Arhiv za kategorijo 'Mediji'

Kardinal Rode in njegova begunska usoda

2.04.2016 ob 11:02

Pogovor s kardinalom Francom Rodetom na Škrabčevi domačiji, ki ga je vodila Manca G. Renko, je v izdaji Siola zanimivo čtivo in z nekaj video prispevki pričara že skoraj razburkane odtenke ambienta.

Predvsem si ga morajo ogledati vsi, ki se želijo prepričati, kako nevarna je lahko dinamika komunikacijskega razmerja v trikotniku med voditeljem, gostom in publiko: zdi se, da Rode v njemu lastnem stilu skozi pogovor venomer izrazito koketira z občinstvom, poskuša iz njega izvabljati čim več odobravanja, smeha in navdušenja nad svojo intelektualno kakor-superiornostjo. Najpomembnejše ob tem – velikokrat na račun posmehovanja voditeljici. K vtisu nesporno prispeva tudi Siolov izbor nekaterih insertov.

Rode intervju Renko SIOL

Kardinalova lapidarna, klena in odrezava govorica seveda ne preseneča, zaradi nje je zaslovel. Vedno znova nas lahko razžalosti nekaj drugega: nesposobnost javnosti v širšem smislu, da bi odkrito kaznovala njegova stalna sprenevedanja, za nameček pa jih ponekod, na Planetu ali Siolu, nadomešča celo odkrito navdušenje nad njim.

Ne le, da nam je nekdo, ki se je včasih zgražal nad Slovenijo kot edinim ateističnim otokom v Evropi, to pot s pomočjo francoskega eksistencialista Sartra narisal neko silno razumevajočo podobo ateizma in se, ker je takšen bil menda tudi sam na svojem začetku, razglasil za zelo tolerantnega do brezbožnikov, ne samo, da nima dobrega mnenja o Argentincih, kjer je dežela lepa, ‘folk’ je pa zanič, kakor je dejal, pričakovano ga je Rode na veliko biksal pri vprašanju beguncev.

Naj navedem zgolj en, zame zelo neprebavljiv primer sprevrženega sprenevedanja. Renkova ga je izzvala, kaj storiti z begunci, nevralgično točko vseh, ki se smrtno bojijo, da so zaradi njihovega prihoda smrtno ogrožene judovske in krščanske korenine evropske civilizacije. Pričakovano je tu Škrabčev gost ubral dve elegantni metodi izmikajočega odgovora. Prva je seveda sklicevanje na papeža Frančiška, ki da ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi opozoril na njihovo trpljenje. Še dobro, kajne, ker potem nam ni treba.

Drugi manever je tudi že neštetokrat ponovljeno sklicevanje na arabske države: čemu prihajajo k nam v Evropo, zakaj ne želijo ostati v bogati Arabiji? Zakaj jim je bližja tuja in manj bogata kultura, zakaj zavzemajo ravno naš prostor?

»Kako da jih vleče v to Evropo, zakaj?«, je hlinjeno ponavljal Rode in seveda ponudil v razmislek, »ali je ta tok beguncev spontan ali organiziran, z namenom.« Ko nekdo povleče na plano prepozavni konspirativni vzorec, potem ste lahko vnaprej prepričani, da ga poglobljeni odgovori niti ne zanimajo – v resnici je treba le nekako vzdrževati libidinalno ekonomijo strahu pred begunci in kateri koli element teorije zarote dovolj dobro služi temu namenu.

In ko je razpoloženi kardinal že zadovoljno predel in mislil, da je dobro opravil nalogo, kajpak ob znova predvidljivem solidarnostnem končnem suplementu k diskurzu o beguncih, ki ga običajno uvaja prislov »seveda«, da je namreč »seveda človeku, ki je stiski, treba pomagati«, je prišla še voditeljičina primerjava. Preprosta: mar tudi vi niste bili begunec, saj ste emigrirali v Argentino. Upiranje analogiji je bilo neizbežno.

Namerni poziv k več empatije do beguncev s sklicevanjem na našo lastno preteklo usodo Rode ni najbolje sprejel. Seveda je moral zatrditi razliko. V čem da bi bila?

Na uradni spletni strani slovenske RKC naletimo na naslednji biografski moment:

»Kot mnogo drugih družin se je tudi Rodetova leta 1948 izselila v Argentino, kjer je nadaljeval šolanje. Leta 1952 je v Buenos Airesu stopil v bogoslovje misijonske družbe (lazaristov) in leta 1957 izrekel večne zaobljube.«

Njegov odgovor je zvenel nenavadno – svoj položaj je označil za »čisto drugačno vprašanje« in nadaljeval z utemeljevanjem te drugačnosti med trenutno begunsko krizo in takratno domačo situacijo. Argument je bil:

»Tukaj je bila resnična nevarnost za življenje.«

Izselitev iz Jugoslavije leta 1948 je torej bila zanj nujna in neizbežna, šlo je tako rekoč za beg pred zanesljivo smrtjo, trenutni begunci pa nimajo ravno takšne težave, ne bežijo pred smrtjo in njihova življenja niso ogrožena. Smelost servirane dis-analogije zveni perverzno, sploh če kontekstualno pomislimo, kaj nam želi kardinal povedati: njegova družina da je bežala v vojnih razmerah, današnji begunci pa silijo v Evropo iz krajev, kjer menda sploh ni kakšne vojne.

In kakor da prva deplasirana misel ni bila dovolj, že je iskal in našel še eno pomembno razliko. Kjer človek osupne še bolj:

»Po drugi strani: če smo šli, smo šli za 14 dni, največ za tri mesece. To je bilo splošno prepričanje. Drugače sploh ne bi šli.«

Tole mora biti dovolj velika rokavica za vse zgodovinarje politične emigracije s poudarkom na Argentini: odhajali so torej za 14 dni, nič več. In drugače ne bi šli. Se pravi, da sploh niso odhajali za kaj več časa, kot trajajo daljše počitnice – čeprav smo nekako vedno verjeli, da so bežali pred komunizmom.

Zakaj so odhajali v veri, da se bodo lahko kar po dveh tednih ali treh mesecih vrnili, nam Rode ni povedal. Vsekakor bizarno stališče, sploh z vidika možnega iskanja pojasnila, čemu in s kako utemeljeno podlago so potem za tako kratek čas sploh odhajali ali bežali.

Rode Renko SIOL

Nihče seveda ne misli, da se politični emigranti nekoč niso želeli vrniti v tujino. Toda Rodetov ekskurz v umetno iskanje neprimerljivosti je prekinil medklic voditeljice, ali je danes pri beguncih kaj drugače – češ saj se tudi oni želijo vrniti domov. Ob spremljajočem posmehu publike na njen račun je kardinal lakonično nasprotoval in ustvaril vtis spretnega zabijalca gola:

»O, jaz pa mislim, da danes ti ljudje kar hočejo ostati v Nemčiji.«

S čimer je bila menda utemeljena še druga bistvena razlika med njim kot tedanjim beguncem in sedanjimi iz Bližnjega vzhoda.

Morala zgodbe? Ve se, kdo je bil pravi begunec. Rode je krvavel za domovino, on je bil resnična žrtev, ne sedanji ekonomski migranti. In dejansko je vedno bil domoljub, v Argentino je odšel le za dva tedna, tako kot vsi drugi politični emigranti. Begunci pa le nedomoljubno špekulirajo.

Mimogrede, prvič se je v Slovenijo vrnil leta 1965, kjer je bilo njegovo prvo službeno mesto pri Sv. Jožefu v Celju. Sledila je epizoda z Bogomilo, ki se je po Delovi zgodbi o očetovstvu ne spominja več tako rad.

Več:

http://vezjak.com/2012/10/04/kardinal-ni-krsil-celibata-ali-res/

http://vezjak.com/2012/10/03/vrhunska-igra-kardinala-rode-in-novinarska-supervednost/

http://vezjak.com/2012/09/06/in-kdo-bo-branil-novinarja-karbo/

Rode Renko Planet

  • Share/Bookmark

Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji

27.03.2016 ob 09:47

Zdaj, ko so celo pri Svetu Evrope obsodili Janšev tvit na račun novinark RTV Slovenija Eugenije Carl in Mojce Pašek Šetinc, kar so označili za najvišjo obliko pritiska na novinarje, ko so na nedopustnost žalitev opozorili celo Novinarji brez meja, je morda prišel čas za kratko rekapitulacijo motivov Janševih permanentnih verbalnih napadov na novinarje.

Janša tvit svet Evrope

Njegove pritiske na medije bi lahko v grobem razdelili na realne, konkretne intervencije vanje, dolgo bojevane vojne z njimi s pomočjo npr. državnih lastniškim deležev in nadzornih svetov, kakršnim smo bili priča predvsem v njegovem mandatu 2004 do 2008, ter na tiste druge, diskreditacijske, verbalne, propagandne.

Slednji se kažejo predvsem v oblikah uporabe diskreditacijskega jezika, norčevanjih, žalitvah, smešenjih in v zadnjem času tudi seksizmih. Česar Janša v svoji previdnosti ni uspel izreči v kamere, mu je največkrat uspelo v navidez varnem zavetju tviterja.

Vojna z mediji in novinarska voljnost

Konkretni pritiski in zavojevanja so dosegli svoj vrhunec upora v novinarski peticiji leta 2007, še danes eni največjih Janševih bolečin, ki je ne more pozabiti, pa tudi kontrareakcijo njemu v podporo v Steinbuchovi antipeticiji, ustanovitvi ZNP in nastanku brezplačnikov, ko se je Janša po delnem neuspehu odločil zamenjati strategije neposrednega osvajanja medijev in za eno leto prešel v gverilske taktike delovanja. Nikoli ni priznal, da so bili brezplačniki njegovo finančno in uredniško maslo.

Čeprav še danes zanika svoj neposreden vpliv ali poskus vpliva na medije, pa nikoli ni bilo pravega dvoma, da so bili v njegovem prvem polnem mandatu sprva lastniško in nadzorniško, nato pa uredniško in vsebinsko v večji meri njemu podrejeni naslednji: STA, RTV Slovenija, Delo, Večer, Primorske novice. Kasneje so se jim pridružili še nekateri.

Dolga leta sem kritiziral novinarsko nesenzibilnost in neobičajno solidarnost v odnosu do novega političnega škornja, ki so ga v posameznih kolektivih novinarji preprosto sprejeli kot novo neizbežno dejstvo, brez posebnega upiranja. Vsa čast izjemam, toda bile so preredke.

Kot dober zgled upora žal ne bi mogel izbrati nobenega: na STA so se v veliki meri podredili direktorici Alenki Paulin in odgovornemu uredniku Borutu Mešku, na RTV Slovenija je vladal triumvirat Možina (direktor TV Slovenija), Vasle (direktor Radia Slovenija) in Guzej (generalni direktor), družbo pa jim je delal Stane Granda kot predsednik programskega sveta. Primer Dela je sorazmerno dobro dokumentiran, rokave sta na misiji najbolj zavihala Danilo Slivnik in Peter Jančič.

Na Večeru sta se za predsednika vlade žrtvovala zakonca Milan Predan in Darka Zvonar Predan, pomočnikov ni manjkalo. Na Primorskih novicah so ob pomoči župana Borisa Popoviča delo ob drugih opravili Sergej Škrlj, Tino Mamić in Suzana Zornada Vrabec.

Vendar je bila bolj od navedenih problematična molčeča večina, vdana v usodo, sprijaznjena in indignirana v zelo omejenem obsegu. Dobro dokumentiran jenpr. primer uredništva Večera, ki je kolektivno javno zapisalo, da pri njih ni političnih pritiskov in cenzure, čeprav so se v pisarnah istočasno spotikali ob ti. bunkerje.

Predsednik vlade kot dežurni urednik

Kot je za New York Times nekoč povedala njegova državna sekretarka, ki je ob vezani trgovini nakupa Dela v zameno za Mercator stopila na stran Boška Šrota, je Janša dnevno pisaril urednikom slovenskim časopisov in zahteval spremembe naslovov in vsebin. Toda ko je zaradi izgube politične moči in delno vendarle pritiska novinarjev začel upadati njegov neposreden vpliv, je prišel leta 2008 še poraz na volitvah. Glede svojih  strasti v odnosu do njih je za nekaj let bil prisiljen staviti na svoje zveste medijske satelite in novinarske pribočnike, ki so mu še ostali in še ostajajo, dokler se leta 2015 ni odločil za naskok s projektom Nove 24, začel zbirati denar ter prepričevati delničarje v korist nove medijske hiše, ki bo »normalizirala« nenormalno medijsko stanje. Kot izkušeni politik se za nameček zaveda, da se politične bitke danes ne dobivajo brez konstrukcij medijske realnosti – te so odločilne.

Ves ta čas, vsa ta leta, pa je skupaj s svojimi političnimi privrženci nadaljeval s strankarsko diskreditacijo vseh medijev, urednikov in novinarjev, ki so mu slikali neljubo resničnost, za katero je presodil, da ni usklajena s podobo in stvarnostjo, v kateri je on nezmotljivi vladar.

Kalifati in džihad

Velik del intenzivnega diskreditacijskega diskurza je bil vezan na zapise na spletni strani SDS, kjer nikoli ni zmanjkalo stigmatizacij in žalitev, na nastope v parlamentu, različne intervjuje ali medijske pojavitve, nekaj časa tudi na anonimne zapise nekega Tomaža Majera. V njih je vedno znova odkrival zarote, njemu nenaklonjena komunajzarska trobila, »uradne liste tranzicijske levice«, novinarske politkomisarje in Goebbelsove podanike.

Ko je leta 2011 Janša prešel na tviter, je počasi začel odkrivati neslutene propagandne možnosti tega socialnega omrežja in jih s pridom uporabljati. Postajal je vedno bolj drzen, besede so postajala vse težje, novinarjem pa znova običajno ni bilo mar, napade nase so največkrat stoično prenašali brez ugovora. Že leta 2014 je npr. Janša na svojem tviter računu označil Delo za »uradno glasilo kalifata«. Ne, nič se ni zgodilo.

Janša tviter Delo kalifat kristjanofobija

Spomnim se, da sem prvi opozoril na nevzdržen sovražni govor, ki ga je z oznako »opankarski žurnalizem« Janša sprva usmeril v novinarko Gordano Stojiljković, potem pa še v druge. Še pred tem sem dolga leta svaril pred posledicami diskurza »ad hominem« v domačem političnem govoru in ga konkretno ilustriral. Sledili so napadi ne Erika Valenčiča kot »potencialnega terorista«. V nekaj zapisih sem analiziral Janševe večletne pritiske na novinarje skozi podeljevanje »piškotkov« – in ni se težko prepričati, da se nanje nihče ni odzval vse do danes.

Težava je morda celo v tem, da teh razbohotenih diskreditacij v njihovi bogati paleti variacij, vse od žalitev, kompromitacij, posmehovanja in šovinizma, niti ne znamo misliti. Šele kasneje nastopi težava z reakcijskim pogumom in posledično bojaznijo upora. Verjetno se nekateri novinarji celo tolažijo z povsem napačno taktiko, češ treba ga je ignorirati. Prepričan sem, da ta nikamor ne vodi.

Novinarski soustvarjalci

Ko se danes morda kdo čudi, zakaj se je Janši nenadoma »poslabšalo« in je postal izjemno žaljiv, zakaj je začel licitirati medijske prostitutke in jim kot kakšen zvodnik predpisovati cene, potem tak ne res ne pozna okoliščin. Ne, ni se poslabšalo, neodzivnost je dobesedno tlakovala pot radikalizaciji njegovih diskreditacij, dajala mu je krila. Za sabo ima prakso stoterih podobnih tvitov, spregledanih in netematiziranih. In tudi te dni, po vseh reakcijah nase, z nezmanjšano ihto nadaljuje s svojim napadi ravno zato, ker se mu ne zgodi hudega. Ker ga mediji ne znajo ali nočejo kaznovati.

Zato je Janševe mačistične in šovinistične tvite treba razumeti. Kot logično nadaljevanje in stopnjevanje nesankcioniranega in neustavljanega govora, kot spregled in prijazno dopuščanje političnega propagandizma, usmerjenega v medije in konkretne novinarje, za katerega se nihče nikoli ni zares zmenil.

Janša je konsistenten, novinarji v svoji obrambi niso. Zato ni pretirano reči, da so njegovo radikalnost, ki jo razbiramo iz mačističnih tvitov, omogočili in soustvarili novinarji sami. Vendarle pa je treba priznati, da so se to pot, s tvitom o RTV prostitutkah, mediji pretežno le zganili na način, ki je dostojen, dovolj intenziven in ustrezno izčrpen. Upajmo, da je to znamenje prekinitve s poprejšnjo kilavo prakso.

***

Kratek vodič po nekaterih zapisih o Janševih diskreditacijah medijev na tej strani:

Novinarski opankarji

Novinarski piškotki

Novinarski teroristi

Novinarski kalifat

Novinarski Goebbelsi

Novinarska diskreditacija

Novinarski cinizem

  • Share/Bookmark

Kako ne obsoditi Janšev tvit: od RTV prostitutk k materinskemu dnevu

24.03.2016 ob 10:43

Se je v včerajšnjih Odmevih zgodil manjši incident v razpravi o Janševem zmerjaškem zapisu, kjer so gostili Dejana Verčiča in Mitjo Štularja?

Interni viri poročajo o pravcati vojni in notranjih pritiskih na urednike in vodstvo, da bi se v javnem zavodu sploh odločno zganili in na TV Slovenija vendarle vsaj poročali, zato je treba včerajšnji prispevek razumeti predvsem kot velik uspeh tistih, ki so tematizacijo zahtevali – kajti vodilni so pred to možnostjo bežali.

Odmevi tvit Štular Verčič

Seveda nas je zanimalo, kako bodo Janševi podaniki priskočili na pomoč svojemu šefu v godlji, imenovani neposrečen mačističen tvit.

V socioloških analizah strokovnjaki že leta ugotavljalo refleks, ki ga številni seksisti gojijo v sodobni kulturi posilstva, kot temu pravijo v feminističnih teoriji. V njej je spolno nasilje normalizirano in perpetuirano skozi jezik mizoginije. Obrambni refleks v prid posilstva je, če ga osvobodimo nekaj tančic, vselej preprost: »Saj je vendar hotela!« Saj je hotela seks.

Kaj se je dogajalo v Odmevih

V domači nekulturi političnih mojstrov diskreditacije se nam dogaja nekaj podobnega. V včerajšnjih Odmevih je predsednik Programskega sveta RTV nakazal, da te funkcije ne opravlja po naključju – tam je stal, da obrani lik in delo svojega varovanca in njegove besedne eskapade o dveh odsluženih prostitutkah iz iste javne hiše, Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc.

Ko je Štular pred voditeljico Tanjo Gobec prvič odprl usta, je prepoznavno imel v mislih zgoraj opisano strategijo: na prvem mestu ne bomo obsodili dejanja šefa SDS, ne bomo branili lastnih novinark v lastni hiši, ožigosanih za prostitutke, temveč jih bomo problematizirali. V smislu: Saj so vendar hotele. Saj so vendar želele, da jih nekdo označi za prostitutke. Podobno kot si je gotovo Jelena Aščić želela, da jo imamo za »kuzlo lažnivo«.

Štular zato ni presenetil, kot je hitel že v prvem stavku apelirati na »celotno konstelacijo te zgodbe«, ki da je nekoliko širša. Razpravo je želel že v prvem stavku preusmeriti v domnevno neprofesionalni prispevek novinarke Eugenije Carl, ki da je razjezil gospoda Janšo, kasneje je celo problematiziral še nek drug njen prispevek. Pričakovano celo s strani voditeljice, ki je nastopila izjemno pogumno: ob začetnem švrku, usmerjenem v reakcijsko medlost vodstva javnega servisa, je hitela Štularja ustavljati takoj, ko je zaznala njegovo izmikanje.

Nanizala je cel niz medklicev (»Lahko komentirate tvit, bomo potem prišli k vzrokom?«, »Oprostite, ker niste odgovorili na vprašanje«, »Najprej oceno tvita?«, »Torej tvita ne boste ocenili?«) in vztrajno minirala Štularjevo strategijo, kako večino minutaže pokuriti za preusmeritev teme.

Pomembna je bila, evidentno, predvsem viktimizacija žrtve, kazanje s prstom na novinarske prostitutke, ki domnevno slabo opravljajo svojo profesijo. In seveda je računal, da bo čisto na koncu, tako kot predsednik Pahor pred časom v zapisu o sovražnem govoru, moral nekako navesti tudi, da je Janševa izjava »neprimerna«. Minimizirano, kot čisto neobvezen in manjši dodatek, predvsem pa z zamikom in šele na drugem mestu.

Gobčeva je lahko svoje drezanje utemeljila tudi z nedavnim Janševim tvitom, kjer je novopečeni ekspert za medijsko prostitucijo prst usmeril prav v istega Štularja in ga označil za figov list – za nekoga, ki v »javni hiši«, kot ji pravi, ne poskrbi za red in disciplino, za spoštovanje strogih profesionalnih standardov, ki jih kršijo prostitutke. In res, Štular je hitel v Odmevih dokazati, da je slišal opozorilo in se varovancu z zamudo tako rekoč poskušal oddolžiti.

Janša prostitucija tvit Štular

Njegov trik preusmeritve pozornosti skozi perverzno viktimizacijo žrtev ni bil edina tragična reakcija na nesprejemljivo Janševo dejanje. Od vodstva RTV bi morali pričakovati ne samo takšno ali drugačno obsodbo, terjati bi moralo tudi opravičilo. Ali celo napovedati, da Janše ne bo vabilo v svoje programe tako dolgo, dokler se ta ne bo opravičil. Seveda, enako bi moralo dosledno ravnati pri vseh politikih.

Napaka je očitno bila že, ob dovolj verjetnem pričakovanju, kako bo Štular reagiral, da se je takšno osebo v Odmeve sploh povabilo. Nič hudega, če je predsednik programskega sveta, toliko slabše zanj.

Bledičnost izjave vodstva RTV Slovenija

Med najbolj bizarne reakcije smo žal primorani prišteti stališče vodstva RTV. Spet smo lahko videli na delu nenavaden in vztrajen Angst pred Janšo. Njihova reakcija je zvenela popolnoma pahorjansko, v krčevitem strahu pred zamero, hkrati je bila tudi izsiljena, najbrž že s strani zaposlenih. Šla je tako daleč, da je Janšo anonimizirala, stališče pa posplošila na raven nekega univerzalističnega zavzemanja za več strpnosti in kulture v komuniciranju:

»V zadnjem času smo na družabnih omrežjih priča porastu sovražnega govora in nedopustnih pritiskov na novinarje RTV Slovenija, ki opravljajo svoje delo skladno z visokimi profesionalnimi standardi in družbeno odgovorno. Na RTV Slovenija pozivamo vse déležnike, še posebej pa javne osebnosti, ki imajo v družbi posebno vlogo, k strpni in argumentirani komunikaciji, sovražni govor in nedopustne pritiske pa ostro obsojamo.«

Bolj od tega, da pisci odziva čisto konkretno ne omenjajo ne Janše in celo ne lastnih novinark, raje jih preprosto zatajijo, je boleče dejstvo, da smo ga nekateri, v prav takšni formi, lahko napovedali. Vodstvo RTV v svoji politični previdnosti in naklonjenosti pač ne more več presenetiti. Če v pedagoške namene za kanček pretiravam, potem bi dejal, da je podano stališče podobno reakciji kakšnega amaterskega društva za pravice žensk, ki bi konkretno posilstvo v nekem kraju pospremilo z ugotovitvijo, da je potrebno v komuniciranje med moškimi in ženskami vnesti več strpnosti, sicer pa, kakopak in čisto mimogrede, takšno dejanje obsoja.Temu se pač reče mimikrija obsodbe – kako nekaj obsoditi, da ne bo bolelo tistega, ki ga obsojate. Ker se mu pač ne želite zameriti.

Srečen materinski dan!

Lep zgled istega je prišel tudi s politične strani. Novopečena sopotnica gospoda Janše, ki bi po nekaj letih ohlajenih odnosov z njim zdaj rada skupaj s SDS in SLS gradila novi Demos 2.0, je Ljudmila Novak. Če beremo STA, je uspela priti celo do materinskega dneva:

Predsednica NSi Ljudmila Novak je glede tega tvita po posplošeni naznanitvi, da so »ženske pogosto izpostavljene neprimernim komentarjem« prešla k bolj partikularni ugotovitvi, po kateri so tiste, ki nastopajo v javnosti, veliko bolj izpostavljene kot moški in zato tudi večkrat deležne neprimernih komentarjev ali opazk.

Ob tej priložnosti je Novakova vsem ženskam zaželela, naj bodo ponosne, vsem materam pa čestitala ob skorajšnjem materinskem dnevu. “Želim, da se ženske kljub takšnim komentarjem ne bi umikale iz javnega in iz političnega življenja,” je dejala.

Vnovično izmikanje in preusmeritev pozornosti – v argumentacijskem smislumenjava teme in red herring – sta navrgla celo predčasno čestitko vsem materam in globinsko ugotovitev, da so ženske bolj izpostavljene v javnem diskurzu od moških, celo priporočilo, da naj bodo ponosne na svoj spol. Človek ne more verjeti, da so mediji, uspeli odziv predsednice NSi zapakirati v »ostro obsodbo« in Novakovo obravnavati skupaj z drugimi. V njenem statementu pač ni niti trohice obsodbe.

Čeprav je tokrat odzivnost, vzeto generalno, bila ustrezna dogodku: od večjih medijev v dveh in pol dnevih skupaj o tem ni pisal le Večer, med drugimi bi težko iskali takšnega, ki bi temo prezrl. Odzval se je aktiv novinarjev RTV Slovenija, odzvalo se je Društvo novinarjev Slovenije, uredništvo Televizije Koper – Capodistria je poskušalo v ostrini popraviti pričakovano praznino v izjavi vodstva. Vsi so dovolj eksplicitno opozorili na vse nevarne elemente takšnega tvita: pritisk na novinarje, možno samocenzuro, diskreditacijski in seksističen diskurz.

Jack Nakladač

Neizmerno presenečenje je sledilo v reakciji desnega in Janši naklonjenega Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), ki je osupnila celo predsednika SDS, zato se je z žalitvijo moral odzvati celo nanj. V ZNP so namreč tvit nesporno obsodili in s tem s kakšno svojo izjavo prvič v svoji zgodovini kritizirali Janšo, v drugem koraku pa napadli novinarko.

Janša tvit prostitucija ZNP

A ni zaleglo,  Janša je v svoji tviteraški aktivnosti, reakciji na reakcijo drugih, podivjal z novimi in novimi opletanji proti novinarjem, kot da bi želel pokazati, da ne bo popustil in se še manj opravičil. Medijske prostitucije je med drugimi obtožil še POP TV, vmes pa je v enih izmed replik namignil, kaj utegne biti njegova prihodnja obrambna taktika: vse skupaj je bila le provokacija.

Če sem lahko metaforičen v pedagoške namene: prvak SDS nastopa kot kakšen verbalni tviter Jack Nakladač Razparač, ki išče vedno nove žrtve med prostitutkami in je ob vsaki še bolj samozavesten, ker ga policija ni ujela. Ob tem se nam smeje v brk in vsem po vrsti odkrito signalizira, da obsodbe niso bile uspešne.

In kot smo lahko v prispevku v Odmevih slišali, je poslanec Grims v svojem komentarju dodal, da je bil njegov nadrejeni še blag in prijazen. Res lahko pričakujemo, da bodo novinarji opravili svojo dolžnost in ga pobarali, kakšna je videti prava ostrina po njegovem.

Janša POP TV tvit prostitucija

Janša tvit prostitucija razžalitve

  • Share/Bookmark

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

24.03.2016 ob 10:42

Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc sta novinarski prostitutki. Sta Milanovi zvodnici. Njuna cena je 30 in 35 evrov.

V tem duhu se je na tviterju oglasil Janez Janša in znova pokazal, koliko je vreden in kam je usmerjen domači in hkrati domačijski diskreditacijski diskurz proti novinarjem.

Janša Carl prostitutka

Med drugimi mu je prikimala Lucija Ušaj, predsednica njemu blizke Iniciative za svobodo govora, in ocenila, da so to zmerne in konkurečne cene. Ja, to je tista gospa, ki je prav tako nedavno v programu Radia Slovenija na glas preštevala, kdo vse so neintegrirani migranti, zaposleni na RTV Slovenija: Jelena Aščić, Marko Radmilovič, Seku Conde…

Ne gre za sovražni govor, o katerem se doma pogovarjamo na način, da ga niti nočemo konsenzualno definirati, ker bi njegovim uporabnikom kajpak ne ustrezalo, mi pa jih ne znamo ne ustaviti in še manj kaznovati. Ali povedano natančneje: po tem ne kažemo nobene prave volje.

Lucija Ušaj prostitutke cene tvit

Ne, Janša uporablja klasičen žalilni in diskreditacijski govor, podložen s primitivnim seksizmom, ki ga lahko kazensko preganjata le omenjeni na zasebno pobudo. Pa vendar ob njem ne smemo in ne moremo molčati. Nasprotno, morali bi se mu enkrat končno z vso vehemenco zoperstaviti. Sploh zato, ker je tak diskurz postal mainstream nemajhnega dela slovenskega novinarstva – z diskreditacijami in obravnavo ad hominem se obračunava s političnimi nasprotniki, z njimi se jih poskuša utišati, in velikokrat pravzaprav del novinarjev veselo pljuva po drugem delu.

Tole je le minimum: ker gre za novinarki javnega zavoda, bi pričakovali odločno reakcijo in obrambo vodstva te hiše. Ko so se pred meseci oglasili v podporo Jeleni Aščić, med drugim označeno za »kuzlo lažnivo«, so to storili zelo sramežljivo, prispevek so celo umaknili in ga predvajali devet dni kasneje, toda povsem predrugačen: iz njega so izpustili problem diskreditiranja novinarjev, temo so posplošili na občo formo splošne razprave o sovražnem govoru. Ki, kot rečeno, s prvo ni povezana. Čeprav je bil primer z Jelenko Aščić prva motivacija za prispevek, na koncu politični napadi na novinarje in obračuni z njimi niso bil niti omenjeni. O tem sem obširno pisal, tudi o težavah z objavo popravka stranke SDS.

Ko je pred dnevi Janša komentiral novinarja Radia Slovenija Tomažu Celestini, je bil le za kanček manj žaljiv, znova ga je uvrstil v zvrst »opankarskega žurnalizma«, v žalilno domislico, s katero je sprva opremil novinarko Gordano Stojiljković in morda celo mislil, da je pri tem duhovit.

Janša tvit novinar Celestina

Zgodba o novinarskih prostitutkah ni naključna, postala je del vsakodnevne Janševe produkcije sramotenj novinarjev. Svoje začetne poskuse je, kot rečeno, največkrat zapakiral v navidez zabavne sramotitvene sintagme, včasih pa se ne uspe zadržati in uporabi žargon klasične gostilniške kompromitacije.

Na tej strani sem že neštetokrat opozarjal, kako Janša ob vsaki priložnosti »malopridnim« novinarjem deli piškotke – in kaj takšna tviteraška zabava njemu točno pomeni. Povezave na svoje zapise navajam spodaj.

Pravzaprav o njegovih žalitvah in zmerjanju novinarjev vemo že čisto vse. Le zgodi se prav nič temeljitega: novinarska srenja, udeležena na tviterju, jih skoraj vedno nemo spremlja. Ne prihaja do nobene medijske blokade njegovega dela, redko prihaja do deklarativne obsodbe. In kar je najhuje, tudi sami novinarji takšen diskurz o sebi bolj ali manj dopuščajo. Ker ga, je na koncu prav njihova servilnost tista, ki daje peruti žalitvam na njihov rovaš, jih generira in omogoča. Ne servilnost vseh, seveda, temveč večine.

Pred leti je podobne primitivne žalitve o Eugeniji Carl, Petri Vidrih in Barbari Verdnik kot po tekočem traku proizvajal koprski župan. Boris Popovič jih je označeval za »psihiče«, »lezbijke«, »ljubice« posameznih političark, na koncu pa svojo užaljenost kronal s prijavo programskemu svetu. Napad je najboljša obramba.

Upam, da nas ne čaka podobna ironija tudi v zadnjem primeru: da bi namesto ostrega odziva, zahteve po opravičilu ali kakšnega še bolj konkretnega koraka s strani vodstva RTV Slovenija in programskega sveta bili deležni le prijave SDS zaradi domnevno nepoklicnega ravnanja novinark…

Več:

http://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

http://vezjak.com/2016/02/14/janseva-vojska-in-cerarjev-potop-od-cenzure-do-zaljivosti-in-nazaj/

http://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

http://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

http://vezjak.com/2016/02/19/neintegrirani-novinarski-migranti-in-cistokrvni-psi-cuvaji/

http://vezjak.com/2014/01/17/opankarski-zurnalizem-kaksen-priimek-mora-imeti-novinar/

http://vezjak.com/2014/11/20/kdo-so-piskotki/

http://vezjak.com/2015/12/25/rosvita-pesek-prejela-dva-piskotka/

http://vezjak.com/2013/03/10/sikajoci-politiki-med-novinarskimi-psihici/

Janša piškotki Pesek tvit

  • Share/Bookmark

Kako so pri Delu uspeli apel predsedniku vlade obtožiti populizma in politizacije

12.03.2016 ob 15:59

Časopis Delo je poskrbel za presenečenje okoli 2000 podpisnikov javnega apela predsedniku vlade Miru Cerarju in ministrici Maji Makovec Brenčič glede dogodkov v Kranju, saj jih je obtožil podpiranja populizma in politizacije. Žal je obtožba zaenkrat minila brez kakršne koli reakcije.

Kot prvopodpisani pod apel se zato čutim dolžnega komentirati zapisa novinarke Sonje Merljak, objavljena v Delu 8. marca 2016. Prispevka sta dva, članek in komentar,  ter nosita naslov »Vlada je vzpostavila okolje, v katerem je nestrpnost normalna« in »Všečne zahteve javnosti«.

Merljak Všečne zahteve javnosti 2

Z njima se je Delo nanj odzvalo dvanajsti dan (!) po pošiljanju naslovnikoma in medijem – prej ga v svoji tiskani izdaji ni niti omenilo. Zamik v reakciji in obenem Delova kritika apela dajeta slutiti, da je med obema morda neka vzročnoposledična povezava. V nadaljevanju bom na kratko osvežil zgodbo in poskušal pokazati, kakšne argumente uporabi novinarka v svoji negativni oceni; hkrati bom poskušal pokazati, da z njimi ni uspešna in da je posledična njena presoja močno deplasirana in končno tudi žaljiva.

Za kaj gre

25. februarja 2016 je bil predsedniku vlade in ministrici poslan poziv, v katerem je 2000 podpisnikov protestiralo zaradi nestrpne reakcije 24 kranjskih gimnazijskih profesorjev, usmerjene proti nastanitvi šestih begunskih otrok brez spremstva, starih med 10 in 14 let. Brezglavo iskanje lokacije in podleganje diktatu posameznih staršev smo podpisniki označili za protizakonito in protiustavno, umikanje predloga pa najslabši možen zgled državljanom.

Predlagali smo, da g. Cerar in ga. Makovec Brenčič obiščeta gimnazijo v Kranju in ustrezno ukrepata. Podpisi so bili zbrani spontano in v zelo kratkem času, v enem dnevu se jih je nabralo okoli 1200 in v naslednjih dnevih spontano še 800.

3. marca, torej točno po enem tednu, je bil apel poslal ponovno (tudi to pot v vednost medijem), saj se naslovnika nista na noben način odzvala, čeprav so med podpisanimi pomembna imena slovenskega družboslovja in humanistike. Besedilo, podpisniki in opis medijskih objav so dostopni na tej strani.

7. marca pa sem kot prvopodpisani prejel vprašanje omenjene novinarke, v katerem jo na kratko zanima, »kakšen odziv ste pričakovali/imeli v mislih?«, iz česar bi sledilo, da se čudi že v drugo izraženemu pričakovanju po odgovoru.

Naslednji dan, 8. marca, sta izšla omenjena članka, v katerih avtorica očita populizem in politizacijo, pri čemer oboje – med drugim  – poveže tudi z zahtevo po kaznovanju učiteljev, ki jo je, kot bom pojasnil, napačno zaznala v našem pismu. Poglejmo, kakšni so njeni argumenti.

Očitek politizacije

Merljakova označi za nedopustno, da bi kranjska zgodba postala izhodišče »za vstop politike in populizma v šolo ali celo za medsebojno obračunavanje.« Kot dodaja v svoji oceni, bi »njegove zametke (sc. populizma) lahko razbrali v razmišljanjih, da je za dogodek soodgovorna vlada, ki da ni obvestila vpletenih in ki pedagoških delavcev ni pripravila na sprejem begunskih otrok.« Kot so povedano podkrepili v podnaslovu priloženi fotografiji, bi morali pri tem paziti, da šola ne postane spolitizirana: »Šola naj bi bila prostor humanosti in solidarnosti, ne politike.«

Kam točno novinarka locira očitek o politizaciji, v čem jo vidi? Prepoznavno že v sami trditvi iz apela, da bi morala vlada pristopiti k reševanju problema z zavrnitvijo nastanitve otrok brez spremstva. Na podlagi tega razbira, da bi to pomenilo »vdor političnih ali populističnih pričakovanj v družbene podsisteme«, kar bo vodilo, po njenem, do nesprejemljivih in nedopustnih posledic. Merljakova nato dodaja:

»Ravnanje kranjskih pedagogov je za marsikoga nedopustno, a še bolj nedopustno bi bilo, če ga politiki, sindikalisti, strokovnjaki ali javnost ne bi izkoristili za širjenje in krepitev strpnosti, ampak za vstop politike in populizma v šolo ali celo za medsebojno obračunavanje.«

Nabor možnih grešnikov je torej razširjen in ob tem novinarka citira še predsednico Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije Fani Al-Mansour, ki meni, da »politika nima mesta v šolskem prostoru«.

Merljak Delo apel Vlada je vzpostavila okolje nestrpnost

O kakšnem vdoru politike govori, od kod ga je vzela? Kakšna je stehtana teža očitka o politizaciji? Takoj je treba povedati naravnost nekaj, kar je skoraj odveč: iz apela ni mogoče izpeljati takšne pretenzije. Dan pred objavo obeh prispevkov sem na vprašanje iste novinarke znova pojasnil njegov namen ali predlog. Zapisal sem ji, da bi morala vlada storiti vse, da ustavi »protiustavno ravnanje preprečevanja mladoletnim prosilcem za azil, da se nastanijo v dijaškem domu, s tem pa da jasno vedeti tam zaposlenim učiteljem in najširši pedagoški javnosti, da je takšno ravnanje neskladno s poklicnimi standardi in čutom za človeškost. Abstraktne kabinetne obsodbe niso ne zadostne ne učinkovite.« Pričakovanje je jasno definirano.

In tudi v apelu ni zatrjenega prav nič, kar bi lahko šteli za politizacijo: predsednik vlade in ministrica bi morala uporabiti svojo moralno in politično avtoriteto ter učiteljem povedati, da ravnajo v nasprotju s poklicnimi merili. Iz očitka o politizaciji bi sledilo, da se ministrica in premier na noben način ne bi smela odpraviti na kranjsko gimnazijo. V tem duhu lahko razumemo tudi poudarek v njenem članku, ki že v podnaslovu (»Ministričin odziv ne sme biti oster«) implicira, da je ministrstvo storilo prav vse, kar je lahko. Tej tezi v podporo je navedeno mnenje predsednika združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregorja Pečana, v katerem poziva k angažmaju šolske inšpekcije, ki pa je očitno nihče sploh ni angažiral:

»Če so zakoni kršeni, lahko ukrepa le šolska inšpekcija,« pojasnjuje in dodaja, da se ministrica na dogajanje v Kranju ne bi mogla odzvati ostreje, kot se je, saj je inšpekcija, ki edina lahko vstopa v šole in preverja morebitne kršitve zakonodaje, organ v sestavi ministrstva. Ostrejši odziv bi lahko razumeli kot pritisk na njihovo odločitev.

Kot bom pokazal kasneje, je novinarkina intenca ves čas potiskana v smer argumentacijskega strašila: podpisnikom želi podtakniti nekaj, česar nikoli niso trdili, da od predstavnikov vlade pričakujejo kazen in ostro ukrepanje zoper neposlušne učitelje. Na podlagi karikiranega pričakovanja lahko tudi g. Pečan organizira svoje pomisleke: kot da podpisniki menijo, da bo Cerar namesto inšpekcije izpeljal ugotavljanje kršitev zakonodaje in predlaga kazni.

Njegova sugestija po tem, da »ostrejši odziv« ni na mestu, je spet zgovorna po sebi v tem, da ne predlaga svoje rešitve. Ob tem nastane vtis, da se s stanjem moramo kar sprijazniti, saj nihče ne zahteva angažmaja inšpekcije, nihče ne zahteva česarkoli, zato lahko zmaga status quo: nestrpnost in izgon otrok brez spremstva.

Očitek populizma

Tudi vzporeden pripis populizma Merljakova sugerira že v podnaslovu članka (»Gre za politizacijo in vdor populizma v šolstvo?«), potem pa ga podrobneje ne pojasni. V sorodni maniri stori isto še v svojem komentarju, ki nosi naslov »Všečne zahteve javnosti« in evidentno meri s tem na apel, podžge pa ga še v podnaslovu: »Še bolj nedopustno bi bilo, če bi ravnanje učiteljev izkoristili za vstop politike ali populizma v šolo.«

Javni poziv STA

Novinarkina vrednostna ocena, kot rečeno, ni v ničemer utemeljena, da bi jo lahko lažje in bolje pretehtali. Zato je ni mogoče razložiti drugače kot na naslednji način: podpisniki apela izvajajo pritisk na slovensko vlado, ki pa je storila vse, kar je v njeni moči. Zahtevajo politizacijo ali s svojo zahtevo sami politizirajo: glede tega se ni opredelila.

Ker terjajo nekaj nemogočega (nastanitev otrok v kranjskem domu za dijake),  želijo biti všečni javnosti in ustvariti vtis, da so na strani ljudi in proti politični eliti. V tem primeru novinarka implicitno meni, da gre za všečni izbruh levega populizma, saj se desnica v Sloveniji in velik del množic ne postavlja za begunce, temveč proti njim. Zavzemanje za nastanitev mladoletnih otrok brez spremstva je torej dokaz takšne všečnosti – v tem primeru tistega dela slovenskih prebivalcev, ki do beguncev goji solidarnost.

Kako odgovoriti na tak očitek? V bolj tehničnem smislu se novinarka zateče k zagovoru večno »nepopularnega« mnenja stroke, ki ne sme slediti diktatu všečne večine; ob tem omenja dva primera. Prvega iz Zdenske vasi, kjer so strokovnjaki ugotovili, kot pravi, da bi namestitev otrok po družinski tragediji v bližini kraja bila njim v škodo, zaradi česar je »tudi v primeru otrok brez spremstva namestitev otrok v okolje, ki je do njih sovražno nastrojeno, verjetno njim prej v škodo kot v korist.«

V sicer dveh povsem neprimerljivih zgodbah želi zagovarjati stroko, ki bi, tako implicira, bila proti namestitvi beguncev v Kranju. Ob tem pa pozabi navesti njihova stališča – meni žal neznana. Nato navede že finsko prakso, tam otroke »najprej namestijo v posebne ustanove, kjer z njimi delajo osebe, ki imajo dovolj znanja in osebne širine, šele nato jih začnejo vključevati v lokalno okolje.«

Skratka, očitno je to predlog, ki bi mu morali po njenem mnenju slediti: namesto namestitve v Kranju ali kjerkoli drugje potrebujejo begunski otroci brez spremstva izolirano namestitev in predhodno socializacijsko obravnavo. Očitek o populizmu potemtakem govori o tem, da podpisniki apela nestrokovno napadajo slovensko vlado in želijo biti všečni množicam, ne da bi sledili zapovedim stroke, ki terja posebno namestitev. Pri tem pozabi omeniti, da se pod apel podpisuje ravno vrsta strokovnjakov – verjetno ne iz popolne nevednosti in brez razloga.

Sam sicer zaradi pomanjkljivih znanj ne želim in tudi ne morem merodajno presojati, koliko so vredni njeni predlogi. Vsekakor pa lahko trdim, glede na osnovno intenco poziva, ki je v obsodbi ksenofobnega in sovražnega odziva učiteljev, da je njena graja o populistični všečnosti močno deplasirana. Zato sploh ne čudi, da se novinarka v obeh prispevkih niti posebej ne trudi obsoditi ravnanja učiteljev – glede na to, da zavzame stališče ločene namestitve. Ali to pomeni potuho tamkajšnjim učiteljem, lahko vsak presodi sam.

Očitek o nedopustnosti kaznovanja

Tretji novinarkin očitek je povezan s prvima dvema: znotraj politizacije in populizma v apelu razbira tudi težnjo po kaznovanju 24 učiteljev. Zapiše, da ni treba nikogar kaznovati in »še manj, da je treba sistem spremeniti in kaznovanje omogočiti.«

Kot sem že nakazal, je osrednja strategija novinarkine kritične intence zgrajena na konstrukciji karikiranega strašila kot pogoste argumentacijske prevare: dokazovati želi škodljivost in nevarnost poziva, pri tem pa se upre na edino mesto v njem, kjer se poziva, da premier in ministrica »ustrezno ukrepata«. Ta sintagma je edina v besedilu, na katero se je oprla v svoji osrednji izpeljavi.

Že zgoraj sem pojasnil, da takšno napihovanje intence predstavlja obliko grdega zavajanja: nihče ni pozival h kakršni koli sankciji, saj ta niti ni možna in je ne predvideva noben predpis, zaradi česar je nihče ni imel v mislih in v sintagmi tudi ni implicirana.

Iz tega razloga je odveč njeno poudarjanje, da »nad zakonitostjo ravnanja v šolah bdijo inšpektorji« in retorično razglabljanje, ali »bi bilo prav, če bi zaradi kranjskega dogodka o (ne)etičnem ali (ne)zakonitem ravnanju šolnikov odločal še kdo?« Obenem v danem kontekstu navaja omenjenega g. Pečana in njegov poduk, da sme v tem primeru ukrepati le šolska inšpekcija (kot da si je za tem kdo prizadeval) in nato še go. Al-Mansour, češ da »pozivi k ukrepanju zoper učitelje niso na mestu«, zaradi česar »sankcioniranje zaposlenih ni primerno«.

Kranj skrb za varnost dijakov

Da bi smeli soočenje predsednika vlade in ministrice na šoli interpretirati kot nevaren politični pritisk, je demantirala že sama ministrica, ko je (spodaj) zapisala, da se na ministrstvu zavedajo pomembnosti in občutljivosti situacije, zato odprta vprašanja razrešujejo skupaj z ravnateljicami in ravnatelji šol, omenila pa je tudi, da se je v minulem tednu »o pomembnosti strpnosti pogovarjala tudi z ravnateljico Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, gospo Mirjam Bizjak«. Kaj torej šteje za obliko politizacije, že pogovor, morda le obisk na šoli? Žal novinarka tega ne pojasni, po najmanj prvi (bizarni) razlagi pa je ministrica pravzaprav primer že politizirala. Ko opozarja na zakone (znova spodaj), bi spet lahko dejali, da bi lahko na to spomnila šolski inšpektorat, ki deluje v sestavi njenega resorja.

Novinarka Dela me dan pred objavo svojih člankov  ni spraševala o tem, kaj si predstavljam pod pojmom »kaznovanja«, zanimalo jo je zgolj, kakšen odziv predsednika vlade in ministrice pričakujem. Poslal sem ji odgovor, iz katerega je lahko zelo dobro razbrala, da prvopodpisani pod apel nimam v mislih nobenih oblik kaznovanja – kot je podtaknila podpisnikom -, temveč že citirani poziv k odločnejšemu nastopu vlade. Navzlic temu, da je vse to vedela, se je naslednji dan odločila v prispevku in nato še v komentarju podpisnike obremeniti s tezo o nedopustnem pozivu h kaznovanju, populizmu in politizaciji, čeprav s temi pomisleki v komunikaciji z mano ni postregla.

Kakšno rešitev podpira novinarka?

Na kratko povedano: ne vemo. Novinarke v ničemer ni zmotila neodzivnost vlade, zdi se ji, takšna kot je, celo ustrezna. V prispevku sicer korektno citira moje poudarke, tudi o tem, da je že neodzivnost odsev manka  politične in komunikacijske kulture, ki jo je predsednik SMC zagovarjal ob svojem vstopu v politiko, s tem pa osnovne omike in nespoštljivega odnosa do podpisanih državljank in državljanov. A ta del je manjša težava, ki je ne vznemiri.

V odsotnosti sleherne ponujene rešitve ali namiga, kaj bi bil pravilen pristop v primeru »kranjske zgodbe«, hote ali nehote podpira status quo: ničesar ne pove o ingerencah šolske inšpekcije, še manj kritizira vlado in celo ne odziva profesorjev, govori pa o posebni nastanitvi za begunske otroke.

Oba zapisa v Delu morda pojasnita, zakaj se časopis do tistega trenutka, torej celih 12 dni, ni odločil za to, da bi »obstoj« apela sploh omenil, četudi je prejel celo dva poziva. Ker je očitno presodil, da s takšnimi populističnimi idejami nima smisla vznemirjati javnosti…

Pomenljivo je tudi, da je novinarka uspela kar v obeh zapisih tega dne (članku in komentarju) opozoriti na dejstvo, da bodo podpisniki vendarle prejeli odgovor. Zapisala je: »Ministrica, ki se je tudi odzvala takoj po dogodku, je medtem sporočila, da bo avtorjem pisno odgovorila še ta teden« in v komentarju nato še »Ministrica je svoj pisni odziv avtorjem apela že napovedala, v vladnem uradu za komuniciranje menijo, da se je premier pravzaprav že odzval.« Učinkovalo je: prav na dan objave v Delu (8. marca), torej dvanajsti dan, je prispel odgovor ministrice, do tega trenutka, ko to pišem, pa premierjevega ni in ga očitno, glede na napoved, tudi ne bo.

Kaj lahko iz povedanega sklenemo?

Avtonomija šolstva se ne kaže v tem, da podlegamo kolektivni psihozi protibegunske retorike in se nato sklicujemo na prestrašene starše, ki da nasprotujejo beguncem, nato pa jim preprečujemo vstop v dijaški dom in verjetno tudi v šolo. Da je obsodba takega ravnanja označena za politizacijo, je sprevrženo – gre ravno za odziv na nem pristanek politike na izsiljevalski ksenofobni diskurz, ki doseže svoj cilj, se širi po šolah in končno zmago tistih, ki se v svoji anonimnosti nato skrijejo za svojo avtonomijo. Pozivi, da predstavniki vlade ne smejo biti preostri pri tem in da se ne smejo vpletati v dogajanje, tudi da ne smejo oditi v Kranj, res niso prepričljivi.

Ravno tako ne more šteti za populizem obsodba protibegunske nestrpnosti: bo za takšnega obveljal vsak, ki na nehumano zavračanje beguncev opozarja in ne tisti, ki ga, sklicujoč se na splošno mnenje in strahove, tudi izvaja? Opisana pozicija čez ravnanje vladajoče politike nima ali ne more imeti nobene pripombe, tudi ne čez kranjske profesorje. Aja, saj res: čisto abstraktno jih morda velja obsoditi.

Ko ob koncu dneva ugotovimo, kaj se s tem podpira, je to na kratek rok nesporno naslednje: begunski otroci so še naprej odveč in ne vemo, kaj bi z njimi, nestrpneži so še naprej nestrpni, učitelji še naprej anonimni in skriti za avtonomijo, vlada še naprej brezmočna, šolska inšpekcija še naprej brez dela, tisti, ki opozarjajo, pa bodo obveljali za politikantske populiste. Krasen novi svet!

Več:

http://vezjak.com/2016/03/04/skoraj-2000-razlogov-za-molk/

Odziv ministrice dr. Maje Makovec Brenčič (8. marec 2016):

Spoštovana gospa Matjašec, spoštovani gospod Vezjak, spoštovani vsi podpisniki javnega apela,

ob omenjenem  dogodku v kranjskem dijaškem domu in odzivu nekaterih profesoric in profesorjev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju sem večkrat javno izpostavila, da je v teh časih pomembno biti strpen, še posebej, ko gre za otroke. Vsi otroci bi namreč morali imeti pravico do mirnega otroštva, do izobrazbe. Prav bi bilo, da skušamo to omogočiti tudi tistim, ki so se brez staršev znašli v Sloveniji. Multikulturnost postaja del našega vsakdana, zakaj ne bi v tem skušali iskati bogastvo in učenje različnosti. Obenem sem opozorila na zapisano v 2. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki določa, da mora sistem izobraževanja temeljiti na vzgajanju medsebojne strpnosti, razvijanju zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanja drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanju otrokovih in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanju enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi. Pomembno je tudi poudariti, da se na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport  zavedamo pomembnosti in občutljivosti situacije, zato odprta vprašanja razrešujemo skupaj  z  ravnateljicami in ravnatelji šol, ki se s problematiko vključevanja migrantov v izobraževalni sistem že srečujejo.  Hkrati pa sodelujemo tudi z vsemi drugimi ravnateljicami in ravnatelji, ki želijo preveriti informacije, postaviti strokovna vprašanja, razrešiti odprte dileme.

V minulem tednu sem se o pomembnosti strpnosti pogovarjala tudi z ravnateljico Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, gospo Mirjam Bizjak. V pogovoru sem poudarila, da smo vsi pedagoški delavci dolžni delovati v skladu z našim poslanstvom in uresničevati cilje sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, delovati v duhu strpnosti in za strpnost. V tej smeri je pomembno razvijati kulturo celotnega šolskega okolja, ki ga usmerja in sooblikuje tudi vodstvo  šole.

Naše ministrstvo bo še ta teden javnost seznanilo s konkretnimi aktivnostmi na področju vključevanja otrok in mladostnikov brez spremstva v izobraževalni sistem. Predstavili bomo obstoječe primere dobrih praks vključevanja otrok migrantov v slovenske šole ter objavili spletno informacijsko točko, ki bo namenjena ravnateljem, vzgojiteljem, učiteljem, staršem ter širši javnosti.

Lep pozdrav,

Maja

  • Share/Bookmark

Novinarski rasizem v Oni in skrb za narod

12.03.2016 ob 15:59

Intervju, ki bi ga pričakovali v kakšnem od mnogoterih Janševih antibegunskih medijev.

Tu je recimo Delova priloga »Ona«, kjer so si, tako kaže, pravično razdelili delo: v resnem časopisu opozarjajo na ksenofobijo, v prilogi pa z njo novinarji koketirajo. In nato vse povzamejo v svojih »Slovenskih novicah«:

Hanžek SN rasizem intervju

Katja Cah je postavljala vprašanja »sociologu, pesniku in poslancu Združene levice Matjažu Hanžku, nekoč predsedniku stranke TRS in varuhu človekovih pravic«, ki se mu, kako kratkovidno, »zdi strah pred milijoni priseljencev z Vzhoda, ki so že in še bodo prišli na evropska tla, povsem odveč.« Skratka, sumljiv tip.

Med drugim ga je izzvala s skrbjo za delovna mesta in nato prejela Hanžkov odrezav odgovor:

V Sloveniji je bilo lani po podatkih Statističnega urada RS uradno registriranih 112.726 brezposelnih oseb. Se vam ne zdi, da bi morali najprej poskrbeti za nova delovna mesta slovenskih državljanov in šele potem dajati socialno podporo tujcem?

Ponavljam odgovor na rasistično vprašanje: begunci niso krivi za brezposelne v Sloveniji! Zanimivo, da se nekateri spomnijo brezposelnih le takrat, ko jih uporabijo proti drugi prizadeti skupini, ki je še niže na lestvici do dostojnega življenja. Gre za klasično preusmerjanje sovraštva in iskanja grešnega kozla.

Novinarka implicira, da bodo »tujci« ogrozili ali da že ogrožajo delovna mesta slovenskih državljanov. Na to je, skratka, odkrito namigovala – resnici na ljubo v medijsko izrazito razširjenem stereotipu. Hanžek ima v svoji karakterizaciji vprašanja popolnoma prav – čeprav gre pri »rasističnem vprašanju« bolj za ksenofobno implikaturo kot kaj drugega. Zato je naslov prispevka, ki želi biti sicer zoprn do Hanžka, nekakšen avtogol in kar pravšen izbor.

Če si ogledamo celoten niz vseh vprašanj, je podoba še strašljivejša – celo bolj od strahu brez begunci, ki ga želi promovirati; prav vsa so vztrajno usmerjena v spodbujanje paranoje, strahu pred begunci in poskus stigmatizacije tistih, ki begunce destigmatizirajo. Poglejmo:

Na zadnjih protestih v Ljubljani so podporniki priseljevanja beguncev večinoma nosili jugoslovanske zastave, tudi s peterokrako zvezdo, aktualne slovenske zastave pa ne. Je to primerno?

Zakaj se nasprotnike žigosa z označbami nacist ali fašist – že zato, ker bi radi najprej zaščitili svoje ljudi, Slovence, ki jim že čez nekaj generacij grozi izumrtje, ter družino, ki je kot osnovna, za človeka najpomembnejša enota tako dovolj ogrožena že zaradi pohlepnega neoliberalizma?

V Sloveniji je bilo lani po podatkih Statističnega urada RS uradno registriranih 112.726 brezposelnih oseb. Se vam ne zdi, da bi morali najprej poskrbeti za nova delovna mesta slovenskih državljanov in šele potem dajati socialno podporo tujcem?

Pa če pogledamo širšo sliko – del Evrope je sprejel vlogo zaščitnika prebežnikov – ne glede na to, za koga gre – drugi del pa ne in opozarja, da gre v resnici predvsem za ekonomske migrante. Kje se bodo ta nesoglasja končala, morda v državljanski vojni?

Kako komentirate očitke, da mainstreamovski mediji in novinarji objavljajo večinoma zgodbe in posnetke, ki begunce prikazujejo le v lepi luči, medtem ko se nemalo pretresljivih dogodkov, grozovitih posilstev in umorov pogosteje prezre oziroma opravičuje z besedami, da je šlo bodisi za zadrogirane bodisi duševno motene posameznike?

Že dolgo nisem videl takšnega prototipa intervjuja, ki bi v vprašanjih z avtentično ihto grabil intervjuvanca in se vanj zaletaval z enovito, kompaktno in homogeno agendo protibegunstva.

Na koncu uredniki v naslovu izpostavijo svoje rasistično vprašanje in dajo tak naslov še na prvo stran One, kjer nas vabijo k branju… Ali so maloumni ali pa ponosni na svoj rasizem.

Dajmo se končno navaditi, da novinarski protibegunski diskurz, ki smo mu priča in se želi kamuflirati v »skrb za narod« in »uravnoteženo poročanje«, ni posebna domena desnih medijev.

Hanžek intervju rasizem ONa

Ona naslovnica

  • Share/Bookmark

Pustni nacizem in 20 odstotkov nereflektiranih idiotov

18.02.2016 ob 16:24

Žena mariborskega župana Andreja Fištravca je med pustno ulično zabavo zaplesala z gospodom, oblečenim v nacista in s prepoznavno svastiko na roki.

Seveda se je po pravici sprožil val ogorčenja – toda ne dovolj, da bi povsem razrešil dilemo, ali je v času pustnih norčij dovoljeno na ta način oskruniti spomin na žrtve holokavsta in najgrozljivejših zločinov proti človeštvu.

Županova žena Irena Fištravec svastika 2

Odgovor večine je bil: ne, gre za nekaj skrajno nespodobnega. Biti nacist niti v času pustnih norčij ni in ne sme biti smešno. Nespodobno je promovirati nekaj najbolj zavržnega.

Tudi mediji so pritegnili tej oceni in županova žena je na koncu morala svoj video posnetek na Facebooku odstraniti, njen mož pa se je za eksces opravičil – ter pri tem dodal, da za ravnanja drugih ne more prevzeti polne odgovornosti, tudi če gre za njegovo ženo.

Ko je Večer objavil kolumno svoje kulturne urednice, v kateri je povedal nekaj podobnega in soplesalca gospe županje označil za »nereflektiranega idiota«, se mu je zgodil zanimiv, sicer neznaten spodrsljaj.

V postavitvi strani sta se skupaj znašla omenjena kolumna in nekaj centrimetrov proč še Večerova anketa. V kateri sprašujejo, ali bi se za pusta oblekli v nacista. Ponujajo seveda tri možne odgovore: »da«, »ne«, »ne vem, me ne zanima«.

Bi bili te sorte pustni idiot? Eh.

Vidali Večer nacist nereflektiran idiot

Zadrega je v naslednjem: če vam Večer sugerira, da je biti našemljeni nacist isto kot biti nereflektirani idiot, potem je objava ankete podobna tistim objavam križank, na katerim vam nekje na isti strani revije že sugerirajo pravilen odgovor. Le najti ga morate.

Zmerno nedobrohotno branje bi se lahko spraševanja lotilo drugače in se čudilo, kako je lahko Večer po tistem, ko se je decidirano opredelil proti pustni promociji svastike in vsega, kar simbolizira, znova postavil na poprejšnjo pozicijo demokratičnega odločanja, ali njenega preverjanja, v katerem svoje bralce znova postavlja pred izbiro: bi, ne bi, ne veste. Saj se je vendar že opredelil.

Dobrohotno in prijazno branje ne vidi posebne težave: rubriki in vsebini sta se po naključju znašli skupaj in proizvedli navedeno nerodnost. Toda z vidika istega je že anketa o tem, želeli ali ne, trapasta in idiotska.

Navzlic temu, da je Večer sugeriral pravilen odgovor, se je za »nereflektiranega idiota« na koncu vendarle odločilo točno 20 odstotkov njihovih uporabnikov:

Večer pust nacist anketa

  • Share/Bookmark

Na žaru s Pahorjem: prijazno kot na pogrebu

18.02.2016 ob 16:23

Borut Pahor je po pričakovanjih maksimalno izkoristil nastop v oddaji »Na žaru« za lastno promocijo. Priznajmo, v nobeni doslej še nismo slišali toliko posrednih opravičil, da v njej gostijo predsednika republike. Kot da bi jim bilo nerodno. Z navajanjem javnih pomislekov nas je že na začetku obveščal voditelj Lado Bizovičar.

Pahor Na žaru

Biti na lastnem pogrebu

Seveda smo lahko slutili, da bo to oddaja, v kateri bodo nastopajoči dodobra cenzurirali sebe. Kakšnih zares sočnih in krepkih ni bilo slišati. Prej smo zaznali, da so vsi med njimi, od Bojana Emeršiča, Tine Maze in Helene Blagne, prikazali nekakšen »predsedniški humor«, lepo oskubljen pričakovane polnine. Benignost komike je bila tolikšna, da jo je na koncu opazil še predsednik. In verjetno čisto iskreno lahko v zaključnem govoru dejal:

»Presenetljivo sem slišal zelo veliko prijaznih besed na svoj račun, mislim da jih ne bom toliko niti na svojem lastnem pogrebu.«

Domači producenti oddaje bi se torej lahko zamislili, če ne bi bili očarani nad gledanostjo: njihov gost je komičnost postavil v okvirje, ki se zahtevajo pri pogrebnih slovesnostih. O pokojniku vse najlepše!

A ne le to, Pahor je uspel celo demagoško zmanipulirati vse pomisleke o tem, da bi v oddaji ne smel nastopiti. Svojim kritikom je zlagano pripisal, da so neupravičeno zaskrbljeni za njegov lasten imidž. Kar res nikoli ni držalo: če nas je za kaj skrbelo, je zgolj smešenje in degradacija funkcije, ki jo opravlja, ne on sam.

Pričakovani uspeh njegovega flirtanja z ljudstvom nikoli ni bil pod vprašajem. In vendar si je predsednik morda privoščil majhno laž. »Kar se tiče mojega sodelovanja na tem dogodku, je bilo v javnosti izraženih nekaj dvomov. Jaz jih nisem imel,« je dejal proti koncu.

Nekdo bi moral pojasniti, če misli resno: Bizovičar je pred tedni v kamere povedal, da je Pahorja za oddajo snubil polni dve leti. Očitno zaradi predsednikovih dvomov in pomislekov, kaj pa drugega.

Imamo eno domovino

Vrhunec oddaje je bil nesporno predsednikov finalni nastop. V katerem se po licenčni vsebini pričakuje, da se bo svojim komentatorjem nekako oddolžil. Pustimo ob strani, kako je bil pri tem kot nekdo, ki mu ploskajo, ker dela eno napako za drugo, kot se je izrazil, uspešen. Zadnji stavki njegovega nastopa so najbolj pomenljivi:

»Gospe in gospodje, mislim, da moramo gojiti kulturo dialoga. Če mislimo različno, ni potrebno, da se žalimo. Poskušajmo to raje povedati na en strpen, morda celo na duhovit način. Bolje, da se šalimo, kot da se žalimo. In danes smo vadili za to. Imamo eno domovino, in ta mora biti domovina za vse. Moramo se navaditi živeti skupaj  tako, da nam bo lepo. Lažje bo reševati probleme, če se bomo znali pogovarjati, če se bomo znali dogovarjati. In se tudi nasmejati. Sami sebi in en drugemu. Prijazna prihodnost je Slovenija z nasmehom. Hvala vsem v dvorani za vašo dobrodelnost. Bil je nepozaben večer. Hvala. Srečno, Slovenija!«

Pahor se je zelo zavedal, da ga gleda cela država – nanjo se je naslovil kot v kakšnem uradnem komunikeju, po protokolu. Oglejmo si njegove poudarke: omenja kulturo dialoga, strpnost, potrebno enotnost, ker imamo eno domovino, prijazno prihodnost.

Smo kaj spregledali? Diskurz in uporabljen register besed zvenita kot nekaj, kar je vzeto ali napisano za kakšno drugo priložnost: za razpravo o (med)kulturnem dialogu in medsebojni komunikaciji, pogovoru o nestrpnosti in sovraštvu, kongresu o pomenu sprave med Slovenci, domoljubju ali morda razvojnih priložnostih države.

Kaj imajo ti konteksti opravka z nastopom v oddaji, ki naj tako ali drugače smeši izbranega gosta in daje prostor duhovitostim? Popolnoma nič. Služijo le izdelavi kamuflaže, maskiranju oddaje v nekaj drugega, kar je ona sama. Pripisu nekega poslanstva, ki ga koncept oddaje nikoli ni imel in ga ne more imeti. Še posebej je bila izpostavljena dihotomija med šalo in žalitvijo: kdaj se šalimo, kdaj se žalimo?

Naslednja postaja, ki terja strpnost: Big Brother

Vendar bi bilo seveda preveč zahtevati, da nam pojasni ločnico. Ker take ambicije njegova nasilna transformacija namena oddaje ni imela. In ta je bil verjetno dosežen: da bo čim manj ljudi opazilo, kako predsednik odlično blefira, ko je svoj nastop preinterpretiral v nekakšen decentni, skoraj slavnostni prispevek k dvigu medsebojne tolerance in čim manj kreganja v eni skupni domovini.

Če je kaj takega sploh kdaj iskreno mislil, si je vsekakor izbral najbolj napačno oddajo na svetu. No, morda le ni tako hudo: naslednjič ga lahko ugledamo v Big Brotherju, kjer so dileme strpnosti v komunikaciji in dialogu verjetno še hujše…

  • Share/Bookmark

Kako rešiti ministra in pojamrati o Slovencih

20.01.2016 ob 01:02

Kako razumeti, morda celo misliti komunikacijsko polomijo z napisom, ki ga je za emblem svojega zagovora finančnega ministra postavil, celo dobesedno, Miro Cerar?

Slovenec sem ne jamram

Nesporno gre za bizaren piarovski in komunikacijski zdrs, pri katerem ni čisto prepoznavno, kaj je želel doseči. Prej je videti, kaj je z njim dosegel: posmeh pri državljanih, po socialnih omrežjih in delu medijev. Kontraproduktivni kiks skupaj z njegovimi nerodnimi pojasnili bolj kot kaj drugega nakazuje, da se je znašel v skorajda psihološki stiski.

Če poskušamo misliti njegov moto »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve«, naletimo na dvojno težavo. Kako dešifrirati semantiko preprostega natiskanega napisa, postavljenega med njega in novinarje? Je bil potiskan papirček mišljen kot pomožno sredstvo, s katerim bo svoje prazno in zrežirano reševanje ministra Dušana nadgradil v populistično duhovičenje in kvazi moraliziranje o narodovem značaju? Je poskušal z njim malce preusmeriti pozornost, ker je vedel, da njegov zagovor ministra ne bo dobro sprejet? Se je sploh s kom posvetoval o takšni gesti?

Moto je sestavljen iz treh misli in bolj zreducirano zgoščen ne bi mogel biti: vsaka je zaokrožljiva v en stavek in vsak od tem ima le po dve besedi. Zadnji dve sta povezani, med njima je vejica. Prva dilema je torej: v kakšnem oziru je Cerar elemente mislil skupaj? Je ideja v tem, da moramo povezati Slovenca, jamranje in iskanje rešitev v eno celoto, referirata drugi dve misli na »krvno sliko« Slovenca, kot si ga po novem predstavlja? Zelo verjetno.

Da polnokrvni Slovenec ne jamra, temveč išče rešitve, je Cerar premišljeno napisal na obe strani papirja. Po tistem, ko se je prvi novinar le opogumil in proti koncu konference vprašal, kaj točno pomeni razstavljeno bizarno sporočilo pred njim, je sledil še bolj bizaren odgovor: napis je obrnjen na obe strani, je dejal in pojasnil, da velja tudi zanj. Da ni sporočilo zgolj slovenskemu narodu, temveč tudi njemu: tudi on je Slovenec, ki ne sme jamrati.

Cerar Slovenec sem

Vsebinsko ga je razložil s še enim emfatičnim sklicevanjem: »To je naša prihodnost, če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je moje sporočilo.«

Skratka, velja si prebrati, velja analizirati: na tem skromnem lističu je zapisana naša skupna prihodnost.

Kritika slovenstva

Germanizem »jamranje« je pogovorni izraz, zato je že po sebi redko uporabljen kot atribut slovenskega značaja. Nemški glagol »jammern« pomeni stokati in tarnati – toda kaj ima to opraviti z očitki dvema ministroma, Mramorju in Makovec Brenčič, ter prejemanjem nezakonitih dodatkov za stalno pripravljenost?

Bržkone je najverjetnejša razlaga iz konteksta konference, da kritizirano »jamranje« neposredno referira na »poskuse odstavljanja njegovih ministrov« – torej očitke njegovi ministrski ekipi dojema na tak podcenjujoč način.

V svojem nastopu je namreč na neki točki, že na robu izgubljenih živcev, Cerar ponovil neko novinarsko vprašanje in ga po svoje nadgradil. »Rušijo mi vlado, dobro ste rekli«. In pri tem navedel sindikate, občine, policijo.

Ko je začutil, da je njegova ocena prehudo konspiratološka, se je nekolikanj popravil. Zakaj in kako je rušenje vlade mogoče preoblikovati v diagnozo o jamranju Slovencev, ni čisto doumljivo, nekaj pa je le: te vrste kritika slovenskega narodnega značaja je močno nekorektna, ker tak značaj, tudi če je točno opisan, z očitki enostavno nima nič skupnega.

Interesi republike nad jamrarijo

Cerarjevo zapletanje v protislovnost najlažje razumemo, če pogledamo razlog, s katerim je pospremil očitno zrežirani in vnaprej dogovorjeni ponujeni odstop ministra. Razlog je »interesni«, tako rekoč državotvoren:

Ne sprejemam odstopa ministra Mramorja, saj bi odstop škodil interesom Republike Slovenije. Z njegovim ključnim vložkom nam je uspelo to, kar prej več let ni uspelo nikomur.

Če po svoje lahko sprejmemo premierjevo rezoniranje, češ imam odličnega ministra in ne morem si privoščiti, da ga odslovim, ima takšna navedba, kot je opozoril že Gorazd Kovačič, eno občutljivo napako: z njo je premier pokazal na nenavadno vago med razlogi, ki jih je Mramor ponudil kot razlog odstopa (»izgubljeno zaupanje državljanov«) in tistimi, ki se mu zdijo močnejši od teh (»interesi Republike Slovenije«).

V praksi to pomeni, da je zaupanju tujine, Bruslja in mednarodnih političnih in finančnih krogov dal prednost pred zaupanjem državljanov.

Ko imate predsednika, ki na ta način dezavuira voljo in prepričanje državljanov, ste nesporno stopili na nevarna pota. Izneverili ste se osnovam demokracije – ja, to je naslov priročnika, ki ga je spisal Cerar – in smisel ljudske volje podredili nekim nujno abstraktnim, od ljudstva neodvisnih zahtevam gospodarskih ali birokratskih centrov moči.

V tem smislu Cerar ne more reči »Slovenec sem«, ker volje Slovencev ne upošteva. Ne more reči niti, da ne jamra, ker je bila njegova defenzivna predstava obrambe ministra točno to: jamranje, kako hudo nam bo, če bo ostal brez Mramorja.

Bistvo njegove tiskovne konference pa je groteskno podobno zreduciral na iskanje zgolj ene rešitve: da mu vlada ne bi začela razpadati.

Od trojnega gesla ni ostalo, razen huronskega smeha, popolnoma nič: premier je kar na licu mesta demonstriral, da je on prvi, ki svojega mota ne jemlje resno.

Cerar jamra 24ur

  • Share/Bookmark

Ime česa je na žaru pečeni Pahor?

3.01.2016 ob 09:47

Kar nekaj pozornosti v javnosti in na socialnih omrežjih je požela napoved, da bo predsednik republike nastopil v oddaji »Na žaru«, kjer ga bo smešil voditelj Lado Bizovičar.

Oddajo, ki je licenčna in narejena po principih žanra »roast comedy«, bodo snemali 8. januarja v ljubljanski Drami, za dogodek pobirajo vstopnice od 16 do 25 evrov, kasneje pa bo očitno predvajana na POP TV v nedeljskem večernem prime-time terminu.

Na žaru Bizovičar

Mediji se za dogodek v polnem pomenu še ne zanimajo: Blaž Petkovič in Meta Roglič sta o tem v Dnevniku priobčila daljši članek z mnenji Vlada Miheljaka, Tadeja Trohe in Janeza Rakuščka, stališče Alternativne akademije, češ da gre za zlorabo predsedniške funkcije, ki naj jo predsednik vrne, pa so vrgli v koš. Dnevnikov članek je pomemben, ker prinaša odziv kabineta predsednika republike z nekaj pojasnili. Poglejmo si sprva, kaj bi lahko Pahorju glede nastopa v oddaji sploh očitali.

Iz zbranih očitkov ali možnih pomislekov, ki ji lahko artikuliramo proti takšnemu nastopu, omenimo dva: argument iz nespodobnosti in nedostojanstvenosti glede na funkcijo, ki jo Pahor opravlja, ter argument iz omogočanja materialnih koristi. Najprej k prvemu.

Argument iz nespodobne degradacije funkcije

Je nastop predsednika republike v te vrste oddaji, glede na njegove že videne pojavitve ali nastope in poznavajoč okoliščine, kako največkrat ravna, res nespodoben? Veliko ljudi meni, da je, ker s takim nastopom degradira funkcijo, ki jo zaseda. Spet drugi verjamejo, da podvreči se kritiki in šalam ne more biti nič slabega, da je sicer tvegano, toda pohvalno dejanje.

Sam se pridružujem mnenju prvih: predsednikov nastop je nekako predvidljiv glede na njegovo splošno znano promocijsko stavo glede všečnosti, skrbno negovani obsežni flirt in koketiranje z mediji in državljani. Če želi nekdo loviti na populistične učinke, se pravzaprav tovrstnim oddajam na komercialni TV preprosto ne sme odreči. Vaba je tako rekoč popolna in Pahor je vanjo ugriznil.

Predvidljivost nam seveda ničesar ne pove o spodobnosti ali primernosti – razen tega, da ju pri njem ne smemo ravno pričakovati. Ker je oddaja »Na žaru« namenjena smešenju ali že kar norčevanju, ki ga sicer ustvarjalci razumejo kot »poklon znanim Slovencem«, je v tem primeru, vsaj tako gre argument, pod udarom ne le Pahor, temveč sama simbolna funkcija, ki jo zaseda. Ali kot so zapisali pri Alternativni akademiji:

Če nam res ne rabi biti mar za zabavljaštvo čez g. Pahorja zasebno, bi nas moralo skrbeti, ko se na ta način nespoštljivo pljuva tudi čez simbolno in realno funkcijo, katere nosilec je. Pahorjevo dopuščanje pljunka po sebi je dopuščanje pljunka po instituciji predsednika republike, ki z njim nikakor ni istovetna.

Je mogoče res ločiti »realnega« Pahorja od simbolne funkcije, ki jo zaseda? Velik del humanistične tradicije ali teorije in filozofije temelji na ločevanju obeh registrov. Ravno zato, ker obstaja ta razlika, aktualni predsednik izničuje drugega do točke, ko bo povsem razvrednoten, »pahoriziran«. Ali kot je povedal Tadej Troha za Dnevnik:

»Ta funkcija bo po njem na papirju sicer morda ostala, a de facto bomo po Pahorju volili novega ‘pahorja’, on sam pa si bo odprl prostor za drugačno napredovanje.«

Kako se branijo na očitke v kabinetu predsednika? S pomočjo treh linij izgovorov. Prva je linija protiargumentacije s pomočjo »tudi ti« – tudi drugi da so to že počeli, oziroma s sklicevanjem na splošno sprejeto prakso. Linija obrambe, ki nikoli ni dobra, je zvrst argumentacijske zmote.

V kabinetu omenjajo nastop nekdanjega nemškega kanclerja Schröderja v oddaji Thomasa Gottschalka, domače predsedniške obiske sorodnih oddaj, Janeza Drnovška v oddaji HriBar, Milana Kučana v oddajah Res je! in TV Križanka in nato še v predstavi Borisa Kobala v ljubljanskem lutkovnem gledališču. Omenjajo pa še nekaj, kar naj bilo zelo blizu humorističnemu formatu oddaje »Na žaru«, ameriški koncept »predsedniškega roasta« (!), ki da se mu redno podreja ameriški predsednik.

Bizovičar Pahor SNG napoved

Zakaj vse to niso dobre zavrnitve začetnega argumenta o degradaciji funkcije? Ker niso nujno dobri in sprejemljivi primeri. In še iz enega preprostega razloga: ker nobena od naštetih oddaj ni bila izrecno namenjena »peki na žaru«, smešenju in norčevanju iz politika. Večina njih je res razvedrilnega značaja in so, kar se tiče domače scene, zbujale pomisleke že v času, ko je prišlo do njih.

Razen tega velja nenapisano pravilo, da mediji politikov  v razvedrilne oddaje ne vabijo, saj jim ne želijo delati promocije. Seveda obstajajo izjeme, tako pri nas kot v tujini, vendar pri Pahorju dodatno moti že njegova tradicija flirtanja in, kot sem nedavno opozoril, skrbno negovan videz, da bi ne deloval kot predsednik, ki opravlja svoje naloge, temveč predvsem kot človek zasebnosti, vse po načelu »Politike ne komentiram, zato me raje kaj vprašajte o moji zasebnosti«.

Primerjava z ameriškim predsednikom, za katero vemo, da mu je zelo imanentna, ker je z njo malodane obseden, pa je povsem deplasirana. Tradicionalna večerja za dopisnike iz Bele hiše, ki se je običajno udeleži na tisoče povabljencev, ima za enega izmed namenov res formo duhovičenja iz sebe in drugih, nanjo velikokrat povabijo tudi kakšnega priznanega komika, vendar organizator takšne prireditve ni nobeno komercialno podjetje, temveč Društvo dopisnikov iz Bele hiše.

Tudi če koga zgornji pomisleki še ne prepričajo, bi večino vendarle moral nakazani kontekst. Kar počne v svojem mandatu, je tako zelo oddaljeno od resnega opravljanja nalog na političnem mestu, ki ga zaseda, da njegov nastop v Bizovičarjevi oddaji, proti kateri nimamo nič, preprosto moramo nujno razumeti kot izraz tendence izničevanja funkcije, njene profanizacije, ki jo Pahor s svojim flirti in koketiranji z množico radikalno uničuje. Njegov nastop je preprosto nekaj, kar moramo brati skupaj z njegovimi dnevnimi odrskimi vložki poplesavanj in popivanj, dosedanjega dnevnega zabavljaštva in dvorjenja ljudem kot volivcem. »Trumpizacija« njegove funkcije je tolikanj hujša, ker njegov prijatelj Donald svojega cirkusa ne izvaja v času mandata, temveč (zaenkrat) zgolj znotraj volilne kampanje.

Argument iz omogočanja koristi drugim

Naslednji razlog, ki bi nas moral spraviti v dvom glede Pahorjeve spodobnosti, je argument iz omogočanja koristi: predsednik se zapleta v dejanje, s pomočjo katerega nekomu precej eksplicitno omogoča materialno in finančno korist – družbi Pro Plus, ki je lastnik licence in predvaja paradno oddajo.

Slednja tudi trži in se podpisuje kot organizator dogodka v SNG Ljubljana, kjer se pobirajo vstopnice. Ali torej predsednik naše države omogoča korist drugim, v tem primeru lastniku komercialne oddaje? Moj odgovor je: nesporno. Lahko se zgolj razlikujemo v presoji, kako močno nesprejemljivo se nam zdi početje.

V kabinetu sicer zanikajo, da se bo to zgodilo, češ da bo izkupiček od prodaje vstopnic šel v dobrodelne namene. Žal pri prodaji vstopnic na nobeni spletni strani dobrodelnost ni omenjena in Pro Plus tega niti na svojih straneh ali v svojih medijih ni znal povedati. Za trenutek bi celo podvomili, da gre le za spodrsljaj. Lahko bi dejali, da bi novinarji zlahka poklicali g. Vrabca in razčistili dilemo, za nameček pa še vprašali, v kakšne namene bo denar doniran: pa kaj, ko tega ne storijo ali celo raje cenzurirajo obstoječa stališča.

Bizovičar Pahor SNG

Toda četudi privzamemo, da navedeno drži in je bil dogovor o dobrodelni naravi dosežen res že na začetku, ni nobenega dvoma, da bo oddaja v hipu, ko bo predvajana na POP TV, dober posel. Ker domnevamo, da bo predvajana na eno izmed nedelj po osmem januarju, bo glede na predsednikovo v znoju priborjeno všečnost med množicami nesporno prinesla veliko gledanost in posledično dobiček, ko gre za reklamne bloke med oddajo. Morda jih bodo celo povečali ali dvignili ceno oglasom. Kako je z dobrodelnostjo v takem primeru?

Kaj lahko v oddaji pričakujemo?

Glede na videno doslej lahko kar dobro predvidimo potencialne šibke točke, ki bodo rdeča nič smešenja na račun predsednika. Boljši material si je težko predstavljati. Sodeč po formatu Jana Plestenjaka (primerjava med obema je kar pravšnja) pričakujemo nerezervirano duhovičenje o predsednikovi zasebnosti in nezanikanem dovolj burnem spolnem življenju, ker, tako včasih predsednik, »ne kandidira za papeža«. Nato diskurz o malih miškah, ki se mu prikazujejo, omenjenem neskončnem flirtanju z ljudstvom (včeraj asfalter, danes picopek, jutri frizer), čudežno večno zagorelem obrazu in armanijih, afektiranih izumetničenih nastopih in govorici, garnirani z angleškimi modnimi izrazi, puhli retoriki, malce obsesivnem športanju in narcisističnem ogledovanju v zrcalu. Možnosti, kako smešiti infantilizacijo mesta, ki ga zaseda, je nešteto.

Oddaja, skratka, ne bo zgolj izziv zanj, temveč tudi za necenzurirani pristop voditelja Lada Bizovičarja in POP TV. Vse ostalo, kar ne bo poseglo v njegovo zasebnost in problematiziralo populističnega stila vladanja, bo razočaranje in znamenje, da je na delu takšna ali drugačna rezerviranost le zato, ker je gospod – predsednik. Če se pusti peči na žaru, potem namreč zase ne sme pričakovati nežnejših vatlov. Zdi se, kot da bi nekdo vzel zares njegovo željo po tem, čemursam pravim intimizacija politike, vdor intimnega v politiko. Priložnost je kot pisana na kožo za takšne potrebe.

Za tiste, ki mu niso naklonjeni, ker mu očitajo zlorabo, bo oddaja nujno priložnost za predvidljivo zgražanje in ogorčenost – daleč od tega, da bi ju dojeli kot moraliziranje. Računamo, da bo prinesla tudi nekaj radožive in zadovoljne privoščljivosti. Strogo vzeto upravičene. Največ, na kar bi smeli upati, pa je, da bi bil Pahor tako dober, da bi po izteku mandata dobil povabilo Pro Plus za svojo zabavno oddajo.

V resnici bi to bilo najbolj idealno nadaljevanje njegove kariere, kjer bi lahko bil najbolj pristno in realizirano to, za kar daje vtis, da želi biti. A žal po tistem, ko je digniteto funkcije, ki jo opravlja, povsem odpravil in simbolno točko, ki jo zaseda, dodobra razvrednotil.

Več:

http://vezjak.com/2015/12/20/intimizacija-politike-in-politicna-intimizacija/

http://vezjak.com/2015/04/19/pahorjev-flirtajoci-populizem-z-enim-izmed-nas/

  • Share/Bookmark

Bog na Delu in novinarska tišina

26.12.2015 ob 22:09

Bo Bog rešil Delo? Vsaj tako premišlja Marijan Zlobec, njihov upokojeni kulturni novinar, na svojem FB profilu, kjer je na križ prilepil ustrezen napis in fotografijo objavil.

Neposreden razlog njegovega spraševanja in naslavljanja Boga? Resen, odpuščanje novinarjev na kulturni redakciji. V tem hipu dveh njunih kolegic: Maje Megla in Jelke Šutej Adamič.

Bog reši Delo Zlobec

Zlobec je po novem bloger – na Delu so mu celo zaželeli uspešno nadaljevanje pisanja zdaj, ko je v pokoju, in objavljenemu prispevku o njegovi novi blogerski poti namenili precej hecen naslov, vreden kakšne posebne obravnave (spodaj).

Sam je nedavno, ob istem zapisu o odpuščanjih, spregovoril o »onemogočanju« objav v svojem časopisu, ob tem pa pesimistično najavil, da v naslednjem letu, ki se začenja čez nekaj dni, sledi še bistveno večji val zmanjšanja števila Delovih novinarjev, domnevno okoli 70:

Marijan Zlobec,

nekdanji sočlan Kulturne redakcije Dela, ki mi je bilo s 1. septembrom prav tako onemogočeno  še naprej objavljanje  po mojem skoraj  štiridesetletnem delu pri Delu, a s to razliko, da sem že v pokoju, kar pa za nekdanji kolegici ne velja in sta na hudi življenjski preizkušnji, tako kot nekateri drugi pred tem že odpuščeni novinarji Dela. Medtem je že vsem na Delu bilo sporočeno, naj se pripravijo, ker jih  bodo s prvim januarjem začeli še bolj množično odpuščati; menda kakih sedemdeset. Pripravlja pa se še ukinitev slovite in po vsej državi cenjene in uporabljane Delove Dokumentacije.

Kar je resnično presenetljivo v tej žalostni zgodbi o novih odpuščanjih je popolnoma vodotesna, tako rekoč simptomalna tišina cehovskih kolegov.

Zlobec na wordpressu Delo

Saj ne, da bi me takšna nesolidarnost kaj prida presenetila, zame je pričakovana: detektiram jo – podobno izrinjeno kot Zlobec – in se o njej sprašujem že vrsto let. Obstaja pa dober razlog, zakaj je to pot verjetno šla čez rob, sploh v perspektivi ocene možnosti, da smo priča uverturi; rušilni val bojda šele prihaja.

Poglavitni zastavek Zlobčevega zapisa namreč ni zgolj informacija, temveč – ne da bi to želela biti – precej ekskluzivna objava protestnega pisma v podporo omenjenima novinarkama z impresivnim naborom podpisnikov. Ki opozarjajo na posledice krčenja kulturnih vsebin pri časopisu in apelirajo na vodstvo časopisa, naj ne izvaja medijske marginalizacije kulture, naj ne postavlja interesa kapitala pred interese kulture.

Zato kot ustvarjalci svarijo pred domačo kulturno politiko, ki »naše delo vse bolj ocenjuje po nominalnih kazalcih, po ustvarjenem prihodku, številu obiskovalcev in medijskih odzivih«, s čimer je kulturnim delavcem onemogočeno pridobivanje sredstev za kulturo. Pismo, v celoti dostopno na Zlobčevi spletni strani, govori o »družbi brez prihodnosti«, o nujnosti kvalitetnega kulturnega poročanja o raznovrstni ustvarjalnosti, razstavah, predstavah in prireditvah v Sloveniji in tujini, seveda pa poimensko pledira proti odpustitvi obeh novinark in izraža skrb za kvaliteto in ugled, hkrati pa strah pred ugasnitvijo prostora za kulturo.

Z vsem zapisanim se je mogoče strinjati, tudi seznam podpisnikov iz kroga delavcev v kulturi, teoretikov, predstavnikov institucij ali nevladnih organizacij je res izjemno impresiven in obsežen, nenazadnje je na njem celo razvpiti Slavoj Žižek. A novinarjev ni prepričal.

Zakaj vse to omenjam? Ker v treh dnevih, do tega trenutka, niti po obsežnem preiskovanju vseh slovenskih medijev in celo širše nisem našel niti enega priložnostnega zapisa ne o odpuščenih novinarkah in še manj o omenjenem protestu. Zapis na blogu nekdanjega novinarja je res edino, kar imamo. Toda drugje? O kakšen odzivu Društva novinarjev Slovenije lahko samo sanjate. Tak molk se zdi resnično simptomalen: mar na koncu ne zadeva zgolj odpuščenih novinarjev, temveč potencialno stanje kulture v celoti?

Omenjeno dejstvo je najboljši dokaz kronične novinarske nesolidarnosti – pri čemer je takšna označba najbrž premila. Če namreč novinarji zelo dobro vedo, da so lahko jutri na vrsti sami, bi pričakovali refleksno odzivnost že iz eksistenčne nuje. Morda lahko razumemo, da kakšne posebne moči ali vpliva njihova samozaščitniška protestna gesta ne bi imela. Ko pa povsem umolknejo, ni opravičila. Njihova gesta ni samo nesolidarna, je tudi neracionalna. Nihče jih ne more bolj uničiti, kot se lahko sami – in to celo ob privilegiju najmočnejšega orožja, ki je njihovo delovno sredstvo.

Ampak kaj bi s tem: ko so politični škornji Janševih hlapcev »harali« po Delu, Večeru, Primorskih novicah, STA, RTV Slovenija in drugod, so molk prav tako razumeli kot svojo eksistenčno dolžnost. Izjem skoraj ni bilo. Lahko bi naštevali dalje. Seveda se jim ta preživetvena drža na dolgi rok ne bo obrestovala.

Po drugi strani bi morali, če so profesionalni, preprosto pisati o vsem bistvenem – tokrat pač o situaciji v lastnih vrstah in obstoju protestnega pisma, če se že osebno strinjajo z odpuščanji ali so presodili, da dogodek ni tako bistven. Vendar jih ne prvi in ne drugi motiv nista spravila v pogon.

Naj se za trenutek povrnem še k argumentu iz pisma, ki se v bistvu glasi takole: »Ko ugasne medijski prostor za kulturo, ugasne tudi kultura.« Z njim se lahko strinjam. Živimo v izključno medijsko posredovani stvarnosti. Na podobno logiko sam opozarjam že desetletja, žal nikoli ni imel posebnega seznama podpornikov.

Če namreč pogledamo, kam novinarstvo medijsko uvršča družboslovna in humanistična prizadevanja, brž ugotovimo, da bi jih v principu moralo v kulturne rubrike. Drugam v časopisju ne spadajo. Vendar sta pretežno ti. intelektualna kultura ali npr. filozofija večna brezdomca. Na moja ustrezna opozorila npr. v časopisu Večer, že pred skoraj dvema desetletjema in vse do danes, sem dobil preprost odgovor, ki se ga je tamkajšnja kulturna redakcija vsa leta strogo držala: takšni ne sodite k nam. (O prepovedih, namenjenih moji malenkosti, raje ne bi.)

Čeprav se sorodni očitki ali pomisleki, usmerjeni na kulturne redakcije, zelo enostavno in na brzino odpravijo z razlago o nekakšnem »kalimerstvu« in boju za svoje vrtičke, se bojim, da je po analogiji zgornji argument veljaven tudi v tem primeru. Nekdo zelo zlohoten bi lahko z istim kalimerovstvom odpravil tudi očitek zgornjih podpisnikov v podporo novinarkama, češ skrbi vas le vaša medijska prezenca. Ne, posledice so res substancialne, ko ugasne prostor za intelektualno delo, kritiko ali filozofijo, ugasnejo tudi filozofija, kritika, humanistika itd. In končno kultura v celoti. Naj uporabim ime podpisnika zgornje peticije kot paradigmo: če bi mediji ne pisali o Slavoju Žižku, bi njegove podobne javnega intelektualca in filozofa pač ne bilo.

Medijska krajina pri nas je specifična in brezobzirne kapitalske logike bodo povzročile več škode kot v kakšni državi z več prebivalci, kjer na trgu npr. časopisi vsaj malce lažje preživijo. Kaj bodo storili novinarji, ko bo prišlo do množičnih odpuščanj, seveda ne vemo. Da se slutiti, da posebej niso voljni nasprotovati. Morda bodo kakšni nato postali tudi blogerji, pisali zastonj, zgolj za dušo, in se posledično sprijaznili z bistveno manjšo branostjo. Welcome to the club. Začetne težave, ne na strani novinarjev in ne na strani kulture, pa to ne bo rešilo.

Več:

http://vezjak.com/2015/09/01/odstop-urednikov-vecera-ki-ga-ni-bilo/

http://vezjak.com/2014/06/25/vecer-civilna-druzba-in-vratarjenje/

http://vezjak.com/2015/09/03/novinarski-protestniki-s-selotejpom-na-ustih/

http://vezjak.com/2015/05/07/kdo-so-bili-torej-vecerovi-cenzorji/

http://vezjak.com/2012/05/12/novinarstvo-med-nesolidarnostjo-in-ekscesnostjo-primer-mmc/

http://vezjak.com/2011/08/08/dns-odgovarja-mmc-rtv-izvajate-orkestrirano-politizacijo-primera-brez-osnovnih-elementov-solidarnosti/

Marijan Zlobec naslovnica blog

  • Share/Bookmark

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

16.10.2015 ob 14:54

Predstavljajmo si za trenutek, da vrhovnega poveljnika slovenske vojske, predsednika Boruta Pahorja, obvestijo o mobingu, ki se odvija v odnosu načelnika generalštaba slovenske vojske do njegove namestnice. Obvestila ga je namestnica, očitno obupana, načelnika pa ob mobingu obtoži še kupa nepravilnosti in omejevanja pri opravljanju njenih nalog.

Ker je situacija postala nevzdržna, se je že v drugo obrnila na Pahorja,  le da ji je ta v pisni obliki odgovoril: »Spoštovani, prejmite moje pismo kot poziv k uspešnemu delovanju slovenske vojske.«

Kaj bi dejali na tak odziv? Seveda: da je pahorjansko popolnoma deplasiran, slep in gluh. Pretvarjajoč se, da težave ni, nek od realnosti odtujeni wishful thinking. Morda bi vrhovni poveljnik slovenske vojske celo zavzdihnil, naj ga nehajo nadlegovati z malenkostmi med košnjo trave in pleskanjem ograje.

Vrhovni poveljnik in KPK

Ko se je Pahor odzval na javno pismo, ki mu ga je poslala namestnica Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Alma Sedlar, se je pripetilo prav to: slednja je spregovorila o mobingu in o tem, da jo predsednik Boris Štefanec že od nastopa funkcije skuša onemogočati in izločati iz procesov dela. Pahorjev odziv je bil lakoničen, začne se s stavkom »Sprejmite, prosim, to pismo kot poziv k uspešnemu delovanju komisije pri preprečevanju korupcije«, nato ponudi nekaj floskul o »visokih pričakovanj javnosti glede pomembnega poslanstva KPK«.

Nakar si previdno umije roke: »Komisija za preprečevanje korupcije je samostojen in neodvisen državni organ, ki samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja zakonsko določene naloge. Pri tem nima nihče pravice posegati v vaše pristojnosti«, saj bi, tako dodaja, »to bilo v nasprotju z neodvisnostjo KPK. Za to je v celoti pristojen in odgovoren senat komisije.«

KPK klinično mrtva Delo

Morda res obstaja razlika med prvo in drugo situacijo, vendar je ta neznatna: člane senata KPK je imenoval Pahor, lahko jih tudi razrešuje. Sedlarjeva ga ni prosila za zakonsko podprto podporo, temveč verjetno bolj za moralno. In je ni dobila. Na očitke o mobingu je prejela zgolj Pahorjev »Več sreče prihodnjič«.

Žal ne nenavadno, toda Pahorjeve ležernosti v odzivu nihče od medijev ni posebej podčrtal. Se je niti dotaknil, zato ne vemo, ali jo je kdo sploh zaznal. Še več, Sedlarjeva na koncu ni bila deležna odgovora – slednjega je predsednik poslal kar tistemu, ki je obtožen mobinga, ne tistemu, ki se pritožuje. Netaktnost in nesenzibilnost par excellence, ki dajeta slutiti, da se ne bo v prihodnje, tako kot v preteklosti, odzval na popolnoma nič.

Previdna indiferenca in drža vseenosti, ki jo pri predsedniku žal že dovolj dobro poznamo. Po drugi strani je, ker se je na vse kriplje ob vseh pomislekih zavzemal za imenovanje Štefaneca, bilo tudi mogoče pričakovati, da se bo tako ali drugače postavljal svoji izbiri v bran. Ali kakor je po njegovem odzivu komentirala Sedlarjeva: »Očitno je predsednik Pahor zadovoljen z delom Štefaneca«.

Zdrahe in tožibabe

Če se za trenutek obujemo v čevlje namestnice KPK, zamišljena situacija ne bo zavidljiva: postopajmo dobrohotno in si predstavljajmo, da Sedlarjeva v resnici doživlja vse, kar pravi, ker nimamo razlogov, da ji ne verjamemo. Ob javnih navedbah, da doživljate mobing, pa v zameno dobite medijske naslove, kot so:

»Na KPK znova zdrahe« (Teletekst RTV SLO)

»Sedlarjeva je Štefaneca zatožila Pahorju: Blokiral naj bi delo KPK« (Reporter)

»V KPK se gledajo postrani« (Primorske novice)

Sedlar Primorske gledajo postrani

Ker res nimate dobrih razlogov ne verjeti v besede namestnice, boste naslednjič krepko premislili, ali se vam opozarjanje na težave sploh kakorkoli splača. Novinarska »post-produkcija« bo največkrat vaš napor obveščanja javnosti prevedla v senzacionalizma lačne ekvidistancirajoče premisleke, v skiciranje nekakšnega gladiatorskega boja, kjer si publika želi čim več krvi in ji je popolnoma vseeno, čigave. Ali vsaj, v moralizirajoče distanciranje, češ kakšne igre v peskovniku, kakšni osebni obračuni.

Bog ne daj, da bi medije zanimala dejstva in bi se glede njih potrudili, smisel in cilj tičita nekje drugje: v suspenzu resnice, ki ga zahteva tabloidni pristop risanja nekakšnih zdrah in kravala, kjer so vsi vpleteni že po definiciji pristopa enako krivi in enako grešni; pomembna je zgolj psihoekonomija ugodja, s katero je treba streči bralcu, gledalcu ali poslušalcu, ki bo ugotavljal, kako nekaj ne deluje, ker so, takole počez izmerjeno, enako odgovorni vsi vpleteni.

Štefanec in njegova protislovja

Čeprav je sprva obljubil drugače, se je včeraj predsednik KPK odločil zanikati svojo ponedeljkovo napoved, češ da se bo do odločbe informacijske pooblaščenke vzdržal komentiranja. Sklical je novinarsko konferenco in na njih postregel s kar nekaj protislovji. Na nekatera je kasneje v odzivu opozorila že namestnica, a je njegov demanti, objavljen na njenem blogu, obtičal bolj v novinarskih predalih. Naj jih nekaj naštejem.

Prvič, Štefanec je namestnici očital dostopanje do dokumentov, do katerih ne bi smela dostopati. S tem  naj bi ravnala nezakonito. Dodatno ji je očital odpiranje personalnih map. Morda ima prav, morda ne, kajti zlahka si predstavljam, da personalne mape tehnično v obliki datotek niso ločene od celotne dokumentacije, kar verjetno pomeni, da nekdo, ki odpira dosjeje, ne bo vedel, kaj točno bo v njih našel. Toda to morda ni posebej pomembno: Sedlarjeva je v resnici dostopala do dokumentov točno v skladu z dostopnimi pravicami, ki jih je dodelil Štefanec. Noben poprejšnji apel ali navodilo ni obstajalo, ki bi to prepovedovalo. Namestnica s tem ni storila ničesar narobe, odvzeti dostop do dokumentov pa pomeni nekaj takega, kot če bi avtomehaniku odvzeli vso orodje: v svoji pisarni lahko igra le še fikus.

Drugič, Štefanec je priznal, da je dne 12.10.2015 omejil dostop vsem članom senata in dvakrat poudaril, da s tem tudi sebi. To preprosto pomeni, da je spoznal, da je bil pred tem v prekršku – vsaj po njegovi interpretaciji – tudi sam. Ker v resnici ne vemo, do katerih datotek je postopal sam (po metodologiji sledljivosti je očitno naročil, da se razišče, kdaj in kako je dostopala zgolj namestnica) in drugi namestnik, nimamo ustreznega kriterija, po katerem bi lahko izmerili, v čem bi naj bila nezakonitost v ravnanju namestnice in v čem se njeno ravnanje razlikuje od njegovega.

Tretjič, iz odredbe, ki jo je izdal 9.10.2015, nikakor ne sledi, da bi držalo, da je sebi res prepovedal dostop do dokumentov. Nasprotno, dikcija te odredbe pravi, da zanj ne velja nobena omejitev dostopa. Povedano drugače: Štefanec je v čistem protislovju – hkrati pravi, da je sebi odvzel dostop in hkrati pravi, da ga sebi ni – ter je javnosti morda celo lagal.

Četrtič, predsednik KPK je trdil, da je prepoved uvedel zaradi varovanja osebnih podatkov in še zlasti domnevnega pregledovanja tistih podatkov, ki so še posebej varovani. Toda na informacijo pooblaščenko se je obrnil šele po tistem, ko je že izdal odredbo, oziroma šele po javnem pismu namestnice. S tem je priznal, da formalne osnove za svoje dejanje sploh ni imel in da je odločitev o prepovedi dostopa bila izpeljana arbitrarno.

Petič, Štefanec je v ponedeljek povedal, da njegova komisija deluje povsem normalno in dobro. Vendar, kot pravi že Sedlarjeva, takšne ocene ne potrjuje podatek o tem, da je iz komisije v zadnjih dveh letih odšlo že 20 sodelavcev, kar je približno polovica vseh. Bizarno, toda informacijo je taponedeljek v svojem prvem odzivu na pismo namestnice podal kar sam predsednik komisije, in to v kontekstu, s katerim je želel zavreči trditve, da ljudje iz komisije odhajajo:

Na KPK zanikajo tudi nesorazmerno število odhodov iz njihovih vrst, tako jih je v preteklih dveh letih po njihovih podatkih zapustilo 20 sodelavcev, zaposlili pa so 22 novih.

To je približno tako, kot če bi v domačem ribniku imeli 100 krapov, od katerih bi jih 50 poginilo. Na vprašanje, ali v vašem ribniku krapi umirajo, pa bi dejali, da to res ne more držati, ker jih imate še vedno 100, saj ste teh 50 nadomestili z novimi.

Šestič, Štefanec je na včerajšnji novinarski konferenci povedal, da mora zaščititi svoje sodelavce in zato ne bo govoril o tem, ali so vpleteni v kakšne kazenske postopke. Boj proti korupciji si torej predstavlja kot obrambo tistih, ki so v postopkih. Izpadlo je, da s tem ščiti morda kar samega sebe: današnji Dnevnik poroča, da je tudi on sam med osumljenimi v predkazenskem postopku.

Štefanec Dnevnik osumljen

Res škoda, da mediji niso znali ali želeli opozoriti na navedena protislovja.

  • Share/Bookmark

Veronika Podgoršek in simultani orgazmi

16.10.2015 ob 14:53

Seksualne svetovalnice, nekako pod krinko psiholoških nasvetov ali celo njihov legitimni sestavni del, so verjetno mainstream sleherne tabloidnosti – žgečljiva vsebina, ki posega v intimo slehernika in zadeva naše in njihovo spolno življenje, je najboljši recept za branost, gledanost in sploh klikanost. Prinaša dražljivost, ki mu celo resni mediji, razoroženi od nasičene dolgočasnosti poročevalskih orientacij, težko ubežijo.

Ko se je Planet Siol odločil za svojo kolumnistko Veroniko Podgoršek, je verjetno imel v mislih nekaj temu podobnega. Gospa mikavnega videza, ki sicer rada kakšen nasvet prepiše ali ponudi večkrat istega v identični tekstovni obliki, se je tokrat lotila orgazma.

Podgoršek orgazem naslovnica

In sejala trditve sumljive znanstvene vrednosti, kot je tista, da je za spočetje otroka simultanost obeh orgazmov pomembna prednost. Skratka, praktičen recept za večjo verjetnost zanositve: obema naj pride hkrati. Še bolj je svetovalka presenetila s trditvijo o korelaciji med orgazmom in lepim obrazom, kajti »sicer raziskave kažejo tudi, da ženske dosegajo boljše in številčnejše orgazme z moškimi, ki imajo bolj simetričen obraz in bolj skladne in proporcionalne druge dele svojega telesa, kar naj bi kazalo na kakovost njihovih genov, saj naj bi ti moški bili bolj telesno in psihološko zdravi.«

Seveda bi težko dejali, da so njene kolumne mišljene kot svetovanje, s čimer se tudi sicer ukvarja in s tem lepo skrbi za svojo promocijo. Prej so nekakšna sproščena, na trenutke za znanost skrita razmišljanja o človekovi spolnosti in medosebnih odnosih. Skratka, nekaj, kar običajno sodi v lahkotnejše kontekste npr. ženskih revij.

Prag revščine položnice SIOLPodgoršek orgazem SIOLNajbolj me je presenetilo, kako daleč je pripravljen portal Planet Siol stopiti pri promoviranju svoje avtorice: nekaj časa je bila takoj po objavi kolumna kar začetna in glavna tema pri vstopu na stran, s čimer je prehitela vso domače in svetovno dogajanje, kasneje so zapis zadržali med vidnejšimi in mu celo dodali drugačen, še bolj markanten naslov o skrivnostih hlinjenja orgazma:

Podgoršek orgazem hlinjenje

Menjava naslova prispevka, kot da prvi ne bi bil dovolj orgazmičen, ni bila edina zabava: sprva sem na levi strani portala prebral prispevek o tem, kako težko ljudje danes plačujejo položnice. Potem se na desni preletel prispevek gospe, ki nas poučuje o orgazmu: »Vedno globlje in pospešeno dihanje, pospešeno bitje srca, močnejše grabljenje z rokami, spreminjanje mimike na obrazu, zaprte oči, kurja koža in stokanje. To je to. Orgazem.«

In potem sem si rekel: Ne, to ni to. Lahko bi bil račun za položnico.

Več:

http://vezjak.com/2015/05/03/veronike-podgorsek-prepisani-porocni-nasveti/

http://vezjak.com/2014/12/07/paranoja-prevare-in-veseli-december/

  • Share/Bookmark

Kontinuiteta in sprememba: zamenjava na čelu Društva novinarjev Slovenije

4.10.2015 ob 08:28

Mandat Matije Stepišnika na čelu DNS se je z današnjim dnem iztekel. Nova predsednica je postala prav tako novinarka Večera Petra Lesjak Tušek, tudi članica UO DNS v Stepišnikovem mandatu.

Večer Petra Lesjak DNS izvolitev

Sam bi društvu za delovanje v mandatu 2011-2015 podelil dobro trojko, za ignoriranje kritike in samozadostnost pa čisto petico. Zato bo obljubljeno pot samorefleksije, na katere manko nenehno opozarjam in jo zapoveduje tudi nova šefica DNS, še hudičevo zanimivo spremljati.

Zadnji mandat je bil res nekaj posebnega. Stepišnikova lista »Novinarji za novinarje« je na volitvah 2011 nastopila po načelu »Take us all or leave it«. Če kdo izmed članov ne bi bil sprejet, bi odstopila v celoti – temu so dejali »zaprta lista«. Nekoliko izsiljevalsko, vsekakor pa zelo netipično. Na listi so bili kandidati za predsednika in člane upravnega odbora in nadzornega odbora:

  1. Matija Stepišnik (Večer) – kandidat za predsednika
  2. Klara Škrinjar (Delo) – kandidatka za podpredsednico
  3. Borut Mekina (Mladina)
  4. Ilona Dolenc (Primorske novice)
  5. Rok Kajzer (Delo)
  6. Petra Lesjak Tušek (Večer)
  7. Primož Cirman (Dnevnik)
  8. Jernej Verbič (RTV SLO)
  9. Blaž Petkovič (Dnevnik)
  10. Tjaša Slokar (POP TV)
  11. Tanja Starič (Delo)

NADZORNI ODBOR

  1. Aleš Lednik (Večer)
  2. Miha Drozg (POP TV)
  3. Mojca Zorko (STA)

V svoji najavi je zaprta lista napovedala, da bo od sebe dala prav vse in s tem zbudila zelo visoka pričakovanja, s svojo homogenostjo in odločnostjo pa seveda ni mogla biti zavrnjena:

Odločitev, zakaj zapreti listo kandidatov, je le ena in – povsem enostavna: med vsemi, ki smo na njej, velja trdno soglasje, da smo pripravljeni skupaj, resno, predano, v prvi vrsti pa enotno poprijeti za delo.

Vse, kar smo si zadali, lahko po našem trdnem prepričanju dosežemo le, če smo homogena, soglasna in uigrana ekipa, ki nič ne skriva in ima jasno začrtane cilje,njihove uresničitve pa ne bo brez timskega dela, medsebojnega razumevanja in skupne vizije. Med nami obstaja soglasje, da smo pripravljeni prevzeti odgovornost, a le kot ekipa. To je po našem mnenju ta trenutek edini pravi recept za vnovični vzpon našega društva in tudi edini ustrezni odgovor na stanje, v katerem je slovensko novinarstvo.

Ob tem se zavedamo, da smo z oblikovanjem zaprte liste, ki je statut društva sicer izrecno ne navaja, je pa ne prepoveduje, marsikoga presenetili in morda sprožili kakšen pomislek. V ozadju oblikovanja liste ni nobenih skritih namenov, v izvolitev se vam, prvič v novejši zgodovini DNS, ponuja skupina, ki se bo, če bo izvoljena, prvi dan spopadla z vsemi izzivi in težavami, ki nas že leta obremenjujejo.

V trenutku, ko smo se odločili za skupno listo, nas je velika večina sprejela odločitev, da naše kandidature umaknemo, če se bo skupščina odločila, da glasovanje o takšni listi ni možno.

Stepišnik zaprta lista ob kandidaturi blog

Izpolnjena pričakovanja?

So se ta izpolnila? Ob njenem izteku je resnično smiselno narediti končne bilance. Zaenkrat jih še nismo videli, a bodo verjetno novinarji ob vseh obljubah le zmogli toliko samoreflektiranosti, da jo javno podajo.

Od večjih dosežkov bi verjetno lahko pohvalili, da so prenovili svojo spletno stran in predvsem Novinarske dneve, DNS je organizirala kar nekaj izobraževalnih tečajev, za projekte, kot so Novinarska svetovalnica, Novinarska kramljalnica, Novinarska kavarna, strokovna vsakomesečna publikacija in podobne pa nisem čisto prepričan, da so zaživeli v napovedanem obsegu, nekateri sploh ne. Odhajajoči predsednik opozarja, da jim je uspelo dekriminalizirati zbiranje, posest in objavo tajnih podatkov skozi novelizacijo Kazenskega zakonika, kar je bila posledica odmevnega pregona Anuške Delić in nekaterih drugih novinarjev.

Sile kontinuitete

Nova predsednica DNS je letos postopala zelo podobno kot Stepišnik leta 2011. Sicer ni ponujala »zaprte liste«, vendar je njen program dela eksplicitno zavezan svojemu predhodniku, podobna so tudi imena. Ob tem je Petra Lesjak Tušek nepričakovano odkrivala pomembnost kontinuitete – in res smo opazili, da je že druga predsednica, ki prihaja iz Večera. Kakšna je njena utemeljitev? Hmm, nekoliko stepišnikovska:

Po eni strani je zagotovilo za uresničitev zastavljenih ciljev kontinuiteta, torej ekipa, vzpostavljena v mandatu Matije Stepišnika. Ta bi morala deloma ostati, ker je začela dobre projekte, ki jih je treba nadaljevati. Sama predstavljam kontinuiteto in spremembo hkrati. Delo bi po dogovoru z ekipo razdelili po bolj definiranih področjih dela. Kandidati za novi UO iz dosedanje ekipe so nepogrešljivi, bazični del ekipe, in nanje bi tudi v največji meri oprla vodenje DNS, zato apeliram, da pri glasovanju za člane UO podprete naslednje kandidate:

– Matija Stepišnik

– Jernej Verbič

– Tjaša Slokar Kos

– Primož Cirman

– Tanja Starič

– Blaž Petkovič

Jerneja Verbiča in Primoža Cirmana vidim tudi v vlogah podpredsednikov DNS. Prvega v organizacijsko-razvojnem (predvsem zaradi referenc pri vodenju projekta

Naprej/Forward), drugega v strokovno-razvojnem smislu (zaradi že večkrat izkazanega izjemnega prispevka k najvišjim novinarskim standardom v državi).

UO vidim tudi člane DNS, ki bi k delu UO prispevali svežino, drugačne poglede in novo dinamiko:

– Mojca Zorko

– Boštjan Videmšek

– Manica J. Ambrožič

– Blaž Močnik

Presežki v zadnjem mandatu DNS

Spodnji izbor je seveda povsem subjektiven in nikoli ni meril na to, da bi ocenjeval delo DNS v celoti. Prej je zbirka simptomov v delovanju društva, naključen izbor konceptualnih zadreg, nepričakovane brezinteresnosti, nerazumevanja nekaterih novinarskih postulatov in misinterpretacij vodstvenih ljudi v njem:

DNS IN PREGON ČAROVNIC V ZADEVI MARIBORSKEGA RAVNATELJA

DNS in posplošeni lov na čarovnice z izključevanjem javnega dialoga, da bi se končno ujelo tatu in ohranilo lepo dušo:

http://vezjak.com/2015/04/08/na-izpitu-padli-mediji-in-12-clen-kodeksa/

KONCEPTUALNE ZMEDE OKOLI ŽVIŽGAŠTVA IN RAZUMEVANJA KODEKSA

O fatalnem nerazumevanju pojma »novinarski vir«, manipuliranju z »žvižgaštvom« in sumljivi samopromociji would-be slovenskega Watergata:

http://vezjak.com/2014/01/08/koliko-je-vrednih-herojskih-pet-minut-slovenskega-novinarstva/

POROČILO O BREZPLAČNIKIH, KI JE OBLEŽALO V PARLAMENTU

Poročilo o Janševih brezplačnikih, ki na koncu, ko je bilo končno napisano, nikogar več ni zanimalo, zato sem ga kot državljan prvi pridobil kar sam:

http://vezjak.com/2011/10/22/media-polis-brezplacniki-in-moralna-dilema-ki-je-ni-bilo/

ZAVEZE ZA BOLJŠE MEDIJE, KI SO POZABLJENE V TRENUTKU, KO NASTANEJO

O reakciji na tragedijo z mariborskim ravnateljem, kjer so bile sprejete »Zaveze za boljše medije« po lastnem priznanju kršene praktično v naslednjih dnevih po tistem, ko so bile podpisane, danes pa se jih nihče niti več ne spomni:

http://vezjak.com/2014/12/24/zaveze-za-boljse-medije-in-porocanje-o-umoru/

SKRITI POSVETOVALNI ZAJTRKI Z GOSPODOM PREMIERJEM

O nedostojnih delovnih zajtrkih novinarjev s predsednikom vlade, sumljivo podobnih skritim sestankom s prejšnjim:

http://vezjak.com/2015/05/10/novinarji-na-delovnih-zajtrkih/

DNS IN NJEGOVA NEOBČUTLJIVOST ZA LASTNO DISKREDITACIJSKO RAVNANJE

Kako vodilnih v DNS uspeva žaliti druge, medtem ko ob žalitvah drugih glasno protestirajo:

http://vezjak.com/2014/04/16/verbic-proti-verbicu-in-verbalni-kokosnjaki/

TIHA TOVARIŠKA PODPORA ANONIMNEMU PISUNSTVU

O najbolj simpatični novinarki v Sloveniji, Milojki Balevski, po mnenju nekaterih vodilnih v DNS možni dostojni častni predsednici društva (!), kolumnistki Večera, kjer je notranji in gospodarski urednik predsednik DNS:

http://vezjak.com/2013/12/27/ime-cesa-je-milojka-balevski/

PROMOCIJA UREDNIKOV, KI SO SRAMOTNO ODPUŠČALI NOVINARJE, ZAČINJENA S TEZAMI O RELATIVNOSTI UKRIVLJENE HRBTENICE

O izboru medijskih strokovnjakov, danes gospodarskih svetovalcev, ki so na nizkotne načine obravnavali odpuščene novinarje, predsednik DNS pa za nameček promovira njihovo tezo, da ukrivljena hrbtenica ni nujno slaba stvar:

http://vezjak.com/2012/05/03/antistresna-terapija-na-svetovni-dan-svobode-medijev/

DNS (vse omembe):

http://vezjak.com/?s=dns

Sklep

Dogajanje ob menjavi štafetne palice med Stepišnikom in Petro Lesjak Tušek daje slutiti, da na velike spremembe na čelu krovne in reprezentativne novinarske organizacije v Sloveniji najbrž ne moremo računati. Nova predsednica je že doslej veljala za tesno Stepišnikovo sodelavko. Privilegirano prihaja iz iste medijske hiše, v vodstvu DNS se zamenjuje le peščica članov. Induktivno vzeto ni pričakovati radikalnih rezov pri čemerkoli, sploh zato, ker celo sama dojema »kontinuitetno« ravnanje kot vrlino. Kdor je bil doslej kritičen do DNS, bo po vsej verjetnosti to ostal še naprej. Kdor je bil zadovoljen, pa bo lahko s svojimi občutki tudi nadaljeval.

  • Share/Bookmark

Janša v Bujici ali zakaj neonacistična oblačila niso težava

15.09.2015 ob 18:07

Mladina je letošnjega junija v svojem prispevku poročala o srečanju Janeza Janše in Velimirja Bujanca na prireditvi, kjer je Društvo za ureditev zamolčanih grobov s spominsko slovesnostjo obeležilo sedemdeseto obletnico pobojev v rovu Sveta Barbara v Hudi Jami.

Bujanec Janša Mladina

Zakaj? Ker je Bujanec očitno vpliven pristaš HDS, danes je televizijski voditelj na TV Osijek, kjer vodi svojo oddajo z naslovom Bujica, v preteklosti pa je odkrito koketiral z neonacističnimi simboli in je še vedno prepričan zagovornik ustaških stališč. Takole so opisali voditelja oddaje na Indexu.hr:

Neskriveni neonacist, osuđeni diler drogom i uzvanik na predsjedničkoj inauguraciji Kolinde Grabar Kitarović Velimir Bujanec, koji ne prestaje sa zagovaranjem zločinačke i genocidne ideologije čime se istaknuo još u mladim danima, “karijeru” je započeo osnivanjem mladeži HDZ-a u Varaždinu. HDZ ga ubrzo zamjenjuje prihvatljivijim kadrom, nakon čega se Bujanec približava HDZ-ovom privjesku Anti Đapiću i neonacistu Mladenu Schwartzu. A pred predsjedničke izbore HDZ-u je trebala upravo osoba poput njega koja će bez puno pitanja odraditi bilo što.

Šatorsko krilo HDZ-a uz pomoć Bujanca tada počinje stvarati atmosferu iz ranih devedesetih, sijati mržnju i strah. U svrhu stvaranja agresivne nacionalističke atmosfere Bujanec u emisiju popularnu među najnižim hrvatskim slojevima i ekstremnom desnicom poziva zaboravljene nacionaliste, marginalce i ridikule, eksponirane HDZ-ovce i kao glavnog aduta – njihovog četničkog dvojnika Vojislava Šešelja. S tom medijskom operacijom na vlast dovode Kolindu Grabar Kitarović, koja se Bujancu zahvaljuje pozivom na inauguraciju, posjevši ga uz bok drugim fašistima i kriminalcima kojima duguje pobjedu. Nakon inauguracije Bujanec je od HDZ-a dobio i zahvalnicu za doprinos njenoj pobjedi.

Još u mladim danima Bujanec se istaknuo govorom mržnje. “Jasno je za kakvo se rješenje srpskog pitanja zalažem: trećinu iseliti, trećinu lojalnih prekrstiti, a trećinu, zločince, poubijati”, govorio je tada mladi Bujanec parafrazirajući glavnog ustaškog ideologa Milu Budaka. Iz tog razdoblja datira i njegovo ponosno poziranje u nacističkoj odori. Moralni kompas Bujanec nije uspio pronaći ni u zrelijoj dobi. Nedavno se tako oprostio od Vinka Žuljevića Klice prozvavši ga herojem i “hrvatskim samurajem” dok je istovremeno napao ministra policije Ranka Ostojića, kojeg u eteru naziva “Ostoja Ranković”.

Nekaj dni nazaj je bil storjen še en korak, Bujanec je v svoji enourni oddaji gostil Janšo. Vredni ogleda iz več razlogov, predvsem iz razloga, ki ga je v kratkem komentarju povzel pisec na youtubu objavljenega intervjuja:

Najboljša TV v Sloveniji je hrvaška Bujica!

Janša Bujica ss

Če odmislimo, da gre zgolj za ime oddaje, ne televizijo, je poanta kar točna in bi bila v delu državljanov verjetno prepoznana kot resnična: iz nje lahko v zrcalni podobi sklepamo, kakšni bi morali biti (za Janšo in njegove pristaše) slovenski mediji.

Janša je v intervjuju malo zato, ker je moral pojasnjevati slovensko situacijo hrvaški publiki, malo pa tudi zaradi iste valovne dolžine z voditeljem, lahko ubral bolj opreproščene forme konspiratološkega antikomunističnega diskurza s številnimi vzajemnimi uporabami priljubljenega označevalca o ‘hobotnici’: tako je na trenutke pojasnjeval pri nas utečeni politični imaginarij in žargon (»udbomafije, kao što mi kažemo«), afirmiral osnovno tezo o tem, da Sloveniji vlada skrita garnitura ljudi (»vladaju nam ljudi koji nisu na pozornici«) in podal svojo kardinalno tezo o omnipotenci slovenskih medijev (»Onaj koji vlada medijskim prostorom može da stvori atmosferu gdje se dva naroda zamrze za tjedan dana. Zato su ti monopoli strašno opasni.«)

Bujanec je zvesto podžigal in širil vse njegove osnovne poante konspirativnega žargona in celo v nekem trenutku napovedal prihodnost, v predsedniku HDZ Tomislavu Karamarku in predsedniku SDS pa ugledal »dva buduća državnika« in se veselil njunih državniških dejanj.

Kratek, seveda nekoliko tendenciozen povzetek nekaterih poudarkov iz oddaje so objavili na Braniteljeskom portalu:

JANŠA O “OLUJI”: – Mi poštujemo vašu pobjedu i smatramo da je “Oluja” bila dobra za političku stabilizaciju na Zapadnom Balkanu, zato smo i poslali naše veterane na proslavu u Knin! Napadi u ljevim titoističkim medijima u Slovenijima, ni malo nas ne čude, oni su priželjkivali da situacija kod vas bude kao u Ukrajini ili Gruziji pa da dokažu da je Jugoslavija bila “ok”… Da su slovenski veterani išli na neki dernek sa petokrakama u Kumrovec to bi za titoiste bilo u redu, ali ovako smo doživjeli napad…

JANŠA O HRVATSKOJ PREDSJEDNICI: – Svaka čast gospođi Kolindi Grabar – Kitarović što je maknula bistu onog zločinačkog maršala iz svog ureda! Sretni ste što imate takvu predsjednicu!

JANŠINO ŠOKANTNO OTKRIĆE: – 14. lipnja 1991. u Otočcu sastali su se komunisti iz Slovenije, Hrvatske i BiH, odbili su izaći iz Jugoslavije i zaključili da prihvaćaju državnu samostalnost, jedino pod uvjetom ostanka u Federalnoj Jugoslaviji.

Postoje izvještaji o tome, koji se skrivaju od vaše javnosti, a napominjem da je to bilo nakon pokolja hrvatskih redarstvenika u Borovu selu!

JANŠA O ODNOSIMA IZMEĐU SLOVENIJE I HRVATSKE: – Mi smo prijatelji, nikada nismo ratovali, otvorena pitanja imamo vremena riješiti hladne glave, Karamarko i ja to ćemo učiniti kao državnici, na zadovoljstvo i jednog i drugog naroda!

JANŠA O LUSTRACIJI: – I Hrvatskoj, a pogotovo Sloveniji lustracija nije samo potreba, nego je i obaveza koju smo preuzeli od Europske unije!

JANŠA O POLITIČKOM PROGONU: – Protiv mene se do sada vodilo čak 160 različitih postupaka, sve sam dobio, ali slovenski udbaši i dalje me progone, da bi spriječili moj ponovni dolazak na vlast!

JANŠA O JADRANKI KOSOR I BORUTU PAHORU: – Evidentno je da je Jadranka Kosor već bila u političkoj menopauzi kada se zaljubila u Boruta Pahora! Oboje su djelovali tragikomično kad su usklađivali boje kravate i haljine i na taj način pokušali rješavati naše zajedničke probleme!-

Če je oddaja Bujica prototip oddaje, ki jo Slovenija potrebuje in če Janša zbira denar ter pripravlja svoj medijski imperij, to pot brez posebne mimikrije, potem si jo velja ogledati že iz pedagoških razlogov. Sploh njen začetni avtorski prispevek, v katerem je s strani eminentnih hrvaških zgodovinarjev in politikov pojasnjeno, da je Janša žrtev, da je »crvena krpa slovenskoj titoističkoj ljevici« (dr. Zlatko Hasanbegović), ker je pač, kakor je pojasnjeno kasneje, »Milan Kučan vrh hobotnice tamo«.

Prvak SDS je že nekajkrat dokazal, da mu sporna preteklost novinarja in voditelja ne predstavlja nobene moralne težave. Celo nasprotno, v zadnjem letu je večkrat na glas pohvalil Voduškovo TV, ki da imenitno oziroma celo edina opravlja svoje naloge, čeprav njenega lastnika preganjajo zaradi hudih kaznivih dejanj.

Podobno velja za Bujanca: če sta po njegovem Jadranka Kosor in Borut Pahor svojčas tragikomično »usklađivala boje kravate i haljine«, pa ga nekdanje neonacistične obleke/haljine voditelja Bujice očitno puščajo hladnega:

Bujanec naci

  • Share/Bookmark