Arhiv za kategorijo 'Časopisi'

Zakaj joče partner Rosvite Pesek

30.09.2014 ob 17:04

Manipulacija v naslovu Mož Rosvite pesek jokal Slovenske novice

Ena od značilnosti manipuliranja v naslovih, predvsem tabloidnega, je zanesljivo tako imenovana innuendo taktika. Na kratko bi novinarsko ambicijo opisali takole: insinuiraj na način, da boš z dramatičnostjo namigov privlekel pozornost, pri tem pa uporabi po potrebi tudi značilnosti jezika, npr. besedne igre. Naslov prispevka ne rabi imeti nobene nikakršne povezave z vsebino, ampak celo obratno: ne sme je imeti. Privleči mora pozornost na način, da bo zbudil čim večje in čim hitrejše pričakovanje uporabnika, da poseže po vsebini in posledično mediju.

Najbolj varen in razširjen kontekst je tisti, ki je spolno in intimistično obarvan. V spodnjem naslovu Slovenskih novic (»Zaradi 29-letnice jokal partner Rosvite Pesek«) zasledimo še eno pogosto značilnost – naslov se v resnici poigrava z bralcem, v resnici ne insinuira le klasičen način, bralca želi zapeljati v miselno zmoto, toda hkrati celo računa, da bo bralec to opazil, ko bo vestičko bral (kako tudi ne bi). Na nek način pri oblikovanju naslova novinar (ali urednik) že vračuna razkritje manipulacije in obenem išče celo alibi pred obtožbo o zavajanju. Češ: dragi bralec, sam si kriv, če si pomislil na »tisto«.

Ker le zaradi česa naj bi jokal partner novinarke, zgodovinar dr. Mitja Ferenc, občasni prifarski muzikant, če ne zaradi mladoletnice, vredne joka? Saj res, ni tisto, na kar smo pomislili.

  • Share/Bookmark

Sklicevanje na zakon in družbeni konsenz

23.07.2014 ob 22:17

Naša ušesa so že nekaj časa na preizkušnji, tudi smisel za zlaganje argumentov: sklicevanje na pravo in pravne postulate kot edino mero družbenega je mantra pravnih pozitivistov, ki pri tem pozabljajo, da sklicevanje po sebi še ne dodaja posebne vsebine in akterjev ne odvezuje od tega, da morajo v življenju pač zavzeti načelna stališča. Če so ta stališča zvezana z moralo in če se pišete Miro Cerar, je stvar še bolj delikatna. V nadaljevanju bom poskusil nakazati nepremostljivo zagato, v katero se je omenjeni ujel.

intervjuju za časnik Dnevnik se je verjetni mandatar in predsednik vlade moral braniti pred očitki, da pravicam gejev in lezbijk ni preveč naklonjen. Novinarja sta bila zoprna in vztrajna:

Na vprašanje, ali smejo homoseksualni pari posvojiti otroka, ste odgovorili, da temu ne nasprotujete, če za to obstaja družbeni konsenz. Sodeč po izidu referenduma o družinskem zakoniku ta ne obstaja. SMC torej nasprotuje tej pravici?

Naj pojasnim. Mi se zavzemamo za pravice LGBT, to smo v naših zadnjih izjavah tudi izrecno povedali. Podpiramo vse njihove pravice, ki jim gredo tako po mednarodnih konvencijah kot po naši ustavi. Ko smo rekli, da posvojitvam ne nasprotujemo, smo želeli povedati, da smo za uveljavitev njihovih pravic, seveda pod predpostavko, da imamo za to dovolj glasov v parlamentu. Pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Mnogi vas pri teh točkah vidijo bliže konservativnim strankam.

Nekateri so citirali neke moje kolumne, ki sem jih napisal pred leti in v katerih sem odpiral določene dileme. To je bilo takrat moje osebno stališče, na podlagi katerega pa so nekateri menili, da sem morda nasprotnik pravic istospolnih. Jaz nisem nasprotnik teh pravic, verjamem pa, da jih v družbi ni smiselno uveljavljati na silo. Smo demokratična družba in zato potrebujemo demokratični konsenz.

Niste torej nasprotnik, vendar tudi niste promotor pravic istospolnih?

Kot sem že dejal, pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Biti zagovornik ali nasprotnik, to je zdaj vprašanje

Po vseh trpkih razočaranjih glede demokratičnih vrednot, ki so se nam zdela že samoumevna, po skrajno zadržanem odnosu do gejev in lezbijk, žvižgačev, kot sta Assange in Snowden, celo pravic izbrisanih, ki menda govorijo slabo slovenščino, čudnem pojmovanju civilne družbe, se zdaj med nami končno zarisuje nekaj več pojasnil, če vedno skopo odmerjenih in po svoje že korigiranih zaradi graje v volilni kampanji. In kaj dobimo? Na prvi pogled vse lepo in prav. Čeprav je še v volilni kampanji trdil, da pravice LGBT skupnosti niso nekaj, kar bi smeli podpreti kar tako, postopajmo dobronamerno in privzemimo, da Cerar res zagovarja takšne pravice. Toda v kakšni maniri?

Takoj opazimo, da v obliki nikalnic: »Nisem nasprotnik teh pravic.« In nato še s pomembnim dodatkom v obliki pogoja: »Pravic ne smemo uveljaviti na silo, temveč s pomočjo demokratičnega konsenza.« in razumevanjem, kjer se »promocija pravic« interpretira kot »dejanje na silo«.

Novinarja vendar sprašujeta, kaj on misli, da je prav podpreti (ali je prav, da istospolni lahko posvajajo otroke) in ne, pod kakšnimi pogoji bo možno uresničiti takšno pravico. Najmanj, kar mora z največjo mero benevolence prepoznati, je očitno izmikanje, s katerim streže – v bistvu ne odgovarja na zastavljeno vprašanje, in to celo v situaciji, ko se mora braniti pred očitkom, terjajočim jasno opredelitev.

Toda bojim se, da ne gre le za izmikanje – Cerar nas želi implicitno prepričati, da to, ali naj podpiramo neko pravico gejev in lezbijk, sploh ni resnično ali pravilno vprašanje, ker o tem pač odloča dvotretjinska večina v parlamentu. Kaj nam bi pomenila takšna redukcija dojemanja, če je sploh pravilna glede na razmerje ustava vs. zakoni? V tem smislu sledi načelu »A je moralen & pravilen & sprejemljiv, ker (ali kadar) temu ne nasprotuje noben zakon«, bržkone pa velja tudi obratno: »A je nemoralen & nepravilen & nesprejemljiv, ker(ali kadar) je v nasprotju z zakonom«.

S tem premislekom je nekaj narobe vsaj od Sofoklejeve Antigone dalje, narobe pa je tudi v logiškem oziru. Sklicevanje na pravo bi zato lahko šteli za argumentacijsko napako in ga pisali pod narekovajem.

Poskušajmo to definirati:

»Sklicevanje na pravo je prepričanje, pri katerem jemljemo nekaj za moralno pravilno ali nepravilno na podlagi zakonodaje ali odsotne zakonodaje na način, da neko dejanje ali stanje stvari okvalificiramo za pravilno ali nepravilno na podlagi izključno zakonske podlage.«

Cerarjevo zadrego lahko pojasnimo na več nivojih. »Podpiramo pravice istospolnih, ki so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah« in »Podpiramo pravice istospolnih, če bo zanje večina« sta v očitnem nasprotju, a sta kot trditvi postavljeni skupaj.

Namreč Cerar bi moral reči, da bodisi podpira pravice istospolnih, saj so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah, tudi če zanje ni večina v slovenskem parlamentu, bodisi trditi, da ni za pravice istospolnih, če ni zanje večina, tudi če so zapisane v ustavi in konvencijah.

A ne samo to. Argument »Smo za tisto, kar podpira večina v parlamentu« je namreč lahko usoden – namreč vsakič, ko ta večina podpre odločitev, ki je nemoralna ali kako drugače sporna.  In smo znova pri vprašanju odnosa med etiko in pravom, kjer legalizem preprosto ni nujno odgovor na moralna vprašanja, temveč način njihovega zaobitja.

Da je takšna interpretacija izmikanja ali odloga odločitve pravilna, pravi Cerar sam, ko leta 2008 o razmerju med moralo in pravom točno na primeru pravic istospolno usmerjenih naravnost prizna, da gre za moralno in religiozno dimenzijo, do katere še ne želi imeti stališča:

Seveda s tem (še vedno) nisem odgovoril na bistveno vprašanje, to je, ali je priznanje istospolne zakonske zveze (družbeno, življenjsko itd.) ustrezno in sprejemljivo. To v osnovi sploh ni pravno, pač pa predvsem moralno ali/in religiozno vprašanje. Zaenkrat ga puščam tu še vedno odprtega in vas – tako kot tudi sebe – postavljam na preizkušnjo glede tega, ali sodimo med »že prepričane«, ali pa morda pristajamo tudi na možnost, da bomo v prihodnje o tem razmišljali drugače kot sedaj.

Moralna prenova države po makedonsko?

Logiko Cerarjevih moralnih stališč zdaj poznamo – nima jih. Sledi jim v skladu s svojim pravniškim pozitivizmom in jim prilagaja temu, čemur se prikloni večina v obliki domnevnega »demokratičnega konsenza«. Vse ostalo je po njegovem »uveljavljanje na silo«. In spet smo v sumljivi zadregi: ko ni demokratičnega konsenza, ni pravice, ko je pravica, pa je tak konsenz odveč.

Cerar s tem ni le svetovnonazorsko konservativec – očitek, ki se vedno bolj vali nanj, a ga neuspešno, tudi eksplicitno zanika – , s svojo filozofsko držo znotraj prava se vpisuje na neko mesto, ki spominja na razumevanje prava in družbe kot ideologije pokornosti. S tem tvega rigorozno dogmatično interpretacijo prava, v skladu s katerim je pravo treba spoštovati nujno in vedno, izjemo pa, in to je le ugibanje, smemo narediti le takrat, ko je neznosno krivično. Takšno spoznanje je po izkušnji z nacizmom oblikoval pravniški klasik Gustav Radbruch in ga poznamo pod imenom Radbruchova formula.

Dojemanje prava kot ideologije pokornosti (ali česa podobnega) šele omogoča, da pravo interpretiramo kot nekaj, v čemer se morala povsem razpusti in razblini – in prav zato ne rabi ali ne more imeti nobenega stališča o pravicah LGBT skupnosti, razen aktualnega, tj. odklonilnega. Vsako je vselej že pravšnjo. Ko obstaja družbeni konsenz, pa se mu nenadoma lahko varno priključi. Na ta način nikoli ne more biti med zagovorniki ali promotorji nobene ideje, ki ni del jurisdikcije. Novinarska dilema »niste nasprotnik, vendar niste niti promotor pravic istospolnih« je zato simptomalno  povedna: seveda ni promotor in tudi ne deklarativni nasprotnik na prvo žogo, zgolj lepodušniško projicira breme odločitve na brezimno večino, na druge. Kar pač ne gre, če vodite največjo stranko v državi in ste/boste predsednik vlade.

Kako izjemno nedopustno nevarna je Cerarjeva pozicija, lepo nakazuje trenutni primer Makedonije, kjer se je »moralna večina« pod vodstvom stranke VMRO-DPMNE odločila, da spremeni ustavo in izrecno prepove istospolne poroke. Predlog je podprlo 82 poslancev od 123. S tem je izpolnjen edini pogoj slovenskega mandatarja, ki ga je navedel zgoraj: dovolj glasov v parlamentu in zakonsko predpisana večina. Povedano drugače, z odločitvijo Makedoncev Cerar ne sme imeti prav nobenih težav. Poskusimo si za hip predstavljati, kaj bi v tem hipu mislil kot Makedonec ali celo svetovatalec njihovemu parlamentu. Bingo? In če z moralno žlico zajamemo dvoje, odločnega nasprotnika pravic skupnosti LGBT in tistega, ki bi se odločil, kakor se bo večina, potem bi marsikdo raje izbral prvega: ker je vsaj načelen.

Še eno od Cerarjevih izmikanj in zavrnitvi podpisa zavez o spoštovanju pravic LGBT skupnosti je nazorno pokritiziral že dr. Vlado Miheljak v Mladini:

Če torej pri Cerarju ni taktične preračunljivosti, gre za latentni predsodek. Kajti bolj kot sama abstinenca SMC je šokantna Cerarjeva utemeljitev: »Ne želimo zdaj izpostavljati nobene od teh skupin posebej, ker bi morda dajali napačne signale, da se zavzemamo za ene bolj kot za druge. Mi bomo vse te manjšinske skupine, po kateremkoli kriteriju osebnostne okoliščine, spoštovali, se zavzemali za njihove pravice v skladu z mednarodnimi konvencijam in našo ustavo.« Argument je res invaliden. Če, denimo podpreš Rome (mimogrede, Cerar jih je podprl), pomeni, da lahko daješ napačen signal, da se za njih bolj zavzemaš kot za druge skupine, če pomagaš enemu klošarju, lahko daješ napačen vtis … Sploh pa je sklicevanje pravnika Cerarja na mednarodne konvencije in ustavo sprenevedanje na kvadrat. Ravno v tem je problem, ker pravic spolnih manjšin ne predvideva in ne ščiti ustava … Družinski zakonik je padel na referendumu, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine. Kakšno je že bilo takrat Cerarjevo stališče?

Če imamo pred sabo mandatarja, ki je premočno zmagal s pomočjo svojega poudarka o moralni prenovi države in obenem zagovoru pravne države, iz tega sledi bridko spoznanje, da v nekaterih primerih od moralne prenove ne bo ostalo veliko. Ne zato, ker bi Cerar imel takšna ali drugačna stališča, s katerimi se ne strinjamo glede morale, ideologije in svetovnega nazora. Ne, predvsem pripravljenosti moralo povsem zatajiti in jo podrediti nekakšnemu zakonskemu avtomatizmu. Ali je tak avtomatizem zgolj krinka, s katero rešuje svojo zadrego skrivanja intimno desnih prepričanj, s katerimi ne želi razočarati levih volivcev in še koga, bo pokazal čas. S principi, ki jim sledi in jih zagovarja, bi ob ustrezni večini, kjer bi se moral predčasno seveda tudi sam opredeliti, čemur se nadvse rad izmika, Slovenija prav zlahka lahko zgodila homofobna Makedonija. Ne pravim, da se bo, toda do takšnih konsekvenc vodijo pravnoteoretska načela, ki jih zagovarja.

Makedonija geji

  • Share/Bookmark

Opankarski žurnalizem: kakšen priimek mora imeti novinar?

26.01.2014 ob 21:55

Tomaž Majer je bil zvezda komentiranja predčasnih volitev 2011. Takoj po zmagi Zorana Jankovića si je privoščil napad na profil volivca Pozitivne Slovenije in ga označil za trenirkarja. In potem je sledil duhovit tviteraško motiviran protest »trenirkarjev« na Prešernovem trgu.

Kasneje je na spletnih straneh SDS skrivnostni Majer poniknil. Danes poskuša prvak SDS biti znova zvezda pejorativnega, žaljivo sovražnega ali celo rasističnega diskurza. Janez Janša se ja na tviterju lotil opankarjev.

In če so trenirkarji prihajali iz »blokovskih volišč«, glasovali s tujim naglasom, s kemičnim svinčnikom napisanimi številkami na roki, ki jim je dala vedeti, koga obkrožiti na volilnem lističu, so v januarju 2014 opankarji žurnalisti. Se pravi »nepravi« novinarji.

Opankarski tviti Janša

Kaj jih dela za neprave? Ne njihovi morebitni profesionalni zdrsi, temveč priimki. Janez Janša z »opankarskim žurnalizmom« meri predvsem na Gordano Stojiljković, avtorico zapisov in novinarko Planet Siola. Ki je še nedavno tega slovel kot njemu zelo naklonjen medij. Opankarski je tu pejorativni izraz, ki nesporno indicira sovražen ksenofoben element, pravzaprav še bolj neposredno kot »trenirkarji«: cilja na tiste, ki prihajajo iz krajev bivše Jugoslavije. V spletni forumih se dandanes pridevnik opankarskinajvečkrat pojavi kot žaljiva oznaka ravno na račun istega Jankovića, ki je »opankarski župan«. Nanaša se na »jugoviče«, neželene prišleke v Slovenijo, ki za sabo puščajo neko sled, recimo v priimku.

Gordana Stojiljković je torej opankarska žurnalistka.

Česa je kriva? Tega, da je Janšo razkrinkala kot dvoličneža, ki na sodne obravnave hodi takrat, ko toži druge (konkretno finskega novinarja Berglunda), a ne hodi takrat, ko je sam tožen (konkretno s strani Francija Perčiča). Še več, čeprav je sodišče pravočasno odpovedalo razpravo, je Janša vendarle prišel na obravnavo v primeru njegove tožbe proti Berglundu (no, njemu ni mogel reči opankarski žurnalist), verjetno da bi demonstrativno nakazal, kakšna žrtev da je. Ko je bil razgaljen, je v znak maščevanja novinarko kaznoval z navedenim označevalcem na svojem tviter računu. Njegovo dvolično izogibanje je s kar svetopisemskim rekom ilustriral dr. Rajko Pirnat:

»Pri nas velja svoboda govora, ki je gospodu Janši ne odrekam, bi pa rekel, da bi lahko upošteval svetopisemsko reklo o tem, da vidi iver v očesu soseda, ne vidi pa bruna (hlod, op. a.) v lastnem očesu,« je pisanje Janeza Janše in ignoriranje pošte sodišča komentiral pravnik Rajko Pirnat.

Psihologija sovraštva

Napak bi bilo verjeti, da je ta diskurzivna patologija nekaj »abnormalnega«, nekakšen odklon od politično korektnega govora. Ne, že dolgo nazaj je postala del samoumevne in skrbno negovane psihopolitike, ki najdeva svoj smisel tudi v specifičnem, s sovraštvom in diskvalifikacijami nabitem izrazju s ciljem, da takšno psihologijo sovraštva preda ljudstvu, da se v njem širi, razrašča, ustvarja manipulacije, svoje volivce in nas na koncu ugonablja.

A zgodi se nič. Tako dolgo, dokler bomo v Sloveniji dovolili »opankarski diskurz« politikom, ne da bi novinarji sploh opazili ali celo protestirali, bo politika tako ali drugače obvladovala medije. Kako bi sploh smeli upati, da bi ga obsodili navadni državljani, če molčijo že novinarska (opankarska?) združenja?

Slovenska politika in še bolj mediji so prepredeni s sovražnim in hujskaškim govorom. Žal ni posplošeno pretiravanje. Zdaj smo na tem, da bo nekdo zamahnil z roko in dejal: nekaj označb o opankarskih žurnalistih pa bomo že preživeli. Ne, ne bomo.

Janša SIOL Opankarski žurnalizem

  • Share/Bookmark

Koliko je vrednih herojskih pet minut slovenskega novinarstva?

10.01.2014 ob 22:00

Zdi se, da smo v Sloveniji dobili novo novinarsko herojinjo: ime ji je Damijana Žišt. Kdor je gledal včerajšnje Odmeve, je lahko videl, da so jo predstavili kot herojinjo preiskovalnega novinarstva, na katero so ponosni vsi: ceh, DNS in ZNP, stroka, javnost.

Rosvita Pesek ni skoparila s slavospevi, na dan so privlekli celo afero o globokem grlu in Watergate. Ampak poglejmo pobliže, glede česa točno so se vsi tako zelo poenotili, kaj je slovenska verzija te afere in čemu se skoraj reče žanr novinarske patetike. Najprej k opisu dogodkov.

Žišt SIOL

Damijana Žišt je se je na dan hišne preiskave 11. decembra 2013 skupaj s fotoreporterjem Večera znašla pred hišo obrambnega ministra Romana Jakiča. Zato, ker je od svojega vira izvedela, da bo do preiskave prišlo in kdaj se bo to zgodilo – namreč zaradi domnevne zlorabe položaja v času, ko je bil še direktor Zavoda Tivoli. Skupaj s fotoreporterjem je prispela petnajst minut pred policisti. Ko se je Jakič kot minister vrnil iz tujine, se je odločil zaradi odtekanja informacij podati ovadbo zoper neznanega storilca.  Ob tem je javno osumil nekoga iz vrst policije, tožilstva ali sodišča. Zgodbo so interpretacijsko takoj skombinirali z zadnje čase modno razpravo o statusu žvižgačev. No, če ti v Sloveniji žvižgajo le to, koga bodo jutri obiskali policisti na domu, kar bomo itak videli na poročilih, potem smo res na psu z njimi.

Žištova se je odločila, da svojega vira, ki ji je zaupal preiskavo pri Jakiču, ne bo izdala. V javnih nastopih je napovedala, da novinarji svoje vire ščitijo. In ceh ji je pritrdil ter jo podprl. Od tu naprej se odvija zanimiva štorija o tem, kaj točno pomeni zaščita novinarskega vira – na metaravni. Namreč težava je v tem, da se ta zgodba in razprava sploh nista odvili. Ne le do konca, niti ne od začetka. Simptomalno za stanje razprav o novinarstvu pri nas. Zato se mi postopanje Žištove v tej zgodbi zdi še najmanjša težava. Sama je pravzaprav žrtev nereflektiranosti konceptov novinarskega dela, ki ga tako vneto gojimo. Naj pojasnim.

Občanka ali novinarka, to je zdaj vprašanje

V nadaljevanju prikaza me bo zanimal predvsem le ta zgoraj nakazani vidik: kakšno vlogo ima v podanem primeru sklicevanje na anonimne ali skrite novinarske vire. Ko je Žištova včeraj stopila pred preiskovalnega sodnika, kjer bi morala pojasniti, od kod ji podatek o preiskavi, se je sicer sklicevala na nekaj drugega, na 148. člen Zakona o kazenskem postopku. Postopek je bil končan v dveh minutah, je povedal kasneje njen odvetnik. O čem govori ta zakon? Tu je samoopis vpletenih:

»Kot občan imaš pravico, da se s policijo ne pogovarjaš, niti ne odgovarjaš na njihova vprašanja,« je za Planet Siol.net pojasnil Grobelnik.

»Zaslišanje je trajalo le nekaj minut, saj sva skupaj z odvetnikom preiskovalcu povedala, da se ne bom zagovarjala. Pri tem sva se sklicevala na 148. člen zakona o kazenskem postopku, ki pravi, da občani nismo dolžni dajat informacij policiji, razen v izjemnih primerih, kar tudi piše v členu. Sicer pa v primeru, da bi pričala, ne bi nikakor ogrozila ali izdala svojih virov, ki smo jih novinarji dolžni varovati in jih nikoli izdati, tudi če bi za to na sodišču kazensko ali odškodninsko odgovarjala,« je dejala Žištova po zaslišanju.

Novinarka se torej sploh ni odločila, da se bo branila s pomočjo novinarskega kodeksa, kar je storila v prvih dnevih: da je varovanje virov osnovno novinarsko načelo, oziromada novinarje pri svojem delu obvezuje novinarski kodeks, ki strogo nalaga njihovo varovanje, je dejala. Zato svojih virov ne izdajamo, še pravi, četudi smo zato lahko kazensko in odškodninsko odgovorni.

Kodeksi, ki so zato, da se ne berejo?

Ob tem se sklicuje na osmi člen Novinarskega kodeksa. Pa si ga poglejmo:

8. Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Žištova torej po eni strani javno pojasni, kaj točno ji je povedal njen vir, namreč da bo na domu ministra Jakiča preiskava. Tudi nikjer ne izvemo, kaj točno je želela razkriti z njegovo pomočjo, a se zdi, da prav nič več od tega, kar se je tudi zgodilo: priti na mesto preiskave.  V Odmevih je sama poudarila, da je informacija o preiskavi javen podatek, po drugi strani pa heroično vztrajala na tem, da svojega vira, ki ji je namreč povedal, da bo na domu ministra Jakiča preiskava, do smrti ne bo izdala. Novinarka se potemtakem hvali s tem, da do smrti ne bo izdala svojega vira, ki ji je povedal nekaj, kar je javni podatek!

Naj pojasnim uvodoma, da dilema tukaj sploh ni, ali bi novinarka morala ali ne ščititi svoj vir. Naj ga ščiti, jasno. Dilema je lažna, kajti pravo vprašanje temu predhodi in je, ali je njegova uporaba bila utemeljena. Iskanje anonimnega novinarskega vira je po moje smiselno le, če so podatki, ki jih ta ponuja, v interesu javnosti in če je ta vir nujen za to, da omogoči informacijo, ki je v javnem interesu. Če nam vir ponuja že itak dostopen javni podatek, je iskanje anonimnega vira in kasneje sklicevanje nanj pod vprašajem. Žištova v Odmevih celo pove, da tudi »odredbe o hišnih preiskavah in zahteve za preiskavo ne nosijo oznake tajno zaupno, zato ni šlo za zaupni podatek.« Svoj vir je torej uporabila, da ji je povedal nekaj, kar mora biti in je javno dostopno. Za nekaj, o čemer so potem tisti dan itak poročali vsi mediji in ona je najbrž dobro vedela, da bodo.

O tem govori tudi citirani osmi člen, ki zapoveduje, da »takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način« – če je informacija o preiskavi v hiši politiki javni podatek, potem temu pogoju zelo evidentno ni zadoščeno. Da je tu javni interes izkazan, ni dvoma. Sklicevanje na vir je potemtakem bilo manipulacija. Seveda ne pravim, da bi svoj vir morala razkriti, trdim le, da je v danem primeru prišlo do njegove neupravičene uporabe in sumljivega sklicevanja nanj.

Motivacija za ščitenje novinarskih virov

Medtem ko je dr. Rok Čeferin v Odmevih šel celo tako daleč, da je govoril o zaščiti svobode tiska (kar vedno zveni dobro in se ni težko strinjati), je Žištova v oddaji razlagala, da je bila zaslišana kot občanka. In voditeljica Peskova je potem odkrito navijala, da bi se morala nujno sklicevati na novinarsko podlago zaščite vira. Zakaj? Takole ji je svetovala: »Za novinarstvo bi to bila pomembna zgodba, če bi se sklicevala na novinarski kodeks.«

S tem je začetno izhodišče postalo še bolj bizarno. Že kratek vpogled v geslo na Wikipedii bi moral zadoščati za pojasnitev tega, čemu je zaščita namenjena:

In Europe, the European Court of Human Rights stated in the 1996 case of Goodwin v. United Kingdom that “[p]rotection of journalistic sources is one of the basic conditions for press freedom … Without such protection, sources may be deterred from assisting the press in informing the public on matters of public interest. As a result the vital public-watchdog role of the press may be undermined and the ability of the press to provide accurate and reliable information may be adversely affected.

Ugotavljam, da se celotna novinarska in javna srenja v Sloveniji nista bili sposobni vprašati niti česa tako elementarnega, čemu točno je uporaba novinarskega vira v primeru Žištove služila. Uporabila je vir, ki ji je povedal, da bo prišlo do policijske preiskave na domu Romana Jakiča. Celo Andraž Teršek zelo naravnost zatrdi, da hišna preiskava ni tajnost in je informacija javnega značaja:

Poleg tega informacija, da bo pri javnem funkcionarju opravljena policijska hišna preiskava, ni tajnost, ampak informacija javnega značaja, je izpostavil…

Ta informacija je tako zelo pomembna, poseg v osebno integriteto – javnost bi za preiskavo pri Jakiču prej ali slej izvedela – pa tako zelo neznaten, da novinarja zaradi tega ne bi smeli klicati na sodišče, je prepričan. In novinarjeva dolžnost je, meni Teršek, da posreduje informacije.

No, če je informacija, o kateri govorimo, javnega značaja in bi v vsakem primeru prišla v javnost, se resnično postavlja vprašanje smiselnosti sklicevanja na anonimni vir. Če je novinarska dolžnost posredovati informacije na način, da prihajajo na mesto preiskave petnajst minut pred policijo, potem to ni nobena dolžnost. To je morda zloraba. Kaj tako strahovito pomembnega smo torej izvedeli na ta način? Nič, prav nič. Šlo je le za prestiž, za prvenstvo. V dejstvu, da je prišla prva na prizorišče, še pred policijo, se ne skriva noben posebni dosežek, ki bi ga morali dodatno hvaliti. Kvečjemu lahko nakazuje na zlorabo novinarskega poklica, iskanje ekskluziv za neko medijsko hišo, senzacionalizem in tekmo, kdo bo o čem poročal prvi. Če služi uporaba novinarskih virov, kot temu zdaj pravijo, le ščitenju ekskluzive zase, to ni več novinarstvo, ampak izraba tega instituta.

Očitno v Sloveniji ni dovoljeno zastaviti dvoma v to, da je delovanje organov pregona postalo karikatura, če se na mesta policijskih preiskav prej pripeljejo novinarske ekipe kot kriminalisti. Očitno si novinarji, ki se recimo čudijo ovadbi in protestirajo proti obisku novinarke pri sodniku, ne upajo postaviti vprašanja, kako lahko organi pregona sploh učinkovito opravljajo svoje delo, kar od njih zelo agresivno tudi pričakujemo, če njihove procese zmotijo novinarji. Primer: in kaj, če bi Jakič ob pogledu skozi okno, ki bi mu razkril prerivanje novinarjev za ekskluzivno poročanje še pred prihodom policije, še pravočasno uničil vse dokumente? No, novinarji bi kot svete krave verjetno spet poskrbeli, da bi bili nedolžni. Takšno izvzemanje sebe iz odgovornosti je nekorektno in nepošteno.

Novinarji kot tarče sodnih postopkov

Odzivi novinarskih združenj so bili to pot presenetljivo enotni, četudi ne enako motivirani. Naj citiram:

Sicer pa je član upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije Primož Cirman že pretekli teden za medije povedal, da je pravica do vira pravica, na kateri temelji novinarstvo v svobodni družbi. Viri so tako po njegovem mnenju pomembni za razkrivanje informacij, ki sicer ne bi nikoli prišle na dan.

Predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić je poudaril, da se žal zdi, da novinarji, ki dregnejo v osje gnezdo, povezano z visoko politiko, hitro postanejo tarča sodnih postopkov. Pregovorno počasno pravosodje v takih primerih postane izjemno hitro in učinkovito, je opozoril.

Popolna sloga, medijski strokovnjaki, DNS, ZNP, voditeljica Odmevov, pravna stroka v podobi dr. Roka Čeferina in drugi so si bili edini, da je treba novinarski vir zaščititi. Pojasniti pa niso znali, zakaj ga je bilo v tem primeru sploh treba uporabiti. »Obveščanje javnosti o hišni preiskavi« pač ne more biti tak X, ker bi do obveščanja prišlo tudi brez njega! Do tega trenutka ob obilici zapisov in poročil nisem zasledil niti enega, ki bi poskušal dejansko ohraniti zdravo pamet in podvomiti v ta neverjetni slepilni manever napihnjenega skrivanja za nekim institutom, da bi se z njim zakrilo neko silno banalno ravnanje.

Pač pa slovenski mediji niso imeli časa v realnem času pisati in spremljati afer, povezanih z istim Romanom Jakičem. Podrobno sem spremljal in tudi javno napovedal ignoranco ob prvem STA zapisu o domnevnih nečednosti Jakiča pred nekaj meseci. In zgodilo se je, medijski mrk. Tudi argumentirano rekonstrukcijo Grege Repovža v Mladini dva tedna nazaj, ki jo je sklenil s trditvijo, da se bosta zaradi afere Stožice morala Janković in Jakič nemudoma posloviti, ni nihče od drugih novinarjev vzel v resen premislek. No, to me bolj skrbi kot velike heroične zgodbe, ki so zgolj pomilovanja vredne.

  • Share/Bookmark

Kaj pa korupcija v novinarstvu?

29.12.2013 ob 15:25

Zgodba o odgovorni urednici Večera Katji Šeruga in njenem pisanju reklamnih člankov za denarno protiuslugo je sicer starejšega datuma in v finančnem oziru manjših dimenzij, a bi morala biti poučna tudi danes. Zakaj?

Ne zato, ker ne bi vedeli, da se kaj takšnega v novinarstvu ne dogaja, ker v tej smislu ni nič novega. Lahko bi štela za izhodišče javne razprave o tem, koliko je sploh korupcije v novinarstvu. V časih, ko nam novinarji dnevno servirajo nove in nove koruptivne afere v gospodarstvu, politiki, zdravstvu in drugod, nemalokrat tudi zato, da bi si dvigovali naklado, zelo vneto molčijo o korupciji v lastnih vrstah.  S tem nas navajajo na misel, da je tam ni. In smo pri motu te spletne strani: kdo bo varoval same varuhe, quis custodiet ipsos custodes, kdo bo varoval same medijske čuvaje, saj sami najbrž niso najboljša možna izbira?

Dnevnikov novinar Tomaž Klipšteter je dokazal svetlo izjemo. Napisal je članek o ravnanju iz konkurenčnega časopisa in njene odgovorne urednice, kar bo marsikdo zlahka razumel kot nagajanje med dvema medijema. O korupciji v novinarstvu se v Sloveniji težko pogovarjamo še iz veliko drugih razlogov. Naj omenim najbolj zloglasen primer iz zadnjih let, aretacijo Vladimirja Voduška, ki je v delu desnih medijev minila v znamenju obrambe imenovanega novinarja. Eden od razlogov za zavezane jezike je izjemno banalen: nihče se v resnici novinarjem ne želi zameriti. Naj bom konkreten: si lahko predstavljamo, da bo Klipšteter kdaj dobil službo ali honorarno zaposlitev na Večeru zdaj, ko je objavil takšno zgodbo? Si lahko predstavljamo, da bi jo po takšni objavi dobil kakšen brezposeln novinar? Še huje je morda, takšen novinar je morda ne bil dobil še kje. In marsikomu se bo za nameček to zdelo celo samoumevno.

Šeruga dopis Dnevnik korupcija

Pojdimo naprej. Bo kakšen medijski analitik zelo jasno obsodil takšno ravnanje? Bomo videli, ampak tvegal bo predvidljivo usodo. Se bodo za zgodbo zanimali drugi mediji? Dvomim, novinarska solidarnost se velikokrat kaže v napačnih smereh. Zgodbe o novinarski korupciji so torej prejkone obsojene na neuspeh, žal. O njej se niti pogovarjati ne moremo, vsaj zelo težko, in še manj oblikujemo spoznanja ali posledično ukrepamo. Takšna nemoč in nemožnost razprav pa je najboljši in najbolj eklatanten znak tega, kako zrela je neka medijska krajina. Po načelu: »Povej mi, koliko razprav o korupciji v novinarskih vrstah zmorete in povem ti, kako zrela medijska demokracija ste.«

Zaprašena zgodba Katje Šeruge ima več plasti. Urednico močno obremenjuje dejstvo, ki ga niti ne zanika, da je res zahtevala protiplačilo za »propagandne« članke, ki niso kritični, ampak odkrito reklamni, kot pravi. Kar zanika, je samo dejstvo, ki se ga menda ne spomni: da je takšno plačilo tudi  prejela. Priče govorijo o nasprotnem. Da je to želela storiti celo dvakrat, jo močno obremenjuje. Prostodušnost navajanja razlogov (reklamnost, propagandizem njenega zapisa, ki ga poudarja), zaradi katerih namiguje na plačilo, je srhljiva. Ključno je spoznanje izsiljevane strani, tajnice društva, ki je novinarki leta 1999 učinkovito zabrusila nekaj, kar še danes zveni kot aktualna pedagoška sentenca:

Dejstvo, da za to zahtevate honorar s strani založnika, kaže na tragično stanje v slovenskem novinarstvu.

Da vsaj po ovinkih urednica obžaluje svoje dejanje zaradi lastne nezrelosti, vliva nekaj upanja.  Po drugi strani se sklicuje na »sedanje« profesionalne standarde in na učno uro, ki je zanjo. Toda sam sem na tej strani že nekajkrat opozoril prav na zgodbo, ki jo omenja novinar Dnevnika: da v primeru presoje ravnanja in napovedanih sankcij za Melito Forstnerič Hajnšek prav nič ne kaže, da so ti standardi kaj boljši. Tudi tokrat je Šerugova svoje standarde zanikala in potlačila. Ne šestnajst let nazaj, ampak letos. Če se sklicuje na učno uro in privrženost standardom danes, ji torej ne moremo preveč verjeti.

predzadnji številki Dialogov na temo medijske pristranosti (v njej nastopa z svojimi odgovori tudi Katja Šeruga) sem zapisal, kakšno je stanje monitoringa pristranosti in korektnosti v Sloveniji:

Če se v domačem prostoru res tako veliko pogovarjamo o pristranosti, se nad njo zgražamo in jo želimo omejiti, čemu je potem ne raziskujemo in spoznavamo? Razkorak je impozanten.V tujini obstajajo institucionalni okvirji za sistematično ukvarjanje z njo. Različne ustanove in skupine opravljajo vlogo psov čuvajev in se celo eksplicitno posvečajo monitoringu pristranosti in korektnosti medijskih poročil. Ena takih je npr. v ZDA politično konservativna AIM (Accuracy in Media); svoje kompetitivno nasprotje, saj je očitno mogoče biti pristranski tudi v samem merjenju, je dobila v liberalni FAIR (Fairness and Accuracy in Reporting). »Watchdog« funkcije, ne le ideološko konotirane, ne opravljajo le številne organizacije, temveč obstaja cela industrija političnega spremljanja pristranosti na blogih ali posebnih radijskih ali TV oddajah. V Sloveniji je vse drugače: zanesljivo taki poskusi niti ne obstajajo, če odmislimo publikacijo Medijska preža, ki spremlja tudi domača medijska dogajanja, neposredni poskusi kritičnega empiričnega spremljanja so prejkone zasmehovani in bojkotirani, pojem »pristranosti« pa še vedno v fazi osnovnega spoznavnega procesa in utemeljevanja koristnosti tovrstnega početja. Razlogi niso znani, bi pa jih veljalo raziskati.

Obelodanjenje zgodb o novinarski korupciji in posledični pristranosti zaradi nje je zanesljivo nekaj, kar v Sloveniji še čaka na svoje boljše čase. Kaj bo do njih pripeljalo, ne moremo vedeti. Bržkone več novinarske odgovornosti, glede katere pa nisem ravno prepričan, da jo imamo v izobilju.

  • Share/Bookmark

Kako ne misliti traktorjev

23.11.2013 ob 10:05

Če se želiš zares zameriti sosedu, mu očitaj drag ali prevelik avto. Nečesa podobnega se je morda genialno spomnila predsednica vlade, ko je hitela zameriti se lastnikom (in ne le njim) menda pregrešno dragih traktorjev. Njena puščica je poletela proti štiri kmetom, ki so kakšen dan prej protestno pripeljali mimo parlamenta, da bi protestirali proti novemu davku. No, 18. novembra si je v parlamentu privoščila njihove štiri traktorje:

So mi rekli, da jih zanima, koliko so ti traktorji vredni. Ti traktorji so vredni tam med 150 do 200 tisoč evrov. In razlagat ljudem, mladim, ki nimajo stanovanj, da ne bojo mogli plačati davka na nepremičnine, mislim da ni najbolj korektno.

Medialnost traktorjev

Traktorji so skoraj postali zvezde dneva. Vendar so obtoženci odločno zanikali krivdo. Vsi po vrsti. Citiram njihove demantije na Planet TV (20.11.2013):

Lastnik traktorja št. 1: Ta traktor je vreden okrog 10 tisoč evrov.
Lastnik traktorja št 2: 16 tisoč 500 evrov.
Lastnik traktorja št. 3: 9 tisoč 900 evrov.
Lastnik traktorja št. 4: Jaz sem se na uradnem servisu pozanimal in so mi rekli, da je ta traktor vreden 16 tisoč evrov.

No, mediji so se takoj razdelili v dva tabora: prvi so temo do konca bojkotirali, med njimi npr. Delo in še nekateri drugi osrednji mediji, ne pa npr. tudi Slovenske novice. Ko so se odzvali, so se zgolj zato, ker so se odzvali kmeti. Zakaj takšna pasivnost? Lahko le ugibamo, toda najbrž zaradi spontane podpore tej vladi ali morda zaradi površne uredniške presoje, da o minornosti kmečkih falusnih objektov (no, simbolni neuglednosti objekta razprave) pač nima smisla vznemirjati državljanov. Lažna dilema: da bi traktorji postali privilegirani predmet razprave, se je verjetno komu zazdelo groteskno. Pa vendar so storili napako.

Bratušek traktorji

V drugi tabor so se uvrstili vsi, ki so v traktorju kot domnevno luksuznem objektu ugledali zanimivo topiko, predvsem v navezavi na predsedničin obračun s kmeti, morda s kmečkimi lobiji. Razpisali so se o cenah in stanju motorizacije v kmetijstvu, denimo, in sledili odzivu kmetov, ki so diskusijo usmerili v smer tabloidnosti, prepirov in tehtanja pleha. Zato so ponudili vpogled v nekaj krepkih replik, ki so jih kmeti namenili Alenki Bratušek v revanšo. Disput o ceni traktorjev in čevljih premierke je pikanten in sočen, ni pa argumentacijsko bistven. Poglejmo si torej, kaj je medije v tej polemiki sploh zanimalo.

Volovske vprege in rali

Prvič, zanimala jih je točnost ocene, koliko so ti štirje traktorji vredni. Menda so skupaj vredni nekaj čez 50.000 evrov in ne vsaj 600.000 ali celo 800.000, kakor bi izhajalo iz premierkine ocene.

Drugič, zanimalo jih je realno stanje registriranih traktorjev. Tatjana Pihlar je ubrala strategijo spodbijanja dejstev in je v Dnevniku zapisala:

V Sloveniji je registriranih približno 100.000 traktorjev, po besedah Marjana Dolenška, strokovnjaka za kmetijsko tehniko, jih je v (vsaj občasni) uporabi vsaj še 20.000 neregistriranih. Njihova povprečna starost je 20,6 leta, le 18 odstotkov je mlajših od 12 let in zgolj pet odstotkov mlajših od pet let. Lani so v Sloveniji registrirali 1463 novih traktorjev, približno toliko naj bi jih tudi letos.

Tretjič, pisali so o nakupni vrednosti traktorja in pogojih za njihov nakup, npr. v okviru nepovratnih sredstev in subvencij:

Po naših informacijah je povprečna prodajna cena traktorja (z DDV) okoli 35.000 evrov, kmetje se lahko pri nakupu mehanizacije potegujejo tudi za nepovratna sredstva. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja je v letih od 2007 do 2012 za nakup 1100 traktorjev odobrila okoli 22,5 milijona evrov in s tem subvencionirala nakup približno desetine vseh v Sloveniji prodanih traktorjev.

Četrtič, zanimalo jih je, če traktorji res lahko dosežejo ceno, ki jo omenja Bratuškova:

Lani so prodajalci pri nas prodali 36 traktorjev z več kot 150 konjskimi močmi, katerih vrednost presega 100.000 evrov.

Novinarka se je metodološko odločila, da »naivno« preveri tisto, kar je izrekla političarka, in iz tega naredila korektno zgodbo. Predvsem o traktorjih.  Z navajanjem dejstev je začetno trditev elegantno zavrgla. Vendar se ni osredotočila na bistveno, kot se v svoji neskrito motivirani pristranosti niti ni trudil novinar Planet TV Gašper Petovar. Duhovičil je na vse pretege takole:

PETOVAR (novinar): Večina dobrot na mizi je plod trdega dela kmetov, ki si pri delu pomagajo s traktorji. Ja čas rala in volovske vprege je v Sloveniji mimo. A premierko Bratuškovo so prav traktorji zmotili.

PETOVAR: Bog nam pomagaj, če so vse vladne ocene takšne kot ocena traktorjev.

PETOVAR: Poudariti je treba tudi dejstvo, da je stroj za čiščenje nesnage okoli vlade, vreden veliko več kot mehanizacija za čiščenje hleva.

Bistvo traktorja je očem nevidno

Disput o traktorjih je uokviril neko zgodbo, ki ni osrednja. Lahko se je zgodilo, ker se je vmes povsem izgubila argumentacijska srž premierkine trditve. Pameten novinar bi se moral izogniti skušnjavam in iskati bistveno: argument proti kmetom je bil adhominalna posplošitev ali generalizacija. Iz opazke štirih traktorjev pred parlamentom in njihove domnevne cene je Bratuškova sklepala, da so kmetje bogati in da lahko posledično z lahkoto plačajo predviden davek na nepremičnine. To in samo to je bilo glavno njeno sporočilo. Toda niso bogati vsi kmetje in iz cene štirih traktorjev o njihovem premoženjskem (in davčnem) stanju tega pač ni mogoče izpeljati.

Tega dejstva ne bomo našli izpostavljenega. Morda res zato, ker se je zmotila že pri osnovni oceni njihove vrednosti, kar je novinarje napeljalo v raziskovanje traktorskih stanj in vrednosti. A navzlic tej zmoti je premierkina namera nespremenjena – izrazito žali vse kmete in jih označuje za bogate, da bi legitimirala uvedbo davka. Novinarski posel bi torej moral biti, da raziskujejo takšno trditev. In ne le, da tega dejstva niso opazili mediji, še bolj presenetljivo ga niso niti kmeti sami. Roman Žveglič je kot predsednik Sindikata kmetov Slovenije poskušal raje primerjati traktorje s čevlji in Bratuškovo z Edvardom Kardeljem:

»Mi se ne spuščamo v to, kakšne čevlje nosi predsednica vlade, kajti bosa ne more hoditi v službo. Smo pa ogorčeni nad njeno izjavo o visoki ceni traktorjev, ki meji na sovražni govor, primerljiv z govorom Edvarda Kardelja pred leti, ko je dejal, da so kosilnice BCS brzostrelke v rokah razrednega sovražnika.«

Opazka o »sovražnem govoru« resda daje slutiti, da gospod anticipira napad na celoten kmečki stan (sovražni govor se vedno nanaša na razred ljudi). Vendar so potem kmetje sami raje artikulirali obrambo v smeri vrednosti traktorjev, četudi njena izjava ni nedopustna zaradi napačne ocenitve, temveč ker diskreditira kmete kot premožen stan. Še huje, v konflikt želi hujskaško spraviti dva razreda državljanov, kmete in mlade. Zadnji del stavka je namreč ostal tudi povsem spregledan v vseh naknadnih poročilih: mladi ne bodo mogli plačati davka na nepremičnine, kmeti pa se istočasno naokoli vozijo s predimenzioniranimi vozili. Zakaj njena vlada potem sploh uvaja davek, če Bratuškova že zdaj ve, da ga ne bodo mogli mladi plačati, je sploh vprašanje čisto zase.

Da cena štirih traktorjev pred parlamentom ni relevantna za presojo upravičenosti uvedbe davka na nepremičnine, s tem pa tudi ne spodbijanje njihovih cen kot zgrešenih, je ostalo kot osrednje sporočilo spregledano ali prikrito. In ker je Bratuškova vse komentarje po svojem verbalnem lapsusu zavračala, saj je očitno postala vnaprejšnja poraženka v za kmete dobljenem dvoboju, od medijske razprave o argumentih ni ostalo praktično nič.

  • Share/Bookmark

Meja demokracije ali kako ustaviti Jankovića

5.10.2013 ob 16:11

Je preprečitev kandidature Zoranu Jankoviću s strani vodstva stranke Pozitivna Slovenija legitimno in celo legalno dejanje? O tem sem se dovolj jasno izrazil negativno. Novinar Aleš Kocjan verjame, da je, vsaj v nekem relativnem smislu:

Ob ogorčenju večjega dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša spodnesti Alenko Bratušek na čelu stranke, ki jo je ustanovil in z njo proti pričakovanjem porazil Janeza Janšo s SDS na volitvah, smo lahko slišali prav tako ogorčene glasove in opozorila, da ima pravico kandidirati za predsednika “svoje” stranke. Seveda, ima pravico, kot vsi ostali člani. A vse slovenske promotorje demokracije in vladavine prava velja opomniti, da ima tudi demokracija svoje meje, še zlasti pa ima svoje meje politična kultura, ki je v slovenskem političnem imaginariju sicer res bolj neoprijemljiv pojem. Nekdanji prvi mož Mercatorja, danes pa župan glavnega mesta, je imel tako o biznisu kot o politiki vedno svoje predstave. Zato se tudi ni nikoli oziral na pravila, ki naj bi obstajala v razvitih demokracijah. In povrh vsega Slovenija z 20-letno tradicijo suverenosti ne sodi v družbo evropskih zibelk demokracije, da bi imeli vzorci visoke politične kulture tukaj domovinsko pravico.

Prav na tej točki se kaže paradoksalnost godlje, v katero je Zoran Janković, najbrž zaradi svoje neizmerne karizme, povlekel celotni politični prostor in celo usodo države. Navkljub opozorilom iz Bruslja in navkljub trdnim zavezam koalicijskih partnerjev, da bo vlada z Jankovićem na čelu Pozitivne Slovenije padla, obstaja tolikšna bojazen, da bi zmlel aktualno predsednico vlade in predsedujočo PS Alenko Bratušek, da je moral najvišji organ stranke prestaviti volilni kongres na nedefinirani datum pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami, bodisi rednimi bodisi predčasnimi. Naravnost strašljivo! Ali pa nerazumno. Skregano z zdravo pametjo, da lahko posameznik drži v šahu vso državo.

Novinar, še zdaleč ne edini, razmišlja takole:

(1) Ob ogorčenju dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša kandidirati za predsednika stranke, obstajajo tudi tisti, ki so obratno ogorčeni na tem, da se mu takšno kandidaturo oporeka.

(2) Oporekati kandidaturo Jankoviću je nesmiselno, pravijo, ker je to njegova pravica, nenazadnje gre za »njegovo« stranko in ima enako pravico kot vsi ostali.

(3) Takšni, ki opozarjajo na takšno pravico, so promotorji demokracije in pravne države.

(4) Vendar ti promotorji pozabljajo, da ima demokracija svoje meje.

(5) Meja demokracije je politična kultura.

(6) Zoran Janković ne pozna politične kulture, kar dokazujejo njegovi pretekli »biznisi« in predstave o politiki, ki dokazujejo, da se nikoli ni oziral na demokratične vrednote.

(7) Torej nimajo prav tisti (»jih velja opomniti«), ki Jankoviću dodeljujejo pravico do kandidature na volilnem kongresu.

Kdo je vreden demokratične obravnave?

Implicitni premislek v zgornji izpeljavi je torej naslednji: kdor se ne opira na demokratične (in najbrž pravne) vrednote, naj tudi ne bo deležen obravnave v skladu z njimi. Kdor ni demokratičen, skratka, naj v zameno ne pričakuje čisto demokratičnega postopanja. Če sta demokracija in pravna država vrednostna ekvivalenta ali vsaj sorodnika, velja naslednje: Kdor ne ravna v skladu s zakoni v državi, naj v zameno ne pričakuje zakonsko vzdržne obravnave. Oziroma je ni vreden, mi pa bomo, kot državljani, pripravljeni mižati na kakšno oko, če bomo to opazili.

V praksi to pomeni kaj? Če tisti »promotorje demokracije velja opomniti« ne implicira drugačnega postopanja v odnosu do Jankovića in strpnosti do postopkovnih akrobacij v Pozitivni Sloveniji, le kaj bi lahko impliciralo? Da bomo kot novinarji, mediji, državljani malce gledali skozi prste in »natega« s prelaganjem volilnega kongresa Pozitivne Slovenije ne bomo preveč grajali? Da obenem ne bomo preveč grajali postopkovnih kršitev in statutarnih določil v tej stranki, iz katerih izhaja, da stranka ravna proti lastnim zapisanim načelom? Vse v imenu cilja, ki posvečuje sredstvo, imaginarnega boja za »politično stabilnost« v državi, na katero se zaklinja Alenka Bratušek, in seveda v pričakovanju kazenskih posledic vseh postopkov zaradi sumov storitev kaznivih dejanj, v katere se je zapletel Zoran Janković?

Sam sem prepričan, da je Pozitivna Slovenija kršila svoje lastne dokumente in zakone že pri institutu »predsedujoče stranki«, ki ni predsednica, pri tem, da se je o tem izrekal strankin svet, pri izumljanju »zamrznitve funkcije«, pri preložitvi kongresa stranke pa sploh. Toda novinar pledira za sprejem izjeme, ki jo prinaša »meja demokracije«, po kateri se menda giblje Janković. Razmislek me nekoliko spomni na obravnavo izbrisanih v zadnjih letih in vprašanje, komu podeliti odškodnine.

V stranki SDS so na vso moč v drugi fazi, ko so pristali na mednarodno zahtevano izplačilo odškodnin, znova poskušali z »izjemo«: odškodnine da, vendar jih ne moremo podeliti kar vsem izbrisanim. Npr. vojnim špekulantom že ne, napadalcem na suvereno mlado državo tudi ne.

Bojim se, da pravo ne prenaša takšnih in podobnih izjem. Eno izmed osnovnih načel v pravu je, da zakoni veljajo za vse enako in se na enak način tudi morajo uporabljati. Ne vem, zakaj bi v demokraciji bilo kaj drugače. Sklicevanje na nizko politično kulturo tistega, ki mu bomo spregledali pravice in enakopravno obravnavo, ki je je deležen, je bizarnost. S kršitvami lastnih dokumentov stranka Pozitivna Slovenija ravno krši lastno nizko politično kulturo. Pristajati na nizko politično kulture v imenu boja proti njenim nižinam?

»Meja demokracije« bi v danem primeru npr. pomenila, da so oškodovani vsi kandidati Alenke Bratušek, ki se podajajo v boj, a jim je to možnost predsednica kot šefica Izvršnega Odbora spodnesla in jo prikrojila v svoj časovni okvir. Sama sreča je verjetno hotela, da je soglasje h kandidaturi podal le Zoran Janković, tako da je s tem neposredno oškodovan le on, sicer bi bil še kdo. (In ja, kakšna stupidnost je brati očitke, da s tako načelnostjo podpiramo Jankovića in kako je to sumljivo po sebi. Prosim, naj takšen znova poskuša razumeti.)

Ustaviti Jankovića v imenu česa?

»Meja demokracije« kot argument, zakaj je treba ustaviti Jankovića in navijati za odločitev Alenke Bratušek in Pozitivne Slovenije, se očitno oplaja iz nepreverjenih supozicij. Ena je ta, da bi stranka in kasneje država zgrmela v prepad neke politične nestabilnosti. Vendar ne nujno in morda le v primeru, če na kongresu ne bi zmagala Alenak Bratušek. Druga je, da si Janković menda s tem itak kupuje nekakšno imuniteto pred kazenskimi pregoni, saj bo politično močnejši akter. Mimogrede, tak premislek dodatno predpostavlja, da so naši organi pregona in pravosodje globoko pod vplivom politike. Je to neko stanje, na katerega pristajamo že vnaprej, se ga bojimo, anticipiramo in bežimo pred njim, ga upravičujemo in to vključno z izrazi naklonjenosti predsednici vlade?

Kaj potemtakem tvori novinarjev vtis, da je treba Jankovića ustaviti? Pretekla nizka politična kultura poslovanja, ki jo omenja, ali pričakovanja nizke politične kulture v prihodnosti in skrb za stabilnost države? Kaj vse smemo storiti državljani, da bi prestavljali takšno mejo in kako daleč menda lahko gredo kot čuvarji demokracije sami novinarji, ki bi priložnostno prestavljali meje?

Dvomim, da sploh kam. Zelo nevarno početje.

  • Share/Bookmark

Pozitivna stabilizacija Slovenije

4.10.2013 ob 23:05

Nihče ne sme imeti iluzij, da bi lahko volilni kongres stranke uporabil za vzvod, s katerim bi si podredil predsednico vlade ali kako drugače dosegel cilj, ki mu ga pred tem ni uspelo doseči.

Kdo je bil avtor teh vehementnih besed? Kar predsednica vlade Alenka Bratušek sama. Izrekla jih je, ko je izvedela, da bo na kongresu Pozitivne Slovenije kandidiral tudi Zoran Janković. Toda sledil je farsičen preobrat v roku nekaj ur. Izvršni odbor (IO) je že napovedani kongres preklical in ga prestavil za čas pred državnozborskimi volitvami. V praksi torej za potencialno celi dve leti!

Alenka Bratušek je tista, ki formalno vodi in sklicuje IO. To so nam mediji skoraj vsi po vrsti pridno zamolčali. Ker je formalno tako, je torej kar sama »uporabila ta vzvod«, pred katerim je svarila včeraj,  na jutro 3. oktobra 2013. Pomeni: prijavljenim kandidatom je popoldne istega dne preprečila in onemogočila, da bi se potegovali za funkcijo predsednika stranke. Ker je ona nekakšna »v.d.« predsednica stranke s pooblastili, jo bo lahko mirno vodila še dve leti. S svojimi kolegicami in kolegi iz IO se je elegantno rešila svojih potencialnih nasprotnikov, konkretno kajpak Jankovića. Fer, korektno in pošteno? Ne, tiransko in nedemokratično. Da drugi kandidati niso dali soglasja h kandidaturi, razen Jankovića? Kaj to spremeni? Argumenti, da bo koruptivni Janković ugrabil stranko in državo, ne morejo zdržati resne presoje in biti razlog za uzurpacijo stranke. Ker kdo jo je po teh dejanjih ugrabil manj, Alenka ali Zoran?

Izvršni odbor PS

Ni časa za igrice

Odločitev IO moramo ugledati iz še kakšnega zornega kota. Prvič, kot že rečeno, je premierka sprva snedla besedo, da sploh ne bo kandidirala za predsednico stranke, če bo kandidiral Janković. Imela je srečo: novinarji imajo spomin zlate ribice in so naklonjeni tej vladi. Potem je izrecno nasprotovala prestavljanju kongresa (na obisku v Srbiji). Na koncu je nanj včeraj pristala (odbor je bil menda soglasen). Se pravi: ne le, da je napovedala, da se ne bo potegovala za kandidaturo, če kandidira Janković, na koncu je celo storila vse, da drugi ne morejo realizirati kandidature v napovedanih normalnih rokih in časih. Onemogočila je konkurente, domnevno v imenu nekih višjih ciljev politične stabilnosti v državi. Vsi tirani v zgodovini so počeli prav to: vselej so se izgovarjali na red in stabilnost države, na dejstvo, da onemogočajo nered v imenu države. Svoj začetni moralni prekršek »prelomljene obljube« je torej nadgradila v večji in ne zgolj moralni prekršek.

Še včeraj, nekaj ur pred odločitvijo IO, je 3.oktobra 2013 ob 8.06 uri zjutraj na strani Pozitivne Slovenije moralizirala takole:

Zaradi vsega tega bi moralo biti vsem jasno: čas za igrice se je nepovratno iztekel!

Vsi smo imeli dovolj časa za premišljeno odločitev in za tehtanje o tem, kaj v tem trenutku in položaju najbolj koristi Sloveniji.

Seveda se je poziv k »prenehanju igric« nanašal na njeno odločenost, da kandidira in je bil mišljen kot klofuta svojemu protikandidatu. Zato je lahko na isti strani zapisala:

Zato sem pred tedni napovedala svojo kandidaturo tudi za predsednico stranke. Nobenega dvoma ni, da se vsakdo lahko odloča za takšno kandidaturo – a enako velja, da imajo vse odločitve svoje posledice.

Posledice moje odločitve niso enostavne – zato sem vsem dala na razpolago dovolj časa. Nujna posledica moje odločitve je, da bo po 19. oktobru funkcija predsednika vlade in funkcija predsednika vodilne vladne stranke – tako kot praktično povsod v demokratični Evropi – združena v eni osebi.

Kaj pomeni odločanje za kandidaturo, ča kandidatom izmakneš kongres!  Kaj je rop banke proti njeni usta(no)vitvi! No, zgodilo se je, da je Alenka Bratušek svoje energične besede preklicala še isti dan zgodaj popoldne. Vse niti je vzela v svoje roke. In znova je imela medijsko srečo; njenih nekonsistenc novinarji nimajo volje kritizirati. Ker gre za usodo Slovenije in boj proti koruptivnemu ljubljanskemu županu, proti kateremu so dovoljena vsa sredstva?

Kdo je predsednik stranke? Preveč vprašate

Stranka Pozitivna Slovenija vsaj od 20. marca 2013 nima svojega predsednika. To dejstvo poskušajo v stranki in medijih prikriti na tisoč načinov. V stranki tako, da Alenko Bratušek imenujejo »predsedujoča Pozitivni Sloveniji«, ne pa tudi predsednica. Svet stranke ji je namreč januarja letos izglasoval pooblastilo za vodenje stranke, četudi te pristojnosti sploh nima. Nihče ne ve točno, kdo je vodil stranko od januarja do 20. marca letos, ko je Zoran Janković, edini legitimno izbrani predsednik stranke, ponudil na list papirja napisano odstopno izjavo, da bi omogočil izpolnitev pogoja, ki so ga postavljale koalicijske partnerice Alenki Bratušek in njeni stranki, če želi voditi vlado. Naj spomnim:

Podpisani Zoran Janković odstopam s funkcije predsednika PS z datumom imenovanja nove vlade pod vodstvom Alenke Bratušek. Srečno Slovenija«, je zapisal župan Ljubljane v odstopni izjavi z današnjim datumom.

Spomnimo: Zoran Janković je februarja na seji sveta stranke PS ponudil t.i. bianco odstopno izjavo. Dejansko naj bi odstopil z dnem, ko bo sestavljena nova vlada. Takrat je dejal, da sta bili možni dve odločitvi: ali ga svet razreši ali pa ponudi odstop. Zatrdil je tudi, da se je z zamrznitvijo statusa predsednika stranke umaknil iz politike in ni ovira za sestavo nove koalicije.

Novo vlado bomo najverjetneje dobili danes zvečer. Ministrska ekipa z Bratuškovo na čelu si lahko na glasovanju, ki bo sledilo seji DZ, obeta vsaj 49 poslanskih glasov. O današnjem dogajanju v DZ si lahko preberete tukaj.

Alenka Bratušek Predsedujoča PS

V medijih obstajajo povsem različne interpretacije stanja stvari. Nekateri v Pozitivni Sloveniji so še včeraj Alenko Bratušek striktno imenovali »predsednica stranke«, čeprav to kajpada ni. Na wikipediji lahko pod geslom »Alenka Bratušek« preberemo, da je »januarja 2013 prevzela vodstvo stranke od Zorana Jankovića«, kar očitno ne more držati. Še huje, tam piše, da je predsednica stranke:

Na volitvah leta 2008 je kandidirala na listi Zaresa, a ni bila izvoljena. Od leta 2012 je poslanka v državnem zboru RS in od januarja 2013 predsednica stranke Pozitivna Slovenija.

Alenka Bratušek wikipedia

Seveda drži le, da je bila 17. januarja 2013 imenovana za začasnega vodjo stranke do kongresa, katerega datum na 19. oktober je ravnokar uspešno zminirala. Kot rečeno, nihče ne ve točno, kdo je uradno vodil stranko med 17. januarjem in 20. marcem, a to je zdaj že videti  kot lanski sneg. Vse, kar poznamo, je potemtakem sveže potrjeno dejstvo, da bo ista oseba stranki še naprej predsedovala, ne pa tudi bila njena predsednica. Kako dolgo, ne ve nihče. Najbrž do naslednjih kršitev statuta in drugih dokumentov stranke. Zakaj?

Statut gor ali dol, kaj bi z njim?

Zato, ker preložitev kongresa najbrž ni usklajena s statutom. Tako kot njihov svet nima mandata dajati pooblastila začasno »predsedujoči«, da je začasno predsedujoča, tako kot Janković ni imel pooblastil »zamrzovati« svoje funkcije, ker je to še ena pravniška izmišljotina, so v PS na januarskem kongresu sklenili izvesti volilni kongres v enem letu. Zdaj so ta sklep gladko povozili. Sicer se v IO sklicujejo, da so oni pristojni za izvedbo kongresa, toda obenem so včeraj ob salomonski rešitvi preložitve že napovedali, da bo odločitev moral potrditi še svet stranke, ki pa ga, kakšno presenečenje, spet vodi Alenka Bratušek. Tako bo lahko spet odločala o samem sebi in si domišljala, da je največji faktor politične stabilnosti v državi.

Ludvik XIV: Zoran ali Alenka?

Pričakovati je, da bodo mediji še dalje spontano »potlačevali« vse možne pravniške in politične akrobacije v Pozitivni Sloveniji in po tihem dajali prav Alenki Bratušek. Spontano le zato, ker imajo pred sabo istega sovražnika: Zorana Jankovića. Seveda bi se slednji moral že zdavnaj posloviti iz politike. Toda ali so za doseganje takšnega cilja dovoljena prav vsa, tudi nepravna sredstva? Alenka Bratušek je sprva nasprotovala preložitvi kongresa in se bila priplavljena na njem pomeriti. Toda genialci v IO, ki ga vodi, so včeraj ugotavljali, da kongres ni potreben. Post festum racionalizacija, da te kap. Vodja poslanske skupine, tudi član IO, je v večernih Odmevih dvakrat ponovil njihovo skupno ugotovitev o nepotrebnosti že sklicanega kongresa. In dodal: »To, da podpiramo Alenko Bratušek, je čisto dovolj«. O politični in etični verodostojnosti take odločitve pa niti besede. Enver Hodža je najbrž razmišljal podobno: kakšen kongres, dokler vodim to državo, ni potrebe po njem. Je celo škodljivo in nevarno.

Nobenega dvoma ni, da je s tem politično najmočnejša oseba v državi, predsednica vlade torej, ki je obenem »predsedujoča« svoji stranki, svojemu IO stranke in svetu stranke, zlorabila svojo pozicijo. A o tem ne poročajo. Mediji raje komentirajo slabe značajske lastnosti Zorana Jankovića, ki ji sicer res ne manjka. Tako je Igor E. Bergant na dan napovedi njegove kandidature 2. oktobra začel (!) Odmeve s temi besedami:

“Apres moi le deluge”, oziroma “Za menoj potop”, naj bi sredi 18. stoletja dejal francoski kralj Ludvik XV. Na začetku mandata menda zelo priljubljen, na koncu pa zelo osovražen. S temi besedami so pozneje začeli označevati nepremišljena dejanja brezbrižnih ljudi. Morda je kdo ob današnjem sporočilu ljubljanskega župana in ustanovitelja Pozitivne Slovenije, Zorana Jankovića, da bo potrdil kandidaturo za predsednika največje stranke in s tem Slovenjo pahnil v vladno krizo, pomislil tudi na znamenito reklo. Čeprav Janković ne bi odšel, temveč bi ostal in tako menda povzročil splošni potop.

Kdo je torej po vseh zbranih dejstvih sodeč večji farsični kralj Ludvik XV, Zoran ali Alenka?

  • Share/Bookmark

Medijski svetilniki ekonomske svobode in propagande

27.09.2013 ob 16:55

Po merjenju »medijske svobode«, ki redno pleni pozornost slovenskih medijev, se v zadnjem času v ospredje prebira tudi merjenje »ekonomske svobode«.

Zanimivo je spremljati, s kolikšno nekritičnostjo in ležernostjo se prezentacij te vrste svobode lotevajo v neki drugi svobodi napredujoči in včasih nazadujoči slovenski mediji. Bodi takoj zaupano: ekonomsko svobodo merijo v skladu s tem, kar jim servira zgolj ena slovenska institucija, ki ima status društva. Imenuje se Svetilnik, društvo za promocijo svobode. Da bi bila objektivnost v poročanju še bolj zabavna, v medijih o njej poročajo kar člani prvega.

Jure Stojan je npr. hkrati član Svetilnika in obenem novinar Večera. Na ta način poroča kar o samem sebi. Podpisal je naslednji zapis:

“Ne morem razumeti Slovencev, ki še naprej tako prikimavajo politikom in verjamejo ekonomistom, ki jih je povozil čas, ko pridigajo, da se je treba bati kapitala, tujih investicij, privatne lastnine, odprte trgovine in drugih postulatov liberalne ekonomije,” komentira Tanja Štumberger Porčnik, predsednica društva Svetilnik. “Kdaj se bodo Slovenci zbudili, ne vem. Trenutno jih veliko spi in se v sanjah čudijo, da so brez službe, z goro neplačanih položnic ter nesposobni preživljati sebe in svojo družino. Ko se bodo odločiti prebuditi, jim svetujem, da si preberejo poročilo ekonomske svobode sveta in dobro preštudirajo, zakaj je Slovenija v druščini držav, kot so Kolumbija, Haiti, Maroko in Kraljevina Svazi.”

Kdo so svetilničarji?

Ustanoviteljica društva je Tanja Štumberger Porčnik, tudi njegova predsednica. Na spletni strani beremo, da je obenem pobudnica in izvršna direktorica Svetilnikovih Liberty Seminars, da deluje na Ekonomski raziskovalni fundaciji Atlas, da je bila, med drugim, tudi predstavnica za odnose s svetovnimi javnostmi na inštitutu Cato, ZDA. Na svoji strani navedejo še nekaj svojih vidnih članov in simpatizerjev, med prvimi so Jure Stojan, Katarina Zajc in Urban Vehovar.

Svojega ideološkega prepričanja člani Svetilnika ne skrivajo: promovirajo Fraser Institute in idejno prihajajo iz krogov neoliberalcev na čelu z Miltonom Friedmanom. V čem je torej zadrega?

Največja težava je kajpak v slovenskih medijih, ki so nekritično servirali poročilo samega Svetilnika, ne da bi se vprašali po virih in kontekstih. Na njem je  Slovenija med 152 državami zaseda 97. mesto. Kar je 5 mest slabše kot lansko leto, ko je Slovenija zasedla 92. mesto, so zapisali, in dodali, da največje omejitve ekonomske svobode v Sloveniji ostajajo preobsežen (para)državni aparat, davčni primež, nefleksibilnost trga dela, prevelika regulativa, negativni odnos do tujih investicij in šibka pravna država. In še dramatična ugotovitev: Slovenija je v EU najmanj svobodna država.

Mediji pod kontrolo

Glede odlične odzivnosti slovenskih medijev se pohvalijo kar sami in jo demonstrirajo na svoji strani:

Slovenija po lestvici ekonomske svobode zdrsnila za pet mest, Delo (18.9.2013)

Ekonomska svoboda v Sloveniji na dnu EU, Primorske Novice (18.9.2013)

Lestvica ekonomske svobode: Slovenija najslabša v EU-ju, MMC, RTV Slovenija (18.9.2013)

Sramota: Slovenija med državami tretjega sveta in črni madež EU, Slovenske Novice (18.9.2013)

Na lestvici ekonomske svobode Slovenija letos pet mest nižje, Politikis (18.9.2013)

Slovenija po lestvici ekonomske svobode zdrsnila za pet mest, IUS-INFO (18.9.2013)

Slovenija po lestvici ekonomske svobode zdrsnila za pet mest, Regional Obala (18.9.2013)

Slovencem se vedno bolj omejuje ekonomska svoboda, Reporter (18.9.2013)

Slovenija na lestvici ekonomske svobode zdrsnila in je šele na 97. mestu, 24.ur (18.9.2013)

Slovenija na lestvici ekonomske svobode v družbi Haitija, Kolumbije in Tajske, Dnevnik (18.9.2013)

Slovenija po lestvici ekonomske svobode zdrsnila za pet mest, Demokracija (18.9.2013)

Slovenija po lestvici ekonomske svobode zdrsnila za pet mest, Krizno ogledalo, STA (18.9.2013)

Slovenija navzdol na lestvici ekonomske svobode, Radio Krka (18.9.2013)

Grčija pred Slovenijo na lestvici ekonomske svobode, Vzpon (18.9.2013)

Slovenija z vedno manj gospodarske svobode, Večer (18.9.2013)

V Grčiji več ekonomske svobode kot v Sloveniji, Planet Siol (18.9.2013)

Slovenija vedno niže tudi na lestvici ekonomske svobode, sosedom gre na bolje, Finance (18.9.2013)

Velik uspeh Svetilnik in njegovi člani plenijo, po pričakovanju, v Reporterju in Demokraciji. Težava je tudi v tem, da nam ponujajo ne le tako rekoč svojo lastno Fraser analizo, temveč nam mediji (in ponudniki informacije sami) zamolčijo, da je taka analiza  resda ena prvih, toda še zdaleč ne edina. Obstajajo številne tovrstne lestvice. Praktično vsaka organizacija na področju ekonomije dela svojo, recimo na strani Heritage fundacije je Slovenija 20 mest višje (http://www.heritage.org/index/ranking). Skala ekonomske svobode pač variira in je odvisna od radikalnosti organizacije, ki opravlja raziskavo. Kot pri bonitetnih ocenah, kjer dobiš oceno odvisno od interesa in agende bonitetne hiše.

Da neoliberalni slovenski podaljšek Fraser instituta morda ni tisto, kar si želimo, so si upali zapisati skozi tuja usta v istem Večeru, ki ima res težave z lastno nekonsistenco v SM razmerjih: po eni strani njegovi novinarji prijazno pišejo o samem sebi in promovirajo ugotovitve Fraser instituta, saj so člani Svetilnika in se pričakovano hvalijo, po drugi v isti sapi odmerjajo prostor za kritiko:

Goran Lukič, sindikalist: ”Najprej se je treba vprašati, koliko je svobodno in neodvisno društvo Svetilnik, ki promovira neoliberalni ‘think-thank’ Fraser institute. Na vrhu lestvice so države, kjer je sindikalna zaščita delavstva zelo šibka. Hongkong in Singapur nista ravno zgled sindikalnega organiziranja delavstva. Bahrain, kjer država na veliko zapira otroke, je na primer na osmem mestu, Švedska šele na 29. Ekonomska svoboda torej po tej lestvici ni premosorazmerna človeški svobodi, kar tudi jasno pokaže primerjava te in podobnih lestvic z indeksom človekovega razvoja, ki ga pripravljajo Združeni narodi.”

Esejistika z namenom očrnitve

Če je lestvica ekonomske svobode pri slovenskih neoliberalcih formirana na podlagi kriterijev, ki seveda merijo svobodo na podlagi sebi lastnih ekonomskih vatlov, katerih rezultat je popoln spregled kvalitet, ki vodijo do socialnih pravic in pravičnosti, pa se po drugi strani v Svetilniku odkrito predajajo tudi propagandi proti pridobitvam socialne države.

Dobesedno, v ta namen celo reklamno novačijo k natečajem in obljubljajo nagrade za najboljše. Esej dobesedno temelji na antipropagandizmu do socialnega, socialna država je nekaj, kar je opisano kot stanje manipulacije, ponižanja, kraje in družbene kontrole:

Društvo Svetilnik ob 5. obletnici svoje ustanovitve je razpisal natečaj v pisanju eseja na temo »Kam vodi slovenska socialna država?«

“Mlade ljudi se danes ropa. Njihovih pravic. Njihove svobode. Njihovega dostojanstva. Njihove prihodnosti. Krivci? Moja generacija in naši predniki, ki so bodisi ustvarili ali jim je spodletelo ustaviti svetovni motor kraje, poniževanja, manipulacije in družbenega nadzora, ki ga imenujemo socialna država … “

– dr. Tom G. Palmer, urednik knjige After the Welfare State: Politicians Stole Your Future … You Can Get It Back

Svetilnik natečaj

Sklep

Domači mediji niso le naivno nasedli promotorjem neke lestvice ekonomske svobode, ponujajo nam tudi neoliberalno agendo in kritiko slovenske ekonomske politike. In kot da ni dovolj, nam implicitno servirajo še primitivni negativni propagandizem z namenom očrnitve drugih možnih ekonomskih modelov. Vprašanje ekonomske svobode, nam pokaže zgornji primer, je tesno povezano z vprašanjem medijske svobode, ta pa z novinarsko naivnostjo, nereflektiranostjo in brezbrižnostjo. Druga možnost je še bolj skrb zbujajoča.

  • Share/Bookmark

Alenka Bratušek in njena zlata ribica

18.09.2013 ob 20:13

Včeraj je v javnosti završala informacija, da postaja predsednica vlade kandidatka za predsednico Pozitivne Slovenije. Poskušal bom pokazati, da so dosedanje medijske prezentacije o tem, tudi vsi komentarji, dramatično pomanjkljivi. Do te mere, da sprožajo resne pomisleke v verodostojnost slovenskega novinarstva. Poglejmo si osnovni podatek o dogodku:

Alenka Bratušek je potrdila, da je dala soglasje h kandidaturi za predsednico Pozitivne Slovenije. Volilni kongres bo 19. oktobra, rok za soglasja k kandidaturam se izteče 2. oktobra.

Za kandidaturo se je odločila sama, soglasja glede tega z Zoranom Jankovićem ni dosegla, je dodala Alenka Bratušek, potem ko je potrdila, da sta se v petek in soboto z ljubljanskim županom videla.

“Odločitev o tem, ali to sprejmem ali ne, zdaleč ni bila enostavna. Tukaj sem bila sama in kaj drugega mi ni preostalo, saj je politična stabilnost osnovni predpodgoj, da se pogovarjamo o tem, kaj bomo kot vlada naredili. Če jaz kot predsednica vlade ne bi imela podpore stranke, tudi vlado zelo težko vodim,” je novinarjem v poslanski skupini PS-ja dejala Alenka Bratušek.

Bratušek kandidatura

Something missing

Zakaj bi podani podatek bil pomanjkljiv? Ker mu manjka osnovna, za odločitev predsednice vlade intrigantna informacija, ki bi morala novinarjem biti dovolj znana, a z njo javnosti niso postregli. Kaj namreč tvori jedro informacije o odločitvi Alenke Bratušek? Prvič, pri številnih pomanjkljivo ali sploh ne predstavljeno dejstvo, da premierka podaja soglasje h kandidaturi v situaciji, ko njena stranka Pozitivna Slovenija nima predsednika – in to vse od 20. marca letos, ko je s tega mesta z nenavadnimi manevri odstopil Zoran Janković. Dobro – morda si novinarji domišljajo, da podatek pozna sleherni državljan, da je odveč. Toda če ga res, kako je potem z naslednjim?

Alenka se je odreče kandidaturi

Letos junija je premierka najmanj dvakrat javno zatrdila, da ne bo kandidirala za mesto predsednice stranke. Navedla je tudi pogoj. Poglejmo, kaj je dejala na Kanalu A:

»Če bo Janković kandidiral, se bom umaknila v ozadje in ne bom tekmovala z njim,« je predsednica PS in premierka Alenka Bratušek v oddaji Povečava na Kanalu A jasno odgovorila na vprašanje, kaj bi storila, če bi se Zoran Janković znova želel vrniti v državno politiko.

Nekaj kasneje je 29. junija 2013 isto stališče ponovila v intervjuju za časopis Delo:

Je pa zatrdila, da če bi se nekdanji predsednik stranke in ljubljanski župan Zoran Janković odločil kandidirati za položaj predsednika stranke, sama kandidature ne bi vložila. “Dejstvo je, da Pozitivne Slovenije brez Zorana Jankovića ne bi bilo,” je pojasnila.

Dnevnik je zapisal nekaj podobnega:

Alenka Bratušek naj bi po naših informacijah že napovedala, da v primeru, če bi Janković želel ponovno prevzeti vodenje stranke, temu ne bo nasprotovala oziroma zadeve ne bo zaostrovala in se bo sama odločila za umik.

Kakšen status ima v tej luči njena napovedana odpoved kandidaturi v kontekstu njene včerajšnje napovedi kandidature? So mediji o njej sploh pisali? Je sploh relevantna zanjo, saj se vendar Janković še ni odločil za kandidaturo in s tem sprožil njeno situacijo premisleka, da sama ne kandidira?

Kako so poročali mediji

Najbolj fascinantno dejstvo, ki ga je lahko celo površen bralec ali gledalec zasledil ob pregledu včerajšnjih in današnjih novic, je naslednje: prav noben, ampak res prav noben pogoja o kandidaturi sploh ni omenil. Spodaj so povezave na zapise na nekaterih od ključnih med njimi. Kajpak dopuščam, da obstaja kakšna izjema, na katero nisem naletel:

http://www.rtvslo.si/slovenija/alenka-bratusek-dala-sem-soglasje-h-kandidaturi-za-predsednico-ps-ja/317891

http://www.24ur.com/kandidirala-bom-za-predsednico-ps.html

http://www.delo.si/novice/politika/alenka-bratusek-bo-kandidirala-za-predsednico-ps.html/

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/bratuskova-bo-kandidirala-cuferja-caka-interpelacija

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013091705956579

http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/09/jankovic_cestital_bratuskovi.aspx

http://www.mladina.si/148399/bratuskova-za-mesto-predsednice-ps/

http://www.zurnal24.si/malo-dobrih-ovauhovalenka-presenetila-zoranam-clanek-205991

Zlata ribica ali seksi salonarji

Kaj pojasniti povsod manjkajoči novinarski podatek o tem, da se je Bratuškova odpovedala kandidaturi, resda s pogojem? Je zamolčanje tega dejstva nekaj, kar bistveno vpliva na razumevanje in interpretacijo samega dogodka v očeh bralca, ko ga obveščamo o njeni kandidaturi? Po moje nesporno. In več kot to.

Ni dvoma o tem, da Bratuškova morda nujno še ni prelomila svoje obljube, da ne bo kandidirala, ker pač zaenkrat nismo v situaciji, ko bi lahko vedeli, ali bo Janković kandidiral ali ne. Župan Ljubljane se lahko odloča vse do 2. oktobra. Ne dvomim niti, da se bo vendarle kakšen novinar spomnil obljube in Bratuškovo pocukal za rokav z nerodnim vprašanjem, če ob napovedi Jankovićeve kandidature ne bo ponudila svojega preklica k soglasju. Zaenkrat smo brali le o čestitkah Jankovića (izrečenih bolj mimogrede), ki seveda pripomorejo k senzacionalističnemu suspenzu zaradi dejstva, da sta oba tekmeca v nekakšni vojni. V naravni politični situaciji bi tudi veljalo, da bi Bratuškova, če kaj da na svojo besedo, morala čakati na kandidaturo svojega tekmeca in se potem odločiti. A ga je prehitela – celo tako, da ga očitno o svoji odločitvi sploh ni obvestila!

Vendarle pa se mi zdi skrajno bizarno, da prav noben prebran medijski zapis te možnosti, tj. njene napovedi odpovedi kandidaturi, ni omenil niti s črko. Kar jemljem za hud profesionalni zdrs. Razlagi za takšno stanje sta možni le dve: novinarji imajo spomin zlate ribice, ki traja največ tri dni. Letošnji junij je predaleč. Druga razlaga tudi ni prijetna: o kiksih predsednice vlade ne smemo govoriti preveč na glas – morda bi raje o petkah in krilcih. Katero od možnosti imajo raje, naj izberejo sami.

  • Share/Bookmark

Enominutna risanka, afera Patria in cenzura

13.09.2013 ob 07:21

Vodstvo Radiotelevizije Slovenija (RTVS) je iz arhivov izbrisalo prispevek o Patrii, ki je bil namenjen otrokom. V njem je bila z nekaj stavki opisana zgodovina primera in aktualna novost – sodba zoper Janeza Janšo in njegove soobsojence. V rednem programu oddaje Infodrom so ga predvajali v ponedeljek, takoj za tem pa se je oglasila stranka SDS in avtorje oddaje obtožila »zlorabe mladinskega programa za politične namene«. Takšne obtožbe so sicer neutemeljene, saj je prispevek ravno zaradi otroške in mladinske publike povsem nevtralno poročevalski – vendar so se direktorja RTVS in TVS Marko Filli in Janez Lombergar ter odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa TVS Andraž Pöschl kljub temu odločili za umik.

Poglejmo si, ali je bil umik prispevka upravičen, ali je kazen sorazmerna in kaj točno lahko pri tem štejemo za politični pritisk.

Infodrom Patria cenzura

Vsebina oddaje

Oddaja Infodrom je novejšega datuma in poskuša biti nekakšen »dnevnik« za otroke do dvanajstega leta starosti. Ker se med očitki stranke SDS pojavljajo hude obtožbe o zlorabah mladinskega programa v politične namene, je treba takoj povedati, da oddaja vsebuje tudi politične prispevke. Prav te dni so predstavili prispevek o Obamovi odločitvi glede napada na Sirijo, 2. septembra 2013 so govorili o uporabi kemičnega orožja – prav tako v Siriji, 29. maja so poročali o bruseljskih ukrepih za rešitev gospodarske krize.

V »inkriminirani« in kasneje v celoti (!) umaknjeni oddaji pa so poročali na ta način (celotno besedilo):

»Kako se je razpletala tako imenovana afera Patria? Leta 2006 je vlada sklenila, da naša vojska potrebuje 135 novih bojnih vozil, oklepnikov za prevoz pehote. O nakupu so se dogovarjali z več podjetji, ki oklepnike izdelujejo. Podjetja so v Slovenijo poslali ponudbe, predstavniki vlade pa so se na koncu odločili, da bo oklepnike za našo vojsko izdelalo finsko podjetje Patria. Cena oklepnikov je znašala skupaj 278 milijonov evrov. Kmalu za tem je policija dobila namig, naj bi se tisti, ki so odločali o izbiri vozila in finsko podjetje dogovorili. Finci naj bi si namreč posel zagotovili z lepimi vsotami denarja, ki so jih plačali posrednikom. To pa je podkupovanje oziroma korupcija, ki je kazniva, zato so policisti začeli posel preiskovati. V preiskavo so se vključili še policisti iz Avstrije in Finske. V Avstriji so preiskovali, kdo je dobil denar za izpeljavo posla, na Finskem pa, kdo je koga podkupil. Avstrijsko in slovensko sodišče sta preiskavo že končali in obtožili več ljudi. V Sloveniji so zaradi prejemanja podkupnine tako obsodili nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo obsodili na 2 leti zapora, poslovneža Ivana Črnkoviča na 19 mesecev ter Antona Krkoviča na 22 mesecev zapora. Vsem trem je naložena tudi denarna kazen v višini 37.000 evrov. V aferi Patria so torej mnogi slovenski in tuji poslovneži ter politiki obtoženi, naj bi pri nakupu 135 oklepnikov za slovensko vojsko prejeli podkupnino od finskega podjetja Patria.«

Enominutno besedilo korektno predstavi osnovne podatke o »aferi Patria«. V prispevku manjka zgolj en podatek, ki so ga avtorji, morda tudi nehote, izpustili: namreč dejstvo, da sodba še ni pravnomočna. Opis »So obsodili A, B in C« je sicer faktično točen, vendar je lahko zaradi odsotnosti tega podatka tudi delno zavajajoč.

V minimalnem miselnem eksperimentu si zato predstavljajmo, kaj bi se zgodilo, če bi sodba bila takšna, pravnomočna torej. Morda takšna nekoč tudi bo. Bi bil inkriminirani prispevek za vodstvo RTV še naprej sporen in bi ga cenzurirali na enak način, kot so to storili v danem primeru?

Kaj je očitek oddaji?

Bojim se, da bi očitek ostal; bojim se celo, da bi vodstvo reagiralo na povsem isti način. Že res, da dvanajstletniki najbrž ne razlikujejo med »pravnomočno« in »nepravnomočno« sodbo,  vendar bi bilo dejanje nepotrebne cenzure spregledati predstavitev zgodbe, ki Slovenijo obvladuje zadnjih pet let. Je torej dodatek o »nepravnomočnosti« sodbe edini element, ki ga v oddaji pogrešamo, da bi ji ne smeli očitati ničesar? Po moje da.

Odgovorni na RTV so se menda odločili za umik oddaje še pred izrečenimi političnimi očitki (ali pritiski). Zatrjujejo sami. Zgodba nekoliko spominja na lanski delovni suspenz novinarja RA SLO Mateja Šurca. Tedaj je bil njegov greh, da je v radijski oddaji Labirinti svoj tonski posnetek podložil z napačno glasbeno opremo in pri tem prebral te stavke.

“Za konec se vrnimo na začetek labirintov in se vprašajmo: ali se v nekem mestu v tem tednu res ni zgodilo popolnoma nič? Koga na svetu pa še briga, da se je v neki luknji nekdo priplazil na oblast, čeprav ni dobil zaupanja večine? Hkrati je še pravnomočno obtožen zaradi suma korupcije. Kako nečasten beg pred odgovornostjo in kako strahopetno dejanje.”

Direktor RA Slovenija Miha Lampreht se je kasneje opravičil stranki SDS in jo obvestil, da je proti novinarju ukrepal. Šlo je za nezaslišano dejanja uklanjanja politiki.

Tudi celotna oddaja Infodroma, ki je vsebovala »inkriminirani« animacijski prispevek, je bila umaknjena s spleta: nekdo jo je rešil pred polnim bunkerjem in prestavil na Youtube. Če naj verjamemo vodstvu, je oddaja kriva »neprimernosti« (bolj ohlapno, z ničemer podkrepljeno formulacijo bi težko našli), varuh pravic gledalcev in poslušalcev Lado Ambrožič pa ji očita dvoje: že omenjeno interpretacijo obsodbe, ker še ni pravnomočna, nato pa še nekaj, v čemer pride v nasprotje s samim sabo, ko pove:

»To je nedopustna novinarska in uredniška napaka, ki nacionalni televiziji jemlje verodostojnost in zaupanje gledalcev. Kočljiva je že sama uvrstitev te občutljive teme v oddajo, namenjeno dvanajstletnikom, saj je problematika zapletena in so dejstva še vedno premalo otipljiva in končno resnico za zdaj lahko le slutimo.«

Ambrožičev drugi pomislek je namreč, da je v oddaji takšnega prispevka ne bi smelo biti zaradi zapletene in premalo otipljive končne resnice – toda ta se najbrž ne bi spremenila, če bi sodba bila (ali bo) pravnomočna. Varuh je torej proti izbiri takšne teme in nenaklonjen njeni uvrstitvi v oddajo, in to ne glede na pravnomočnost sodbe.

Kaj pa politični pritiski?

Tudi če se že glede neprimernosti prispevka v oddaji Infodrom lahko strinjamo, pa skoraj nismo slišali artikuliranega glasu proti političnemu pritisku na RTV Slovenija. V Delu in Dnevniku sta se načeloma v prid oddaji postavila Klara Škrinjar in Blaž Petkovič. Oba naštevata tuje otroške programa sorodnega profila in izjave tujih urednikov, ki se postavljajo v bran avtonomiji urednikov. Petkovič zapiše: »Pri nas se politiki z veseljem vmešavajo v delo javnega servisa.«

Janševa SDS očita enominutni animaciji ali risanke troje: zamolčanje nepravnomočnosti sodbe, »nedopustno zlorabo otrok« in načelno pristransko poročanje, ki ga prepoveduje 5. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki navaja spoštovanje »načel resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij«, pri tem pa je menda  prišlo do pristranskega poročanja in politične diskreditacije. Zavoljo tega so v SDS ne le zagnali vik in krik, zahtevali so tudi sklic skupne nujne seje Odbora za kulturo in Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Zelo hitro ugotovimo, da razen omenjenega prvega pomisleka preostalih dveh oddaji ne moremo očitati: trditev o nedopustni zlorabi otrok je povsem nedokazana, ker tovrstne namen ustvarjalca po nekakšnem provociranju ali načrtni zlorabi ni dokazan, niti ga ni mogoče izpeljati iz prispevka. Tretji očitek se zvede na prvega: je spregled ali premajhen poudarek »nepravnomočnosti« sodbe nekaj, kar lahko v danem kontekstu šteje za necelovito informiranje?

Kako se brani vodstvo RTV hiše?

Ob splošni oceni o »neprimernosti« je direktor RTV Slovenija Marko Filli uspel ekskluzivno za Žurnal 24 navesti še nekaj pojasnil:

Oddaja je bila na zahtevo generalnega direktorja RTVS Marka Filija umaknjena tako iz arhiva kot tudi s spleta, saj je bila”vsebina ocenjena kot neprimerna”. O tem se je, tako Fili, posvetoval z uredniki, ki so bili enakega mnenja, od urednice otroškega programa, do urednika kulturnoumetniškega programa in direktorja Televizije Slovenija.

“To sem ocenil kot spodrsljaj, ker namen – razložiti neko aktualno dogajanje otrokom – ni bil napačen, je bil pa napačen način. Če bi želeli doseči ta cilj, bi bilo treba ostati pri splošnem ter razložiti, kaj je to obsodba, korupcija, podkupnine, ne pa uhajati v posamično zadevo, v kateri v bistvu izpostavljaš posameznike, ne dogajanje.

Filli se sklicuje na konsenz urednikov, vsebino »spodrsljaja« pa zvede na uporabljeno metodo, ne namen. Razlaga pa je malodane neverjetna: po njegovem se v prispevku konkretnih oseb sploh ne bi smelo omenjati. Namesto »dnevniškega« formata torej direktor predlaga nekakšno prazno, od konkretne družbene stvarnosti ločeno edukativno obravnavo, ki pojasnjuje zgolj pojme, kot so obsodba, korupcija in podkupnine. Filli navija ne samo za partikularno cenzuro, ki je prispevek doletela, ampak v skladu s predlaganim principom celo za polno cenzuro informiranja mladostnikov o političnem dogajanju sploh – kar res malce spominja na Severno Korejo. Od njegovega »načina«, ki to sploh ni, ostane le konceptualna preobrazba oddaje, njegova sugestija je torej, da je sleherni prispevek v Infodromu cenzuriran kakršnekoli politične realnosti.

Nič boljši ni njegov apel k »ukvarjanju s čim pomembnejšim«, torej potiskanje stvari pod preprogo in bežanje proč od razprave:

Zgodila se je neka nerodnost oziroma napaka, ki smo jo odpravili, in zame se je zgodba končala. Upam, da v Sloveniji, ki ima ogromno težav, res ne postane problem enominutna risanka.

Sklep

Vodstvom RTV hiše je znova dokazalo, da ji ni tuje cenzuriranje svojih prispevkov – spomnimo na podelitev viktorjev, kjer je bil cenzuriran celo humor. Potrdilo je vtis, da se cenzure spomni takrat, ko se želi preventivno (ali tudi) obraniti pred agresivnimi očitki politike, kar razkriva njegovo pomanjkljivo avtonomijo in nesorazmerno ukrepanje.

Če primerjamo očitke oddaji in dejanje cenzure, če torej damo oboje na tnalo, bi lahko ugotovili, da se zdi drugo hujši incident od prvega. Primer Infodrom kaže na popolno konceptualno in normativno zmedo, ki vlada v RTV hiši in medijskem prostoru vobče. Nihče od vpletenih ni znal prepričljivo pojasniti, kaj točno je s TV prispevkom narobe in katera načela je kršil. Vodstvo ni znalo dobro utemeljiti svoje odločitve, razen z abstraktno razlago o »neprimernosti« in napačnem »načinu«.  Odsotnost izrecne omembe nepravnomočnosti sodbe v dani situaciji se zdi detajl, zaradi katerega nikogar ne moremo obtožiti politične pristranosti. Po drugi plati pa se je znova pokazalo, da je v domačem političnem prostoru mogoče vršiti pritisk na medije, ne da bi javnost temu ugovarjala.

  • Share/Bookmark

Mali medijski vademekum: kako manipulativno obogatiti besedilo

13.09.2013 ob 07:20

V učni lekciji majhnih medijskih trikov za nadebudne novinarske začetnike, s katerimi lahko brez težav in protestiranj osvojimo slovensko medijsko krajino z manipulacijami, smo si med drugim ogledali načine fabriciranja STA vestičk z odvzemanjem vsebine –na primeru Večera.

Danes si poglejmo praktični primer, kako jih lahko nadgradimo z dodajanjem. Včerajšnja Demokracija ponuja dober zgled. Zapis je podpisan s »STA, SDS, M. B.«; manevre podpisovanja pod besedila z zlorabo STA (ne da bi ta imela kaj proti) smo si že večkrat ogledali in ne potrebujejo dodatnih pojasnil.

Pojdimo torej k prispevku z »Ali »vstajniki« pripravljajo teren za tehnično vlado pod vodstvom Potočnika?«.

Demokracija manipuliranje STA

V njej sicer ne bomo zasledili niti besedice o naslovni premisi, ampak nič hudega: itak je šteje le, da se dobro bere. In zdaj k poudarkom.

Originalna vsebina STA se je glasila:

Vstajniška gibanja so na današnji protestni novinarski konferenci pred Državnim zborom izrazila zahtevo po transparentnem, nekoruptivnem, neklientelističnem vodenju, upravljanju in kadrovanju v državnih podjetij. Da bi se takšno kadrovanje ustavilo, v četrtek popoldne pred DZ pripravljajo protestni shod.

Novinarji Demokracije so jo uspešno preoblikovali v:

Samooklicana vstajniška gibanja so na današnji protestni novinarski konferenci pred državnim zborom izrazila zahtevo po transparentnem, nekoruptivnem, neklientelističnem vodenju, upravljanju in kadrovanju v državnih podjetij. Da bi se takšno kadrovanje ustavilo, v četrtek popoldne pred državnim zborom pripravljajo protestni shod.

Originalna vsebina STA se je glasila:

“Vstajniška gibanja imamo enotno sporočilo – dovolj je plenjenja. Zato bomo tudi skupaj v četrtek prišli pred DZ, kjer se bomo pridružili shodu proti korupciji in političnemu kadrovanju,” je napovedal Uroš Lubej iz gibanja Vseslovenska ljudska vstaja.

Novinarji so jo uspešno preoblikovali v:

“Vstajniška gibanja imamo enotno sporočilo – dovolj je plenjenja. Zato bomo tudi skupaj v četrtek prišli pred DZ, kjer se bomo pridružili shodu proti korupciji in političnemu kadrovanju,” je napovedal Uroš Lubej iz gibanja Vseslovenska ljudska vstaja. Lubej je sicer znan kot dober prijatelj nekdanjega šefa propadlega Zaresa Gregorja Golobiča.

Originalna vsebina STA se je glasila:

Do upravljanja državnih podjetij pa je bil zelo oster nekdanji član uprave Agencije za upravljanje državnih naložb Marko Golob, sicer predstavnik Odbora za pravično in solidarno družbo.

Novinarji so jo uspešno preoblikovali v:

Do upravljanja državnih podjetij pa je bil zelo oster nekdanji član uprave Agencije za upravljanje državnih naložb Marko Golob, sicer predstavnik Odbora za pravično in solidarno družbo in preverjen kader tranzicijske levice, ki je lani kot član AUKN vseskozi sabotiral reformna prizadevanja Janševe vlade.

Originalna vsebina STA se je glasila:

Kar se tiče upravljanja državnih podjetij pa je profesor na Ljubljanski univerzi in sodelavec OECD Andrej Rus zatrdil, da ni nič narobe, če ima vlada vpliv na državna podjetja, saj mora dober gospodar ustrezno upravljati s premoženjem. “Problem je, da imajo vpliv politične stranke in da si stranke prilaščajo podjetja. Stranke pa niso isto kot država. To je tisto, na kar nas je opozoril OECD,” je povedal Rus.

Novinarji so jo uspešno preoblikovali v:

Kar se tiče upravljanja državnih podjetij pa je profesor na Ljubljanski univerzi in sodelavec OECD Andrej Rus (nekdanji podpredsednik propadlega Zaresa) zatrdil, da ni nič narobe, če ima vlada vpliv na državna podjetja, saj mora dober gospodar ustrezno upravljati s premoženjem. “Problem je, da imajo vpliv politične stranke in da si stranke prilaščajo podjetja. Stranke pa niso isto kot država. To je tisto, na kar nas je opozoril OECD,” je povedal Rus.

Kakor lahko vidimo, je novinarska tehnika komplementiranja STA novice silno učinkovita – v  tem primeru se dodatni vstavki ali vrinki navezujejo na personalizirano propagandno opremo subjektov, ki v njej nastopajo, s pomočjo diskreditacijskih označevalcev. Seveda ne smemo ostati pri tako malo domišljije: možnosti bogatenja osnovnega besedila so raznovrstne. Poskusite!

Na ta način zdaj lahko dopolnimo že našteta splošna načela medijskega vademekuma za uspešne novinarje s točko številka (5):

Splošna načela

(1) Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(2) Uporabite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(3) Iz besedila vzemite poudarek, ki kompromitira neko osebo, združbo, dogodek, dejanje ali stanje stvari v skladu s politično ali ideološko agendo, ki ji sledite. Variacije uporabe so neskončne.

(4) Vzemite STA vest in iz nje izločite stvari, ki vam ne ustrezajo: imena, dejanja, osebe, časopisne hiše. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

(5) Vzemite STA vest in ji po potrebi za svoje politične ali druge manipulativne potrebe dodajte sočne opise, ki vam lahko koristijo pri doseganju svojih političnih ali drugih ciljev. Brez skrbi, ne le, da vam nič ne morejo, nihče ne bo niti opazil, kaj šele protestiral.

  • Share/Bookmark

Kako obsoditi proteste proti rehabilitaciji domobranstva: redukcija na ideološki prepir

28.08.2013 ob 00:27

Je v Sloveniji proslavljanje domobranstva potrebno obsoditi? Nekateri posamezniki in cele medijske hiše so prepričane, da ne. Iz prezentacij včerajšnjega dogodka v Rovtah je mogoče takšno ambicijo hitro in enostavno zaznati.

Dogodek ob »70. obletnici domobranstva« (ja, to je točna formulacija) v Rovtah in protestni dogodek proti poveličevanju domobranstva ob spomeniku NOB so vrednotno izenačili. Izvedli so nekaj, čemur bom rekel »redukcija na ideološki prepir«.

Prevrednotenje vseh vrednot

Nihče ne more oporekati, da je protestni dogodek imel za ekspliciten namen protestirati proti v zadnjem času modnemu paradiranju v domobranskih uniformah (Šentjošt le dva meseca nazaj). Skratka proti temu, kar sem v prejšnjem zapisu označil za vedno bolj pogumen revival domobranstva.  Namen je enoznačen, takšen je bil tudi dogodek. Bil sem tam in vse, kar sem videl, je lahko zabeležila tudi kamera. Težava torej ni v premajhni vednosti ali preslabem informiranju. Težava je v odločitvi nekaterih, da bodo na lastno pest izpeljali svoje »prevrednotenje vseh vrednot«. Hkrati so naredili oboje: proslavljanja domobranstva niso obsodili, so pa obsodili »ideološke prepire«. Poglejmo izpeljavo v današnjem časopisu Večer:

Domobranstvo medijski odziv Večer

Ne le interpretativni poudarki, v resnici kar interpretativna tendenca je brž prepoznavna iz prvega poročila iz Rovt, zapisa na naslovnici in zapisa na drugi strani časopisa, torej trikrat: prišlo je do »ideoloških prerekanj in obtoževanj«. Takšna ekvidistančna drža predpostavlja seveda, da je resnica zgodovinskih dejstev, ki jih navaja, nekje na sredini. Toda četudi bi bila, zagrešijo novinarji Večer klasični red herring: osnovna poanta protestnega dogodka proti domobranstvu pač ni bila v odpiranju zgodovinskih razprav, ampak v protestnem dejanju proti slovesni obletnici v spomin domobranstvu. Je glede tega možna kakšna sredinska drža? Je oboje res: da se domobranstvo sme slaviti in da se ga ne sme slaviti, poljubno od strani, ki to terja? V kognitivnem registru večerovcev, in ne le njih, očitno je.

Domobranstvo medijski odziv Večer 2

Gesto ekvidistanciranja ponovi tudi naslovni članek na drugi strani: »Rovte za ideološke razprtije«. Bistveno za ponovitev redukcije na ideološki prepir je vsebovano že v podnaslovu: »Zbrani so obsojali komuniste, tisti, ki so prišli protestno, pa rehabilitacijo domobranstva«. Kvazimoralistično distanciranje torej med vsemi pozicijami naredi enačaj: vsi so isti. Vsi počnejo nekaj, česar se ne sme početi. Že iz podnaslova je zato jasno razviden sklep: če so se v Rovtah dogajale ideološke razprtije in če so eni obsojali komuniste in drugi rehabilitacijo domobranstva, potem je napaka in obsojati komuniste in obsojati rehabilitacijo domobranstva.

S tem se je časopis Večer postavil na jasno ideološko stran: s psevdonamenom obsodbe ideoloških razprtij je zavzel največjo možno ideološko stališče!

Po svoje še manj dopusten je že prvi (spletni) naslov v nedeljo, skrit za navidezno moraliziranje: »Spomin na žrtve totalitarnih režimov ponovno v luči ideoloških prerekanj!« Čeprav je bil eksplicitni in zapisani zastavek protestnikov, da Janez Janša in organizatorji proslave zlorabljajo spominski dan na žrtve totalitarnih režimov za poklon domobranstvu, je perverzno »v paketu« obtožen in obsojen tudi tisti, ki na to opozarja. Skratka: Janševa manipulacija je nedopustna, opozoriti nanjo pa tudi ni dopustno! Ali še huje, glede na to, da o tej manipulaciji mediji sploh niso poročali ali je poskušali razkrinkati: Janševa manipulacija je dopustna, opozoriti nanjo pa ni dopustno!

Domobranstvo Večer medijski odzivi 3

Gledati proč

Redukcija ne nekakšen ideološki prepir je nevaren precedens, eden najhujših, kar sem jih videl zadnja leta. Resda ni nov, toda nove so okoliščine. Ne le, da se namreč do letošnjega leta ni zgodilo, da bi se odkrito slavilo okrogle obletnice domobranstva in naokoli marširalo v domobranskih uniformah, taista redukcija na ideološki prepir omogoči zgodovinsko in vrednotno relativiziranje zgodovine in dogodka samega.

S tem se izvaja klasični red herring: zapeljali so v razpravo, ki sploh ni bila tema dogodka. Nihče ni oporekal spominu na pokojne, toda za ceno nekakšne kvazimoralne de-ideologizacije so bili vsi številni, sploh ne samo mediji, pripravljeni molčati, gledati proč in napačno interpretirati tisto, kar je bilo res vredno obsodbe: domobranski panegirizem, skrit pod odejo proslavljanja slavnostne obletnice. Tema domobranstva je postala zreducirana na temo dolgočasnih (in nevarnih) špetirjev, ki nikogar ne smejo zanimati in so po sebi nevarni – mar ni to najboljši humus, ki objektivno koristi ambicijam legitimatorjev domobranstva?

Zagovorniki redukcije na ideološki prepir pa niso bili le nekateri mediji, temveč tudi politiki ali vstajniki. Ob tem so običajno navedli dva motiva, od katerih prvi ni bil eksplicitno izrečen (razen na socialnih omrežjih). In ta je političnostrateški: Janša krvavi, podpora mu pada in protestirati proti njemu pomeni iti na limanice, saj mu domobranska tema strjuje vrste, protesti pa ga delajo močnejšega. Zato je nujno »gledanje proč« – kot da se nič ni zgodilo. Proslave se ne sme komentirati, bilo bi napak. Še manj se sme proti marširanju domobranstva protestirati – tudi to je napaka. Zdi se, da se je v takšno agendo zatekla večina obstoječih političnih strank na levici.

Tako nepoštene in neumne taktike že dolgo nisem videl. Nepoštene, ker zagovorniki logike »gledanja proč« ostajajo neobčutljivi na dejstvo, da se je treba z lastno zgodovino soočiti in njene pridobitve tudi ohranjati, če nam jih kdo krade, sicer nam bo manipulacija krojila sedanjost. Zatajevanje zgodovine za nekakšne političnostrateške namene je nemoralna kupčija in resnično slab poklon žrtvam vseh totalitarizmov. Poklon s figo v žepu. Taktika pa je tudi neumna: zakaj in kako bi gledanje proč lahko obveljalo za uspešen politični manever omrtvičenja Janševe politike, saj mu vendar omogoča krepitev svoje pozicije, zgodovinski revizionizem in strjevanje ideoloških vrst? Kaj bi se včeraj zgodilo v Rovtah, če nihče ne bi protestiral? Bi bile Janševe »resnice« kaj manj uspešne? Morda bi bile manj medijsko prezentirane, morda. In to je vse. Neuspešna je ta taktika zgolj z vidika bolne slovenske folklore, ki jo predpostavi, namreč taisto redukcijo na ideološki prepir, že po sebi problematično.

Zdi se, da logika »gledanja proč« dokazuje tudi fantaziranje levice o nekakšni »pasti«, v katero se bomo ujeli, če bomo Janševo domobranstvo obsojali, zaradi česar se menda moramo obnašati ignorantsko. Takšne geste počasi že spominjajo na paranoidnost same desnice na levici – na blodnjavi strah pred Janševim povratkom. In smo znova pri »antijanšističnem« sindromu, ki obvladuje levico zadnja leta.

Rešimo gospodarstvo!

Še bolj bizarno in opreproščeno redukcijo na ideološke razprtije so si privoščili predstavniki VLV, za katere so se v Rovtah dogajale »norosti« – nori so torej oboji, domobranska stran in protestniki – češ da država hira. Še huje, naredili so enačaj na »leve« in »desne«, pri čemer so »levi« pač partizani in »desni« domobranci, leva obstoječa oblast pa je enako nevarna kot desna oblast. Obe morata oditi, če želimo rešiti državo iz zanesljivega gospodarskega kolapsa, zato je biti na strani domobrancev ali partizanov (sic!) isto kot podpirati levo ali desno oblast.

Nič ni pomagala niti empirična evidenca, da so bili med protestniki tudi vstajniki in da ti, enako kot VLV, terjajo odhod Bratuškove vlade. Simplificiranje in mešanje vseh možnih poudarkov je s tem iz ust vstajnikov še dodatno zameglilo pogled na realno stanje stvari, poglobilo »redukcijo na ideološki prepir« in mu dodalo še nekaj abotnih nians ter pripomoglo k temu, kar je bila že osnovna gesta nekaterih novinarskih poročil: da je namreč  ideološka drža par excellence prav tista, ki se baha s svojo nadideološkostjo in skriva za obsodbo »obeh strani«.

Zlo in odpor

Namreč šele ta gesta, tj. gesta vseh, ki bi gledali proč in reševali druge probleme, v popolnosti legitimira Janševo početje – daleč od tega, da bi ga ustavila. Najhujše izmed vsega pa je verjetno spoznanje, da se je na domobranski proslavi še Janša izkazal za modrejšega od slovenske kvazilevice, ki bi raje molčala. Dejal je:

Nobeno zlo ni propadlo brez odpora

Če je nacizem zlo, in v veliki meri se je s tem strinjal tudi prvak SDS, potem se mu je treba upirati. No, levica se je, z izjemo maloštevilnih, odločila za držanje glave v pesku!  Logika gledanja proč je smrtonosna logika. Predstavljajmo si, da ločnico »partizani« in »domobranci« zamenjamo za »protifašisti« in »fašisti«, nato pa nekdo za obe strani zahteva, da se morata v imenu nekakšne sprave (in v imenu skupnih naporov za rešitev iz gospodarske godlje) poenotiti, kot venomer kratkovidno ponavlja predsednik Pahor. Oziroma da gre tu za ideološke zdrahe.

Moj zaključek je zato: še bolj od slaviteljev domobranstva se bojim tistih, ki so z diskurzom o ideološkem prepiranju pripravljeni celo kvazimoralistično megliti resnico in delati enačaje tam, kjer enačajev biti ne more.

  • Share/Bookmark

GSO, škodljiva hrana in argument iz nevednosti

28.08.2013 ob 00:25

Evropska komisija bo dovolila uvoz gensko spremenjene superkoruze iz ZDA. Nekaj, kar zadeva tudi nas. Slovenske medije so zato zadnje tedne znova napolnili številni pomisleki,  ki se napajajo iz bazena nasprotnikov in zagovornikov, strokovnjakov in popoldanskih ekologov, privržencev konspirativnih teorij in neprostovoljnih sledilcev paranoidnih strahov. In potem sledijo pomisleki o varnosti hrane in zdravju potrošnikov. Vzemimo enega najbolj priljubljenih:

Gensko spremenjena hrana ni varna, kajti nimamo nobenih dokazov, da je.

Zveni logično in smiselno, pa ni: argumentacijska zmožnost državljanov je vnovič na preizkušnji. GSO je super hrana za teoretike zarot. In res, te dni je spet na sporedu Monsanto; prihajajo obdobja, ko množični mediji servirajo gensko nespremenjeno medijsko brozgo.

No, nekaj je narobe s tem kronskim argumentom: ni varna, ker nimamo dokazov, da je. Nisem ne zagovornik in ne nasprotnik GSO. Ampak vem, da se s slabimi trditvami ne pride daleč.

koruza

Da GSO ni varen, ker ni dokazov, da je, je luknjičav argument. Poznamo ga pod imenom argument iz nevednosti ali sklicevanje nanjo. V njem implicitna trditev namreč pravi, da je neko stališče, ki ni ovrženo, nujno tudi resnično:

Argument from ignorance, also known as argumentum ad ignorantiam or “appeal to ignorance” (where “ignorance” stands for: “lack of evidence to the contrary”), is a fallacy in informal logic. It asserts that a proposition is true because it has not yet been proven false (or vice versa)..

Ker torej nimamo dokazov, da je GSO varna, ker domneve o njeni nevarnosti nismo ovrgli, bi torej naj res bila nevarna. Ob tem sklepanje povsem spregleda možnost, da morda ni bilo izpeljanih dovolj raziskav, ki bi bodisi ovrgle ali pa tudi potrdile sum, da so genske spremenjeni produkti zdravju škodljivi.

Vzemimo bolj neposreden primer te zmote, kjer bo bolj hitro prepoznaven napačen korak:

Nisem še slišal za noben pameten dokaz, da na Luni ni zapičena slovenska zastava. Torej je na Luni zapičena slovenska zastava.

Nisem še naletel na dokaz, da Ivan Kramberger ni bil umorjen. Torej je bil umorjen.

Hmm, smo res tako prepričani, da na Luni vihra naša zastava, ker  nasprotnega nihče ni evidentiral, in da je predsedniški kandidar bil umorjen, ker še nihče ni dokazal nasprotno?

Kar običajno počne argument iz nevednosti, je prelaganje bremena dokaza na drugega. Breme dokaza je na tistem, ki neko stališče izreka. Stališče »Gensko spremenjena hrana ni varna« bi torej moral podkrepiti tisti, ki za njim stoji. In ne druga stran.

Trenutno res ne moremo reči, da nasprotniki GSO nimajo dokazov: tako ali drugače poskušajo dokazati škodljivost gensko preoblikovane hrane. Toda tudi zagovorniki ponujajo študije o neškodljivosti. Kaj torej?

  • Share/Bookmark

Rdečega zmaja medijski rep: angeli in demoni

16.08.2013 ob 10:28

Je v včerajšnji pridigi novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan označil slovenske medije za orodje satana?

Če bi sodili po branju današnjega Dela, jih ni. Novinarji v njem, kar kaže tudi izjava dneva, so razlikovanje subjektov domnevnih napadov na Cerkev, ki sledijo odstopu dveh nadškofov, povsem razmejili: napada satan v podobi rdečega zmaja in napadajo mediji:

Glavan napad satan medijiGlavan satan in mediji

Disjunktivno razlago »satan in mediji« je trasirala sicer že STA:

Novi predsednik škofovske konference je v nagovoru vernikov položaj RKC-ja v Sloveniji primerjal s svetopisemsko legendo, v kateri se žena z detetom bori z zmajem, saj je prepričan, da se slabosti ene izmed šestih škofij izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev. Med krivci za to je navedel Satana in medije, STA

Problem seštevanja

Temu bom rekel problem seštevanja. So mediji tu mišljeni resnično kot avtonomen in ločen subjekt domnevnih napadov na Cerkev in satan na drugi strani prav tako? Ali pa je problem v tem, da novinarji ne znajo sešteti 2 in 2?  Na demonizacijo in rabo političnega žargona v cerkvene namene sem že opozoril, toda s tem se odpira nova radikalna in radikalno nova retorična dimenzija – po demonizaciji političnega še demonizacija medijev par excellence. Se nam dogaja dobesedno satanizacija medijev v podobi kazanja medijev kot igračke hudega duha? Pa poglejmo. Glavan se takole priduša:

V zadnjem času se naša vera lahko zamaje tudi zaradi najnovejših dogodkov, ne le zaradi dogajanja v mariborski nadškofiji. Njen finančni zlom v nesrečnih ekonomskih okoliščinah in zaradi neodgovornega gospodarjenja tistih, ki bi kot ekonomski strokovnjaki morali bdeti nad dogajanjem, mediji izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev … A Cerkev na Slovenskem ima šest škofij. Napake, pustolovščine, zgrešeno gospodarjenje ene, ne morejo biti grehi vseh škofij. Rdeči zmaj vztrajno napada. V ženi z detetom iz Janezovega razodetja je Cerkev vedno videla samo sebe, ki jo satan zalezuje skozi vso zgodovino. Zdi se, da so ti napadi trenutno prav pri nas najhujši. Satan izrablja slabosti in napake odgovornih ene izmed šestih škofij in odstop obeh nadškofov, ki sta sprejela objektivno odgovornost za finančni polom, za napad na celotno Cerkev na Slovenskem. Papeža Frančiška enkrat hvalijo zaradi doslednosti, drugič pa grajajo.

Lahko razumemo navajanje satana vzročnostno, torej kot vzrok temu, da mediji napadajo Cerkev? So, povedano zelo enostavno, mediji le njegov priljubljeni instrument?

Seveda bi bilo mogoče razumeti omembo napadov satana in napadov medije ločeno, seveda lahko s tem zagrešimo neke vrste jezikovni cum hoc, ergo propter hoc, a roko na srce: Glavan te vzročnosti sicer ni poudaril izrecno, ampak težko si je predstavljati, da bi nekdo, ki hipostazira rdečega zmaja in njegove napade, partikularno dogajanje v svetu bil zmožen razložiti mimo tega, da ga ne bi pripisal izvorno njemu: torej tudi mahanje satanovega repka cilja na medije. Vera v Boga in v satana pač predvidevata ne le njun obstoj, temveč njuno delovanje.

Zakaj to še vemo? Ker Glavanu že v preteklih dnevih ni bilo težko s satanovim delom primerjati nič manj kot vatikanskih zahtev po odstopu domačih nadškofov. Kot sem že opozoril: tudi sam Vatikan in z njim papež je potemtakem v primežu satana. Apostolski administrator namreč razmišlja skrajno posplošeno v skladu z naslednjo premiso:

Karkoli se še dogaja hudega Cerkvi v Sloveniji, je delo hudega duha.

Odstop nadškofov je huda stvar. Torej je to delo hudega duha. Napadi na Cerkev so huda stvar. Torej je to delo hudega duha.

Nenazadnje uporabi škof v citatu povsem identično sintagmo v obeh primerih: »mediji izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev« in »Satan izrablja …. za napad na celotno Cerkev na Slovenskem.«

Tudi če bi bili mediji analitično superprevidni, si ne znam predstavljati, zakaj ne poskušajo vsaj ugibati, ali razume Glavan slovenske medije kot hudičev projekt. Če bi se izkazalo, da imajo novinarji problem seštevanja, in zaenkrat se zdi, da ga imajo, potem bi to bilo eno najbolj tragičnih spoznanj v zadnjem letu: pomenilo bi, da niso zmožni prepoznanja, kaj šele obrambe niti takrat, ko nekdo manipulira z njimi s tem, da njihovo delo označuje za satanovo. No, ta nekdo ni kdorsibodi.

Rdeče, ki te ljubim

Na cerkveni satanistični diskurz se bo, odkar imamo Glavana, očitno treba navaditi. S tem pa na cerkveno, politični na las podobno politiko zarot, na sintezo stricev iz ozadja in cerkvene demonologije. Ne le temne sile in satan, zdaj smo pred skušnjavo, da tudi rdečega zmaja iz Razodetja, ki je pač drugo ime za satana, interpretiramo v politični koloristiki. Je omemba rdečega tu naključna, tako kot je bila 17 kratna omemba rdečega v Janševem govoru prav tolikokrat nenaključna? Naj spomnim:

Nobenega dvoma ne more biti, nekateri močno verjamejo, da tej deželi še vedno vladajo rdeči škrati. V Murglah se skriva le majhna divizija, nahajamo se v rdečem oceanu, obkroženi z njimi. V svojem govoru pred glasovanjem, ki opisuje »dolgi pohod skozi rdeče morje slovenske tranzicije«, ki da se menda bliža koncu, je Janša na desetem kongresu stranke SDS v Celju pridevnik »rdeč« omenil nič manj kot 17-krat.

Je rdeči zmaj kakšna posebna parabola za rdeče škrate iz Murgel, ki po mnenju Ivana Štuheca opravljajo z Vatikanom? Glavan nas s svojo prostodušnostjo v naslednjih mesecih gotovo ne bo razočaral. Zanesljivo bomo prejkoslej izvedeli, ali ima zanj rdeče obarvani hudi duh poštni naslov v murgelskem zaselku.

Delitev dela: angeli in demoni

Včerajšnja apokaliptična retorika rdečega zmaja je v slovensko mentaliteto ob splošni paranoidizaciji vnesla metafizično stanje, kot ga ne pomnim. Pomislimo torej, v kakšni državi živimo: na čelu Katoliške cerkve je tako rekoč človek, ki verjame v satana in le z njim razlaga (cerkvene) dogodke v državi, prvi šef države je populist, ki verjame v angele, medtem kot predsednica vlade verjame le še v Bruselj. Vsi po vrsti so, tako ali drugače, izvoljenci ljudstva. Takšne hočemo imeti. Če bo Dan Brown pisal nadaljevanje svojih Angelov in demonov, mora nujno na študijski obisk v Slovenijo.

  • Share/Bookmark