Arhiv za kategorijo 'Aktualno'

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

6.04.2017 ob 18:38

Večer se je z Vanesso Čokl odločil malce promovirati avtorja starih seksizmov, dr. Boštjana M. Zupančiča, najbrž iz čiste fascinacije nad njimi.

Kaj šteje za seksizem in na kaj merimo z njimi, ni treba posebej pojasnjevati. Zadostuje že dejstvo, da jih pocitiramo iz knjig, na katere se v istem Večeru avtor znova sklicuje. Zupančič med drugim verjame:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Stara praksa, novi privrženci

Ni prvič, da daje mariborski časopis prostor seksistom; pot do zrelejše družbe in spoštovanja žensk bo očitno pri nas še dolga. Nenazadnje je bil ne tako dolgo nazaj njihov kolumnist tudi mag. Roman Vodeb. Po drugi strani je Boštjan M. Zupančič, na kratko BMZ, v slovenskem prostoru zanimiv fenomen.

BMZ intervju Večer začetekZačetek Večerovega članka in naslovni nasvet sodnika

Ne samo, da ga imajo mediji in novinarji radi – sploh je zaskrbljujoče, ko gre za novinarke – odzivi v feministični in znanstveni skupnosti so pretežno medli, če do njih sploh pride, ali pa celo končajo s kakšnim dobronamernim svarilom v podporo avtorju. Da častnih doktoratov njemu v čast ne omenjamo.

Pomenljiva je bila lanska polemika v Delu, v katerem se je oglasila dr. Veronika Fikfak in opisala svojo izkušnjo. O tem sem pisal v tekstu z naslovom O neizvirnosti regrutiranih pravnic. A je ostalo le pri tem. Niti novinarji Dela se niso opogumili, da bi o evropskem sodniku povedali kaj bolj določnega. Kako bi tudi, če pa so nekateri, kot sem že pred leti opozoril, sodelovali kot avtorji v njegovih knjigah in najbrž delijo mnenje z njim. Skratka, po malem smo narod, ki ljubi seksizme in njegove profete.

Psevdoznanstvena mineštra

Večerov intervju je repeticija že znanega. BMZ opleta s svojo staro tezo o katastrofalni demaskulinizaciji norih dimenzij, ki je zajela svet, sploh to zaznava za Slovenijo, zaradi katere smo vsi po vrsti poženščeni – no, seveda moški. Vsega so bolj ali manj krivi hormonski motilci – v čigar škodljive posledice sicer nihče ne dvomi. A kaj, ko iz njih avtor izpelje številne obskurne družbene, psihološke in psihoanalitične zaključke.

Groza poženščenosti je sploh Leitmotiv njegovega kvaziznanstvenega konspirativnega tolmačenja in se lepo ujema z vsemi stereotipi in spolno diskriminacijo, po kateri hitro pridemo do njegove citirane ugotovitve, da ženske mislijo z zadnjico. Sploh je hudo v pravu in sodstvu, kjer jih je preveč in ustvarjajo velikansko škodo. Mentalna igra utemeljevanja predsodkov in spolnih vlog z globokim zaničevanjem do ženske je osnovana na več nivojih njegove teorije, ki jo ob BMZju zagovarjata še vsaj biolog in etnolog dr. Gorazd Pretnar ter okoljevarstvenik in publicist Anton Komat.

Če je prav razumeti, se hormonski motilci v predvsem pesticidih nato spravijo na možgane zarodkov, ki se posledično nepopolno razvijejo, zato je preprečena njihova maskulinizacija. Ker BMZ v svoje štorije rad vplete Freuda in Junga, je posledica vidna nemudoma: moški ne znajo razrešiti Ojdipovega kompleksa, zato temu psihološkemu stanju sam pravi nastop prededipalcev – ker so ti ostali na ravni »pred Ojdipom«.

V besedilu z naslovom Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo sem analiziral njegov nedavni nastop v Odmevih, kjer je zmago Donalda Trumpa označil za dominacijo alfa samca in za končno politično ravnovesje, v katerem je moški jang princip prišel do svoje veljave.

Ena od posledic demaskulinizacije možganov je nato še katastrofična »globalna pandemija patološkega narcizma« – ni treba posebej pojasniti, da BMZ vidi v politiki in na najodločilnejših mestih v družbi le še nevarne psihopate. Ta čudovita psevdoznanstvena mineštra ima en skupen imenovalec, ki se glasi: groza pred žensko. Groza pred jinom.

Feminizirane države, kot so Ruanda in Slovenija

Novinarka Vanessa Čokl je bila pričakovano servilna. Na kratko se bom dotaknil nekaj kontekstov. Njeno vprašanje največkrat želi izzvati »pravilen« seksističen odgovor. Na njen  »Povprečnost. Po vašem je tudi to grenki sadež feminizacije. Pa ima spol res kaj s tem?« je lahko zato BMZ gladko prikimal:

Očitno gre za feminizacijo. Slovenija je osma najbolj feminizirana država na svetu. Za Ruando, ki je sedma. Zakaj je do tega prišlo?

Zanimalo me je, kakšne statistike ima avtor v mislih, zato sem se potrudil poiskati, na kaj referira izraz »feminizirana država«. In sem našel jedro, ki ga v Večeru reklamirajo: gre za lestvico Svetovnega gospodarskega foruma, s katerim vsako leto merijo napredek obravnave ženske in spolno enakost v 144 državah širom sveta. V poročilu »Global Gender Gap report«, kjer se zadnji dve leti Slovenija in Ruanda uvrščata zelo visoko. Poročilo ocenjuje napredek v oceni ženske delovne sile na podlagi ekonomskih, izobraževalnih, zdravstvenih in političnih kazalcev, torej analizira kakovost življenja žensk. Mediji so širom sveta za zadnja leta navajali, kakšno prijetno presenečenje je Ruanda, tudi Slovenija.

BMZ enakost ženske svetovni forumZadnji indeks Svetovnega gospodarskega foruma

Pih, očitno tega BMZ ne ceni, nad takšno »feminizacijo« družbe je ogorčen. Napredek v kvaliteti življenja žensk je čista groza, ki nas poriva v bližino nerazvite Ruande… Lahko za tem premislekom stoji kaj drugega kot mizoginično sovraštvo, pri katerem se sodniku za človekove pravice zatakne v grlu vsakič, ko naleti na indikatorje o enakosti in enakopravnosti žensk?

Polmoški in jokavi Trudeau

Najbrž se mu zdi ta svet krivičen, kajti on je že dolgo nazaj vse »na dolgo in široko razložil v Prvi in Drugi od suhih krav«. Mehanizmi demaskulinizacije so posledica učinka hormonskih motilcev. In ja, »po Fukušimi že govorijo tudi o maskulinizaciji žensk«. Nihče ni več varen. Ni več ravnotežja med moškim in ženskim principom, ki je porušeno. In posledica je jokcanje politikov, omeni v intervjuju:

Zato namesto normalne moške reakcije vidimo empatičnega in jokavega Trudeauja. Vloge so se zamenjale, kolikor je to sploh mogoče…

V milejši obliki se to zdaj dogaja v Evropi. Po drugi strani pa se je pokazala masovna demaskulinizacija. Polmoški, kot je na primer kanadski feminist Justin Trudeau, so navdušeno glasovali za Hillary. V Franciji je za take volilce idealen kandidat Macron.

Nekoliko si lahko oddahnemo: prislovični »pravi dec« ni velika redkost le v Sloveniji, polmoški s solzami v očeh se pojavljajo tudi drugod.

BMZ Večer odlomek.PNGIzsek iz intervjuja: nostalgija po normalni moški reakciji

Prededipalni Macron in prestara žena

Ne samo, da se dogaja strašljivi vzpon feminista Trudeauja, polmoškega,  to nam pojasni, zakaj je navdušeno podprl Hillary. In zdaj se lahko bojimo še uspeha Macrona, kajti velikansko škodo so demaskulizirani možgani naredili tudi v glavah volivcev. O francoskem kandidatu svareče pojasni BMZ tole:

Če bo predsednik Macron, bo to katastrofa. Da je z njim nekaj narobe, se vidi že po tem, da je njegova žena 24 let starejša od njega. Če bo prededipalni Macron predsednik, sledi še pet let razpadanja francoske države.

Prededipalci na oblasti z demaskuliniziranimi možgani pomenijo pretečo nevarnost. A še huje je, kot vidimo, da je Macron poročen z nekom, ki je od njega 24 let starejši. Kako perverzno drugače je to od alfa samca kakšnega Trumpa! Za pogled intervjuvanca je najbrž večja od groze pred žensko lahko le še groza pred starejšo žensko. Sploh, če si z njo, kar je sicer sploh nepojmljivo, še poročen. Najbrž čisti antipod Trumpovemu svetlemu zgledu, ki mu velja slediti.

Nedotakljivi teritoriji

Od seksizma je bržkone huje le še to, da se ga trudiš znanstveno utemeljiti. A bodi dovolj o tem. V Večerovem intervjuju bi znova veljalo opozoriti tudi na nedopustnost, s katero BMZ opleta na svojem področju. Pravosodni minister Goran Klemenčič, njegov tesen kolega, ga je zaposlil kot strokovnjaka in dolgoletnega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v svojem kabinetu. Zakaj? Tam naj bi se ukvarjal predvsem s sistemskim spremljanjem uresničevanja sodb ESČP in prizadevanjem Republike Slovenije za izboljšanje uveljavljanja in izvajanja sodb ESČP.

Slovenija je pred nekaj dnevi sramotno deportirala tričlansko družino Korba-Soliman nazaj na Hrvaško. Poskus protestnikov pred azilnim domom na Viču, da bi policiji deportacijo preprečili, ni bil uspešen. Članica te družine je napovedala, da bo iskala svojo pravico tudi na ESČP. Kaj je BMZ povedal na istem mestu o zakonu o tujcih in razmerju med interesi države in človekovimi pravicami? Tole:

Kaj pa je drugega naredila Avstrija? Kaj je naredila Francija? Zaprli sta meje. Makedonija je zaprla mejo, ustavila je pritok migrantov in zato dobila nemire, ki jih je financiral Soros. Zanetil je požar, ki ga zdaj gledamo. Za kazen je destabiliziral Makedonijo. Zakon o tujcih ni problem. Popolnoma jasno je, da je suverenost države nad njenim teritorijem nedotakljiva.

Odrezav odgovor nam pojasni, s čim se ukvarja BMZ na ministrstvu. Človekove pravice so se nekam izgubile do te mere, da se več niti ne omenjajo. Kar je ostalo od nasvetov, je le še legitimacija zapiranja mej in razprava o nekakšni suvereni pravici države. Kršitve človekovih pravic zaradi odrekanja pravice do učinkovitega in poštenega azilnega postopka, prepoved kolektivnih izgonov in prisilnih vračanj (pushbacks), načelo nevračanja (non-refoulement), pravica do učinkovitega pravnega sredstva več niso nobena težava. Tudi ne opozorila mednarodne skupnosti. Vsega je kriv le Soros.

Nista govorila o tem

Na koncu sledi presenečenje. Minister Klemenčič je pred tedni na trenutke vsaj malo poskušal dajati vtis, da spornemu zakonu o tujcih nasprotuje. Na ključnih točkah je sicer klecnil. A pričakovali bi, da je s svojim zaposlenim strokovnjakom debatiral o tem. Ni se zgodilo, lahko preberemo: »Nisva govorila o tem in ne pustim si vzeti svojega mnenja.«

Če bo kdaj družina Korba-Soliman prišla na ESČP iskat svojo pravico, pa bi vsaj stališče enega (bivšega) sodnika bilo znano. Škoda le, da nam ista oseba že v naslovu intervjuja svetuje: »Ne iščite pravice po sodiščih!«.

Ah, to so torej ti nasveti, ki jih plačuje minister. Če upoštevamo njegovo dolgoletno participacijo v njih in naša pričakovanja do sodnikov, ima BMZ najbrž popolnoma prav.

Več:

O neizvirnosti ‘regrutiranih’ pravnic

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

  • Share/Bookmark

Tuš in njegovi oglaševalski Janezi

6.04.2017 ob 18:37

Tušev oglas za domačo hrano je požel nekaj pozornosti predvsem zaradi velikih jumbo plakatov na ulicah. Sporna sta dva kratka stavka, skupaj imata le sedem besed:

Pridelal Janez. Ne Juan ali Xin Chao.

Moja prva misel je bila: butast oglas! Ki predpostavlja, da smo etnično čista država, v kateri na slovenskih poljih in farmah ni nobenega Juana.

Tuš Janez HuanZapis na Delovi spletni strani

Doslej smo lahko prebrali, da je nekdo sprožil prijavo pri Slovenski oglaševalski zbornici. Nekaj spontanih časopisnih komentatorjev očita reklami zbujanje nacionalističnih čustev. Navedimo tri odzive, ki jih je pridobila RTV Slovenija.

»Kot vidimo iz odzivov in odmevov, je bila to verjetno ponesrečena poteza, kar se tiče okusa. Kar se tiče učinka, da se govori o Tušu, pa je seveda dosežen« (dr. Aleš Kuhar)

»Na tak način, kot je izpostavljeno, torej da je vse, kar je pridelal Janez, boljše od drugega. Kar pa seveda ne more biti res, kajti nekatere stvari pridela bolje Janez, nekatere Jože, nekatere pa Juan. Smo raznoliki in vsak zna narediti nekaj bolje kot kdo drug. Mislim, da moramo to jemati kot nacionalistični oglas. Nacionalizma pa imamo tako ali tako preveč že v politiki.« (dr. Miro Kline)

»Nekdo, ki govori, da bo prodajal samo slovenske proizvode, in so to proizvodi, ki so zgolj prepakirani v Sloveniji, nam laže in nam mora nekdo tudi povedati, da je to laž. Tukaj vidim problem. Če pa gre za ta namen, da spodbujamo domače pridelovalce, pa res ne vidim prav nobenega problema« (dr. Rajko Muršič)

Takoj opazimo, da se Kuhar glede spornosti oglasa ni opredelil, temveč je zgolj ovrednotil njegove učinke. Kline mu očita nacionalizem, Muršič pa ne vidi nobene težave in s prstom pokaže na neko drugo – prepakiranje proizvodov, ki niso slovenski.

Etična podlaga oglaševanja

Ob pregledu Slovenskega oglaševalskega kodeksa bomo hitro dojeli, da je oglas napisan dovolj spretno, zato ne verjamem, da bo prijava na zbornico obrodila sadove.

Še najbližje je kršitvi dveh členov, drugega in desetega, a po mojem nobenega od njiju ne krši. Drugi člen oziroma podčlen 2.2 zadeva oglaševalske žalitve:

Oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi posameznike ali skupine lahko žalilo zaradi njihove rasne ali narodnostne pripadnosti, verskega prepričanja, politične pripadnosti, spolne opredeljenosti, zdravstvenega stanja ali invalidnosti in drugih kriterijev razlikovanja. Zgolj uporaba naštetih kriterijev razlikovanja v oglaševanju ni žaljiva sama po sebi.

Toda omemba dveh domnevnih tujih lastnih imen (mimogrede, Xin Chao je vietnamski pozdrav, ne lastno ime) ne vpelje podlage, s pomočjo katere bi lahko dejali, da oglas koga žali ali širi nestrpnost na podlagi rasne, narodnostne ali politične pripadnosti – oziroma vsega, kar od nas zahteva 63. člen ustave, ko prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti. Izpostavlja zgolj »večvrednost« Janezove hrane, pri čemer je Janez sinonim za klenega Slovenca, Juan in Xin Chao pa naj bi bila stereotipizirani imeni za Španca in verjetno Kitajca.

Deseti člen istega kodeksa govori o omalovaževanju, podčlen 10.1 pa se glasi:

V oglaševanju ni dovoljeno nepošteno in neobjektivno napadati ali razvrednotiti drugih izdelkov oz. blagovnih znamk, oglaševalcev ter njihovih oglasov ali si prizadevati, da bi jih izpostavili zaničevanju ali posmehu.

Znova imamo veliko težavo v kratkih sedmih besedah uvideti, da bi kdorkoli neobjektivno razvrednotil izdelke drugih blagovnih znamk ali jih izpostavil zaničevanju. Drži pa, da vpeljuje tezo o večvrednosti domače, tj. v Sloveniji pridelane hrane, kot rečeno. Poglejmo si še podčlen 10.2:

Primerjalne trditve so sicer dovoljene, vendar oglaševanje, ki vsebuje primerjave s prepoznavnimi konkurenti ali z njihovimi izdelki, ne sme razvrednotiti ali očrniti izdelkov, blagovnih znamk, trgovskih imen, drugih razpoznavnih znakov, dejavnosti ali poslovnih okoliščin konkurenta.

Tudi tu velja podobno: izrecne primerjave s konkurenčnimi izdelki ni bilo in spet ne moremo trditi, da je bil pri tem kakšen izdelek druge blagovne znamke očrnjen. Oba člena, ki sta po mojem prepričanju še najbližje možni kršitvi, se izkažeta za neuporabna, ko želimo definirati etično spornost oglasa na podlagi kodeksa.

Kaj je torej vendarle sporno?

Strinjam se s Klinetom in vsemi, ki so Tušev oglas označili za nacionalističen. Pri uporabniku zbuja občutek večvrednosti zaradi pripadnosti neki nacionalni identiteti in goji napačno prepričanje, da je nek izdelek lahko boljši le zato, ker je nastal na domačih tleh. V političnem smislu je lahko nevaren, ker v najboljšem primeru stereotipizira in posledično zganja nezaupanje do pripadnikov drugih narodov in narodnosti ali njihovih ekonomij, z vidika tržnega gospodarstva pa zavira pretočnost idej, kapitala in produktov in lahko posledično vodi do zapiranja v meje lastnega gospodarstva. Klinetov argument, češ da lahko nekatere stvari »pridela bolje Janez, nekatere Jože, nekatere pa Juan«, ni relevanten za zavrnitev začetne premise, saj oglas česa nasprotnega niti ni trdil – pravi le, da je partikularen izdelek izdelal Janez, nič več. Težava je namreč v tem, da bi lahko na slovenskih tleh isti izdelek enako kvalitetno naredil tudi Juan, prav tako pa zaenkrat nimamo razloga verjeti, da ne bi pod istimi pogoji enako dobrega ustvaril na španskih tleh.

Težava je, skratka, v implikacijah vtisa narodne večvrednosti, ki izvirajo iz samega oglasa, kot v tem, da smo »raznoliki in vsak zna narediti nekaj bolje kot kdo drug«.

Kako preganjati takšne oglase?

Če želimo regulirati takšne oglase, bi morali poseči v obstoječi kodeks in ga spremeniti na opisani način. Očitno pa bo glede takšnega posega pred tem potrebno doseči velik družbeni konsenz, ki ga trenutno ne vidim. O tem namreč, da oglaševanje domačih izdelkov ne sme vsebovati elementov, ki bi nakazovali, da so ti zgolj zaradi porekla ali tega, ker so pridelani v Sloveniji, boljši od tujih. Drug in še ožji vidik, ki bi ga lahko kodeks izpostavil kot nedovoljen, je igranje na karte nacionalistične večvrednosti proizvajalca.

Če to odštejemo, zaenkrat nimamo dobrega načina, da bi takšne oglase preprečili. Razen seveda, da se jim odkrito posmehujemo in trgovca kaznujemo z bojkotom.

MMC Janez HuanCitirani članek na MMC RTV Slovenija

  • Share/Bookmark

Mikimiška in Jožetovi rožički: kako rešiti Delov kviz?

6.04.2017 ob 18:37

Pri medijski hiši Delo so močno zagrizli v svojo večmesečno kampanjo in jo nadgradili še z nagradnim kvizom, znotraj katerega so se odločili podariti 5000 evrov.

Prva nagrada štiristranske zloženke, ki se je znašla v predalnikih gospodinjstev širom Slovenije, je 3000 evrov, vsebinsko pa je ena zanimivejših v zadnjem času. Ker stavi na sporočilnost, s katerim v izhodišču mahajo ustvarjalci oglasa in idejni očetje kampanje: na novinarsko in uredniško verodostojnost te hiše. V neizrečenem smislu: mi skrbimo zanjo, drugi pa… Dodatna dimenzija je nekakšna novinarska edukacija: znotraj kviza je treba bralce prepričati, katere novinarske vesti so verodostojne in katere niso.

dav5000 evrov za širitev vere v novinarske besede

Začetka kampanje sem se že dotaknil v svoji analizi in pokazal, da je verjetno nastala zaradi porušenega ugleda v javnosti po številnih odpuščanjih novinarjev na Delu in izraženih dvomih v lastnike. Poglejmo si, kako uspešni so bili pri tem.

Mikimiška in probabilizem

Temeljna težava pri realizaciji Delove ideje tiči v dejstvu, da sta novinarsko delo in presoja preveč kompleksna, da bi ju smeli ali mogli zvesti na enostavne forme. Banalizacija in poenostavitev sta zato nujno neizbežen učinek, kar se kaže že pri prvem kviz vprašanju z Mikimiško, s katerim se obračajo na bralstvo:

davPrvo vprašanje: Mikimiška in odnos do resnice

Pri Delu so najbrž razmišljali takole: Miki Miška je morda širšim množicam najbolj znan fiktiven lik. No, takih likov pa ne moremo izgnati v pravem pomenu besede. Torej bodo bralci razumeli, da je to lažna zgodba in znali obkrožiti pravilen odgovor.

Bralčev občutek, da sodeluje pri rahlo retardiranem eksperimentu, ni daleč od pravega. Da gre za poneumljanje, pa mu bo postalo jasno, če se bo vprašal, od kod prihaja samoumevnost ponujenih rešitev pri reševanju kviza, ki bi ga zlahka pripisali kakšnemu agresivnemu tabloidnemu mediju. S slovnico seznanjen bralec bi namreč lahko vedel, da je Mikimiška, ki jo omenjajo, morda nekaj drugega kot standardna Miki Miška. Ko bi pregledal vse slovarje, bi dodatno ugotovil, da obstaja le zadnja, prva ne. Prvi dvom bi bil posajen: kaj pa, če ne gre za standarden fiktiven lik?

Drugič: kaj pa, če gre za lastno ime nekoga? Kako dobre razloge imamo že na podlagi branja naslova verjeti, da omenjena Mikimiška referira na lik Walta Disneya? Tretjič: kaj pa, če je »izgon« tukaj razumljen bolj metaforično? Lani so nekateri mediji poročali o najdbi figure Miki Miške v okolici Auschwitza, ki jo je domnevno imel pri sebi otrok, deportiran v taborišče.

Kaj potem ostane navdušencu, ki bo želel rešiti Delov kviz in poskušal odgovoriti z »Naslov je lažen«? Zgolj probabilizem: sklepanje, da so ustvarjalci nagradne igre verjetno imeli v mislih najbolj banalno možnost, ampak res trdnega zagotovila za to ne bo imel v rokah. Preostane mu branje misli tistih, ki so ustavljali kviz in anticipacija dejstva, da ga resno podcenjujejo.

Ob istem času, torej včeraj, so pri Delu, ki očitno stavi na svojo privrženost profesionalnim standardom sledenja resnici, uspeli objaviti naslednji naslov: Obiskali Drnovška in zasadili lipo. Zlahka si predstavljam, da bi se tudi tak naslov lahko znašel v istem kvizu: je resničen, lažen, alternativno resničen?

Potujoči cirkus in Jaka Racman

Še bolj je na preizkušnji probabilizem pri naslednji uganki o vzvratno vozečem kolesarju:

davDrugo vprašanje: zgodba o biciklistu in žonglerki

Možnosti so tri, katero izbrati? »Popolna izmišljotina«, »Policijsko nasilje na uslužbenci cirkusa« in »Predvolilni nastop stranke kolesarjev« so potencialno verjetne vse po vrsti: zgolj hudo ugibanje nas pripelje do prve. Predstavljajmo si, da je reševalec kviza novinar. Na fakulteti in v novinarskem združenju so ga učili, da mora preveriti vse informacije, preden poda merodajno sodbo ali poroča o dejstvih. Kako naj zdaj, kritično razpoložen in profesionalno nastrojen, oborožen z metodičnim skepticizmom, kar vnaprej verjame, da je zgodba res izmišljena? Na podlagi česa je izključil prvo in drugo možnost, čeprav se res zdita nenavadni? Spet vidimo, da jih med sabo loči le majhna mera verjetnosti. Stranke kolesarjev obstajajo – v Mariboru imajo svojo listo. Nasilje nad uslužbenci cirkusa ni nemogoče in splet je poln zgodb o uličnih cirkusantih in njihovih norčijah. Kajti to pač počnejo. Odgovor »popolna izmišljotina« stavi na popolno gotovost, a neupravičeno.

Jožetovi rožički

V tretji zgodbi se pojavi gospod Jože B. z rožički na glavi. Tukaj so sestavljalci očitno stavili na znanstveno kompetenco svojih potencialnih ali aktualnih bralcev: rožički na glavah ljudi pač ne rastejo. To pa res ve vsak otrok, ki je prerasel parklja.

davTretje vprašanje: rožički na fotografiji Jake Racmana

Verjetno se je kakšen bralec celo pridušal: »Otročje lahko,« je pihnil predse. Kakšen drugi pa dodal: »Kaj me zafrkavajo? Saj se lepo vidi, da je fotomontaža!« Za skrajne teoretike zarot in vernike vseh vrst so levo zgoraj pripisali še ime avtorja fotografije: Jaka Racman. Da bo ziher, če je kdo še v dvomih, da mora obkrožiti »Fotomontaža« in osvojiti še ta pojem. Tretja učna lekcija v dociranju o laži in resnici v novinarstvu je s tem končana, bralstvo je osvojilo nekaj, kar je že vedelo.

Hišni sveti in odgovornost do resnice

Na koncu pride seveda še malce samohvale: kdo torej skrbi, da so objavljene zgodbe resnične? No, kdo jih ustvarja? (Prosto po reklami za Ricolo.)

davČetrto vprašanje: uredniki in novinarji kot varuhi resnice

Odgovor je menda v zraku: to niso tiskarji, tudi ne hišni sveti, ampak odlični novinarji in uredniki. Je že treba priznati, da so tukaj ustvarjalci kviza bolj intenzivno stavili na resnost kot v prejšnjih primerih: Mikimiška, vzvratni kolesar in Jože B. z Brezovice so humorni, a povsem needukativni, z gotovostjo glede privrženosti novinarski resnici pa se ni igrati. Pokazati je treba nase in na pomembno poslanstvo, s katerim hišni sveti in tiskarji nimajo nič. Žal so kot soustvarjalci resnice izostali lektorji in slovničarji, na kar kaže napaka v vprašanju. Ampak nič hudega, nekaj gradiva naj se nabere za naslednji kviz.

Kodno ime: 1,2 mio

V posebnem zapisu sem že analiziral Delovo kampanjo in se spraševal, v kakšni meri je ta sploh zavezana faktičnosti – denimo v trditvi o svojem tedenskem dosegu 1,2 milijona bralcev. Izpostavil sem manipuliranje s tem podatkom v majhnem tisku kot eno izmed spornih dimenzij oglaševalske kampanje.

Prelet štiristranske zloženke pokaže, da so pri Delu zelo samozavestni glede številke in da so jo pripravljeni promovirati še naprej. Celo na način, da so jo postavili za kodo, s pomočjo katere bralec prejme darilo, Delovo majico, s katero bo lahko, domnevam, promoviral medijsko hišo naprej.

davDelova koda, ki vas pripelje do majice

Sklep: res bi bilo krasno vedeti, če Delovi novinarji stojijo ne samo za svojimi besedami, ampak tudi za svojimi kvizi in reklamami. Bojim se, da včasih zavezanost resnici lahko razbiramo tudi iz njih.

Več:

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

  • Share/Bookmark

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali

24.03.2017 ob 14:27

Je res veliko presenečenje, da je v svojem zahvalnem govoru novi ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, močno pregret od želje po imenovanju na to funkcijo, sarkastično parafraziral maršala Tita? Je kaj novega, da v njem ni zmogel brez njemu ljube antikomunistične bodice?

Jaklič imenovanja MMCPoročilo MMC o potrditvi štirih novih ustavnih sodnikov

Kolikor mi je znano, tega javno še nihče ni opazil. Naj na začetku navedem oba govora, kasneje jih bom komentiral. Jaklič je s svojo patetično domovinsko hvalnico domovini Sloveniji in svojim podpornikom prekosil celo najslabše talentirane domače pesnike:

Spoštovani,

iskrena hvala najprej suverenu te države, torej ljudem. Od vas prihaja Ustava in zaradi vas je Ustava. Hvala za priložnost in odgovornost služiti, vsem z enakim spoštovanjem. Hvala tudi tistim od vas, ki ste mi ves čas zaupali. Kot sem zapisal že ob soglasju h kandidaturi, ob tako trdni podpori bi za pravno državo šel na tnalo slovenske realnosti ne enkrat, dvakrat, ampak stokrat, če bi bilo treba.

Hvala tudi temu Zboru za izvolitev, tistim, ki ste obkrožili moje ime s takšno večino. Kdor pa vladavino ljudi jemlje resno, si obenem ne želi izvolitve s stoodstotno podporo, zato enaka hvala tudi tistim izmed vas, ki ste k tej odločitvi prispevali njeno demokratičnost.

Prav posebej hvala nekaterim posameznicam in posameznikom, v tej dvorani in izven nje, ki sami pri sebi vedo za to. Predsedniku republike – hvala, da ste predsednik vseh.

Na koncu še tebi Slovenija, domovina. “Čez sedem dolgih let”, praviš svojim fantom v narodni pesmi. Meni si jih dodelila sedemnajst – dolgih let tujine.

Tudi zato vem, da, kot vsaka domovina, nosiš v sebi neprecenljivo dobro, pa tudi krivico. Sedemnajst je kot nič v primerjavi s tistimi, ki jih je roka tvoje krivice kdaj – kadarkoli – zares dosegla. In tistimi, ki jim ni bilo dopuščeno, da bi še kdaj videli tvoje lepe planine, tvoja cvetoča polja. Želim si, Slovenija, da ne pozabiš na nikogar več. Iz svoje krivice črpaj spoznanja svoje boljše prihodnosti. Da boš dežela pravice in enakih možnosti za vse.

Ta obljuba obljub je bila dana tudi v Ustavi tvoje države. Na vseh nas, in tistih, ki pridejo za nami, je, da je izpolnimo svoj del. Hvala torej tudi tebi za klic in srečno, domovina Slovenija!

Tistim, ki berejo zgodovinske knjige, je besedilo vsaj malce znano. Maršal Tito pa je na svojem govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani 26. maja 1945 med drugim povedal:

Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva, je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev še je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas. Naši narodi so v tej veličastni borbi dali izraza svojemu globokemu patriotizmu, ne samo patriotizmu vsakega ljudstva posebej, vsakega naroda posebej, temveč globokemu jugoslovanskemu, slovanskemu patriotizmu. Vsakdo, ki bi se odločil, da od zunaj ruši ta splošni jugoslovanski, ta obče slovanski patriotizem, bo naletel na granitni zid in razbil bi si ne samo nos, temveč tudi glavo. Torej, v zvezi s tem so propadli vsi računi, vsi računi z nekimi izdajalci, ki so pobegnili ali se še skrivajo v državi. Sedaj je prišel čas, da pridobitve, ki smo jih priborili, utrdimo, da izgradimo našo domovino, da pokažemo v dobi obnove prav tako navdušenje in prav takšen elan, kakor smo ga pokazali v borbi.

Videti lepe planine, videti naša cvetoča polja

Takoj opazimo, da se novi ustavni sodnik primerja s tistimi izdajalci slovenskega naroda, ki so po njegovem trpeli še hujšo krivico od njega, ki je sedemnajst let taval po tujini, a mu je zdaj menda le dopuščeno videti lepe planine in cvetoča polja  – drugim, domobrancem in ostalim, ni bilo. Frazi, kako je možno »še kdaj« ali »nikdar več« storiti to, namreč »videti oziroma gledati lepe (divne) planine« in »videti oziroma gledati naša (ali moja) cvetoča polja« se ponovita: ni dvoma, da Jaklič aludira na kontekst iz dovolj znanega Titovega govora in na veliko politizira svoje imenovanje.

Svoje imenovanje, če smo točni, zlorablja za nove politične obračune in delitve, kar je verjetno precedens v zgodovini Slovenije. Da to v nekakšni mimikretični maniri stori nekdo, ki so mu v zadnjih mesecih očitali spolitiziranost, je še dodaten element, ki priča o Jakličevi globinski prepričanosti, da mora kot ustavni sodnik negovati prav takšna čustva.

Vsebinsko nas njegova primerjava napoteva na tole: kakor da bi se želel poidentificirati z narodnimi izdajalci, o katerih govori Tito, ki se »jim je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele« in reči, da se je njemu, harvardskemu študentu, zgodila podobna krivica. In pri tem poudariti, da je še srečen, ker je ta krivica njega doletela zgolj za sedemnajst let. Kakor da bi moral oditi v tujino pod prisilo, o čemer seveda ničesar ne vemo. Toda bi nas morala Jakličeva trditev res presenetiti?

Komiji, ki ubijajo lastne brate

Sploh ne. Preseneča zgolj to, da se je, navzlic vsem očitkom o svoji politični profilaciji in ideološki pripadnosti, celo v svojem zahvalnem govoru odločil indicirati, da imajo njegovi kritiki prav: politični bes ni kvaliteta, ki bi jo ustavni sodniki v sebi smeli gojiti. Kakor tudi, da takšne osebe ne bi smele biti izvoljene. Argument »tudi desnim dajmo priložnost, rabimo uravnoteženo sestavo«, je za inštitucijo Ustavnega sodišča ubijalski.

In res: Jaklič v svojem protikomunističnem gnevu rad vidi ubijalce okoli sebe. Na svojem tviter računu je pred časom tvital o tem, kako »komiji ubijajo«. Komunisti, torej. Še več, komunist nima težave, da ubija lastnega brata, je dodal drugje. In pisali o zloglasni Hanzi TV – kakšna ironija, taisto nacionalko je ob Grimsovem novem Zakonu o RTV Slovenija frenetično zagovarjal.

Jaklič komiji ubijajoJakličev tvit o komijih

Grims in Jaklič o Zakonu o RTV Slovenija. Pardon, o Hanzi TV

Na predstavitvi dan poprej smo slišali njegovo zaklinjanje, da s strankami nima nič, da »ne bi rad komentiral politike« (jasno, pozabil je komentirati svoje nastope na shodih v podporo Janši) in seveda, da kandidat za ustavnega sodnika pač ne sme vzbujati videza pristranosti.

Ker se danes Jaklič otepa svojih simpatij do stranke SDS, bi veljalo spomniti na naslednjo epizodo. Po zmagi Janeza Janše leta 2004 je bilo treba napisati nov Zakon o RTV Slovenija, ki bo omogočil učinkovito politično opravljanje z zavodom. Kdo ga je napisal?

Leta 2005 in 2006 so v takrat vladajoči SDS govorili o tem, da so ga spisali »tuji strokovnjaki«. Javna skrivnost je bila, da so v SDS imeli v mislih Jakliča, ki ga je javno večkrat branil. Mimogrede, ta zakon je še vedno v veljavi, na dveh referendumih, leta 2005 in 2010, ga je ljudstvo potrdilo.

A ko je bilo treba Jakliča oprati vseh madežev, se je na koncu, leto in nekaj po referendumu leta 2005, žrtvoval Branko Grims. Takole je dejal v Državnem zboru:

»Namreč zakon o RTV Slovenija – vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal – je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto, kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jaklič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani, s tiskovnimi napakami vred.«

Jaklič je takrat vehementno zagovarjal, da problem delovanja RTV ni v vplivu strankarske politike, temveč v civilni družbi, zaradi česar naj o organih zavoda odloča raje parlament. Trdil je recimo naslednje: »Evropska ustavna stroka soglaša, da je njegov največji problem v neizbežnem vdoru politike v vodenje RTV pod krinko civilne družbe.« Jakliča je nato demantiral tudi nemški ustavni sodnik Hoffman-Riem.

Dnevnikova parodija

Omenjene zahvale so se dotaknili v današnji Dnevnikovi glosi, v kateri smešijo dejstvo, da je »eden najsvetlejših pravniških umov, kar jih je kdaj dala domovina«, celih sedemnajst let »dajal vsem vedeti, kakšno trpljenje je bila zanj ta tujina in kako so mu dušmani zavdali, ker mu niso dali, da bi se vrnil«. No, če smo zelo natančni, tega doslej ni razlagal, disident in begunec je očitno postal šele nedavno.

In res, »svoje nesrečno izgnanstvo« je primerjal s fantom v narodni pesmi, ki mu je bilo dodeljenih sedem dolgih let. On, slovenskega naroda ekskluziven sin, je moral trpeti deset let dlje – pač preizkušnja za največje.

Luksuz: ustavni sodnik in njegovi politični idoli

Če je novinarka Večera Vanessa Čokl dan pred imenovanjem vzhičeno zapisala, da bo čisti luksuz imeti tako imenitnega ustavnega sodnika, je ob tem pozabila omeniti politične idole. Da je Ustavno sodišče medse sprejelo novega sodnika, ki verjame in fanatično zapiše, kako je Janez Janša največja osebnost slovenske zgodovine. Ne, to res ni majhna reč: očitno za nekatere velik korak za ustavno demokracijo v državi.

Čokl Jaklič trdimVanessa Čokl in njeni ustavniški luksuz

Sovražiti komuniste in politični ter zgodovinski favoriti sodnikov so očitno reference, ki veliko štejejo. Zato Jaklič ni bil preveč prepričljiv, ko je ob nastopu zatrjeval, da nikoli ni sodeloval z nobeno politiko ali politikom. Spet se splača spomniti tega, o čemer je pisala že Mladina:

»Po tem je bil med kratkim premierskim mandatom dr. Andreja Bajuka zaposlen v njegovem kabinetu. Leta 2006 je podprl kandidaturo Franceta Arharja za župana Ljubljane, pogosto prispeva komentarje za revijo SDS Demokracija, objavljal pa je tudi v zloglasnem brezplačniku Ekspres, ki je izhajal le pred parlamentarnimi volitvami leta 2008.«

Jaklič tvit JJ največjiJakličev tvit o največji osebnosti slovenske zgodovine

Brez predsednika ne bi bilo nič

Jaklič je prejel 57 glasov podpore. Najmanj od vseh štirih, precej manj, a dovolj. Sam je to v govoru patetično označil za »trdno podporo« – ne vemo, če je ciljal še na kakšno drugo.

Vsekakor je imel veliko podporo v predsedniku republike – ki ga je, znova patetično, razglasil in pomenljivo za »predsednika vseh«. Dobrikanje, ko iz znaka hvaležnosti naslovniku sporočaš tisto, kar najraje sliši. In ja, Pahor bi rad bil predsednik vseh – vsi vemo in vsi vidimo, kaj to pomeni. Da ni predsednik nikogar.

Pahor na kolenihPredsednik gre na kolena. Te dni. Vir: 24ur.com

Slinasta nacionalistična  varianta Blut-und-Boden retorike v zahvali izdaja, da bi, če ne bi stopil na akademsko pot in jo mahnil na Harvard in Oxford, morda  zlahka postal poslanec SDS in v parlamentu prodajal iste citirane fraze, ki so sicer na las podobne kakšnemu Branku Grimsu. Ampak dobro, Jaklič je raje »šel na tnalo slovenske realnosti« in bi to ponovil »ne enkrat, dvakrat, ampak stokrat, če bi bilo treba.«

Živimo pač v luksuzni državi, kjer politiki na oblasti z opozicijo kupčkajo in barantajo z ustavnimi sodniki in kjer, če ne bi bilo gospoda, ki gre na kolena pred vsakim, ker je predsednik vseh, ne bi bilo ničesar. Sploh pa ne klenih sinov naše domovine. Tistih, ki jim je znova dano videti naša cvetoča polja.

  • Share/Bookmark

Reporter in cenzura napovednika na TV Slovenija

24.03.2017 ob 14:26

»Danes v Reporterju! Italijanski dosje Lidije Glavina. Ozadje nakupa luksuzne vile ministra Klemenčiča. Mreža podjetij tajkuna Petriča v davčnih oazah. In bankomat Dejana Židana.«

Vsebina zgornjega oglasa za revijo Reporter je bila na Televiziji Slovenija zavrnjena kot neprimerna. Posledično so se odločili, da takšnega oglasa, dolgega 15 sekund, ne predvajajo:

Razlogi so sumljivi. Čeprav gre za napovednik nove številke revije, ki ga Reporterjev novinar Nenad Glücks dolgočasno prebere v kamero, v ozadju pa je videti le logotip revije, so kasneje v Službi za trženje oglasnega programa TV Slovenija našteli kar štiri elemente, vsaj tako poročajo, s katerimi se menda kršijo poklicna merila in načela novinarske etike. Ker se, oglas ni primeren za objavo.

Ti elementi, ko je menda zavrnitev na mestu, so naslednji:

prvič, če je vsebina oglasa žaljiva za pravno ali fizično osebo ali RTV Slovenija;

drugič, če oglasno sporočilo lahko z vsebino rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika ali določene družbene skupine;

tretjič, če izrablja ali žali verska čustva in politična prepričanja posameznikov ali družbenih skupin;

četrtič, če omalovažuje, diskreditira ali žali druge gospodarske subjekte, družbene organizacije in društva ter državne ustanove ali njihove posameznike.

Že na prvi pogled vidimo, da je cenzura predvajanja oglasa stopila na tanek led: v nekaj kratkih stavkih nastopajo le zelo kratke trditve in opisi, kot so »italijanski dosje«, »nakup luksuzne vile«, »mreža podjetij tajkuna X v davčnih oazah« in »bankomat Y«.

Katera od naštetih sintagem bi lahko kršila eno od naštetih etičnih načel, in seveda katero?

Najprej k prvemu elementu, ki govori o žaljivosti: ker lahko prvi dve sintagmi zlahka izločimo, smemo pri preostalih dveh govoriti le o označevalcu »tajkun« in opisu »bankomat«. Težava je v tem, da noben ne more biti posebej sporen: prvi je utečeni izraz, ki ga uporabljajo tudi v programih RTV Slovenija, drugi je zgolj opis, ki bodisi opiše realno stanje ali ne. Glede na to da, gre za napoved izida revije, ki je pri nacionalki še niso mogli prebrati, odpade očitek, da bi lahko utemeljitev črpala svojo moč iz analize argumentov ali vsebine, ki so jih v reviji podali. Trditev implicira, da sta izraza »tajkun« in »bankomat« za nacionalko žaljiva po sebi. Kar se zdi močno problematično.

K drugemu elementu: katera od sintagem lahko rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika? Potencialno marsikatera, tudi vsaka od naštetih. Ljudje smo nežna bitja. A praktično nobena od štirih naštetih objektivno vzeto nima takšnega naboja. Kar je razvidno najbrž že iz reakcij omenjenih oseb, ki bodo sledile iz zapisov v Reporterju: če Stojan Petrič, Dejan Židan in ostali ne bodo preganjali njihovih novinarjev, se zdi cenzura RTV Slovenija pretirana in neupravičena.

Tretji element je prepoznavno popolnoma deplasiran: v navedenih sintagmah ni mogoče najti prav nobene asociacije na verska čustva ali politično prepričanje, posledično pa tudi ne deducirati osebnih žalitev.

Četrti element lahko kvečjemu opiše primer s »tajkunom Petričem«: govori o diskreditiranju in žalitvi gospodarskih subjektov, kar se lahko v napovedi nanaša le nanj. Spet smo pri semantiki izraza »tajkun«, saj drugi označevalci niso bili uporabljeni: je ta žaljiv, na podlagi česa in do kakšne stopnje je takšen?

V seštevku opazimo, da so potencialni nivoji razžalitev, na katere se sklicujejo na nacionalki, izrazito minorni – to je najmanj, kar lahko rečemo. Največ pa, da ne obstajajo. Uporabljeni izrazi so v širokem novinarskem obtoku. Predvsem pa ne more držati, da je sklicevanje na vse štiri naštete elemente utemeljeno. Odločitev Službe za trženje bi bila smiselna le, če bi za uporabo izraza »tajkun« ali »bankomat« bilo mogoče na sodiščih preganjati storilca. Čeprav sem na tej strani večkrat kritiziral diskreditacijski diskurz, ki ga uporabljajo pri Reporterju in drugod, se dejanje cenzure v tem primeru zdi absolutno neupravičeno. Ironija je najbrž tudi v tem, da je izbira besed, ki so jo uporabili pri reviji, že sama bila podvržena postopkom samocenzure, saj je za njihove standarde relativno blaga.

Še dodatno težavo predstavlja trditev, ki smo jo lahko prebrali na Svet24, češ da nacionalka nima nobenih težav z objavo praktično identičnih oglasov na Valu 202 in Prvem programu:

Odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla se je pritožil pri direktorici TV Slovenije Ljerki Bizilj Razložil je, da je “vsebina oglasa napovednik tem iz tiskane izdaje Reporterja”, sam oglas pa je podoben (skoraj identičen) vsebini radijskega oglasa, ki se že vrsto let predvaja na Valu202 in Prvem programu. “Vaša interna ocena je pavšalna in krivična do Reporterja, zato ostro protestiram in vas lepo prosim, da o vaši sporni odločitvi še enkrat premislite. Oglas prav v ničemer ne deluje zavajajoče, kot pišete. Prav tako ne spominja na vaša TV poročila, saj je čez cel zaslon na vrhu logotip Reporterja, novinar pa tudi začne napoved z besedami ‘Danes v Reporterju’ in nato našteje par tem, ki so objavljene v tekoči številki. To, da naj bi bila napoved precej senzacionalistična, kot pišete, pa tudi ne more biti razlog za kršitev vaših poklicnih meril – katerih sploh? – kar tudi ne navajate. To je kar nekaj – privlečeno za lase,” je med drugim zapisal Šurla.

Če drži povedano, potem je dejanje RTV Slovenija tudi močno nekonsistentno – težko si predstavljamo, da bi njihovi oglasi na radiu po terminologiji kaj bistveno odstopali od zavrnjenega televizijskega oglasa.

Reporter oglas cenzuraČlanek na spletni strani Reporterja

Opozorila Reporterjevih novinarjev se zato zdijo upravičena: že res, da nam morda niso znani pravi podatki, kajti praktično noben medij, ki ne spada v ožji krog ti. desnih medijev, po enem tednu zgodbi ni posvetil nobene pozornosti, kaj šele, da bi jo raziskal – kar znova priča o močni razklanosti domače medijske krajine, ki je ne zanima resničnost stanj stvari, ampak raje sledi drugim zimzelenim agendam bojev »naših« proti »njihovim«. Že res, da pri Reporterju velikokrat neupravičeno kričijo, da se na RTV dogaja cenzura, ampak to pot imajo prav. Žal podrobnejših razlag zanjo nismo slišali. Tudi ne pomaga, če kratek napovednik označimo za tabloiden, češ da je uporabljeni diskurz v njem takšen, da ne sodi na javno radiotelevizijo. Morda res, toda spet ostanemo pred težavo, kako pojasniti dvojne vatle.

Zato je odločitev RTV Slovenija tudi nevaren precedens: že jutri se lahko zgodi, da nobenemu pravemu tajkunu, neodvisno od tega, ali Petrič to je ali ni, ne bomo smeli reči tajkun in nobenemu bankomatu bankomat. Zelo slaba novica za novinarstvo in demokracijo.

  • Share/Bookmark

Morala in denar: Zdenka Čebašek Travnik in njena plača

9.03.2017 ob 19:56

Smemo verjeti novopečeni predsednici Zdravniške zbornice, ki je zadnje tedne močno plenila medijsko pozornost s svojo zahtevo po visoki plači?

Vprašanje je seveda, glede česa. Zato bodimo natančni. Če se je začetno razkritje njenih  zahtev po visoki plači prevesilo v drugo fazo, kjer nas trenutno nenadoma pomirja, da bo imela le takšno kot predhodnik, ne velja spregledati, da je dr. Zdenka Čebašek Travnik spretno manipulirala med dvema motivoma, da bi prikrila svoje apetite.

Po tistem, ko so jo zapustili štirje, dr. Miro Denišlič na mestu predsednika razsodišča 2. stopnje zdravniške zbornice, še pred tem pa dr. Irena Manfredo, dr. Bojana Pinter in dr. Zdenko Šalda, vsi po vrsti tesni zavezniki v kampanji, je Čebašek Travnik njihove očitke o avtokratskem obnašanju v prvih tednih mandata in velikem zanimanju za svojo plačo spretno obračala v teorijo zarote in iskala navideznega skritega sovražnika. Po principu zimzelenih in dobro preizkušenih političnih retorik strankarskih veljakov pri nas. Ne dvomim sicer, da so se v zadnji fazi morda res prikradli v igro tisti, ki so zaslutili svojo novo priložnost, a trditi, da so vanjo vpleteni člani njene ožje ekipe, je podcenjevanje zdrave pameti in vnovično poniževanje njih samih.

Nekaj ključnih poudarkov, s katerimi je to počela, si velja ogledati: »Pobud k odstopu in glasovanju o nezaupnici v prvem tednu mandata si ne morem razlagati drugače kot pritisk elit, ki me hočejo umakniti s položaja«; »Ne znam si pojasniti, od kod takšen zagon in usklajena akcija za mojo zrušitev. Če pogledamo, kdo me ruši, lahko potegnemo vzporednico s predhodnimi vodstvi«; »Prinašam spremembe, zato me želijo onemogočiti«.

SIOL Čebašek eliteUčinkovit piarovski trik v poudarku na Siolu: razglasiti se za žrtev zarote

Seveda nihče ne dvomi, da v zdravstvu obstajajo elite in da bi marsikomu njen odstop prišel prav. A to še ne pomeni, da smo lahko dodatno potrpežljivi glede njenih nespametnih ravnanj.

Piarovski in komunikacijski obrat, s katerim je po zadnjem sklepu skupščinskega sveta, ki ga tvorijo predsedniki regijskih odborov, njena plača postala 8.000 evrov bruto, je očitno vseboval le eno premiso, ki bi se lahko v parafrazi glasila: »Bodite končno zadovoljni, moja plača bo enaka kot tista pri mojem predhodniku.«

Kaj drugega ji na koncu tudi ni preostalo, saj ji je grozila razrešitev in še vedno ji: 15. marca se obeta izredna skupščina zdravniške zbornice, na kateri bodo odločali tudi o tem. Toda kako prepričljivi so njeni zadnji manevri, s pomočjo katerih je nenadoma zadovoljna z omenjeno višino plače?

Intervju s Slakom

Spomnimo, v poučnem pogovoru v studiu z Urošem Slakom v oddaji 24ur zvečer dne 22. februarja letos si je predsednica privoščila številna neumestna ustavljanja novinarja, ki sicer res ne slovi po svoji uglajenosti, je bil pa tokrat vendarle bolj zmeren od nje. Ob njem so pokazali korespondenco med člani njene ekipe, iz katere je črno na belem izhajalo, da Čebašek Travnik zahteva visoko plačo in da z njo avtokratsko pogojuje nadaljnje delo s sodelavkami in sodelavci.

Še več, v istem prispevku so pokazali tudi faksimile dopisov med njo in njeno ožjo ekipo, iz katerega se vidi, da je svoje sodelovanje z njimi pogojevala z zahtevo, da brezpogojno podprejo njena pričakovanja glede višine svoje plače – seveda višje od predhodnika. V soboto jim je predlagala tak ultimat:

»Nič več pogajanj, ali sprejmeš, ali pa ne« oziroma »Kdor ga ne more sprejeti oz. se ne vidi kot moj sodelavec oz. sodelavka, naj mi to sporočim prosim do jutri zvečer.«

Čebašek ultimatUltimat predsednice iz dokumenta, prikazanega v oddaji 24ur zvečer

Materialni dokazi so nesporni in predsednica jih ni zanikala. Še več, pri Slaku je problematizirala le, kako so lahko prišli v javnost. Izjava Bojane Pinter in drugih o njeni aroganci so s tem postale podkrepljene in smiselne, potrdil se je sum, da je predsednica res obremenjena z višino svoje plače in je zanjo pripravljena zavrniti najbližje.

Intervju z Bobovnikom

Po tistem, ko je videla, da je šla predaleč, je Čebašek Travnik povsem omilila svojo pozicijo. Če je na začetku veljalo, kar je sama povedala pred kamerami, namreč  »glede moje plače se bom s predsednikom skupščine dogovorila, da bo moja plača takšna, kot sem predlagala«, je v pogovoru v Odmevih 7. marca nenadoma obrnila ploščo. Ker je bilo treba minimizirati povzročeno škodo, je nenadoma plača predhodnika postala povsem zadostna zahteva, ki jo posladkala še s kakšno všečno retorično domislico, kot je tale: »Jaz sem prišla na zbornico delat in ne po plačo«.

Čebašek Bobovnik OdmeviPredsednica Zdravniške zbornice v Odmevih

Njene zahteve so v pogovoru nenadoma postale pričakovanja drugih (»Ne, to je bilo tako, da je mene mag. Bitenc vprašal, kakšno plačo pričakujem«), tesni sodelavci in podporniki pa so, kot rečeno, postali del vnaprej zrežiranega komplota, očitno od samega začetka.

Bobovnik je bil zadovoljen z njenimi pojasnili tipa »Ne vem, od kod je ta ideja, da sem jaz zahtevala…«, poudarek o njenih izsiljevanjih in ultimatih pa je ostal v zraku. S tem je po vodi splavala priložnost novinarjev, da predsednico ujamejo na laži, ki jo je mogoče celo dokumentirano prikazati.

Nato je triumfirala še z igranjem na karto nevednosti (»Jaz sem za plačo prvič slišala dva dni pred verifikacijo na skupščini«) in storila vse, da bi ustvarila vtis, kako glede svoje plače tako rekoč ni imela nobenih pričakovanj. S tem je povsem zanikala začetni očitek, zaradi katerega je sploh padla v nemilost pri svojih kolegih.

Moralni prekršek

Najbolj trezen opis situacije je bržkone prispeval dr. Zdenko Šalda, njen podpornik, srž zapleta je razumel predvsem kot moralni prekršek in jo pozval k priznanju napake:

Za komentar v zvezi z afero smo zaprosili enega od njenih najožjih sodelavcev pri kandidaturi, ki je takoj po aferi odstopil iz ekipe, dr. Zdenka Šaldo. Preposlal nam je del korespondence med njim, zbornico in predsednico, v kateri je izrazil prepričanje, da je bilo »sporno«, da je želela Čebašek-Travnikova višjo plačo kot njen predhodnik in da je tako »dokazala, da jo denar zanima«. »Ker je bil to njen prvi ukrep, je s tem simbolno postavila lastne interese pred interese zdravništva in s tem postavila pod vprašaj kredibilnost celotnega vodstva Zbornice in tudi mene osebno,« je še zapisal v elektronskem sporočilu. »Lepo bi bilo, da bi Zdenka priznala, da je storila napako. Sedaj moramo v javnosti in predvsem pred zdravniki popraviti slab vtis, ki je nastal zaradi afere.« V odprtem pismu, objavljenem v Delu, pa je zapisal, da je predsednica storila »moralni prekršek«, da ni pokazala sočutja do slovenske javnosti in zdravništva ter je s tem omajala tako lastni kot ugled zbornice. Ima pa »odličen program« in »če se ga bo držala, se za prihodnost zbornice ni treba bati«.

Nihče sicer ne misli, da je Čebašek Travnik storila kakšen res velik greh, razkrila pa je nekaj svojega značaja in prioritet v mišljenju in delovanju. Predvsem je zdaj svoje nemoralno ravnanje poglobila s sprenevedanjem. Enkrat več škoda, da novinarji nekoga, ki se je tako ujel v protislovje, zaenkrat niso uspeli učinkovito razgaliti.

  • Share/Bookmark

Barbika, naš instagram predsednik

9.03.2017 ob 19:55

Ko je bruseljski novinarski team časopisa Politico 20. januarja objavil zgodbo o slovenskem instagramskem predsedniku Pahorju in ga primerjal z Donaldom Trumpom, je ta postala majhna medijska uspešnica.

Pri portalu so se obrnili za komentar name in povzeli mojo tezo o flirtajočem populizmu, kasneje pa so novico o Pahorju kot »slovenskem instagram predsedniku« objavili še številni drugi od Portugalske do Moldavije, predvsem spletni mediji. Naj jih nekaj naštejem in opremim s povezavami:

TanjugHinaVečernji listNovi listVijestiRTSB92Dnevni list24sataBlicTV SASlobodna BosnaKurirIndependentRealitatea.netHVGObservador.

Politico, ki ga pretežno citirajo, ni izzvenel preveč prijazno – Pahorja je posmehljivo primerjal s prvo damo ZDA, kajti »Melania Trump ni edini model iz Slovenije, ki lahko pride na naslovnice«, omenil, da je predsednik nekoč delal kot maneken, da si je prislužil vzdevek Barbika in nato postal zvezda instagrama, v katerem se je, to zdaj že vemo, najbolje našel. Oziroma, če smo natančnejši: bolj se je znašel od večine drugih domačih (ali tujih) politikov, dobro pa se znajde tudi v vseh ostalih.

Pahor PoliticoZačetek članka na portalu časopisa Politico

Novi članki so, glede na dan ali dva zamude, lahko svoj zapis opremili že s čisto svežimi Pahorjevimi norčijami, glede na dnevni ritem objav  – v skladu z geslom, ki pravi, da je predsedniške dolžnosti ta pač zamenjal za tiste instagramske.

Začetni članek, ki ga pretežno povzemajo, omenja še družbeno parodijo pod imenom »boruting«, predsednikovih impozantnih 22.000 instagram sledilcev, ekstenzivno menjavanje poklicev in seveda prihajajoče volitve. Na koncu navaja še znameniti Mladinin koledar z 12 mesečnimi upodobitvami, članek pa pridno zalaga z nazornimi grafičnimi primeri Pahorjevega koketiranja z ljudstvom.

Čez nekaj dni je zgledu tednika Politico sledil londonski Times: tudi ta se je obrnil name za komentar, kar se mi sicer v Sloveniji ne dogaja, pri tem pa se je skliceval na zapise na pričujoči strani. Še več, tudi z moje strani uredniško urejena tematska številka, posvečena medijskim prezentacijam predsednika, je bila, z izjemo RTV Slovenija, gladko prezrta, vključno s tiskovno konferenco in okroglo mizo.

Danes se je, kot vidim, podobnemu zgledu po Politicu in Timesu pridružil še Guardian oz. Associated Press in priobčil članek s podobnimi poantami pod naslovom »‘Barbie, and not a bad guy’: meet Borut Pahor, Slovenia’s Instagram president«. Isto zgodbo je npr. Yahoo objavil z naslovom »Forget Trump; Slovenian president rules Instagram«.

Pahor Guardian instagram

Pahorjev delfinček v Guardianu

Domača recepcija tujejezičnih medijskih vesti

Vselej je intrigantno spremljati, kako se na domače dogajanje odzivajo tuji in še bolj, kako tuje povzemajo domači. Spomnim se neverjetnega uspeha informacije o tem, da slovenski predsednik vlade Janez Janša izvaja politične pritiske in cenzuro doma in zgodbe o novinarski peticiji. Ravno ta informacija, ki je jeseni 2007 pljusknila v svet, je Janšo tako zelo ziritirala, da je novembra zahteval glasovanje o svoji zaupnici v parlamentu in dogodek izkoristil za še en obračun z novinarji. Zavedal se je namreč, da bo na začetku 2008 v imenu Slovenije postal predsedujoči Evropski uniji, tuje poročanje o njegovem podrejanju medijev pa bi lahko njegovo bleščečo kariero hitro uničilo.

Toda tega leta, kot sploh v času mandata 2004-2008 in podrejanja slovenskih medijev, je prišlo do pričakovanega učinka: ker so številni domači mediji (STA, RTV SLO, Delo, Večer, Primorske novice) bili obvladani s strani pokornih urednikov in novinarjev, ki vsi po vrsti še danes strašijo po medijskem prostoru, so kritične zapise o Janši velikokrat gladko cenzurirali. Močno so se trudili, da zanj neprijetnih novic ne bi objavljali.

Kako so se torej tokrat na tuje prezentacije slovenskega predsednika odzvali domači mediji? Naj takoj povem: bolj ali manj v skladu s tezo hrvaške agencije Hina, ki je ob priložnosti zapisala, da obstaja »Pahorjev medijski servis«, ki vedno znova opravi svoje delo olepševanja predsednika. Kajti kaj je skupno zgornjim zapisom, v katerih je predsednik prezentiran kot tretjerazredni zabavljač, navzlic odsotnosti kakšnih posebnih vrednotenj? Da medijski zapisi Pahorju pač niso preveč naklonjeni, razen če uspete v roku ene minute pozabiti, da gre za predsednika neke republike.

Pahor Times instagram BarbieTimes in Pahor kot Barbika

In res, od domačih se o obstoju tujejezičnih poročil skoraj nihče ni razpisal. Naštel sem pretežno spletne zapise na Žurnalu, Svet24 in Siolu, ne pa tudi bistveno pomembnejših medijih, kot so  RTV Slovenija, POP TV, Delu, Dnevniku, Večeru ali STA. Če že prihaja do objav, so afirmativno ubrane v stilu promocije medijske senzacije, ki da jo predstavlja naš predsednik. Skratka, kot še en razlog, zaradi katerega ga moramo jeseni nujno voliti.

Če sem čisto natančen, je edino omembo Slovenska tiskovna agencija zmogla v svojem standardnem bloku, znotraj katerega piše o poročanju drugih medijev. Spodnje vrstice so torej vse, kar so uspeli pribeležiti:

Hina je poročala še, da je spletni portal Politico naredil zanimivo primerjavo novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa in slovenskega predsednika Pahorja, saj oba pogosto uporabljata družbena omrežja. Trump pogosto uporablja Twitter, Pahor pa Instagram. Politico je slovenskega predsednika, ki ima na družbenem omrežju več kot 20.000 sledilcev, označil za “evropskega Instagram predsednika”. O tem je poročala tudi srbska tiskovna agencija Tanjug.

Ne mislim sicer, da gre za kakšno posebno naklonjenost Pahorju, ki bi bila sistemska. En del molka lahko nesporno pripišemo uredniški »damage control«, ki se nespontano trudi slediti navodilom, da bi o Pahorju poročali le na prijazne in prikupne načine. Od kod prihajajo, ni treba ugibati.

Večji del vratarjenja pa bi raje pripisal nereflektiranosti urednikov in novinarjev, ki preprosto ne znajo misliti, kaj bi lahko bilo s Pahorjevim populističnim koketiranjem narobe, zaradi česar tovrstno naracijo percipirajo kot odvečno navlako, ki menda sodi v tabloidne medije. Ravno ta nesposobnost ali odsotnost volje po presoji je tista, ki Pahorju dodatno omogoča neovirano medijsko samopromocijo predvsem v mediju, ki mu je pisan na kožo: kar omogoča instagram, je slikovna »obdelava« podobe, upodabljanje kot takšno. Ker gradi predsednik svojo kampanjo na multipliciranju lastnih podob, tudi v realnem življenju, si boljšega socialnega medija ne bi mogel izbrati.

Več:

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Pahor politico ObservadorPahor v portugalskem Observadorju

  • Share/Bookmark

Juncker in politična retorika srčkov

9.03.2017 ob 19:54

Nekaj srčkastega se dogaja v mediatizaciji politike: relativno redko, a vedno pogosteje postaja infantilna retorika ljubezni in sline s strani politikov zelo konkretno dejstvo. Časi, ko se je večni šef opozicije v naši državi pritoževal, da je prejel pismo Boruta Pahorja, zaradi katerega ima še zdaj lepljive prste, so že obdobje pozabljene romantične metaforike. Danes se ob politikih cedi in naokoli dobesedno letijo srčki in poljubi.

Infantilizacija politične retorike ljubezni, ki smo jo ob prvem obisku predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja v Sloveniji videli na vsakem koraku, se ni manifestirala le v sočnih bližnjih objemih s sogovorci, menda zanj zelo značilnih, temveč tudi v pocukrani simbolografiji, katere del je postal npr. njegov ljubko srčkasti podpis pod dokumente v slovenskem parlamentu. Skorajda bi smeli izmeriti, ali njihova velikost, srčkov namreč, raste premo sorazmerno s tendenco izogibanja resnim političnim temam.

juncker-srcekJunckerjev parlamentarni srček. Vir: Dnevnik 24ur.com

Če so edini svetel zgled nasprotovanja komunikacijski neresnosti gosta predstavljale brezkompromisne reakcije mladih na pogovoru s Cerarjem, Junckerjem in Violeto Bulc, saj je predsednik Komisije prišel na obisk le dan po tem, ko je ta objavila t.i. Belo knjigo o prihodnosti Evropske unije, ter se nato iztekle v svojevrsten ukor zlizanemu političnemu infotainmentu, na kakršnega očitno stavijo omenjeni politiki, so domači mediji poskušali blažiti podobo s tezo o Junckerjevem nestandardnem slogu komunikacije z dolgim repom. Na omenjenem pogovoru z mladimi je namreč fant iz občinstva predlagal, da Juncker podeli klofuto tudi Cerarju, če jo je že Orbanu, zaradi postavitve ograje na meji. Skratka, enaki infotainment vatli za vse!

Novinarji so nas v sliki in besedi prepričevali, da je njegov sproščeni slog nekaj, na kar se moramo pač navaditi, da takšen pač je, in nam vrteli stare posnetke njegovega trepljanja po Cerarjevi zadnjici in zakrivanja oči, klofutanja diktatorja Viktorja Orbana, pozdravnih poljubov na čelo in podobno.

Srček kot emblem

Seveda morda drži, da takšen pač je in da je takšen njegov slog političnega obnašanja. Ampak čemu bi nas moralo to dejstvo zadovoljiti? Težko bi dejali, da je Junckerjev srček nastal le zato, da bi plenil našo medijsko pozornost, da je pahorjanski moment nekakšnega flirtanja z ljudstvom. Izpadlo je namreč, da je ravno ljubezen qua ljubezen ključen moment, na katerega je stavil, ko se je laskajoče naslavljal na slovensko javnost in modrost tukajšnjih ljudi. Predvsem pa, predvidljivo, na besedo ljubezen v imenu naše države.

Emblematika srčka tematsko nadaljuje vso pikanterijo zasebnih pogovorov med vpletena, kakršno je v mikrofone ujela komercialna POP TV. Sprehajalni dialog med Junckerjem in Cerarjem je izzvenel depresivno in samopomilujoče za nekoga, ki si tako želi bližnjih kontaktov: seveda sta morala sobesednika takoj priti do najatraktivnejše teme – seksa. Če so ti. resni mediji sramežljivo izpuščali te vrste sočne detajle obiska, bržkone z argumentom o nerelevantnosti, so jim komercialni in rumeni dajali pričakovani prostor. Težava je seveda, da se človek ne more prikloniti enim nasproti drugim. Srčkasta koketerija je še kako bistvena za razumevanje bistva politike, ki smo ji priča.

Golf or sex? Yes, please!

Če so nekateri novinarji zelo radi ponavljali, da sta se v svojih srečanjih najmanj šestkrat krepko objemala, trepljala in skorajda nežno poljubila, pozornemu gledalcu ni moglo niti uiti, da je naš premier v zmedenosti pričakovanja novega v nizu pozdravnih poljubov kdaj celo znova nastavil lice, a se je celo Juncker v tistem hipu naveličal.

Ko si je predsednik Evropske komisije zaželel razprave o golfu in seksu, mu je Cerar predvidljivo servilno ustregel. Da seksa, je zatrdil ne dovolj oddaljen od kamer, ne igra pa golfa, je odkrito priznal. Predsednik Evropske komisije, očitno velik ljubitelj ljubezenskih zadev, mu je resignirano, morda le hudomušno, odvrnil, da sam ne počne nič od obojega.

juncker-cerar-seks-pop-tvVsebinski pogovori in njihovi podnapisi. Dnevnik 24ur.com

Cerarjeva retorika ljubezni

Cerar je lansko jesen sam na veliko razpredal o pomenu ljubezni in poskušal, kot sem že pokazal, narediti še etimološki jezikovni korak naprej – pokazati, da je ljubezen (angleški »love«) nenaključno vsebovana tako v besedi »Slovenija« kot v besedi »človek«. Skratka, Slovenci da smo proto-humanisti in proto-ljubitelji:

»In če pomislimo, koliko ljubezni je bilo potrebno, da smo kot številčno majhen narod skozi stoletja obstali in nato celo ustanovili lastno državo, verjetno ni naključje, da je angleška besede ljubezen (»love«) – in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta – vsebovana tako v slovenski besedi človek (č-LOVE-k), kot tudi v besedi Slovenija (S-LOVE-nija).«

S tem se je, za razliko od objemajočih se Junckerja in Pahorja, preizkusil še v nenavadni akademski vaji utemeljevanja ljubezenske substance slovenskega naroda. V vlogi, zaradi katere je nenazadnje verjetno bil izvoljen – kot univerzitetni katehet z visoko krščansko moralo in občutkom za pravičnost.

No, v tem je bistveno drugačen od npr. Junckerja in tudi predsednika republike. Če se recimo Pahorju doslej ni bilo težko postaviti v igralsko vlogo upodabljanja ljubečega in celo hliniti gruljenje v odnosu do političarke Hrvaške – v igri zaljubljenosti, ki jo je svojčas igral kot golobček v odnosu do svoje Jadranke – je ravno ta fizični stik Cerarjeve siceršnje zadržanosti in Junckerjeve gestikulacijske in verbalne prostodušnosti že po sebi proizvedel komične učinke.

juncker-cerar-pozdrav-24urEna izmed fotografskih upodobitev bližnjih pozdravov: iz članka na 24ur.com

Junckerjeva ljubezen do Cerarja

Ker je bila tovrstna naklonjenost v zraku, ni bilo strašno presenečenje, ko je premier na svojem Facebook profilu po odhodu gosta ocenil, da se je predsednik Juncker »zaljubil v Slovenijo«. Da je »začutil našo ljubezen«. Ne vemo, ali je njegova eksegeza narejena (tudi) na podlagi narisanega srčka. Vendar je premier bil nekoliko sramežljiv v opisu tega, kar je ob koncu dvodnevnega obiska v Sloveniji prepoznal kot Junckerjevo »lepo sporočilo o Sloveniji«.

cerar-juncker-ljubezenVideo z izbruhi ljubezni. Vir: Facebook profil Mira Cerarja

V pripetem video posnetku slišimo namreč še kaj več od naštetega. Luksemburžan začne z že omenjenim Cerarjevim metanivojskim oglaševalskim branjem imena naše države, ki ga sporočilno vrača pošiljatelju:

Love is in the name of this country. This is not only symbolic, this is translating deeper feelings of Slovenian people.

Nato pa nagovor konča z naštevanjem stvari, ki jih pri Slovencih bojda ljubi. Recimo modrost naših ljudi in seveda, čisto na koncu in z neskritim nasmeškom, našega predsednika vlade!

Lepo sporočilo o Sloveniji se torej konča z lepim sporočilom o ljubezni do Cerarja. Kot je zapisal dr. Bogdan Lešnik: »Res, človek postane kar homofobičen«. Če ne bi vedeli, da so dejansko na delu preizkušene mediatizacijske tehnike politikov, ceneno opremljene s srčki in drugimi ljubezenskimi bonbončki, bi ljubezensko »dogajanje« res lahko šteli za nadvse razumen sklep. Je pač tako hudo, da si politika obupno prizadeva najti svojo pozornost tudi tam, kjer zlahka manipulira s čustvi in sklepanjem državljanov.

Več:

Cerarjeva retorika ljubezni

  • Share/Bookmark

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

9.03.2017 ob 19:54

Kako verodostojna je vsemedijska kampanja časopisa Delo za povrnitev izgubljajoče se verodostojnosti v časih odpuščanj njihovih novinarjev – vsaj iz oglasa bi lahko dešifrirali takšno intenco?

O oglaševalski akciji Dela sem že pisal, sedaj so v MM magazinu razkrili tudi imena. Promocijska akcija »Stojimo za svojimi besedami« je delo ekipe marketinga Dela z direktorico Dolores Podbevšek Plemeniti na čelu, kreativni direktor akcije je zunanji sodelavec Gal Erbežnik, oblikovalec Vladan Srdić, portrete urednikov je izdelal Delov fotograf Jože Suhadolnik.

Oglaševanje ni ostalo omejeno le na Delove tiskane izdaje in splet, razširili so ga tudi na televizijo, vsaj na TV Slovenija. Njihovi videi, v katerih so uredniki zastavili svoj ugled, npr. Ali Žerdin, so dolgi okoli 13 sekund, objavili so jih tudi na svoji spletni strani:

Problematični drobni tisk

Oglas je problematičen v podnaslovu, s katerim želijo podkrepiti začetno emblematično geslo »Stojimo za svojimi besedami« – v podkrepitev osnovnega sporočila o lastni verodostojnosti navajajo podatek »Zato nam zaupa več kot 1,2 milijona bralcev«. V skladu z mnenjem Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) je drobni tisk problematičen že po sebi, a ga dopuščajo.

Pred dvema letoma so razsojali o pritožbi enega od slovenskih mobilnih operaterjev, ker se ni strinjal z navedbami drugega, češ da ponuja najhitrejši mobilni internet. Menili so, da predmetna trditev ni točna oziroma resnična, za nameček pa dodali, da tretji operater v resnici ponuja najmanj enako hitro, če ne celo bistveno hitrejšo povezavo, kar je razvidno tudi s spletnih strani obeh operaterjev. Sklep: oglas naj bi zavajal potrošnika, operater se je neresničnosti svojih trditev zavedal, težavo pa rešil z drobnim tiskom, ki sicer ni pojasnil, da pač ne gre za najhitrejše omrežje nasploh.

V primeru Dela bom naštel tri razloge, v katerih vidim problematičnost navedka o dosegu.

Ko zmanjka celo drobnega tiska

Prvič, TV oglas sploh ne vsebuje pojasnila v drobnem tisku, ki je, kot rečeno, sporen že kot takšen: zato gledalka in gledalec ne moreta vedeti, kako so prišli do podatka o 1,2 milijona bralcih. Podatek sicer v »drobnem tisku« v vertikalnem zapisu navajajo v svojih tiskanih oglasih. Pred kratkim je SOZ sprejel razsodbo, ki zadeva drobni tisk v televizijskih in drugih oglasih – drobni tisk je v njih neberljivo majhen, večkrat predolg in ga uporabnik ne more prebrati. Da pri Delu svojega oglasa niso opremili niti z drobnim tiskom, je prva napaka, zrela za presojo. V svojem kodeksu so pri SOZ zapisali:

3.3 Oblikovanje in način predstavitve morata zagotoviti, da je oglaševanje jasno in lahko razumljivo. V primeru, da vsebuje opombe ali drobni tisk, morajo biti ti dovolj veliki, opazni in berljivi. Kjer je to potrebno, naj bodo povezani z ustreznim delom glavnega besedila.

Nobenega dvoma ni, da v TV oglasu (zgornjem video posnetku) ni navedena nobena razlaga, kako so prišli do podatka v podnaslovu oglasa.

1,2 milijona: na teden, na mesec, na leto?

Drugič, manipulacija z drobnim tiskom je vsebinska. Kot so zapisali v integralnem besedilu ob akciji, so do številke 1,2 milijona prišli takole:

Sporočilo o številu bralcev v Delovi kampanji temelji na analizi zadnje dostopnih podatkov Ipsos Mediapulsa 2016 in MOSS 2016, ki jasno kažejo, da je skupno število ljudi, ki jih tedensko dosežejo z Delovimi tiskanimi in digitalnimi mediji, več kot 1,2 milijona.

Se pravi, da so pri Delu svoj doseg napihnili z uvedbo tedenske ravni merjenja. Pričakovali bi seveda, da dnevnik operira z bralstvom, ki ga ima na dnevni ravni. Že res, da bi se lahko sklicevali na tedenske edicije, ne pa tudi na digitalne medije, kjer takšna perioda nima smisla, toda za manipuliranje s tem ni več ovir.

Kajti naslednjič lahko pričakujemo, da se bo katerikoli od medijev, tudi kakšen vaški občinski bilten, hvalil z letnim dosegom, pojasnilo pa stlačil v tradicionalno mikroskopski font. S tem so sicer, domnevam, zadostili členu 5.1 oglaševalskega kodeksa, ki pravi, da morajo oglaševalci pred objavo oglasov poskrbeti, da bodo lahko kadarkoli predložili dokazila, s katerimi bodo lahko utemeljili vse trditve, ki jih je mogoče objektivno dokazati. Težava pa je v tem, da so za mero nepričakovano vzeli tedenski doseg.

Zgolj za hip si predstavljajmo, da bi oglasi za avtomobile in njihovo porabo goriva začeli navajati uporabo ne na prevoženih 100, ampak npr. na 50 kilometrov. Na tej točki bodo morali pri oglaševalski zbornici, da zamejijo možnost manipulacij, očitno natančneje definirati kodeks.

V členu 5.2 so v kodeks zapisali nekaj v to smer, namreč »Oglaševanje ne sme interpretirati statističnih podatkov na način, ki vzbuja napačen vtis, da je trditev splošno veljavna«, ampak res premalo določno, da bi zajeli vse vrste možnih manipulacij.

delo-oglas-tv-sloOglas na TV Slovenija, ujet v televizijski zaslon

Grde vesti in prelepe statistike

Tretjič, Delova zadrega z napihovanjem dosega je tudi metanivojska: sami so svoje oglaševanje označili za kampanjo, znotraj katere »lovijo duha časa«, ker »postaja vse bolj pomembno razlikovanje med resničnimi, lažnimi in napačnimi novicami«. Zelo nerodno, če bi ugotovili, da je sama kampanja o tem utemeljena na širjenju zmanipuliranih podatkov.

V istem besedilu pravijo še, da z njo Delo »odpira tudi razpravo o tem, kakšna je vloga medijev v sedanjih razmerah in kako naj se mediji odzovejo na poplavo laži in alternativnih dejstev na internetu in družabnih omrežjih«. No, spet velja o statusu lažnih in alternativnih statistik ugotavljati podobno.

Kje je odgovorni urednik Gregor Knafelc?

Pred leti, leta 1998, se je Delo že oglaševalo na podoben način. Takrat se je njihov tedanji odgovorni urednik Mitja Meršol sprehajal po robu stolpnice, oglas je tudi s pomočjo helikopterja posnela Agencija Luna, menda so si pomagali z dvema plezalcema, če bi uredniku morda zdrsnilo v globino. Kakšna metaforika! Oglaševali so štiri obraze: ob Meršolu še  Ervina Hladnika-Milharčiča, Mojco Drčar-Murko in Marka Crnkoviča.

V trenutni oglaševalski kampanji Knafelca ne vidimo. In če je leta 1998 šlo za nabor novinarjev, se danes za ugled časopisa postavljajo obrazi urednikov – kar pomeni, da odsotnost trenutnega odgovornega urednika iz Petričeve ekipe dodatno izstopa. Še en simptom, za kaj gre v tej akciji, zato se bom ponovil: vsaj malo za uredniško lojalnost do uprave in lastnikov. Soodgovornost torej, na katero je opozorilo že Društvo novinarjev Slovenije.

Več:

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

  • Share/Bookmark

EMA in naš kandidat z jajci

9.03.2017 ob 19:53

Pa se je končalo: Slovenija ima svojega kandidata za letošnjo Evrovizijo, v Kijev potuje Omar Naber.

O glasbenih okusih ne bi razpravljali, nekaj zunanjih okoliščin pa tej zmagi na Emi ne govori v podporo.

Prvič, nisem čisto prepričan, da bo svetovno občinstvo dobro sprejelo Naberjevo agresivno ravnanje na odru – na Emi si je privoščil udarno metanje stojala za mikrofone. Dobro, razumem narodovo latentno podporo kulturi nasilništva, ima dolgo zgodovino. Ampak kar je dobro za domače gostilniško okolje, ni nujno za tujino.

Drugič, nisem čisto prepričan, da je njegovo demonstrativno »kazanje jajc«, dobesedno, na ravni pričakovanih manir lepo vzgojene evrovizijske javnosti. Že mogoče, da je lahko prostaštvo tudi izvozni artikel, ampak naj nam domači mediji to povedo čim bolj naravnost in prevzamejo nekaj odgovornosti. Zaenkrat se sprenevedajo, da je Omar pač frajer, ki se rad iskreno zahvali svojim mlajšim in starejšim oboževalkam.

omar-naber-jajca-ema-2Pevski organi niso dovolj: Omar Naber in njegova gestikulacija

Tretjič, Naber je bil leta 2011 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje spolnega nasilništva s sedemmesečno pogojno kaznijo s preizkusno dobo dveh let – kar preberemo na njegovem Wikipedia profilu. Podatek, ki se ga medijem splača zamolčati, in to ne le zato, ker je kazen minila.

Najbrž se zdi večini najbolj pomembno, da so Slovenci na pesem in izvajalca ponosni. In seveda tisto, zaradi česar so. Kaj je že to?

omar-naber-ema-stojaloLeteča stojala za mikrofone na njegovi (njihovi) poti

  • Share/Bookmark

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

6.02.2017 ob 14:44

Pse čuvaje prepoznaš kvalitetneje po trenutkih, ko ne lajajo in ne takrat, ko to počnejo. Povedano že večkrat na tej strani, toda zmerom aktualno – zadnja ilustracija te misli je nastopila nedavno, v podvojeni obliki in hkrati postregla s protislovjem. Društvo novinarjev Slovenije je 1. februarja podalo javno izjavo svojega upravnega odbora, posvečeno neustreznosti imenovanja odgovornega urednika Gregorja Knafelca, ki je po enem letu, v katerem se je novinarje na veliko odpuščalo, s strani uprave Dela prejel podaljšano vedejevstvo.

Naključje, ki v resnici to ni več, je pripeljalo do tega, da je dan ali dva po tej izjavi Delo odpustilo nove novinarje v sicer dolgo trajajočem nizu, tokrat Petra Jančiča in Sonjo Merljak Zdovc. Vsaj tako lahko sodimo po nekaterih zapisih na socialnih omrežjih. Psi čuvaji niso zalajali.

Ko se opozorila selijo na družbena omrežja in bloge

Nemogoče je, da za odpuščanja zadnje leto ne bi bil tako ali drugače soodgovoren ravno Knafelc. Skupaj s svojim pomočnikom Jernejem Verbičem, ki, kakšen paradoks, sedi v Upravnem odboru DNS, ki podpisuje zgornjo izjavo.

O novem odgovornem uredniku in odpuščanjih sem poročal večkrat – običajno sem povzemal enega redkih virov informacij o tem, bivšega novinarja iste časopisne hiše Marijana Zlobca. Če se ponovim: Zlobčevo blogerstvo o novinarstvu me spominja na moja lastna ignorirana naprezanja deset let nazaj. In ves ta čas. Le da je takrat po domačih medijih haral Janšev škorenj, voljnost novinarjev je bila velika, šokantna nesolidarnost tudi.

Novinarska peticija, recimo, še danes velja za eksces, odvečno etično dejanje – pravzaprav so iz nje nastali fenomeni, kot je Steinbuchova antipeticija, Združenje novinarjev in publicistov, brezplačniki, novi in novi Janševi mediji, Media Polis z 20 milijoni evrov in Milojka Balevski, aktualna Večerova kolumnistka in smučarska kolegica eks-predsednika DNS. Vse tisto, skratka, kar je danes še kako živo po zaslugi istih novinarjev in njihovih funkcionarjev. Volje po katarzi, niti izboljšanju stanja, v resnici nikoli ni bilo nobene. Prej afirmacija in večno vračanje istega.

Kaj DNS očita Knafelcu

Februarska izjava DNS opozarja ne že znano, da je Knafelc prišel na položaj brez novinarskih izkušenj, da je njegovo imenovanje iz vrst upravljalskih struktur družbe FMR sporen manever, ki utegne pomeniti »poskus neposrednega podrejanja uredniške politike lastniškim interesom«, da je podaljšano vedejevstvo nadaljevanje ravnanja, ki »negativno vpliva tudi na verodostojnost največjega slovenskega časopisa«, da očitno lastniki ne nameravajo »pridobiti mnenja uredništva oziroma novinarjev, kot bi terjalo spoštovanje določb zakona o medijih« in je nujno tudi glede na zapovedano mnenje ministrstva za kulturo.

Nadalje v DNS očitajo, da je bilo na Delu »več strokovno spornih in neprimernih uredniških odločitev, ki krepijo dvome o uresničevanju novinarske avtonomije«, na koncu pa lastnike in uprave Dela pozovejo, da imenuje odgovornega urednika s polnim mandatom »ob pridobljenem mnenju uredništva in ob odgovornosti do izpolnjevanja profesionalnih in etičnih standardov, obenem pa naj se vzdržijo poskusov instrumentalizacije edicij Dela.«

dns-neodgovorno-ravnanje-urednik-knafelcIzjava društva DNS o podaljšanem Knafelčevem mandatu

Česa v izjavi ni

Na koncu pri društvu ugotavljajo, da prihaja do nižanja standardov v Delu, kar da je nevaren pokazatelj »razmer v medijskem prostoru z dolgoročno uničujočimi posledicami«.  Zaključijo s stavkom:

Tudi v tej luči bi se lastniki Dela morali zavedati odgovornosti in prenehati s praksami, ki integriteti medija in novinarjem v njem kvečjemu škodijo.

Izjavo in samo gesto DNS velja pohvaliti: je odkrita, konsistentna in hkrati dramatična, kakršna je pač v resnici medijska situacija. Ustrezno opozarja na nevarne precedense, nižanje novinarske avtonomije, kršitve zakona o medijih, nižanje standardov in centralno mesto Dela v slovenskem medijskem sistemu, ki utegne s svojim negativnim zgledom kot plaz za sabo potegniti kršitve drugod. Presenetljivo pa v izjavi manjka očitek o številnih odpuščanjih in pravih razlogih zanje, ki so dejansko zaznamovala dogajanje zadnjega leta iz Dela naredilo medijsko znamko, ki vsem na očeh klavrno propada.

Prvi paradoks: kako novinarji molčijo o svoji usodi

Ker že leta opozarjam na novinarsko nesolidarnost, je morda prišel čas, da spoznanje intenziviram v isto smer: ne le, da novinarji molčijo, ko njihove kolege odpuščajo in vsak v svojem mediju nimajo ambicije opozarjati na nepravilnosti v njih niti s tem, da bi citirali svoje cehovsko društvo, s tem omogočajo in legitimirajo taisto odpuščanje.

Po eni strani bi pričakovali dejanja aktiva in sindikata na Delu, angažma samih Delovih novinarjev sebi v podporo. Po drugi besedo in dejanja vseh drugih. Dokaz, ki ga ponujam: navedene izjave DNS niso povzeli niti sami Če bi lahko poskušali razumeti, da se ni znašla v Delu, kjer bi jo nagovorjeni lahko pač izločil iz objave, je povsem nedopustno, da jo je med vsemi povzel le nacionalni servis STA. In še ta je v istem zapisu zajel oboje: informacijo o podaljšanju mandata Knafelcu, ki mu je dodal podatek o nasprotovanju društva.

Nesolidarnostni molk velike večine medijev je s tem izpričan in praktično maksimalno izkazan celo v odnosu do ceha. Tu res ne more pomagati sklicevanje, da se drugi mediji ne želijo vmešavati v delovanje preostalih in da je molk v tem, nekakšnem higieničnem smislu, razumljiv – takšna logika razmisleka je dejansko katastrofalna in generira opisano stanje, predvsem pa je nevzdržna, ko gre za zamolčevanje stališč cehovskega organizacije. Opravičila ni in razumevanja je še manj, če pomislimo, da ista gesta molka z vsemi posledicami velja za zajeten niz stališč in zadnje zapisano ni osamljen primer. Kjer ne želimo niti omeniti težave, kaj šele, da bi jo identificirali, pač ni mogoče pričakovati začetka procesov spremembe na bolje.

knafelc-nov-mandat-staIzsek edinega povzetka izpod peresa novinarjev STA

Drugi paradoks: kako novinarji molčijo, ko druge odpuščajo

Kot rečeno, nova izjava DNS ne omenja odpuščanj, ki se je zgodilo kot nekakšen odgovor Realnega že naslednji dan po izjavi. Če ne bi bilo omenjenega Zlobca, ki je o tem prispeval dva blogerska zapisa, in morda kakšnega priložnostnega podatka na družbenih omrežjih, znova ne bi vedeli, da sta tokrat iz hiše morala oditi Peter Jančič in Sonja Merljak Zdovc.

Mnenje, ki ga lahko imamo o omenjenih novinarjih, seveda niti najmanj ni relevantno za presojo pri tem dejanju, sploh zato, ker ga je treba uzreti v perspektivi širšega dogajanja in znotraj verige drugih odpuščanj.

Kdor je te dni poskušal v kakšnem od medijev ali na googlu izvedeti kaj več o odhodu omenjenih dveh novinarjev, je ostal z dolgim nosom – tudi glede tega kakor da velja nekakšen tabu samocenzure. O odpuščanjih se preprosto ne piše, o tem se ne govori. Za preostale med njimi, ki omogočajo takšno ravnanje, je to slaba popotnica, kajti če so med tistimi, ki jih čakajo nove omejitve ali zaostrovanje pogojev dela, morda celo odpuščanja, lahko zdaj že z veliko zanesljivostjo vedo, da njihove kolegice in kolegi ne bodo storili ničesar, če ali ko se bo to zgodilo njim.

In ja, tega niti ne smejo pričakovati, saj so večinsko sami tisti, ki so ustvarili logiko molka in potuhe teptanju novinarske avtonomije s tem, ko so pristali na držo, da sami tihoma gledajo proč. Kdor se ne zgane ob odpuščanju drugih, niti nima pravice, da bi do drugih gojil kakšna podobna pričakovanja. Razumi, kdor more.

Samosesuvanje

Samocenzura (self-censorship) in samovratarjenje (self-gatekeeping), gledano z vidika novinarstva in v smeri njega, postajata nekakšno permanentno uredniško stanje, ki se je, sodeč po svoji trdovratnosti v njegovih krogih, razpaslo do točke, ko figurira kot nekakšna samoumevnost. Če se bivšemu novinarju ne bi ljubilo natančneje spremljati razkroja Dela, bi skoraj veljala stara krilatica: česar ni v medijih, se ni zgodilo. Sleherna diskusija o sesuvanju slovenskega novinarstva res ne more in ne bo mogla mimo točke vprašanja o lastni odgovornosti in solidarnostni senzibilnosti.

Več:

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Bog na Delu in novinarska tišina

Dogajanje na Delu med odpuščanji in sporazumnimi razhodi

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

  • Share/Bookmark

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

6.02.2017 ob 14:44

Predsednik države je sprva pristal, potem pa ni želel umakniti svojega imena kot častni pokrovitelj okrogle mize, ki jo je organiziralo društvo DOOR.

Velik greh? No, majhen na začetku, precej večji na koncu. Če smo na začetku še lahko dobrohotno zamahnili z roko, češ z njegovim prostodušnim koketiranjem pač pridejo težave, ko se bo kdo nanj pač obesil, da bi reklamiral še sebe, na koncu tega več ne moremo storiti. Za kaj gre? Kot je o tem pisal časnik Delo, praktično edini, se je zadrega skrivala v predsedniku društva:

Predsednik republike Borut Pahor ni umaknil častnega pokroviteljstva od omizja pod okriljem Društva za otroke, očetovstvo in resnico, čeprav se je izkazalo, da je bil ustanovitelj in predsednik društva Iztok Ivančič pred leti pogojno pravnomočno obsojen zaradi nasilništva v družini.

pahor-delo-izsek-pokroviteljPrvi članek v Delu o spornem pokroviteljstvu

Pokrovitelj zaradi imen

Časnik Delo je dvakrat pisal o bizarni promociji predsednika države – pred dogodkom, torej okroglo mizo, ter nato danes še po njem. Obe besedili podpisuje Zoran Potič.

Dlje od načelne problematizacije žal novinar ni prišel: v začetnem zapisu je zgolj poročal, navedel namen posveta in ob častnem pokrovitelju še »številne eminentne poznavalce tematike«: dr. Vesna Vuk Godina, dr. Boštjan M. Zupančič, dr. Gabi Čačinovič, dr. Borut Pogačnik, dr. Andraž Teršek, dr. Andrej Perko, dr. Gorazd Pretnar, dr. Milan Hosta, Franc Donko, mag. Roman Vodeb, Melita Kuhar in Matej Zaplotnik.

Ko so pred izvedbo dogodka novinarji dnevnika povprašali urad predsednika republike, so prejeli pojasnilo, da »so se za pokroviteljstvo odločili zaradi imen udeležencev posveta«. V današnjem zapisu pa poročajo, da se je večina dogodku izognila:

A na včerajšnjem dogodku ni bilo nikogar od tistih, na katere se je urad posredno skliceval, razen Boštjana M. Zupančiča, nekdanjega evropskega sodnika. Med v javnosti bolj znanimi napovedanimi udeleženci se omizja niso udeležili Vesna Vuk Godina, Andraž Teršak in Gabi Čačinovič.

pahor-delo-pokroviteljstvo-drugiDrugi Delov članek o neumiku predsednikovega pokroviteljstva. In samo o tem

Koliko je torej vreden Pahorjev argument?

Da je Pahor vztrajal pri častnem pokroviteljstvu, je nenadoma postal zelo trhel argument, podoben logiki zmote »tudi ti«: tudi drugi nimajo težav z okroglo mizo in jo podpirajo, torej jo je smiselno podpreti.

Žal pri Delu niso uspeli ali želeti pridobiti ključnega podatka, razlogov odpovedi udeležbe, a bi lahko z veliko mero verjetnosti sklepali, da se je tudi njim povabilo predsednika društva, pravnomočno obsojenega zaradi nasilništva v družini, zazdelo sporno. Morda zaradi predhodnega zapisa v mediju.

Če je predsednikov argument že od začetka bil zmoten, je na koncu postal podvojeno takšen: konsistentno bi bilo, da bi Pahorjeva logika sklicevanja na to, da tudi drugi isto počnejo, tj. podpirajo dogodek, morala veljati tudi v naslednjem koraku, ko so se dogodku odpovedali. Skratka, zaradi odpovedi drugih bi to moral storiti tudi sam.

A se to ni zgodilo. Še več in ravno nasprotno, preostali udeleženci so, kot beremo v Delu, »izrazili zadovoljstvo, da je bil Pahor častni pokrovitelj dogodka«. In kdo so ti preostali udeleženci, ki se jim klanja predsednik? Boštjan M. Zupančič, Roman Vodeb, Franc Donko, Matej Zaplotnik, Jadranka Glavač in Melita Kuhar.

Kaj točno počne DOOR?

Društvo za otroke, očetovstvo in resnico, bizarno že po imenu, je po vsem sodeč precej sveže po svojem delovanju. Šele 13. decembra 2016 so uspešno izpeljali svoj prvi redni občni zbor. Kot pravijo sami, je njihovo poslanstvo ostaja zavzemanje za pravico otrok do uravnoteženega življenja z obema staršema tudi po ločitvi (razvezi).

Glavni cilj društva je, so zapisali, sprejetje nove in učinkovito izvajanje zakonodaje, ki bo usmerjena v osnovno otrokovo pravico do uravnoteženega in kvalitetnega življenja z obema staršema, tudi v primeru ločitve.

Door logotip.PNGLogotip društva

Bizarno je eden njihovih poglavitnih ciljev tudi »prepoznavanje obeh oblik družinskega nasilja, tako fizičnega kot psihičnega, kot enako hudega in nedopustnega«. V svojem odzivu na prvi zapis Dela, objavljenem v časopisu, je Iztok Ivančič priznal, da je res bil pravnomočno obsojen zaradi nasilništva v družini. Poglejmo zdaj ta paradoks: za prepoznavanje oblik družinskega nasilja se torej zavzema oseba, ki je bila zaradi izvajanja iste vrste nasilja pravnomočno obsojena. Temu dejstvu se je več kot simbolično poklonil predsednik države.

Ženski primat v sodstvu in socialnem sistemu

V istem pojasnilu za Delo je Ivančič zapisal, da v slovenskem sodnem in socialnem sistemu dominirajo ženske:

Trenutno sodni in socialni sistem, v katerih imajo škarje in platno v rokah ženske, ne delujeta v tem duhu. Zato poskušamo z dogodki, kot je v članku omenjeni jutrišnji strokovni posvet, s pomočjo uglednih strokovnjakov s področja prava, vzgoje, socialnega varstva in razvojne psihologije dvigniti zavedanje o tem, kaj je resnično največja korist otrok, in zakonodajalcu pomagati, da sprejme zakonske podlage, ki bodo vse akterje zavezale k delovanju s tem v mislih. In kjer lažne ovadbe in obtožbe ne le ne bodo upoštevane, ampak bodo sankcionirane.

Evidentno je tudi trditev o spornem primatu žensk v sodnem in socialnem sistemu tista, ki jo, hotel ali ne, sponzorira Pahor. In ne le on. Šele s tem poudarkom postane jasno, zakaj sta se na posvetu znašla Boštjan M. Zupančič in Roman Vodeb – mimogrede, razen razvpitega Franca Donka so vsi preostali omenjeni člani strokovnega sveta društva!

door-organiNenavadna praksa: člani organov društva so navedeni le z inicialkami – razen tistih, ki nastopajo na okrogli mizi

Prvi, dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, je namreč v svojih knjigah večkrat stregel s podobnimi podatki, večkrat pa je zašel v nedopustno šikaniranje žensk, ko gre za pravniški poklic. Kot sem večkrat pokazal, so njegove knjige polne nedopustnih seksizmov – o čemer žal v slovenskih medijih ni mogoče prebrati ničesar.

Stališča o ženskem spolu pri Romanu Vodebu so tudi splošno znana in so jih strokovna združenja večkrat obsodila kot nedopustno seksistična, sovražna in nestrokovna. Novost je zgolj Pahorjevo simbolično sponzoriranje avtorjev tovrstnih izjav.

Zmagal je princip svetlobe

Zupančič je nedavno v Odmevih na dolgo razlagal svoje politične poglede na Donalda Trumpa, kjer je po njegovem metafizičnem nazoru  (»bom daoistično razložil«) zmagal moški princip (Trump kot »alpha male«, je dejal)  proti ženskemu, utelešenemu v Hillary Clinton. Zato je prišlo do izraza, je pogumno nadaljeval, »neobhodno razmerje in ravnotežje med jinom in jangom«.

Skratka, v ZDA in Odmevih je zmagal moški princip svetlobe, jang. In to je tisto, kar bi očitno moralo zmagovati tudi še kje – verjetno tudi na slovenskih predsedniških volitvah!

Omenimo dodaten škandal nacionalke, ko je Zupančič v nadaljevanju ob izdatni pomoči voditeljice Tanje Gobec z lahkoto uspel svoja protibegunska stališča razširiti v zagovor ignorance opozoril generalnega sekretarja Sveta Evrope:

BMZ: »Jaz bi tako rekel: Jagland si takšnega pisma Angležem ne bi upal poslati.« TG: »To sem zadnjič rekla, ali sem vprašala: ali smo lahka tarča? Ali se spomnite?« BMZ: »Da«. TG: »Torej smo lahka tarča? Nam nekaj da, ko drugim ne?« BMZ: »Angleži bi se požvižgali, mi se pa ustrašimo!«

bmz-odmeviBMZ in Tanja Gobec o prestrašeni Sloveniji

Nekdanji sodnik za človekove pravice torej gladko pove, da so pozivi Sveta Evrope glede novele zakona o tujcih mizerni in namigne, da je stvar politične šibkosti, če jih pogumno ne ignoriramo. Tako kot Angleži.

Sicer je to že druga zgodba, a velja spomniti, da si tudi na tej točki nista daleč s predsednikom republike: ta kot član sveta za nacionalno varnost in seveda v svoji prvotni funkciji po vsem sodeč podpira novelo zakona o tujcih. Zakaj in kako, ga seveda slovenski medijski servis, ker ima polne roke dela s pokrivanjem njegovih flirtanj z ljudstvom, vedno znova pozabi vprašati. Ali kot bi dejali pri hrvaški agenciji HINA: njegov servis deluje odlično!

Več:

Pahorjev medijski servis

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

  • Share/Bookmark

Po-resničnost v živo: z Nostradamusom na RTV

6.02.2017 ob 14:43

Po-resničnostna medijska kultura se odvija tudi v Sloveniji, metafora za popolno arbitrarnost dejstev – tistih namreč, ki jih še ni, ampak jih jemljemo resno, kakor da bodo – je postala kristalna krogla. Poglejmo si lep nedavni primer.

Oddaja »Svet v letu 2016« je bila sestavljena panoptično – kot so zapisali sami, so v njej poskusili z različnimi prispevki novinarjev zunanjepolitičnega uredništva TV Slovenija povzeti najpomembnejše dogodke leta 2016, tako na političnem, varnostnem, znanstvenem, kulturnem in športnem področju.

svet-v-letu-2016-studioSvet v letu 2016: voditelj in njegovi gostje

No, naredili so ustrezen izbor, v živo so povabili goste, ki so bili diplomat Iztok Mirošič, geopolitični analitik dr. Klemen Grošelj, znanstvenica Instituta Jožef Stefan dr. Saša Novak, direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac in novinar Dela Lenart J. Kučič. Z gosti v studiu in komentarji dopisnikov TV Slovenija je oddajo povezoval Igor E. Bergant.

Intenca razprave, češ »del razprave bo namreč namenjen tudi izzivom za leto 2017, ki jih predstavljajo dogodki v tem letu«, pa se ni izkazala za najbolj uspešno. Izzivi prihajajočega leta so se dobesedno razbirali v kristalni krogli – in to tisti, ki jo je uporabil Nostradamus davnega leta 1555.

Čas za po-resničnost

Oddaja je naplavila omenjeni simptomatični kontrast nekje v svojem izteku. Prvi del kontrasta zadeva zadnjega gosta, novinarja Lenarta Kučiča in poskus razprave o razvpiti besedi leta, post-truth: očitna je bila tisti izziv, zaradi katerega je bil povabljen v studio. Težava je seveda že v tem, da ne vemo, kako točno bi jo prevajali: sam bom to storil z izrazom po-resničnost. Lep dokaz, kaj lahko naredi medijski fokus po lanski izbiri besede leta: če je slučajno pri Oxford Dictionaries ne bi izbrali, bi ostali prikrajšani za pomembne minutaže razprave o statusu laži in potvarjanja dejstev v politiki in medijih. »To je beseda leta,« je ponosno naznani Bergant v oddaji in povzel pričakovanja:

»Mimogrede, na slovensko besedo leta še čakamo. Dobili jo bomo v ponedeljek. Znanstveno-raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti bo poskrbel za to.«

In res smo jo včeraj dobili – to je postala beseda »begunec«, za katero je raziskovalec na inštitutu nepričakovano izjavil, da dokazuje, da smo ljudje še ostali solidarni; kakor da bi izbira besede res premočrtno nakazovala kaj takšnega.

Studijska debata o trenutno modnih »fake news«, lažeh, meji med resničnim in manipulativnim, se žal ni razvila v globino. »Živimo v postresničnostnem svetu potvorjenih novic,« je izzival voditelj, in nato tudi vprašal: »Kako poseben je ta svet post-resničnosti, post-faktičnosti ali celo, nekateri pravijo, kontra-faktičnosti?«

Beseda, ki ima svojo dolgo zgodovino, prvi jo je uporabil Steve Tesich leta 1992, kasneje je leta 2004 je Ralp Keyes napisal knjigo z naslovom The Post-Truth Era: Dishonesty and Deception in Contemporary Life in jo v njej vsaj nekoliko definiral in utemeljil, je očitno doživela svojo sodobno oživitev skozi že popolnoma zaprašeno pozabljeni pojem »resnice«, s katerim se očitno danes ukvarjajo le še filozofi.

Ta malenkostni post-efekt, ko smo pozorni na nekatere filozofske in še kakšne pojme le takrat, ko jih nekdo izbere za izraz leta, sicer jih morda niti ne bi opazili, ali pa simptomatična imitacija in še bolj profanost anketne metode, ko delamo izbore za »miss besede« in zato potrebujemo SAZU, je težava sicer po sebi. Ironično pa je tudi ta ujeta v kalup tržnega štancanja po-resničnosti: o resnici in njeni meji se tako rekoč pogovarjamo le še takrat, ko je to marketinško in medijsko zanimivo.

Postfakticiteta po Nostradamusu

Drugi del kontrasta se nanaša na prihod zadnjih dveh gostov, ki so jih v studio dodajali, znanstvenice in novinarja. In sicer v finišu oddaje, v katerem je novinarka tri minute povzemala jasnovidca Nostradamusa! Sprva je raziskovalka Novakova še pojasnila, kako znanost »razmejiti od paraznanosti in psevdoznanosti«, Kučič je vsaj poskušal povedati, kaj da je po-resničnost, nato je sledil Bergantov pomenljiv medklic, s katerim je bil preostanek oddaje dominantno obarvan:

»Obstajajo mediji, včasih tudi naš, ki paraznanosti omogočajo kar precejšnje razširjanje.«

In res, ker pač obljuba dela dolg, je kmalu sledil odgovor Realnega. Voditelj je počasi ob zadnjem krogu vprašanj za vse goste prešel v finale, po kratki modni reviji diskusije o postfaktičnosti, fake-news in podobnim ropotijah je dodaš še nekakšno utemeljitev post-logičnosti, najbrž v posmeh navzoči znanstvenici. Vrhunec oddaje, »logičen del naših vaj v slogu«, je uvedel, skratka, z največjim logikom srednjega veka, Nostradamusom, in uvedel prispevek z besedami:

Za konec še pogled v leto 2017. Nekaj smo že govorili o tem, ampak glede na to, v kakšnem svetu živimo, je logičen del naših vaj v slogu, da si je Petra Marc pri pregledu prihajajočih dogodkov pomagala z razlagalci srednjeveškega vidca. Roko na srce, manj verodostojen od kakšnih novoveških gobezdal sploh ne more biti.

nostradamus-svet-v-letu-2016Grafika v oddaji: Nostradamus kot special guest star appearance

Ne samo, da se je z zadnjim stavkom postfaktičnost povsem razblinila kot izmišljen problem – v smislu, da če nam vsi približno enako gobezdajo, potem tudi Nostradamus ni nič manj verodostojen, ampak gre, zelo ironično, pri interpretaciji Nostradamusovih kvartin najbrž ravno za to, kako fakte prikrojiti, da bodo post festum zveneli kot uspešen pogled v kristalno kroglo.

Novinarka se je nato v prispevku trudila našteti nekaj uspešnih prerokb jasnovidca in pred-resničnostnih napovedi za tekoče leto pred nami:

»Če verjamete Nostradamusu … ki je menda napovedal tudi obe svetovni vojni, bosta Rusija in Ukrajina letos zakopali bojno sekiro. Evropa bo dogovor pozdravila, Ameriki ne bo všeč. Jasnovidec je zapisal tudi, da trenutne velesile ne bodo več zmogle voditi sveta. Italijo čaka finančni zlom, največ časa pa bodo voditelji posvetili tako imenovanim vročim vojnam. Za enega največjih dogodkov v letu 2017 naj bi Nostradamus napovedal združitev Severne in Južne Koreje ter beg severnokorejskega voditelja Kim Jong Una v Rusijo…«

Konec dober, vse dobro – sploh če ni konca sveta

Počasi se je Marčeva tudi sama navdušila nad prekognicijo in v nadaljevanju v svoje presoje dodala še vrednotenje. Zanjo je tako srednjeveški zdravnik »zagotovo prav napovedal« uporabo solarne energije, pri omembi ameriškega podjetja Tesla pa več ni bila čisto določna:

»Prerok je, kot kaže, zagotovo prav napovedal, ko je dejal, da se bo napovedala uporaba solarne energije. Proizvajalec avtomobilov Tesla, ki, mimogrede, želi, da bi se človek še pred koncem leta prepeljal iz Los Angelesa do New Yorka, ne da bi se dotaknil česarkoli v avtomobilu, je predstavil tudi nov avtomobil s sončnimi celicami namesto strehe…. /na tem mestu je na kratko dodana zgodba o potovanju na rdeči planet/… Poznavalci Nostradamusovih del so, menda ob potrditvi enega od vizionarjevih sinov, ugotovili, da napovedi segajo do leta 3797. Zato niti najmračnejša predvidevanja za leto 2017 vsaj še ne napovedujejo konca sveta.«

Izteklo se je dobro in optimistično glede konca sveta, kar je opazil tudi Bergant in ob koncu prispevka ironično našel kanček sreče za vse:

»Vsaj to. Torej lahko popolnoma pomirjeni končamo to oddajo…«

Zdi se, da je RTV Slovenija imenitno ilustrirala, da res živimo v po-resničnostnem medijskem svetu in da terapija v obliki razprave o tem ne zaleže niti tedaj, ko je izvršena na izbrano temo v isti oddaji. Seveda bi bilo dragoceno vedeti, kaj si o kristalni prihodnosti mislijo gostje – danes, ne v studiu -, a železna praksa kaže, da v takih trenutkih radi pomolčijo.

svet-v-letu-2016-gostjeGostje v studiu: namesto kristalne krogle so pred njimi kristalni kozarci

  • Share/Bookmark

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

6.02.2017 ob 14:42

Zdaj že bivši Varuh pravic gledalcev in poslušalcev pri RTV Slovenija, gospod Lado Ambrožič, je javno objavil in tri dni nazaj programskemu svetu tudi predstavil svoje letno poročilo o delu za leto 2016.

Nič novega, vse je predvidljivo, a vendar frapirajoče, ko se zgodbe do potankosti uresničujejo takrat, ko jih celo napoveš: na vsem odvečno funkcijo varuha sem opozarjal večkrat, nazadnje pred tedni, ter pri tem napovedal, kako bodo Ambrožiča znova dobesedno pometli pod preprogo. Navzlic temu in ravno zaradi tega si njegovo zadnje poročilo zasluži precej pozornosti, tudi zaradi številnih končnih ugotovitev, tako rekoč varuhovega testamenta o vlogi in pomenu funkcije, ki jo opravlja.

ilinka-todorovski-mmc-pokoj-ambrozicAmbrožič v pokoj, Todorovski nova varuhinja: poročilo na MMC

Zapovedana ignoranca

Moja opozorila sicer segajo globoko v začetek mandata Miše Molk. Lahko rečem, da se vse od začetne inavguracije tega sicer obetavnega inštituta ni spremenilo skoraj nič. Poglejmo si, kaj najdemo v besedilu poročila, naj začnem bolj ironično obarvano: Ambrožič je vedel, da bodo zadnje poročilo v vodstvu RTV dali v bunker, zato je kar v njem to dejanje prehitel in napovedal. Nič ni pomagalo niti dejstvo, da se predčasno poslavlja in širi protestna svarila, na nacionalki in drugod so njegovo slovo dosledno označevali kot »odhod v pokoj«: lep evfemizem v primerjavi z zapisanimi ugotovitvami.

Zadnji stavek 68 strani dolgega besedila je resnično takšen, da sodi v anale zgodovinskih izjav javne radiotelevizije, najmanj zaradi finalne ugotovitve:

Seveda ne pričakujem, da bi pričujoče letno poročilo dobilo kakršno koli pozornost v programih Televizije, Radia, v regionalnih programih in na spletnem portalu MMC, torej nič drugače, kot je bilo pri dosedanjih letnih poročilih. Zapovedana ignoranca varuha in javnosti!

Ne le, da se je napoved varuha res uresničila in v njegovi lastni hiši letnega poročila nikjer niti omenili niso, kaj šele da bi ga citirali in obnovili, podobno so storili vsi slovenski novinarji po vrsti – recimo, da jih je okoli 2000.

Se pravi: ko varuh v svojem zadnjem brifingu obelodani, da se njegovo delo ignorira in da je ta ignoranca zapovedana, mu novinarji ustrežljivo pritrdijo in s tem afirmirajo njegovo presojo. Razen če ne obstaja res dober partikularen razlog, da mu ne zaupajo, bi to smeli označiti za škandal – ali vsaj še en simptom hiberniziranega domačega novinarstva. Človek bi še razumel, če bi šlo za suhoparno besedilo nekoga, ki ga ne smemo jemati resno. Ampak je varuh res edini, ki vidi stanje čisto po svoje?

ambrozic-letno-porocilo-ignorancaAmbrožičevo zadnje letno poročilo in zaključni stavek

Lep fikus ali kdo sploh prebira mesečna poročila

Naslednja ironija: če bi poročilo brali in o njem poročali, bi lahko argumentirano razpravljali o stanju. Če tega novinarji ne želijo storiti, zanikajo smisel demokratične razprave in še pred tem svoje poslanstvo. Ne samo, da se je uresničilo prognozirano geslo »Varuh je mrtev, živel varuh« in so danes svetniki že izbrali novo varuhinjo, Ilinko Todorovski, pokazalo se je, da moramo vse opise stanja komunikacije in statusa varuha v lastni hiši jemati že z določeno dozo tragičnosti.

V cenzuriranem poročilu Ambrožič zelo neposredno opozarja, da želita vodstvo RTV in programski svet upogljivega in naklonjenega varuha. Kot sem sam temu večkrat rekel: ob sebi želita lep fikus, nič več. Pravilnik o delovanju varuha je mrtva črka na papirju, kar je, beremo, spoznala tudi javnost. Njegov vpliv je neznaten, podatka, kdo prebira poročila in jih jemlje resno, ni in se ustrezno manjša:

Javnost je v času, odkar teče varuhov mandat, dokaj hitro zaznala, da je varuh pozoren poslušalec in bralec pritožb in mnenj, da pa je njegov vpliv na zahtevane spremembe minoren. Na svoja mesečna poročila ne prejme nobenega feedbacka, tudi nima podatka, kdo ta poročila sploh prebira. Kaže pa opozoriti na dva ali tri primere nevljudnih komunikacij z varuhom s strani novinarjev oziroma urednikov, kar tudi kaže na stanje duha v hiši.

Orkestrirana komunikacijska obstrukcija

Na delu je dvoličnost, načelna podpora je samo načelna, dejanske varuh nima, kar velja tudi za pozornost, ki jo v hiši namenjajo poročilom in bojkot opozoril o nespoštovanju Pravilnika o delovanju varuha. Ambrožič govori o »orkestrirani komunikacijski obstrukciji«, ki onemogoča njegovo delo ali celo objave na portalu MMC:

Varuh se je oglasil tudi na neodzivnost hišnega vodstva ob nesreči osnovnošolca pri uporabi petarde, ko je izgubil obe roki, obregnil se je ob neetično objavo oglasa za pirotehniko v špici Dnevnika in Odmevov, ko je bila uvodna in nosilna tema v obeh oddajah ravno omenjena nesreča. Spletni portal MMC je z objavo bloga dolgo odlašal, nato pa ga vendarle objavil – mimo ustaljenih pravil – na dnu rubrike Kolumne.

Polni predalčki in delo zaradi lepšega

Neposredna opozorila varuha so, da je »programska odličnost na javni radioteleviziji vse manj dosegljiva«, kar se dogaja ne samo zaradi pomanjkanja denarja, ampak tudi »zaradi prenizkih kriterijev, zaradi neambicioznih in premalo usposobljenih urednikov, improvizacij pri kadrovski politiki.«

Ambrožič nadaljuje z opisi poraznega stanja in zapiše, da svoje delo »opravlja zaradi lepšega, njegova poročila pa končajo v predalih direktorjev in urednikov, morda jih občasno prebere kateri izmed programskih svetnikov, to pa je tudi vse.« Dodaja, da nima nobene podpore hišnih medijev, tudi ne vodstva in Programskega sveta.

Hkrati omenja, da v minulem letu ni bilo zaslediti kakšne resne debate o kršitvah programskih standardov in poklicnih meril in da se je še tedaj, ko je bila za to priložnost, Programski svet umaknil. Pravi, da je njegova vloga vse manj jasna, da bi sprejemanje hišnih razvojnih dokumentov, s katerimi se na dolgo ukvarja, prav lahko mirno potrjeval Nadzorni svet.

Ideološki nakloni in promocija političnih veljakov

O logiki pritožb dodaja, da večkrat ni potrebnega odziva na pritožbe, še manj na opažanja in problematizacijo, recimo promocijske funkcije tretjega parlamentarnega kanala:

Tudi odgovori so pogosto premalo vsebinski, prej formalni in pomanjkljivi, nesamokritični. Toda odgovori v glavnem so, četudi samo vljudnostni, včasih tudi tega ni bilo. Mnoge pritožbe gledalcev in poslušalcev, tudi tiste, ki bi morale dobiti epilog v hišnih vrhovih, ostajajo brez potrebnega odziva. Prav tako tudi ni nikakršnega odziva na varuhova opažanja, da na nekatere programe Radia, še bolj pa na programe regionalnih radijskih in televizijskih postaj v sistemu RTVS, sploh ni nobenega odziva. Programski svetniki bi se morali vprašati, kaj to pomeni. Nihče tudi ne problematizira ideološkega naklona v nekaterih programih oziroma oddajah. Iz mesečnih poročil je jasno razvidno, da so nekatere teme iz naše novejše zgodovine favorizirane, druge povsem odrinjene. Nihče tudi ne problematizira tako imenovanega parlamentarnega programa, kamor si po nerazumnih kriterijih vsak dan prihajajo politični veljaki ustvarjat zastonj promocijo.

Kot trpko ugotavlja v zaključku, je varuh »za določene strukture postal moteč«, saj med drugim terja transparentnost programskih odločitev, »ki jih zdaj ena politična opcija sprejema pod mizo, s tihim soglasjem druge.«

Zmagovita gesta »Najdimo novega varuha, da bomo lažje prikrili, kako ga ne potrebujemo«, mimikretična logika videza varovanja nekakšnih pravic, da bo ljudstvo sprejelo lažen vtis participacije in pozabljeni občutek, da je nacionalka tu zaradi državljanov in ne obratno, se bosta nekoč pač morala končati. Kot vse kaže, čas izteka farse še ni prišel. Napak bi bilo misliti, da takšne razmere ustvarja le kader nacionalke. Kot sem pokazal, brez neženirane pomoči celotnega ceha uspeha ne bi bilo.

Rešitev? Nemudoma ukiniti inštitut varuha, dokler se nekdo ne zresni. Nihče ga ne pogreša, naše oči pa so že polne medijskega peska.

Več:

Varuh je mrtev, živel varuh!

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

  • Share/Bookmark

Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja

30.12.2016 ob 12:33

Kdor se je uspel zapored prebiti skozi dva intervjuja s predsednikom republike, ker sta verjetno pač bila zadnja, ki jih je namenil širši javnosti, je lahko naletel na dve res popolnoma različni podobi predsednika; kakor da bi govorili o dveh različnih ljudeh. Hecno, obeh smo že vajeni: pravzaprav je ta kameleonskost postala prepoznavni znak njegovega skrbno negovanega političnega imidža.

Mogoče pa je moški in okusi po lubčkanju

Res je, da sta pogojeni z medijema, v katerim sta se odvila – kar samo priča o tem, kako neznosno medijsko prilagodljiv je. V intervjuju za revijo Ona Plus je Borut Pahor razpravljal o vsem, kar sodi v rumeni tisk in posledično tudi na raven tretjerazrednih misic in ostarelih latino-loverjev: o poljubu, ki je zanj »presežek nagona«, svojem nepapeškem življenju, znotraj katerega mu prizanesljivi mediji niso odkrili nobene afere z žensko ali z moškim (»Mogoče je pa moški! Zakaj menite, da ni moški?«, je večkrat ponovil), svojem navdušenju nad filmom Čedno dekle, v katerem pozna čisto vse dialoge na pamet, o tem, da ne pije zato, ker alkohol redi in ne zato, ker bi bilo to zdravju škodljivo, da ne kadi, ker ga okus po tobaku ovira pri lubčkanju – ah, le kaj bi s škodljivostjo za zdravje in predsedniškimi zgledi za mladino.

borut-pahor-ne-pije-in-ne-kadiPahorjevi lubčki ali pedagogika za mladino

Prilagodljivi predsednik je debatiral o »potencialnih spolnih objektih« (sic!) v kontekstu tega, da on »še ni zaključena celota« in želji, da si nekoč kupi majhno, desetmetrsko barko, kajti starost na njej je »moja velika želja«. Za začetek bi bil zadovoljen že z majhno kabino na čezoceanski tovorni ladji, na katero bi se umaknil po mandatu za eno leto – o čemer se je menda že pozanimal.

Popolnoma drugačen, res bolj angažirano politični, je bil njegov pogovor v Studio ob 17 na prvem programu nacionalnega radia z novinarko Tanjo Starič. V pogovoru je zavzel bolj resno državniško držo, brez mornarskih digresij in nepapeških referenc na zasebno spolno življenje, spregovoril je o nedavnem obisku v Turčiji, o vlogi in položaju Slovenije v svetu, razmerah v Evropski uniji in geostrateških spremembah, razraščanju populizma v Evropi, stanju v slovenski vojski, končno tudi o delu vlade in zmagi Donalda Trumpa. Pardon, o slednjem pač ne.

Politični suspenz mnenja in odkrivanje njegove samoumevnosti

Že dolgo ni več nobene skrivnosti pri enostavnih receptih: na domačem parketu želi Pahor veljati za spravitelja, povezovalca ne-levo-ne-desno, na mednarodnem za energičnega mediatorja in prinašalca miru. Nismo še pozabili, kako je ob obisku Putina na Vršiču žugal s prstom in ob anemičnih domačih novinarjih, ki očitno tega niso zmožni zaznati, svojega gosta dramatično miril nič manj kot s tem, naj nikakor ne začenja tretje svetovne vojne. Vau.

Med provokativnejšimi momenti pogovora naletimo na njegov opis populizma, kakor ga dojema pri sebi, in seveda popolno bežanje pred komentiranjem ravnanj drugih politikov, širše pa tudi pred slehernim opredeljevanjem. Lahko bi rekli, da je glede tega že zavzel mornarsko apolitično držo, o tem ne želi deliti svojega mnenja.

Naj ilustriram povedano. Ko ga je novinarka vprašala »Kako ocenjujete zmago Donalda Trumpa v Združenih državah Amerike?«, v odgovor ni prejela ničesar, razen v nekakšno samoumevnost zavito zagotovilo o pravilnosti popolnega suspenza presoje:

Iz razumljivih razlogov boste razumeli, da si zdaj ta hip ne morem dovoliti, da bi bil analitik, ampak morate razumeti, da sem še vedno politik. In kolikor me vabi sama aktualnost teme, da bi jo komentiral, se moral vzdržati glede posamičnih imen.

Skoraj prepričan sem, da je Pahor verjetno edini politik na svetu, ki meni, da izvolitve drugega predsednika, recimo ameriškega, ne smemo komentirati, celo ne v funkciji predsednika države. Brezmnenjskost nam ponuja ne kot diplomatsko gesto, temveč kot nekakšno krepost. Izgovor, da to počnejo le analitiki, je seveda skrajno neprepričljivo izvit iz trte. Še več, kakor da verjame v filozofski epoche in se mora v skladu z njim »vzdržati glede posamičnih imen«: zakaj in kako, ga žal novinarka ni vprašala.

Na podoben način se je poskušal izogniti kritiki dela Mira Cerarja. Sicer je res postregel z nekaj opisi, ki bi ustrezali temu dejanju, na ravni načela pa je raje sledil iz njegovih ust  že slišanemu nadvse bizarnemu principu tipa »Ne komentiram ravnanj predsednika vlade, ker nisem predsednik vlade«. Spet vau. Temu načelo sorodno pojasnilo zveni takole:

»In to je vse, kar lahko rečem kritičnega o vladi. Ni moja naloga, jaz sem predsednik republike, jaz ne vodim vlade, svojo priložnost sem imel, to ima sedanji predsednik vlade. To je tretja vlada, s katero sodelujem. Z vsemi sem dobro sodeloval in želim tudi s to. In to tudi predsednik vlade ve, saj smo se o tem pogovarjali. Moja ocena je samo, da še ni nastopil čas, ko bi menili, da samo se tako izvlekli iz krize, da je ta gospodarski in socialni optimizem lahko trajne narave.«

Pripoznanje, da hodi po robu

Pahorjev politični diskurz je generalno prevzel poteze previdne politične trivialnosti: o večini delikatnih stvari ne želi podati stališča, suspenz mnenja nam predstavlja kot novo ime za vrednoto in politično modrost, v razpravi je ostal le še prostor za »zaskrbljenost zaradi svetovnih razmer«, generični optimizem in lepe želje po miru, koncu vojne ali vojaških spopadov.

In znova velja, kot sem že večkrat zapisal: o njegovem zasebnem življenju lahko izveste praktično vse, toda Bog ne daj, da bi poskušali iz njega povleči kakšno decidirani politični statement, če bi lahko ta rezultiral v izgubi podpore dela volivcev. Ker vsak takšen, je suspenz tako rekoč logična konsekvenca njegovega populizma, tako kot je nenadoma nadvse smiselna razprava o zasebnih rečeh. Prosto po Nietzscheju: kar ljudi rajca, to te ojača.

pahor-cedno-dekle-citatRumeni mediji so opazili: Pahor kot velik občudovalec filma Čedno dekle

Med bolj intrigantne reakcije smemo šteti samoopis, ki ga je predsednik podal ob razpravi o populizmu. Ki jo je, presenetljivo, začel kar sam – kot da je novinarji, žalostno, iz nekega strahospoštovanja do politikov ne upajo sami. Ob kandidaturi za nov mandat je zato navrgel:

»Seveda mi nekateri očitajo nekaj populizma in jaz se ne branim teh očitkov. Pravim, da je nekaj tega tudi res. Jaz sem že pred časom uvidel, da je treba spremeniti obnašanje.«

Pozitivna sprememba, katere klic je pravočasno prepoznal, ima grdo napako: prinaša odlične ratinge, vendar ni na najboljšem glasu. Ob medklicu, da je med očitki proti njemu tudi razvrednotenje funkcije, ki jo povzroča s svojim populizmom, se je nato znašlo še pomenljivo pojasnilo o gibanju po robu:

»Če bom šel preko roba, ne bom še enkrat izvoljen.«

Takšna je pač ta »nova politika«, ki je vrgla čez rabo stare vzorce ravnanj – on je le up-to-date politik, a margine ljudskosti ne velja prestopiti, saj bo sicer s strani volivcev kaznovan. Pa res?

Predsednik skorajda ponuja nekakšen tolažilen »argument iz posledic«, s katerim nas želi pomiriti, da dejansko po robu hodi, a da še vedno na varni strani: če bo šel preko njega, ne bo izvoljen; ker je biti neizvoljen neželena posledica, se bo že izkazalo, da je njegovo populistično dobrikanje v interakciji z ljudstvom napačno ravnanje. Ergo: naj nas ne bo strah, kazen bo že prišla, če bo resnično grešil.

Glede degradacije funkcije predsednika republike bi morda počasi kazalo storiti en korak naprej in pojasniti naslednje: ne le, da jo je razvrednotil,  v največji meri se ji je odpovedal.

Popularizem vs. populizem

Podana razlaga lastnega populizma v sicer enem zelo redkih trenutkov razprave o njem navidezno zveni zelo prepričljivo: politični sistem podpore volivcev je vedno pravičen, ljudje vedo, kaj je ustrezno ravnanje in ekscesno postopanje vedno zavrnejo. Takrat, ko spoznajo, da je politik cirkusant, da jih vleče za nos, da je prazen populist, mu obrnejo hrbet. Težko je oporekati, da takšno nenapisano pravilo ocenjevanja množic res obstaja: politiki si res cele dneve razbijajo glavo, kako bi si pridobili njihovo naklonjenost in kako ga ne bi izgubili. Vseeno menim, da je ocena storjena s figo v žepu.

Ob sicer nadvse dragocenem implicitnem priznanju, da se giblje po robu, da res koketira z ljudstvom nekje na meji prekoračitve, kar je alarmantno spoznanje že po sebi, mora pri svojem premisleku zamolčati vsaj dve premisi. Prva zadeva samo naravo populizma – všečnega koketiranja v ožjem smislu besede, oziroma Pahorjevega »popularizma«, kot ga je v izrazito naklonjenem smislu, tako rekoč kot izvrstno tržno nišo, v Delu odkrival Matjaž Gruden, direktor za strateško načrtovanje Sveta Evrope:

Dejstvo, da imamo v Sloveniji predsednika, ki ni populist, je vse izrazitejša komparativna prednost naše države in je lahko priložnost za boljšo in humanejšo družbo, morda tudi za resnično pozitivno afirmacijo Slovenije v svetu.

Zakaj? Če odmislimo groteskno hvalo na račun predsednika, nevredno časopisa, v katerem je zapisana, koncepcijo »popularizma« kot od plehkega populizma povsem ločenega fenomena, zanika že sam predsednik: čemu bi ta kot vrlina, ki prispeva k humanejši družbi, sploh lahko in smel imeti kakšno mejo, če je tako odlična politična vrednota, da bi jo morali celo izvažati? Kar je priložnost za boljšo družbo, res ne rabi meje, ravno nasprotno.

Dalje: Pahor še kako obvlada naravno koketiranja in prav dobro ve, da se nikoli ni mogoče preveč približati ljudem, biti ekscesno všečen in popularen: prostora za »napredovanje« v tej smeri je več kot dovolj. V tem smislu je lahko varen: njegovo gibanje po opisani meji je elegantna stava, ker je meja premična, ker jo soustvarja in ker, končno, res lahko vedno še pravočasno obrne kurz in se »zresni« s kakšnim korakom nazaj.

Zresnjenje ni slab izraz za korekcijsko stanje, sam predsednik ga je potrdil s svojim slavnim, nedavno ponovljenim stavkom, ko so mu znova očitali cirkusanstvo: »Bolje da se šalimo, kot da se žalimo.« Meja, o kateri govori, je torej blizu ločnici med šalo in resnobo v politiki. S tem, ko je debato porinil na ločnico med šaljenjem in žaljenjem, je prefrigano pozabil povedati, da bi morala nastopati med šaljenjem in resnostjo, ki jo terja družbena stvarnost.

Ljudstvo proti elitam

Druga premisa, na katero stavi in je bila izrecno razvita v intervjuju za nacionalni radio, zadeva klasično definicijo populizma kot nasprotovanja koruptivnim elitam. Zdi se, da se je predsednik s podanim opisom tradicionalnih vlog politike, ki so se oddaljile od ljudstva, približal situaciji, v kateri se dojema in razglaša za tistega, ki čuti in razume množice ter se z njimi postavlja proti političnim elitam, ki so tak pristen stik z njimi izgubile. On ga je našel.

V intervjuju podana razlaga novinarki, da se »tradicionalne politične sile niso prilagodile novim razmeram«, češ svet se okoli njih spreminja, implicira njegov položaj in tistega, ki ga graja. Še več, »stare demokratske sile« tega menda niso dojele in so se »posmehljivo obnašale« do tistih, ki so se začeli obnašati tako, kot se on, kajti »staremu establišmentu niso več verjeli«.

On je, skratka, čez noč po vseh možnih političnih funkcijah iz svoje pretekle kariere, zdaj prestopil na stran ljudi; ta gesta tvori populizem po definiciji. Še več, sebe postavlja med tiste druge, ne »nove politične sile z napačno agendo«, kajti evropski populizem so »zagrabile politične sile, ki imajo napačno in dolgoročno slabo agendo«.

Pahor kajpak ni tak, njegov populizem je na strani dobrega: grdi, umazani in zli so vedno drugi. V čem se to Dobro kaže, razen v osebnih ratingih zanj, je predvidljivo pozabili pojasniti.

Pahor intervju studio 17.PNGPahor v Studiu ob 17: s spletne strani oddaje

Po svoje je sicer res, da je Pahor apolitični populist, po svoje ne: a le, kar zadeva apolitičnost. V tem smislu pelje predsednik po dveh tirih. Kot ugotavlja že nizozemski politolog Cas Mudde, je populizem inherentna gesta predstavniških demokracij: populist se zmerom postavlja na stran »čistega ljudstva« nasproti skorumpiranim elitam. Kot sem že večkrat pokazal, je ta prehod izrecen zastavek predsednikovega delovanja; sam se velikokrat sklicuje na to, da se je malemu človeku treba približati, da bi od njega avtentično slišal, kako odtujena je politična sfera in si pridobil zaupanje s takim korakom. Kar lahko storiš le tako, dodaja, da obuješ njihove čevlje in oblečeš njihova delovna oblačila.

Pahor torej jaha na obeh koncepcijah populizma: koketiranju in flirtanju z ljudstvom, čemur sam pravim komunikacijski populizem, obenem pa postopa kot klasični populist, ki je uspel razviti vtis, da se je obrnil proti klasičnim politikom. On je že mornar, reprezentant ljudstva, ki ima slabo mnenje o političnih elitah. In ravno da bi to dejstvo lažje prikril, ker bi lahko bilo zanj nevarno, se večkrat raje zateče k suspenzu mnenja.

O ograji pa nič

Posebno razpravo bi si zaslužila medijska recepcija Pahorjevega drugega intervjuja, morda celo obeh. O radijskem samo tole: med množičnimi mediji je kot poudarek iz njega najbolj zaokrožila sicer že dolge mesece znana vest, da bo vnovič kandidiral za predsednika republike. Novinarjem pa denimo ostra izjava, ki vsebuje največ medijskega naboja, češ v Sloveniji zaradi odsotnosti beguncev trenutno ni prav nobene potrebe po žični ograji na državnih mejah in bi jo zato veljalo odstraniti, ni naletela na poseben posluh: razen v povzetkih STA. Žal indolenca domačega novinarstva pač ni novica.

Več:

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

  • Share/Bookmark