Arhiv za kategorijo 'Aktualno'

Odprta vrata kot predsednikova novoletna želja

30.12.2016 ob 12:33

Naj kaj pomisli predsednik Pahor, ko ima v mislih varnost države? Hja, na obiske državljanov pri sebi v pisarni. Ker je najbolj varno misliti nase in na svoje koketiranje z ljudstvom – v katerem je, to je že treba priznati, presneto dober.

pahor-delo-dan-odprtih-vratIz članka v Delu, ki povzema spodaj citirano novico STA

O tem beremo v poročilu STA ob še enem dnevu odprtih vrat, ki jih je priredil v predsedniški palači. Struktura agencijske vesti, v njenem največjem delu, je v tem smislu povedna.

Dokaz, da je Slovenija varna država, je predsednik izpeljal iz dejstva, da je on na široko odprl vrata k sebi. Da ne bi kdo pomislil, da je to storil iz kakšnega drugega razloga. Njegovo misel o Sloveniji kot eni najbolj varnih držav na svetu so novinarji STA celo na dveh mestih zato neposredno povezali z obiskovanjem kabineta, kjer lahko, če imate srečo, srečate njega, sicer pa sina Luko in partnerko Tanjo, ki ga tam nadomeščata. Saj vemo, strici in tete so vedno zasedeni. Poglejmo si skorajda celoten tekst:

Ljubljana, 26. decembra – V uradu predsednika republike so na današnji državni praznik pripravili dan odprtih vrat. Predsednik Borut Pahor je ob tem dejal, da je Slovenija ena najbolj varnih držav. Zato je izrazil željo, da bi prav zaradi tega lahko vrata urada ostala na stežaj odprta, saj je edinstveno, da lahko obiskovalci pridejo tudi v pisarno predsednika.

Kot je poudaril, je kljub zahtevnejšim varnostnim razmeram v Evropi in po svetu edinstveno, da odpirajo vrata predsedniške palače. Ta je namreč edina na svetu, v kateri obiskovalci lahko osebno obiščejo pisarno predsednika in se z njim tudi pogovorijo. Po njegovih besedah je to znak velikega zaupanja.

Slovenija je, kot pravi, ena najbolj varnih držav na svetu. Ob tem je izrazil upanje, da taka tudi ostane. “V kolikor bo tako, bo mogoče nadaljevati procese gospodarskega in socialnega okrevanja ter bo vsak lahko čutil državo kot svojo domovino, kjer je dovolj prostora za vse,” je dejal Pahor. Predsednikova novoletna želja pa je bila, da bi lahko v Sloveniji prav zaradi varnosti bila vrata predsedniške palače na stežaj odprta tudi v prihodnje.

Kot je še dejal, je predsednikova dolžnost, da svoje državljane obišče v tovarnah, v občinah, v nevladnih organizacijah in podobno. Je pa velika čast, da si obiskovalci, še posebej na današnji praznik, vzamejo čas in oni obiščejo predsednika, je sklenil Pahor.

STA torej streže Pahorjevi asociaciji z dvojnim poudarkom: Slovenija je razmeroma varna, znak tega so odprta vrata v stavbo in še dodatno v pisarno predsednika – no, to je bolj znak njegovega zaupanja, verjetno. Še več, mi smo enkratni, kot »edina država na svetu«, ki to omogoča: kakor da bi se Pahor ne zavedal, da po njegovi zaslugi, oziroma nam je skromno to dejstvo zamolčal. Podobno je to storil še z enim: da namreč predsedniška palača običajno ni zasebna rezidenca, kjer nam vrata odpirajo družinski člani.

Po stavku, ki nas odpelje k izrekanju upanja za vse, ki bi lahko ostali v domovini, pa jim to ne uspeva, se novinar znova povrne k Pahorjevi novoletni želji (sic!), da bi ostala vrata predsedniške palače na stežaj odprta tudi v prihodnje. Ta emblem avtentičnega flirta z ljudstvom je, kot kaže slutiti, tudi varnostno vprašanje, vsaj malo neodvisno od njegove volje. Upati je, da ga bodo naslovniki uslišali, če bo Dedek Mraz zatajil.

Agencijska novica se nato prevesi še v laskanje: za Pahorja je velika čast, da ga obiščejo državljani: sicer on obiskuje njih, to je pač njegova dolžnost, pravi, a obisk pri njem je tako rekoč vrnjeni vljudnostni obisk tistih, s katerimi si itak »na ti«. Tako kot je on eden-izmed-nas, je lahko tudi kdorkoli med nami on, toda le za nekaj minut. Zato bo za vsak slučaj naslednje leto še enkrat kandidiral.

Prikupna narcisistična igra se seveda močno obrestuje v popularnosti in tudi obiskati predsedniško palačo je dogodek. Za mlade in stare. Marko Crnkovič, ki je s svojima mladima sinovoma obiskal predsednika, podrobno opisuje splošno navdušenje, ki prekaša zabavnost dogajanja v vrtcih, še pravi, očitno minuciozno domišljene, a še vedno spontane ceremonije, pospremljene z glasbenimi vložki, kjer vojaški orkester v predsedniški palači igra Življenje je lepo:

Odrasli se prerivamo s profesionalnimi fotografi in kamermani in zumiramo za svoje frocovje. Ampak ne preveč, da ne bi Pahor izpadel iz kadra.

Bilo je veliko bolj zabavno kot na zaključnih nastopih v vrtcu, čeprav so otroci tam nastopali v pomembnejših vlogah. Ko je konec komada, izbruhne vsesplošna evforija. Pahor in/ali njegovi adjutanti nas povabijo na ogled palače, hostese delijo otrokom čokoladne in vanilijeve lučke.

Zgolj majhna ideja: stavbo na Erjavčevi bi lahko počasi ustrezno preuredili, da se ne bi vsi stiskali okoli iste mize: v pritličju bi nekje dodali kavarno in otroški kotiček, v predsedniški trafiki bi prodajali balončke, sladoled in njegove fotke z avtogramom, v prvem nadstropju bi nato sledila dvorana za koncerte z resno glasbo in še ena za ostarele rokerje (»kutak za mlade nirvaniste«, bi dejal Crnkovič).

Ne dvomim, da bi glede na fotografske potrebe našli tudi kakšnega najemnika s foto opremo. V predsednikovi ovalni pisarni pa bi lahko zlatim ribicam delala družbo še priročna trgovinica za akvaristiko: da famozna Princeska prehitro ne pogine.

Vse to bi, skratka, izgubili, če bi se predsednik nenadoma moral iz varnosti odpovedati obiskom pri sebi in opisani svetovni edinstvenosti. Bodimo skupaj z njim malce hudomušni, ker je to bolje, kot da se žalimo; ja, varnostne dileme države so lahko največjega kalibra in prinašajo hudo stopnjo tveganja. Da bi predsednik republike kot vrhovni poveljnik obrambnih sil pomislil na kaj drugega, bi se več ne spodobilo. Pri nas so druge agende, vprašanja varnosti so bolj za Dedka Mraza.

pahor-obisk-palacaPredsednik v elementu: fotografija na strani predsednika republike, objavljena ob včerajšnjem prispevku

  • Share/Bookmark

Če ne bo Nemčija poskrbela za nas, je z nami konec

30.12.2016 ob 12:32

Po mnenju odgovornega urednika časnika Delo, Gregorja Knafelca, ki je danes spisal uvodnik z naslovom »Velike zgodbe 2017«, je Slovenija pač izgubila samostojnost in postala hlapčevska država. Če sem čisto odkrit, si ne znam razlagati nivojev resnosti in ironije v zapisanem. Prej bi se mi zdelo, da gospod misli strogo resno.

V slogovno in miselno raztresenem besedilu nas dan pred Božičem in Dnevom samostojnosti in enotnosti opomni, da smo povsem odvisnih od drugih. Oziroma skorajda roti, naj za našo samostojnost poskrbijo drugi, konkretno Nemčija:

Letos smo v Sloveniji praznovali 25. obletnico nastanka lastne države. V posebni izdaji slavnostnega Dela, ki je izšlo ob tem dogodku, je Delo na naslovnici zapisalo: »Po tisočih letih nemškega gospostva in 73 letih življenja v Jugoslaviji – Slovenija je samostojna.« Zdaj bi lahko zapisali: Še vedno smo samostojni, tako bo tudi v letu 2017, smo članica EU in upamo, da ima Nemčija načrt tudi za nas, kajti če ga nima, ne bo niti Evrope niti Slovenije.

delo-knafelc-upanje-nemcijaZaključni poudarek iz današnje kolumne odgovornega urednika Dela

Bojim se, da je intenca odgovornega urednika zastavljena resno, ne hudomušna, kot bi utegnil kdo sprva pomisliti. Se pravi: če Nemčija nima načrta za nas, smo gotovi. In podobno je konec z Evropo. Najbolje torej, da molimo k nemškim gospodarjem in se zaklinjamo na njihovo modrost.

Gospodu uredniku Dela, ki je moral pred kratkim razlagati, zakaj ima svoja podjetja v davčnih oazah in bi lahko zraven pojasnil tudi, kako to dejstvo vpliva na verodostojnost njegovega časopisa, ko gre za projekt Panamskih dokumentov, v katerem so sodelovali tudi novinarji Dela, z njegovim licitiranjem nemške pomoči, pravzaprav kar »nemškega načrta za nas«, spet ne moremo priznati kakšne posebne konsistence. Kajti če se priklanja nemškemu programu za Slovenijo, karkoli že ta vsebuje, se bo težko v istim sapi poklonil naši samostojnosti; njegovo pojasnilo »še vedno smo samostojni« zato izzveni skrajno bizarno, ko ga poskuša kar v istem stavku kombinirati z aklamacijo tujih načrtov, ki nas lahko edini rešijo pred propadom. Brez njih pač ne bo Slovenije.

Kot kaže, se Delo poslavlja od tega leta z enim najbolj politično frapantnih novinarskih stališč, kar smo jih lahko prebrali letos v domačem tisku.

Več:

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

knafelc-velike-zgodbeGregor Knafelc o vlečnih konjih in velikih kalibrih

  • Share/Bookmark

TV cinizem: od reklam za petarde do groze amputiranih rok

21.12.2016 ob 18:43

Ne more biti dvoma, dogaja se nam vrhunski cinizem: TV Slovenija nam ob 18.59 pred uvodno špico servira reklamo za pirotehniko ob odštevajoči uri, ki nas bo vpeljala v osrednji dnevnik, čez nekaj minut, dobesedno, pa dramatično, ob vseh grafično nazornih posnetkih, poroča o dveh raztrganih in kasneje amputiranih rokah nesrečnega otroka. Eni izmed novic dneva.

dnevnik-piromarket-hamexTV Dnevnik, 20.12.16: tik pred prispevkom o amputiranih rokah (Foto: Tanja Radujković)

Piše se 20. december 2016. Zgodba se ponovi čez nekaj ur: tik pred začetkom Odmevov. Znova ura in spet isti logotip z reklamo za podjetje, ki prodaja pirotehniko. Ena od glavnih tem, lahko uganemo, je čez nekaj minut znova nesrečno rokovanje s pirotehničnimi sredstvi. Nadaljevanje in širitev zgodbe iz osrednjega dnevnika.

Kaj je torej poslanstvo javnega zavoda, ko gre za oglase te sorte? Mar ni nikogar na javni radioteleviziji, ki bi zmogel temeljni premislek, kako naj naročnik oz. plačnik RTV prispevka v tem ne odkriva sprevrženega dejanja, ko nam v isti sapi moralizirajo, kako hudo nevarno je opletanje s petardami, če o trpljenju naših hišnih ljubljenčkov niti ne govorimo, v isti sapi pa nam jih z veseljem prodajajo v edini reklami, vezani na začetek osrednje informativne oddaje?

Mar res poznamo resne televizijske hiše, kjer bi nam, če le malce karikiram, med informativnim programom govorili o grozljivih posledicah uporabe hladnega orožja, med reklamnimi bloki pa bi ga hladnokrvno tržili oziroma to omogočali?

Ne le to, dodatni cinizem je naslednji: na dan, ko mediji hektično, največkrat v funkciji pedagoškega svarila, množično objavljano eksplicitne fotografije po uporabi petard amputiranih udov in razmesarjenih rok – vsaj tistega, kar je od njih ostalo – se nam dogaja večno vračanje istega.

piromarket-odmevi-20-12-1620.12.16: začenjajo se Odmevi. Spet z reklamo in spet s prispevkom o nevarnostih pirotehnike.

Piše se leto 2007. Kot vsako. Takrat sem še v funkciji člana Programskega sveta opozoril na po moje nedopustno oglaševanje pirotehnike. Povsem ista zgodba, isti podjetje, isti okoren logotip, vse isto.

Moje vprašanje vodstvu RTV Slovenija ni ostalo brez njegovega odgovora, je pa ta bil mlačen in zavračujoč: z reklamiranjem pirotehnike je menda vse v najlepšem redu. Tudi takrat, ko poklicna merila izrecno velevajo, da oglasna sporočila, namenjena otrokom, ne smejo vsebovati ničesar, kar bi lahko ogrožalo njihovo zdravje, varnosti in vzgojo.

Sprašujem se, torej devet let kasneje, kakšen smisel ima reklamiranje pirotehnike v trenutku, ko je večina minutaže informativnega programa posvečena svarilom pred njihovo uporabo, v času, ko se poroča o tragičnih, mesarsko obarvanih dogodkih in ko žal ni mogoče uiti občutku, da tovrstna sporočila pač ne morejo biti izrečena z ustrezno odgovornostjo in resnostjo.

Kot sem ugotavljal v pismu leta 2007, se v družbeni klimi, kjer je splošno sprejeto mnenje o nevarnosti in odvečnosti pirotehnike ali ko tečejo preventivne akcije policije in drugih institucij za njeno zmanjševanje uporabe, na javnem zavodu, kakršna je radiotelevizija, te pač ne spodobi oglaševati, če res želi ščititi in varovati zdravje državljanov in še zlasti otrok.

Pismo z vprašanjem vodstvu RTV Slovenija, 17. december 2007, tista leta, kot moja istovrstna druga, poslano vsem medijem, a brez odmeva:

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede oglaševanja pirotehnike v času pred Dnevnikom in Odmevi

Spoštovani,

RTV Slovenija je v času zadnjega tedna (10. 12. 2007 – 15. 12. 2007 – točnejših podatkov nisem mogel preveriti) večkrat predvajala oglas za nakup pirotehničnih sredstev v najavah Dnevnika in Odmevi (prikazanih v pasici ob uri, pripenjam fotografijo). Oglas vsebuje napis:

Pirotehnika

Ognjemeti

HAMEX

http://www.peromarket.com

Oglaševanje nakupa pirotehnike je sporno z več vidikov.

Prvič, čas oglaševanja, uporaba in prodaja: kot smo lahko prebrali tudi na spletni strani MMC RTVS (naslov je: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=8&c_id=160207I), je uporaba pirotehničnih sredstev dovoljena od 26. decembra do 2. januarja, njihova prodaja pa od 19. do 31. decembra. Nenavadno je, da RTVS ponuja oglas za nakupi pirotehnike v času, ko nista dovoljena ne uporaba ne prodaja!

Drugič, programski standardi RTVS pravijo naslednje: RTV oblikuje svojo podobo tudi s plačanimi oglasi, zato uvršča v program le sporočila, ki so v skladu z zakonom, etičnimi merili, ki jih določajo Kodeks oglaševanja, Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija ter meje dobre okusa, jezikovne kultiviranosti in programski kontekst.

Poklicna merila glede oglaševanja pravijo naslednje:

  1. Posebna skrb velja oglasnim sporočilom, namenjenim otrokom, vsebovati ne smejo ničesar, kar bi lahko ogrožalo njihovo zdravje, varnosti in vzgojo (člen 19.1).
  2. Služba za trženje programov RTVS mora zavrniti izvedbo naročila v teh primerih:

– če vsebina oglasnega sporočila ni v skladu z zakonskimi omejitvami;

– če oglas ni v skladu s programskimi načeli RTVS;

– če oglas ni v skladu z veljavno zakonodajo in Kodeksom oglaševanja v Sloveniji;

– če oglas neposredno nagovarja otroke k nakupu (vse člen 19.2).

Predlagam, da vodstvo RTVS presodi, ali je bila izbira in uvrstitev takšnega oglasa v reklamni prostor v navedenem času pravilna, skladna z internimi pravili in programskimi načeli. Oglas, ki v času, ko nista dovoljena ne prodaja ne uporaba pirotehničnih sredstev, v osrednjem času pred Dnevnikom nagovarja kupce, seveda tudi potencialno otroke, k nakupu petard, raket in drugih priotehničnih pripomočkov, še zlasti v družbeni klimi, kjer je splošno sprejeto mnenje o njihovi nevarnosti in ko tečejo preventivne akcije policije in drugih institucij za zmanjševanje uporabe pirotehnike, po mnenju podpisanega ni primeren za oglaševanje na javnem zavodu, ki mora ščititi interese javnosti, nenazadnje tudi otrok, med drugim tudi njihovo zdravje.

Priloga: fotografija oglasa

oglasevanje-pirotehnike-na-rtv-slikaTV Dnevnik leta 2007: nekateri oglaševalci so očitno abonirani cela desetletja.

  • Share/Bookmark

Eugenija Carl laže, krade in bolhe jé: portal Ekoper in napadi na novinarje

21.12.2016 ob 18:42

Povejmo naravnost: v odioznem slovenskem medijskem kozmosu po vsem sodeč trenutno ne obstaja nobena novinarka, ki bi bila deležna toliko javnih zasmehovanj, seksističnih nizkotnosti in osebnih žaljivk, kot jih je Eugenija Carl. Novinarka TV Slovenija zanesljivo ni edina, vendar ne poznam nobene druge, ki bi se lahko v tem neslavnem rekordu z njo merila, ko govorimo o medijskih zapisih. Se pravi: novinarja o novinarju.

Tvegajmo drzno hipotezo: sramotni Janšev tvit o »medijski prostitutki za 30 evrov«, ki ga je bila deležna s svojo kolegico, je v resnici že precej časa dobival krila, bil je simptom nekih širših razmer legitimacije žalitev in osebnih diskreditacij v povračilo za njeno novinarsko delo. Izjemno pomenljivo je spoznanje, da ji pri tem nihče ni posebej priskočil na pomoč – še huje, diskreditatorje novinarske kolegice in kolegi raje naravnost ujčkajo in reklamirajo. Pa poglejmo.

Ekoper in manire iz banana republik

Obstaja medijsko mesto, ki je verjetno prekašalo vse novinarske standarde, ki jih poskuša dolga leta skrbno negovati in razvijati konglomerat različnih Janševih medijskih satelitov. Imenuje se Ekoper (ekoper.si). Njegov odgovorni urednik je Sebastjan Jeretič.

ekoper-kolofon-jeretic-novaIzsek kolofona iz vstopne strani portala Ekoper

Če Eugenijo Carl javnost pozna kot neizprosno novinarko TV Slovenija in tudi kot »Slovenko leta«, saj že leta razgalja nečednosti koprske občine in njenega župana Borisa Popoviča, Univerze na Primorskem in rektorja dr. Dragana Marušiča, dogajanja v FC Koper in drugod, je Jeretič javnosti znan kot nekdanji svetovalec Boruta Pahorja in član SD, proti kateri se je kasneje obrnil, ustanovil podjetje za odnose z javnostmi in lobiranje Nevro PR, na koncu pa pristal v službi kot Popovičev svetovalec za komuniciranje in se npr. podal še na pot kandidata za župana mesta Piran. Vmes je spremenil svoja politična stališča, začel npr. zagovarjati lustracijo in nedavno Donalda Trumpa, o beguncih pa ima seveda rezervirano mnenje.

V medijskih vabilih največkrat nastopa pod znamko političnega analitika. Primer: v preteklih tednih ga je Slavko Bobovnik dva dni zapored gostil v Odmevih ob ameriških predsedniških volitvah, Večer mu je nekaj dni nazaj objavil kolumno in isti dan je znova nastopil v Odmevih. Obenem je »lobist in piarovec«, kot ga uvaja njegov dober kolega Bojan Požar; ob tem je zanimivo in povedno, da nam nacionalka za politične komentatorje nenehno servira prav lobiste, najbrž zaradi finega občutka biti v družbi banana republik in bogatejše bere novinarskih nagrad watchdog.

Predvidljivo je novinarka Carlova zaradi razkrivanja rabot padla v nemilost pri koprskem županu, nato pa tudi pri Jeretiču samem. V prispevku iz leta 2013 je zanj zapisala, da je »s koprskim županom podpisal pogodbo za komunikacijsko svetovanje koprski občini, hkrati pa je od dveh javnih podjetij občine Koper dobival še mesečni pavšal. Kolikšni so bili zneski, javnosti nikoli ni želel izdati, češ da gre za poslovno skrivnost.« Podobno je kritično pisala o nekaterih njegovih manipulacijah, v članku »Popovičev svetovalec ujet na laži« pa poročala o njegovi laži glede javne objave policijskih prisluhov iz sojenja županu Borisu Popoviču in hkrati kot ena redkih problematizirala tudi delovanje portala Ekoper; poimenovala ga je »občinski portal za županovo resnico«.

carl-trhle-noge-ekoperKlasičen primerek zapisa na portalu Ekoper z napadom na novinarko

Skoraj milijon evrov v šestih letih

In res, ne poznam nobenega drugega medija v Sloveniji, ki bi svoje poslanstvo tako premočrtno razumel in tudi izpolnjeval v smeri zaščite lika in dela posameznega politika, kot to počne Jeretič s svojim. Gre za skorajda zaseben portal s prepoznavnimi besedili v obrambo župana Popoviča, ki ga izdaja Multimedijski center Vizija: ta je le od koprske občine po podatkih Erarja od junija 2010 do danes prejel 938.079,61 evrov, počasi se torej bliža enemu milijonu. V povprečju je potemtakem občina za delovanje portala mesečno namenila nekaj čez 12.000 evrov na mesec. Med najbolj priljubljenimi tarčami osebnih napadov portala sta ob Eugeniji Carl še notarka Polka Bošković in sodnica Meri Mikac, motiv zapisov je znova enako prepoznaven: tako ali drugače sta trn v peti koprskemu županu.

multimedijski-center-vizija-erarKPK-jev Erar pokaže skupni znesek nakazil Multimedijskemu centru Vizija

Mačizem in razprava o telesnih atributih

Članki na Ekoper.si so običajno podpisani z inicialkama, v zadnjem času so pridobili novo moč, kolumnista Romana Vodeba. Hiberbolični naslovi, slabšalne in čustveno zaznamovane besede, personalizacija, emocionalna potenca, dramatizacija in negativizem kar bruhajo iz besedil. Novinarki Carlovi je, kot rečeno, odmerjena nenavadno velika pozornost, na portalu je nenehno zasmehovana z žalitvenimi izrazi, kot so »samooklicana raziskovalna novinarka, katere domet ne seže izven meja naše države«, ni jim težko deliti seksističnih spolnih nasvetov v drugi osebi, kot je tale:

»Morda malo več gledaš Andyja in podobne mlade fante, kajti čas, ko so mladi fantje gledali tebe, je že zdavnaj minil«.

Ker novinarka toži koprskega župana zaradi razžalitve, je portal poln upravičevanj in namigov o njenih prsih, kot je tale:

»Se ne sme govoriti o prsih neke ženske, sploh ne razumem? Zakaj ne bi smel pohvaliti žensko, če je treba? Zaradi tega, ker sem pohvalil, bi moral v zapor?«

Če odštejemo primitivne seksizme, mačizme in namige na zasebno življenje, ki se jih odgovorni urednik ne brani, nasprotno, je argumentacija na trenutke osupljiva:

»In če primerjamo prihodke Andyja Bare samo iz naslova enega nogometaša (Bara namreč zastopa zelo veliko mednarodno uveljavljenih nogometašev) s prihodki Eugenije Carl, Roka Maverja in podobnih pljuvačev v Sloveniji, potem je vsaka razlaga, kdo je tu pametnejši, popolnoma odveč«.

Velecenjena in nezmotljiva

Naj navedem dva primera značilnega diskurza iz novinarskih zapisov, katerih motivacijski pristop je klasičen osebno-diskreditacijski in zasmehovalen, požlahtnjen s tako rekoč osebno nevromarketinško noto. V njih se ne le smeši in žali novinarko, temveč se jo tudi provocira skupaj s javno televizijo:

Česa vse ne bi naredila nekdanja Slovenka leta, samooklicana resnicoljubna, poštena in objektivna novinarka javnega državnega zavoda RTV Slovenija Eugenija Carl, da ne bi koprskemu županu Borisu Popoviču zagotovila mesta v osrednji informativni oddaji Dnevnik.

(…)

Le kaj bo velecenjena, nezmotljiva javna uslužbenka RTV servisa porekla zdaj, ko se je župan Boris Popovič odločil, da bo pravega direktorja Komunale Koper poiskal z javnim razpisom in s tem očitno ugodil tudi njenim željam? Bomo videli, ali bo ta novica tudi našla mesto v osrednjem dnevniku. Pustimo se presenetiti.

Posebnost portala je, kot smo videli, da želi novinarko smešiti že skozi familiarno naslavljanje z imenom – podobno kot Janševi govorijo o Milanu iz Murgel. Nenehna podtikanja so uporabljena v frazah, kot je omenjanje »Eugenijinega prijatelja famoznega nadžupana Pirana«. Poglejmo si nekaj naslovov, v katerih kar mrgoli tabloidnih eksklamacij in insinuacij:

Eugenija in podobni naj si za začetek preberejo današnji Večernji list

Eugenijine trhle noge

Eugeniji Carl se ne bodo uresničile želje po propadu koprskega nogometa

Eugenija Carl in njeno aferaštvo na račun MOK za vsako ceno

Župan Popovič odgovarja Carlovi: »Zakon je za vse enak!«

VIDEO: Sebastjan Jeretič: »Definitivno sem žrtev novinarke Eugenije Carl!«

Pojasnilo glede na RTV prispevek Evgenije Carl – Komunala sponzorira nogometni Klub

Novinarka naj bi zaradi županovih pohval doživljala duševno stisko

ekoper-slovenka-leta-izsekProtinapad je najboljša obramba: Ekoper postavlja vprašanja Carlovi, kako je prišla do naziva Slovenka leta

Komunikacijski podn ali Eugenija bolhe žre

Drži, da odnos do novinarke ni zvezan le s portalom Ekoper. Občinsko komunikacijsko svetovanje tudi sicer proizvaja najbolj neznosne oblike odnosa in dialoga z novinarji. Naj citiram zapis, ki sem ga pridobil in nosi datum 15. september 2016; v subjektu je zapisano »Izjava za javnost župana Borisa Popoviča glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper« in se morda nanaša na vprašanje iste novinarke. Tu je celotna vsebina odgovora, poslanega z naslova pr@koper.si:

Spoštovani,

pošiljamo izjavo za javnost župana Mestne občine Koper Borisa Popovič glede aktualnega dogajanja okrog FC Luke Koper.

»Eugenija Carl spet laže, krade, bolhe je.«

Lep pozdrav,

PR MOK

Četudi je bil odgovor poslan na široke adreme novinarjev, je ostal znova z njihovim molkom in neobravnavo legitimiran. Diskreditacije te vrste so očitno normalen pojav, komunikacijski slog pa spričevalo, ki mu v evropski praksi verjetno ni para. Popovič je sicer že pred leti novinarko Barbaro Verdnik javno označeval z izrazi verbalnega mobinga, zanjo je dejal, da je »psihič in punca, ki je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov«, novinarko Petro Vidrih pa za »lezbijko, ljubico in piarovko bivše izolske županje, ki rada popiva«.

Biti žrtev: primitivci in provincialisti

Stavek »Eugenija Carl spet laže, krade, bolhe je« očitno emblematično predstavlja vso komunikacijsko strategijo, ki jo premorejo županovi svetovalci. A ne le to, v svojem mediju Jeretiču ni težko objavljati slavospevov na svoj račun, ko se poda na pot kandidature za piranskega župana, kot mu ni bilo odveč storiti še marsičesa, denimo leta 2014 biti udeležen v incidentu domnevnega fizičnega napada na Borisa Popoviča, ki ga je sam pripisal nemudoma in pričakovano pripisal »primitivcem iz občinstva župana Pirana Petra Bossmana«. Kakšno naključje, konkurentu na volitvah.

Na portalu občasno hvalijo podporo njemu s pesmijo, spet v drugem prispevku na svojem portalu se razglaša za »žrtev Eugenije Carl« in v video nagovoru pojasnjuje, da ga je novinarka s svojim poročanjem prizadela. Ob svojem županskem programu je Popovičev svetovalec uspel žaliti tudi druge novinarje na javni radioteleviziji, Edija Mavsarja je poimenoval kar »provincialni novinar RTV Slovenija«.

jeretic-pesem-ekoperZapis iz časa županske kampanje: odgovorni urednik piše o samem sebi

Novinarska nesolidarnost ali kako ravnajo kolegi

Društvo novinarjev se fenomena »Ekoper« preprosto še ni lotilo, navzlic njegovi dolgotrajnosti. Tudi ne poznam novinarja, ki bi v svojem avtorskem zapisu opozoril na diskreditacijske poteze proti novinarki. Preseneča ne samo, da ga novinarska združenja močno tolerirajo, ampak da posamezni uredniki protagonista celo nagrajujejo. Toda stvar je po svoje logična: novinarji seveda ne morejo kaj slabega napisati o vlogi Jeretiča v koprski občini ali širše. Ker kako naj potem svojim gledalcem, bralcem in poslušalcem pojasnijo, da je njihov stalni politični analitik v studiu in kolumnist? Kako naj Matija Stepišnik, Vanessa Čokl, Nada Lavrič, Mojca Pašek Šetinc, Slavko Bobovnik in Rosvita Pesek, da ne naštevam dalje, še ohranijo verodostojnost svojega gosta? Ker je ne morejo. Obenem se implicitno, želeli ali ne, posmehujejo raziskovalnem delu svoje novinarske kolegice.

Predstavljajmo si za trenutek, da bi zgoraj našteti raje povabili omenjenega političnega analitika, da jim pojasni delovanje svojega portala v luči novinarskih načel. Ne, to se res ne more zgoditi! NČR je sicer obravnaval dve pritožbi v letošnjem letu, prvo 5. februarja in drugo 11. junija, na pobudo oškodovane notarke Polke Boškovič, ki je v zapisih o sebi prepoznala kršitve kodeksa. V prvem primeru razsodišču Jeretič sploh ni odgovoril, a je bil spoznan za krivega, v drugem primeru je bil oproščen, ker je sicer portal svoji stalni tarči, Boškovičevo in sodnico Meri Mikac, opisal »zgolj« skozi prvoaprilsko šalo oziroma na satiričen način: članek je bil najbrž premišljeno objavljen na 1. april.

meri-mikac-ekoper-sladka-meriKako smešiti koprsko sodnico Meri Mikac, ki je trn v peti župana: izsek iz članka

Za ene reklamni pano, za druge ponižanje

Situacija, v kateri je novinar dvakrat ponižan, sprva kot žrtev novinarskih diskreditacij politikov in njihovih svetovalcev ali odgovornih urednikov medijev, nato pa mora preživljati še nočno moro promocije tistih, katerih tarča je postal, prinaša dvojno bolečino za vpletene. Za vse druge, manj neposredno involvirane, ostaneta nedoumljivi šok in začudenje, ki se porajata ob zavedanju, da si novinarski ceh kar sam mazohistično proizvaja bolečino.

Zato mora nujno ostati takole: za Jeretiča velik reklamni pano, za Carlovo pa itak vemo, da je medijska prostitutka za 30 evrov z zvodnikom Milanom. Ko temu razvpitemu tvitu Janeza Janše prikimajo tvoji novinarski kolegi, potem veš, da domača scena pljune čez tovarištvo, novinarsko dostojanstvo in obenem vse profesionalne standarde.

Več:

Sikajoči politiki med novinarskimi psihiči

Kako na tretjem z Mišičem rajcajo novinarje

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

jereti-zrtev-carl-ekoperOdgovorni urednik Jeretič verjame, da je žrtev novinarke

ekoper-morda-vas-bo-zanimalo-rubrikaKlasična podoba portala z izbranimi tarčami

  • Share/Bookmark

Jelinčičeva puška in sovražni govor

21.12.2016 ob 18:42

V podnaslovu poudarjena asociacija na Zmaga Jelinčiča, grafično poudarjena s fotografijo, ki jasno namiguje, kaj je treba storiti, sodi v dosjeje medijske (re)produkcije sovražnega govora, nedvomno.

reporter-jelincic-puska

Kaj se je zgodilo? Jelinčič je vznemirjen nad medvrstniškim nasiljem v šoli, ki jo obiskujejo tudi njegove hčere in kjer sošolci domnevno grobo otipavajo sošolke. Jelinčič in nato novinar sta uspela združeno zgraditi jasno asociacijo med tovrstnim nasiljem kot »posledico vzgoje« tistih, ki po političnih predpisih dopuščajo, da naše »otroke vzgajajo lezbijke, pedri in razni zagovorniki teorije spola« – kar pomeni, da je prvi LGBT skupnost in zagovornike njenih pravic stigmatiziral kot krivce za nasilno obnašanje otrok:

Za Reporter je Zmago Jelinčič povedal, da je vse to posledica vzgoje, ki jo je Slovencem najprej vsilila LDS, zdaj to izvaja SMC. Prišlo je do tega, da otroke vzgajajo lezbijke, pedri in razni zagovorniki teorije spola. »Samo poglejte, kaj je izjavil diamantni maturant. Da je on feminist. Mu bom dal, ja. Tista šola, ki mu je dala ta naziv, je pol hudiča vredna, njihovim učiteljem biologije bi morali vzeti nazive, mulca pa dobro sklofutati,« je še dejal Jelinčič Plemeniti in dodal, da nekateri učenci v šole že jemljejo nože, da se lahko obranijo nasilnežev.

Poudarek o tem, kdo je kriv za vzgojo, je podvojen še v podnaslovu, vključno s strankarsko etiologijo,  v naslovu pa kraljuje grožnja, v ilustracijo njene realnosti ji je pridodana fotografijo s puško oboroženega bivšega politika, ki se po lastnih besedah pripravlja na comeback.

Vse ostalo je medijska postprodukcija z namenom povečanja učinka strahu pred lezbijkami in pedri, nato pa še sugestivnosti, kaj početi s takimi: z njimi obračunati, po možnosti s hladnim orožjem – za ta del Jelinčič, izbiro fotografije torej, sam sicer ni odgovoren. Za uporabljene opise in besede pač je. Ne sicer nujno, da bi uporabil orožje, kajti diamantnemu maturantu Svitu Komelu bi namenil kar fizično nasilje: dobro ga je treba namlatiti po tistem, ko smo opravili z učitelji in jim odvzeli profesorske titule – karkoli že to je. In še ideološka podstat mlatenja: kam smo prišli, da danes že dijaki poskušajo zagovarjati feminizem?

Mediji, novinarji, civilna družba? Tiho, zaenkrat.

  • Share/Bookmark

O Kolektorju pa raje nič

21.12.2016 ob 18:41

O tem, kako novinarski psi čuvaji neradi ali sploh ne poročajo o svojih lastnikih, sem že nekajkrat pribeležil svoja opažanja. Sploh takrat, ko gre za zanje neprijetne novice, osebno življenje ali težave v njihovih podjetjih.

Včasih se celo odločijo svojega lastnika braniti: recimo Slovenske novice v primeru obtožb na račun Stojana Petriča. Ta gospodarstvenik, ki stoji za nakupom Dela, nekdanji prvi mož idrijskega koncerna Kolektor, je kasneje postal tudi oseba, ki ga je preiskoval Nacionalni preiskovalni urad. Hkrati je postal predsednik nadzornega sveta FMR, tiste družbe, ki je kupila časopisno podjetje Delo.

Za mesečno plačo 600 evrov

Zadnja zgodba je tej podobna. Primorske novice so 2. decembra pisale o pismu, ki so ga podpisali zaposleni v štirih enotah koncerna Kolektor (Divizija A in B, Vleka, Orodjarne, invalidske družbe Ascom), v katerem zahtevajo izboljšanje neznosnih razmer: dvig minimalnih plač, boljšo organiziranost v proizvodnji in odpravo slabih odnosov.

primorske-kolektorČlanek v Primorskih novicah, ki ga je isti dan povzela še STA

Pričakovali smo, da se bodo novinarji o razmerah v Kolektorju razpisali,  morda ne ravno pri Delu in Slovenskih novicah, kot smo lahko slutili. A se niso. Slovenska tiskovna agencija je nato isti dan na kratko poročala o napetih razmerah v podjetju in tem, da delavci štirih enot idrijskega podjetja zahtevajo povečanja minimalnih plač in izboljšanje ostalih razmer. A tudi ta objava ni delovala motivacijsko za odjemnike nacionalnega servisa. Pri agenciji navajajo pismo, iz katerega izhaja, da imajo zaposleni v nasprotju s kolektivnimi pogodbami zamrznjeno napredovanje, da so študentje na uro plačani bolje kot delavci z več desetletno delovno dobo, še slabše od njih pa preko agencij najeti delavci:

»Ko seštejemo vse dodatke – delovno dobo, podaljšan delovni čas, je mesečna plača 600 evrov in nekaj drobiža neto,« pišejo ob zahtevi za dvig najnižjih plač, še navajajo Primorske novice.

STA prinaša še dodatno informacijo o odzivu predsednika uprave skupine Radovana Bolke o tem, da pri njih teče »socialni dialog«. Presenetljivo je objavljenih informacij s strani vodstva Kolektorja celo več kot začetnih podatkov o zahtevah delavcev: poudarjajo, da pripravljajo tudi novo podjetniško kolektivno pogodbo, ki bo urejala pravice in dolžnosti delodajalcev in zaposlenih, da se bodo dogovorili glede višine dviga plače na osnovi poslovnih rezultatov, stopnje inflacije in dviga produktivnosti, da kot vedno pričakujejo konstruktivne pogovore, katerih rezultat bo dogovor v obojestransko zadovoljstvo, da si želijo uspešnega medsebojnega sodelovanje pri doseganju začrtanih planov in da bodo potek pogajanj poskušali čim bolj pospešiti.

sta-kolektorVest o dogajanju v Kolektorju na STA

Udinjanje lastnikom

O novici je z nekaj zamude poročal še tednik Reporter pod naslovom »Sužnji tajkuna Petriča: Blišč in beda idrijskega Kolektorja« – 11. decembra. Zabeljena poanta članka: Petričev Kolektor ima na desetine milijonov dobička, njegovi delavci pa garajo za bedno plačilo. Medtem ko se največji lastnik skupine Kolektor Stojan Petrič baha, da se kopajo v denarju, del njihovih zaposlenih opozarja, da z vsemi dodatki in podaljšanim delovnim časom komaj presežejo 600 evrov neto plače:

»Med zaposlenimi so posamezniki, ki dobijo mesečno plačo pod minimalnim izplačilom, ostanek krije država. Kako je to mogoče? Ko seštejemo vse dodatke (delovna doba, popoldanski delovni čas, podaljšan delovni čas) je mesečna plača okoli 600 evrov in nekaj drobiža neto.«

Udinjanje lastnikom seveda ni nov vzorec obnašanja novinarjev in urednikov, prej nasprotno. Nove oblike vedenja psov čuvajev zajemajo, kot denimo v primeru Večera, interesno zanimanje za zabavne vsebine in turizem, kar je z novimi lastniki postalo del tržnih in piarovskih agend, ko se neka medijska hiša razvija ne v smeri kritičnega raziskovalnega akterja in servisa javnosti, temveč tudi organizatorja in promotorja dogodkov, ki z osnovno dejavnostjo novinarjev na noben način niso več povezani.

Pri nas novinarje z lahkoto kupimo

Še na nek drugačen način zabavni so lahko učinki, kot v primeru Dela in Dnevnika, kadar se novinarji ene in druge medijske hiše posvečajo recipročno lastnikom drugega medija in njegovim rabotam, svojim pa ne:

Pri Delu so Petanovim težavam namenili prispevek na prvi in še četrti strani, z grafiko vred, pri Dnevniku so jih zamolčali. Novinarska poročila so objavili še RTV SLO, Svet24, Siol, Finance in še nekateri. Kot rečeno, smo priča skorajda nekakšni lažni novinarski in uredniški recipročnosti: mi se bomo ukvarjali z vašim lastnikom, vi pa se ukvarjajte z našim.

Nekaj lepe tradicije v tej smeri že imamo. Kot je nekoč dejal Émile Lahoud, libanonski general, politik in celo predsednik svoje države: »Saj veste, v teh krajih z lahkoto kupimo novinarje.« No, to.

Več:

Slovenske novice branijo svojega lastnika

Recipročno selektivno novinarstvo: Delo in Dnevnik raje ne o svojih lastnikih

Kako se Večerovi novinarji z lastnikom pogovarjajo o prihodnosti

  • Share/Bookmark

Predsednik trola, mediji sponzorirajo

21.12.2016 ob 18:40

Nepričakovana regresija je, če se pri POP TV sprašujejo o tem, ali je predsednik Pahor znova prestopil mejo spoštljivega, svojo predsedniško funkcijo pa banaliziral. In še večja in bolj mizerna intelektualna regresija je, ko predsednik takšno ravnanje prizna, češ dajmo se šaliti:

Je Pahor s tem dokončno prestopil mejo dostojnega in banaliziral predsedniško funkcijo? Ali pa gre za dobro premišljeno strategijo, kako z novimi prijemi nagovarjati mlade bodoče volivce? »Bolje, da se šalimo, kot da se žalimo,« je odgovoril predsednik.

Stvar je seveda resnejša: predsednik svojo funkcijo banalizira in profanizira ves čas svoje kampanje in nato mandata: njegov mandat dejansko je postal, v čisti substancialni obliki, zgolj neposrečena, a verjetno uspešna kampanja za naslednji mandat. Postal je prvi politik v republiki Sloveniji, ki med kampanjo in izvedbo mandata ne dela razlike: zato, ker je politično delo v mandatu zreduciral na zgolj kampanjo. Povejmo tole zgoščeno: vse, kar bo ostalo po tem njegovem mandatu, bo zgolj ena sama samcata piarovska reklama zase: bedna, trolasta, žaljiva, neumna, »bolje, da se šalimo, kot resno delamo« varianta gangnam style.

pahor-domotozje-kairoZnamenita samopromocija domotožnega predsednika, ki je porodila #boruting

Od flirt-populizma do trol-populizma

Sam POP TV je uspešno pomagati banalizirati to funkcijo, spomnimo se  Pahorjeve udeležbe v oddaj Na žaru in vsega zabavnega cirkusa, ki ga je ob tem na svoje veliko veselje sprožal. Za predsednikom zato ostajajo le še sledi neznosnega trolanja v takšni in drugačni obliki, nekontrolirani flirt z ljudstvom na vseh nivojih in vseh starostnih skupin, vseh političnih opredelitev, skratka flirtajoči populizem. Takšnega zabavljaškega tipa, da bi se sramoval že intelektualno bolj zresnjen pubertetnik, kaj šele prvi državnik.

Pahor je dejansko uspel trolanje obrniti na glavo: v običajnih praksah o politikih trolajo državljani, pri nas pa za ljudstvo trola kar predsednik republike pod pretvezo, da se je fino šaliti, ne žaliti. Ker kakšne tragedije in stiske ljudi neki, kakšne politične dileme vendar, časi so res nadvse špasni.

pahor-instagram-cevljiPahor na svojem Instagramu pri ogledu damskih čeveljcev

Kampanja, ki se ni končala

Zato se ni mogoče strinjati z Dejanom Verčičem, ki je v zgoraj citiranem prispevku povedal, da se je za Pahorja predsedniška kampanja za leto 2017 že začela. Ne, nikoli se ni končala – dobesedno. Kar je najhuje ob tem, je spoznanje o veliki servilnosti domačih medijev v tem trol-populističnem širjenju maloumnih domislic. Odsotnost napora, kaj šele mišljenja.

Celo takrat, ko se socialna omrežja spomnijo smešiti gospoda predsednika znotraj akcije #boruting, se mimogrede zgodi, da takšno gesto medijski sponzorji, včasih so to dobesedno, prikažejo kot nadvse simpatično in dobrohotno gesto vrlega državnika.

Če je Pahor pred meseci pod medijskim pokroviteljstvom STA skrbi za naše telesno zdravje, nas po novem prepričujejo, da trenutno zgolj prijazno vežba naše obrazne mišice in skrbi za dobro voljo našega duha. Da ne bo pomote, oni to mislijo resno!

pahor-boruting-moski-svetMoški svet o posebnem poslanstvu in predsedniških funkcijah

Kdo ustvarja idealne pogoje za razcvet korupcije?

Več sogovorcev je pritrdilo zdaj že zimzeleni, čeprav nekoliko konspiratološko zveneči oceni, da je politika na čelo KPK nastavila nekoga, za katerega je točno vedela, da ne bo imel bodisi želje bodisi ne znanj, da se spopade s korupcijo. In da takšen status quo vsem glavnim igralcem v koruptivnih veseloigrah najbolj godi. Sploh je iz trte izvita teza, da so za stanje na KPK krive »notranje razmere«, spori in nek osebnostni faktor: če bi to odpravili, bi komisija buhtela od produktivnosti. Ne drži, seveda. Če upoštevamo dejstvo, na katerega opozarja namestnica Alma M. Sedlar, ki pravi, da je deležna pritiskov in onemogočanja svojega dela, je lahko ta misel zelo pristransko motivirana presoja ravno tistih, ki jim stanje indolence in pasivnosti komisije ustreza.

Velja spomniti, da je Sedlarjeva neštetokrat opozorila predsednika republike na nevzdržno stanje na sedežu KPK, a bila deležna ignorance. Na koncu je sama zaključila, da Pahorju po vsem sodeč ni do tega, da bi Štefanecu karkoli očital.

sedlar-pahor-kpk-primorskeSedlarjeva v Primorskih novicah o neodzivnosti Pahorja

Vanja Kovač je v včerajšnjem Tedniku izrekla skoraj kultni stavek, povezan z razumevanjem stanja na KPK: »Štefanec ima mandat do marca leta 2020. Do takrat ima torej korupcija idealne pogoje za še večji razcvet, če se ne bo kaj korenito spremenilo.«  Že, ampak kdo je imenoval Štefaneca na to funkcijo? Tisti, ki ostaja vsa ta leta gluh in nem za vsa opozorila in jih zavrača: taisti predsednik republike.

Namesto tega se v vmesnem času gospod najraje dnevno zabava s trolanjem in recimo ogleduje po čeveljcih dam in damic, ki jih mora nujno deliti z nami. Zato velja stavek novinarke dopolniti takole: »Predsednik ima mandat do naslednjega leta in nato verjetno še enega. Do takrat ima torej korupcija idealne pogoje za še večji razcvet, če se ne bo kaj korenito spremenilo.«

Več:

Vsi predsednikovi psi in medijsko sponzorstvo

Pahorjev medijski servis

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

  • Share/Bookmark

Trump in Janša: o Bradleyjevem učinku in moči bebcev

21.12.2016 ob 18:40

Je na nedavnih ameriških volitvah Donald Trump zmagal s pomočjo tako imenovanega Bradleyjevega učinka?

Mnenja so različna. Pojasnimo najprej pojem in navedimo nekaj zgledov. Tom Bradley je bil temnopolti župan Los Angelesa, ki se je leta 1982 potegoval za kalifornijskega guvernerja – nasproti mu je stal belopolti George Deukmejian.

Čeprav je v kampanji Bradleyju kazalo odlično, ves čas je vodil za okoli 10 odstotnih točk, je na koncu izgubil. Razlaga, ki so jo ob tem razvili poznavalci, zveni enostavno, a tudi prepričljivo: velik del belopoltih volivcev v anketah preprosto ni priznal, da bo glasoval za svojega kandidata – raje se je pretvarjal, da bo njihov glas šel temnopoltemu Bradleyju. Razlog za takšno hlinjenje je bil preprost: nihče od teh volivcev ni želel ustvariti vtisa, da bo njegova volilna izbira označena za rasistično, zato jo je vse do dneva volitev zatajil.

V družbeni situaciji, v kateri se zdi, da bo glas proti temnopoltemu kandidatu označen za nestrpnega, so se volivci v javnomnenjskih raziskavah obnašali na družbeno sprejemljiv način. Danes bi dejali, da so sledili imperativu politične korektnosti, ki pa ni njihovo intimno prepričanje. Se je nekaj podobnega zgodilo na zadnjih ameriških predsedniških volitvah, ko je za raziskovalce javnega mnenja z nasprotju z vsemi napovedmi vendarle zmagal Trump in osupnil svet?

Podcenjevanje podpore Trumpu

David Lauter je že 21. decembra lani, slabo leto nazaj, v Los Angeles Times objavil članek z naslovom »Polls may actually underestimate Trump’s support, study finds« in se skliceval na analizo, ki je predvidela, da je manj verjetno, da bodo volivci svojo dejansko volilno preferenco zaupali v komunikaciji z živo osebo, ki izvaja anketo; pravo okolje za ugotavljanje njihovega resničnega razpoloženja in prepričanja je anonimno, recimo tisto, ki ga ponuja splet.

los-angeles-times-trump-bradleyLauter v Los Angeles Times o podcenjevanju Bradleyjevega učinka

Izpeljani eksperiment je potrdil hipotezo, da bodo volivci bistveno večkrat potrdili svojo podporo Trumpu na spletu in online, kakor v živem oziroma telefonskem kontaktu z anketarjem.

Pri podjetju  Morning Consult so dejansko uporabili tri načine preverjanja podpore na vzorcu 2397 republikanskih volivcev na začetku decembra 2015: prva metoda je običajna telefonska anketa, pogovor v živo po stacionarnih in mobilnih telefonih, druga je interaktivna tehnika klicev po telefonu, kjer respondenti odgovorjajo na posneta vprašanja in pri tem uporabijo tipke telefona, tretja je spletna online anketa. Na omenjenem vzorcu so vse tri metode uporabili naključno, s čimer so želeli izločiti možne faktorje vpliva, ki bi bili posledica različnih volilnih mest.

In res se je zgodilo pričakovano: pokazalo se je, da je večja verjetnost, da bodo volivci Trumpu namenili za okoli 6 odstotnih točk večjo podporo, če so ankete izpeljane online in ne v živem telefonskem kontaktu. Ob tem so opazili, da pri delavskem razredu uporaba metode ne igra vidne vloge, med mladimi izobraženci iz republikanskih vrst pa je prišlo do bistvene razlike, celo za 9 odstotnih točk.

Izobrazba torej vpliva na družbeno sprejemljivost oziroma na preference glede slednje: diplomanti se bolj zavedajo nesprejemljivosti in nepopularnosti nekega političnega stališča ali pristopa in svoje podpore kandidatu.

Kako so Trumpu razložili Bradleyjev učinek

Zdi se, da so nekje sredi letošnjega leta v Trumpovem volilnem štabu svojemu varovancu pojasnili »skrite« volilne preference njegovih privržencev, saj jih je komentiral na svoj način:

»Trump has insisted that pollsters have it wrong and that everyone loves him—they just don’t want to admit it.«

Državljane je nato pozval k temu, da ne čutijo sramu in odkrito povedo, da so zanj. Občutek sramu je verjetno najpogostejši psihološki korelat, ki spremlja Bradleyjev učinek. Kar se je takrat zdelo kot vnovično šopirjenje arogantnega nepremičninskega mogotca, je imela svojo realno podlago v eksperimentu. Trump je v Vanity Fair spregovoril o čudovitem učinku, o amazing effect:

In other words, people say I’m not going to say who I’m voting for, don’t be embarrassed, I’m not going to say who I’m voting for and then they get it and I do much better, it’s like an amazing effect.

trump-bradley-vanity-fairTina Nguyen v Vanity Fair

Kasneje so nekateri, recimo David Rotschild v The Huffington Post, oporekali veljavnosti eksperimenta, ki naj bi dokazoval Bradleyjev učinek. Po njegovem je teza o tem, da so ljudje »bolj iskreni v odnosu do računalnika kot do osebe« prenagljena, saj gre pri uporabi obeh metod za metodološko napako: vzorec anketiranih je močno povezan z izbiro metode, pri čemer telefonska anketa običajno uporablja bolj naključen in reprezentativen vzorec kot online spletna metoda.

huffington-post-bradley-trumpČlanek Davida Rothschilda v The Huffington Post

Janša razloži Bradleyjev učinek s pomočjo kretenov

Čeprav je po šokantni, nepričakovani in celo prepričljivi Trumpovi zmagi medijski komentariat doma in v tujini ostal brez besed, se domači politični analitiki in novinarji v svojih ocenah dokaj nepričakovano niso posebej sklicevali na Bradleyjev učinek.

Presenetljivo je v svojem komentarju z njim postregel Janez Janša, ki je v svoji izjavi za Nova24TV poskrbel za klasičen diapazon njemu lastnih dojemanj medijev kot manipulativnega filtra, ki omogoča »nam«, da bi lahko bili na oblasti. Trumpova zmaga je zanj triumf:  ameriški zet je zmagal proti političnim in medijskim elitam, zato je vsem pokazal novo upanje. Uspelo mu je premagati »režimske medije, ki so 90-odstotno podpirali njegovo tekmico«.

Nato je, zanj standardno, naštel domače režimske medije (»nacionalna televizija, Pop TV, ostali režimski mediji, in da ne govorimo o časopisih, iz tega, kar ti poveš, iztrgajo nekaj stavkov in to potem masakrirajo, napadajo, blatijo, zvijajo, manipulirajo in ljudje sploh ne vedo, kaj si ti dejansko povedal«), nato pa izpeljal zanimivo razliko med ameriškimi in domačimi.

Po Janši so ameriški mediji bolj korektni, kajti v njih »situacija ni tako izkrivljena in pokvarjena«. Osnovno sporočilo v ZDA pride do volilnega telesa, medtem ko je v domačih medijih že od začetka vzelo iz konteksta in popačeno. Zato si Američani lahko ustvarijo lastno mnenje, Slovenci pa ne:

V smislu je medijska scena, ki je sicer precej pristranska v ZDA, vseeno precej boljša od Slovenije. Je na nivoju, ki omogoča, da demokracija deluje.

Biti za Pahorja, ne biti bebec

Čeprav je v svojem slogu pojasnil, da del ameriških anket oziroma raziskav javnega mnenja bil »očitno ponarejenih«, je Janša v intervjuju prešel na svojstveno analizo Bradleyjevega učinka. Če je pri losangeleškem županu šlo za to, da ni družbeno sprejemljivo biti rasist, je pri Trumpu, tako Janša, glavno vlogo odigral inteligenčni koeficient:

Je pa razlika med tem, kar so oni namerili, in tem, kar je dejansko bil rezultat volitev, predvsem posledica dejstva, da zaradi medijskega stampeda, zaradi vseh teh obtoževanj, zaradi razglašanja Trumpa malodane za bebca. Marsikdo, ki so ga anketarji poklicali, ni povedal, da bo volil za Trumpa. Enostavno si je mislil, mogoče me pa ne kliče nekdo iz agencije za merjenje javnega mnenja, ampak me mogoče sosed preverja, ali sem tudi jaz bebec. Skratka, ta razlika se pokaže povsod. V vseh tistih državah, povsod, kjer je medijski prostor pristranski. In ker ljudje sicer mislijo drugače, ampak kot vidimo v časopisih in na televiziji, večina pa misli, da je, kot primer, Borut Pahor najbolj priljubljen, torej ne morem jaz izpasti kreten in reči, da je to nekdo drug. Skratka ta razkorak je skoraj vedno prisoten, tudi na volitvah v Sloveniji. Tudi te tako imenovane izhodne ankete, ko ljudi sprašujejo, ko gredo že z volišč, potem ko so volili, mnogokrat zgrešijo.

Prvak SDS je sicer omenjeni učinek interpretiral rahlo po svoje: nikakor ne gre za bebavost, tudi ne gre za paranoidni občutek, da me preverja sosed; ključno je kršenje družbenih in moralnih norm in občutek nezaželenosti, ki je z njimi povezan.

V drugem delu je Bradleyjev učinek sicer združen s sledenjem popularnim preferencam (»Če so vsi za Pahorja, bom tudi jaz«), nezaželenost pa je skozi občutek sramu (»kretenskosti«) povezana z njimi. Janševa redukcija na »bebce« in »kretene« veliko pove o njegovem mnenju, da so republikanci, podporniki ali preprosto Trumpovi volivci v družbi močno diskriminirani. Kar se jim dogaja, je skratka velika krivica.

Posledično je temu prepričanju inherentna  vera v »pravilnost« demokracije kot političnega sistema, po kateri je tisti, ki ga izvoli ljudstvo, ne samo v skladu z demokratični pravili ustrezen reprezentant ljudstva, ampak je po definiciji nekdo, ki ne more biti bebec. Povedano drugače: ljudstvo se nikoli ne moti, z njegove strani izbrani reprezentant nikoli ne more biti kreten.

trump-jansa-rezimski-medijiIz intervjuja z Janšo na spletnem portalu Nova24TV

(Bi)polarna motnja v razlagi vpliva medijev

Zaradi presenetljive zmage Donalda Trumpa se je končna ocena o učinkih medijev na njegov uspeh še zaostrila. Včeraj je Trump spet ocenil, da proteste proti njemu, ki so se zgodili v zadnjem dnevu od razglasitve volilnega rezultata, spodbujajo mediji; brez njih ne bi bilo protestnikov. Nasploh je novi ameriški predsednik nagnjen medije grajati – v podobni maniri kot Janša. Tudi slovenska desnica nenehno ponavlja mantro o pogromu zoper kandidata, ki je uspel junaško poraziti politične in medijske elite.

Po drugi strani obstaja splošen konsenz, po katerem je ravno hipertrofirana tabloidnost medijev Trumpu omogočila vstop v Belo hišo: brez medijev ne bi bil nič. Toda kaj je zdaj točno, kaj je od obojega res: so mediji omogočili njegovo zmagoslavje ali so mu ga ves čas oteževali?

Sama ta dvojnost, popolna polarizacija stališč v presoji o njihovi vlogi in vplivu, ostaja premalo poudarjena. Republikanci, tukaj nekaj zelo podobnega menita Trump in Janša, medijem pripisujejo neposredne učinke: na tej preprosti ravni jih tudi interpretirajo. V praksi to pomeni, da so zanje mediji neposredni oblikovalci mnenja s svojimi komentarji, minutažo, cenzuro, gate-keeping, manipulacijo. Mediji neposredno spodbujajo odločitve državljanov in končno volivcev.

Kar nam zamolčita, najbrž zavestno, je tista druga in bolj dramatična plat: da prinašajo mediji s sabo še neko drugo dimenzijo, da so platforma za sugeriranje podob, da ustvarjajo prostore resničnostnega šova, da politiko in družbeno realnost mediatizirajo, da s svojo navidez nevtralno vlogo posrednika prenašajo bistvena sporočila na drugih ravneh, ki prinašajo bistveno večje učinke. Da je, skratka, Trump s svojo politično nekorektno in burkaško prezenco bil še kako hvaležen material za senzacij željno ljudstvo, tabloidizirani mediji pa so mu stregli. Če karikiram: v tem smislu je pomembnejša ena medijska minuta prave podobe, ki lahko zlahka prekaša sto minut neprave.

Temu morda pritrjuje tudi ena izmed analiz volitev, s pomočjo katere je hitro razvidno, da bi po klasičnih parametrih »medijske pozornosti« težko pojasnili Trumpov uspeh. Prej bi lahko res govorili o dominaciji stališči v podporo Hillary Clinton, ki preprosto na koncu niso uspela prepričati večine:

Analitična skupina Data Base je preučila skoraj 22 tisoč člankov o ameriški predsedniški tekmi, ki so bili objavljeni med lanskim julijem in letošnjim septembrom. Zajeli so osem večjih medijev: New York Times, Washington Post, Chicago Tribune, Wall Street Journal, Slate, Politico, Fox News in The Weekly Standard. Trumpovo ime se je v naslovu prispevkov pojavilo skoraj v 15 tisoč primerih, ime Clintonove v manj kot polovici. Ton analiziranih člankov je bil zelo različen. O Trumpu so mediji pisali zelo negativno novembra lani, ko je napovedal posebne registre za muslimane in žalil hendikepiranega novinarja. O Clintonovi so zelo negativno pisali v obdobju afere z zasebno e-pošto. Ton pisanja o Clintonovi je bil od sredine decembra lani do letošnjega aprila dosledno bolj pozitiven kot ton, s katerim so mediji obravnavali Trumpa, so povedali avtorji Data Base.

Zmaga politične nekorektnosti

Če sklenem: ameriške predsedniške volitve so pokazale, da standardni parametri medijskega vpliva niso nujno najbolj bistveni element, s katerim bi se oblikovale volilne preference. Ne gre za to, kot pravi Janša, da bi volilna baza izrekla nezaupnico »dominantnim medijem«. Če drži, da je Trump zmagal zaradi izpeljanega Bradleyjevega učinka, torej s pomočjo tihih glasov sramežljivcev, ki si v poprejšnjih anketah niso upali povedati svoje prave volilne odločitve, potem nas to dejstvo pripelje do vprašanja, kaj je tisto, česar so se pri Trumpu  sramovali.

Odgovor je verjetno dovolj enoznačen in edini: njegova robata, ksenofobna, rasistična in mačistična govorica. Oziroma: politična nekorektnost na vseh ravneh. Ta je prava zmagovalka volitev. Od to naprej vodi samo en sklep: če je Trump zmagal zaradi te govorice, se ji verjetno v svojem mandatu ne bo odpovedal.

Prav nasprotno meni npr. Slavoj Žižek, ki je včeraj v New Yorku obžaloval, da tej nekorektnosti nasprotujemo. Njemu se zdi, kot je znova ponovil, v veliki meri nujna, graje vreden je prezir, ki ga kot »elita« kažemo do nje: »Skriti elitizem, neki prezir do navadnih ljudi, ki so dejansko politično nekorektni. V tem je splošna tragedija teh volitev«.

Medijska zaželenost

Če je kaj lastno tabloidnosti rumenih in resnih medijev, če kaj navduši urednike in še bolj lastnike, potem je to ravno robat, mačističen, narcisističen, ksenofoben, nekorekten jezik. Navduši jih tudi takrat, ko se z njim ne strinjajo. Nič se ne prodaja bolje, nič ni bolj newsworthy, nič ni bolj zanimivo v svetu največkrat predvidljive in repetitivne politike. Politična nekorektnost ima torej dve posledici: družbeno nezaželenost in medijsko zaželenost, celo navzlic temu, da so mediji spontani varuh družbene morale. Proizvod prve je neke vrste Bradleyjev učinek, če pristanemo na tezo o njem – za kar imamo kar nekaj dobrih razlogov. Proizvod druge pa so razmere, zavoljo katerih so medijsko servirano in potencirano nekorektnost številni Američani šele sprejeli – pri čemer nianse različnih (re)prezentacij nekorektnosti pri tabloidnih in resnih medijih ne igrajo pomembne vloge.

  • Share/Bookmark

Pionirsko delo dr. Jožeta Možine in novinarska presoja

14.10.2016 ob 12:50

O Dnevnikovi rubriki »Izjava dneva« in njenem ne tako samoumevnem smislu, tudi smislu širše, sem se pred meseci že zelo natančno spraševal. Rubrika je, naj ponovim, namenjena reprodukciji izjav iz drugih medijev – pri tem poudarjeno in prepoznavno ne dela razlik na relaciji »rumeno« ali »resno« medijsko sfero oziroma »levo« ali »desno«.

Nič posebnega, niso edini časopis, ki to počne, informira svoje bralstvo s pomočjo tega, kar lahko bere bralstvo pri drugih.

Dileme navidez nedolžnih rubrik

V današnji »Izjavi  dneva«V današnji »Izjavi  dneva«, ki citira Demokracijo in intervju z dr. Jožetom Možino, dobro znanim ustvarjalcem Televizije Slovenija, se dobesedno ponovijo vse zadrege, taksativno naštete v poprejšnjem zapisu.

Se pravi: vprašanje smisla (kakšen je pravi smisel takšnega obveščanja in v čem ga utemeljiti, ne da bi zapadli v reciklažo osnovnih političnih in družbenih razmerij?), vprašanje kriterija (katero merilo je bilo uporabljeno pri izbiri avtorja in medija, v kakšni meri se pri tem sledi principu uravnoteženosti, kako se ustavlja učinke dekontekstualizacije?) in vprašanje reprodukcije napačne vsebine (kaj storiti z netočnimi informacijami, žaljivim, diskreditacijskim ali manipulativnim diskurzom?).

Potencialni obrambni refleks, po katerem se lahko uredniki branijo, češ da zgolj informirajo, se hipoma izkaže za prekratkega ali kar neprepričljivega. Naj navedem dokaz.

mozina-kocbek-dnevnik

Kot primer sem že navedel Kanglerjevo zlorabo koncepta »malega človeka«, njegovo preureditev v luči začetnega smisla, ki mu ga je, konceptu namreč, pripisal predsednik vlade Miro Cerar in je v Dnevnikovi reciklaži zaradi same narave rubrike izostal.

V današnjem primeru z dr. Možino se situacija ponovi; v zgoščeni obliki je pedagoško priročno navzoča le v eni točki, ki jo želim posebej izpostaviti, namreč podane vrednostne ocene, ki jo je »levi« Dnevnik hote ali nehote reproduciral po Demokraciji. Naj navedem celoten zapis:

»Ravnanje komunističnega vodstva kaže, da je bila bolj kot uspešna in enotna osvobodilna vojna zanje pomembna revolucija. Pri tem izvirnem grehu netenja nacionalnega razkola je sodeloval tudi Edvard Kocbek, kolikor je pač takrat koristil vodilnim partijcem, ki so vse skupaj diktirali.«

***

Novinar, publicist, režiser, nekdanji direktor TV Slovenija Jože Možina v reviji Demokracija, o komunistično- Kocbekovi revoluciji

***

Jože Možina je nedavno na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s pionirsko študijo o začetkih slovenskega medvojnega razkola z naslovom Začetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora v Ljubljanski pokrajini. Možina je povedal, da gre za eno od velikih tem, in da je njegova naloga v mnogočem manjkajoči člen v razumevanju medvojnega dogajanja, ki razpihuje staro ideološko meglo, še vedno prisotno na tem področju. Teza, ki jo je predstavil, pa sloni na novo odkritih dokumentih in podatkih o smrtnih žrtvah med vojno, ki so sploh prvič v tem smislu predstavljeni in interpretirani.

Trojna struktura rubrike

Znova lahko vidimo, da je izjava vsakič sestavljena iz treh enakih elementov, med sabo grafično ločenih s tremi zvezdicami: začetne krajše izjave, dolge nekaj stavkov, ki pritegne urednikovo pozornost in bo deležen osvetlitve, kratke osebne predstavitve avtorice ali avtorja izjave v kombinaciji z medijskim virom, od koder je citat povzet, nato pa še nekakšnega uredniškega pojasnila.

V zgornjem primeru najbolj pade v oči omenjena vrednostna ocena: Jože Možina je nedavno »doktoriral s pionirsko študijo«, ki se uredniku zapiše dvakrat: citirani stavek se namreč podvoji še v podnaslovu, kar sem zgoraj poudaril z rumeno barvo.

Vrednostna ocena je v tem primeru znanstvena: da nekaj šteje za pionirsko študijo, ne more biti kar rezultat novinarske presoje nekaj dni po zagovoru disertacije  – v tem primeru pa se je zgodilo prav to. Se pravi: novinar Demokracije je Možinov doktorat pri dr. Mitji Ferencu ocenil za takšnega (stavek »Nedavno je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s pionirsko študijo o začetkih slovenskega medvojnega razkola« je zapisan v Demokraciji), Dnevnikov urednik pa je oceno dvakrat nekritično in zelo dobesedno povzel. S tem jo je neposredno reproduciral in hote ali nehote naredil za verodostojno.

Da ne bo pomote: Možinov doktorat je čisto mogoče res pionirsko delo. Vendar ga bo za takšno lahko nekoč naredila le stroka in ne hitra novinarska presoja v mediju, ki je za nameček politično in ideološko izjemno naklonjen njegovemu avtorju.

Če bi še dalje vztrajali pri kritični analizi rubrike, bi lahko metodološki pristop členili po njenih elementih: lahko je sporen njen prvi element, lahko predstavitev avtorja, lahko pridodani komentar. In k temu dodali še npr. začetno vprašanje, ki ne zadeva nobenega med njimi: cui bono, s kakšno intenco, s kakšnim smislom?

Več:

Eno sonce za male in velike ljudi: kaj početi s takimi izjavami?

  • Share/Bookmark

»Bolje prekarno delo kot nobeno delo«

3.10.2016 ob 20:32

Nekdanji minister dr. Žiga Turk je v svoji zadnji Siolovi kolumni z naslovom »Slovenija Uber Alles« zapisal že znano misel o prekarnosti dela. Takšno, ki je uredniku in še komu bila močno všeč, zato je z njo opremil začetno vstopno stran, naslov članka, mednaslov in tudi podpis pod fotografijo.

Misel je kratka in lapidarna, zato jo zapišimo ločeno: »Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela?«

Turk prekarno delo podnaslov.PNGZačetek Turkove kolumne na Siolu

Članek, gledano v celoti, govori izključno o vpeljavi Uberja v Slovenijo in težavah, ki so s tem povezane, Turk pa pri tem kritizira slovensko vlado, birokracijo in sindikate, ki po njegovem oklevajo in zavirajo vpeljavo sistema. On ima namreč odlično izkušnjo, Uber je uporabljal v Krakovu, Bruslju in Washingtonu, kot navaja, in bil bolj zadovoljen z njimi kot s storitvami taksijev.

Vse lepo in prav, do vprašanja Uberja se ne mislim opredeliti, v tem ni moja ambicija. Kar bo predmet moje kratke analize, sem deloma že nakazal: le argumentacijska vrednost navedenega stavka, s katerim nas želi bivši minister prepričati.

Ubermasaža razbolele hrbtenice

Za začetek si oglejmo nekaj konteksta iz kolumne, zato navedimo krajši citat:

Mar ni bolje, da nekdo dela prekarno, kot da ne dela? Mar ni bolje, da se nekaj naredi, kot da se ne? Namesto da se raznim Uberjem meče polena pod noge, potrebujemo Uberje tudi za obrezovanje živih mej, sprehajanje psov, pospravljanje stanovanj, čuvanje otrok, dostavo hrane, masaže razbolelih hrbtenic, najem stanovanj, inštrukcije matematike, kidanje snega, košnjo trave …

Ja, vse to lahko delate tudi sami. Konec koncev greste lahko tudi s kolesom ali peš, namesto z Uberjem. Ali pa sploh ne greste. Ali pa sploh nimate obrezane žive meje, sprehojenega psa, pospravljenega stanovanja, otroke pustite doma same, pojeste kako staro konzervo, imate bolečo hrbtenico, ne potujete, vaš otrok ne zna matematike, sneg se spomladi sam stopi, trava je nepokošena …

Skratka, dilema je, ali se več dela, več zasluži in se zato tudi boljše živi, ali pa ne.

Kako uspešna je primerjava, pri kateri smo se opredeliti za prekarno delo proti »nedelu«, za »neko delo« proti nobenemu delu? Le kdo bi si ne želel obrezane žive meje in zmasirane hrbtenice? Vsekakor bolje, kajne, kot če meja ni porezana in hrbtenica ni zmasirana! Zveni prepričljivo, zmagovito.

Poceni primerjava, poceni zmota

Turk je dejansko stopil na tanek led neformalne zmote, ki sem jo na tej strani že ilustrativno pojasnil: zmote relativnega pomanjkanja. Ne, prepričevati druge, da je prekarno delo boljše od brezposelnosti (»nedela«), je tokrat učinkovito le retorično.

Govorec se pri tej zmoti vselej sklicuje na primerjavo – med X, o katerem govori, in nekim drugim stanjem ali okoliščino Y, pri tem zadnjem pa predpostavi javni in splošni konsenz o njegovi nesprejemljivosti. Se pravi: bolje zmasirana hrbtenica kot nezmasirana. Bolje sprehoditi psa, kot ne sprehoditi. Če navedem manj ekstremne primere. Vendar je pri tem uporabil čisto drugačen register primerjave, kot je tisti pri prekarnem delu. Drugače rečeno: bolje zmasirana hrbtenica kot nezmasirana je drugačen tip analogije, ki jo je avtor manipulativno pomešal s tisto o prekarnosti. Najlažje si zmoto predstavljamo s pomočjo radikalnih trditev. Naj povzamem šolski primer zanikovalcev holokavsta: resda je bil holokavst grozen, toda Stalin je vendarle ubil več ljudi. Ali: pri nas imajo istospolni dovolj pravic: poglejte, v nekaterih državah jih za njihova dejanja obesijo.

Ker je Y bistveno bolj nesprejemljiv, resen in delikaten, je intenca govorca, da moramo nujno prezreti argument o X, saj bomo sicer upravičili manjše stanje »pomanjkanja«, a ga ne bi smeli.

Zelo elementarna argumentacijska shema zmote je zato videti taka:

(1) Obstaja/v preteklosti se je zgodil A, ki je primerjalno slabši od B.

(2) Zato je B upravičen.

Se pravi: obstaja ali dogaja se nam brezposelnost, ki je primerjalno slabša od prekarnega dela. Zato je, primerjalno vzeto, prekarno delo upravičeno. In končno: bolje je, da nekdo prekarno dela, kot da ne dela.

Zmoto in napako relativnega pomanjkanja prepoznamo po intenci situacijo B prikazati kot sprejemljivejšo od situacije A – največkrat jo stroka uvršča v obliko zmote tipa red herring, saj je zanjo značilno varanje glede relevance.

Naslednja običajna diskurzivna značilnost zmote je primerjava »večje« in »manjše« težave, pri kateri seveda namigujemo, da je »manjša« težava relativno nepomembna glede na »večjo«. Zato nekateri tej vrsti zmoti dodajajo značilno karakterizacijo: sklicevanje na večje/hujše težave. Velika težava je torej brezdelnost, majhna prekarnost.

Samo v primeru, ko je ta primerjava res uvedena na smiseln in s tem izrecno relevanten način, ko bi npr. Turk statistično primerjal težave s prekarnim delom in tiste z brezposelnostjo, bi ne govorili o zmoti. Vendar se to v kolumni ni zgodilo: bivšega ministra je zanimala zgolj klasična diskvalifikacija prekarnosti (»Bolje imeti prekarno delo kot nobeno delo«), ki jo sicer v neoliberalnem žargonu zasledimo kot obliko racionalizacije pozicije kapitala in lastnikov – in sicer silno pogosto. Včasih nastopa celo kot eden kronskih argumentov proti prekarnosti.

Kot vidimo, je morda uspešna na retorični ravni, medtem ko je na argumentacijski lahko popolni zdrs.

Več:

Zmota relativnega pomanjkanja ali kako so begunci siti, Slovenci pa lačni

turk-prekarno-delo

  • Share/Bookmark

Mariborsko trganje marjetice: bi odstopil, ne bi odstopil, bi…

3.10.2016 ob 20:31

Na vzhodu nič novega, mesto Maribor je izpod klobuka danes dobilo dva nova podžupana. Prava gentlemanska zamenjava za dve podžupanji. Če smo točnejši, je po odstopu dveh podžupanj mesto izgubilo le še enega podžupana, kajti drugi si je premislil in se postavil na laž. Je s tem sramota manjša, je večja?

Saša Pelko in Zdravko Luketič sta novo-stara izbira na mestu, ki ga v vstajniškem mestu po emblematični eri notorične Astrid Bah zasedata predstavnika Fištravčeve liste in stranke NSi.

podzupani-pelko-luketic-vecerZačetek Večerovega članka o novih podžupanskih akvizicijah

Izbira prvega je najmanjše možno presenečenje. V resnici je za nekatere izbrance degradacija: s funkcije nadžupana. Ne le z vidika vstajniške občinske kvote, ki si lasti župana in ga je mentalno ugrabila, tudi zaradi finančnega vložka iz zasebnega žepa – če naj temu verjamemo – in hkrati blokiranih tekočih računov zasebnega podjetja, kot je poročal Večer. Seveda je bralec že uganil, da bosta oba podžupana svojo funkcijo opravljala poklicno proti plačilu:

Čeprav je Darko Berlič, vodja štaba in še eden od administratorjev facebook strani, sprva trdil, da so to financirali s prostovoljnimi prispevki podpornikov, se je kasneje izkazalo, da je dobrih 13 tisoč evrov plačalo Pelkovo podjetje Mediasplet. “Verjamem v to zgodbo, na listi bom kandidiral tudi za mestni svet. Sem solastnik uspešnega podjetja, vendar nisem med tistimi, ki se postavljajo z novim beemvejem,” je pojasnjeval Pelko, ki je, zato, da je lahko kandidiral, spremenil tudi naslov stalnega prebivališča. Po vnovični izvolitvi je prevzel vodenje svetniške skupine v mestnem svetu, prejšnji teden pa je nanj župan prenesel tudi nekatera pooblastila za vodenje občine v njegovi odsotnosti. Med naraščanjem Pelkovega političnega vpliva pa je padala njegova poslovna uspešnost. Kot kažejo javni podatki, je namreč njegovo podjetje Mediasplet lani krepko zabredlo v rdeče številke in leto končalo s 33 tisoč evri izgube. Zaradi tega je v zadnjem letu dni imelo kar 138 dni blokiran tekoči račun.

A še veliko bolj od nadvse pričakovanega imenovanja Pelka je zanimiv razplet glede podžupana Luketiča. Namreč le kakšen mesec nazaj je ta napovedal odstop s tega mesta. Takole so ga sami ponosno in indignirano razglašali avgusta letos:

Danes je podžupan Zdravko Luketič seznanil župana Andreja Fištravca, da bo z mesta podžupana odstopil konec septembra. Kot je v sporočilu za javnost zapisal Fištravec je “Zdravko Luketič pokazal svojo odgovornost do podžupanskega mesta, ki ga zaseda in to s tem, da bo svojo funkcijo podžupana opravljal do konca meseca septembra.”

Glede odgovornosti so se strinjali tudi v Luketičevi Novi Sloveniji, kjer so napovedali zanesljiv odstop:

Predsednik lokalnega odbora stranke, Bernard Memon, sedaj razlaga, da so s prenehanjem koalicije prenehali tudi razlogi za opravljanje izvršilne funkcije: „Naš podžupan bo v naslednjih dneh zagotovo odstopil. Res pa je, da moramo do občanov biti korektni.“

Drži, na koncu so bili silno korektni, snedli so besedo. Kaj so navajali kot argument odstopa? Naslednje: »Ker je župan razpustil koalicijo in tako ni več večine, ki bi zagotavljala uresničevanje zavez zapisanih v koalicijski pogodbi pa tudi novih programskih ciljev, ki bi uživali zadostno podporo v mestnem svetu za njihovo uresničitev do ponovnih volitev, glede na potek dosedanje politične dinamike ocenjujem, da ni več podlage za moje nadaljnje opravljanje podžupanske funkcije.« Tako Luketič, ki je pojasnil, da se vrača v službo v UKC Maribor. Memon pa je opozarjal, da »je situacija v Mariboru resna in pravi, da mesto ne sme postati talec ene svetniške skupine, župan pa s pogostimi menjavami direktorjev uprave, ne postopa odgovorno.

Danes je postalo jasno, koliko šteje krščanska beseda: v Novi Sloveniji so se izkazali za nenačelne lažnive kljukce. Vedno je intrigrantno videti verbalne vaje v takih primerih: kako so se izvijali iz lastne obljube o odstopu? Luketič je nenadoma ugotovil, da takrat župan še ni predstavil nove platforme projektnega sodelovanja. Zdaj jo je. In to je tisto novo dejstvo, ki ga je prepričalo. Pa še k politični stabilnosti mesta bodo menda prispevali:

“V svoji izjavi konec avgusta sem jasno zapisal, da je moj odstop logična posledica razpustitve koalicije in da župan Fištravec še ni predstavil nove platforme projektnega sodelovanja. To je mestnim svetnikom zdaj predstavil, menim, da predstavlja novo dejstvo političnega delovanja v mestu. Zato smo na mestnem odboru stranke NSi, na poziv župana dr. Andreja Fištravca, “soglasno” odločili, da nadaljujem delo podžupana, in na ta način prispevamo k politični stabilnosti mesta. Zlasti na področju spodbujanja gospodarstva, ki mu kot stranka v našem programu namenjamo posebno pozornost.”

Če bi misel poskušali razviti do konca, je Nova Slovenija končno ugotovila sapo jemajoč recept: da se splača politično načelnost žrtvovati za politično stabilnost. Na ravni principov je seveda to hudo naivna razlaga: težko je verjeti, da takšnemu saltu mortale ni botrovalo kaj drugega kot zasebna in strankarska oportunost.

Po drugi strani ta ustreza opisu odpovedi načelnosti. Toda kaj je s politično stabilnostjo? Po neki splošni razlagi je ta tisto, na katero bi se smel vstajniški župan sklicevati – če se mu ne bi vstajniki že dolgo nazaj odrekli in ga razglasili za pomoto stoletja. A jo zlahka, kot geslo, pripišemu Luketiču in Novi Sloveniji še iz časov Franca Kanglerja, ki sta ga prvi in druga podpirala: sredi razjarjene množice, ko se je moral skrivati pred njo, in sredi razpadajočega mestnega sveta so bili takšni pozivi za kliko na oblasti smiselni.

Ja, politična stabilnost je postala označevalec vladarjev, ki bi morali odstopiti, a se oklepajo svojega korita. In njihovih odstopajočih, a nikoli odstoplih podanikov.

  • Share/Bookmark

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

3.10.2016 ob 20:30

Ali vršilec dolžnosti odgovornega urednika Dela Gregor Knafelc posluje z davčnimi oazami?

Bojan Požar je pred kratkim dokazoval, da ta trditev drži. In da je silno nerodna v luči Delovega kitenja s preiskovalnim perjem v mednarodnem preiskovalnonovinarskem projektu okoli Panamskih papirjev. Nerodna je tudi sicer.

Novica se ni prebila do največjih medijev. Verjetno bi se morala. Od večjih je o njej poročal zgolj Večer (14. september 2016) in njihov novinar Uroš Esih, tudi z nekaj neskrite note konkurenčnega časopisa. Knafelc je nato poslal obema medijema identičen demanti.

Kako izvesti demanti

Poglejmo si v kratkem, kakšno obrambno taktiko je pri tem ubral; citiram zapis v Večeru dne 17. septembra.

delo-davcne-oaze-knafelc-odgovor-vecerKnafelčev demanti, kot ga je objavil Večer

Prva Knafelčeva trditev:

»Trditev, da sem se izmikal razkritju o poslovanju družbe Grecom, katere lastnik sem, z izgovorom, da podjetja ne vodim več, ni resnična. Najprej je treba poudariti, da ni šlo za nikakršno razkritje, saj so vse transakcije družbe Grecom, tudi transakcija, ki jo izpostavlja članek, objavljene v javno dostopnih bazah. Družba Grecom posluje transparentno, poravnane pa ima tudi vse davčne obveznosti, zato ni v poslovanju družbe nič skrivnostnega ali spornega, kot se to neutemeljeno poskuša prikazati v članku.«

V.d. odgovornega urednika poskuša začetno trditev »Knafelc se je izmikal razkritju o poslovanju družbe Grecom« zavreči s tezo, da se razkritju ni mogel izmikati, ker razkritje dejansko ni razkritje. V podkrepitev temu navaja razlago: poslovanje družbe Grecom je bilo transparentno, vsem dostopno v javnih bazah, poravnalo je vse davčne obveznosti, v njene poslovanju ni nič skrivnostnega ali spornega.

Ta del obrambe ne more držati: že za Delove standarde same po sebi, saj je prav ta časopis odkrival panamske dokumente, je poslovanje v davčnih oazah nujno sporno in do njega moramo gojiti, kot so zapisali pri Delu samem, ničelno toleranco. Obramba ne drži niti vsebinsko, ko poskuša pojem »razkritja« definirati na omejen način in s tem ubežati očitkom: seveda lahko odkritju, da je Knafelc kot direktor posloval v davčnih oazah, ustrezno rečemo »razkritje«. Poskus nove semantične kalibracije, ki je odgovorni urednik niti ne razvije, ne more biti prepričljiv manever.

Druga Knafelčeva trditev

Drugi element v strategiji obrambe, ki želi zanikati trditev, da se je Knafelc izmikal povezavi  s poslovanjem v družbi Grecom, ker da podjetja ne vodi več, je bil takšen:

Napačen in zavajajoč je tudi zapis o mojem odgovoru, saj naj bi se bil izgovoril, da podjetja ne vodim več. Dejstvo je, da nisem več direktor družbe Grecom, pri čemer ni šlo le za “formalen prepis”, kot je navedeno v članku, saj družbe niti formalno niti neformalno ne vodim več jaz. Zato sem Požarju odgovoril, da bom preveril podatke, o katerih me je spraševal, in mu odgovoril, a te priložnosti seveda nisem dobil.

Knafelc torej želi povedati naslednje: Podjetja Grecom ne vodim več, zato nihče ne more trditi, da sem se izmikal razkritju o njegovem poslovanju. V podkrepitev svoje teze o razbremenjenosti nato razloži, da ni več njen direktor, da ni šlo le za formalen prepis na osebo, ki jo Požar oceni za njegovo partnerico, temveč da ga ne vodi več niti formalno niti neformalno. Ker ni direktor, še nadaljuje s pojasnilom, bi šele moral preveriti nekatere podatke, da bi lahko ponudil odgovor.

Na ravni povedanega je ta del Knafelčeve zavrnitve videti smiseln. Vendar prepričljivost popolnoma skazijo trije pogoji. Prvi je tale: Knafelc je še vedno in ves čas lastnik tega podjetja. Dalje, prepis podjetja je morda opravil na partnerico ali s sabo povezano osebo – česar ni zanikal. Tretji pogoj je umetno vnesena dihotomija sem bil direktor/nisem več direktor. Tudi če Knafelc ni več direktor, ga takšno dejanje posebej ne razbremenjuje – sploh v luči dejstva, da je še zmerom edini lastnik.

Ni prvič, da je kdo lastnike Dela povezal z davčnimi oazami – in Knafelc je prišel za urednika neposredno z mesta, ki ga je opravljal pri idrijski družbi FMR. Že pred letom je moral Stojan Petrič zanikati, da bi svoje posle v povezavi s podjetji v Luksemburgu oziroma prek davčnih oaz.

Spoštovanje in sloga

Nekako imamo na sumu, da ne more biti zelo pristen niti v svojem opisu odlične atmosfere, ki da vlada med novinarji Dela:

Neutemeljen pa je tudi zapis o tem, kaj naj bi moje imenovanje za v. d. odgovornega urednika Dela pomenilo v novinarski srenji. Z novinarji in uredniki Dela namreč tvorimo dobro ekipo, v kateri vladata spoštovanje in želja doseči skupne cilje.

Spomniti velja na blog Marjana Zlobca, ki vsebuje že kronološki arhiv odpuščanj na Delu in novinarskih stisk po prihodu novih lastnikov. In tudi na mnenje DNS, ki je ob njegovem imenovanju opozorilo, da »gre za podjetnika oziroma piarovca, ki nima nobenih novinarskih in uredniških izkušenj, celo več, na mesto prvega človeka prihaja v uredništvo nekdo z ‘nasprotne strani’, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank.«

Seveda lahko razumemo, da Delo v svojih razkritjih znanih Slovencev, ki so jih našli v dokumentih, ki nakazujejo sistematične zlorabe skozi poslovanja v tax haven, ni moglo navesti svojega novinarskega šefa. Po vsem sodeč pri podjetju Grecom niti ne gre za posebej velike zneske.

Je pa povsem nedopustno, da je zgodba šla mimo večine novinarjev. Začetni očitek o moralni hipokriziji Dela je zato mogoče razširiti na domačo novinarsko srenjo v celoti.

  • Share/Bookmark

Od malih mišk k mokrim: predsednik in njegov dežnik

3.10.2016 ob 20:30

Predsednik republike je na svojem uradnem profilu partnerko Tanjo Pečar označil za mokro miško. »Nič hudega, prosim vas lepo!«, že slišim številne ugovore.

In potem nadaljevanje: spet ste drobnjakarski, zaganjate se tja, kjer ni ničesar! Pahor je pač tako zelo simpatičen in prisrčen. Pa kaj potem, če je zanj mokra kot miška? So what? Ne razumete zabavnosti in majhnih družabnih dovtipov, ki nam popestrijo suhoparni vsakdan? Zakaj ste tako zategnjeni v življenju?

mokra-miska-pahorPahorjev instagram z mokro miško

Ja, približno tako zveni refren iz ust hvaležne množice, vedno znova občudujoče predsednika in njegove ljudske geste, tetovirane delfinčke, poplesavanje in podiranje dreves v gozdu.

Tudi tokrat ne more biti drugače. Gledano nazaj je verjetno bila napaka, da se je za tiste »male miške« kot preveč seksističen verbalni izpad kasneje opravičil. Celo v video nagovoru. Povsem odveč! Opravičilo svoji partnerici, če bi že res bilo potrebno, pa je itak zasebna stvar, kaj nam mar.

Kjer ni marele, tam je mokro

Kakšna je zgodba? Zelo enostavna. Predsednik in gospa Tanja Pečar sta se včeraj udeležila osrednje prireditve ob praznovanju dneva vrnitve Primorske k matični domovini v Postojni. Potem sta se družila z obiskovalci. Če je dopoldne predsednik še plesal z razpoloženimi »malimi miškami« v Stični, da zadovolji farje in politično desnico (glej video spodaj), je bila popoldne na vrsti levica in Zveza združenj borcev.

In nato je na Instagramu objavil nekaj fotografij druženja z obiskovalci na ulici. Ker je deževalo, je na eni izmed njih svoj dežnik pozabil deliti s partnerko. Vidno premočena in morda celo nezadovoljna, a znova nadvse strpna v obrazni mimiki zaradi ravnanja svojega Boruta, je na fotografiji videti pozabljena in odrinjena.

Kakor da se na njej obrača k preostali publiki, da bi se ji diskretno potožila. Nič hudega, ob takšnem državniku je pač treba potrpeti. Nato so se Pahorjevi odločili, da fotografiji dodajo pripis »mokra kot miška« in hashtage #proslava #Postojna #rainyday #rain #presidentandfirstlady #firstlady #TanjaPecar #Pahor.

Roni Kordiš na svojem blogu omenja, da je Pahor očitno pozabil biti kavalir. Mislim, da je pozabil biti tudi predsednik – nas pa na to navadil. No, gre za bistveno več od tega. Kavalir je pozabil biti že, ko je pred leti na očitke o skokih čez plot na TV Slovenija gladko odvrnil, da ne kandidira za papeža. In predvsem ne gre za gesto odmika dežnika, temveč njeno postprodukcijo na uradnem profilu na socialnih omrežjih.

V kar nas želijo Pahor in njegovi prepričati, je zabavljaška legitimacija tovrstnega odnosa do ženske, do partnerke: se zgodi, če predsednik pozabi pridržati dežnik. Potem je partnerica miška, pa še mokra zapovrh. Kar je zabavno, sporočajo. Ampak čisto človeško, no big deal.

Stavi torej na igro prisrčnosti, računa z vpotegnitvijo publike, državljank in državljanov, ki bodo opazili in legitimirali družabno igro, na kateri po novem ne piše »mala miška«, ampak »mokra miška«. Ki bodo kot tretji element, tisti, za katerega se uprizarja ves pogled, lahko pritrdili končnemu cilju, ki mu objava in verbalne formulacije na socialnih omrežjih služijo: vzdihljaju o tem, kako simpatičen je naš predsednik. Celo takrat, ko svoje bližnje pušča mokre. S tem bo osnovnemu populizmu v komunikaciji zadoščeno.

Neskončna igra koketiranja

In tako kot mora Tanja Pečar nadomeščati predsednika na dnevih odprtih vrat v predsedniški palači, mora sodelovati tudi v tem ali vseh drugih uprizarjanjih šova. V igri stalnega koketiranja – z ljudstvom, ne s svojo partnerico, ki ima to pot  zgolj stransko vlogo mokrega statista.

Nenazadnje je nemo stala tik zraven njega, kot sem svojčas opažal, že pri predsednikovih spodbudah malim miškam. Absolutno pretirano in moralistično bi bilo reči, da Pahor s svojim ravnanjem signalizira nove načine, kako se obnašati do žensk in partnerk. Tudi verjetno premišljeno ne uprizarja novih tipov moškosti – kakšne njene posebne mačo variante.

Ne, prav vse, kar počne, je podrejeno imperativu ugajanja. On je pač ultimativniflatteur v poštirkani ali nepoštirkani srajci. Ali kot je nekdo napisal na Facebooku: »Edina strokovna kvalifikacija našega predsednika je zavzemanje fotogenične poze pred kamero.«

Drži. Čeprav niti ta ni strokovna.

Zasebni problemi in zasebne rezidence

Tako kot se komu napačno zdi, da je zasebna stvar, kaj predsednik javno pove o svoji partnerki, je podobno zasebna postala predsedniška stavba, v kateri ob dnevu odprtih vrat gospod Pahor igra turističnega vodiča. Temu seveda on pravi približevanju ljudstvu. Če ga ni doma, vskočita namesto njega partnerka in njun sin.

V uradu predsednika Republike Slovenije si namreč po potrebi privoščijo domačijskost. Če predsednika ni doma, delo opravita kar slednja – kot se je zgodilo te dni. No, tu je majhna zadrega, protokolarna pravila v svojem 34. členu pravijo nekaj drugega:

Zakonec ali partner predsednika Republike Slovenije je nosilec protokolarnega dogodka v Republiki Sloveniji, kadar gre za dogodek mednarodnega, humanitarnega ali širšega javnega značaja, ki je pomemben za prepoznavnost in ugled Republike Slovenije ali za varstvo in širitev temeljnih vrednot ter za katerega je primerno, da je nosilec zakonec ali partner predsednika Republike Slovenije.

Zato lahko v Uradu naredijo le dvoje: ali poskušajo trditi, da dogodek odprtih vrat predsedniške palače in sprejemi za goste, ki jih doslej ni poznal noben predsednik, ne zapadejo definicijam protokola in s tem njegovim pravilom. Ali pa priznajo, da kršijo lastne sklepe.

Več:

Nepapeške Pahorjeve miške

Predsednikovo opravičilo za nespoštljivost

Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

pahor-sticna-komentarji-fb-carFragment FB komentarjev pod Pahorjevo objavo o njegovem obisku v Stični

pahor-mokra-miska
  • Share/Bookmark

Generalni direktor UKC in njegova ljubica

3.10.2016 ob 20:29

Ima v.d. generalnega direktorja UKC Maribor ljubico? Nekateri mediji očitno menijo, da jo ima in da je ta podatek v maksimalnem javnem interesu.

Spet drugi mislijo, da ima Janez Lavre »zgolj« partnerico in posledično verjamejo, da je podatek posredno za javnost. V kakšnem primeru in kdaj bi nas zasebno življenje res moralo zanimati in ali so novinarji prestopili prag dovoljenega, kršili novinarski kodeks?

Odgovor je preprost: seveda so ga, v prvem primeru. Moj poglavitni namen ni pogrevati že znano, raje želim opozoriti na težko določljivo mejo, ko se neko novinarsko sporno ravnanje prevesi v navidez nesporno. In kriterije, ki jih nihče ne pozna, niti ne poskuša poznati.

Zasebna partnerica na zaupanje

Od odhoda prejšnjega generalnega direktorja UKC Maribor, dr. Gregorja Pivca, sicer dolgoletnega člana SDS in predsednika te stranke v Mariboru, tudi kandidata za župana, se na prišleka lepi vrsta očitkov o spornem ravnanju.

Predvsem mariborski Večer je dokazoval, da je še zlasti imenovanje dveh sodelavcev izrazito sporno. Jana Juvan je tako razkrila, da je Lavre »na zaupanje« – ljubka fraza, ki jo za legitimacijo svojih odločtev rad uporablja tudi mariborski župan – v bolnišnici zaposlil svojo partnerico:

Tandler je bil na podobnem delovnem mestu že v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, ki jo je pred prihodom v Maribor vodil Lavre. Čepinova pa je Lavretova partnerica v zasebnem življenju, kar zbuja sume o nepotističnem kadrovanju novega direktorja, ki je na to mesto ustoličen le začasno.

jana-juvan-vecer-lavre-kadrovanjeIzsek iz začetka Večerovega članka

Do te točke se zdi, da z vidika medijske etike ne moremo zaslediti nobene posebne težave: časopis je razkril nepotistično ravnanje, v katerega sta vpletena njegov direktor in njegova partnerica. O tem, kakšen status ima slednja, ne vemo kaj prida in povprečen bralec se po tem niti ne bo spraševal.

Od partnerke do ljubice

Naše prepričanje, da je novinar postopal profesionalno in korektno, izvira iz dobrohotne in neproblematizirane predpostavke, da je svoje trditve seveda preveril. Takšna odsotnost dvoma je za bralca verjetno temeljna in brez nje verjetno ne bi kupil časopisa.

Tudi sam sem postopal na enak način. Dokler nisem ugledal nekega drugega zapisa o istem ravnanju direktorja na Janševem portalu Nova24TV. Z vidika novinarskih standardov je seveda jasno, komu zaupati in komu ne. Verjetno je konfrontacija različnih informacij sprožila neizogibno ugibanje o tem, koga točno je Lavre zaposlil od sebi in kakšne implikacije ima vsebina tega podatka z našo presojo o tem, ali je morda novinarska korektnost pri tem vendarle trpela.

Podpisani A.R. je namreč na omenjenem portalu neposredno sprožil staro in tipično spraševanje o vdoru v posameznikovo zasebnost: če je Večerova novinarka uporabila sintagmo »Lavretova partnerica v zasebnem življenju«, iz česar bi sklepali, da izhaja iz domneve, da takšna partnerska povezava ni skrita pred javnostjo, je nasprotno A.R. izhajal iz točno nasprotne domneve – ne gre za partnerico, gre za ljubico v okoliščinah, v katerih je Lavre dolgo časa takšno razmerje skrival pred družino.

Zavajati družino, hliniti krščanske vrednote

Vedejevski generalni direktor naj bi, kot v neskritem političnem tonu sovraštva do Nove Slovenije pravi avtor, bil »človek, ki živi mirno družinsko življenje in je poročen ima ljubico že nekaj let«. Oba, tako on kot ljubica, naj bi bila aktivna člana stranke Ljudmile Novak. Ne le to, ko se je odločal, zapiše, je »od petih kandidatov bila seveda izbrana ljubica novega v. d. direktorja Lavreta.«

Avtor striktno uporablja izraz »ljubica«, ob tem pa kara direktorjevo hipokritično krščansko privrženost vrednotam: »Lavre pa že nekaj let, po navedbah našega vira, zavaja svojo družino in jim pusti verjeti, da živijo srečno družinsko življenje.«

janez-lavre-skace-cez-plot-nova24Začetk članka na portalu Nova24TV

Ob tem si privošči še nekaj krepkih moralnih sodb, med katerimi je najbolj pikantna v hudi konkurenci morda tale:

»Tako je, če moškega ljubica in sedaj tudi uradna svetovalka v UKC Maribor ( ki jo je lani zaposlil v SB Slovenj Gradec, predtem pa neuspešno poskušal spraviti v politiko že 2014)  povsem zmeša, da mu nobene moralne vrednote niso več svete.«

Od družinskih vrednot k novinarskim

Začetna večerovska intuicija, po katerih nas je zanimalo nepotistično ravnanje direktorja, ki zaposluje svoje partnerko, je s tem člankom pridobila na kontekstu, zaradi katerega se nevpleteni državljan mora nujno vprašati naslednje: kaj je torej res, da je Lavre zaposlil svojo partnerko ali svojo ljubico? Zdi se, da je razlika v našem vrednotenju povsem odvisna od te navidez neznatne, a v bistvu odločilne distinkcije.

No, 17. člen slovenskega novinarskega kodeksa govori o tem, da mora novinar spoštovati pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Lahko se strinjamo, da podatek, s kom si deli posteljo direktor mariborske postelje, ne more biti v interesu javnosti. O tem nas ne rabi prav nič zanimati: pa naj gre za ženo, dodatno partnerko ali ljubico. Celo najbolj konservativni medijski delavci bodo temu konsenzualno morali pritrditi – tudi na podlagi spoštovanja etičnih kodeksov.

Težava nastopi, če se pred nami razvije sum, da je nekdo zlorabil svoj položaj zato, da bi na neko delovno mesto promoviral takšno osebo: bodisi ženo, dodatno partnerko ali ljubico. Novinarska zadrega je realna: po eni strani ima novinar zavezane roke, ker ga zasebno življenje res ne sme zanimati, po drugi je podatek o zasebnem življenju nujno integralni del njegove trditve, ko bo ugotavljal, da je npr. nekdo ravnal ali kadroval nepotistično – kot v Lavretovem primeru.

lavre-ljubica-nova24tvNekaj poudarkov iz članka na Nova24TV – prvih v službi resnice

V vsakem primeru je običajno stopil na spolzka tla: ker ljudje z urejenimi družinami svoje ljubezenske afere skrivajo in jih seveda niso pripravljeni deliti z javnostjo, velikokrat ni mogoče trdno dokazovati, da jih imajo in na tej podlagi graditi svoje utemeljene sume takrat, ko so tretjim osebam omogočili npr. posel ali službo.

Dva dispozitiva

Pred nami sta torej dva dispozitiva novinarskega postopanja: prvi je neproblematično takšen, da je vpogled v zasebnost posameznika strogo varovana vrednota, ki lahko relativno redko zanima javnost, zato se bo novinar takšnega posega vzdržal. V dveh domačih aferah – svingerska afera s tedanjim poslancem Aurelijem Jurijem in mariborska afera ravnateljamariborska afera ravnatelja, ki je kasneje storil samomor – je slovenski novinarski razred, ko gre za Društvo novinarjev Slovenije, čvrsto stal na stališču, da je šlo za posega v posameznikovo zasebnost. Svoje drugačno stališče sem večkrat komentiral v primeru slednjega, kjer se s tem nikakor nisem strinjal.

Drugi dispozitiv, katerega težava je v tem, da se informacijsko naslanja na prvega, je povsem drugačen. Pri njem ne gre neposredno za vprašanje posega v zasebnost, temveč pisanja o nečem, kar je deloma ali celo v ključni točki z njim povezano. Nobenega dvoma ne more biti, da je nepotistično in klientelistično ravnanje zaposlenih v npr. javnih zavodih absolutno nekaj, do česar ima javnost polno pravico do informiranja in da pri tem ne moremo imeti nobenih zadržkov.  Toda to te trditve lahko pridemo le, če v svoj presojo vpotegnemo podatek iz zasebnosti. Čemu dati prednost, Večerovi karakterizaciji o zasebni partnerki ali Janševemu portalu, ki govori o ljubici?

Če lahko ravnanje slednjega obsodimo, ker avtorjeva naracija ni zavezana pisanju o nepotizmu, temveč verjetno celo v večji meri domnevnemu Lavretovemu (ne)moralnemu značaju, nezvestobi družini in zakonski partnerici, s čimer krši 17. člen kodeksa, je bolj subtilno vprašanje, kaj je tisto, kar takšno postopanje ločuje od postopanja Večerove novinarke.

Opis »partnerica v zasebnem življenju« po vsem sodeč ne implicira, da bi šlo za skrit in nejaven podatek. Nasprotno, partnerjev običajno ne tajimo in bralec je lahko ob prebiranju Večera utemeljeno domneval, da to velja tudi za Lavretov primer. Janšev portal pa nasprotno izhaja iz opisa »ljubica« in izrecno opisuje tajitev, da bi lahko očital hipokrizijo: direktor naj bi navzven živel zgledno družinsko življenje, svojo ljubico pa prikrival pred družino, saj zanjo »niti njegovi domači niso vedeli do pred nekaj meseci«.

Tehtanje javnega interesa

Čisto hipotetično se zato vprašajmo: kaj pa, če sta oba novinarja razpolagala z istim virom in s povsem enako informacijo? Le da so se pri Večeru odločili, da »ljubico« zamenjajo za »partnerico«, ker bi prvo zvenelo preveč nekorektno in etično nesprejemljivo, medtem ko so se pri Janševih raje odločili za neposrednost v izrazju, opisu in presojah? Je razlika v korektnosti in nekorektnosti pristopa res tako majhna in neznatna?

Situacija z Janševega portala je v tem primeru enoznačna in vredna obsodbe. Kako pa je z Večerom? V hipu, ko je novinarka zapisala sintagmo »partnerica v zasebnem življenju«, je po svoje posegla v direktorjevo zasebnost, če se je pri tem zavedala, da gre za skrito intimno razmerje. Po drugi strani je na tehtnici verjetno dala prednost javnemu interesu in morda razmišljala po naslednji shemi prepričanja: Res je, da ne podpiram posega v zasebnost, toda če je ta podatek potrebo podati zaradi interesa javnosti v neki drugi okoliščini, ga bom pač razkrila. S tega vidika je postopala korektno in ji ni mogoče ničesar očitati. Z majhno notico pod črto: uporabiti je morala lepše, bolj evfemistično izrazje o partnerici, ki pri javnosti konotira nekoliko drugače. Še bolj velja povedano, če je novinarka Večera razpolagala z informacijo, ki ne potrjuje zgodbe o ljubici, temveč odkriti partnerici. V tem primeru, kakopak, posebne novinarske dileme ne bi bilo.

Več:

Javni interes, mariborska tragedija in dopuščanje razprave

hudo-com-janez-lavre-varanje
  • Share/Bookmark

Pahorjeve podobe moškosti: med Barbiko in Jamesom Bondom

11.09.2016 ob 18:28

Presneto, je pred nami res Pierce Brosnan, morda Roger Moore ali celo Daniel Craig v novi, čisto sveži bondiadi? Nikakor, tale figura, spominjajoča na omnipotentnega Jamesa Bonda v akciji, je predsednik naše republike:

Borut Pahor strel pištola

Že res, da Borutu Pahorju ni mogoče kaj prida očitati: na fotografiji je približno tak, kakršnega poznamo že desetletja. Če bi imel v rokah hladno orožje, bi mu lahko – da nespametno promovira ravnanje z njim. A je vihtel le štartno pištolo na Bledu, kjer sta Anže Kopitar in Joc Pečečnik organizirala dobrodelni golf turnir. In marsikdo bo pametno rekel, da prijazna narava dogodka in narava orožja v rokah odtehtata sleherni pomislek.

Bolj kot pištola v roki nas pritegne nekaj drugega. Ali morda kar pojavnost v njeni totaliteti. Celokupna podoba predsednika, kot jo je pribeležila kamera v video posnetku, vendarle marsikaj razgalja, na njem je v fotografski okvir ujeta tipična podoba nekoga, ki je videti kot Bond, James Bond: v poštirkani beli srajci, izžarevajoč čisto določeni lifestyle, nekako ponosen nase. Bondovske kvalitete se nam kar same izrišejo v spomin: hitri avtomobili, vihtenje orožja, lepe ženske, moč in moški šarm, značajska samokontrola in neodvisnost. In ja, čisto določena moškost.

Od nove moškosti k ljudski in nazaj

Zadnja številka revije Dialogi, ki sem jo uredil, je posvečena medijskim (re)prezentacijam predsednika Pahorja. V svojem zanimivem prispevku novinarka Deja Crnović ugotavlja, kako je ta za potrebe kampanje leta 2012 spremenil svoje uprizarjanje moškosti: od začetne podobe političnega liderja, ti. nove moškosti, značilne za srednji razred, se je pomaknil k moškosti delavskega razreda. Ali kot pravi: »Njegov tekmec Danilo Türk je bil, kljub temu, da sta nekoč uprizarjala zelo podobni moškosti, v medijskih reprezentacijah tematiziran kot vzvišen snob, medtem ko je Pahor deloval bistveno bolj domačijsko oziroma v političnem žargonu ljudsko.«

Dialogi naslovnica Pahor

Svojo razlago prehoda od enega tipa moškosti k drugi, tako imenovani ljudski, avtorica pojasni v širšem gospodarsko-političnem kontekstu. Govori o strategijah uprizarjanja: eno je »stara« Pahorjeva moškost iz časa tranzicije in vključevanja Slovenije v EU in NATO. Potem je prišla gospodarska kriza, razočaranje nad Evropo, kar je zahtevalo diskurzivni premik in distanciranje od tistih, ki so krizo povzročili –  k tistim, ki so bili ali bile žrtve krize. In na ta način je nastala delavska moškost, s katero se je lahko predsednik najlažje distanciral do samega sebe. Do svoje pretekle politične persone in sebe kot dela politične elite.

V tem prehodu je bilo tudi nekaj psihoanalitičnega – skozi spremembo v uprizarjanju moškosti, skozi kratkotrajno opravljanje številnih poklicev, je lahko potlačil vse, kar je zagrešil kot prejšnji politik, kot nekdanji predsednik državnega zbora, predsednik stranke, nekdanji evropski poslanec in nekdanji predsednik vlade. Končno je postal le reprezentant ljudstva – toda za ceno »ljudske« moškosti.

Barbika s pištolo in delfinčkom

Toda fotografija Pahorja s pištolo v roki nas vrača na staro mesto. K starim imidžem. V polje tiste podobe Pahorja, ki je bila velikokrat, že ponarodelo in notorično smešena, slovenske verzije Jamesa Bonda v obliki narcisistične Barbike, katere ikonografija je postala sestavni del slovenske politične kritike in nenazadnje karikature. Na soroden način se, prav tako skozi uprizoritve podob, Pahorja loteva v svojem članku Sandra Bašić Hrvatin in za svoje izhodišče jemlje koledar z 12 podobami, na katerih za vsak mesec posebej predsednik uprizarja 12 poklicev.

Sam sem prej naklonjen nasprotni tezi od zgornje: ne, predsednik nikoli ni povsem opustil nobene podobe svoje moškosti. Ni mu težko prehajati med njenimi različnimi modusi in k njim dodajati novih. Vsaka nova podoba je zanj trofeja, še en dokaz metamorfozne narave, ki jo zmore prikazati. Povedano drugače: hkrati želi biti predstavnik delavskega razreda, njegove moškosti, bodisi v kombinezonu, cestarski opravi, zguljenih kavbojkah, a se nikoli zares odpovedati kateri od starih.

Kar terja njegova agenda stalnega koketiranja z vsemi, je pravzaprav upodobitev katerekoli moškosti kateregakoli razreda. Univerzalizem komunikacijskega populizma zahteva maksimalno mentalno in fizično pripravljenost in adaptacijo. Na identifikacijo s komerkoli, vključno z moško platjo, na sprejem katerekoli službe ali poklica. Na tako rekoč neposredni stik s sleherno državljanko ali državljanom. Če je treba, tudi s tetovažo delfinčka na ramenu in navidezno fantalinsko samopromocijo na socialnih omrežjih. Ker je kul.

Pahor delfinček

Res ni videti, da bi zaradi premika k moškemu delavstva, ki ne skrbi za svoj videz in raje daje prednost opravljenemu delu, od prejšnje forme moškega srednjega razreda, ki za videz skrbi, bili deležni njegovega zmanjšanega zanimanja za telesno kondicijo in fizično pojavo. Prej nasprotno, Pahor nas tudi v intervjujih zadnjega leta skoraj zadovoljno prepričuje, da je s telovadbo in fizičnim treningom tako rekoč obseden.

V tem smislu je Pahor uspel, ker je poskušal in poskuša biti moški za vse razrede in vse okuse.

  • Share/Bookmark