Arhiv za kategorijo 'Mariborske'

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

6.05.2016 ob 22:38

Slovensko javnost v zadnjem letu ali širše večkrat prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste. Zakaj v današnjem času, primerno dozorelem, ni videti dinamičnega vrenja dogodkov, odvitih leta 2012 in nato še leto kasneje? Tistih, ki so ljudskim množicam dali toliko nove samozavesti in jih opolnomočili?

Nostalgičen spomin, pospremljen s pričakovanjem ponovitve, vznemirjajo predvsem spoznanje o brezizhodnosti zaradi afer, ki spremljajo vlado Mira Cerarja, krvavo ožičena begunska kriza in splošen občutek nenehne fašizacije družbe, pa tudi posamični dogodki, kot je umik obtožnice proti Francu Kanglerju v zadevi, ki velja za povod vseh vstaj, mariborsko radarsko inštalacijo.

Če k temu priključimo še nenehno desničarsko izzivanje, ki iz odsotnosti protestov hektično dokazuje, kako so bili tisti pred tremi leti inscenirani specialno proti njihovemu nedolžnemu vodji, je slika hipertrofiranega občutka pogrešanja vstajniškega dogajanja kompletirana.

Bajka o nedolžnih  ljudeh

Sam sem sodeloval v mariborskih vstajah in kasneje, ker sem ljubitelj konsistence, pomagal v eni izmed vstajniških strank – takšen projekt je bil zame edino logično nadaljevanje začetega. Številni lepodušniki so takrat v tej nadaljnji gesti videli tako rekoč bogoskrunstvo in z veseljem delili svoje pljunke. Ne bi se mogli bolj motiti v presoji in prav takšni nam danes dolgujejo največ pojasnil.

Podobno nam ga dolguje ljudstvo v najširšem smislu: pravzaprav gledano širše in na zadnjih volitvah, razen v nekem zmernem obsegu v primeru Združene levice, vstajništva nikoli ni podprlo, čeprav je v kakšni anketi to prepričljivo nakazalo. Nasprotno, obsežno in zelo odločno je glasovalo za tistega, ki se nam je v kamere TV Slovenija v času vrenja ulice opravičeval, zakaj tja ne hodi, ker se mu ne zdi pravo mesto – Mira Cerarja.

Kangler gonja obtožnica MMC

Pustimo bajke o pravičnosti in pravilnosti vselej intaktno nezmotljivih množic ob strani – ne samo, da se ljudstvo velikokrat moti, včasih je prav hinavsko v svojih pričakovanjih. Temelj demokracije ni samo, da sprejmemo mnenje večine in priznavamo volilne rezultate, temveč tudi, da smo do ustreznosti mnenja skeptični.

Da bi odgovorili na začeto dilemo, zakaj danes ni vstaj, bi potemtakem morali sprva razčistiti, kdo jih sploh pričakuje in kako iskrena je njegova drža. Šele iz tega bo videti, zakaj vsebuje nostalgični resentiment po njih različne vzvode svojega porajanja. Če skrajno poenostavim, bi zato dejal: ko po tem sprašuje Janša, evidentno le provocira in razvija svoje teorije zarot. Nenazadnje je njihove kvote uravnotežil s svojimi »vztrajniki«. Ko se kolca ljudstvu, lahko njegove želje preskočimo in ga vprašamo, koga je obkrožilo na zadnjih volitvah. Ko po tem sprašujejo vstajniki, gnani od želje po ponovitvi, smo večkrat lahko tudi lakonični: izvolite, kaj čakate.

Konceptualna težava

Nekateri se z osnovno ponujeno tezo niti ne strinjajo: ni res, da danes ni vstaj, pravijo, v resnici se te odvijajo ves čas. Le da tega nismo pripravljeni zaznati, ker so pričakovanja previsoka. Nekaj takšnega meni N’toko, njihov stalni udeleženec. Če pogledamo na ulice, se nenehno vrstijo mnogoteri protesti: morda niso tako homogeni, morda največkrat niso zelo množični in glasni, vendar duh protestništva še živi. Začetna trditev je zato napačna.

Sam menim, da povedano povsem ne drži: z vstajami smo pri nas vendarle začeli označevati ulični revolt proti oblasti. Z bolj ali manj eksplicitno zahtevo, da mora ta odstopiti: v Mariboru proti Kanglerju, nato na vseslovenskih vstajah proti vladi Janeza Janše.

Po dogajanju leta 2012 in 2013 v to smer koncentriranih dogodkov res ni bilo, čeprav so se izzivi stalno ponujali: v Mariboru glede župana Andreja Fištravca, v nacionalni ravni sprva proti vladi Alenke Bratušek, in to deloma še v času vstaj, nato proti Miru Cerarju. Skratka: danes vstaj v resnici ni. Le zato, ker je gospod Cerar še vedno videti en tak zavzet, zaupanja vreden prijazen gospod?

Božji delec, iz katerega zraste revolt

Nelagodje in nostalgija konsekventno vodita do ugibanj, kaj točno sproža – in to v polnem smislu – ulične proteste. S tem se ponuja pestra paleta možnih premislekov, med katerimi se nekateri že uvrščajo na strani enciklopedije mistike.

Eden od razlogov, zakaj danes ni vstaj, tiči v nepričakovanih interpretacijah njihovih povodov. Novinarka Večera Dragica Korade nas že v skoraj romantični paraboli prepričuje, da je za začetek vstaj potreben nič manj kot božji delec:

Bivši mariborski župan Franc Kangler je v tokratnem sodnem epilogu našel nove dokaze za to, da v tisti mariborski decembrski jezi ni bilo nič pristnega, nič spontanega, ampak je šlo za politično zaroto. Po tej tezi so levi zarotniki proti njemu naščuvali neuko ljudstvo in zrežirali vstaje. Ta teza ima dve lepotni napaki. Prva zadeva ljudstvo: ljudstvo, s katerim imamo tu opravka, predvsem ni neuko. Ker ni neuko, ga ne more pet zarotnikov zvleči na trg in režirati vstaje. Vi lahko režirate stečaje, sodne procese, politične predstave, ne morete pa režirati vstaje. Lahko jo kasneje instrumentalizirate, ampak tisti božji delec, ki je potreben za nastanek takšne kolektivne akcije, ostaja skrivnost.

Torej: skrivnostna so pota božja tudi sicer, zakaj bi pri vstajah bilo kaj drugače. Če jih danes ni, pa to dejstvo močno pogrešamo, smo pač spregledali, da ni čisto v naši moči. Mobilizacijska sila ima svoj izvor nekje zgoraj. Ljudstvo res ni neuko, toda glede osnovnega motiva za nastop mariborskih vstaj so se interpretacije med sabo kregale že od samega začetka. Če je preostanek Slovenije v njih videl socialno in ekonomsko motivirano prebuditev kolektivne zavesti zasužnjenega ljudstva, vstalega proti svojim rabljem, smo nekateri v Mariboru ugotavljali, da so razlogi bili bistveno manj reflektirani in bolj profani: nekateri so postali »gotofi« zaradi permanentnega ropa denarnic, s katerim je pretila občina s Kanglerjem na čelu.

Toda kaj, ko se je ob prvi aretaciji maja 2011 v anketi Večera podpora županu celo zvišala. Kar nakazuje, da ljudstvo ni nujno občutljivo na korupcijo in da motiv občinske skorumpiranosti ni zadosten razlog za vstaje. Če česa ne razume, to še ne pomeni, da ga ne velja podpreti. Danes se mi vedno bolj dozdeva, da je imelo prav, ne da bi vedelo, da ima. Nadaljevanje vstajniškega dogajanja v Ljubljani in širše po deželici je terjalo nekoliko širšo in drugačno agendo: drugje radarjev pač niso postavljali, zato so ga velikokrat razlagali kot avtentičen vznik upora zaradi socialnih stisk.

V tej dvojnosti – bodisi so vstaje izraz ekonomske podstati ljudi bodisi avtentičnega revolta proti odtujenim političnim elitam – so se interpretacije izčrpale. In čeprav v resnici nikoli nismo domislili, čemu so se vstaje začele, se danes že moramo ubadati s tem, zakaj se ne nadaljujejo. Pa dajmo.

Pet razlogov

Med razlogi, zakaj jih na začetku leta 2016 ni, bi navedel pet zame najprepričljivejših. Prvi med njimi je, da je del vstajnikov uspel vstopiti v parlament in se tam bori dalje s političnimi sredstvi: ulični protestniki so postali njihovi volivci. Naslednji nam pove, da so se nekateri izmed njih preprosto spridili in izneverili svojemu poslanstvu. Tretji govori o razočaranju nad vstajniki, ko ti pridejo na oblast, npr. v Mariboru. Četrti je depresivno ravnanje inštitucij pravne države, recimo Ustavnega sodišča ali navadnih sodišč, ki željo po družbeni spremembi prevaja v splošno apatijo in jemlje motivacijo ljudem. Peti je klasičen sindrom antijanšizma: če bomo rušili obstoječo oblast, bomo dobili Janšo. Zato se tega res ne splača početi. Navedeni niso edini. Se mi pa zdijo najbolj verjetni. Naj jih na kratko orišem.

Parlamentarizem in vstajništvo

Iz kvote številnih vstajniških gibanj so nekatera prešla v stranke, nekatera so zamrla, spet drugi vstajniki pa tako ali drugače podpirajo obstoječe ali nikogar. Med vstajniške stranke prištevam DSD, TRS, IDS, Solidarnost in Piratsko stranko. Morda bo kdo porekel, da sta DSD in TRS obstajali že prej in sta zgolj izkoristili trenutek, a tak pomislek puščam ob strani. Prve tri so se združile v Združeno levico in čeprav jim je Ninamedia aprila 2014 namerila le 0,3 odstotno podporo, maja jih sploh ni zaznala, junija, le mesec pred volitvami, pa 0,7 odstotka, so danes v parlamentu, kjer v vsebinskem smislu spodobno opravljajo svojo nalogo.

Šibka javnomnenjska podpora vse do volitev tvori lep dokaz, da jih široke množice niso želele kaj prida videti kot političnega subjekta. In to kar treh skupaj. Zakaj je tik pred zdajci prišlo do preobrata, je verjetno kompleksna zgodba.

vstaja kapitalizem

Če imate trojno vstajniško stranko v parlamentu, za katero ugotavljamo, da se njena podpora po uspešnem preboju krepi, potem seveda, inherentno logiki političnega udejstvovanja, pač ne morete pričakovati, da bo aktivno angažirana na ulicah. V Združeni levici sicer ponavljajo, da je njihov integralni del še »četrta« sfera, del vstajniške civilne družbe. Vendar nekako ne gre, da bi protestniki stali pred parlamentom, če izza zidov v njem domuje, četudi v opoziciji, njihova domicilna stranka.

Ko stopite na politični parket, in prav je tako, se borite naprej s sredstvi, ki jih ta omogoča. Ergo: vstajništva ni, ker so pač nekateri prešli v realno politiko. Hic Rhodus, hic salta. Od tu naprej jih moramo ocenjevati z drugimi vatli. Vsi, ki Združeni levici oporekajo, da je bila gesta strankarske organiziranosti napaka, ostajajo moralni dolžniki zaradi svojega lepodušniškega sprenevedanja tako dolgo, dokler ne bodo prikazali svojega učinkovitega paralelnega projekta.

Predvsem članom IDS lahko očitamo le dejstvo, da so slovensko realnost odkrili tako rekoč po naključju, s pogledom skozi okno: tako kot Hegel so ugledali belega konja vstajništva, sicer brez Napoleona, in v njem začutili svetovnega duha revolucije. Pred tem jih domača realnost in npr. Janša nista posebej zanimala, do tistega hipa so bili zgolj pozorni bralci Marxa. Toda ne bodimo preveč malenkostni, Združena levica je s svojim uspehom omogočila en del preživetja vstajniških idej.

Vstajniška samougrabitev

Če je prvi razlog trenutnega manka vstaj nesporno opisani vstop nekaterih v politično areno, nam pogled na nekatere druge vstajniške stranke pokaže, da so se te v sebi skvarile in popolnoma zanikale svoje poslanstvo. Lep primer tega je Solidarnost, že lep čas ugrabljena.

Ko sem pred debelim letom skupaj z dvanajstimi eminentnimi člani iz nje izstopil, sem to storil že prepozno: preostala predsednika na njenem čelu – tretja članica predsedstva se je poslovila – sta jo uzurpirala na način, da se tega ne bi sramoval niti kakšen Zmago Jelinčič. Za polomijo na kar treh volitvah nikoli nista prevzela nobene odgovornosti, kongresa že od ustanovitve naprej ne skličeta ali si ga morda niti ne upata, dejavnosti in uresničevanja programa ni, članstvo pa strpno prenaša vse nespodobnosti.

Samovoljno so ukinili najvišji organ stranke, izvršilni odbor, ker je bilo v njem preveč kritičnih osebkov, medtem ko svet stranke ni več legitimen zaradi radikalnega osipa. Nič čudnega, da po novem na spletni strani ni mogoče najti nobenega organigrama z imeni, še predsednikovih si več ne upajo zapisati. Namesto zavez in principov vstajništva, obljubljene večje demokratizacije znotraj stranke in participatornosti, deluje Solidarnost bolj po principu hierarhične uzurpacije, domišljijo posameznikov pa poganjajo le še mesečne državne dotacije zaradi skupnega nastopa s stranko SD na zadnjih državnozborskih volitvah.

Res klavrn zasuk stranke, ki je imela odličen, predvsem pa realističen programski potencial. Odgovor, zakaj danes ni vstaj, je spet logičen: ker so tisti, ki so včasih stali na njihovem začelju, postali karseda podobni onim, proti katerim bi morali protestirati. Morda so še hujši. Ker to v sebi vedo, lahko kvečjemu le hlinijo svoje vstajništvo. Ergo: vstaj ni niti iz razloga prevelike zrcalne podobnosti.

Večno vračanje istega

Naslednji razlog je soroden prejšnjemu: vstajniki se lahko spridijo, če ne pridejo na oblast, iz določenih partikularnih koristi. Lahko pa tudi, verjetno še bolj intenzivno, če se tam znajdejo. Iz podobnega motiva. Lep zgled je novi mariborski »vstajniški« župan Andrej Fištravec v mestu, ki je edino uspelo razstoličiti obstoječega. Žal nosim tudi sam svojo odgovornost za zmoto pri začetni podpori kandidatu: verjetno je javnosti manj znano, da je v tistih časih volilnih procedur zaradi popolne neenotnosti mariborskih vstajnikov pretilo, da ne bodo ponudili nikogar približno verodostojnega in bo posledično zmagal etablirani politik starih elit. Skoraj se je res zgodilo.

Na grozo vseh pa aktualni župan v času svojega mandata zgolj ponavlja geste svojega predhodnika. Ne samo, da nikoli ni zgradil mostu do ljudi in poskušal delovati v sosvetu z vstajniki ali zahtevanimi načeli neposredne demokracije, obdal se je z ozko četico izbrancev, kreatorjev mariborskih dogodkov, ki sebe dojemajo predvsem kot telesne čuvarje z nalogo županu v stanju stalne pripravljenosti pojasnjevati, kakšen je videti svet tam zunaj, komu se sme ali ne sme približati in kateri projekt začeti. Tej ugrabitvi nato čisto uradno pravijo »svetovanje« in za svoje delo sklepajo različne pogodbe.

janšastan vstaja

Medtem ko njegovi najbližji sodelavci kot po tekočem odstopajo ali so umaknjeni, mediji dnevno poročajo o nepravilnostih in nečednostih iz občinske stavbe ali javnih podjetij. Pričakovana posledica: pri Mariborčanih se lahko zgolj krepi občutek, da je bil njihov ulični angažma zaman. Da se vse sfiži, da nima nobenega smisla. Včasih so bili ponosni, danes jih je sram. In tam, kjer ni človeške stimulacije ali angažmaja, ne bo božje pomoči in njegovega čudežnega delca. Ergo: vstaj ni, ker zdaj kar zanesljivo vemo, da bo tudi po njih vse isto. Občutek, da je politika zakleta in da so vsi isti, je zopet zmagal.

Nedelovanje pravne države

Manko motiviranosti za nov upor nesporno poganja tudi stanje pravne države kot četrti razlog: ljudsko apatijo krepi trpko spoznanje, da se postopki proti skorumpiranim politikom in gospodarstvenikom ne končajo ali se celo zaključijo v njihov prid. Čemu se podati na ulice, če končni cilj, sankcije proti klientelističnim in nepotističnim mrežam in odstavitev političnih elit, nikoli ne bo dosežen? Če bodo vsi pretežno oproščeni? In se bo verjetnost, da se bo to zgodilo, dvigovala premo sorazmerno glede na velikost kaznivih dejanj in težo vpletenih akterjev? Primeri, ki pridejo kot prvi na plano, so procesi proti Janši, Kanglerju, Jankoviću in recimo Bavčarju. Sploh zavrnjena obtožnica v zadevi mariborskih radarjev.

Verjetno v vseh teh pričakovanjih obstaja tudi nekaj malega populističnega neznanja in prenaglih sodb. Toda psihološka indolenca množic ima spet na voljo dober in skoraj racionalen temelj, zaradi katerega nas prepričuje v resignacijo in občutek nesmiselnosti. Apatičnost in indiferenca se pojavita kot neizbežni posledici.

Ker sodstvo ni učinkovito, ker kriminalisti in tožilci klonijo, pravna država ne deluje. K temu prištejmo se čudne odločitve Ustavnega sodišča in mera bo polna. Ergo: ne splača se skandirati proti skorumpiranim klikam in zmrzovati na ulici, na sodišču bodo naslovniki kasneje prepoznani za nedolžne.

Ni čas za rušenje, prihaja Janša

Peti argument proti vstajništvu se odvija spontano, morda včasih na nezavedni ravni, vselej najbolj nevarno učinkoviti, ter na nivoju proizvedenih strahov: bolj bomo rušili obstoječo oblast, prej lahko dobimo v zameno njega, ki si ga res ne želimo. Janšo. Glede tega, kar bi po pravici lahko imenovali za novodobni politični slovenski Urangst, nenazadnje tudi za travmatični razlog velikega dela vstaj, sta svoji različni mnenji v polemiki podala že Rok Kogej in Grega Repovž.

Teza, da nimamo resne alternative proti predsedniku SDS, je v sebi luknjičava celo brez implementacije božjega delca, a skrbi tudi, kdo nam zavest o šibkosti servira. Po sebi indicira, kako močno so zaprečene možnosti, da bi prišlo do vstaj: ob porastu evropske desnice v času begunske reformulacije Evrope se marsikomu Cerar zdi nenadoma kar dober branik pred vzponom domačih radikalizmov.

S pozicije Združene levice je lahkotno ugovarjanje antijanšizmu na neki točki celo razumljivo. Njeni protagonisti so že v času vstaj nenehno ponavljali lustracijsko mantro o starih obrazih in preživetih političnih vzorcih, s tem demonizirali tudi druge vstajniške stranke in bili v tej gesti na las podobni komu? Janši samemu. Zahteva po lustraciji je njegova stara zimzelena melodija. Ljudi ne moreš počez registrirati po njihovem EMŠU in političnem udejstvovanju – le zato, ker so se nekoč udejstvovali. Lahko jih presojaš le po dobrih in slabih dejanjih, njihovi odgovornosti.

no fear no fuhrer

Z vidika opozicijske parlamentarne stranke, ki celo deklarativno ne želi prevzeti bremen vodenja države in ni izkazala sposobnosti za povezovanje ljudi onstran relativno zelo ozkih programskih in ideoloških smernic, pa je zavzeto stališče celo zgrešeno. Razkriva namreč, da socialistična agenda Združene levice tu ni mišljena kot resen realizabilen projekt, da se socializem vzdržuje kot »opozicijska« utopija na papirju. V tem smislu je kritika antijanšizma znova smiselna kot instrumentalno ustrezna nekomu, ki bi najraje čepel v opoziciji, verjetno pod pretvezo, da še ni dovolj močan –  kar je po sebi znak politične nezrelosti in neodgovornosti.

V Združeni levici s tem hkrati gojijo lustracijske ideje, kakršnih se ne bi sramoval niti Janša, po drugi plati pa odkrito priznavajo, da nimajo dovolj kadrovskega potenciala in znanj. S tem shizoidnim pristopom jih nikoli ne bodo dobili. Ker ostajajo edino upanje levice, je to lahko kritično spoznanje.

Urangst proizvaja pragmatična preigravanja, ker predstavlja clear and present danger totalitarizacije družbe, vselej profitira aktualni oblastnik. Ergo: za vstaje ni čas, ker lahko potem hitreje dobimo janšizem, meni del ljudstva. A hkrati za nekatere akterje tak razvoj ne bi bil najslabši, ker bi postali politično močnejši, postavljeni v vlogo njegovih ostrih nasprotnikov.

Pesimizem nekega mazohizma

Pet navedenih razlogov nam v seštevku kar dobro pojasni zatečeno stanje. In še malce pesimistične osebne perspektive: udeležbo na vstajah sem zaradi reakcij velikokrat doživljal kot dejanje mazohista. Najprej te popljuvajo mojstri konspiratologije, npr. Kangler in Janša, te predalčkajo v neke svoje fiktivne in povsem izmišljene mreže političnih silnic iz ozadja, ki se na koncu primejo. Nato tolčejo po tebi še tisti na drugi strani, številni sotovariši vstajniki: le zavoljo vere, da je potrebno opozicijo obstoječim elitam preusmeriti v nek trajen politični projekt, saj sicer protesti nimajo smisla. (Ja, takšni danes najbolj stokajo, ker ne vidijo in ne želijo videti, kaj povzroča njihova namišljeno nedolžna pozicija.)

Po tretji je zaradi egoističnih in partikularnih interesov mnogih, ki na noben način niso želeli povezovanja vstajnikov v eno fronto in so pri tem forsirali zgolj sebe, sledila še njihova ekskomunikacija: predvsem velik del Združene levice deluje skozi modus arogantne samozadostnosti. Ker jih konfliktnosti in delitve poganjajo še danes, me ne bo presenetilo, če jih bo isti motiv nekoč tudi notranje uničil. In ko k temu dodaš še medijske diskreditatorje, res ostane zelo malo volje po akcijskem udejstvovanju.

Ne gre sicer čisto obupati, toda čisto subjektiven zaključek bi lahko bil tudi: nostalgija za vstajami je le še za naivne in trapaste, idealizirana podoba nečesa, česar v resnici globoko v sebi večina zaenkrat ni pripravljena misliti resno in še manj udejanjiti. Ko bo, se znova vidimo.

  • Share/Bookmark

Kako so oglasu z ledvico nasedli mediji

30.08.2015 ob 17:57

Obstaja žanr, ki bi mu lahko rekli »novinarski socialni populizem«? Da je takšen, je najlažje razbrati na margini, ko gre malce predaleč. Zgleden primer v zadnjem času je navzven pretresljiva zgodba o oglasu prodajalca svoje ledvice, ki je kakšen teden intezivno okupirala medijski prostor in sprožala polemike o človeškem dostojanstvu na pragu revščine. Od danes naprej je prepoznana kot dejanje goljufa. V tem primeru očitno dobro preskrbljenega Slovenca na otoku Iž, ki celo oddaja luksuzne apartmaje.

ledvica Večer goljufija

Če ne bi bila, ne bi obveljala za populizem – toda kar ga dela za takšnega, je zanesljivo način pristopa, ki v svoji nekritičnosti zaupljivo z jasno agendo pristopa k primeru, ne da bi preveril vse informacije. Tako kot številne druge zvrsti medijske tabloidnosti je bilo seveda mogoče pričakovati, da jo bodo ob razkritju zagrabili vsi, ki si želijo, morda z najboljšimi nameni, spregovoriti o stiskah ljudi, njihovi revščini in obupu. Večkrat se zdi, da je novinarska tema socialnih stisk vnaprej nedotakljiva: nihče nima srca, da bi vehementno podvomil v povedano, izrazil skepso ali celo na trenutke očital rumenilo in senzacionalizem, saj bi največkrat obveljal za neobčutljivega in brezsrčnega posameznika.

Ledvica Korade Večer 2

Toda v danem primeru se je zapletlo že na začetku: berljiva zgodba o očetu v zrelih letih, ki se je zakreditiral in ne more več pomagati svojim otrokom, je zvenela prepričljivo in privlačno, a so se kar hitro začeli pojavljati tudi dvomi o identiteti prodajalca ledvice, ker ga preprosto nihče ni poznal, nekatere njegove navedbe pa očitno niso bile točne.

Pri časopisu Večer so vztrajali, namenili so ji izrazito veliko prostora. Čeprav je bilo zaznati nekaj previdnosti »za vsak slučaj«, če bi se izkazalo, da navedbe niso resnične, so v svojih zapisih ves čas dajali prednost nepreverjenosti informacij in prepričanju, da z njo ni nič narobe. Verjeli so v resničnost namere oglaševalca, s katerim so se pogovarjali po telefonu. Novinarka Dragica Korade je v svoji kolumni demonstrirala, kaj točno jeprenagljen sklep:

V četrtek, ko smo z njim govorili po telefonu, je povedal, da želi ostati anonimen, ker bedo, v kateri v resnici živijo, prikriva pred svojimi tremi otroki. In ker se mu že razpira rešitev vseh težav: dobil je namreč prvo ponudbo za nakup ledvice. Iz Avstrije. Včerajšnji molk bi lahko pomenil, da je ponudnik resen in da je do sestanka prišlo.

Sklepanje, da se je ponudnik ledvice odločil za operacijo, ker je našel kupca svoje ledvice in zato prekinil kontakte z novinarji in javnostjo, je bilo napačno. Danes vemo, da jih je prekinil, ker mu je postalo prevroče: policija ga je izsledila v bližini Zadra in ugotovila, da gre za prevaranta, ki je stkal niti, da bi se osebno okoristil. Vse, kar je natvezil medijem, je bila navadna laž.

V spet drugem zapisu je ista novinarka podoživljala njegovo tragedijo:

Ker sta oba z ženo, ki naj bi bila še delni invalid, brezposelna, kredita preprosto nista mogla vračati. Da še za hrano nimajo, je pripovedoval po telefonu. Da tri šoloobvezne hčerke ne bi tega občutile, ponoči krade po njivah krompir in po kantah za smeti pobira steklenice in jih potem proda v Murskem Središču. Star je 60 let in zaposlitve ne more dobiti, kvečjemu kako priložnostno delo. Za 15 evrov na dan recimo koplje jarke. Ker ima zemljo, je upravičen samo do enkratne socialne pomoči in ničesar drugega, je pripovedoval. In večkrat dal vedeti, da od nikogar nič ne pričakuje, da je “celo življenje pošteno delal in ne išče nobene miloščine”. V ledvici, za katero naj bi bil v četrtek že imel ponudbo, je videl častno rešitev svojega problema. Pozna tudi človeka, ki je s prodano ledvico poravnal bančni dolg “in sedaj z eno ledvico čisto dobro živi”.

Ves čas je govoril zbrano, prepričljivo, tu in tam je zaihtel. Zgodba je pustila za seboj kup velikih vprašanj, ki so se kljub nekaterim dvomom zgrinjala v eno samo: kaj lahko storimo, da rešimo ledvico.

Korade ledvica resnica

Kaj lahko storimo, da rešimo ledvico goljufa? Pri Večeru so, če prav razumemo avtorico, poskušali pomagati po svojih močeh in nepridiprava celo sproti obveščali o (morebitnem) poteku akcije, da bi ga morda odvrnili od njegovega cilja: »V četrtek je z velikim nezaupanjem spremljal naše ideje, da bomo do novembra, ko se mora zaradi neplačanih dolgov izseliti iz hiše, “zbobnali akcijo” in nekako zbrali tistih 42 tisoč evrov, zaradi katerih mu je banka zarubila hišo.«

Ledvica Večer celostranska

Zdaj, ko se je hvalevredna občutljivost izkazala za naivno in nepremišljeno solidarnost, bi se spodobilo, da se bralcem opravičijo in obljubijo nekaj več profesionalnega čuta in odgovorne previdnosti za prihodnje. Izgovarjati se na nečastne in nečedne poteze iznajdljivega goljufa pač ne bo dovolj.

Ledvica Večer naslovnica

  • Share/Bookmark

Kdo so bili torej Večerovi cenzorji?

7.05.2015 ob 20:52

Zgodbe o tem, kaj se je dogajalo v medijskih hišah pod političnimi prevzemi, so bile vsa ta leta javno pretežno zamolčevane. Z veliko skrbnosti. Poglavitni nosilci molka so bili pač novinarji sami – javnosti največkrat niso privoščili odkrite obelodanitve sramote o dogajanju v lastnih vrstah, z izjemo kakšne splošne izjave novinarskega aktiva.

Lep primer je akcidentalno pogreta zgodba o Janševem obvladovanju Večera v letu 2005 in kasneje: v medije je prišla le zaradi preiskave specializiranega tožilstva in elektronske komunikacije med Matjažem Kovačičem kot bivšim predsednikom uprave in Janezom Janšo. Na ta način so za dan ali dva množični mediji navajali, da se je med njima odvijal tudi dogovor o prevzemu (nakupu) Večera.

Večer NKBM Janša Kovačič

Ko sem dva dni nazaj objavil nekaj fotografij Večerovih bunkerjev (cenzuriranih besedil) in zaklinjanja urednikov tega časopisa (večina je še danes na vodilnih položajih), češ da pri njih ni cenzure, tega nisem storil prvič. O tem sem v zadnjih desetih letih pisal verjetno več kot kdorkoli. Zaman. Recepcija je bila podobna: o tem se ne sme vedeti ničesar, o tem se govori po tihem, zgodbe o cenzuri so metanivojsko deležne cenzure.

Zato nisem pričakoval, da bo kakšen medij vendarle zagrabil moj delček zgodbe o dogajanju na Večeru – prej bi rekel, da sem vedel, da bo znova na delu stara dobra samozaščitniška drža novinarjev. Pa se je le zgodila ena ironična izjema: zapis v smeri Večerove politične cenzure se je zdel zanimiv tabloidnemu Svetu24, ki je iz tega napravilcelo naslovno zgodbo.

Svet25 Janša Večer cenzura

Luka Tetičkovič zelo korektno opravi delo: razvije zgodbo, citira moje besedilo, objavi faksimile bunkerjev, besedo pa prepusti tudi dvema novinarjema Večera, trenutnemu in bivšemu, Vasji Jagru in Blažu Zgagi. V prispevku je med drugim objavil nekaj, kar bom štel za precedenčno; ne spomnim se namreč, da bi kdaj kakšen uspel s prstom pokazati na odgovorno osebo na Večeru,v tem primeru v časih cenzure. Kar je uspelo Jagru:

Bila se je namreč bitka za obvladovanje slovenskih medijev. Kovačič jo je v elektronskem sporočilu Janši opisal kot »dolgo in trdo vojno, v kateri bomo naredili vse, treba je zmagati«.

In vojna je menda res potekala, novinar Večera Vasja Jager nam tako pojasnjuje tedanje stanje: »Janša je že leta 2006 uspel uveljaviti svoj vpliv na Večer; takrat je bila na položaj urednice notranje politike imenovana Darka Zvonar Predan, ki je najzaslužnejša za nastanek razvpitega Večerovega ‘bunkerja’, stene, na katero so novinarji v znak protesta nalepili množico cenzuriranih tekstov – zlasti tistih, ki so se ukvarjali z likom in delom ljubljenega vodje.«

Novinarju Večera, ki je svojčas sicer podelil bob leta istemu Janši za plagiatorsko misel Tonyja Blaira, lahko le zaploskamo za odkritost: storil je tisto, česar številni v desetih letih niso zmogli. Zmogel je korak, katerega odsotnost vsa dolga leta kritiziram, tisto, kar se ves ta čas vzdržuje kot modus vivendi novinarskega protektorata nad samim sabo: odlepil se je od skrbi za lastno rit, samotrepljanja in lažne solidarnosti s tem, da je konkretno povedal po resnici, da so bili cenzorji in celo navedel ime. Ne zločina brez zločincev, ni cenzure brez cenzorjev.

Bunker svet24

Če je njegovo dejanje s poimenovanjem (ene) osebe hvalevredno, ostaja nedoumljivo vprašanje, čemu je v svojem pogumu tako presneto osamljen. Kajti Jager zdaj ni v nerodnost spravil le Darke Zvonar Predan, temveč ducat drugih urednikov, ki so enako poimensko zanikali, da bi v Večerovi hiši bilo karkoli narobe – ob tem pa se dobesedno z nogo zaletavali v bunkerje sredi njihovih delovnih prostorov.

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov

  • Share/Bookmark

Mariborski župan, domnevni odvisnik od drog

10.04.2015 ob 10:55

Slovensko novinarstvo se je že večkrat trudilo diskreditirati kakšnega domačega politika z namigi o tem, da je odvisen od drog. Zgodilo se je tudi, da so politiki vpričo uspešnosti govoric (in tovrstnih nesankcioniranih nivojev novinarstva) pohiteli na ustrezne sodnomedicinske institucije, da bi govorice demantirali v obliki zdravniških izvidov in premagali zanje škodljiv stampedo javnega mnenja o njihovi odvisnosti. Ni pomagalo, tipično slovenska medijska paranoja se je potem še poglobila in nadaljevala svoj pohod s teorijami zarot o ponarejenih izvidih, itd.

Zadnja od teh nepreverjenih govoric, odličnega humusa za rumene medije, zadeva mariborskega župana dr. Andreja Fištravca, ki se menda zdravi v Avstriji in zato »šprica« seje mestnega sveta, uradno pa je menda na dopustu. Novinar Gabrijel Toplak je v tabloidu Svet24 namigoval na prepričljivost novic v nizu trditev, ki po njegovem podpirajo začetno ugotovitev:

»Govori se, da je župan na avstrijski kliniki za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog. Le zakaj bi sicer manjkal na tako pomembnih sejah, kjer je sam predlagatelj? Pa ne gre za prvoaprilsko šalo, saj so se govorice pojavile v torek. Ne nazadnje se župan ob kandidaturi ni upal testirati,«je sporočil anonimni vir. Dodal je, da je to začetek »velikega poka«, ki smo ga v časopisu Svet24 ekskluzivno napovedali že februarja in bi lahko maja odnesel aktualnega župana.

Fištrave svet24 zasvojen

Oglejmo si, v kaj točno nas poskuša prepričati novinar:

(1) Govorica G pravi, da se mariborski župan zdravi zaradi odvisnosti od prepovedanih drog.

(2) Dokaz zanjo je, da je manjkal na sejah, katerih predlagatelj je.

(3) Razen tega: govorica G se je pojavila v torek.

(4) Toda prvi april je bil v sredo.

(5) (Kar se pojavi na prvi april, lahko ima status govorice, kar se na kak drugi dan, takšnega statusa nima.)

(6) Torej pri G ne gre za govorico.

(7) Razen tega: župan se tudi ni testiral glede odvisnosti ob svoji kandidaturi.

(8) Iz (2), (6) in (7) lahko zato izpeljemo, da se mariborski župan res zdravi zaradi odvisnosti.

Walton in Gordon navajata različne možnosti logičnih napak znotraj tega, čemur v angleščini pravijo »jumping to a conclusion«, kar bi lahko v slovenščino ohlapno in neizogibno nerodno prevedli kot »preskok k sklepu« oziroma prehitro sklepanje:

Five errors that fit under the category of jumping to a conclusion are identified: (1)

arguing from premises that are insufficient as evidence to prove a conclusion (2)

fallacious argument from ignorance, (3) arguing to a wrong conclusion, (4) using

defeasible reasoning without being open to exceptions, and (5) overlooking/suppressing

evidence. It is shown that jumping to a conclusion is best seen not as a fallacy itself, but

as a more general category of faulty argumentation pattern underlying these errors and

some related fallacies.

Kakor vidimo, je novinar nemudoma iz dejstva o odsotnosti župana na občinskih sejah skočil v sklep o zdravljenju, ne da bi navajal kakšna dokazila za svojo trditev – bolj poljubnega preskoka iz navedbe neke premise si že skoraj ne moremo predstavljati.

Komični učinek poudari še krčevito iskanje dodatnih razlogov v potrditev končnega sklepa – ker se je govorica pojavila v torek, že ne more biti izmišljena, saj je bil prvi april v sredo. Kar je torej predmet govorice na dan, ki ni prvi april, ima nenadoma status uporabne evidence in zaradi tega šteje za verodostojno; tudi članek je izšel dan po prvem aprilu, kar verjetno spet prispeva k njegovi verodostojnosti, si je morda kdo za nameček domišljal.

Kot da kombinacija dveh različnih linij dokazil in evidence (odsotnost s sej, odsotnost prvega aprila) še ne bi bila dovolj, je tu za popolno sliko še nov domnevni indic: teza o zdravljenju zaradi odvisnosti bo menda kar držala, ker se župan glede odvisnosti ni testiral v času svoje kandidature in je menda to možnost odklonil. Priznam, da že dolgo nisem videl novinarskega poskusa, kjer bi se nekdo trudil dokazati neko govorico s tako obupno slabimi in neprepričljivimi navedbami. Pri čemer že prvo šteje za faux pas.

Fištrave svet24 zasvojen 2

Toda v vsakem slabem je včasih kaj dobrega, nehote smo s pomočjo novinarjevega poskusa dobili nazorno prezentacijo uporabnega »metra« za profesionalni in etični žurnalizem: manj evidence kot navaja kakšen novinar za svoje trditve, bolj kot preskakuje v svojih zaključkih, bolj bi se takšnemu novinarstvu morali izogibati in ga jemati za rumenega. Ter obratno. Podobno velja za uporabo argumentov v njem. Ampak kaj, ko se o tem niti ne želimo pogovarjati: kolikor vem, se razprave o uporabi pomenu argumentacije v dolgi zgodovini nihče še sploh ni dotaknil. Nič čudnega, da v takšnem kotlu rumeni mediji vedno bolj paradirajo, resni pa jim postajajo vedno bolj podobni.

  • Share/Bookmark

Gotof-si-novinarstvo in vstaje proti vstajnikom

14.12.2014 ob 12:52

Medtem ko se v Mariboru krepi nezadovoljstvo nad županom dr. Andrejem Fištravcem in počasi sili v cono vrelišča, številni pričakujejo, da bo dosežena stopnja enostavno postregla z nadaljevanjem uličnih vstaj – tako kot so številni odšli skandirat proti Kanglerju, se utegne hitro zgoditi, da bo istega postopka deležen novi župan. Še več, za ironično podstat bo poskrbela prav okoliščina, da bodo protestniki za »gotofega« naredila prav vstajniškega župana in njegovo ekipo, ki se odkrito javno hvali, da je vstaje tudi vodila.

Vstaje proti vstajnikom, protesti nezadovoljnih proti poprej nezadovoljnim protestnikom so nek žanr, ki ga v teh krajih ne poznamo. Kako bi ga tudi, celo protestiranje leta 2012 je bilo nekaj, kar je presenetilo Slovence do mere, da so se eni priključili drugim skandirajočim včasih že zaradi začudenja nad močjo množice – da je mogoče zahtevati odpravo politične korupcije in klientelizma na ulici, doslej varno skriti v svoje plašče apatije niso ravno verjeli in še manj prakticirali.

Fištravec se je zapletel na kar dveh točkah povsem nedopustnih napak, ki jih bo težko saniral: prikrivanje stanja v občinski blagajni, ko je le mesec nazaj v času kampanje sadil rožice, dramatično stanje pa zamolčal, nato pa še z ravnodušno in brezčutno napovedjo, pravzaprav kar naštevanjem projektov, predvsem socialnih in kulturnih, ki jih bo ukinil ali jim zmanjšal dotacije. Povedano drugače, tudi komunikacijsko je pogrnil, iz lokalnega sociologa z občutkom za socialo se je nenadoma spreobrnil v kot špricer hladnega birokrata, kakršen je njegova nova metla, Damjan Lah, že po definiciji.

Ko trenutno spremljamo ne le začetni kulturniški protest pred Maistrovim spomenikom, ki ga je po vsem sodeč organiziral Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, so bolj množični protesti v mestu nekaj, kar postaja vsak dan večja realnost. In čeprav si jih župan zasluži, se ni mogoče strinjati z vlogo, ki jo pri tem igrajo mediji – dokler so kritični do župana in njegove ekipe, je vse v najlepšem redu, naj bodo. Toda obstaja točka, ko se ta kriticizem prelevi v angažirano novinarstvo, v željo po tem, da mobilizira jezo in gnev ljudi. Da, v končni instanci, spravi ljudi na ulice, kar se bo zgodilo le, če bodo mediji sproducirali zadostne količine sovražnih ali vsaj sarkastičnih čustev. Le ko bodo ljudje dovolj jezni, bo takšno novinarstvo dovolj zadovoljno.

Galun Zorro Delo 2

V zadnjih dnevih smo tako lahko prebrali kar nekaj zapisov, ki z vpotegnitvijo vseh možnih manir smešenja, zgražanja in sovraštva nujno učinkujejo propagandistično. Njihov osnovni namen ni več informiranje in delovanje v javno dobro, prej bi mu lahko dejali »gotof-si-novinarstvo«. S svojo všečnostjo in navijaštvom, pisanim na kožo razjarjenemu ljudstvu, počasi in neizbežno utirajo pot javnega mnenja, ki bo, če se nadaljuje s takim tempom še nekaj časa, za župana usodno. Dogaja se vzajemno opogumljanje: državljani opogumljajo medije in mediji opogumljajo državljane, eni so drugim alibi in opravičilo za svoja prepričanja, besede in dejanja. K temu velja prišteti še vse desne in Janševe medije, ki se odkrito postavljajo na Kanglerjevo stran, medtem ko so Kanglerjevi ljudi že začeli z organizacijo svojih protestov in nimajo nobenih težav (prej nasprotno), da se udeležijo katerega koli drugega protesta. Očitno iz svoje partikularne politične računice. Tako so se na včerajšnjem protestu kulturnikov znašli kar trije Kanglerjevi podžupani, Milan Mikl, Andrej Verlič in Janez Ujčič. Kaj nam to pove?

Večer podžupani na protestu

Poglejmo naslednjo spletno anketo Večera, ki že nakazuje ljudska pričakovanja, navzlic temu, da je tri četrtine vseh volivcev le dober mesec nazaj Fištravca izvolilo in v nasprotju s psihologijo ne le domačih volivcev, ki silno neradi zelo hitro priznajo svoje zgrešene volilne odločitve:

Večer anketa Bi moral Fištravec odstopiti

Če bo torej moder, bo župan še pravočasno znal razbrati vsa navzoča znamenja, izpregel in nepreklicno odstopil s svoje funkcije. Razvoj dogodkov v naslednjih tednih ali morda mesecih bo nakazal, ali se obe rušilni logiki, medijska in ljudska, ki ju navajam, vzajemno odvijata v smeri, ki ne bo dovolila povratka.

Galun Zorro Delo

  • Share/Bookmark

Mediji po samomoru ravnatelja: moralizem iskanja krivca

7.12.2014 ob 10:57

Samo trije ali štirje dnevi so bili potrebni, da se je začetna medijska psihodrama glede mariborskega samomora ravnatelja in iskanja dežurnih krivcev zanj v medijih čisto polegla in praktično poniknila. Žal pričakovano. Pobudam h konkretnim dejanjem je sledilo bolj malo akcije, dramatične besede so uvenele čez noč, pozivi k samorefleksiji tipa »Smo se iz tega kaj naučili?« so bili že od začetka mišljeni bolj ali manj kot retorične puhlice. Sledili sta morda dve omizji, kakšna kolumna več, in to je vse. Kot da bi medijska psihodrama že bila vkalkulirana v virtualnost njenega prikazovanja, kot da bi bil pretirani šok morda namišljen, da bi znova plenil zgolj pozornost, se prelil v novi dobiček lastnikov ter pomiril slabo vest. V nekem delu res, v spet drugem pa je nenaden padec zanimanja in odsotnost refleksije pač stvar začetne zadrege, da slovenski novinarski ceh ne prenaša najbolje premisleka o sebi. Potrebovali smo še en dokaz.

Moralno-medijska panika je bila bolj namenjena metanju peska v oči, kazanju s prstom na druge, da se ne bi morda kdo spomnil pokazati s prstom na nas. Poglejmo, kako so se oblikovali medijski krogi moralizirajočega pekla. Naštel bom tri vrste moraliziranja – z njimi merim na neupravičeno, pretirano ali hinavsko uporabo morale, vsaj enega od teh elementov – in temu dodal še četrto, svojo moralno obsodbo, za katero verjamem, da ni nič od tega (kakorkoli bi lahko kdo menil nedobronamerno drugače).

Trije krogi

Trije tipi moraliziranja

Prvi krog je krog ljudstva, ljudsko moraliziranje glede dejanja, ker je videla v početju ravnatelja in učiteljice gnusno pohujšanje. Ta vrsta, hipokritična ali ne (torej v smislu, da sami počnemo to, kar drugim ne privoščimo), je prva vrsta moraliziranja v zadevi »mariborske spolne afere« (ki to ni, dogodek se izmika pametni označitvi) in zadeva oba akterja zgodbe. Kako sta mogla, kako sta mogla na tem mestu, kako sta mogla na tak način? Moralistična ost je bila osredotočena na tri »problematične« točke: nezvestobo, mesto spolnega razmerja in vrsto spolne prakse, tožeča stran je bil »emancipirani« del ljudstva in mediji, obtoženec pa konservativno hipokritično ljudstvo, ki sladostrastno (skrivaj) ogleduje posnetke le zato, da bi lahko s prstom krivilo nedolžna človeka. Rumeni mediji so stregli prav tej vrsti želje ne zgolj po radovednosti, temveč tudi z moralističnim spraševanjem kot takšnim. Kajti tudi takšna je njihova pomembna funkcija, kakorkoli velikokrat po krivici spregledana: ne zgolj kri in sperma, tudi čudenje, vihtenje rok, gnus, groza in zgražanje.

Drugi je krog moraliziranja glede ljudske hipokrizije v odnosu do rumenih medijev. Ko je samomor sprožil občutke krivde, je prišla na vrsto še ona: medijske drhali so morile, zato jim je treba soditi. Do trenutka tragičnega samomora je prva vrsta moraliziranja bila sploh edina; po samomoru se je hitro vzpostavila še ta, ki je kazala s prstom na hinavščino ljudi – natanko tisti, ki so se v začetku naslajali nad zgodbo in bili pridni konzumenti medijev, so zdaj v prvi vrsti ogorčeni nad mediji samimi, so nam dejali »resni« novinarji. Priznam, da posebej široke evidence za to hinavščino sam sicer nisem zaznal, čeprav dopuščam točnost ocene. Obtoženec tega tipa moraliziranja je bilo znova ljudstvo,to pot ne konservativno hipokritično, ampak dojeto na splošno, kot lojalni uporabnik rumenih medijev: »Vi, ki vas zanima zasebnost posameznika in ste pripravljeni skrivaj ali odkrito po njej brskati, ste nesrečnika ubili – če bi gledali proč in vas ne bi zanimalo, rumeni mediji ne bi sledili vašim pričakovanjem. Zato ste krivi.« Velja poudariti, da je bilo moraliziranje glede ljudske hipokrizije dvoslojno: na prvi ravni je očitalo, da so ljudje ubili nesrečnega človeka s svojo radovednostjo in naslado že kot uporabniki rumenih medijev, na drugi se je poudarjala dvojna morala, ki se sprva naslaja, potem pa pozabi na to dejstvo in se zgraža nad mediji, ki so ji naslado omogočili. Tožeča stran so bili znova »emancipirano« ljudstvo in »resni« mediji.

Tretji krog je stekel v odnosu »resnih« novinarjev do rumenih medijev: če smo natančni, v resnici ne samo do rumenih medijev, pač pa kar vseh, ki so o primeru pisali, namesto mižali. Geslo »Ubili so ga mediji« je bilo njihovo včasih eksplicitno izrečeno, včasih manj jasno podano geslo. Če bi ne imeli rumenih medijev, bi svet izgledal bistveno lepše in reševali bi življenja: zato je treba storiti vse, da bodo državne inšpekcije in drugi organi pregona storili svoje in prestopnike kaznovali.

Lepo in prav, naj se zgodi. Toda ta misel »resnih« medijev in stroke je predpostavila, da bomo vse težave rešili tedaj, ko bomo, čisto enostavno, rumene medije odpravili. Ni pomislila, da se to najbrž ne bo zgodilo in da ustrezni načini regulacije tega enostavno ne morejo zahtevati, temveč napraviti vse, da se rumene medije omejuje in sankcionira, ne pa tudi odpravi.

Že pomisel, da bi vse bilo v najlepšem redu, če rumenih medijev ne bi bilo, je močno simptomalna: nakazuje namreč načelno izhodišče, na vrhovni medijski princip, ki so ga do tega trenutka vsi izpostavljali: ker v mariborskem primeru ni bilo nikakršnega javnega interesa, bi morali mediji enostavno molčati. Resni mediji so torej od rumenih pričakovali nekaj povsem nemogočega, nekaj, za kar so vedeli, da ti ne morejo izpolniti: krivi so že, ker so sploh pisali, ne le, kako so to počeli. In vendar so vse do nesrečnega trenutka samomora ravnatelja molčali tudi glede njihovega ravnanja. Zaradi obeh okoliščin jemljem njihovo ravnanje za moraliziranje. Tudi zategadelj, ker pozivi k prevzemu odgovornosti zvenijo preveč lahkotno, dokler do prevzema res ne pride.

Če si pogledamo strukturo iskanja krivcev za tragedijo, kjer je treba vedno znova poudarjati, da je proces stekel v vseh primerih šele po samomoru, ne pred njim, potem dobimo naslednjo situacijo:

Resni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu in rumenim medijem

Rumeni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu

Ljudstvo -› krivda je pripisana ljudstvu (ne »mi«, ampak »oni«) in rumenim medijem

Moja pozicija je malce drugačna, malce osupljivo pa je ne zagovarja praktično nihče: iz kroga krivcev težko izvzamem resne medije. Še huje, ker so bile reakcije ljudstva in rumenih medijev predvidljive in težko spremenljive, pripisujem še večjo težo napačnemu pristopu resnih medijev, DNS in stroke. Njihov »acting out« šele po samomoru ne morem šteti za nič drugega kot za dejanje prikrivanja lastne napake: njihov molk je zajel hkrati mižanje glede dogodka (češ, ni javnega interesa, zato glejmo proč) in obenem opredelitev do ravnanja drugih medijev, najbrž z argumentom, da bi s tem pridodali prvim preveliko pozornost.

Kako pojasniti, da do trenutka novinarska srenja ni zmogla niti najmanjše kritične refleksije na svoj račun? Vrana vrani ne izkljuje oči?

Poziv k »zamisliti se pri sebi«

Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi. Kjer bo za medijske prakse, kot so podčrtale mariborsko tragedijo, veljala ničelna toleranca.

Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno, zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.

Stepišnik kolumna samomor ravnatelja MMC

Predsednik DNS Matija Stepišnik je kot edina izjema zmogel majhno polpriznanje, da so morda novinarji o zgodbi spregovorili malce pozno. In res se zdi, da molk in neodzivnost resnih medijev, novinarskih združenj in stroke niso bili v opevanem javnem interesu.

Vendar iz navedenega stališča sledijo številna protislovja, tako rekoč paradoksi. Naj navedem dva. Najprej je tu paradoks molka: »Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno« se ne ujame s trditvijo, da je bila edina pravilna drža novinarjev molk. Ker če je bila pravilna, niso spregovorili (pre)pozno. Molk je po definiciji odsotnost (spre)govora. Treba se bo končno odločiti: bodisi niso spregovorili prepozno bodisi ni bilo prav, da so molčali.

Naslednji je paradoks odgovornosti: »Zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.« se ne ujame s trditvijo »Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi.«

Namreč bodisi novinarstvo ne bo šlo mimo odgovornosti in kršitev (beri: ustrezno takoj zahtevalo sankcije za novinarska in uredniška ravnanja) bodisi bo zadovoljno, da se »za začetek« vsak zamisli pri sebi, potem pa bo »šele«, kot pravi avtor, spontano in kot po čudežu sledila boljša medijska kultura v državi. Kje je zdaj začetek, v dejanjih DNS ali v abstraktnem dejanju »zamišljanja nad sabo«, ki ga mora izvesti sleherni državljan? In še: kako naj mediji terjajo refleksijo od državljanov, če drži, da velikokrat bežijo pred njo že sami?

Jutarnji ravnatelj samomor 2

Več o tem:

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

http://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

  • Share/Bookmark

So slovenski mediji ubili ravnatelja?

4.12.2014 ob 20:40

So slovenski mediji morilci, so ubili srednješolskega ravnatelja?

Nekateri »resni«, tudi nagrajevani novinarji takšnemu mnenju pritrjujejo, v bistvu so celo njegovi pobudniki: ker je mariborski ravnatelj po razkritju (domnevne) spolne afere s svojo kolegico storil samomor, ga je zaradi pritiska javnosti in medijskih poročil. Torej so mediji krivi za njegovo smrt. Točno tako. Ni šlo za samomor, šlo je za uboj.

Priča smo bili ubijalskim uredniškim odločitvam, dobesedno, je napisal drugi. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je spregovorilo o mejah poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega ter urednike pozvalo, da prevzamejo odgovornost in se (vsaj) opravičijo. Morda premalo, če sledimo začetni tezi: sorodniki pokojnika običajno z opravičilom niso zadovoljni.

samomor ravnatelja DNS stališče 30.11.14

Sam ne mislim, da so nesrečnega ravnatelja mediji ravno ubili, so pa zanesljivo k smrti kot sooblikovalci javnega pritiska prispevali. Koliko, je težko reči. Pretiravanje, populizem in zgražanje niso značilnosti odličnega mišljenja, tudi ne novinarskega. V ničemer niso boljši od senzacionalizma, ki ga danes grajamo in ki je po mnenju opisanih bil morilski.

Teza bržkone služi nečemu drugemu; trditev, da so mediji ubijali, je po vsem sodeč katarzična. Z njo se ne meri na medije v splošnem, misli se na tiste, ki so o primeru sploh pisali, tako ali drugače. Da so ubijali, zato skoraj izključno trdijo vsi, ki o mariborski spolni aferi niso želeli povedati ničesar. Potemtakem tudi o tem ne, da bi pri njej bilo kaj narobe. K temu se še danes zaklinjajo.

Zatorej je naslednje logično vprašanje: so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali, medtem ko ga nikakor niso tisti, ki so ob zgodbi dosledno mižali?

Možna vprašanja

O primeru z navedeno poanto sem se razpisal že zelo zgodaj in v začetku (21. novembra), a danes lahko ugotavljam, da se je ravnanje le še stopnjevalo točno v smeri, ki sem jo problematiziral. Če bi postopali minimalno analitično, bi možna medijska vprašanja v dani tragični zgodbi lahko razdelili v naslednje sklope:

(a) Kako so mediji o navedenem primeru pisali in poročali?

(b) Kje je meja zasebnosti in posameznikove pravice in kje meja javnega interesa? Je bil v danem primeru navzoč javni interes po informiranju ali res nikakor ni bil?

(c) So »resni mediji« s svojim molkom ravnali ustrezno ali ne? Drži stališče Društva novinarjev Slovenije, da bi morali enostavno primer prezreti?

(d) So »rumeni mediji« kršili načela novinarske etike še s čem drugim in ne le tem, da so o primeru sploh pisali, pa ne bi smeli? Katera določila kodeksa so bila kršena?

(e) So se »rumeni mediji« v danem primeru spustili na raven neokusnega naslajanja in norčevanja?

(f) So mediji soodgovorni za smrt ravnatelja in na kakšen način bi morali prevzeti odgovornost, če so?

(g) Kako moramo poročati v primeru samomora v danem primeru in ali so mediji v tem primeru ravnali dovolj pietetno?

(h) So nekateri mediji storili prav, ko so se lotili brisanja poprejšnjih (spletnih) poročil in zapisov o tem primeru?

(i) Kako ovrednotiti  družbeno iskanje grešnih kozlov in nastop moralne panike – če je do nje prišlo?

Navedena izhodišča zanesljivo niso edina, pri nekaterih si lahko zastavimo še dodatna podvprašanja, nekatera našteta pa se tudi prepletajo. Sam bom poskušal odgovoriti ne nekatera med njimi, spet drugih se bom polemično dotaknil in dal poudarek nekaterim protislovjem, v katera so se po mojem prepričanju novinarji zaplezali.

Zavesten molk

Ne more biti dvoma, da so nekatera uredništva hoteno in premišljeno molčala o primeru mariborske »afere«. Zoran Potič je v imenu Dela zapisal:

Uredništvo Dela zavestno ni pokrivalo zgodbe, ki je zadnja dva tedna pretresala Slovenijo. Za takšno odločitev so obstajali tehtni in utemeljeni razlogi, z današnjega zornega kota lahko sodimo, da je bila tudi pravilna.

Katja Šeruga je povedala nekaj podobnega:

Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli. Torej nismo pisali. Do danes. Ko je jasno, da je ravnatelj storil samomor in ko skrbi tudi za učiteljico.

Večer Katja Šeruga komentar samomor ravnatelj

S tem ko novinarji niso poročali sploh o ničemer, so pravzaprav sokrivi za vse, kar se je zgodilo. Če »resni« novinarji menijo, da so ravnatelja ubili »rumeni«, če torej privzamemo tak diskurz, bi sam prej rekel, da so ga kvečjemu kar oboji skupaj. Če spet drugi menijo, da je bila glavni motor vsega naslade željna radovednost množic, ki ji mediji pač radi strežejo, je položaj glede iskanja krivcev še slabši: najbrž je popolnoma protislovno napadati rumene medije, da so postopali narobe, če z argumentom »mediji pač pišejo, kar si ljudje želijo« primarno krivimo perverzno ljudstvo. Nekdo izmed mojih kolegov je naivno, a v resnici pomenljivo dodal: Kdo točno že izdaja Slovenske novice?

Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi, je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal učinkuje kot simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti novinarsko materijo in se nanjo odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v opisani zgodbi, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč.

Kdo so krivci

S tem je »resni« nereflektirani pristop vrgel skupaj z umazano vodo proč tudi dojenčka. Zdi se, da je na to celo ponosen. Milena Zupanič je v Delu danes ugotavljala:

»Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.«

Delo Zupanič mediji ubijajo

Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov. Vmes se prikrade še očitek o hipokriziji ali hinavščini, enkrat usmerjen v ljudstvo in spet drugič v rumene medije. Nosilci te misli še vedno verjamejo, da so odigrali edino pravilno partijo. S tem producirajo diskurz o samem sebi, ki je zaščitniški in v katerem so predvidljivo ostali brez greha, seveda pod pogojem, da se najde drugega grešnega kozla.

Toda tako kot so tabloidni novinarji kršili določila medijske zakonodaje in podlegli senzacijam, se nam odpira zoprno vprašanje, ali bi nasprotni molčeči mediji sploh kaj storili, če se primer ne bi zaključil na tragičen način. V minulih desetih dnevih so imeli vrsto priložnosti, da načnejo poročanje prvih in odprejo razpravo o pravicah posameznika do zasebnosti. Nič od tega niso storili. Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bili pripravljeni mižati še naprej.

Čeprav takšne besede v danem trenutku lahko zvenijo nepietetno in so trenutki žalosti verjetno celo napačni za kazanje s prstom (kajti ta čas je običajno odmerjen kasneje), pri razpravi o krivcih sledim zahtevam, ki so podane, tudi pozivu DNS. A opažam, da s prst nikakor noče usmeriti vase – če že kdaj, nastopa kvečjemu v perspektivi imaginarnega in abstraktnega »Mi smo krivi«, kjer pa izjavljalec dejansko meri na tistega drugega, ne nase.

Ker ni bilo javnega interesa

Eden poglavitnih argumentov, ki se je oblikoval v »molčečih« medijih (z neposrednim naknadnim priznanjem, da je šlo za zavestno cenzuro in bojkot teme) govori o tem, da za poročanje o primeru ni bil izkazan nikakršen javni interes. Načelo je torej enostavno: »Če ni izkazan javni interes in gre za pravico do zasebnosti, ne delaj zgodbe«.

Pa se z njim strinjajo tisti, ki o tem danes pišejo? Leta 2005 je izbila ena redkih »spolnih afer« v Sloveniji, svingerska afera poslanca Aurelija Jurija. »Resni« mediji so se takrat vsi po vrsti strinjali, da so rumeni prestopili prag – argument je bil isti, navzlic temu, da je bil Juri poslanec, v njegovem ravnanju niso zaznali nobenega javnega interesa. (Puščam ob strani debato, ali se lahko s tem strinjamo ali ne.)

A novinarji so postopali bistveno drugače: če danes (1. december) Katja Šeruga kot odgovorna urednica Večera na drugi strani časopisa priznava,da so mariborski primer načrtno spregledovali in glede njega molčali, ker ni bil izkazan noben javni interes, je leta 2005 v celem nizu člankov kot novinarka Večera skupaj z aktualnim predsednikom DNS Matijo Stepišnikom o tem primeru brez težav poročala. Navedenega načela »Ne piši, če ni javnega interesa in gre za zasebnost« se torej omenjena nista držala. Podobno je takrat veljalo tudi za vse druge »resne« novinarje« – razpravljati o stvari pač še ne pomeni naslajanja, tabloidnosti in pristajanja na nedopustno logiko branosti.

Če ista urednica ugotavlja, da v Večeru ne želijo pristati na prodajanje sperme (sic!), potem ji bomo bolj verjeli, ko se bo v časopisu zmanjšala kvota poročil s porno-sejmov in vsega, kar je le nekaj let nazaj časopis izdajal v posebnih edicijah Vročega kaja, s čimer je bil čisti unikum v evropskem merilu, če neskončnih reportaž o seksoslovju vključno s seksom v živo v Mariboru niti ne omenjam.

Ko se danes s takšno lahkotnostjo govori o odgovornosti in kaže s prstom na rumene medije ali na amorfno množico, ki jo menda seks v šolskem kabinetu bolj vznemirja kot vse naše tajkunske in politične afere (Dragica Korade), bi kazalo perspektivo obrniti: kaj pa če bi ravnatelj bil še živ, ker bi v javnih polemikah čutil več podpore zase? Če bi nerumeni novinarji jasno povedali, da so na strani njegove pravice do zasebnosti? Če bi opozarjali, če bi vlagali prijave zaradi kršitev? Ko v trikotniku rumeni mediji vs. resni mediji vs. radovedna javnost nekateri kažejo izmenično na javnost in tabloidne medije, res niso preveč prepričljivi.

Večer Korade samomor ravnatelja

Logika molčanja in gledanja proč bi bila uspešna le v eni preveč abstraktni situaciji – ko bi se tega držali prav vsi mediji. Toda »resni« novinarji so zelo dobro vedeli, da se to ne bo zgodilo, da se to ne dogaja ne pri nas in tudi ne drugod po svetu. Pričakovanje, da bo njihov molk uspešen, je bilo povsem neutemeljen. Pričakovanje novinarskih združenj in dela medijske stroke, da morajo glede medijskega dogodka zgolj gledati proč, ničesar grajati in kritizirati, tudi ne. Oglasila so se očitno prepozno in njihov pristop se je izkazal za čisti polom.

Ko se je torej Večer danes končno odločil, da kar na celotni drugi strani prvič sploh spregovori o primeru, je ta »acting out« pač prišel z zamudo. V svojem razumevanju in presoji, da je treba molčati, svojim bralcem ni posredoval niti podatka o samomoru ravnatelja. Kar je bralec lahko izvedel o tem primeru, dobrega ali slabega, je moral izvedeti drugod. Ko časopis danes (1. december) na veliko in med vsem najbolj ekstenzivno piše o hipokriziji državljanov ali dela novinarjev, obenem pa opozarja, da je temo zavestno spregledoval, bi se moral vprašati, kdaj točno je v njej prepoznal javni interes. Dvomim, da je slednji imaginarna entiteta, ki včasih čudežno vznikne, spet drugič pa stoodstotno umanjka. Celo Nataša Pirc Musar je navzlic svojem začetnemu pravniškemu formalizmu in vztrajanju pri pravici do zasebnosti v javnih nastopih priznala, da obstaja tudi moralna plat zgodbe in da vsa vprašanja niso le formalnopravne narave. Zaradi razprav o morali pa nujno še ne rabimo moralizirati, niti biti obsojeni, da smo k temu nagnjeni. Zato težko verjamem oceni, da ni obstajal prav noben javni interes po poročanju. Kot vselej se zaplete kvečjemu pri vprašanju, kako o čem poročamo, ne pa, ali sploh.

Bomo okrivili tudi Natašo Pirc Musar?

V Jutarnjem listu in STA (ki se je prvič oglasila z vestjo o samomoru) lahko naletimo na dve zanimivi deskripciji dogodkov, objavljeni skupaj z vestjo o samomoru: »Mariborski slučaj izazvao je brojne rasprave o pravima objavljivanja materijala na internetu i o zaštiti privatnosti, moralnim normama i odnosu nastavnika i učenika u obrazovnim ustanovama« in »Objava posnetka je v medijih v minulih dneh sprožila razpravo po eni strani o spornosti takšnega ravnanja dveh pedagoških delavcev na šoli ter po drugi o dopustnosti posega v njuno zasebnost, ki je nastal z objavo posnetka na spletu.«

Nekateri »resni« mediji so napadli tudi RTV Slovenija, ker si je v Odmevih drznila odpreti temo in povabiti v goste Natašo Pirc Musar in ravnatelja Dušana Merca. Vsi, ki so o tem kakorkoli spregovorili, so torej v skladu z začetno mislijo krivi, ker niso molčali.

Kaj so argumenti za molk in cenzuro? Do danes jih nihče ni navedel, niti ni poskušal navesti. Iz sporočila DNS lahko zgolj implicite sklepamo, da za novinarski ceh primer ni vreden medijske obravnave, ker nič v njem ni nakazovalo navzočega interesa javnosti.

Citirana opisa nam povesta nekaj drugega. Da je v slovenski javnosti vendarle stekla neka količinsko omejena diskusija o dani temi, čeprav očitno nekateri še naprej verjamejo, da te razprave v javnosti niso v interesu javnosti. Smo dojeli? Ko proč z umazano vodo vržeš dojenčka, se je pač treba pretvarjati, da ga v kadi nikoli ni bilo. Če kaj dokazuje to absurdnost sprenevedanja DNS, je prav takšno vztrajanje pri svoji oceni – in to zdaj, ko je taisto razpravo končno tudi samo moralo dovoliti.

Delo samomor ravnatelj

  • Share/Bookmark

Monika in Ksenija, naša in vaša diva

4.12.2014 ob 20:39

Ksenija Mišič Monica Belluci

Čas zaceli vse rane, spremeni celo obrazne konture, da začnejo spominjati na neke druge. Večno vračanje istega, ki je vračanje drugega ali druge – Ksenije namesto Monice.

Vmes so se dogajala številna vračanja, Pandur se je vrnil v Maribor, po krivici izgnan s sodnimi postopki, pa spet zmagovito vrnjen s pomočjo Franca Kanglerja in Mitje Čandra. Ja, bila je evropska prestolnica kulture 2012, danes, prav danes pa v Mariboru že ugotavljajo, da se bodo v letu 2015 vsa sredstva za kulturo verjetno prepolovila.

Večer nižanje sredstev za kulturo 50

A kaj bi, se bo že vrnilo. Bili so lepi časi »Pandur teatra«, lepi časi mariborskih div, kakor so ji dejali, in italijanskih div, kot so dejali tisti drugi. O divah vseh najlepše, zato so lokalni mediji molčali, drugih pa ni zanimalo. Bilo je in je (Nietzschejevo) večno vračanje istega, Wiederkehr des Gleichen.

Ksenije Mišič srečni povratek

Ko je avtor, katerega identiteta naj ostane anonimna, v Večeru dne 14.10.02 napovedal Nietzschejevo večno vračanje istega, namreč “Pandur teatra” v Maribor, si verjetno niti ni mislil, da se bodo njegove napovedi uresničevale s takšno hitrostjo. Ksenija Mišič je namreč mesec ali dva po končni razsodbi, ekspeditivno torej, postala članica ansambla Drame SNG Maribor. Naj spomnimo: Mišičeva je tista oseba, ki bi morala večkrat nastopiti v sodnem procesu proti Teobaldu Pajniku, upravniku SNG Maribor v času Pandurjevega teatrovanja (primerjaj Večerova poročila z obravnav: 29. maj 2002, 6.7. 2002, 3.10.2002). Toda tej Stopovi igralki leta 2002, ki je skupaj s Pandurjem preživela sedem dolgih let v eksilu po svetu, se nikoli ni ljubilo priti do Maribora na sodne obravnave – namesto tega je sodišče vedno znova ugotavljalo, da ji ne more vročiti pozivov na različnih naslovih po svetu. V obrazložitvi sodbe, v kateri so bili seveda vsi oproščeni (če si je kdo za hip domišljal kaj drugega, je zgolj naivno razkril svojo omejenost v dojetju insceniranosti procesa), je tožilstvo celo zapisalo, da njenih pričevanj v resnici sploh ne potrebuje. Ta učinek “kislega grozdja” oziroma zanikanja lastnih proceduralnih stališč verjetno izvira iz globokega uvida tožilcev v lastno željo po tem, da bi Mišičevo še kdaj ugledali v Mariboru. Podobno kot je zavračanje sodnih pozivov za prihod v Maribor pri Mišičevi že ves čas razodevalo hrepenenje, da bi se rada vrnila v to mesto. In na koncu, ker smo si podali roke, smo zadovoljni vsi: Maribor in gledališče se lahko znova pobahata s svojo divo, kot ji pravijo, Mišičeva je srečna, ker je sodišče po svetu več ne zalezuje, sodišče pa je zadovoljno, ker je končno spoznalo, da je bilo to zalezovanje, ki je igralko primoralo v dolgoletno vandranje po svetu, ves čas odveč.

Pa naj še kdo reče, da na svetu ni lepše, če si med sabo pomagamo!

  • Share/Bookmark

Seks v mestu

21.11.2014 ob 16:19

Medtem ko se skoraj polovica Slovenije, če uporabim kar sam časopisni izraz te dni, tako ali drugače predaja premislekom (in fantazijam), kaj točno se je dogajalo v  neki pisarni mariborske srednje šole in njenim ravnateljem, ki naj bi ga ujeli v intimnem položaju s svojo sodelavko, mediji o tem pišejo in poročajo silno, pravzaprav kar maksimalno različno.

Maribor seks afera 24ur

Lahko bi govorili o popolni polarizaciji pristopa: rumenosti in senzacionalnosti naklonjeni so snov z veseljem in neizmerno hvaležnostjo zagrabili, kar smo seveda lahko pričakovali, medtem ko bolj resni mediji raje vodotesno molčijo. Na mah ponujeno vprašanje je enostavno: bi morali z vidika novinarske etike prve grajati in druge hvaliti, in to iz diametralno nasprotnih stališč, izmerjenih s pomočjo iste merilne palice? Torej prve zato, ker so podlegli tabloidnosti in se spustili v zasebno sfero dveh posameznikov, ki nas ne sme zanimati, spet druge pa, ker so tako enotno in homogeno stoično pogledali proč, da bi taisto zasebnost pogumno zaščitili?

Med mediji, ki so tako ali drugače poročali o »mariborski aferi« ali celo »mariborski seks aferi«, so npr. POP TV, portal 24ur, Svet na Kanalu A, Slovenske novice, Svet24, spletni Žurnal, Planet SIOL in še nekateri manjši.  Nikakor pa o njej niso želeli niti z besedo pisati domači (lokalni) Večer, Delo, Dnevnik ali STA. V zadnjih dnevih so afero povzeli številni tuji ne zgolj spletni mediji, ne le s prostora bivše Jugoslavije, temveč tudi angleško pišoči. Naj jih zgolj nekaj naštejem kar v povezavah:

https://metro.co.uk/2014/11/20/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school-4955684/

http://schoolsimprovement.net/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school/

http://www.hellou.co.uk/2014/11/headmaster-caught-comprimising-position-27159/

http://www.topix.com/world/slovenia/2014/11/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school

http://tvnz.co.nz/world-news/students-catch-headmaster-maths-teacher-in-sex-act-classroom-6153978

http://www.24sata.hr/sexy/ravnatelj-skole-zadovoljavao-profesoricu-ucenici-ih-snimili-394225

http://www.jutarnji.hr/ravnatelja-skole-i-nastavnicu-snimili-u-ljubavnom-klincu/1237415/

http://dnevnik.hr/vijesti/svijet/video-ravnatelj-skole-u-uredu-oralno-zadovoljavao-profesoricu-matematike—361361.html

Maribor seks afera School

Zanimivo izjemo je pri nas naredila RTV Slovenija, ki sicer »mariborske afere« ni posebej obeležila v kakšnem »informativnem« prispevku, pač pa je v torkovih Odmevih (torej relativno hitro) za izhodišče vzela samo zgodbo in v studio povabila dva razpravljalca o temi: ravnatelja Dušana Merca in bivšo informacijsko pooblaščenko za dostop do javnih informacij Natašo Pirc Musar. Voditeljica dr. Rosvita Pesek je torej predpostavila, da zgodbo preprosto gledalci TV Slovenija pač že poznajo – iz drugega (rumenega) medija.

Moj odgovor na izhodiščno dilemo o agenda setting in postavljanju in dopuščanju obravnave zgornje teme je preprost: z molkom, cenzuro in gledanjem proč se ne opravlja prav nobeno posebno poslanstvo. Čeprav ne more biti dvoma, da je takšna bila njihova zavestna in dobro premišljena (uredniška) odločitev ter posledična drža, s tem v ničemer ne prispevajo k soočanju z novinarskimi in medijskimi dilemami, še manj k obveščanju razdvojene in neuke laične javnosti, ki preprosto ne ve, kaj naj si o vsem skupaj misli in se zateka k takšnim ali drugačnim stereotipizacijam.

Bistvena zadrega novinarske odločitve tu pač ne bi smela biti, ali bomo neko temo pokrili, temveč kako jo bomo.

Moralna in druga spregledana vprašanja

Čeprav se bom odprtim moralnim zadregam posvetil naslednjič, bi rad kot simptomalno izpostavil zanimivo dihotomijo v njihovem dojemanju. Najdemo jo v spodnjem odlomkuna portalu 24ur.com:

Pirc Musarjeva: z objavo dijak namerno želel škodovati učiteljici in ravnatelju

Na dogajanje se je kmalu po objavi odzvala bivša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Kot pravi sama, jo je poročanje tako ‘sprovociralo’, da je morala na to temo objaviti blog. V njem je pojasnila svoje stališče. Kot navaja, “primer ni sporen (le) zato, ker naj bi si ravnatelj in učiteljica v kabinetu dovolila početje, ki sicer po splošnem družbenem naziranju o sprejemljivem in nesprejemljivem početju na določenih mestih, res ne sodi v službene prostore,” navaja Pirc Musarjeva. Kar je zmotilo njo, je dejstvo, “da noben medij ni obsodil početja dijakov – skritega snemanja z mobilnim telefonom in objave posnetka na spletu.” Kot pravi, je neupravičeno slikovno snemanje, ki bistveno poseže v zasebnost posnetega, v slovenskem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje. “Početje dijakov torej ni le nemoralno, ampak potencialno tudi protipravno. Njihovo početje ni samo ‘svinjarija’. S skrivnim snemanjem so nedopustno posegli v zasebnost posnetih, ki sta jo več kot očitno pričakovala (pa čeprav v kabinetu). Da pa so posnetek kasneje še objavili na spletu, kaže na njihovo trdno in premišljeno namero škodovati posnetima,” še navaja Pirc Musarjeva.

Nekdanja pooblaščenka torej spornost primera »mariborske afere« locira v samo dejstvo, da mediji niso dovolj obsodili snemanja dijakov, na kar je vehementno opozorila sama. Na svojem blogu pa je v razpravo dopustila tudi kakšno drugo obliko spornosti, ki bi šla onstran nezakonitega posega v intimo dveh posameznikov, kar je skromno nakazala s prislovom »le«, podanim v oklepaju.

Prepričan sem, da nezakonito snemanje ni edina topika, ki se nam kot legitimna poraja v razpravo v danem primeru, tako kot verjamem, da je spregled najslabša izbira soočanja z njimi.

Maribor seks afera svet24

  • Share/Bookmark

Fištravčev družinski klub je naša stvar

6.11.2014 ob 16:32

Zakaj manire v delovanju mariborskega vstajniškega župana postajajo vedno bolj podobne maniram njegovega predhodnika?

Težavno vprašanje, ki spominja na nietzschejansko večno vračanje istega, na povabilo kamor fati. A tu je še težje vprašanje: zakaj je večini pri tem vseeno, zakaj nima volje vsaj po začudenju, in to nekaj dni po lokalnih volitvah?

En možen razlog lahko povem iz osebne izkušnje: morda so Fištravcu na začetku preveč verjeli. Mu zaupali, ga podpirali. Kar se mene tiče, že dolgo več ne.

O tem, kako Maribor postaja plen v rokah ekipe tipa »Maribor je naš«, sem pisal nekaj dni nazaj. Danes prebiram, da se je Fištravčev družinski klub znebil še enega svojega člana – vendar tako, da ga je prestavil na drugo dobro plačano mesto:

Nekdanji direktor mariborske mestne uprave Marko Žula je v enem dnevu dobil novo službo – nadzorniki Nigrada so ga imenovali za direktorja, čeprav se za položaj sploh ni prijavil.

Žula Fištravec MMC Nigrad

Čudovite so te nove smernice vstajniškega zaposlovanja v Mariboru – izbrani ste in čaka vas služba, čeprav se sploh niste prijavili! Še je upanje za brezposelne v mestu in širše… preverite pri vašem najbližjem vstajniškem zaposlovalcu!

No, v tem hipu se že polovica Slovenije čudi temu, s kom bodo Žulo nadomestili in manj temu, da ga nameščajo tisti nadzorniki, ki jim je neposredno nadrejen. Pa je novopečeni direktor storil klasično komunikacijsko napako in prostodušno ter naravnost priznal, kako je bil izbran – poklicala ga je Simona Partlič, ker je bil zanjo (ali zanje) faca iz medijev. Kdo, kako, zakaj? Bistveno za razumevanje je, da Fištravec pač nima nobene besede, zanj kadrujejo in delo opravljajo drugi člani družinskega kluba »Maribor je naš«. Maribor postaja naša stvar.

Večer Žula Lah Partlič direktor mestne uprave 2

Zakaj so časi postali tako zelo nekritično anti-vstajniški? Zakaj ni več na delu duh boja proti politični korupciji, zakaj hobotnice nadomeščajo hobotnice, zakaj vstaje v resnici niso več možne, vse do, hmm, nadaljnjega?

Tu je nekaj možnih kategorij razlage za nastalo indiferenco v mariborskih razmerah:

(1) Nemotiviranost za priznanje lastne zmote. Ljudje so ravnokar prepričljivo izglasovali Fištravca za novega župana – v psihološki naravi ljudi pa je, da le s težavo priznajo svojo napačno odločitev, sploh tik po volilni nedelji. Zato jih npr. nove ovadbe proti novostarim županom, kot recimo proti Borisu Popoviču, ne zmotijo. Zato jih, še zlasti ne po volitvah, ne zmotijo nove in nove nepravilnosti.

(2) Nostalgija po vstajništvu. Številni Mariborčani so verjeli v vstaje in tudi dejstvu, da je Fištravec, skupaj s svojo ekipo, za katero je večkrat prevzel polno odgovornost, bistveno boljša izbira od Kanglerja. Sicer ni popoln, se glasi prisiljena razlaga, ko nekdo na glas prešteva grehe, ampak njegovo ravnanje je še znosno. Priznati, da ni znosen, bi pomenilo spodkopati spomin na čudoviti čas vstaj ali celo našo udeležbo v njih, od tod pa izvira motiviranost, da se pri podpori novemu županu vztraja bolj, kot bi se v kakih drugih običajnih razmerah.

(3) Prihodnje koristi in pretekla znanstva. Indiferenca včasih korenini v pragmatični preračunljivosti: kaj pa, če bom župana in mestno oblast kdaj potreboval, si rečejo. Zaprosil za kakšno službo, bil deležen drobtinice z gospodarjeve mize? Res ne bi bilo pametno, da se mu zamerimo. Zato raje potrpimo. Podobno velja, v precej ožjem krogu ljudi, najbrž za pretekla znanstva: potrpimo, da ne bo kake užaljenosti!

(4) Poglobljena in potrjena apatija. Da je ekipa mariborskega župana zlorabila vstaje, zgolj dokazuje, da se z njimi ne da nič storiti – da je politika nujno prostor umazanega in pokvarjenega. In ker nismo do nove oblasti imeli (ali smeli imeti) višjih pričakovanj, tudi razočarani kaj bolj ne moremo biti ali vsaj nimamo dobrih razlogov. Ko gre za politiko, se ne da ničesar spremeniti – s tem se je treba sprijazniti in nemočno stati ob strani.

Pelko Berlič strici iz ozadja Fištravec Večer

Večer Žula Lah Partlič direktor mestne uprave

Večer Fištravec volitve zmagal

  • Share/Bookmark

Lokalne volitve, pragmatizem in medijski simptom Kangler

6.10.2014 ob 11:15

Povolilni čas za včerajšnjimi lokalnimi volitvami streže z nekaj medijskimi puhlicami, kakor običajno. Poglejmo si poglavitne.

Prva med njimi se imenuje »Volivci imajo vedno prav« oziroma »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«. Modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš.  Kaj je s to globokoumnostjo narobe? Praktično vse – in to se nekaterim ogorčencem ne posveti niti ob očitnem dejstvu, da volivci – vsaj tako so prepričani – izbirajo napačno in kot kronski dokaz zgroženo navajajo primer uspešnega povratka Franca Kanglerja. Ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti»imeti prav« in ga razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa. Interpretirana v polnem smislu pa je ugotovitev standardna logična zmota »ad populum« - število podpornikov nekega prepričanja (da je Janez Kranjski najboljši župan ali da je njegov program najboljši) pač v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti. Navidezna modrost potemtakem črpa iz dvoumnosti dveh kontekstov, ki ju ne znamo ali nočemo razločiti. Na koncu s piedestala nekega post-festum pogleda na izvršena dejstva vedno učinkuje poceni moralistično.

Teza o hard-core pragmatizmu

Večina novinarskih interpretov verjame v naslednjo zimzeleno tezo: ljudi na lokalnih volitvah prepriča nenavaden slovenski hard-core pragmatizem – ni pomembno niti, če je naš, niti to, če je korumpiran, šteje lahko le, če je mestu kaj dal. Zato imajo županski kandidati neverjetno prednost – ko enkrat zasedejo mesto, jih je težko detronizirati, če le vodijo mesto vsaj povprečno dobro. Če je mogoče preštevati infrastrukturne pridobitve ali granitne tlakovce na ulicah, pa so lahko tudi koruptivni, nič hudega.

Lokalne volitve obračajo optiko državnih volitev – če smo na slednji zapadli polni propagandni histeriji iskanja novih obrazov in paranoji bežanja pred starimi, lokalne terjajo čisto nasprotje, psihološko in ideološko – obožujejo stare obraze. Zaenkrat sem med tistimi, ki s tovrstno razlago sicer soglašajo. Drugače razlagam le razloge za nastanek pragmatičnih preferenc.

Prvič, veljalo bi opozoriti, da mojstrovalce pragmatizma težko obsodimo ideoloških pretenzij: niso nujno populisti, niso nujno demagogi, tudi ne nacionalisti in lokalpatrioti. Doslej sta se iz tega razvijali dve logiki pojasnil. Po prvi državljanov koruptivnost ne moti vse do točke, ko imajo vsaj oni kakšno korist od tega. Opisali bi jo lahko z motom »Ni pomembno, če krade, samo da ima mesto nekaj od tega«.

Naslednja je potencirani perverzni obrat: »Čisto prav je, če krade, to je izraz njegove spretnosti«, kjer se pogoj »samo da nam nekaj da« ohranja. Ko je v Mariboru pretila neposredna nevarnost tedenskih položnic zaradi postavljenih radarjev, ki bi postala celo stalna in nenehna nevarnost, je občanom šele prekipelo. Ker ni šlo le za to, da tak pogoj ni izpolnjen, temveč se je ta postavil v svoje nasprotje: namesto dajanja je obstajala grožnja nenehnega jemanja. Denarja iz naših žepov. Koruptivnost kot faktor občanov ni zanimala ne takrat ne danes, vstaje pa so bile izvožene po celi Sloveniji kot klic obubožanega naroda in najmanj socialna, če ne socialistična revolucija. Figo. Številni so sicer iskreno verjeli, da to tudi so, a so se po vsem sodeč ušteli.

Zakaj spet Kangler?

Če upoštevamo našteto, potem nas v resnici niti malo ne more presenetiti dober rezultat Franca Kanglerja v prvem krogu volitev in njegov pohod v drugega. Bolj bi lahko presenetili zelo slabi rezultati nekaterih drugih. Javno in medijsko popularno zmrdovanje tipa »Kako je to možno?« pove več o govorcu kot o stanju stvari. Naj ponovim: prvič, ni pomembno, če je koruptiven ali na poti v zapor, pomembno so rezultati ali vsaj njihov videz. In bivši župan je spretno gradil svojo kampanjo točno na tem: vse svoje jumbo plakate je opremil s fotografijami svojih infrastrukturnih dosežkov in jih oblepil celo z do evra natančnimi vsotami zneskov, ki jih je »daroval mestu«.

Kangler Delo volitve

Drugič, njegov pragmatizem se v ničemer ne razlikuje od odličnega rezultata Borisa Popoviča in Zorana Jankovića, ki sta znova gladko zmagala. Recept je isti. Čemu bi se torej bolj čudili Kanglerju kot njima?

In tretjič: vstajniški duh ostaja le še romantizirani spomin, njegove delnice so bistveno prenapihnjene, ljudem že dolgo več ne imponira. Sprijaznimo se s tem dejstvom, da morala ni za pragmatično ljudstvo. Če je Miro Cerar na državni ravni uspel s svojimi moralizmi, s katerimi se je očitno že zaplezal, najbolj prav v Mariboru z lažnivim kandidatom, v lokalnem okolju z njimi nima kaj početi. Nenazadnje s svojo stranko, ki premočno vodi, ni uspel narediti niti enega župana. Na ravni ideologije so ljudje še zelo abstraktno za moralo,  na empirični ravni pa morala nič ne šteje – pač ljudska amoralnost in hipokrizija, podložena s ciničnim »volivci imajo vedno prav«, nič novega pod soncem. K temu prištejmo še Andreja Fištravca, ki je zašel v ponovitveni vzorec Franca Kanglerja, kar v seštevku daje slutiti tisti depresivni »Vsi so isti«, vstajniško izročilo pa polaga v prerani grob. In če so, potem se uspehu slednjega res ne gre čuditi.

Kaj pa mediji?

V novinarskem zgražanju o politični patologiji je prav tako nekaj licemernega. Če kaj, bi koruptivni župani ne bili uspešni neopremljeni z medijsko spremljavo – ki pa jim v moralnem smislu, kot rečeno, ne pride do živega.

Kangler Delo Kajzer

Povedano zelo preprosto: s tem, ko so župani v številnih postopkih, postajajo medijsko permanentno prepoznavne in navzoče osebnosti in prehitevajo konkurenco, medijska prezenca pa je conditio sine qua non in jih znova naredi za župane na volitvah. Začarani krog, iz katerega se je težko izvleči.  Priča smo štirim postopkom: virtualizaciji politike, postopkom medijske preparacije, ki odmika politično realnost v prostore umetnega, neresničnega, nečesa, kjer »ne gre zares«, kjer je vse le igra, naše volilne preference in odločitve pa temu ustrezno manj pomembne, bolj podobne konjskim stavam. Občutek odgovornosti se niža, oddani glas postane arbitraren. Drugi postopek je banalizacija in tabloidizacija, senzacionalistično preigravanje, v katerem počasi politiki figurirajo kot heroji hlastanja po denarju, žrtve teorij zarot, kot nesramni matadorji, ki si upajo, »imajo jajca« in si drznejo posmehovati organom pregona. K temu prištejmo še zmagovito gostilniško resignacijo tipa »V državi, kjer je vse zafurano, se nam vsem splača le še krasti, zato bravo, gospod župan!«

Tretji zadeva deintelektualizacijo javnega prostora, medijski prezir do mišljenja, argumentacije, vsebinskih pristopov, programskega delovanja – ker se rumeni pristopi pač uklanjajo tehtnosti in analizi, sam suspenz in čudenje (npr. od kod Kanglerjev uspeh) pa postaneta medijsko hvaležna snov za elaboracijo. Četrta zadeva licemerstvo kot rezultat sindroma malih bogov: po eni plati se novinarji obnašajo, kot da so zgolj pričevalci zgodb, a v resnici spretno prikrivajo, tajijo in celo uživajo takrat, ko so njihovi ustvarjalci. Ko k temu prištejemo še komentatorje na javnem servisu a la Dejan Steinbuch, sicer avtorja novinarske protipeticije, je mera nesolidarno polna in nas prav sili v retorično protivprašanje: le kaj je politična patologija v primerjavi s tisto medijsko?

Volitve MMC Steinbuch

  • Share/Bookmark

Sklicevanje na zakon in družbeni konsenz

23.07.2014 ob 22:17

Naša ušesa so že nekaj časa na preizkušnji, tudi smisel za zlaganje argumentov: sklicevanje na pravo in pravne postulate kot edino mero družbenega je mantra pravnih pozitivistov, ki pri tem pozabljajo, da sklicevanje po sebi še ne dodaja posebne vsebine in akterjev ne odvezuje od tega, da morajo v življenju pač zavzeti načelna stališča. Če so ta stališča zvezana z moralo in če se pišete Miro Cerar, je stvar še bolj delikatna. V nadaljevanju bom poskusil nakazati nepremostljivo zagato, v katero se je omenjeni ujel.

intervjuju za časnik Dnevnik se je verjetni mandatar in predsednik vlade moral braniti pred očitki, da pravicam gejev in lezbijk ni preveč naklonjen. Novinarja sta bila zoprna in vztrajna:

Na vprašanje, ali smejo homoseksualni pari posvojiti otroka, ste odgovorili, da temu ne nasprotujete, če za to obstaja družbeni konsenz. Sodeč po izidu referenduma o družinskem zakoniku ta ne obstaja. SMC torej nasprotuje tej pravici?

Naj pojasnim. Mi se zavzemamo za pravice LGBT, to smo v naših zadnjih izjavah tudi izrecno povedali. Podpiramo vse njihove pravice, ki jim gredo tako po mednarodnih konvencijah kot po naši ustavi. Ko smo rekli, da posvojitvam ne nasprotujemo, smo želeli povedati, da smo za uveljavitev njihovih pravic, seveda pod predpostavko, da imamo za to dovolj glasov v parlamentu. Pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Mnogi vas pri teh točkah vidijo bliže konservativnim strankam.

Nekateri so citirali neke moje kolumne, ki sem jih napisal pred leti in v katerih sem odpiral določene dileme. To je bilo takrat moje osebno stališče, na podlagi katerega pa so nekateri menili, da sem morda nasprotnik pravic istospolnih. Jaz nisem nasprotnik teh pravic, verjamem pa, da jih v družbi ni smiselno uveljavljati na silo. Smo demokratična družba in zato potrebujemo demokratični konsenz.

Niste torej nasprotnik, vendar tudi niste promotor pravic istospolnih?

Kot sem že dejal, pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Biti zagovornik ali nasprotnik, to je zdaj vprašanje

Po vseh trpkih razočaranjih glede demokratičnih vrednot, ki so se nam zdela že samoumevna, po skrajno zadržanem odnosu do gejev in lezbijk, žvižgačev, kot sta Assange in Snowden, celo pravic izbrisanih, ki menda govorijo slabo slovenščino, čudnem pojmovanju civilne družbe, se zdaj med nami končno zarisuje nekaj več pojasnil, če vedno skopo odmerjenih in po svoje že korigiranih zaradi graje v volilni kampanji. In kaj dobimo? Na prvi pogled vse lepo in prav. Čeprav je še v volilni kampanji trdil, da pravice LGBT skupnosti niso nekaj, kar bi smeli podpreti kar tako, postopajmo dobronamerno in privzemimo, da Cerar res zagovarja takšne pravice. Toda v kakšni maniri?

Takoj opazimo, da v obliki nikalnic: »Nisem nasprotnik teh pravic.« In nato še s pomembnim dodatkom v obliki pogoja: »Pravic ne smemo uveljaviti na silo, temveč s pomočjo demokratičnega konsenza.« in razumevanjem, kjer se »promocija pravic« interpretira kot »dejanje na silo«.

Novinarja vendar sprašujeta, kaj on misli, da je prav podpreti (ali je prav, da istospolni lahko posvajajo otroke) in ne, pod kakšnimi pogoji bo možno uresničiti takšno pravico. Najmanj, kar mora z največjo mero benevolence prepoznati, je očitno izmikanje, s katerim streže – v bistvu ne odgovarja na zastavljeno vprašanje, in to celo v situaciji, ko se mora braniti pred očitkom, terjajočim jasno opredelitev.

Toda bojim se, da ne gre le za izmikanje – Cerar nas želi implicitno prepričati, da to, ali naj podpiramo neko pravico gejev in lezbijk, sploh ni resnično ali pravilno vprašanje, ker o tem pač odloča dvotretjinska večina v parlamentu. Kaj nam bi pomenila takšna redukcija dojemanja, če je sploh pravilna glede na razmerje ustava vs. zakoni? V tem smislu sledi načelu »A je moralen & pravilen & sprejemljiv, ker (ali kadar) temu ne nasprotuje noben zakon«, bržkone pa velja tudi obratno: »A je nemoralen & nepravilen & nesprejemljiv, ker(ali kadar) je v nasprotju z zakonom«.

S tem premislekom je nekaj narobe vsaj od Sofoklejeve Antigone dalje, narobe pa je tudi v logiškem oziru. Sklicevanje na pravo bi zato lahko šteli za argumentacijsko napako in ga pisali pod narekovajem.

Poskušajmo to definirati:

»Sklicevanje na pravo je prepričanje, pri katerem jemljemo nekaj za moralno pravilno ali nepravilno na podlagi zakonodaje ali odsotne zakonodaje na način, da neko dejanje ali stanje stvari okvalificiramo za pravilno ali nepravilno na podlagi izključno zakonske podlage.«

Cerarjevo zadrego lahko pojasnimo na več nivojih. »Podpiramo pravice istospolnih, ki so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah« in »Podpiramo pravice istospolnih, če bo zanje večina« sta v očitnem nasprotju, a sta kot trditvi postavljeni skupaj.

Namreč Cerar bi moral reči, da bodisi podpira pravice istospolnih, saj so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah, tudi če zanje ni večina v slovenskem parlamentu, bodisi trditi, da ni za pravice istospolnih, če ni zanje večina, tudi če so zapisane v ustavi in konvencijah.

A ne samo to. Argument »Smo za tisto, kar podpira večina v parlamentu« je namreč lahko usoden – namreč vsakič, ko ta večina podpre odločitev, ki je nemoralna ali kako drugače sporna.  In smo znova pri vprašanju odnosa med etiko in pravom, kjer legalizem preprosto ni nujno odgovor na moralna vprašanja, temveč način njihovega zaobitja.

Da je takšna interpretacija izmikanja ali odloga odločitve pravilna, pravi Cerar sam, ko leta 2008 o razmerju med moralo in pravom točno na primeru pravic istospolno usmerjenih naravnost prizna, da gre za moralno in religiozno dimenzijo, do katere še ne želi imeti stališča:

Seveda s tem (še vedno) nisem odgovoril na bistveno vprašanje, to je, ali je priznanje istospolne zakonske zveze (družbeno, življenjsko itd.) ustrezno in sprejemljivo. To v osnovi sploh ni pravno, pač pa predvsem moralno ali/in religiozno vprašanje. Zaenkrat ga puščam tu še vedno odprtega in vas – tako kot tudi sebe – postavljam na preizkušnjo glede tega, ali sodimo med »že prepričane«, ali pa morda pristajamo tudi na možnost, da bomo v prihodnje o tem razmišljali drugače kot sedaj.

Moralna prenova države po makedonsko?

Logiko Cerarjevih moralnih stališč zdaj poznamo – nima jih. Sledi jim v skladu s svojim pravniškim pozitivizmom in jim prilagaja temu, čemur se prikloni večina v obliki domnevnega »demokratičnega konsenza«. Vse ostalo je po njegovem »uveljavljanje na silo«. In spet smo v sumljivi zadregi: ko ni demokratičnega konsenza, ni pravice, ko je pravica, pa je tak konsenz odveč.

Cerar s tem ni le svetovnonazorsko konservativec – očitek, ki se vedno bolj vali nanj, a ga neuspešno, tudi eksplicitno zanika – , s svojo filozofsko držo znotraj prava se vpisuje na neko mesto, ki spominja na razumevanje prava in družbe kot ideologije pokornosti. S tem tvega rigorozno dogmatično interpretacijo prava, v skladu s katerim je pravo treba spoštovati nujno in vedno, izjemo pa, in to je le ugibanje, smemo narediti le takrat, ko je neznosno krivično. Takšno spoznanje je po izkušnji z nacizmom oblikoval pravniški klasik Gustav Radbruch in ga poznamo pod imenom Radbruchova formula.

Dojemanje prava kot ideologije pokornosti (ali česa podobnega) šele omogoča, da pravo interpretiramo kot nekaj, v čemer se morala povsem razpusti in razblini – in prav zato ne rabi ali ne more imeti nobenega stališča o pravicah LGBT skupnosti, razen aktualnega, tj. odklonilnega. Vsako je vselej že pravšnjo. Ko obstaja družbeni konsenz, pa se mu nenadoma lahko varno priključi. Na ta način nikoli ne more biti med zagovorniki ali promotorji nobene ideje, ki ni del jurisdikcije. Novinarska dilema »niste nasprotnik, vendar niste niti promotor pravic istospolnih« je zato simptomalno  povedna: seveda ni promotor in tudi ne deklarativni nasprotnik na prvo žogo, zgolj lepodušniško projicira breme odločitve na brezimno večino, na druge. Kar pač ne gre, če vodite največjo stranko v državi in ste/boste predsednik vlade.

Kako izjemno nedopustno nevarna je Cerarjeva pozicija, lepo nakazuje trenutni primer Makedonije, kjer se je »moralna večina« pod vodstvom stranke VMRO-DPMNE odločila, da spremeni ustavo in izrecno prepove istospolne poroke. Predlog je podprlo 82 poslancev od 123. S tem je izpolnjen edini pogoj slovenskega mandatarja, ki ga je navedel zgoraj: dovolj glasov v parlamentu in zakonsko predpisana večina. Povedano drugače, z odločitvijo Makedoncev Cerar ne sme imeti prav nobenih težav. Poskusimo si za hip predstavljati, kaj bi v tem hipu mislil kot Makedonec ali celo svetovatalec njihovemu parlamentu. Bingo? In če z moralno žlico zajamemo dvoje, odločnega nasprotnika pravic skupnosti LGBT in tistega, ki bi se odločil, kakor se bo večina, potem bi marsikdo raje izbral prvega: ker je vsaj načelen.

Še eno od Cerarjevih izmikanj in zavrnitvi podpisa zavez o spoštovanju pravic LGBT skupnosti je nazorno pokritiziral že dr. Vlado Miheljak v Mladini:

Če torej pri Cerarju ni taktične preračunljivosti, gre za latentni predsodek. Kajti bolj kot sama abstinenca SMC je šokantna Cerarjeva utemeljitev: »Ne želimo zdaj izpostavljati nobene od teh skupin posebej, ker bi morda dajali napačne signale, da se zavzemamo za ene bolj kot za druge. Mi bomo vse te manjšinske skupine, po kateremkoli kriteriju osebnostne okoliščine, spoštovali, se zavzemali za njihove pravice v skladu z mednarodnimi konvencijam in našo ustavo.« Argument je res invaliden. Če, denimo podpreš Rome (mimogrede, Cerar jih je podprl), pomeni, da lahko daješ napačen signal, da se za njih bolj zavzemaš kot za druge skupine, če pomagaš enemu klošarju, lahko daješ napačen vtis … Sploh pa je sklicevanje pravnika Cerarja na mednarodne konvencije in ustavo sprenevedanje na kvadrat. Ravno v tem je problem, ker pravic spolnih manjšin ne predvideva in ne ščiti ustava … Družinski zakonik je padel na referendumu, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine. Kakšno je že bilo takrat Cerarjevo stališče?

Če imamo pred sabo mandatarja, ki je premočno zmagal s pomočjo svojega poudarka o moralni prenovi države in obenem zagovoru pravne države, iz tega sledi bridko spoznanje, da v nekaterih primerih od moralne prenove ne bo ostalo veliko. Ne zato, ker bi Cerar imel takšna ali drugačna stališča, s katerimi se ne strinjamo glede morale, ideologije in svetovnega nazora. Ne, predvsem pripravljenosti moralo povsem zatajiti in jo podrediti nekakšnemu zakonskemu avtomatizmu. Ali je tak avtomatizem zgolj krinka, s katero rešuje svojo zadrego skrivanja intimno desnih prepričanj, s katerimi ne želi razočarati levih volivcev in še koga, bo pokazal čas. S principi, ki jim sledi in jih zagovarja, bi ob ustrezni večini, kjer bi se moral predčasno seveda tudi sam opredeliti, čemur se nadvse rad izmika, Slovenija prav zlahka lahko zgodila homofobna Makedonija. Ne pravim, da se bo, toda do takšnih konsekvenc vodijo pravnoteoretska načela, ki jih zagovarja.

Makedonija geji

  • Share/Bookmark

Kateri stric je izvozil veliki pok v Vatikan?

21.08.2013 ob 18:29

Demokracija Cerkev zarota Blažič

Daleč od tega, da bi bil dr. Ivan Štuhec s svojo tezo o slovenskih stricih iz ozadja v Vatikanu osamljen. V Janševi Demokraciji znajo povedati več. Veliki pok je bil izvožen na Finsko, zdaj v Vatikan. Vezi so znane, Stresova šifra ima svoje snovalce in eksekutorje iz krogov F21:

Tako se postavlja vprašanje, kakšno vlogo je pri tem odigrala slovenska veleposlanica pri Svetem sedežu Maja Marija Lovrenčič Svetek in ali je Stresova predčasna upokojitev tudi posledica tega, da se po famozni zabavi ob svoji 70-letnici v vili Janeza Škrabca (člana Foruma 21) ni hotel ukloniti stricem iz ozadja, ki so terjali protiusluge.

Toda jasno je, da se »veliki pok« v Cerkvi na Slovenskem 31. julija ne bi zgodil, če ne bi prišlo do poprejšnje sinhronizacije med postkomunistično nomenklaturo, slovenskimi lobisti in nekaterimi vplivnimi Slovenci v Vatikanu, ki jih menda ni prav veliko. Nekateri mediji že nekaj časa opozarjajo na vlogo cerkvenega diplomata Mitje Leskovarja, ki naj bi bil po aferi »Vatikanleaks« prevzel skrb za varnost v papeški državi. Sicer pa med vplivne Slovence v Rimu spadajo med drugim kardinal Franc Rode, vatikanski bibliotekar in nekdanji veleposlanik pri Svetem sedežu Ivan Rebernik, rektor papeškega zavoda Slovenik Joško Pirc, sicer pa je večina slovenskih klerikov v Rimu le začasno (največkrat zaradi študija). Tako se postavlja vprašanje, kdo je dejansko s pritiskom dosegel, da je kongregacija za škofe pri Svetem sedežu s podpisom papeža Frančiška brez velikega omahovanja »predlagala« obema nadškofoma (ki imata tudi naziv metropolit), naj se odpovesta vodenju škofije.

Demokracija Cerkev zarota Kukar

  • Share/Bookmark

Satan v družbi stricev iz ozadja: slovenski prispevki k demonologiji

11.08.2013 ob 09:18

Čeprav v množičnih in manj mainstreamovskih medijih nisem zasledil niti poskusa analize cerkvene defenzivne retorike v času, ko so Katoliško cerkev pri nas nič manj kot obglavili (izraz dr. Ivana Štuheca) in se ji dogaja naravna kataklizma, posledično ni bilo pričakovati, da bi se kdo pomudil pri elementu, ki ga že leta zasledujem pod imenom »psihopolitika paranoje«. Doslej resda ni posebej veljalo, da bi se je posluževala domača Cerkev za notranje potrebe, razen seveda takrat, ko so njeni predstavniki, na liniji z Janševo politiko, prevzemali tudi njene diskurzivne značilnosti. No, tega ni malo.

Toda bankrot mariborske nadškofije in giljotina za slovenske nadškofe sta bili imanentno cerkveno dejanje. Zanju so odgovorni sami. Dejanje Vatikana nosi predvsem posledice za lokalno cerkveno občestvo. Resda tudi z drugimi, bistveno širšimi ekonomskimi, finančnimi in socialnimi učinki. Kaj je bilo tipičnega za retoriko in na kateri točki ter na kakšne načine je potemtakem »domačijski« politični žargon paranoje interferiral s cerkvenim?

Slovenski strici v Vatikanu

Začnimo s citatom iz zadnje številke Družine. V zaroto so kakopak vpleteni sami mediji. Ne le v smislu, kot ponavljata Janša in te dni tudi kardinal Rode, češ vladajo nam »partijsko odvisni vodilni mediji«. No, za Štuheca so na delu udbaši – in to v udbaških časopisih. Mladina in Dnevnik sta nesporno takšna:

V ta kontekst lahko postavimo tudi objavo pisma obema odstopljenima nadškofoma s strani nekdanjega ekonoma Krašovca v časopisu Mladina pred nekaj tedni in najavo »ignacijanskih« dogodkov v časopisu Dnevnik na dan D zjutraj. Pri Mladini in Dnevniku najbolj očitno ostaja živa stara udbovska metoda, najprej diskreditacija, nato likvidacija. Če se slovenski klerik poslužuje Mladine za objavo svojih pisem škofom, potem se postavlja vprašanje, komu ta klerik služi in je služil? In če je bolj ali manj stalni vir za Dnevnik nekdo iz vrha Cerkve na Slovenskem ali celo iz Vatikana, se postavlja vprašanje, zakaj izvršuje te protiusluge? Odgovori na ta vprašanja so tudi del očiščenja Cerkve na Slovenskem.

Na vprašanje, ali imajo sivi strici iz Slovenije lovke vse do Vatikana, je odgovor da, tudi na podlagi drugih konkretnih informacij, ki bodo znane morda po smrti avtorja tega komentarja.

Skratka: vsega so znova krivi udbaški mediji in seveda strici iz ozadja. Ugrabili so nam Sveti sedež. Domači kler je tako rekoč zmotno verjel, da je vsaj Vatikan zadnja trdnjava poštenosti in morale, privrženosti resnici in Bogu. Toda nekdo tega ne dopušča. Vatikan so ugrabili strici iz Slovenije. Udbaški pa niso le mediji, temveč tudi tisti, ki v Mladino in Dnevnik pišejo. Povedano preprosteje: v čigavem interesu je deloval Mirko Krašovec? Komu je stric Mirko služil? Kajti nekomu je – na tej ravni se riše značilna paranoidna gotovost. Ki gre celo onstran realnega spoznanja stanja stvari. Zato lahko Štuhec ponudi svojo gotovost, ki gre ultimativno celo onstran njegove lastne smrti (»informacije, ki bodo morda znane po (moji) smrti«). In strici so, kot bomo videli, drugo ime za hudobnega duha.

Uničevalci Cerkve

Medtem ko so mediji povsem pokleknili pred dobro načrtovanimi piarovskimi evfemizmi (nadškofa »se poslavljata« in »odhajata«, nadškofa »sta sprejela povabilo«, ali, kot berem danes, »odpirata prostor drugim«; odhajata »odlična misleca«, »intelektualca«, »vrhunska intelektualca«, v Delu so dr. Stresa povzdignili v borca za človekove pravice, itd.) in jih naredili za prevladujočo medijsko recepcijo njunega vatikansko zahtevanega umika z vrha domače Cerkve, se je na drugi strani zgradila teorija o stricih, ki niso delovali le v Vatikanu, ampak tudi doma.

Odgovorni urednik Ognjišča Božo Rustja je namreč storil pogumen korak naprej. Ne le strici iz ozadja v Sloveniji na delu v Vatikanu, nekdo njim podoben je moral tudi na domačih tleh zgraditi cel napad na Cerkev. Napad v obliki nečesa, kar je morda pregnantna teorija zarote (sic!), se je odvil s skrito računico totalne rušitve, dopušča Rustja:

Nisem strokovnjak za ekonomijo, a zdrava pamet in izkušnja mi povesta, da je nekdo moral odobravati posojila družbam, povezanih z mariborsko nadškofijo. »Kdo bi vam odobril take kredite?« me je včeraj vprašal eden od številnih novinarjev, ki so me obiskali, in sam odgovoril: »Nihče, kakor jih ne bi nihče tudi meni!« Sprašujem se, kako so mogli odobravati take kredite? Jih je kdo odobraval s skrito računico, ki pa se ni izšla? Lahko tu pritrdimo teoriji zarote, da je šlo za napad na Cerkev v Sloveniji? Celo za poskus njenega uničenja? Ostaja dejstvo, da niso brez krivde tudi tisti, ki so take kredite odobravali.

Teorija zarote torej morda ni teorija, je le zarota. Dajanje kreditov ni bilo nerazumno, ampak obratno – bilo je razumno in za njim je bil peklenski načrt. Kdo je ta pokveka, ki bi na ta način v cerkvenih vrstah škodovala Cerkvi? Jasnega namiga ne dobimo. Zarota se zdaj torej lepi na dve povsem ločeni dejanji in njene akterje: dejanje bankrota in krivcev zanj nekaj let nazaj ter dejanje odpoklica iz Vatikana. So to bili ves čas eni in isti strici? So ves čas rušili Cerkev načrtno?

Hudi duh stopi na sceno

Če so strici iz ozadja postali emblematični označevalec slovenske psihopolitike zarot, priročen za cerkvene potrebe, je novomeški škof Andrej Glavan, zdaj imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije, vnesel s svojo demonologijo nov vzgonski veter v razumevanje obglavitve Cerve. Namreč že lani, še pred odpoklicem Stresa in Turnška, je ob prazniku Marijinega vnebovzetja za gospodarski zlom mariborske nadškofije in tudi »afero« z upokojenim nadškofom Uranom obtožil samega satana za obračun z najbolj plemenitimi sinovi Cerkve:

»Dogodkov na Slovenskem ni mogoče razumeti drugače. Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov za boj proti zmagi Božjega kraljestva – kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni. S svojim repom hoče narediti čim večjo zmedo in ugasiti čim več idealov v človeških srcih.«

Demonizacija v političnem diskurzu, v katerem nastopa satan osebno, je seveda njena forma at its purest. In njena idejna zasnova je pač religijska: v tem smislu se je politični diskurz, običajno instrumentaliziran za diskreditacije in sovražni govor, povrnil k svojemu izvoru. Ker so v Mariboru mračne sile venomer na delu (protagonist tega diskurza je bil že Franc Kangler), je zato Glavan lahko le ponovil svojo eksorcistično misel te zadnje tedne:

Dogajanje, povezano z mariborsko nadškofijo, je po njegovih ocenah sad “nerazumljivega delovanja tudi skrivnostnih zlih sil, saj ga racionalno težko dojamemo in razumemo”.

Ironizacijo teze si je že privoščila Tanja Lesničar Pučko in pokazala, kako se je podoba zlih slih spreminjala od srednjega veka do moderne Slovenije:

Tudi takrat so nerazumljive zle sile povzročale strašne stvari, klale so nevernike, pekle ženske na ražnjih, demon je tiščal ljudi v izobčenje, ubogi nemočni kler pa proti njegovi volji ovijal v baržun in pital z grešnimi kozlički. In evo, tokrat se je vrag spet oglasil, v podobi finančnega špekulanta, ki je v Sloveniji ustvaril 1,8 milijarde veliko finančno luknjo.

Vendar kaj pomeni teza, če jo vzamemo zares – in kleriki si gotovo ne želijo, da jih jemljejo za hec? V smislu pričakovanja medijskih in družbenih učinkov in obenem v smislu pojasnila, kje točno se je pokadilo, ko je satan zamahnil s svojim kosmatim repom?

Papež, satanov ujetnik

Namig, na kaj točno je ciljal Glavan, smo dobili v pogovoru v Odmevih z Rosvito Pesek na dan po skrbno načrtovani tiskovni konferenci. Njegova racionalizacija, da gre za zle sile, je stekla v tem miselnem loku: »Štirje nadškofi – to se ni zgodilo še nikoli in nikjer na svetu doslej«; »Prav to se mi zdi tako iracionalno, da se je to zgostilo na enem kraju, tako hitro na tako malo ljudeh oziroma na polovici slovenskega episkopata.«

Za Glavana torej satanov perfidni poseg ne zadeva le bankrot nadškofije ali Uranov izgon. Ne, lepota njegove religioznodogmatične ideje o posegu zlega duha se dotika same odločitve Vatikana in škodovanja Sloveniji. Tudi te so sprejete s satanovo pomočjo: štirje nadškofi, vse je zgoščeno na istem mestu. In ker je te odločitve sprejel sam papež, je edini smiselni zaključek lahko le en: papeža ima v posesti satan. Zakaj odločitve o odpoklicu kar štirih nadškofov, ki so tako izjemno iracionalne in unikatne v svetovnem merilu glede na svoj obseg, so bile zgolj vatikanske.

Škof Glavan torej prinaša še hujše in bolj smele ugotovitve, kot jih je serviral teolog Štuhec: Vatikan ne mrcvari z nami le kot svinja z melnatim žakljem. Ta svinja ima satansko obličje. Upam, da so nuncij in njegovi prenesli dragocena sporočila v Vatikan. Morda se najde celo kak novinar, ki bo papeža Frančiška pobaral o tem, kaj si misli o mnenju cerkvenih dostojanstvenikov iz Slovenije, ki pravijo, da nanj učinkuje zli duh. Da svinje niti ne omenjamo. Morda se najde kak novinar, ki bo Štuheca pobaral, ali pripravlja kakšno domačo vstajo. On, ki je njihov goreči nasprotnik…

Satan Vatikan

Obrekovanje, satanovo maslo

Poskusimo vendarle uganiti, kaj bi na to porekel papež Frančišek? Ena možnost bi bila, da bi jih vzel za tipično slovensko obrekovanje. Letos aprila se je o njem že izrekel ob jutranji maši v  Domu svete Marte. Na straneh radia Ognjišče beremo:

Po Frančiškovih besedah je obrekovanje slabše od greha: obrekovanje je neposredni izraz satana… Tudi obrekovanje je greh, a obenem gre za nekaj drugega. Obrekovanje hoče uničiti Božje delo v osebah, v njihovih dušah. Nastane iz sovraštva, sovraštvo pa ustvarja satan. Obrekovanje se poslužuje laži, je dejal papež in dodal, naj ne dvomimo, da kjer je obrekovanje, tam je satan. Štefan na laž ne odgovori z lažjo. Zre v Gospoda in uboga postavo; ostane v miru in resnici v Kristusu.

Predpostavimo, da razprava o satanovem repku, ki je vsega kriv namesto naših nadškofov, je obrekovanje. S kom torej manipulira satan? S papežem ali njegovimi obrekovalci?

Et ne nos inducas in…

Kako bedne, nesolidarnostne učinke imajo Glavanove teze, dokazuje tudi povsem neproblematizirano stališče, ne edino, ki ga je izrekel o pomoči Mariboru: »Pomoč ljubljanske škofiji mariborski je nelogična, ker bi verniki in duhovniki proti temu protestirali!«

Logika torej ima neko vrednost, ko je na delu zli duh (kar je onstran logičnega, je njegovo maslo), solidarnost pa je nelogična in neracionalna: no, morda je kot taka spet delo hudega duha v nasprotju z zaklinjanjem Štuheca v njegovi zgoraj citirani kolumni, da spada solidarnost med krščanska načela! Še eno katastrofalno stališče, ki je šlo povsem mimo vseh medijskih komentatorjev. In kaj točno bi lahko bili učinki zlega duha, ki je zapopadel domačo Cerkev? Je res njej vnanji, mar se ne skriva prav v njenem naročju? Samokritičen, seveda le pod narekovaji, je bil že mariborski nadškof Turnšek nekako po razkritju skrbno skrivane polomije v svoji nadškofiji dobri dve leti nazaj, za katere razkritje smo potrebovali italijanskega novinarja, ker domači niso bili zmožni (milo rečeno):

»Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, ter uživanje, slava, to so glavna področja delovanja hudega duha,« je izjavil mariborski nadškof  Turnšek. (Večer, 26.2.2011)

V implicitne, deloma tudi eksplicitne razlage dogajanj v domači Katoliški cerkvi se uvrščajo tudi govorice in namigi o nekakšnem spopadu vsaj dveh lobijev v njej. Domnevam, da izenačitev strici iz ozadja – hudobni duh – lobiji ne sovpada, temveč v enem segmentu celo instrumentalizira  javne razprave in namige papeža Frančiška o lobijih. O gejevskih lobijih. Povedano drugače: njegovo razkritje in priznanje o obstoju lobijev je bilo z velikim veseljem prevzeto in zlorabljeno za potrebe razlag v domačih logih. Nedavno je  papež znova obnovil svoj boj proti tem lobijem in zagrešil nenavadno distinkcijo razlikovanja med obsodbo gejevskih lobijev in gejev kot takih: slednji so, pod določenimi pogoji, nedolžni in nevredni obsojanja, prvi pač. Točka delitve je zanj iskanje Gospoda: tako kot geji, če iščejo Gospoda, ne morejo biti vredni obsodbe, so gejevski lobiji, per negationem, krivi prav tega: ker ne iščejo Gospoda.

In tu je zaključek: ne vemo, če bodo dolžniki in državljani zadovoljni s cerkvenim vzklikom »Apage Satanas!«. Nesporno ima slovenska Cerkev srečo, da je na oblasti vlada, ki je na las podobna Janševi. Bratuškova kot predsednica vlade o dolgovih Cerkve do države zaenkrat ni znala sestaviti niti enega stavka. Nič hudega, si verjetno misli, bom že vse nadoknadila z novimi rezi in novimi kriznimi davki, da bodo lahko državljani še bolj ječali. Vrag se res skriva v detajlih.

  • Share/Bookmark

Cerkev, porniči in pohlep. O nekem manevru Lahovnika

8.08.2013 ob 23:17

Dr. Matej Lahovnik, zadnje čase rad v dobri družbi šaleškega lobija, Janeza Janše in ideologov mariborske nadškofije, skorajda častni član Zbora za republiko in po trpki ministrski izkušnji v LDS in Zares že sploh prepričani pravoverni desničar, je moral vzeti v bran mariborsko nadškofijo.

Tega ni storil prvič. Nazadnje smo ga videli v zavidljivi družbi na koncu Vrbanske nekaj mesecev nazaj sredi mariborskih vstaj, kjer se je udeležil pogovora skupaj s prijateljem dr. Ivanom Štuhecom ter razpredal o nevarnostih slovenskih vstaj, eksplicitno tudi o tem, citiram, ali je Komisija za preprečevanje korupcije izvor in orodje umazane politične korupcije (sic!) in tem, ali je na pohodu levi fašizem (sic!).

Njegov še sveži nastop za Radio Ognjišče je še en korak v pravo smer. Takole se je namenil braniti Cerkev:

V oddaji Pogovor o so tokrat sodelovali prof. dr. Ivan Štuhec, duhovnik Karlo Bolčina in ekonomist prof. dr. Matej Lahovnik. Komentirali so trenutno stanje v slovenski Cerkvi, ki se je znašla v nezavidljivem položaju, in predstavili tudi druge vidike finančne krize.

Prof. dr. Lahovnik je poudaril, da mediji niso pravični, saj z načinom poročanja ustvarjajo vtis, da je slovenska Cerkev, ki v resnici sploh ni pravni subjekt, kriva za nastalo finančno krizo v državi: „Če ne bi bilo pohlepa med ljudmi, tudi svetovne finančne krize ne bi bilo.“ Opozoril je, da nihče od tistih, ki je odobril posojila, še ni bil obravnavan, a imena so znana. Upam, da se bo stopnja demokracije v državi dvignila in da bo sodstvo končno začelo delovati.

Iz povedanega sledi dvoje argumentacijskih manevrov. Prvi je očitno strašilo.

(1)   Cerkev menda ni pravni subjekt.

(2)   Ker ni pravni subjekt, ne more biti kriva za nastalo finančno krizo v državi.

Strašilo zato, ker Cerkvi nastanka finančne krize v državi ni nihče pripisal. Iz povedanega bi implicitno sledilo tudi naslednje:

(1)   Ker Cerkev ni pravni subjekt, ne more biti kriva za pravne posledice svojih dejanj.

(2)   Če ni kriva za posledice svojih dejanj, ne more biti kriva niti za bankrot mariborske nadškofije.

Kajti če zaradi pravnega statusa ni kriva za krizo v državi, ne more iz istega razloga biti kriva za nobeno krizo. Skratka, bolj apologetičnega stališča si ni mogoče predstavljati. In to vse ob dobrohotni predpostavki, da Katoliška cerkev res ni pravni subjekt – in tudi taka trditev ne drži.

Kriza tu, kriza tam

Kako je uspel Lahovnik povezati bankrot nadškofije s finančno krizo v Sloveniji, nato pa še s svetovno, je vprašanje za enigmatike. Ampak če prisega na nedolžnost lokalne Cerkve, ker menda ni pravni subjekt, očitno ni kriva ne le za slovensko finančno krizo – ekonomistu se zdi potrebno poudariti, vsaj tako bi lahko razumeli, da ni kriva niti za svetovno. Zaradi česa? Pravnega statusa? Beremo tole:

„Če ne bi bilo pohlepa med ljudmi, tudi svetovne finančne krize ne bi bilo.“

Konteksti niso transparentni, zato ne vemo, kaj je Lahovnik s tem mislil: po tistem, ko je slovensko Katoliško cerkev opral bizarnega očitka, da ni kriva za domačo krizo, ni bilo posebne potrebe, da bi jo jemal v bran pred še bolj grotesknimi očitki, ki jih nihče ni postavil.

Kaj nam torej želi sploh povedati? Verjetno nekaj opreproščeno takšnega:

(1)   Do bankrota mariborske nadškofije je prišlo zaradi svetovnih finančnih dogodkov.

(2)   Finančno krizo v svetu je povzročil pohlep.

(3)   Zato je tudi finančni bankrot domače nadškofije posredno povzročil pohlep.

No, še en preveč cenen argumentacijski manever.

Pohlep ali porno, kaj večji je greh?

Vsega da je kriv pohlep? In to ne naš, temveč pohlep drugih? Svetovna kriza, ne naša? Svetovna finančna kriza in ne naša moralna?

Kot Mariborčan se spomnim vseh silnih izmotavanj Katoliške cerkve, da ne bi rabila ukiniti svojih pornografskih kanalov. Ponavljam: izmotavanj. Seveda so ves čas obstajali dobri finančni razlogi za vrtenje porničev:

Kdo se ne spomni pozivov slovenskih škofov, da naj podjetje T-2 umakne pornografijo s svojih kanalov. A pornografijo še vedno lahko spremljate na T-2 in Cerkev je še vedno lastnik podjetja. Delnice podjetja so s podjetja Rast le ‘parkirali’ v Valantovem podjetju Finetol. Mimogrede, takrat je nadškofija sporočila, da bo podjetje Finetol primeren družbenik, ki bo skrbel za razvoj T-2.

Velik odpor do ukinitve pornografije je tedaj priznal isti Štuhec in kar naravnost javnosti zaupal isto dejstvo – skratka nepripravljenost, da se pornografske kanale ukine. Nadškofi so torej še kako dobro vedeli, kaj počnejo:

Direktor mariborskega Slomškovega zavoda Ivan Štuhec je med drugim dejal, da dosedanji nadškof Franc Kramberger prevzema objektivno odgovornost, kar je v današnji odstopni izjavi tudi priznal. Vendar pa po njegovih besedah o stvareh, ki so se dogajale od Gospodarstva Rast navzdol zagotovo ni odločal nadškof. V zvezi s pornografijo je dejal, da je bil odpor za ukinitev teh programov ogromen, saj naj bi to povzročilo veliko gospodarsko škodo.

Se pravi, da nas Lahovnik, Štuhec et consortes želijo prepričati v nasprotno: če ne bi bilo finančnih izgub lastniško cerkvenih podjetij, bi bilo vse v najlepšem redu? Pohlep ne bi bil kriv ničesar, ljudje pa bi lahko še dalje gledali pornografske filme in imeli celo neko zadoščenje, ker je njihovo gledanje požegnal Vatikan?

Lahovnikova teza o pohlepu drugih in nedolžnosti mariborskega klera s tem pade. Izgovor iz rokava in dežurni krivec, Pohlep drugih in ne naš, njihova pokvarjenost, ne naša, ne more biti zadosten. Že mogoče, da škofov v vrtenje pornografije ni silil pohlep po dobičku, temveč želja po zmanjšanju finančnih izgub. Toda potem se Lahovnik zanika neposredno: pohlepa preprosto ni bilo, vsaj ne v tej fazi. Kakšne so moralne konsekvence za škofovsko podporo vrtenju pornografiji, pa je dovolj jasno nakazal že Vatikan. Naredil je edino logično potezo: kot bi dejal Štuhec, je obglavil domačo Cerkev. Logično in pravilno.

P.S. Spodnja slika je povzeta po strani druzina.si. Podpisani Lahkovnik je njihov prijazen lapsus.

Lahovnik in Štuhec

  • Share/Bookmark