 5. februarja in drugo 11. junija, na pobudo oškodovane notarke Polke Boškovič, ki je v zapisih o sebi prepoznala kršitve kodeksa. V prvem primeru razsodišču Jeretič sploh ni odgovoril, a je bil spoznan za krivega, v drugem primeru je bil oproščen, ker je sicer portal svoji stalni tarči, Boškovičevo in sodnico Meri Mikac, opisal »zgolj« skozi prvoaprilsko šalo oziroma na satiričen način: članek je bil najbrž premišljeno objavljen na 1. april.

meri-mikac-ekoper-sladka-meriKako smešiti koprsko sodnico Meri Mikac, ki je trn v peti župana: izsek iz članka

Za ene reklamni pano, za druge ponižanje

Situacija, v kateri je novinar dvakrat ponižan, sprva kot žrtev novinarskih diskreditacij politikov in njihovih svetovalcev ali odgovornih urednikov medijev, nato pa mora preživljati še nočno moro promocije tistih, katerih tarča je postal, prinaša dvojno bolečino za vpletene. Za vse druge, manj neposredno involvirane, ostaneta nedoumljivi šok in začudenje, ki se porajata ob zavedanju, da si novinarski ceh kar sam mazohistično proizvaja bolečino.

Zato mora nujno ostati takole: za Jeretiča velik reklamni pano, za Carlovo pa itak vemo, da je medijska prostitutka za 30 evrov z zvodnikom Milanom. Ko temu razvpitemu tvitu Janeza Janše prikimajo tvoji novinarski kolegi, potem veš, da domača scena pljune čez tovarištvo, novinarsko dostojanstvo in obenem vse profesionalne standarde.

Več:

Sikajoči politiki med novinarskimi psihiči

Kako na tretjem z Mišičem rajcajo novinarje

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

jereti-zrtev-carl-ekoperOdgovorni urednik Jeretič verjame, da je žrtev novinarke

ekoper-morda-vas-bo-zanimalo-rubrikaKlasična podoba portala z izbranimi tarčami

  • Share/Bookmark

Jelinčičeva puška in sovražni govor

21.12.2016 ob 18:42

V podnaslovu poudarjena asociacija na Zmaga Jelinčiča, grafično poudarjena s fotografijo, ki jasno namiguje, kaj je treba storiti, sodi v dosjeje medijske (re)produkcije sovražnega govora, nedvomno.

reporter-jelincic-puska

Kaj se je zgodilo? Jelinčič je vznemirjen nad medvrstniškim nasiljem v šoli, ki jo obiskujejo tudi njegove hčere in kjer sošolci domnevno grobo otipavajo sošolke. Jelinčič in nato novinar sta uspela združeno zgraditi jasno asociacijo med tovrstnim nasiljem kot »posledico vzgoje« tistih, ki po političnih predpisih dopuščajo, da naše »otroke vzgajajo lezbijke, pedri in razni zagovorniki teorije spola« – kar pomeni, da je prvi LGBT skupnost in zagovornike njenih pravic stigmatiziral kot krivce za nasilno obnašanje otrok:

Za Reporter je Zmago Jelinčič povedal, da je vse to posledica vzgoje, ki jo je Slovencem najprej vsilila LDS, zdaj to izvaja SMC. Prišlo je do tega, da otroke vzgajajo lezbijke, pedri in razni zagovorniki teorije spola. »Samo poglejte, kaj je izjavil diamantni maturant. Da je on feminist. Mu bom dal, ja. Tista šola, ki mu je dala ta naziv, je pol hudiča vredna, njihovim učiteljem biologije bi morali vzeti nazive, mulca pa dobro sklofutati,« je še dejal Jelinčič Plemeniti in dodal, da nekateri učenci v šole že jemljejo nože, da se lahko obranijo nasilnežev.

Poudarek o tem, kdo je kriv za vzgojo, je podvojen še v podnaslovu, vključno s strankarsko etiologijo,  v naslovu pa kraljuje grožnja, v ilustracijo njene realnosti ji je pridodana fotografijo s puško oboroženega bivšega politika, ki se po lastnih besedah pripravlja na comeback.

Vse ostalo je medijska postprodukcija z namenom povečanja učinka strahu pred lezbijkami in pedri, nato pa še sugestivnosti, kaj početi s takimi: z njimi obračunati, po možnosti s hladnim orožjem – za ta del Jelinčič, izbiro fotografije torej, sam sicer ni odgovoren. Za uporabljene opise in besede pač je. Ne sicer nujno, da bi uporabil orožje, kajti diamantnemu maturantu Svitu Komelu bi namenil kar fizično nasilje: dobro ga je treba namlatiti po tistem, ko smo opravili z učitelji in jim odvzeli profesorske titule – karkoli že to je. In še ideološka podstat mlatenja: kam smo prišli, da danes že dijaki poskušajo zagovarjati feminizem?

Mediji, novinarji, civilna družba? Tiho, zaenkrat.

  • Share/Bookmark

O Kolektorju pa raje nič

21.12.2016 ob 18:41

O tem, kako novinarski psi čuvaji neradi ali sploh ne poročajo o svojih lastnikih, sem že nekajkrat pribeležil svoja opažanja. Sploh takrat, ko gre za zanje neprijetne novice, osebno življenje ali težave v njihovih podjetjih.

Včasih se celo odločijo svojega lastnika braniti: recimo Slovenske novice v primeru obtožb na račun Stojana Petriča. Ta gospodarstvenik, ki stoji za nakupom Dela, nekdanji prvi mož idrijskega koncerna Kolektor, je kasneje postal tudi oseba, ki ga je preiskoval Nacionalni preiskovalni urad. Hkrati je postal predsednik nadzornega sveta FMR, tiste družbe, ki je kupila časopisno podjetje Delo.

Za mesečno plačo 600 evrov

Zadnja zgodba je tej podobna. Primorske novice so 2. decembra pisale o pismu, ki so ga podpisali zaposleni v štirih enotah koncerna Kolektor (Divizija A in B, Vleka, Orodjarne, invalidske družbe Ascom), v katerem zahtevajo izboljšanje neznosnih razmer: dvig minimalnih plač, boljšo organiziranost v proizvodnji in odpravo slabih odnosov.

primorske-kolektorČlanek v Primorskih novicah, ki ga je isti dan povzela še STA

Pričakovali smo, da se bodo novinarji o razmerah v Kolektorju razpisali,  morda ne ravno pri Delu in Slovenskih novicah, kot smo lahko slutili. A se niso. Slovenska tiskovna agencija je nato isti dan na kratko poročala o napetih razmerah v podjetju in tem, da delavci štirih enot idrijskega podjetja zahtevajo povečanja minimalnih plač in izboljšanje ostalih razmer. A tudi ta objava ni delovala motivacijsko za odjemnike nacionalnega servisa. Pri agenciji navajajo pismo, iz katerega izhaja, da imajo zaposleni v nasprotju s kolektivnimi pogodbami zamrznjeno napredovanje, da so študentje na uro plačani bolje kot delavci z več desetletno delovno dobo, še slabše od njih pa preko agencij najeti delavci:

»Ko seštejemo vse dodatke – delovno dobo, podaljšan delovni čas, je mesečna plača 600 evrov in nekaj drobiža neto,« pišejo ob zahtevi za dvig najnižjih plač, še navajajo Primorske novice.

STA prinaša še dodatno informacijo o odzivu predsednika uprave skupine Radovana Bolke o tem, da pri njih teče »socialni dialog«. Presenetljivo je objavljenih informacij s strani vodstva Kolektorja celo več kot začetnih podatkov o zahtevah delavcev: poudarjajo, da pripravljajo tudi novo podjetniško kolektivno pogodbo, ki bo urejala pravice in dolžnosti delodajalcev in zaposlenih, da se bodo dogovorili glede višine dviga plače na osnovi poslovnih rezultatov, stopnje inflacije in dviga produktivnosti, da kot vedno pričakujejo konstruktivne pogovore, katerih rezultat bo dogovor v obojestransko zadovoljstvo, da si želijo uspešnega medsebojnega sodelovanje pri doseganju začrtanih planov in da bodo potek pogajanj poskušali čim bolj pospešiti.

sta-kolektorVest o dogajanju v Kolektorju na STA

Udinjanje lastnikom

O novici je z nekaj zamude poročal še tednik Reporter pod naslovom »Sužnji tajkuna Petriča: Blišč in beda idrijskega Kolektorja« – 11. decembra. Zabeljena poanta članka: Petričev Kolektor ima na desetine milijonov dobička, njegovi delavci pa garajo za bedno plačilo. Medtem ko se največji lastnik skupine Kolektor Stojan Petrič baha, da se kopajo v denarju, del njihovih zaposlenih opozarja, da z vsemi dodatki in podaljšanim delovnim časom komaj presežejo 600 evrov neto plače:

»Med zaposlenimi so posamezniki, ki dobijo mesečno plačo pod minimalnim izplačilom, ostanek krije država. Kako je to mogoče? Ko seštejemo vse dodatke (delovna doba, popoldanski delovni čas, podaljšan delovni čas) je mesečna plača okoli 600 evrov in nekaj drobiža neto.«

Udinjanje lastnikom seveda ni nov vzorec obnašanja novinarjev in urednikov, prej nasprotno. Nove oblike vedenja psov čuvajev zajemajo, kot denimo v primeru Večera, interesno zanimanje za zabavne vsebine in turizem, kar je z novimi lastniki postalo del tržnih in piarovskih agend, ko se neka medijska hiša razvija ne v smeri kritičnega raziskovalnega akterja in servisa javnosti, temveč tudi organizatorja in promotorja dogodkov, ki z osnovno dejavnostjo novinarjev na noben način niso več povezani.

Pri nas novinarje z lahkoto kupimo

Še na nek drugačen način zabavni so lahko učinki, kot v primeru Dela in Dnevnika, kadar se novinarji ene in druge medijske hiše posvečajo recipročno lastnikom drugega medija in njegovim rabotam, svojim pa ne:

Pri Delu so Petanovim težavam namenili prispevek na prvi in še četrti strani, z grafiko vred, pri Dnevniku so jih zamolčali. Novinarska poročila so objavili še RTV SLO, Svet24, Siol, Finance in še nekateri. Kot rečeno, smo priča skorajda nekakšni lažni novinarski in uredniški recipročnosti: mi se bomo ukvarjali z vašim lastnikom, vi pa se ukvarjajte z našim.

Nekaj lepe tradicije v tej smeri že imamo. Kot je nekoč dejal Émile Lahoud, libanonski general, politik in celo predsednik svoje države: »Saj veste, v teh krajih z lahkoto kupimo novinarje.« No, to.

Več:

Slovenske novice branijo svojega lastnika

Recipročno selektivno novinarstvo: Delo in Dnevnik raje ne o svojih lastnikih

Kako se Večerovi novinarji z lastnikom pogovarjajo o prihodnosti

  • Share/Bookmark

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

21.12.2016 ob 18:40

Nepričakovana regresija je, če se pri POP TV sprašujejo o tem, ali je predsednik Pahor znova prestopil mejo spoštljivega, svojo predsedniško funkcijo pa banaliziral. In še večja in bolj mizerna intelektualna regresija je, ko predsednik takšno ravnanje prizna, češ dajmo se šaliti:

Je Pahor s tem dokončno prestopil mejo dostojnega in banaliziral predsedniško funkcijo? Ali pa gre za dobro premišljeno strategijo, kako z novimi prijemi nagovarjati mlade bodoče volivce? »Bolje, da se šalimo, kot da se žalimo,« je odgovoril predsednik.

Stvar je seveda resnejša: predsednik svojo funkcijo banalizira in profanizira ves čas svoje kampanje in nato mandata: njegov mandat dejansko je postal, v čisti substancialni obliki, zgolj neposrečena, a verjetno uspešna kampanja za naslednji mandat. Postal je prvi politik v republiki Sloveniji, ki med kampanjo in izvedbo mandata ne dela razlike: zato, ker je politično delo v mandatu zreduciral na zgolj kampanjo. Povejmo tole zgoščeno: vse, kar bo ostalo po tem njegovem mandatu, bo zgolj ena sama samcata piarovska reklama zase: bedna, trolasta, žaljiva, neumna, »bolje, da se šalimo, kot resno delamo« varianta gangnam style.

pahor-domotozje-kairoZnamenita samopromocija domotožnega predsednika, ki je porodila #boruting

Od flirt-populizma do trol-populizma

Sam POP TV je uspešno pomagati banalizirati to funkcijo, spomnimo se  Pahorjeve udeležbe v oddaj Na žaru in vsega zabavnega cirkusa, ki ga je ob tem na svoje veliko veselje sprožal. Za predsednikom zato ostajajo le še sledi neznosnega trolanja v takšni in drugačni obliki, nekontrolirani flirt z ljudstvom na vseh nivojih in vseh starostnih skupin, vseh političnih opredelitev, skratka flirtajoči populizem. Takšnega zabavljaškega tipa, da bi se sramoval že intelektualno bolj zresnjen pubertetnik, kaj šele prvi državnik.

Pahor je dejansko uspel trolanje obrniti na glavo: v običajnih praksah o politikih trolajo državljani, pri nas pa za ljudstvo trola kar predsednik republike pod pretvezo, da se je fino šaliti, ne žaliti. Ker kakšne tragedije in stiske ljudi neki, kakšne politične dileme vendar, časi so res nadvse špasni.

pahor-instagram-cevljiPahor na svojem Instagramu pri ogledu damskih čeveljcev

Kampanja, ki se ni končala

Zato se ni mogoče strinjati z Dejanom Verčičem, ki je v zgoraj citiranem prispevku povedal, da se je za Pahorja predsedniška kampanja za leto 2017 že začela. Ne, nikoli se ni končala – dobesedno. Kar je najhuje ob tem, je spoznanje o veliki servilnosti domačih medijev v tem trol-populističnem širjenju maloumnih domislic. Odsotnost napora, kaj šele mišljenja.

Celo takrat, ko se socialna omrežja spomnijo smešiti gospoda predsednika znotraj akcije #boruting, se mimogrede zgodi, da takšno gesto medijski sponzorji, včasih so to dobesedno, prikažejo kot nadvse simpatično in dobrohotno gesto vrlega državnika.

Če je Pahor pred meseci pod medijskim pokroviteljstvom STA skrbi za naše telesno zdravje, nas po novem prepričujejo, da trenutno zgolj prijazno vežba naše obrazne mišice in skrbi za dobro voljo našega duha. Da ne bo pomote, oni to mislijo resno!

pahor-boruting-moski-svetMoški svet o posebnem poslanstvu in predsedniških funkcijah

Kdo ustvarja idealne pogoje za razcvet korupcije?

Več sogovorcev je pritrdilo zdaj že zimzeleni, čeprav nekoliko konspiratološko zveneči oceni, da je politika na čelo KPK nastavila nekoga, za katerega je točno vedela, da ne bo imel bodisi želje bodisi ne znanj, da se spopade s korupcijo. In da takšen status quo vsem glavnim igralcem v koruptivnih veseloigrah najbolj godi. Sploh je iz trte izvita teza, da so za stanje na KPK krive »notranje razmere«, spori in nek osebnostni faktor: če bi to odpravili, bi komisija buhtela od produktivnosti. Ne drži, seveda. Če upoštevamo dejstvo, na katerega opozarja namestnica Alma M. Sedlar, ki pravi, da je deležna pritiskov in onemogočanja svojega dela, je lahko ta misel zelo pristransko motivirana presoja ravno tistih, ki jim stanje indolence in pasivnosti komisije ustreza.

Velja spomniti, da je Sedlarjeva neštetokrat opozorila predsednika republike na nevzdržno stanje na sedežu KPK, a bila deležna ignorance. Na koncu je sama zaključila, da Pahorju po vsem sodeč ni do tega, da bi Štefanecu karkoli očital.

sedlar-pahor-kpk-primorskeSedlarjeva v Primorskih novicah o neodzivnosti Pahorja

Vanja Kovač je v včerajšnjem Tedniku izrekla skoraj kultni stavek, povezan z razumevanjem stanja na KPK: »Štefanec ima mandat do marca leta 2020. Do takrat ima torej korupcija idealne pogoje za še večji razcvet, če se ne bo kaj korenito spremenilo.«  Že, ampak kdo je imenoval Štefaneca na to funkcijo? Tisti, ki ostaja vsa ta leta gluh in nem za vsa opozorila in jih zavrača: taisti predsednik republike.

Namesto tega se v vmesnem času gospod najraje dnevno zabava s trolanjem in recimo ogleduje po čeveljcih dam in damic, ki jih mora nujno deliti z nami. Zato velja stavek novinarke dopolniti takole: »Predsednik ima mandat do naslednjega leta in nato verjetno še enega. Do takrat ima torej korupcija idealne pogoje za še večji razcvet, če se ne bo kaj korenito spremenilo.«

Več:

Vsi predsednikovi psi in medijsko sponzorstvo

Pahorjev medijski servis

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

  • Share/Bookmark

Trump in Janša: o Bradleyjevem učinku in moči bebcev

21.12.2016 ob 18:40

Je na nedavnih ameriških volitvah Donald Trump zmagal s pomočjo tako imenovanega Bradleyjevega učinka?

Mnenja so različna. Pojasnimo najprej pojem in navedimo nekaj zgledov. Tom Bradley je bil temnopolti župan Los Angelesa, ki se je leta 1982 potegoval za kalifornijskega guvernerja – nasproti mu je stal belopolti George Deukmejian.

Čeprav je v kampanji Bradleyju kazalo odlično, ves čas je vodil za okoli 10 odstotnih točk, je na koncu izgubil. Razlaga, ki so jo ob tem razvili poznavalci, zveni enostavno, a tudi prepričljivo: velik del belopoltih volivcev v anketah preprosto ni priznal, da bo glasoval za svojega kandidata – raje se je pretvarjal, da bo njihov glas šel temnopoltemu Bradleyju. Razlog za takšno hlinjenje je bil preprost: nihče od teh volivcev ni želel ustvariti vtisa, da bo njegova volilna izbira označena za rasistično, zato jo je vse do dneva volitev zatajil.

V družbeni situaciji, v kateri se zdi, da bo glas proti temnopoltemu kandidatu označen za nestrpnega, so se volivci v javnomnenjskih raziskavah obnašali na družbeno sprejemljiv način. Danes bi dejali, da so sledili imperativu politične korektnosti, ki pa ni njihovo intimno prepričanje. Se je nekaj podobnega zgodilo na zadnjih ameriških predsedniških volitvah, ko je za raziskovalce javnega mnenja z nasprotju z vsemi napovedmi vendarle zmagal Trump in osupnil svet?

Podcenjevanje podpore Trumpu

David Lauter je že 21. decembra lani, slabo leto nazaj, v Los Angeles Times objavil članek z naslovom »Polls may actually underestimate Trump’s support, study finds« in se skliceval na analizo, ki je predvidela, da je manj verjetno, da bodo volivci svojo dejansko volilno preferenco zaupali v komunikaciji z živo osebo, ki izvaja anketo; pravo okolje za ugotavljanje njihovega resničnega razpoloženja in prepričanja je anonimno, recimo tisto, ki ga ponuja splet.

los-angeles-times-trump-bradleyLauter v Los Angeles Times o podcenjevanju Bradleyjevega učinka

Izpeljani eksperiment je potrdil hipotezo, da bodo volivci bistveno večkrat potrdili svojo podporo Trumpu na spletu in online, kakor v živem oziroma telefonskem kontaktu z anketarjem.

Pri podjetju  Morning Consult so dejansko uporabili tri načine preverjanja podpore na vzorcu 2397 republikanskih volivcev na začetku decembra 2015: prva metoda je običajna telefonska anketa, pogovor v živo po stacionarnih in mobilnih telefonih, druga je interaktivna tehnika klicev po telefonu, kjer respondenti odgovorjajo na posneta vprašanja in pri tem uporabijo tipke telefona, tretja je spletna online anketa. Na omenjenem vzorcu so vse tri metode uporabili naključno, s čimer so želeli izločiti možne faktorje vpliva, ki bi bili posledica različnih volilnih mest.

In res se je zgodilo pričakovano: pokazalo se je, da je večja verjetnost, da bodo volivci Trumpu namenili za okoli 6 odstotnih točk večjo podporo, če so ankete izpeljane online in ne v živem telefonskem kontaktu. Ob tem so opazili, da pri delavskem razredu uporaba metode ne igra vidne vloge, med mladimi izobraženci iz republikanskih vrst pa je prišlo do bistvene razlike, celo za 9 odstotnih točk.

Izobrazba torej vpliva na družbeno sprejemljivost oziroma na preference glede slednje: diplomanti se bolj zavedajo nesprejemljivosti in nepopularnosti nekega političnega stališča ali pristopa in svoje podpore kandidatu.

Kako so Trumpu razložili Bradleyjev učinek

Zdi se, da so nekje sredi letošnjega leta v Trumpovem volilnem štabu svojemu varovancu pojasnili »skrite« volilne preference njegovih privržencev, saj jih je komentiral na svoj način:

»Trump has insisted that pollsters have it wrong and that everyone loves him—they just don’t want to admit it.«

Državljane je nato pozval k temu, da ne čutijo sramu in odkrito povedo, da so zanj. Občutek sramu je verjetno najpogostejši psihološki korelat, ki spremlja Bradleyjev učinek. Kar se je takrat zdelo kot vnovično šopirjenje arogantnega nepremičninskega mogotca, je imela svojo realno podlago v eksperimentu. Trump je v Vanity Fair spregovoril o čudovitem učinku, o amazing effect:

In other words, people say I’m not going to say who I’m voting for, don’t be embarrassed, I’m not going to say who I’m voting for and then they get it and I do much better, it’s like an amazing effect.

trump-bradley-vanity-fairTina Nguyen v Vanity Fair

Kasneje so nekateri, recimo David Rotschild v The Huffington Post, oporekali veljavnosti eksperimenta, ki naj bi dokazoval Bradleyjev učinek. Po njegovem je teza o tem, da so ljudje »bolj iskreni v odnosu do računalnika kot do osebe« prenagljena, saj gre pri uporabi obeh metod za metodološko napako: vzorec anketiranih je močno povezan z izbiro metode, pri čemer telefonska anketa običajno uporablja bolj naključen in reprezentativen vzorec kot online spletna metoda.

huffington-post-bradley-trumpČlanek Davida Rothschilda v The Huffington Post

Janša razloži Bradleyjev učinek s pomočjo kretenov

Čeprav je po šokantni, nepričakovani in celo prepričljivi Trumpovi zmagi medijski komentariat doma in v tujini ostal brez besed, se domači politični analitiki in novinarji v svojih ocenah dokaj nepričakovano niso posebej sklicevali na Bradleyjev učinek.

Presenetljivo je v svojem komentarju z njim postregel Janez Janša, ki je v svoji izjavi za Nova24TV poskrbel za klasičen diapazon njemu lastnih dojemanj medijev kot manipulativnega filtra, ki omogoča »nam«, da bi lahko bili na oblasti. Trumpova zmaga je zanj triumf:  ameriški zet je zmagal proti političnim in medijskim elitam, zato je vsem pokazal novo upanje. Uspelo mu je premagati »režimske medije, ki so 90-odstotno podpirali njegovo tekmico«.

Nato je, zanj standardno, naštel domače režimske medije (»nacionalna televizija, Pop TV, ostali režimski mediji, in da ne govorimo o časopisih, iz tega, kar ti poveš, iztrgajo nekaj stavkov in to potem masakrirajo, napadajo, blatijo, zvijajo, manipulirajo in ljudje sploh ne vedo, kaj si ti dejansko povedal«), nato pa izpeljal zanimivo razliko med ameriškimi in domačimi.

Po Janši so ameriški mediji bolj korektni, kajti v njih »situacija ni tako izkrivljena in pokvarjena«. Osnovno sporočilo v ZDA pride do volilnega telesa, medtem ko je v domačih medijih že od začetka vzelo iz konteksta in popačeno. Zato si Američani lahko ustvarijo lastno mnenje, Slovenci pa ne:

V smislu je medijska scena, ki je sicer precej pristranska v ZDA, vseeno precej boljša od Slovenije. Je na nivoju, ki omogoča, da demokracija deluje.

Biti za Pahorja, ne biti bebec

Čeprav je v svojem slogu pojasnil, da del ameriških anket oziroma raziskav javnega mnenja bil »očitno ponarejenih«, je Janša v intervjuju prešel na svojstveno analizo Bradleyjevega učinka. Če je pri losangeleškem županu šlo za to, da ni družbeno sprejemljivo biti rasist, je pri Trumpu, tako Janša, glavno vlogo odigral inteligenčni koeficient:

Je pa razlika med tem, kar so oni namerili, in tem, kar je dejansko bil rezultat volitev, predvsem posledica dejstva, da zaradi medijskega stampeda, zaradi vseh teh obtoževanj, zaradi razglašanja Trumpa malodane za bebca. Marsikdo, ki so ga anketarji poklicali, ni povedal, da bo volil za Trumpa. Enostavno si je mislil, mogoče me pa ne kliče nekdo iz agencije za merjenje javnega mnenja, ampak me mogoče sosed preverja, ali sem tudi jaz bebec. Skratka, ta razlika se pokaže povsod. V vseh tistih državah, povsod, kjer je medijski prostor pristranski. In ker ljudje sicer mislijo drugače, ampak kot vidimo v časopisih in na televiziji, večina pa misli, da je, kot primer, Borut Pahor najbolj priljubljen, torej ne morem jaz izpasti kreten in reči, da je to nekdo drug. Skratka ta razkorak je skoraj vedno prisoten, tudi na volitvah v Sloveniji. Tudi te tako imenovane izhodne ankete, ko ljudi sprašujejo, ko gredo že z volišč, potem ko so volili, mnogokrat zgrešijo.

Prvak SDS je sicer omenjeni učinek interpretiral rahlo po svoje: nikakor ne gre za bebavost, tudi ne gre za paranoidni občutek, da me preverja sosed; ključno je kršenje družbenih in moralnih norm in občutek nezaželenosti, ki je z njimi povezan.

V drugem delu je Bradleyjev učinek sicer združen s sledenjem popularnim preferencam (»Če so vsi za Pahorja, bom tudi jaz«), nezaželenost pa je skozi občutek sramu (»kretenskosti«) povezana z njimi. Janševa redukcija na »bebce« in »kretene« veliko pove o njegovem mnenju, da so republikanci, podporniki ali preprosto Trumpovi volivci v družbi močno diskriminirani. Kar se jim dogaja, je skratka velika krivica.

Posledično je temu prepričanju inherentna  vera v »pravilnost« demokracije kot političnega sistema, po kateri je tisti, ki ga izvoli ljudstvo, ne samo v skladu z demokratični pravili ustrezen reprezentant ljudstva, ampak je po definiciji nekdo, ki ne more biti bebec. Povedano drugače: ljudstvo se nikoli ne moti, z njegove strani izbrani reprezentant nikoli ne more biti kreten.

trump-jansa-rezimski-medijiIz intervjuja z Janšo na spletnem portalu Nova24TV

(Bi)polarna motnja v razlagi vpliva medijev

Zaradi presenetljive zmage Donalda Trumpa se je končna ocena o učinkih medijev na njegov uspeh še zaostrila. Včeraj je Trump spet ocenil, da proteste proti njemu, ki so se zgodili v zadnjem dnevu od razglasitve volilnega rezultata, spodbujajo mediji; brez njih ne bi bilo protestnikov. Nasploh je novi ameriški predsednik nagnjen medije grajati – v podobni maniri kot Janša. Tudi slovenska desnica nenehno ponavlja mantro o pogromu zoper kandidata, ki je uspel junaško poraziti politične in medijske elite.

Po drugi strani obstaja splošen konsenz, po katerem je ravno hipertrofirana tabloidnost medijev Trumpu omogočila vstop v Belo hišo: brez medijev ne bi bil nič. Toda kaj je zdaj točno, kaj je od obojega res: so mediji omogočili njegovo zmagoslavje ali so mu ga ves čas oteževali?

Sama ta dvojnost, popolna polarizacija stališč v presoji o njihovi vlogi in vplivu, ostaja premalo poudarjena. Republikanci, tukaj nekaj zelo podobnega menita Trump in Janša, medijem pripisujejo neposredne učinke: na tej preprosti ravni jih tudi interpretirajo. V praksi to pomeni, da so zanje mediji neposredni oblikovalci mnenja s svojimi komentarji, minutažo, cenzuro, gate-keeping, manipulacijo. Mediji neposredno spodbujajo odločitve državljanov in končno volivcev.

Kar nam zamolčita, najbrž zavestno, je tista druga in bolj dramatična plat: da prinašajo mediji s sabo še neko drugo dimenzijo, da so platforma za sugeriranje podob, da ustvarjajo prostore resničnostnega šova, da politiko in družbeno realnost mediatizirajo, da s svojo navidez nevtralno vlogo posrednika prenašajo bistvena sporočila na drugih ravneh, ki prinašajo bistveno večje učinke. Da je, skratka, Trump s svojo politično nekorektno in burkaško prezenco bil še kako hvaležen material za senzacij željno ljudstvo, tabloidizirani mediji pa so mu stregli. Če karikiram: v tem smislu je pomembnejša ena medijska minuta prave podobe, ki lahko zlahka prekaša sto minut neprave.

Temu morda pritrjuje tudi ena izmed analiz volitev, s pomočjo katere je hitro razvidno, da bi po klasičnih parametrih »medijske pozornosti« težko pojasnili Trumpov uspeh. Prej bi lahko res govorili o dominaciji stališči v podporo Hillary Clinton, ki preprosto na koncu niso uspela prepričati večine:

Analitična skupina Data Base je preučila skoraj 22 tisoč člankov o ameriški predsedniški tekmi, ki so bili objavljeni med lanskim julijem in letošnjim septembrom. Zajeli so osem večjih medijev: New York Times, Washington Post, Chicago Tribune, Wall Street Journal, Slate, Politico, Fox News in The Weekly Standard. Trumpovo ime se je v naslovu prispevkov pojavilo skoraj v 15 tisoč primerih, ime Clintonove v manj kot polovici. Ton analiziranih člankov je bil zelo različen. O Trumpu so mediji pisali zelo negativno novembra lani, ko je napovedal posebne registre za muslimane in žalil hendikepiranega novinarja. O Clintonovi so zelo negativno pisali v obdobju afere z zasebno e-pošto. Ton pisanja o Clintonovi je bil od sredine decembra lani do letošnjega aprila dosledno bolj pozitiven kot ton, s katerim so mediji obravnavali Trumpa, so povedali avtorji Data Base.

Zmaga politične nekorektnosti

Če sklenem: ameriške predsedniške volitve so pokazale, da standardni parametri medijskega vpliva niso nujno najbolj bistveni element, s katerim bi se oblikovale volilne preference. Ne gre za to, kot pravi Janša, da bi volilna baza izrekla nezaupnico »dominantnim medijem«. Če drži, da je Trump zmagal zaradi izpeljanega Bradleyjevega učinka, torej s pomočjo tihih glasov sramežljivcev, ki si v poprejšnjih anketah niso upali povedati svoje prave volilne odločitve, potem nas to dejstvo pripelje do vprašanja, kaj je tisto, česar so se pri Trumpu  sramovali.

Odgovor je verjetno dovolj enoznačen in edini: njegova robata, ksenofobna, rasistična in mačistična govorica. Oziroma: politična nekorektnost na vseh ravneh. Ta je prava zmagovalka volitev. Od to naprej vodi samo en sklep: če je Trump zmagal zaradi te govorice, se ji verjetno v svojem mandatu ne bo odpovedal.

Prav nasprotno meni npr. Slavoj Žižek, ki je včeraj v New Yorku obžaloval, da tej nekorektnosti nasprotujemo. Njemu se zdi, kot je znova ponovil, v veliki meri nujna, graje vreden je prezir, ki ga kot »elita« kažemo do nje: »Skriti elitizem, neki prezir do navadnih ljudi, ki so dejansko politično nekorektni. V tem je splošna tragedija teh volitev«.

Medijska zaželenost

Če je kaj lastno tabloidnosti rumenih in resnih medijev, če kaj navduši urednike in še bolj lastnike, potem je to ravno robat, mačističen, narcisističen, ksenofoben, nekorekten jezik. Navduši jih tudi takrat, ko se z njim ne strinjajo. Nič se ne prodaja bolje, nič ni bolj newsworthy, nič ni bolj zanimivo v svetu največkrat predvidljive in repetitivne politike. Politična nekorektnost ima torej dve posledici: družbeno nezaželenost in medijsko zaželenost, celo navzlic temu, da so mediji spontani varuh družbene morale. Proizvod prve je neke vrste Bradleyjev učinek, če pristanemo na tezo o njem – za kar imamo kar nekaj dobrih razlogov. Proizvod druge pa so razmere, zavoljo katerih so medijsko servirano in potencirano nekorektnost številni Američani šele sprejeli – pri čemer nianse različnih (re)prezentacij nekorektnosti pri tabloidnih in resnih medijih ne igrajo pomembne vloge.

  • Share/Bookmark