Arhiv za kategorijo 'Kršitve novinarskega kodeksa'

Kontinuiteta in sprememba: zamenjava na čelu Društva novinarjev Slovenije

4.10.2015 ob 08:28

Mandat Matije Stepišnika na čelu DNS se je z današnjim dnem iztekel. Nova predsednica je postala prav tako novinarka Večera Petra Lesjak Tušek, tudi članica UO DNS v Stepišnikovem mandatu.

Večer Petra Lesjak DNS izvolitev

Sam bi društvu za delovanje v mandatu 2011-2015 podelil dobro trojko, za ignoriranje kritike in samozadostnost pa čisto petico. Zato bo obljubljeno pot samorefleksije, na katere manko nenehno opozarjam in jo zapoveduje tudi nova šefica DNS, še hudičevo zanimivo spremljati.

Zadnji mandat je bil res nekaj posebnega. Stepišnikova lista »Novinarji za novinarje« je na volitvah 2011 nastopila po načelu »Take us all or leave it«. Če kdo izmed članov ne bi bil sprejet, bi odstopila v celoti – temu so dejali »zaprta lista«. Nekoliko izsiljevalsko, vsekakor pa zelo netipično. Na listi so bili kandidati za predsednika in člane upravnega odbora in nadzornega odbora:

  1. Matija Stepišnik (Večer) – kandidat za predsednika
  2. Klara Škrinjar (Delo) – kandidatka za podpredsednico
  3. Borut Mekina (Mladina)
  4. Ilona Dolenc (Primorske novice)
  5. Rok Kajzer (Delo)
  6. Petra Lesjak Tušek (Večer)
  7. Primož Cirman (Dnevnik)
  8. Jernej Verbič (RTV SLO)
  9. Blaž Petkovič (Dnevnik)
  10. Tjaša Slokar (POP TV)
  11. Tanja Starič (Delo)

NADZORNI ODBOR

  1. Aleš Lednik (Večer)
  2. Miha Drozg (POP TV)
  3. Mojca Zorko (STA)

V svoji najavi je zaprta lista napovedala, da bo od sebe dala prav vse in s tem zbudila zelo visoka pričakovanja, s svojo homogenostjo in odločnostjo pa seveda ni mogla biti zavrnjena:

Odločitev, zakaj zapreti listo kandidatov, je le ena in – povsem enostavna: med vsemi, ki smo na njej, velja trdno soglasje, da smo pripravljeni skupaj, resno, predano, v prvi vrsti pa enotno poprijeti za delo.

Vse, kar smo si zadali, lahko po našem trdnem prepričanju dosežemo le, če smo homogena, soglasna in uigrana ekipa, ki nič ne skriva in ima jasno začrtane cilje,njihove uresničitve pa ne bo brez timskega dela, medsebojnega razumevanja in skupne vizije. Med nami obstaja soglasje, da smo pripravljeni prevzeti odgovornost, a le kot ekipa. To je po našem mnenju ta trenutek edini pravi recept za vnovični vzpon našega društva in tudi edini ustrezni odgovor na stanje, v katerem je slovensko novinarstvo.

Ob tem se zavedamo, da smo z oblikovanjem zaprte liste, ki je statut društva sicer izrecno ne navaja, je pa ne prepoveduje, marsikoga presenetili in morda sprožili kakšen pomislek. V ozadju oblikovanja liste ni nobenih skritih namenov, v izvolitev se vam, prvič v novejši zgodovini DNS, ponuja skupina, ki se bo, če bo izvoljena, prvi dan spopadla z vsemi izzivi in težavami, ki nas že leta obremenjujejo.

V trenutku, ko smo se odločili za skupno listo, nas je velika večina sprejela odločitev, da naše kandidature umaknemo, če se bo skupščina odločila, da glasovanje o takšni listi ni možno.

Stepišnik zaprta lista ob kandidaturi blog

Izpolnjena pričakovanja?

So se ta izpolnila? Ob njenem izteku je resnično smiselno narediti končne bilance. Zaenkrat jih še nismo videli, a bodo verjetno novinarji ob vseh obljubah le zmogli toliko samoreflektiranosti, da jo javno podajo.

Od večjih dosežkov bi verjetno lahko pohvalili, da so prenovili svojo spletno stran in predvsem Novinarske dneve, DNS je organizirala kar nekaj izobraževalnih tečajev, za projekte, kot so Novinarska svetovalnica, Novinarska kramljalnica, Novinarska kavarna, strokovna vsakomesečna publikacija in podobne pa nisem čisto prepričan, da so zaživeli v napovedanem obsegu, nekateri sploh ne. Odhajajoči predsednik opozarja, da jim je uspelo dekriminalizirati zbiranje, posest in objavo tajnih podatkov skozi novelizacijo Kazenskega zakonika, kar je bila posledica odmevnega pregona Anuške Delić in nekaterih drugih novinarjev.

Sile kontinuitete

Nova predsednica DNS je letos postopala zelo podobno kot Stepišnik leta 2011. Sicer ni ponujala »zaprte liste«, vendar je njen program dela eksplicitno zavezan svojemu predhodniku, podobna so tudi imena. Ob tem je Petra Lesjak Tušek nepričakovano odkrivala pomembnost kontinuitete – in res smo opazili, da je že druga predsednica, ki prihaja iz Večera. Kakšna je njena utemeljitev? Hmm, nekoliko stepišnikovska:

Po eni strani je zagotovilo za uresničitev zastavljenih ciljev kontinuiteta, torej ekipa, vzpostavljena v mandatu Matije Stepišnika. Ta bi morala deloma ostati, ker je začela dobre projekte, ki jih je treba nadaljevati. Sama predstavljam kontinuiteto in spremembo hkrati. Delo bi po dogovoru z ekipo razdelili po bolj definiranih področjih dela. Kandidati za novi UO iz dosedanje ekipe so nepogrešljivi, bazični del ekipe, in nanje bi tudi v največji meri oprla vodenje DNS, zato apeliram, da pri glasovanju za člane UO podprete naslednje kandidate:

– Matija Stepišnik

– Jernej Verbič

– Tjaša Slokar Kos

– Primož Cirman

– Tanja Starič

– Blaž Petkovič

Jerneja Verbiča in Primoža Cirmana vidim tudi v vlogah podpredsednikov DNS. Prvega v organizacijsko-razvojnem (predvsem zaradi referenc pri vodenju projekta

Naprej/Forward), drugega v strokovno-razvojnem smislu (zaradi že večkrat izkazanega izjemnega prispevka k najvišjim novinarskim standardom v državi).

UO vidim tudi člane DNS, ki bi k delu UO prispevali svežino, drugačne poglede in novo dinamiko:

– Mojca Zorko

– Boštjan Videmšek

– Manica J. Ambrožič

– Blaž Močnik

Presežki v zadnjem mandatu DNS

Spodnji izbor je seveda povsem subjektiven in nikoli ni meril na to, da bi ocenjeval delo DNS v celoti. Prej je zbirka simptomov v delovanju društva, naključen izbor konceptualnih zadreg, nepričakovane brezinteresnosti, nerazumevanja nekaterih novinarskih postulatov in misinterpretacij vodstvenih ljudi v njem:

DNS IN PREGON ČAROVNIC V ZADEVI MARIBORSKEGA RAVNATELJA

DNS in posplošeni lov na čarovnice z izključevanjem javnega dialoga, da bi se končno ujelo tatu in ohranilo lepo dušo:

http://vezjak.com/2015/04/08/na-izpitu-padli-mediji-in-12-clen-kodeksa/

KONCEPTUALNE ZMEDE OKOLI ŽVIŽGAŠTVA IN RAZUMEVANJA KODEKSA

O fatalnem nerazumevanju pojma »novinarski vir«, manipuliranju z »žvižgaštvom« in sumljivi samopromociji would-be slovenskega Watergata:

http://vezjak.com/2014/01/08/koliko-je-vrednih-herojskih-pet-minut-slovenskega-novinarstva/

POROČILO O BREZPLAČNIKIH, KI JE OBLEŽALO V PARLAMENTU

Poročilo o Janševih brezplačnikih, ki na koncu, ko je bilo končno napisano, nikogar več ni zanimalo, zato sem ga kot državljan prvi pridobil kar sam:

http://vezjak.com/2011/10/22/media-polis-brezplacniki-in-moralna-dilema-ki-je-ni-bilo/

ZAVEZE ZA BOLJŠE MEDIJE, KI SO POZABLJENE V TRENUTKU, KO NASTANEJO

O reakciji na tragedijo z mariborskim ravnateljem, kjer so bile sprejete »Zaveze za boljše medije« po lastnem priznanju kršene praktično v naslednjih dnevih po tistem, ko so bile podpisane, danes pa se jih nihče niti več ne spomni:

http://vezjak.com/2014/12/24/zaveze-za-boljse-medije-in-porocanje-o-umoru/

SKRITI POSVETOVALNI ZAJTRKI Z GOSPODOM PREMIERJEM

O nedostojnih delovnih zajtrkih novinarjev s predsednikom vlade, sumljivo podobnih skritim sestankom s prejšnjim:

http://vezjak.com/2015/05/10/novinarji-na-delovnih-zajtrkih/

DNS IN NJEGOVA NEOBČUTLJIVOST ZA LASTNO DISKREDITACIJSKO RAVNANJE

Kako vodilnih v DNS uspeva žaliti druge, medtem ko ob žalitvah drugih glasno protestirajo:

http://vezjak.com/2014/04/16/verbic-proti-verbicu-in-verbalni-kokosnjaki/

TIHA TOVARIŠKA PODPORA ANONIMNEMU PISUNSTVU

O najbolj simpatični novinarki v Sloveniji, Milojki Balevski, po mnenju nekaterih vodilnih v DNS možni dostojni častni predsednici društva (!), kolumnistki Večera, kjer je notranji in gospodarski urednik predsednik DNS:

http://vezjak.com/2013/12/27/ime-cesa-je-milojka-balevski/

PROMOCIJA UREDNIKOV, KI SO SRAMOTNO ODPUŠČALI NOVINARJE, ZAČINJENA S TEZAMI O RELATIVNOSTI UKRIVLJENE HRBTENICE

O izboru medijskih strokovnjakov, danes gospodarskih svetovalcev, ki so na nizkotne načine obravnavali odpuščene novinarje, predsednik DNS pa za nameček promovira njihovo tezo, da ukrivljena hrbtenica ni nujno slaba stvar:

http://vezjak.com/2012/05/03/antistresna-terapija-na-svetovni-dan-svobode-medijev/

DNS (vse omembe):

http://vezjak.com/?s=dns

Sklep

Dogajanje ob menjavi štafetne palice med Stepišnikom in Petro Lesjak Tušek daje slutiti, da na velike spremembe na čelu krovne in reprezentativne novinarske organizacije v Sloveniji najbrž ne moremo računati. Nova predsednica je že doslej veljala za tesno Stepišnikovo sodelavko. Privilegirano prihaja iz iste medijske hiše, v vodstvu DNS se zamenjuje le peščica članov. Induktivno vzeto ni pričakovati radikalnih rezov pri čemerkoli, sploh zato, ker celo sama dojema »kontinuitetno« ravnanje kot vrlino. Kdor je bil doslej kritičen do DNS, bo po vsej verjetnosti to ostal še naprej. Kdor je bil zadovoljen, pa bo lahko s svojimi občutki tudi nadaljeval.

  • Share/Bookmark

Janševa vojna za Večer

7.05.2015 ob 20:51

Prav zabavno je že, žal, spremljati stopnje cenzure drugih, samocenzure in samovaranja, ki so ga sposobni novinarji izvajati na podlagi lastnih eksistenc. Najnovejša zgodba je, če jo beremo vsaj malce globinsko, še ena nehotena potrditev istega.

Čeprav so pričevanja o Janševem političnem prevzemu časopisa Dela relativno dobro znana in dokumentirana, se nekaj podobnega nikoli ni zgodilo z Večerom. O Janševi vojni in nato okupaciji Večera se je vedno sramežljivo molčalo – ali morda spregledovalo, ker Maribor pač nikoli ni bil centralna točka nikakršnega interesa. Najbolj so molčali in zanikovali večerovci sami. Včasih so s pridom ječali pod političnimi škornji (no, morda še danes), prave hrbtenice, da bi razkrili dogajanje, pa nikoli niso imeli. No, saj to dvoje, lizanje škornjev in upiranje, pač ne gre skupaj.

Zato verjetno zadnja razkritja Eugenije Carl na RTV Slovenija in drugi povzemajoči mediji o dogovarjanju z Matjažem Kovačičem, kako bi NKBM prevzela in kupila časopisno-založniško podjetje Večer, ne bi smela biti nobena senzacija. Pač tako ali drugače.

Carl Večer Janša MMC

Kako so že tekli dogodki na Večeru? Prihod  Petra Jančiča na mesto glavnega urednika Dela pade v čas burnih perturbacij medijske pokrajine v Sloveniji, povezanih z začrtano medijsko politiko in prejkoslej očitnim in nezanikanim prevzemom medijev s strani nove oblasti. Medijski cunami je ob njegovem imenovanju dobesedno istočasno doživel še dva vrhunca: isti dan kot Jančič je bil za generalnega direktorja RTV Slovenija potrjen Anton Guzej. Naslednji dan, 1. marca 2006, je svojo službo nastopil novi direktor časopisa Večer Milan Predan. Stvari so torej bile že skoraj sinhronizirane, istočasne, dovolj skrbno premišljene.

Predan je bil sicer imenovan na funkcijo 17. februarja 2006, kasneje je bila na mesto urednice notranje politike imenovana njegova žena Darka Zvonar. Na mestu odgovornega urednika se pridruži Tomaž Ranc. Najbolj je v njegovem mandatu v povezavi z njegovim imenom odmeval škandal z umikom bloga na Večerovih spletnih straneh, kjer v fotostripu ob Janši in svoji ženi nastopa v glavni vlogi. Z Večera so v zadnjem letu prihajali številni indici, da se politično nadzira besedila, drugi mediji so javno pisali o bunkerju neobjavljenih besedil novinarjev. Spomnimo še, da je novinar Večera Blaž Zgaga s primerom cenzure nad sabo seznanil tuje državnike in inštitucije, kasneje pa je pomagal pri pisanju novinarske peticije.

Čeprav so večerovci bolj po prijateljskih kanalih sramežljivo v javnost spustili nekaj fotografij svojih bunkerjev, tj. javnih »arhivov« politično cenzuriranih tekstov,  se za te neposredne in dragocene izraze cenzure praktično nihče ni zmenil. Ko da bi vsem v novinarski srenji bilo nerodno, kot da si ne bi upali. Da bi na Večeru prihajalo do kakšnih političnih pritiskov in cenzure pa so zmagoslavno vsi Večerovi uredniki po vrsti celo gladko demantirali v skupnem komunikeju:

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov

bunker jansa onesnazevalec

bunker 3

bunker 2

Za dogodke na Delu je znano, ujemajo se z zgodbo o tajnem in strogo zanikanem srečanju v vladni palači 12. avgusta 2005, kasneje potrjenem s strani več udeležencev, kjer naj bi prišlo do političnega prevzema časopisne hiše. Spomnim se, da je stranka SDS poskušala ta sestanek zanikati v nizu najmanj desetih javnih sporočil v različnih medijih v klasičnem demantiju tipa ni-se-zgodilo. Na sestanku pri predsedniku vlade, na katerem so bili Igor Bavčar, Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem, kasneje še Matjaž Gantar, so se omenjeni dogovorili za prodajo Sodovega in Kadovega deleža v Mercatorju – Istrabenz in Pivovarna Laško sta konec avgusta odkupila omenjene deleže, celo brez prevzemne premije in brez javne ponudbe ter za zelo nizko ceno. Janša je, kot je kasneje povedal poraženec zgodbe, Zoran Janković, omogočil velike zaslužke Šrotu in Bavčarju v zameno za obvladovanje osrednjega časopisa.

Prišlo je do uresničevanja projekta, Janša je na omenjenem sestanku Pivovarni Laško in Istrabenzu prodal delnice Mercatorja v zameno za svoj vpliv v Delu. Osrednji slovenski časnik, kot mu pravijo, je čez noč postal novi simbol politične podreditve medija in zasenčil dogajanja v drugih medijskih hišah.

SIOL Večer Kovačič Janša

Dogajanja okoli Janševega apetita po Večeru torej niso nobeno presenečenje, obstajajo pač številni poskusi. Podcenjujoče in skoraj noro je, da Janša svoja lastna elektronska pisma označi za zlepljenke, torej zmontirane manipulacije, za nameček pa govori o tem, da je prebral slabo desetino vseh sporočil, ki jih je prejel med tisoči. Kot da bi ga kdo spraševal o tistih, na katera ni odgovoril in jih ni prebral. Ga bo kateri od novinarjev pobaral o dokazih za to zmontiranost? In še citat iz prispevka Eugenije Carl o Kovačičevem in Janševem dogovarjanju za lastniško in politično zavojevanje Večera:

Nadaljujemo naša razkritja dopisovanja med nekdanjim predsednikom uprave Nove Kreditne banke Maribor in takratnim predsednikom vlade Janezom Janšo. Tokrat razkrivamo dokumente, ki kažejo, da sta se Matjaž Kovačič in Janez Janša dogovarjala o tem, da bi druga največja slovenska banka kupila časopisno-založniško podjetje Večer.

Spomladi leta 2005 je med Matjažem Kovačičem in Janezom Janšo “tekla vroča linija”. NKBM se pripravlja na prevzem Večera, ne iz finančnih, temveč iz političnih vzgibov. Bije se namreč bitka za obvladovanje slovenskih medijev. Kovačič jo v elektronskem sporočilu Janši opiše kot “dolgo in trdo vojno, v kateri bomo naredili vse, treba je zmagati”.

Načrte jim namreč kvari Pivovarna Laško z Boškom Šrotom na čelu. 17. maja Kovačič Janši zato predlaga dve rešitvi: ali dogovor z Laškim, tako “da nam pripada en holding, ki ima v lasti tudi Večer, njim pa drug holding, ki ima v lasti Pivovarno Laško”. Če to ne bo izvedljivo Janši, opisuje drugo možnost: “Uprava Infond Holdinga NKBM-ju na lastno pest proda svoj delež v Večeru.”

“S fanti sem govoril o izvedbi prodaje Večera. Strinjali smo se, da je transakcijo mogoče izvesti, sicer niso navdušeni, a bi jo izvedli, v kolikor jih lahko kvalitetno zavarujemo,” sporoča Janši 26. maja 2005, ko ga domala vsak dan obvešča o poteku “vojne za Večer”.

“Fantje” sta člana uprave Infonda, ki bi delala na lastno pest in zanju bi bilo poskrbljeno: “Obema bomo po razrešitvi, ki se bo verjetno zgodila, tudi uredili ustrezno zaposlitev znotraj naše skupine.”

Kovačiča pa ni skrbelo niti za lastno usodo. “Upravi banke pa se za predrago kupljene delnice verjetno ni treba bati odškodninske tožbe svojih delničarjev, države.”

Janšo nato sprašuje, kako naj usklajeno izvajajo akcije, da ne bodo naredili “kakšne škode ali še bolj zapletli situacije”.

Kaj je novega na fronti Večer, konec maja 2005 sprašuje Janšo, ko ga prosi za pomoč pri zaključnem računu banke za 2004.

Kovačič je nakup Večera videl kot eno najpomembnejših naložb, ki jo je treba dolgoročno ohraniti, “saj je očitno nekaterim neprijetno, ko so ugotovili, da bo vodstvo Večera dejansko nekatere stvari v uredniški politiki postavilo drugače, kot so nekaterim ljube”.

Iz korespondence takratnemu premierju Janezu Janši je razbrati, da ni služil banki, ki jo je vodil, pač pa apetitom in interesom takratne politične oblasti, tudi pri polaščanju slovenskih medijev.

In še zapis v današnjem Večeru:

Večer NKBM Janša Kovačič

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/07/12/vecerove-tantalove-muke-in-mazohizem/

https://vezjak.wordpress.com/2012/10/26/vecerova-oseba-z-distanco-v-casih-samocenzure/

  • Share/Bookmark

Ministričina intima, pa še ta medijska rumena raca

19.04.2015 ob 19:07

Kakor vse kaže, sta Bojan Požar in Milojka Balevski v dveh ločenih zapisih ne samo posegla v pravico do zasebnosti notranje ministrice s tem, ko sta ekskluzivno razkrivala njeno intimo, temveč se je zdaj izkazalo, da njuna insinuacija glede nosečnosti ministrice sploh ni točna.

Božidar Novak Milojka Balevski noseča ministrica seks

Novinarski standardi pa takšni! In ne le to: anonimna novinarka Milojka Balevski, skrivnostna kolumnistka propadlega portala Pod Lupo, Požareporta in Večera, je v svoji bizarni moralki ministrici svetovala nič manj kot instrumentalizacijo seksa za potrebe politične moči – a se je izkazalo, da tu nekdo ves čas zgolj instrumentalizira medije (skozi brezplačnike, Media Polis in under-cover delovanje na različne načine):

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.«

Demanti ministrice Vesne Györkös Žnidar za Planet Siol je bil žal  izrečen mimogrede – kot da se o tem ni želela pogovarjati. Ob intervjuju z njo so zapisali zgolj:

Nisem noseča, to si je nekdo izmislil, verjetno bi se me radi rešili, o medijski raci pravi notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar.

Ker je bila prva reakcija njenega ministrstva na poizvedbo ta, da ne bodo razkrivali informacij, ki niso javnega značaja, pravnoformalno točna in precizna, pa dejansko ni bila medijsko najbolj posrečena – v smislu, da je dopuščala dodatne spekulacije tistim, ki na njih radi jahajo. Poslej nič več.

Ministrica nosečnost demanti Planet SIOL

Ministrica nosečnost demanti Planet SIOL 2

  • Share/Bookmark

Na izpitu padli mediji in 12. člen kodeksa

10.04.2015 ob 11:07

Slovenski mediji so padli na izpitu – in to množično. Padli so najpomembnejši med njimi.To je eden od poudarkov včerajšnje tiskovne konference Novinarskega častnega razsodišča (NČR) v zadevi tragedije mariborskega ravnatelja. Po tistem, ko je Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (DNS) vložil 12 pritožb, so pri razsodišču ugotovili, da je kodeks skupno kršilo 48 novinarjev, urednikov in voditeljev. Našli so tudi izjemo v enem primeru, novinarka Žurnala24 Anja Zupanc ni storila nobene  kršitve.

MMC kršitve kodeksa

Za obširnejšo analizo izčrpnih utemeljitev bo še čas, v nadaljevanju želim izpostaviti po mojem prepričanju napačno branje 12. člena kodeksa, ki ga je kot kršitev NČR prepoznal v kar nekaj primerih. S tem je v tem verjetno v najbolj množičnem primeru prepoznanja kršitev v zgodovini slovenskega novinarstva storil podobno kolosalno napako.

V zadevi »UO DNS proti novinarju z inicialkama N. J. in odgovornemu uredniku spletnega medija moskisvet.com Pavlu Vrabcu« so med drugim so zapisali o odgovornosti vpletenega novinarja in odgovornega urednika:

Prav tako sta kršila 12. člen kodeksa. Fotografija je bila posneta na nedovoljen način. Čeprav naj bi bili avtorji posnetka dijaki, ki so ga potem objavili na spletu, to novinarja in urednika ne odvezuje odgovornosti pri objavljanju podatkov (v konkretnem primeru posnetka), pridobljenih na nedovoljen način. Po 12. členu kodeksa bi moral novinar javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.

Ali kot so povzeli pri Mladini:

Čeprav novinarji niso sami posneli spornega posnetka, ampak so ga samo objavili, so 12. člen kodeksa kršili zato, ker so objavili posnetek, posnet na nedovoljen način in čeprav za objavo ni bilo javnega interesa. Ta člen določa, da ni dopustna objava podatkov, pridobljenih na nedovoljen način, ne glede na to, ali je nedovoljene načine zbiranja podatkov uporabljal novinar ali kdo drug.

Zapisano ne drži. V nizu primerov v nekakšni kolektivni obsodbi je NČR kot organ DNS interpretiral omenjeni člen, ki se glasi:

Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

Ločeno mnenje glede tega je podala članica NČR Nada Ravter, ki pravilno ugotavlja, da kršitve tega člena ni bilo, ker »pridobivanje informacij na nedovoljen način« referira na novinarsko postopanje, ne na postopanje drugih. O tem drugem se ta člen ne izreka, niti to ne bi bilo smiselno. Zato ne velja trditev iz obrazložitve NČR, po kateri mora novinar »javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.«

Branje, po katerem moramo ta član razumeti, kot da se »uporaba« nanaša na uporabo tudi drugih oseb, ne nujno novinarjev, je nesmiselno ali najmanj nesprejemljivo iz štirih razlogov, ki jih navajam spodaj.

Prvič, ker iz duha tega člena in vseh sorodnih novinarskih kodeksov nesporno izhaja, da se ima v mislih zgolj novinarjevo nedovoljeno zbiranje podatkov (prisluškovanje, vdor v računalnik, prikrito snemanje, ipd.), ne uporabo nedovoljenega (s tem se očitno lahko misli nezakonitega) zbiranja podatkov drugih, ki ga je novinar zgolj uporabil v svoji medijski objavi. V ameriški novinarski organiziciji denimo sledijo podobnemu načelu: »Use surreptitious newsgathering techniques, including hidden cameras or microphones, only if there is no other way to obtain stories of significant public importance and only if the technique is explained to the audience.« Iz vseh sorodnih novinarskih postulatov nesporno izhaja, da se opisujejo novinarske tehnike pridobivanja podatkov, ki postanejo dovoljeni le v izjemnih okoliščinah, ko je navzoč javni interes, nikoli se z besedo ne omenja možnost obravnave na ta način pridobljenih podatkov drugih oz. tretjih oseb.

Drugič, tudi če bi že držalo, da je branje člena bilo pravilno, opisani primer snemanja dijakov ni pravi. Zakaj? Ker prikrito snemanje dijakov v mariborskem primeru ne more šteti za »news-gathering practice« – ne le, da se dijaki verjetno niso zavedali, da počnejo nekaj nezakonitega, ampak njihovo dejanje komaj lahko šteje za »nezakonito pridobljene podatke« (podatke glede česa že?) oziroma za nedovoljeno zbiranje podatkov, s tem pa tudi novinarje ne moremo obtožiti, da so jih uporabili. Dijaki so si privoščili kvečjemu nezakonito slikovno snemanje in kasneje objavo, s tem pa vdrli v zasebnost ravnatelja in učiteljice – po isti interpretaciji DNS -, kar je drugačna kvalifikacija kot zbiranje podatkov. Še en dokaz, da se 12. člen interpretira narobe.

Tretjič, ker so novinarji v preteklosti  isto že velikokrat počeli, ne da bi bila uporabljena navedena interpretacija, da skratka za kršitev tega člena ne velja zgolj njihovo nedovoljeno uporabo načinov zbiranja. Doslej to pretežno ni bila praksa in takšnega razumevanja 12. člena ni bilo.

Četrtič, ker je v veliko primerih objave nezakonito pridobljenih podatkov s strani druge osebe preprosto nemogoče vedeti, ali so bili pridobljeni nezakonito, niti ni velikokrat tega niti možno preveriti. Zahteva do novinarjev je s tem postavljena previsoko.

DNS kot NČR kot njegov organ sta ves čas kategorično in brez dovoljenega dvoma izhajala iz premise, da v mariborski zgodbi nikoli ni bilo zaznati niti trohice javnega interesa. V nizu zapisu sem dokazoval, da je takšna premisa sporna in da se z njo ne strinja vsaj sedem tujih poznavalcev medijske etike. Strinjam se sicer, da objava video posnetka na noben način ni bila v javnem interesu, je bila pa takšna zgodba – vse je odvisno od tega, kako jo podamo. Vendar če novinar informacij ni pridobival in ni sodeloval v postopku, je 12. člen našega kodeksa nerelevanten, relevanten postane npr. 1. člen, ki govori o tem, da mora novinar preveriti točnost informacij, in seveda največkrat očitana kršitev 17. člena.

Klasičen zgled zadnjih let za nedovoljeno pridobivanje informacij je škandal novinarjev News of the World (tu sta dva zapisa o tem: v Delu in Guardianu), od »domačih« primer pa velja spomniti na prikrito snemanja slovenskega evroposlanca Zorana Thalerja.Mladina kršitve kodeksaMorda se v svoji razlagi motim, toda DNS in NČR sta s tem, ko sta povprek kolektivno obsodila na desetine slovenskih novinarjev, s svojo medijsko dominacijo ne zgolj onemogočila resno in poglobljeno razpravo o tem primeru, ne samo izvedla obsežniscapegoating in pri tem seveda pozabila na lastno odgovornost, temveč tudi storila nekaterim novinarjem krivico, ko sta jih obsodila kršitve členov novinarskega kodeksa na podlagi njihovega napačnega razumevanja.

Predsednica novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja je ob predstavitvi odločitve razsodišča dejala še, da niti eden od obravnavanih novinarjev ni obžaloval svoje odgovornosti ali se opravičil. Kakor vse kaže, je skoraj 50 novinarjev in urednikov, mnogi med njimi tvorijo osrednji del slovenske medijske scene, zdaj posredno prepoznanih tudi nespoštovanja 1. člena kodeksa, ki pravi: »Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.«

Zakaj? Ker svoje napake niso priznali niti popravili – opravičilo bi bilo šele nadgradnja omenjenega.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

  • Share/Bookmark

Na izpitu padli mediji in 12. člen kodeksa

10.04.2015 ob 11:01

Slovenski mediji so padli na izpitu – in to množično. Padli so najpomembnejši med njimi.To je eden od poudarkov včerajšnje tiskovne konference Novinarskega častnega razsodišča (NČR) v zadevi tragedije mariborskega ravnatelja. Po tistem, ko je Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (DNS) vložil 12 pritožb, so pri razsodišču ugotovili, da je kodeks skupno kršilo 48 novinarjev, urednikov in voditeljev. Našli so tudi izjemo v enem primeru, novinarka Žurnala24 Anja Zupanc ni storila nobene  kršitve.

MMC kršitve kodeksa

Za obširnejšo analizo izčrpnih utemeljitev bo še čas, v nadaljevanju želim izpostaviti po mojem prepričanju napačno branje 12. člena kodeksa, ki ga je kot kršitev NČR prepoznal v kar nekaj primerih. S tem je v tem verjetno v najbolj množičnem primeru prepoznanja kršitev v zgodovini slovenskega novinarstva storil podobno kolosalno napako.

V zadevi »UO DNS proti novinarju z inicialkama N. J. in odgovornemu uredniku spletnega medija moskisvet.com Pavlu Vrabcu« so med drugim so zapisali o odgovornosti vpletenega novinarja in odgovornega urednika:

Prav tako sta kršila 12. člen kodeksa. Fotografija je bila posneta na nedovoljen način. Čeprav naj bi bili avtorji posnetka dijaki, ki so ga potem objavili na spletu, to novinarja in urednika ne odvezuje odgovornosti pri objavljanju podatkov (v konkretnem primeru posnetka), pridobljenih na nedovoljen način. Po 12. členu kodeksa bi moral novinar javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.

Ali kot so povzeli pri Mladini:

Čeprav novinarji niso sami posneli spornega posnetka, ampak so ga samo objavili, so 12. člen kodeksa kršili zato, ker so objavili posnetek, posnet na nedovoljen način in čeprav za objavo ni bilo javnega interesa. Ta člen določa, da ni dopustna objava podatkov, pridobljenih na nedovoljen način, ne glede na to, ali je nedovoljene načine zbiranja podatkov uporabljal novinar ali kdo drug.

Zapisano ne drži. V nizu primerov v nekakšni kolektivni obsodbi je NČR kot organ DNS interpretiral omenjeni člen, ki se glasi:

Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

Ločeno mnenje glede tega je podala članica NČR Nada Ravter, ki pravilno ugotavlja, da kršitve tega člena ni bilo, ker »pridobivanje informacij na nedovoljen način« referira na novinarsko postopanje, ne na postopanje drugih. O tem drugem se ta člen ne izreka, niti to ne bi bilo smiselno. Zato ne velja trditev iz obrazložitve NČR, po kateri mora novinar »javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.«

Branje, po katerem moramo ta član razumeti, kot da se »uporaba« nanaša na uporabo tudi drugih oseb, ne nujno novinarjev, je nesmiselno ali najmanj nesprejemljivo iz štirih razlogov, ki jih navajam spodaj.

Prvič, ker iz duha tega člena in vseh sorodnih novinarskih kodeksov nesporno izhaja, da se ima v mislih zgolj novinarjevo nedovoljeno zbiranje podatkov (prisluškovanje, vdor v računalnik, prikrito snemanje, ipd.), ne uporabo nedovoljenega (s tem se očitno lahko misli nezakonitega) zbiranja podatkov drugih, ki ga je novinar zgolj uporabil v svoji medijski objavi. V ameriški novinarski organiziciji denimo sledijo podobnemu načelu: »Use surreptitious newsgathering techniques, including hidden cameras or microphones, only if there is no other way to obtain stories of significant public importance and only if the technique is explained to the audience.« Iz vseh sorodnih novinarskih postulatov nesporno izhaja, da se opisujejo novinarske tehnike pridobivanja podatkov, ki postanejo dovoljeni le v izjemnih okoliščinah, ko je navzoč javni interes, nikoli se z besedo ne omenja možnost obravnave na ta način pridobljenih podatkov drugih oz. tretjih oseb.

Drugič, tudi če bi že držalo, da je branje člena bilo pravilno, opisani primer snemanja dijakov ni pravi. Zakaj? Ker prikrito snemanje dijakov v mariborskem primeru ne more šteti za »news-gathering practice« – ne le, da se dijaki verjetno niso zavedali, da počnejo nekaj nezakonitega, ampak njihovo dejanje komaj lahko šteje za »nezakonito pridobljene podatke« (podatke glede česa že?) oziroma za nedovoljeno zbiranje podatkov, s tem pa tudi novinarje ne moremo obtožiti, da so jih uporabili. Dijaki so si privoščili kvečjemu nezakonito slikovno snemanje in kasneje objavo, s tem pa vdrli v zasebnost ravnatelja in učiteljice – po isti interpretaciji DNS -, kar je drugačna kvalifikacija kot zbiranje podatkov. Še en dokaz, da se 12. člen interpretira narobe.

Tretjič, ker so novinarji v preteklosti  isto že velikokrat počeli, ne da bi bila uporabljena navedena interpretacija, da skratka za kršitev tega člena ne velja zgolj njihovo nedovoljeno uporabo načinov zbiranja. Doslej to pretežno ni bila praksa in takšnega razumevanja 12. člena ni bilo.

Četrtič, ker je v veliko primerih objave nezakonito pridobljenih podatkov s strani druge osebe preprosto nemogoče vedeti, ali so bili pridobljeni nezakonito, niti ni velikokrat tega niti možno preveriti. Zahteva do novinarjev je s tem postavljena previsoko.

DNS kot NČR kot njegov organ sta ves čas kategorično in brez dovoljenega dvoma izhajala iz premise, da v mariborski zgodbi nikoli ni bilo zaznati niti trohice javnega interesa. V nizu zapisu sem dokazoval, da je takšna premisa sporna in da se z njo ne strinja vsaj sedem tujih poznavalcev medijske etike. Strinjam se sicer, da objava video posnetka na noben način ni bila v javnem interesu, je bila pa takšna zgodba – vse je odvisno od tega, kako jo podamo. Vendar če novinar informacij ni pridobival in ni sodeloval v postopku, je 12. člen našega kodeksa nerelevanten, relevanten postane npr. 1. člen, ki govori o tem, da mora novinar preveriti točnost informacij, in seveda največkrat očitana kršitev 17. člena.

Klasičen zgled zadnjih let za nedovoljeno pridobivanje informacij je škandal novinarjev News of the World (tu sta dva zapisa o tem: v Delu in Guardianu), od »domačih« primer pa velja spomniti na prikrito snemanja slovenskega evroposlanca Zorana Thalerja.Mladina kršitve kodeksaMorda se v svoji razlagi motim, toda DNS in NČR sta s tem, ko sta povprek kolektivno obsodila na desetine slovenskih novinarjev, s svojo medijsko dominacijo ne zgolj onemogočila resno in poglobljeno razpravo o tem primeru, ne samo izvedla obsežniscapegoating in pri tem seveda pozabila na lastno odgovornost, temveč tudi storila nekaterim novinarjem krivico, ko sta jih obsodila kršitve členov novinarskega kodeksa na podlagi njihovega napačnega razumevanja.

Predsednica novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja je ob predstavitvi odločitve razsodišča dejala še, da niti eden od obravnavanih novinarjev ni obžaloval svoje odgovornosti ali se opravičil. Kakor vse kaže, je skoraj 50 novinarjev in urednikov, mnogi med njimi tvorijo osrednji del slovenske medijske scene, zdaj posredno prepoznanih tudi nespoštovanja 1. člena kodeksa, ki pravi: »Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.«

Zakaj? Ker svoje napake niso priznali niti popravili – opravičilo bi bilo šele nadgradnja omenjenega.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

  • Share/Bookmark

Na izpitu padli mediji in 12. člen kodeksa

10.04.2015 ob 10:59

Slovenski mediji so padli na izpitu – in to množično. Padli so najpomembnejši med njimi.To je eden od poudarkov včerajšnje tiskovne konference Novinarskega častnega razsodišča (NČR) v zadevi tragedije mariborskega ravnatelja. Po tistem, ko je Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije (DNS) vložil 12 pritožb, so pri razsodišču ugotovili, da je kodeks skupno kršilo 48 novinarjev, urednikov in voditeljev. Našli so tudi izjemo v enem primeru, novinarka Žurnala24 Anja Zupanc ni storila nobene  kršitve.

MMC kršitve kodeksa

Za obširnejšo analizo izčrpnih utemeljitev bo še čas, v nadaljevanju želim izpostaviti po mojem prepričanju napačno branje 12. člena kodeksa, ki ga je kot kršitev NČR prepoznal v kar nekaj primerih. S tem je v tem verjetno v najbolj množičnem primeru prepoznanja kršitev v zgodovini slovenskega novinarstva storil podobno kolosalno napako.

V zadevi »UO DNS proti novinarju z inicialkama N. J. in odgovornemu uredniku spletnega medija moskisvet.com Pavlu Vrabcu« so med drugim so zapisali o odgovornosti vpletenega novinarja in odgovornega urednika:

Prav tako sta kršila 12. člen kodeksa. Fotografija je bila posneta na nedovoljen način. Čeprav naj bi bili avtorji posnetka dijaki, ki so ga potem objavili na spletu, to novinarja in urednika ne odvezuje odgovornosti pri objavljanju podatkov (v konkretnem primeru posnetka), pridobljenih na nedovoljen način. Po 12. členu kodeksa bi moral novinar javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.

Ali kot so povzeli pri Mladini:

Čeprav novinarji niso sami posneli spornega posnetka, ampak so ga samo objavili, so 12. člen kodeksa kršili zato, ker so objavili posnetek, posnet na nedovoljen način in čeprav za objavo ni bilo javnega interesa. Ta člen določa, da ni dopustna objava podatkov, pridobljenih na nedovoljen način, ne glede na to, ali je nedovoljene načine zbiranja podatkov uporabljal novinar ali kdo drug.

Zapisano ne drži. V nizu primerov v nekakšni kolektivni obsodbi je NČR kot organ DNS interpretiral omenjeni člen, ki se glasi:

Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti.

Ločeno mnenje glede tega je podala članica NČR Nada Ravter, ki pravilno ugotavlja, da kršitve tega člena ni bilo, ker »pridobivanje informacij na nedovoljen način« referira na novinarsko postopanje, ne na postopanje drugih. O tem drugem se ta člen ne izreka, niti to ne bi bilo smiselno. Zato ne velja trditev iz obrazložitve NČR, po kateri mora novinar »javnosti pojasniti, zakaj je uporabil posnetke, pridobljene na nedovoljen način.«

Branje, po katerem moramo ta član razumeti, kot da se »uporaba« nanaša na uporabo tudi drugih oseb, ne nujno novinarjev, je nesmiselno ali najmanj nesprejemljivo iz štirih razlogov, ki jih navajam spodaj.

Prvič, ker iz duha tega člena in vseh sorodnih novinarskih kodeksov nesporno izhaja, da se ima v mislih zgolj novinarjevo nedovoljeno zbiranje podatkov (prisluškovanje, vdor v računalnik, prikrito snemanje, ipd.), ne uporabo nedovoljenega (s tem se očitno lahko misli nezakonitega) zbiranja podatkov drugih, ki ga je novinar zgolj uporabil v svoji medijski objavi. V ameriški novinarski organiziciji denimo sledijo podobnemu načelu: »Use surreptitious newsgathering techniques, including hidden cameras or microphones, only if there is no other way to obtain stories of significant public importance and only if the technique is explained to the audience.« Iz vseh sorodnih novinarskih postulatov nesporno izhaja, da se opisujejo novinarske tehnike pridobivanja podatkov, ki postanejo dovoljeni le v izjemnih okoliščinah, ko je navzoč javni interes, nikoli se z besedo ne omenja možnost obravnave na ta način pridobljenih podatkov drugih oz. tretjih oseb.

Drugič, tudi če bi že držalo, da je branje člena bilo pravilno, opisani primer snemanja dijakov ni pravi. Zakaj? Ker prikrito snemanje dijakov v mariborskem primeru ne more šteti za »news-gathering practice« – ne le, da se dijaki verjetno niso zavedali, da počnejo nekaj nezakonitega, ampak njihovo dejanje komaj lahko šteje za »nezakonito pridobljene podatke« (podatke glede česa že?) oziroma za nedovoljeno zbiranje podatkov, s tem pa tudi novinarje ne moremo obtožiti, da so jih uporabili. Dijaki so si privoščili kvečjemu nezakonito slikovno snemanje in kasneje objavo, s tem pa vdrli v zasebnost ravnatelja in učiteljice – po isti interpretaciji DNS -, kar je drugačna kvalifikacija kot zbiranje podatkov. Še en dokaz, da se 12. člen interpretira narobe.

Tretjič, ker so novinarji v preteklosti  isto že velikokrat počeli, ne da bi bila uporabljena navedena interpretacija, da skratka za kršitev tega člena ne velja zgolj njihovo nedovoljeno uporabo načinov zbiranja. Doslej to pretežno ni bila praksa in takšnega razumevanja 12. člena ni bilo.

Četrtič, ker je v veliko primerih objave nezakonito pridobljenih podatkov s strani druge osebe preprosto nemogoče vedeti, ali so bili pridobljeni nezakonito, niti ni velikokrat tega niti možno preveriti. Zahteva do novinarjev je s tem postavljena previsoko.

DNS kot NČR kot njegov organ sta ves čas kategorično in brez dovoljenega dvoma izhajala iz premise, da v mariborski zgodbi nikoli ni bilo zaznati niti trohice javnega interesa. V nizu zapisu sem dokazoval, da je takšna premisa sporna in da se z njo ne strinja vsaj sedem tujih poznavalcev medijske etike. Strinjam se sicer, da objava video posnetka na noben način ni bila v javnem interesu, je bila pa takšna zgodba – vse je odvisno od tega, kako jo podamo. Vendar če novinar informacij ni pridobival in ni sodeloval v postopku, je 12. člen našega kodeksa nerelevanten, relevanten postane npr. 1. člen, ki govori o tem, da mora novinar preveriti točnost informacij, in seveda največkrat očitana kršitev 17. člena.

Klasičen zgled zadnjih let za nedovoljeno pridobivanje informacij je škandal novinarjev News of the World (tu sta dva zapisa o tem: v Delu in Guardianu), od »domačih« primer pa velja spomniti na prikrito snemanja slovenskega evroposlanca Zorana Thalerja.Mladina kršitve kodeksaMorda se v svoji razlagi motim, toda DNS in NČR sta s tem, ko sta povprek kolektivno obsodila na desetine slovenskih novinarjev, s svojo medijsko dominacijo ne zgolj onemogočila resno in poglobljeno razpravo o tem primeru, ne samo izvedla obsežniscapegoating in pri tem seveda pozabila na lastno odgovornost, temveč tudi storila nekaterim novinarjem krivico, ko sta jih obsodila kršitve členov novinarskega kodeksa na podlagi njihovega napačnega razumevanja.

Predsednica novinarskega častnega razsodišča Ranka Ivelja je ob predstavitvi odločitve razsodišča dejala še, da niti eden od obravnavanih novinarjev ni obžaloval svoje odgovornosti ali se opravičil. Kakor vse kaže, je skoraj 50 novinarjev in urednikov, mnogi med njimi tvorijo osrednji del slovenske medijske scene, zdaj posredno prepoznanih tudi nespoštovanja 1. člena kodeksa, ki pravi: »Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.«

Zakaj? Ker svoje napake niso priznali niti popravili – opravičilo bi bilo šele nadgradnja omenjenega.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

https://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

https://vezjak.wordpress.com/2014/12/19/kaj-o-mariborski-tragediji-pravijo-tuji-medijski-strokovnjaki/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/16/javni-interes-mariborska-tragedija-in-dopuscanje-razprave/

  • Share/Bookmark

Tajnost občil in pregon novinarjev

9.03.2015 ob 16:29

Zaporna kazen za fotografa Janija Božiča, rezultat sodnega pregona nekdanje ministrske predsednice Alenke Bratušek, je sporna iz več razlogov. Še bolj je zanimiva precedenčna narava primera.

Naj za začetek spomnim na zgodbo. Sedemindvajsetega februarja predlani, na dan, ko so poslanci izglasovali nezaupnico vladi Janeza Janše in za novo mandatarko izvolili Alenko Bratušek, je v parlamentu fotograf Božič, sicer trenutno živi v Londonu, z balkona posnel zaslon mobilnega telefona Bratuškove. Vsebino njenega zasebnega sporočila je dan pozneje objavil na svojem spletnem, sicer rumenem portalu Podlupo.net. Tistem, ki ga je takrat, po pisanju nekaterih medijev, obvladovala prva dama anonimnega novinarstva v Sloveniji, danes sicer kolumnistka Požareporta in Večera obenem, Milojka Balevski.

Bratuškova je trdila, da je Božič nedopustno posegel v njeno zasebnost, zato je sprožila pregon proti njemu. Obtoženi pa se je branil, da je v Državnem zboru zgolj fotografiral, tako kot vsi drugi, in da je šele kasneje ob natančnejšem pregledu posnetka ugotovil, kaj točno je pisalo na premierkinem mobilnem telefonu opazil SMS in kdo mu je čestital za izvolitev – menda, kot trdijo v ZNP, že 20 minut pred objavo rezultatov.

Božič obsojen SIOL

Fotografov zagovornik Radovan Cerjak je v sodni spis vložil članke iz tujih medijev in se skliceval na tujo prakso, ki takšne objave fotografij politikov dopušča – celo v enakih primerih fotografiranja prenosnih telefonov.

Na koncu je pred dnevi ljubljansko okrajno sodišče fotografa obsodilo na pet mesecev zapora pogojno s preizkusno dobo dveh let zaradi kaznivega dejanja kršitve tajnosti občil, pri tem pa sta svoji stališči podali tudi obe novinarski združenji, ZNP in DNS. Slednje je med drugim zapisalo:

Predsednik Društva novinarjev Slovenije ob izreku pogojne zaporne kazni za fotoreporterja Janija Božiča opozarja, da je kazensko preganjanje novinarjev s strani politikov, ki so javne osebnosti in nosilci moči, s stališča svobode govora problematično, kar potrjujejo tudi odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice. Prizadeti imajo za zaščito svojih pravic na voljo civilne mehanizme in možnost pritožbe na Novinarsko častno razsodišče. Sodišča bi morala biti pri izrekanju zapornih kazni zaradi medijskih objav še posebej previdna. Zaporne kazni zaradi okrnitve ugleda posameznika v medijih so po mnenju DNS v celoti neprimerne.

Ali je javni interes za objavo določene informacije večji od posameznikove pravice do zasebnosti, je treba pretehtati v vsakem konkretnem primeru posebej. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo pridobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša, navaja Kodeks novinarjev Slovenije, česar se morajo politiki zavedati. Za poseg v komunikacijsko zasebnost mora novinar, pa čeprav gre za političarko in je fotografija nastala v državnem zboru, izkazati velik javni interes.

Božič mnenje DNS

O primeru sem v kontekstu novinarskega imperativa o javnem interesu že pisal pred dvema letoma. Kakor opažam, pa so ostala širše povsem neodgovorjena in s strani medijev morda celo blokirana naslednja vprašanja:

  • Kakšno je razmerje kazenske zakonodaje in novinarskih etičnih načel v danem primeru?
  • Je bila objava fotografije v javnem interesu ali ne?
  • Je bilo njegovo snemanje mobilnega aparata predsednice vlade novinarsko dopustno dejanje ali ne?

Iz odločitve sodišča lahko hitro izluščimo stališča: glede prvega se sodišče preveč ni spraševalo, kar mu DNS tudi očita. Še več, kategorično celo predlaga, da so »zaporne kazni zaradi okrnitve ugleda posameznika v medijih po mnenju DNS v celoti neprimerne«. Ker je Božič pogojno obsojen na zaporno kazen, torej za DNS takšna sodba ni primerna.

Glede drugega je DNS mnenja, da ni obstajal posebej velik interes, da bi Božič smel vdreti v »komunikacijsko zasebnost« političarke. Iz tega posredno sklepamo, da po njegovem mnenju fotograf ni ravnal na novinarsko ustrezen način, ker javnega interesa po razkritju vsebine ni bilo. Nasprotnega mnenja je ZNP.

Glede tretjega pa se DNS ne izreka oziroma tega dejstva ne presoja. Naj spomnim: fotograf je imel ustrezno akreditacijo parlamenta, da lahko v njem politike tudi snema, ki mu je bila sicer zaradi objave te fotografije tudi odvzeta. V okrogli mizi pred dvema letoma se je razprava gibala predvsem okoli razmerja med javnim interesom in zlorabami paparaci novinarstva – zvrsti, ki ji Božič nesporno pripada. Da bi namreč odgovorili na to tretje vprašanje, bi morali določiti merilo, po katerem lahko snemanje velja za dopustno in kdaj ne.

Fotograf se je na sodišču skliceval na dejstvo, da ni mogel prebrati vsebine SMS sporočila v hipu, ko je posnetek nastal. Na tej točki smo prisiljeni dopustiti, da to verjetno celo drži: morda je bil kader širši in je fotografijo povečal šele kasneje in na podlagi povečave lahko prebral sporočilo na njem ter ga po premišljeni odločitvi tudi objavil. Če je torej posnetek bil naključen in s tem odvezan od prepoznanja, ali je njegova vsebina merodajna za javni interes ali ne, pa takšna več ni mogla biti objava. Sam sem zato prepričan, da dejanje fotografiranja ne more šteti za novinarsko nedopustno dejanje oziroma da je nemogoče trdno pokazati, kaj je bilo v tem konkretnem dejanju napačnega. S tem nikakor ne želim legitimirati paparaci novinarstva.

Bratušek SMS

Tajnost občil

Božič je bil obsojen na podlagi člena o 150. člena Kazenskega zakonika, ki govori o tajnosti občil. Člen nenavadno podrobno v sklopu zaščite človekovih pravic obravnava situacije vdora v »komunikacijsko zasebnost«, npr. odpiranja tujih pisem, brzojavk, pošiljk. Med drugim pravi:

»Z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta se kaznuje, kdor se z uporabo tehničnih ali kemičnih sredstev, ne da bi odprl tuje pismo, tujo brzojavko ali kakšno drugo tujo zaprto pošiljko, neupravičeno seznani z njihovo vsebino« in  »kdor se z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznani s sporočilom, ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim telekomunikacijskim sredstvom« in  »enako se kaznuje, kdor s katerim izmed dejanj, ki so navedena v prvem in drugem odstavku tega člena, omogoči drugemu, da se neposredno seznani z vsebino sporočila ali pošiljke.«

Člen opisuje okoliščine, ki hitro lahko postanejo tudi novinarske ter zajemajo oboje: snemanje in obenem objavo tujih sporočil. Še več, člen predvideva in točno opisuje celo sporočila, ki se prenašajo po telefonu, kar se neposredno nanaša tudi na ti. SMS sporočila. Čeprav podrobneje sodbe ne poznamo, ne vemo, ali je bil Božič obsojen zaradi fotografiranja ali objave fotografije na svojem portalu, saj oboje šteje za kaznivo dejanje po opisanem členu. Po mojem mnenju bi sicer lahko bil obsojen le zaradi objave, ne snemanja, kot sem že pojasnil, saj je težko ali nemogoče dokazati, da se je novinar »z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznanil s sporočilom«.

Toda pojasnilo kršitev naše zakonodaje še v ničemer ne prekludira kršitev novinarske »zakonodaje« in ravnanj v skladu z etični postulati in kodeksom. Očitno je želja novinarskih cehov, da njihovo novinarsko početje v prav ničemer ni ovirano, kar pomeni dvojno nevarnost: možnost stalnega posega v zasebnost posameznika, če je ta politik in javna oseba, ter odprta vrata za vse vrste rumenega, invazivnega paparaci novinarstva in fotografiranja. S tem, ko se DNS opredeljuje le do javnega interesa, njegovo stališče zajema le objavo novinarskih poročil in npr. fotografij, ne izreka pa se o dejanju, npr. fotografiranju.

Da bi novinarji smeli kar na vrat na nos vdirati v (komunikacijsko) zasebnost politikov, ker so javne osebnosti, medtem ko se npr. DNS močno trudi, da bi ta zasebnost bila sicer močno varovana, npr. v primeru mariborske tragedije, zaenkrat z njihove strani ni bilo dovolj dobro utemeljeno. Kar daje prav Božiču v konkretnem primeru, je gotovo dejstvo, da je fotografiral predsednico vlade sredi parlamenta, torej v hramu demokracije in na maksimalno javnem prostoru. S tega vidika je bila odmerjena kazen prehuda. Po drugi strani plati pa so zakoni zato, da se jih spoštuje, dokler jih ne spremenimo, saj so v funkciji zaščite naše zasebnosti in ne smejo postati podlaga za igranje novinarskih malih bogov, sploh takrat, ko so na svoji paparaci misiji.

  • Share/Bookmark

Kaj o mariborski tragediji pravijo tuji medijski strokovnjaki?

20.12.2014 ob 20:36

Medijski kritik George Seldes v svojih številnih analizah na rovaš ameriških medijev nekje zapiše, kje po njegovem tiči osnovna podstat pomanjkanja njihove kritičnosti na svoj račun. Če kdo ravna samoobrambno, so to mediji sami: »Najbolj sveta krava tiska je tisk sam.«

V nizu prispevkov sem poskušal pokazati, kako samozaščitniško – kot sveta krava – poskuša ravnati Društvo novinarjev Slovenije (DNS) s tem, ko vztrajno usmerja prst odgovornosti za mariborsko tragedijo na druge, v ti. tabloidne in rumene medije, po njihovem mnenju odgovorne in obenem izključno odgovorne zanjo. Zagovarjal sem stališče, da bo treba krivdo in odgovornost podeliti bistveno bolj enakomerno in da je potrebno grajati ravnanje obojih: »resnih« in rumenih medijev.

Nakazal sem, da je nekaj močno narobe s takšnim iskanjem grešnega kozla in da je nekorektno točno do mere, v kateri so sami ravnali neodgovorno in napak. Žal tudi po dvajsetnh dnevih nič ni drugače. Iskanje grešnega kozla (ti. scapegoating) je v psihologiji množic taktika, kjer želimo na nekorekten način za neko težavo osramotiti drugo skupino ljudi. Ker pa ta skupina ni odgovorna za nastalo situacijo, oziroma točneje v dani situaciji ni edina odgovorna, lahko govorimo o tipu vzročne zmote.

Maribor seks afera School

Argument, ki je omogočil, da se DNS vede kot nekdo, ki verjame, da je njegovo ravnanje bilo edino smiselno, medtem ko je ravnanje rumenih medijev bilo, milo rečeno, napačno, zadeva predvsem njihovo po samomoru objavljeno presojo, da poročanje v danem primeru ni bilo v javnem interesu. Več od tega nam običajno niso želeli razložiti – trditev so postavljali zelo lapidarno, tako rekoč s sodniško nezmotljivostjo: ker je zasebna sfera posameznika varovana stvar, in odnos ravnatelja ter učiteljice je bil takšen, o tem ne samo da ne smemo pisati, temveč moramo celo molčati, so dejali. In to navzlic naravi okoliščin in temu, da je bila zgodba že spravljena v socialna omrežja, da je postala viralna, vsem dostopna. Ampak koliko je vreden argument, ki si domišlja, da bomo z mižanjem pasto spravili nazaj v tubo?

Javni interes ali ne, to je zdaj vprašanje

Ker se je stališču DNS pridružila medijska stroka ali mu vsaj ni nasprotovala, je sčasoma postajalo vedno bolj očitno, da navzlic širšim diskusijam praktično ni mesta za ugovor za sicer ne dovolj neeksplicirani razlog. Svete krave tiska niti niso dovolile dvoma v začetno premiso, naredile so jo za dominantno in samoumevno interpretacijo. Ker sem zaradi svoje kritičnosti pri DNS pričakovano ignoriran že dolga leta, me ponovljena vaja glede mojega ločenega mnenja niti malo ni presenetila, vendarle pa sem računal, da bo skeptično stališče do takšnega izhodišča zagovarjal morda še kdo. Pa se skoraj ni zgodilo – o navzočem javnem interesu za poročanje so kvečjemu čebljali rumeni mediji, zdaj potisnjeni v kot pred obtožbami o nič manj kot udeležbi v umoru ravnatelja, da bi se oprali krivde pred največkrat sicer upravičenimi očitki na svoj račun, da so se spustili na nivoje nesprejemljivega. Socialna omrežja so, v skladu s prevladujočim moralizmom, seveda morala zagovarjati čisto pozicijo zasebnosti vpletenih – modno in najbolj enostavno. Enako so razmišljali liberalno misleči in stvar opreprostili in dekontekstualizirali na očitek »A zdaj bomo pa morali še koga prositi za dovoljenje, kje smemo seksati?«, vsi drugi pa so tvegali zmerjanje, da so mentalni konservativci.

Ker mi ni preostalo drugega, sem za razsodnike po mnenju številnih usodne dileme poklical nekaj referenčnih medijskih strokovnjakov iz tujine: opremil sem jih z osnovnimi podatki zgodbe, jim poslal nekaj povezav na tuje zapise o njej, jim pojasnil svoje mnenje in trenutno stanje javne recepcije zgodbe. Moj izziv zanje je bil na koncu preprost: lahko najdejo v njej sledi javnega interesa ali ne? Manj presenečen sem ugotovil, da so se prav vsi strinjali z mano in tezo, da javni interes za pisanje v danem primeru ni kar tako izostal. V čistem nasprotju s tem, v kar nas novinarski ceh družno prepričuje doma. Prav tako so vsi sodelujoči v osnovi soglašali, da postavljena dilema ni, ali pisati o tem ali ne, temveč se skriva v uporabljenih stilih in pristopih. Dele njihovih razmislekov navajam spodaj. Dokler ne pridobim dodatnega dovoljenja, ne bom navajal njihove identitete, čeprav so vsi pisali z vednostjo, da se nanje naslavljam v presoji, ki je javno uporabljiv podatek.

Prvo mnenje

Thanks for raising this issue with me – it is, as you say, an interesting ethical dilemma.

My view is quite clear that this story is in the public interest and deserves coverage but needs careful handling to ensure the man’s death is handled sensitively, that the privacy of the bereaved family is not invaded and that the story is not covered in an insensitive or salacious way.

Whilst the teachers’ sex lives would normally be considered private there are a couple of caveats here: 1) Their act is private provided they keep it in private, having sex in a classroom where it can be seen by students is clearly anything but. This is a public place and the judgement of professionals is called into question  by such actions and  that places them firmly in the public interest. 2) That they do not involve themselves in conduct that is considered by many to be immoral. Having a sexual affair when at least one of them is married is not what most people would consider to be acceptable and is a very bad example to students.

We also need to consider that this is a man (the headteacher) who is in a position of considerable responsibility. He has a duty of care to students, to his staff and to the parents of his students who rely on him to present a good example and to ensure his students (their children) are guided to behave well. Even his relationship with the teacher is questionable – head teacher to teacher relationships may well involve abuses of power and are always complex, fraught with complications and best avoided. The mere fact he was  prepared to start such a relationship puts his judgement in question and this alone is in the public interest. The public has a right to know what sort of man leads one of their local schools.

The fact that he eventually committed suicide is very upsetting but does show that he realised the seriousness of his actions albeit too late.

Avtor, sicer britanski profesor medijske etike in pisec ene najbolj referenčnih knjig s tega področja sploh, zelo naravnost pove, da je bila zgodba v javnem interesu. Podobno kot sam (in v tem smo si vsi edini) opozarja na previdno obravnavo, še zlasti po samomoru ravnatelja, ter omenja pomembnost občutljivosti zaradi prizadete družine.

Glede opisa gre celo nekaj korakov dlje, kot bi storil sam: spolnost je res zasebna stvar, toda le tako dolgo, dokler se trudimo, da je zasebna, kar pa spolnost v učilnici ni – podatek o učilnici, šlo je za kabinet, je pač netočen in marsikdo bi morda rekel, da je razlika zelo velika. Vendar vsi ostali argumenti avtorja nakažejo, da to ni odločilna okoliščina, saj presenetljivo verjame, da je že sama nemoralnost dejanja, kjer je vsaj ena vpletena oseba varala, vse pa opravljajo javni poklic učitelja, po svoji naravi nekaj, kar večina ne bi sprejela in je slab zgled učencem. Njegova vloga ravnatelja nalaga odgovornost tudi do njihovih staršev, problematičen pa je tudi odnos z učiteljico, ker vključuje kompleksna razmerja – golo dejstvo, da je sploh začel takšno razmerje, je že v javnem interesu, ker ima javnost pravico vedeti, kdo vodi lokalne šole. Avtor celo samo dejanje samomora prebira povsem drugače kot trenutno »moralizirajoče« javno mnenje, obrnjeno proti medijem.

Drugo mnenje

I concur with your “personal view” as described in your original message:  this was a story that justified reporting it, but the question is how to go about it.  I agree that given the position of authority over young people and the degree of trust required for the headmaster, this conduct was a matter of public interest.  Had he chosen to engage in these activities off campus, the analysis might possibly be different, but such a demonstration of bad judgment seems to me to be a matter of legitimate public interest.

The tricky part, I think, is what to do about the video. The need to authenticate it is obvious.  It sounds like it was authenticated. But even so, news organizations would have to ask themselves whether to publish it online themselves. I believe mainstream news media in the United States would NOT publish it, at least not in its entirety, as a matter of taste.  The privacy laws in the United States are not as strict as those in many countries in Europe, and media here tend not to defer to privacy concerns as much, but even so, the legal standard is that publication of material in which the subject has a reasonable expectation of privacy AND that would be highly offensive to a reasonable person is NOT protected by the First Amendment unless there is a countervailing “public interest.”  This is based on a US Supreme Court decision from 2001,Bartnicki v. Vopper.

The story itself is, I believe, a matter of public interest.  The salacious video probably is not — at least, not in its entirety.  But in the United States, where privacy laws differ from state to state, the outcome might vary depending on the location of the legal action. As long as the news organizations did nothing illegal themselves to obtain the video, they would not face liability for that.

One of the biggest challenges for the “establishment” or “traditional” press is how to distinguish itself from non-traditional media, bloggers, etc., who have very different ethical standards.  It is a difficult decision when others are linking or posting material to choose not to do so.  Inevitably, some readers will praise that; others will say the news organization is depriving them of information. The key is to have a principled approach and to be as transparent about the decision-making process as possible. Readers may still disagree, but they will at least understand that the decision was not made lightly. The Society of Professional Journalists Code of Ethics (voluntary) suggests that journalists should “Seek Truth and Report It,” but also “Minimize Harm.”  The balance is often difficult to strike.

Avtorica, sicer znana ameriška profesorica medijske etike, zelo konkretno pove, da je zgodba v javnem interesu in soglaša z idejo, da ni težava v tem, da o zadevi ne bi smeli poročati, temveč v načinu pristopa. Kot argumenta v podporo javnemu interesu navaja položaj avtoritete, ki jo mora imeti ravnatelj, kot tudi stopnje zaupanja, ki so za takšen položaj zahtevane. Tudi njena ocena navzočnosti interesa se nanaša (tudi) na čas pred samomorom. Ob tem opozarja, da bi njegova ravnanja zunaj šole morda lahko obravnavali drugače, tako pa so nesporno stvar njegove »slabe presoje«. Navedbe o previdnem ravnanju z videom in potrebi po njegovi avtentifikaciji so nekaj, glede česar se vsi strinjamo, po tragičnih posledicah v svojih dejanjih (žal prepozno) tudi rumeni mediji. Ker me je zanimal osnovni poudarek o  javnem interesu, za razpravo na tej točki ni bistven: in seveda objava videa v danem primeru nikakor ni del takšnega interesa. Natančno dileme je lepo ponazorjena z iskanjem ravnotežja med dvema načeloma: »iskanje resnice in poročanjem« ter »minimiziranjem povzročene škode«.

Tretje mnenje

I tend to agree with you. It’s difficult for the quality media to completely ignore a story that is all over the Internet and the tabloid press, and there’s an argument to be made that they shouldn’t pretend to do so. So the question they face is how to cover it — ideally in a way that can broaden the discourse about the issues involved (not the sex itself, and not the outrageousness of the tabloid media, either … hardly news there, eh?), as you suggest. That also can perhaps create an alternative narrative for at least some subset of the population, as well as offer some hope to those involved that their lives can go on when the media storm abates.

Given the tragic outcome in this case, one potentially valuable story line to pursue might be what sort of help might be available to people who find themselves in this sort of horrible media glare. It happens all the time — there was a recent case here in the UK, with a similar sad outcome. What do psychologists or other experts advise as strategies for somehow coping with the immediate mortification created? That would be one public-interest angle to pursue, perhaps. There no doubt are others.

Ameriška avtorica, zaposlena v Londonu, tudi profesorica medijske etike, je podobno nedvoumna, da je zgodba v javnem interesu. Morda bi lahko kdo oporekal, da potencialno opisuje predvsem situacijo po samomoru učitelja, vendar sem v svojem vprašanju in opisu jasno naznačil dilemo pred samomorom, ne po njem. Da bi kvalitetni mediji povsem ignorirali zgodbo in se pretvarjali, da je ni, se ji zdi težko sprejemljivo. Izziv je kvečjemu, podobno kot že njeni kolegi poprej, kako bodo pristopili k pisanju, ne odločitev za opuščanje. Ta »kako« pa mora vsebovati načine širitve razprave, nenazadnje pa tudi jasne napotke, kako ravnati v podobnih primerih – v nedavnem v Veliki Britaniji so psihologi navajali strategije, kako ubežati javni sramotitvi – kar je vsaj ena oblika navzočega javnega interesa.

Četrto mnenje

While journalists follow various ethical codes, many lack a fundamental moral framework through which to view them. Basically, my reading of the situation is that the matter needed to be reported because of the public importance issues you raised, but the WAY it was reported could easily have focussed on the fact that a sexual act had occurred in a school building – involving a headmaster and a teacher – without going into the titillating details…

All coverage should focus on the public concern aspects at issue and upon what might be done to minimise harm from such circumstances in the future.

Avtor je profesor medijske etike v Avstraliji, ki opaža, da novinarji sicer sledijo različnim etičnim kodeksom, vendar jim primanjkuje osnovnega moralnega znanja, skozi katerega bi lahko presojali. Poročanje bi se po njegovem lahko osredotočilo na dejstvo, da je prišlo do spolnega akta v šolski stavbi, pri čemer ne vidi potrebe po poseganju v žgečkljive podrobnosti. Prej bi moralo slediti zadevam, ki so v javnem interesu v perspektivi zmanjševanje škode v podobnih situacijah v prihodnje.

Peto mnenje

Of course, once the headmaster killed himself, the story is of even greater importance, and the identity of the teachers, and of the school, must inevitably become public knowledge. Even then, I would hope that coverage would not identify the children involved.

I cannot and do not speak for the BBC in this.  I can speak only as an individual journalist.  On the basis of what you have told me I would have wanted to report the story as soon as it became known that children had put on the internet secretly-filmed recordings of their teachers engaged in a sex act.  I would not have identified the teachers, the school, or the part of the country where it took place.  But, even at that stage, the story raised important questions about the right to privacy when a “private” act takes place in a semi-public place.

Avtor je »trustee« (eden od desetih) pri BBC, tj. upravljalskega in programskega neodvisnega sveta, ki vodi ta ogromen in spoštovan britanski javni servis. Nanj sem se obrnil z vprašanjem, kako bi o primeru poročali pri njih: sam bi kot novinar o tem postregel nemudoma po objavi posnetka, vendar ne bi navedel imen učiteljev, šole ali dela države, kjer se je dogodek zgodil. Po samomoru pa je zgodba še pridobila na pomenu, zato je postalo navajanje identitete učiteljev in šole neizogibno stvar javne vednosti. Zdi se mu pomembno, da v medijskem pokrivanju ne bi identificirali učencev.

Kaj naj stališča tujih strokovnjakov povedo o domačih razmerah?

Glede na to, da so vsa prejeta mnenja v čistem nasprotju s stališči dominantne domače novinarske scene, ki je prav včeraj izdala »Javne zaveze za boljše medije«, bi smeli utemeljeno podvomiti v prevladujočo tezo o pravilnosti molka in mižanja v postopanju resnih medijev vse do trenutka samomora. Seveda bodo številni zamahnili z roko in dejali, da bi najbrž lahko navedli tudi nasprotna mnenja. Toda tudi če je to res, je zgornja evidenca verjetno dovolj vsaj za spoznanje, da je bila vehemenca novinarskega ceha premalo utemeljena. Podpis zavez, ki si za svoj osrednji predmet jemljejo etičnost novinarskega početja, je spodbuden dogodek, veliko grenkobe pa pušča, zakaj prihaja do njih tako pozno, čemu so bila opozorila doslej neuspešna, kot tudi neposreden povod zanje.

Zaveze novinarjev Delo članek 19.12.

Pogumnejši se bodo vprašali po idiosinkraziji domačega razumevanja fundamentalnih medijskih dilem; izoblikovani pristopi na ravni »poročati ali ne« so zato že manifestacija rudimentarne odsotnosti obsežnejše novinarske refleksije o etičnih dilemah – na kar sicer opozarjam že dolga leta. Lažno dilemo sem v svojih zapisih opisal z metaforo o tem, kako z izlivanjem umazane vode skupaj z njim mečemo stran tudi dojenčka. Vzpostavimo lahko štiri linije novinarskih etičnih spraševanj, od katerih nobeno ni bilo povsem analizirano:

— kako so mediji pisali o zgodbi pred samomorom,

— kako so pisali o njej po samomoru (ko so »resni« medij končno spregovorili)

— kako bi  morali pisati pred in po samomoru in ali je samomor res odločilen element za spremembo kurza v pisanju (vznik javnega interesa, za katerega se trdi, da ga ni bilo)

— kako so pisali in kako pisati zaradi samomora.

Ena od poglavitnih zagat je, kako razložiti, da je prav s samomorom tudi za resne medije javni interes nenadoma vzniknil in so iz pozicije molčanja prešli v pozicijo polnega angažmaja. A prav samomor in etičnost poročanja ob njem odpira še vrsto drugih aporij. Majhen primer: psihologinja Vida Poštuvan  iz Slovenskega centra za raziskovanje in preprečevanje samomora je npr. izjemno hitro po samomoru medijem javno svetovala skrajno previdnost pri poročanju in zaradi ti. Wertherjevega učinka svetovala prakso, ki jo tujina že pozna: ob zapisih naj novinarji na koncu prispevka navedejo tudi kontaktne številke za tiste v duševni stiski. Kolikor sem pregledal odzive, nisem zaznal, da bi kdo njeno navodilo upošteval.

Nemogoča izbira

Iskalci grešnih kozlov so pozabili na vsaj dva ključna elementa: da je svoboda izražanja že ime za javni interes  – in da je torej javni interes tudi v svobodi izražanja – ter da obstajajo položaji in vloge odgovornosti javnosti, zaradi katere posamezniki kot nosilci takih vlog, npr. zdravniki in sploh učitelji, vsaj do neke mere bolj podvrženi nivojem odgovornosti do javnosti. Osebno sem prepričan, da je tista meja, s katero sta vpletena prestopila mejo in prešla od pravice do zasebnosti v sfero javnega interesa, samo dejstvo, da sta to počela v šoli – kabinetni prostor dogajanja v luči omenjenega ni noben poseben olajševalni faktor.

Če se trdi, da (niti) rumeni mediji ne bi smeli sploh pisati ali poročati o primeru mariborske video afere, potem se postavlja meja vsebinsko primernega tako zelo visoko, da bi ti ostali brez vsaj polovice vsebin. Kdor si želi medijski svet brez njih, temu pač ne bo oporekal, toda nobena čisto resna cehovska zahteva ne računa s tem. Če DNS misli, da je treba rumene medije ukiniti, bo to moralo karseda naravnost povedati – in dvomim, da bo. Ko po novem tudi od rumenih medijev ali novinarjev terjajo, da podpisujejo etične zaveze, ne morejo v isti sapi zahtevati, da sploh ne pišejo. Nemogoče je hkrati terjati (v istem primeru), da ne pišejo in hkrati navajati pogoje, pod katerimi naj pišejo, saj slednje predpostavlja, da vendarle to lahko počnejo. Predlagani in pričakovani podpis zavez torej rumene medije kulpabilizira zaradi konteksta, za prihodnje pa jim »obljublja«, da se bodo morali odpovedati številnim vsebinam, ne le načinom poročanja. Kot rečeno, se smemo bati, da so zaveze izključno posledica le enega tragičnega dogodka, ne širšega uvida v medijska razmerja.

Še disclaimer za konec

Po mojem mnenju so dominantni mediji imeli ne enega, temveč celo dva razloga, da o primeru poročajo in s tem morda, kot že rečeno, posredno pomagajo nesrečnemu ravnatelju: prvi je, da je zgodba bila vsaj do neke mere v javnem interesu. Drugi je, da bi se morali oglasiti in kritizirati rumene medije, ne pa svoja obsojajoča stališča skrivati. Ker če so nekateri »resni« novinarji opreproščeno obsojali rumene, češ vi ste ga ubili, potem lahko puščico z isto opreproščenostjo tudi vrnemo: če ne bi molčali, če bi nesrečni ravnatelj čutil več podpore zase, ki ste mu jo raje izrekali molče, bi morda bil še živ. Eden od zgoraj navedenih medijskih strokovnjakov je zapisal še tole:

There are always those who will seize on irresponsible reporting to attempt to shut down a free press.  That is why professional ethics and a desire to behave responsibly – so easily forgotten in pursuit of circulation boosting stories – are so important.

Namesto tega smo spoznali, da je največji domači novinarski ceh miselno kompaktna enota, ki redko dopušča drugačno mnenje in je poenoten tam, kje verjetno ne bi smel biti. Zavedam se možnosti, da bi mojim podobna stališča tisti, ki trenutno iz očitnih trenutnih razlogov iščejo argumente sebi v prid pred obtožbami novinarskega ceha, lahko zlorabili ali uporabili po svoji meri. Zato ne bo odveč znova ponoviti, da sem od vsega začetka obsojal oba pristopa kot napačna, resnega in rumenega, da se mi objava vpletenih imen nikoli ni zdela dopustna in še manj je bila takšno prikazovanje posnetega videa.

Več:

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

http://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

http://vezjak.wordpress.com/2014/12/06/mediji-po-samomoru-ravnatelja-moralizem-iskanja-krivca/

  • Share/Bookmark

Gotof-si-novinarstvo in vstaje proti vstajnikom

14.12.2014 ob 12:52

Medtem ko se v Mariboru krepi nezadovoljstvo nad županom dr. Andrejem Fištravcem in počasi sili v cono vrelišča, številni pričakujejo, da bo dosežena stopnja enostavno postregla z nadaljevanjem uličnih vstaj – tako kot so številni odšli skandirat proti Kanglerju, se utegne hitro zgoditi, da bo istega postopka deležen novi župan. Še več, za ironično podstat bo poskrbela prav okoliščina, da bodo protestniki za »gotofega« naredila prav vstajniškega župana in njegovo ekipo, ki se odkrito javno hvali, da je vstaje tudi vodila.

Vstaje proti vstajnikom, protesti nezadovoljnih proti poprej nezadovoljnim protestnikom so nek žanr, ki ga v teh krajih ne poznamo. Kako bi ga tudi, celo protestiranje leta 2012 je bilo nekaj, kar je presenetilo Slovence do mere, da so se eni priključili drugim skandirajočim včasih že zaradi začudenja nad močjo množice – da je mogoče zahtevati odpravo politične korupcije in klientelizma na ulici, doslej varno skriti v svoje plašče apatije niso ravno verjeli in še manj prakticirali.

Fištravec se je zapletel na kar dveh točkah povsem nedopustnih napak, ki jih bo težko saniral: prikrivanje stanja v občinski blagajni, ko je le mesec nazaj v času kampanje sadil rožice, dramatično stanje pa zamolčal, nato pa še z ravnodušno in brezčutno napovedjo, pravzaprav kar naštevanjem projektov, predvsem socialnih in kulturnih, ki jih bo ukinil ali jim zmanjšal dotacije. Povedano drugače, tudi komunikacijsko je pogrnil, iz lokalnega sociologa z občutkom za socialo se je nenadoma spreobrnil v kot špricer hladnega birokrata, kakršen je njegova nova metla, Damjan Lah, že po definiciji.

Ko trenutno spremljamo ne le začetni kulturniški protest pred Maistrovim spomenikom, ki ga je po vsem sodeč organiziral Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, so bolj množični protesti v mestu nekaj, kar postaja vsak dan večja realnost. In čeprav si jih župan zasluži, se ni mogoče strinjati z vlogo, ki jo pri tem igrajo mediji – dokler so kritični do župana in njegove ekipe, je vse v najlepšem redu, naj bodo. Toda obstaja točka, ko se ta kriticizem prelevi v angažirano novinarstvo, v željo po tem, da mobilizira jezo in gnev ljudi. Da, v končni instanci, spravi ljudi na ulice, kar se bo zgodilo le, če bodo mediji sproducirali zadostne količine sovražnih ali vsaj sarkastičnih čustev. Le ko bodo ljudje dovolj jezni, bo takšno novinarstvo dovolj zadovoljno.

Galun Zorro Delo 2

V zadnjih dnevih smo tako lahko prebrali kar nekaj zapisov, ki z vpotegnitvijo vseh možnih manir smešenja, zgražanja in sovraštva nujno učinkujejo propagandistično. Njihov osnovni namen ni več informiranje in delovanje v javno dobro, prej bi mu lahko dejali »gotof-si-novinarstvo«. S svojo všečnostjo in navijaštvom, pisanim na kožo razjarjenemu ljudstvu, počasi in neizbežno utirajo pot javnega mnenja, ki bo, če se nadaljuje s takim tempom še nekaj časa, za župana usodno. Dogaja se vzajemno opogumljanje: državljani opogumljajo medije in mediji opogumljajo državljane, eni so drugim alibi in opravičilo za svoja prepričanja, besede in dejanja. K temu velja prišteti še vse desne in Janševe medije, ki se odkrito postavljajo na Kanglerjevo stran, medtem ko so Kanglerjevi ljudi že začeli z organizacijo svojih protestov in nimajo nobenih težav (prej nasprotno), da se udeležijo katerega koli drugega protesta. Očitno iz svoje partikularne politične računice. Tako so se na včerajšnjem protestu kulturnikov znašli kar trije Kanglerjevi podžupani, Milan Mikl, Andrej Verlič in Janez Ujčič. Kaj nam to pove?

Večer podžupani na protestu

Poglejmo naslednjo spletno anketo Večera, ki že nakazuje ljudska pričakovanja, navzlic temu, da je tri četrtine vseh volivcev le dober mesec nazaj Fištravca izvolilo in v nasprotju s psihologijo ne le domačih volivcev, ki silno neradi zelo hitro priznajo svoje zgrešene volilne odločitve:

Večer anketa Bi moral Fištravec odstopiti

Če bo torej moder, bo župan še pravočasno znal razbrati vsa navzoča znamenja, izpregel in nepreklicno odstopil s svoje funkcije. Razvoj dogodkov v naslednjih tednih ali morda mesecih bo nakazal, ali se obe rušilni logiki, medijska in ljudska, ki ju navajam, vzajemno odvijata v smeri, ki ne bo dovolila povratka.

Galun Zorro Delo

  • Share/Bookmark

So slovenski mediji ubili ravnatelja?

4.12.2014 ob 20:40

So slovenski mediji morilci, so ubili srednješolskega ravnatelja?

Nekateri »resni«, tudi nagrajevani novinarji takšnemu mnenju pritrjujejo, v bistvu so celo njegovi pobudniki: ker je mariborski ravnatelj po razkritju (domnevne) spolne afere s svojo kolegico storil samomor, ga je zaradi pritiska javnosti in medijskih poročil. Torej so mediji krivi za njegovo smrt. Točno tako. Ni šlo za samomor, šlo je za uboj.

Priča smo bili ubijalskim uredniškim odločitvam, dobesedno, je napisal drugi. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je spregovorilo o mejah poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega ter urednike pozvalo, da prevzamejo odgovornost in se (vsaj) opravičijo. Morda premalo, če sledimo začetni tezi: sorodniki pokojnika običajno z opravičilom niso zadovoljni.

samomor ravnatelja DNS stališče 30.11.14

Sam ne mislim, da so nesrečnega ravnatelja mediji ravno ubili, so pa zanesljivo k smrti kot sooblikovalci javnega pritiska prispevali. Koliko, je težko reči. Pretiravanje, populizem in zgražanje niso značilnosti odličnega mišljenja, tudi ne novinarskega. V ničemer niso boljši od senzacionalizma, ki ga danes grajamo in ki je po mnenju opisanih bil morilski.

Teza bržkone služi nečemu drugemu; trditev, da so mediji ubijali, je po vsem sodeč katarzična. Z njo se ne meri na medije v splošnem, misli se na tiste, ki so o primeru sploh pisali, tako ali drugače. Da so ubijali, zato skoraj izključno trdijo vsi, ki o mariborski spolni aferi niso želeli povedati ničesar. Potemtakem tudi o tem ne, da bi pri njej bilo kaj narobe. K temu se še danes zaklinjajo.

Zatorej je naslednje logično vprašanje: so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali, medtem ko ga nikakor niso tisti, ki so ob zgodbi dosledno mižali?

Možna vprašanja

O primeru z navedeno poanto sem se razpisal že zelo zgodaj in v začetku (21. novembra), a danes lahko ugotavljam, da se je ravnanje le še stopnjevalo točno v smeri, ki sem jo problematiziral. Če bi postopali minimalno analitično, bi možna medijska vprašanja v dani tragični zgodbi lahko razdelili v naslednje sklope:

(a) Kako so mediji o navedenem primeru pisali in poročali?

(b) Kje je meja zasebnosti in posameznikove pravice in kje meja javnega interesa? Je bil v danem primeru navzoč javni interes po informiranju ali res nikakor ni bil?

(c) So »resni mediji« s svojim molkom ravnali ustrezno ali ne? Drži stališče Društva novinarjev Slovenije, da bi morali enostavno primer prezreti?

(d) So »rumeni mediji« kršili načela novinarske etike še s čem drugim in ne le tem, da so o primeru sploh pisali, pa ne bi smeli? Katera določila kodeksa so bila kršena?

(e) So se »rumeni mediji« v danem primeru spustili na raven neokusnega naslajanja in norčevanja?

(f) So mediji soodgovorni za smrt ravnatelja in na kakšen način bi morali prevzeti odgovornost, če so?

(g) Kako moramo poročati v primeru samomora v danem primeru in ali so mediji v tem primeru ravnali dovolj pietetno?

(h) So nekateri mediji storili prav, ko so se lotili brisanja poprejšnjih (spletnih) poročil in zapisov o tem primeru?

(i) Kako ovrednotiti  družbeno iskanje grešnih kozlov in nastop moralne panike – če je do nje prišlo?

Navedena izhodišča zanesljivo niso edina, pri nekaterih si lahko zastavimo še dodatna podvprašanja, nekatera našteta pa se tudi prepletajo. Sam bom poskušal odgovoriti ne nekatera med njimi, spet drugih se bom polemično dotaknil in dal poudarek nekaterim protislovjem, v katera so se po mojem prepričanju novinarji zaplezali.

Zavesten molk

Ne more biti dvoma, da so nekatera uredništva hoteno in premišljeno molčala o primeru mariborske »afere«. Zoran Potič je v imenu Dela zapisal:

Uredništvo Dela zavestno ni pokrivalo zgodbe, ki je zadnja dva tedna pretresala Slovenijo. Za takšno odločitev so obstajali tehtni in utemeljeni razlogi, z današnjega zornega kota lahko sodimo, da je bila tudi pravilna.

Katja Šeruga je povedala nekaj podobnega:

Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli. Torej nismo pisali. Do danes. Ko je jasno, da je ravnatelj storil samomor in ko skrbi tudi za učiteljico.

Večer Katja Šeruga komentar samomor ravnatelj

S tem ko novinarji niso poročali sploh o ničemer, so pravzaprav sokrivi za vse, kar se je zgodilo. Če »resni« novinarji menijo, da so ravnatelja ubili »rumeni«, če torej privzamemo tak diskurz, bi sam prej rekel, da so ga kvečjemu kar oboji skupaj. Če spet drugi menijo, da je bila glavni motor vsega naslade željna radovednost množic, ki ji mediji pač radi strežejo, je položaj glede iskanja krivcev še slabši: najbrž je popolnoma protislovno napadati rumene medije, da so postopali narobe, če z argumentom »mediji pač pišejo, kar si ljudje želijo« primarno krivimo perverzno ljudstvo. Nekdo izmed mojih kolegov je naivno, a v resnici pomenljivo dodal: Kdo točno že izdaja Slovenske novice?

Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi, je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal učinkuje kot simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti novinarsko materijo in se nanjo odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v opisani zgodbi, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč.

Kdo so krivci

S tem je »resni« nereflektirani pristop vrgel skupaj z umazano vodo proč tudi dojenčka. Zdi se, da je na to celo ponosen. Milena Zupanič je v Delu danes ugotavljala:

»Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.«

Delo Zupanič mediji ubijajo

Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov. Vmes se prikrade še očitek o hipokriziji ali hinavščini, enkrat usmerjen v ljudstvo in spet drugič v rumene medije. Nosilci te misli še vedno verjamejo, da so odigrali edino pravilno partijo. S tem producirajo diskurz o samem sebi, ki je zaščitniški in v katerem so predvidljivo ostali brez greha, seveda pod pogojem, da se najde drugega grešnega kozla.

Toda tako kot so tabloidni novinarji kršili določila medijske zakonodaje in podlegli senzacijam, se nam odpira zoprno vprašanje, ali bi nasprotni molčeči mediji sploh kaj storili, če se primer ne bi zaključil na tragičen način. V minulih desetih dnevih so imeli vrsto priložnosti, da načnejo poročanje prvih in odprejo razpravo o pravicah posameznika do zasebnosti. Nič od tega niso storili. Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bili pripravljeni mižati še naprej.

Čeprav takšne besede v danem trenutku lahko zvenijo nepietetno in so trenutki žalosti verjetno celo napačni za kazanje s prstom (kajti ta čas je običajno odmerjen kasneje), pri razpravi o krivcih sledim zahtevam, ki so podane, tudi pozivu DNS. A opažam, da s prst nikakor noče usmeriti vase – če že kdaj, nastopa kvečjemu v perspektivi imaginarnega in abstraktnega »Mi smo krivi«, kjer pa izjavljalec dejansko meri na tistega drugega, ne nase.

Ker ni bilo javnega interesa

Eden poglavitnih argumentov, ki se je oblikoval v »molčečih« medijih (z neposrednim naknadnim priznanjem, da je šlo za zavestno cenzuro in bojkot teme) govori o tem, da za poročanje o primeru ni bil izkazan nikakršen javni interes. Načelo je torej enostavno: »Če ni izkazan javni interes in gre za pravico do zasebnosti, ne delaj zgodbe«.

Pa se z njim strinjajo tisti, ki o tem danes pišejo? Leta 2005 je izbila ena redkih »spolnih afer« v Sloveniji, svingerska afera poslanca Aurelija Jurija. »Resni« mediji so se takrat vsi po vrsti strinjali, da so rumeni prestopili prag – argument je bil isti, navzlic temu, da je bil Juri poslanec, v njegovem ravnanju niso zaznali nobenega javnega interesa. (Puščam ob strani debato, ali se lahko s tem strinjamo ali ne.)

A novinarji so postopali bistveno drugače: če danes (1. december) Katja Šeruga kot odgovorna urednica Večera na drugi strani časopisa priznava,da so mariborski primer načrtno spregledovali in glede njega molčali, ker ni bil izkazan noben javni interes, je leta 2005 v celem nizu člankov kot novinarka Večera skupaj z aktualnim predsednikom DNS Matijo Stepišnikom o tem primeru brez težav poročala. Navedenega načela »Ne piši, če ni javnega interesa in gre za zasebnost« se torej omenjena nista držala. Podobno je takrat veljalo tudi za vse druge »resne« novinarje« – razpravljati o stvari pač še ne pomeni naslajanja, tabloidnosti in pristajanja na nedopustno logiko branosti.

Če ista urednica ugotavlja, da v Večeru ne želijo pristati na prodajanje sperme (sic!), potem ji bomo bolj verjeli, ko se bo v časopisu zmanjšala kvota poročil s porno-sejmov in vsega, kar je le nekaj let nazaj časopis izdajal v posebnih edicijah Vročega kaja, s čimer je bil čisti unikum v evropskem merilu, če neskončnih reportaž o seksoslovju vključno s seksom v živo v Mariboru niti ne omenjam.

Ko se danes s takšno lahkotnostjo govori o odgovornosti in kaže s prstom na rumene medije ali na amorfno množico, ki jo menda seks v šolskem kabinetu bolj vznemirja kot vse naše tajkunske in politične afere (Dragica Korade), bi kazalo perspektivo obrniti: kaj pa če bi ravnatelj bil še živ, ker bi v javnih polemikah čutil več podpore zase? Če bi nerumeni novinarji jasno povedali, da so na strani njegove pravice do zasebnosti? Če bi opozarjali, če bi vlagali prijave zaradi kršitev? Ko v trikotniku rumeni mediji vs. resni mediji vs. radovedna javnost nekateri kažejo izmenično na javnost in tabloidne medije, res niso preveč prepričljivi.

Večer Korade samomor ravnatelja

Logika molčanja in gledanja proč bi bila uspešna le v eni preveč abstraktni situaciji – ko bi se tega držali prav vsi mediji. Toda »resni« novinarji so zelo dobro vedeli, da se to ne bo zgodilo, da se to ne dogaja ne pri nas in tudi ne drugod po svetu. Pričakovanje, da bo njihov molk uspešen, je bilo povsem neutemeljen. Pričakovanje novinarskih združenj in dela medijske stroke, da morajo glede medijskega dogodka zgolj gledati proč, ničesar grajati in kritizirati, tudi ne. Oglasila so se očitno prepozno in njihov pristop se je izkazal za čisti polom.

Ko se je torej Večer danes končno odločil, da kar na celotni drugi strani prvič sploh spregovori o primeru, je ta »acting out« pač prišel z zamudo. V svojem razumevanju in presoji, da je treba molčati, svojim bralcem ni posredoval niti podatka o samomoru ravnatelja. Kar je bralec lahko izvedel o tem primeru, dobrega ali slabega, je moral izvedeti drugod. Ko časopis danes (1. december) na veliko in med vsem najbolj ekstenzivno piše o hipokriziji državljanov ali dela novinarjev, obenem pa opozarja, da je temo zavestno spregledoval, bi se moral vprašati, kdaj točno je v njej prepoznal javni interes. Dvomim, da je slednji imaginarna entiteta, ki včasih čudežno vznikne, spet drugič pa stoodstotno umanjka. Celo Nataša Pirc Musar je navzlic svojem začetnemu pravniškemu formalizmu in vztrajanju pri pravici do zasebnosti v javnih nastopih priznala, da obstaja tudi moralna plat zgodbe in da vsa vprašanja niso le formalnopravne narave. Zaradi razprav o morali pa nujno še ne rabimo moralizirati, niti biti obsojeni, da smo k temu nagnjeni. Zato težko verjamem oceni, da ni obstajal prav noben javni interes po poročanju. Kot vselej se zaplete kvečjemu pri vprašanju, kako o čem poročamo, ne pa, ali sploh.

Bomo okrivili tudi Natašo Pirc Musar?

V Jutarnjem listu in STA (ki se je prvič oglasila z vestjo o samomoru) lahko naletimo na dve zanimivi deskripciji dogodkov, objavljeni skupaj z vestjo o samomoru: »Mariborski slučaj izazvao je brojne rasprave o pravima objavljivanja materijala na internetu i o zaštiti privatnosti, moralnim normama i odnosu nastavnika i učenika u obrazovnim ustanovama« in »Objava posnetka je v medijih v minulih dneh sprožila razpravo po eni strani o spornosti takšnega ravnanja dveh pedagoških delavcev na šoli ter po drugi o dopustnosti posega v njuno zasebnost, ki je nastal z objavo posnetka na spletu.«

Nekateri »resni« mediji so napadli tudi RTV Slovenija, ker si je v Odmevih drznila odpreti temo in povabiti v goste Natašo Pirc Musar in ravnatelja Dušana Merca. Vsi, ki so o tem kakorkoli spregovorili, so torej v skladu z začetno mislijo krivi, ker niso molčali.

Kaj so argumenti za molk in cenzuro? Do danes jih nihče ni navedel, niti ni poskušal navesti. Iz sporočila DNS lahko zgolj implicite sklepamo, da za novinarski ceh primer ni vreden medijske obravnave, ker nič v njem ni nakazovalo navzočega interesa javnosti.

Citirana opisa nam povesta nekaj drugega. Da je v slovenski javnosti vendarle stekla neka količinsko omejena diskusija o dani temi, čeprav očitno nekateri še naprej verjamejo, da te razprave v javnosti niso v interesu javnosti. Smo dojeli? Ko proč z umazano vodo vržeš dojenčka, se je pač treba pretvarjati, da ga v kadi nikoli ni bilo. Če kaj dokazuje to absurdnost sprenevedanja DNS, je prav takšno vztrajanje pri svoji oceni – in to zdaj, ko je taisto razpravo končno tudi samo moralo dovoliti.

Delo samomor ravnatelj

  • Share/Bookmark

Koliko je vrednih herojskih pet minut slovenskega novinarstva?

10.01.2014 ob 22:00

Zdi se, da smo v Sloveniji dobili novo novinarsko herojinjo: ime ji je Damijana Žišt. Kdor je gledal včerajšnje Odmeve, je lahko videl, da so jo predstavili kot herojinjo preiskovalnega novinarstva, na katero so ponosni vsi: ceh, DNS in ZNP, stroka, javnost.

Rosvita Pesek ni skoparila s slavospevi, na dan so privlekli celo afero o globokem grlu in Watergate. Ampak poglejmo pobliže, glede česa točno so se vsi tako zelo poenotili, kaj je slovenska verzija te afere in čemu se skoraj reče žanr novinarske patetike. Najprej k opisu dogodkov.

Žišt SIOL

Damijana Žišt je se je na dan hišne preiskave 11. decembra 2013 skupaj s fotoreporterjem Večera znašla pred hišo obrambnega ministra Romana Jakiča. Zato, ker je od svojega vira izvedela, da bo do preiskave prišlo in kdaj se bo to zgodilo – namreč zaradi domnevne zlorabe položaja v času, ko je bil še direktor Zavoda Tivoli. Skupaj s fotoreporterjem je prispela petnajst minut pred policisti. Ko se je Jakič kot minister vrnil iz tujine, se je odločil zaradi odtekanja informacij podati ovadbo zoper neznanega storilca.  Ob tem je javno osumil nekoga iz vrst policije, tožilstva ali sodišča. Zgodbo so interpretacijsko takoj skombinirali z zadnje čase modno razpravo o statusu žvižgačev. No, če ti v Sloveniji žvižgajo le to, koga bodo jutri obiskali policisti na domu, kar bomo itak videli na poročilih, potem smo res na psu z njimi.

Žištova se je odločila, da svojega vira, ki ji je zaupal preiskavo pri Jakiču, ne bo izdala. V javnih nastopih je napovedala, da novinarji svoje vire ščitijo. In ceh ji je pritrdil ter jo podprl. Od tu naprej se odvija zanimiva štorija o tem, kaj točno pomeni zaščita novinarskega vira – na metaravni. Namreč težava je v tem, da se ta zgodba in razprava sploh nista odvili. Ne le do konca, niti ne od začetka. Simptomalno za stanje razprav o novinarstvu pri nas. Zato se mi postopanje Žištove v tej zgodbi zdi še najmanjša težava. Sama je pravzaprav žrtev nereflektiranosti konceptov novinarskega dela, ki ga tako vneto gojimo. Naj pojasnim.

Občanka ali novinarka, to je zdaj vprašanje

V nadaljevanju prikaza me bo zanimal predvsem le ta zgoraj nakazani vidik: kakšno vlogo ima v podanem primeru sklicevanje na anonimne ali skrite novinarske vire. Ko je Žištova včeraj stopila pred preiskovalnega sodnika, kjer bi morala pojasniti, od kod ji podatek o preiskavi, se je sicer sklicevala na nekaj drugega, na 148. člen Zakona o kazenskem postopku. Postopek je bil končan v dveh minutah, je povedal kasneje njen odvetnik. O čem govori ta zakon? Tu je samoopis vpletenih:

»Kot občan imaš pravico, da se s policijo ne pogovarjaš, niti ne odgovarjaš na njihova vprašanja,« je za Planet Siol.net pojasnil Grobelnik.

»Zaslišanje je trajalo le nekaj minut, saj sva skupaj z odvetnikom preiskovalcu povedala, da se ne bom zagovarjala. Pri tem sva se sklicevala na 148. člen zakona o kazenskem postopku, ki pravi, da občani nismo dolžni dajat informacij policiji, razen v izjemnih primerih, kar tudi piše v členu. Sicer pa v primeru, da bi pričala, ne bi nikakor ogrozila ali izdala svojih virov, ki smo jih novinarji dolžni varovati in jih nikoli izdati, tudi če bi za to na sodišču kazensko ali odškodninsko odgovarjala,« je dejala Žištova po zaslišanju.

Novinarka se torej sploh ni odločila, da se bo branila s pomočjo novinarskega kodeksa, kar je storila v prvih dnevih: da je varovanje virov osnovno novinarsko načelo, oziromada novinarje pri svojem delu obvezuje novinarski kodeks, ki strogo nalaga njihovo varovanje, je dejala. Zato svojih virov ne izdajamo, še pravi, četudi smo zato lahko kazensko in odškodninsko odgovorni.

Kodeksi, ki so zato, da se ne berejo?

Ob tem se sklicuje na osmi člen Novinarskega kodeksa. Pa si ga poglejmo:

8. Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Žištova torej po eni strani javno pojasni, kaj točno ji je povedal njen vir, namreč da bo na domu ministra Jakiča preiskava. Tudi nikjer ne izvemo, kaj točno je želela razkriti z njegovo pomočjo, a se zdi, da prav nič več od tega, kar se je tudi zgodilo: priti na mesto preiskave.  V Odmevih je sama poudarila, da je informacija o preiskavi javen podatek, po drugi strani pa heroično vztrajala na tem, da svojega vira, ki ji je namreč povedal, da bo na domu ministra Jakiča preiskava, do smrti ne bo izdala. Novinarka se potemtakem hvali s tem, da do smrti ne bo izdala svojega vira, ki ji je povedal nekaj, kar je javni podatek!

Naj pojasnim uvodoma, da dilema tukaj sploh ni, ali bi novinarka morala ali ne ščititi svoj vir. Naj ga ščiti, jasno. Dilema je lažna, kajti pravo vprašanje temu predhodi in je, ali je njegova uporaba bila utemeljena. Iskanje anonimnega novinarskega vira je po moje smiselno le, če so podatki, ki jih ta ponuja, v interesu javnosti in če je ta vir nujen za to, da omogoči informacijo, ki je v javnem interesu. Če nam vir ponuja že itak dostopen javni podatek, je iskanje anonimnega vira in kasneje sklicevanje nanj pod vprašajem. Žištova v Odmevih celo pove, da tudi »odredbe o hišnih preiskavah in zahteve za preiskavo ne nosijo oznake tajno zaupno, zato ni šlo za zaupni podatek.« Svoj vir je torej uporabila, da ji je povedal nekaj, kar mora biti in je javno dostopno. Za nekaj, o čemer so potem tisti dan itak poročali vsi mediji in ona je najbrž dobro vedela, da bodo.

O tem govori tudi citirani osmi člen, ki zapoveduje, da »takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način« – če je informacija o preiskavi v hiši politiki javni podatek, potem temu pogoju zelo evidentno ni zadoščeno. Da je tu javni interes izkazan, ni dvoma. Sklicevanje na vir je potemtakem bilo manipulacija. Seveda ne pravim, da bi svoj vir morala razkriti, trdim le, da je v danem primeru prišlo do njegove neupravičene uporabe in sumljivega sklicevanja nanj.

Motivacija za ščitenje novinarskih virov

Medtem ko je dr. Rok Čeferin v Odmevih šel celo tako daleč, da je govoril o zaščiti svobode tiska (kar vedno zveni dobro in se ni težko strinjati), je Žištova v oddaji razlagala, da je bila zaslišana kot občanka. In voditeljica Peskova je potem odkrito navijala, da bi se morala nujno sklicevati na novinarsko podlago zaščite vira. Zakaj? Takole ji je svetovala: »Za novinarstvo bi to bila pomembna zgodba, če bi se sklicevala na novinarski kodeks.«

S tem je začetno izhodišče postalo še bolj bizarno. Že kratek vpogled v geslo na Wikipedii bi moral zadoščati za pojasnitev tega, čemu je zaščita namenjena:

In Europe, the European Court of Human Rights stated in the 1996 case of Goodwin v. United Kingdom that “[p]rotection of journalistic sources is one of the basic conditions for press freedom … Without such protection, sources may be deterred from assisting the press in informing the public on matters of public interest. As a result the vital public-watchdog role of the press may be undermined and the ability of the press to provide accurate and reliable information may be adversely affected.

Ugotavljam, da se celotna novinarska in javna srenja v Sloveniji nista bili sposobni vprašati niti česa tako elementarnega, čemu točno je uporaba novinarskega vira v primeru Žištove služila. Uporabila je vir, ki ji je povedal, da bo prišlo do policijske preiskave na domu Romana Jakiča. Celo Andraž Teršek zelo naravnost zatrdi, da hišna preiskava ni tajnost in je informacija javnega značaja:

Poleg tega informacija, da bo pri javnem funkcionarju opravljena policijska hišna preiskava, ni tajnost, ampak informacija javnega značaja, je izpostavil…

Ta informacija je tako zelo pomembna, poseg v osebno integriteto – javnost bi za preiskavo pri Jakiču prej ali slej izvedela – pa tako zelo neznaten, da novinarja zaradi tega ne bi smeli klicati na sodišče, je prepričan. In novinarjeva dolžnost je, meni Teršek, da posreduje informacije.

No, če je informacija, o kateri govorimo, javnega značaja in bi v vsakem primeru prišla v javnost, se resnično postavlja vprašanje smiselnosti sklicevanja na anonimni vir. Če je novinarska dolžnost posredovati informacije na način, da prihajajo na mesto preiskave petnajst minut pred policijo, potem to ni nobena dolžnost. To je morda zloraba. Kaj tako strahovito pomembnega smo torej izvedeli na ta način? Nič, prav nič. Šlo je le za prestiž, za prvenstvo. V dejstvu, da je prišla prva na prizorišče, še pred policijo, se ne skriva noben posebni dosežek, ki bi ga morali dodatno hvaliti. Kvečjemu lahko nakazuje na zlorabo novinarskega poklica, iskanje ekskluziv za neko medijsko hišo, senzacionalizem in tekmo, kdo bo o čem poročal prvi. Če služi uporaba novinarskih virov, kot temu zdaj pravijo, le ščitenju ekskluzive zase, to ni več novinarstvo, ampak izraba tega instituta.

Očitno v Sloveniji ni dovoljeno zastaviti dvoma v to, da je delovanje organov pregona postalo karikatura, če se na mesta policijskih preiskav prej pripeljejo novinarske ekipe kot kriminalisti. Očitno si novinarji, ki se recimo čudijo ovadbi in protestirajo proti obisku novinarke pri sodniku, ne upajo postaviti vprašanja, kako lahko organi pregona sploh učinkovito opravljajo svoje delo, kar od njih zelo agresivno tudi pričakujemo, če njihove procese zmotijo novinarji. Primer: in kaj, če bi Jakič ob pogledu skozi okno, ki bi mu razkril prerivanje novinarjev za ekskluzivno poročanje še pred prihodom policije, še pravočasno uničil vse dokumente? No, novinarji bi kot svete krave verjetno spet poskrbeli, da bi bili nedolžni. Takšno izvzemanje sebe iz odgovornosti je nekorektno in nepošteno.

Novinarji kot tarče sodnih postopkov

Odzivi novinarskih združenj so bili to pot presenetljivo enotni, četudi ne enako motivirani. Naj citiram:

Sicer pa je član upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije Primož Cirman že pretekli teden za medije povedal, da je pravica do vira pravica, na kateri temelji novinarstvo v svobodni družbi. Viri so tako po njegovem mnenju pomembni za razkrivanje informacij, ki sicer ne bi nikoli prišle na dan.

Predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić je poudaril, da se žal zdi, da novinarji, ki dregnejo v osje gnezdo, povezano z visoko politiko, hitro postanejo tarča sodnih postopkov. Pregovorno počasno pravosodje v takih primerih postane izjemno hitro in učinkovito, je opozoril.

Popolna sloga, medijski strokovnjaki, DNS, ZNP, voditeljica Odmevov, pravna stroka v podobi dr. Roka Čeferina in drugi so si bili edini, da je treba novinarski vir zaščititi. Pojasniti pa niso znali, zakaj ga je bilo v tem primeru sploh treba uporabiti. »Obveščanje javnosti o hišni preiskavi« pač ne more biti tak X, ker bi do obveščanja prišlo tudi brez njega! Do tega trenutka ob obilici zapisov in poročil nisem zasledil niti enega, ki bi poskušal dejansko ohraniti zdravo pamet in podvomiti v ta neverjetni slepilni manever napihnjenega skrivanja za nekim institutom, da bi se z njim zakrilo neko silno banalno ravnanje.

Pač pa slovenski mediji niso imeli časa v realnem času pisati in spremljati afer, povezanih z istim Romanom Jakičem. Podrobno sem spremljal in tudi javno napovedal ignoranco ob prvem STA zapisu o domnevnih nečednosti Jakiča pred nekaj meseci. In zgodilo se je, medijski mrk. Tudi argumentirano rekonstrukcijo Grege Repovža v Mladini dva tedna nazaj, ki jo je sklenil s trditvijo, da se bosta zaradi afere Stožice morala Janković in Jakič nemudoma posloviti, ni nihče od drugih novinarjev vzel v resen premislek. No, to me bolj skrbi kot velike heroične zgodbe, ki so zgolj pomilovanja vredne.

  • Share/Bookmark

Kaj pa korupcija v novinarstvu?

29.12.2013 ob 15:25

Zgodba o odgovorni urednici Večera Katji Šeruga in njenem pisanju reklamnih člankov za denarno protiuslugo je sicer starejšega datuma in v finančnem oziru manjših dimenzij, a bi morala biti poučna tudi danes. Zakaj?

Ne zato, ker ne bi vedeli, da se kaj takšnega v novinarstvu ne dogaja, ker v tej smislu ni nič novega. Lahko bi štela za izhodišče javne razprave o tem, koliko je sploh korupcije v novinarstvu. V časih, ko nam novinarji dnevno servirajo nove in nove koruptivne afere v gospodarstvu, politiki, zdravstvu in drugod, nemalokrat tudi zato, da bi si dvigovali naklado, zelo vneto molčijo o korupciji v lastnih vrstah.  S tem nas navajajo na misel, da je tam ni. In smo pri motu te spletne strani: kdo bo varoval same varuhe, quis custodiet ipsos custodes, kdo bo varoval same medijske čuvaje, saj sami najbrž niso najboljša možna izbira?

Dnevnikov novinar Tomaž Klipšteter je dokazal svetlo izjemo. Napisal je članek o ravnanju iz konkurenčnega časopisa in njene odgovorne urednice, kar bo marsikdo zlahka razumel kot nagajanje med dvema medijema. O korupciji v novinarstvu se v Sloveniji težko pogovarjamo še iz veliko drugih razlogov. Naj omenim najbolj zloglasen primer iz zadnjih let, aretacijo Vladimirja Voduška, ki je v delu desnih medijev minila v znamenju obrambe imenovanega novinarja. Eden od razlogov za zavezane jezike je izjemno banalen: nihče se v resnici novinarjem ne želi zameriti. Naj bom konkreten: si lahko predstavljamo, da bo Klipšteter kdaj dobil službo ali honorarno zaposlitev na Večeru zdaj, ko je objavil takšno zgodbo? Si lahko predstavljamo, da bi jo po takšni objavi dobil kakšen brezposeln novinar? Še huje je morda, takšen novinar je morda ne bil dobil še kje. In marsikomu se bo za nameček to zdelo celo samoumevno.

Šeruga dopis Dnevnik korupcija

Pojdimo naprej. Bo kakšen medijski analitik zelo jasno obsodil takšno ravnanje? Bomo videli, ampak tvegal bo predvidljivo usodo. Se bodo za zgodbo zanimali drugi mediji? Dvomim, novinarska solidarnost se velikokrat kaže v napačnih smereh. Zgodbe o novinarski korupciji so torej prejkone obsojene na neuspeh, žal. O njej se niti pogovarjati ne moremo, vsaj zelo težko, in še manj oblikujemo spoznanja ali posledično ukrepamo. Takšna nemoč in nemožnost razprav pa je najboljši in najbolj eklatanten znak tega, kako zrela je neka medijska krajina. Po načelu: »Povej mi, koliko razprav o korupciji v novinarskih vrstah zmorete in povem ti, kako zrela medijska demokracija ste.«

Zaprašena zgodba Katje Šeruge ima več plasti. Urednico močno obremenjuje dejstvo, ki ga niti ne zanika, da je res zahtevala protiplačilo za »propagandne« članke, ki niso kritični, ampak odkrito reklamni, kot pravi. Kar zanika, je samo dejstvo, ki se ga menda ne spomni: da je takšno plačilo tudi  prejela. Priče govorijo o nasprotnem. Da je to želela storiti celo dvakrat, jo močno obremenjuje. Prostodušnost navajanja razlogov (reklamnost, propagandizem njenega zapisa, ki ga poudarja), zaradi katerih namiguje na plačilo, je srhljiva. Ključno je spoznanje izsiljevane strani, tajnice društva, ki je novinarki leta 1999 učinkovito zabrusila nekaj, kar še danes zveni kot aktualna pedagoška sentenca:

Dejstvo, da za to zahtevate honorar s strani založnika, kaže na tragično stanje v slovenskem novinarstvu.

Da vsaj po ovinkih urednica obžaluje svoje dejanje zaradi lastne nezrelosti, vliva nekaj upanja.  Po drugi strani se sklicuje na »sedanje« profesionalne standarde in na učno uro, ki je zanjo. Toda sam sem na tej strani že nekajkrat opozoril prav na zgodbo, ki jo omenja novinar Dnevnika: da v primeru presoje ravnanja in napovedanih sankcij za Melito Forstnerič Hajnšek prav nič ne kaže, da so ti standardi kaj boljši. Tudi tokrat je Šerugova svoje standarde zanikala in potlačila. Ne šestnajst let nazaj, ampak letos. Če se sklicuje na učno uro in privrženost standardom danes, ji torej ne moremo preveč verjeti.

predzadnji številki Dialogov na temo medijske pristranosti (v njej nastopa z svojimi odgovori tudi Katja Šeruga) sem zapisal, kakšno je stanje monitoringa pristranosti in korektnosti v Sloveniji:

Če se v domačem prostoru res tako veliko pogovarjamo o pristranosti, se nad njo zgražamo in jo želimo omejiti, čemu je potem ne raziskujemo in spoznavamo? Razkorak je impozanten.V tujini obstajajo institucionalni okvirji za sistematično ukvarjanje z njo. Različne ustanove in skupine opravljajo vlogo psov čuvajev in se celo eksplicitno posvečajo monitoringu pristranosti in korektnosti medijskih poročil. Ena takih je npr. v ZDA politično konservativna AIM (Accuracy in Media); svoje kompetitivno nasprotje, saj je očitno mogoče biti pristranski tudi v samem merjenju, je dobila v liberalni FAIR (Fairness and Accuracy in Reporting). »Watchdog« funkcije, ne le ideološko konotirane, ne opravljajo le številne organizacije, temveč obstaja cela industrija političnega spremljanja pristranosti na blogih ali posebnih radijskih ali TV oddajah. V Sloveniji je vse drugače: zanesljivo taki poskusi niti ne obstajajo, če odmislimo publikacijo Medijska preža, ki spremlja tudi domača medijska dogajanja, neposredni poskusi kritičnega empiričnega spremljanja so prejkone zasmehovani in bojkotirani, pojem »pristranosti« pa še vedno v fazi osnovnega spoznavnega procesa in utemeljevanja koristnosti tovrstnega početja. Razlogi niso znani, bi pa jih veljalo raziskati.

Obelodanjenje zgodb o novinarski korupciji in posledični pristranosti zaradi nje je zanesljivo nekaj, kar v Sloveniji še čaka na svoje boljše čase. Kaj bo do njih pripeljalo, ne moremo vedeti. Bržkone več novinarske odgovornosti, glede katere pa nisem ravno prepričan, da jo imamo v izobilju.

  • Share/Bookmark

Janković, ki ni Fritzl

20.10.2013 ob 14:10

Padla je še ena žrtev (ne)svobode izražanja v slovenskem novinarstvu.  Na denarno kazen 1.965 evrov je sodišče obsodilo novinarja Dela Boruta Tavčarja, ker je v svojem komentarju župana Zorana Jankovića primerjal z zloglasnim Josefom Fritzlom. Kako je svojo odločitev utemeljila sodnica? Menda takole:

“Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva. Tudi sam je danes povedal, da je to razumel kot žalitev, kot napad nanj, da je šlo za vrednostno oceno, ki je bila negativna in podcenjevalna, saj je splošno znano, da je bil Fritzl eden hujših hudodelcev v zadnjem času,” je navajala sodnica.

Prepričana je tudi, da se je obdolženi zavedel, da so očitki žaljivi, zato ni dvoma, da je dokazan tudi naklep. Pri odmeri kazni je sledila predlogu tožilstva, kazen pa se ji zdi primerna.

Zgodba: Jankovića je zmotil komentar v rubriki Termometer Delove priloge FT 15. junija lani, kjer je Tavčar županu prisolil minus in med drugim zapisal: »Vsi smo ena velika družina, je o odnosu med Mestno upravo in Javnim holdingom Ljubljana, v katerega sklopu delujejo štiri javna podjetja, večkrat povedal ljubljanski župan Zoran Janković. V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.«

Janković Fritzl žalitev

Bolečina župana

Najbolj bizarna je trditev sodnice, če je citirana ustrezno:

»Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva.«

Prislov »zato« izraža vzročno-sklepalno razmerje oziroma utemeljitev ali vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek. Težko je razumeti, zakaj bi bila neka primerjava boleča za župana zato, ker je uradna oseba, oziroma zakaj bi to dejstvo k temu prispevalo. Iz povedanega bi sledilo, da se uradne osebe bolj občutljive na bolečino in ustrezno žaljivo izrekanje kot druge, »neuradne« osebe. Razlikovanje med uradnimi in neuradnimi osebami v primeru kaznivega dejanja razžalitve ne more igrati nobene vloge. Kazenski zakonik k sreči ne uvaja takšnega neenakopravnega merila:

KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČAST IN DOBRO IME

Razžalitev

158. člen

(1) Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.
(3) Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
(4) Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti.

Mnenje tožnika

Podobno velja za naslednjo dejanje sodnice, v katerem se sklicuje na Jankovićevo razumevanje zapisanega:

Tudi sam je danes povedal, da je to razumel kot žalitev, kot napad nanj, da je šlo za vrednostno oceno, ki je bila negativna in podcenjevalna, saj je splošno znano, da je bil Fritzl eden hujših hudodelcev v zadnjem času.

Mnenje tožečega v tožbi zaradi kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime ne more biti merodajno za presojo, saj je implicite že vsebovano v sami odločitvi za tožbo. V tem smislu ne more šteti za dodaten argumentacijski ali dokazni moment. Najbolj zanimivo vprašanje pri tem pa je, kaj točno konstituira točko žaljivosti v primerjavi med Jankovićevo mestno upravo in holdingom kot »veliko družino« na eni strani in Fritzlovo družino na drugi.

Prvič, očitno je ne konstituira osebna primerjava: novinar ni zapisal, da je Janković podoben Fritzlu, temveč da je podobna kvečjemu uprava, ki jo vodi. Ta ni subjektivizirana in personalizirana. S tem pade trditev iz tožbe, kjer piše, da je Borut Tavčar »želel vzpostaviti ekvivalenčno povezavo med Fritzlom in Zoranom Jankovićem, zaradi česar je slednji hudo »razžaljen«.«

Drugič, če govorimo o primerjavi, o analogiji, še nikakor nujno ne govorimo o ekvivalenci ali enakovrednosti. Ekvivalenca je odnos, ki vsebuje tri značilnosti: refleksivnost, simetričnost in tranzitivnost. A je v odnosu do A; če je A v odnosu do B, je B v odnosu do A; če je A v odnosu do B in če je B v odnosu do C, potem je A v odnosu do C. Analogija kot podobnost med dvema situacijama, osebama ali predmetoma ne vsebuje nujno vseh treh značilnosti: vsebuje refleksivnost, simetričnost, ne pa nujno tudi tranzitivnosti. Analogija med Fritzlom in Jankovićem (dejansko z njegovo upravo) torej ni ekvivalenčna.

Tretjič, kakor so opozorili že v DNS, tega novinar ne pravi v svojem imenu:

Društvo novinarjev Slovenije v odzivu na danes izrečeno obsodilno sodbo zoper novinarja Dela Boruta Tavčarja zaradi razžalitve Zorana Jankoviča sporoča, da novinar neprimerne izjave ni zapisal v lastnem imenu, temveč je navajal namige nekaterih uslužbencev podjetij Javnega holdinga Ljubljana.

Novinarjev stavek »V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.« je resda rumen in uvaja dimenzijo »govoric« v novinarski žanr, čeprav je z njimi najlažje manipulirati (in si jih tudi izmisliti), toda tehnično trditev drži: domnevna žalitev ni nekaj, kar bi novinar zapisal v svojem imenu, temveč jo polaga v usta drugim.

Kazenski zakonik se ne opredeljuje glede tega, kakšno težo ima razžalitev glede na gramatikalno osebo, vendar je nesporno smiselno razumeti kot hujšo obliko tisto dejanje, v katerem oseba žalitev izreka v svojem imenu.

V zgornjem primeru pa se ni zgodilo nič od tega, kar bi žalitev naredilo za pravno oprijemljivejšo: ni naperjena niti proti osebi, torej županu, niti ni izrečena v prvi osebi (v smislu: »Zame je Janković podoben Fritzlu.«).

Čeprav ni dvoma, da je novinar Tavčar uporabil diskreditacijski žargon, za kar mu nihče ne more ali želi aplavdirati in proti kateremu sem nameril še vrsto svojih kritik, je ta še zelo daleč od kaznivega dejanja in utemeljitve, zaradi katere se Janković sploh užaljeno zagovarja, da on ni Fritzl. Tega pač nihče ni zapisal ali rekel. Odločitev sodnice je v tem smislu precejšnja klofuta svobodi novinarske besede.

  • Share/Bookmark

Priskutno novinarstvo: premierka na vlaku

24.09.2013 ob 20:59

Oddaja Dobro jutro je sicer bolj sproščenega družinskega formata, toda TV Slovenija si je s posnetkom Alenke Bratušek na vlaku (ali sestopu z njega) in kolesu ob tednu mobilnosti vendarle privoščila korak preveč. V njem novinarka Ana Tavčar Pirkovič ni zgolj prevzela novinarske funkcije in ostala pri njej, temveč se je prelevila v vlogo angažirane dvorjanke, ki premierko na železniški postaji nestrpno pričaka, pospremi, spodbuja in jo ponuja kot odličen prodajni artikel,  četudi si morda celo domišlja, da mora to početi v imenu javnosti in njenega interesa:

Bratušek teden mobilnosti vlak kolo

Novinarka s sicer osladnim pristopom resnično ravna ali nerodno ali pristransko: do te mere, da se zdi, da je nelagodno že političarki na drugi strani. V prispevku, dolgem skoraj polnih pet minut, ni nič pristnega, ni ustrezne distance in novinarskega dvoma, zveni kot en sam neskriti piar za predsednico vlade, ki se želi prikazati kot čuteča in ekološko osveščena oseba s skrbjo za to, da se vozimo tudi z vlakom in kolesom, če je treba. Storiti za tak vtis ji ni treba veliko, zato ima dvorjane.

Prav in razumljivo z njene strani, da je igro sprejela, saj pride prav vsaka točka javnomnenjske podpore. Tudi nastopi premierka odkrito in pošteno, takoj pove, da tega ne more početi vsak dan, ker ji uporabo vlaka in kolesa preprečuje urnik, pa še kaj. Po drugi strani je Tavčar Pirkovičeva svojo vlogo dojela kot priložnost za asistenco v propagandnem projektu. Že v začetni minuti nas pospremi v nestrpno čakanje na prihod vlaka, iz katerega bo vsak hip stopila premierka z vsemi člani protokola: kot da so se pripeljali v Ljubljano prav zanjo. Stavek tipa “Če dovolite, bi vas kar pospremili” nakaže simptomalno zakrivanje, saj prav ona diktira celotno predstavo, zastonjsko reklamo za politika torej, ki se mu nihče ne bi mogel upreti. Političarka se skozi železniško postajo in sicer pravzaprav pomika počasi in v skladu z zahtevami novinarke in kamere. Prestopljen je Rubikon, kjer novinar ne sledi dogodku, temveč ga režira.

Komentatorska spremljava je na trenutke prav bizarna, dotakne se komentiranja stvari, ki so gledalcu TV samorazvidne (“Takole si bo nadela še varnostno čelado”). Tavčar Pirkovičeva obenem poskuša ekstremno dramatizirati, svoj kakor prodajni artikel pospremi z besedami:

“Takole gledate še zadnje posnetke in takole se bo ministrica, kot vidite, prav zares v svojo službo …. odpeljala s kolesom.”

Beseda “zares” evocira novinarkino prepričanost, da gledalcu ponuja izjemen uvid in redko priložnost, da se prepriča, da premierka res zna voziti kolo. In te priložnosti ne sme zamuditi. Omemba “zadnjih posnetkov” podkrepi takšno interpretacijo: novinarka želi signalizirati, da smo priča izjemni priložnosti, ki jo je pokrila, čeprav je ta izjemnost dogodkovno siromašna in zgolj v tem, da se je nekdo usedel na kolo in odpeljal dalje. Hkrati je ta izjemnost vezana na novinarsko režijo in tempo: Bratuškova in njena ekipa ne počnejo tega, kar bi sicer počeli, temveč ustvarjajo predstavo za javnost, ki sledi taktirki novinarjev. Asociacija se poraja kar sama: tudi v oddajah TOP SHOP vam ponujajo izjemne izdelke za izjemno ceno, če boste le odreagirali dovolj hitro in poklicali na dano številko. Ponuja vam še “zadnje posnetke”, ko lahko kupite artikel po obljubljeni ceni.

In seveda “zares” dobro robo, ki je “zares” takšna, kot jo lahko vidite na ekranu.

Tavčar Pirkovič Dobro jutro vlak

  • Share/Bookmark

Alenka Bratušek in njena zlata ribica

18.09.2013 ob 20:13

Včeraj je v javnosti završala informacija, da postaja predsednica vlade kandidatka za predsednico Pozitivne Slovenije. Poskušal bom pokazati, da so dosedanje medijske prezentacije o tem, tudi vsi komentarji, dramatično pomanjkljivi. Do te mere, da sprožajo resne pomisleke v verodostojnost slovenskega novinarstva. Poglejmo si osnovni podatek o dogodku:

Alenka Bratušek je potrdila, da je dala soglasje h kandidaturi za predsednico Pozitivne Slovenije. Volilni kongres bo 19. oktobra, rok za soglasja k kandidaturam se izteče 2. oktobra.

Za kandidaturo se je odločila sama, soglasja glede tega z Zoranom Jankovićem ni dosegla, je dodala Alenka Bratušek, potem ko je potrdila, da sta se v petek in soboto z ljubljanskim županom videla.

“Odločitev o tem, ali to sprejmem ali ne, zdaleč ni bila enostavna. Tukaj sem bila sama in kaj drugega mi ni preostalo, saj je politična stabilnost osnovni predpodgoj, da se pogovarjamo o tem, kaj bomo kot vlada naredili. Če jaz kot predsednica vlade ne bi imela podpore stranke, tudi vlado zelo težko vodim,” je novinarjem v poslanski skupini PS-ja dejala Alenka Bratušek.

Bratušek kandidatura

Something missing

Zakaj bi podani podatek bil pomanjkljiv? Ker mu manjka osnovna, za odločitev predsednice vlade intrigantna informacija, ki bi morala novinarjem biti dovolj znana, a z njo javnosti niso postregli. Kaj namreč tvori jedro informacije o odločitvi Alenke Bratušek? Prvič, pri številnih pomanjkljivo ali sploh ne predstavljeno dejstvo, da premierka podaja soglasje h kandidaturi v situaciji, ko njena stranka Pozitivna Slovenija nima predsednika – in to vse od 20. marca letos, ko je s tega mesta z nenavadnimi manevri odstopil Zoran Janković. Dobro – morda si novinarji domišljajo, da podatek pozna sleherni državljan, da je odveč. Toda če ga res, kako je potem z naslednjim?

Alenka se je odreče kandidaturi

Letos junija je premierka najmanj dvakrat javno zatrdila, da ne bo kandidirala za mesto predsednice stranke. Navedla je tudi pogoj. Poglejmo, kaj je dejala na Kanalu A:

»Če bo Janković kandidiral, se bom umaknila v ozadje in ne bom tekmovala z njim,« je predsednica PS in premierka Alenka Bratušek v oddaji Povečava na Kanalu A jasno odgovorila na vprašanje, kaj bi storila, če bi se Zoran Janković znova želel vrniti v državno politiko.

Nekaj kasneje je 29. junija 2013 isto stališče ponovila v intervjuju za časopis Delo:

Je pa zatrdila, da če bi se nekdanji predsednik stranke in ljubljanski župan Zoran Janković odločil kandidirati za položaj predsednika stranke, sama kandidature ne bi vložila. “Dejstvo je, da Pozitivne Slovenije brez Zorana Jankovića ne bi bilo,” je pojasnila.

Dnevnik je zapisal nekaj podobnega:

Alenka Bratušek naj bi po naših informacijah že napovedala, da v primeru, če bi Janković želel ponovno prevzeti vodenje stranke, temu ne bo nasprotovala oziroma zadeve ne bo zaostrovala in se bo sama odločila za umik.

Kakšen status ima v tej luči njena napovedana odpoved kandidaturi v kontekstu njene včerajšnje napovedi kandidature? So mediji o njej sploh pisali? Je sploh relevantna zanjo, saj se vendar Janković še ni odločil za kandidaturo in s tem sprožil njeno situacijo premisleka, da sama ne kandidira?

Kako so poročali mediji

Najbolj fascinantno dejstvo, ki ga je lahko celo površen bralec ali gledalec zasledil ob pregledu včerajšnjih in današnjih novic, je naslednje: prav noben, ampak res prav noben pogoja o kandidaturi sploh ni omenil. Spodaj so povezave na zapise na nekaterih od ključnih med njimi. Kajpak dopuščam, da obstaja kakšna izjema, na katero nisem naletel:

http://www.rtvslo.si/slovenija/alenka-bratusek-dala-sem-soglasje-h-kandidaturi-za-predsednico-ps-ja/317891

http://www.24ur.com/kandidirala-bom-za-predsednico-ps.html

http://www.delo.si/novice/politika/alenka-bratusek-bo-kandidirala-za-predsednico-ps.html/

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/bratuskova-bo-kandidirala-cuferja-caka-interpelacija

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013091705956579

http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/09/jankovic_cestital_bratuskovi.aspx

http://www.mladina.si/148399/bratuskova-za-mesto-predsednice-ps/

http://www.zurnal24.si/malo-dobrih-ovauhovalenka-presenetila-zoranam-clanek-205991

Zlata ribica ali seksi salonarji

Kaj pojasniti povsod manjkajoči novinarski podatek o tem, da se je Bratuškova odpovedala kandidaturi, resda s pogojem? Je zamolčanje tega dejstva nekaj, kar bistveno vpliva na razumevanje in interpretacijo samega dogodka v očeh bralca, ko ga obveščamo o njeni kandidaturi? Po moje nesporno. In več kot to.

Ni dvoma o tem, da Bratuškova morda nujno še ni prelomila svoje obljube, da ne bo kandidirala, ker pač zaenkrat nismo v situaciji, ko bi lahko vedeli, ali bo Janković kandidiral ali ne. Župan Ljubljane se lahko odloča vse do 2. oktobra. Ne dvomim niti, da se bo vendarle kakšen novinar spomnil obljube in Bratuškovo pocukal za rokav z nerodnim vprašanjem, če ob napovedi Jankovićeve kandidature ne bo ponudila svojega preklica k soglasju. Zaenkrat smo brali le o čestitkah Jankovića (izrečenih bolj mimogrede), ki seveda pripomorejo k senzacionalističnemu suspenzu zaradi dejstva, da sta oba tekmeca v nekakšni vojni. V naravni politični situaciji bi tudi veljalo, da bi Bratuškova, če kaj da na svojo besedo, morala čakati na kandidaturo svojega tekmeca in se potem odločiti. A ga je prehitela – celo tako, da ga očitno o svoji odločitvi sploh ni obvestila!

Vendarle pa se mi zdi skrajno bizarno, da prav noben prebran medijski zapis te možnosti, tj. njene napovedi odpovedi kandidaturi, ni omenil niti s črko. Kar jemljem za hud profesionalni zdrs. Razlagi za takšno stanje sta možni le dve: novinarji imajo spomin zlate ribice, ki traja največ tri dni. Letošnji junij je predaleč. Druga razlaga tudi ni prijetna: o kiksih predsednice vlade ne smemo govoriti preveč na glas – morda bi raje o petkah in krilcih. Katero od možnosti imajo raje, naj izberejo sami.

  • Share/Bookmark