Arhiv za kategorijo 'Argumentacija'

Neposlušni Juncker

14.09.2014 ob 12:53

Domača limonada z iskanjem in potrjevanjem slovenskega kandidata za evropskega komisarja je dosegla oba vrhunca: od začetnega zgražanja nad neetičnostjo, samokandidiranjem in domnevno bolestno ambicioznostjo Bratuškove, ki jo je treba na vso silo ustaviti, smo dan ali dva po razkritju liste Junckerjevih izbrancev naprošeni, da smo na izbiro ponosni.

Juncker Bratušek ponos SIOL

Da bi bili ponosni na to izbiro, nas naproša sama Bratuškova, energetski krogi in lobiji (gospa naj bi bila predvidena ne le za mesto podpredsednice, temveč bo pokrivala pomemben resor energetike), pa tudi zagovorniki slovenskega interesa ali celo razuma in argumentacije v tej zgodbi, v kateri so nenadoma okrivljeni mediji kot napihovalci sovražnih senzacij. V veliki meri po pravici, a je krivda po moje bistveno bolj deljena. Na kateri točki bodo na izbiro saltomortalno postali ponosni tudi predsednik vlade in politične stranke na levo in desno, ki jih je upor proti Bratuškovi nepričakovano združil?

O spopadu dveh povsem nasprotnih pozicij in nepričakovanem obratu v zahtevah kdaj drugič – za trenutek si vendarle velja priklicati v spomin nek drug moment v razvoju dogodkov, namreč detajle politično diktirane animoznosti do takšne izbire.

Ne samo, da predsednik vlade rad ali celo pretežno govori o etiki, bil je eden tistih, ki so vodili igro proti izbiri kandidatke. Kako etična je bila njegova drža, ko je v Bruselj pošiljal druga dva, klical Junckerja in si potem premislil, češ saj s tem nimam nič?

prejšnjem zapisu sem že pokazal, da je Cerarjevo kislo grozdje obrano nekam pozno: svoje intervencije je na koncu interpretiral kot odvečno vpletanje v nekaj, glede česar nima pristojnosti. Povedal je:

Pojasnjujemo, da je postopek kandidature za evropskega komisarja pristojnost in odgovornost Vlade RS, ki se poslavlja, izbirni postopek izmed predlaganih kandidatov pa je v celoti v rokah prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja.

A je potem novinarjem nakazal čisto drugačno zgodbo: Junckerju je svetoval, da Bratuškove ne izbere, a ga ta ni poslušal.

Po moje je neetično trditi oboje hkrati, če veš, da ni združljivo: bodisi je Cerar rahlo pozno spoznal, da posega v kompetence Junckerja in prepoznal svojo nepoklicanost, da intervenira in ponuja svoje kandidate, bodisi je poskušal na Junckerja vplivati, a se ta ni dal. Oboje pač ne gre skupaj. Če je namreč želel vplivali na Junckerja, a je ta ostal neposlušen, je za nameček ravnal tudi politično in diplomatsko nekulturno; kot je dejal kasneje dovolj avtoritativno, o kandidatih odloča on. Pika. Pa kaj, mediji so opazili vse, le tega ne.

Cerar Bratušek Juncker poslušanje

  • Share/Bookmark

Cerarjevo kislo bruseljsko grozdje

4.09.2014 ob 00:40

Prav mučno je že opazovati, kako Miro Cerar kot »vrhunski pravnik« drsi iz ene pravnoformalne nekonsistence v drugo, vmes pa še smeši državo.

Če je novi mandatar kar dvakrat klical prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja, da bi mu ponudil svoja dva kandidata za evropskega komisarja in preprečil Junckerjevo favoritko Alenko Bratušek, je zdaj po vsem sodeč spoznal, da se je močno opekel. Današnji press-release stranke SMC končno priznava, da tu sploh nima pristojnosti:

Sreda, 3. september 2014 – Pojasnjujemo, da je postopek kandidature za evropskega komisarja pristojnost in odgovornost Vlade RS, ki se poslavlja, izbirni postopek izmed predlaganih kandidatov pa je v celoti v rokah prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja.

Dr. Miro Cerar kot mandatar za sestavo nove Vlade RS nima pravno-formalne možnosti spreminjati seznama kandidatov, ki ga je v Bruselj poslala Vlada RS pod vodstvom Alenke Bratušek.

SMC AB Juncker

No, če se Cerar kot mandatar zaveda, da nima te možnosti, čemu je potem sploh ponujal svoja kandidata in se vpletal v postopke, Erjavca in Fajonovo? Takšna ponudba je implicitno in eksplicitno namreč že sprememba seznama kandidata.

Če se Cerar zaveda, da kot mandatar ne more peljati postopka kandidature za evropskega komisarja, ker je to pristojnost in odgovornost prejšnje vlade Alenke Bratušek, čemu se je vanj potem energično vmešal, to storil celo kot svoje prvo mandatarsko dejanje?

In če se Cerar res zaveda, da je izbirni postopek v celoti v rokah predsednika Junckerja, čemu ga je potem sploh  dvakrat klical in poskušal nanj vplivati? Mar ne že nedostojno?

Že malce tragikomično je prebirati prejšnji press-release stranke SMC, kjer so zapisali da je mandatar Cerar »ponovno poudaril svoje preference, podane v prvem pogovoru, vendar pa je dal predsedniku Junckerju možnost proste izbire kandidata(tke) s seznama.«

Cerar je torej, priznavajoč, da je izbirni postopek v celoti v rokah Junckerja, temu sporočil, da mu daje možnost proste izbire! Je to že ošabnost ali le navaden diletantizem?

Smešimo se, smešimo. In obnašamo kot lisica ob kislem grozdju zdaj, ko je začel sam Cerar razlagati, da vpliva nima:

Sour grapes is the action of making something seem less important after finding out they can’t have it.

An example of sour grapes is a man saying he didn’t want to date a certain woman because she was dumb, after she decided to date someone else.

SMC Juncker

Cerar Juncker Bratušek MMC

  • Share/Bookmark

Delo, uradno glasilo kalifata

4.09.2014 ob 00:39

Kaj točno je želel povedati zaprti Janez Janša s svojim tvitom, uperjenim proti Delu?

Janša tviter Delo kalifat kristjanofobija

Hitro ugotovimo dvoje – njegovo zaničevalno pisanje lahko nesporno razumemo kot žaljivo in sovražno dejanje do časopisa Delo, vendar se potem ne bomo kar tako mogli zediniti, v kakšno potenci žaljivost – domislico o uradnem glasilu kalifata  – lahko res pripišemo.

Intenzivnost ali celo dvoumnost se preprosto skriva v definiciji kalifata, s katerim se Delo etiketira – lahko, da Janša meri na nekakšno »islamistično radikalno celico« z vso (medversko) propagando, nestrpnostjo in sovraštvom vred, sploh v danem trenutku nekaterih aktualnih skrajnih dejanj močno navzoče v kolektivi zavesti, lahko pa ga interpretiramo tudi bolj tehnično in šolsko kot »islamsko državo, ki jo vodi vrhovni religijski in politični voditelj, imenovan kalif, naslednik Mohameda«, če paradigmatsko uporabim opise, ki jih navaja Wikipedia.

V samo jedro diskreditacijskega govora je že položena dvoumnost mimikretične narave: vsebuje varovalo, da se avtorja ne bi moglo obsoditi sovražnega govora kar na prvo žogo, pri čemer je verjetno takšna mimikrija – dvoumnost med uradno definicijo in njenim animoznim potencialom – že všteta v izbiro besednjaka in pripravljena v izgovor. Kot dvoumnost namreč ščiti, da se obrani pred očitkom žalitve v obeh smereh, žalitve Dela kot žalitve islamskih vernikov.

In kaj je porodilo Janševo primerjavo s kalifatom? O tem lahko beremo v povezavi. Urednike portala 24kul.si so očitno zmotile nekatere uporabljene besede, ki so kar taksonomično naštete:

Članek je prežet z negativnimi oznakami katoliške Cerkve in kristjanov. Inovativnost blatenja kristjanov pri delu očitno ne pozna meja. Poglejmo, kakšni izrazi in besedne zveze so v ta namen uporabljeni:
manjše zaupanje, finančni zlom, omajano zaupanje, razredčene vrste, polomija, konflikt lojalnosti, kriza, podoba padajoče krivulje, kontroverzne izjave, zaupanje se je prepolovilo, najnižje izmerjeno zaupanje, polomija, naraščanje deleža odklonilnih stališč, krivci za polom, jadikujejo, pohlep, izražati dvome, škodoželjnost, zavist, avtoritarnost, hlapčevska poslušnost, klerikalizem, narediti za gluhe in slepe, vtis ogroženosti, ultrakonzervativizem, kompleksna polomija, moralna kriza, radikalizem, konzervativizem, v hudi disonanci, obsedenost, dodajajo »kulturo laganja«, sveta polomija, padec zaupanja.

Kristjanofobija 24kul

Že ob prvem branju opazimo, da večina besed preprosto ne more referirati na kristjane, saj se nanaša na institucije, stanja stvari, opise dogodkov ali stanj in podobno. S tem takoj odpadejo vsi izrazi, ki bi jih lahko uvrstili med kristjanofobne, tj. v opisu sovražne do kristjanov. Še večja zadrega nastopi, ko si ogledamo Delov članek, kjer novinar Matija Grah sploh ne uporablja omenjenih besed, temveč so ti pretežno povzeti po raziskavi sociologa religije dr. Marjana Smrketa. In spet ugotovimo, da so še ti izrazi dekontekstualizirani, rezultat opisa argumentacijskih stališč, ki jih Smrke razbira v svojih raziskavah religijskih statistik, konkretno prav okoli nečesa, kar imenuje učinki »kompleksa polomija-odstavitvi« (finančni krah mariborske škofije in odstavitve škofov). Nato primerja gibanje religijskih statistik v dveh časovnih nizih: v celotnem tranzicijskem obdobju 1992–2013 in v obdobju med zadnjim merjenjem pred finančnim zlomom in prvim po odstavitvi nadškofov (obdobje 2009–jesen 2013).

Ker večina izrazov opisuje argumentacijsko pozicijo odnosa vernikov do finančnega kraha nadškofije, pač ne morejo veljati za izraze, s katerimi se sovražno opisuje kristjane kot takšne. Nekaj povsem različnega je reči npr. »Romi so kradljivci« ali ugotavljati statistično npr. »Večina Slovencev meni, da so Romi kradljivci«. Še bolj bizarno je potem ugotavljati, da je nek časopis romofoben že zato, če takšno statistiko priobči.

In še ni konec: lep del članka preprosto citira vernike same in njihovo kritično ost do Cerkve. Besede, kot so »škodoželjnost«, »zavist«, »avtoritarnost«,»hlapčevska poslušnost« in podoben torej sploh niso niti avtorstvo novinarja, tudi ne sociologa, temveč v citiranem članku kar vernikov samih:

Med primere tovrstnega razmišljanja Smrke uvršča pisanje patra Branka Cestnika, denimo tole: »Nam v Cerkvi skupna logika pa je klanovsko klerikalna: svoj sistemček moramo ščititi, četudi smrdi. Tega smo kleriki vajeni, vsi veliki zaprti sistemi tako delajo, tudi partija je. Tako so nas vzgajali. Da se škofov javno ne kritizira, ne dvomi o njihovih odločitvah.«

V ta tip izjav po Smrketu sodijo še razmišljanja jezuita Petra Laha in Janeza Srake, prav tako jezuita, ki je zapisal: »Res so številni duhovniki in laiki že od vsega začetka izražali dvome o dejavnostih podjetne mariborske škofije, mnogi pa so nekritično molčali ali celo uživali sadove omenjenih dejavnosti kot delničarji in kot hranitelji denarnih vlog. Kakšni so naši vzorci komuniciranja znotraj Cerkve, kako govorimo med seboj in drug z drugim? Kako poslušamo? Ali uveljavljeni načini komuniciranja spodbujajo dobrohotnost, kritičnost, posvetovanje in transparentnost, ali pa prevladujejo škodoželjnost, zavist, avtoritarnost in hlapčevska poslušnost? Koliko nas je nezdravi klerikalizem naredil gluhe in slepe za dobronamerne nasvete laikov-strokovnjakov?«

Kdo torej velja za kristijanofoba? Manipulativnost v tvitu in v zapisu na strani 24kul.si je s tem pokazala, da je zlo v pogledu, ki vidi zlo in da je sovraštvo v pogledu, ki vidi sovraštvo. Novinarji pa zopet – nič.

  • Share/Bookmark

Sklicevanje na zakon in družbeni konsenz

23.07.2014 ob 22:17

Naša ušesa so že nekaj časa na preizkušnji, tudi smisel za zlaganje argumentov: sklicevanje na pravo in pravne postulate kot edino mero družbenega je mantra pravnih pozitivistov, ki pri tem pozabljajo, da sklicevanje po sebi še ne dodaja posebne vsebine in akterjev ne odvezuje od tega, da morajo v življenju pač zavzeti načelna stališča. Če so ta stališča zvezana z moralo in če se pišete Miro Cerar, je stvar še bolj delikatna. V nadaljevanju bom poskusil nakazati nepremostljivo zagato, v katero se je omenjeni ujel.

intervjuju za časnik Dnevnik se je verjetni mandatar in predsednik vlade moral braniti pred očitki, da pravicam gejev in lezbijk ni preveč naklonjen. Novinarja sta bila zoprna in vztrajna:

Na vprašanje, ali smejo homoseksualni pari posvojiti otroka, ste odgovorili, da temu ne nasprotujete, če za to obstaja družbeni konsenz. Sodeč po izidu referenduma o družinskem zakoniku ta ne obstaja. SMC torej nasprotuje tej pravici?

Naj pojasnim. Mi se zavzemamo za pravice LGBT, to smo v naših zadnjih izjavah tudi izrecno povedali. Podpiramo vse njihove pravice, ki jim gredo tako po mednarodnih konvencijah kot po naši ustavi. Ko smo rekli, da posvojitvam ne nasprotujemo, smo želeli povedati, da smo za uveljavitev njihovih pravic, seveda pod predpostavko, da imamo za to dovolj glasov v parlamentu. Pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Mnogi vas pri teh točkah vidijo bliže konservativnim strankam.

Nekateri so citirali neke moje kolumne, ki sem jih napisal pred leti in v katerih sem odpiral določene dileme. To je bilo takrat moje osebno stališče, na podlagi katerega pa so nekateri menili, da sem morda nasprotnik pravic istospolnih. Jaz nisem nasprotnik teh pravic, verjamem pa, da jih v družbi ni smiselno uveljavljati na silo. Smo demokratična družba in zato potrebujemo demokratični konsenz.

Niste torej nasprotnik, vendar tudi niste promotor pravic istospolnih?

Kot sem že dejal, pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Biti zagovornik ali nasprotnik, to je zdaj vprašanje

Po vseh trpkih razočaranjih glede demokratičnih vrednot, ki so se nam zdela že samoumevna, po skrajno zadržanem odnosu do gejev in lezbijk, žvižgačev, kot sta Assange in Snowden, celo pravic izbrisanih, ki menda govorijo slabo slovenščino, čudnem pojmovanju civilne družbe, se zdaj med nami končno zarisuje nekaj več pojasnil, če vedno skopo odmerjenih in po svoje že korigiranih zaradi graje v volilni kampanji. In kaj dobimo? Na prvi pogled vse lepo in prav. Čeprav je še v volilni kampanji trdil, da pravice LGBT skupnosti niso nekaj, kar bi smeli podpreti kar tako, postopajmo dobronamerno in privzemimo, da Cerar res zagovarja takšne pravice. Toda v kakšni maniri?

Takoj opazimo, da v obliki nikalnic: »Nisem nasprotnik teh pravic.« In nato še s pomembnim dodatkom v obliki pogoja: »Pravic ne smemo uveljaviti na silo, temveč s pomočjo demokratičnega konsenza.« in razumevanjem, kjer se »promocija pravic« interpretira kot »dejanje na silo«.

Novinarja vendar sprašujeta, kaj on misli, da je prav podpreti (ali je prav, da istospolni lahko posvajajo otroke) in ne, pod kakšnimi pogoji bo možno uresničiti takšno pravico. Najmanj, kar mora z največjo mero benevolence prepoznati, je očitno izmikanje, s katerim streže – v bistvu ne odgovarja na zastavljeno vprašanje, in to celo v situaciji, ko se mora braniti pred očitkom, terjajočim jasno opredelitev.

Toda bojim se, da ne gre le za izmikanje – Cerar nas želi implicitno prepričati, da to, ali naj podpiramo neko pravico gejev in lezbijk, sploh ni resnično ali pravilno vprašanje, ker o tem pač odloča dvotretjinska večina v parlamentu. Kaj nam bi pomenila takšna redukcija dojemanja, če je sploh pravilna glede na razmerje ustava vs. zakoni? V tem smislu sledi načelu »A je moralen & pravilen & sprejemljiv, ker (ali kadar) temu ne nasprotuje noben zakon«, bržkone pa velja tudi obratno: »A je nemoralen & nepravilen & nesprejemljiv, ker(ali kadar) je v nasprotju z zakonom«.

S tem premislekom je nekaj narobe vsaj od Sofoklejeve Antigone dalje, narobe pa je tudi v logiškem oziru. Sklicevanje na pravo bi zato lahko šteli za argumentacijsko napako in ga pisali pod narekovajem.

Poskušajmo to definirati:

»Sklicevanje na pravo je prepričanje, pri katerem jemljemo nekaj za moralno pravilno ali nepravilno na podlagi zakonodaje ali odsotne zakonodaje na način, da neko dejanje ali stanje stvari okvalificiramo za pravilno ali nepravilno na podlagi izključno zakonske podlage.«

Cerarjevo zadrego lahko pojasnimo na več nivojih. »Podpiramo pravice istospolnih, ki so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah« in »Podpiramo pravice istospolnih, če bo zanje večina« sta v očitnem nasprotju, a sta kot trditvi postavljeni skupaj.

Namreč Cerar bi moral reči, da bodisi podpira pravice istospolnih, saj so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah, tudi če zanje ni večina v slovenskem parlamentu, bodisi trditi, da ni za pravice istospolnih, če ni zanje večina, tudi če so zapisane v ustavi in konvencijah.

A ne samo to. Argument »Smo za tisto, kar podpira večina v parlamentu« je namreč lahko usoden – namreč vsakič, ko ta večina podpre odločitev, ki je nemoralna ali kako drugače sporna.  In smo znova pri vprašanju odnosa med etiko in pravom, kjer legalizem preprosto ni nujno odgovor na moralna vprašanja, temveč način njihovega zaobitja.

Da je takšna interpretacija izmikanja ali odloga odločitve pravilna, pravi Cerar sam, ko leta 2008 o razmerju med moralo in pravom točno na primeru pravic istospolno usmerjenih naravnost prizna, da gre za moralno in religiozno dimenzijo, do katere še ne želi imeti stališča:

Seveda s tem (še vedno) nisem odgovoril na bistveno vprašanje, to je, ali je priznanje istospolne zakonske zveze (družbeno, življenjsko itd.) ustrezno in sprejemljivo. To v osnovi sploh ni pravno, pač pa predvsem moralno ali/in religiozno vprašanje. Zaenkrat ga puščam tu še vedno odprtega in vas – tako kot tudi sebe – postavljam na preizkušnjo glede tega, ali sodimo med »že prepričane«, ali pa morda pristajamo tudi na možnost, da bomo v prihodnje o tem razmišljali drugače kot sedaj.

Moralna prenova države po makedonsko?

Logiko Cerarjevih moralnih stališč zdaj poznamo – nima jih. Sledi jim v skladu s svojim pravniškim pozitivizmom in jim prilagaja temu, čemur se prikloni večina v obliki domnevnega »demokratičnega konsenza«. Vse ostalo je po njegovem »uveljavljanje na silo«. In spet smo v sumljivi zadregi: ko ni demokratičnega konsenza, ni pravice, ko je pravica, pa je tak konsenz odveč.

Cerar s tem ni le svetovnonazorsko konservativec – očitek, ki se vedno bolj vali nanj, a ga neuspešno, tudi eksplicitno zanika – , s svojo filozofsko držo znotraj prava se vpisuje na neko mesto, ki spominja na razumevanje prava in družbe kot ideologije pokornosti. S tem tvega rigorozno dogmatično interpretacijo prava, v skladu s katerim je pravo treba spoštovati nujno in vedno, izjemo pa, in to je le ugibanje, smemo narediti le takrat, ko je neznosno krivično. Takšno spoznanje je po izkušnji z nacizmom oblikoval pravniški klasik Gustav Radbruch in ga poznamo pod imenom Radbruchova formula.

Dojemanje prava kot ideologije pokornosti (ali česa podobnega) šele omogoča, da pravo interpretiramo kot nekaj, v čemer se morala povsem razpusti in razblini – in prav zato ne rabi ali ne more imeti nobenega stališča o pravicah LGBT skupnosti, razen aktualnega, tj. odklonilnega. Vsako je vselej že pravšnjo. Ko obstaja družbeni konsenz, pa se mu nenadoma lahko varno priključi. Na ta način nikoli ne more biti med zagovorniki ali promotorji nobene ideje, ki ni del jurisdikcije. Novinarska dilema »niste nasprotnik, vendar niste niti promotor pravic istospolnih« je zato simptomalno  povedna: seveda ni promotor in tudi ne deklarativni nasprotnik na prvo žogo, zgolj lepodušniško projicira breme odločitve na brezimno večino, na druge. Kar pač ne gre, če vodite največjo stranko v državi in ste/boste predsednik vlade.

Kako izjemno nedopustno nevarna je Cerarjeva pozicija, lepo nakazuje trenutni primer Makedonije, kjer se je »moralna večina« pod vodstvom stranke VMRO-DPMNE odločila, da spremeni ustavo in izrecno prepove istospolne poroke. Predlog je podprlo 82 poslancev od 123. S tem je izpolnjen edini pogoj slovenskega mandatarja, ki ga je navedel zgoraj: dovolj glasov v parlamentu in zakonsko predpisana večina. Povedano drugače, z odločitvijo Makedoncev Cerar ne sme imeti prav nobenih težav. Poskusimo si za hip predstavljati, kaj bi v tem hipu mislil kot Makedonec ali celo svetovatalec njihovemu parlamentu. Bingo? In če z moralno žlico zajamemo dvoje, odločnega nasprotnika pravic skupnosti LGBT in tistega, ki bi se odločil, kakor se bo večina, potem bi marsikdo raje izbral prvega: ker je vsaj načelen.

Še eno od Cerarjevih izmikanj in zavrnitvi podpisa zavez o spoštovanju pravic LGBT skupnosti je nazorno pokritiziral že dr. Vlado Miheljak v Mladini:

Če torej pri Cerarju ni taktične preračunljivosti, gre za latentni predsodek. Kajti bolj kot sama abstinenca SMC je šokantna Cerarjeva utemeljitev: »Ne želimo zdaj izpostavljati nobene od teh skupin posebej, ker bi morda dajali napačne signale, da se zavzemamo za ene bolj kot za druge. Mi bomo vse te manjšinske skupine, po kateremkoli kriteriju osebnostne okoliščine, spoštovali, se zavzemali za njihove pravice v skladu z mednarodnimi konvencijam in našo ustavo.« Argument je res invaliden. Če, denimo podpreš Rome (mimogrede, Cerar jih je podprl), pomeni, da lahko daješ napačen signal, da se za njih bolj zavzemaš kot za druge skupine, če pomagaš enemu klošarju, lahko daješ napačen vtis … Sploh pa je sklicevanje pravnika Cerarja na mednarodne konvencije in ustavo sprenevedanje na kvadrat. Ravno v tem je problem, ker pravic spolnih manjšin ne predvideva in ne ščiti ustava … Družinski zakonik je padel na referendumu, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine. Kakšno je že bilo takrat Cerarjevo stališče?

Če imamo pred sabo mandatarja, ki je premočno zmagal s pomočjo svojega poudarka o moralni prenovi države in obenem zagovoru pravne države, iz tega sledi bridko spoznanje, da v nekaterih primerih od moralne prenove ne bo ostalo veliko. Ne zato, ker bi Cerar imel takšna ali drugačna stališča, s katerimi se ne strinjamo glede morale, ideologije in svetovnega nazora. Ne, predvsem pripravljenosti moralo povsem zatajiti in jo podrediti nekakšnemu zakonskemu avtomatizmu. Ali je tak avtomatizem zgolj krinka, s katero rešuje svojo zadrego skrivanja intimno desnih prepričanj, s katerimi ne želi razočarati levih volivcev in še koga, bo pokazal čas. S principi, ki jim sledi in jih zagovarja, bi ob ustrezni večini, kjer bi se moral predčasno seveda tudi sam opredeliti, čemur se nadvse rad izmika, Slovenija prav zlahka lahko zgodila homofobna Makedonija. Ne pravim, da se bo, toda do takšnih konsekvenc vodijo pravnoteoretska načela, ki jih zagovarja.

Makedonija geji

  • Share/Bookmark

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

23.07.2014 ob 22:16

Osebni svetovni nazori so na prvi pogled videti nekaj zasebnega in intimnega, onstran dovoljenega zanimanja okolice, tako rekoč varovana pravica slehernika. Tisti pri pravniku Miru Cerarju nas bodo morali v naslednjih mesecih in letih bolj intrigirati, kot je to običajno pri politikih, tudi po njegovi zaslugi. Razlogov je več in jih pretežno že poznamo: postaja mandatar za sestavo vlade, verjetno predsednik vlade, pa tudi njegov politični »coming out« ostaja zvezan z njegovim osebnostnim profilom.

Ko so volivci množično izbirali njegovo stranko, so glasovali prav za človeka in njegova prepričanja. Za program niso mogli, tako rekoč ni ga bilo. Namesto slik 88 kandidatov se je z vseh letakov in plakatov smejal samo on.  Ali če smo zelo točni: opazoval nas je v svoji nekakšni meniški patognomiji, katere del je resnobna odmaknjenost. Ne le zaradi tega lahko kar upravičeno pričakujemo, da bo v svoje razumevanje političnega in vodenje vlade vnesel zelo veliko osebne note. Kar se mu je doslej že pripisovalo, se nekatere značajske in temperamentalne lastnosti, vselej v kombinaciji s pohvalo: bil naj bi umirjen, trezen, spokojen, razumen, a nazorsko se je izkazal za nekoga, ki je konservativen. Po vsem sodeč bi sam rad bil tudi moder – in modrost naredil za vodilo političnega delovanja. Filozofi bodo navdušeni, mediji pa se še vedno gibljejo na njim lastni spoznavni ravni, ki seže le na polje koloristike.

Svetovni nazor in značaj nista vsaksebi. Zmagovita pot novega mandatarja in njegove stranke ne pušča dvoma: svoje mesto si je izboril z obljubami po moralni prenovi politike. Na svoj način sta bila zmagovita skupaj z njunim nosilcem. Moralna komponenta  osebnih stališč bo zato nekaj, kar bo nujno treba podvreči vsakokratni skrbni presoji, sploh v kontekstu napovedanega družbenega »prevrednotenja vrednot«. Z njo bomo morali meriti njegova lastna dejanja, jih primerjati z dejanji njegovih predhodnikov. Z njihovo analizo bomo lažje spoznali, kakšna so pričakovanja vladajoče politike do državljanov – abstraktno govorjenje o  etičnih temeljih, ki nam jih primanjkuje, pač zlahka pleni soglasje vseh, a se hudič vedno skriva v malenkostih in detajlih, ko se z moralnim tehtanjem soočamo v nečrnobelih praktičnih zadevah. Vnedavnem intervjuju za Mladino se je moral Cerar braniti pred namigi, da je veren in osebnostno nekoliko konservativen. Temu je v pogovoru celo pritrdil, a je osebnostno komponento vrednot obenem »uravnotežil« s pravnimi vrednotami, ki ga menda uvrščajo bolj na levo, obenem pa tudi z osupljivimi nazadnjaškimi stališči glede splava, pravic gejev in lezbijk in celo žvižgaštva:

Pri osebnostnih nazorih ste vseeno konservativni. Družina, otroci, skupnost, vera. Vaše osebne vrednote so desno od sredine.

V tem delu se osebnostno zagotovo uvrščam malce na desno stran. Ko gre, denimo, za vprašanja človekovih pravic ali solidarnosti, kjer zagovarjam nediskriminacijo, strpnost, medgeneracijsko in drugo solidarnost ter enake možnosti, pa sem malce bolj na levi strani. Ravno ta sredinska in zmerna razpetost, ne govorim samo o sebi, pač pa tudi o stranki, je dobro izhodišče in kvaliteta. Takšna politična stranka je lahko povezovalec obeh polov. V političnem prostoru seveda obstajata tudi izrazita levica in desnica, toda mi takšne poenostavljene in v Sloveniji že povsem zlorabljene oziroma neustrezne delitve na t. i. leve in desne ne sprejemamo. Zato se želimo volivcem približati neposredno, s svojimi vrednotami in z iskrenim prizadevanjem za blaginjo Slovenije. V jedro naših vrednot smo postavili družbeno odgovornost, pravno državo, človekovo dostojanstvo, inovativnost in trajnostni razvoj. Če rečem, da smo levi in se bomo borili proti desnim, ali obratno, potem ne bomo naredili ničesar dobrega ali koristnega. Takšne delitve moramo v precejšnji meri preseči, kajti ideološki boj in izključevanja nas uničujejo.

Vladar in njegov značaj

Že Platon je s svojim analogijami duše in polisa v Državi načel temo vpliva in učinkovanja »vladarjevega« značaja in svetovnega nazora na vodenje in celo ustroj neke države. Obstaja denimo tiranski polis, ki ustreza tipu človeka, tiranov značaj in način življenja sta z njim v sorazmerju. Povedano enostavneje: s katerimi koli vatli politične psihologije se že ukvarjamo, nam bo za politične odločitve in celo ureditve vedno treba pobrskati tudi po vladarjevem značaju, da bi jih razumeli. Tem bolj, ker si je Cerar zadal nalogo, da iz naše države ustvari »modro Slovenijo«, ne le moralno čistejšo, ker se je v kampanji hvalil s tem, da v njegovi stranki »mislijo modro« in da torej s pomočjo modrosti vodijo državo, kar pa je bil, kot vemo, tudi Platonov ideal modreca-vladarja.

Cerar mislim modro bedž

Odpirata se torej vprašanje splošne hermenevtike vladarjevih ravnanj in političnih odločitev v luči njegovega osebnostnega profila, pa tudi ideološke platforme njegove stranke glede na filozofska in religiozna stališča, ki jih zagovarja v svojih programskih načelih in širše. V nadaljevanju se bom nekaj več ustavil pri Cerarjevem osebnem svetovnem nazoru, ki se zdi še zlasti pomemben v luči dejstva, da ga, v obliki ponujanja modrosti, zelo rad ponuja tudi drugim.

temle video zapisu se zgodi prav to: imamo redko priložnost, v kateri nam obenem razgrinja nekatera svoja filozofska stališča, ki jih je ponotranjil, ponuja pa jih v osebno uporabo vsem. Njegova izbira je nenavadno eklektična, skorajda spominja na povprečni new-age bricolage nasvetov za vsakodnevno razumevanje sveta in samega sebe. Iz njih razbiramo, da je verjetni predsednik vlade malce stoik, malce budist, malce kristjan, malce pa tudi konfucijanec.

Cerar stoik

»Zavedati se moramo, da ima vsaka stvar svoj smisel. Nič ni brez smisla. Kar mislimo, čutimo ali naredimo, vse vodi k nečemu, česar se ne zavedamo… Naključij v življenju ni. Naključje je samo izraz za zakonitost, ki je še ne poznamo.«

Cerar se navdušuje nad naukom o nujnem vnaprejšnjem redu in zakonitosti, ki vlada svetu in je na tej točki najbližje stoiškemu fatalizmu: prepričanje o tem, da svetu vlada nujnost, je sicer staro in sega v zahodni intelektualni  tradiciji vse do predsokratikov, vendar jo novi predsednik vlade absolutizira in vanjo vključi še dva elementa: duhovno komponento (»vsaka misel je že izraz nečesa, kar je vnaprej določeno«) in fizikalno (»vsi dogodki v tem svetu so predestinirani«). Oba nauka vodita do teze o vnaprejšnji vidnosti (pronoia) in usojenosti (heimarmene), ki ju zagovarjajo stari stoiki. Nauk je karseda daleč od krščanskega izročila in videli bomo, da na tej točki, ko Cerar navaja zelo heterogene svetovne filozofske nazore, postopa precej po svoje in »sinkretistično«. Prej je podoben uporabniku instantnih novodobnih misli, ponujajočih se v uporabo na način, da iz zakladnice miselnih tradicij jemljejo po osebni potrebi, tako kot s police v nakupovalnem centru.

Cerar budist

»Vse stvari tečejo po zakonitosti, ki je akcija in reakcija. Po nekem zakonu privlačnosti privleče podobne misli in dejanja. Podobno privlači podobno, kar damo od sebe, se nam bo vračalo. Mnogi v ta zakon ne verjamejo, zagotovo pa deluje. Splača se biti pošten, da se nam to na prav način vrne.«

No, tukaj verjetni prihodnji predsednik vlade ne našteva Newtonovih načel, ponavlja budistična, ki se s prvimi delno in na trenutke celo ujamejo. Načelo o tem, da so stvari na ravni moralnih dejanj in obenem fizikalnega dogajanja vedno podvržene sekvenčnosti dejanj in odzivov nanje (akcija-reakcija), je lasten indijskim filozofskim šolam od Upanišad naprej. Najbolj jasno jih razbiramo v nauku o karmi in dharmi, kjer se, ujeti v determiniranost tudi zaradi poprejšnjih ravnanj iz preteklih življenj, borimo za izhod iz večnega kroga samsare, katerega ujetniki smo. Naše ravnanje ima za rezultat njim  zavezane  posledice, niso pa nujno le individualizirane in lastne le posameznikom, temveč v kontekstu kolektivne karme zadevajo tudi posamezne kolektive, države, svetovno skupnost. Cerar v takšno karmično ali njeno podobno zakonitost verjame, saj »zagotovo deluje«, svoj budizem pa nadgrajuje z ezoteričnim dodatkom, ki mu okultistični praktiki pravijo »zakon privlačnosti« in ga razbirajo prav v karmičnem načelu. V skladu z njim podobne stvari (misli, energije) privlačijo podobne, nepodobne pa se med sabo odbijajo.

Cerar kristjan

»Ne delajmo napačnih primerjav. Vedno bo nekdo lepši, boljši, uglednejši in vedno bo nekdo revnejši, manj izobražen, slabšega izgleda in podobno. Ne smemo se obračati v eno smer, ampak gledati celoto sveta in najti svoje mesto v njem v skladu z našimi zmožnostmi. Živi v skladu s svojimi zmožnostmi in mestom, ki ti pripada.«

Na tej točki se je Cerarja po vsem sodeč dotaknila misel, da je primerjanje z drugimi zgrešeno. Nekaj takšnega, da se namreč z drugimi ne smemo primerjati in da moramo raziskovati raje sebe, beremo že v Pismu Galačanom (6:4), motiv pa je tudi sodoben: treba je razrešiti prepad med lastnimi željami in tem, kar lahko dosežejo drugi, ne mi, med umetno ustvarjenimi (potrošniškimi) pričakovanji in zahtevami družbe, ki povzročajo naše travme, ker nas dobrine in statusi niso dosegljivi na enak način. Rešitev je lahko regresija: verjeti je treba v Boga, kajti le revni vernik je pravi vernik, le reven bo deležen milosti: blagor ubogim, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Cerar ponuja kot recept zmernost, naslombo na lastne zmožnosti, in znova prepoznanje svoje vloge v svetu, ki je najbrž vloga, ki nam jo namenja Bog.

Cerar konfucijanec

»V življenju je treba težiti k doseganju prave mere. Konfucij je rekel: preveč je ravno tako slabo kot premalo.«

Opevana prava mera je po eni strani konfucijanski koncept – k njim se Cerar v svojem pisanju rad zateka  -, obenem pa tudi antični model kulturnega in osebnega koda delovanja. O tem, da ni treba početi ničesar preveč, najdemo kot nasvet že pri sedmerici modrih, pri Solonu in seveda kot orakelj delfskega preročišča (meden agan), moralni nauk o srednji meri ali sredini (mesotes) pa je tako rekoč zaščitni znak Aristotelovega etičnega sistema vrlin. Prava mera že lepo nakazuje Cerarjevo zmerno naravo in politično prepričanje (centrizem, ne levo, ne desno), kombinira pa ga s tem, kar je izhodiščna moralna norma vseh kulturnih normativnih sistemov antike: početje dobrega (»Kar šteje, je tisto, kar storimo dobrega za druge. Delati dobro.«)

Biti Drnovšek

Kakor kaže, se je v vlogi pogumne konfucijanke za potrebe predvolilne kampanje preizkusila tudi Alenka Bratušek. Takrat je po Cerarju udrihala s pomočjo načela »Če vemo, kaj je prav, neukrepanje kaže na pomanjkanje poguma« in verjetnemu mandatarju v svoji zloženki poočitala nič manj kot patološko strahopetnost:

»Ta mora biti dovolj pogumen, da bo državljane ščitil pred vrnitvijo strahovlade in skrbel, da se nikoli več ne bomo soočali z grožnjami o trojki. Je to lahko gospod Cerar? Zdi se mi, da nima potrebnega poguma, da bi se zoperstavil pravnomočno obsojenemu – kot ni imel poguma, da bi prevzel vodenje vlade, ko so ulice preplavljali upravičeni protesti in se je trojka pripravljala za poseg v Slovenijo.«

Ali ima dovolj poguma in kaj je s tem očitkom, ki smo ga v veliki meri slišali tudi iz krogov zapornikovih medijev, bo pokazal šele čas. A gotovo je nekaj drugega: ne samo, da so primerjave med Cerarjem in Drnovškom, ki smo se jih naposlušali zadnje tedne, utemeljene v njunem sorodnem značaju, v političnem slogu zadržanosti, sredinskosti in precejšnje brezvsebinskosti, ne le, da sta oba zmagovala z že skoraj pozabljenimi visokimi odstotki volilne podpore in torej plenila simpatije zaradi svoje navidezne nekonfliktnosti iz političnega centrizma, zelo podobna sta si tudi po značajskih dispozicijah, po želji po filozofiranju in »biti moder«, po nagnjenosti k new-age tradiciji, po dojemanju lastne politične vloge kot usojene in metafizično nujne.

Drnovšek se je na zadnja leta svojega življenja umaknil v osamo, prebiral novodobne knjige in nekatere tudi sam napisal. Ustanovil je Gibanje za pravičnost in razvoj, ki je duhovnostno izročilo znotraj politike še institucionaliziralo. Cerar zanesljivo ni v poziciji, ko bi v zavetju simbolne funkcije predsednika republike smel ali mogel dajati v agende svojega delovanja takšne prvine. A je težko verjetno, da bi jih lahko kar zatajil, saj bi s tem tudi tisto, kar je obljubljal volivcem ali vsaj verjame, da jim mora ponuditi.

Modra Slovenija Cerar

  • Share/Bookmark

Vodič po slovenskem volilnem abstinentu

4.06.2014 ob 12:02

Pripadnik slovenske vodilne  in zmagovite stranke volilnega abstinenta, največjega zmagovalca evropskih volitev s Sloveniji s premočnimi 76 odstotki, vam bo na drezanje, zakaj ne hodi na volitve, poskušal ponuditi nek odgovor. Četudi iz zadrege ali vsaj vztrajnosti izpraševalca, ne ravno nujne sofisticirane pozicije, podkrepljene z zelo prepričljivim razlogi. N’Toko in Dejan Savič sta ob dveh priložnostih nedavno že poskušala pojasniti, zakaj v Sloveniji zmagujejo nevolivci proti volivcem,  zato se v določeni naslanjam na nekatere pozicije, vsebovane v njuni taksonomiji abstinentovih stališč. In jo razširjam na tipologijo vseh prepričanj, za katera presojam, da jih bo zagovarjal in se mi zdijo dovolj prepoznavna, da bi smeli utemeljiti njihovo medsebojno razlikovanje.

Slovenska politika je že po sebi demonizirana in paranoidizirana, opremljena s čezmerno diskvalifikacijo in občutki celo gnusnega zavračanja, ki jih državljani ponotranjijo. Popolna fluidnost strank, njihova nestanovitnost, izginjanje in ustanavljanje, je eno takih znamenj, spet drugo apatija in malodušje. Demonizacija politike je že del etabliranih psihopolitičnih strategij, posledično pa torej abstinenca logičen rezultat oblikovanja državljana po svoji meri. Od kod želja po demoniziranju? Nekaterim strankam se preprosto splača, če konkurenčni volivci ne odidejo na volitve, še zlasti, če imajo disciplinirano svojo lastno volilno telo. Zato bom v nadaljevanju poskusil podati še celovitejšo, nikakor pa še ne popolno kategorizacijo argumentov, ki jih lahko slišimo v podporo abstinenci ali vsaj razlogom, da državljani na volišča niso ali ne bodo odšli – zgolj v kratkem opisu in v meri, zadostni za kratko utemeljitev razlik med njimi. Ob tem jih bom tudi rangiral po številčnosti. Za tiste, ki jih navajam na začetku, si domišljam, da so pogostejši in uspešnejši od tistih proti koncu. Razvrstitev seveda ni utemeljena v nobenih statistikah ali analizah, je povsem subjektivno določena.

V galeriji herojev volilne abstinence se je znašlo trinajst likov: ravnodušnež, antipolitični fatalist, naravni fatalist, razočarani fatalist, solipsist, nevednež, neselektivni izbirčnež, selektivni izbirčnež, revolucionarni lepodušnik, vstajniški lepodušnik, enoglasnež, vernik v zarote in resigniranec. Spodaj je njihov kratek profil.

Graf abstinent

(1) »Politika me ne zanima«, ali argument iz ravnodušnosti

Odgovor  se zdi generičen in nevsebinski, običajno podan površinsko in brez volje po dodatnih pojasnilih: ravnodušnež z njim sporoča svoje splošno prepričanje, ki pa ga je večkrat pripravljen podpreti bolj konkretno šele ob dodatnih drezanjih. S tem, ko se skrije za izgovor »politika me ne zanima«, izreka svojo apatično zadrego in nepripravljenost, da bi sploh navedel argument, obenem pa tudi nedefinirani odpor do nje. Če je k temu spodbujen, svoje prepričanje večkrat nadaljuje, recimo: politika me ne zanima in se mi gnusi, ker je vse že zavoženo, ker so vsi isti, ker je stanje v državi brezupno, ker je »kurba«, in podobno. Psihološkoekonomsko se je prejkone zatekel v bežanje proč od vsebinske razprave, čeprav vprašani morda neko mnenje že ima, a čuti ob govorjenju nelagodje: ker ga enostavno ni reflektiral, ali pa ravno je svoj odpor čustveno ponotranjil. V tem smislu bi lahko kdo ocenil, da tu še ne prihaja do čisto argumentacijske pozicije, temveč se prej odvija predargumentacijsko iskanje izgovora, da nam ne bi bilo treba stopiti na pot odgovarjanja in premisleka. Kot takšen, nerazpoložen za pojasnjevanje, je ravnodušnež tudi najbolj razširjeno navzoč.

(2) »Nič se ne da spremeniti«, ali argument iz fatalizma

Na volitve se ne splača hoditi, ker z našo udeležbo na njih ne moremo kot posamezniki ničesar spremeniti. Dogajanje ima svojo logiko, na katero nimamo prav nobenega vpliva ali imamo vsaj premajhnega. Fatalist se pri tem zateka v več različnih obrambnih pozicij: prva mu omogoča, da je antipolitični fatalist. Kaj je zanj značilno? Takšen bo vzklikal, da je politika od ljudstva odtujena praksa, kjer se njeni udeleženci nujno skvarijo: (2a) politika je nujno kurba, zato želi biti proti politiki kot taki. Vernik v takšno stanje ne vidi nikakršnega smisla v podajanju svoje volilne preference, ker je prepričan, da bo vsak glas napačen, ker bo pač glas za politiko, zanjo pa ne sme biti: ker je to polje omadeževanega, blatnega in skorumpiranega delovanja. Nekaj je v sami politiki kot sistemu, zaradi česar ji ne moremo ali ne smemo nikoli verjeti, niti kot volivec ne, saj bomo prej ali kasneje izdani.

Druga možna pozicija je (2b), pri kateri slišimo ponavljajoči vzklik »Vsi so isti«. Državljan, ki je obupal, da bi se odločil za katero od političnih možnosti, ne verjame toliko v pokvarjeno naravo politike kot sistema, temveč bolj v gnilo naravo ljudi: sama človeška narava je pokvarljiva v stiku s politiko in s tem enako omadeževana pri vseh ljudeh. Ker je ni možno spremeniti, je vsaka naša volilna podpora izgubljena priložnost.  Zagovornik (2b) se nujno še ni opredelil do (2a): če iz »politika je kurba« nekako sledi, da bodo vsi udeleženci v politiki ravnali »enako« in »isto«, ko bodo vanjo stopili, ne velja nujno obratno. Naravni fatalist preprosto verjame, da se voliti ne splača, ker je bolj s človeško naravo izgubljen takoj, ko se poda v sfero političnega.

Omeniti velja še tretjo in hitro naraščajočo vrsto fatalista, imenujemo ga (2c) razočarani fatalist. Ta se je bolj ali manj aktivno angažiral v politiki, tudi stopil vanjo, hodil na volitve, vendar doživel trpko izkušnjo nemoči, bodisi zaradi poraza svoje stranke ali česa drugega, zgrešeno usodo politike pa povezuje z napačnimi odločitvami samih volivcev – ti so nerazsvetljeni do te mere, da se podati na volitve ne splača, ker se bodo vedno odločili napak. Razočarani fatalist ne verjame v pokvarjeno naravo politike ali ljudi, čemur ne zaupa, je nepopravljivo iracionalno vedenje državljanov, ki na sledi napačnim presojam, npr. množičnih medijev, vedno izberejo napačne politike.

(3) »Pomemben sem le jaz«, ali argument iz solipsizma

Solipsist verjame, da družbeno in politično angažiranje, celo v obliki oddaje volilnega glasu, nima nobenega smisla, razen če ga ima neposredno zanj. Ker je razume življenje kot tekmo vsakogar proti vsakemu, ker sledi svojemu »carpe diem«, ker je individualist, gradi svojo nezainteresiranost za dogajanje na podlagi solipsističnega razumevanja sveta – ne čuti odpora do politike kot politike, doživlja le nezainteresiranost za vse, kar ne služi hipni izpopolnitvi njegovih partikularnih interesov in želja. Volitve razume kot še eno tekmovanje, resničnostni šov, v katerem gre celo za legitimen »kdo bo koga« – do spraševanja o skupni prihodnosti in skrbi za dobrobit vseh je hladen in distanciran, ker ga posebej ne zadeva in ker verjame, da vanj ne rabi biti vpleten. Gre vendar za eksistenčno preživetje, za nas same, za naše življenje, atomizirano in nepovezano z drugimi. Solipsist se od ravnodušneža razlikuje po tem, da gleda na politiko interesno in najdeva brezinteresnost, medtem ko je prvi do nje zgradil odpor. Njegovo ravnodušnost bi skalila recimo »sanjska služba«, ki bi mu egoistično omogočila lastno participacijo ali podporo ideji, da ima politika vendarle nek resničnostni smisel, oziroma plačani angažma v obliki vstopa vanjo, za katerega pa se ne želi odločiti. Če je ravnodušnež sit politike, a ne ve, zakaj, solipsist ve zelo dobro: ker mu ne ponuja neposredne koristi. In samo tako dolgo.

(4) »Da so volitve?«, ali argument iz nevednosti

Pozicija nevedneža je podobna tisti pri ravnodušnežu: lahko slutimo, da se povprašani morda malce izmika in ne bi rad odgovarjal; morda kaj o volitvah vendarle ve, četudi ne nujno, a se pretežno pretvarja, da mu dogajanje ni prav nič znano. »Da se dogajajo volitve? Oprostite, pojma nimam.«Toda če res ne ve, če je neveden in povsem neobveščen, mu razen tega dejstva zaenkrat ne moremo nič očitati, tudi odhoda na volišče ne – no, že tak očitek je dovolj porazen za stanje državljanske odgovornosti. Zlahka si predstavljamo tudi, da bo nevednež svoje ravnanje poskušal alibizirati z začetnim argumentom iz ravnodušnosti: dejal bo, da ne ve, da potekajo volitve, ker ga politika ne zanima in se s tem vrnil v varni pristan, kjer bo morda za hip pomislil, da je biti ravnodušen malce bolje in manj moralno nerodno kot biti neveden. Ja, ravnodušnež in nevednež sta lep par.

(5) »Ni prave izbire«, ali argument iz nekvalitete

Volivci večkrat izhajajo iz uvida ali očitka, da se med možnim izbirami enostavno ne morejo odločiti, ker se jim nobena ne zdi dovolj dobra. In če otipljive razlike ni, je smiselno opustiti vse med njimi ali vsaj ne dajati prednosti kakšni med njimi. Argument se zdi zelo prepričljiv v svoji enostavnosti: tako kot se v trgovini ne bomo odločili za nobenega od hladilnikov ali televizij, če nas noben izdelek ni prepričal, bi smeli podobno ravnati tudi na volitvah. Težava nastopi, da tak razlog npr. povsem odpade v večinskem volilnem sistemu in državah, ki ga prakticirajo. A bi ga številni vendar radi sprejeli tudi pri nas; v Sloveniji imamo zadnje čase kvečjemu vedno nove in nove stranke ter s tem pestre izbire – kajpada je možno, da še zmerom nobena ni po našem okusu in njihovo naraščajoče število v ničemer ne lajša naših zadreg po odločitvi, ki bi jo nove izbire vendarle morale.

Nekomu, ki stavi na prepričanje, da je boljše nič izbrati kot izbrati slabo, bomo dejali izbirčnež – ne nujno v slabšalnem smislu. Obstajata dve podvrsti: neselektivni izbirčnež (5a) je prepričan, da so vse možne izbire enako slabe, zato med njimi ne želi dati prednosti prav nobeni. Verjame, da njegove preprosto ni na seznamu, zato ni dolžan izbrati ničesar. Selektivni izbirčnež (5b) pa nasprotno verjame, da je med možnimi opcijami kakšna boljša od drugih, vendar ne dovolj, da bi se zanjo ogrel. Pri njem je prišlo do postopka selekcije, vendar kvalitativna razlika med izbiro zanj še ni dovolj velika glede na druge izbire in se mu noben  kandidat ne zdi zadostno kvaliteten. Tudi ga ne razoroži dokazovanje, da bi moral izbirati po načelu »manjšega zla« in vseeno nekomu vendarle dati glas kot ga dati nikomur, ker bo npr. s tem preprečil neželenim strankam ali kandidatom, da na volitvah zmagajo: pri tem se sklicuje na svoja visoka moralna načela, ki mu preprečujejo, da bi popuščal manjšemu zlu le zato, da bi zaustavil večje. Ostati doma se mu zato zdi nujnost.

(6) »V tem ne želim sodelovati«, ali argument iz lepe duše

Lepodušnik pred volitvami razmišlja takole: moj angažma ima smisel le v koreniti preobrazbi politike, za kar bi potrebovali revolucionarni preobrat, kajti obstoječi sistem je gnil v celoti. Toda takšnega preobrata ne zagovarja noben kandidat ali stranka, vsaj takšna ne, da bi jim smel zaupati, tudi če ga hvali deklarativno. Zato nihče ne bo dobil moje podpore, pravi lepodušnik, saj bom s tem legitimiral obstoječi sistem, proti kateremu nastopam. Pozicija (6a) je pozicija revolucionarnega lepodušnika, ki je lahko miren in tudi brezskrbno ostane doma, dokler prave revolucije še ni na sporedu: ker je svoja pričakovanja idealistično postavil tako zelo visoko, lahko v miru prespi volitve, saj ničesar ne bo zamudil. No, morda svoje utopizme forsirano ponuja prav iz strahu: ker se boji, da bi se kaj lahko spremenilo.

Ob njem obstaja še (6b) vstajniški lepodušnik, ki se je podal na ulice, da bi skandiral proti političnim elitam in korupciji. Zato trdno verjame, da so oblastniki vsi po vrsti skorumpirani in bi dejansko oblast moralo prevzeti ljudstvo. Ker ne smemo podpreti nobeno od obstoječih elit, alternative pa so prešibke in nenačelne, pravega razloga za odhod na volišča ni, prav nasprotno. S tem bi vendar legitimirali obstoječi sistem, zato se je varno treba držati gesla »Če bi volitve kaj spremenile, bi jih prepovedali« in nikakor zapasti v histerijo volitev, ki služijo za perpetuiranje obstoječih razmerij. Tudi vstajniški lepodušnik je nadvse zadovoljen s svojo pametjo, ko ostane doma in se rad avtoerotično potreplja po ramenu, ker mu je uspelo uiti domnevni prevari.

(7) »En glas ne pomeni nič«, ali argument iz nepomembnosti glasu

Ker bi odhod na volišče predstavljal zanemarljivo možnost, da bi lahko prispeval h kakšni spremembi in končnemu rezultatu, si enoglasnež predstavlja, da njegova udeležba ni smiselna, ker šteje premalo ali skoraj nič. In to na oba načina: bodisi verjame, da se njegov odsotni glas ne bo »poznal«, ker ga obravnava atomizirano, »nekumulativno«, kot nepomembnega in brez teže, kolikor ga interpretira zase in ne v seštevku, ali pa si celo predstavlja, da volitve enostavno lahko stečejo brez njegovega glasu, ker bodo kandidati ali stranke dobili zadostno podporo tudi brez njega. Enoglasnež verjame ali se vsaj slepi, da bo o vsem odločila prevladujoča večina in napačno predpostavi, da njegov glas nima nobene teže ali moči: bodisi šteje premalo ali preveč.

(8) »Volitve so vedno predstava za ljudstvo«, ali argument iz zarote

Vernik v zarote se ne bo podal na volitve, ker je prepričan, da so nastopi političnih akterjev, levih, desnih ali celo enih in drugih, vnaprej dogovorjeni. Zaradi tega dejstva po njegovem ne more zaupati nikomur. Politične elite kujejo svoje dobičke iz takšnih ali drugih medsebojnih povezav pred ali po volitvami, zato pristajanje na igro pomeni naiven spregled vnaprejšnjih dogovorjenih scenarijev, kjer smo vedno znova nujno zmanipulirani. Skrite mreže akterjev, ki včasih inscenirajo medsebojno sovraštvo, v resnici pa se med sabo imenitno razumejo, prijateljujejo in zabavajo, bodo zlorabile katerikoli glas in sodelovati pri tem bi bila strašanska neumnost in prvovrstna naivnost. Ker je vse zarota, jih vernik vanje pač ne želi legitimirati, zato bo ostal doma.

(9) »Volitve se sfižijo v kasnejših povezavah«, ali argument iz politične zlorabe

Resigniranec pravi: z volitvami sicer ni nič narobe, tudi oddati glas je lahko smiselno, toda kaj, ko se v koalicijskih in drugih kombinatorikah vedno zgodi, da se kandidati in stranki, za katere glasujemo, morajo nujno podrediti višjim ciljem, pri čemer neizogibno vedno izdajo partikularne interese – točno tistega kandidata ali stranke, ki ga podpiramo. Ker ni nobenih jamstev, da se to ne bo zgodilo znova, ker so naši volilni interesi vselej izdani, se podati na volitve pač ne splača zaradi prevelike verjetnosti, da se bo zgodba ponovila. Resigniranec se iz obupa  ali jeze ni pripravljen odzvati svoji državljanski dolžnosti iz svoje slabe pretekle izkušnje ali spoznanja – vse se sfiži najkasneje takrat, ko je treba stopiti skupaj in sestaviti vlado. Takrat zaradi popuščanj začetna programska izhodišča kandidata ali stranke padejo, zato bo naš glas napačno investiran.

  • Share/Bookmark

“Naredimo to deželo spet sproščeno!”

17.05.2014 ob 12:09

Laibach so znova naokoli. Njihov Spectre pleni kar nekaj pozornosti, njihova turneja je v polnem teku, za geslo pred ljubljanskim nastopom pa so si izbrali »Naredimo to deželo spet sproščeno!«, ker se jim Slovenija zdi preveč zapeta, zadrgnjena in zagrenjena.

Laibach sproščeno

Ne dvomim sicer, da Laibachi kot imitatorji totalitarnih mentalitet, ki so ravnokar ustanovili partijo in Spectre razumejo kot manifest te partije, namigujejo na Janšo in njegovo sproščenost.

Dvojna reminiscenca na znano Hitlerjevo imperativno domislico je očitna, tudi na Janšev zmagoviti slogan Za Sproščeno Slovenijo, s katero je začel svoj politični pohod na oblast leta 2004.

svoji knjigi sem podrobno opisal funkcijo sproščenosti kot ideologema in filozofema za domačo politično rabo, njeno diskurzivno diarejo in psihopolitično nalogo. Česar v knjigi, ki je izšla leta 2007, nisem mogel storiti, je popis njenega izginotja, ki je abruptno sledil. Če se je domači politični diskurz gnetel od sproščanja in sproščenosti, če so politiki, ministri in seveda predsednik vlade od leta 2004 hiteli sproščati ekonomijo, socialo, šolstvo, medije, kulturo, je »prostost duha«, izpeljana iz Heideggrove Gelassenheit, nekako sredi leta 2007 povsem poniknila. Kot da bi se vgreznila v zemljo, kot da bi na ukaz bila izbrisana ali izgnana. Kot da bi projekt domačijske spet-prostosti, iluzivnega iskanja nekoč izgubljene svobode, izginil čez noč, a tega, kar je tragično, nihče ni niti opazil (in kar je manj tragično, tudi pogrešal). Vse do Laibachov.

V začetku junija 2007 na Zboru za republiko smo bili deležni še zadnjih hipnotičnih rab tega ideologema v čisti obliki, skupaj z Borutom Pahorjem, ki je takrat še rade volje hodil na vse prireditve možganskega trusta Ivana Janše. Naj spomnim na nekaj dosežkov s tega zborovanja:

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenostina 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, v sebi še kako sproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno.«

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.«

Kot rečeno, je kmalu po juniju 2007 sledil nenavaden konec te verbalne diareje – Janša se je sicer obdržal na oblasti vse do leta 2008, a intelektualni in drugi krogi okoli njega so se po vsem sodeč zavestno odpovedali filozofskemu sloganu Nove revije in s svojo odločitvijo – če ni šlo za kaj bolj spontanega – seznanili politične botre. Do takrat naprej spremljamo bolj koncepte novih republik, psihopolitiko paranoje, konspiracijski dadaizem, antikomunistično manihejstvo.

Laibachov duh torej zamuja za okroglih deset let. Prostost duha pri Janši (po Spomenki Hribar) je zamenjala javna in žgoča razprava o prostosti njegovega telesa – če smo ta leta ugotavljali, da nam manjka sproščenosti, Janši po včerajšnji vročitvi sodbe v zadevi Patria bolj preostane razmislek, kako ostati na fizični prostosti in se izogniti zaporni kazni. Sproščenost je tako rekoč degradirala na nivo fizičnega – umski nesproščenosti je zapretila fizična.

  • Share/Bookmark

Trije pahorizmi* in en Štefanec

15.03.2014 ob 10:15

Čeprav javnost zahteva odstop nesrečno izbranega šefa KPK Borisa Štefaneca, s čimer bi slednji nesporno razbremenil nastalo situacijo, so se zdaj našli kar trije politični kralji, ki menijo nasprotno. Zelo pogumno, toda včeraj so se taki izbiri v bran postavili Alenka Bratušek, pred tem Zoran Janković in danes celo, glej ga zlomka, predsednik republike. Ja, tisti, ki je vse zakuhal.

Če dobro premislimo, si bolj renomiranega ščita pred državljani g. Štefanec ne bi mogel želeti. Še zlasti, ker je še včeraj kazalo zelo slabo. V nadaljevanju bom poskušal z branjem posameznih stališč Boruta Pahorja pokazati, kako nekredibilno in nenačelno se je obnašal v izjemno kratkem časovnem obdobju – ob imenovanju neodstopljivega predsednika KPK, ki je hote ali nehote zamolčal svojo strankarsko pripadnost pri svoji kandidaturi, zaradi katere si je, vsaj tako predsednik republike v nekem trenutku, nakopal tudi njegove dvome. Zadostovalo bo nekaj kratkih citatov za dragocen uvid v vaje v nelogičnostih in zanimivo bo spremljati, ali bodo ob tako velikem fokusu javnosti na protagoniste ostale neopažene.

Stefanec Pahor

(1) Istovrstnost ravnanja

Drugače ali enako, je med njima kakšna semantična razlika?  Pahor je sprva zakuhal znameniti dvom, ki je v obliki naslednjega stavka sploh sprožil stampedo sumov, odstopov in požarjevskih teorij zarot:

»Če bi mi postopek omogočal večjo vlogo, bi se morda odločil drugače.«

Pahor je dvomil, tega ne zanika. In dvom je porodil skeptični požar. Toda v včerajšnjem intervjuju za RTV SLO si je že popolnoma premislil in se zanikal. Imenovanje zanj ni bila več stvar, ki bi jo storil drugače:

»Vendar pa moram tako storiti, ker mi tako nalaga vest. In če me vprašate, ali bi danes storil enako, bi storil enako.«

Kazno je, da obojega ne more trditi: ne more meniti, da bi se pri izbiri punce odločil drugače in takoj zatem, da bi storil enako pri ponovitvi, če se vmes pogoji niso spremenili. In se niso. Ali nas prepričanje vodi v obžalovanje ali nas ne vodi, on pa bi imel oboje hkrati. Moralna teža besede je pač takšna, kot pri njej: ne more pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

(2) Pozvati k odstopu ali ne pozvati

Šef države se je zaplezal še pri naslednjem: sprva je od Štefaneca prijazno pričakoval, da razmisli o umiku, potem pa se je čez dva dneva (13. marec) udarjal po prsih, češ da njegovega odstopa pač ne zahteva ali pričakuje. Po tistem, ko sta zaradi njegovih besed dvoma odstopila oba namestnika KPK in se je kriza imenovanja senata tega organa poglobila. Poglejmo:

Štefanec ne namerava odstopiti, Pahor pa ga k temu ne bo pozval. “Jaz nikoli nisem in nikoli ne bom pozival funkcionarjev, naj odstopijo,” je dejal.

Zelo decidirano. Ampak njegova prva reakcija dva dni pred tem je bila nasprotna,Štefaneca je prosil, da razmisli o »možnosti za uspešno delo«:

Predsednik republike Borut Pahor je danes prejel odstopni izjavi obeh novoimenovanih namestnikov predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), g. Darka Stareta in dr. Jurija Fermeta. O tem je predsednik republike obvestil g. Borisa Štefaneca, novoimenovanega predsednika KPK, in se z njim pogovarjal o novonastalih okoliščinah, ki zelo močno otežujejo uspešno in verodostojno delo Komisije za preprečevanje korupcije. Predsednik je g. Štefaneca prosil, naj te okoliščine tudi sam temeljito presodi in oceni, ali še obstajajo možnosti za njegovo uspešno delo in za uspešno delo komisije.

Brez pretiravanja lahko rečemo, da ga je Pahor pozval k odstopu, svoje dejanje je le nekoliko leporečniško zavil v blažji poziv k premisleku. Če bi želel paradirati na razliki med »zahtevati« versus »pozivati k presoji o uspešnem delu«, potem velja spomniti na še eno dejstvo: v polnem smislu najbrž predsednik republike preprosto ne bi mogel pozvati Štefaneca, da se odpove svoji funkciji, na katero ga je pravkar imenoval.  Ne bi imel nobene pravne podlage, razen tega bi spodbijal lastno odločitev. Trditi, da »nikoli ne bom pozival funkcionarjev, da odstopijo« je zato odveč, tega ne more početi. Ampak storil je prav to.

(3) Nespodobno povabilo v KPK

V včerajšnjem pogovoru na POP TV je Pahor državljane v silnem pomanjkanju dobrih kandidatov kar s srepim pogledom v kamere pozval, da se prijavijo za namestnike senata KPK. Simpatično? Niti ne. Poglejmo:

In moja prošnja javnosti, zdaj ko se začenja krog za imenovanje dveh namestnikov. Prosim vse, ki poznate tiste, za katere menite, da bi bili primerni za opravljanje te dolžnosti, da jih nagovorite, da kandidirajo za ta položaj, in mi verjemite, da bom najboljše izmed njih tudi izbral. Ugotovili pa boste, da se, žal, za ta položaj taki ljudje v glavnem ne želijo potegovati.

Toda predsednik je zavajal – le kakšen dan pred tem se je opravičeval, da pri izbiri kandidatov za člane senata ne more pomagati:

Kot predsednik republike mimo predlogov izbirne komisije nisem smel predlagati članov senata.

Ali še podrobneje:

Imenovanje senata KPK je prvo, ko je predsednik zadnji člen. Tako določa zakon. V postopku imenovanja sem ga bil dolžan spoštovati in ga nisem komentiral. Dejstvo pa je, da ima izbirna komisija zelo veliko vlogo, na katero kot predlagatelj ne smem in ne morem vplivati,« je pojasnil.

Pahor nam potemtakem ponuja, da bo izbral najboljše kandidate in se obenem pritožuje, da sploh ne more izbirati. Državljane poziva k sodelovanju in jim obljublja pošteno izbiro, hkrati pa se negoduje, da ima pri izbiri povsem zvezane roke (sic!) in da obstaja nasproten napačen vtis:

Glede samega postopka je predsednik republike dejal, da meni, da bi zakonodajalec ob noveliranju zakona moral proučiti, ali je tak postopek imenovanja KPK najbolj primeren, saj je ustvarjen v veliki meri napačen vtis, da predsednik republike imenuje senat KPK, v stvarnosti ima pa glede tega precej zvezane roke.

Sklep: dobili smo potrditev, kdo najbolj vehementno ustvarja tak napačen vtis o pristojnostih in ga celo popularizira: to je on sam.

*Pahorizem = všečna, retorično pregnantna in afektirana, toda logično korozivna ali nelogična beseda ali besedna zveza s kratkim rokom trajanja za volivce, ki imajo doma zlato ribico ali vsaj njen spomin. Prosti slovar slovenščine ponuja dve definiciji, ki sta videti nezadostni: (1) »Smešna in neprimerna besedna zveza, ki jo v javnosti včasih izjavi Borut Pahor« in (2) »Dolg, retorično dovršen monolog, na koncu katerega še vedno ni povsem jasno, ali je govorec za ali proti neki rešitvi.«

  • Share/Bookmark

Koliko je vrednih herojskih pet minut slovenskega novinarstva?

10.01.2014 ob 22:00

Zdi se, da smo v Sloveniji dobili novo novinarsko herojinjo: ime ji je Damijana Žišt. Kdor je gledal včerajšnje Odmeve, je lahko videl, da so jo predstavili kot herojinjo preiskovalnega novinarstva, na katero so ponosni vsi: ceh, DNS in ZNP, stroka, javnost.

Rosvita Pesek ni skoparila s slavospevi, na dan so privlekli celo afero o globokem grlu in Watergate. Ampak poglejmo pobliže, glede česa točno so se vsi tako zelo poenotili, kaj je slovenska verzija te afere in čemu se skoraj reče žanr novinarske patetike. Najprej k opisu dogodkov.

Žišt SIOL

Damijana Žišt je se je na dan hišne preiskave 11. decembra 2013 skupaj s fotoreporterjem Večera znašla pred hišo obrambnega ministra Romana Jakiča. Zato, ker je od svojega vira izvedela, da bo do preiskave prišlo in kdaj se bo to zgodilo – namreč zaradi domnevne zlorabe položaja v času, ko je bil še direktor Zavoda Tivoli. Skupaj s fotoreporterjem je prispela petnajst minut pred policisti. Ko se je Jakič kot minister vrnil iz tujine, se je odločil zaradi odtekanja informacij podati ovadbo zoper neznanega storilca.  Ob tem je javno osumil nekoga iz vrst policije, tožilstva ali sodišča. Zgodbo so interpretacijsko takoj skombinirali z zadnje čase modno razpravo o statusu žvižgačev. No, če ti v Sloveniji žvižgajo le to, koga bodo jutri obiskali policisti na domu, kar bomo itak videli na poročilih, potem smo res na psu z njimi.

Žištova se je odločila, da svojega vira, ki ji je zaupal preiskavo pri Jakiču, ne bo izdala. V javnih nastopih je napovedala, da novinarji svoje vire ščitijo. In ceh ji je pritrdil ter jo podprl. Od tu naprej se odvija zanimiva štorija o tem, kaj točno pomeni zaščita novinarskega vira – na metaravni. Namreč težava je v tem, da se ta zgodba in razprava sploh nista odvili. Ne le do konca, niti ne od začetka. Simptomalno za stanje razprav o novinarstvu pri nas. Zato se mi postopanje Žištove v tej zgodbi zdi še najmanjša težava. Sama je pravzaprav žrtev nereflektiranosti konceptov novinarskega dela, ki ga tako vneto gojimo. Naj pojasnim.

Občanka ali novinarka, to je zdaj vprašanje

V nadaljevanju prikaza me bo zanimal predvsem le ta zgoraj nakazani vidik: kakšno vlogo ima v podanem primeru sklicevanje na anonimne ali skrite novinarske vire. Ko je Žištova včeraj stopila pred preiskovalnega sodnika, kjer bi morala pojasniti, od kod ji podatek o preiskavi, se je sicer sklicevala na nekaj drugega, na 148. člen Zakona o kazenskem postopku. Postopek je bil končan v dveh minutah, je povedal kasneje njen odvetnik. O čem govori ta zakon? Tu je samoopis vpletenih:

»Kot občan imaš pravico, da se s policijo ne pogovarjaš, niti ne odgovarjaš na njihova vprašanja,« je za Planet Siol.net pojasnil Grobelnik.

»Zaslišanje je trajalo le nekaj minut, saj sva skupaj z odvetnikom preiskovalcu povedala, da se ne bom zagovarjala. Pri tem sva se sklicevala na 148. člen zakona o kazenskem postopku, ki pravi, da občani nismo dolžni dajat informacij policiji, razen v izjemnih primerih, kar tudi piše v členu. Sicer pa v primeru, da bi pričala, ne bi nikakor ogrozila ali izdala svojih virov, ki smo jih novinarji dolžni varovati in jih nikoli izdati, tudi če bi za to na sodišču kazensko ali odškodninsko odgovarjala,« je dejala Žištova po zaslišanju.

Novinarka se torej sploh ni odločila, da se bo branila s pomočjo novinarskega kodeksa, kar je storila v prvih dnevih: da je varovanje virov osnovno novinarsko načelo, oziromada novinarje pri svojem delu obvezuje novinarski kodeks, ki strogo nalaga njihovo varovanje, je dejala. Zato svojih virov ne izdajamo, še pravi, četudi smo zato lahko kazensko in odškodninsko odgovorni.

Kodeksi, ki so zato, da se ne berejo?

Ob tem se sklicuje na osmi člen Novinarskega kodeksa. Pa si ga poglejmo:

8. Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Žištova torej po eni strani javno pojasni, kaj točno ji je povedal njen vir, namreč da bo na domu ministra Jakiča preiskava. Tudi nikjer ne izvemo, kaj točno je želela razkriti z njegovo pomočjo, a se zdi, da prav nič več od tega, kar se je tudi zgodilo: priti na mesto preiskave.  V Odmevih je sama poudarila, da je informacija o preiskavi javen podatek, po drugi strani pa heroično vztrajala na tem, da svojega vira, ki ji je namreč povedal, da bo na domu ministra Jakiča preiskava, do smrti ne bo izdala. Novinarka se potemtakem hvali s tem, da do smrti ne bo izdala svojega vira, ki ji je povedal nekaj, kar je javni podatek!

Naj pojasnim uvodoma, da dilema tukaj sploh ni, ali bi novinarka morala ali ne ščititi svoj vir. Naj ga ščiti, jasno. Dilema je lažna, kajti pravo vprašanje temu predhodi in je, ali je njegova uporaba bila utemeljena. Iskanje anonimnega novinarskega vira je po moje smiselno le, če so podatki, ki jih ta ponuja, v interesu javnosti in če je ta vir nujen za to, da omogoči informacijo, ki je v javnem interesu. Če nam vir ponuja že itak dostopen javni podatek, je iskanje anonimnega vira in kasneje sklicevanje nanj pod vprašajem. Žištova v Odmevih celo pove, da tudi »odredbe o hišnih preiskavah in zahteve za preiskavo ne nosijo oznake tajno zaupno, zato ni šlo za zaupni podatek.« Svoj vir je torej uporabila, da ji je povedal nekaj, kar mora biti in je javno dostopno. Za nekaj, o čemer so potem tisti dan itak poročali vsi mediji in ona je najbrž dobro vedela, da bodo.

O tem govori tudi citirani osmi člen, ki zapoveduje, da »takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način« – če je informacija o preiskavi v hiši politiki javni podatek, potem temu pogoju zelo evidentno ni zadoščeno. Da je tu javni interes izkazan, ni dvoma. Sklicevanje na vir je potemtakem bilo manipulacija. Seveda ne pravim, da bi svoj vir morala razkriti, trdim le, da je v danem primeru prišlo do njegove neupravičene uporabe in sumljivega sklicevanja nanj.

Motivacija za ščitenje novinarskih virov

Medtem ko je dr. Rok Čeferin v Odmevih šel celo tako daleč, da je govoril o zaščiti svobode tiska (kar vedno zveni dobro in se ni težko strinjati), je Žištova v oddaji razlagala, da je bila zaslišana kot občanka. In voditeljica Peskova je potem odkrito navijala, da bi se morala nujno sklicevati na novinarsko podlago zaščite vira. Zakaj? Takole ji je svetovala: »Za novinarstvo bi to bila pomembna zgodba, če bi se sklicevala na novinarski kodeks.«

S tem je začetno izhodišče postalo še bolj bizarno. Že kratek vpogled v geslo na Wikipedii bi moral zadoščati za pojasnitev tega, čemu je zaščita namenjena:

In Europe, the European Court of Human Rights stated in the 1996 case of Goodwin v. United Kingdom that “[p]rotection of journalistic sources is one of the basic conditions for press freedom … Without such protection, sources may be deterred from assisting the press in informing the public on matters of public interest. As a result the vital public-watchdog role of the press may be undermined and the ability of the press to provide accurate and reliable information may be adversely affected.

Ugotavljam, da se celotna novinarska in javna srenja v Sloveniji nista bili sposobni vprašati niti česa tako elementarnega, čemu točno je uporaba novinarskega vira v primeru Žištove služila. Uporabila je vir, ki ji je povedal, da bo prišlo do policijske preiskave na domu Romana Jakiča. Celo Andraž Teršek zelo naravnost zatrdi, da hišna preiskava ni tajnost in je informacija javnega značaja:

Poleg tega informacija, da bo pri javnem funkcionarju opravljena policijska hišna preiskava, ni tajnost, ampak informacija javnega značaja, je izpostavil…

Ta informacija je tako zelo pomembna, poseg v osebno integriteto – javnost bi za preiskavo pri Jakiču prej ali slej izvedela – pa tako zelo neznaten, da novinarja zaradi tega ne bi smeli klicati na sodišče, je prepričan. In novinarjeva dolžnost je, meni Teršek, da posreduje informacije.

No, če je informacija, o kateri govorimo, javnega značaja in bi v vsakem primeru prišla v javnost, se resnično postavlja vprašanje smiselnosti sklicevanja na anonimni vir. Če je novinarska dolžnost posredovati informacije na način, da prihajajo na mesto preiskave petnajst minut pred policijo, potem to ni nobena dolžnost. To je morda zloraba. Kaj tako strahovito pomembnega smo torej izvedeli na ta način? Nič, prav nič. Šlo je le za prestiž, za prvenstvo. V dejstvu, da je prišla prva na prizorišče, še pred policijo, se ne skriva noben posebni dosežek, ki bi ga morali dodatno hvaliti. Kvečjemu lahko nakazuje na zlorabo novinarskega poklica, iskanje ekskluziv za neko medijsko hišo, senzacionalizem in tekmo, kdo bo o čem poročal prvi. Če služi uporaba novinarskih virov, kot temu zdaj pravijo, le ščitenju ekskluzive zase, to ni več novinarstvo, ampak izraba tega instituta.

Očitno v Sloveniji ni dovoljeno zastaviti dvoma v to, da je delovanje organov pregona postalo karikatura, če se na mesta policijskih preiskav prej pripeljejo novinarske ekipe kot kriminalisti. Očitno si novinarji, ki se recimo čudijo ovadbi in protestirajo proti obisku novinarke pri sodniku, ne upajo postaviti vprašanja, kako lahko organi pregona sploh učinkovito opravljajo svoje delo, kar od njih zelo agresivno tudi pričakujemo, če njihove procese zmotijo novinarji. Primer: in kaj, če bi Jakič ob pogledu skozi okno, ki bi mu razkril prerivanje novinarjev za ekskluzivno poročanje še pred prihodom policije, še pravočasno uničil vse dokumente? No, novinarji bi kot svete krave verjetno spet poskrbeli, da bi bili nedolžni. Takšno izvzemanje sebe iz odgovornosti je nekorektno in nepošteno.

Novinarji kot tarče sodnih postopkov

Odzivi novinarskih združenj so bili to pot presenetljivo enotni, četudi ne enako motivirani. Naj citiram:

Sicer pa je član upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije Primož Cirman že pretekli teden za medije povedal, da je pravica do vira pravica, na kateri temelji novinarstvo v svobodni družbi. Viri so tako po njegovem mnenju pomembni za razkrivanje informacij, ki sicer ne bi nikoli prišle na dan.

Predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić je poudaril, da se žal zdi, da novinarji, ki dregnejo v osje gnezdo, povezano z visoko politiko, hitro postanejo tarča sodnih postopkov. Pregovorno počasno pravosodje v takih primerih postane izjemno hitro in učinkovito, je opozoril.

Popolna sloga, medijski strokovnjaki, DNS, ZNP, voditeljica Odmevov, pravna stroka v podobi dr. Roka Čeferina in drugi so si bili edini, da je treba novinarski vir zaščititi. Pojasniti pa niso znali, zakaj ga je bilo v tem primeru sploh treba uporabiti. »Obveščanje javnosti o hišni preiskavi« pač ne more biti tak X, ker bi do obveščanja prišlo tudi brez njega! Do tega trenutka ob obilici zapisov in poročil nisem zasledil niti enega, ki bi poskušal dejansko ohraniti zdravo pamet in podvomiti v ta neverjetni slepilni manever napihnjenega skrivanja za nekim institutom, da bi se z njim zakrilo neko silno banalno ravnanje.

Pač pa slovenski mediji niso imeli časa v realnem času pisati in spremljati afer, povezanih z istim Romanom Jakičem. Podrobno sem spremljal in tudi javno napovedal ignoranco ob prvem STA zapisu o domnevnih nečednosti Jakiča pred nekaj meseci. In zgodilo se je, medijski mrk. Tudi argumentirano rekonstrukcijo Grege Repovža v Mladini dva tedna nazaj, ki jo je sklenil s trditvijo, da se bosta zaradi afere Stožice morala Janković in Jakič nemudoma posloviti, ni nihče od drugih novinarjev vzel v resen premislek. No, to me bolj skrbi kot velike heroične zgodbe, ki so zgolj pomilovanja vredne.

  • Share/Bookmark

Kako ne misliti traktorjev

23.11.2013 ob 10:05

Če se želiš zares zameriti sosedu, mu očitaj drag ali prevelik avto. Nečesa podobnega se je morda genialno spomnila predsednica vlade, ko je hitela zameriti se lastnikom (in ne le njim) menda pregrešno dragih traktorjev. Njena puščica je poletela proti štiri kmetom, ki so kakšen dan prej protestno pripeljali mimo parlamenta, da bi protestirali proti novemu davku. No, 18. novembra si je v parlamentu privoščila njihove štiri traktorje:

So mi rekli, da jih zanima, koliko so ti traktorji vredni. Ti traktorji so vredni tam med 150 do 200 tisoč evrov. In razlagat ljudem, mladim, ki nimajo stanovanj, da ne bojo mogli plačati davka na nepremičnine, mislim da ni najbolj korektno.

Medialnost traktorjev

Traktorji so skoraj postali zvezde dneva. Vendar so obtoženci odločno zanikali krivdo. Vsi po vrsti. Citiram njihove demantije na Planet TV (20.11.2013):

Lastnik traktorja št. 1: Ta traktor je vreden okrog 10 tisoč evrov.
Lastnik traktorja št 2: 16 tisoč 500 evrov.
Lastnik traktorja št. 3: 9 tisoč 900 evrov.
Lastnik traktorja št. 4: Jaz sem se na uradnem servisu pozanimal in so mi rekli, da je ta traktor vreden 16 tisoč evrov.

No, mediji so se takoj razdelili v dva tabora: prvi so temo do konca bojkotirali, med njimi npr. Delo in še nekateri drugi osrednji mediji, ne pa npr. tudi Slovenske novice. Ko so se odzvali, so se zgolj zato, ker so se odzvali kmeti. Zakaj takšna pasivnost? Lahko le ugibamo, toda najbrž zaradi spontane podpore tej vladi ali morda zaradi površne uredniške presoje, da o minornosti kmečkih falusnih objektov (no, simbolni neuglednosti objekta razprave) pač nima smisla vznemirjati državljanov. Lažna dilema: da bi traktorji postali privilegirani predmet razprave, se je verjetno komu zazdelo groteskno. Pa vendar so storili napako.

Bratušek traktorji

V drugi tabor so se uvrstili vsi, ki so v traktorju kot domnevno luksuznem objektu ugledali zanimivo topiko, predvsem v navezavi na predsedničin obračun s kmeti, morda s kmečkimi lobiji. Razpisali so se o cenah in stanju motorizacije v kmetijstvu, denimo, in sledili odzivu kmetov, ki so diskusijo usmerili v smer tabloidnosti, prepirov in tehtanja pleha. Zato so ponudili vpogled v nekaj krepkih replik, ki so jih kmeti namenili Alenki Bratušek v revanšo. Disput o ceni traktorjev in čevljih premierke je pikanten in sočen, ni pa argumentacijsko bistven. Poglejmo si torej, kaj je medije v tej polemiki sploh zanimalo.

Volovske vprege in rali

Prvič, zanimala jih je točnost ocene, koliko so ti štirje traktorji vredni. Menda so skupaj vredni nekaj čez 50.000 evrov in ne vsaj 600.000 ali celo 800.000, kakor bi izhajalo iz premierkine ocene.

Drugič, zanimalo jih je realno stanje registriranih traktorjev. Tatjana Pihlar je ubrala strategijo spodbijanja dejstev in je v Dnevniku zapisala:

V Sloveniji je registriranih približno 100.000 traktorjev, po besedah Marjana Dolenška, strokovnjaka za kmetijsko tehniko, jih je v (vsaj občasni) uporabi vsaj še 20.000 neregistriranih. Njihova povprečna starost je 20,6 leta, le 18 odstotkov je mlajših od 12 let in zgolj pet odstotkov mlajših od pet let. Lani so v Sloveniji registrirali 1463 novih traktorjev, približno toliko naj bi jih tudi letos.

Tretjič, pisali so o nakupni vrednosti traktorja in pogojih za njihov nakup, npr. v okviru nepovratnih sredstev in subvencij:

Po naših informacijah je povprečna prodajna cena traktorja (z DDV) okoli 35.000 evrov, kmetje se lahko pri nakupu mehanizacije potegujejo tudi za nepovratna sredstva. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja je v letih od 2007 do 2012 za nakup 1100 traktorjev odobrila okoli 22,5 milijona evrov in s tem subvencionirala nakup približno desetine vseh v Sloveniji prodanih traktorjev.

Četrtič, zanimalo jih je, če traktorji res lahko dosežejo ceno, ki jo omenja Bratuškova:

Lani so prodajalci pri nas prodali 36 traktorjev z več kot 150 konjskimi močmi, katerih vrednost presega 100.000 evrov.

Novinarka se je metodološko odločila, da »naivno« preveri tisto, kar je izrekla političarka, in iz tega naredila korektno zgodbo. Predvsem o traktorjih.  Z navajanjem dejstev je začetno trditev elegantno zavrgla. Vendar se ni osredotočila na bistveno, kot se v svoji neskrito motivirani pristranosti niti ni trudil novinar Planet TV Gašper Petovar. Duhovičil je na vse pretege takole:

PETOVAR (novinar): Večina dobrot na mizi je plod trdega dela kmetov, ki si pri delu pomagajo s traktorji. Ja čas rala in volovske vprege je v Sloveniji mimo. A premierko Bratuškovo so prav traktorji zmotili.

PETOVAR: Bog nam pomagaj, če so vse vladne ocene takšne kot ocena traktorjev.

PETOVAR: Poudariti je treba tudi dejstvo, da je stroj za čiščenje nesnage okoli vlade, vreden veliko več kot mehanizacija za čiščenje hleva.

Bistvo traktorja je očem nevidno

Disput o traktorjih je uokviril neko zgodbo, ki ni osrednja. Lahko se je zgodilo, ker se je vmes povsem izgubila argumentacijska srž premierkine trditve. Pameten novinar bi se moral izogniti skušnjavam in iskati bistveno: argument proti kmetom je bil adhominalna posplošitev ali generalizacija. Iz opazke štirih traktorjev pred parlamentom in njihove domnevne cene je Bratuškova sklepala, da so kmetje bogati in da lahko posledično z lahkoto plačajo predviden davek na nepremičnine. To in samo to je bilo glavno njeno sporočilo. Toda niso bogati vsi kmetje in iz cene štirih traktorjev o njihovem premoženjskem (in davčnem) stanju tega pač ni mogoče izpeljati.

Tega dejstva ne bomo našli izpostavljenega. Morda res zato, ker se je zmotila že pri osnovni oceni njihove vrednosti, kar je novinarje napeljalo v raziskovanje traktorskih stanj in vrednosti. A navzlic tej zmoti je premierkina namera nespremenjena – izrazito žali vse kmete in jih označuje za bogate, da bi legitimirala uvedbo davka. Novinarski posel bi torej moral biti, da raziskujejo takšno trditev. In ne le, da tega dejstva niso opazili mediji, še bolj presenetljivo ga niso niti kmeti sami. Roman Žveglič je kot predsednik Sindikata kmetov Slovenije poskušal raje primerjati traktorje s čevlji in Bratuškovo z Edvardom Kardeljem:

»Mi se ne spuščamo v to, kakšne čevlje nosi predsednica vlade, kajti bosa ne more hoditi v službo. Smo pa ogorčeni nad njeno izjavo o visoki ceni traktorjev, ki meji na sovražni govor, primerljiv z govorom Edvarda Kardelja pred leti, ko je dejal, da so kosilnice BCS brzostrelke v rokah razrednega sovražnika.«

Opazka o »sovražnem govoru« resda daje slutiti, da gospod anticipira napad na celoten kmečki stan (sovražni govor se vedno nanaša na razred ljudi). Vendar so potem kmetje sami raje artikulirali obrambo v smeri vrednosti traktorjev, četudi njena izjava ni nedopustna zaradi napačne ocenitve, temveč ker diskreditira kmete kot premožen stan. Še huje, v konflikt želi hujskaško spraviti dva razreda državljanov, kmete in mlade. Zadnji del stavka je namreč ostal tudi povsem spregledan v vseh naknadnih poročilih: mladi ne bodo mogli plačati davka na nepremičnine, kmeti pa se istočasno naokoli vozijo s predimenzioniranimi vozili. Zakaj njena vlada potem sploh uvaja davek, če Bratuškova že zdaj ve, da ga ne bodo mogli mladi plačati, je sploh vprašanje čisto zase.

Da cena štirih traktorjev pred parlamentom ni relevantna za presojo upravičenosti uvedbe davka na nepremičnine, s tem pa tudi ne spodbijanje njihovih cen kot zgrešenih, je ostalo kot osrednje sporočilo spregledano ali prikrito. In ker je Bratuškova vse komentarje po svojem verbalnem lapsusu zavračala, saj je očitno postala vnaprejšnja poraženka v za kmete dobljenem dvoboju, od medijske razprave o argumentih ni ostalo praktično nič.

  • Share/Bookmark

Janković, ki ni Fritzl

20.10.2013 ob 14:10

Padla je še ena žrtev (ne)svobode izražanja v slovenskem novinarstvu.  Na denarno kazen 1.965 evrov je sodišče obsodilo novinarja Dela Boruta Tavčarja, ker je v svojem komentarju župana Zorana Jankovića primerjal z zloglasnim Josefom Fritzlom. Kako je svojo odločitev utemeljila sodnica? Menda takole:

“Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva. Tudi sam je danes povedal, da je to razumel kot žalitev, kot napad nanj, da je šlo za vrednostno oceno, ki je bila negativna in podcenjevalna, saj je splošno znano, da je bil Fritzl eden hujših hudodelcev v zadnjem času,” je navajala sodnica.

Prepričana je tudi, da se je obdolženi zavedel, da so očitki žaljivi, zato ni dvoma, da je dokazan tudi naklep. Pri odmeri kazni je sledila predlogu tožilstva, kazen pa se ji zdi primerna.

Zgodba: Jankovića je zmotil komentar v rubriki Termometer Delove priloge FT 15. junija lani, kjer je Tavčar županu prisolil minus in med drugim zapisal: »Vsi smo ena velika družina, je o odnosu med Mestno upravo in Javnim holdingom Ljubljana, v katerega sklopu delujejo štiri javna podjetja, večkrat povedal ljubljanski župan Zoran Janković. V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.«

Janković Fritzl žalitev

Bolečina župana

Najbolj bizarna je trditev sodnice, če je citirana ustrezno:

»Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva.«

Prislov »zato« izraža vzročno-sklepalno razmerje oziroma utemeljitev ali vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek. Težko je razumeti, zakaj bi bila neka primerjava boleča za župana zato, ker je uradna oseba, oziroma zakaj bi to dejstvo k temu prispevalo. Iz povedanega bi sledilo, da se uradne osebe bolj občutljive na bolečino in ustrezno žaljivo izrekanje kot druge, »neuradne« osebe. Razlikovanje med uradnimi in neuradnimi osebami v primeru kaznivega dejanja razžalitve ne more igrati nobene vloge. Kazenski zakonik k sreči ne uvaja takšnega neenakopravnega merila:

KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČAST IN DOBRO IME

Razžalitev

158. člen

(1) Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.
(3) Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
(4) Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti.

Mnenje tožnika

Podobno velja za naslednjo dejanje sodnice, v katerem se sklicuje na Jankovićevo razumevanje zapisanega:

Tudi sam je danes povedal, da je to razumel kot žalitev, kot napad nanj, da je šlo za vrednostno oceno, ki je bila negativna in podcenjevalna, saj je splošno znano, da je bil Fritzl eden hujših hudodelcev v zadnjem času.

Mnenje tožečega v tožbi zaradi kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime ne more biti merodajno za presojo, saj je implicite že vsebovano v sami odločitvi za tožbo. V tem smislu ne more šteti za dodaten argumentacijski ali dokazni moment. Najbolj zanimivo vprašanje pri tem pa je, kaj točno konstituira točko žaljivosti v primerjavi med Jankovićevo mestno upravo in holdingom kot »veliko družino« na eni strani in Fritzlovo družino na drugi.

Prvič, očitno je ne konstituira osebna primerjava: novinar ni zapisal, da je Janković podoben Fritzlu, temveč da je podobna kvečjemu uprava, ki jo vodi. Ta ni subjektivizirana in personalizirana. S tem pade trditev iz tožbe, kjer piše, da je Borut Tavčar »želel vzpostaviti ekvivalenčno povezavo med Fritzlom in Zoranom Jankovićem, zaradi česar je slednji hudo »razžaljen«.«

Drugič, če govorimo o primerjavi, o analogiji, še nikakor nujno ne govorimo o ekvivalenci ali enakovrednosti. Ekvivalenca je odnos, ki vsebuje tri značilnosti: refleksivnost, simetričnost in tranzitivnost. A je v odnosu do A; če je A v odnosu do B, je B v odnosu do A; če je A v odnosu do B in če je B v odnosu do C, potem je A v odnosu do C. Analogija kot podobnost med dvema situacijama, osebama ali predmetoma ne vsebuje nujno vseh treh značilnosti: vsebuje refleksivnost, simetričnost, ne pa nujno tudi tranzitivnosti. Analogija med Fritzlom in Jankovićem (dejansko z njegovo upravo) torej ni ekvivalenčna.

Tretjič, kakor so opozorili že v DNS, tega novinar ne pravi v svojem imenu:

Društvo novinarjev Slovenije v odzivu na danes izrečeno obsodilno sodbo zoper novinarja Dela Boruta Tavčarja zaradi razžalitve Zorana Jankoviča sporoča, da novinar neprimerne izjave ni zapisal v lastnem imenu, temveč je navajal namige nekaterih uslužbencev podjetij Javnega holdinga Ljubljana.

Novinarjev stavek »V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.« je resda rumen in uvaja dimenzijo »govoric« v novinarski žanr, čeprav je z njimi najlažje manipulirati (in si jih tudi izmisliti), toda tehnično trditev drži: domnevna žalitev ni nekaj, kar bi novinar zapisal v svojem imenu, temveč jo polaga v usta drugim.

Kazenski zakonik se ne opredeljuje glede tega, kakšno težo ima razžalitev glede na gramatikalno osebo, vendar je nesporno smiselno razumeti kot hujšo obliko tisto dejanje, v katerem oseba žalitev izreka v svojem imenu.

V zgornjem primeru pa se ni zgodilo nič od tega, kar bi žalitev naredilo za pravno oprijemljivejšo: ni naperjena niti proti osebi, torej županu, niti ni izrečena v prvi osebi (v smislu: »Zame je Janković podoben Fritzlu.«).

Čeprav ni dvoma, da je novinar Tavčar uporabil diskreditacijski žargon, za kar mu nihče ne more ali želi aplavdirati in proti kateremu sem nameril še vrsto svojih kritik, je ta še zelo daleč od kaznivega dejanja in utemeljitve, zaradi katere se Janković sploh užaljeno zagovarja, da on ni Fritzl. Tega pač nihče ni zapisal ali rekel. Odločitev sodnice je v tem smislu precejšnja klofuta svobodi novinarske besede.

  • Share/Bookmark

Enominutna risanka, afera Patria in cenzura

13.09.2013 ob 07:21

Vodstvo Radiotelevizije Slovenija (RTVS) je iz arhivov izbrisalo prispevek o Patrii, ki je bil namenjen otrokom. V njem je bila z nekaj stavki opisana zgodovina primera in aktualna novost – sodba zoper Janeza Janšo in njegove soobsojence. V rednem programu oddaje Infodrom so ga predvajali v ponedeljek, takoj za tem pa se je oglasila stranka SDS in avtorje oddaje obtožila »zlorabe mladinskega programa za politične namene«. Takšne obtožbe so sicer neutemeljene, saj je prispevek ravno zaradi otroške in mladinske publike povsem nevtralno poročevalski – vendar so se direktorja RTVS in TVS Marko Filli in Janez Lombergar ter odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa TVS Andraž Pöschl kljub temu odločili za umik.

Poglejmo si, ali je bil umik prispevka upravičen, ali je kazen sorazmerna in kaj točno lahko pri tem štejemo za politični pritisk.

Infodrom Patria cenzura

Vsebina oddaje

Oddaja Infodrom je novejšega datuma in poskuša biti nekakšen »dnevnik« za otroke do dvanajstega leta starosti. Ker se med očitki stranke SDS pojavljajo hude obtožbe o zlorabah mladinskega programa v politične namene, je treba takoj povedati, da oddaja vsebuje tudi politične prispevke. Prav te dni so predstavili prispevek o Obamovi odločitvi glede napada na Sirijo, 2. septembra 2013 so govorili o uporabi kemičnega orožja – prav tako v Siriji, 29. maja so poročali o bruseljskih ukrepih za rešitev gospodarske krize.

V »inkriminirani« in kasneje v celoti (!) umaknjeni oddaji pa so poročali na ta način (celotno besedilo):

»Kako se je razpletala tako imenovana afera Patria? Leta 2006 je vlada sklenila, da naša vojska potrebuje 135 novih bojnih vozil, oklepnikov za prevoz pehote. O nakupu so se dogovarjali z več podjetji, ki oklepnike izdelujejo. Podjetja so v Slovenijo poslali ponudbe, predstavniki vlade pa so se na koncu odločili, da bo oklepnike za našo vojsko izdelalo finsko podjetje Patria. Cena oklepnikov je znašala skupaj 278 milijonov evrov. Kmalu za tem je policija dobila namig, naj bi se tisti, ki so odločali o izbiri vozila in finsko podjetje dogovorili. Finci naj bi si namreč posel zagotovili z lepimi vsotami denarja, ki so jih plačali posrednikom. To pa je podkupovanje oziroma korupcija, ki je kazniva, zato so policisti začeli posel preiskovati. V preiskavo so se vključili še policisti iz Avstrije in Finske. V Avstriji so preiskovali, kdo je dobil denar za izpeljavo posla, na Finskem pa, kdo je koga podkupil. Avstrijsko in slovensko sodišče sta preiskavo že končali in obtožili več ljudi. V Sloveniji so zaradi prejemanja podkupnine tako obsodili nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo obsodili na 2 leti zapora, poslovneža Ivana Črnkoviča na 19 mesecev ter Antona Krkoviča na 22 mesecev zapora. Vsem trem je naložena tudi denarna kazen v višini 37.000 evrov. V aferi Patria so torej mnogi slovenski in tuji poslovneži ter politiki obtoženi, naj bi pri nakupu 135 oklepnikov za slovensko vojsko prejeli podkupnino od finskega podjetja Patria.«

Enominutno besedilo korektno predstavi osnovne podatke o »aferi Patria«. V prispevku manjka zgolj en podatek, ki so ga avtorji, morda tudi nehote, izpustili: namreč dejstvo, da sodba še ni pravnomočna. Opis »So obsodili A, B in C« je sicer faktično točen, vendar je lahko zaradi odsotnosti tega podatka tudi delno zavajajoč.

V minimalnem miselnem eksperimentu si zato predstavljajmo, kaj bi se zgodilo, če bi sodba bila takšna, pravnomočna torej. Morda takšna nekoč tudi bo. Bi bil inkriminirani prispevek za vodstvo RTV še naprej sporen in bi ga cenzurirali na enak način, kot so to storili v danem primeru?

Kaj je očitek oddaji?

Bojim se, da bi očitek ostal; bojim se celo, da bi vodstvo reagiralo na povsem isti način. Že res, da dvanajstletniki najbrž ne razlikujejo med »pravnomočno« in »nepravnomočno« sodbo,  vendar bi bilo dejanje nepotrebne cenzure spregledati predstavitev zgodbe, ki Slovenijo obvladuje zadnjih pet let. Je torej dodatek o »nepravnomočnosti« sodbe edini element, ki ga v oddaji pogrešamo, da bi ji ne smeli očitati ničesar? Po moje da.

Odgovorni na RTV so se menda odločili za umik oddaje še pred izrečenimi političnimi očitki (ali pritiski). Zatrjujejo sami. Zgodba nekoliko spominja na lanski delovni suspenz novinarja RA SLO Mateja Šurca. Tedaj je bil njegov greh, da je v radijski oddaji Labirinti svoj tonski posnetek podložil z napačno glasbeno opremo in pri tem prebral te stavke.

“Za konec se vrnimo na začetek labirintov in se vprašajmo: ali se v nekem mestu v tem tednu res ni zgodilo popolnoma nič? Koga na svetu pa še briga, da se je v neki luknji nekdo priplazil na oblast, čeprav ni dobil zaupanja večine? Hkrati je še pravnomočno obtožen zaradi suma korupcije. Kako nečasten beg pred odgovornostjo in kako strahopetno dejanje.”

Direktor RA Slovenija Miha Lampreht se je kasneje opravičil stranki SDS in jo obvestil, da je proti novinarju ukrepal. Šlo je za nezaslišano dejanja uklanjanja politiki.

Tudi celotna oddaja Infodroma, ki je vsebovala »inkriminirani« animacijski prispevek, je bila umaknjena s spleta: nekdo jo je rešil pred polnim bunkerjem in prestavil na Youtube. Če naj verjamemo vodstvu, je oddaja kriva »neprimernosti« (bolj ohlapno, z ničemer podkrepljeno formulacijo bi težko našli), varuh pravic gledalcev in poslušalcev Lado Ambrožič pa ji očita dvoje: že omenjeno interpretacijo obsodbe, ker še ni pravnomočna, nato pa še nekaj, v čemer pride v nasprotje s samim sabo, ko pove:

»To je nedopustna novinarska in uredniška napaka, ki nacionalni televiziji jemlje verodostojnost in zaupanje gledalcev. Kočljiva je že sama uvrstitev te občutljive teme v oddajo, namenjeno dvanajstletnikom, saj je problematika zapletena in so dejstva še vedno premalo otipljiva in končno resnico za zdaj lahko le slutimo.«

Ambrožičev drugi pomislek je namreč, da je v oddaji takšnega prispevka ne bi smelo biti zaradi zapletene in premalo otipljive končne resnice – toda ta se najbrž ne bi spremenila, če bi sodba bila (ali bo) pravnomočna. Varuh je torej proti izbiri takšne teme in nenaklonjen njeni uvrstitvi v oddajo, in to ne glede na pravnomočnost sodbe.

Kaj pa politični pritiski?

Tudi če se že glede neprimernosti prispevka v oddaji Infodrom lahko strinjamo, pa skoraj nismo slišali artikuliranega glasu proti političnemu pritisku na RTV Slovenija. V Delu in Dnevniku sta se načeloma v prid oddaji postavila Klara Škrinjar in Blaž Petkovič. Oba naštevata tuje otroške programa sorodnega profila in izjave tujih urednikov, ki se postavljajo v bran avtonomiji urednikov. Petkovič zapiše: »Pri nas se politiki z veseljem vmešavajo v delo javnega servisa.«

Janševa SDS očita enominutni animaciji ali risanke troje: zamolčanje nepravnomočnosti sodbe, »nedopustno zlorabo otrok« in načelno pristransko poročanje, ki ga prepoveduje 5. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki navaja spoštovanje »načel resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij«, pri tem pa je menda  prišlo do pristranskega poročanja in politične diskreditacije. Zavoljo tega so v SDS ne le zagnali vik in krik, zahtevali so tudi sklic skupne nujne seje Odbora za kulturo in Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Zelo hitro ugotovimo, da razen omenjenega prvega pomisleka preostalih dveh oddaji ne moremo očitati: trditev o nedopustni zlorabi otrok je povsem nedokazana, ker tovrstne namen ustvarjalca po nekakšnem provociranju ali načrtni zlorabi ni dokazan, niti ga ni mogoče izpeljati iz prispevka. Tretji očitek se zvede na prvega: je spregled ali premajhen poudarek »nepravnomočnosti« sodbe nekaj, kar lahko v danem kontekstu šteje za necelovito informiranje?

Kako se brani vodstvo RTV hiše?

Ob splošni oceni o »neprimernosti« je direktor RTV Slovenija Marko Filli uspel ekskluzivno za Žurnal 24 navesti še nekaj pojasnil:

Oddaja je bila na zahtevo generalnega direktorja RTVS Marka Filija umaknjena tako iz arhiva kot tudi s spleta, saj je bila”vsebina ocenjena kot neprimerna”. O tem se je, tako Fili, posvetoval z uredniki, ki so bili enakega mnenja, od urednice otroškega programa, do urednika kulturnoumetniškega programa in direktorja Televizije Slovenija.

“To sem ocenil kot spodrsljaj, ker namen – razložiti neko aktualno dogajanje otrokom – ni bil napačen, je bil pa napačen način. Če bi želeli doseči ta cilj, bi bilo treba ostati pri splošnem ter razložiti, kaj je to obsodba, korupcija, podkupnine, ne pa uhajati v posamično zadevo, v kateri v bistvu izpostavljaš posameznike, ne dogajanje.

Filli se sklicuje na konsenz urednikov, vsebino »spodrsljaja« pa zvede na uporabljeno metodo, ne namen. Razlaga pa je malodane neverjetna: po njegovem se v prispevku konkretnih oseb sploh ne bi smelo omenjati. Namesto »dnevniškega« formata torej direktor predlaga nekakšno prazno, od konkretne družbene stvarnosti ločeno edukativno obravnavo, ki pojasnjuje zgolj pojme, kot so obsodba, korupcija in podkupnine. Filli navija ne samo za partikularno cenzuro, ki je prispevek doletela, ampak v skladu s predlaganim principom celo za polno cenzuro informiranja mladostnikov o političnem dogajanju sploh – kar res malce spominja na Severno Korejo. Od njegovega »načina«, ki to sploh ni, ostane le konceptualna preobrazba oddaje, njegova sugestija je torej, da je sleherni prispevek v Infodromu cenzuriran kakršnekoli politične realnosti.

Nič boljši ni njegov apel k »ukvarjanju s čim pomembnejšim«, torej potiskanje stvari pod preprogo in bežanje proč od razprave:

Zgodila se je neka nerodnost oziroma napaka, ki smo jo odpravili, in zame se je zgodba končala. Upam, da v Sloveniji, ki ima ogromno težav, res ne postane problem enominutna risanka.

Sklep

Vodstvom RTV hiše je znova dokazalo, da ji ni tuje cenzuriranje svojih prispevkov – spomnimo na podelitev viktorjev, kjer je bil cenzuriran celo humor. Potrdilo je vtis, da se cenzure spomni takrat, ko se želi preventivno (ali tudi) obraniti pred agresivnimi očitki politike, kar razkriva njegovo pomanjkljivo avtonomijo in nesorazmerno ukrepanje.

Če primerjamo očitke oddaji in dejanje cenzure, če torej damo oboje na tnalo, bi lahko ugotovili, da se zdi drugo hujši incident od prvega. Primer Infodrom kaže na popolno konceptualno in normativno zmedo, ki vlada v RTV hiši in medijskem prostoru vobče. Nihče od vpletenih ni znal prepričljivo pojasniti, kaj točno je s TV prispevkom narobe in katera načela je kršil. Vodstvo ni znalo dobro utemeljiti svoje odločitve, razen z abstraktno razlago o »neprimernosti« in napačnem »načinu«.  Odsotnost izrecne omembe nepravnomočnosti sodbe v dani situaciji se zdi detajl, zaradi katerega nikogar ne moremo obtožiti politične pristranosti. Po drugi plati pa se je znova pokazalo, da je v domačem političnem prostoru mogoče vršiti pritisk na medije, ne da bi javnost temu ugovarjala.

  • Share/Bookmark

Mali medijski vademekum: kako manipulativno obogatiti besedilo

13.09.2013 ob 07:20

V učni lekciji majhnih medijskih trikov za nadebudne novinarske začetnike, s katerimi lahko brez težav in protestiranj osvojimo slovensko medijsko krajino z manipulacijami, smo si med drugim ogledali načine fabriciranja STA vestičk z odvzemanjem vsebine –na primeru Večera.

Danes si poglejmo praktični primer, kako jih lahko nadgradimo z dodajanjem. Včerajšnja Demokracija ponuja dober zgled. Zapis je podpisan s »STA, SDS, M. B.«; manevre podpisovanja pod besedila z zlorabo STA (ne da bi ta imela kaj proti) smo si že večkrat ogledali in ne potrebujejo dodatnih pojasnil.

Pojdimo torej k prispevku z »Ali »vstajniki« pripravljajo teren za tehnično vlado pod vodstvom Potočnika?«.

Demokracija manipuliranje STA

V njej sicer ne bomo zasledili niti besedice o naslovni premisi, ampak nič hudega: itak je šteje le, da se dobro bere. In zdaj k poudarkom.

Originalna vsebina STA se je glasila:

Vstajniška gibanja so na današnji protestni novinarski konferenci pred Državnim zborom izrazila zahtevo po transparentnem, nekoruptivnem, neklientelističnem vodenju, upravljanju in kadrovanju v državnih podjetij. Da bi se takšno kadrovanje ustavilo, v četrtek popoldne pred DZ pripravljajo protestni shod.

Novinarji Demokracije so jo uspešno preoblikovali v:

Samooklicana vstajniška gibanja so na današnji protestni novinarski konferenci pred državnim zborom izrazila zahtevo po transparentnem, nekoruptivnem, neklientelističnem vodenju, upravljanju in kadrovanju v državnih podjetij. Da bi se takšno kadrovanje ustavilo, v četrtek popoldne pred državnim zborom pripravljajo protestni shod.

Originalna vsebina STA se je glasila:

“Vstajniška gibanja imamo enotno sporočilo – dovolj je plenjenja. Zato bomo tudi skupaj v četrtek prišli pred DZ, kjer se bomo pridružili shodu proti korupciji in političnemu kadrovanju,” je napovedal Uroš Lubej iz gibanja Vseslovenska ljudska vstaja.

Novinarji so jo uspešno preoblikovali v:

“Vstajniška gibanja imamo enotno sporočilo – dovolj je plenjenja. Zato bomo tudi skupaj v četrtek prišli pred DZ, kjer se bomo pridružili shodu proti korupciji in političnemu kadrovanju,” je napovedal Uroš Lubej iz gibanja Vseslovenska ljudska vstaja. Lubej je sicer znan kot dober prijatelj nekdanjega šefa propadlega Zaresa Gregorja Golobiča.

Originalna vsebina STA se je glasila:

Do upravljanja državnih podjetij pa je bil zelo oster nekdanji član uprave Agencije za upravljanje državnih naložb Marko Golob, sicer predstavnik Odbora za pravično in solidarno družbo.

Novinarji so jo uspešno preoblikovali v:

Do upravljanja državnih podjetij pa je bil zelo oster nekdanji član uprave Agencije za upravljanje državnih naložb Marko Golob, sicer predstavnik Odbora za pravično in solidarno družbo in preverjen kader tranzicijske levice, ki je lani kot član AUKN vseskozi sabotiral reformna prizadevanja Janševe vlade.

Originalna vsebina STA se je glasila:

Kar se tiče upravljanja državnih podjetij pa je profesor na Ljubljanski univerzi in sodelavec OECD Andrej Rus zatrdil, da ni nič narobe, če ima vlada vpliv na državna podjetja, saj mora dober gospodar ustrezno upravljati s premoženjem. “Problem je, da imajo vpliv politične stranke in da si stranke prilaščajo podjetja. Stranke pa niso isto kot država. To je tisto, na kar nas je opozoril OECD,” je povedal Rus.

Novinarji so jo uspešno preoblikovali v:

Kar se tiče upravljanja državnih podjetij pa je profesor na Ljubljanski univerzi in sodelavec OECD Andrej Rus (nekdanji podpredsednik propadlega Zaresa) zatrdil, da ni nič narobe, če ima vlada vpliv na državna podjetja, saj mora dober gospodar ustrezno upravljati s premoženjem. “Problem je, da imajo vpliv politične stranke in da si stranke prilaščajo podjetja. Stranke pa niso isto kot država. To je tisto, na kar nas je opozoril OECD,” je povedal Rus.

Kakor lahko vidimo, je novinarska tehnika komplementiranja STA novice silno učinkovita – v  tem primeru se dodatni vstavki ali vrinki navezujejo na personalizirano propagandno opremo subjektov, ki v njej nastopajo, s pomočjo diskreditacijskih označevalcev. Seveda ne smemo ostati pri tako malo domišljije: možnosti bogatenja osnovnega besedila so raznovrstne. Poskusite!

Na ta način zdaj lahko dopolnimo že našteta splošna načela medijskega vademekuma za uspešne novinarje s točko številka (5):

Splošna načela

(1) Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(2) Uporabite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(3) Iz besedila vzemite poudarek, ki kompromitira neko osebo, združbo, dogodek, dejanje ali stanje stvari v skladu s politično ali ideološko agendo, ki ji sledite. Variacije uporabe so neskončne.

(4) Vzemite STA vest in iz nje izločite stvari, ki vam ne ustrezajo: imena, dejanja, osebe, časopisne hiše. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(5) Vzemite STA vest in ji po potrebi za svoje politične ali druge manipulativne potrebe dodajte sočne opise, ki vam lahko koristijo pri doseganju svojih političnih ali drugih ciljev. Brez skrbi, ne le, da vam nič ne morejo, nihče ne bo niti opazil, kaj šele protestiral.

  • Share/Bookmark

Med legalnostjo in sposobnostjo: Gašpar Mišič kot nobelovec

31.08.2013 ob 17:44

V današnjem Delu nas dr. Ivan Kristan, zaslužni profesor prava, poskuša podučiti o prenagljenosti medijskega in siceršnjega pogleda na »afero Mišič«. Njegova poanta je dobronamerna: opozoriti na privrženost legalnosti procedur in strezniti javnost glede mnogih predsodkov, ki spremljajo ta vroč primer »političnega kadrovanja«.

Morda se lahko z njegovimi svarili k ustavljanju konjev pred stampedom strinjamo. Vendar mi nikakor nista všeč dve mesti v njegovem besedilu. Eno je naslednje, citiram:

Vprašanje pa je, ali je upravičen očitek, da Gašpar Gašpar Mišič ni primeren za to funkcijo. Tisti, ki ga kritizirajo, ga prikazujejo kot popolnoma nesposobnega. Ob teh ocenah je težko razumeti, da ga je predsednica vlade vzela v svoj kabinet za koordiniranje gospodarskih podjetij v državi. Če je bil primeren za to funkcijo, potem ni logično, da ne bi imel pravice kandidirati za vodenje enega od teh podjetij v državi.

Kristan nam ponuja približno takšen argument:

(1)   Nekateri Gašparja Gašparja Mišiča prikazujejo kot nesposobnega.

(2)   Toda predsednica vlade ga je zaposlila v svojem kabinetu.

(3)   Kdor dela v kabinetu predsednice vlade, je težko nesposoben.

(4)   Torej Mišič ni nesposoben in ne drži (1).

(5)   Funkcija v kabinetu predsednice vlade je po sposobnosti postavljena višje od funkcije šefa v Luki Koper.

(6)   Torej je tisti, ki je sposoben v funkciji kabineta predsednice vlade, primeren/sposoben tudi za funkcijo šefa Luke Koper.

(7)   Torej je imel pravico kandidirati za vodenje tega podjetja.

(8)   Zato ni upravičen očitek, da Mišič ni sposoben za mesto šefa Luke Koper.

Prenos razprave na »sposobnosti« Gašparja predstavlja popoln odmik od tega, kar je želel dr. Kristan. Če se je odločil dokazovati, da je njegova kandidatura bila pravno vzeto zakonita, potem kandidatova sposobnost za to funkcijo nima nobene relevance. Z osnovno razpravo o legalnosti izvedenih postopkov nima nič skupnega.

Ko jo obravnavamo ločeno (njegovo razpravo namreč), pa je Kristan storil dve napačni izpeljavi v nizu. Ne drži recimo, da bi iz (1) in (2) smeli sklepati na (3) in (4): nekdo, ki je zaposlen v kabinetu predsednika, zato ni kar po sebi sposoben. Lahko je takšno mesto zasedel zaradi političnih apetitov in ciljev. Premisa (3) torej ni nujno resnična.

Podobno velja za končno sklepanje (8), za katerega navija Kristan: Mišič naj bi bil sposoben za mesto šefa Luke Koper, ker ni le »sposoben kader«, temveč prihaja tudi iz kabineta in  je zato odlična izbira, ker je funkcija v kabinetu predsednika vlade postavljena višje od funkcije šefa Luke Koper. Nekaj podobnega si je verjetno domišljal tudi novopečeni predsednik uprave. Iz istih premis avtor sklepa tudi na (7) in izpeljuje Mišičevo pravico do kandidature.

Pozor, Kristan ne ironizira: vse to nam govori resno. Ves čas pa se giblje v coni napačnih predpostavk. Ne vidim namreč načina, kako bi lahko nekdo, ki je zaposlen v kabinetu predsednika vlade, bil zaradi tega dejstva nujno tudi sposoben, posledično tudi ne, zakaj bi imel kot sposoben pravico do kandidature in čemu bi bil, ker je pač sposoben biti v kabinetu vlade, tudi sorazmerno upravičen zasesti mesto šefa v nekem državnem podjetju.

S takšnimi ugotovitvami sicer Kristan ni posebej škodoval svoji poanti zapisa, kaj prida prispeval k njej pa tudi ni. Obenem me čudi tudi kvalifikacija »sposobnosti«, ki se nujno ne ujema s »strokovnostjo« in je precej neujemljiva po svoji naravi.

Osnovna srž problema, ki se je avtor v svojem prispevku ne dotakne, je namreč naslednja: kdaj je neko »politično kadrovanje« nesprejemljivo in kdaj ne. Zahtevajo se jasna merila. Kot je povedal predsednik KPK Goran Klemenčič, politično kadrovanje preprosto ni kaznivo dejanje. In kaj zdaj?

Bi Gašpar Mišič, če bi ob vseh nepremičninah imel v žepu še Nobelovo nagrado za ekonomijo, bil čist in apolitičen kader? Mar neko imenovanje in promocijo na takšno mesto naredijo za nesporno znanje, sposobnost in reference? Po moje da. Toda le pod določenimi pogoji. Kajti kaj bi dejali, če bi naš Nobelov nagrajenec za to, da si prigrabi mesto šefa Luke Koper, na veliko politično lobiral, izkoristil svojo pozicijo v vladi in uporabljal umazana sredstva? Bi zaradi referenc bilo njegovo imenovanje apolitično? Po moje ne.

Kristan Mišič zmota

  • Share/Bookmark

Pionir česa je Borut Pahor? Znova o sproščenosti.

29.08.2013 ob 17:48

Včerajšnji prispevek na POP TV o Pahorjevih stilih vladanja (hmm!) v tradicionalni oddaji Preverjeno je zagrešil skoraj vse napačne poudarke, kar jih je lahko.

Uporabil je napačno premiso, kaj da počne predsednik republike, ni si upal biti kritičen (razen skozi usta razgaljajočega in v tem odličnega dr. Damjana Mandelca!) v dekonstrukciji tega, kar prezentira predsedniška pojava Boruta Pahorja. Skril se je za ohlapno relativizacijo in ni zavzel nobenega stališča.

Napačna premisa je žal skrita (in razkrita, če ima človek voljo) že v poudarku naslova:

Je Pahor pionir na področju novega sloga vladanja?

Pahor pionir slog vladanja Preverjeno

Če sem nekoliko piker: kakšen pionir na tem področju, on je vendar pionirček populizma! Tudi če odmislim vrednostno sodbo, za katero previdni novinarji morda zmotno menijo, da si je ne smejo privoščiti, je prispevek začetno premiso iz naslova kar sam spodbil: ko našteva zglede tujih državnikov, ki so se, še veliko pred Pahorjevimi poceni piarovskimi prijemi, zatekli v takšne ali drugačne populistične gege. V čem bi torej bil pionir, ki mu sledijo drugi, kvečjemu je slab vajenec! Avtorjem prispevka evidentno manjka dokazil za svojo smelo najavo, niti se ne trudijo za njimi. In prav zato bi tudi najbolj dobronamerni gledalci smeli posumiti, da se mu po nepotrebnem dobrikajo.

Sproščena nekritičnost

V prispevku je obenem zaznati silno potrebo, da bi se Pahorjev politični marketing ne poimenovalo s potencialnim (in zame edinim možnim) deskriptorjem: komunikacijskim populizmom. Zdi se, kot da bi osnovni poudarki tega ne dopuščali; kot da bi bili v funkciji paralizacije take možnosti. Prispevek zvaja njegov komunikacijski pristop na »sproščenost«, ki jo celo eksplicitno pohvali:

Ali drži, da je Borut Pahor ujel duha časa, ki je bolj sproščen? Sproščenost ni nič napačnega, po mnenju nekaterih pa predsedniku manjka vsebina, jasna mnenja in stališča ob večjih dogodkih.

Avtorji torej namiguje celo na obratno stanje stvari: ni res, da bi bil kakorkoli Pahor tisti, ki bi poskušal biti sproščen, temveč ga v takšno držo sili »sproščeni duh časa«. Odvezan je sleherne krivde: v koraku s časom se menda imenitno prilagaja.

O tem, kakšne implikacije ima »sproščenost« v politični ideologiji slovenstva, sem napisal knjigo, ne preveč brano. O Pahorjevem razumevanju koncepta »sproščenosti« pa celo vrsto zabeležk.

Redukcija potencialnega populizma (tudi če se s to oceno ne strinjamo) na sproščenost v komunikaciji je zanimiv in nepričakovan evfemistični dosežek z bizarnimi učinki. Razen Mandelčeve ocene v prispevku avtorji niso želeli niti z najmanjšim namigom podvomiti, da imamo pred sabo ne samo neko vrsto »sproščenosti«, temveč so celo prednostno navijali, da spremljamo poseben in sodoben slog vladanja (sic!). Za kar bi, domnevam, državljani morali biti predsedniku republike hvaležni.

In še ubijalska relativizacija

Tretji moment, ki me je ob imputaciji nedokazane premise (iz naslova) in redukciji na »sproščenost« prav tako zmotil, je klasično novinarsko iskanje ekvidistance: novinarka pove, da so o slogu vladanja predsednika »mnenja deljena«.

Mnenja so deljena po definiciji, vedno in povsod. Ni težava v tem, da bi ta trditev ne držala. Težava je, da prepoznavno deluje kot mašilo ali alibi, da novinar ne zavzame prav nobenega stališča ali ponudi prednost kateremu od njih. Mnenje je via regia za floskule o uravnoteženosti in prav takšno novinarsko distanciranje.

V situacijah ekvidistanciranja se potem dogaja, da zmagujejo majhni poudarki, kot je denimo tisti, ki je v naslovu in podnaslovu. Pahor je nenadoma pionir! Če bi v naslovu pisalo »Je Pahor populist po slogu vladanja?«, bi se poudarek v razpravi preselil nekam čisto drugam.

P.S. In ker dobri zgledi za sproščene sloge vladanja vlečejo, je že dan po predvajanju prispevka šefica Nove Slovenije poprijela za košarkarsko žogo. Ljudmila Novak se je morala kar dolgo truditi, da je našla igrišče z ekskluzivnim pogledom na cerkveni zvonik, kot je razvidno iz posnetka. No, če že novinarji ne smejo Pahorja označiti za populista, ne bodo smeli niti sproščene in slogovne modne Novakove. Saj ne morejo imeti dvojnih vatlov za iste reči, kajne?

Ljudmila Novak igra košarko

  • Share/Bookmark