Arhiv za kategorijo 'Mariborske'

Vatikan kot svinja in domača Cerkev kot melnati žakelj

1.08.2013 ob 12:51

Hudo je, zelo hudo. Še nikoli tako. Če razvpiti slovenski moralni teolog zmerja Vatikan s svinjo in domačo lokalno Cerkev, kot ji pravi, primerja z melnatim žakljem, potem bi celo najbolj nepristranski opazovalec smel takoj slutiti, da je nekaj v teh podalpskih krajih močno narobe. Sam naphani diskurz bi mu veleval, da mora postati dvomljiv. Da gre za nohte ob odstavitvi obeh nadškofov, dr. Stresa in dr. Turnška, zaradi mariborske finančne polomije, in da smo deležni posebne predstave za javnost, kjer ne sme biti težko blasfemično pljuniti celo proti Vatikanu. In tako v vestički STA beremo:

V pogovoru za Odmeve na Televiziji Slovenija pa je Štuhec dejal, da je skrajni čas, da “se zavzamemo za svojo cerkev” in za to, “da ne bodo z nami ravnali kot svinja z melnatim žakljem”. Kot pravi, ni pričakoval, da je mogoče v tako kratkem času “obglaviti” krajevno cerkev na način, da imajo štiri upokojene nadškofe.

Vatikan kot svinja

No, zdaj vemo. Vatikan za dr. Štuheca morda ni svinja, ampak ravna kot svinja. Toda kaj točno spremeni metaforizacija opisa? Z domačimi nadškofi Sveti sedež nesramno pometa kot svinja z melnatim žakljem, domačo Cerkev obglavlja, še slikovito pravi. In edini izhod? Alarmanten je: zavzeti se moramo za svojo cerkev. Kako točno razumeti ‘zavzemanje’, ni jasno. Zavzeti za ‘svojo’ cerkev seveda, ali morda, ne pomeni ustvarjati nove verske ločine. Proti Vatikanu. Pomeni verjetno nekaj takega kot prenovo Cerkve. Pomeni torej končno prenovo Vatikana. Tako hude in neposredne kritike na račun Vatikana s strani samih cerkvenih ideologov že dolgo nismo slišali. In to tistih najbolj konservativnih. Tistih najbolj provatikanskih.  Izjemno redko videna priložnost je to, ko gre za upor na ladji Bounty – ne za sklicevanje na strice iz ozadja, temveč za revolt proti vatikanskim stricem in rožljanje z vstajo. Štuhec bo prenovil Vatikan. No, pa smo le naleteli na nekaj vstajniškega duha celo pri tistih, ki so nekaj mesecev nazaj prisegali, da je tako rekoč bogoskrunski.

Mediji kot statisti v cerkvenem teatru

Ne more biti nobenega dvoma, da so morali slovenski škofje dolgo pripravljati medijski »coming out«. Vse je teklo kot po maslu. Dolge tedne so vedeli, da bo treba javnosti posredovati novico o odhodu. Zavili so jo v kup evfemizmov, mediji so jih avtomatično povzemali, med njimi najbolj bode v oči tisti, da sta Stres in Turnšek »sprejela povabilo« po odstopu. Kot da sta imela kakšno drugo izbiro! Kot da sta odšla prostovoljno. A mediji so jo imeli, vendar je niso izkoristili.

Prvič, slovenski mediji so prezentacijo odstopa po potrebi cenzurirali. Vsi po vrsti. Oklestili so je dodatnih zoprnih kontekstov. Lep primer cenzurirane izjave, ki gre onstran praznega »sprejemanja« odstopa in plehkih deskripcij stanja stvari brez substancialnih ocen, je tale:

Bolj zaskrbljujoča od moralne pa je aroganca Cerkve, od katere bi že zdavnaj pričakovali, da brez sprenevedanja in laži poplača vse dolgove, ki jih ima do države in državljanov. Tudi in predvsem do upnikov z možnostjo poplačila dolgov npr. iz prodaje nepremičnin. Nesporno je, da je v denacionalizacijskih postopkih Cerkev pridobila ogromno premoženje v naravi in nepremičninah in da torej takšne možnosti ima.

Drugič, slovenski mediji so znova ravnali enodimenzionalno, na prvo žogo in v skladu z zamišljenim medijskim teatrom v režiji škofov. V finančnem bankrotu mariborske nadškofije vidijo le finančno odgovornost, ne sprašujejo se o politični. Kot da je bankrot nekaj, kar se je zgodilo zunaj političnih silnic, paktiranja Cerkve z Janšo, politično motiviranega pridobivanja kreditov, politično dirigiranih malverzacij (s pomočjo s strani politike nastavljenih akterjev v državnih podjetjih in npr. vpletenosti Cerkve v produkcijo famoznih propagandnih brezplačnikov:

Člani komisije, ki se ukvarja z ozadjem izdajanja brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, bodo dopoldne zaslišali nekdanjega predsednika uprave Gospodarstva Rast Mirka Krašovca, direktorja sklada Julius Lea Ivanjka ter nadzornico Gospodarstva rast Danico Ozvaldič.

Predsednica komisije Melita Župevc (SD) je pred mesecem dni pojasnila, da so odprli tudi temo ”cerkvene pomoči Slovenskemu tedniku”. Šlo naj bi za sredstva, ki so jih brezplačniku namenila podjetja in skladi blizu mariborske nadškofije. Pri tem se po besedah Župevčeve zastavlja vprašanje, kakšen interes so ta podjetja videla v določenem brezplačniku. Komisiji tako namerava najti odgovor, ali ni šlo za “vezano trgovino”.

Povedano drugače, tudi če bi Stres res nič ne vedel o nasedlih naložbah in finančnih malverzacijah, gre njegova odgovornost onstran teh dogajanj. Je tako rekoč politična. In svoja politična pajdašenja je poznal zelo dobro.

Tretjič, Cerkev si lahko nekaznovano privošči celo bizarne očitke medijem (kill the messenger!), konkretno Dnevnika, ki je (dejansko 12 ur, če upoštevamo splet!) pred tiskovno konferenco poročal o odstavitvi dveh nedolžnih nadškofov. Lahko si privošči prepoved dajanja svojih izjav, selektivnost. Lahko si privošči popolno aroganco in nerazumevanje vloge medijev, a bodo ti v zameno še vedno pohlevno nekritični in benevolentni – nekateri tudi odkrito servilni, kot sem že pisal. In še vedno ne bodo dojeli, kako prostovoljno sodelujejo v piarovskem spektaklu, pri katerem je treba nadškofa prezentirati kot obžalujoča vrla človeka, polna dobrote,  ki se jima sicer dela krivica, jo pa z dvignjeno glavo prenašata.  Zato menda, ker sta pač delno soodgovorna za nastali položaj, ne pa »glavna krivca«, kot sta dejala. Si lahko zamislimo podobno medijsko sliko ob vseh obsojenih in neobsojenih tajkunih, ki se trenutno odvijajo po sodiščih?

Odgovoren ali ne, to je zdaj vprašanje

Lep dokaz temu, da so naivno in apatično sodelovali v skrbno pripravljenem spektaklu,  diskurzivno s strani klerikov izpeljanem nadvse učinkovito, je totalna odsotnost presoje, kaj točno sploh pomeni Stresovo sklicevanje na odgovornost in neodgovornost v primeru finančnega bankrota.

Stres je namreč včeraj na tiskovki govoril o tem, da je »padel del odgovornosti« tudi nanj. Skrbno izbrane in pretehtane besede, kjer se zaradi odgovornosti celo opraviči. Nakar pove:

»Nikoli nisem trdil, da nimam nikakršne odgovornosti, vendar skupaj z nadškofom Turnškom odločno zanikava, da bi bila midva glavna krivca za razmere, ki so pripeljale do tega finančnega zloma.«

Kar očitam novinarjem, je torej dejstvo, da niso zmožni problematizirati tega dejstva: ne definirati odgovornosti, temveč enostavno pogledati, ali je tak stavek resničen. Ne gre le za to, da sta nadškofa uspela minimizirati svojo odgovornost v smeri »soodgovornosti«, žalosti spoznanje, da Stresa ne želijo, ne znajo ali nimajo motiva ujeti na laži.

Stres je namreč do včerajšnjega dne vedno zanikal sleherno svojo odgovornost. Tu so trije arbitrarno nabrani dokazi, ki bodo morali zadostovati. Najprej prvi. Že v naslovu in podnaslovu naslednjega prispevka 1. oktobra 2012 jasno razbiramo vehemenco zanikanja odgovornosti:

Stres odgovornost

Na mariborski nadškofiji zavračajo navedbe, da je za finančni polom nadškofije odgovoren škof Anton Stres. Kot zatrjujejo, so vse ključne poslovne odločitve predlagala, sprejela in izvrševala poslovodstva gospodarskih družb.

Drugi dokaz, da Stres ni sprejemal odgovornosti, je znova vsebovan že v podnaslovu in sami vsebini:

Stres: Odgovornosti ne morem sprejeti

Stres je včeraj komentiral tudi očitke v zvezi s pogodbo mariborske nadškofije z Vegradom o obnovi dvorca na Betnavi. Pojasnil je, da nadškofija ni imela lastnih sredstev, zato je iskala strateškega partnerja in ga našla v podjetju Vegrad. Sredi septembra 2009 je zato Stres, ki je bil takrat mariborski nadškof koadjutor, podpisal krovno pogodbo s tem podjetjem. »Menim, da je bila pogodba korektna in v skladu z interesi nadškofije, da se kompleks Betnava uredi in nečemu služi,« je dejal metropolit in pristavil, da v času izvrševanja pogodbe ni bil več v Mariboru, temveč je že bil imenovan za ljubljanskega metropolita, »zato ne morem sprejeti ali imeti nobene odgovornosti za posle in dejanja, ki so predmet kriminalistične preiskave«.

Tretji dokaz, kjer se je spet želel dekulpabilizirati s sklicevanjem na to, da je on vendar ljubljanski nadškof (!), je tukaj:

“Ne razumem, zakaj sem ves čas pod pritiskom jaz kot ljubljanski nadškof. Razumem, da ljudje kolaps gospodarstva mariborske nadškofije radi posplošujejo na celotno Slovenijo, vendar gre vendarle najprej za njeno zadevo,” je za tednik še povedal Stres. ”Ne morem dajati izjav na račun pravne osebe, za katero nisem odgovoren,” poudarja.

Stokanje medijem o neodgovornosti

Stres je torej lagal, a tega novinarji ne znajo opaziti – njegova izrečena trditev, da nikoli ni trdil, da nima nikakršne odgovornosti, je netočna. Je lažna. Trdil je prav to. In večkrat. Trdil je celo, da odgovornosti ne more sprejeti. Tudi selektivna branja v smislu tacitne delitve na »finančnopravno« in »moralno« odgovornost tu ne bodo pomagala; zato, ker je sam avtor ni uvedel. S tem, ko je Stres lagal, je tudi veličina njegova kesanja lažirana. In opravičilo prazno.

Najbolj cinično perverzna med vsemi pa je Stresova lekcija novinarjem in medijem 24. januarja letos ob godu sv. Frančiška Saleškega, ko se je srečal z več kot 50 katoliškimi novinarji in drugimi sodelavci v medijih. Takrat je novinarje metropolit podučil, da Slovenijo mori ideološka polarizacija, ki vodi v samomor družbe. Del samomorilskega ravnanja pa je ravno neprevzemanje odgovornosti:

Izpostavil je potrebo po preseganju »delitev ljudi na naše in one tam, ki jih je treba onemogočiti, kajti to pomeni samomor družbe. Nihče se ne trka na prsi, nihče ne prevzema odgovornosti«.

Ko se torej te dni dr. Stres poslavlja in naznanja, da se bo znova posvetil svoji veliki ljubezni filozofiji, bi lahko med svoje novostajajoče knjige o etiki – in zanjo je specialist – vključil tudi kakšno novo poglavje o sprejemanju odgovornosti in laganju. Izkušnje in reference ima. In ko se dr. Štuhec te dni vsaja nad Vatikanom in s prstom kaže na menda edinega (!) krivca mariborske polomije, Mirka Krašovca, bi ga novinarji lahko vendar pocukali za rokav in vprašali, kaj je Cerkev storila, da bi kazensko Krašovca tudi res ovadila. Razen v zadevi obnove betnavskega gradu, kjer je med ovadenimi, se namreč nekdanjemu mariborskemu ekonomu še ni skrivil las.

Vtis je, da je kazanje s prstom en na drugega in bežanje pred odgovornostjo, tudi za ceno laži in prevar, novi šport domačih cerkvenih dostojanstvenikov. Melnati žakelj, ki za svoj obstoj niti več ne rabi svinje. Vstajo proti Vatikanu in upor na ladji SLO-RKC pa bo treba še budno spremljati.

  • Share/Bookmark

Ime česa je Melita Forstnerič Hajnšek?

29.05.2013 ob 13:18

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek postaja grešni kozel časopisa Večer. Ujeta v prisluhe z eks-županom Francom Kanglerjem se je spremenila v objekt vsesplošnega zgražanja in novinarskega distanciranja. A postala je tudi nočna mora za marsikaterega medijskega delavca. Z emblemi bi morali ravnati previdno. Kaj se lahko naučimo iz te morebitne žrtve na oltarju ob obvezni molitvi o novinarski higieni, nepristranosti in politični čistosti časopisa, s katerim želijo rehabilitirati svoje ime? V imenu objektivnosti bi se morali resno vprašati, za kakšno ceno? Čemu so že namenjeni rituali žrtvovanja?

Avgijev hlev in njegovi prebivalci

Cena selektivnega čiščenja Avgijevega hleva spon med politiko in novinarji je lahko visoka: spregledovanje in pometanje pod preprogo prave resnice. Kot da bi se odgovorna urednica Katja Šeruga zavedala lastne geste žrtve – torej tega, da je ona žrtev, ne novinarka -, ko je v svojem komentarju napovedala taisto »očiščenje«. Napisala je, če citiram po MMC:

A če gre soditi po zapisanem komentarju odgovorne urednice: “Nekje se mora začeti. Očiščenje od slabega v lastnih vrstah. Če se mora na Večeru, pa naj se,” bodo očitno ukrepali.

Poudarka sta torej dva: Šerugova previdno sugerira sankcije proti novinarki Hajnškovi. A tak korak očiščenja razume kot »začetek« – kar pomeni, da se zaveda, da je Avgijev hlev novinarstva poln umazanije. In še nekaj: kot da priznava, da problematičen ni zgolj Večer. Dikcija »Če se mora (začeti) na Večeru, pa naj se«, lahko pomeni le, da vidi problem širše od svoje medijske hiše in sebe kot nekoga, ki bo čistilno akcijo začel tudi za vse druge. Ki se bo za to žrtvoval. Kar lahko pomeni le: za novinarski ceh v celoti.

Bunkerji in politični škorenj

Nevarna ljubezenska razmerja med politiko in novinarji spremljam že zelo dolgo. Z njimi tudi obveščam novinarje in javnost; v zameno sem v glavnem deležen odkritega prezira, s čimer mi dajejo prav. Ko se danes večerovci odločajo obsojati ali celo sankcionirati takšna razmerja, zavestno zamolčujejo svojo voljnost sodelovati z vladajočimi politiki ali skritimi lastniki. Kronski dokaz njihovega kolektivnega sodelovanja z njo so recimo ti.bunkerji ali kolektivno dokazovanje večerovcev, da bunkerji cenzuriranih besedil ne obstajajo. Oziroma da pri njih ni nobenih političnih pritiskov. Spomniti se je treba le na tale bizaren faksimile, na katerega se je podpisala ne le Melita Forstnerič Hajnšek, ampak kopica drugih Večerovih urednikov, ko je Večeru politični škorenj očital Blaž Zgaga, takrat njihov novinar:

vecer-vs-zgaga-podpisi-urednikov

Že fotografije objavljenih bunkerjev sredi pisarn, ob katere so se dnevno dobesedno spotikali, jih povsem demantirajo in postavljajo na laž. Na Večeru, in ne le tam, praktično ni novih lastniških ali uredniških sprememb, ki se ne bi ujemale s spremembami v strukturi vladajoče politike. Mimogrede, večerovcem se ni nikoli, ampak res prav nikoli zdelo vredno vprašati, kaj si o tem mislim, čeprav sem avtor dveh knjig o sponah med politiko in mediji: »Somrak medijske avtonomije« in »In media res«. Naključij verjetno ni: kako bi le, če sem pisal tudi o njih.

Vendar glede političnega in lastniškega škornja ni dilem. Nenazadnje ga javno, ne le zasebno, priznavajo sami novinarji.  Dilema je le, kdaj, kako in zakaj so ga pripravljeni lizati. Vprašanje je tudi, kako resno mislijo s svojimi občasnimi apeli k novinarski avtonomiji in etičnosti.

EPK kot politični projekt

Verjetno sem v zadnjih letih bolj kot kdorkoli drug opozarjal na sporne zapise novinarke, zdaj pripravljene na sežig na grmadi. O njih so bili večerovci obveščeni iz prve roke. Zgodilo se ni nič – težava torej ni le v tem, da je omenjena novinarka pri Kanglerju obrekovala svoje kolege, kakor sledi iz prisluhov, tudi ne le v tem, da mu je pomagala pisati demantije drugih novinarjev. Ko danes večerovci in skupaj s stanovskimi kolegi izražajo ogorčenost nad odkritji iz prisluhov, se niti z besedico ne lotevajo najpomembnejšega: kako se je politična pristranost novinarke manifestirala v njenih zapisih in kako je jemala kredibilnost časopisu kot takemu. V svojih komentarjih zadnjih let sem lahko ugotavljal, da se je Hajnškova projekta EPK, ki ga je dominantno pokrivala, lotevala predvsem v smislu afirmacije njenega političnega pomena – razumela ga je ne le kot kulturni dogodek, ampak tudi kot politični in s tem predvsem kot trofejni projekt Franca Kanglerja, na katerem se ne sme poroditi noben madež dvoma. Pri svojem delu je bila povsem neovirana. Ker sem v zadnjih treh letih zagrešil več kot 200 zapisov o EPK, si jih lahko vsakdo ogleda na straneh društva Zofijini ali na mojem blogu. Znova velja poudariti, da so bili Večerovi in drugi novinarji permanentno seznanjeni z vsemi komentarji, zato izgovor, da političnih ambicij pisanja svoje kolegice niso opazili, povsem in totalno odpade. Vsa opozorila so imeli na mizi in tudi vse indice o sodelovanju njenega moža z občinsko politiko. Nasprotno je res: njihova 120 procentna permanentna cenzura lahko pomeni le, da so Meliti Forstnerič Hajnšek venomer dajali prav in jo podpirali, njene kritike pa ignorirali; ko govorim o cenzuri, se ne sklicujem na svoje subjektivne občutke, temveč sicer redka priznanja novinarjev samih. S tem so ponotranjili novinarkino načelo, da bo na ugovore na EPK veljala ničta stopnja tolerance. No, in danes bi jo kolegi žrtvovali na oltarju…

Kdo se spreneveda?

V društvu Zofijini ljubimci smo že konec leta 2010 protestirali proti tem zapisom in podelili nagrado za »novinarsko piarovko leta«. V utemeljitev smo takrat navedli:

Novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek je z nizom člankov o Evropki prestolnici kulture pokazala, da ji je novinarska profesionalna objektivnost povsem tuja in da jo je rade volje pripravljena zamenjati za osladno navijaško držo do mariborskega župana, projekta EPK in vseh kulturnih vodij v njem ali okoli njega. Še hujše, že tako povsem odsotne kritike je pripravljena razglasiti za krivce, če bo šlo kaj narobe.

Kot je lani novinarka 2012 prejela še občinsko nagrado za svoje novinarske dosežke, sem po vsem sodeč bil edini, ki je to javno problematiziral. Ponovila se je ista zgodba: milo rečeno tiha solidarnost ceha, čeprav nagrada Janka Glazerja po mojem prepričanju in utemeljevanju sploh ne bi smeli biti podeljena za novinarsko delo! 14. marca 2012 sem med drugim ob tem ugotavljal:

Znano je tudi, da je župan novinarko sam večkrat javno razglasil za prijateljico. Sprašujem se, ali je ob vsebinski analizi zapisov novinarke, ki nesporno kažejo tendence k varovanju dobrega imena župana in projektov mesta v celoti, res odveč pomisliti, da je njej namenjena občinska nagrada tu povsem naključen pripetljaj in je ne smemo mešati s prijateljskimi in poslovnimi vezmi, ki vežejo župana in njenega moža?

Povedano preprosteje: večerovci in vsi drugi novinarji so vedeli dovolj. In gotovo so vedeli stvari, ki jih ne vemo navadni bralci. Prostora za ogorčenost ni oziroma ni pristno. Prisluhi so lahko kvečjemu potrdili tisto, kar so že dodobra poznali. Ime česa je torej Melita Forstnerič Hajnšek? Vsekakor nečesa, kar bistveno presega njo samo. Je ime za sprenevedanje, za bežanje proč od lastne sence. V mojem primeru: ime za cenzuro. In zdaj čakamo. Kako se bo, če se bo, kot pravi odgovorna urednica, pač moralo začeti na Večeru.

  • Share/Bookmark

Jezikova župa in novinarski mrčes, ujet v prisluhe

26.05.2013 ob 11:10

Telefonski prisluhi Francu Kanglerju, predvajani na sodnem procesu proti odstopljenemu županu, so povsem nepričakovano naplavili eno najbolj temačnih točk novinarstva v Sloveniji, še zlasti mariborskega. Ne le, da so tudi najbolj nejevernim razgalili tesne spone med novinarji in politiko, njihovo medsebojno pajdašenje, kot osupljivo sovražna so bila razkrita tudi razmerja med novinarji samimi, frapantna pa so tudi dejanja, ki so jih bili pripravljeni opraviti za svoje gospodarje. Najmanj en primer zdaj poznamo od blizu in zelo natančno; potrdil je vse moje dosedanje zapise o tem. A ni edini.

Haranje in jezikova župa namesto pršuta

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek pooseblja vse zgoraj našteto: prijatelju Kanglerju ni samo poročala o »bednih« razmerah na Večeru in diskreditirala svoje kolege iz hiše in širše, ampak je s svojim možem Hajnškom celo pripravljala kasneje objavljene zapise, v katerih (župan) polemizira z drugimi novinarji, zaradi Kanglerjeve globoke obsesije s svojo medijsko podobo pa se je razvila sistematična komentatorska produkcija na spletnih straneh Večera, kjer so si županovi anonimneži dajali duška; medtem so spletni uredniki Večera dopuščali objavljanje vseh vrst packarij. In vse to so »forumaši« počeli iz spoštovanja do Kanglerja, kakor smo slišali v prisluhih, in nato so si kot »gverilci« (njihov samoopis!) zaslužili v lovskem domu v Ciglencah kozarček rujnega in pršut, če niso dovolj harali (ja, ta izraz so uporabili) pa so jim obljubili jezikovo župo! No, zanje je kozarček surplus, svoje umazano delo so z veseljem izpeljali zaradi vseh drugih pridobljenih bonitet.

Razkritje me ni presenetilo in če izvzamem plačilo v naturalijah v lovskem ambientu, je potrdilo  vse dosedanje analize in partikularna znanja: o sponah med novinarji in politiki pišem že desetletje. Na mariborske novinarske lakaje sem opozarjal v celi vrsti svojih intervencij tam, kjer pač smem in lahko (beri: predvsem na svojem blogu), v zadnjih letih predvsem v treh kontekstih: Janševega prevzema Večera, procerkvenega abrambnega diskurza in epekajevskega udinjanja politiki in kulturniškim veličinam, kar je postala dominanta Večerovih eksegez.

Pod preprogo

Težko je pričakovati, da bodo zdaj, po razkritju, o tem novinarji povedali kaj odkritega, sploh v Večeru. A bi morali. Znašli so se v zadregi, ko sodelavko ščitijo, s tem pa v reko namakajo sebe. Saj vemo: ko se znajdejo v majhnem škandalu, običajno uporabijo veliko metlo in še večjo preprogo. Politično-novinarsko pajdašenje ima tu vznemirljiv zunanji kontekst: obsedenost z mediji, tako značilna za npr. Janšo, se je lotila tudi Kanglerja, ruvanja bolečega trna v peti v obliki časopisa Večer pa se je loteval na najbolj brutalen način kar s papagajkami iz domače garaže. Sledil je angažma celotne občinske uprave in drugih angažiranih komentatorjev na spletnem Večeru (med drugim so prisluhi na sodišču razkrili tudi poizvedovanje za grehi moje malenkosti, ki bi olajšali diskreditacijsko pljuvanje po meni). Ko sem pred leti sedel v studio Radia Maribor in skupaj z urednikom Aljošo Peršakom komentiral odnos med občino in Večerom, je bilo z njegove strani v eter jasno navrženo, da so s pomočjo identifikacije IP-jev v časopisnih hiši ugotovili, da med anonimnimi komentatorji nastopajo zaposleni na občini in s tem opravljajo še »dodatno« delo. Podatek je bil torej znan. Vendar si takrat nihče ni mislil, da so to v resnici kar vodilni ljudje občine in še manj, da so med njimi tudi novinarji sami ali njihovi družinski člani.

Na sceno stopi Jože Žagar

V prisluhih je bilo npr. ugotovljeno, da je psevdonim Jože Žagar v komentarjih uporabljal mož omenjene novinarke, večkratni funkcionar v času Kanglerjeve ere, Ivan Hajnšek. Brž lahko ugotovimo, da je med njegovimi še vedno ohranjenimi zapisi npr. izjemno obširno in detajlirano poročilo o stanju v Večerovi hiši.

O Tomažu Rancu, tedanjemu odgovornemu uredniku, je npr. zapisal, da se je »s svojo priliznjenostjo in prilagodljivostjo ter ustrežljivostjo trenutnim oblastnikom in lastnikom, uspel obdržati.« O uredniku Aljoši Peršaku pa beremo, da »spominja na talibanskega samomorilca, ki je toliko indoktriniran, da brez pomisleka obleče jopič, poln eksploziva in gre na tržnico. Besede znajo biti tudi kot razstrelivo.«

Pizdi, imenovani Peršak in Klipšteter

Zakonca Hajnšek sta imela očitno zelo poenoteno mnenje o stanju v Večerovi hiši in njegovih zaposlenih, s svojim znanjem pa sta večkrat mirila neutolažljivega župana, ki je dajal vse znake močnega osebnega trpljenja zaradi neprijetnih zapisov o sebi. Fotograf Marko Pigac je objavil transkripte nekaterih prisluhov s silno žmohtnimi opisi razmerij. Ob neizmerni tolažbi Kanglerja, laskanju in udinjanju je Melita Forstnerič Hajnšek uspela za občini kritične novinarje uporabiti nekaj pikantnih izrazov, da bi županu dvignila motivacijo: novinarja Peršak in Klipšteter sta denimo postala pizdi, sirotinji, mrčes, luzerja:

Melita:”Samo večji poraz, novinar, ne more doživet na svojem lastnem bojišču, kot ga je doživel Aljoša Peršak. Taki poraz, veš kaki poraz je to, za novinarja? Veš kaj ti jaz hočem rečt, Franci? Da ti sploh ni treba se z njim ukvarjat! On je zdaj taki luzer, poslušaj, on je zdaj taki luzer izpado.. Ti si zaj tu zmagal! To je zaj tu taka tvoja zmaga, da je po mojem je to več komentarjev lahko!” Kangler:”On pa še stalno piše svinjarije..” Melita Forstnerič Hajnšek:”Pa še bo jih pisal. Kje če dobiti večji šus v glavo, ko ga je danes dobo, glej? Ko ti na koncu ne more nič drugega napisat ko, da je Ljubezen slepa?! hehe. Mislim, veš kaki poraz je to, Franci, za celi Večer pa za celo to politiko? Veš kaj je to v taki anketi, mali, v bistvu 64 procentov, pa kaj si ti nor, pa to je, tu glej, niti en, kolko ti jih je negativno, že, komaj kaj, veš kak je to malo? To kar se mi skos menimo, bolj kot te nažigajo bolj ti dobivaš pike. Verjemi mi. Ajde, Aljoša Peršak je za tebe mrčeš! Pa saj to za Klipšteterja sem ti že jaz davno rekla. Ti si rekel takrat še, da bo Dnevnik prevzel, pa ne vem kaj še vse, jaz sem rekla pusti Klipšteterja, ista pizda je ko Peršak. To je ista pizda. Veš kaj ti naredi? Ignoriraj totega bogega Peršaka.” Kangler:”Pa nebom ga ingoriral..” Melita FH:”Lej kaj dela. On je sirotinja. Ni vreden tvoje energije, verjemi mi!

Seveda si v zadnjih letih nihče ni drznil prešteti funkcij, ki jih je novinarka opravljala v mestu, koder seže občinski vpliv – takšen pregled so novinarji sicer storili za njenega moža. Podobno velja za podelitev Glazerjeve nagrade za novinarske dosežke (!), o čemer sem (žal edini) podrobno pisal v tem zapisu; problematiziral nagrade in postopkov ni nihče.

Laže, prasec!

Melita Forstnerič Hajnšek, nekoč urednica in trenutno najbolj plodovita kulturna novinarka časnika, prva zapisovalka politično-kulturne brozge po imenu EPK, je občasno nesebično priskočila na pomoč županu tudi v primeru priprave odzivov na druge novinarje. Prisluh je razkril, da je prav ona pripravila odziv na zapis Delovega novinarja Červeka in ga servirala Kanglerju v uporabo:

Kangler:”Kaj že pišeš?” MFH:”Pišem ti ono, za ovega Červeka. Ravnokar sem napisala. Ti bom poslala.” Kangler:”Tjaaa.. Bilo bi boljše, da bi se dobla.” MFH:”Na kam ti pošljem? Na FK?” Kangler:”fk, ja.” MFH:”Na FK afna?” Kangler:”maribor pika si.” MFH:”To ti bom zdaj poslala, pa si boš videl, pa pogledal, če ti je všeč.” MFH:”Laže se, prasec! Pahora nimamo nikjer v vseh strani. Kaj je toti je bolan al kaj?” Kangler:”Ja marsikdo drigi še..” MFH:”Pa to čisti bolniki so to, Franci, totalni bolniki. Poleg tega, ti v uradnem pismu, ti nisi dolžn apostrofirat naslovnika. Poleg tega on tebe o bontonu uči, pizda, on pa župana žali, pa kaj ste res že vsi čisto flikjeni al kaj? On nima bontona, mislim, on tebe, on žali župana, pa s tabo manipulira, ne? Zaj sem glih tu pisala..”

Kot že rečeno, je v kontekstu mojih nenehnih opozoril na spone politike in novinarstva, še zlasti okoli časopisa Večer ali v njem, cenzura ne le mojega pisanja, temveč mojega dela v celoti, zdaj še dodatna »racionalizirana« in razumljiva. Po objavljenih prisluhih Kanglerju in konkretnih razkritjih personalnih povezav lahko rečem, da sem glede Večera s tem dobil vsaj neko moralno zadoščenje v obliki nepričakovanega neposrednega empiričnega dokaza, še bolj jasno pa je tudi, zakaj poziv k odstopu Kanglerja, spisan davnega petega maja 2011, v lokalnih medijih glede na prvopodpisanega ni smel medijsko uspeti.

Bonbon Glazerjeva Melita Forstnerič Hajnšek

  • Share/Bookmark

Supersemantika in kazen za novinarja, ki ni nič novega

18.05.2013 ob 18:09

Novinar TV Slovenija Matej Korošec je sankcioniran. Odgovorni urednici Ksenija Petrovčič Horvat in Polona Pivec sta mu razložili, da zaenkrat več ne bo vodil oddaj informativnega programa v živo.

Kaj se je zgodilo? V Dnevniku TV SLO je 15. maja 2013 rekel nekaj, česar ne bi smel. Poglejmo najprej zapis v Večeru:

Novinarju Televizije Slovenija Mateju Korošcu so ob poročanju o obisku premierke Alenke Bratušek v Mariboru zaradi izjave v osrednjem dnevniku nacionalne televizije za šest mesecev prepovedali javljanje v živo v informativne oddaje TV Slovenija. Dejal je namreč: “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Sankcija ni presenetila samo njega, ampak tudi Zorana Medveda, predsednika novinarskih sindikatov RTV Slovenija, Gabrijelo Milošič, nekdanjo sindikalno predstavnico, članico aktiva Društva novinarjev Slovenije in Koroščevo sodelavko, ter tudi kolektiv, v katerem Korošec dela. Polona Pivec, odgovorna urednica TV Maribor, pravi, da je morala Korošca sankcionirati po opravljenem telefonskem pogovoru s Ksenijo Petrovčič Horvat, odgovorno urednico informativnega programa RTV Slovenija: “Korošec je v prvem prispevku dnevnika naredil komentar z močno konotacijo.” Pivčeva sedaj sicer pravi, da ne gre za šestmesečno prepoved javljanja v živo v informativnih oddajah, ampak da bo Korošec lahko še naprej vodil oddajo Dobro jutro in tudi brez šikaniranja delal kot novinar, da se kratek čas ne bo smel javljati v živo pri političnih temah, pri drugih pa se bo lahko. In da bo imel nekaj več dežuranja ob praznikih. Petrovčič Horvatova pravi, da “Korošec ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi moral gledalcem prepustiti, da si ustvarijo svojega”. Poudarja, da je treba upoštevati novinarski kodeks in da obe s Pivčevo mislita enako, namreč “da to ni novinarsko delo, kot si ga želimo. Novinar ne sme podajati pavšalnih ocen.”

Pivčeva še pravi: “Dejansko se je zlagal, saj premierka je nekaj povedala, ni bila tiho.” Sama je rekla Korošcu, da če bi rekel, da ni povedala  nič novega ali vsebinsko nič novega, bi bilo sprejemljivo. Korošec pravi, da se je o osnovnih navedkih dogovoril z dnevno urednico TV Dnevnika Ireno Ulčar, da ni kršil novinarskega kodeksa ali razžalil ministrske predsednice, v svojem kratkem javljanju pa je poudaril “le neučinkovitost zadnjih vlad pri spopadanju s problematiko Maribora in Podravja, predvsem pa presenetljivo kratek obisk premierke pri županu, ki v svoji nekaj sekund trajajoči izjavi ni dala nobenih obetov ob  krizni situaciji v Mariboru”.

Novinar Korošec kaznovan

Med ničem in ničemer novim

Primer je poučen, ker skozi semantični minimalizem lahko zelo natančno določimo, kaj je odgovorni urednici prepričalo, da sta novinarja TV Slovenija kaznovali.

Glede razlike je bil namreč poučen. Korošec je dejal:

(1)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Očitano mu je, citiram vse očitke, da je njegov stavek komentar, da je močno konotiran, da je kršil novinarski kodeks, da ne bi smel podajati svojega mnenja, da je podajal pavšalne ocene, da se je zlagal. Pivčeva tudi pove, kaj bi bila pravilna drža: Korošec je lagal, ker premierka nekaj je povedala, ni povedala ničesar. Če bi, še dodaja, stavek oblikoval na način, da bi rekel, da ni povedala »nič novega« ali »vsebinsko nič novega«, bi bil stavek na mestu. S tem smo dobili natančno dikcijo, ki bi bila ustrezna.

Odgovoren novinar bi moral torej reči tole:

(2)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar novega, ne samo nič pametnega.”

Razlika je torej v ušivem pridevniku »nov«. V čem torej? Kaj dela točno naredi stavek (2) za tako dramatično drugačen od stavka (1)?

Po moje nič. V skladu s pragmatizmom jezika je tisti »nov« v prvem stavku že impliciran. Vrednostna sodba je bila, če kje, vsebovana v oceni »ni povedal nič pametnega« – ampak to je izjava, ki jo je zagrešil novinar lani, ko zanjo ni bil kaznovan. Toda ker trdi, da premierka ni povedala ničesar, jo pravzaprav vsebinsko sploh ne obtožuje, da ni »povedala nič pametnega« – torej je njegov edini greh skrit v drugem delu stavka in tistem »nič ni povedala«.

Komentar vs. informacija

Novinarju Korošcu je nadalje očitano, da je kršil novinarski kodeks. Toda katero njegovo določilo? Domnevam, da se meri lahko člen št. 15:

15. Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.

Kot vidimo, pa je smisel tega člena v prezenci ločevana dveh novinarskih žanrov s ciljem, da ne bil zaradi tega mešanja prišlo do napačne interpretacije pri uporabniku medija. Gledalec ali poslušalec bi se lahko znašel v položaju, ko je zaveden in nek komentar (ali interpretacijo) razumel kot dejstvo. Se je to pripetilo v danem primeru?

Če trdimo, da sta (1) in (2) identična, se to ni zgodilo. Skoraj neverjetno je, da bi gledalec lahko pomislil, da je premierka med obiskom v Mariboru molčala in bil zato strašno zaveden. Zato ni jasno, v kakšen smislu ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi menda gledalcem moral prepustiti, da si ustvarijo svojega. Kako se to stori?

Dodatna dilema je, če je pri sankcioniranju novinarja šlo za politični pritisk ali udinjanje oblasti. Ne vemo zaenkrat. Poveden je Korošcev zagovor, kjer omenja, da ni imel namena »žaliti« predsednice vlade – to je seveda neka povsem druga topika, ki namiguje, da pravi razlogi niso v profesionalnem zdrsu, temveč v občutljivosti politikov. Ali je imel novinar za takšno obrambno strategijo podlago v kakšni vednosti več?

Srečen v Dobro jutro

Novinar bo menda lahko delal dalje, vendar ne v informativnem programu v živo. Milostno mu je dodeljeno vodenje oddaje Dobro jutro, pri čemer ne bo šikaniran (sic!). Skratka, obeta se mu lahkotno novinarsko življenje. Takšno nerodno zakrivanje delovnega suspenza s strani urednice indicira, da ni prepričana v svoje dejanje. Primer odpira vsaj dve dilemi. Prvo bodo verjetno pograbili Janševi mediji in hiteli dokazovati že omenjeni nov politični pritisk na RTV SLO. Drugi bo obvisel v zraku: razprava o tem, kaj točno je bilo v profesionalnem smislu v novinarjevem postopanju res narobe in ali je bila takšna kazen res sorazmerna in potrebna.

  • Share/Bookmark

Shizofrenost, o kateri je treba molčati

18.05.2013 ob 18:08

Mariborski vstajniki zahtevajo odstop župana! Bombastični naslovi pregnetejo vse slovenske medije (12), 16. maja 2013 Bobovnik v Odmevih zavrti kronsko izjavo na tej podlagi in z njo vrta v župana dr. Andreja Fištravca.

Z Večera pričakujejo od mene izjavo. Ker se to dogaja kvečjemu enkrat na leto, pristanem. Povem, da gre za popolno posploševanje in pretiravanje. Novinarki napišem tole:

Mastni medijski naslovi o tem, kako so se »mariborski vstajniki odrekli županu Fištravcu«, več povedo o patologiji slovenskih medijev kot pobudi mariborskih vstajnikov. Nezaupnico mu je izreklo gibanje »VLV Maribor«, ki zanesljivo ni osrednje mariborsko vstajniško gibanje in še manj edino. Za njih sem slišal šele po županskih volitvah! Se pa naslovi res dobro in dramatično berejo. Če želijo nekateri vstajniki po dveh mesecih zrušiti edinega neodvisnega vstajniškega kandidata za župana, ki mu je uspelo, naj končno predlagajo svojega in enkrat prevzamejo odgovornost. Ko je šlo zares, se niso izkazali.

Kadrovanj župana ne morem komentirati, ker jih ne poznam, bi pa pričakoval nekaj več zdrave pameti: ko se napada zaposlitve ljudi na občini, ki so bili del vstajniške garniture, ni prav, četudi izpolnjujejo pogoje. Ko se kritizira potrditve ljudi, ki so bili še včeraj bližnji Kanglerjevi sodelavci, a delajo dobro, spet ni prav. Medijske zahteve znajo biti resnično shizofrene.

Vmes poizvem, kaj si o VLV Maribor misli Uroš Lubej. No, od njih se distancira in prizna, da so nastali šele ob 5. vseslovenski vstaji in torej po županskih volitvah – ko je bilo vsega konec.

In kaj naredil Večer iz moje izjave? Razen majhnega namiga na bistvo sporočila mojo kritiko medijev povsem opusti. Ali izpusti.

Večer vstajniki odstop župana

Skratka: o posploševanjih v medijih in dramatiziranju se tokrat (spet) ne smemo pogovarjati. O nekonsistenci njihovih zahtev in shizofrenosti tudi ne. Ko pa se vendar tako dobro bere in sliši, da vstajniki terjajo odstop župana!

  • Share/Bookmark

Rumenilo, volilni nateg in župan lunatik

13.04.2013 ob 11:12

Rumenega novinarstva ni težko prepoznati. Popačitev vsebine, senzacionalizem in intrigantstvo z namenom povečanja prodaje vedno predstavljajo dober test za to, kako zaobiti pravila profesionalnega ravnanja, ne da bi nam to očitali. Nenazadnje je tudi rumeno novinarstvo zavezano etičnim načelom. Eden izmed njegovih elementov je skrivanje svojega stališča na način, da ga podajamo skozi usta drugega – ta potem prevzema odgovornost za izrečena dejstva in s tem razbremenjuje novinarsko odgovornost za zapisano. Wiki nas pouči:

Yellow journalism, or the yellow press, is a type of journalism that presents little or no legitimate well-researched news and instead uses eye-catching headlines to sell more newspapers. Techniques may include exaggerations of news events, scandal-mongering, or sensationalism.

Zgleden primer porajajočega senzacionalizma časopisa Večer je obravnava vstajniškega župana. Po tistem, ko so mu očitali mačje menije, torej poseben gurmanski okus, ter ga nato obtožili še, da glede svojih izjav o mačjih jedilnikih laže (obširno o tem sem že pisal tukaj in tukaj), jim je kot potica z neba priletela zgodba o tem, kaj si o njem misli njena dolgoletna prijateljica dr. Vesna Vuk Godina, ki je v novoizvoljenem županu čez noč ugledala lunatika.

Zgodbo so zagrabili z obema rokama in njene obtožbe preparirali na način, ki velja za rumene medije. Spodaj sem poskeniral nekaj naslovov in naslovnic, ki povedo čisto vse in ne potrebujejo komentarja.

Očitke proti novemu županu bi lahko zložili v tri kategorije: dr. Andrej Fištravec je izgubil stik z realnostjo in se mu je zmešalo, za nameček z njim manipulira skupina ljudi okoli njega in je zato volilna zmaga nateg, hkrati pa je zgolj trojanski konj stranke Zares in torej ni vstajniški župan. Nobene od teh observacij se niso potrudili utemeljiti.

Komentiraj, potem ti bomo pokazali!

Kako daleč so pripravljeni iti v svoji rumeni agendi, najbolje ilustrira spodnji odlomek iz članka:

Novoizvoljeni mariborski župan Andrej Fištravec se še vedno noče javno odzvati na besede nekdanje sodelavke, socialne antropologinje Vesne Vuk Godine, češ da še ni videl celotnega besedila. Pa vendar priznava, da sta marca govorila o tem, torej njene besede zanj ne morejo biti popolno presenečenje.

“V zvezi s tem sem že povedal, da sva z Vesno že govorila. Zdi se mi, da sem ji zadovoljivo pojasnil svoja stališča,” Fištravec ponavlja svojo kratko izjavo in vztraja, da nobeden od njenih očitkov ne drži. Pravi: “Natančnejše odgovore bom lahko podal, ko bom prebral integralno verzijo besedila.” Torej danes, ko bo prebral celotno besedilo v sobotni prilogi Večera? Toda če sta, kot oba pravita, že marca govorila o nekaterih stvareh in mu je takrat Vuk Godina očitala marsikaj, on pa odgovoril, lahko sklepamo, da glavnino očitkov vendarle pozna. Sicer pa Fištravec na vprašanje, ali je zdaj presenečen, diplomatsko odgovarja: “Vsak človek ima lahko svoje mnenje, živimo v sodobni družbi, vsak ima pravico, da tudi pove svoje mnenje.”

Da ne bodo odgovarjali, dokler ne bodo videli celotnega besedila, pravi tudi njegov predstavnik za odnose z javnostmi Bartolo Lampret, še do včeraj zaposlen pri odnosih z javnostmi Policijske uprave Maribor: “Ne moremo komentirati besed, izvzetih iz konteksta. Videti moramo celoto, potem pa se bomo odzvali.”

Večerovci so si namreč zgodbo o aferi Fištravec vs. Godina zamislili dvostopenjsko, da bi jo stopnjevali, napihovali in širili. Sprva so očitno pohiteli in  brez pridobljenega nasprotnega mnenja čez celo stran pisali o tem, da so prejeli pismo Vesne Godina z očitki na račun novega župana, ga na nekaj mestih citirali in povezali v zgodbo nekatere detajle, ki jih v pismu omenja. Nato so v taistem članku napovedali njegovo objavo za naslednji dan (6. aprila 2013; vse to pred uradnim začetkom mandata novega župana), na Fištravca pa naslovili prošnjo, da ga komentira, ne da bi mu ga pokazali.

Kriv je!

A ne le to. Fištravca so potem tudi dodatno okrivili, kot je razvidno iz citiranega odlomka. Kriv je, ker ne komentira pisma, ki mu ga ne želijo pokazati. Takšna novinarska obscenost je pogumno šla tako daleč, da mu je to za nameček še očitala: župan ni le predstavljen kot kriv vseh grehov, ki se mu očitajo v pismu Vesne Vuk Godina, ampak je kriv tudi tega, da na očitke o krivdi ne odgovarja – navzlic temu, da mu jih sploh niso želeli pokazati. Novinarka Uršula Godec si je namreč zamislila alibično sklepanje, po katerem Fištravec preprosto mora vedeti, kaj piše v obtožnici, četudi je ni videl. Zakaj? Ker lahko menda ugiba in predvideva, kaj v njej piše! Še Sveta inkvizicija je imela več smisla za korektnost, preden je po branju obtožnic nesrečne čarovnice pošiljala na grmado.

Priznam, da celo ob dolgoletnem spremljanju medijev ne pomnim primera, kjer bi novinarji skrivali »obremenilna dejstva« ali materiale pred (že vnaprej) inkriminirano osebo na podoben način, namesto da bi jo z njimi seznanili. Na ta način dobljena »dvojna krivda«  – torej vnaprej očitati dejanja drugemu, ne da bi mu dal možnost obrambe (velja za zapis 5. aprila), in nato še, ne da bi mu predstavil »corpus delicti« z materijo očitkov  -  je precedenčna. Na Večeru niso imeli niti enega pametnega razloga, da županu pisma ne bi pokazali, če že od njega vehementno terjajo komentar. Razen rumenega, seveda. In prav zato ni bilo nobeno presenečenje slogovni način, na katerega so objavili tudi Fištravčev odgovor v Večeru v ponedeljek – po tistem, ko je moral počakati na sobotno objavo in je lahko končno le prebral obtožnico.

Večer senzacionalizem 3Večer senzacionalizem izgubil stik z realnostjoVečer senzacionalizem župan molčiVečer senzacionalizemVečer senzacionalizem 2

  • Share/Bookmark

Kontradikcija, laž in lažne obtožbe

22.03.2013 ob 23:12

Novi minister za infrastrukturo in prostor Igor Maher naj bi lagal. Zagotavljal je, da je v Seči pred 11 leti kupil nelegalizirani objekt v takšnem stanju, kot je sedaj. Toda potem so stare fotografije zemljišča nad Sečoveljskimi solinami na strani spletne aplikacije Google Earth razkrile, da ne govori resnice. Da je, skratka, objekt dobil novo podobo šele, ko je Maher postal njegov lastnik. Za nameček je na dan, ko je postal minister, prejel odločbo o legalizaciji črne gradnje. Danes je na tem, da novopečeni minister kot črnograditelj ekspresno odstopi.

Logika laži

Kdaj je torej nek politik lagal in na kakšno definicijo naj opremo opis laži? Poskusimo s klasično:

To lie =df to make a false statement with the intention to deceive.

Če je Maher lagal, kolikor je ponudil lažno trditev o tem, da je kupil objekt v Seči v stanju, v kakršnem je tudi danes – vse z namenom, da bi nas prevaral -, potem je način, na katerega smo zavrgli to dejstvo in razkrili njegovo laž nekaj, kar to dejstvo ovrže. In namesto nas je to storil Google Earth: pokazal je, da ne drži, da je objekt že 11 let v takšnem stanju.

Povedano drugače: Maher je lagal, če uspemo pokazati, da njegove trditve zanikujejo realna dejstva. Na podlagi neujemanja med trditvami in dejstvi lahko domnevamo, da je bila njegova intenca prevare ta, da bi nam takšno neujemanje iz nekega razloga prikril. In kaj nas ta zgodba o politiku, po vsem sodeč ujetem na laži, nauči o nekem drugem politiku, ki so ga menda ujeli na laži?

Novega mariborskega župana so novinarji Večera obtožili, da laže. Enako vehementno trditev si je privoščila tudi odgovorna urednica Katja Šeruga:

Večer Šeruga 18.3.13 Fištravec lagal

Kontradikcija vs. laž

Bizarnost začetne konstatacije (kaj točno je politik zagrešil?) in nato še novinarske obtožbe ne bi smeli ostati spregledani – sta tako rekoč šolski in odpirata resno etično zadrego. Je po krivici obtožiti drugega, da je lagal, že po sebi moralni prekršek? Seveda je. Je obtožba novinarja, ki jo zapiše ali izreče, češ da je lagal ta ali drugi politik, po sebi moralni in novinarski prekršek? Seveda je.

Tudi če bi novinarki Večera novi mariborski župan resnično rekel »Veste, jedel sem mačke« in naslednji dan to zanikal z »Veste, nisem jedel mačk«, kar je, če prav razumem, »uradna« verzija novinarjev Večera, na kateri so utemeljili svojo smelo naznanilo o laži, to še ne bi pomenilo, da je lagal. S takšno formulacijo je nekaj hudo narobe in se povsem oddaljuje od vseh znanih definicij laži.

Dokaz, da je lagal, bi priskrbeli šele v trenutku, ko bi pokazali, da je res jedel mačke. Obtožba laganja bi morala referirati na stanje stvari v tem svetu, ki se ne ujema z izrečenim – na podoben način, kot se je to zgodilo z ministrom Maherjem. Zanikanje ali kontradikcija (»Sem jedel mačke« in »Nisem jedel mačke«) k temu prav nič ne pripomore – kakorkoli je že ena od obeh trditev pač evidentno neresnična. Največ, kar bi smeli novinarji trditi, je torej ugotavljati kontradiktornost izjav.

S tem so novinarji Večera na lahkoten način postopali nebenevolentno in zaletavo v odkrivanju takšne »kontradiktornosti«, pri tem pa celo zamolčali prave pojasnitvene kontekste in nasprotna dejstva v zgodbi o mačkah.

  • Share/Bookmark

Mariborski župan, novinarske mačke in politika gnusa

19.03.2013 ob 15:54

Ali je dr. Andrej Fištravec, novi župan mesta Maribor, včasih radoživo jedel mačke? Je nekdo rekel »mačke«? Je omenil ta čudovita prikupna in lenobna bitja, pritegujoča našo ljubeznivo naklonjenost, zbujajoča reflekse crkljanja in razvajanja?

Bizarna fantazma okoli take majhne kulinarične podrobnosti iz življenjepisa župana še vedno vzburja domišljijo prenekaterega Mariborčana. Ne po naključju, mnogi so se v kampanji trudili, da bi jo. Nekateri so se sicer sprijaznili s pojasnilom, da kaj takega ne more biti res: mačke pač ljudje v teh krajih ne jedo, županski kandidati verjetno še manj izkazujejo takšen fetiš, po drugi strani pa nas intenzivnost propagandističnih domislic v politiki vsako leto bolj prepričuje, da se splača biti skeptik glede katerekoli trditve o komerkoli. Kaj je torej res – in ali se splača to raziskati?

Politika gnusa

Splača se zelo, če pogledamo naslednjo propagandno fotomontažo iz volilne kampanje, ki se ponovi v nekaj inačicah:

Fištra je mačke

V psihopolitičnem smislu je za slovenske razmere takšen propagandni vložek zanesljivo še ne videna inovacija, saj stavi na zelo neposredne psihološke občutke gnusa. V manipulativno retoriko skratka vpeljuje neko novo dimenzijo: kako predstaviti političnega oponenta kot nekoga, ki je divjak, in to gnusen divjak? Le kdo bi mačke klal, odiral in jih na koncu – ker temu klanje pravzaprav tudi služi – tudi slastno zaužil?

O tem je znal nekaj malega povedati že veliki Charles Darwin, ki spregovori o gnusu kot o napačnem, torej ogabnem ali neprijetnem okusu (kar beseda disgust etimološko tudi pomeni).

Za Darwina gnus žali okus (citiram po Millerjevi Anatomiji gnusa):

Nekoč se je na Ognjeni zemlji domačin s prstom dotaknil hladnega konserviranega mesa, ki sem ga jedel v našem bivaku, in s preprosto gesto izrazil gnus do njegove mehkosti; jaz pa sem čutil neomajen gnus do tega, da se je moje hrane dotaknil goli divjak, četudi njegove roke niso bile videti umazane.  Madež juhe na človekovi bradi je videti gnusen, četudi sama juha seveda sploh ni gnusna. Domnevam, da to izhaja iz naše močne asociacije med videzom hrane, ne glede na okoliščine, in predstavo o njenem zaužitju.

Težko bomo sicer rekli, da je jesti mačke rezultatsko vzeto gnusno dejanje zaradi ugotovljene ali zaznane razlike med videzom hrane (prijazna muca) in predstavo o njenem zaužitju. Lahko gre le za kulturni kod, ki nam zaužitja takšne živali inhibicijsko ne dopušča, ne za njen videz. A razlika ni bistvena.

Gnus je evidentno močno čustvo, kot nalašč ustvarjeno za psihopropagande namene. Težko bi si zamislili kakšno močnejše orožje v rokah nekoga, ki želi drugemu politično škodovati z njegovo pomočjo na način, da ga ustvarja za gnusobo. Retorika temelji na preprosti enačbi: kdor počne gnusne stvari, je pač sam gnusen – in takšni so vsi, ki pridejo v stik z njim. Ker zbuja grozo, ker neposredno zbuja sovraštvo in strah. Nekaj malega o politiki gnusa , tj. o njegovem impaktu v psihologiji političnih izbir, npr. tudi na volitvah, spregovori npr. David Pizarro v temle TED-u. Toda kaj je bilo tisto, kar je sploh proizvedlo medijsko radovednost o županovi gastronomiji?

Njamnjam style

Ni šlo le za propagandni prekršek anonimnežev, dvome zbuja tudi novinarski pristop v mediju, iz katerega štorija izvira. In je naslednja:  Fištravec naj bi novinarki časnika Večer Jasmini Cehnar v intervjuju zaupal, da je nekoč poskusil mačko. Tako se glasi seveda njihova trditev. Ta podatek je potem hitro prišel na lažirano FB stran »Gotof je«, ki se pretvarja, da je vstajniška, a je v resnici poligon za obračunavanje s političnimi nasprotniki leve provenience. Na njej strani so se ekskluzivno sklicevali na notranje informacije, ki so prišle iz Večera in ob njih objavili gnusno fotomontažo. Zapisali so:

Danes je bil v Večeru objavljen pogovor s Fištravcem. Pogovor je opravila Jasmina Cehnar. Med pogovorom (pred pričami) je Fištravec nenadoma priznal, da je pred leti polovil muco, ji odrl kožo, jo dal v lonec, jo skuhal. In pojedel.

Ko je intervju prišel do uredniškega odbora, kjer so sedeli AP, IS, ZŠ, so PREPOVEDALI objaviti ta podatek, ker da “bi lahko v času volitev to kandidatu škodovalo”

FIŠTRAVEC JE MAČKO ZAKLAL, JI ODRL KOŽO IN JO POŽRL!

FIŠTRAVCA JAVNO SPRAŠUJEMO, ALI DRŽIJO NAVEDBE NOVINARKE JASMINE CEHNAR (VEČER). PISMO SMO NASLOVILI TUDI NA VSE MEDIJSKE HIŠE V SLOVENIJI.

ZAHTEVAMO ODGOVORE!

Interna časopisna informacija je potem sprožila manjši medijski plaz, ki je povzročitelju informacije vrnil sporočilo v sprevrnjeni obliki. Zgodba, ki jo je povedal novinarki, je enostavna: v študentskih letih je Fištravec s svojim cimrom jedel ‘mačko’ (klanja in odiranja nihče ne omenja), ki je bila v resnici zajec. S to ukano sta zabavala mimoidoče lačne sostanovalke. A to ni zadoščalo. Šokantna vest Večerovim novinarjem ni dala spati. Sledilo je intenzivno »raziskovalno delo«: na ponovne poizvedbe pri županu, ali je res jedel mačke, kar je ta v demantiju zanikal, so se v Večeru lotili globinskega preverjanja o Fištravčevem apetitu in med drugim objavili impozanten stavek, ko so mu vprašanje zastavili znova:

Njegov odgovor je bil presenetljiv. Dejal je: »Mačke nisem jedel.«

Fištra mačke 2

Stavek simptomalno razkriva globoko nejevero novinarke. V istem prispevku so objavili tudi pojasnilo, po katerem je njegov sostanovalec iz študentskih let, sicer znani mariborski radijec Anton Petelinšek, nazorno pojasnil, da je šlo le za šalo, saj sta v resnici jedla zajca. In da je ostalo le škodoželjna politična propaganda, je še dodal. Čeprav je avtorica prispevka Branka Bezjak torej dobro poznala pojasnilo, ga ni upoštevala. Zamolčala ga je tudi v vseh drugih svojih nastopih ali zapisih naslednje dni, kjer je Fištravca povprek obtoževala, da ni govoril resnice, npr. ko je ugotovila:

Naša novinarka ga namreč gotovo ni “narobe razumela”, ko ji je govoril, da je jedel mačko. Med problemi, ki mesto tlačijo proti dnu, je sicer ta tema gotovo pri koncu pomembnosti. A ne gre za to. Pač pa za vprašanje kredibilnosti človeka, ki hoče voditi naše mesto. In ta ni govoril resnice.

Besede je urednica Večera ne le ponovila, temveč je v Odmevih govorila še o njegovem laganju. Skratka, obtožila ga je moralnega prekrška in nekredibilnosti. V tem duhu je seveda morala vedno znova prezreti in zamolčati »naravno« pojasnilo o študentskem štosiranju, ki ga je podal Petelinšek – in, lahko domnevamo, tudi on sam. Med dvema udeležencema dogodka in svojo novinarko je dala prednost resnici slednje.

Če povzamem grafično, je potemtakem novinarka namesto »Jedel je ‘mačko’« kot obliko kakor-priznanja venomer prevajala v »Jedel je mačko«. In se pretvarjala, da ni posebne razlike med obema. Pa je res ni? Če bi želela potrditi frapantno ugotovitev, pač nikoli ne bi smela staviti na to, ali se besede ujemajo z besedami, ampak ali se ujemajo z dejstvi. Prav zato ji je Petelinškova evidenca bila ves čas v napoto. In tudi če bi se Fištravec kje zaklinjal, da je snel mačko, bi to morda govorilo kvečjemu o njegovem prepričanju, da jo je jedel, in ne o dejstvu, da jo je. Obtožba o laganju bi se torej lahko nanašala le na spremembo prepričanja, ne dejstvenega stanja.

Jesti princeske

Semantično ali jezikovno vzeto je razlika v referentu tista, ki vnese zmedo in je tako elementarna, da si je težko zamisliti, zakaj, čemu ali kako bi lahko nekdo smiselno vztrajal pri njeni vpeljavi. Predstavljajmo si torej, da bi Fištravec dejal, da je včasih jedel princeske – in jih še vedno. Bi bil obtožen kanibalizma? Obstajajo princeske in ‘princeske’. Za tiste, ki so lačni ali radovedni, je tukaj hiter recept za pripravo.

Fištravec je v nekem novinarskem intervjuju celo povedal, da je pričakoval opravičilo Večera – a ga ni dočakal. Navzlic propagandnim prijemom pa mu je vendarlo uspelo postati župan – in to že v prvem krogu.

  • Share/Bookmark

EPK, krivci brez krivde in zaslužni črni kozli

28.02.2013 ob 12:35

Je na silo pregnani eks-župan Franc Kangler kriv, da Maribor po enoletnem hvalisanju glede EPK ni dobil novih »trajnostnih« kulturnih objektov – skoraj vseh po vrsti, ki jih je obljubljal? No, z izjemo Vetrinjskega dvora, ki dva meseca po zaključku EPK izgublja svojo kulturno poslanstvo, saj je že objavljen razpis za oddajo prostorov v njem?

Kulturna urednica v Večeru Petra Vidali misli, da je. Vendar hkrati verjame – pa razumi, kdor more – da je naredil vse:

Kangler je kriv, da nismo z EPK pridobili novih in nujnih kulturnih infrastruktur, ampak če česa ne moremo trditi, res ne moremo trditi, da je nezgrajene stavbe rušil. Nasprotno, vse je naredil, da bi jih dobili.

Biti kriv, vendar ne biti kriv je nekoliko drugačna manira Večerovega pisanja, odstopajoča od tamkajnjih direktnih panegirikov glede protagonistov, projektov in učinkov vsega, kar se rima na prestolnico kulture, in trajne cenzure vsega, kar se ne. Vpeljuje namreč bolj sofisticirano formo, nekakšno sočutno »razumevanje« za Kanglerjevo krivdo, definirano v očitno ohlapnejšem kontekstu od kazenskopravnega – navzlic njegovi objektivni odgovornosti. Vpeljuje neotipljivo, morda celo tragiško krivdo brez krivde. Ali krivdo brez krivca, krivca brez krivde, kdo bi vedel. Skoraj nam riše, če uporabimo dikcijo glavnega igralca, njegovo trpko izkušnjo nemočnega črnega kozla, kot se glasi Kanglerjev samoopis, proti kateremu so se zarotile mračne in temačne sile.

Krivde razbremenjena krivda je idealen recept za sproščeno ribarjenje v kalnem – in za odvezovanje odgovornosti samega medija, o čemer je že tekla beseda. Ampak to je šele prvi korak. Nedefinirana in mistificirana odgovornost, ker je »Kangler naredil vse, da bi jih dobili«, infrastrukturne objekte namreč, je potem razširjena še na nekrivdo snovalcev EPK. Zanje po mnenju urednice velja naslednje:

Zavod EPK nima z neuspelo infrastrukturo nič.

Lepo, torej je tudi EPK končno razbremenjen očitka z infrastrukturo. Amen. Kakorkoli obrneš, vsi so naredili vse, morda le malce nerodno, odgovornih pač ni. Zato Kanglerja in njegovih s tem, da nimamo Maksa, Umetnostne galerije, nove mestne knjižnice in podobno, ne kaže preveč preganjati, ker »nezgrajenih stavb niso rušili«. In tudi epekajevski heroji s to polomijo nimajo nič. Za Večer in urednico pa tudi vemo, da sta opravila svojo novinarsko poslanstvo gledanja proč in legitimiranja vsega. QED.

Še ni konec. Ker za nezgrajeno infrastrukturo ni krivca, ker to nista ne črni kozel in ne trajnostni retorični mojstri iz zavoda, je Večerovo deljenje odpustkov lahko še dodatno utemeljeno: vse se je izteklo čisto v redu tudi brez novih prostorov. Tako rekoč po srečnem naključju in z naklonjenostjo bogov, meni urednica, zato se je zavod EPK zgolj malce preveč napenjal pri jadikovanju:

Malo se je pritoževal, ker ni bilo pravih prostorov za program, ampak na koncu se je vse izteklo, in se je res izteklo tako dokončno, kot bi se tudi v novih prostorih.

Ker kaj bi sploh s temi objekti (no, fajn bi jih bilo imeti, a ne?), če lahko tudi brez njih? Razbremenjena je v Večerovem komentarju tudi občina: plačala je vse, do zadnjega centa. Aleluja. In prav zato si nekaj uvidevnosti zasluži tudi Kangler za svojo dolžnostnim, kulturi naklonjenim ravnanjem:

Občina je tik pred Kanglerjevim odstopom plačala zadnji cent (od novega kredita) “za program in funkcioniranje zavoda”. Ne pravim, da to ni bila njena dolžnost. Ampak na koncu bomo morali reči, da je župan Franc Kangler od vseh dolžnosti najbolj izpolnjeval kulturne.

Prav, uvidevnost je tu le ironično branje in težko rečemo, da avtorica hvali Kanglerja ali brani EPK. Vendar je njen izum »krivde brez krivde«, »odgovornosti brez odgovornosti« s takšnim ironičnim dodatkom vred uspel zarisati tisto, kar je po sebi vredno prezira: relativiziral jih je do konca.

Temu premišljenemu diskurzu »razumevanja« tistih, ki sicer zmorejo cenzuro drugačne misli, se zato kot povsem razumljivo kaže globoko spoznanje, da bo EPK nagradil (tudi) Kanglerja in še koga, kajti »brez njih EPK ne bi bilo«. Ja, tudi o tem beremo. Urednica se kajpak zaveda, da je njeno branje rahlo nevarno, zato se previdno distancira od bogokletne izpeljave, pa vendarle prikima:

Ne pravim, res ne, da mu moramo biti za to hvaležni meščani, zavod pa dobro ve, za kaj se mu zahvaljuje.

Kje je kakšno tehtno pojasnilo, čemu bi moral Kangler prejeti red za zasluge? Zaman ga bomo iskali – in to bi bila razprava »ad rem«. Lahko tudi obrnemo: zakaj ne najdemo niti pojasnila, da ga ne bi smel prejeti? Seveda je »logično« in samoumevno, da ga v takšni konstelaciji sil bo. Kanglerju pač pripada značka po tej »logiki«. Kajpak je »logično«, da bo manipulant v igri pokra ščitil drugega, če vzajemno vesta, da manipulirata oba in je njun skupen uspeh odvisen od tega. Ampak takšno pojasnilo je tipična diskurzivna prevara, je zamenjava deskriptivne in preskriptivne ravni, ki bi jo lahko parafrazirali takole: Večer mora braniti pozicije EPK, kot jih je ves čas. Saj vendar gliha vkup štriha. In ni nobeno vprašanje ali spoznanje, da jih. Ker vprašanje je, ali je to tudi prav.

»Žanrsko« je tako uspelo urednici prav vse: biti kritična, ne da bi bila kritična, našteti odgovorne, ne da bi jih omenila, in pripisati krivdo, ne da bi prepoznala krive. Popoln medijski alibi. Celo glede očitkov o cenzuri in tistega »In je že padla kocka na medije, ker nismo odreagirali na to sramoto« jo je treba popraviti. Ne odreagirali, dejansko so jo nekateri soustvarjali.

Napotilo:

http://vezjak.wordpress.com/2013/02/16/deset-minut-epk-trajnosti-in-dva-kozarcka-za-kanglerjevo-zdravje/

  • Share/Bookmark

Deset minut EPK trajnosti in dva kozarčka za Kanglerjevo zdravje

24.02.2013 ob 13:38

Seveda je res. Že debelo leto in več se sprašujemo, kakšni bodo trajnostni učinki projekta EPK. Kaj bo Maribor imel od njega?

In potem na okrogli mizi z mariborskimi intelektualci (brez žensk, seveda) po izbiri Večerovih presojevalcev na vprašanje novinarke postanemo končno potešeni. Piše se 13. februar 2013:

Trajnostno pa nihče od nas ne ve, kdo je trajen, zato ker nas lahko čez deset minut več ni. In enostavno ta beseda trajnost, to je nekaj, kar se po vseh evropskih konferencah nonstop vrti, ko pa zvečer z ljudmi spiješ kozarec ali dva, pa jih vprašaš, kaj si o tem mislijo, pa se vsi smejijo.

Video Večer okrogla miza ponos fatalizem

Programski direktor EPK Mitja Čander se je, res upajmo, šalil. Čeprav je bilo videti skrajno resno in čeprav njegove šale žal ni mogoče sprejeti  – ob zgornjem odgovoru ni navrgel nobenega drugega, »resnejšega« pojasnila. Nihče izmed prisotnih ni oporekal, še najmanj moderatorja. Bilo bi čudno – časnik Večer je besede vodilnih v EPK vedno obravnaval smrtno resno in brez trohice dopuščenega dvoma.

Ker je prav ob tistem času proti Zemlji potoval asteroid, bi Čander morda lahko celo imel prav. Čemu sploh kakšen trud, ko pa nas morda že jutri več ne bo? Carpe diem!

Na povedano se morda ne bi oziral, če ne bi isti dan, ampak res isti dan prebral, da taisti za nek drugi medij govoriči o čem? O pomenu trajnostne naravnanosti projektov. Na Planetu Siol je skupaj s predsednikom sveta zavoda EPK Rudijem Mogetom plediral zanjo:

Enako kot Mogeta tudi Čandra skrbi preživetje trajnostno naravnanih projektov, ob čemer se sprašuje, kako te pozitivne spremembe, ki jih je prinesel EPK, ohraniti tudi v prihodnje. ”Velika škoda bi bila, če bi vso to dediščino preprosto zavrgli,” je povedal in dodal, da so v zavodu predstavili številne predloge, a nanje do zdaj ni bilo odziva.

Povedano preprosteje: tisti dan kozarec ali dva morda še nista stekla v grlo. Ker lahko v slovenski medijski krajini itak rečeš karkoli, ne da bi kdo opazil nekonsistenco, ker je kritika preganjana in cenzurirana, ker imaš, skratka, zaščiten hrbet, velja načelo anything goes. Vprašanje, ali potrebujemo trajnostno naravnane projekte ali zgolj smejanje ob dveh kozarcih, postane nenadoma irelevantno.

There’s no sustainable free lunch…

Da trajnostnost ni nekaj, o čemer bi se smejali, dokazuje nekaj dni stara ugotovitev o tem, kaj storiti z neporabljenimi finančnimi sredstvi zavoda EPK. Ugotovili so namreč, da je bilo prihranjenih četrt milijona evrov. Očitno je bilo denarja še preveč, da ga niso uspeli zapraviti in ga bodo zdaj morali vračati? Ob tem naj bi 500 tisoč evrov v proračunu 2013 namenili »za trajnostne programe, razvite znotraj projekta EPK, denimo Urbane brazde, Festival Maribor in mnoge druge, ki se morajo nadaljevati.« Povedano preprosteje: če je trajnostnost ništrc, ga občani moramo vendarle na veliko financirati. Ali vsaj kakšno buteljko, ob kateri ta ništrc ugotavljajo in se mu odkrito posmehujejo…

No, vedno ni bilo tako. 28. oktobra 2010 so v Večeru bili trajnostni učinki skrajno odločilni. Pravzaprav najpomembnejši:

“Zdaj lahko z veliko mero gotovosti vemo, kaj, kje, kdaj in za koliko denarja se bo dogajalo v letu 2012 v Mariboru in partnerskih mestih. Zanima nas točka prevrata, v miselnosti, v perspektivah, v načinu delovanja,” pravi Čander. Ko je predstavljal programske sklope, je poudaril, da po zadnjem srečanju EPK v Wroclawu ni več zvezdništvo “in”, nekaj, kar bi privlačevalo v programih EPK, temveč je mnogo vrednejši trajnostni učinek in ustvarjalno povezovanje prebivalstva na območju, ki ga zajema.

Podobno zveličavna je bila tudi izgradnja infrastrukture. Npr. 8. novembra 2011 v Večeru:

Čander posebej poudarja, da bo moral biti učinek EPK 2012 v tem prostoru trajen. Pri tem pa ne misli zgolj na novo kulturno infrastrukturo, pri kateri bo v času krize zelo težko izpeljati vse zamisli. Pomembnejša je ustrezna odmevnost umetniških projektov, ki lahko umetnikom in izvajalcem prinesejo dobre reference v domačem in mednarodnem prostoru.

Še bolj jasen je bil Čandrov predhodnik Aleš Novak, 8. decembra 2010 je razglasil trajnostni vidik za temeljni cilj koncepta EPK:

Evropska prestolnica kulture je večletni projekt in z iztekom leta 2012 se ne zaključuje. Trajnostni vidik je namreč eden od temeljnih ciljev našega koncepta. Nekatere programske vsebine so se pričele izvajati še pred ustanovitvijo zavoda Maribor 2012, denimo organizacijsko in finančno zahteven projekt Festival Maribor. Leto 2012 predstavlja zgolj presečišče in žarišče številnih aktivnosti in naporov, ki so večletni,” razlaga Novak.

Franc Kangler, nagrajenec EPK

Iz povedanega lahko sklepamo, da je trajnostnost EPK projektov preprosto izgovor, kako dobiti še več denarja – in se nato smejati naivnosti financerjev. Se pravi pretežno nas, davkoplačevalcev.

Toda če nam, resničnim financerjem, nihče ni hvaležen, bodo v svetu zavoda EPK vsaj nekaterim. Pripravljena se že posebna priznanja zaslužnim. Med njim tudi Francu Kanglerju, ki ganavajajo kot prvega:

Da pa vendarle ni vse v denarju, sta se včeraj strinjala Moge in Čander, “izključno zagotovljeni (državni) denar ne bi razrešil črnega scenarija. Potrebujemo namreč jasno strategijo, da ne bi bilo piratskih pohodov.” Novinarjem je bil predstavljen tudi na svetu zavoda sprejet in potrjen spisek posameznikov, ki bodo na slovesni ceremoniji prejeli zahvalo za posebne zasluge, med njimi: Franc Kangler, Boris Sovič, Andrej Verlič, Peter Tomaž Dobrila, Vladimir Rukavina, Danilo Türk, Drago Jančar in Andrej Brvar.

Človek, ki je uspel zminirati praktično vse infrastrukturne projekte EPK, pa še kakšnega drugega, bo po presoji EPK velmož zdaj še deležen poklonov in nagrajen! Kot da bi vse te neuspehe poskušal Čander kot programski direktor minimizirati s še eno svetlo ugotovitvijo z okrogle mize Večera. Da bi stvar bila še bolj neprebavljivo groteskna, je programski direktor nič manj kot podvomil v smiselnost infrastrukturnih objektov. Da jih v Mariboru ni, ni takšna težava, kot se je ves čas zdelo:

Eno so floskule, ki se pojavljajo v začetku prijav na take projekte.  Drugo pa je tisto, kar lahko realno dosežeš. Osebno mislim, da nujno rabimo nekatere infrastrukturne zgodbe, predvsem knjižnico in Umetnostno galerijo, da pa vendar ni več bistveno vprašanje o zgradbah.  Po svetu reciklirajo stare zgradbe, iz njih naredijo zanimive prostore. V Mariboru ta zavest ni prodrla, kajti če bi pravočasno prodrla, bi imeli prostore, ki bi bili lahko funkcionalni. Mislim, da smo z  manjšimi takimi posegi v mestnem središču uspeli pokazati, da se ta logika lahko obnese.

Vse pozabljeno

Kangler pa ni bil le ključna oseba, ki je popolnoma zamočila z izgradnjo infrastrukture, Maksom, Umetnostno galerijo, Mestno knjižnico in tako dalje. Ne, kot župan in zdaj kot nagrajenec je bilpersona non grata, nad katero so se v zavodu EPK ves čas pritoževali, ker občina ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti do njih. Zgolj dva citata (12):

Mitja Čander: “Minimalna spodobnost bi bila, da se bi o zapiranju projekta kdo od ustanoviteljic z nami pogovarjal.” In še: “Nihče nima pravice, da se Mariboru spodreže krila razvoja, zlasti, če je dolg občine zavodu EPK manjši od denarja, ki ga bo Maribor moral vrniti zaradi odpovedane Univerzijade.” Pred zgodovino naj bi imel vsak svojo odgovornost, ga je dopolnil Moge in povedal, da so na seje sveta zavoda EPK najprej iz mariborske občine še prihajali, udeleževala sta se jih tedanji podžupan Janez Ujčič, kasneje pa sedanji podžupan Tomaž Kancler, “zdaj pa ni nikogar več.”

“Imeli smo sestanke na občini, a se zadeve do danes niso premaknile, kljub temu da država sredstva, namenjena evropski prestolnici kulture, mariborski občini redno nakazuje,” je dejal Moge. Ni skrivnost, da naj bi epekajevce, tako pričakujejo, rešil občinski kredit, “ne nazadnje nas je prav kredit rešil že pred pričetkom 2012.,” je pristavil Moge. Na seji so obravnavali in sprejeli tudi predlog osnutka programa dela in finančni načrt za prvo polletje prihodnjega leta, svet zavoda pa občino poziva, da do 10. oktobra poravna zapadle obveznosti, če ne, pa naj vsaj poda načrt razrešitve situacije, so še povedali včeraj. Predstavili so tudi “črn scenarij”: “Če občina ne bo poravnala svojih obveznosti, se bodo lahko upniki preko sodišča ‘spravili’ na zavod, zato bo imel blokiran račun in bo njegovo poslovanje onemogočeno.” A naj bi obstajal še en scenarij, je včeraj dejal Moge: “po besedah župana Franca Kanglerja naj bi namreč sredstva mariborski občini nakazala država, ki naj bi bila zaradi uspešne občinske pritožbe bila občini dolžna dva milijona evrov.” “Bil bi popolni nesmisel, če bi se tako uspešen projekt naenkrat zrušil sam vase,” je včeraj dejal Čander.

Toleranca medijev in občanov je očitno brezmejna – do tega hipa nagrade ni problematiziral še nihče. Franc Kangler kot človek z veliko moralno integriteto bo skozi stranska vrata po zaslugi svojih krogov počaščen. Tolažilna nagrada je tako rekoč nujno morala priti s strani epekajevcev – kot obliž na sramoten odhod človeka, proti kateremu je skandirala desettisočglava množica. Proti kateremu je sproženih 10 kazenskih ovadb.  Morda bi morali vrli epekejevci v utemeljitev napisati, da je človek zaslužen prav za trajnostni razvoj mesta. Večjo perverznost bi si potem težko predstavljali. In potem bi gospodje iz EPK in občine res imeli že prej omenjen (dober) razlog, da nazdravijo s kozarčkom žlahtne kapljice, kot ji pravijo – in se ob tem še režali. Tako butaste publike in tako ustrežljivih medijev pač ni daleč naokoli.

  • Share/Bookmark

Minister Gorenak o nas, kriminalcih

30.01.2013 ob 16:10

Nenehni panegirizem Politikis.si v čast ministru Gorenaku in zanimive piarovske vloge, ki jih je slednji prevzel, nazadnje v obrambo Zbora za republiko, so me po dolgem času vzpodbudile k obisku njegovega bloga.

Med številnimi pozornosti vrednimi zapisi mi je padel v oči še en medijsko po krivici spregledani, kjer se 28. januarja letos minister zoperstavi govoricam o prisluškovanju in interpelacijskemu vprašanju poslanca. In zapiše spodnje, z vsemi tipkarskimi in (šestimi) manjkajočimi vejicami vred:

Te dni nekateri spet jokajo in stokajo, da jim domnevno nekdo prisluškuje. Prisluškovanje policije je pri nas zakonsko opredeljeno in dovoljeno. Seveda v z zakonom določenih primerih. O tem je ob moji interpelaciji govoril tudi vodja poslanske skupine PS Jani Modernodrfer. Kot je dejal menda ne upa več govoriti po telefonu od kar sem jaz notranji minister.Višina njegove porabe na mobilnem telefonu, ki jo plačajo davkoplačevalci pa seveda govori prav nasprotno.

Toda tako vodjo poslanske skupine PS Modernodorferja, kot danes jokajoče in tarnajoče samooklicane predstavnike ljudstva lahko ponovno pomirim. Sam sem vedno, tako v komunističnih časih, kot kasneje, neglede na leve ali desne vlade vedno in povsem mirno govoril po telefonu. Zakaj? Zato, ker se ne ukvarjam s kriminalom in ne komuniciram s kriminalci, vsaj da bi vedel ne. Le tisti, ki se ukvarjajo s kriminalom ali komunicirajo s kriminalci imajo razlog za bojazen. In prav je tako.

Gorenak prisluškovanje

Ministrova argumentacija

Avtor razmišlja na približno tak način:

(1) Osebe iz skupine A,B,C, med katerimi je vodja poslanske skupine PS, jokajo in stokajo, češ da si ne upajo klicati po mobilnem telefonu, ker jim prisluškujejo.

(2) Ampak po telefonu si ne upajo komunicirati le osebe, ki se ukvarjajo s kriminalom in komunicirajo s kriminalci.

(3) Implicitno: Osebe iz skupine, ki se ukvarjajo s kriminalom ali komunicirajo s kriminalci iz druge premise so osebe iz skupine A, B, C iz prve premise.

(4) Prav je torej, če si osebe iz skupine A, B, C, ki se ukvarjajo s kriminalom ali komunicirajo s kriminalci, ne upajo komunicirati.

V svoj razmislek minister Gorenak doda še en poudarek, ki za osnovno strukturo ni tako bistven, a je zabaven: osebe, ki ne spadajo v skupino A, B, C, nimajo razloga za bojazen in se ne bojijo telefoniranja. On je že taka oseba. Ker zase ugotavlja, da ne spada v skupino A, B, C, mu to dejstvo služi v pojasnilo, da se zaradi tega nikoli ne boji telefonirati.

Krivda po povezavi via »ad hominem«

Gorenakovo izpeljavo bi lahko formalizirali takole:

(1) Oseba A postavlja trditev T (o prisluškovanju).

(2) Skupina S prav tako postavlja trditev T.

(3) Skupina S je prezira vredna.

(4) Ker je trditev osebe A enaka trditvi skupine S, je tudi oseba A prezira vredna.

(5) Ker je oseba A prezira vredna, njena trditev T ni resnična.

Ministrovo sklepanje zato razumem kot verzijo krivde po povezavi (guilt by association), kjer perverzno obremeni skupino A, B, C z epitetom »kriminalci« – kar se mi zdi skrajno neokusno. In žal medijsko spregledano.

Ključna za prehod v argumentacijo »ad hominem« je premisa (4): ker si vodja poslanske skupine PS ne upa telefonirati, postopa enako kot kriminalci, s čimer je prezira vreden in je zato njegova bojazen pred telefoniranjem tudi »pravilna«, kot se izrazi minister. Da bi vodjo še dodatno diskvalificiral, vpelje domnevno nekoherenco med trditvijo o »bojazni pred prisluškovanjem« in njegovim visokim računom za mobilni telefon. Ob neizrečeni predpostavki, da tisti, ki se resnično boji telefoniranja, v resnici ne bo telefoniral veliko.

Nato sledi prehod v (5), čarovniško potegnjen iz rokava: namreč tudi če bi bil vodja poslanske skupine res kriminalec, takšno pojasnilo ne bi bilo relevantno za začetno vprašanje, ali (mu) nezakonito prisluškujejo. Nezakonito namreč lahko prisluškujejo tudi kriminalcem in to ni nič manj obsodbe vredno – vsaj v pravni državi ne.

Minister Gorenak torej sploh v ničemer ni odgovoril na začetni dvom ali celo uradno zastavljeno poizvedbo – namesto da bi podal konkretne številke ali navedel dejstva, ki jih demantirajo, je sogovorca (spraševalca) obremenil s hipoteko hudodelca in tezo, da se le takšni bojijo pogovoranja po telefonu. Argumentacija »Bojijo se tisti, ki že vedo, da se morajo bati«, predstavlja ne le za Janševo oblast tako značilen diskurz osebne diskvalifikacije in sovraštva, temveč tudi neposredno ignoranco očitkov o kršitvah človekovih pravic. Z njo lahko legitimiramo sleherni poseg v našo zasebnost in kršitev sleherne osebne pravice. Predstavljajo si recimo, kar je blizu mariborskim razmeram, da nekdo vpelje popoln videonadzorni sistem v mesto, kjer so sicer mračne sile ves čas na delu, kot nas kamere panoptično spremljajo na vsaki ulici in na vsakem koraku, morda celo v našem stanovanju.

Ministrov argument »Bojijo se tisti, ki že vedo, da se morajo bati«, je mogoče popolnoma enakovredno uporabiti tudi v takem in vseh sorodnih primerih – le takšen, ki nekaj skriva, se bo bal videonadzora na javnih površinah. Povedano preprosteje: živimo v državi, v kateri od notranjega ministra dobimo le zaničljivo obravnavo oseb, ki pričakujejo podatke o prisluškovanju, namesto ustreznega konkretnega pojasnila, v paketu pa še nekaj o njegovem razumevanju človekovih pravic ali celo potencialnih dejanjih, kjer bomo, če bo uporabljen isti zgornji argument, vsi figurirali kot vnaprej okrivljeni bojazljivi hudodelci.

Še en razlog za zelo upravičen strah, v kakšni državi živimo. Aja, smo spet krivi že zaradi njega?

  • Share/Bookmark

10 medijskih ekscesov leta 2012

31.12.2012 ob 22:30

Morda so bili največji ekscesi, morda le večji: neskrito subjektiven pogled je to, omejen na deset eksemplarjev v široki konkurenčni ponudbi. Domača in domačijska medijska patologija, mešanica nekritične in brezargumentativne stihije, novinarske arogance in avtoerotizma, samozadostne ignorance in kršitev etičnih standardov ter seveda lakajske politične ali svetovnonazorske pristranosti v korist elitam je proizvedla, verjamem, naslednje presežke:

10

(1) Medijska politprogresija leta 2012: inavguracija Planeta TV

Planet SIOL je označil zagon svojega »sestrskega« medijskega kanala Planet TV za medijski dogodek leta 2012. Povsem upravičeno. Janševi nomenklaturi je uspelo preko družbe TSMedia, ki je del državno upravljanega Telekoma, zavzeti sprva Planet SIOL in nato še uvesti novo televizijo. Za razliko od mandata 2004-2008 niso več utrujali z zgodbicami o nevemkakšni nujnosti pluralizacije in uravnoteževanje medijskega prostora. Ni bilo treba, novinarji, državljani in civilna družba so v štirih letih postali bolj ponižni in tolerantni, tovrstna uravnoteženost je postala zelo samoumevna. Dobili smo torej politične medije – vsem na očeh in brez tega, da bi javnost res to zaznala, kaj šele protestirala.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/11/06/moraliziranje-in-bahavost-primer-oddaje-danes-na-planet-tv/

(2) Raziskovalna novinarka leta 2012: Vanessa Čokl

Novinarki Večera Vanessi Čokl je uspelo nemogoče: ne le, da se je hrabro borila v obrambo kardinalu Rodetu še pred izvedbo testa očetovstva, za katerega je zaprosil njegov domnevni sin Peter Stelzer in torej ni dvomila tam, kjer je to profesionalna nuja, marveč je o rezultatu testiranja na sodnomedicinskem laboratorju v Münchnu bila poučena, še preden so ga poznali vsi vpleteni. Torej sam kardinal Rode, njegova odvetnica Nina Zidar Klemenčič, slovenska javnost in nemški laboranti skupaj: o negativnem testu je navdušeno pisala 26. septembra 2012 na prvi (!) strani Večera (in podatek očitno poznala že dan poprej), veliko kasneje pa smo izvedeli, da je kardinal test opravil 24. septembra. Ker so na posebej sklicali tiskovni konferenci 2. oktobra zelo jasno povedali, da so podatek iz laboratorija dobili šele ta dan ob 14.00 uri, je vse naštete prehitela za kakšen teden. Preiskovalno novinarstvo nec plus ultra, vredno nagrade za posebne dosežke, pač enkrat v prihodnje.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/10/03/vrhunska-igra-kardinala-rode-in-novinarska-supervednost/

(3) Medijski seksualizem leta 2012: kako napičiti medijske voditeljice

Bi skočili med rjuhe z Bernardo Žarn, Pio Pustovrh, Nušo Lesar, Lili Žagar ali Nino Osenar? Nič lažjega, sodelovati je treba le v anketi, ki bo izmerila vašo preferenco v še večjem naboru, če ste neodloč(e)ni ali bolj zahtevni. Običajno se najbolj obiskani informativni portali čedalje manj izogibajo seksualno eksplicitnim (rumenim) vsebinam, da bi le ohranili veliko klikanost in branost. V tem prednjači spletna stran http://www.24ur.com, toda na strani Žurnala24 so jih vendarle uspeli prekašati z drznim povabilom k »pikanju« medijskih voditeljic. Njihovo naslanjanje na (moško?) spolno fantaziranje, zakrito v virtualno skakanje med rjuhe, kot so mu dejali, ne le ultimativno objektificira ženske kot spolne objekte, temveč za takšne dela tudi novinarke, jih žali, poniža in vulgarizira.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/09/08/katero-medijsko-voditeljico-napiciti/

(4) Medijski panegiriki leta 2012: projekt Evropska prestolnica kulture

Projekt EPK je bil načrtovan in obsojen na uspeh že od vsega začetka. Moral je uspeti, ostati problemsko intakten, zveličaven in evforično presežen – v interesu mariborske politike in kulturniških herojev. Vrata v npr. Večer, in Delo, če omenim le nekatere, so ostala nepredušno zaprta za drugačno misel ali pomisel, novinarski lakaji in uredniki so pridno in zavzeto odbijali vse možne pomisleke, skepso in kritike. Če se je kakšna nemška novinarka spozabila, je bilo treba opozoriti na gnusen napad na »enega izmed najlepših biserov na našem vojvodskem klobuku« in »podobo raja« pod Pohorjem… Dobesedno. Ja, Maribor je lep in mora ostati takšen, z lokalno oblastjo in kulturo vred. Z novinarsko pomočjo medijskih monopolistov tudi ni strahu, da bi mu ne uspelo. Že res, da jo je na koncu rahlo zagodla neka Facebook skupina, a to ne more trajati večno. Vsi bodo gotofi, le novinarji ne.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/01/24/o-prihodu-keltov-na-prizorisce-epk/

(5) Politikantska ihta leta 2012: angažirani napadi na Danila Türka

Predsedniška tekma je bila preizkus tudi za objektivnost domačih medijev s predvidljivimi rezultati. Poraznimi. V času  kampanje Planet Siol ni postal brezplačnik tedanjega predsednika Danila Türka, kot bi se lahko zazdelo naključnemu opazovalcu, ki ne zna slovensko in bi utegnil preleteti le fotografije in prepoznavna lastna imena v naslovih vesti na njem. Ne, Planet SIOL je postal z njim obseden v skladu s politično agitacijsko agendo. Dokaz: le tako se je nekega dne lahko pripetilo, da je od 21 prispevkov že na prvi vstopni strani portala bralec ugledal kar 10 prispevkov, ki Türka omenjajo že v naslovu vesti. In od katerih sta, kako predvidljivo, le dva poskušala biti objektivna in nevtralna – ostali pa niso skrivali prstnih odtisov političnih gospodarjev. Žalost šele sledi: opazil in zgražal se ni praktično nihče.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/10/26/koliko-danilov-turkov-spravimo-na-planet-siol/

(6) Novinarski arestant leta 2012: Vladimir Vodušek

Ko se je lastnik »Info TV« in dolgoletni novinar Vladimir Vodušek spektakularno znašel v rokah policije, aretiran v zgodnjih jutranjih urah na Trojanah, je to marsikoga presenetilo – novinarji običajno niso predmet te sorte akcij, sploh ne kot osumljeni kriminalnih dejanj, v danem primeru izsiljevanja. No, Vodušek naj bi zahteval ogromne količine denarja od podjetij Unior iz Zreč in Rhydcon iz Šmarja pri Jelšah. V zameno za molk na podlagi dokumentov, ki jih je pridobil (s tem namenom?), a je potem spet bilo večje presenečenje nekaj drugega: medijska minutaža, ki so je bili deležne njegove razprave o menda zanikrno omejeni medijski svobodi pri nas, in nato še bolj navajanje dolgočasno prozornih alibijev, češ da je padel v roke lokalni mafiji, pa da je žrtev policijske in tožilske zlorabe. Kot da bi to še ne bilo dovolj, so se mu v bran postavili Janša ter intelektualni, novinarski in drugi krogi desnice, kamor sicer tudi spada. Zdi se, da mora prepričati le še sodišče, v medijih in politiki je tako rekoč že rehabilitiran. Počakajmo.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/08/21/dvoumnost-cinizem-in-skrb-za-svobodo/

(7) Medijska zlata ribica leta 2012: končno poročilo o brezplačnikih

Brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres sta po zaslugi parlamentarne preiskovalne komisije ponudila vpogled v kar nekaj sluzastega drobovja politično-novinarskega podzemlja pri nas: kdo so politični »undercover« pisuni, kakšne so poti financiranja brezplačnikov, kdo slamnati lastniki in slamnata podjetja, kdo oficirji za zveze v državnih podjetjih, katera oglaševalska podjetja in kdo v njih je opravljal posle za politične oblastnike, željne medijskega upravljanja pod svojo taktirko. Skratka, v zgodbi o brezplačnikih, ki jo je komisija celo uspešno pripeljala do konca, se zrcali večina domače medijske patologije, v njej je skoncentiran ves značaj in hkrati vsa konkretnost antinovinarstva, za katerim boleha domača scena. Ter, seveda, omrežja in principi delovanja stranke SDS in Janeza Janše, političnih botrov. A ni bilo dovolj pomembno: Delo in Mladina sta se sicer najbolj trudila, končno poročilo bi moralo v javnost, pa tja nikoli ni prišlo, kaj šele, da bi bilo dokončno analizirano, ker novinarjev zgodba ob razpletu ni več pritegnila – še najmanj DNS. Tako mi je preostalo zgolj to, da poročilo v razmerah splošne amnezije pridobim kot državljan – kot ga lahko vsak – in ga objavim v branje sleherniku na tem blogu.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/05/10/porocilo-o-brezplacnikih-na-dosegu-miske-izvolite-vzemite/

(8) Novinarski okrivljenec leta 2012: Dejan Karba

Novinar Dela Dejan Karba danes, kakor kaže, v svoj časopis več ne sme pisati o zadevi Rode: obveljal je za novinarskega krivca in fičfiriča, ker je v svojem časopisu postregel z zgodbo o Petru S., nemškem poslovnežu, ki si želi najti svojega očeta, pride na sled kardinalu Rodetu ter si zaželi test očetovstva. Vse, kar je storil novinar, bil moral storiti vsak med njimi: korektno je postregel z zanimivo, sicer intrigantno zgodbo, kot sta jo izpovedala Peter S. in njegova mama Tanja Breda. No, obveljal je za diletantskega senzacionalista in hujskača v režiji spolitiziranih in dirigiranih medijev, ko so mu vsi po vrsti, od politike, cerkvenih lož, medijskih analitikov in seveda javnosti podtaknili trditev, ki je nikoli ni zagovarjal: da je kardinal Rode oče omenjenega Petra. Pozivi k spoštovanju privatnosti so bili neznansko deplasirani, očitki o rumenilu tudi, o neobstoju javnega interesa še bolj. Celo zamenjave na čelu Dela do danes nihče ni znal razvezati od zadeve. Kar je ostalo za Karbo, je popolno nerazumevanje novinarskega poslanstva in poklica – ter dejstvo, da se novinarju ni znal ali upal v bran postaviti skoraj nihče.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/09/06/in-kdo-bo-branil-novinarja-karbo/

(9) Medijska udbomafijska ironija leta 2012: Miro Petek

Če želite v Sloveniji postati najpomembnejši državni uslužbenec, ki odloča o medijih, morate o njih imeti naslednja stališča – za časopis Delo morate verjeti in zapisati, da je uradni list tranzicijske levice, ki ga berejo le še po službeni dolžnosti, da je to udbomafijski uradni list brez relevantnih tem, ki potrebuje Anuško Delić za urednico (neka precej zoprna novinarka), za Dnevnik morate verjeti in napisati, da vanj pišejo pritlikavi moralni novinarski pohabljenci, za Mladino pa, da nima zaupanja bralcev, ker so njeni novinarji lažnivci. Cenzura za vas ne obstaja, so le zanič teksti in indolentni novinarčki, ki se potem izgovarjajo nanjo, notorična peticija 571 pa je za vas klasičen primer politizacije tistih novinarjev, ki hočejo delati politiko. Ko zapišete vsa ta stališča, postanete direktor direktorata za medije. Seveda le, če vam je ime Miro Petek.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/03/19/uradni-list-tranzicijske-levice-berejo-le-se-po-sluzbeni-dolznosti/

(10) »Attention whore« leta 2012: predsednik republike Borut Pahor

Mar res kdo verjame v instalacijo novega predsednika republike brez pomoči medijev? C’mon, ni populizma brez njih. Le kaj je pomagalo prepotenemu (prepotentnemu?) picopeku, frizerju, smetarju, klobasarju, gozdarju, natakarju, če ne prezenca nekritično radovedne kamere? Novinarji so se menda trudili voljno in menda »objektivno« informirati o njegovih novih in novih volonterskih akcijah, kot zakonskim predpisom pritiče in je menda pač treba,  o pogojih volontiranja (beri: neupravičeni odsotnosti s Pahorjevega dela v parlamentu) pa bistveno manj ali sploh ne. Populistična piar operacija je ob hkratni demonizaciji menda levega kandidata povsem uspela: tisti, ki je boljši od Chucka Norrisa, kot ga je okarakteriziral Igor Lukšič, je novi predsednik republike. Pa še lep je, kot je dejala navdušena volivka.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/08/17/pahor-ali-chuck-koga-za-predsednika-ni-nobeno-vprasanje/

Pa srečno izgotofljeno in manj ekscesno!

31.12.12

  • Share/Bookmark

Duh iz EPK steklenice, ki je dvignil ljudstvo

15.12.2012 ob 14:35

Kolumnist časopisa Dnevnik Aleš Čar, sicer eden poglavitnih protagonistov mariborskega EPK je, pred dnevi v kolumni »Maribor je mesto« slovenske medije in novinarje izzval s tezo, da je EPK kot projekt zaradi enoletnega spuščanja elektrošokov v socialno tkivo mesta uspel doseči vstajo duha (brez telesa) in ga prevesti v jezo ljudskih množic. Poskrbel naj bi za odmašenje žil in novo prekrvavljenost mesta. Duh se je potem materializiral v obliki številnih protestov in oživil speče Mariborčane.

Novinar istega časopisa Tomaž Klipšteter je na svojem Facebook profilu takrat cinično  odreagiral:

KONČNO IMAMO ODGOVOR NA VPRAŠANJE, KI GA NIHČE NI POSTAVIL: PROTESTI SO ZASLUGA EVROPSKE PRESTOLNICE KULTURE!!! Organizatorji protestov so v pisarnah Vetrinjskega dvora leto dni »spuščali male elektrošoke v socialno tkivo mesta, potiskali kri po zamašenih žilah socialnih mrež«, kar ima zvezo »z novo prekrvavljenostjo mesta«. To, da so bili leto dni pohlevni do Kanglerja, Kanglerjev in kanglerstva, je bila samo fasada, podtalna konspirativna akcija, hvaljenje županove integritete in popolna odsotnost kritike pa samo prebrisana strategija programiranja »redefinicije duha«. Hvala vam, EPK. Kak pogumno in pokončno, da ste zdaj, ko je že mimo, svojo kanglico pristavili.

Kaj je torej res, kakšne zasluge si lahko pripišejo epekajevci za preporod in resurekcijo mariborskega duha, za ljudsko vstajo proti županu Francu Kanglerju in mestni oblasti v celoti? Morda celo za premislek o socialnem stanju?

Ne eno, več vprašanj

Aleš Čar je bil uspešen, novinarji so mu sledili in se resnično začeli kar množično spraševati o »vzročno-posledični povezavi« med duhovno energijo EPK in mariborskimi vstajami. Ujeli so se v past. Pri tem so, tako tipično globokoumno zanje, s tem drezali le v same protagoniste in si od njih obetali objektivno pojasnilo! Če bi bila takšna povezava dokazana, bi seveda zasluge zanjo imeli glavni EPK igralci – taisti, ki so tezo postavili.

Sam bi vendarle, bolj metodološko čisto, ločil med nekaterimi naslednjimi artikulacijami spraševanj, ki se nam zastavljajo:

(1) splošno vprašanje učinkov, uspehov in rezultatov projekta EPK, njihove ocene in presoj, impakta špricanja in eksplozij kulture na »duha mesta« ali širše;

(2) vprašanje vzročnoposledične povezave EPK in trenutnih protestov oziroma niza mariborskih vstaj – torej vprašanje dokazljive vzročne relacije epekajevskega napora in njegovega učinkovanja na duha ljudskih množic;

(3) vprašanje legitimnosti epekajevcev v odnosu do mestne oblasti v luči protestov proti tej oblasti – kako so se obnašali doslej, so bili na strani ljudi ali politike ter ali imajo kakšno kredibilnost protestirati proti njej;

(4) vprašanje na presečišču obojega: kako je lahko nekdo, ki je tvorno sodeloval z mestnimi oblastmi (vsa čast izjemam), se ji dobrikal, zdaj nenadoma uspel prebuditi proteste proti njim? Je bila to kakšna posebna zvijačnost uma in delovanja, pretvarjanja in ritolizništva, ki bo zdaj nenadoma prikazana kot velik saboterski uspeh?

Nova samozavest, novi refren

Stališče Aleša Čara ni osamljeno. Ob pregledu evforičnih izjav v zadnjih tednih sem ugotovil, da je izrekel nekaj, glede česar se strinjajo tudi vsi njegovi kolegi. Še več, v današnjem Večeru (15. 12. 2012) frazeologijo o elektrošokih v socialno tkivo (dobesedno) prevzema celo Mitja Čander. Malodane so poglavitni protagonisti poenotili svoja mnenja. Takšno izjemno soglasje gre celo tako daleč, da kar vsi po vrsti uporabljajo isti žargon in terminologijo – govorijo o novi mariborski samozavesti. Kar naj bi EPK uspel sproducirati in dati mestu, je prav ona.

Elektrošoki EPK

Naj bom zelo natančen in točen pri citatih v ilustracijo povedanega, kar bo vzelo nekaj prostora. O učinkih EPK na mariborske vstaje zelo naravnost spregovori Andrej Brvar, član EPK akademije. Ključni pojmi, ki jih uvede, so omenjena samozavest, duh in podzavest. Mariborski protesti so učinek in delo novega duha:

Po mnenju pesnika Andreja Brvarja se je Maribor zaradi EPK močno spremenil: “Gre za dogajanje, ki je v podzavesti mesta. Mesto po tem letu ne bo in ni več takšno, kakršno je bilo.” Spremembe opazi predvsem pri mlajših generacijah. “Gre za nek nov način pogovora, za nek nov duh, ki se bo pri mlajših samo še razvijal. In iz tega duha lahko pride do pritiska od spodaj na občinske strukture, da preprosto vsa stvar ne usahne, ampak da gre naprej,” je dejal.

Da trenutno prihaja v Mariboru do družbenega vrenja, po mnenju Brvarja ni naključje. “Vsi ti protesti imajo neko podtalno povezavo z EPK. V mestu opažam neko novo samozavest. Taista samozavest se zdaj v neki navidez negativni obliki pojavlja na trgu kot protest. Če bi mesto ne bilo do te stopnjesamozavestno, ne bi šlo na trg in se zavzelo za svoje pravice.”

Ob Čaru in Brvarju je tu generalna direktorica zavoda EPK Suzana Žilič Fišer, ki meni nekaj podobnega. Še več, njo veseli aktivno državljanstvo: »Veseli me, če so ljudje zaradi EPK bolj pripravljeni biti aktivni državljani.« Ključni pojmi, ki jih uporabi ob tvorjenju vzročno-posledične povezave med protesti in EPK, so samozavedanje, apatija, demokratizacija, javni dialog. Na novinarsko vprašanje odgovarja kar neposredno v članku, ki je po sebi pomenljiv že v naslovu: »EPK je ljudi prebudila iz apatije«:

Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in trenutnimi uličnimi protesti v Mariboru. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?

Že večkrat sem povedala, da mesto po letu 2012 ne bo nikoli več takšno, kot je bilo pred tem letom. Če je ta projekt spodbudilsamozavedanje meščanov in državljanov, demokratizacijo mnenj in javni dialog, spodbudil to, da se ljudje bolj zavedajo soodgovornosti do kreiranja tega prostora, je bil naš cilj dosežen. Navsezadnje sta tako tradicionalna kot digitalna sfera znotraj EPK omogočali izražanje mnenj, stališč. Če rečemo, da se zaradi EPK bolj izkorišča pravico do izražanja svojih mnenj, smo zelo zadovoljni. To je nekaj, kar je bilo v Sloveniji zelo potrebno, saj smo bili priča močno razširjeni apatiji, še posebej pri mladih.

Ob Čaru, Brvarju in Žilič-Fišerjevi je tu še programski direktor projekta EPK Mitja Čander. Če so prvi trije vsi po vrsti sprejeli diskurz »samozavesti«, ga je tudi Čander, celo najbolj intenzivno – imamo torej kar štiri protagoniste, ki uporabljajo isti jezik. Vendar je Čander malenkost bolj previden pri vzpostavljanju povezave: zagovarja tezo, da je EPK »delno« proizvedel proteste, da so ob njem bili še drugi razlogi. Dokazov znova ni navedel. Ključni pojmi so znova samozavest (v prav vseh intervjujih, zelo izrazito), fatalizem, apatija.Tu je citat iz uradne strani zavoda:

Priliv zasebnega in javnega denarja je bil letos v mesto znaten in vložek se je gotovo obrestoval. A še bolj pomembna je novasamozavest, ki je posledica mestotvornih procesov, ki razkrajajo ruralni model, ki v Mariboru ni nepomben že vsaj od konce druge vojne naprej. Meščani so tudi s pomočjo EPK dojeli, da so lahko sami krojači svoje usode in da prevladujoči katastrofizem in fatalizem nista edino naravno stanje.

Citat z isto osebo iz klepetalnice MMC RTVSLO:

Kako gledate na vse proteste, ki so se začeli ravno v Mariboru? Vplivajo kako na dogajanje EPK? Jutri bodo sovpadli s sklepnim vikendom, se bojite, da vplivalo na izvedbo končnega programa? In še obvezne čestitke za EPK! Super leto je za nami.

<mitja cander> Hvala. Ne, nič se ne bojimo. Maribor je ponosen na EPK, v to sem prepričan. Mesto je postalo na pozitiven načinsamozavestno.

Citat iz pogovora za STA:

Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in uličnimi protesti. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?

Protesti so nekaj tako širokega, da nikoli ne morejo biti povezani samo z enim razlogom. Protestirati so prišli ljudje iz zelo različnih vzgibov in provenienc. Verjamem, da je bilo med njimi veliko tudi takih, ki jim je letošnje dogajanje v mestu dalo neko novosamozavest in da se jim je ta fatalizem, ki je značilen za Maribor, zazdel vprašljiv. Gotovo je marsikomu letošnje leto dalosamozavest tudi za to, da gre na trg in pove svoje mnenje. Celota protestov pa je nekaj precej obsežnejšega, da bi lahko bila povezana zgolj z EPK.

Citat iz pogovora za Delo:

Teze, da je prav EPK vzpodbudil novo državljansko samozavestin pogum, se vendarle zdijo nekoliko pretirane?

Krožijo različne teorije: od razmišljanj, da so relacije zelo prepletene, do prepričanja, da ni med EPK in protesti nobene povezave. Letos smo z zelo različnimi prijemi res poskušali animirati ljudi in jim vzbuditi samozavest, saj so projekti segli tudi zunaj polja umetniškega in so promovirali ustvarjalnost na najrazličnejših področjih, pa tudi vzajemnost, solidarnost in predvsem odpor proti apatiji in fatalizmu, ki je bil v Mariboru vedno zelo navzoč, vendar so ti protesti predvsem izraz nezaupanja in besa ljudi nad politično in gospodarsko elito in ni mogoče enostavno vleči vzporednic z EPK. Zdaj se bo marsikdo poskušal samooklicati za iniciatorja vstaje. Pravzaprav se to že dogaja. Vendar je treba upoštevati, da protestniki niso amorfna homogena masa, temveč so posamezniki, ki so jih k uporu vodili različni vzgibi.

Opazimo lahko, da so novinarji uspeli zgolj zastavljati vprašanje tipa »Ali je res, da….?«, ne pa tudi kakorkoli aktivno podvomiti v odgovor ali intervjuvancem zoperstaviti ugovor ali pomislek. Kaj šele najti sogovorca, ki meni drugače.

Kangler kot človek z veliko politično integriteto

Če ne more biti nobenega dvoma, da štirje pomembni protagonisti zagovarjajo tezo o njihovem lastnem vplivanju na proteste in si jih po svoje lastijo, če ni dvoma, da se med prve aktivne protestnike prišteva še en EPK akter, Aleš Šteger (npr. v intervjuju za ORF, ki kroži po družbenih omrežjih), ne da bi nam navedli bolj otipljiva dokazila za svoje zasluge, smo s tem sicer odgovorili zgolj na eno od zgoraj naštetih možnih četverih spraševanj. Nekaterih preostalih se bom dotaknil le bežno. Domačijskost mariborske mestne politike in epekajevskega vodstva sem pribeležil v številnih zapisih, naj spomnim le na slovite panegirike, ki sta jih županu Kanglerju pela Pandur in Čander. Slednji na primer takole opeva moralno veličino župana, za katero se je sicer kasneje začelo zanimati tudi protikorupcijska komisija in seveda policija:

»Občina je ustanovitelj zavoda in župan Franc Kangler je bil pobudnik te zgodbe. Za to zadevo je zastavil svojo politično integriteto in vidim ga kot človeka, ki z vsem srcem stoji za to zgodbo. To se mi zdi za politika zelo pogumno dejanje, saj se običajno dogaja, da se politiki sprva skrijejo in se pokažejo le, če se projekt izkaže za uspešnega.«

Duh, ki so ga torej epekajevci proizvedli, je bil duh prehoda od kimanja oblastnikom do neposrednega revolta proti njim – ne sicer njihovega, temveč ljudskega. To zmorejo res le najboljši med nami. V EPK niso pokazali niti najmanjše senzibilnosti do ostalih kulturnih producentov, ki so do zadnjega pristajali na fašistoidno logiko »Ali ste del EPK, ali pa crknite«, ki ji je sledila tudi občinska odločitev o odmiku razpisov za kulturni denar, češ da je ta ves prekanaliziran v EPK. Društvu Zofijinih je celo bila izrečena policijska globa v višini okoli 1000 evrov, ker je protestiralo ob obisku epekajevskega projekta obiska izraelskega ambasadorja v Mariboru. Že od maja 2011 obstaja peticija za odstop župana, a je prav noben epekajevec ni želel podpisati. Prej bi torej pričakovali, da bodo v zavodu EPK deležni revolta proti sebi, ne pa, da bodo po njihovem oni akterji revolta proti drugim.

Brez novinarjev ne bi šlo

Na drugi strani je bilo seveda novinarsko lakajstvo. Rožice so bile že dolgo nazaj posajene, EPK mora uspeti. In tudi je – s takimi postreščki pač ni mogel biti failure niti za minuto. Večerova novinarka Melita Forstnerič Hajnšek danes za nameček posvoji začetno stališče, kajti tudi ona ve, da je EPK spravil ljudi na ulice: »To je bil začetek epekajevstva po mariborsko, zato nimajo čisto prav tisti, ki ne dovolijo povezovati mariborskih vstaj in EPK.« (Večer, 15. 12. 2012).

Podobne enkomije prebiramo v Delu, nazadnje včeraj (»Kakšna je torej dediščina EPK? Kar zadeva kulturne presežke, je izjemna in samo upamo lahko, da je ta parada umetniške odličnosti pustila svoj pečat…«)  In kje se je tu znašla kakšna kritična refleksija, dopuščen dvom, ne da bi bila nemudoma zatrta? Ji je sploh bil odmerjen kakšen prostor v javnih premišljanjih? Lahko povem le zase, pa naj še drugi v svojem imenu: v Večeru in Delu me v dveh letih na noben način niso povabili k besedi  - niti enkrat.  Priznam, bera v obliki nekaj sto kritičnih prispevkov na mojem blogu res ni pretirano bleščeča, toda bolj zoprno bo razkritje, če niso dopustili prostora niti od mene bolj intenzivnim in boljšim pridrževalcem ogledala.

Zato tudi teza o epekajevskem duhu, ki se je naselil v protestne glave Mariborčanov, pač ne more biti neuspešna. Ob manku presežkov je zatekanje k prilaščanju duhovnih eksplozij pač nekaj priročnega. Ali kot se je Mojca Pišek nedavno obregnila ob to idejo v Dnevniku: »Mariborčani so brez EPK prebedasti celo za to, da bi jim prekipelo. Tako bi mi interpretirali njihove poskuse interpretacij, če nam ne bi bilo preveč nerodno.«

Brez voljnih novinarjev EPK ne bi bil tako bombastično uspešna zgodba, ki si je morala za utišanje dvomljivcev še dodatno pripisati kakšno zaslugo več – tudi za politične procese v mestu. Da se je vse začelo z radarji in neko neznano FB skupino, ne zavoljo nekoga med nami, pa itak nikogar več ne zanima.

Napotila:

http://zofijini-epk.blogspot.com/

http://vezjak.wordpress.com/?s=epk

http://www.zofijini.net/

  • Share/Bookmark

Upravičenje in meja nasilja

9.12.2012 ob 16:52

Vprašanje nasilniškega ravnanja na protestih širom slovenskih ulic novembra in decembra 2012 sproža številne polemike. Sploh, ker je večina ljudi prišla na proteste z vnaprejšnjo vednostjo, da bo prišlo do izgredov in da njihovo namero po mirnem shodu nekdo pokvaril. Kdo je nasilen, kako nasilje preprečevati, če sploh, kako doseči mirne proteste in ali si jih sploh želeti? Kje se pojavi meja legitimnosti nasilja in kako jo identificirati? Omemba o ‘preventivnega kaznovanja nasilnežev’ v javnih izjavi skupine intelektualcev, ki sem jo podpisal, je bila napaka, ki je nastala v naglici in brez premisleka – v izjavi se je znašla po sugestiji sopodpisnika. Težko jo popravim, lahko pa se od nje distanciram vsaj v svojem imenu.

Pojem ‘preventivnosti’ sicer lahko pri različnih ljudeh vzbudi zelo različne predstave, kaj naj bi takšno kaznovanje vsebovalo, od milejših do zelo rigoroznih ukrepov, a niti ohlapnost pojma ni tista, ki bi nas lahko pomirila s kakšno njeno zajezitvijo. Kaj torej, če sploh, storiti s kaznovanjem nasilnikov, če odpade njegova preventivnost? Vprašanje ne postavlja naključno, kajti res je tudi, da od nikogar, ki je doslej obsodil idejo kaznovanja nasilnežev, nisem slišal prav nikakršne sugestije, kako misliti nasilje in kako ga preprečevati – iz tega je mogoče (ali bi bilo mogoče) miselno pripustiti, da bi morali nasilje represivnih organov obsoditi, medtem ko za nasilje protestnikov ni postavljen noben kriterij meje in neupravičljivosti. Predlogov, kako preprečevati nasilje in kako definirati sprejemljivo ravnanje policije, preprosto ni.

Še več, v javnosti se porajajo številne interpretacije, med katerimi je tudi takšna, da je protestniško nasilje produktivno ali vsaj upravičeno v momentih, ko je izzvano s strani represivnega organa – da je, najmanj, vsaj bolj uspešno pri doseganju končnih političnih ciljev protestnikov.  Da morda prej pripelje do želenega uspeha kot mirni in nenasilni protesti, da je imanentno revolucioniranju družbe in njenega spreminjanja.

Popolnoma jasno je, da je cena zanjo tu postavljena preveč visoko – in želel bi si, da se zagovorniki nasilja bolj neposredno postavijo pred javnost s svojimi argumenti. Če se po eni strani krepi ‘razumevanje’ za nasilje, se po drugi strani streže z njegovo obsodbo in generalizacijami. Tako kot lahko zgolj obsodimo in zavržemo diskreditacijski poskus oblasti, po katerem se z vedno večjo vnemo vnaprej stigmatizira vse protestnike z izrazi ‘huligani’, ‘izgredniki’, ‘nasilneži’ in podobnimi epiteti – s tem se želi kriminalizirati prav vse protestnike in jih očrniti, da bi se končno ideološko oblatilo same proteste kot takšne.

Obstaja sploh pametna meja, kako ločiti upravičeno nasilje od neupravičenega, če nismo med tistimi, ki bi ga dopustili? Je možno postaviti takšno ločnico med njima – mar ni zagovor nasilja vnaprej nedopusten in poskus limitiranja negotov? Zato se mi zdi, da je trenutno stanje odnosa do nasilja takšno, kot sem ga strnil v spodnje sklepanje nekoga, ki se o tem zaenkrat ni izjasnil. Recimo tej poziciji »indiferentizem do protestniškega nasilja«:

(1) Ne poznamo načina, kako ločevati upravičeno nasilje od neupravičenega.

(2) Ker to ločevanje ni možno, ne obstaja nobena pametna policijska tehnika, ki bi bila pri tem uporabljena upravičeno.

(3) Torej nasilja vobče policija ne more preprečevati.

(4) Torej nasilja vobče policija, ker ločevanje ni upravičljivo, niti ne sme preprečevati.

Zato bi si želel, da kritiki nasilnih izbruhov na protestih postrežejo s prepričljivo razlago, ali podpirajo premise in oba sklepa (3) in (4).

Odprta dilema je seveda pomembna. Mariborskih in vseslovenskih vstaj še ni konec. Protesti se bodo še nadaljevali in po vsej verjetnosti tudi izgredi. Tudi nastopi neonacistov in ekstremnih (desničarskih) skupin, ki jih želijo zadnje čase politika in medij uravnotežiti z »neosocialisti« in drugimi zanimivi označbami za menda levičarske protestnike. Po nekakšnem refleksu »krivi so vsi po vrsti, ne le mi na desnici«.

Ko sem minulo nedeljo pozval politike v državnem zboru k ustanovitvi preiskovalne parlamentarne komisije, nisem prejel nobenega odgovora. Od tega je minilo šest dni. Na koga sem se naslovil, je razvidno na koncu mojega pisma. Še bolj žalostno je, da so mediji presodili, vsi do zadnjega, da moja pobuda ni smiselna. Drugače si ne znam razlagati, da je prav noben med njimi ni niti omenil, kaj šele objavil.

V pismu sem seveda pozival k preiskavi nasilnih dejanj na protestih, morebitnim naročnikov in prekoračitvam policijskih pooblastil. Žal imam vtis, da smo na tem, da nastop nasilja nekomu pač koristi – morda oblasti, morda politikom, morda vsem. Srhljivo spoznanje, ki lahko obeta le novo nasilje.

  • Share/Bookmark

Kangler: »Podpora Pahorja meni je velik privilegij«

30.11.2012 ob 21:58

Boruta Pahorja sta tik pred predsedniškimi volitvami podprla dva velikana slovenske politike, Janša in Jelinčič. In to ironično na dan množičnih demonstracij proti vladi v Ljubljani in vala podobnih po državi.

Če bi moralno pokončnega politika vprašali, ali naj se veseli podpore Jelinčiča, bi ga bilo sram. Če bi ga na današnji GOTOF dan vprašali, naj se veseli podpore Janše, bi zardel še bolj.

Pahor je iz drugega testa. Kot kandidat desnice je podporo razglasil za privilegij! Janševa podpora je zanj privilegij. Ni ga bilo nič sram, čeprav je taisti občutek premogel celo Janšev Planet Siol, ki je sprva objavil takile naslov, seveda ponosno in nesramežljivo:

Pahor privilegij

… potem pa je ugotovil, da je vse skupaj malce preveč sluzavo, preveč pahorjansko, in se je cenzuriral. Zdaj objavlja drugačen naslov nad istim besedilom:

Pahor privilegij 2

Še več privilegijev

Ja, živimo v časih popolnih privilegij. Od včeraj je Pahor skupaj z nami deležen privilegija trditve, da so trenutno demonstracije delo stricev iz ozadja, ki se borijo spremeniti volilni rezultat v nedeljo. Ja, to je privilegirana teorija zarote iz ust osebe, ob kateri se sicer čuti očarano privilegiran. Ob tem je še namignil, da so tudi leta 2004 mediji stavkali na volilni dan. Še en konspirativni privilegij. Tako kot je imeti fucking medije, ki o tem ne znajo nič napisati. Niti o eni od desetih nebuloz, ki spremljajo Janšev včerajšnji nastop.

Nenadkriljiv miselni privilegij pa je Pahorjevo stališče o mariborskih demonstracijah. Pahor oporeka odstopu župana Kanglerja, ki ga prepričljivo zahtevajo občani. Se pravi, da bi verjetno tudi njegova SD temu morala oporekati! In SD je v Mariboru opozicijska stranka. Takole se bere Pahorjev napad na predsednika republike:

Türk se je po Pahorjevem razumevanju postavil na stališče, da bi odstop mariborskega župana Franca Kanglerja rešil problem mariborskih demonstrantov. “Predsednik republike tvega zelo veliko, če bo s tem presedanom odprl Pandorino skrinjico.”

Pahor opozarja, da bi lahko demonstranti zahtevali tudi odstope pred preostalimi mestnimi hišami, parlamentom in vlado ter predsednika spraševali za mnenje. “To presega ne samo formalne pristojnosti predsednika, ampak lahko resno načne njegovo avtoriteto.”

Pahorjeva podpora Kanglerju

Pahor torej svari pred zahtevo po odstopu župana Kanglerja. Če se slednji hvali, da bo odstopil le, ako ga k temu odpokliče Janez Janša, s čimer je dovolj precizno pokazal na krivca in tistega, ki lahko reši situacijo in je odgovoren za nastalo stanje, zdaj vemo, kako bi postopal Pahor. Natanko tako kot prvi, ki bi Kanglerja lahko prisilil k odstopu, a ga ne želi prisiliti. Med politično agendo Pahorja in Janše pač nikoli ni bistvene razlike.

Pahorjevo zavračanje zahteve ljudi, da Kangler odstopi, dokazuje stopnjo njegove polne otopelosti v razumevanju družbene realnosti. V eri politične ljubezni med Janšo in Pahorjem to morda niti ni pomembno. Kaj bi z realnostjo, samo da pleni njegovo naklonjenost! Ljubezen je obojestranska, že videna neštetokrat, polna komplimentov (seveda predvsem Pahorjevih do Janše), sicer z močno prevlado Pahorjevih vložkov dvorjenja Janši in stanj očaranosti, ter sploh ne gre dvomiti, da bomo vsi imeli še enkrat privilegij čuditi se stupidnosti državljanov. Zakaj? Ker želijo vedno znova spremljati ljubezensko zgodbo le zato, ker radi prebirajo sentimentalne politične doktor romane.

Če se Kangler te dni ne bo zahvalil Pahorju za podporo in zraven še vsem medijem, ki njemu v dobro niso znali artikulirati ali celo zaznati bede te poteze, bom to štel za zelo nedostojno ravnanje.

  • Share/Bookmark