Sproščena Slovenija

Danes sem prebral tole zgodbo, sicer sem prvi del zasledil že včeraj. In sem storil nekaj, kar razumem kot svojo svetniško dolžnost:

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede odpovedi oddaje Omizje in menjave povabljenih gostov

Dne 6. junija 2008 smo v dnevnem časopisju prebrali, da je Aktiv Društva novinarjev TV Slovenija dan poprej podprl novinarko go. Mojco Šetinc Pašek in njeno stališče, da sme sama odločati o tem, koga bo povabila v oddajo Omizje, ki bi morala govoriti o dvajseti obletnici dogodkov ob aferi JBTZ. Prav tako smo prebrali, da je bila oddaja zaradi takšnega zapleta tik pred zdajci odpovedana.

Ker je zaplet nastal po tistem, ko je odgovorni urednik informativnega programa Rajko Gerič »od nje zahteval, naj v studio povabi gosta, ki sprva nista bila predvidena, hkrati pa ji je naročil, naj dva od že povabljenih odslovi« (Delo.si, 6. 6. 2008), seveda javnost zanima, s kakšni razlogi se je zahtevala zamenjava povabljenih udeležencev omizja.

Iz zapisa smo izvedeli, da je g. Gerič  novinarki sugeriral nova gosta v oddaji, g. Vinka Vasleta in g. Ivana Štuheca, toda ker bi to povečalo število gostov, bi morala odsloviti g. Pavla Gantarja in g. Matevža Krivica. Novinarka se je strinjala s prvim predlogom (odslovitvijo g. Gantarja), ne pa tudi drugim (odslovitvijo g. Krivica). Ker ni bilo soglasja, je oddaja odpadla.

Kot člana programskega sveta RTV Slovenija me zanima:

1.    Kako se vodstvo RTV Slovenija opredeljuje do dejstva, da je odgovorni urednik poskušal vplivati na sestavo omizja in ali daje prav odločitvi aktiva novinarjev, ki pravi, da bi s tem bila okrnjena vloga voditelja pri avtorstvu oddaje, s tem pa je njegovo ravnanje bilo nedopustno?

2.    Kako ocenjuje dejstvo, da je odgovorni urednik za gosta predlagal nekoga, ki je sicer tudi član vodstva RTV Slovenija (g. Vasle) in nekoga, ki je sicer tudi član programskega sveta (g. Štuhec) in v čem vidi argument, da je njuna udeležba na omizju pomembnejša od vlog, ki sta jih v aferi JBTZ imela g. Gantar in g. Krivic?

3.    Kako razume očitek novinarke, da »ne morem upoštevati navodil, da moram popravljati zgodovino za nazaj«, saj je videti, da je bila sugerirana sprememba v sestavi gostov politično inspirirana?

4.    Kako ocenjuje nastalo škodo zaradi odpovedi oddaje, ki jo je izrazil tudi eden izmed odpovedanih udeležencev (Delo.si, 6. 6. 2008):  »Hrabri uredniki na nacionalni TV hočejo biti bolj papeški od papeža - in svojemu ‘papežu’ s takimi bedastimi odločitvami delajo samó škodo.« Se vodstvu takšni posegi v avtorsko avtonomijo novinarjev zdijo legitimni in zatorej neškodljivi za javno podobo RTV hiše?

Hvala za vaše odgovore in lep pozdrav.

Po odstotku v BDP države, kjer ima večino premoženja, je Boško Šrot peti najbogatejši Zemljan. Tako pravita zapis ali dva v Financah, recimo tale in tale. Kar so storili pri Financah je, da so si sposodili statistiko. Za vir podatkov o BDP so vzeli CIA Factbook.

Potem so nekateri mediji lestvico prevzeli in jo podpisali takole:

»Boško Šrot v družbi najprepoznavnejših svetovnih menedžerjev © CIA World Factbook/Finance«

In najpomembneje: dodali so nadnapis »CIA razkriva«, recimo v istem članku. To je bilo seveda dovolj, da so elektronski vestičkarji stvar zagrabili z obema rokama:

CIA navaja, da je Boško Šrot peti najbogatejši Zemljan. (Tule)

CIA ga je okronala za petega najbogatejšega Zemljana - glede na BDP(PPP) matične države. © Žurnal (Tule)

Je torej CIA posredovala v naše notranjepolitične razmere in razglasila prvega Laščana za tajkuna? Načeloma da. In sicer po znani logiki Radia Erevan:

Ali drži, da je Ivan Ivanovič Ivanov iz Moskve na tomboli zadel avtomobil?
Odgovor: Načeloma da, vendar:
1. to ni bil Ivan Ivanovič Ivanov, temveč Aleksander Aleksandrovič Aleksandrov;
2. ni bil iz Moskve, temveč iz Odese;
3. tisto ni bil avto, ampak kolo;
4. ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.

Težko je ugibati, ali CIA in njena zloraba služi kakšnemu političnemu cilju. Je pa lepa ilustracija tega, da imamo tudi med slovenskimi mediji Radio Erevan.

Morate za zaposlitev na RTV Slovenija biti politično kompatibilni? Iz te zgodbe je razvidno, da ja. Morate za zaposlitev na RTV Slovenija biti ustrezno stari, pravzaprav ustrezno mladi? Drži, kot je razvidno iz iste zgodbe. Na današnji seji PS RTV (povezav na tem mestu ni, ker zaenkrat nisem zasledil niti ene vestičke, niti na STA) sem želel od vodstva RTV Slovenija slišati kakšno boljšo pojasnilo, kot je bilo ne-pojasnilo, ki sem ga bil deležen po tistem, ko je g. Guzej poslal v boj vodstvo koprskega centra. Ki mi ni odgovorilo. No, g. Guzej mi tudi danes na zelo jasno vprašanje, kakšen je ta politični in kakšen je ta starostni kriterij, ni odgovoril. Zato objavljam svoje vprašanje na tem mestu javno:

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede političnih kvalifikacij kandidatov za urednike na RTV Slovenija

Spoštovani,

Novinar Franco Juri je javnost obvestil, da se je želel prijaviti na razpis za zaposlitev na mesto kulturnega urednika italijanskega programa TV Koper-Capodistria, kamor so ga povabili  odgovorni v koprskem regionalnem RTV centru. Po njegovih zagotovilih si je koprsko vodstvo ne le želelo, da se g. Juri prijavi na razpis, temveč je to predlagalo tudi generalnem direktorju RTV Slovenija. Ker odgovora ni prejel, se je g. Juri sam naslovil na generalnega direktorja, kar je g. Guzej kasneje demantiral, g. Juri pa je kasneje s kopijami dopisov in oddanih poštnih pošiljk dokazoval, da je pošto res moral prejeti.

Bolj pomembna od tega, ali je pošta dosegla naslovnika (kar trdi prvi) ali ga ni (kar trdi drugi) je argumentacija, s katero se je primernost kandidata zavračalo. Neuradna je bila, da je g. Juri prestar za takšno mesto. Zaradi tega sta mu »odgovorni urednik in namestnik generalnega direktorja po pogovoru, ki sta ga imela z Guzejem o novih delovnih mestih v italijanskem programu RTV Koper-Capodistria, razložila, da so njegove možnosti zaposlitve, o kateri so se pogovarjali, izredno majhne oziroma nične, ker njegova starost menda ne ustreza kadrovsko-generacijskim smernicam RTV Slovenija.« (STA)

V javni polemiki pa smo zasledili še en argument proti imenovanju: »… v tem primeru Jurija kot osebe s političnim pedigrejem, pomeni nov poskus politizacije javnega zavoda za potrebe dnevne politike«. Sintagma »politični pedigre« pomeni jasno kvalifikacijo in jo je mogoče razumeti kot navajanje razloga, zakaj Jurijeva kandidatura ne ustreza razpisnim pogojem.

Statut RTV Slovenija, Zakon o RTV Slovenija in drugi zakonski podakti nikjer ne določajo, da bi morala oseba, ki kandidira za mesto področnega (v tem primeru kulturnega) urednika, ustrezati ali ne ustrezati določenemu političnemu profilu.  Novinar Juri celo zagotavlja, če bi to že bila ovira, da ni član nobene politične stranke že 12 let. Enakopravnost, enake pravice in svoboščine glede političnega nazora, kakor tudi svoboda do političnega izražanja in opredeljavanja je sicer v naši demokratični ureditvi ustavna pravica, zato zveni takšna javna kvalifikacija kandidata kot diskvalifikacija.

Vodstvo RTV Slovenija zato sprašujem:

1. Na kakšno zakonsko podlago se sklicuje, ko potencialnega kandidata za uredniško mesto označuje za »prestarega« oziroma za »osebo s političnim pedigrejem«?
2. Če vodstvo meni, da kvalifikacija »oseba s političnim pedigrejem« ni bila mišljenja kot kriterij izbire, temveč naključna javna opredelitev novinarja Jurija, kaj je kot odgovorno za vodenje javnega zavoda želelo s tem povedati? Na podlagi katere pristojnosti se je čutilo dolžno g. Jurija opisati oziroma javno stigmatizirati kot politično napačno ali neustrezno osebo?
3. Če takšne pristojnosti ni, ali ni takšna ocena jasen dokaz, da je vodstvo podajalo politično oceno posameznika, tovrstna arbitraža pa ne pristoji javnemu zavodu, ki za kaj takega zagotovo ni in ne more biti poklican?

Ptuj, 8. 4. 2008

Ideolog slovenske sprostitve, po pravici imenovan Samuel Huntington sproščene Slovenije, ni edini, ki boleha za podjetniško megalomanijo. Če se je pred kratkim otepal vzdevka visokošolski tajkun, ki mu ga je – no ja, direktno je to zanikal – pripisal njegov strankarski in visokošolskosvetni kolega Janko Prunk, smo ga nedavno tega občudovali v novi in vnovični, to pot dignitetni vlogi glede medijev. Mediji seveda spet niso sproščeni (vmes, za časa Petra Jančiča in Danila Slivnika so pač bili), zato Dignitas in zato nova pobuda po slovenskem dnevniku ali vsaj tedniku. Kot znajo povedati poučeni, Jambrek vneto cuka za rokav Janšo, da bi izposloval nekaj milijončkov evrov zagonskih sredstev zanj.

Toda česar ni mogoče storiti na državni ravni, je mogoče v družini. Zakaj ne bi začeli z majhnim, pri sebi? Z medijskim inštitutom? Če lahko ima ata privatno univerzo, zakaj desetletni sinko ne bi mogel privatnega inštituta? Bere se kot incredibile dictu, kot zanimivost iz zanimivostne rubrike POP TV, pa ni:

Zavod, ki so ga na okrožnem sodišču v Kranju registrirali pred tremi dnevi, je ustanovilo pet polnoletnih članov družine: Boštjan Miha Jambrek, ki je po zamenjavah vodstva Slovenske kinoteke zasedel mesto programskega direktorja, Primož Jambrek, ki je pred kratkim postal novinar STA, zvezdi družabnih kronik na Pop TV in v Žurnalu Špela Klara Jambrek in Polona Zoja Jambrek ter srednješolka Eva Jambrek. Med ustanovitelji je tudi njihov mladoletni, komaj desetletni brat. V vlogi centru za socialno delo, ki je privolil v njegovo sodelovanje v projektu, sta starša Jambrek pojasnila, da bi njegova vključitev prispevala k njegovemu osebnostnemu razvoju ter k bolj kritičnem odnosu do vsebine množičnih medijev, ki ga vsakodnevno obkrožajo.

Ob ugibanjih, zakaj se je Jambrekov podmladek odločil za tak projekt, je Primož Jambrek zanikal, da bi že imeli konkretne načrte. “Gre za družinski projekt, njegov namen je predvsem, da imamo neko zaledje, nimamo pa še konkretnih planov,” je dejal Primož Jambrek. Tako so tudi najmlajšo sestro in brata v projekt vključili zato, da jima bo, če bo kdo od njiju v prihodnosti želel delati na tem področju, to prek zavoda laže. Po njegovih besedah pa ne držijo ugibanja, da bi imeli v načrtu izdajanje časopisa, saj bi bil to za zdaj prevelik zalogaj. Prav tako je zanikal, da bi pri projektu sodeloval oče dr. Peter Jambrek, se pa v okviru družine seveda o tem posvetujejo.

Primož Jambrek je včeraj zanikal, da bi že razmišljali o oblikah financiranja zavoda (v statutu so sicer kot vire financiranja poleg denarja ustanoviteljev navedli prodajo storitev na trgu, darila, sponzorstvo, subvencije) oziroma da pričakujejo Simonitijeva proračunska sredstva za pluralizacijo medijev (rok za letošnje prijave je sicer že potekel). “Tudi če bi hoteli računati na ta vir, se glede na situacijo sedaj tako nič ne ve. To bi morali narediti tri leta prej,” je še dejal Primož Jambrek. Klemen Belhar je na vprašanje, ali računajo na denar iz proračuna, odgovoril: “Seveda, kot vsi se bomo morali prijaviti na razpise.”

Dnevnikov zapis sicer ničesar ne pove o tem, če bo desetletnik morebiti blagajnik in tega se verjetno niso spraševalil niti na omenjenem Centru za socialno delo. Kdo pravi, da so Jambrekove privatne fakultete nekvalitetne, če se dober kader kali že v rani mladosti? Da je le iz pravega loga!

Desetletni bo torej skozi razvijanje podjetniške žilice razvil kritičen odnos do medijev, pravijo starši. To me spominja na dvoje. Najprej na slovite, a preslišane besede Branka Grimsa, edinega avtorja Zakona o RTV, ki je med utemeljitvami za zakon navedel, da si želi, da bodo njegovi otroci nekoč zares živeli v demokraciji. In torej spremljali demokratizirane medije.

Drugič me spominja na »Jambrekov silogizem«: (Continued)

Zanimivo, da vsi molčijo o razlogih za odstop člana PS RTV Mita Trefalta. Zanimivo je tudi, da molči sam. Manj zanimivo in obenem pričakovano je, da o tem molčijo mediji. No, na tale zapis v Mladini sem bil deležen replike direktorja TV SLO Vinka Vasleta, čeprav sploh ne vem, zakaj. Ker razumem svoje delo kot javno, svoj odgovor njemu objavljam tudi na tem blogu, po tistem, ko je že bil objavljen v Mladini.

Odgovor na zapis Vinka Vasleta, Mladina, 10. 3. 2008

Direktor RA Slovenija Vinko Vasle se je odzval na zapis Vanje Pirc o odstopu člana programskega sveta RTV Mita Trefalta. V njem sem bežno omenjen, kar je bilo čisto dovolj, da Vasle presenetljivo polemizira le z mano kot svetnikom, pa še to zato, ker je novinarka v nekem delu zapisa citirala mojo nekaj mesecev staro izjavo za Mladino. Torej s časovnim zamikom polemizira z njo. Vasle poskuša dokazati, da vestno odgovarja na vsa moja vprašanja in da je nekaj narobe z mano, ker sem nezadovoljen z vsakim odgovorom. No, na prvi del potem odgovori kar sam: glede premestitve novinarja Sandija Freliha zaključi, da za razpravo o tem »programski svet ni pooblaščen«. Priznam, imel sem srečo, da sem prejel njegovo pojasnilo glede delovne »premestitve« (ali delovne omejitve) novinarja Roberta Škrjanca. Čeprav tudi takrat svet ni bil pooblaščen. G. Vasletu želim, da bi se mu ta očitno na novo izumljena taktika odrekanja pravice po razpravi obrestovala. Da bi javnost kaj zvedela o tem, zakaj se premeščajo ljudje, delovno suspendirajo in zakaj odhajajo iz RTV hiše, pa tudi nima smisla glasno razpredati, saj gre vendar za javni zavod. Kaj jo pa briga!

Ker Vasle iz meni neznanega razloga misli, da vse puščice letijo vanj, čeprav v članku niti omenjen ni, ga moram popraviti glede njegove navedbe, da ni prejel mojega svetniškega vprašanja glede zmanjševanja časa za zunanjepolitične oddaje. Prejelo ga je celotno vodstvo in programski svet (27. septembra lani), sam pa sem ga zastavil, ker sem sledil opozorilom novinarjev. Naj ga torej ponovim: »(1) Novinarji IP trdijo, da je prišlo pri pokrivanju najpomembnejših notranjepolitičnih tem v informativnih oddajah do pogostih kršitev osnovnih pravil novinarskega dela v javnem servisu, ki so določena v statutu RTV in Kodeksu novinarjev RTV Slovenija, na katera pa velikokrat na njihovo opozorilo nihče od odgovornih ni reagiral. V javnosti se je pisalo, da imajo podpisniki ob tem v mislih npr. nedopustno postopanje novinarja Vladimirja Voduška v aferi Sova. Programske svetnike kot nadzorni organ mora zanimati, do kakšnih kršitev prihaja, zato naprošam vodstvo informativnega programa, da PS RTV seznani z omenjenimi kršitvami (ki so takšne vsaj po mnenju zaposlenih). (2) Novinarji IP trdijo, da postajajo zunanjepolitične vsebine, ki jih je RTV dolžna spremljati, v dnevnoinformativnih oddajah vse manj odmevne in da se zanje zmanjšuje programski čas. Opozarjajo, da ima RTV Slovenija široko in dobro organizirano mrežo dopisništev v tujini, zaradi česar je takšno postopanje še manj razumljivo. Vodstvo informativnega programa zato naprošam, da svet seznani s primerjalnimi podatki o tem, kakšna je gledanost teh oddaj in kako so oddaje zunanjepolitičnega programa časovno zastopane v obdobju (vsaj) zadnjih dveh let. V primeru, da trditev novinarjev IP drži, pa seveda pojasnilo za izrinjanje zunanjepolitičnih vsebin.«

Poskušam javno delati in blogi so za to na mestu. Znova moje vprašanje vodstvu RTV Slovenija. Seveda je kriv Vroči stol.

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede pristranskega informiranja in predstavitve novinarja v oddaji Vroči stol (3. 12. 2007)

Spoštovano vodstvo RTV Slovenija, spoštovani uredniki informativnega programa, v oddaji Vroči stol (3. 12. 2007) je novinar Matej Hlebš gledalcem predstavil naslednji novinarski prispevek o stanju lastništva v slovenskih medijih (sledi v oddaji prebrano besedilo):

»Delo, ki velja za najpomembnejšo slovensko časopisno hišo, je z več kot 80 % v večinski lasti Pivovarne Laško. Ostale deleže obvladuje Radenska. Delo izdaja dva pomembna dnevnika, Delo in Slovenske novice ter tednika Nedelo in Mag. Podjetje Delo je tudi 20 % lastnik Večera. Predsednik uprave Pivovarne Laško je Boško Šrot, ki je bil pred tednom dni še član SD. Druga največja medijska hiša je časopisna družba Dnevnik, njen večinski lastnik je z 51 % DZS. Dobrih 25 % pa je v lasti Styria Medie. Dnevnik izdaja med drugim časopisa Dnevnik in Direkt, ter tednik Nedeljski Dnevnik. Podjetje Dnevnik je tudi 12 % lastnik Primorskih novic. Upravi DZS predseduje Bojan Petan, sicer član LDS-a. Podjetje Večer velja za tretjo medijsko hišo v državi. Njen večinski lastnik pa je Infond Holding, ki obvladuje več kot 58 % Večerovih delnic. Infond Holding je hkrati tudi največji lastnik Pivovarne Laško, ki pa že prek Dela obvladuje 20 % Večera.«

Novinar je za podlago svojih trditev vizualno predstavil grafični shemi, ki sta identični shemam, predstavljenim na seji državnega zbora z glasovanjem o zaupnici vladi dne 19. novembra letos. Z njima je gospod premier dokazoval, da je lastništvo medijev v rokah političnih veljakov iz vrst SD (Boško Šrot) in LDS (Bojan Petan). Nad obema v oddaji predstavljenima shemama je jasno razviden emblem obeh strank. Kot vemo, je g. Janša na seji parlamenta želel pokazati, da on sam in trenutna vlada nimata nikakršnega vpliva nad mediji in da ga imajo drugi. Tabele so sicer dostopne na spletni strani kabineta predsednika vlade: (Continued)

Takole sproščeno je videti, če ste član programskega sveta RTV. Če bi slučajno koga zamikala kandidatura. Besedilo je k sreči posnela novinarka Mladine Vanja Pirc, kajti priti do zvočnega posnetka seje je, tudi če ste svetnik, prava nočna mora. Majhen utrinek s seje 27. novembra letos. Težko bi ga komentiral, boste že razumeli…:

Granda: Dr. Vezjak, prosim.
Vezjak: Hvala za besedo, sem dolgo čakal.
Granda: Oprostite prosim, ko ste se javil, sem vas zapisal. Vzdržite se vaše nesramnosti, ker je imam dost. Nesramni ste …
Vezjak: Veste kaj, nisem nesramen …
Granda: Nič ne veste, nesramen ste! Jaz sem vas takoj zapisal, ko ste dvignil roko. Ne zahtevajte posebnega privilegiranega položaja. In se ne smejte nesramno!
Vezjak: Poglejte, jaz sem petkrat dvignil roko, tule levo, desno, na drugi strani sedijo priče, tako, da ne vem, kdaj ste mi vi zapisal.
Granda: Oprostite, jaz ne lažem. Vi lažete! Takoj sem vas zapisal … Ne poslužujte se še laži. Sram vas naj bo.
Vezjak: Mislim, da je tole malo čuden ton razprave.
Granda: Nič ni čuden. Vi ste čuden!

Novinarko je zanimala še kakšna izjava z vtisi z zadnje seje, pa sem jo zapisal. Zgornje in spodnje besedilo najdete v današnji Mladini:

Po moji četrti seji kot relativno nov član programskega sveta ugotavljam, da je moč svetnikov izrazito omejena. Pa ne le po poslovniku, statutu ali zakonu. Moje vprašanje o odstavitvi urednika Sandija Freliha je bilo gladko zavrnjeno, češ da gre za avtonomno kadrovsko odločitev direktorja radia. Vprašanji o tem, ali so novinarjem na RA SLO ukinili stimulacijo in glede tožbe novinarja Blaža Zgage tudi. Vse je bilo pojasnjeno v javnosti in vse to menda ni pristojnost sveta. Nič boljše je nisem odnesel glede zmanjševanja časa za zunanjepolitične oddaje, o čemer sem v pismu spraševal že dva meseca nazaj. Svetu ni težko kršiti poslovnika, v diskusiji nisi deležen odgovorov in pojasnil. Enako usodo je doživela moja poizvedba po zakonsko prepovedanem konfliktu interesov v primeru članstva dr. Gregorja Pivca, ki je vmes postal predsednik mariborske SDS, s čimer je hkrati član sveta in član političnega organa. Brez odgovora in znova kršitev poslovnika. Govorim zgolj o dogodkih z zadnje seje (no, eno pojasnilo sem le prejel). Moj splošni vtis je, da zdaj končno razumem, zakaj so iz sveta protestno odšli dr. Vlado Miheljak, dr. Spomenka Hribar in Tanja Lesničar Pučko. Odšli so zaradi premlačnega odziva vodstva na Jelinčičev sovražni govor v oddaji Piramida. Z današnje perspektive je to finesa nekega visoko moralnega dejanja. Vmes so finese postale nefine, Piramida je menda uspešnica, moralno pa je verjetno vztrajati v brezupnem političnem projektu, katerega zibelko je prvi zagnal edini oče zakona o RTV, poslanec Branko Grims. Podobno kot na volitvah: če se izločite in ne glasujete, ste dali glas tistemu, ki mu ga ne želite dati.

Sem želel - kar nekajkrat - poslati v Delo, pa sem se na koncu vseeno zaustavil. Kot vse kaže, je moja malenkost postala celo jeziček na tehtnici nemočnih ugovorov urednikov Dela po tistem, ko je bilo Delo po aferi Lukšič obtoženo cenzure. In to prav danes (!), ko je premier na veliko mahal s plahtami časopisa v parlamentu, da bi s tem mahanjem sebi kupil zaupnico. Ljudje, kakršen je Janez Markeš, so pač morali vedeti, da so s svojo antijanšistično spreobrnitvijo še dodatno na udaru svojega prejšnjega gospodarja. Če trenutno Janša pljuva po Delu, ker ga nima pod nadzorom, in če za te namene manipulira z domnevno cenzuro glede članka o Lukšiču – vse to v vlogi manipulativnega prepričevanja, kako on nima nobenega vpliva nad mediji! -, potem pač ne želim biti del te igre. Še zlasti ne, ker se mi podtika nekaj, kar nisem storil. Spodaj je kratka replika na današnji (19. 11. 2007) zapis v Delu, ki pa je nisem odposlal in jo objavljam na javnem blogerskem mestu zgolj zato, da se zavarujem pred morebitnimi kasnejšimi manipulacijami, ki sem jih bil ob isti zadevi že deležen (glej mojo polemiko z Markešem v zadnjih številkah Mladine). Sicer pa podpiram dejstvo, da blogi postajajo mesto javnega diskurza. V času cenzure je to itak izsiljeno.

»Pojasnilo Dela: cenzure ni bilo«

Novinar D. K. je na tretji strani Dela (19. 11. 2007) v pojasnilo glede umika spornega članka o »aferi Lukšič« zapisal naslednji stavek: »Celo publicist Boris Vezjak, ki mu kritika Dela ni tuja, je po Markeševem demantiju priznal, da zgodbe ni poznal in da jo je na raznih blogih nepreverjeno širil.« Bralce Dela bi rad obvestil, da je trditev povsem neresnična in nima opore v nobeni moji izjavi. Domnevnega »priznanja o nepoznavanju zgodbe« z moje strani nikoli in nikjer ni bilo. Predlagam, da si še včerajšnji novinarski privrženci gospoda Janše, ki se danes otepajo njegovih maščevalnih lovk, najdejo boljše alibije, ne pa da zlorabljajo moje ime. Sicer pa pozdravljam odločitev urednikov, da javno spregovorijo o razmerah (ne)cenzure v svojem časopisu. Drži namreč, da sem cenzuro v njem dokazoval in kritiziral.

Nastop Janše v tehle Odmevih (16. 11. 2007) bo ostal v spominu. Premier je tako zelo zlezel v kot in bil tako zelo defenzivno neprepričljiv, da je osupnil. Te dni se veliko dogaja, toda zapomniti si velja tri reči (no, takšen je vsaj naš hitri izbor).

Prvič, skoraj povsem spregledano (razen v očeh Gregorja Golobiča) je ostalo škandalozno pojasnilo Janše po vrnitvi s predporočnega potovanja na Kitajskem v tisti ormoški pocukrani epizodi 13. novembra letos. Bil je kratek, končal je z napovedjo možnega odstopa vlade, prvi stavek (!) pa se je glasil: »Naredili smo analize volitev. Rezultati so slabi.«

Imenujmo to za antidemokratični argument, ki se v parafrazi lahko glasi takole: »Če na volitvah ne zmagajo naši, potem so volitve slabe«. Pazite, celo na predsedniških in ne parlamentarnih volitvah!

Naslednja zapomnitve vredna impresija se je zgodila v omenjenih Odmevih. To pot Janša ni blestel z napačno argumentacijo, temveč z manipulacijo, ki temelji na izgubi stika z realnostjo. Janša, ki se je s Kitajske vrnil v nedeljo, 11. novembra, na dan volitev, nas je poskušal prepričati, da je njegova omemba morebitnega odstopa vlade bila posledica glasnih zahtev:

»Bili so močni glasovi, naj vlada odstopi… v sredo so tisti, ki so v ponedeljek zahtevali odstop vlade, naenkrat začeli govoriti, naj vlada ne odstopi…« (Continued)

Se vam zdi, da programski svet RTV Slovenija že dolgo ni zasedal? Tudi meni se. Junija so sejo napovedali za sredino septembra, datum so določili že maja, potem pa je g. Stane Granda sejo preložil na »prvi ali drugi torek v oktobru«. No, oba torka sta minila.

Kot sveži član programskega sveta se trudim po svojih močeh, a malo zaleže. Včeraj sem se odločil, da poslej vse svoje pobude in vprašanja vodstvu RTV pošiljam medijem. Zgodilo se je seveda, da mojega prvega pisma zaenkrat nihče ni povzel niti z besedico. Da je to znamenje provladnosti medijev? Nikakor. No, nič hudega, še pomnite Ruplove javne obljube, da vam bom pomagal objaviti vašo misel? Zato g. ministru puščamo ping na temle nepravem mestu, pošta pa bo romala tudi na njegov dimitrij.rupel@gov.si. Ne dvomim, da se bo minister strinjal glede ponavljajoče se zagate ob razpihovanju rasne nestrpnosti in hujskaštva na javnem zavodu in se potrudil z(a) objavo pisemca pri svojih prijateljih.

Cenzurirano - dare I say - pismo je spodaj.

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede oddaje na 1. programu TV Slovenija s predstavitvijo predsedniškega kandidata Zmaga Jelinčiča

Spoštovani,

v nastopu na TV Slovenija (oddaja »Predsednik za Slovenijo 2007«, 9. 10. 2007 ob 20.00) ste predvajali pogovor in predstavitev novinarja Vladimirja Voduška s predsedniškim kandidatom Zmagom Jelinčičem.

Med predstavitvijo so bili v oddaji predvajani vsi sporni posnetki nastopov Zmaga Jelinčiča v oddaji Piramida z dne 28. novembra 2006. Omenjena oddaja Piramida je pripeljala do vala protestov zaradi vzbujanja hujskaštva in rasne nestrpnosti, zaradi česar je, med drugimi reakcijami, odstopilo tudi več članov Programskega sveta RTV, vodstvo RTV Slovenija pa se je od teh nastopov ogradilo. Oddaja je še dodatno pridobila na slabem slovesu v javnosti in vodstvo je povabilo g. Jelinčiča v studio naknadno obžalovalo. Celo več, odločilo se je, da g. Jelinčiča ne bo povabilo v naslednjo oddajo, četudi so gledalci množično glasovali zanj, s čimer je kršilo pravila licenčne oddaje in zanikalo voljo ljudi. Po nekaterih podatkih oddaja iz istega razloga »distanciranja« vodstva RTV ni bila ponovljena, kar je običaj, prav tako pa nekaj časa (ali celo trajno) ni bila dostopna v spletnem arhivu na portalu RTV Slovenija.

Moj namen ni presojati ravnanja vodstva takrat, temveč danes. Zato želim vodstvu zastaviti zgolj eno vprašanje: kako je mogoče, da se je po nizu distanciranj od sporne vsebine z elementi ustavno in zakonsko prepovedanega hujskaštva in vzbujanja nestrpnosti zdaj vendarle odločilo, da »prepovedane« vsebine znova predvaja na TV Slovenija v tako delikatni oddaji, kot je predstavitev nekega kandidata za predsednika države? Mar ni s tem znova vzpodbujalo k nestrpnosti in zanikalo svojih poprejšnjih ravnanj?

dr. Boris Vezjak

član Programskega sveta RTV Slovenija

Sploh mi noče izginiti izpred oči: po hribarjansko inscenirani realni šov na ponovoletnem sprejemu, o katerem smo poročali tukaj in tukaj. V četrt-pijanem stanju nam nekaj vrlih protagonistov »kao« prijetno šepeta nekatere zakamuflirane resnice o medijski stvarnosti in še čem. Pojava Danila Slivnika, vedno bolj podobna karikaturi iz Hri-barja, mora odgovarjati na novinarkino sproščeno poizvedbo: 

»A v tej dvorani pogrešate poleg Kučana še koga?« 

Slivnik ji nenadkriljivo, sicer rahlo utrujeno od pijače in steklenih oči, pojasni:  

»Saj vidite, da itak vedno manjka kdo. Jaz mislim, da bo res tko, da na koncu bo mogoče samo še eden. Potem ne vem sicer, kaj se bo zgodl, da bo samo še eden…ampak tu se vedno neki dogaja.« 

Nagradno vprašanje: kaj neki se dogaja in kaj neki se dogaja v Slivnikovi glavi? Kaj je hotel tip, za božjo voljo, povedati? Vzemite is čas in si posnetek oglejte tukaj. 

Prva možnost razlage njegovega veličastnega loka misli je relativizacija manjka novinarjev ali drugih navzočih: novinarka sprašuje po tem, kdo manjka. Odgovor Slivnika je, da itak vedno kdo izostane. Kar želi torej zatrditi, je golo dejstvo, da ljudje vedno manjkajo. Ampak ker mu to ni dovolj, ker želi zakriti zagatnost vprašanja in hkrati odgovoriti, avtokulpabilizirajoče taisto samoumevno dejstvo absolutizira in privede do konca: ne le, da vedno manjkajo, na koncu je manko popoln. Ko ljudje odidejo (domnevajmo, da ima to v mislih), potem ostane samo še eden. (OK, zakaj mora ostati »samo še eden«, ni jasno, ker lahko odide tudi ta. Ali pa je mogoče ta eden tako pomemben in ni kar enostavno čistilka?)

Od tod naprej Slivnik variira tega preostalega individuuma, eno enoto od človeka, z »dogajanjem« in dogodkom. Ko ostane ta eden, se več ne bo dogajalo. Temu on pravi, da »ne ve, kaj se bo zgodilo«. Tja, zgodilo se bo, da se ne bo nič zgodilo in ne bo dogodka. Ker en tip pač ni dogodek. In potem pride velikanski preobrat, turbofolk revolucija – kot je to sam poimenoval po zanj šokantni Jankovićevi zmagi na volitvah - v mišljenju: nedogodek je vendarle dogodek. Navidezno iracionalni sklep je namreč tak: »Torej tu se vedno nekaj dogaja«. 

Izpeljana ugotovitev ni preprosto butasta in butalska, temveč sledi svoji logiki. Povejmo naravnost: impozantnega zaključka ne morete razumeti brez Kučanovega klana in udbomafije. Zdaj je Slivnik končno odgovoril na novinarkino vprašanje: ko odštejete vse prisotne, vam ostane Kučan. Kučan je vedno prisoten, tudi če je odsoten. Kučan je ta eden, ki ostane. In ki poskrbi, da se nam dogaja. Kučan je alfa in omega paranoidnih blodenj. Majhen ekspoze o tem najdete tukaj. 

Zato lahko Slivnik že v naslednjem stavku navrže, vračajoč se na izhodiščno vprašanje (s čimer prizna, da je povedano zgolj njegov ekskurz v funkciji pojasnila): 

»Ja, Kučana ravno ne pogrešam, saj itak… (mrmranje) tko.« 

Slivnikovo priznanje moramo razumeti dobesedno: ne pogreša ga, ker je on pač zraven. Je itak na banketu. V intermundijih njegove glave.

P.S. Huh, pohitite z boljšo razlago, če vam ta ni všeč.

O ponovoletnem (sic!) sprejemu za novinarje, ki sta ga priredila predsednik vlade in predsednik državnega zbora, se mediji niso preveč razpisali. No, kvečjemu so se o tem, da tam ni bilo predsednika države. Eksplozivna mešanica soočenja med Janšo in novinarji je s tem izostala. Najprej zato, ker se je prenekateri novinar odločil, da ga tam ne bo. Med politike so se pomešali najbolj lojalni, nekateri so prišli iz radovednosti. Naj spomnimo, da med vlado in mediji pač poteka vojna in da so večinoma že pomahali z belo zastavico. 

V včerajšnjih Odmevih (18. 1. 2007) pa smo vendarle bili deležni nekaj mimobežnih reportažnih utrinkov. Strpali so jih v konec oddaje, kjer so se štirje pogovarjali o protikadilskem zakonu. Pretveza je bila bedna: na koncu je Mojca Pašek v javljanje z sprejema vnesla še pripombo o kajenju v prostoru.

Na začetku Odmevov so novico o sprejemu uvedli z atributom »sproščeno«. Zato sem na prispevek z zanimanjem počakal. Kaj da bo sproščeno: klepetanje, zabavnost dogodka, »sproščenost medijev« ali kaj četrtega? In ti pokažejo novinarko Dela Meto Šoštarič, ki komentira, kako da je gospod premier po novem sproščen (sic!) in da se to pozna, odkar ima svojo novo spremljevalko.

Ok, pač vem, da je beseda sproščenost imela tu ta ironičen nadpomen. Sproščena Slovenija za sproščenega Janšo. In glej ga: kar je zares sproščenega, je mlada in fletna Urška. Premier je potemtakem sebi podaril tisto, kar je obljubil Sloveniji. In česar z državljani verjetno ne bi želel deliti.

Priznati moram, da sem pri novih oblastnikih vedno znova fasciniran nad tem, kako daleč uspejo zakorakati s svojimi manipulacijami, retoričnimi triki in logičnimi mahinacijami. Ne govorim o makrokozmosu gospodarstva in politike, temveč že in predvsem o mikrokozmosu njihovih nastopov, besed, javnih reakcij. »Vse v imenu oblasti« pri njih jasno pomeni »vse v imenu nas«, nato pa še obratno: »vse v imenu nas« se prevaja »v imenu oblasti«. Mi smo pač oblast. Za takšno fantazmo vladanja, ki vodi njihovo realno vladanje, so pripravljeni požreti vse. Da jim pretvarjanje gre dobro od rok, sem vedel. Laganje utrdi obrazne mišice na svojstven način, zato verjetno večini uspe preklopiti v normalno psihološko držo šele v poznih večernih urah, ko se vrnejo k svojim domačim. Vsaj upajmo. 

Najbolj komičnih učinkov smo deleženi, ko se politično mazaštvo, kot temu pravim, cepi na emocije in čisto psihološke reakcije. Ko je minister Gregor včeraj dobil po puklu od ustavnega sodišča v 23 od 27 točk, ko je ugotovilo neustavnost njegove predlagane plačne reforme, smo pričakovali njegovo jezo in sikajoč bes. Dobili smo hlinjeno odobravanje: z odločitvijo ustavnega sodišča je čisto zadovoljen, je komentiral. Sicer le delno, ampak zadovoljen. 

Kako biti zadovoljen s porazom, če si pri zdravi pameti in pošten do sebe? Minister Gregor je torej na tem, da ne sme pokazati lastnih čustev. Ne gre preprosto za to, kako se izogniti hudemu političnemu in strokovnemu kiksu, njegova plačna reforma gor ali dol, poanta je drugje: sproščen politik zlate dobe slovenstva, ki so jo napovedali janševiki, mora dajati vtis, da verjeme temu, kar pravi. Minister Gregor se torej mora zdeti na vsak način zadovoljen. Takšno mora biti videti, takšen se nam mora dajati skozi pogled, skozi fenomenologijo.Tega se je dobro zavedal karikaturist Dela, ki je, namesto da bi logiko ministrovih emocij smešil na običajen način (protislovnost njegove reakcije, risanje razočaranosti itd.), čustveno uravnotežil po svoje: najprej je prikazal ministra kot žalostnega pred vročitvijo odločbe, po njej pa kot veselega in »zadovoljnega«. Karikatura je na ogled tukaj, povečana pa na strani Dela.

Kar je želel storiti njen avtor,  je torej neka gesta legitimacije: da bo minister Gregor na koncu videti zadovoljen, mora biti nevprašljivo dejstvo že v začetku. Zato je »pervertiral« začetno stanje, ko je Gregor žalosten. Seveda na začetku minister niti malo ni bil žalosten, kot tudi ni res, da bi na koncu bil srečen. Toda od menda uravnoteženega Dela pač ne smemo pričakovati čudežev. Ali še bolje: pričakujmo natanko take vrste čudeže! 

Svoboda govora in odkrita razprava je v ruskih medijih, ki so večinoma nadzorovani s strani državnih in poslovnih mogotcev, postala redkost. Tole je absolutno in perfektno argumentirano povabilo k sproščenemu bloganju tudi v Sloveniji: tukaj. 

Da Slovenci zaostajamo za Rusi? Ne pritožujte se prehitro in pomislite, če se našim slovanskim bratom res želite približati na tak način. Blogi so trenutno videti neizogibna prihodnost dela slovenskega novinarstva. Dober recenten primer najdete tukaj.

»Tako se kalio čelik«, kultni Žilnikov film, bi lahko uporabili za izhodišče spraševanja o stanju nestrpnosti v Sloveniji. Kaj vaške straže, razbirati jo moramo v čem bistveno bolj subtilnem! Ko pridejo straže, je že prepozno. 

Poglejmo primer. Časopis Finance izbira najvplivnejšo žensko letošnjega leta. Seznam si lahko ogledate tukaj. Med Urško Bačovnik in Andrijano Starina Kosem se je nepričakovano znašla tudi Jelka Strojan, ikona protiromskega pogromništva Slovencev. Obrazložitev oziroma opis je več kot smešen: »mama družine Strojan, internacionalizirani slovenski problem leta.« 

V kakšnem oziru naj bi Jelka Strojan bila »najvplivnejša ženska«? S svojim denarjem, svojimi finančnimi in političnimi zvezami? Sprevrženo in abotno. Njena uvrstitev na citirano listo ima verjetno le en, četudi nehoten namen: zbujanje zgražanja in provociranja.  

Za tiste, ki bodo nekoč poskušali razvozlati, kako se kali in kako se generira nestrpnost v Sloveniji, je zgodba o najvplivnejši ciganski mami lahko dober namig. 

Prvi dan razprave o interpelaciji proti kulturministru Vasku Simonitiju smo doživeli enega najbolj iskrenih »coming-outov« v hudi konkurenci. Poslanec Branko Grims je prvič naravnost priznal, da je edini avtor novega in uspešnega zakona o RTV. Tole je ponosno navrgel: 

»Avtor ni Klemen Jaklič. Sem edini avtor zakona od prvega do zadnjega stavka, vključno s tiskovnimi napakami.« 

Tiskovne ali tipkarske, to je lažna dilema! Prava dilema je lažnivi Grims osebno. Grims je namreč pred referendumsko potrditvijo zakona preteklo leto venomer zatrjeval, da se za zakonom skriva cela četica strokovnjakov, ki ga je pripravila. Kdo so, nam nikoli ni znal povedati. Več o fantomskih strokovnjakih tukaj. Pač pa je znal poslanec SDS varati in prodajati zraven še druge laži. Takole je lani na izrecno vprašanje o tem, zakaj se ti anonimni avtorji zakona končno ne razkrijejo in odvržejo svoje maske, izjavil:

»Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005) 

Več tukaj. Kot lahko vidimo, smo Grimsa ujeli na delu v njegovem veličastnem elementu: skozi laž nam ta lažnivi kljukec v kompletu proda še eno meglo: diskreditira medije in blebeta o nesvobodi javne besede. Če pri njem kupite laž, dobite zraven še eno gratis! 

Sploh ne more biti nobenega dvoma: v hudi konkurenci oblastnikov je lažnivec leta 2006 zagotovo poslanec Branko Grims. En takšen ponosen. Bo kdo zaradi tega zahteval razveljavitev referenduma? 

Včerajšnja, to je sobotna nacionalkina večerna poročila (25. 11. 2006), so poskrbela za še en precedens v primeru reševanja družine Strojan. 

Voditeljica Jasmina Jamnik je predstavila informacijo o tem, da se je družina odločila vrniti v Ambrus. Vendar jo je, kot je povedala, v Grosupljem oziroma Višnji gori »ustavila« policija. 

Novinarka Tadeja Anžlovar, ki je poročala s terena, je potrdila informacijo z besedami, da nekje pri Višnji gori policija »zadržuje« družino. 

Uporabili so glagola »ustaviti« in »zadrževati«, kar bi pomenilo ustavno kršitev načela svobode gibanja. Nato so po telefonu poklicali Mirko Strojana, ki je potrdil, da so v Grosupljem, da se vračajo domov in da »nas policisti spremljajo v Ambrus«. 

Kaj je torej res: policisti ustavljajo, zadržujejo ali spremljajo? Kdo je naiven in kdo uporablja prave besede? 

Novica se je nadaljevala pred vladno palačo, od koder je poročala novinarka Katja Šeruga. Najprej je zatrdila, da zbrana četica ministrov in premier razmišlja o sestanku s Strojanovimi, ker da naj bi še nocoj odpotovali v Grosuplje. Vendar so na vladi rekli, da informacije ne držijo, je pritrdila novinarka. 

Kot smo lahko prebrali na spletni strani premierja, je do sestanka zares prišlo. Informacija vlade o tem, da informacija ne drži, ni držala.

Razvpita novinarka Ana Jud je dobesedno zapopadla novo geslo »sproščenega novinarstva«: biti uravnotežen in biti telesno zrelaksiran hkrati. Združila je oboje: 

»Poglejte, spim tako z LDS-ovci kot SDS-ovci. Ne delam strankarskih razlik.« (smeh)

Citat iz intervjuja s slovensko novinarsko primadono najdete v Steinbuchovem Žurnalu. »Reklama«, za katerega županskega kandidata morate voliti, je brezplačno priložena že na prvi strani.

Jelinčič je bil danes oproščen. Njegov pričakovani komentar je naslednji: »Jasno je, da nisem ničesar kriv…. Mislim pa, da je k temu pripomogla sprememba na vladajoči strukturi Republike Slovenije. Kajti če bi v rokah še vedno vse niti držali bivši režimski aparatčiki, se ne bi tako končalo.« 

Oglejte si ga tule. Presenetljivost komentarja je v njegovi dvojnosti: beremo ga lahko kot nedolžen izraz prodajanja zgodbe o konspiraciji v ozadju. Jelinčič namreč ponavlja, da je bila obtožnica del policijske in splošne zarote proti njemu, katere lovke so bile tudi na sodišču.   Lahko pa komentar beremo tudi izrazito obremenilno, kot nehoteno priznanje nečesa drugega: prejšnji sodniki so bili nepristranski, sedanji to več niso. S prejšnjo vladajočo strukturo se ni dalo nič zmeniti, s sedanjo se je. Oprostilna sodba je torej stvar dogovora z njo! »Veličina« Jelinčičevega političnega uspeha je prav v tem dvojnem govoru: privošči si lahko iskrenost in laž v enem, s čimer volilni bazi nakazuje, da je nedotakljivi frajer, ki vse vleče za nos.