Arhiv za kategorijo 'Mediji'

Jelinčič kot predavatelj o beguncih: o zablodi sklicevanja na strpno družbo

25.08.2016 ob 06:59

Da bodo organizatorji v mariborskem združenju EPEKA v svoje mladinske delavnice o beguncih povabili Zmaga Jelinčiča Plemenitega, je prepričalo tudi ertevejevce, da so o tem v svoj osrednji dnevnik uvrstili kratek prispevek Rajke Pupovac. V njem so se zadovoljili predvsem z informativno platjo predstavitve, dlje od nje niso želeli ali zmogli.

Jelinčič izsek predavanje EPEKATelefonski nastop Zmaga Jelinčiča v prispevku TV SLO

Zgodba je dejansko enostavna: povabilo je sprožilo nekaj potrebnega zgražanja ali vsaj spraševanja, kaj lahko počne na takšnem izobraževanju odkriti nasprotnik, če ne sovražnik beguncev in kaj bo zraven njega počela recimo Slovenska filantropija? Saj se vendar ve: pogovarjati se bo treba od začetka o neutemeljenosti sovraštva in nestrpnosti, razlagati zgodbe beguncev tistim, ki ne zmorejo empatije, sprožati z njim diskusijo o svojem lastnem poslanstvu. Filantropi menda še razmišljajo, so dejali pretekle dni, ali bi se morda umaknili s sporeda.

Medijska obravnava in pristop sta odvisna od začetnega imputa spraševanja: kakšen status ima povabilo Zmagu Jelinčiču na omenjeni dogodek, je legitimno ali ne? S čim so ga upravičevali, kako so pojasnili svojo odločitev? Naj takoj povem: zame je deplasirano, absurdno, nelogično in na koncu kot nemoralno povsem nedopustno.

Sovraštvo kot pedagoška spodbuda

svoji posebni izjavi za javnost glede povabila Jelinčiču so v združenju EPEKA zapisali, da je »današnji problem begunstva in migracij postal orodje za pridobivanje poceni političnih točk politikov, ustvarjanje polov in podpihovanje nestrpnosti iz vseh strani«.

In potem so se, da bi se »soočili s tem dejstvom«, odločili za »predstavitev pogleda na begunsko problematiko s strani prvaka Slovenske nacionalne stranke g. Zmaga Jelinčiča«.

S tem bodo nevedni »udeleženci iz tujine in Slovenije lahko spoznali poglede in stališča, katera se goji ne samo v Sloveniji, ampak po celotni Evropski skupnosti.« Očitno po načelu: če vas zanima, kaj se dogaja živalim v mesnici, povabite mesarja. Če želite vedeti, zakaj ljudje pijejo alkohol, povabite alkoholika. Če vas zanimajo serijski morilci, kakšnega pokličite. Če bi radi govorili o sovraštvu do beguncev, pokličite sovražnika.

No, to je evidentno le ena linija racionalizacije njihove izbire: če beremo natančno, je Jelinčič je zanje strokovnjak za podpihovanje nestrpnosti in hkrati podpihovalec. Da bi svojo odlično izbiro že podkrepili, so pridodali še sklicevanje za »vseobsegajočo multidisciplinarno usposabljanje«, kjer jim zaokroženo totaliteto pristopa predstavlja ravno dejstvo, kot poudarjajo, da »ne izključujemo mnenj, ampak jih preko soočenja z nasprotujočimi si mnenji spodbujamo h kritičnosti in ustvarjanju lastne slike o situaciji po pridobivanju znanj in dejstev«.

Hvalevredno? Je to kakšna posebna pedagoška agenda? Ja, približno toliko, kot če bi na razpravo o holokavstu povabili kakšnega njegovega zagovornika, dodali še neonacističnega skeptika, ki meni, da holokavsta ni bilo in ju soočili s preživelimi žrtvami. Vse v duhu neizključevanja drugačnih mnenj in plodnega soočenja nasprotnih si stališč. Ojej, in temu pravijo spodbuda h kritičnosti.

Strpna družba in raznoliki Jelinčič

Vrhunec je moralizem, s katerim so poskusili zmanipulirati še zadnje dvomljivce v njihovo imenitno odločitev: »Mladi v Združenju EPEKA verjamemo, da je ključ do strpne družbe prav ustvarjanje prostora za raznolikost in soočanje z drugače mislečimi.«

Se pravi, bolj ali manj: kdor ni za Jelinčiča in ima kakšne pomisleke glede vabila, ni za raznolikost, drugačno misleče in ne prispeva k strpni družbi.

Mnenje, ki se mora pretvarjati, da so sovražni govor, diskriminacija, sovraštvo in netoleranca zgolj oblike drugačnega mnenja, mi pa smo strpni člani družbe takrat, ko ga sprejmemo kot takšnega – torej kot nam drugačnega. Porazno izhodišče argumentacijskega ekvilibrija, kjer se predpostavi, da so vsa stališča,pro et contra, enako dopustna in enakovredna. Ko gre za njihovo dopuščanje, bi bila morda v kakšnem drugem kontekstu smiselna, v primeru beguncev in preizkušenih uporabnih sovražnega govora pa gotovo niso. Prej so videti kot požirek iz zastrupljenega studenca.

Danes je praktično vsa zastavljena resna bitka proti sovražnemu govoru, nestrpnosti in diskriminaciji odvisna od prav nasprotne predpostavke, izključitve take možnosti: da gre za nedopustna ravnanja, ki niso enakovredna, zgolj manifestacija hvalevredne svobode izražanja, zgolj drugačna in strogo vzeto vrednostno enakovredna, ker so vsa po vrsti mnenja. Ne, sovražni govor predvsem nikoli ni zgolj samo mnenje. In tudi ne takšno, ki bi ga smeli dopustiti.

Ne srčkano, perverzno

O tem, kaj so bili najbolj priljubljeni sovražni argumenti proti beguncem, tudi Jelinčičevi, sem podrobneje večkrat pisal ob prvem begunskem valu, še v tisti fazi, ko je slovenska fantazmatska slika še čvrsto in skoraj izključno slonela na paranoidnem pričakovanju njihovega prihoda. Pri EPEKA jih očitno poznajo, saj sicer prvaka nacionalne stranke ne bi vabili – nikoli ne morejo dejati, da ne vedo, kaj si njihov gost misli. V tem smislu je njihova utemeljitev odločitve perverzna.

Nekaj podobnega velja za financerje in celoten kontekst: program namreč financira Evropska skupnost, denar so pri EPEKA prijeli od agencije Movit. Novinarka se je v omenjenem prispevku TV Slovenija obrnila nanje z zahtevo po pojasnilu, ti pa so zapisali, »da bo Jelinčič predstavil svoj pogled na vzpon desničarskih politik, udeleženci pa bodo lahko do tega kritični«. Bilo bi prijazno, če ne bi bilo noro.

Jelinčič predaval o beguncih movitIzsek iz prispevka v dnevniku TV SLO

Skratka, tudi če odmislimo razkorak med tematsko opredelitvijo predstavitve, ki pri organizatorjih variira (tema predavanja naj bi bili »begunci« vs. »vzpon desničarskih politik«), se financerju ne zdi nikakor nič spornega v izbiri – kakor da bi omenjeni bil odličen znanstvenik s področja politologije in kakor da bi, recimo, povabilo zanikovalcu holokavsta bilo sprejemljivo, ker bodo navzoči lahko prišli do imenitne priložnosti, da so do njega kritični. Če ne bi bilo perverzno, bi bilo srčkano.

Sovražni govor in dialektika

Slovenska filantropija je storila dve napaki: na začetku je bila omledna, na koncu pa celo ni odpovedala sodelovanja, zvemo iz prispevka, ampak se dogodka bo udeležila. In se osmešila. V prispevku je celo ponudila polovično rešitev, bojda sprejemljivo: različna mnenja, so dejali, bi morali soočiti naenkrat in ne na različnih predavanjih. Kot da bi soočenje njihovih članov in Jelinčiča bilo kaj bolj sprejemljivo. No, seveda ne bi ničesar posebej spremenilo. S sovražnogovorcem se pač ne pogovarjaš v duhu dialektičnega prepričevanja, brušenja argumentov in napredovanje na poti k resnici. Torej ne zato, ker se ne moreš, ampak ker ob tem ne gre niti za izmenjavo različnih mnenj. Naj spomnim, da je v primeru izjemno dolgega odloga sleherne obsodbe sovražnega govora do beguncev domače politike celo sam predsednik Pahor ubral podobno pot: licemerno je svojo obsodbo začel z deplasiranim zagovorom pravice do drugačnega mnenja –na kar sem že opozorilna kar sem že opozoril -, podobno kot to počnejo pri EPEKA.

Tako kot teh pač ne more biti, če živimo v normalno socialnem in kulturnem okolju, glede zelo veliko stvari: o tem, ali bi ljudi morda mučili ali ne, ženske obrezovali in Jude, ker komu niso všeč, pobijali ali ne. Na podoben način pade v vodo nakazana intenca, po kateri bi Jelinčičev nastop dejansko sprožil »pravilnost« reakcij in nas ustrezno podučil, česa naj ne mislimo o beguncih. Pretvarjati bi se torej morali, kot da še ne vemo, kam cilja Jelinčič, zato bomo s pravim kompasom ob njegovi pomoči šele našli ustrezno pot.

Posledica povabila Jelinčiču in končno zelo indiferentnega prispevka na televiziji o tem je zgolj ena: legitimacija diskurza in njegovih nosilcev, namesto njihova javna diskvalifikacija. V primeru EPEKA načrtna in premišljena, zatorej perverzna, v medijskem kontekstu verjetno nehotena: Jelinčiču je omogočila ne samo nastop na predavanju o beguncih, ampak tudi medijsko promocijo njega in njegovih stališč.

Več:

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Pupovac Dnevnik Jelinčič begunci predavanjeIzsek iz prispevka Rajke Pupovac in odgovor novinarki

  • Share/Bookmark

Pahor kot Ronaldo: kako učiti tamauga

8.08.2016 ob 08:32

Kaj točno nam sporoča predsednik Pahor z objavo video posnetka na svojem uradnem Facebook profilu, morda še kje, kjer se po stopnicah predsedniške palače sprehodi s svojim sinom, oblečenim v bolnišnična oblačila in z obema rokama v mavcu? Če so ene v mavcu, so druge v žepih:

Pahor FB instagram Luka mavecZapis na predsednikovi uradni Facebook strani

Ne vemo točno: morda je najbolje začeti z možno razlago, da nam promocijsko ponuja še eno podobo. Podobo simpatičnega očeta. »Tastarega«. Še eno v vrsti multipliciranega imaginarija, s katerim je dejansko začel svoj zmagoviti pohod v predsedniški kampanji leta 2012. Katere zaščitni znak je postal princip »jaz sem eden izmed vas« – Pahor se je hitel dobesedno preoblačiti v oblačila svojih državljanov v okviru projekta, še ne čisto zaključenega, s katerim želi malim ljudem zgolj pomagati. In slišati, kaj si mislijo o državi. Ker menda tega sicer, če se jim ne približaš kot enak enakim, ne povedo. Naj spomnim, ker je treba vedno znova: bilo je po tistem, ko je predčasno in porazno zaključil svoj projekt vodenja slovenske vlade.

Čeprav smo predsednika že videli v razposajenih stanjih, v mladostni pivski druščini sredi Laškega, poplesavajočega in preštevajočega »male miške« na maturantskem plesu ali navdušenega tinejdžerskega voznika katrce s svojim sinom, je zadnji posnetek  v svojem žanru vendarle nekaj posebnega.

Na njem se ob Luki, »znanem obrazu slovenske skejt scene«, kot so dejali v Slovenskih novicah, prešerno nasmejan sprehodi po prostorih svojega Urada. Oba ne rečeta ničesar. Pred sabo imamo neke vrste družinski fotoportret.

Moj tastari je predsednik

Prizor je evidentno zaigran. Bosonogi Luka, oblečen v pomendrano bolniško haljo, z dvignjenima rokama v mavcu, se nekam pohlevno premika po stopnicah ob svojem očetu, zraven pa je pribeležen bizaren enovrstičen frazeološko obarvan komentar v mladinskem slengu:

Ta star je naučil tamauga shodit z zlomljenimi rokami. ‪#‎skateboarding

»Tastari«, predsednik torej, je »tamauga« popeljal po stopnicah (»je shodil«), ker menda tega z zlomljenimi rokami ni zmožen. Verjetno se je odveč spraševati po kakšni posebni logiki predsednikove izpeljave – razen po tisti izpod Vršiča, da bo po prvi in drugi zlomljeni roki verjetno sledila še tretja.

Pahor FB Luka mavecRazposajeni predsednik sredi lekcije hoje ‘tamauga’

Morda bi smisel izjava imela, če bi njegov sinko imel polomljeni nogi. A vendar: pravcati smisel je najbrž skrit v uprizoritvi podobe nekoga, ki je »totalno kul tastari«; ne klasičen družinski oče, temveč hudomušno razumevajoč, naklonjen in empatičen do svojih otrok, pravzaprav spet po identifikacijskem principu »jaz sem eden izmed vas«.

Da je posnetek postal uraden, tudi ni posebno naključje, z njim nam Pahor nekaj sporoča o tem, kako razume svojo očetovsko funkcijo.

Voluntaristični Pahor kot Ronaldo

V že komentiranem intervjuju za Večer je že skesano priznal, da je v preteklosti to funkcijo zanemarjal in da mu je zdaj žal. Po tem sodeč verjame, da jo danes opravlja na pravilen in ustrezen način. Video na Instagramu naj bi nam verjetno to dokazoval.

Tvegal bom čisto svežo tezo: Pahor v svojim vedno pogostejših prezentacijah sebe kot družinskega človeka v bistvu niti ne poskuša biti zgleden oče, temveč jo je povsem podredil medijskim potrebam flirtanja z ljudstvom. Kar pomeni, da takšnega očeta zgolj igra, tako kot igra asfalterja, mesarja, picopeka, smetarja ali avtomehanika. Funkcijo je podpredil prezentaciji. V bistvu je vse, kar počne, podrejeno slednji.

Pahor je tudi v tem smislu volonter, prostovoljec: igra volonterskega, da ne rečemo voluntarističnega očeta, ponotranjil je svojo kampanjsko populistično flirtanje z državljani in ga ekstrapoliral na svoja družinska razmerja.

Tudi v tem primeru sledi načelu nastopaštva, ne »kvalitete« ali pristnosti. Ocena ni pretirana. Ko so ga v intervjuju za Avenijo vprašali, koga bi izbral v večni dilemi med Ronaldom in Messijem, je v svoji argumentaciji nakazal svoje preference. Dejal je, da je Messi nesporno boljši igralec, da pa gre zmaga Ronaldu, ker je tudi »še malo nastopača«.

Lepa in odkrita prispodoba tega, kar želi biti predsednik. In lepa prispodoba tega, kar želi biti kot oče. Pahor je kot oče Ronaldo, ne Messi. In verjetno je to tudi kot predsednik.

Pahor Ronaldo MessiIzsek iz intervjuja za revijo Avenija; povzeto po spletni strani predsednika republike

Avtoritetna funkcija

Poškodbe v športanju so očitno v predsednikovem joie de vivre zgolj minorna epizoda, ob kateri je treba zamahniti z roko. Tudi če gre za sinovo. Avtoritetna funkcija predsednika je s tem postala popolnoma zanikana: če bi od njega pričakovali, da daje zgled državljanom s svojimi stališči, ravnanji in osebnim obnašanjem, se to ne bo zgodilo, svoj populistični flirt je prenesel tudi na razmerja znotraj družine. On pravzaprav ne želi biti zgled nikomur v državi, niti svojemu sinu ne.

Ilustracija njegove popolne odpovedi funkciji avtoritete, vključno z osnovnimi uzancami obnašanja v družbi, je tudi njegovo prostočasno rekreiranje. Ki mu sicer posveča enormno časa. V temle članku v Žurnalu24 so razkrili, da je dan po Putinovem obisku, kot običajno, predsednik že pritiskal na pedale svojega kolesa sredi Ljubljane – žal pa brez čelade in s slušalkami v ušesih. Kot da bi mlade želel podučiti, kakšna mora izgledati ura varne vožnje s kolesom.

Pahor kolesari ŽurnalIzsek iz članka na strani Žurnala24, vljučno z moralnim podukom

Ker kul si takrat, ko si brez čelade in poslušaš glasbo, ne takrat, ko paziš na varnost. Se pravi: ne verjamem več, da gre za enkratne zdrse, pri Pahorju gre za sistematično ponotranjeno sledenje populističnim principom.

Obrat od nepapeškosti  k družinskemu človeku

V prispevku o intimizaciji politike sem že opozoril na predsednikove vedno pogostejše diskurze o zasebnem življenju, začenši po zmagi na volitvah leta 2012.

Za njegovo pestro politično udejstvovanje do tega leta bi lahko dejali, da ga je bolj spremljala avreola koga drugega. V znani zgodbi o tem, ko je moral na TV Slovenija novinarju v studiu odgovarjati na namige, da so ga zasačili v objemu v nekega dekleta, je odrezavo dejal »Ne kandidiram za papeža, ampak za predsednika vlade!« – verjetno celo brez globokega razmisleka, da je s tem novinarju pritrdil. Obdobje nepapeškosti je minilo, zdaj je na vrsti nova podoba.

Tudi v zadnjem večjem intervjuju za revijo Obrazi želi biti in tudi je predstavljen kot družinski oče. Kot so zapisali na naslovnici,  gre za »ekskluzivni intervju in fotografije prve družine«.

Obrazi Pahor naslovnicaNaslovnica Obrazov, 14. julij 2016

Če si prvi v državi, torej pripadaš prvi družini. Tisti, v kateri tastari uči tamauga, kako se hodi.

Glede na mojo tezo zgoraj bo zanimivo spremljati kontrast med medijsko željo po prezentaciji »perfektne družine« gospoda predsednika in njegovo realno dimenzijo ali celo predsednikovo intenco, ki tej ne želi slediti. Načine, na katere se bodo med sabo antagonistično dajali trije principi reprezentacij: idealizacija predsednika v režiji slinastega novinarstva, emocionalno potencirani senzacionalizem, ki največkrat ne prenaša idealizacije, ter kritična analiza predsednikovih upodobitev, ki ne prenaša ne prvega ne drugega.

Več:

Intimizacija politike in politična intimizacija

Predsednik Pahor o verjetnosti tretje svetovne vojne

Sproščeni Pahor in ideali neresne politike

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

  • Share/Bookmark

»Pa saj vsi poznamo Karla«

11.07.2016 ob 10:01

Premier Miro Cerar je danes že v drugo uporabil enako enostavno retorično gesto, obakrat tedaj, ko je komentiral svojega zunanjega ministra. Lahko bi jo strnili v kratko frazo »Pa saj vsi poznamo Karla«. Skratka: »Pa saj vsi poznamo osebo A.« Kaj nam ta gesta nekakšnega mašila prinaša in kaj obenem skriva?

Cerar Erjavec vsi poznamo SIOLSiolov članek: vse je že v naslovu…

O prvem primeru sem pisal, ko je šlo za Erjavčevo neslano etiketiranje predsednika vlade in njegove stranke z »dveletnim otrokom«. Analiziral sem oboje: Erjavčevo dejanje in nato še Cerarjevo repliko v omenjenem slogu: pa saj ga vsi poznamo. In seveda posmojen molk medijev v tem verbalnem peskovniku.

Tokrat je svojo retorično »figuro« Cerar ponovil ob nepričakovano ponujenem odstopu ministra:

“Težko rečem kaj pomembnega.Vsi dobro poznamo ministra Erjavca, pozna ga vsa Slovenija,” o včerajšnjem ponujem odstopu ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca pravi predsednik vlade Miro Cerar. Erjavčeva pobuda ga je presenetila, prav tako pa prišla v nepravem času.

Minister Erjavec je včeraj sporočil, da je premierju ponudil svoj odstop, za kar se je odločil zaradi zapletov v postopku arbitraže o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Vsi poznamo Erjavca ŽurnalČlanek v Žurnalu: vse je že v naslovu

Kot lahko vidimo, jo je celo šaljivo nadgradil z omniprezenco omenjenega: »Erjavca pozna vsa Slovenija.« Vsi ga poznamo, skratka. Vsi vemo, za kaj gre, zato je vse samorazvidno.

Toda ali res? Na kaj točno cilja Cerar, ko pravi, da ga vsi poznamo? Kar naj bi opisal predmet našega »znanja« ali »poznavanj«, premišljeno nezaupanega,  navrženega publiki, se zdi imanentno namigu.

Ker smisel figure »Vsi poznamo Karla« je seveda ravno v tem: v izrekanju nečesa na način, da bistvenega ne izrečemo. V sklicevanju na neko splošno znanje, ki je menda navzoče pri vseh in zadostuje implicite, zato je imenovanje tega X menda, bo trdil izjavljalec, čisto odveč. Celo takrat, ko gre za državno resno stvar, za iskanje razlogov, zakaj bi premier razrešil ministra oziroma sprejel njegovo ponudbo.

Psihološki paradoks eksplicitnih izjav v razmerju med Mirom in Karlom je zdaj na vrhuncu: če lahko slednji prvega označi za dveletnega otroka (ali vsaj njegovo stranko), je prvi po svojih eskapadah o »malih ljudeh« in »malih osebnostih« v koaliciji ubral bolj previdno taktiko: na to, da je nekaj narobe s koalicijskimi partnerji in zunanjimi ministri, zgolj diskretno namiguje.

Ja, »Pa vsaj vsi poznamo Karla« bom štel za elementarno obliko insinuacije, sklicevanja z njeno pomočjo. Kaj s tem mislim? Da včasih argumentiramo na načine, ko zgolj namigujemo, tj. uporabimo namig z namenom, da bi nas, ali vsaj njegova posledica, pripeljala do nekega sklepa – in ta je zgolj sugeriran kot resničen, ne da bi bil zares izrečen.

Prav včeraj je Združena levica uspela na zanimiv način interpretirati njegov ponujeni odstop, ko je dejala, da je »Erjavec ponudil odstop le zato, ker želi od Cerarja slišati ‘Karl, brez tebe seveda ne gre’«. S tem se je precej duhovito, a hkrati malce populistično poskusila vživeti v razloge, ki naj bi ministra vodili pri novem domnevnem političnem manevru.

Na drugi strani retorični namig »Pa saj vsi poznamo Karla« premierju elegantno omogoča, da nikoli ne izreče tistega X, na katerega namiguje, a hkrati omogoča, da vsa Slovenija, če uporabimo njegovo sintagmo, ugiba o tem, kaj je z X mislil – oziroma o tem, kar menda že vsak Slovenec ve.

Učinkovitost namiga črpa iz interpelacije in naslovitve na slehernika, evociranega s »saj ga vsi poznamo«, iz spodbude k definiranju istega X, ki se v praksi izteče v nekakšno psihološko solidarnost s Cerarjem v smislu »Haha, jaz pa že razumem, kaj mi hoče povedati«.

Retorično zelo učinkovito, z argumentacijskega vidika pa še vedno varanje – kajti namig X je pravzaprav ponujen kot dokaz za neko trditev.V tem primeru najbrž za trditev, da Erjavec ne misli resno s ponujenim odstopom, pač ob predpostavki, ker da X pomeni nekaj takega kot »preračunljivec«, »šaljivec« ali kaj med enim in drugim.

No, Cerar je obljubil, da se bo do torka odločil, kaj bo s svojim Karlom, ki ga pozna cela Slovenija. Če morda kdo še okleva in ne ve, kaj se bo zgodilo, je zanj na voljo zdravilo v natankoma isti različici: »Pa vsaj vsi poznamo Mira«.

ZL Erjavec 24ur.PNG24ur in naslovni dovtip v režiji Združene levice

  • Share/Bookmark

Recipročno selektivno novinarstvo: Delo in Dnevnik raje ne o svojih lastnikih

1.06.2016 ob 07:17

Pričakovali bi, da so novinarji v službi javnosti, ne lastnikov. Vsaj kodeks in profesionalna drža jim nalagata, kaj je njihova naloga in zaveza. Dolgoročno je to tudi drža, ki se jim najbolj splača. Oziroma obratno: nikoli se jim ne splača in tudi ne izplača zatajiti svojega poslanstva. Pri nas so se lastniki Dela in Dnevnika zapletli v finančne okoliščine, ki vedno pogosteje zbujajo zanimanje kriminalistov in nacionalnih preiskovalnih uradov.

Pred časom sem že opozoril, kako so se v Slovenskih novicah odločili braniti svojega lastnika Stojana Petriča, ko se je znašel v pod plazom očitkov, da se je kot predsednik uprave Kolektorja odločil Vegradu Gradnje odpisal dolg in je nato v zameno prejel (ali kupil) stanovanje v Savudriji.

Zgodba se je nato nadaljevala. Namesto da bi se te dni pri Delu posvetili vprašanju o Petričevi vlogi pri Kolektorjevem prevzemu družbe Etra 22, kasneje torej Kolektor Etra, jih akcije Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) niso preveč pritegnile. V tem primeru je šlo za zbiranje dokazov suma zlorabe položaja, s katero naj bi posamezniki pridobili za 3,2 milijona evrov premoženjske koristi.

Delo je novico o preiskavi sramežljivo potisnilo na osmo stran, po sili razmer, v črno kroniko. Razlika je očitna, pri Dnevniku so jo dali na prvo stran, o njej so na veliko poročali na RTV, POP TV, Planetu TV, Svetu24, Večeru, Siolu…

Kolektor Dnevnik naslovnica Petrič

Delo Etra kronika

Tej nasprotna je včerajšnja sobotna zgodba v Delu, ki je pokazalo zelo veliko zanimanja za Dnevnikovega lastnika. Tistega, ki ga sicer njegovi novinarji radi zanemarjajo.

V Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) so se namreč po treh letih lastništva terjatev DZS, ki ga vodi Bojan Petan, odločili začeti prodajati terjatve in menda tudi sprožiti postopek prisilne poravnave. Le krovno, torej založniško podjetje DZS, naj bi bilo upnikom dolžno več kot 100 milijonov evrov. Banke so DZS menda popuščale, vendar pri DUTB že kar nekaj časa poskušajo najti metodo, po kateri bi iztisnili vračilo dolgov z razglasitvijo insolventnosti, četudi po sodni poti.

Pri Delu so Petanovim težavam namenili prispevek na prvi in še četrti strani, z grafiko vred, pri Dnevniku so jih zamolčali. Novinarska poročila so objavili še RTV SLO, Svet24, Siol, Finance in še nekateri. Kot rečeno, smo priča skorajda nekakšni lažni novinarski in uredniški recipročnosti: mi se bomo ukvarjali z vašim lastnikom, vi pa se ukvarjajte z našim.

Delo Petan poravnava naslovnica

Seveda je rezultat zgolj naključno tak: bržkone je zanimanje za tujo kobilo le stranski proizvod konkurenčnega obnašanja, ki terja povečano zanimanje za težave drugih namesto svoje, v kombinaciji z novinarskim ali uredniškim upogibanjem hrbtenice pred svojimi šefi.

V tem smislu je selektivna cenzura žalostno nadaljevanje novinarskega molka ob odpuščanju novinarjev – po eni strani bi lahko rekli, da v nenehni grožnji po izgubi službe novinarji vsaj z vidika sebičnosti navidez delujejo racionalno, če že niso na stopnji cehovskih zahtev. Čemu bi tvegali zamero pred svojimi lastniki, se verjetno glasi njihov kredo. Žal se nato naslednji korak sprevrne v svoje nasprotje: takrat, ko se taisti lastniki, ki jim po nepotrebnem ščitijo hrbet, razglasijo za njihove pogrebce in jih brez milosti odpuščajo.

Zato bi posledično pričakovali podobno novinarsko recipročnost, ko gre za njihove stiske in odpuščanja, če je racionalizacija sebičnosti dopuščena: zakaj potem novinarji Dnevnika intenzivneje ne pišejo o odpuščanjih na Delu in obratno?

Skoraj edini, vsekakor pa centralni vir informacij o dogajanju na Delu je postal Marijan Zlobec na svojem blogu s svojim neutrudnim popisovanjem vseh etap razpadanja Delovega imperija in s podrobnimi opisi odpuščanj novinarjev.

Dejansko je obstoj Zlobčevega bloga inverzna plat tistega, kar bi novinarji morali početi, pa ne počnejo: rešuje njihovo čast molčeče ignorance do lastnega ceha.

Več:

https://vezjak.com/2016/03/15/slovenske-novice-branijo-svojega-lastnika/

Delo Petan 1

Delo Petan 2

  • Share/Bookmark

Maloštevilni novinarski protesti: o Bobovnikovem pahorjanstvu

1.06.2016 ob 07:17

Celostranski intervju s Slavkom Bobovnikom za današnji Večer bo šel v anale po žanru, ki bi mu mirno lahko rekli pahorjansko niveliziranje. Kar pomeni: kako se ne posebej zameriti nikomur, kako ne imeti nobenega res čvrstega stališča, kako najti srednjo pot ekvidistance med političnimi Scilami in Karibdami.

Naj v ilustracijo navedem odlomek:

O aktualnem pa: tako, kot se prvaku opozicije ne sme zgoditi tvit o ceni domnevnih prostitutk v naši hiši, tako v tej hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je poziv k smrti. To ni svoboda govora, to je ulica. O prvem naj odloči sodišče, o drugem, za katerim niso stali novinarji, tudi. Res srčno upam – ali bolje, verjamem, da vabilo tistim čudakom ni prišlo iz hiše. In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset. Glede programskega sveta pa: če je nekdo član, seveda to še ne pomeni, da ureja program neposredno. Uredniki naj urednikujejo in novinarji naj opravljajo svoje delo, kot je tudi pisalo na enem od plakatov, s čimer se strinjam. Programski svet pa naj opravlja svoje delo skladno s kompetencami in pristojnostmi.

Figura, ki nam jo največkrat servirajo kot zgled pokončnega in brezkompromisnega novinarstva, tista, ki terja vojaško disciplino, o čemer sem ravnokar pisal, je glede stališč do novinarstva in političnih pritiskov na javni radioteleviziji maksimalno kompromisna. Zgornji citat, gledano v celoti, je odlična ilustracija povedanega v zgoščeni in ponovljeni obliki.

Tviti se dogajajo

Pojdimo po vrsti. Težko je spregledati velik trud, ki ga Bobovnik vlaga v ublažitev Janševega dejanja: njemu da se je očitno spontano »zgodil tvit« – pri čemer pozabi povedati, da se napadi na novinarje in RTV hišo, pravzaprav Hanzi TV, Janši »dogajajo« ves čas. In da je tudi glede RTV prostitutk po problematiziciji uprizoril plejado ponovitvenih dejanj v dneh, ki so sledili. Da se nikoli ni opravičil, da se je v parlamentu na odboru nato izvijal na tisoč načinov.

Bobovnik intervju Večer naslovna

Ne le to, voditelj Odmevov si je privoščil še reduktivno interpretacijo  o »ceni domnevnih prostitutk«, pravzaprav dve: po eni strani tvit nikakor ni govoril le o cenah – kakor da bi dejanje stigmatizacije novinark s prostitutkami bilo drugotnega pomena.

Domnevne in nedomnevne prostitutke

Drugo redukcijo lahko štejemo za čisti simptom, Bobovnik je svoje kolegice iz hiše hote ali nehote opremil s pridevnikom »domnevni«. Se pravi: morda sta prostitutki, morda nista. Pač cena pahorjanske nivelizacije, ki jo je nato podkrepil še z omembo sodišča, ki naj o tem odloči. Kakor da bo sodišče razmišljalo in ugotavljalo, ali sta ali nista, ne pa presojalo o tem, ali morda označba ne predstavlja kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

Če bi kdo morda še menil, da se je Bobovniku pač zareklo in smo zato pretrdi v razlagi, da v resnici ni mislil uporabiti izraza »domnevni prostitutki«, da je bil le neroden, da ga je treba razumeti drugače, ostaja struktura celotne misli iste povedi enoznačno kompromisarska in prepoznavno »uravnoteževalna«: tako kot se ne sme »zgoditi tvit o domnevnih prostitutkah«, v RTV hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je zapisano »Smrt janšizmu«, kar voditelj razume kot poziv k smrti.

In kot se ne želi neposredno opredeliti do prvega, končno besedo tudi v drugem primeru prepušča sodišču. Prepoznavnega bežanja proč od močnejših stališč ne more skriti niti vrednostna ocena o »čudakih«, za katere niti ni čisto prepričan, če jih ni nekdo iz hiše povabil na sejo Programskega sveta.

Kdaj je novinarski protest potreben

Resnično minuciozen zgled Bobovnikovega pahorjanskega žargona nesporno predstavlja njegova misel o nujnosti protesta, ki ga je v času seje sveta izpeljala manjša skupina novinarjev. Stavek v zgoščeni obliki ponazarja bistvo neke novinarske drže, ki ni le Bobovnikova, ampak tako rekoč cehovska značilnost:

In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset.

Kot nekdo, ki ne zna tvoriti tovrstnih večumnih stavkov, lahko njihove avtorje le močno občudujem. Kaj je želel Bobovnik sploh povedati? Da se »potrebnost«, torej upravičenost nekega novinarskega protesta, zrcali v številu protestnikov? Nemogoče.

Prvič, nesporno se do izpeljanega protesta sploh ni opredelil – po pahorjansko. Veznik »če« v pogojno odvisnem stavku uvaja hipotetičnost, toda do dogodka je že prišlo. Sklepanje, ki ga sugerira, je preprosto: (a) Če je protest potreben, pride nanj sto ljudi. (2) Toda nanj je prišlo dvajset ljudi. (3) Torej protest ni res potreben.

Čeprav smo v skušnjavi, da bi Bobovniku pripisali intenco po označitvi protesta za nepotrebnega na opisani način in s tem dvom vanj, je stavek dvoumno oblikoval na način, da se lahko temu očitku izogne: namreč kot splošno načelo. V smislu: »Na potreben dogodek prihaja veliko ljudi.« Če dopustimo takšno dodatno branje in citirano misel povzdignemo v načelo, s tem ohranimo možno branje, po katerem mu je bilo le do tega, da na potreben dogodek mora pridi veliko ljudi – da skratka dogodek podpira, da ga ima za potrebnega, a je razočaran nam majhnim odzivom.

Umetnost niveliziranja: kako pokriti oboje

Nemogoče je ugibati, katero od teh možnosti je Bobovnik zavzel kot svojo osebno držo. Preprosto se je temu izognil, tako kot se je opredelitvi do novinarskih kolegic. Lahko bi prvo, lahko drugo. Moja poanta je itak drugje: našel je točno takšno ubeseditev, ki je nivelizirana, ki pokrije oboje. Kar pomeni: zagovorniki protesta ne bodo opazili, da je do njih skeptičen, nasprotniki protesta pa bodo zadovoljni, ker je poudaril, da pogoj za »potrebnost« protesta ni bil dosežen. Ker je tam pač bilo 20 ljudi. Vsi bodo zadovoljni, nihče ne bo jezen. In on bo ostal spoštovani voditelj.

Preostanek besedila iz zgornjega odlomka je prazno in za nikogar boleče frazarjenje: svetniki naj delajo X, uredniki Y in novinarji Z, skratka vsak naj opravlja svoj posel. Varno in dovolj abstraktno, ker se s tem, enkrat več, ne da nikomur zameriti.

Če sem v prejšnjem zapisu ugotavljal, kako »vojaško« brezkompromisen je Bobovnik v elementu, v studiu, lahko v kombinaciji z njegovim pahorjanstvom ugotovimo le, da je takšen le do drugih. V odnosu do sebe je evidentno tak, kakršni ne smejo biti njegovi gostje: medel in izmikajoč.

Več:

https://vezjak.com/2016/05/23/v-iskanju-veleizdajalcev-bobovnikovi-vojaki/

Bobovnik intervju Večer

  • Share/Bookmark

Maloštevilni novinarski protesti: o Bobovnikovem pahorjanstvu

23.05.2016 ob 14:03

Celostranski intervju s Slavkom Bobovnikom za današnji Večer bo šel v anale po žanru, ki bi mu mirno lahko rekli pahorjansko niveliziranje. Kar pomeni: kako se ne posebej zameriti nikomur, kako ne imeti nobenega res čvrstega stališča, kako najti srednjo pot ekvidistance med političnimi Scilami in Karibdami.

Naj v ilustracijo navedem odlomek:

O aktualnem pa: tako, kot se prvaku opozicije ne sme zgoditi tvit o ceni domnevnih prostitutk v naši hiši, tako v tej hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je poziv k smrti. To ni svoboda govora, to je ulica. O prvem naj odloči sodišče, o drugem, za katerim niso stali novinarji, tudi. Res srčno upam – ali bolje, verjamem, da vabilo tistim čudakom ni prišlo iz hiše. In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset. Glede programskega sveta pa: če je nekdo član, seveda to še ne pomeni, da ureja program neposredno. Uredniki naj urednikujejo in novinarji naj opravljajo svoje delo, kot je tudi pisalo na enem od plakatov, s čimer se strinjam. Programski svet pa naj opravlja svoje delo skladno s kompetencami in pristojnostmi.

Figura, ki nam jo največkrat servirajo kot zgled pokončnega in brezkompromisnega novinarstva, tista, ki terja vojaško disciplino, o čemer sem ravnokar pisal, je glede stališč do novinarstva in političnih pritiskov na javni radioteleviziji maksimalno kompromisna. Zgornji citat, gledano v celoti, je odlična ilustracija povedanega v zgoščeni in ponovljeni obliki.

Tviti se dogajajo

Pojdimo po vrsti. Težko je spregledati velik trud, ki ga Bobovnik vlaga v ublažitev Janševega dejanja: njemu da se je očitno spontano »zgodil tvit« – pri čemer pozabi povedati, da se napadi na novinarje in RTV hišo, pravzaprav Hanzi TV, Janši »dogajajo« ves čas. In da je tudi glede RTV prostitutk po problematiziciji uprizoril plejado ponovitvenih dejanj v dneh, ki so sledili. Da se nikoli ni opravičil, da se je v parlamentu na odboru nato izvijal na tisoč načinov.

Bobovnik intervju Večer naslovna

Ne le to, voditelj Odmevov si je privoščil še reduktivno interpretacijo  o »ceni domnevnih prostitutk«, pravzaprav dve: po eni strani tvit nikakor ni govoril le o cenah – kakor da bi dejanje stigmatizacije novinark s prostitutkami bilo drugotnega pomena.

Domnevne in nedomnevne prostitutke

Drugo redukcijo lahko štejemo za čisti simptom, Bobovnik je svoje kolegice iz hiše hote ali nehote opremil s pridevnikom »domnevni«. Se pravi: morda sta prostitutki, morda nista. Pač cena pahorjanske nivelizacije, ki jo je nato podkrepil še z omembo sodišča, ki naj o tem odloči. Kakor da bo sodišče razmišljalo in ugotavljalo, ali sta ali nista, ne pa presojalo o tem, ali morda označba ne predstavlja kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

Če bi kdo morda še menil, da se je Bobovniku pač zareklo in smo zato pretrdi v razlagi, da v resnici ni mislil uporabiti izraza »domnevni prostitutki«, da je bil le neroden, da ga je treba razumeti drugače, ostaja struktura celotne misli iste povedi enoznačno kompromisarska in prepoznavno »uravnoteževalna«: tako kot se ne sme »zgoditi tvit o domnevnih prostitutkah«, v RTV hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je zapisano »Smrt janšizmu«, kar voditelj razume kot poziv k smrti.

In kot se ne želi neposredno opredeliti do prvega, končno besedo tudi v drugem primeru prepušča sodišču. Prepoznavnega bežanja proč od močnejših stališč ne more skriti niti vrednostna ocena o »čudakih«, za katere niti ni čisto prepričan, če jih ni nekdo iz hiše povabil na sejo Programskega sveta.

Kdaj je novinarski protest potreben

Resnično minuciozen zgled Bobovnikovega pahorjanskega žargona nesporno predstavlja njegova misel o nujnosti protesta, ki ga je v času seje sveta izpeljala manjša skupina novinarjev. Stavek v zgoščeni obliki ponazarja bistvo neke novinarske drže, ki ni le Bobovnikova, ampak tako rekoč cehovska značilnost:

In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset.

Kot nekdo, ki ne zna tvoriti tovrstnih večumnih stavkov, lahko njihove avtorje le močno občudujem. Kaj je želel Bobovnik sploh povedati? Da se »potrebnost«, torej upravičenost nekega novinarskega protesta, zrcali v številu protestnikov? Nemogoče.

Prvič, nesporno se do izpeljanega protesta sploh ni opredelil – po pahorjansko. Veznik »če« v pogojno odvisnem stavku uvaja hipotetičnost, toda do dogodka je že prišlo. Sklepanje, ki ga sugerira, je preprosto: (a) Če je protest potreben, pride nanj sto ljudi. (2) Toda nanj je prišlo dvajset ljudi. (3) Torej protest ni res potreben.

Čeprav smo v skušnjavi, da bi Bobovniku pripisali intenco po označitvi protesta za nepotrebnega na opisani način in s tem dvom vanj, je stavek dvoumno oblikoval na način, da se lahko temu očitku izogne: namreč kot splošno načelo. V smislu: »Na potreben dogodek prihaja veliko ljudi.« Če dopustimo takšno dodatno branje in citirano misel povzdignemo v načelo, s tem ohranimo možno branje, po katerem mu je bilo le do tega, da na potreben dogodek mora pridi veliko ljudi – da skratka dogodek podpira, da ga ima za potrebnega, a je razočaran nam majhnim odzivom.

Umetnost niveliziranja: kako pokriti oboje

Nemogoče je ugibati, katero od teh možnosti je Bobovnik zavzel kot svojo osebno držo. Preprosto se je temu izognil, tako kot se je opredelitvi do novinarskih kolegic. Lahko bi prvo, lahko drugo. Moja poanta je itak drugje: našel je točno takšno ubeseditev, ki je nivelizirana, ki pokrije oboje. Kar pomeni: zagovorniki protesta ne bodo opazili, da je do njih skeptičen, nasprotniki protesta pa bodo zadovoljni, ker je poudaril, da pogoj za »potrebnost« protesta ni bil dosežen. Ker je tam pač bilo 20 ljudi. Vsi bodo zadovoljni, nihče ne bo jezen. In on bo ostal spoštovani voditelj.

Preostanek besedila iz zgornjega odlomka je prazno in za nikogar boleče frazarjenje: svetniki naj delajo X, uredniki Y in novinarji Z, skratka vsak naj opravlja svoj posel. Varno in dovolj abstraktno, ker se s tem, enkrat več, ne da nikomur zameriti.

Če sem v prejšnjem zapisu ugotavljal, kako »vojaško« brezkompromisen je Bobovnik v elementu, v studiu, lahko v kombinaciji z njegovim pahorjanstvom ugotovimo le, da je takšen le do drugih. V odnosu do sebe je evidentno tak, kakršni ne smejo biti njegovi gostje: medel in izmikajoč.

Več:

https://vezjak.com/2016/05/23/v-iskanju-veleizdajalcev-bobovnikovi-vojaki/

Bobovnik intervju Večer

  • Share/Bookmark

Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij

16.05.2016 ob 18:29

Pisal se je 12. avgust 2005, ko je Janez Janša kot predsednik vlade v svojem kabinetu gostil famozen sestanek, s katerim je realiziral projekt čistega političnega prevzema časopisa Delo. Šlo je za čas, ko so slovenski novinarji hote in nehote, kakor kdo, sodelovali pri politični prestrukturaciji domače medijske krajine.

Kasneje je Zoran Janković za Mladino lapidarno povedal: »Mercator je (Janševa) vlada prodala zato, da je dobila vpliv v Delu.«

Ocena je bila točna. Danes, enajst let kasneje, je vse malce drugače. Zdi se, seveda le navideznor, kot da je Mercator vrnil udarec, postal je poglavitna vsebina Dela. Še več, na isti dan se je znašel kot glavni oglaševalec v plačanem oglasu na naslovnici Dela, Dnevnika in Večera, kot vidimo na spodnji fotografiji urednika Mladine Grege Repovža.

Repovž naslovnica Delo

Spomnimo se, rezultat tajnega sestanka v vladni palači 12. avgusta 2005 je bil: Pivovarni Laško in Istrabenzu prodati delnice Mercatorja v zameno za svoj vpliv v Delu. Pri Janši so se zbrali Igor Bavčar, Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem, kasneje še Matjaž Gantar, ter dogovorili za prodajo Sodovega in Kadovega deleža v Mercatorju – Istrabenz in Pivovarna Laško sta konec avgusta odkupila omenjene deleže, celo brez prevzemne premije in brez javne ponudbe ter za zelo nizko iztrženo ceno. Janša je, kot je kasneje povedal poraženec zgodbe, Zoran Janković, omogočil velike zaslužke Šrotu in Bavčarju v zameno za obvladovanje osrednjega časopisa.

Osrednji slovenski časnik, kot mu pravijo, je čez noč postal novi simbol politične podreditve medija. Še zdaleč ni potihnila štorija okoli RTV hiše, že se je kasneje vzpostavila nova. Bralci so začeli opažati številne spremembe, vrstiti so se začeli indici o pritiskih in cenzuri, tudi poročila o številnih odjavah časopisa niso pojenjala. Snovalci sproščenosti so si privoščili marsikateri sumljiv alibi v smeri zagovora podrejanja medijev. Prvega bi lahko strnili v argumentacijsko obliko »Vsi to počnejo, politizirajo medije, torej s tem ni nič narobe«. Drugi je ponarodel in se glasi »Tudi prejšnji so to počeli, torej smejo tudi sedanji«. Tretji je »Novi oblastniki se vsaj trudijo uravnotežiti medije, torej so boljši kot prejšnji«. Pomagalo ni, tovrstna stališča so lahko le pogreb novinarske neodvisnosti. Novinar Dela Peter Kolšek tega leta zapiše, da se je po uravnoteženju mnogim novinarjem izrisal na ustnicah mrtvaški nasmeh. V glasilu »Novinar« je novembra stanje ocenil takole: »Zgodilo se je, prvič po osamosvojitvi, da je slovensko novinarstvo doživelo frontalni politični napad, koordiniran na najvišji ravni.«

Na nek paradoksen način se danes Mercator, nič več v slovenskih rokah, navidezno maščuje. Če se je nekoč barantalo po načelu »Mercator za Delo«, je danes rezultat naslednji: »Mercator v Delu«. Za nameček pa še v Večeru in Dnevniku. Ker so v oglasih zase zlorabili še logotipe vseh časopisov, si jih prisvojili in inkorporirali vanje in ker so mu časopisi brez odpora dovolili zlorabo, bi lahko rekli tudi: »Mercator je Delo«. In tako dalje.

Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.

Delo naslovnica Mercator

Večer naslovnica Mercator

  • Share/Bookmark

Kritična javnost, ki bi rešila medije

16.05.2016 ob 18:28

Tanja Starič je ob svetovnem dnevu svobode medijev napisala kratko kolumno za MMC RTV Slovenija, v katero je poskušala zajeti trenutno stanje domače situacije in nakazati njihove poglavitne težave.

Avtorica, znana po tem, da piše umirjeno in ne pretirava v sicer odličnih presojah, je kar nekaj misli namenila kritiki domačih novinarjev, predvsem »identitetni krizi« ceha in nemoči njegovega protestiranja:

Točnih podatkov, koliko redno zaposlenih novinarjev je v zadnjih dveh letih ostalo na cesti, sicer ni, zagotovo pa jih lahko štejemo v desetinah. Ta masovni eksodus v medijih poteka tiho, brez protestov, odmevnih tožb, novinarskih akcij. Novinarji so zadnjič stavkali leta 2004; razlog je bil položaj prekarcev, protest pa je neslavno propadel. Najbolj zaradi neenotnosti, saj se nekaj pomembnih komercialnih medijev ni priključilo stavki.

Danes slovensko novinarstvo ni več sposobno izpeljati skupne protestne akcije. V zadnjih letih je bil najbolj množičen shod novinarjev iz različnih medijev ob terorističnem napadu na francoski satirični časopis Charlie Hebdo. V Sloveniji lahko zbudi solidarnost morda le še nizkoten tvit Janeza Janše, protesti pa praviloma potekajo v virtualnem svetu družbenih omrežij.

Novinarji, prav tisti, ki najglasneje opozarjajo na družbene anomalije, v ključnem trenutku niso sposobni dvigniti glasu. Razlogov za to je več: neusmiljen in škodljiv generacijski spopad, tekmovalnost med (pre)številnimi mediji, strah pred izgubo službe, na drugi strani pa zavedanje, da so spremembe neizbežne, napovedi pa slabe. Takšne razmere so seveda idealne za lastnike, ki medij razumejo samo kot orodje in orožje za promocijo lastnih interesov. Prestrašeni, nemotivirani in vsevprek sprti delavci so lahka tarča za”čiščenje” odvečnih stroškov. Mantra o tem, da bi moral biti trg dela “bolj fleksibilen”, še nikoli ni zvenela bolj absurdno. Izkušnje kažejo, da odpuščenih novinarjev uprave ne nadomeščajo z novimi kadri iz vrst prekarcev, ki čakajo pred vrati. Zato bodo procesi, ki potekajo v globoki senci družbenih sprememb, tako usodno preoblikovali slovensko medijsko krajino.

Tanja Starič kolumna

Težko, da bi se s povedanim ne strinjali, dramatičnosti navkljub. Najbolj bode v oči iskrena samokritika, uperjen prst v novinarski ceh, brez olepševanj karajoč novinarsko nesolidarnost, dolgoletno pasivnost ravno v času in na dan, ko so se hrvaški novinarji podali na ulice in poskrbeli za lep kontrast, karakterizacijo novinarske tekmovalnosti in razklanosti, nemotiviranosti in strahu, nemoči misliti krute spremembe in pogoje dela.

Novinarkino oceno smemo dobesedno razumeti tudi kot pošteno samokritiko, saj je že drugič zapored članica Upravnega odbora DNS, ki sicer šteje deset članov. Nemoč, ki jo opisuje, lahko skratka štejemo za merodajen opis brezupa novinarskega društva samega, da bi doseglo spremembe, da bi npr. organiziralo proteste ali bistveno izboljšalo poklicni status novinarjev. To pa je vpogled, ki njene ugotovitve dela za še bistveno bolj pesimistične – znova jih lahko obravnavamo bodisi kot grajo društva ali pripoznanje njegove resigniranosti.

Staričeva nato stori še korak naprej in v obupu nad novinarsko skupnostjo, kot ji pravi, s prstom pokaže na kritično javnost, po njenem edino preostalo upanje, ki lahko iz zagate reši medije:

Edini zaveznik tistih, ki še vedno opozarjajo na družbeno odgovornost in javni interes, na to, da so kritični in resnicoljubni mediji eden od ključnih temeljev demokratične družbe, je lahko le še kritična javnost. Lastniki in – žal – tudi notranje razklana novinarska skupnost k temu očitno ne moremo več veliko dodati.

Se pravi: novinarji več ne morejo rešiti novinarjev, mediji ne medijev, zveni alarmantno spoznanje. Skrbniki družbene odgovornosti in pripisa izjemnega pomena so še edini preostali rešitelji, torej predstavniki kritične javnosti. A težava je naslednja: mar ni ta pojem izrazito amorfen, izpraznjen, nedoločen in nedoločljiv? Kdo je ta izvana kritična javnost? Ki bi ji za nameček bilo zelo mar ravno za medije in njihov centralni pomen v družbi? Kako mediji sami, ki jo kličejo na pomoč, strukturirajo in prezentirajo taisto javnost, ki je, domnevajmo ob odsotnosti kakšnega polnejšega opisa – verjetno del demokratično ozaveščene aktivne civilne družbe?

Govorim o paradoksu: kritične javnosti ni brez medijskega posredovanja. Imamo točno toliko te javnosti, kolikor je dovoljujejo in generirajo novinarji.

Poziv me nekoliko spominja na stališče DNS, Večerovih in Delovih novinarjev iz leta 2014, kjer so novinarji družno jadikovali zaradi »molka civilne družbe«, ki so jo klicali na pomoč. Spomnim se, da sem pred leti Delovemu novinarju postavil ravno to vprašanje: koga prištevate vanjo? Na dva prijazna poziva ni šlo, sledil je komplementaren »molk novinarjev«.

Če kaj, potem vem dokaj dobro, kako novinarji obravnavajo kritično javnost, kolikor je še imamo. V pomembnem delu so si zapravili njeno naklonjenost.

Več:

https://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/

  • Share/Bookmark

Novinarstvo na 3. maj kot fenomenalen poklic

6.05.2016 ob 22:39

Včerajšnji svetovni dan svobode medijev je minil v znamenju relativno mlačne medijske upodobitve v domačih. Običajno letno dozo pozornosti in nekakšenmemento, s katerim novinarji opozarjajo na svoje težave in pomen svojega poklica, so domači izkoristili zmerno do pretežno oblačno.

V Večeru, denimo, od koder prihajata prejšnji in sedanja predsednica Društva novinarjev Slovenije, v včerajšnji ediciji dnevu niso posvetili niti besede. Danes, 4. maja, so na svoji 11. strani priobčili komentar predsednice Petre Lesjak Tušek. Nič več.

Srčnost kot vrlina zdravnika

RTV Slovenija je v osrednjem Dnevniku gostila podpredsednika DNS Primoža Cirmana, v večernih Odmevih pa dr. Sandro Bašič Hrvatin. Slednja je v pogovoru z Bobovnikom izrekla nekaj konciznih, mestoma pikrih besed o slovenskem novinarstvu in domačih medijskih navadah na način, vreden pomnjenja.

Ko smo že pri memoriranju, si velja vtisniti v spomin Bobovnikovo reakcijo na njen opis novinarskega poklica, za katerega je ugotavljala, da sta v njem potrebna pogum in srčnost – da je to lep poklic, ampak težaven. Voditelj je poskušal, na njemu preveč lasten način, relativizirati izrečeno stališče. In kaj je storil? Z naštevanjem je začel nemudoma širiti polje srčnih poklicev in pojasnjevati, da so pogumni poklici tudi zdravniški, policijski…

Bašič Bobovnik Odmevi

Ko je Bašičeva zaslutila – kaj več ni mogla, ker nihče ne ve, kaj točno je bila Bobovnikova prava intenca – da je njegova gesta argumentacijsko čudna in jo takoj interpretirala kot »opravičevanje«, se je voditelj še dodatno potrudil v smeri pojasnila, kako srčni da so denimo zdravniki (»Brez srčnosti si težko predstavljamo nekega zdravnika ob treh ponoči, ki pripeljejo nekega poškodovanca«).

Žal res ne vemo, niti slutimo ne, kaj za božjo voljo je s svojim manevrom sploh hotel doseči. Prvič, opozoriti gostjo na pomanjkljivost definicije novinarja, drugič, relativizirati dejstvo, da so novinarji res pogumni, kaj tretjega? Morda kot novinar o srčnosti svojih kolegov ni želel veliko slišati? A v vsakem primeru razen splošne zmede in odtegnitve razprave od prave smeri v neko drugo, najbrž diskusijo o tem, kateri poklici so pogumni, ni proizvedel ničesar. Razumeli bi, če bi Bašičeva trdila, da je novinarstvo edini srčen in pogumen poklic na tem svetu, ampak tega nikoli ni dejala.

Paradoksen zdrs, skratka, kajti ravno v njunem kratkem pogovoru je bilo izpostavljeno, kako pomembna je argumentacija v medijih; temo je kasneje odprl ravno Bobovnik, ko je opažal, da je manjka na spletu – »Z nastopom spletnih medijev se izgublja čas argumentiranega dialoga« – a je izpadlo, da morda ne samo tam.

Vstopnice za prvo vrsto

Včerajšnji 3. maj je žal zaznamovala tudi nerodna, tako rekoč piarovska akcija Društva novinarjev Slovenije, s katero so na družabnih omrežjih želeli opozoriti na svoj poklic in omejitve, s kateri se srečujejo.

Toda storili so ravno nasprotno od tega: samopromocijsko so svoje težave nekako pozabili omeniti. V kratkih video prispevki so v akciji »Za svobodo medijev!« nastopili Joachim Ciecierski, Yavuz Baydar, Barbara Gradič Oset, Darja Zgonc, Jasmina Jamnik, Borut Mekina, Kristina Božič, Boštjan Videmšek in Lea Komerički.

Vsi po vrsti so odgovarjali na vprašanje »Zakaj si novinar/novinarka?«, odgovori pa so bili na trenutke precej zanosni, od klišejskih askripcij o najlepšem poklicu na svetu, pa vse do, kot da gre za izbor miss sveta, reševanja planeta.

Jasmina Jamnik je k temu, že takoj na prvem mestu, dodala zastonjske vstopnice v prvi vrsti, vse skupaj pa navdušeno pripeljala do ugotovitve, da opravlja fenomenalen poklic:

»Kjer drugje pa še dobiš možnost, da imaš vstopnico, da vse, kar se dogaja, spremljaš iz prve vrste…. Pa si zato še plačan. In še svet se vsaj trudim spreminjati na bolje.«

Jasmina Jamnik DNS

Lepo in pohvalno, če novinarji odkrivajo lepote svojega poslanstva, naj bodo tudi zadovoljni s sabo, toda, za božjo voljo, priložnost verjetno res ni bila prava.

Namesto tega bi v teh krutih časih pričakovali nekaj več solidarnosti, kakšen protest, kakšno ulično akcijo, kakšen festival pred Črno vdovo. Lahko poskušamo razumeti pozitivistični duh, inkorporiran v tovrstno akcijo ceha, ampak ta duh je lažen in žal ne odraža realnega stanja. Zakaj so se ustvarjalci odločili, da pred kamero ne povabijo tudi kakšnega novinarskega prekarca, koga izmed odpuščenih, nekoga, ki doživlja pritiske in cenzuro? Zakaj se niso odločili za princip »malo mešano«, če so že želeli ohraniti optimistični element v naraciji? Izpadlo je, da zaljšalo podobo, ki ni najlepša, ne nujno po njihovi krivdi.

Kdo bo dal glas njim, če ne mi?

Zakaj niso prisluhnili Eugeniji Carl, ki je včeraj opozorila na manko protestništva: »Zakaj je potrebno novinarstvo, so jasno in glasno povedali z uličnim protestom. Opozorili na nevzdržne razmere. Na kastrirajoče politične in ekonomske pritiske. Na evtanazijo poklica in medijske svobode, na naraščajočo cenzuro… In zahtevali odstope odgovornih… Vse to se dogaja tudi nam. A slovenski novinarji res ne moremo izpeljati resnega protesta, razen tistega na družabnih omrežjih?!«

Zakaj niso prisluhnili Jeleni Aščić, ki je ob akciji DNS dodala: »Videi, v katerih ne nastopa niti en odpuščen novinar. Ali novinar z enomesečno pogodbo in 600 evri honorarja. Ali novinar, ki se ga zaradi njegovih razkritij ne upa zaposlit noben medij. Ali novinar, ki je bil zaradi nevzdržnih razmer prisiljen zapustiti medij in celo novinarstvo. Kdo jim bo dal glas, če jim ga niti njihovi kolegi ne damo?«

V DNS so včeraj še zapisali: »Če situacijo v Sloveniji postavimo v globalni kontekst, je medijska svoboda pri nas relativno zadovoljiva, kar ponazarjajo tudi umestitve države na lestvicah, ki z več kriteriji merita medijsko svobodo (po meritvah Novinarjev brez meja je Slovenija na 40. mestu med 180 državami, Freedom House pa nas uvršča na 19. mesto v Evropi).«

Ja, v globalnem kontekstu je situacija zadovoljiva, v domačem bolj težko. In ker živimo v času glokalizacije: tudi Slovenija je od lani na prvi od omenjenih lestvic zdrsnila za pet mest.

  • Share/Bookmark

Nostalgija po vstajah: zakaj jih pogrešamo

6.05.2016 ob 22:38

Slovensko javnost v zadnjem letu ali širše večkrat prestreli iskreno spraševanje, kdaj bomo končno dočakali nove ulične proteste. Zakaj v današnjem času, primerno dozorelem, ni videti dinamičnega vrenja dogodkov, odvitih leta 2012 in nato še leto kasneje? Tistih, ki so ljudskim množicam dali toliko nove samozavesti in jih opolnomočili?

Nostalgičen spomin, pospremljen s pričakovanjem ponovitve, vznemirjajo predvsem spoznanje o brezizhodnosti zaradi afer, ki spremljajo vlado Mira Cerarja, krvavo ožičena begunska kriza in splošen občutek nenehne fašizacije družbe, pa tudi posamični dogodki, kot je umik obtožnice proti Francu Kanglerju v zadevi, ki velja za povod vseh vstaj, mariborsko radarsko inštalacijo.

Če k temu priključimo še nenehno desničarsko izzivanje, ki iz odsotnosti protestov hektično dokazuje, kako so bili tisti pred tremi leti inscenirani specialno proti njihovemu nedolžnemu vodji, je slika hipertrofiranega občutka pogrešanja vstajniškega dogajanja kompletirana.

Bajka o nedolžnih  ljudeh

Sam sem sodeloval v mariborskih vstajah in kasneje, ker sem ljubitelj konsistence, pomagal v eni izmed vstajniških strank – takšen projekt je bil zame edino logično nadaljevanje začetega. Številni lepodušniki so takrat v tej nadaljnji gesti videli tako rekoč bogoskrunstvo in z veseljem delili svoje pljunke. Ne bi se mogli bolj motiti v presoji in prav takšni nam danes dolgujejo največ pojasnil.

Podobno nam ga dolguje ljudstvo v najširšem smislu: pravzaprav gledano širše in na zadnjih volitvah, razen v nekem zmernem obsegu v primeru Združene levice, vstajništva nikoli ni podprlo, čeprav je v kakšni anketi to prepričljivo nakazalo. Nasprotno, obsežno in zelo odločno je glasovalo za tistega, ki se nam je v kamere TV Slovenija v času vrenja ulice opravičeval, zakaj tja ne hodi, ker se mu ne zdi pravo mesto – Mira Cerarja.

Kangler gonja obtožnica MMC

Pustimo bajke o pravičnosti in pravilnosti vselej intaktno nezmotljivih množic ob strani – ne samo, da se ljudstvo velikokrat moti, včasih je prav hinavsko v svojih pričakovanjih. Temelj demokracije ni samo, da sprejmemo mnenje večine in priznavamo volilne rezultate, temveč tudi, da smo do ustreznosti mnenja skeptični.

Da bi odgovorili na začeto dilemo, zakaj danes ni vstaj, bi potemtakem morali sprva razčistiti, kdo jih sploh pričakuje in kako iskrena je njegova drža. Šele iz tega bo videti, zakaj vsebuje nostalgični resentiment po njih različne vzvode svojega porajanja. Če skrajno poenostavim, bi zato dejal: ko po tem sprašuje Janša, evidentno le provocira in razvija svoje teorije zarot. Nenazadnje je njihove kvote uravnotežil s svojimi »vztrajniki«. Ko se kolca ljudstvu, lahko njegove želje preskočimo in ga vprašamo, koga je obkrožilo na zadnjih volitvah. Ko po tem sprašujejo vstajniki, gnani od želje po ponovitvi, smo večkrat lahko tudi lakonični: izvolite, kaj čakate.

Konceptualna težava

Nekateri se z osnovno ponujeno tezo niti ne strinjajo: ni res, da danes ni vstaj, pravijo, v resnici se te odvijajo ves čas. Le da tega nismo pripravljeni zaznati, ker so pričakovanja previsoka. Nekaj takšnega meni N’toko, njihov stalni udeleženec. Če pogledamo na ulice, se nenehno vrstijo mnogoteri protesti: morda niso tako homogeni, morda največkrat niso zelo množični in glasni, vendar duh protestništva še živi. Začetna trditev je zato napačna.

Sam menim, da povedano povsem ne drži: z vstajami smo pri nas vendarle začeli označevati ulični revolt proti oblasti. Z bolj ali manj eksplicitno zahtevo, da mora ta odstopiti: v Mariboru proti Kanglerju, nato na vseslovenskih vstajah proti vladi Janeza Janše.

Po dogajanju leta 2012 in 2013 v to smer koncentriranih dogodkov res ni bilo, čeprav so se izzivi stalno ponujali: v Mariboru glede župana Andreja Fištravca, v nacionalni ravni sprva proti vladi Alenke Bratušek, in to deloma še v času vstaj, nato proti Miru Cerarju. Skratka: danes vstaj v resnici ni. Le zato, ker je gospod Cerar še vedno videti en tak zavzet, zaupanja vreden prijazen gospod?

Božji delec, iz katerega zraste revolt

Nelagodje in nostalgija konsekventno vodita do ugibanj, kaj točno sproža – in to v polnem smislu – ulične proteste. S tem se ponuja pestra paleta možnih premislekov, med katerimi se nekateri že uvrščajo na strani enciklopedije mistike.

Eden od razlogov, zakaj danes ni vstaj, tiči v nepričakovanih interpretacijah njihovih povodov. Novinarka Večera Dragica Korade nas že v skoraj romantični paraboli prepričuje, da je za začetek vstaj potreben nič manj kot božji delec:

Bivši mariborski župan Franc Kangler je v tokratnem sodnem epilogu našel nove dokaze za to, da v tisti mariborski decembrski jezi ni bilo nič pristnega, nič spontanega, ampak je šlo za politično zaroto. Po tej tezi so levi zarotniki proti njemu naščuvali neuko ljudstvo in zrežirali vstaje. Ta teza ima dve lepotni napaki. Prva zadeva ljudstvo: ljudstvo, s katerim imamo tu opravka, predvsem ni neuko. Ker ni neuko, ga ne more pet zarotnikov zvleči na trg in režirati vstaje. Vi lahko režirate stečaje, sodne procese, politične predstave, ne morete pa režirati vstaje. Lahko jo kasneje instrumentalizirate, ampak tisti božji delec, ki je potreben za nastanek takšne kolektivne akcije, ostaja skrivnost.

Torej: skrivnostna so pota božja tudi sicer, zakaj bi pri vstajah bilo kaj drugače. Če jih danes ni, pa to dejstvo močno pogrešamo, smo pač spregledali, da ni čisto v naši moči. Mobilizacijska sila ima svoj izvor nekje zgoraj. Ljudstvo res ni neuko, toda glede osnovnega motiva za nastop mariborskih vstaj so se interpretacije med sabo kregale že od samega začetka. Če je preostanek Slovenije v njih videl socialno in ekonomsko motivirano prebuditev kolektivne zavesti zasužnjenega ljudstva, vstalega proti svojim rabljem, smo nekateri v Mariboru ugotavljali, da so razlogi bili bistveno manj reflektirani in bolj profani: nekateri so postali »gotofi« zaradi permanentnega ropa denarnic, s katerim je pretila občina s Kanglerjem na čelu.

Toda kaj, ko se je ob prvi aretaciji maja 2011 v anketi Večera podpora županu celo zvišala. Kar nakazuje, da ljudstvo ni nujno občutljivo na korupcijo in da motiv občinske skorumpiranosti ni zadosten razlog za vstaje. Če česa ne razume, to še ne pomeni, da ga ne velja podpreti. Danes se mi vedno bolj dozdeva, da je imelo prav, ne da bi vedelo, da ima. Nadaljevanje vstajniškega dogajanja v Ljubljani in širše po deželici je terjalo nekoliko širšo in drugačno agendo: drugje radarjev pač niso postavljali, zato so ga velikokrat razlagali kot avtentičen vznik upora zaradi socialnih stisk.

V tej dvojnosti – bodisi so vstaje izraz ekonomske podstati ljudi bodisi avtentičnega revolta proti odtujenim političnim elitam – so se interpretacije izčrpale. In čeprav v resnici nikoli nismo domislili, čemu so se vstaje začele, se danes že moramo ubadati s tem, zakaj se ne nadaljujejo. Pa dajmo.

Pet razlogov

Med razlogi, zakaj jih na začetku leta 2016 ni, bi navedel pet zame najprepričljivejših. Prvi med njimi je, da je del vstajnikov uspel vstopiti v parlament in se tam bori dalje s političnimi sredstvi: ulični protestniki so postali njihovi volivci. Naslednji nam pove, da so se nekateri izmed njih preprosto spridili in izneverili svojemu poslanstvu. Tretji govori o razočaranju nad vstajniki, ko ti pridejo na oblast, npr. v Mariboru. Četrti je depresivno ravnanje inštitucij pravne države, recimo Ustavnega sodišča ali navadnih sodišč, ki željo po družbeni spremembi prevaja v splošno apatijo in jemlje motivacijo ljudem. Peti je klasičen sindrom antijanšizma: če bomo rušili obstoječo oblast, bomo dobili Janšo. Zato se tega res ne splača početi. Navedeni niso edini. Se mi pa zdijo najbolj verjetni. Naj jih na kratko orišem.

Parlamentarizem in vstajništvo

Iz kvote številnih vstajniških gibanj so nekatera prešla v stranke, nekatera so zamrla, spet drugi vstajniki pa tako ali drugače podpirajo obstoječe ali nikogar. Med vstajniške stranke prištevam DSD, TRS, IDS, Solidarnost in Piratsko stranko. Morda bo kdo porekel, da sta DSD in TRS obstajali že prej in sta zgolj izkoristili trenutek, a tak pomislek puščam ob strani. Prve tri so se združile v Združeno levico in čeprav jim je Ninamedia aprila 2014 namerila le 0,3 odstotno podporo, maja jih sploh ni zaznala, junija, le mesec pred volitvami, pa 0,7 odstotka, so danes v parlamentu, kjer v vsebinskem smislu spodobno opravljajo svojo nalogo.

Šibka javnomnenjska podpora vse do volitev tvori lep dokaz, da jih široke množice niso želele kaj prida videti kot političnega subjekta. In to kar treh skupaj. Zakaj je tik pred zdajci prišlo do preobrata, je verjetno kompleksna zgodba.

vstaja kapitalizem

Če imate trojno vstajniško stranko v parlamentu, za katero ugotavljamo, da se njena podpora po uspešnem preboju krepi, potem seveda, inherentno logiki političnega udejstvovanja, pač ne morete pričakovati, da bo aktivno angažirana na ulicah. V Združeni levici sicer ponavljajo, da je njihov integralni del še »četrta« sfera, del vstajniške civilne družbe. Vendar nekako ne gre, da bi protestniki stali pred parlamentom, če izza zidov v njem domuje, četudi v opoziciji, njihova domicilna stranka.

Ko stopite na politični parket, in prav je tako, se borite naprej s sredstvi, ki jih ta omogoča. Ergo: vstajništva ni, ker so pač nekateri prešli v realno politiko. Hic Rhodus, hic salta. Od tu naprej jih moramo ocenjevati z drugimi vatli. Vsi, ki Združeni levici oporekajo, da je bila gesta strankarske organiziranosti napaka, ostajajo moralni dolžniki zaradi svojega lepodušniškega sprenevedanja tako dolgo, dokler ne bodo prikazali svojega učinkovitega paralelnega projekta.

Predvsem članom IDS lahko očitamo le dejstvo, da so slovensko realnost odkrili tako rekoč po naključju, s pogledom skozi okno: tako kot Hegel so ugledali belega konja vstajništva, sicer brez Napoleona, in v njem začutili svetovnega duha revolucije. Pred tem jih domača realnost in npr. Janša nista posebej zanimala, do tistega hipa so bili zgolj pozorni bralci Marxa. Toda ne bodimo preveč malenkostni, Združena levica je s svojim uspehom omogočila en del preživetja vstajniških idej.

Vstajniška samougrabitev

Če je prvi razlog trenutnega manka vstaj nesporno opisani vstop nekaterih v politično areno, nam pogled na nekatere druge vstajniške stranke pokaže, da so se te v sebi skvarile in popolnoma zanikale svoje poslanstvo. Lep primer tega je Solidarnost, že lep čas ugrabljena.

Ko sem pred debelim letom skupaj z dvanajstimi eminentnimi člani iz nje izstopil, sem to storil že prepozno: preostala predsednika na njenem čelu – tretja članica predsedstva se je poslovila – sta jo uzurpirala na način, da se tega ne bi sramoval niti kakšen Zmago Jelinčič. Za polomijo na kar treh volitvah nikoli nista prevzela nobene odgovornosti, kongresa že od ustanovitve naprej ne skličeta ali si ga morda niti ne upata, dejavnosti in uresničevanja programa ni, članstvo pa strpno prenaša vse nespodobnosti.

Samovoljno so ukinili najvišji organ stranke, izvršilni odbor, ker je bilo v njem preveč kritičnih osebkov, medtem ko svet stranke ni več legitimen zaradi radikalnega osipa. Nič čudnega, da po novem na spletni strani ni mogoče najti nobenega organigrama z imeni, še predsednikovih si več ne upajo zapisati. Namesto zavez in principov vstajništva, obljubljene večje demokratizacije znotraj stranke in participatornosti, deluje Solidarnost bolj po principu hierarhične uzurpacije, domišljijo posameznikov pa poganjajo le še mesečne državne dotacije zaradi skupnega nastopa s stranko SD na zadnjih državnozborskih volitvah.

Res klavrn zasuk stranke, ki je imela odličen, predvsem pa realističen programski potencial. Odgovor, zakaj danes ni vstaj, je spet logičen: ker so tisti, ki so včasih stali na njihovem začelju, postali karseda podobni onim, proti katerim bi morali protestirati. Morda so še hujši. Ker to v sebi vedo, lahko kvečjemu le hlinijo svoje vstajništvo. Ergo: vstaj ni niti iz razloga prevelike zrcalne podobnosti.

Večno vračanje istega

Naslednji razlog je soroden prejšnjemu: vstajniki se lahko spridijo, če ne pridejo na oblast, iz določenih partikularnih koristi. Lahko pa tudi, verjetno še bolj intenzivno, če se tam znajdejo. Iz podobnega motiva. Lep zgled je novi mariborski »vstajniški« župan Andrej Fištravec v mestu, ki je edino uspelo razstoličiti obstoječega. Žal nosim tudi sam svojo odgovornost za zmoto pri začetni podpori kandidatu: verjetno je javnosti manj znano, da je v tistih časih volilnih procedur zaradi popolne neenotnosti mariborskih vstajnikov pretilo, da ne bodo ponudili nikogar približno verodostojnega in bo posledično zmagal etablirani politik starih elit. Skoraj se je res zgodilo.

Na grozo vseh pa aktualni župan v času svojega mandata zgolj ponavlja geste svojega predhodnika. Ne samo, da nikoli ni zgradil mostu do ljudi in poskušal delovati v sosvetu z vstajniki ali zahtevanimi načeli neposredne demokracije, obdal se je z ozko četico izbrancev, kreatorjev mariborskih dogodkov, ki sebe dojemajo predvsem kot telesne čuvarje z nalogo županu v stanju stalne pripravljenosti pojasnjevati, kakšen je videti svet tam zunaj, komu se sme ali ne sme približati in kateri projekt začeti. Tej ugrabitvi nato čisto uradno pravijo »svetovanje« in za svoje delo sklepajo različne pogodbe.

janšastan vstaja

Medtem ko njegovi najbližji sodelavci kot po tekočem odstopajo ali so umaknjeni, mediji dnevno poročajo o nepravilnostih in nečednostih iz občinske stavbe ali javnih podjetij. Pričakovana posledica: pri Mariborčanih se lahko zgolj krepi občutek, da je bil njihov ulični angažma zaman. Da se vse sfiži, da nima nobenega smisla. Včasih so bili ponosni, danes jih je sram. In tam, kjer ni človeške stimulacije ali angažmaja, ne bo božje pomoči in njegovega čudežnega delca. Ergo: vstaj ni, ker zdaj kar zanesljivo vemo, da bo tudi po njih vse isto. Občutek, da je politika zakleta in da so vsi isti, je zopet zmagal.

Nedelovanje pravne države

Manko motiviranosti za nov upor nesporno poganja tudi stanje pravne države kot četrti razlog: ljudsko apatijo krepi trpko spoznanje, da se postopki proti skorumpiranim politikom in gospodarstvenikom ne končajo ali se celo zaključijo v njihov prid. Čemu se podati na ulice, če končni cilj, sankcije proti klientelističnim in nepotističnim mrežam in odstavitev političnih elit, nikoli ne bo dosežen? Če bodo vsi pretežno oproščeni? In se bo verjetnost, da se bo to zgodilo, dvigovala premo sorazmerno glede na velikost kaznivih dejanj in težo vpletenih akterjev? Primeri, ki pridejo kot prvi na plano, so procesi proti Janši, Kanglerju, Jankoviću in recimo Bavčarju. Sploh zavrnjena obtožnica v zadevi mariborskih radarjev.

Verjetno v vseh teh pričakovanjih obstaja tudi nekaj malega populističnega neznanja in prenaglih sodb. Toda psihološka indolenca množic ima spet na voljo dober in skoraj racionalen temelj, zaradi katerega nas prepričuje v resignacijo in občutek nesmiselnosti. Apatičnost in indiferenca se pojavita kot neizbežni posledici.

Ker sodstvo ni učinkovito, ker kriminalisti in tožilci klonijo, pravna država ne deluje. K temu prištejmo se čudne odločitve Ustavnega sodišča in mera bo polna. Ergo: ne splača se skandirati proti skorumpiranim klikam in zmrzovati na ulici, na sodišču bodo naslovniki kasneje prepoznani za nedolžne.

Ni čas za rušenje, prihaja Janša

Peti argument proti vstajništvu se odvija spontano, morda včasih na nezavedni ravni, vselej najbolj nevarno učinkoviti, ter na nivoju proizvedenih strahov: bolj bomo rušili obstoječo oblast, prej lahko dobimo v zameno njega, ki si ga res ne želimo. Janšo. Glede tega, kar bi po pravici lahko imenovali za novodobni politični slovenski Urangst, nenazadnje tudi za travmatični razlog velikega dela vstaj, sta svoji različni mnenji v polemiki podala že Rok Kogej in Grega Repovž.

Teza, da nimamo resne alternative proti predsedniku SDS, je v sebi luknjičava celo brez implementacije božjega delca, a skrbi tudi, kdo nam zavest o šibkosti servira. Po sebi indicira, kako močno so zaprečene možnosti, da bi prišlo do vstaj: ob porastu evropske desnice v času begunske reformulacije Evrope se marsikomu Cerar zdi nenadoma kar dober branik pred vzponom domačih radikalizmov.

S pozicije Združene levice je lahkotno ugovarjanje antijanšizmu na neki točki celo razumljivo. Njeni protagonisti so že v času vstaj nenehno ponavljali lustracijsko mantro o starih obrazih in preživetih političnih vzorcih, s tem demonizirali tudi druge vstajniške stranke in bili v tej gesti na las podobni komu? Janši samemu. Zahteva po lustraciji je njegova stara zimzelena melodija. Ljudi ne moreš počez registrirati po njihovem EMŠU in političnem udejstvovanju – le zato, ker so se nekoč udejstvovali. Lahko jih presojaš le po dobrih in slabih dejanjih, njihovi odgovornosti.

no fear no fuhrer

Z vidika opozicijske parlamentarne stranke, ki celo deklarativno ne želi prevzeti bremen vodenja države in ni izkazala sposobnosti za povezovanje ljudi onstran relativno zelo ozkih programskih in ideoloških smernic, pa je zavzeto stališče celo zgrešeno. Razkriva namreč, da socialistična agenda Združene levice tu ni mišljena kot resen realizabilen projekt, da se socializem vzdržuje kot »opozicijska« utopija na papirju. V tem smislu je kritika antijanšizma znova smiselna kot instrumentalno ustrezna nekomu, ki bi najraje čepel v opoziciji, verjetno pod pretvezo, da še ni dovolj močan –  kar je po sebi znak politične nezrelosti in neodgovornosti.

V Združeni levici s tem hkrati gojijo lustracijske ideje, kakršnih se ne bi sramoval niti Janša, po drugi plati pa odkrito priznavajo, da nimajo dovolj kadrovskega potenciala in znanj. S tem shizoidnim pristopom jih nikoli ne bodo dobili. Ker ostajajo edino upanje levice, je to lahko kritično spoznanje.

Urangst proizvaja pragmatična preigravanja, ker predstavlja clear and present danger totalitarizacije družbe, vselej profitira aktualni oblastnik. Ergo: za vstaje ni čas, ker lahko potem hitreje dobimo janšizem, meni del ljudstva. A hkrati za nekatere akterje tak razvoj ne bi bil najslabši, ker bi postali politično močnejši, postavljeni v vlogo njegovih ostrih nasprotnikov.

Pesimizem nekega mazohizma

Pet navedenih razlogov nam v seštevku kar dobro pojasni zatečeno stanje. In še malce pesimistične osebne perspektive: udeležbo na vstajah sem zaradi reakcij velikokrat doživljal kot dejanje mazohista. Najprej te popljuvajo mojstri konspiratologije, npr. Kangler in Janša, te predalčkajo v neke svoje fiktivne in povsem izmišljene mreže političnih silnic iz ozadja, ki se na koncu primejo. Nato tolčejo po tebi še tisti na drugi strani, številni sotovariši vstajniki: le zavoljo vere, da je potrebno opozicijo obstoječim elitam preusmeriti v nek trajen politični projekt, saj sicer protesti nimajo smisla. (Ja, takšni danes najbolj stokajo, ker ne vidijo in ne želijo videti, kaj povzroča njihova namišljeno nedolžna pozicija.)

Po tretji je zaradi egoističnih in partikularnih interesov mnogih, ki na noben način niso želeli povezovanja vstajnikov v eno fronto in so pri tem forsirali zgolj sebe, sledila še njihova ekskomunikacija: predvsem velik del Združene levice deluje skozi modus arogantne samozadostnosti. Ker jih konfliktnosti in delitve poganjajo še danes, me ne bo presenetilo, če jih bo isti motiv nekoč tudi notranje uničil. In ko k temu dodaš še medijske diskreditatorje, res ostane zelo malo volje po akcijskem udejstvovanju.

Ne gre sicer čisto obupati, toda čisto subjektiven zaključek bi lahko bil tudi: nostalgija za vstajami je le še za naivne in trapaste, idealizirana podoba nečesa, česar v resnici globoko v sebi večina zaenkrat ni pripravljena misliti resno in še manj udejanjiti. Ko bo, se znova vidimo.

  • Share/Bookmark

May the Force be with you: kdo so Kanglerjevi strici

27.04.2016 ob 10:30

»Kdo so te močne sile, ki so to sposobne narediti?« znova sprašuje RTV Slovenija Franca Kanglerja v zanj rezerviranih terminih, tokrat na tretjem programu v 42 minutnem pogovoru.

Sposobne česa? Zarotiti se proti njemu, ki se mu dogaja svetovna krivica, obrniti ljudstvo proti njemu. Tisto, ki ga ima v resnici rado, tako kot izbrani mediji. In namesto pravilnega odgovora na »kdo«, ki je nekaj takšnega kot »Združene sile Bilderberga, udbomafija, CIA in seveda David Icke«, je njegov prvi odgovor znova: »dr. Vezjak«. K mojemu imenu nato pritakne še Toneta Partljiča.

Kangler tv slo 3 24.4.16

Novinarka Nataša Markovič se mi je skoraj zasmislila – najbrž sploh še ni slišala zame, za močno silo. Po drugi strani niti intervjuvanec verjetno ne ve; naj omenim, da sem gospoda prvič in zadnjič v živo srečal leta 2008 na okrogli mizi o prihodnosti Pekarne in alternativne kulture v mestu. V Pekarni. Z njim torej neposredno nikoli nisem imel nič, z njim nisem izmenjal enega samcatega stavka v neposrednem pogovoru, gospoda ne poznam. Lucky me.

Čeprav sta minila šele dva tedna od njegovega nastopa v Odmevih, je znova dobil priložnost za medijsko stokanje o krivici, ki se mu dogaja, in seveda novoustanovljeni stranki, ki bo ugledala luč sveta v roku dveh tednov. Ne le to, v intervjuju ugotavlja, da menda nisem ustavil le njega, ampak pred tem že Tomaža Pandurja. Ki ga je on pripeljal v Maribor – potem pa je spet nastopila neka sila. In seveda, »veliki državljan«, kot se je Kangler samoopisal, je s skrbnim uvidom opazil, da so bile mariborske vstaje zrežirane. Močna sila pač.

Tam so bili Nemariborčani, z avtobusnimi prevozi pripeljani od drugod, »iz Kranja, Ljutomera, Šentilja…«. Njegova ocena: od 12.000 ljudi na ulici je bila od drugod pripeljana polovica. Skratka, ena polovica zmanipuliranih, druga polovica uvoženih. May the Force be with you.

Problematične sekunde

Kanglerjev psihični univerzum ne bi smeli absolvirati z levo roko. V bistvu gre za bistveno več od tega, ne samo zaradi medijskih zrcaljenj. Morda je spet čas, čeprav sem to že nekajkrat storil, za dodatna pojasnila. Ko ti pripišejo paranormalne socialne in organizacijske sposobnosti, da finančnih ne omenjam, se vsaj malo počutiš počaščen – a kot reden analitik psihopolitike domačih zarot tudi dodatno zaskrbljen. Stvar je resnejša – Kangler mi pripisuje ne samo posebne moči, v včerajšnjem intervjuju se bode z mojo neverjetno medijsko prezenco, menda razkošno odmerjeno. Ta ga moti.

Tisto torej, ki so jo v cenzuriranih Odmevih skrčili na nekaj drobcev terenskega poročila – novinar mi je dejal, da drugega sogovorca sploh niso našli –  njemu pa so nato namenili deset minut solo nastopa v studiu – o čemer sem podrobneje pisal. Očitno je vsaka sekunda moje medijske navzočnosti Kanglerju nevarna in odveč – žal pa gre res za sekunde.

No, resnica je totalno drugačna in natančno nasprotna od sugerirane. V »Odmevih« nisem nastopil najmanj pet ali šest ali sedem let. V Delo me praktično ne vabijo. V Dnevniku občasno citirajo mojo stran vezjak.com, vendar spet ne na zadano temo. V Večeru? No podrobnejšo statistiko vodi njihov dvojni urednik Matija Stepišnik, ampak ta me je za notranjepolitični komentar nazadnje vprašal okoli leta 1999. V zadnjih treh letih sem morda trikrat odgovarjal na vprašanja, povezana s Fištravcem, poklicala me je Branka Bezjak.

Ne, s Kanglerjevo medijsko prezenco se pač ne morem meriti, počutim se kvečjemu na obisku pri Liliputancih. Po drugi čudni plati pa ima verjetno celo prav: če je peščica kritičnih nastopov proti njemu vse, kar zmorejo sfiltrirati mediji, potem sta verjetno statusa javnega intelektualca in kritičnega državljana pri nas na psu, s tistimi tremi imeni pa je mogoče politično obračunati mimogrede. In se je zgodilo.

Očetovstvo vstaj

Ker me je bivši župan pred dobrima dvema mesecema na tviterju označil za »očeta vstaj« – kar lepo manifestira obsesijo z mano – se opisano nesorazmerje še poglobi. Noben novinar me namreč na omenjeno temo nikoli ničesar ni vprašal. Očitek o rušenju se ponavlja že vsaj od leta 2010 – od vsega je res zgolj to, da sem bil županov stalni kritik, bolj ali manj na tej spletni strani.

Kangler oče vstaj tvit

Če je Mark Twain ob pogledu na svojo osmrtnico menda dejal The reports of my death are greatly exaggerated, se sam počutim zelo podobno: ni očetovstva,  the reports of my fatherhood are greatly exaggerated.

Ko bi se naključni zgodovinar zapodil v raziskovanje vstajniškega dogajanja, bi lahko ob terminu »mariborski vstajnik« v npr. arhivu Večera zasledil predvsem naslednja imena: Franc Trček, danes poslanec, Bojan Kranjc, danes poslanec, Sanjin Jašar in še nekatera druga.

Zakaj si je Kangler izbral ravno mene? Ne zanikam, da nisem sodeloval pri vstajah, toda še dobro pomnim, kako me je Večerova novinarka, ki sem jo nekoč firbčno vprašal, kako je prišla do ključa 12 identificiranih vstajnikov, s katerimi je naredila intervju, sam pa vseh nisem ravno poznal po tej imenitni vlogi, označila za fašista in nacista, ki se vpleta v novinarsko delo. Skratka, po tem, kako nekateri mediji pišejo zgodovino vstaj in marsičesa drugega, raje ne sprašujte. Kangler očitno redno ne bere Večera, sicer bi našel priročnejše in bolj usklajeno ime.

Radio Erevan in kolo, ki so ga ukradli

Dejstvo je, da ima njegova stigmatizacija moje malenkosti predvstajniško zgodovino,  na podobne njegove očitke moram odgovarjati ves čas. Spet nekaj, kar priča o pokorni mentaliteti večine. Na kritike njegovega županovanja v letu 2010 in trditve v Večerovem članku Ko politika »drvi na pamet« (30.12.2010)  sem na istem mestu poskusil replicirati z opisom njegove erevanske tehnike verbalnih političnih asociiranj, ko gre za iskanje zarotnikov. V Pismih bralcev sem takrat zapisal:

Mariborski župan je verjetno poslušal mestni radio Erevan: »Ali drži, da je Franc Horvat s Pobrežja na tomboli zadel avtomobil? Odgovor: Načeloma da, vendar to ni bil Franc Horvat,  temveč Janez Novak. Ni bil s Pobrežja, temveč s Studencev. Tisto ni bil avto, ampak kolo. In ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.«

Res je, dan po odmevni aretaciji v Zimici, pisal se je 5. maj 2011, sem zahteval njegov odstop, pridružilo se je nekaj lokalnih intelektualcev, še več ljudi pa me je zavrnilo. Seznam in pismo sta bila objavljena na strani Zofijinih. V omejenem intelektualnem okolju, ki nam je na voljo, bi takšno pobudo z velikim veseljem prepustil komu drugemu. Tako kot danes.

Ko je dan po odmevni tretji mariborski vstaji (»Nesimo ga vun!«) 3. decembra 2012 gospod Kangler le odstopil,  očitno na prigovarjanje Janeza Janše, predsednika vlade, sem naslednji dan na Večerovi naslovnici spet pričakovano ugledal svoje ime, prvega na kratkem seznamu »stricev iz ozadja«, ki da so po njegovem zrežirali njegov tragičen konec, odstop in vstaje. Ker vem, kako uspešna je pri nas tehnika ad nauseam in njeno medijsko podpiranje, sem se odločil reagirati in v časopisu so objavili moj demanti:

Večer je dne 7. decembra 2012 na svoji prvi in nato še drugi strani navedel seznam ‘stricev iz ozadja’ mariborskih protestov. Na prvem mestu je, tako menda Franc Kangler, navedel mene. Vprašal sem svojo šestletno nečakinjo in svojega dvanajstletnega nečaka – oba ne tajita, da sem njun stric, skupaj z mano pa zanikata sodelovanje pri organizaciji mariborske vstaje.

Večer je nadalje na isti drugi strani in nato še v spletnem članku z naslovom »Je rektorjev krog financiral vandale?« (7. december 2012) navedel moje ime, znova kot prvo, in sicer v kontekstu, ki ga v celoti implicira citirani naslov. Zanikam, da bi spadal v nekakšen rektorjev krog ali da bi kakorkoli pomagal financirati vandale – karkoli že to pomeni v žargonu policijske države. Nekdo me na ta način želi pač pritlehno diskreditirati.

Vse to ne drži. Je pa res, da sem avtor peticije za Kanglerjev odstop, objavljene 5. maja 2011 na strani www.zofijini.net in nekaterih medijih, ki je marsikdo ni želel podpisati, avtor številnih kritičnih analiz na račun župana, žal novinarjem pretežno nezanimivih, in avtor knjige o paranoji in teorijah zarote v slovenski politiki, ki pripravlja gradivo za njeno morebitno nadaljevanje.

O mrtvih vse najbolj… zlorabljeno

Ob omembi Tomaža Pandurja, ki da sem ga podobno ustavljal kot njega, velja dodati še kakšno podobno nianso. Ni prvič, da se je Kangler skril za avtoriteto pokojnika – na podoben način je obravnaval že tragično preminulega Aleša Škofa. Če odmislim dejstvo, da poskuša vplivati na javnost s poceni čustvenimi apeli in identifikacijami v pietetnem času, je tudi na tej točki glede moje medijske navzočnosti, ki da je rušila gledališkega režiserja in ga izgnala iz Maribora, točno za 180 stopinj popačil realna dejstva.

Res ni naključje, da Kangler v intervjuju omenja neko mojo domnevno izjavo iz leta 2011 na kanalu YouTube (dejansko pojma nimam, kaj ima v mislih), kajti na kakšen drug medij niti pokazati ne more! Moje nekajletno entuziastično spremljanje stranpoti dogajanja okoli EPK je namreč imelo naslednje medijske rezultate: največ tri sporadična vprašanja STA, na Večeru so mi na kulturni strani zaprli vrata že leta 2000 (Večerova urednica je na to ponosna), na Delu podobno. Lahko razumem, vsaj za zadnje obdobje, moja kritika medijskega dobrikanja šefom tega projekta ni bila prijazna.

Seveda, na mojo tiskovno konferenco s predstavitvijo knjige o EPK ni prišel noben novinar, kaj šele, da bi do dneva današnjega koga zanimala. Edini medijski proizvod, ki se ga spomnim, je krajši intervju o EPK, ki ga je z mano naredil ljubljanski Dnevnik. Vsekakor velja, da sem v času pred ali po EPK okoli njega dal bistveno več izjav za tuje novinarje, okoli šest ali sedem, kot za domače. Skratka: nepomemben medijski disident naj bi v Mariboru sesul Kanglerja, še pred tem pa velikega Pandurja? Ne omenjam, ker bi jamral, disidentstvo ima svoje prednosti, nenazadnje je to skorajda nujna usoda vsakega resnega medijskega kritika  v državi, kjer je kritika medijsko bojkotirana. Je pa nujno, da bi prepričljiveje pojasnil, kako je že znotraj svojega žanra takšno Kanglerjevo natolcevanje maksimalno neprepričljivo, zlagano in napihnjeno.

Medijski impakt mojih stališč je torej praktično ničen – razen če ga ima stran, na katero ravnokar pišem. Vendarle pa mislim, da Kangler ni tako neumen, da bi v projektu svoje politične in medijske rehabilitacije, pri katerem mu pomagajo tudi stari znanci iz mariborskega kroga EPK, pa seveda cel niz medijev, streljal čisto na pamet. Predvsem velja opozoriti, da je svojo konspirativno narativo, ki je bila pred tem usmerjena v leve stranke in politično zaroto, zaradi katere je treba severovzhodni del Štajerske odcepiti od preostanka, zdaj personaliziral v nekaj posameznikov – predvsem mene in Toneta Partljiča. S tem je izgubil še nekaj kredibilnosti, meni pa po svoje naredil nepričakovano reklamo.

Več:

https://vezjak.com/2016/04/08/kangler-v-odmevih-bil-je-neparen-dan/

https://vezjak.com/2016/04/07/kangler-v-odmevih-ali-o-razliki-med-izrecenim-in-objavljenim/

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

  • Share/Bookmark

Ko nacionalka »trga«: kdo je skoraj pretepel Luko Mesca?

18.04.2016 ob 20:42

Ertevejski osemdnevni zamik zanimanja za dogajanje na Kongresu IDS v Krškem, ki se je odvil 9. aprila, ni mogoče pojasniti zgolj s pojasnilom o burnem zakulisnem vrenju, ki da pesti stranko. Govori tudi o živem zanimanju urednikov TV Slovenija za nekatere ekscesne momente v politiki, skorajda o angažiranem novinarstvu v iskanju pozornosti, ki je kakšni drugi strani verjetno ne bi namenili. Predvsem pa odpira žgočo dilemo, ali so znotrajstranske zdrahe res nekaj, kar ima javnost pravico poznati, ter do kakšne mere. Ker se vsi sklicujejo na demokracijo in transparenco, bi morala ta dilema biti lažna.

Nedeljski dnevnik TV Slovenija z Eriko Žnidaršič je, kot sem že večkrat nakazal, čas za specialna vabila gostom v studio in posebne prijeme. Kdor vsaj malo pozna »dialoško« dinamiko voditeljice in celo odmisli nekatera ozadja, je obpovabilu Luke Mesca na pogovor z njo lahko zaslutil popolno razburkanost pogovora še pred njegovim začetkom.

Mesec Žnidaršič začetna

In res, voditeljica je vnovič uprizorila svojo odrezavo neolikanost, na trenutke aroganco, zakamuflirano v skrb za gledalca, v imenu katerega ne bo dovolila, da ji gost naklada. Ona bo presodila, kaj je smiseln odgovor in vsakič, ko po njenem tega ni deležna, sogovorca tudi ustavila.

Intenca urednikov dnevnika, sodeč po intonaciji in slogu, seveda ni bila kaj prida nevtralna, o tem priča že izbira naslova relativno dolgega prispevka, ki je ob pogovoru z Mescem vključil še vest z najnovejšo javnomnenjsko raziskavo Vox populi na način, da jo je gost lahko tudi pokomentiral.

»Bodo razprtije raztrgale IDS?« so nas naslovili; stilnojezikovna analiza vprašanj voditeljica bi samo utrdila začetno slutnjo, ki jo močno sugerira ekspresiven izraz »raztrgale«, da je namreč tabloidnost kot prvina postala vodilo prispevka. Kaj so bili ključni poudarki?

Žnidaršičeva je prispevek uvedla s splošno informacijo o tem, da bi kongres IDS minil neopazno, če ne bi ob sicer ob  njegovem zapiranju v javnost »pricurljalo, da je bilo dogajanje vse prej kot mirno«. V kratkem stavku je obnovila njegov namen, namreč razpravo in glasovanje o združevanju treh strank Združene levice v eno, nato pa hitro prešla v poudarek, da je tam prevladalo »kričanje, tolčenje po stenah, pljuvanje, skorajda so zapele tudi pesti«.

S tem je že bilo jasno, kakšna bo osnovna intonacija začetega dialoga. Z besedo iz naslova: trgajoča, negativistična, senzacionalistična. Utemeljena predvsem na vednosti iz neke notranje korespondence, ki je ušla v javnost in jo je prvi objavil Bojan Požar.

Žnidaršičeva je začela z vprašanjem »Kako v koaliciji Združena levica sodelujete po tem kongresu?« in takoj naletela na repetitivnega in medlega sogovorca, ki se je v prvem stavku odločil pojasnjevati nekaj, kar menda državljani sploh ne vedo, da je namreč Združena levica »zveza treh strank« in jih poimensko naštel.

Mesec Žnidaršič dnevnik tv

Svojo informacijo je začel s frazo »Javnost ni seznanjena«, pri tem naštevanju pa je, žal je javnost dovolj seznanjena, gladko izpustil četrto skupino znotraj ZL, koalicijo civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki je po vseh dokumentih enakopraven partner.

Zakaj je to storil sredi najhujših očitkov prav o tem, da zanika obstoj te četrte vstajniške koalicije, ki ni želela v stranko, je kuriozum brez odgovora. O tem, kako se vstajniško gibanje sesuva vase, vključno s strankami, ker je izgubilo svojraison d’êtresem pred časom že podrobneje pisal.

Pričakovano se je voditeljica nato odločila, da ga ustavlja s prekinjanjem, zato je znova ponovila in signalizirala svoje nezadovoljstvo: »Ampak vprašanje je bilo, kako zdaj po tem kongresu sodelujete v Združeni levici?«

Mesec je uporabil že slišano floskulo o »določenih nasprotovanjih, kar je normalen del demokratičnega procesa«, čemur voditeljica za spremembo ni oporekala, toda le zato, da je lahko uvedla prispevek novinarke Nataše Markovič, ki je pred mikrofon povabila enega glavnih kritikov ZL, predsednika DSD, Franca Žnidaršiča, in članico IDS Asto Vrečko.

Predsednik DSD je pokazal, kar zmorejo stari prekaljeni in zviti obrazi, tudi če si o njih ne mislimo nič dobrega, proti mladim: bistveno bolj vešče je na strjen način naštel vse očitke proti IDS in Luki Mescu, predvsem o soliranju, izključevanju in prevzemanju skupne stranke.

Mesec Žnidaršič Franc Žnidaršič

Aritmetika je očitno velik problem, vse se konča pri štetju, zato se je tudi on odločil informirati javnost in za razliko Mesčevih treh naštel štiri članice ZL. Omenil je, skratka, četrto civilnodružbeno skupino:

»Do neke mere so pozabili, da smo v koaliciji še vedno štirje. Nas ne vprašajo po stališču, kadar govorijo o ZL. Mi mislimo, da je to diskriminacija oziroma prevzemanje ZL s strani dveh v imenu štirih.«

Dodal je še očitek, da IDS in TRS sklicujeta tiskovne konference brez vednosti ostalih dveh, enako da velja za spletne strani, kjer da v DSD in četrti skupini ne smejo pisati. In kot da to še ni dovolj, je Žnidaršič ukradel še ime Združene levice, ga v predponi dodal k imenu svoje stranke, v kamero pa vse pojasnil z veliko mero elegance: da so ime vgradili zato, »da ne bo dvomov, kdo tja spada«. Zdi se, da bo zaradi te ugrabitve imena nekoga še močno bolela glava.

V istem posnetem prispevku smo nato še slišali, da ima IDS težave sama s seboj, da so znotraj nje tri neenotne struje. Markovičeva je znova poudarila poskus fizičnega obračunavanja, na koncu pa citirala še članico IDS Mojco Žerak, ki je vodstvu stranke navrgla, da je kongres ustavilo, ker se stališča članov niso ujemala z vodstvom, kar je po njenem elitizem.

Žnidaršičeva je nato nadaljevala pogovor z gostom v studiu, njeno začetno vprašanje je bilo združeno z vrednostno oceno: »Gospod Mesec, torej Združena levica poka po šivih.«

Že dodobra stisnjen v kot je gost nato neprepričljivo odgovoril z »Združena levica se združuje«, kmalu zatem pa ga je voditeljica že ustavljala z medklicom, da je tu beseda o soliranju izključevanju, elitizmu in tako naprej, kar pač ne kaže na združevanje. Sledil je njegov odziv o »zelo težkih besedah, ki pa ne izražajo realnosti«, ki ga je prav tako hitro ustavila z novo vrednostno oceno.

Nadaljevala je z vztrajnostjo, ki je mejila na zoprnost: »Če pustiva zdaj ta politično všečen govor. Zakaj ste burno dogajanje na kongresu IDS poskušali pomesti pod preprogo?« Repetitivni Mesec je znova odvrnil s celim stavkom: »Nismo ga pometali pod preprogo. Kongres je bil zaprt zaradi internosti te debate.«

Po še enem medklicu je voditeljica spet napadla frontalno:

EŽ: »Kdo vas je želel pretepsti na kongresu?«

LM: »Nihče me ni želel pretepsti.«

EŽ: »Ampak to ste vi zapisali!«

LM: »V svojem pismu… sem pozval k temu, da se naj članice in člani obnašajo v skladu z demokratičnimi pravili.«

EŽ: »No, ampak zakaj ste to zapisali? Zapisali ste, da so vam v lastni organizaciji grozili s fizičnim obračunom?«

LM: »Več od tega ne bom komentiral. Ker v stranki mamo organe, ki se s tem ukvarjajo…«

EŽ: »Ampak tu ste kot poslanec in verjetno vaše volivce zanima, kdo vam je grozil.«

LM: »Kot sem rekel, v IDS imamo del članstva, ki nasprotuje združitvi.«

EŽ: »Kaj boste naredili z njimi?Jih boste izključili iz stranke ali boste vi poslanci izstopili iz IDS?«

Po Mesčevi repliki je sledil znova pričakovan karajoč zaključek voditeljice v obliki novega očitka: »Dobro, niste mi zelo konkretno odgovorili.«

Zgoraj zgoščeno citirani del pogovora je verjetno ključen za artikulacijo celotnega prispevka: v ZL je vse narobe, poka po šivih, predsedniku ene od strank grozijo s fizičnim obračunom. Skratka: this is the end. Bodimo jasni glede fokusiranja na fizični obračun, ki je bil več kot očitno rdeča nič prispevka: res ni pomembno, kdo je poskušal Mesca pretepsti. Takega vprašanja si nacionalka ne rabi privoščiti, tega ne zahteva nobena pravica javnosti po vednosti. Kar nikakor ne pomeni, da strankarsko dogajanje javnosti ne rabi zanimati.

V nadaljevanju je bil gost povabljen še h komentarju javnomnenjske raziskave in padca podpore ZL ter rasti podpore njemu.

Čeprav je imel en teden časa za pripravo medijskih odgovorov, se koordinatorju IDS ni uspelo verodostojno obraniti pred predvidljivim »trganjem« nacionalke. Tudi začetno zanikanje poskusa fizičnega obračuna, kjer je moral sam v naslednjem stavku že skesano pristati na to, da svojih lastnih besed pač ne more vzeti nazaj in da nima smisla lagati, ni prav nič prispevalo k temu, da bi gledalec lažje uvidel nakano urednikov dnevnika in agresivno zapiralo na mišelovki, ki so mu jo nastavili.

Če so se v ZL oziroma v IDS odločili, da bodo notranje špetire skrivali pred javnostjo in zapirali kongrese pred njo, bodo težko moralizirali o neki hudi demokraciji, ki jo zdaj kot glavni označevalec preurejajo v končni alibi svojih internih konfliktov. Ko stopajo pred javnost, bodo izpadli demokratično le z več iskrenimi pojasnili svojim volivcem in z manj praznih floskul. Žal so v tem primeru s svojo nerodnostjo nehote uspeli legitimirati novinarske prijeme, dramatizacijo, hiperbolične naslove in senzacionalistični univerzum, v katerega se je RTV že dolgo nazaj začela zatekati.

Več:

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

  • Share/Bookmark

Slovenski rasizem zanimiv za BBC in Guardian, ne pa za domače medije

13.04.2016 ob 08:09

Slovenski novinarji so znova doživeli hladen tuš: ko tuji mediji prvi decidirano poročajo o domačem dogajanju, ki so ga naši uspeli prezreti, je težko zanikati profesionalno blamažo. In še kaj več.

Novica je iz športnega sveta in opazil jo je POP TV, z njo danes njihov osrednji dnevnik. Postavljena je bila celo, verjetno prenapihnjeno, za prvi prispevek v njem, pred tem je poročal Kanal A. Ostalih tematizacij skoraj ni bilo.

Štorija: trener Olimpije Marko Nikolić je ozmerjal svojega igralca Blessinga Elekeja in ga po tekmi v prvi ligi proti Zavrču (1:1) označil za »črnega idiota«.

Po tem je sicer disciplinski sodnik NZS na podlagi 29. člena Disciplinskega pravilnika NZS uvedel postopek proti trenerju Olimpije, po katerem pa je Nikolić obdržal službo.

Čisto dovolj, da so se pri BBC-ju, Guardianu, Telegraphu in drugod odločili o tem pisati. Mimogrede, o uspehih Peter Prevca v Planici niso. Kaj nam to pove?

Rasizem nogomet Guardian Nikolic

Odziv angleških medijev je predvsem izrazito drugačen od domačih. Najprej zato, ker (sploh) je. Čeprav je Nikolić obdržal službo, se tudi opravičil, češ da je šlo za čustveno reakcijo, so v kontekstu občutljivosti v boju proti rasizmu, ki v nogometnem svetu postaja neomajno pravilo, odigrali svojo družbeno vlogo na način, kot jim pritiče. Domači ne.

Da bi stvar bila še bolj neverjetna, se je odziv slovenskih medijev bolj vezal na poročanje angleških, češ: »Poglejte, omenjajo nas, poročajo o nas.« Stupidno in pritlikavo. Indikativen je naslov prispevka pri BBC:

“Marko Nikolic, šef Olimpije, je zadržal službo kljub rasistični izjavi.”

Marko Nikolic BBC rasizem

Novica govori o opravičilu trenerja samemu nogometašu. Kako je možno, da rasizem domačih nogometnih delavcev za nas ni novica, je zgolj za druge?

Kako je možno, da z mirnostjo nevpletenega voajerja domači novinarji spremljajo dogajanje v mariborskem klubu, kjer je športni direktor Zlatko Zahović izrekel številne lahkotne žaljivke na račun nogometaša Agima Ibraimija, nakar ni bil kaznoval on, temveč suspendiran slednji?

Naj spomnim, kaj je počel Zahović: »Užalil je mojo preteklost, ponovno je užalil mojo mamo, užalil pa je tudi moj narod in mojo vero. To pa so že stvari, prek katerih ne morem in prek katerih po mojem mnenju ne bi smel nikoli nihče,« je dejal Ibraimi ob odhodu iz kluba in mesta.

V NK Maribor so se raje izvijali, da »vse zadeve rešujejo znotraj naših zidov, v krogu članov vijoličaste družine«. Ne, takšne zadeve se rešujejo v javnosti, to npr. Angleži vedo. Še več, nogometaša so obtožili, da se je »odločil enostransko podati svojo plat zgodbe« in da »obstajata dve plati«, kot so pojasnili v upravnem odboru.

In je stvar rešena, pometena pod preprogo. Po principu: »Rasizma in podobnih pojavov pri nas ni. Ravno včeraj smo nagnali zadnjega, ki je nanj opozoril.«

Skratka, dogajanje v Sloveniji je obratna zrcalna podoba tistega v Angliji: rasizem in žalitve na podlagi vere in narodnosti se tam obsojajo, ne tolerirajo. Tolerirajo se v Sloveniji. In to obilno, velikokrat z izdatno pomočjo anemičnih medijev, ki bi se enkrat kakšno lekcijo lahko naučili od tujih. Sploh takrat, ko so izzvani.

Namesto tega pa tuje informacije o našem domačem rasizmu obravnavajo in reciklirajo z lažno samozavest dvigajočo radostjo, podobno kot kakšne priložnostne tujejezične turistične članke o lepotah Slovenije. »A ste videli, omenja nas BBC!« Ja, res smo frajerji.

Telegraph Marko Nikolic rasizem

  • Share/Bookmark

Slediti Janši stane: na koncu pridejo še obresti

7.04.2016 ob 08:48

Ali Janez Janša plačuje RTV prispevek? Na petkovi seji Odbora za kulturo je v svojem nastopu povedal, da ga že dve leti ni plačal in k temu pozval tudi državljanke in državljane.

Še isti dan sem se naslovil na vodstvo RTV Slovenija z odprtim pismom in ga vprašal, kaj bo storilo, da zaščiti moralno in finančno avtonomijo javnega servisa. In, seveda, ali bo dolg izterjalo.

O neplačevanju piše v današnjem sredinem Dnevniku njihov novinar Blaž Petkovič, dejansko prvi in edini, ki je sploh reagiral na škandalozni apel prvaka SDS, kar je še ena žalostna slika domače medijske krajine:

Spomnimo, da je Janša na omenjeni seji parlamentarnega odbora tudi pozval vse državljane, naj prenehajo plačevati RTV-prispevek. »Pozivanje politikov k neplačevanju RTV-prispevka in s tem k državljanski nepokorščini je zelo neprimerno in neodgovorno dejanje. Spoštovanje zakonov je dolžnost vsakega posameznika, zlasti pa javnih oseb, kar politiki zagotovo so,« je Janšev poziv včeraj za Dnevnik komentiral generalni direktor RTVS Marko Filli. Zaradi Janševih besed se je z odprtim pismom na vodstvo RTVS obrnil tudi filozof Boris Vezjak in s Kolodvorske prejel odgovor, da bi sodelavci Janševo (ne)plačevanje RTV-prispevka preverili tudi brez njegovega pisma, kot to počnejo po navadi.

Janša dolg rtv izterjali Dnevnik

In res, še isti petek, 1. aprila, sem na svoje vprašanje prejel zaničevalen odgovor Marka Fillija, generalnega direktorja RTV Slovenija, ki mi je privoščil kratek stavek, s katerim mi sporoča, da je moje pismo odveč:

Spošt. dr. Vezjak,

ni se vam bilo treba truditi. Sodelavci bi to preverili tudi brez vašega pisma, kot to počnemo ponavadi.

Pozdrav

Marko Filli

Kasneje sem upal na kaj več, a se ni zgodilo. Direktor se je izognil osnovni srži mojega javnega vprašanja – čeprav poslanega medijem, ga z izjemo Dnevnika nihče ni želel zaznati – kaj bo vodstvo storilo, da zaščiti svoje ime in potencialen odliv denarja zaradi neplačevanja naročnin.

Toda danes, v sredo,  je sledil preobrat: Dnevnik je v istem članku poročal o neuradni informaciji, da naj bi javni zavod uspešno izterjal tudi dolg Janeza Janše. Prav tako danes je portal Požareport objavil faksimile nekega drugega odgovora Marka Fillija (z datumom 4.4.2016), iz katerega izhaja, da so »neplačani prispevek izterjali po predvidenem postopku in je bil poravnan z obrestmi. Tako postopali tudi v prihodnje in z vsemi zavezanci za plačilo«.

Filli torej v petek bodisi ni vedel, da so pri Janši prispevek že izterjali, ali pa so ga uspeli nepričakovano izterjati od petka do ponedeljka. Bistveno verjetnejša je prva možnost: da bi Janša v petek popoldne izjavil, kako prispevka ne plačuje, nakar bi stekli vsi postopki, verjetno v ponedeljek dopoldne, čemur bi v nekaj urah sledilo plačilo kazni, se preprosto ne zdi preveč verjetno. Je pa res, da vodstvu zdaj silno ustreza napačen vtis v javnosti o njihovi učinkovitosti in moči, ki da jo imajo: zdi se, kot da so uspeli Janšo pritisniti v kot v roku dveh dni.

S tem plačilom je sicer vodstvo RTV rešilo le polovico svojega problema, saj očitno ne kaže nobene volje, da bi nastopilo proti vodji opozicije bolj odločno. Predvsem v delu, ko k medijski »nepokorščini« poziva druge in kar lahko prinaša otipljivo finančno in moralno škodo javnemu servisu. Sicer velja, da če politik druge poziva k temu, da ne plačujejo prispevka, je to približno tako, kot če bi državljanom svetoval, naj odmontirajo radiatorje, če nočejo plačevati ogrevanja. Ne, ne bo pomagalo.

Naslednja implikacija je naslednja: če je Janša v petek že vedel, da so od njega izterjali plačilo z obrestmi vred, kar je daleč najverjetnejša možnost, potem vodstvo RTV ta podatek pozna, ker pozna datume plačil. In potem ve, če je Janša govoril resnico.

V petek je namreč v parlamentu Janša nesporno uporabil sedanjik in dejal, da v danem trenutku ne plačuje prispevka in da se skupno izogiba plačilu že dve leti;  stavek se je glasil »jaz že dve leti ne več in pozivam tudi vse ostale, da s tem prenehajo«.

Janša žurnal neplačilo prispevka

Če je Janša v petek popoldne lagal, ker je vedel, da je prispevek za dve leti nazaj poravnaval, posledice te laži niso nekaj, s čimer bi se morali ukvarjati na javnem servisu, je pa takšna laž zanimiva politično. Najmanj, kar je, sledi iz nje dis-kreditacija njegovega lastnega apela: če ga on sam na koncu plačuje, potem ni verodostojen, ko k temu poziva druge. Še huje, če k neplačevanju poziva druge z lažjo in prevaro, zavedajoč se, da je poravnal še obresti, potem mu državljanke in državljani pač ne morejo zaupati.

S tem jih ne navaja le k neplačilu, ampak v situacijo, ko bodo zneski na njihovih položnicah zaradi kazni še višji. Znova je predvsem odločitev predvsem na plečih njegovih sledilcev: slediti Janši stane, ker na koncu pridejo še obresti.

Politične in medijske prostitutke

Na petkovi seji je Janša razgalil trenutno depresivno stanje svoje politične demagogije in žargona, ki sta nesporno dosegla dno: nižje več ne gre. Nedvomno je bil na koncu dominantni zmagovalec seje Odbora za kulturo – ne zato, ker bi njegovi argumenti bili zmagoviti, ampak ker se na nivo takšnega diskurza nihče ni želel spustiti.

Ker je v samem diskreditacijskem diskurzu nekaj, kar omogoča nedosegljivo prednost v razpravi. Njegova obramba, zakaj so žaljivi tviti na račun odsluženih medijskih prostitutk z RTV servisa upravičeni, bi terjala sestavo kratkega vodiča najbolj proslulih tehnik upravičitve. Terjala bi tudi kakšen kritičen novinarski komentar.

Naj naštejem nekaj zimzelenih trikov: v inkriminiranih tvitih nikogar ni imenoval s polnim imenom in priimkom, je ponavljal, zato je vesel, da so se naslovnice, novinarke, kar same prepoznale. Da je šlo za provokacijo, ki so ji vsi nasedli in si zato želi še več podobnih razprav. In nato je problem »medijske prostitucije« prepoznaval kot generičen problem in generičen pojem, ki ga lahko najdemo na googlu v tisočih zapisov. No, naj kdo poskusi. Zato je, posledično, medijska prostitucija glavna težava, ki tare Slovenijo.

Naj v izključno pedagoške namene navedem nekaj osnovnih kvaziargumentacijskih strategij, v katere se je s tem zatekel. Predstavljamo si situacijo, ko bi premier Miro Cerar (ali kdorkoli že) tvitnil spodnji stavek:

Janez J. je najbogatejša odslužena politična prostitutka v državi s profitom 140 milijonov mark #trgovinazorožjem

Nato bi se na poljubni seji v parlamentu branil točno po recepturi prvaka opozicije. V tem primeru so replike veristično povzete po tem, kar je Janša resnično povedal v parlamentu. Kako zelo bi prepričale Janšo? Naštejmo jih:

Sklicevanje na nedoločenost imena: Oprostite, gospod Janša! Če se morda kakšen Janez čuti napadenega, potem se je samorazkril. Nikjer nismo napisali, da gre za vas, gre pač za Janeza J. Če ste se v tej izjavi prepoznali, je to vaša stvar in se vam toplo zahvaljujemo.

Sklicevanje na provokacijo: Oprostite, gospod Janša! Če se s tvitom osebno identificirate in če so se oglasili vaši politični pristaši, je to vaš in njihov problem, nasedli ste na provokacijo. Z vašo pomočjo končno lahko spet govorimo o trgovini z orožjem v Sloveniji, in to na seji nekega parlamentarnega odbora. Sicer bi šle stvari mimo, tako kot vse ostale. Vsi, ki ste se odzvali, ste nam nasedli, hvaležni se priporočamo še vnaprej.

Sklicevanje na ključni problem politične prostitucije: Oprostite, gospod Janša! Morali smo napisati tak tvit, kajti ključni problem slovenskih davkoplačevalcev je politična prostitucija trgovcev z orožjem. Zato se dajmo o njej pogovarjati intenzivno leta 2016 in leta 2017. Na vsakem odboru, na vsaki seji parlamenta.  Zaradi tega dejstva je bilo vredno sprožiti tak zapis.

Sklicevanje na krajo drugih: Tvit je le posledica nedopustne kraje in drugih trgovin skozi 30 let naše politike. Lahko vzamemo kateri koli datum v zadnjih 30 letih in gremo pogledat, pa bomo našteli več resničnih kraj, kot jih je bilo v trgovini z orožjem. Zato je napis o Janezu kot politični prostitutki tudi nastal – kot upor in reakcija na tiste druge resnične kraje.

No, morda pridejo leta, ko bo približno takšna videti deplasirana politična razprava pri nas – če se bo kdaj zgodilo, da bodo Janševi nasprotniki prevzeli njegovo vulgarno diskreditacijsko govorico.

Lavrič Mladine politične in medijske prostitutke

  • Share/Bookmark

Janša na plačuje RTV prispevka: odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

2.04.2016 ob 11:03

Odprto pismo vodstvu RTV Slovenija

Spoštovani, Janez Janša je na današnji izredni seji Odbora za kulturo na temo nedopustnih političnih pritiskov zaradi njegovega seksističnega tvita, namenjenega novinarkama RTV Slovenija Eugeniji Carl in Mojci Šetinc Pašek, povedal naslednje:

Nacionalna televizija, za katero plačujejo – jaz že dve leti ne več in pozivam tudi vse ostale, da s tem prenehajo – a velikanska večina odjemalcev električne energije plačuje to naročnino, ta televizija je po odločitvi vodstva, urednikov in neke novinarje, ocenila za primerno, da v osrednjem dnevniku, ki ga gleda 100.000 oziroma 200.000 ljudi, objavi poročilo gospe Carlove o tem, da so v nekem lažnem profilu neki člani SDS, in da baje še niso vsega tega tako hitro zanikali.

(Vir: http://www.sds.si/novica/janez-jansa-kljucni-problem-slovenskih-davkoplacevalcev-je-medijska-prostitucija-11616)

Predsednik SDS je s tem pred najširšo javnostjo naznanil, da že dve leti ne plačuje RTV prispevka in k temu pozval vse državljanke in državljane.

Po veljavnem Zakonu o RTV Slovenija, ki ga je po lastnem poznem priznanju spisal poslanec SDS Branko Grims v času njegovega vodenja vlade, je zavezanec za plačilo RTV-prispevka vsak, ki ima oz. uporablja radijski ali televizijski sprejemnik oz. katerokoli drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oz. televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija.

O tem govori 31. člen Zakona. Nobenega dvoma ni, da je Janša na svojem domačem naslovu registriran kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju – kar dokazuje njegova nenehna uporaba tehničnih predmetov, stalno spremljanje programa RTV Slovenija (in posledično preštevanje medijskih prostitutk in podeljevanje ti. piškotov novinarjem) in nenazadnje uporaba tviter računa.

V današnjem nastopu na istem Odboru za kulturo je direktor RTV Slovenija g. Marko Filli sicer že komentiral omenjeno izjavo, vendar je na Janšo zgolj apeliral, češ da pozivi k neplačevanju RTV prispevka povzročajo javnemu servisu škodo. Takšno stališče je močno pomanjkljivo.

Zato vodstvo RTV Slovenija sprašujem, kdaj bo s pomočjo službe za terensko kontrolo ali brez nje sprožilo prijavo na tržni inšpektorat zaradi suma prekrška neizpolnjevanja zakonsko določene obveznosti, za katero je predpisana globa. Izjavo predsednika SDS lahko namreč razumemo kot samoovadbo.

Prav tako sprašujem vodstvo, kaj bo storilo, da prepreči ali omili negativne posledice, ki sledijo ali bodo sledile takšnemu pozivu, zaradi katerega lahko pričakujemo nove prekrške neizpolnjevanja zakonsko določene obveznosti pri tistih državljankah in državljanih, ki se bodo klicu odzvali. Pričakovali bi namreč, da vodstvo stori vse za ustavitev finančne in moralne škode, ki je bila z Janševo izjavo in njegovim ravnanjem povzročena.

Boris Vezjak

1. april 2016

rtv

  • Share/Bookmark