Arhiv za kategorijo 'Časopisi'

Kontinuiteta in sprememba: zamenjava na čelu Društva novinarjev Slovenije

4.10.2015 ob 08:28

Mandat Matije Stepišnika na čelu DNS se je z današnjim dnem iztekel. Nova predsednica je postala prav tako novinarka Večera Petra Lesjak Tušek, tudi članica UO DNS v Stepišnikovem mandatu.

Večer Petra Lesjak DNS izvolitev

Sam bi društvu za delovanje v mandatu 2011-2015 podelil dobro trojko, za ignoriranje kritike in samozadostnost pa čisto petico. Zato bo obljubljeno pot samorefleksije, na katere manko nenehno opozarjam in jo zapoveduje tudi nova šefica DNS, še hudičevo zanimivo spremljati.

Zadnji mandat je bil res nekaj posebnega. Stepišnikova lista »Novinarji za novinarje« je na volitvah 2011 nastopila po načelu »Take us all or leave it«. Če kdo izmed članov ne bi bil sprejet, bi odstopila v celoti – temu so dejali »zaprta lista«. Nekoliko izsiljevalsko, vsekakor pa zelo netipično. Na listi so bili kandidati za predsednika in člane upravnega odbora in nadzornega odbora:

  1. Matija Stepišnik (Večer) – kandidat za predsednika
  2. Klara Škrinjar (Delo) – kandidatka za podpredsednico
  3. Borut Mekina (Mladina)
  4. Ilona Dolenc (Primorske novice)
  5. Rok Kajzer (Delo)
  6. Petra Lesjak Tušek (Večer)
  7. Primož Cirman (Dnevnik)
  8. Jernej Verbič (RTV SLO)
  9. Blaž Petkovič (Dnevnik)
  10. Tjaša Slokar (POP TV)
  11. Tanja Starič (Delo)

NADZORNI ODBOR

  1. Aleš Lednik (Večer)
  2. Miha Drozg (POP TV)
  3. Mojca Zorko (STA)

V svoji najavi je zaprta lista napovedala, da bo od sebe dala prav vse in s tem zbudila zelo visoka pričakovanja, s svojo homogenostjo in odločnostjo pa seveda ni mogla biti zavrnjena:

Odločitev, zakaj zapreti listo kandidatov, je le ena in – povsem enostavna: med vsemi, ki smo na njej, velja trdno soglasje, da smo pripravljeni skupaj, resno, predano, v prvi vrsti pa enotno poprijeti za delo.

Vse, kar smo si zadali, lahko po našem trdnem prepričanju dosežemo le, če smo homogena, soglasna in uigrana ekipa, ki nič ne skriva in ima jasno začrtane cilje,njihove uresničitve pa ne bo brez timskega dela, medsebojnega razumevanja in skupne vizije. Med nami obstaja soglasje, da smo pripravljeni prevzeti odgovornost, a le kot ekipa. To je po našem mnenju ta trenutek edini pravi recept za vnovični vzpon našega društva in tudi edini ustrezni odgovor na stanje, v katerem je slovensko novinarstvo.

Ob tem se zavedamo, da smo z oblikovanjem zaprte liste, ki je statut društva sicer izrecno ne navaja, je pa ne prepoveduje, marsikoga presenetili in morda sprožili kakšen pomislek. V ozadju oblikovanja liste ni nobenih skritih namenov, v izvolitev se vam, prvič v novejši zgodovini DNS, ponuja skupina, ki se bo, če bo izvoljena, prvi dan spopadla z vsemi izzivi in težavami, ki nas že leta obremenjujejo.

V trenutku, ko smo se odločili za skupno listo, nas je velika večina sprejela odločitev, da naše kandidature umaknemo, če se bo skupščina odločila, da glasovanje o takšni listi ni možno.

Stepišnik zaprta lista ob kandidaturi blog

Izpolnjena pričakovanja?

So se ta izpolnila? Ob njenem izteku je resnično smiselno narediti končne bilance. Zaenkrat jih še nismo videli, a bodo verjetno novinarji ob vseh obljubah le zmogli toliko samoreflektiranosti, da jo javno podajo.

Od večjih dosežkov bi verjetno lahko pohvalili, da so prenovili svojo spletno stran in predvsem Novinarske dneve, DNS je organizirala kar nekaj izobraževalnih tečajev, za projekte, kot so Novinarska svetovalnica, Novinarska kramljalnica, Novinarska kavarna, strokovna vsakomesečna publikacija in podobne pa nisem čisto prepričan, da so zaživeli v napovedanem obsegu, nekateri sploh ne. Odhajajoči predsednik opozarja, da jim je uspelo dekriminalizirati zbiranje, posest in objavo tajnih podatkov skozi novelizacijo Kazenskega zakonika, kar je bila posledica odmevnega pregona Anuške Delić in nekaterih drugih novinarjev.

Sile kontinuitete

Nova predsednica DNS je letos postopala zelo podobno kot Stepišnik leta 2011. Sicer ni ponujala »zaprte liste«, vendar je njen program dela eksplicitno zavezan svojemu predhodniku, podobna so tudi imena. Ob tem je Petra Lesjak Tušek nepričakovano odkrivala pomembnost kontinuitete – in res smo opazili, da je že druga predsednica, ki prihaja iz Večera. Kakšna je njena utemeljitev? Hmm, nekoliko stepišnikovska:

Po eni strani je zagotovilo za uresničitev zastavljenih ciljev kontinuiteta, torej ekipa, vzpostavljena v mandatu Matije Stepišnika. Ta bi morala deloma ostati, ker je začela dobre projekte, ki jih je treba nadaljevati. Sama predstavljam kontinuiteto in spremembo hkrati. Delo bi po dogovoru z ekipo razdelili po bolj definiranih področjih dela. Kandidati za novi UO iz dosedanje ekipe so nepogrešljivi, bazični del ekipe, in nanje bi tudi v največji meri oprla vodenje DNS, zato apeliram, da pri glasovanju za člane UO podprete naslednje kandidate:

– Matija Stepišnik

– Jernej Verbič

– Tjaša Slokar Kos

– Primož Cirman

– Tanja Starič

– Blaž Petkovič

Jerneja Verbiča in Primoža Cirmana vidim tudi v vlogah podpredsednikov DNS. Prvega v organizacijsko-razvojnem (predvsem zaradi referenc pri vodenju projekta

Naprej/Forward), drugega v strokovno-razvojnem smislu (zaradi že večkrat izkazanega izjemnega prispevka k najvišjim novinarskim standardom v državi).

UO vidim tudi člane DNS, ki bi k delu UO prispevali svežino, drugačne poglede in novo dinamiko:

– Mojca Zorko

– Boštjan Videmšek

– Manica J. Ambrožič

– Blaž Močnik

Presežki v zadnjem mandatu DNS

Spodnji izbor je seveda povsem subjektiven in nikoli ni meril na to, da bi ocenjeval delo DNS v celoti. Prej je zbirka simptomov v delovanju društva, naključen izbor konceptualnih zadreg, nepričakovane brezinteresnosti, nerazumevanja nekaterih novinarskih postulatov in misinterpretacij vodstvenih ljudi v njem:

DNS IN PREGON ČAROVNIC V ZADEVI MARIBORSKEGA RAVNATELJA

DNS in posplošeni lov na čarovnice z izključevanjem javnega dialoga, da bi se končno ujelo tatu in ohranilo lepo dušo:

http://vezjak.com/2015/04/08/na-izpitu-padli-mediji-in-12-clen-kodeksa/

KONCEPTUALNE ZMEDE OKOLI ŽVIŽGAŠTVA IN RAZUMEVANJA KODEKSA

O fatalnem nerazumevanju pojma »novinarski vir«, manipuliranju z »žvižgaštvom« in sumljivi samopromociji would-be slovenskega Watergata:

http://vezjak.com/2014/01/08/koliko-je-vrednih-herojskih-pet-minut-slovenskega-novinarstva/

POROČILO O BREZPLAČNIKIH, KI JE OBLEŽALO V PARLAMENTU

Poročilo o Janševih brezplačnikih, ki na koncu, ko je bilo končno napisano, nikogar več ni zanimalo, zato sem ga kot državljan prvi pridobil kar sam:

http://vezjak.com/2011/10/22/media-polis-brezplacniki-in-moralna-dilema-ki-je-ni-bilo/

ZAVEZE ZA BOLJŠE MEDIJE, KI SO POZABLJENE V TRENUTKU, KO NASTANEJO

O reakciji na tragedijo z mariborskim ravnateljem, kjer so bile sprejete »Zaveze za boljše medije« po lastnem priznanju kršene praktično v naslednjih dnevih po tistem, ko so bile podpisane, danes pa se jih nihče niti več ne spomni:

http://vezjak.com/2014/12/24/zaveze-za-boljse-medije-in-porocanje-o-umoru/

SKRITI POSVETOVALNI ZAJTRKI Z GOSPODOM PREMIERJEM

O nedostojnih delovnih zajtrkih novinarjev s predsednikom vlade, sumljivo podobnih skritim sestankom s prejšnjim:

http://vezjak.com/2015/05/10/novinarji-na-delovnih-zajtrkih/

DNS IN NJEGOVA NEOBČUTLJIVOST ZA LASTNO DISKREDITACIJSKO RAVNANJE

Kako vodilnih v DNS uspeva žaliti druge, medtem ko ob žalitvah drugih glasno protestirajo:

http://vezjak.com/2014/04/16/verbic-proti-verbicu-in-verbalni-kokosnjaki/

TIHA TOVARIŠKA PODPORA ANONIMNEMU PISUNSTVU

O najbolj simpatični novinarki v Sloveniji, Milojki Balevski, po mnenju nekaterih vodilnih v DNS možni dostojni častni predsednici društva (!), kolumnistki Večera, kjer je notranji in gospodarski urednik predsednik DNS:

http://vezjak.com/2013/12/27/ime-cesa-je-milojka-balevski/

PROMOCIJA UREDNIKOV, KI SO SRAMOTNO ODPUŠČALI NOVINARJE, ZAČINJENA S TEZAMI O RELATIVNOSTI UKRIVLJENE HRBTENICE

O izboru medijskih strokovnjakov, danes gospodarskih svetovalcev, ki so na nizkotne načine obravnavali odpuščene novinarje, predsednik DNS pa za nameček promovira njihovo tezo, da ukrivljena hrbtenica ni nujno slaba stvar:

http://vezjak.com/2012/05/03/antistresna-terapija-na-svetovni-dan-svobode-medijev/

DNS (vse omembe):

http://vezjak.com/?s=dns

Sklep

Dogajanje ob menjavi štafetne palice med Stepišnikom in Petro Lesjak Tušek daje slutiti, da na velike spremembe na čelu krovne in reprezentativne novinarske organizacije v Sloveniji najbrž ne moremo računati. Nova predsednica je že doslej veljala za tesno Stepišnikovo sodelavko. Privilegirano prihaja iz iste medijske hiše, v vodstvu DNS se zamenjuje le peščica članov. Induktivno vzeto ni pričakovati radikalnih rezov pri čemerkoli, sploh zato, ker celo sama dojema »kontinuitetno« ravnanje kot vrlino. Kdor je bil doslej kritičen do DNS, bo po vsej verjetnosti to ostal še naprej. Kdor je bil zadovoljen, pa bo lahko s svojimi občutki tudi nadaljeval.

  • Share/Bookmark

Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji

30.08.2015 ob 17:57

Obstaja žanr, ki bi mu lahko rekli »novinarski socialni populizem«? Da je takšen, je najlažje razbrati na margini, ko gre malce predaleč. Zgleden primer v zadnjem času je navzven pretresljiva zgodba o oglasu prodajalca svoje ledvice, ki je kakšen teden intezivno okupirala medijski prostor in sprožala polemike o človeškem dostojanstvu na pragu revščine. Od danes naprej je prepoznana kot dejanje goljufa. V tem primeru očitno dobro preskrbljenega Slovenca na otoku Iž, ki celo oddaja luksuzne apartmaje.

ledvica Večer goljufija

Če ne bi bila, ne bi obveljala za populizem – toda kar ga dela za takšnega, je zanesljivo način pristopa, ki v svoji nekritičnosti zaupljivo z jasno agendo pristopa k primeru, ne da bi preveril vse informacije. Tako kot številne druge zvrsti medijske tabloidnosti je bilo seveda mogoče pričakovati, da jo bodo ob razkritju zagrabili vsi, ki si želijo, morda z najboljšimi nameni, spregovoriti o stiskah ljudi, njihovi revščini in obupu. Večkrat se zdi, da je novinarska tema socialnih stisk vnaprej nedotakljiva: nihče nima srca, da bi vehementno podvomil v povedano, izrazil skepso ali celo na trenutke očital rumenilo in senzacionalizem, saj bi največkrat obveljal za neobčutljivega in brezsrčnega posameznika.

Ledvica Korade Večer 2

Toda v danem primeru se je zapletlo že na začetku: berljiva zgodba o očetu v zrelih letih, ki se je zakreditiral in ne more več pomagati svojim otrokom, je zvenela prepričljivo in privlačno, a so se kar hitro začeli pojavljati tudi dvomi o identiteti prodajalca ledvice, ker ga preprosto nihče ni poznal, nekatere njegove navedbe pa očitno niso bile točne.

Pri časopisu Večer so vztrajali, namenili so ji izrazito veliko prostora. Čeprav je bilo zaznati nekaj previdnosti »za vsak slučaj«, če bi se izkazalo, da navedbe niso resnične, so v svojih zapisih ves čas dajali prednost nepreverjenosti informacij in prepričanju, da z njo ni nič narobe. Verjeli so v resničnost namere oglaševalca, s katerim so se pogovarjali po telefonu. Novinarka Dragica Korade je v svoji kolumni demonstrirala, kaj točno jeprenagljen sklep:

V četrtek, ko smo z njim govorili po telefonu, je povedal, da želi ostati anonimen, ker bedo, v kateri v resnici živijo, prikriva pred svojimi tremi otroki. In ker se mu že razpira rešitev vseh težav: dobil je namreč prvo ponudbo za nakup ledvice. Iz Avstrije. Včerajšnji molk bi lahko pomenil, da je ponudnik resen in da je do sestanka prišlo.

Sklepanje, da se je ponudnik ledvice odločil za operacijo, ker je našel kupca svoje ledvice in zato prekinil kontakte z novinarji in javnostjo, je bilo napačno. Danes vemo, da jih je prekinil, ker mu je postalo prevroče: policija ga je izsledila v bližini Zadra in ugotovila, da gre za prevaranta, ki je stkal niti, da bi se osebno okoristil. Vse, kar je natvezil medijem, je bila navadna laž.

V spet drugem zapisu je ista novinarka podoživljala njegovo tragedijo:

Ker sta oba z ženo, ki naj bi bila še delni invalid, brezposelna, kredita preprosto nista mogla vračati. Da še za hrano nimajo, je pripovedoval po telefonu. Da tri šoloobvezne hčerke ne bi tega občutile, ponoči krade po njivah krompir in po kantah za smeti pobira steklenice in jih potem proda v Murskem Središču. Star je 60 let in zaposlitve ne more dobiti, kvečjemu kako priložnostno delo. Za 15 evrov na dan recimo koplje jarke. Ker ima zemljo, je upravičen samo do enkratne socialne pomoči in ničesar drugega, je pripovedoval. In večkrat dal vedeti, da od nikogar nič ne pričakuje, da je “celo življenje pošteno delal in ne išče nobene miloščine”. V ledvici, za katero naj bi bil v četrtek že imel ponudbo, je videl častno rešitev svojega problema. Pozna tudi človeka, ki je s prodano ledvico poravnal bančni dolg “in sedaj z eno ledvico čisto dobro živi”.

Ves čas je govoril zbrano, prepričljivo, tu in tam je zaihtel. Zgodba je pustila za seboj kup velikih vprašanj, ki so se kljub nekaterim dvomom zgrinjala v eno samo: kaj lahko storimo, da rešimo ledvico.

Korade ledvica resnica

Kaj lahko storimo, da rešimo ledvico goljufa? Pri Večeru so, če prav razumemo avtorico, poskušali pomagati po svojih močeh in nepridiprava celo sproti obveščali o (morebitnem) poteku akcije, da bi ga morda odvrnili od njegovega cilja: »V četrtek je z velikim nezaupanjem spremljal naše ideje, da bomo do novembra, ko se mora zaradi neplačanih dolgov izseliti iz hiše, “zbobnali akcijo” in nekako zbrali tistih 42 tisoč evrov, zaradi katerih mu je banka zarubila hišo.«

Ledvica Večer celostranska

Zdaj, ko se je hvalevredna občutljivost izkazala za naivno in nepremišljeno solidarnost, bi se spodobilo, da se bralcem opravičijo in obljubijo nekaj več profesionalnega čuta in odgovorne previdnosti za prihodnje. Izgovarjati se na nečastne in nečedne poteze iznajdljivega goljufa pač ne bo dovolj.

Ledvica Večer naslovnica

  • Share/Bookmark

Kdo so bili torej Večerovi cenzorji?

7.05.2015 ob 20:52

Zgodbe o tem, kaj se je dogajalo v medijskih hišah pod političnimi prevzemi, so bile vsa ta leta javno pretežno zamolčevane. Z veliko skrbnosti. Poglavitni nosilci molka so bili pač novinarji sami – javnosti največkrat niso privoščili odkrite obelodanitve sramote o dogajanju v lastnih vrstah, z izjemo kakšne splošne izjave novinarskega aktiva.

Lep primer je akcidentalno pogreta zgodba o Janševem obvladovanju Večera v letu 2005 in kasneje: v medije je prišla le zaradi preiskave specializiranega tožilstva in elektronske komunikacije med Matjažem Kovačičem kot bivšim predsednikom uprave in Janezom Janšo. Na ta način so za dan ali dva množični mediji navajali, da se je med njima odvijal tudi dogovor o prevzemu (nakupu) Večera.

Večer NKBM Janša Kovačič

Ko sem dva dni nazaj objavil nekaj fotografij Večerovih bunkerjev (cenzuriranih besedil) in zaklinjanja urednikov tega časopisa (večina je še danes na vodilnih položajih), češ da pri njih ni cenzure, tega nisem storil prvič. O tem sem v zadnjih desetih letih pisal verjetno več kot kdorkoli. Zaman. Recepcija je bila podobna: o tem se ne sme vedeti ničesar, o tem se govori po tihem, zgodbe o cenzuri so metanivojsko deležne cenzure.

Zato nisem pričakoval, da bo kakšen medij vendarle zagrabil moj delček zgodbe o dogajanju na Večeru – prej bi rekel, da sem vedel, da bo znova na delu stara dobra samozaščitniška drža novinarjev. Pa se je le zgodila ena ironična izjema: zapis v smeri Večerove politične cenzure se je zdel zanimiv tabloidnemu Svetu24, ki je iz tega napravilcelo naslovno zgodbo.

Svet25 Janša Večer cenzura

Luka Tetičkovič zelo korektno opravi delo: razvije zgodbo, citira moje besedilo, objavi faksimile bunkerjev, besedo pa prepusti tudi dvema novinarjema Večera, trenutnemu in bivšemu, Vasji Jagru in Blažu Zgagi. V prispevku je med drugim objavil nekaj, kar bom štel za precedenčno; ne spomnim se namreč, da bi kdaj kakšen uspel s prstom pokazati na odgovorno osebo na Večeru,v tem primeru v časih cenzure. Kar je uspelo Jagru:

Bila se je namreč bitka za obvladovanje slovenskih medijev. Kovačič jo je v elektronskem sporočilu Janši opisal kot »dolgo in trdo vojno, v kateri bomo naredili vse, treba je zmagati«.

In vojna je menda res potekala, novinar Večera Vasja Jager nam tako pojasnjuje tedanje stanje: »Janša je že leta 2006 uspel uveljaviti svoj vpliv na Večer; takrat je bila na položaj urednice notranje politike imenovana Darka Zvonar Predan, ki je najzaslužnejša za nastanek razvpitega Večerovega ‘bunkerja’, stene, na katero so novinarji v znak protesta nalepili množico cenzuriranih tekstov – zlasti tistih, ki so se ukvarjali z likom in delom ljubljenega vodje.«

Novinarju Večera, ki je svojčas sicer podelil bob leta istemu Janši za plagiatorsko misel Tonyja Blaira, lahko le zaploskamo za odkritost: storil je tisto, česar številni v desetih letih niso zmogli. Zmogel je korak, katerega odsotnost vsa dolga leta kritiziram, tisto, kar se ves ta čas vzdržuje kot modus vivendi novinarskega protektorata nad samim sabo: odlepil se je od skrbi za lastno rit, samotrepljanja in lažne solidarnosti s tem, da je konkretno povedal po resnici, da so bili cenzorji in celo navedel ime. Ne zločina brez zločincev, ni cenzure brez cenzorjev.

Bunker svet24

Če je njegovo dejanje s poimenovanjem (ene) osebe hvalevredno, ostaja nedoumljivo vprašanje, čemu je v svojem pogumu tako presneto osamljen. Kajti Jager zdaj ni v nerodnost spravil le Darke Zvonar Predan, temveč ducat drugih urednikov, ki so enako poimensko zanikali, da bi v Večerovi hiši bilo karkoli narobe – ob tem pa se dobesedno z nogo zaletavali v bunkerje sredi njihovih delovnih prostorov.

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov

  • Share/Bookmark

Predsednikov populistični kroše

15.03.2015 ob 23:56

»Jaz sem prinesel s sabo rokavice. Zdaj se vam slabo piše,« je predsednik republike Borut Pahor navrgel boksarskemu prvaku in začel po njem kar v beli srajci in s črnimi rokavicami mlatiti, na veliko navdušenje vseh prisotnih. Kako razumeti ne le partikularen dovtip, ampak že ustaljeni vzorec obnašanja, tako netipičen celo za slovenske politike?

Pahor uradna stran Zavec

Verjetno bi storili še eno napako, če bi začeli jamrati o nizki osebni kulturi malo vrednega politika in njegovem nepoznavanju bontona, morda celo protokola. Ne, Pahorja ni treba podcenjevati, zelo dobro ve, kaj počne. Ko mlati po nasprotniku, Dejanu Zavcu, lahko končno igra in je to, kar mu omogoča njegova čarobna politična formula: igralec.

Toda igra ima svojo populistično funkcijo. Pahor je populist na prvo žogo, ker poskuša svoja dejanja opravičevati z obračanjem proti ljudstvu in nenehnim koketiranjem, ponujanjem številnih všečnih podob. Še več, on je ljudski populist s tem, ko stavi na čisto identifikacijo z ljudmi tudi takrat, ko mu jih ni treba prepričevati v svoj prav in svojo agendo: ko je v agendi delovanja pomembna le še lastna osebna promocija, višanje rejtingov zase. Ko lahko zasliši glas: »Kako je naš presednik fejst, ni mu težko biti picopek, asfalter ali boksar!« in »Pa tako simpatičen je v tem!«

Pahor Zavec boks Večer

Za populizem je dalje značilno, česar se Pahor izjemno dobro zaveda, razširjenje občutkov antielitizma: šele z njihovo pomočjo bo zares uspešen. Obroč, ki ga mora politik  na oblasti, sploh predsednik republike, popolnoma prebiti, je simbolni razkorak med vladarjem in vladanimi, politikom in rajo – to lahko stori le, če sebe predstavi ne kot del elite, kar strukturno neizogibno tudi je, temveč kot »one of us«, kot človek iz ulice. Njegove nenehne menjave vlog v podobi opravljanja volonterskega dela so dosegle take učinke – pri čemer je volontiranje bilo zgolj lepa fasada za to, da je antielitistična psihološka operacija lahko stekla in omogočila identifikacijo ljudstvu. Identifikacijo z predsednikom kot nekom, ki je menda na las podoben nam.

Tretji element njegovega populizma tvori potreba po obravnavi interpeliranega ljudstva kot monolitne skupine ljudi brez notranjih razlik – ker si ne more privoščiti, da bi eno skupino izločil ali privilegiral pred drugo. Iz podobnega razloga se mora znebiti sleherne potencialne ideološke ali politične pristranosti ali nagnjenja, biti mora povsem brezbarven – ne zato, ker bi želel koketirati z vsemi, levimi in desnimi, našimi in vašimi, ampak ker mu strukturna pozicija populista to onemogoča. Ob tem mu pride prav tudi izgovor, da mora kot predsednik republike ohranjati nadstrankarsko nevtralnost. Ne, takšen mora biti iz drugega razloga.

Četrtič, komunikacijski stil Pahorju veleva, da se posledično nujno obnaša kot igralec, ne kot politik. Vsakič, ko nastopi, je prav to, Chuck Norris, kot bi dejal Igor Lukšič, in to celo boljši od njega:

Od kod že poznamo vlogo superčloveka? Novembra 2010 je Igor Lukšič branil svojega dvojnega šefa, predsednika vlade in stranke:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

Chuck Norris boks

Populizem uspeva v komunikacijskem okvirju, ki je za ljudi sprejemljiv, s katerim se »navadni« ljudje lahko poistovetijo in v takšnem, da se v njem lahko učinkovito pretvarja, da govori ali dela v njihovem imenu. Koketiranje z ljudstvom v oblačenju, stilu govora in sicer je težavna in časovno naporna naloga, zaradi katerega vam ne preostane več veliko časa za opravljanje predsedniških dolžnosti. Razen tega, kot rečeno, ne smete imeti stališč o nobeni stvari, sicer nujno zgrešite neujemljivo, vselej abstraktno ljudstvo voljo.

Kar mora populist početi, je biti v permanentnem napornem stiku z ljudmi in jih prepričati, da ima dve telesi: eno kraljevsko in eno zanje. Ter da slednje venomer žrtvuje zanj, za populus. Le če bo nepopustljiv, le če bo do kraja ljudski, bo lahko še naprej predsednik. Ko je Pahor stopil na to pot, se verjetno ni zavedal, da je to pot brez povratka. Predsednik republike bo zgolj tako dolgo, dokler ne bo opravljal funkcije predsednika, temveč to drugo, alternativno chuck-norrisovsko vlogo. Ko nekega dne ne bo spekel pice, rezal mesa, popravil avta, pobarval ograje in boksal z Zavcem, več ne bo predsednik.

Chuck Norris boks 2

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/23/pahorjevi-nezavezani-ceveljci/

  • Share/Bookmark

Kongres SMC, teptanje demokracije in zapiranje pred mediji

9.03.2015 ob 16:32

Je bil sobotni kongres novopreimenovane Stranke modernega centra še ena manifestacija nenavadne politične sterilnosti in obenem nerazumevanja demokratičnih uzanc in odprte družbe? Če bi sodili po nekaterih vzorcih ravnanj, bi lahko pritrdili takšni oceni. Čas za učenje mlade stranke je že davno minil, zato lapsusov, kot je jemanje besede delegatom in izločanje medijev, preprosto več ne smemo poskušati razumeti kot ravnanje iz nedoletnosti ali nevednosti, temveč kot bistvu vladajoče stranke pripadajoče stanje, ki slednjo pač nujno opisuje.

Nenavadno, da se je Miro Cerar na kongresu ves čas skliceval na dialoškost svoje stranke kot posebno vrednoto, da je bojevito nastopil proti (tudi) medijsko začinjenim konstruktom in risal hudobca, ki streže po življenju SMC, ki jo bo on junaško ubranil. Kajti prvega ni nakazal v svojem ravnanju v realnem času, proti drugemu, če bi res obstajalo, pa se je odločil boriti na čisto zgrešen način, če gre verjeti zapisu nekaterih medijev o zapiranju kongresa pred novinarji.

Pri Slovenskih novicah so sprva postregli s takšnole novico:

SMC kongres mediji SN

Zapisali so:

V Sežani so se danes sestali delegati stranke SMC, ki bo danes med drugim dobila tudi novo ime (iz Stranke Mira Cerarja se bodo preimenovali v Stranko modernega centra). Že sam začetek pa je bil nekoliko netradicionalen, saj so se odločili, da bodo novinarjem nekoliko otežili delo in jih ločili od delegatov.

Temu so dodali še fotografijo prostora za novinarje, ki so ga opremili s podpisom pod sliko: »To je prostor za novinarje, ki se z delegati načeloma ne smejo družiti, kar na kongresih slovenskih strank ni v navadi.«

SMC kongres mediji SN novinarji ločeni

Toda glej ga zlomka, novica je izginila, na isti povezavi se zdaj izpisuje druga. Prvo povezavo je »pohodila« nova, spremenjena je tudi vsebina. Kdor želi primerjati zapisa, bo moral v google cache, in to hitro; na naslovu:

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/kongres-smc-zaprli-za-medije

zdaj kraljuje tale zgodba:

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/stranke-mira-cerarja-ni-vec

SMC SN nova vest kongres

Podpis pod zgornjo sliko so lapidarno skrajšali, namesto »To je prostor za novinarje, ki se z delegati načeloma ne smejo družiti, kar na kongresih slovenskih strank ni v navadi.« pod njo zdaj piše le »To je prostor za novinarje«.

SMC kongres SN prostor za novinarje

Seveda ne vemo zelo natančno, ali gre za kakšno posebno dejanje (samo)cenzure, morda je bila teza o izločanju celo prehuda za novinarje same, a menjava novice, naslova in poudarkov kaže v to smer. Iz zgodbe o zapiranju stranke pred mediji so naredili klasično poročilo s kongresa, kjer glede prvega poudarka, omembe novinarjev in medijev, ni ostalo popolnoma nič. Ob tem so celo pozabili zbrisati nadnaslov NENAVADNO, s čimer je mogoče in so očitno tudi želeli opisati prvo novico (o blokadi medijev), medtem ko druga oz. nova novica ne vsebuje nobenih sledi česa nenavadnega.

Sicer pa so se pri Slovenskih novicah odločili, da opozorijo na nekaj ocen, npr. Cerarjevega sekretarja, po novem šefa programske konference, dr. Aleksandra Kešeljevića, češ da ima stranka moder program. Res je, drugačne barve nismo pričakovali. Barve? Česa drugega ne, kajti doslej sem verjel, da je epitet »moder« v smislu sapientia ali prudentia mogoče pripisati osebi (redkeje) ali človekovim dejanjem, ne pa stvarem in izdelkom. Vendar je takšno razumevanje bilo že dolgo nazaj preseženo z motom o modri Sloveniji.

V govoru vodje poslanske skupine SMC Simone Kustec Lipicar so pri Slovenskih novicah zaznali, da je predsednika parlamenta Milana Brgleza označila za »očeta« – žal niso povedali, česa. Očete naroda že imamo, oče stranke pa najbrž ne bi mogel biti. Ni jim ušlo niti, da je minister za javno upravo Boris Koprivnikar samega sebe prepoznal kot državnega hišnika. V igri samooznačb smo torej na kongresu dobili najmanj očeta, hišnika in moder program.

Težko bi dejali, da so preostre formulacije morda vezane le na nek rumeni mediji in torej preveč tabloidno zveneče. Kajti poglejmo ljubljanski Dnevnik, presoje niso nič bolj blage. Novinarka Meta Roglič je celo spregovorila o pohojeni demokraciji na kongresu, kje po pisanju samocenzuriranih Slovenskih novic niso samo izločali medijev, temveč so pohodili lastno politično kulturo in niso dovolili razprave:

Stranka Mira Cerarja je po novem Stranka modernega centra. Z novim imenom naj bi potrdili, da so sodobna in demokratična stranka, ki želi vzpostaviti višjo raven politične kulture. S sobotnim dogajanjem so to utemeljitev pohodili.

Na kongresu so lahko govorili le izbranci, drugi delegati pa so bili zgolj glasovalni stroj. Razprava ni bila mogoča: niti ob predstavitvi dosedanjega dela strankinih organov, ministrov in poslanske skupine, niti ob predlogu novega imena, niti o spremembah statuta… Sobotno kongresno dogajanje je bilo predstava za javnost, na kateri je morala demokratičnost kloniti pod željo vodilnih predstavnikov SMC, da bi se stranka pokazala kot povsem enotna, sami pa kot izjemno uspešni. Celo klavrn rezultat lokalnih volitev so na primer ocenili kot velik dosežek.

V vrhu SMC odsotnost možnosti razprave pojasnjujejo z navedbami, da je bil dogodek namenjen seznanitvi navzočih z dosedanjimi rezultati, pa da so delegati o vseh vprašanjih že lahko govorili na sejah drugih organov stranke… Toda namen kongresa je, da zbrani razčistijo, kaj se je v strankinih vrstah dogajalo, in dorečejo usmeritve za naprej. Celo na kongresih strank, ki so vodene izrazito avtoritarno, kot je na primer SDS, delegati praviloma dobijo besedo. Seveda je vnaprej jasno, da bodo predvsem poveličevali svojega predsednika in kritizirali njegove nasprotnike, a včasih se vendarle pojavi tudi kakšen kritičen Ivo Hvalica…

V nastopih na sobotnem kongresu tudi ni bilo mogoče slišati imena v petek odstopljene ministrice za izobraževanje Stanke Setnikar Cankar. Razlog za njen odhod pa je pomembno zaznamoval obkongresne neformalne pogovore. Še bistveno bolj bi jih, če Setnikar-Cankarjeva ne bi že pospravljala ministrske mize. Zato je njeno hitro odločitev oziroma Cerarjevo takojšnjo pritrditev mogoče pripisati tudi bližini osrednjega strankinega dogodka.

Roglič Dnevnik SMC kongres

  • Share/Bookmark

Tajnost občil in pregon novinarjev

9.03.2015 ob 16:29

Zaporna kazen za fotografa Janija Božiča, rezultat sodnega pregona nekdanje ministrske predsednice Alenke Bratušek, je sporna iz več razlogov. Še bolj je zanimiva precedenčna narava primera.

Naj za začetek spomnim na zgodbo. Sedemindvajsetega februarja predlani, na dan, ko so poslanci izglasovali nezaupnico vladi Janeza Janše in za novo mandatarko izvolili Alenko Bratušek, je v parlamentu fotograf Božič, sicer trenutno živi v Londonu, z balkona posnel zaslon mobilnega telefona Bratuškove. Vsebino njenega zasebnega sporočila je dan pozneje objavil na svojem spletnem, sicer rumenem portalu Podlupo.net. Tistem, ki ga je takrat, po pisanju nekaterih medijev, obvladovala prva dama anonimnega novinarstva v Sloveniji, danes sicer kolumnistka Požareporta in Večera obenem, Milojka Balevski.

Bratuškova je trdila, da je Božič nedopustno posegel v njeno zasebnost, zato je sprožila pregon proti njemu. Obtoženi pa se je branil, da je v Državnem zboru zgolj fotografiral, tako kot vsi drugi, in da je šele kasneje ob natančnejšem pregledu posnetka ugotovil, kaj točno je pisalo na premierkinem mobilnem telefonu opazil SMS in kdo mu je čestital za izvolitev – menda, kot trdijo v ZNP, že 20 minut pred objavo rezultatov.

Božič obsojen SIOL

Fotografov zagovornik Radovan Cerjak je v sodni spis vložil članke iz tujih medijev in se skliceval na tujo prakso, ki takšne objave fotografij politikov dopušča – celo v enakih primerih fotografiranja prenosnih telefonov.

Na koncu je pred dnevi ljubljansko okrajno sodišče fotografa obsodilo na pet mesecev zapora pogojno s preizkusno dobo dveh let zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil, pri tem pa sta svoji stališči podali tudi obe novinarski združenji, ZNP in DNS. Slednje je med drugim zapisalo:

Predsednik Društva novinarjev Slovenije ob izreku pogojne zaporne kazni za fotoreporterja Janija Božiča opozarja, da je kazensko preganjanje novinarjev s strani politikov, ki so javne osebnosti in nosilci moči, s stališča svobode govora problematično, kar potrjujejo tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. Prizadeti imajo za zaščito svojih pravic na voljo civilne mehanizme in možnost pritožbe na Novinarsko častno razsodišče. Sodišča bi morala biti pri izrekanju zapornih kazni zaradi medijskih objav še posebej previdna. Zaporne kazni zaradi okrnitve ugleda posameznika v medijih so po mnenju DNS v celoti neprimerne.

Ali je javni interes za objavo določene informacije večji od posameznikove pravice do zasebnosti, je treba pretehtati v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo pridobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša, navaja Kodeks novinarjev Slovenije, česar se morajo politiki zavedati. Za poseg v komunikacijsko zasebnost mora novinar, pa čeprav gre za političarko in je fotografija nastala v državnem zboru, izkazati velik javni interes.

Božič mnenje DNS

O primeru sem v kontekstu novinarskega imperativa o javnem interesu že pisal pred dvema letoma. Kakor opažam, pa so ostala širše povsem neodgovorjena in s strani medijev morda celo blokirana naslednja vprašanja:

  • Kakšno je razmerje kazenske zakonodaje in novinarskih etičnih načel v danem primeru?
  • Je bila objava fotografije v javnem interesu ali ne?
  • Je bilo njegovo snemanje mobilnega aparata predsednice vlade novinarsko dopustno dejanje ali ne?

Iz odločitve sodišča lahko hitro izluščimo stališča: glede prvega se sodišče preveč ni spraševalo, kar mu DNS tudi očita. Še več, kategorično celo predlaga, da so »zaporne kazni zaradi okrnitve ugleda posameznika v medijih po mnenju DNS v celoti neprimerne«. Ker je Božič pogojno obsojen na zaporno kazen, torej za DNS takšna sodba ni primerna.

Glede drugega je DNS mnenja, da ni obstajal posebej velik interes, da bi Božič smel vdreti v »komunikacijsko zasebnost« političarke. Iz tega posredno sklepamo, da po njegovem mnenju fotograf ni ravnal na novinarsko ustrezen način, ker javnega interesa po razkritju vsebine ni bilo. Nasprotnega mnenja je ZNP.

Glede tretjega pa se DNS ne izreka oziroma tega dejstva ne presoja. Naj spomnim: fotograf je imel ustrezno akreditacijo parlamenta, da lahko v njem politike tudi snema, ki mu je bila sicer zaradi objave te fotografije tudi odvzeta. V okrogli mizi pred dvema letoma se je razprava gibala predvsem okoli razmerja med javnim interesom in zlorabami paparaci novinarstva – zvrsti, ki ji Božič nesporno pripada. Da bi namreč odgovorili na to tretje vprašanje, bi morali določiti merilo, po katerem lahko snemanje velja za dopustno in kdaj ne.

Fotograf se je na sodišču skliceval na dejstvo, da ni mogel prebrati vsebine SMS sporočila v hipu, ko je posnetek nastal. Na tej točki smo prisiljeni dopustiti, da to verjetno celo drži: morda je bil kader širši in je fotografijo povečal šele kasneje in na podlagi povečave lahko prebral sporočilo na njem ter ga po premišljeni odločitvi tudi objavil. Če je torej posnetek bil naključen in s tem odvezan od prepoznanja, ali je njegova vsebina merodajna za javni interes ali ne, pa takšna več ni mogla biti objava. Sam sem zato prepričan, da dejanje fotografiranja ne more šteti za novinarsko nedopustno dejanje oziroma da je nemogoče trdno pokazati, kaj je bilo v tem konkretnem dejanju napačnega. S tem nikakor ne želim legitimirati paparaci novinarstva.

Bratušek SMS

Tajnost občil

Božič je bil obsojen na podlagi člena o 150. člena Kazenskega zakonika, ki govori o tajnosti občil. Člen nenavadno podrobno v sklopu zaščite človekovih pravic obravnava situacije vdora v »komunikacijsko zasebnost«, npr. odpiranja tujih pisem, brzojavk, pošiljk. Med drugim pravi:

»Z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta se kaznuje, kdor se z uporabo tehničnih ali kemičnih sredstev, ne da bi odprl tuje pismo, tujo brzojavko ali kakšno drugo tujo zaprto pošiljko, neupravičeno seznani z njihovo vsebino« in  »kdor se z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznani s sporočilom, ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim telekomunikacijskim sredstvom« in  »enako se kaznuje, kdor s katerim izmed dejanj, ki so navedena v prvem in drugem odstavku tega člena, omogoči drugemu, da se neposredno seznani z vsebino sporočila ali pošiljke.«

Člen opisuje okoliščine, ki hitro lahko postanejo tudi novinarske ter zajemajo oboje: snemanje in obenem objavo tujih sporočil. Še več, člen predvideva in točno opisuje celo sporočila, ki se prenašajo po telefonu, kar se neposredno nanaša tudi na ti. SMS sporočila. Čeprav podrobneje sodbe ne poznamo, ne vemo, ali je bil Božič obsojen zaradi fotografiranja ali objave fotografije na svojem portalu, saj oboje šteje za kaznivo dejanje po opisanem členu. Po mojem mnenju bi sicer lahko bil obsojen le zaradi objave, ne snemanja, kot sem že pojasnil, saj je težko ali nemogoče dokazati, da se je novinar »z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznanil s sporočilom«.

Toda pojasnilo kršitev naše zakonodaje še v ničemer ne prekludira kršitev novinarske »zakonodaje« in ravnanj v skladu z etični postulati in kodeksom. Očitno je želja novinarskih cehov, da njihovo novinarsko početje v prav ničemer ni ovirano, kar pomeni dvojno nevarnost: možnost stalnega posega v zasebnost posameznika, če je ta politik in javna oseba, ter odprta vrata za vse vrste rumenega, invazivnega paparaci novinarstva in fotografiranja. S tem, ko se DNS opredeljuje le do javnega interesa, njegovo stališče zajema le objavo novinarskih poročil in npr. fotografij, ne izreka pa se o dejanju, npr. fotografiranju.

Da bi novinarji smeli kar na vrat na nos vdirati v (komunikacijsko) zasebnost politikov, ker so javne osebnosti, medtem ko se npr. DNS močno trudi, da bi ta zasebnost bila sicer močno varovana, npr. v primeru mariborske tragedije, zaenkrat z njihove strani ni bilo dovolj dobro utemeljeno. Kar daje prav Božiču v konkretnem primeru, je gotovo dejstvo, da je fotografiral predsednico vlade sredi parlamenta, torej v hramu demokracije in na maksimalno javnem prostoru. S tega vidika je bila odmerjena kazen prehuda. Po drugi strani plati pa so zakoni zato, da se jih spoštuje, dokler jih ne spremenimo, saj so v funkciji zaščite naše zasebnosti in ne smejo postati podlaga za igranje novinarskih malih bogov, sploh takrat, ko so na svoji paparaci misiji.

  • Share/Bookmark

Je Slavoj Žižek potencialni terorist?

7.02.2015 ob 12:32

Pravzaprav se čudim, da naslovne misli ni izustil Janez Janša s svojimi medijskimi sateliti: zvenelo bi prepričljive kot v primeru novinarske tarče Erika Valenčiča, potencialnega terorista. Zakaj? Ker je Slavoj Žižek, tudi sam pogosto Janševa verbalna žrtev, za TV Slovenija res povedal nekaj, kar zveni potencialno teroristično:

Prvič, kdo je ta »suis«? Ali tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti?

Žižek pobiti politike Utrip

Streljaško domislico filozofskega zvezdnika, zdaj skorajda že po pravici imenovanega »dangerous philosopher« in »deadly jester« obenem, sem sicer spregledal, ogledal sem si jo v Utripu po tistem, ko sem naletel na kolumno novinarja in politika Mira Petka, v kateri se ob njej upravičeno zgraža.

V nadaljevanju bom pokazal, v čem se s slednjim strinjam, v čem nikakor ne in podobno kot on anticipiral, da tako kot njegova tematizacija ne bo doživela nobene recepcije, tudi vsa nadaljevanja ne morejo zaobiti registra molka: je všteto in pojasnjeno že v tezi tega zapisa.

Kaj pravi Miro Petek?

Petek, tudi sam žrtev krvavega obračuna, ima popolnoma prav v presoji, da je izjava na TV Slovenija nedopustna in nedostojna, čeprav ne eksplicira, na kateri ravni. Pravilno ugotavlja, da (že povsem predvidljivo) obstaja nenavaden medijski molk ob njej. In prav ta je tisti, je verjetno bolj zanimiva okoliščina situacije:

Levi intelektualci in levičarski mediji, ki v Sloveniji dominirajo, so Žižkovo izjavo preslišali in pisali le o tem, kako je Žižek že več dni pred dogodkom razprodal zagrebško Hrvaško narodno gledališče, ki je bilo polno kot še nikoli poprej.

Miro Petek kolumna Žižek politike postreliti

Strinjam se z oceno, da so jo zavestno prezrli, kot že marsikatero drugo njegovo brutalno izjavo (npr. tisto, da je treba v zrak spustiti Cankarjev dom). Tudi sam se, ko je šlo za kakšno mojo kritično reakcijo na Žižka, doživel podoben embargo na svoji koži in ugotavlja podobno. Tudi če sem sam doslej kot »levi intelektualec« reagiral, pa se strinjam s Petkovo oceno, da pretežno prav ta segment intelektualcev zelo prepoznavno tišči glavo v pesek – v takšnih in podobnih okoliščinah. Na več mestih se opozarjal na še nekaj hujšega: da to počnejo tako radi tudi sicer.

Iz kakšnih razlogov? Navedel bom nekaj možnosti, ne nujno v tem vrstnem redu, o katerih zgolj spekuliram; kajti o njih ne bomo izvedeli veliko, radi molčijo tudi o njih.

Prvič, zaradi manka poguma in intelektualne poštenosti. Ker pretežno ne premorejo tveganja za morebitno zamero, pljunke proti sebi, socialno izolacijo in neodobravanje v javnosti; potencialno stigmatizacijo postavljajo višje od resnice. Žal. V tem so si tako hudičevo podobni z desnimi intelektualci: ti npr. obmolknejo, ko ušpiči kakšno podobno nedopustnost Janez Janša ali kdo iz desnih ideoloških krogov. Ko bomo sprejeli, da si v tem eni in drugi niso karseda različni, temveč medsebojno avtentično podobni, bomo morda celo napredovali iz krogov ujetosti v lastne mentalne zanke.

Drugič, zaradi ideološke ali idejne solidarnosti, torej v nasprotju s prvim razlogom. Molk intelektualcev izvira iz prepričanja, da se lahko miselno s Žižkom strinjamo, nesprejemljiva je le njegova artikulacija. Ker je začrtana provokativno, ker je konfliktna in ekscesna po stilu, kar jo sicer nekoliko diskreditira,  a ne more povsem diskreditirati intence in vsebine. In ker je ne, intelektualci zato raje tihoma spregledajo Žižkov »lapsus«, podobno kot privrženci Janše venomer spregledujejo njegove ekscese le zato, ker je poanta že prava, četudi ni artikulacija. Med levimi in desnimi intelektualci s tem ni nobene razlike.

Tretjič, ob ekscesnih besedah se ne zganejo, ker predpostavijo njegov način komunikacije v veličastni idiosinkraziji, ker je Žižek pač tak, kot je, zato moramo pretiravanja in grobosti »nevarnega filozofa« vzeti v zakup – tudi če bi reagirali enkrat, bi to bilo neproduktivno, saj bi morali reagirati ves čas. Zakaj bi se potem trudili? In spet: mar desni intelektualci tega ne počnejo na isti način, ko gre za »nevarnega politika«, prvaka SDS?

Navkljub vsem trem razlogom menim, da ima Petek še zmerom prav, noben med njimi me docela ne prepriča.

Levičarski mediji

Petek, med drugim včasih tudi direktor direktorata za medije, je svojčas sam stresal izrazite grobosti proti medijem in zanje uporabljal izrazito ideološki žargon. Če se strinjam z njegovo tezo o nedopustnem molku intelektualcev, pa se ne povsem z oceno o tem, da podobno počnejo levičarski mediji – zato, ker označba ni točna. Ker je politično obremenjena. Medijski molk je predvsem širši, le delno motiviran z zgoraj naštetimi »intelektualnimi« razlogi in ne zajema zgolj politično bolj motivirane medije, razumem ga pa predvsem kot izraz refleksijske podhranjenosti in sega širše. Povedano preprosteje: slovenski mediji se bojijo avtonomno misliti, morda niti ne znajo, zato v avtocenzuri prejkone o Žižkovih domislicah ne dovolijo lastne presoje: raje zgolj producirajo informacije, stališča si velikokrat ne upajo zavzeti. Pretežno ne znajo razumeti niti, v čem je produkcija informacije lahko tudi njena re-produkcija in fabrikacija.

Lepa ilustracija povedanega je že sam pristop novinarjev in urednikov Utripa: ko so v eter spustili Žižkovo »ubijalsko« domislico, se do nje niso niti poskušali distancirati, še manj cenzurirati, temveč so jo dobesedno nadgradili in opremili s posnetkom politikov, ki jih je po Žižku treba postreliti. Češ: »Poglejte, na te je mislil!«

Kamera torej sprva pokaže filozofa, njegov »tisti gnusni politiki tam, ki bi jih bilo treba vse postreliti«, nato pa v naslednjem kadru ilustrira povedano z vizualno prezentacijo vseh, ki si po njegovem zaslužijo likvidacijo:

Žižek pobiti politike

Zato se seveda ne moti Petek, ko pravi: »Ne verjamem, da bi Žižek resno mislil, da je treba pokončati Angelo Merkel, Françoisa Hollanda, Davida Camerona, Mattea Renzija, Ahmeta Davutoğluja ali Abdulaha II in Mahmouda Abbasa, ne nazadnje sta bila v Parizu tudi naš predsednik vlade Miro Cerar in zunanji minister Karl Erjavec.« Ker tudi če odštejemo ironijo, nas razprava o tem, ali je Žižek »resno mislil« s pobojem političnega vrha, ne pripelje nikamor. Morda ni resno mislil niti Janša, ko je Erika Valenčiča v tujino vsaj mimikretično ovajal kot nevarnega potencialnega terorista, a vendar lahko v obeh primerih zaključimo, da takšne izjave s hujskaškim predznakom niso sprejemljive, ne glede na resnost intence izjavljalca. Težko si predstavljam, da bi nekdo, ki obsoja eno, sprejemal drugo, kakor koli sta primera že različna. A ravno to se očitno – glede na molk – tudi dogaja.

Nesorazmernost občutljivosti na spektru levo vs. desno

Ali ima Petek prav tudi v svoji oceni o nesomernosti občutljivosti na diskreditacijski in hujskaški govor, ko ta prihaja z leve ali desne? Situacijo riše takole:

Če bi poziv o streljanju politikov prišel iz ust desne politične opcije ali kakšnega desno usmerjenega intelektualca, potem bi se sestajali parlamentarni odbori, svet za nacionalno varnost, v posebnih oddajah bi nastopila varuhinja človekovih pravic, poklicali bi Maco Jogan, Gabi Čačinovič Vogrinčič in Sonjo Lokar, bile bi razprave o javnem diskurzu, sovražnem govoru in njegovem umeščanju v politični kontekst, že včeraj bi se s svojo izjavo oglasil Mirovni inštitut.

Opis je močno pretirana karikatura, ki pa v osnovi, vsaj kar zadeva situacijo nesorazmernosti, v vsaj neki meri  drži na isti in istorodni način, kot to velja za molk intelektualcev. Povedano drugače, hrbtna plat neupravičenega molka javnih institucij, politike in civilne družbe je njihova čudežno povečana selektivna občutljivost. Tendenca tovrstna hipokritične selektivnosti nedvomno obstaja, a jo je težko specificirati, saj postavljalci teze o njej to največkrat počnejo takrat, ko želijo pred očitki zaščititi tistega, ki bi ga ne smeli braniti, temveč tudi sami obsojati. Skratka, ena od težav je, da so tudi avtorji zahteve največkrat sami hipokritično selektivni. Po drugi plati tudi sama pritrditev tezi, recimo moja v tem trenutku, hitro postane predmet manipulacije in si je avtorji raje ne upajo izustiti.

Kaj je deset mrtvih novinarjev v primerjavi z dva tisoč trupli?

Žižkov osnovni razlog, čemu bi morali pobiti cvetober gnusnih svetovnih voditeljev, se po vsem sodeč nanaša na njegov očitek o hipokriziji nesorazmerne obravnave:

»Deset ljudi umre v Parizu in so vsi na nogah, tam je celo mesto pobito, ne vem kaj vse, to je pač nekaj, kar se tam daleč dogaja.«

Poanta je preprosta: solidarnostna drža »Je suis Charlie« je po Žižku hinavščina in dokaz zanjo so prav voditelji: po eni strani se klanjajo desetim preminulim, prav nič pa jim ni mar za pokol dva tisoč ljudi, ki ga je v nekaj dneh sposobna opraviti skrajna skupina Boko Haram. Ni čisto jasno, ali se očitek o hinavščini nanaša le na politični fokus voditeljev ali tudi na nesorazmerno medijsko pozornost. Razumeti je, da bi jih ravno zaradi take hinavščine najraje videl postreljene.

Teže tega »primerjalnega« argumenta iz mehaničnega tehtanja števila žrtev ne bom celovito presojal, zdi se mi precej trhel. Le nekaj namigov. Ponavadi ga v praksi slišimo s strani desnice, recimo pri nas: čemu bi se ukvarjali z eno romsko družino in njenimi deložacijskimi problemi, ko pa je na drugi strani na stotine Slovencev z isto težavo? Tovrstne primerjave pogosto vodijo v zmoto lažne dileme. Iz tega, da bi namreč morali več časa posvetiti grozotam afriške islamistične skupine, s čimer se lahko nesporno strinjamo, pač še ne sledi, da je posvečanje pozornosti ducatu mrtvih novinarjev in urednikov v Parizu hinavsko početje.

Razen tega se, ker smo pač uvedli kvantifikacijski kriterij,  težko izognemo regresu, saj lahko vedno nekdo reče naslednje: »10 ni nič v primerjavi z 2000, toda 2000 ni nič v primerjavi s 3000, itd.« Omenjati v tem kontekstu, da se je včasih Žižek navduševal nad diktatorji, kot je Pol Pot, krivih za poboje milijonov ljudi, bi bilo zanesljivo že interpretirano kot udarec pod pas.

Za nameček pa teza o hipokriziji ne zadene le svetovnih političnih voditeljev. Ob njih so hinavili milijoni ljudi po svetu in Franciji v spomin na umrle, hipokritski pa so tudi slovenski novinarji, vključno s TV Slovenija, ki so se poklonili svojim ubitim kolegom na Prešernovem trgu in nosili napis »Je suis Charlie«.

SIOL DNS Je suis Charlie

In v tem je tudi ultimativni cinizem prispevka iz Utripa: ko ilustrativno prikazuje Žižkovo misel o streljanju gnusnih politikov, istočasno z neko drugo necenzuriranostjo strelja tudi po novinarjih, ko skozi kritiko gesla »Je suis Charlie« graja solidarnost domačih novinarjev do pobitih francoskih. Implicitno torej tudi novinarjev Utripa, kolikor so del te solidarne skupnosti. Molk medijev ima morda zato v tej točki še dodaten rezon.

  • Share/Bookmark

Pahorjevi demoni in teopolitika

2.01.2015 ob 11:37

Letošnja novoletna poslanica predsednika republike je znova prinesla njegov že znani teopolitični žargon. Kot sem ugotavljal že leta 2012, Borut Pahor verjame v angelologijo in demonologijo, po nekaterih znanih podatkih se je takrat udeleževal ustreznih duhovnih vaj in na njih preprosto začel verjeti v angele. Kdor verjame vanje, pa verjame tudi v demone, zatorej logična teopolitična konsekvenca v svojstvu voditelja države nalaga, da Slovenija stoji pred hudo dilemo miselne prenove ljudstva, ki je dilema izbire med angeli in demoni:

Se bomo medsebojno spoštovali ali ne? Se bomo vključevali ali izključevali? Bodo v nas zmagali angeli ali demoni? Bomo sodelovali ali si bomo nasprotovali? Hočem reči, da naša boljša prihodnost ni odvisna samo od gospodarske obnove, marveč tudi od miselne prenove. Poiščimo v nas in v drugih tisto, kar je dobrega in skupnega, z razlikami pa živimo spoštljivo.

Angeli demoni Pahor Slovenske novice

Da Pahor občuduje angele, žal ni priznal v intervjuju za »resnejše« Delo, temveč za manj politično obvezujočo prilogo Dela. Verjetno premišljeno, saj nam je svoje poglede, kakor pravi, mirno zaupal. Z angeli ima predsednik naše republike celo sklenjen pakt – ni čudno, da ga potem pričakuje tudi od državljanov. Njegova zaveza proti goltanju z žlico in v prid zajemanju juhe z vilicami se je takrat glasila:

Tako je priznal v temle intervjuju za Ono, ki so ga ravnokar (5.6.2012) objavili tudi na spletu. Katere točno, ni povedal: so med njimi Mihael, Gabrijel, Rafael? Kolikor vem, je prvi slovenski politik, ki verjame, da so angeli tisti, ki vodijo ne le njegovo osebno življenje, ampak tudi njegove politične odločitve. Kolikor vem, o Pahorjevih angelih ni pisal še nihče.

Kandidat za predsednika republike, petnajstletni predsednik socialnih demokratov, predsednik državnega zbora, evropski poslanec in sploh eden najbolj markantnih politikov v Sloveniji zadnjih dvajset let svojo komunikacijo z angeli in vero vanje opiše takole:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Težko bi sklepali, da Pahor verjame v krščansko ikonografijo angela ali njegovo npr. novoplatonistično ali patristično izročilo. Pač pa mu nova metafizična realnost od zgoraj osmišlja, zakaj se je moral odpovedati svojim stricem iz ozadja – te so premagali angelski strici od zgoraj, ki mu zdaj nudijo polno zaščito. Psihopolitika paranoje izgublja primat pred teopolitiko.

Slovenska politika nesporno (p)ostaja prav to, teološko podčrtana. Tako kot sem že pred časom ugotavljal, da predsednika vlade Mira Cerarja tudi pri dojemanju političnega in konkretnem početju (in vodenju) politike vodi čudna mešanica katolicizma, stoicizma in new-aga, kjer imajo svojo vlogo najbrž tudi angeli, imamo že nekaj časa presednika republike, ki verjame vsaj v angele in zavrača demone.

Kar je še huje, pa Cerarjevi govori ne le po tej plati blazno spominjajo na Pahorjeve, iz česar bi že lahko vsaj približno izpeljali, da se v slovensko politiko prebija teopolitični moment mišljenja, tj. najmanj dojemanja politike, če že ne miselne ekstrapolacije tudi v njeno podobo in posledično delovanje, in da ni več zanemarljiv.

Pahorjeva šifra

  • Share/Bookmark

Ustavno sodišče in težko popravljive posledice, če Janša ne bo oproščen

14.12.2014 ob 12:54

Janez Janša bo danes spal doma. Ustavni sodniki so ga začasno izpustili, dokler ne sprejmejo dokončne odločitve o njegovi ustavni pritožbi zoper obsodbo v zadevi Patria. In sicer ne zgolj zato, ker bi bil kot zapornik po nepotrebnem zaprt v primeru, da sodbo razveljavijo. Ampak zato, ker je politik.

Z ustavnega sodišča so namreč poslali pojasnilo, da Janša ni kar nek zapornik, pač pa predsednik največje opozicijske stranke in poslanec najvišjega predstavniškega telesa v državi in še: »V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni.«

Ustavno sodišče torej Janše (začasno) ni izpustilo na prostost zato, ker bi zanj nastale nepopravljive posledice, če bi ugotovili, da je bil zaprt v nasprotju z veljavnimi standardi varovanja človekovih pravic. Pač pa zato, ker naj bi, v primeru, da je protizakonito zaprt, po mnenju ustavnih sodnikov nastale nepopravljive posledice za državo, za veljavni parlamentarni politični sistem, za demokracijo …

Začasno zadržanje izvršitve sodbe ustavnih sodnikov lahko izpeljemo v skladu za sledečim sklepanjem:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice pa učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.

Če pa je po pravici obsojen in ni nedolžen (in bomo mi kot ustavni sodniki v nadaljevanju zavrnili ustavno pritožbo), bo prišlo le do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni, kar pomeni le, da bo ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.

MMC US Janša zapustil Dob

Argumentacija spominja na sklicevanje na (slabe ali dobre) posledice: če bi Ustavno sodišče izpeljalo, da iz (1) in (2) sledi, da je Janša obsojen po krivici, bi lahko govorili o tej vrsti zmoti. Shema argumenta ad consequentiam je namreč:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je A neresničen.

In vendar Ustavno sodišče v svoji izpeljavi ni sledilo takšni izpeljavi. Dejalo je zgolj, da je treba začasno ravnati, kot da je A resničen (in ne neresničen) in pri tem navedlo premiso (2). V obliki sheme, pri kateri velja, da A pomeni »Janša je po krivici obsojen«, torej lahko situacijo predstavimo takole:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je A resničen.

Toda še vedno imamo močan občutek, da je s sklicevanjem na politične posledice nekaj hudo narobe, vendar na ravni forme tega ne moremo prikazati. Smo kaj spregledali? Že na prvi pogled se zdi sumljivo, da bi do (3) smeli priti s sklicevanjem na (2) in s tem ravnati, »kot da« (als ob) je Janša nedolžen, že na podlagi neke subjektivne presoje o škodljivih posledicah.

Najmanj, kar smo spregledali, je narava posledice: ustavni sodniki bi morali dodatno utemeljiti, kakšne so te slabe politične posledice in ali do njih res lahko (ali že) prihaja. Nadalje bi morali utemeljiti ali se vsaj sklicevati na neko že obstoječo utemeljitev, v skladu s katero je tovrstna politična posledica pomembnejša od kakšne druge vrste posledice v podobnem primeru: npr. če bi obsojenec v zaporu trpel za hudo boleznijo, če bi njegovo življenje v neki zakonski skupnosti bilo nepogrešljivo za preživetje otrok in družine, in podobno. Zdaj pa smo primorani verjeti, da je »učinkovito delovanje parlamenta in oblasti« tista okoliščina, ki (kot skorajda edina) omogoči pritožniku, da uspe s svojo pritožbo, da je lahko začasno izpuščen.

S tem so ustavni sodniki prejudicirali kar dve okoliščini.

Prvi prejudic se, kot rečeno, nanaša na naravo posledic, v tem primeru političnih posledic. Vnaprej so predpostavili, da so politične posledice ena tistih okoliščin, ki legitimira začasno izpustitev, ne da bi bilo jasno, kateri sklop konkretnih dogodkov ali stanj stvari lahko k temu pripomore in brez posebnega navedka, v čem naj bi se te kazale. V sodni praksi zdaj to v prihodnje pomeni, da bodo politiki v zaporu nujno uspešni v svojih pritožbah – ker ne obstaja meja, ki bi določala, kdaj je kakšen med njimi ne pogrešljiv za demokracijo, bodo takšni po nujnosti morali biti kar vsi. Če bi se ustavni sodniki poskušali izviti z izjemo, češ da je izjema predpisana le za politične predsednike ali vodje opozicij (ter še bolj vlade, najbrž), potem so po svoje legitimirali možno koruptivnost in kazniva dejanja politikov, za nameček pa se spustili na izrazito spolzek teren, kjer bo še bolj izstopalo spoznanje, da pred zakoni, oziroma vsaj sodišči, nismo vsi enaki.

Za nameček je Ustavno sodišče prejudiciralo še vprašanje o Janševem poslanskem mandatu:

Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije (1. člen Ustave). Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote.

Ob tem je v preseku navedlo sicer obe politični funkciji (biti poslanec; biti predsednik največje opozicijske stranke v DZ), kar bi lahko pomenilo, da se verjetno, tudi če Janša ne bi imel spornega poslanskega mandata, morda lahko sklicevalo na njegovo funkcijo opozicijske vodje. Pa vendar zaradi tega že zaradi navedbe poslanske funkcije to enostavno pomeni, da Ustavno sodišče nehote predpostavlja sporen mandat (ali celo: predpostavi nespornost mandata) in šele iz te premise izpeljuje svojo argumentacijo po začasni izpustitvi.

Če poskušamo sestaviti zgradbo premisleka ustavnih sodnikov še v luči njihove končne odločitve, pa dobimo naslednjo možno presojo, v katero se bodo ti nujno zapletli:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.
  4. Če bo po pritožbi v nadaljevanju ugotovljeno, da Janša ni nedolžen (in bo pritožba zavrnjena), pa bo prišlo do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni,
  5. Če se bo zgodilo (4), bo s tem ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.
  6. Torej bo prišlo do težko popravljivih posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, ki so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  7. Torej ni res (2), da so težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti lahko predpostavljene kot slabe in nezaželene, celo nedopustne, saj bo do posledic nujno prišlo, če Janša ostane v zaporu.

Povedano drugače, prav ima dr. Tone Jerovšek, ki pravi, da ta odločba že prejudicira končno stališče ustavnih sodnikov torej začasno zadržanje izvršitve sodbe nakazuje rezultat Janševe ustavne pritožbe.  Če bi namreč sodniki pritožbo zavrnili, bi zapadli (7), s tem pa zabredli v hudo protislovje – ker so predpostavili »težko popravljive posledice«, bi bila bodisi njihova prva odločitev napačna bodisi bi bila takšna njihova druga.

Če želijo biti konsistentni, bodo Janšo morali nujno oprostiti. Sicer bodo sledile težko popravljive logične posledice za njihovo odločitev.

Janša oprostitev Jerovšek SIOL

  • Share/Bookmark

Gotof-si-novinarstvo in vstaje proti vstajnikom

14.12.2014 ob 12:52

Medtem ko se v Mariboru krepi nezadovoljstvo nad županom dr. Andrejem Fištravcem in počasi sili v cono vrelišča, številni pričakujejo, da bo dosežena stopnja enostavno postregla z nadaljevanjem uličnih vstaj – tako kot so številni odšli skandirat proti Kanglerju, se utegne hitro zgoditi, da bo istega postopka deležen novi župan. Še več, za ironično podstat bo poskrbela prav okoliščina, da bodo protestniki za »gotofega« naredila prav vstajniškega župana in njegovo ekipo, ki se odkrito javno hvali, da je vstaje tudi vodila.

Vstaje proti vstajnikom, protesti nezadovoljnih proti poprej nezadovoljnim protestnikom so nek žanr, ki ga v teh krajih ne poznamo. Kako bi ga tudi, celo protestiranje leta 2012 je bilo nekaj, kar je presenetilo Slovence do mere, da so se eni priključili drugim skandirajočim včasih že zaradi začudenja nad močjo množice – da je mogoče zahtevati odpravo politične korupcije in klientelizma na ulici, doslej varno skriti v svoje plašče apatije niso ravno verjeli in še manj prakticirali.

Fištravec se je zapletel na kar dveh točkah povsem nedopustnih napak, ki jih bo težko saniral: prikrivanje stanja v občinski blagajni, ko je le mesec nazaj v času kampanje sadil rožice, dramatično stanje pa zamolčal, nato pa še z ravnodušno in brezčutno napovedjo, pravzaprav kar naštevanjem projektov, predvsem socialnih in kulturnih, ki jih bo ukinil ali jim zmanjšal dotacije. Povedano drugače, tudi komunikacijsko je pogrnil, iz lokalnega sociologa z občutkom za socialo se je nenadoma spreobrnil v kot špricer hladnega birokrata, kakršen je njegova nova metla, Damjan Lah, že po definiciji.

Ko trenutno spremljamo ne le začetni kulturniški protest pred Maistrovim spomenikom, ki ga je po vsem sodeč organiziral Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, so bolj množični protesti v mestu nekaj, kar postaja vsak dan večja realnost. In čeprav si jih župan zasluži, se ni mogoče strinjati z vlogo, ki jo pri tem igrajo mediji – dokler so kritični do župana in njegove ekipe, je vse v najlepšem redu, naj bodo. Toda obstaja točka, ko se ta kriticizem prelevi v angažirano novinarstvo, v željo po tem, da mobilizira jezo in gnev ljudi. Da, v končni instanci, spravi ljudi na ulice, kar se bo zgodilo le, če bodo mediji sproducirali zadostne količine sovražnih ali vsaj sarkastičnih čustev. Le ko bodo ljudje dovolj jezni, bo takšno novinarstvo dovolj zadovoljno.

Galun Zorro Delo 2

V zadnjih dnevih smo tako lahko prebrali kar nekaj zapisov, ki z vpotegnitvijo vseh možnih manir smešenja, zgražanja in sovraštva nujno učinkujejo propagandistično. Njihov osnovni namen ni več informiranje in delovanje v javno dobro, prej bi mu lahko dejali »gotof-si-novinarstvo«. S svojo všečnostjo in navijaštvom, pisanim na kožo razjarjenemu ljudstvu, počasi in neizbežno utirajo pot javnega mnenja, ki bo, če se nadaljuje s takim tempom še nekaj časa, za župana usodno. Dogaja se vzajemno opogumljanje: državljani opogumljajo medije in mediji opogumljajo državljane, eni so drugim alibi in opravičilo za svoja prepričanja, besede in dejanja. K temu velja prišteti še vse desne in Janševe medije, ki se odkrito postavljajo na Kanglerjevo stran, medtem ko so Kanglerjevi ljudi že začeli z organizacijo svojih protestov in nimajo nobenih težav (prej nasprotno), da se udeležijo katerega koli drugega protesta. Očitno iz svoje partikularne politične računice. Tako so se na včerajšnjem protestu kulturnikov znašli kar trije Kanglerjevi podžupani, Milan Mikl, Andrej Verlič in Janez Ujčič. Kaj nam to pove?

Večer podžupani na protestu

Poglejmo naslednjo spletno anketo Večera, ki že nakazuje ljudska pričakovanja, navzlic temu, da je tri četrtine vseh volivcev le dober mesec nazaj Fištravca izvolilo in v nasprotju s psihologijo ne le domačih volivcev, ki silno neradi zelo hitro priznajo svoje zgrešene volilne odločitve:

Večer anketa Bi moral Fištravec odstopiti

Če bo torej moder, bo župan še pravočasno znal razbrati vsa navzoča znamenja, izpregel in nepreklicno odstopil s svoje funkcije. Razvoj dogodkov v naslednjih tednih ali morda mesecih bo nakazal, ali se obe rušilni logiki, medijska in ljudska, ki ju navajam, vzajemno odvijata v smeri, ki ne bo dovolila povratka.

Galun Zorro Delo

  • Share/Bookmark

Mediji po samomoru ravnatelja: moralizem iskanja krivca

7.12.2014 ob 10:57

Samo trije ali štirje dnevi so bili potrebni, da se je začetna medijska psihodrama glede mariborskega samomora ravnatelja in iskanja dežurnih krivcev zanj v medijih čisto polegla in praktično poniknila. Žal pričakovano. Pobudam h konkretnim dejanjem je sledilo bolj malo akcije, dramatične besede so uvenele čez noč, pozivi k samorefleksiji tipa »Smo se iz tega kaj naučili?« so bili že od začetka mišljeni bolj ali manj kot retorične puhlice. Sledili sta morda dve omizji, kakšna kolumna več, in to je vse. Kot da bi medijska psihodrama že bila vkalkulirana v virtualnost njenega prikazovanja, kot da bi bil pretirani šok morda namišljen, da bi znova plenil zgolj pozornost, se prelil v novi dobiček lastnikov ter pomiril slabo vest. V nekem delu res, v spet drugem pa je nenaden padec zanimanja in odsotnost refleksije pač stvar začetne zadrege, da slovenski novinarski ceh ne prenaša najbolje premisleka o sebi. Potrebovali smo še en dokaz.

Moralno-medijska panika je bila bolj namenjena metanju peska v oči, kazanju s prstom na druge, da se ne bi morda kdo spomnil pokazati s prstom na nas. Poglejmo, kako so se oblikovali medijski krogi moralizirajočega pekla. Naštel bom tri vrste moraliziranja – z njimi merim na neupravičeno, pretirano ali hinavsko uporabo morale, vsaj enega od teh elementov – in temu dodal še četrto, svojo moralno obsodbo, za katero verjamem, da ni nič od tega (kakorkoli bi lahko kdo menil nedobronamerno drugače).

Trije krogi

Trije tipi moraliziranja

Prvi krog je krog ljudstva, ljudsko moraliziranje glede dejanja, ker je videla v početju ravnatelja in učiteljice gnusno pohujšanje. Ta vrsta, hipokritična ali ne (torej v smislu, da sami počnemo to, kar drugim ne privoščimo), je prva vrsta moraliziranja v zadevi »mariborske spolne afere« (ki to ni, dogodek se izmika pametni označitvi) in zadeva oba akterja zgodbe. Kako sta mogla, kako sta mogla na tem mestu, kako sta mogla na tak način? Moralistična ost je bila osredotočena na tri »problematične« točke: nezvestobo, mesto spolnega razmerja in vrsto spolne prakse, tožeča stran je bil »emancipirani« del ljudstva in mediji, obtoženec pa konservativno hipokritično ljudstvo, ki sladostrastno (skrivaj) ogleduje posnetke le zato, da bi lahko s prstom krivilo nedolžna človeka. Rumeni mediji so stregli prav tej vrsti želje ne zgolj po radovednosti, temveč tudi z moralističnim spraševanjem kot takšnim. Kajti tudi takšna je njihova pomembna funkcija, kakorkoli velikokrat po krivici spregledana: ne zgolj kri in sperma, tudi čudenje, vihtenje rok, gnus, groza in zgražanje.

Drugi je krog moraliziranja glede ljudske hipokrizije v odnosu do rumenih medijev. Ko je samomor sprožil občutke krivde, je prišla na vrsto še ona: medijske drhali so morile, zato jim je treba soditi. Do trenutka tragičnega samomora je prva vrsta moraliziranja bila sploh edina; po samomoru se je hitro vzpostavila še ta, ki je kazala s prstom na hinavščino ljudi – natanko tisti, ki so se v začetku naslajali nad zgodbo in bili pridni konzumenti medijev, so zdaj v prvi vrsti ogorčeni nad mediji samimi, so nam dejali »resni« novinarji. Priznam, da posebej široke evidence za to hinavščino sam sicer nisem zaznal, čeprav dopuščam točnost ocene. Obtoženec tega tipa moraliziranja je bilo znova ljudstvo,to pot ne konservativno hipokritično, ampak dojeto na splošno, kot lojalni uporabnik rumenih medijev: »Vi, ki vas zanima zasebnost posameznika in ste pripravljeni skrivaj ali odkrito po njej brskati, ste nesrečnika ubili – če bi gledali proč in vas ne bi zanimalo, rumeni mediji ne bi sledili vašim pričakovanjem. Zato ste krivi.« Velja poudariti, da je bilo moraliziranje glede ljudske hipokrizije dvoslojno: na prvi ravni je očitalo, da so ljudje ubili nesrečnega človeka s svojo radovednostjo in naslado že kot uporabniki rumenih medijev, na drugi se je poudarjala dvojna morala, ki se sprva naslaja, potem pa pozabi na to dejstvo in se zgraža nad mediji, ki so ji naslado omogočili. Tožeča stran so bili znova »emancipirano« ljudstvo in »resni« mediji.

Tretji krog je stekel v odnosu »resnih« novinarjev do rumenih medijev: če smo natančni, v resnici ne samo do rumenih medijev, pač pa kar vseh, ki so o primeru pisali, namesto mižali. Geslo »Ubili so ga mediji« je bilo njihovo včasih eksplicitno izrečeno, včasih manj jasno podano geslo. Če bi ne imeli rumenih medijev, bi svet izgledal bistveno lepše in reševali bi življenja: zato je treba storiti vse, da bodo državne inšpekcije in drugi organi pregona storili svoje in prestopnike kaznovali.

Lepo in prav, naj se zgodi. Toda ta misel »resnih« medijev in stroke je predpostavila, da bomo vse težave rešili tedaj, ko bomo, čisto enostavno, rumene medije odpravili. Ni pomislila, da se to najbrž ne bo zgodilo in da ustrezni načini regulacije tega enostavno ne morejo zahtevati, temveč napraviti vse, da se rumene medije omejuje in sankcionira, ne pa tudi odpravi.

Že pomisel, da bi vse bilo v najlepšem redu, če rumenih medijev ne bi bilo, je močno simptomalna: nakazuje namreč načelno izhodišče, na vrhovni medijski princip, ki so ga do tega trenutka vsi izpostavljali: ker v mariborskem primeru ni bilo nikakršnega javnega interesa, bi morali mediji enostavno molčati. Resni mediji so torej od rumenih pričakovali nekaj povsem nemogočega, nekaj, za kar so vedeli, da ti ne morejo izpolniti: krivi so že, ker so sploh pisali, ne le, kako so to počeli. In vendar so vse do nesrečnega trenutka samomora ravnatelja molčali tudi glede njihovega ravnanja. Zaradi obeh okoliščin jemljem njihovo ravnanje za moraliziranje. Tudi zategadelj, ker pozivi k prevzemu odgovornosti zvenijo preveč lahkotno, dokler do prevzema res ne pride.

Če si pogledamo strukturo iskanja krivcev za tragedijo, kjer je treba vedno znova poudarjati, da je proces stekel v vseh primerih šele po samomoru, ne pred njim, potem dobimo naslednjo situacijo:

Resni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu in rumenim medijem

Rumeni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu

Ljudstvo -› krivda je pripisana ljudstvu (ne »mi«, ampak »oni«) in rumenim medijem

Moja pozicija je malce drugačna, malce osupljivo pa je ne zagovarja praktično nihče: iz kroga krivcev težko izvzamem resne medije. Še huje, ker so bile reakcije ljudstva in rumenih medijev predvidljive in težko spremenljive, pripisujem še večjo težo napačnemu pristopu resnih medijev, DNS in stroke. Njihov »acting out« šele po samomoru ne morem šteti za nič drugega kot za dejanje prikrivanja lastne napake: njihov molk je zajel hkrati mižanje glede dogodka (češ, ni javnega interesa, zato glejmo proč) in obenem opredelitev do ravnanja drugih medijev, najbrž z argumentom, da bi s tem pridodali prvim preveliko pozornost.

Kako pojasniti, da do trenutka novinarska srenja ni zmogla niti najmanjše kritične refleksije na svoj račun? Vrana vrani ne izkljuje oči?

Poziv k »zamisliti se pri sebi«

Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi. Kjer bo za medijske prakse, kot so podčrtale mariborsko tragedijo, veljala ničelna toleranca.

Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno, zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.

Stepišnik kolumna samomor ravnatelja MMC

Predsednik DNS Matija Stepišnik je kot edina izjema zmogel majhno polpriznanje, da so morda novinarji o zgodbi spregovorili malce pozno. In res se zdi, da molk in neodzivnost resnih medijev, novinarskih združenj in stroke niso bili v opevanem javnem interesu.

Vendar iz navedenega stališča sledijo številna protislovja, tako rekoč paradoksi. Naj navedem dva. Najprej je tu paradoks molka: »Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno« se ne ujame s trditvijo, da je bila edina pravilna drža novinarjev molk. Ker če je bila pravilna, niso spregovorili (pre)pozno. Molk je po definiciji odsotnost (spre)govora. Treba se bo končno odločiti: bodisi niso spregovorili prepozno bodisi ni bilo prav, da so molčali.

Naslednji je paradoks odgovornosti: »Zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.« se ne ujame s trditvijo »Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi.«

Namreč bodisi novinarstvo ne bo šlo mimo odgovornosti in kršitev (beri: ustrezno takoj zahtevalo sankcije za novinarska in uredniška ravnanja) bodisi bo zadovoljno, da se »za začetek« vsak zamisli pri sebi, potem pa bo »šele«, kot pravi avtor, spontano in kot po čudežu sledila boljša medijska kultura v državi. Kje je zdaj začetek, v dejanjih DNS ali v abstraktnem dejanju »zamišljanja nad sabo«, ki ga mora izvesti sleherni državljan? In še: kako naj mediji terjajo refleksijo od državljanov, če drži, da velikokrat bežijo pred njo že sami?

Jutarnji ravnatelj samomor 2

Več o tem:

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

http://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

  • Share/Bookmark

Klofute in njih umetniški vtisi

21.11.2014 ob 16:18

Dobovšek Horvat grožnja Antikrist kritika Delo

Kaj generira javni in tako rekoč umetniški vtis, na podlagi katerega klofute nekaterih umetnikov obveljalo za pasji drekec in simpatično gesto, spet druge pa za napoved nevarnega obračuna s kritikom in novinarsko avtonomijo v celoti, tudi za kaznivo dejanje? Zakaj je klofuta Svetlane Makarovič štela malodane za plemeniti »acting out« celo za novinarje same, elektronska napoved klofute Sebastjana Horvata pa za morečo napoved fizičnega linča?

Naj spomnim, ko je pred leti poletela roka priletne dame, kakor jo je sama opisala pesnica, je menda šlo za poetični minuciozni dosežek, ki morda bolje zveni v prevodu hrvaških medijev:

Te sam pljuske čuvala devet godina jer je njegov tekst bio ispod kritika dostojnih žutog tiska. Pljuske su bile dobro osmišljeno autorsko djelo puno poezije. Dama u godinama kao što sam ja ne digne ruku samo tako.

Zevs na Parnasu ali namahati Zlobca

Res bomo težko ubežali vtisu, da so na Delu na delu dvojna merila. Obakrat je šlo za kritika istega časopisa (Marjan Zlobec, Zala Dobovšek), a so reagirali povsem različno. Zevs z Olimpa na obisku na Parnasu je ostal cel, trenutno pa so našli govedo: Quod licet Iovi, non licet bovi. Spomnimo se leta 2009, ko z nekaj res redkimi izjemami (npr. dr. Marka Milosavljeviča, če odštejem mojo nepomembno malenkost) ni bilo mogoče najti nobene negativne reakcije ali obsodbe. Novinar Dela Peter Kolšek je ugotavljal, da o klofuti ni mogoče reči ničesar pametnega, da je dogodek karakterna zasebna zadeva, da ne gre za napad na svobodno novinarstvo (sic!), da je treba pravičniško intencijo po mahanju novinarja pač sprejeti:

Klofuta, ki jo je na začetku tedna sedemdesetletna dama primazala šestdesetletnemu gospodu, in to sredi Ljubljane, je dogodek, o katerem ni mogoče reči ničesar pametnega.

Ker je torej stvar, ki je po svoji osnovni intenciji izrazito zasebne, pravzaprav karakterne narave – kajti tu seveda ne gre za napad na svobodno novinarstvo, ne gre za neizprosen kulturni boj in ne za družbeno krivico.

Njen herojski individualizem je pač tak, da osuplja v dobrem in slabem. Če smo sprejeli njeno notorično mačjefilstvo kot obliko avtentičnega življenja, če smo v njenem prokadilskem razpoloženju prepoznali uporništvo Ivane Orleanske in če smo sprejeli dejstvo, da nas pesnica v posesti višje nacionalne substance zmerja za Slovenceljne (in se s to klavrno obsodbo pogosto mazohistično strinjamo), bomo menda sprejeli tudi njeno pravičniško intencijo, da je treba namahati novinarja Zlobca!

makarovič zlobec klofuta MMC

Zdaj, ko je Sebastijan Horvat grozil kritičarki Igre o Antikristu z besedami »Tako kot si ti oklofutala našo predstavo, tako se lahko zgodi, da te oklofutam jaz, če mi še kdaj prideš preblizu,« je reakcija povsem drugačna, diametralno nasprotna. Gre za novinarsko svobodo, ne gre za karakterno in privatno stvar, čeprav je šlo le za besede, poslane po e-mailu. Oglasili so se novinarji in cehovska združenja ter obsodili pritisk na svobodo javne besede:

V pismu so se pridružili ugotovitvam Društva novinarjev Slovenije, da je pri nas “svobode javne besede in avtonomije novinarskega poklica na Slovenskem vsak dan manj”, zaradi česar je po njihovem mnenju treba zavzeti odločno stališče zoper vsake najmanjše poskuse pritiskov in groženj z nasiljem.

Horvat Dobovšek klofuta SIOL

Dvojna merila in dvojna klofutanja

Da ne bo nesporazuma: sleherno nasilje ali grožnje z njim se mi zdijo nedopustne. Imamo redko priložnost, ko lahko na primeru enega medija in dve novinarjev iste časopisne hiše spremljamo dopuščanje dvojnih meril, ne da bi nam kdo pojasnil, na čem dvojnost meril sploh temelji. Režiser Horvat se je, za moj okus premedlo in neposrečeno, tudi opravičil:

»Moja reakcija na kritiko Zale Dobovšek je bila emotivna in impulzivna. Če nekdo na tak neposreden, žaljiv in podcenjujoč način oceni tebe kot neumnega in strahopetnega, človek pač na isti način reagira. Ne opravičujem svojih dejanj, ampak tudi jaz imam odnos do svojega dela.

Zadnji stavek, ki ga vsi mediji razumejo kot fizično grožnjo, ni bil mišljen na tak način: »tako kot si ti oklofutala našo predstavo, tako se lahko zgodi, da te oklofutam jaz«. Torej z istimi sredstvi kot ona, tudi jaz! Če je Zala Dobovšek ta stavek razumela kot fizično grožnjo, se ji javno opravičujem in jo odvezujem vsega strahu, ki ga je morala pretrpeti ob tem zapisu.

Vendar je za Horvatovo opravičilo bistveno, da poskuša fizično grožnjo, za marsikoga – in tudi zame – ne preveč prepričljivo, interpretirati kot metaforično dejanje, tj. kot dejanje verbalnega obračuna na isti ravni, kot ga je bila, po njegovem, v kritiki deležna njegova predstava. Kaj lahko iz tega izpeljemo? Najmanj to, da si fizično ne želi (več) groziti ali realizirati dejanja, da svoje elektronsko pismo razume kot preveč impulzivno reakcijo in da se, morda preveč pogojno, kesa svojih besed.

Kar ostane, ni vprašanje ustreznosti zaščitniških cehovskih reakcij na pismo – te so vse po vrsti upravičene. Prej bi rekel, da uporaba dvojnih meril kaže na dvolično naravo in tabuizacije refleksije v smeri medijske kritike. Skratka: ni bistveno vprašanje, ali so se novinarji in ceh odzvali pravilno v primeru kritičarke Zale Dobovšek, začudeni smo, zakaj niso psi samočuvaji zalajali v primeru slavne pesnice. Še zlasti, ker se Svetlana Makarovič nikoli ni opravičila za svoje dejanje, Horvat se je, prva pa je dejanje celo izvedla, medtem ko ga je slednji le nakazal. Za nameček je pesnica govorila o svoji premišljenosti, režiser o hipni čustveni reakciji – vsaj sodniki pa bi običajno drugo šteli za olajševalno in prvo za obremenilno okoliščino

Parnas in mali bogovi

Dvomim, da bi pri upravičevanju dvojnih meril res smeli dopustiti, da pri tem igra kakšno posebno vlogo igra spolov, starost vpletenih in druge statusne okoliščine. Toda Delo je danes naredilo še korak naprej. Njihov novinar Peter Rak je objavil že včeraj napovedani »mnenjski članek o popolni ustvarjalni svobodi tako umetnika kot kritika«. V njem se je zavzel za nič manj kot to, da se umetniškim dušam s Parnasa v takem primeru postreže s cenzuro sadov njihovega ustvarjanja:

Igra o antikristu je doživela zelo velik odmev, ker skoraj gotovo ne bo uprizorjena nikoli več, pa to pomeni, da je vzdrževanje medijske pozornost veliko pomembnejše od tistih nekaj sto gledalcev, ki so predstavo v resnici videli. Namesto protesta bi bila ob takšnih izpadih morda še učinkovitejša ignoranca. Najbolj uničujoča kritika je brezbrižnost, je misel ameriškega romanopisca Edgarja Watsona Howea, zato je to poglavje najbolje zapreti. In ga morda odpreti šele čez čas, medtem pa naj se nekaj Horvatovih predstav odvrti brez medijskih odmevov. Dobrih ali slabih. Verjetno potem zlepa ne bo nihče nikomur prepovedoval obiskov gledališča ali mu grozil s klofutami.

Tudi če odštejemo posebnosti v miselnem slogu pisca, pa novinarjem lastno občutenje malih bogov z medijskega Olimpa (glej slovarsko geslo), si ne le s težavo predstavljamo napoved kateregakoli medija, da bo poslej cenzuriral Svetlano Makarovič, dokler ne bo nehala kloftati svojih kritikov. Ne, za povsem nedopustno bi morala obveljati »disciplinizacija« po načelih medijske ignorance in cenzure, kakorkoli so je že nekateri brezbrižni novinarji res nadvse vešči. Celo v situaciji, ko se je režiser za svoje besede že opravičil, bi za res subverzivno držo kvečjemu štelo, da novinarji umetnikovo delo še temeljiteje analizirajo.

Kolšek klofuta Makarovič Delo

  • Share/Bookmark

Tavtologije Alenke, ki bo ostala Alenka

6.11.2014 ob 16:32

Odločila sem se, kakor sem se odločila in volitve so bile takrat, ko so bile.

Nesojena predsednica vlade in evropska komisarka Alenka Bratušek ni nadarjena zgolj za ponovitve, vsebinske in nevsebinske, tudi ne za rekordno rabo tretje osebe v govoru o samem sebi, njen prazen verbalni slog bi kombiniral tudi tavtologije. Ker hujši od ene tavtologije sta dve skupaj, slišani denimo v včerajšnjem nedeljskem intervjuju z njo na TV Slovenija.

Bratušel intervju TV SLO

Tavtoloških vaj v podcenjevanju državljanske pameti je bilo precej in tudi zgoraj omenjena je sledila nemudoma po še eni, že skoraj bizarni: »Predsednik države je predsednik države«. Človek skoraj omaga in si reče, da bi lahko bilo še huje,  ultrakombinacija bi lahko zvenela: »Spet se bom ponovila, ampak Alenka se je odločila, kot se je odločila in predsednik države je predsednik države.« No, potem bi se res odločil, kakor bi se odločil, ter ugasnil televizor.

Tavtologija, ki te ljubim

Vendar težava ni v bivši predsednici vlade, njeni dolgočasni govorni izpraznjenosti, tavtologije so prekomerno zasedle slovenski javni diskurz in nekateri politiki nam z njimi strežejo v obilici. Vedno bolj. Kazati s prstom le nanjo bi bilo silno krivično. Lahko bi celo obrnili hermenevtiko in dejali, da se je kot finančnica, nevajena politike, učila pri vsem slabem, kar je bilo na voljo, da je dete politične dediščine, kjer moramo kriviti (retorično) dediščino, ne otroka.

Tvegajmo s hipotezo, da je prav verbalna (formalno takoj opazna, torej ne v prvi vrsti vsebinska) repetitivnost bila tako zelo nelagodno moteča in je zapečatila njeno usodo v Bruslju (in morda tudi doma), saj so je v treh urah imeli dovolj. Doma pa je, kakšen kontrast, skoraj nihče ne opazi. Če bi analizirali njen govor podrobneje, bi ugotovili, da že na ravni statistike Bratuškova uporablja relativno omejen besedni zaklad, preprost in gramatikalno enostaven jezik (kar po sebi ni slabo in je hvalevredno učinkovito) in da se tudi sicer vsebinsko silno rada ponavlja in podvaja svoje stare odgovore. Kaj pa, če je v Bruslju ni porazila njena nekonkretnost na zaslišanju, slaba pripravljenost, polena pod noge, Miro Cerar in Jelko Kacin, ampak je bila usoden že element retorike?

Žmohtnost in »Jaz sem, ki sem«

Seveda so, formalno vzeto, retorične tavtologije omenjenega tipa nujno resnične in niso logično zmotne. Stavkom tipa »Resnica je resnica« lahko pripišemo le logično resničnost. Če je politik povedal, kar je povedal, je res, da je povedal, kar je povedal. Dvomiti pač ne moremo – težava je v tem, da si tega nismo niti želeli. In če se je zgodilo, kar se je zgodilo, moramo to pač priznati: kar se je zgodilo, se je res pač zgodilo in predsednik države je res predsednik države. Izvedeli nismo ničesar novega, zato je še bolj nujno, da se vprašamo po motivih govorca. Kajti četudi so pleonazmi brez posebne logične konstrukcije, želijo iz nekega razloga zapolniti diskurzivni manko.  Med najpogostejšimi in najbolj uho parajočimi so verjetno tisti »Povedal sem, kar sem povedal« ali »Sledilo je, kar je sledilo« ali »Naredili smo, kar smo naredili«.

Morda bi veljalo politikom sugerirati nekaj inovativne žmohtnosti. Da morda nekoč slišimo kakšen dadaistični tavtološki obrat, denimo »Ni se zgodilo, kar se je zgodilo«, ali pa morda iz ust Ljudmile Novak kakšno krščansko razlago via negativa: »Zgodilo se je, kar se ni zgodilo.« Vsi pač ne moremo biti podobni Bogu, ko v bibliji – celo v netretji osebi – tavtologizira s tistim znanim refrenom »Jaz sem, ki sem«.

Razlogi?

Nesporno raba retoričnih tavtologij ni privlačna in politikom ne dviguje rejtingov. Ne dela jih za simpatične, njihov govor z njimi ne pleni pozornost, obenem pa sproža tudi psihološki dvom vanje. Takšen, ki ljudem sugerira, da politik vase morda nima dovolj zaupanja – in če ga nima, mu ne moremo zaupati niti sami.

Za nekatere socialne psihologe je raba pleonazmov in ponovitev lahko dejavnost nevrotičnega obsesivca – ta ne uporablja jezika le kot sredstvo komuniciranja, nevede ga instrumentira tudi v obrambne namene, da bi se spopadel s strahom in frustracijo. Ponovitev kot lastnost, ki spremlja retorično tavtologijo, je v funkciji izpolnitve nevrotične potrebe, da bi zmanjšala ali ustavila neugodje stresa.

Ne želim špekulirati, v kakšnem stanju se nahaja kakšen politik, a se mi zdi, da so lahko razlogi za rabo tavtologij tudi bistveno širši. Brez težav si predstavljam, da se za »Povedal sem, kar sem povedal« največkrat skriva enostavni politični pragmatizem, ki ne le vodi do poenostavitve povedanega in s tem sledenja nekemu ekonomskemu principu v govoru (brez posebnega motiva), temveč tudi previdnosti in v izogib temu, da potencialno delikatnih situacij politik ne bi opisal z besedami, ki bi bile interpretirane na način, kot si tega ne želi. Lep včerajšnji primerek povedanega je bil tisti »Minister Čufer se je odločil, kot se je odločil.« Medvrstično je to povabilo h končanju razprave. V eri senzacionalističnih in paranoidnih medijev previdnosti za nameček celo smemo pričakovati. Vendar so v govoru Alenke Bratušek vsi našteti elementi (tretjosebnost, repetitivnost, tavtologija) vsekakor moteče izstopajoči.

Alenka bo ostala Alenka

In res tudi včeraj ni manjkalo tretjeosebnosti. Že na začetku TV intervjuja gostja ni mogla iz svoje kože, ne da bi se poudarjeno zatekla v njeno naročje – vendar po tistem, ko ji je, kakšna ironija, že uspelo z rabo prve osebe. Bratuškova namreč izusti »… da meni, da Alenki ne bi uspelo«, skratka prvo osebo takoj zamenja za tretjo, in nato nadaljuje že čisto tretjeosebno s »Pomembno je, da ne bo uspelo Alenki, ne glede na škodo, ki se bo zgodila državi.«

Diskurz o Alenki je dobra podlaga celo za izražanje samozavesti, včeraj smo slišali emfatičen »Jaz sem Alenka, ostala bom Alenka«. In kot da še ni dovolj, nato nemudoma nadaljuje novinarka in urednica Ksenija Horvat Petrovčič kar v tretji osebi z vprašanjem »No, kako pa je Alenka doživljala poraz?« Kakor da bi v studiu sedele tri osebe. Kot da bi razočarana, resignirana, obupana in grenkobna, s prstom kazajoča na medije, Mira Cerarja in bivše politične partnerje bila neka druga oseba, neka Alenka, ne ona sama. Kajti Alenka je Alenka – in tako se vrednost tretjeosebnosti in tavtologije povežeta in nadgrajujeta. Govorjenje o njenih hibah torej nima nobene recidivne vrednosti, mrači ga samoponos. Že mogoče, da se je njena usoda v precejšnji meri kovala v medijskih in političnih laboratorijih, da sta se v agendi združili levica in desnica, da so v njenem primeru prišle na plano negativne plati domačih medijev. Toda v poglavitni meri je ključ za razumevanje njenih polomij varno spravljen v Alenki sami.

Ruplovo istorečje

Se politiki svojih tavtologij zavedajo? Na lovu za takim spoznanjem sem opazil, da dr. Dimitrij Rupel, eden tistih, ki ga imam v spominu kot pogostega uporabnika opisanih retoričnih pleonazmov, na strani SDS piše o tavtologiji, jo celo prevede, a razume in razloži povsem narobe. Zanj je istorečje, kar je lep prevod, toda izenači jo s preprostim odvečnim ponavljajočim blebetanjem, ki ga pripiše svojim političnim nasprotnikom:

Takšnemu govoru pravimo tavtologija oz. – slovensko – istorečje.

Istorečje, ki pomeni nepotrebno ponavljanje neke domneve z drugimi besedami, je v dobrih besedilih nezaželeno oz. je prepovedano, še posebej pa v besedilih, od katerih pričakujemo razlage, pojasnila in dokaze. V diplomskih in drugih akademskih nalogah zato od študentov zahtevamo, da v začetku postavijo hipoteze, ki jih v nalogi potem dokažejo ali ovržejo. Brez dokazov o pravilnosti ali zgrešenosti postavljenih domnev – vsaj na resnih fakultetah – ni mogoče opraviti izpitov in diplom. V socialistični Sloveniji, predvsem pa v njeni ustavi je nekoč mrgolelo tavtologij o revoluciji, razrednem boju, vodilni vlogi partije itn.

  • Share/Bookmark

Lokalne volitve, pragmatizem in medijski simptom Kangler

6.10.2014 ob 11:15

Povolilni čas za včerajšnjimi lokalnimi volitvami streže z nekaj medijskimi puhlicami, kakor običajno. Poglejmo si poglavitne.

Prva med njimi se imenuje »Volivci imajo vedno prav« oziroma »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«. Modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš.  Kaj je s to globokoumnostjo narobe? Praktično vse – in to se nekaterim ogorčencem ne posveti niti ob očitnem dejstvu, da volivci – vsaj tako so prepričani – izbirajo napačno in kot kronski dokaz zgroženo navajajo primer uspešnega povratka Franca Kanglerja. Ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti»imeti prav« in ga razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa. Interpretirana v polnem smislu pa je ugotovitev standardna logična zmota »ad populum« - število podpornikov nekega prepričanja (da je Janez Kranjski najboljši župan ali da je njegov program najboljši) pač v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti. Navidezna modrost potemtakem črpa iz dvoumnosti dveh kontekstov, ki ju ne znamo ali nočemo razločiti. Na koncu s piedestala nekega post-festum pogleda na izvršena dejstva vedno učinkuje poceni moralistično.

Teza o hard-core pragmatizmu

Večina novinarskih interpretov verjame v naslednjo zimzeleno tezo: ljudi na lokalnih volitvah prepriča nenavaden slovenski hard-core pragmatizem – ni pomembno niti, če je naš, niti to, če je korumpiran, šteje lahko le, če je mestu kaj dal. Zato imajo županski kandidati neverjetno prednost – ko enkrat zasedejo mesto, jih je težko detronizirati, če le vodijo mesto vsaj povprečno dobro. Če je mogoče preštevati infrastrukturne pridobitve ali granitne tlakovce na ulicah, pa so lahko tudi koruptivni, nič hudega.

Lokalne volitve obračajo optiko državnih volitev – če smo na slednji zapadli polni propagandni histeriji iskanja novih obrazov in paranoji bežanja pred starimi, lokalne terjajo čisto nasprotje, psihološko in ideološko – obožujejo stare obraze. Zaenkrat sem med tistimi, ki s tovrstno razlago sicer soglašajo. Drugače razlagam le razloge za nastanek pragmatičnih preferenc.

Prvič, veljalo bi opozoriti, da mojstrovalce pragmatizma težko obsodimo ideoloških pretenzij: niso nujno populisti, niso nujno demagogi, tudi ne nacionalisti in lokalpatrioti. Doslej sta se iz tega razvijali dve logiki pojasnil. Po prvi državljanov koruptivnost ne moti vse do točke, ko imajo vsaj oni kakšno korist od tega. Opisali bi jo lahko z motom »Ni pomembno, če krade, samo da ima mesto nekaj od tega«.

Naslednja je potencirani perverzni obrat: »Čisto prav je, če krade, to je izraz njegove spretnosti«, kjer se pogoj »samo da nam nekaj da« ohranja. Ko je v Mariboru pretila neposredna nevarnost tedenskih položnic zaradi postavljenih radarjev, ki bi postala celo stalna in nenehna nevarnost, je občanom šele prekipelo. Ker ni šlo le za to, da tak pogoj ni izpolnjen, temveč se je ta postavil v svoje nasprotje: namesto dajanja je obstajala grožnja nenehnega jemanja. Denarja iz naših žepov. Koruptivnost kot faktor občanov ni zanimala ne takrat ne danes, vstaje pa so bile izvožene po celi Sloveniji kot klic obubožanega naroda in najmanj socialna, če ne socialistična revolucija. Figo. Številni so sicer iskreno verjeli, da to tudi so, a so se po vsem sodeč ušteli.

Zakaj spet Kangler?

Če upoštevamo našteto, potem nas v resnici niti malo ne more presenetiti dober rezultat Franca Kanglerja v prvem krogu volitev in njegov pohod v drugega. Bolj bi lahko presenetili zelo slabi rezultati nekaterih drugih. Javno in medijsko popularno zmrdovanje tipa »Kako je to možno?« pove več o govorcu kot o stanju stvari. Naj ponovim: prvič, ni pomembno, če je koruptiven ali na poti v zapor, pomembno so rezultati ali vsaj njihov videz. In bivši župan je spretno gradil svojo kampanjo točno na tem: vse svoje jumbo plakate je opremil s fotografijami svojih infrastrukturnih dosežkov in jih oblepil celo z do evra natančnimi vsotami zneskov, ki jih je »daroval mestu«.

Kangler Delo volitve

Drugič, njegov pragmatizem se v ničemer ne razlikuje od odličnega rezultata Borisa Popoviča in Zorana Jankovića, ki sta znova gladko zmagala. Recept je isti. Čemu bi se torej bolj čudili Kanglerju kot njima?

In tretjič: vstajniški duh ostaja le še romantizirani spomin, njegove delnice so bistveno prenapihnjene, ljudem že dolgo več ne imponira. Sprijaznimo se s tem dejstvom, da morala ni za pragmatično ljudstvo. Če je Miro Cerar na državni ravni uspel s svojimi moralizmi, s katerimi se je očitno že zaplezal, najbolj prav v Mariboru z lažnivim kandidatom, v lokalnem okolju z njimi nima kaj početi. Nenazadnje s svojo stranko, ki premočno vodi, ni uspel narediti niti enega župana. Na ravni ideologije so ljudje še zelo abstraktno za moralo,  na empirični ravni pa morala nič ne šteje – pač ljudska amoralnost in hipokrizija, podložena s ciničnim »volivci imajo vedno prav«, nič novega pod soncem. K temu prištejmo še Andreja Fištravca, ki je zašel v ponovitveni vzorec Franca Kanglerja, kar v seštevku daje slutiti tisti depresivni »Vsi so isti«, vstajniško izročilo pa polaga v prerani grob. In če so, potem se uspehu slednjega res ne gre čuditi.

Kaj pa mediji?

V novinarskem zgražanju o politični patologiji je prav tako nekaj licemernega. Če kaj, bi koruptivni župani ne bili uspešni neopremljeni z medijsko spremljavo – ki pa jim v moralnem smislu, kot rečeno, ne pride do živega.

Kangler Delo Kajzer

Povedano zelo preprosto: s tem, ko so župani v številnih postopkih, postajajo medijsko permanentno prepoznavne in navzoče osebnosti in prehitevajo konkurenco, medijska prezenca pa je conditio sine qua non in jih znova naredi za župane na volitvah. Začarani krog, iz katerega se je težko izvleči.  Priča smo štirim postopkom: virtualizaciji politike, postopkom medijske preparacije, ki odmika politično realnost v prostore umetnega, neresničnega, nečesa, kjer »ne gre zares«, kjer je vse le igra, naše volilne preference in odločitve pa temu ustrezno manj pomembne, bolj podobne konjskim stavam. Občutek odgovornosti se niža, oddani glas postane arbitraren. Drugi postopek je banalizacija in tabloidizacija, senzacionalistično preigravanje, v katerem počasi politiki figurirajo kot heroji hlastanja po denarju, žrtve teorij zarot, kot nesramni matadorji, ki si upajo, »imajo jajca« in si drznejo posmehovati organom pregona. K temu prištejmo še zmagovito gostilniško resignacijo tipa »V državi, kjer je vse zafurano, se nam vsem splača le še krasti, zato bravo, gospod župan!«

Tretji zadeva deintelektualizacijo javnega prostora, medijski prezir do mišljenja, argumentacije, vsebinskih pristopov, programskega delovanja – ker se rumeni pristopi pač uklanjajo tehtnosti in analizi, sam suspenz in čudenje (npr. od kod Kanglerjev uspeh) pa postaneta medijsko hvaležna snov za elaboracijo. Četrta zadeva licemerstvo kot rezultat sindroma malih bogov: po eni plati se novinarji obnašajo, kot da so zgolj pričevalci zgodb, a v resnici spretno prikrivajo, tajijo in celo uživajo takrat, ko so njihovi ustvarjalci. Ko k temu prištejemo še komentatorje na javnem servisu a la Dejan Steinbuch, sicer avtorja novinarske protipeticije, je mera nesolidarno polna in nas prav sili v retorično protivprašanje: le kaj je politična patologija v primerjavi s tisto medijsko?

Volitve MMC Steinbuch

  • Share/Bookmark

Dobovšek, dvoumnost in vse bo jasno

30.09.2014 ob 17:06

Slovenski mediji so lahko tudi zabavni v svoji vztrajni manipulabilnosti. Medtem ko sta PLANET TV in PLANET SIOL pred tedni poročala, da je dr. Bojan Dobovšek , sicer izvoljeni poslanec SMC, dal košarico mandatarju in ne bo minister, je Delo poročalo nasprotno – in to v demantiju. Poglejmo si najprej interpretacijo prvih in nato še Delo.

Planet TV in SIOL:

A kapitulacija novega predsednika vlade v odnosu do Bruslja ni edino, zaradi česar vre v Stranki Mira Cerarja. Vidni član SMC Bojan Dobovšek se je danes dokončno odločil, da zavrne mesto notranjega ministra. “Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno,” je bil kratek po telefonu. Potem ko je sinoči nakazal, da bo to storil v imenu vrednot, ki naj bi se jim odrekla stranka, je Dobovšek po naših informacijah dobil navodilo, naj z novinarji ne govori.

Delo:

Bojan Dobovšek je zanikal navedbe portala Siol.net, da je zavrnil kandidaturo za notranjega ministra.

Ljubljana – Na portalu Siol.net so objavili novico, da je neuradni kandidat za notranjega ministra iz kvote SMC Bojan Dobovšek zavrnil ministrsko mesto.

Dobovšek je za Delo navedbe zanikal.

Sam meni, da se pri njegovi morebitni kandidaturi nič ni spremenilo, izjava, ki so mu jo pripisali na Siol.net, pa da je vzeta iz konteksta.

Svojo odločitev, da zavrača ministrsko mesto, je po pisanju omenjena portala, menda potrdil z besedami: »Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno.« Za Delo je sporočil, da se je njegova izjava glasila: »Če bom kandidat, vam bo jasno, ko boste videli ekipo.«

Dobovšek zavrnitev SIOL

Dobrohotno branje bi se glasilo, da je Dobovšek bil najbrž res premalo specifičen, izrekel pa je v najboljšem primeru dvoumen stavek, ki se bere na dva načina:

»Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno.«

Dvoumnost izvira iz dejstva, da ga lahko razumemo na naslednja nasprotna načina:

(a) Ko boste videli ekipo, vam bo jasno, zakaj me ni zraven.

(b) Ko boste videli ekipo, vam bo jasno, ali sem zraven.

Ne vemo, v kakšni obliki je stavek novinarjem res podal, a iz njegovega demantija izhaja, da je opozoril na branje (b) kot pravilno, čeprav so novinarji Planeta njegove besede razumeli kot (a). Namerno ali ne, je spet drugo vprašanje.

In potem izstop

Zaplet je minil brez javnega opažanja dvoumnosti in na njej temelječega spinanja v medijskih razlagah.  In kot se rado zgodi, se nerazrešeni »problemi« vrnejo kot simptom. Ko je včeraj RTV Slovenija kot prva poročala, da zdaj nenadoma Dobovšek izstopa iz stranke SMC, se je simptom pojavil znova. Sam javni servis je navedel kot verjeten razlog tudi  izjavo »Ko boste videli ekipo, vam bo vse jasno.« in jo interpretiral kot (a), čeprav je imel na mizi demanti takšnega branja. Temu so sledili še drugi mediji, npr. POP TV, Žurnal in drugi.

Dobovšek 24ur izstopil

Ironičnost novinarskega postopka je s tem dvojna: ne le, da niso upoštevali demantija, s čimer so zavestno vztrajali v laži ali najmanj ravnali iz nevednosti, temveč so še dalje nekritično ponujali demantirano pojasnilo, ki je v sebi dvoumno in najprej privleče misel o tistem bolj senzacionalistično inspiriranem branju, po katerem Dobovšek izreka opazko na račun ministrske ekipe. Izjema je STA, ki je pri povzemanju raje navedla dovolj nevtralno razlago razlogov za njegovo odločitev: »Po poročanju MMC RTVS je poslanec takrat opozoril le, da se je stranka odrekla nekaterim vrednotam, v katere so verjeli pred volitvami.«

Javni servis kot Groucho Marx

Klasičen primer jezikovne dvoumnosti najdemo v filmu Animal Crackers, kjer Groucho Marx izusti naslednji stavek.

One morning I shot an elephant in my pajamas. How he got into my pajamas I’ll never know.

YouTube slika preogleda

Stavku sledi ti. paraprosdokia, besedna figura, ki črpa iz te dvoumnosti  – po tistem, ko je gledalec že verjel, da je Groucho ustrelil slona, oblečen v pižamo, sledi nenaden obrat, kjer nemudoma ugotovi, da je stavek razumel narobe: ni ustrelil slona, oblečen v pižamo, temveč oblečenega v pižamo.

Dobovšek izstop SIOL

  • Share/Bookmark