Sproščena Slovenija

Slovenski mediji so bili včeraj in danes evidentno močno fascinirani nad zapisom v avstrijskem Standardu o obsodilni sodbi v korupcijskem procesu Patria. O tem pričajo izjemno številni povzetki sicer silno kratkega komentarja – zaradi česar je tovrstna fascinacija še zanimivejša.

Komentar Adelheid Wölfl so povzeli prav vsi najpomembnejši pri nas, z izjemo RTV SLO: STA, 24ur, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Planet SIOL, Primorske novice, itd. Zapis je bil nemudoma deležen tudi sovražnih reakcij v Janševih medijih, npr. v Demokraciji. Tu je le nekaj hitrih povezav:

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/der-standard-politiki-kot-jansa-ne-razumejo-kaksno-skodo-povzrocajo-s-svojimi-teorijami-zarote

http://www.siol.net/novice/svet/2013/06/jansa_sluzi_kot_primer_stanja_slovenske_druzbe.aspx

http://www.delo.si/novice/politika/jansa-julija-timosenko-in-sluzba-drzavne-varnosti.html

http://www.mladina.si/144983/der-standard-jansa-ni-timosenkova/

http://www.demokracija.si/slovenija/politika/21612-leviarska-komentatorka-v-der-standardu-pod-vplivom-vojnovia-ali-jano

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013060705924571

http://www.24ur.com/novice/slovenija/slovenija-zdaj-potrebuje-zaupanje-ne-pa-paranoidne-fantazije.html

http://www.primorske.si/Slovenija-in-svet/Der-Standard–Jansa-vsepovsod-vidi-zarote.aspx

Metavprašanje o fascinaciji

Avtorica piše o tem, kakšno škodo povzročajo državi Janševe teorije zarote – neposredno govori o paranoidnih fantazijah in njihovem impaktu na globoko politično krizo v trenutku, ko Slovenija tone. Med drugim ugotavlja:

A problem je globlji od opisa psihičnega stanja politika. Janša je tudi primer stanja slovenske družbe. Nima nobenega spoštovanja do sodbe sodišča, kot je bilo to mogoče videti v sredo iz njegovega odziva. In tudi velik del Slovencev nima zaupanja v pravno državo in politiko. Grozljivo veliko jih verjame v teorije zarote, podobno kot Janša, čeprav pogosto tudi z drugimi predznaki. Tako je večina vprašanih pred izrekom sodbe v korupcijski zadevi Patria dejala, da ne verjame, da bo Janša obsojen, saj da je sodstvo politično.

Morda bi si morali hevristično zastaviti elementarno vprašanje, kaj je tisti presežek zapisa v Standardu, da nas fascinira v takem obsegu? Smo v njem izvedeli nekaj novega, kaj bolj resničnega od tistega, kar že vemo ali kar nam ponujajo domači mediji? Bi morali spraševanje absolvirati kot napačno izhodišče, češ saj gre le za povzetek nekega tujega komentarja in nič več?

Govorim o razmerju medijske vednosti do vsebine: je, skratka, avstrijska novinarka povedala nekaj svežega in resniconosnega, ali pa so domači mediji fascinirani le nad dejstvom, da so slovenske politične posebnosti opazili tudi drugod po svetu? Je spoznanje, da je umrla domača krava, postalo resnično šele, ko nas je doseglo v osmrtnici tujega časopisa, prej pa tega dejstva nismo pripravljeni priznati? Ima trditev, s katero te dni strežejo v SDS, češ da se jim članstvo po obsodilni sodbi rapidno povečuje, zgolj vrednost prazne propagandne konstatacije, ali pa naraščanje, ne le trditev, poganja kakšna psihološka logika? Katera že in zakaj?

Zarota, paranoja in medijska vednost

Malce bom tečen: skoraj noben slovenski komentator ne le, da ni bil doslej sposoben artikulirati poante, kakšno otipljivo škodo povzročajo politične teorije zarote, temveč teorij zarot ni znal umestiti v širši horizont političnih dinamik in psihopolitike paranoje, jih spraviti v vzročno povezavo s strategijami širjenja sovraštva in diskreditacij, posledično pa ne le političnih, ampak tudi ekonomskih razmerij v državi. Kaj točno počnejo najbolj vidni opinion-makerji v državi vsa ta leta, ne vem. Z izjemo Vlada Miheljaka, Grege Repovža in še koga se običajno zadovoljijo s praznim, opreproščenim konceptom »teorije zarote«, ki ga razumemo kot instantno mehansko tehniko politične propagande. Toda teorija zarote je bistveno več od tega in njeni učinki so daljnosežnejši.

Sam žal nisem bil prepričljiv s svojo knjigo o psihopolitiki paranoje z naslovom »Paranoja, manipulacija in racionalnost« (2010). Tako sodim, da ni pritegnila pozornosti prav nobenega medija, z izjemo Mladine in Večera. Tudi moji številni zapisi o teorijah zarot (izbortukaj) in paranoji (izbor tukaj) ne prepričajo nikogar, če sodim po reakcijah, še najmanj najbolj vidne medijske komentatorje Dela, Večera, Dnevnika, RTV SLO in drugih, čeprav so z njimi zelo dobro seznanjeni. Zato je, in to je moja teza, za slovensko novinarsko srenjo vendarle zelo dobro, da imamo Standard.

Avstrijska komentatorka je storila dvoje: povedala je nekaj, kar že vemo, a je to storila na način, da je njena trditev izrazito substancialna in diagnostična po svoji naravi: Janša je simptom slovenske družbe. Če ima prav, in sam ji prikimavam, bi morali zvoniti vsi zvonci. Kajti trditev predpostavlja, da nekaj ni narobe le z njim, temveč z nami vsemi. In predpostavlja še, da tega s svojo partikularno fokusirano kritiko Janše nismo opazili. Ali nočemo opaziti. Tisto, kar nočemo ali ne smemo opaziti, pa se v največji meri veže na medijsko vednost, ki nam jo posredujejo, servirajo in oblikujejo novinarji in uredniki. Kako so ti velikokrat povezani s politiko ter kako se to odraža na medijski vednosti, je seveda še en nerešljivi dodatek.

Dr. Ivan Štuhec opaža, da lakota pod to vlado vidno izginja.  A obenem, paradoksno, tudi ugotavlja, da lakote ni in zato nasprotuje temu, da bi govorili o njej – oziroma, konkretno, o lačnih otrocih v šolah. Tu je izsek iz svežega pogovora z njim:

Štuhec se zaveda, da so socialne stiske precejšnje, a opozarja, da je bila terminologija lakote v preteklosti uporabljena izrazito v politične namene. „Zelo aktivno je bilo uporabljena iz strani predstavnikov Zveze prijateljev mladine Slovenije in tudi s strani nekaterih podpornikov predsednika Türka pred predsedniškimi volitvami. Na Valu 202 smo lahko, podobno kot smo v 90-ih letih slišali „dobro jutro revščina“, vsak dan poslušali, ne ravno „dobro jutro lakota“ ampak to, da imamo lačne otroke. Imam občutek, da odkar imamo novo vlado, lakota v Sloveniji več ne ogroža nobenega.“

Kakšna moralna ekonomija poganja to dragoceno opažanje moralnega teologa?

Resne krize ni, je le hinavščina

Štuhec je konsistenten, to mu štejem v dobro. Tudi februarja 2012, leto nazaj torej, je zagovarjal enako stališče: lakote pri otrocih ni. Bil je čas, kot je ravnokar vlada Janeza Janše prevzela svoj mandat in za takšno odkritje je bil posebej motiviran. Isti Štuhec je takrat za javni zavod risal navideznost socialnih tegob, s katerimi se po nepotrebnem ukvarjamo:

Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake, se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih, se mečejo na tla pred izložbami in trgovinami, da izsiljujejo igrače in drugo, dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba.

Zdi se, da je teza o tem, da neobstoju lačnih otrok zgolj ponovitev njegovega nekaj tednov starega stališča, vendar to pot bolj eksplicitna. Takrat je v Družini vztrajal:

»Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.«

Trije citati zadoščajo. Nobenkrat ni bil posebej originalen. Zgolj ponovil je modre misli svojega idola o štrucah, ki gledajo iz smetnjakov in dokazujejo narodovo blagostanje (1). V nekaterih mojih pripombah o cinizmu in hipokriziji sem zapisal, da je cinizem npr. vedeti, da vlada ne more izpolniti nekaterih pričakovanj glede reševanja gospodarskih težav sredi ene najtežjih preizkušenj v času svetovne krize, a jo hkrati neusmiljeno napadati. Igrati na karto visokih pričakovanj in razočaranja državljanov ali se celo poigravati z njihovo bedo. Kar je skupno tem zvrstem, je davno tega verjetno najbolje opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje  izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.

Protislovje, ki te ljubim

Je torej Štuhec cinik, če nam prepoveduje govoriti o lakoti oziroma oporeka oceni o obstoju lačnih otrok? Predvsem je v globokem protislovju: če sam ne vidi in ne prepoznava lakote, Bratuškovi in njeni vladi (ter medijem) očita isto – da jo zanikata. Je možno, da bi uvajal neko drugo partikularno distinkcijo, namreč med fenomenom »lačnih otrok«, ki da jih ni, in nato še lakote po sebi, ki da je? No, že skoraj komično je tudi, da je ves pogovor, v katerem Štuhec ugotavlja neobstoj lačnih, del dobrodelne akcije Slomškove ustanove in Radia Ognjišče, v katerem so mimogrede večkrat pozvali tudi k donacijam za socialno ogrožene. Izpadli bi bolj racionalno, če bi prosili ljudi, naj ne donirajo.

Vse je le zarota

Ko moralni teolog in duhovnik zanika lakoto otrok, mora imeti presneto dobre razloge. A si jih je težko predstavljati. Razlaga, ki me najbolj prepriča, čemu lahko služi nenavadna invencija zanikanja obstoja lačnih slovenskih otrok, je sodeč po zgornji kontekstih le ena: vse je totalni konstrukt politike in posledično konstrukt medijev. Ne le, da vsa ta modna »botrstva« postajajo nelojalna konkurenca karitativnih dejavnostim Cerkve, ne le, da smo postali razvajeni v dobi potrošništva, v prvi vrsti je lakota propagandni izum politike.

»Dobro jutro, lakota« je očitek, neposredno namenjen Valu 202, ker širi diskurz o njej in se v obeh kontekstih ponovi. Aluzija na novo vlado Alenke Bratušek je prav tako jasna: lakota bo zdaj nenadoma izginila. Je že, ker bodo provladni mediji – in taki so zanj verjetno skoraj vsi – zdaj umolknili. Nenazadnje Štuhec tudi neposredno pove, da je to »terminologija« za politične namene manipuliranja. Povedano drugače: diskurz o tem nam je podtaknjen, zato se ga moramo obraniti. Lep dokaz, da psihopolitika paranoje načenja njene nosilce, toda cena zanjo je visoka: lakota otrok.

Kako misliti oznako o »levem fašizmu«, ki menda maršira po slovenskih ulicah in spravlja v ogorčenje predsednika vlade? In kako pristno je sploh njegovo trpko ogorčenje?

Dokazoval bom, da je povsem nepristno. Da je zrežirano, zaigrano, skratka manipulativno. Etikete o levem fašizmu niso mišljene resno – so uprizorjene, načrtovane in merijo le na vnaprej določene propagandistične učinke. S tem odpade tudi večna dilema o paranoidni imaginaciji ugledanega fašističnega sovražnika  – se pravi odločanje med tem, ali je pred nami pristno občutenje akterjev ali zgolj zaigrana politična igra.

Pojav ali oseba

Janša se je včeraj po hudih kritikah na svoj račun – tudi s strani varuhinje človekovih pravic, ki ga je obtožila spodbujanja sovraštva – poskušal izvleči iz obtožb s trditvijo, da je njegova označba o marširajočem levem fašizmu po slovenskih ulicah le opis pojava, ne oseb. Zanimivo bo spremljati, kako bodo javnosti in mediji to distinkcijo uspeli prebaviti in ustrezno interpretirati s pomočjo preganjane družboslovne in humanistične stroke – kaj naj bi točno pomenila? Nenadoma odkriti »pojavi« vendar niso nebesni ali kemijski, opisi v družbenem kontekstu merijo na dejanja ljudi; nosilci pojavov so prav oni. Če nekdo zapiše ali pove, da v stranki SDS videva fašizem, nato pa se skrije za distinkcijo »pojav vs. oseba«, češ opisal sem le fenomene, verjetno članstvo Janševe stranke ne bo prav nič zadovoljno. In ob tem ima na svojstven način celo prav: levi fašizem je res pojav. Diskreditacijski pojav.

Da Janša z opisom »levi fašizem« vendarle meri na preobjestne posameznike, ki menda hodijo po domovih, mečejo granitne kocke ali sestavljanje erotične lutke? Torej prav nič na pojave? Nikarte. Tudi ne bo šlo kar tako. Mediji so povsem, ampak res povsem spregledali, da je s tem opisom strogo vzeto meril na nekaj drugega. Obrambo svojega kolega v Zboru za republiko, bivšega župana Franca Kanglerja. In sicer kot nesojenega državnega svetnika. In na opis neke »vstajnice«. Poglejmo si točen kontekst prve omembe:

Ko je večina v Državnem svetu pod vtisom medijskega linča protipravno odvzela mandat svojemu kolegu državnemu svetniku, ki je bil izvoljen enako legitimno kot oni sami, je ena od članic samozvanega gibanja vstajnikov z mastno priviligirano pokojnino in 25 leti delovne dobe dejala, da to ni bilo zakonito, je pa bilo dobro. Dobro po čigavi presoji? Kam bomo prišli, če sprejmemo to tezo iz Tomišlja kot legitimno? Pristajanje na to tezo pomeni somrak civilizacije in zanikanje vsega, za kar smo se borili v času slovenske pomladi. To, kar nam ponujajo, je čisti levi fašizem. Tega ne bomo Slovenci nikoli sprejeli, ampak se bomo uprli. Pomemben korak smo storili že danes na tem zborovanju.

Označevalec potemtakem opiše reakcijo na podelitev mandata Kanglerju, ki mu je bil menda protipravno odvzet. In cilja na Spomenko Hribar, menda privilegirano upokojenko iz Tomišlja in »vstajnico«. Pavšalno meri na pravniški kontekst, na nespoštovanje zakonov, v drugi (in zadnji omembi) označevalca pa Janša v svojem govoru cilja na celoto protestnikov in kontekste domnevnega nasilja, ki ga menda ti povzročajo:

Spoštovani! Slovenci smo doslej večkrat dokazali, da le nismo tako naivni. Tudi tokrat se vse bolj zavedamo, da so nas potisnili v čas, ko je treba odločno nastopiti proti levemu fašizmu, proti grožnjam, nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti.

Premier kot plagiator?

Na dan obeh protestov sem, verjetno kot prvi, v Dnevniku opozoril na dejstvo, da je Janšev govor z etiketo o »levem fašizmu« izposojen iz članka britanskega avtorja Alana Johnsona, ki je za levega fašista označil Slavoja Žižka. Hkrati sem opozoril, da je ravno to dejstvo ključno, a spregledano – namreč manipulativna uporaba nekega konteksta nastopa označevalca v drugem kontekstu.

Dan kasneje sta o Janši kot plagiatorju britanskega kolumnista Johnsona pisala Max Modic v Mladini in Ana Čefarin v Dnevniku. Povsem netočna je njuna skupna ocena, da je Janša kopiral britanskega kolumnista in mu ukradel idejo o »levem fašizmu«. In ga obtežila s sicer predvidljivo in berljivo poanto, da je zato postopal kot plagiator.

Ne, Janša in njegov krog sta idejo o levem fašizmu in članek o Žižku kot levem fašistu instantno uporabila kot privlačen nov označevalec v procesu ustaljene politične tehnike sovražne retorike in manipulacij – po tistem, ko so njegovi mediji z velikim veseljem reproducirali taisti članek britanskega avtorja o Žižku. Tehnologija psihopolitike sovraštva je ves čas preprosta in tudi v tem primeru deluje paradigmatsko:

(1) Ustvari ali poišči ustrezen propagandistični označevalec, ki bo uspešno etiketiral političnega nasprotnika, ga učinkovito stigmatiziral in ustvarjal odpor do njega. Prednost imajo takšni, ki zbujajo posmeh, odpor, sovražno razpoloženje, strah.

(2) Išči dodatne evidence za diskvalifikacijsko stigmo in variiraj navidezne dokaze zanjo, navajaj dogodke, dejanja, povezave in druge okoliščine, ki jo navidezno podpirajo – ne glede na resničnost.

(3) Ustrezni označevalec nato kombiniraj z drugimi diskvalifikatorji, da bo učinek močnejši.

(4) Ponavljaj povedano ad nauseam, da se bo prijelo med množicami in postalo resnica.

Ena zadnjih učinkovitih propagandističnih inovacij iz laboratorijev SDS, močno uspešna s pomočjo uspešne reprodukcije in iteracij v množičnih medijih zadnje leto, so zimzeleni »strici iz ozadja« – diskreditacijski opis, ki leti na priletne podpornike Zorana Jankovića tik pred državnozborskimi (predčasnimi) volitvami 2011. »Strici iz ozadja« lepo ilustrirajo zgoraj opisano tehnologijo. Z »levim fašizmom« je Janša storil pogumen korak dlje: z njim ni opremil le političnih nasprotnikov, temveč protestirajoče državljane.

Tudi Matej Makarovič, ob Matevžu Tomšiču novopečeni kolumnist Večera po zadnjih uredniških menjavah, sicer kajpada znova podpisan kot kakor-nevtralni »politični analitik«, nazorno ponovi besede svojega varovanca. Zaradi njega (ali teksta?) so prvič, kar pomnim, uvedli v mariborski časopis »nenujnostni« disclaimer na koncu kolumne (»Stališča so piščeva, ne nujno tudi uredništva časopisa«), v njej pa sicer avtor med drugim variira koncepte na podlagi nič manj kot dihotomije zadaj/spredaj – po njegovem je Zbor za republiko (katerega vidni član je) »protestiral proti tistim, ki so državo ukradli iz ozadja«. Na drugi strani so »ljudje iz ospredja«.

V čem je surplus? Strici iz ozadja nikakor niso le prazen propagandistični označevalec, so lep dokaz temu, kako lahko lahko taisti SDS-ovi označevalci (in ja, Makarovič je prvi predsednik podmladka SDS, zato bo že vedel) figurirajo kot maksimalni mobilizator množic ali protestov – v tem primeru »njihovih«, in to celo v  količini okoli 12.000, kolikor so jih našteli na Kongresnega trgu 8. februarja. Ko torej razviješ prave označevalce, z njimi dobesedno napolniš ulice in trge – takšno mobilizacijsko moč lahko imajo. No, kakšen avtobusni prevoz pride prav.

Janša zlorabi Johnsona

Toda če se povrnem k Janševemu opravičevanju. Trditev predsednika vlade za Vaš kanal o tem, da je Johnson bil tisti, ki je prvi spregovoril o levem fašizmu v Sloveniji, je lažna in izmišljena. Premier je s tem posredno priznal, da se je »zgledoval« pri tem avtorju, preostanek pa si je izmislil:

Ob tem je opozoril, da pri tem ni bil prvi. »To je naredil že novinar britanskega časopisa, ki je pisal o razmerah v Sloveniji in o ideologih tega, kar se pri nas dogaja, in je to označil za levi fašizem,« je dejal Janša.

Poskus legitimacije s sklicevanjem na druge avtorje ne bi smel biti uspešen, ampak o naših medijih, ki bodo odločali o tem, se lahko zgodi tudi tak spregled: britanski avtor nikjer ne govori o fašizmu v Sloveniji. Naše države sploh ne omenja, njegovi opisi izključno zadevajo Žižkove koncepte in politična stališča. Trditev je prvovrstna manipulacija.

Podobno velja za interpretacijo, po kateri je Janša kradel pri Johnsonu, da je potemtakem notorični plagiator. Hermenevtično netočno, uporaba označevalca »levi fašist« v slovenskem kontekstu namreč ni bila nobena kraja, je zgolj stvar politične tehnike propagandizma – iskanja uspešne stigme v različnih družbenih diskurzih za učinkovito strankarsko in siceršnjo rabo. Žižek seveda že dolgo ni nikakršen ideolog slovenske politike, kot se navaja. In prav to dejstvo čiste, tako rekoč mehanične uporabe označevalca o »levem fašistu«, predrugačenega v »levi fašizem«, ter postopek dekonstekstualizacije ob njem, neposredno dokazujeta, da se s to etiketo ne misli resno v opisu pojavov ali oseb (enega in drugega). Zato ker v SDS strukturno ne morejo verjeti v to, kar govorijo. Pač pa verjamejo v učinke javnega političnega govora o levem fašizmu – saj vendar natančno vedo, da so ga zmanipulirali, dekontekstualizirali in zlorabili za domače politične potrebe – nemogoče je, da bi spregledali, da Johnson o slovenskih razmerah sploh ne spregovori, še najmanj v kontekstu protestov. V tem smislu tudi ogorčenje predsednika vlade ne more biti pristno.

Ad Hitlerum

Omenjeni Makarovič včeraj nastopa v še najmanj enem mediju. Na njemu domačem Planetu Siol mimogrede potrdi oceno svojega varovanca o levem fašizmu:

Isti pojem je na shodu Zbora za republiko uporabil tudi premier Janez Janša za dogodke, povezane s t. i. ljudskimi vstajami: obešenje lutk z obrazi politikov, t. i. obiski mariborskih svetnikov, hujskaški napisi na transparentih, grafit, ki je pozival k klanju kristjanov … Kakšno je vaše mnenje? Se strinjate z oznako levi fašizem?

V metodah sta si bili skrajna levica in skrajna desnica vedno podobni – v tem smislu je levi fašizem povsem ustrezen pojem.

Oznaka torej ni kakšna pomota, svojo polno legitimnost in potrditev dobiva tudi pri Janši zavezanih sociologih, intelektualcih in drugih politikih. Intenca je preprosta: izolirati nekatere primere vsaj navidezno radikalnih dejanj protestnikov, jih demonizirati, navesti srhljive zunanje zgodovinske reminiscence in nato pripisati protestnikom v celoti. Če kaj, obstajajo zelo dobri razlogi za jezo državljanov, ki v ničemer ne upravičujejo nedopustnih dejanj, pa vendar selektivni interpreti dogodkov z novinarji vred to vedno znova zamolčijo. In še: avtorji grafita o klanju kristjanov zaenkrat niso razkriti, njihovo dejanje je vsega zgražanja in obsodbe vredno, kot tudi nekateri grafiti, usmerjeni proti Janši, vendar jih ni mogoče kar podtakniti nekomu ali enačiti s protestniki, kot se zdaj počne. V vseh teh primerih se do obisti uporablja logiko videza: nekaj je videti X, čeprav ni X, ki jo kombinira s poljubnim, a selektivnim naštevanjem ekstremnih dejanj z negativnimi asociacijami.

Takšnemu sklicevanju na Hitlerja, holokavst, Mussolinija in podobno (kot se nam dogaja) v teoriji argumentacijskih zmot pravijo »argumentum ad Hitlerum« oziroma »reductio ad Hitlerum«. Tehnika prepričevanja je preprosta: svojega sogovorca ali nasprotnika primerjalno obremeniti s podobo Hitlerja, da bi ga s tem do konca demoniziral in predstavil njegova stališča kot maksimalno nevarna in nedopustna. Ko sem sam javno opozoril na to retorično tehniko, so mi na strani SDS odgovorili takole:

Morda so bili največji ekscesi, morda le večji: neskrito subjektiven pogled je to, omejen na deset eksemplarjev v široki konkurenčni ponudbi. Domača in domačijska medijska patologija, mešanica nekritične in brezargumentativne stihije, novinarske arogance in avtoerotizma, samozadostne ignorance in kršitev etičnih standardov ter seveda lakajske politične ali svetovnonazorske pristranosti v korist elitam je proizvedla, verjamem, naslednje presežke:

(1) Medijska politprogresija leta 2012: inavguracija Planeta TV

Planet SIOL je označil zagon svojega »sestrskega« medijskega kanala Planet TV za medijski dogodek leta 2012. Povsem upravičeno. Janševi nomenklaturi je uspelo preko družbe TSMedia, ki je del državno upravljanega Telekoma, zavzeti sprva Planet SIOL in nato še uvesti novo televizijo. Za razliko od mandata 2004-2008 niso več utrujali z zgodbicami o nevemkakšni nujnosti pluralizacije in uravnoteževanje medijskega prostora. Ni bilo treba, novinarji, državljani in civilna družba so v štirih letih postali bolj ponižni in tolerantni, tovrstna uravnoteženost je postala zelo samoumevna. Dobili smo torej politične medije – vsem na očeh in brez tega, da bi javnost res to zaznala, kaj šele protestirala.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/11/06/moraliziranje-in-bahavost-primer-oddaje-danes-na-planet-tv/

(2) Raziskovalna novinarka leta 2012: Vanessa Čokl

Novinarki Večera Vanessi Čokl je uspelo nemogoče: ne le, da se je hrabro borila v obrambo kardinalu Rodetu še pred izvedbo testa očetovstva, za katerega je zaprosil njegov domnevni sin Peter Stelzer in torej ni dvomila tam, kjer je to profesionalna nuja, marveč je o rezultatu testiranja na sodnomedicinskem laboratorju v Münchnu bila poučena, še preden so ga poznali vsi vpleteni. Torej sam kardinal Rode, njegova odvetnica Nina Zidar Klemenčič, slovenska javnost in nemški laboranti skupaj: o negativnem testu je navdušeno pisala 26. septembra 2012 na prvi (!) strani Večera (in podatek očitno poznala že dan poprej), veliko kasneje pa smo izvedeli, da je kardinal test opravil 24. septembra. Ker so na posebej sklicali tiskovni konferenci 2. oktobra zelo jasno povedali, da so podatek iz laboratorija dobili šele ta dan ob 14.00 uri, je vse naštete prehitela za kakšen teden. Preiskovalno novinarstvo nec plus ultra, vredno nagrade za posebne dosežke, pač enkrat v prihodnje.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/10/03/vrhunska-igra-kardinala-rode-in-novinarska-supervednost/

(3) Medijski seksualizem leta 2012: kako napičiti medijske voditeljice

Bi skočili med rjuhe z Bernardo Žarn, Pio Pustovrh, Nušo Lesar, Lili Žagar ali Nino Osenar? Nič lažjega, sodelovati je treba le v anketi, ki bo izmerila vašo preferenco v še večjem naboru, če ste neodloč(e)ni ali bolj zahtevni. Običajno se najbolj obiskani informativni portali čedalje manj izogibajo seksualno eksplicitnim (rumenim) vsebinam, da bi le ohranili veliko klikanost in branost. V tem prednjači spletna stran http://www.24ur.com, toda na strani Žurnala24 so jih vendarle uspeli prekašati z drznim povabilom k »pikanju« medijskih voditeljic. Njihovo naslanjanje na (moško?) spolno fantaziranje, zakrito v virtualno skakanje med rjuhe, kot so mu dejali, ne le ultimativno objektificira ženske kot spolne objekte, temveč za takšne dela tudi novinarke, jih žali, poniža in vulgarizira.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/09/08/katero-medijsko-voditeljico-napiciti/

(4) Medijski panegiriki leta 2012: projekt Evropska prestolnica kulture

Projekt EPK je bil načrtovan in obsojen na uspeh že od vsega začetka. Moral je uspeti, ostati problemsko intakten, zveličaven in evforično presežen – v interesu mariborske politike in kulturniških herojev. Vrata v npr. Večer, in Delo, če omenim le nekatere, so ostala nepredušno zaprta za drugačno misel ali pomisel, novinarski lakaji in uredniki so pridno in zavzeto odbijali vse možne pomisleke, skepso in kritike. Če se je kakšna nemška novinarka spozabila, je bilo treba opozoriti na gnusen napad na »enega izmed najlepših biserov na našem vojvodskem klobuku« in »podobo raja« pod Pohorjem… Dobesedno. Ja, Maribor je lep in mora ostati takšen, z lokalno oblastjo in kulturo vred. Z novinarsko pomočjo medijskih monopolistov tudi ni strahu, da bi mu ne uspelo. Že res, da jo je na koncu rahlo zagodla neka Facebook skupina, a to ne more trajati večno. Vsi bodo gotofi, le novinarji ne.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/01/24/o-prihodu-keltov-na-prizorisce-epk/

(5) Politikantska ihta leta 2012: angažirani napadi na Danila Türka

Predsedniška tekma je bila preizkus tudi za objektivnost domačih medijev s predvidljivimi rezultati. Poraznimi. V času  kampanje Planet Siol ni postal brezplačnik tedanjega predsednika Danila Türka, kot bi se lahko zazdelo naključnemu opazovalcu, ki ne zna slovensko in bi utegnil preleteti le fotografije in prepoznavna lastna imena v naslovih vesti na njem. Ne, Planet SIOL je postal z njim obseden v skladu s politično agitacijsko agendo. Dokaz: le tako se je nekega dne lahko pripetilo, da je od 21 prispevkov že na prvi vstopni strani portala bralec ugledal kar 10 prispevkov, ki Türka omenjajo že v naslovu vesti. In od katerih sta, kako predvidljivo, le dva poskušala biti objektivna in nevtralna – ostali pa niso skrivali prstnih odtisov političnih gospodarjev. Žalost šele sledi: opazil in zgražal se ni praktično nihče.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/10/26/koliko-danilov-turkov-spravimo-na-planet-siol/

(6) Novinarski arestant leta 2012: Vladimir Vodušek

Ko se je lastnik »Info TV« in dolgoletni novinar Vladimir Vodušek spektakularno znašel v rokah policije, aretiran v zgodnjih jutranjih urah na Trojanah, je to marsikoga presenetilo – novinarji običajno niso predmet te sorte akcij, sploh ne kot osumljeni kriminalnih dejanj, v danem primeru izsiljevanja. No, Vodušek naj bi zahteval ogromne količine denarja od podjetij Unior iz Zreč in Rhydcon iz Šmarja pri Jelšah. V zameno za molk na podlagi dokumentov, ki jih je pridobil (s tem namenom?), a je potem spet bilo večje presenečenje nekaj drugega: medijska minutaža, ki so je bili deležne njegove razprave o menda zanikrno omejeni medijski svobodi pri nas, in nato še bolj navajanje dolgočasno prozornih alibijev, češ da je padel v roke lokalni mafiji, pa da je žrtev policijske in tožilske zlorabe. Kot da bi to še ne bilo dovolj, so se mu v bran postavili Janša ter intelektualni, novinarski in drugi krogi desnice, kamor sicer tudi spada. Zdi se, da mora prepričati le še sodišče, v medijih in politiki je tako rekoč že rehabilitiran. Počakajmo.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/08/21/dvoumnost-cinizem-in-skrb-za-svobodo/

(7) Medijska zlata ribica leta 2012: končno poročilo o brezplačnikih

Brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres sta po zaslugi parlamentarne preiskovalne komisije ponudila vpogled v kar nekaj sluzastega drobovja politično-novinarskega podzemlja pri nas: kdo so politični »undercover« pisuni, kakšne so poti financiranja brezplačnikov, kdo slamnati lastniki in slamnata podjetja, kdo oficirji za zveze v državnih podjetjih, katera oglaševalska podjetja in kdo v njih je opravljal posle za politične oblastnike, željne medijskega upravljanja pod svojo taktirko. Skratka, v zgodbi o brezplačnikih, ki jo je komisija celo uspešno pripeljala do konca, se zrcali večina domače medijske patologije, v njej je skoncentiran ves značaj in hkrati vsa konkretnost antinovinarstva, za katerim boleha domača scena. Ter, seveda, omrežja in principi delovanja stranke SDS in Janeza Janše, političnih botrov. A ni bilo dovolj pomembno: Delo in Mladina sta se sicer najbolj trudila, končno poročilo bi moralo v javnost, pa tja nikoli ni prišlo, kaj šele, da bi bilo dokončno analizirano, ker novinarjev zgodba ob razpletu ni več pritegnila – še najmanj DNS. Tako mi je preostalo zgolj to, da poročilo v razmerah splošne amnezije pridobim kot državljan – kot ga lahko vsak – in ga objavim v branje sleherniku na tem blogu.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/05/10/porocilo-o-brezplacnikih-na-dosegu-miske-izvolite-vzemite/

(8) Novinarski okrivljenec leta 2012: Dejan Karba

Novinar Dela Dejan Karba danes, kakor kaže, v svoj časopis več ne sme pisati o zadevi Rode: obveljal je za novinarskega krivca in fičfiriča, ker je v svojem časopisu postregel z zgodbo o Petru S., nemškem poslovnežu, ki si želi najti svojega očeta, pride na sled kardinalu Rodetu ter si zaželi test očetovstva. Vse, kar je storil novinar, bil moral storiti vsak med njimi: korektno je postregel z zanimivo, sicer intrigantno zgodbo, kot sta jo izpovedala Peter S. in njegova mama Tanja Breda. No, obveljal je za diletantskega senzacionalista in hujskača v režiji spolitiziranih in dirigiranih medijev, ko so mu vsi po vrsti, od politike, cerkvenih lož, medijskih analitikov in seveda javnosti podtaknili trditev, ki je nikoli ni zagovarjal: da je kardinal Rode oče omenjenega Petra. Pozivi k spoštovanju privatnosti so bili neznansko deplasirani, očitki o rumenilu tudi, o neobstoju javnega interesa še bolj. Celo zamenjave na čelu Dela do danes nihče ni znal razvezati od zadeve. Kar je ostalo za Karbo, je popolno nerazumevanje novinarskega poslanstva in poklica – ter dejstvo, da se novinarju ni znal ali upal v bran postaviti skoraj nihče.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/09/06/in-kdo-bo-branil-novinarja-karbo/

(9) Medijska udbomafijska ironija leta 2012: Miro Petek

Če želite v Sloveniji postati najpomembnejši državni uslužbenec, ki odloča o medijih, morate o njih imeti naslednja stališča – za časopis Delo morate verjeti in zapisati, da je uradni list tranzicijske levice, ki ga berejo le še po službeni dolžnosti, da je to udbomafijski uradni list brez relevantnih tem, ki potrebuje Anuško Delić za urednico (neka precej zoprna novinarka), za Dnevnik morate verjeti in napisati, da vanj pišejo pritlikavi moralni novinarski pohabljenci, za Mladino pa, da nima zaupanja bralcev, ker so njeni novinarji lažnivci. Cenzura za vas ne obstaja, so le zanič teksti in indolentni novinarčki, ki se potem izgovarjajo nanjo, notorična peticija 571 pa je za vas klasičen primer politizacije tistih novinarjev, ki hočejo delati politiko. Ko zapišete vsa ta stališča, postanete direktor direktorata za medije. Seveda le, če vam je ime Miro Petek.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/03/19/uradni-list-tranzicijske-levice-berejo-le-se-po-sluzbeni-dolznosti/

(10) »Attention whore« leta 2012: predsednik republike Borut Pahor

Mar res kdo verjame v instalacijo novega predsednika republike brez pomoči medijev? C’mon, ni populizma brez njih. Le kaj je pomagalo prepotenemu (prepotentnemu?) picopeku, frizerju, smetarju, klobasarju, gozdarju, natakarju, če ne prezenca nekritično radovedne kamere? Novinarji so se menda trudili voljno in menda »objektivno« informirati o njegovih novih in novih volonterskih akcijah, kot zakonskim predpisom pritiče in je menda pač treba,  o pogojih volontiranja (beri: neupravičeni odsotnosti s Pahorjevega dela v parlamentu) pa bistveno manj ali sploh ne. Populistična piar operacija je ob hkratni demonizaciji menda levega kandidata povsem uspela: tisti, ki je boljši od Chucka Norrisa, kot ga je okarakteriziral Igor Lukšič, je novi predsednik republike. Pa še lep je, kot je dejala navdušena volivka.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/08/17/pahor-ali-chuck-koga-za-predsednika-ni-nobeno-vprasanje/

Pa srečno izgotofljeno in manj ekscesno!

31.12.12

Zadeva Rode je nedvomno najbolj značilen primer medijske in politične paranoje letošnjega leta. So far. Zanjo stojijo strici iz ozadja, mama Tanja Breda in njen sin Peter sta v resnici udbaša, gre za konstrukt brez primere, udbomafijski list tranzicijske levice, ki sliši na ime Delo, pa je seveda logično izpeljal pritlehno zgodbo »medijskega umora«.

A to je le del tega krasnega študijskega primera za družboslovce vseh profilov. Popoln kaos interpretacij in miselnih procesov, v katerem smo se znašli, je posredno tudi namig, da Slovenija potrebuje družboslovce bolj od naravoslovcev. Hkrati je lep neposreden dokaz, kako so postrojeni slovenski mediji – desni so združili svojo politično motivirano averzijo do časnika Dela s siceršnjo naklonjenostjo (in še čem) Rimskokatoliški cerkvi. Ter se v nekaterih primerih, kot na portalu siol.net, neženirano postavili v funkcijo nič manj kot »nasprotnega« medijskega trobila, ki eksluzivno objavlja sporočila Rodetove odvetniške pisarne časniku Delo – še preden so ta dostavljena naslovniku. Ravnanje pač, ki ga, za razliko od mandata 2004-2008, kjer smo imeli politično vojno z mediji, razumem kot vojno med mediji in o čemer sem že velikokrat pisal – politično hlapčevanje novinarjev je progresiralo do te mere, da zdaj slednji še manj skrivajo svojo oportunost in so pripravljeni na »ubijanje« novinarjev v drugih medijih. Politika in botri lahko stojijo v ozadju in zgolj spremljajo realizacijo svojih naročil, ne rabijo si več neugodno mazati rok, se sestajati z lastniki medijev ali kaj podobnega – bolj udobno je pod plaščem državnih firm medije neposredno kupovati ali ustanavljati. Tudi bolj subtilno je kot mazanje rok z nekimi gverilskimi brezplačniki.

Celotna medijska situacija nedvomno tone, odzivnost na ekscese v njej se je znižala, standardi profesionalizma tudi, želja po sankcioniranju pristranosti, neobjektivnosti in rumenila je nikakršna, novinarski ceh in stroka tavata v temi in se, v strahu pred medijsko revanšo znotraj vojn med mediji, izogibata konkretnim obsodbam in dejanjem. Ena izmed kolateralnih žrtev te apatije je nedvomno Delov novinar Dejan Karba in časnik sam, že linčan ali na poti do popolnega razčetverjenja le zato, ker je objavil zgodbo o sinu, ki išče očeta in so ga vsi indici in evidenca pripeljali do kardinala Rodeta. Do tega trenutka nisem našel niti enega reprezentativnega medijskega stališča, ki bi se, tako ali drugače, postavilo v bran Delovemu novinarju. Puščic, ki letijo proti njemu z vseh vetrov, cerkvenih, medijskih, političnih, pa sploh ni mogoče več prešteti. Da o pritiskih vseh vrst, tudi odvetniških, ne govorim.

Karba je v tem smislu za naše razmere tako značilna dvojna žrtev. Čeprav je korektno opravil svoj novinarski posel, izjemen po naravi odkritja, je namesto pohvale postal še dodatna tarča napadov. Če se bo kdaj potrdilo, da je zgodba, ki jo je obelodanil, resnična, bo postal morda za koga heroj, tudi za novinarski ceh. Do takrat pa bo ta verjetno kar molčal, čeprav rabi novinar presojo o svojem ravnanju in potencialno zaščito že danes. Če se bo potrdilo, da zgodba ni resnična, bo seveda popljuvan. A tisti, ki danes ob vsem medijskem stampedu proti Delu in novinarju hladno gledajo proč, v resnici ravnajo hinavsko. Novinarjevo postopanje pač ne more biti odvisno od razpleta te zgodbe – bodisi je korektno ali nekorektno že zdaj, ne bo po neki logiki postalo šele po potencialnem razodetju, da je kardinal res njegov oče ali ne. Kot kaže, novinarski ceh in stroka pri nas nista zmožna tega koraka.

Vprašanje verjetnosti in evidence

Sem med tistimi, ki v poročanju Karbe ne vidijo nobenega posebnega profesionalnega zdrsa. Tudi zgodba je zgolj videti rumena po svoji naravi, a takšna ni po svojih implikacijah – saj gre vendar za našega edinega kardinala in eno najbolj markantnih slovenskih javnih osebnosti v zadnjem desetletju ali več. O javnem interesu, ki legitimira pravico do vednosti, ne dvomim – pozivi k spoštovanju privatnega življenja so patetično deplasirani. Tudi ne dvomim, da zgodba nikakor ne bi spadala na strani rumenega časopisja – prav tam bi ostala na ravni govoric in nikoli dorečena in raziskana. Potrebovala je resen medij. Argumentacija, zakaj moramo Karbi prisluhniti, ko nam ponuja zgodbo o kardinalovem sinu, je namreč utemeljena na precejšnji dozi verjetnosti: preprosto obstaja velika možnost, da je zgodba resnična. Imamo kardinala, ki ne taji ljubezenske zveze z mlado Tanjo Bredo, imamo Tanjo Bredo, ki priznava spolne odnose z njim, a za pravega očeta »ne ve«, čeprav upa, da bo to test pokazal, imamo sina, ki mu doslej ni uspelo pomisliti na nobenega drugega »pravega« očeta, ki ga išče, imamo veliko indicev in evidence, da je Tanja Breda prispela v Regensburg na pomlad 1970 na vrat na nos kot Jugoslovanka, brez ustreznih dokumentov, in to v okoli petem ali šestem mesecu nosečnosti, imamo čudno zgodbo, kako je bila sprejeta v sanatorij in ne v Siemens, imamo Petra, ki se rodi avgusta 1970 in potem nekaj let preživi v sirotišnici. Morda imamo celo fizično podobnost med kardinalom in Petrom. Še več indicev je, zaradi katerih imamo dobre razloge verjeti, da je Petrov sum, da je kardinal njegov oče, utemeljen. In če je, potem bi bilo postaviti pričakovanje, po katerem sme nek novinar poročati o neki zgodbi šele, ko ima v rokah kopijo pozitivnega testa očetovstva, resnično močno in nedopustno pretiravanje.

Toda kakšne indice in evidenco imajo v rokah tisti, ki menijo, da je Rode nedolžen? Nobenih. Že res, da je breme dokaza na drugi strani. A za svojo prepričljivost se niti ne trudijo. Kardinal je bil celo tako neroden, da niti ni poskušal postreči s kakšno kontrakronologijo. Lahko bi denimo trdil, da se s Tanjo Bredo novembra 1969 ali tam nekje, ko je bi Peter spočet, preprosto ni videval. Toda svoje zgodbe o Črtomirju in Bogomili ter mladostni romanci niti ni poskušal zanikati v njenih časovnih dimenzijah. Zakaj in na podlagi česa bi potem utemeljeno bolj verjeli, da je Rode nedolžen in ne, da je kriv? Saj se vendar Delo in Karba nista izrekla o tem, kdo je dejanski Petrov oče. Ponudila sta zgolj zgodbo Petra, ki se zdi močno prepričljiva. Če ni, bosta novinar in medij plačala svojo visoko ceno, na sodišču in na medijskem trgu. Njuna kredibilnost bo padla. Da bo kardinalovo ime ostalo zamazano? Ob negativnem rezultatu prav gotovo ne. In ob takšni medijski podpori tudi.

Prvi primer: Rode, zakurjen na grmadi

Poskušal bom na kratko pretresti tri primere, v katerih so se avtorji postavili v bran Rodetu na način, da so napadli Delo in njegovega novinarja. Publicist Dejan Steinbuch, seveda na že omenjeni razvpiti strani siol.net, zapiše takole slikovite besede o kurjenju kardinala na grmadi:

Lahko se tolažimo, da zahodna pravna kultura čarovniških sojenj že nekaj stoletij ne prakticira več, čeprav drži tudi to, da je bilo čarovništvo še leta 1768 v našem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Kardinala Rodeta je na grmadi zakuril medij, ki se je ob njegovih preteklih izjavah najbolj goreče skliceval na civilno družbo, človekove pravice in ločitev Cerkve od države. Kar je svojevrstna ironija usode.

…

A preden jima javno čestitam, sem zaradi svojega prepričanja in vesti, zaradi profesionalne distance in kritične presoje dolžan dvigniti roko in problematizirati nekaj dejstev, ki na ta na prvi pogled fenomenalen dosežek slovenskega novinarstva mečejo senco dvoma. Obenem se javno zavezujem, da jima bom, če se izkaže, da je zgodba o zatajevanem kardinalovem sinu resnična, brez pomislekov javno čestital.

Velja seveda tudi obratno! Če se izkaže, da je vse skupaj potegavščina, neslana šala ali laž, bom potrkal na družbeno odgovornost lastnikov Dela, ki bi morali od odgovornih zahtevati, da odstopijo s položajev. Ker sem več let svetoval upravi medijske korporacije s pol milijarde evrov letnih prihodkov, dobro vem, o čem govorim. V civiliziranem evropskem okolju s krščansko tradicijo je na prvem mestu dostojanstvo ljudi. Vse drugo je Divji zahod.

Steinbuch ne razume nečesa, kar izvira že iz zakona o neprotislovju: zgodba o Petru kot kardinalovem očetu bodisi je resnična bodisi ni resnična. Ne more biti oboje hkrati. Če je resnična, potem se lahko novinarju le poklonimo. Če ni, se ne moremo. Toda on bi imel oboje: najprej bi grajal in poniževal medij ter branil kardinala, menda skurjenega na grmadi, potem pa bi se v isti sapi opravičil in čestital, če ima Karba vendarle prav. Danes bi pribijal na križ, jutri bi isti osebi za isto dejanje podelil zlato značko. Kot da ne razume ali ne želi razumeti, da je vehemenca, s katero zdaj sesuva medij, v resnici neutemeljena, saj jo vendar sam spodkopava s tem, da po tihem v drugem koraku dopušča, da se moti. Ob tem je tu še en vidik. Kot sem nakazal že prej: novinarski postopek ne more biti odvisen od rezultata. Ali je dober že zdaj in ga bomo hvalili. Ali pa ni dober in ga bomo grajali. Steinbuch pa se raje odloči za pljunek in obrambo kardinala – on že ve, da je novinarski postopek slab, čeprav ne ponuja nikakršne evidence, a je pripravljen taisti postopek hvaliti, če bo rezultat »pravi«. Razumi, kdor more.

Drugi primer: razkrita gola mati in njeni malopridni otroci

Murskosoboški škof dr. Peter Štumf je verjetno čisto simpatičen fejst možakar. Toda njegove zadnje izjave v obrambo kardinala so šle čez rob v svojo paranoidnosti: »Več kot očitno je, da mediji v današnjem času nimajo namena informirati javnosti, ampak je njihov cilj uničiti Cerkev.« Težko se odločim, katera teza se mi zdi bolj privlačna za premislek, tista o teoriji zarot in stricih iz ozadja ali prilika o razgaljeni materi, ki bi jo vsak otrok hitel zaščititi s krpico:

Takšno ravnanje kaže na nadutost, ki hoče oblast nad ljudmi in česar si mogoče tisti, ki vse to »vodijo« iz ozadja, tudi želijo. Njihova želja je zmanipulirati in prestrašiti ljudi. Medijski udarec kardinalu Rodetu nam razkriva veliko. To, da so se izgubili dokumenti tako na policiji kot v bolnišnici iz časov njegove prometne nesreče, ohranili pa so se »dokazi« glede mladostnih let, samo pomeni, kako skrbno so varovani in kako se še dopolnjujejo skrivni arhivi škofov in duhovnikov. In ob »pravem« času novinar dobi kot na pladnju serviran dosje in ga na ukaz »ljudi iz ozadja« uporabi. Če pa v tem dosjeju kaj manjka, seveda doda kakšno polresnico, domnevno resnico ali pa celo informacijo iz vrst nekaterih klerikov, čemur smo tudi priča v zadnjem času. – Kje in kakšna je pripadnost teh klerikov Cerkvi? Kje je njihova vera? So pozabili, da je Cerkev tudi njihova Mati? – Če se mati razkrije v goloti, tega njen otrok ne bo šel opisovat v časopisje, ampak bo zgrabil vsako, še tako majhno cunjo, da bi pokril njeno goloto. – In to je danes dolžnost vseh nas, otrok Cerkve: pokriti njeno goloto in njeno ranjenost. – Ti skriti kleriki bi to morali vedeti!

Dobrih novinarjev je na žalost vse manj. Ostajajo spletkarji, kompromisarji, pisuni naročenih informacij in »odtočne cevi«, skozi katere se pretaka strup laži in sovraštva od srca do možganov in od možganov do srca naročnikov, gledalcev in poslušalcev. Na žalost pa bo prej ali slej prišel čas, ko se bodo tudi ti, katerim ljudje enostavno več ne verjamejo, znašli na cesti med siromaki. Zato, ker so se prevarani ljudje naveličali kupovati laži in razno drugo navlako, tudi za takšne pisune ne bo več dela in ne kruha. Prišel bo tudi čas, ko bodo novinarji šli na ulice naših mest. Ne bodo jih sklicali sindikati. O, ne! Ljudje jih bodo prisilili, da bodo stopili na ulice. Na transparentih bodo nosili napisana opravičila državljanom za vse laži in vso škodo, ki so jo storili s svojim udinjanjem kapitalu, interesom zakulisnih mogočnežev in vseh, ki zagovarjajo nemoralo.

O družbeni paranoji sem na teh straneh in svoji knjigi spisal že cele gore analiz – zgornje moraliziranje je eno zanimivejših, ker nam slika apokaliptične podobe, kjer bodo menda novinarji kar sami na ulici prosili za milost državljane. Dejani Karbe, seveda. Naj znova opozorim le na majhen element: paranoja se ves čas hrani z gotovostjo. Privrženci in obrambne linije kardinala operirajo z njo: oni že vedo, da Rode ni grešen, da je nedolžen, da ni oče Petra. Ta gotovost jim ne le preprečuje dvom, temveč daje vehemenco in hromi presojo, po kateri bi vendar morali o krivdi razsojati šele po opravljenem testu očetovstva.

Še bolj zanimiv je škofov malodane lapsus, ki spominja na Andersenovo pravljico o nagem cesarju. A tu se Štumf zavzema za drugačen epilog: če je ena od moral pravljice o cesarjevih novih oblačilih ta, da spregledamo in naivno povemo resnico na glas (»Cesar je nag!«), se sam zavzema za popačeno moralnost: ko je mama gola, bi ji vendar morali podati kakšno cunjico in jo zgrabiti za roko, da ne bo videti grešna. Njeno goloto bi morali poskušati popraviti, jo prikriti. To bi bilo celo pravo znamenje ljubezni do matere Cerkve! Ne vem, če se škof zaveda, kaj je povedal. Niti ne vem, če je javnost taisto opazila, namreč škofovo precej odkrito apeliranje, da je treba take stvari pomesti pod preprogo. Da bi bilo to edino zveličavno. Dejan Karba je torej kriv: namesto da bi kot vernik in novinar poskrbel, da resnica ne pride na dan, razgaljeni mami Cerkvi ni ponudil cunjice (beri: obrambe) in jo s tem obvaroval pred pohujšanjem. Kriv je!

Stvar je lahko še hujša: če pomislimo na številne pedofilske škandale v cerkvenih vrstah, tudi slovenskih, nam škof nesramno hote ali nehote ponuja isto recepturo: razkrite gole riti naj nekdo nemudoma prekrije s kakšno krpico, da bo lahko mati Cerkev ostala brezmadežna. Če to ni perverzen poziv, celo k zatajevanju kaznivih dejanj, res ne vem, kaj je! Zgolj medijski poziv k temu, da se v očetovstvo klera ne sme drezati?

Tretji primer: predsednik republike vs. kardinal

Dr. Matevž Tomšič tudi že ve: Delovo odkritje je navaden konstrukt, bilo je nastavljena past, bombastična, proticerkvena, levičarska. A najbolj zanimiva v njegovi apoteozi kardinala je primerjava v medijski obravnavi zgodbe domnevne ljubice predsednika države in domnevnih kardinalovih mladostnih grehov:

Vendar se kardinal, kot kaže, ni ujel v nastavljeno past. Odločno je namreč izrazil pripravljenost, da opravi DNK test očetovstva. Za povrh je njegov “izgubljeni sin” Peter S. ob tem “čudežno izginil”. Kar je močno zmanjšalo kredibilnost zgodbe. Zato so njeni režiserji aktivirali rezervni scenarij. Tako poskušajo zdaj diskreditirati inštitut za sodno medicino, ki pri nas izvaja omenjene teste, češ da je njegov predstojnik krščansko usmerjen in s tem očitno “moralno-politično oporečen”. (Seveda, strokovni in nepristranski so lahko samo levičarji.) Še več, nekateri “poznavalci” – kot denimo ona proticerkveno nastrojena antropologinja – postavljajo pod vprašaj same DNK teste, čes da niso zanesljivi. (Čeprav so znanstveno potrjeni in jih kot verodostojne priznavajo v vsem razvitem svetu.) In tudi za izginotje Petra S. se najde “pojasnilo”, ki ga razni posredovalci že širijo naokoli: kakopak za tem stoji Vatikan, ki je dotičnega ustrahoval in/ali podkupil. (Nekateri so očitno preveč brali Da Vincijevo šifro.) Skratka, na vsak način se poskuša preprečiti, da bi se “bombastično” razkritje razgalilo kot navaden konstrukt.

…

Na nek način je celo mogoče pristati na tezo, da je kardinal kot javna osebnost, ki je vsaj v preteklosti pogosto dajal moralne sodbe o dogajanju v družbi, legitimna tarča zanimanja medijev, celo ko gre za zelo osebne zadeve. A kaj, ko so tu “na delu” očitna dvojna merila. Tisti, ki zdaj podrobno in z veliko strastjo brskajo po preteklosti dotičnega glede tega, kaj je imel z žensko po imenu Tanja Breda pred več desetletji, niso pokazali čisto nobenega zanimanja za domnevni skok čez plot predsednika države Danila Türka, ko naj bi se ne tako dolgo nazaj zapletel v razmerje s precej mlajšo pravnico, njegovo bivšo asistentko. Čeprav je to bilo nekaj, kar bi slovenske državljane bistveno bolj zadevalo kot pa morebitno očetovstvo visokega cerkvenega dostojanstvenika. Nanašalo se je namreč na najvišjega predstavnika slovenske države, tistega, ki torej načeloma zastopa vse državljane, medtem ko je početje predstavnikov Katoliške cerkve nekaj, kar se tiče zgolj njenih vernikov, drugih pa malo oz. skoraj nič.

Pri tem predsednik Türk navedb o njegovem zunajzakonskem razmerju sploh ni zanikal, ampak so v njegovem kabinetu zgolj suho izjavili, da tega ne komentirajo. A je bilo to za osrednje medije povsem dovolj, da so ga pustili pri miru. Medtem ko je kardinal Rode svoje domnevno očetovstvo kategorično zanikal, pa je kljub temu doživel silovit plaz namigov, očitkov in obtožb. Zopet so se aktivirali protikatoliški sentimenti, ki v slovenskem medijskem prostoru močno razširjeni, da ne rečemo prevladujoči.

Tomšičeva analogija, ki naj razkrije licemerno obnašanje slovenskih medijev, je priročna, tudi sam sem nanjo večkrat pomislil. A je izpeljava povsem deplasirana, saj primerja neprimerljivo: ko so desni (Janševi) mediji zagrabili in lansirali zgodbo o domnevni ljubici predsednika, pravzaprav jo pogrevajo še danes, niso ponudili prav nobenega indica, da bi zgodba lahko bila resnična. Nobenih fotografij, izjav očividcev ali resne evidence. Naravno je, da se osrednji mediji niso obesili nanjo, če ne ponuja prav nič evidence. Nato so se isti, očitno politično motivirani, spravili na predsednikov demanti »Ne komentiram«, ki je resnično neroden, a po sebi ne dokazuje prav nič. Naredili so ga za kronski dokaz njegovega grešnega skoka čez plot. Če predsednik nečesa ni zanikal na odločnejši način, to še ne pomeni, da bi iz tega smeli karkoli sklepati. Kot tudi ne moremo sklepati iz odločnega zanikanja kardinala, da je nedolžen. Tomšičev premislek pa nas prepričuje prav v to: če kardinal nekaj zanika, mu moramo verjeti. Če predsednik republike nečesa odločno ne zanika, mu ne smemo. Kot da je zagotavilo javne osebe nekaj, kar je nedotakljivo. Pavšalna Tomšičeva teza o proticerkvenem sentimentu pa bi najprej morala pojasniti dejstvo, zakaj so si strici iz ozadja za svoje umazane posle sposodili prav Dejana Karbo, ki ni le diplomirani teolog, ampak  tudi javno deklarirani vernik.

Vaja iz logike: ad ignorantiam

Vse tri naštete primere (lahko bi jih našel še vsaj deset zanimivih) vodi podobno sklepanje, približno takšno:

(1) Nihče ni dokazal, da je kardinal Rode oče Petra.

(2) Če trditev o Rodetovem očetovstvu ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Na ne samo zmerno, temveč močno izraženo navijaštvo pravzaprav kaže še hujša oblika iste trditve, saj smo vendar sredi okoliščin, ko še ne vemo, ali bosta kardinal in Peter pristala na test očetovstva, ga tudi izvedla in kakšen bo rezultat. Toda nekateri že vedo. Modificirana trditev zagovornikov Rodeta je zato dejansko:

Če trditev o Rodetovem očetovstvu še ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Omenjeni avtorji, kot rečeno, v svojih obsodbah ne dopuščajo posebnega dvoma: kardinal je nedolžen. S tem pravzaprav ponavljajo in širijo zmoto iz nevednosti, argument ad ignorantiam:

To reiterate, these arguments ignore the fact, and difficulty, that some true things may never be proven, and some false things may never be disproved with absolute certainty. The phrase “absence of evidence is not evidence of absence” can be used as a shorthand rebuttal to the second form of the ignorance fallacy (i.e. P has never been absolutely proven and is therefore certainly false).

Se pravi: odsotnost (popolne) evidence jemljejo za evidenco o odsotnosti (dokazov o Rodetovem očetovstvu). Ob tem, kot rečeno, postavljajo zahtevo po evidenci skrajno visoko: novinarju bi očitno verjeli le, če bi nam pomahal pred nosom s pozitivnim testom. In to takoj. Iz tega, da trditev še ni dokazana, pač ne moremo sklepati, da je nujno neresnična. Ironično ob tem je, da ob tem zapovrh relativizirajo sleherno evidenco in se pretvarjajo, kot da ni navzočih nobenih indicev – s kakšnim alternativnim scenarijem niti ne poskušajo priti naproti.

Včasih frenetični zagovorniki Rodeta poskušajo tudi z argumentom iz »neverjetnosti«oziroma pomanjkanja domišljije. Po eni strani se sklicujejo na avtoriteto (če je kardinal Rode rekel, da nima otrok, potem bo že držalo, saj je vendar francosko omikan gospod, in v Cerkvi vendar ne lažejo), po drugi strani na »neverjetnost«, da bi imel otroke. Takole:

Neverjetno je, da bi Rode imel otroke (ne moremo si predstavljati, da bi to sploh lahko bilo res), torej je trditev, da jih ima, gotovo napačna.

No, tu je še veliko drugih zanimivih detajlov, ki indicirajo pristranost stališča oziroma njegovo zmotnost. Ne gre pozabiti na neizmerno pomembno dejstvo: tisti, ki danes silovito branijo kardinala, niso niti z besedico šli v bran Uranu, čeprav evidence glede dobrih razlogov za njegov izgon ni prav nobene. Celo v natanko isti vsebinski konstelaciji: domnevnem očetovstvu. Takšna dvoličnost je še eno znamenje intelektualne nepoštenosti – za dopustitev možnosti »krivde«, ne kar krivde pri prvem jim niso dovolj številni indici, za pripis istega pri drugem pa niso niti malo izbirčni, zadovoljni so z nulto stopnjo indicev, pa že verjamejo Vatikanu.

Rezime: zadeva Rode je še enkrat več razkrila popolno medijsko zlaganost, ki jo živimo. Odsotnost vseh kriterijev presoj in analiz, novinarsko, strokovno in civilnodružbeno navijaštvo, molk novinarskega ceha, nemoč argumentacije in prevlado paranoje, ki nadomešča prvo.

Živimo v času nenavadnega medijskega kaosa. Nič ne gre na bolje. Politični portali in televizije so zamenjali brezplačnike (spet jih financiramo državljani), heroji dneva postajajo aretiranci, ali kot zgroženo ugotavlja Boštjan M. Turk:

»Slovenija, kjer je kritične javnosti malo, po potrebi jo tudi zaprejo, tako kot so Vladimirja Voduška, ki je za neznansko ceno še vzdrževal standard münchenske deklaracije na svoji Info TV.«

Skrb za medijsko svobodo

Nedavne vojne z mediji zamenjujejo bolj eksplicitne vojne med mediji, novinarji veselo pljuvajo po drugih medijih in pri svojih cehovskih kolegih dnevno licitirajo, kdo sme nastopati v člankih ali oddajah in kdo ne. Protestov proti ni. Sprašujem se, kako dolgo bodo to novinarji sami in seveda javnost še dopuščali? Zdi se, da v neskončnost. Ni še konec in tu je smetana. Le v povsem kaotičnih banana-type državah se lahko dogaja, ali bi se vsaj smelo, da nas o medijski svobodi poučujejo aretirani:

Voduška skrbi medijska svoboda

Naj spomnim, o čem nas novinar Vodušek educira tik po izpustitvi iz pripora: o neskončni krivici, ki se mu dogaja, lokalni mafiji, ki ga je ujela v svojo past, čeprav je zgolj skrbel za oglaševalski denar in reševal svojo TV. Kolikor vem, zaenkrat še niso zanikali javno izrečenih trditev, da so ga prejeli »in flagranti« pri prejemanju podkupnine:

Vladimirja Voduška, 49-letnega glavnega in odgovornega urednika ter direktorja in lastnika komercialne Info TV, so celjski kriminalisti na parkirišču na Trojanah zjutraj aretirali v trenutku, ko je prejemal denar.

Domneva nedolžnosti seveda velja tudi za tega gospoda. Toda v kakšni državi živimo, da lahko sleherni aretiranec grdo popljuva organe pregona, ne da bi se ti sploh branili, kjer bodo mediji vsako teorijo zarote aretiranca povzdignili v višave in ji namenili najboljši prostor, za nameček pa nam bodo posolili še nekaj njegovih modrosti o tem, kaj je medijska svoboda? Nekritično, seveda.

A ni še konec. Odkar je Vodušek v priporu in zunaj njega, se odvija prava drama z naslovom »Reševanje vojaka Vladimirja« – ker je pravoveren, ker je »naš«, se lep delež medijev trudi z njegovo rehabilitacijo. In potem stopi na sceno predsednik vlade ter nam včeraj pomoralizira:

“Če je slovensko sodstvo, tožilstvo in policija sposobno hitrosti v primeru Prijatelj in Vodušek, potem oškodovani državljani upravičeno pričakujemo, da bo enako hitro in učinkovito pri tistih, ki so izropali banke.”

Dvoumnost in cinizem

Premierjev komentar je težko enoznačno interpretirati. Pravzaprav je izjava klasično prefrigana in zanimati nas mora prav narava te njene lastnosti. Zakaj? Ker je dvoumna, lahko se bere kot cinizem ali kot nevredotenjsko obarvana »zgolj« konstatacija – in nikoli ne vemo, katero branje je pravo. No, iz konteksta že lahko uganemo, če ta ni zakamufliran. K sreči ni. Če upoštevamo vsa Janševa glasila, ki so se (sicer previdno) postavila v bran Vodušku, ekspresno menjavo prvega moža policije nekaj dni po aretaciji Voduška, nastop premiera pri Vodušku nekaj ur pred aretacijo, zgodovino novinarja in njegovega odnosa do njega ter vse druge indice, potem seveda cinično intoniranje postane zmagovito. Izjava bi se lahko brala takole:

“Če je slovensko sodstvo, tožilstvo in policija sposobno (neverjetne, strašne, nenormalne, nepotrebne) hitrosti v primeru Prijatelj in Vodušek (saj vemo, zakaj in kako, kdo stoji za tem), potem oškodovani državljani upravičeno pričakujemo, da bo enako hitro in učinkovito pri tistih, ki so izropali banke.”

A ker je zastavljena kot dvoumna, verjetno premišljeno in zamaskirano, ji nikoli zares cinične intonacije ne moremo dokazati. Na kar avtor verjetno tudi od začetka računa. Če pa je izjava po kakšnem naključju mišljena kot necinična, nam avtor dolguje pojasnilo. Mar ni jasno, da sta Prijatelj in Vodušek bila ujeta »in flagrante delicto«, pri sprejemanju denarja, kar dokazovanje koruptnih kaznivih dejanj že po naravi dela neizmerno olajša in pohitri? Čemu potem primerja neprimerljivo?

Vedno znova sovražniki

Tudi celovit kontekst intervjuja govori v prid ciničnemu branju o zakritem govoru. Za predsednika vlade je namreč jasno: hujša je kriza in bolj potrebujemo rešitev zdaj, bolj išče in najdeva ideološke sovražnike in dlje gre v preteklost: kakšen paradoks! Na trenutke jih zanjo celo krivi. Razen tega se avtokratski diskurz rad hitro kar sam izda. Poglejmo si le njegovo patetično vabilo »Vsak, kdor želi pomagati, je dobrodošel« in potem njegovo kritiko tistim, ki si ga menda ne upajo zamenjati: »Naj ne pametujejo«. Takoj vidimo, da je prvo vabilo poziv k molku, ne dobrodošlica – kar je druga izjava eksplicitno. Vabila k sodelovanju pri izhodu iz krize torej niso mišljena resno, so le prazna deklarativna gesta, zato ne more biti enotnosti pri reševanju.

Tudi primerjave Slovenije z Romunijo razumem kot standardizirani trik za diskvalifikacijo opozicije s pomočjo uporabe konspirativne zgodbe o »stricih iz ozadja«, ki so krivi za vse zlo v državi – nekdo pač mora biti. Le nekaj tednov nazaj je evropski poslanec iz vrst SDS Milan Zver protestiral zaradi primerjav Hannesa Swobode, predsednika skupine socialistov in demokratov, med Romunijo in Slovenijo zaradi zakonodajnih postopkov. Terjal je opravičilo. Očitno spet velja načelo: kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu.

Naj bo takoj jasno: pozivi k uboju Janše so zavržno, nedopustno in verjetno tudi kaznivo dejanje. Bojim se živeti v državi, kjer rastejo tovrstni grafiti – pa naj pozivajo k linču ali smrti kogarkoli.

Govorim o grafitu »Ubi Janšu«, ki se je pojavil nekje v Ljubljani. Zapis očitno fingira (ali pa ne) rabo v jeziku naše bivše skupne domovine; verjetno je celo variacija drugega, ki se glasi »Zoki ubi Janšu« in po svoje morda kompromitira Jankovićeve volivce. Ne vemo, kdo ga je spisal in s kakšnimi motivi, morda šaljivimi ali celo kot oseba, ki želi pomagati Janši s tem, da ga predstavlja kot ultimativno žrtev – toda za javno obsodbo tukaj in zdaj to ni pomembno. Vse ostalo je na organih pregona. Jeseni leta 2009 se je v ZDA neznana oseba spomnila, da bi na Facebooku odprla glasovanje, ali je treba ubiti Baracka Obamo:

The poll asked respondents “Should Obama be killed?” The choices: No, Maybe, Yes, and Yes if he cuts my health care.

Primer vsaj nekoliko spominja na slovenskega: posredno apelira k smrti politične osebe, medtem ko ga naš pravzaprav zapoveduje.

Tiščanje glave v pesek

Danes se je na portalu, ki nesporno favorizira Janšo, pojavil naslednji prispevek:

Naslov, poudarki, intervjuvanci in motivi so znova vnaprej predvidljivi in prirejeni na način, da bodo branili predsednika vlade. Že videno in preizkušeno. Toda prav v tej gesti spregleda (češ: saj vemo, o čem in kako bo pisal Siol in o čem Aleksander Kolednik, nič novega) že tiči prva nevarnost: domnevam da bo večina slovenskih medijev, ki želi biti profesionalno nevtralna, zaradi pripisa tovrstne politične motiviranosti tega ignorirala. In se bomo znova znašli v pasti: namesto, da bi se pogovarjali o stvari sami, o grafitu in grožnji premierju, o tem, ali to je sovražni govor ali ne, se ne bomo. Ohranjali bomo status quo in hkrati legitimirali politizacijo medijev. Njihova polarizacija (in s strani novinarskega ceha povsem spregledana politična okupacija) se bo le poglobila, z nekaj tiščanja glave v pesek bo šla v nič substancialna razprava. »Levi« novinarji se bodo zadovoljili z novim indicem o politizaciji Siola, »desni« novinarji bodo dobili še en dokaz o levičarstvu slovenskih novinarjev, ki jih znova in znova ignorirajo le zato, ker so menda prodane duše. Vse po starem, vse razklano.

Sovražni govor

Osnovna poanta članka je jasna: varuhinja človekovih pravic se spreneveda, v tako očitnem primeru grafita ne želi zaznati sovražnega govora. Naslov prispevka je dovolj indikativen in obremenilen zanjo. Daljši odlomek:

Varuhinjo človekovih pravic Zdenko Čebašek Travnik smo povprašali, kako komentira sovražne grafite, ki pozivajo celo k uboju Janše, in ali namerava zaradi omenjenih grafitov ukrepati. Iz njenega urada so nam odgovorili, da se lahko varuhinja v posameznem primeru odzove, če sovražni govor uporabi na primer predstavnik oblasti v odnosu do šibkejšega posameznika oziroma ranljivih družbenih skupin (etničnih manjšin, invalidov, istospolnih…).

Namen sovražnega govora je namreč, kot pravijo, ponižati, razčlovečiti, žaliti, ustrahovati, poslabšati položaj tistih, proti katerim je naperjen, ter jim odvzeti dostojanstvo. ”Praviloma je sovražni govor naperjen proti družbenim manjšinam oziroma družbeno močnejši odvzema dostojanstvo šibkejšemu. Osebe na javnih funkcijah ne sodijo med družbeno šibkejše,” so zatrdili.

Poudarili so, da vsak primer t. i. sovražnega govora še ni kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, kot ga opredeljuje kazenski zakonik in da so zaradi varstva svobode izražanja in še posebej svobode medijev, pogoji za kazenski pregon govorjene ali pisane besede upravičeno zelo strogi.

“Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodni praksi pogosto navaja, da svoboda izražanja pomeni enega izmed temeljev demokratične družbe, pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka. Poudarja tudi, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki jih sprejemamo naklonjeno, temveč tudi na tiste, ki lahko prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo javnost ali posamezne skupine. To terja zahteva po pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni demokratične družbe,” so zaključili.

Če je novinar postopak korektno, potem moramo biti nad povedanim (in nepovedanim) šokirani. Resda obstaja tehnična in tista bolj ohlapna definicija sovražnega govora, vendar grafit »Ubi Janšu« ne postavlja dileme razločitve med eno in drugo. Nemogoče je spregledati, da ima nevarno sovražne učinke, tudi če bi se ne bali za življenje omenjenega. Zagovarjati (tudi) grafit, če se je zgoraj povedano nanašalo nanj in ni izvzeto iz konteksta, s pravico do svobode izražanja, je povsem deplasirano in neokusno. Ne vem, ali je v pristojnosti urada, da v tem primeru potencialno kaznivega dejanja ukrepa, vsekakor pa me čudi, če ob reakciji na grafit tega ni vsaj omenil in nakazal. Tudi če res ne bi šlo za sovražni govor v tehničnopravnem smislu. Dopuščam seveda možnost, da je bil urad zaveden. A zdaj je na njem, da pove več, sicer se je v mojih očeh popolnoma blamiral.

Po današnji Delovi anketi kar 69 odstotkov vprašanih ne odobrava ukrepa Vatikana, uperjenega proti nadškofu Uranu. Ni dvoma, ljudje so pretežno na njegovi strani, imajo ga radi, verni in celo neverni – in očitno so mu po tihem pripravljeni odpuščati grehe, če jih je storil. Kaj navajajo v opravičilo?

Vsi to počnejo

V teh dneh so celo desnici in Cerkvi naklonjeni mediji pisali in namigovali, da marsikateri duhovnik na skrivaj pere plenice. Saj ne, da tega ne bi vedeli ali opazili, mi in oni – želeli so zgolj omiliti Uranove potencialne grehe in jih raztopiti v argumentu »tudi ti«. Najbolj nazorni sta pri tem bili (verni) intervjuvanki v Delu:

Žal ne vem, kaj mu Vatikan očita – če je res česa kriv, potem se mora pač pokoriti in ubogati navodila svetega sedeža, a če gre res ‘le’ za očetovstvo … To se za božjega služabnika res ne spodobi, a še zdaleč ni edini, če ima res kje kakšnega potomca. Zato se mi zdi kazen veliko prehuda.

Vsi kdaj grešimo, in če je grešil tudi Uran, ne razumem, zakaj bi moral zato oditi iz Slovenije?! Taka dobričina si česa takega pač ne zasluži, že tega očitanja in špekuliranja ne, še zlasti če nič od tega ni res.

Argumenta »vsi to počnejo«, imenovan sklicevanje na splošno prakso, in podobno »tudi ti« (tu quoque), sta vedno priročna in ljudska, kakršen je tudi nadškof. Če tudi drugi duhovniki perejo plenice, zakaj kaznovati samo enega? In prav tega? Če vsi kradejo, zakaj so kaznovali ravno mene? Če vsi vozijo prehitro, gospod policaj, zakaj moram jaz plačati kazen? Res ni pravice na tem svetu!

Oba klasična zmotna premisleka seveda spregledata, da Uran ni bil katerikoli duhovnik in da kazanje s prstom na druge ne more biti relevantno. Tudi reči »taka dobričina« je pravzaprav le pozitivistični »argumentum ad hominem«: če dobričina stori neprimerno dejanje, bo to dejanje zato res manj primerno? Seveda ne.

Tri interpretacije

V zadnjih dnevih so nekateri lahkotnejši mediji opogumljeno začeli razvijati tretjo možno branje tega, zakaj je prišlo do izgona nadškofa. O dilematiki dveh samoumevnih nasprotnih možnosti sem že pisal. Tretja možnost je nekoliko bolj zarotniška, ni videti neverjetna in si zasluži vsaj omembo. Poglejmo si vsa tri branja.

Krivična obsodba: po prvem branju se nadškofu Uranu dogaja velika krivica na stara leta, možu velike topline in krhkega zdravja: deležen je krivičnih očitkov o očetovstvu, ki so neresnični, sicer nadvsem prijazen in ljudski škof je popolna žrtev sovražnih govoric in dolgoletnih vaških čenč, ki so žal zdaj prepričale še Vatikan, čeprav z neverjetno zamudo in brez dokazil.

Dolga roka pravice: po drugem branju se Uranu vendarle dogaja pravična kazen: ne le, da ni pristal na test očetovstva, je tudi oče otrok, o čemer je Vatikanu, kar je tu še najhujše, najmanj dvakrat tajil in lagal: pod prisego »že, ko je bil pred božičem 1992 pod prejšnjim papežem imenovan za škofa, in nato spet, preden je jeseni 2004 s premikom v nadškofa in metropolita v Ljubljani dobil najvišjo službo v Cerkvi.« Čeprav so mu nadškofje dali možnost, da dokaže svojo nedolžnost, tega ni izkoristil, zato je njegovo romanje v Canosso povsem pravična kazen, kakorkoli že je morda res prestrog ukrep za nekoga, ki je bolehen in star.

Zarota kardinala Rodeta: po tretjem branju niti ni pomembno, ali je nadškof Uran dejansko nedolžen ali kriv. Za tako hudo sankcijo je predvsem, čeprav morda ne v celoti, odgovoren kardinal Rode, ki je skupaj s prejšnjim nuncijem v Sloveniji Santosom Abrilom y Castellom neposredno odločal o Uranovi usodi kot član vatikanske kongregacije za škofe. A Rode je nekdo, ki Urana iz nekega razloga nikoli ni maral, kvečjemu iz dna duše preziral, zato ga resničnost navedb o očetovstvu niti ne zanima zares: izkoristil je okoliščino nenehnih govoric in nerodno obrambo osumljenega, da je z nekaj manevri podpihovanja prišlo do drakonske kazni.

Rode stopi na oder

Za nobeno od treh tudi medijsko lansiranih branj ni zelo verjetno, da se bo kdaj povsem in docela razkrilo kot pravo ali nepravo. Spekulativnost, izziv tudi za medijski profesionalizem, je vedno zoprna cona razprave, ker predpostavlja le večjo in manjšo dozo možnega približanja resnici dogodkov in stanj stvari, in to žal vključujoč tudi prihodnost. Pa vendar smo prav zato pahnjeni v situacijo, ko bo pri njej najverjetneje tudi ostalo in bi bila odločitev za popolno vzdržanje od presoj preozka omejitev glede na težo in obseg dogajanja. V kar se lahko zatečemo, je vsaj induktivno sklepanje. Da je kardinal in Uranov predhodnik odigral ne tako majhno vlogo pri kaznovanju domnevnega zatajevalca otrok, induktivno ni tako zelo zanemarljiva opcija. To sta mu lahko omogočila njegov nesporen vpliv in vloga v Vatikanu, bil je, kot rečeno, neposredno med odločevalci, in tu je še njegov sovražni odnos do Urana, ki ga je vedno težko skrival (podobno kot nikoli ni znal ali želel skrivati svojih pravih čustev).

Rodetu je večkrat ušlo nestrinjanje z imenovanjem njegovega naslednika. O njem, ne o Uranu kot človeku ali nadškofu in celo ne o njegovem imenovanju, se nikoli ni izrazil pozitivno, niti diplomatsko, prej nasprotno. V času Uranovih zagovorov na Svetem sedežu in sicer je zagotovo moral vedeti, s kakšno hipoteko je otežen sprva škof, kasneje nadškof in metropolit. V trenutku, ko je odšel, je vsaj navidezno bila slovenska RKC zgledna, brez večjih afer. In kaj se zgodi v njegovi odsotnosti, ko ga ni doma? Zdaj, ko je na tem, da se iz Vatikana na stara leta vrne na rodno grudo, ga pričakata Sodoma in Gomora, moralno in finančno grešna domača cerkev, za katero se je toliko trudil. Kdo bi se vrnil v tako gnezdo? Mar ni treba krivce kaznovati že zavoljo tega, kar so storili Sloveniji po tistem, ko je odšel iz nje?

V intervjuju za Dnevnik 24. decembra 2005 je Rode sprva razvijal teorijo totalne zarote slovenskih medijev, s katero tudi te dni RKC zelo opleta, potem pa je prst neposredno usmeril v Urana, ki da se rad dobrika javnosti in javnost njemu:

Kako si razlagate, da so mediji oziroma javnost do vašega naslednika, nadškofa Urana, bolj prijazni, kot so bili do vas? Ljudje so ga izbrali celo za Slovenca leta.

Se vam ne zdi to še en dokaz o središču, ki vodi oblikovanje slovenskega javnega mnenja?

Ne, jaz v tem vidim dokaz, da je nadškof Uran bolj priljubljen, kot ste bili vi, in da so njegova stališča bolj sprejemljiva, kot so bila vaša. Morda le zaradi načina, a vendarle.

Po mojem so tokrat zgolj spremenili taktiko in kot na ukaz spet vsi trobijo v en glas. Če so se mene lotili s silo, so hoteli nadškofa Urana omrežiti z laskavim priznanjem. Naj vam v zvezi s tem postrežem z besedami kardinala Ratzingerja, ki veljajo v vsakem primeru: “Prva škofova skrb ne sme biti, da se prikupi javnosti. Škof mora javnost pretresti, prebuditi moralno vest, četudi ga zaradi tega zasovražijo. Cerkev je prepričljiva takrat, ko so oznanjevalci pripravljeni na trpljenje, na rane in na smrt.”

Se pravi: priljubljenost škofa je sumljiva po sebi. Prava drža oznanjevalca mora računati tudi na trpljenje, rane in s koncem življenja. In zdaj je res videti, da Urana po nekogaršnji zaslugi čakajo trpeče preizkušnje mučenika.

Neprepričljivi demanti z izogibanjem

Grozeče govorice o Rodetovi vpletenosti so danes doživele njegov oster demanti. Kardinal, oziroma kot so ga podpisali na uradni strani RKC »Franc kardinal Rode«, je zanikal svojo vpletenost, »češ da naj bi vplival na disciplinske ukrepe«. Neverjetna trditev, če je prav on kot član relativno majhnega zbora 35 članov kongregacije za škofe skupaj s prejšnjim nuncijem po vseh dosedanjih medijskih informacijah odločal o tem ukrepu – a o tem niti besede, čeprav so ju kot »domačina« morali vprašati kaj več od drugih.

Rodetovo pismo se je omejilo le na zanikanje partikularnih trditev, npr. sodelovanja z mariborsko škofijo, in nekaterih medijev, češ da je pričakoval prijazen finančni odnos do te škofije tudi od svojega naslednika, ki pa se mu je izneveril. O pravih razlogih ukrepa izgona pa nič, kardinal se jim popolnoma izogne in nas pusti razočarane. Če je z izjemno vehementnimi stavki zanikal vse laži o svojem spletkarjenju in besede o Uranu kot »kadrovski napaki«, pa je na koncu pisma nehote popustil:

Na navedena podtikanja in namigovanja odgovarjam z besedami francoskega diplomata Talleyranda: »Tout ce qui est excessif est insignifiant.« Vse, kar je pretirano, je brez pomena.

Je pretiranost – glede česa? – res enaka laži in podtikanju? Pojem tega ne implicira in Rodetovo siceršnje zanikanje postavlja v malce čudaško luč; najmanj, kar mu lahko očitamo, je silno (ekscesno) nerodno izbran citat.

Odgovor Realnega: Uran kot žrtev cerkvenih stališč do družinskega zakonika

Kaj naj v smislu moralne ocene porečemo, če bi se izkazalo, da je nadškof Uran res oče otrok, ki jih zaenkrat taji? Saj res, kaj že je pridigala Cerkev le nekaj mesecev nazaj? Ironični obrat tehtnosti stališč RKC pri in pred referendumom o družinskem zakoniku bi lahko strnili v nekaj osnovnih tez (povzeto po članku iz Dnevnika):

Zakonik omalovažuje materinstvo in očetovstvo in mu ne priznava posebnega pomena za rojstvo in razvoj otrok. In vendar je v ustavi jasno zapisano, da država varuje materinstvo in očetovstvo.

Zakonik zagovarja stališče, da otrok za zdrav psihični, duhovni in telesni razvoj ne potrebuje očeta in matere.

Zakonik je razvrednotil družino in družinske vrednote.

Družinski zakonik ne priznava, da je v največjo otrokovo korist, da ima skrbno in ljubečo mamo ter skrbnega in ljubečega očeta. Ne spoštuje dejstva, da mama in oče po naravni poti otroku podarita življenje in se dopolnjujeta pri vzgoji otrok.

Vsa ta stališča RKC, izjemno pomembnega akterja v referendumu sploh, so le nekaj mesecev po referendumski zavrnitvi novega zakonika na svojevrstni preizkušnji: če je nadškof Uran res oče, kaj je od tega je udejanil in kaj je potem Cerkev mislila resno? Mar izrečene zahteve ne veljajo tudi zanjo? Trditev »saj marsikateri duhovnik pere plenice« postane sploh hipokritična. Pravičniška ironija bi od Urana in vseh drugih očetov med klerom zahtevala priznanje pomena očetovstva za rojstvo in razvoj otroka, prispevek k zdravemu psihičnemu, duhovnemu in telesnemu razvoju otroka, dopolnjujočo vzgojo, skrbnega in ljubečega očeta. Kot da bi nekdo želel reči: če mislite resno, začnite pri sebi!

Nenazadnje je sam Uran v letih škofovanja moraliziral o pomenu družine in problemu upadanja rojstev pri nas: »Spomnil je na veliko krizo upadanja rojstev med slovenskim prebivalstvom, visoko stopnjo samomorov, bega iz življenja, razpada družin ter moralne in duhovne krize«, »odločitev za večjo rodnost je po njegovem ‘odločitev za prihodnost slovenskega naroda in za boljše življenje vseh generacij’«.

Komunikacijski šum in obljuba rešitve

Mediji so izrazito bežno poudarili velik razkorak med začetno špartansko reakcijo slovenskih škofov, ki so se zavili v molk in fingirali nevednost, naslednji dan pa presenetljivo že na karseda veliko komentirali drobne fragmente zgodbe. Kot da bi čez noč zamenjali piarovsko strategijo in iz nevednežev postali vedeži. Prelomna je bila skupna izjava Urana in Stresa, ki so jo objavili 25. julija, ko so se odločili, da bodo vendarle opustili začetno taktiko sprenevedanja. Vendar pri tem niso zavrgli večkrat ponovljene teze o ti. komunikacijskem šumu med Uranom in Svetim sedežem.

Dokaj evidentno je, da je razlaga, ki bi vključevala probleme v komunikaciji, za lase privlečena. Težav v njej očitno ni bilo: Uran je hodil na avdience v Vatikan, nuncijem v Sloveniji niso blokirali telefonov in tudi vrata jim verjetno nihče ni zaloputnil, slovensko znajo dovolj dobro ali imajo vsaj dobre prevajalce, Rodeta je dogajanje v domovini vedno zanimalo. Kakor pišeta Uran in Stres v skupnem pismu, v Cerkvi še vedno stavijo na piarovske učinke sklicevanja na šum, ki bo menda nekoč odpravljen:

Upava, da bo odsotnost pripomogla k pomiritvi in da se bodo nesporazumi pojasnili.

Rečeno s figo v žepu. Na kakšen način bi lahko bili nesporazumi odpravljeni, kaj bodo za to naredili, kako bo komunikacija vzpostavljena in problematični očitki razrešeni? Zelo težko, ker je videti izmišljen izgovor. Novinarji bi lahko izrabili trenutno večjo zgovornost RKC in naše škofe povprašali po teh ključnih dilemah ali jih raziskali:

Se je od nadškofa Urana kadarkoli zahteval preizkus očetovstva?

Je to od njega zahteval tudi Sveti sedež?

Ali drži, da je Uran takšen preizkus zavrnil?

Kajti nadškof bodisi je oče otrok bodisi ni. Če ni, gre za grdo in graje vredno natolcevanje, ki mu je nasedel Vatikan in velik del javnosti. Če je, potem bomo resnico izvedeli le ob izkazanem zanimanju otroka ali morda matere. A za to je potreben interes domnevnega otroka nadškofa po preizkusu – brez njega pač nikoli ne bomo vedeli. Obljubljene možnosti, da bi se nesporazum pojasnil, ni, razen le v tem izjemnem primeru, ko bi zainteresirana oseba to zahtevala in na koncu ugotovila, da se je glede očeta motila. Čeprav marsikoga tudi to ne bi zadovoljilo – lahko bi bila vložena zmanipulirana zahteva, da bi se Uran izkazal za nedolžnega.

Če se od njega nikoli na noben način ni zahteval preizkus, potem je nekoliko sumljiva vsaj ena trditev: da ga je doslej zavračal. Se ne sklada preveč s sedanjo Uranovo obljubo, da nanj pristaja. A tudi iz tega razkoraka ni mogoče izpeljati nobene zanesljite ugotovitve v nobeno smer. Razen ene: da je težko razumeti, kaj naj bi štelo za komunikacijski kratki stik.

Le kaj je šlo narobe, da novi predsednik vlade ne bo postal predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes, izvoljenec stričkov iz ozadja? Hja, vprašajte medije, ki so iniciirali ta včerajšnji spin – in ki je več od tega. Kot prvi Janšev SIOL in potem vsi njegovi sateliti eden za drugim (in ni jih malo):

V tej porazni medijski krajini niti nikogar več ne skrbi, da je vestička pripisana in podpisana kot STA – a STA zadnjih 14 dni Šoltesa ni omenjala nikjer in nikdar. Pri nas je pač nesankcionirano dovoljeno vse – in niti STA se nad tem ne pritoži.

Zarota, vedno znova

Psihopolitike paranoje, kot jo beležim zadnja leta, brez medijskih postreščkov pač ne bi bilo. Tu sta še dve nedavni ilustraciji. Prva zadeva razgaljenje domnevne zarote tranzicijske levice, njeno kakor da prevaro, ko gre za predsedniške volitve. Se pravi: Pahor ni pristen sredinski ali celo desni kandidat – ne, on ni naš, čeprav se pretvarja, on je zakrknjeni levičar, je del izpeljanega trika in načrtovane manipulacije istih stricev, ki v boj spuščajo kar dva močna favorita:

Kakšna smola, pa ravnokar se je Pahor razglasil »za predsednika vseh«. Seveda, on bo presegel delitve, on je tudi desni. No, Borut je torej lep primer tega, kako lahko nekdo, ki je napol »naš«, postane sovražnik, glede katerega nas nažira močan dvom in zaupanje – če je naša presoja, da nam v resnici škoduje in odžira glasove v predsedniški tekmi. Še majhen memento: v svojem zadnjem intervjuju na INFO TV, le nekaj ur pred aretacijo novinarja Vladimirja Voduška, je predsednik vlade Janša večkrat uvedel razpravo o stricih iz ozadja in inavguralno omenjal tudi »mračne sile iz ozadja« – na podoben način kot mariborski župan in z enako resnobno zaskrbljenostjo.

Naslednja ilustracija je zaradi uvedbe moralnega konflikta med Dobrim in Zlim po svoje zabavna. Ker demonizira delovanje dveh opozicijskih strank do točke, ko akterjem odreka lastno avtonomijo in »demonom iz ozadja« pripiše ne le moč popolnega obvladovanja, marveč tudi razlog, zaradi katerega je treba na stranki PS in SD gledati kot dobri po sebi in zatorej s pomilovanjem. Se pravi: saj bi ti opozicijski stranki ravnali dobro in pošteno, ampak ju demoni iz ozadja venomer prisiljujejo v slabo:

Vsa resnica

Zakaj novinarska in strokovna javnost pri nas že leta ne uspeta ugledati in interpretacijsko sprejeti psihopolitike paranoje kot permanentnega sloga ustvarjanja politike s pomočjo tovrstnih enoznačnih miselnih vzorcev, ostaja zame uganka. Označitev te ali one posamične misli ali razlage za »teorijo zarote« je povsem prekratke sape. Mar niso tudi navedeni primeri dokaz, da se praktično sleherno dejanje ti. levice do kraja reducira na konspirativnost, da njej ne uide noben pomemben dogodek, sploh ne volitve, ki se v fundamentu zvajajo na isto? Paranoidni prebliski niso kontingentni vrinki, kjer bi princip realnosti odhajal in se vračal nazaj; so fiksna in ustaljena paradigma delanja politike, ki si je prisvojila vso resnico in vso realnost. Mediji in stroka na to molče pristajajo: kot da ne bi opazili. Pa čeprav menda strici počnejo vse: nastavljajo predsednika vlade, predsednika države in marionetno vodijo opozicijo.

Spodnji argument je tako zelo klasičen za razprave o slovenskih medijih in trdovratno ponavljan, da ga tako rekoč dihamo z zrakom:

1)      Večina slovenskih novinarjev je levičarjev.

2)      Večina teh slovenskih levih novinarjev je dekla levici.

3)      Toda da bi preživeli, morajo desni novinarji imeti svoje medije, zato kar naj ustanavljajo nove (brezplačnike, državne televizije, karkoli).

4)      Torej je povsem upravičeno, da imamo desne medije.

Včasih temu sledi še en korak:

5)      Toda: vse to je neugledno, rezultat dosedanjega udinjanja novinarjev politiki in zato so mediji potrebni depolitizacije.

Neglede na korak (4) ali (5) je v razmisleku nekaj perverznega. Vse začetne premise namreč sploh niso dokazano resnične, temveč so predpostavljene zato, da bi prišli do načrtovanega sklepa. Preprosto so podtaknjeno zmanipulirane in stvar posplošitve. Vsekakor velja za prvi dve. Isti nedokazani premisi, ustrezno paranoidno preparirani v demoniziranega levega sovražnika, danes variira Frankl po novem že za visoko šolstvo in uvede delitev na leve in desne šole:

K vsemu temu kaže dodati: za to, da je položaj takšen, kakršen je, so krivi politiki in seveda tudi profesorji. In gre za iste ljudi. Poenostavimo: ker se na visokih šolah pri nas veliko ukvarjajo s politiko, ker so šole politične, ima vsaka oblast svoje šole. In te financira bolj kot opozicijske šole! Kakšna norost. Večina javnih visokih šol je predvsem leva, zasebne so desne. No ja, je že normalno, da so zasebne malo bolj desne in javne malo bolj leve, ampak to, kar se dogaja pri nas, nima več nobene zveze s pametjo. Ker so javne šole praviloma politična dekla levici, desnica z javnim denarjem ustanavlja zasebne fakultete. Ker »desni« profesorji ne najdejo mesta v »levi« šoli, imamo zato levo in desno visoko šolstvo, oboje pa je neracionalno in ne zelo ugledno – v mednarodnem pogledu, seveda.

Se pravi nekaj takega:

1)      Javne šole so legla levičarjev.

2)      Praviloma so te šole dekla politični levici.

3)      Da bi preživeli, morajo desni profesorji imeti svoje visoke šole (in univerze).

4)      Torej je povsem upravičeno, da imamo desno visoko šolstvo.

5)      Toda: vse to je neugledno, rezultat dosedanjega udinjanja profesorjev politiki in zato je šolstvo potrebno depolitizacije.

Perverznost te pozicije je, da s piedestala navidezne nevtralnosti in neobremenjenosti ves čas alibizira z operacijo politizacije visokega šolstva (ali medijev, oziroma česarkoli že) z vsiljeno delitvijo. Šele v naslednjem koraku ali fazi se zateče k ideji depolitizacije. Ponuja distancirajočo razlago za dogajanje – namesto da bi avtor grajal trenutno politizacijo šolstva in obstoječo oblast, jo poskuša po svoje afirmirati v perspektivi moralizacije po načelu »saj jih je treba razumeti«. V naslednjem koraku pa zavzame pokroviteljsko moralizirajočo držo »vsi so isti«, ergo potrebujemo depolitizacijo. Takšna dvofazna operacija ima torej resno težavo: perfidno politizira in potem depolitizira, demoralizira in moralizira. Že velikokrat videno.

Boruta Pahorja so letos in konec preteklega leta ugrabili. Tako kot Ladislava Troho. Da o tem niso mediji pisali? Že po sebi sumljivo dejstvo. Epizoda, ki nam je ostala skrita, ker smo pač naivne nravi in nevedni. Razlog: umaknili so ga zlobni strici iz ozadja, ko je Janković sestavljal koalicijo. Morda so mu nadeli prisilni jopič, da ne bi preveč tacal naokoli. V bistvu so ga nasilno hospitalizirali – ali pa tudi ne in se je kje klatil po jadranski obali ter veselo čofotal. In potem so se mediji dogovorili, da ga še preganjajo. Zato, ker se je preveč spajdašil z Janšo:

Vendar to še ni bilo vse: ob prvih poskusih sestavljanja vlade so ga »sprejeli v bolnišnico« – ker ne obstaja nobena fotografija ali uradno objavljen zdravniški izvid, verjamemo, da je bil tudi to del dogovora. In naposled: v času od februarja do četrtka prejšnjega tedna so ga po medijih preganjali kot »steklo zver«, postal je krivec in žrtev samega sebe.

Vnetje ali ne, to je zdaj vprašanje

No, glavni kolumnist Reporterja Boštjan M. Turk nas je vrnil v čas, ko nam Pahor še ni zaupal svojih iskrenih komunikacij z dobrimi angeli varuhi. Naj spomnim, kaj se je takrat dramatičnega dogajalo – v notranjosti Pahorjeve glave. Vnetje srednjega ušesa:

Pahorja so 12. decembra sprejeli v UKC Ljubljana zaradi vnetja srednjega ušesa. Po manjšem operativnem posegu in zdravljenju je po dobrem tednu bolnišnico zapustil, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pa se je 24. decembra vrnil.

Kot je za medije konec decembra pojasnil predstojnik klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana Miha Žargi, je do zapletov pri vnetju najverjetneje prišlo zaradi odlašanja zdravljenja. Med ponovno operacijo, ki je trajala štiri ure, so Pahorju odstranili celoten sistem koščenih votlinic in vso močno nabreklo ter spremenjeno sluznico, koščene pregrade so bile prizadete tudi ob stiku z možganskimi ovojnicami, so takrat pojasnili v UKC Ljubljana.

Z dušo in telesom

Paranoidna operacija zgodbe je zelo hitro prepoznavna: priča smo gromozanski predvolilni prevari. Nekdo z nami manipulira in v boj pošilja tudi medije. Za predsednika ne smemo voliti Pahorja, le Zvera. Pahor je zastrupljeno meso, ki nam ga ponujajo kot Janševo meso. Pa ni. Ali kot pravi kolumnist: »Tranzicijski levici je namreč čisto vseeno, kdo bi v tem primeru v drugem krogu zmagal, Pahor ali Danilo Türk. Če se jim prevara posreči in prideta tja oba, je zmaga avtomatično dobljena. Tako eden kot drugi sta namreč z dušo in telesom njihova.«

Dobro slišati angele

Mreže so torej ljudstvu vržene, lutka je postavljena, ne pustimo se ujeti! Enkrat levičar, vedno levičar. S hudiču zapriseženo dušo in telesom. Ne verjemi Danajcem, tudi če prihajajo z darovi. Ne verjami Pahorju, tudi če prinaša angele. Obnaša se kot Janšev, hodi kot Janšev, govori kot Janšev. Toda ne pustite se zapeljati, on ni Janšev. Kajti ne pozabite: njegova ušesa so videti pristna, nobene bolnišnične fotografije ni ali zdravniškega izvida o odstranjenem sistemu koščenih votlinic. Le kako bi lahko človek tako dobro slišal angele, če bi bilo vse res?

Je Zavod Iskreni.net radikalna organizacija, morda nekakšno prikrito antigejevsko gibanje? Zaenkrat ne. Zavod in njegove aktivnosti vidim predvsem kot organizacijo, ki s poveličevanjem institucije družine uspešno in množično gradi ideološko mrežo katoliških vrednot in s tem objektivno deluje v pomoč Rimskokatoliški cerkvi. Na trenutke vstopa v družbeno polje razprav, npr. ob sprejemanju novega Družinskega zakonika, in nastopa kot družbenopolitični akter, verjetno tudi ob sodelovanju RKC, vendar bi zavodu težko očitali, da ima odkrite politične cilje ali ideološke agende. Ima morda prikrite? Kar je na njem problematičnega, je pravzaprav dvoje: kriptoideologija družine, skrita za prezentacije njene »pravšnjosti« in s tem forme poveličevanja in izključevanja, ter simpatiziranje z nekaterimi nedopustnimi homofobnimi, spolnimi ali svetovnonazorskimi stališči, zavračanje splava in njegovo enačenjem z umorom, zdravljenje gejev, itd. Izraz »simpatiziranje« sem premišljeno uporabil, ker so se v zavodu ob tem povečini res skrili za stališča drugih, kar pa jih ne more odvezati posredne krivde in ideološke participacije.

Kar 19 civilnodružbenih organizacij je zato nedavno tega v njihovih stališčih prepoznalo nevarnost in naredilo pomemben, pri nas še neviden korak dlje: ob dogodku sponzoriranja Festivala družin, ki ga prireja omenjeni zavod, je sprožilo vprašanje družbene odgovornosti podjetij in oglaševanja. Govorimo o konceptih, ki niso padli iz zraka, njihovo uveljavljanje strateško terja in spodbuja npr. tudi Evropska komisija. Sam podpiram gesto, tudi zato, ker odpira premalo navzočo razpravo o tej dimenziji odgovornosti v obeh momentih, odgovornosti nasploh in oglaševanja specialno, čeravno sem prepričan, da bi za njeno prakticiranje lahko našli bolj drastične primere. Delovanje Iskreni.net je namreč za zunanji pogled videti zelo premišljeno, morda načrtno antiradikalno in subverzivno: ustvariti družbeno občestvo masovnih dimenzij, ki bo katoliške vrednote skozi spekter družine in spolnosti diseminiralo na način, da bodo te postale ponotranjene, ne da bi akterji dobili občutek, da so priča kakšni posebni teologizaciji družine. Ob tem predvsem poudarjajo preventivno delo z družinami, kot temu pravijo, zanima jih terapevtika in s tem vzpostavljajo nevarno ločnico med normalnim in domnevno patološkim. Že hiter pregled njihove strani namreč pokaže, da je ključna beseda njihovih prispevkov prav teologija, denimo teologija telesa, njihov poglavitni sponzor pa s svojimi študijami družine Teološka fakulteta.

Masturbacija in spolna paranoja

Med ideološko bolj nevtralnimi stališči na njihovi strani je navedena tudi obsodba masturbacije. Čeprav ne more biti dvoma, da je ta za znanost naravni element spolnosti v odraščanju in odraslem obdobju, so v Zavodu Iskreni.net odločni, da grešnike pošljejo k spovedi, na trenutke pa celo zganjajo pravo spolno paranojo in svoje člane svarijo, da ne bi postali tatovi lastnega telesa:

3. PRILIKA DELA TATU – PREPREČI MOŽNOSTI, DA BI PONOVNO ZAŠEL

Pri odločitvi, da prekinemo s samozadovoljevanjem je zelo pomembno, da poskrbimo, da skoraj ne bo priložnosti oz. zunanjih vzpodbud, da bi spet zatavali. Če imamo prijatelje, ki nam govorijo, da je to nekaj normalnega se jih vsaj v teh debatah izogibajmo. Če imate v sobi revije je tu obvezno le te vreči stran. Danes pa je najnevarnejši internet. Vključite si blokado vseh pornografskih strani, ki ste jih obiskovali. Tu si je najbolje namestiti kakšen namenski program (recimo http://www.covenanteyes.com/), ki omogoča, da lahko vaša žena oz. mož pregleduje vašo zgodovino brskanja – tako boste vedeli, da vas nekdo nadzoruje. Pri internetu je izjemno pomembno, da se izogibate strani, ki rade privabljajo z golimi slikami (kot je na primer 24ur.com). Ravno takšne “nedolžne” strani pogosto zvabijo v samozadovoljevanje.

Odlomek se mi zdi zabaven ne le zaradi nerodne metafore o priložnosti, ki dela tatu, ampak za slovenski mens očitno modne paranoje, ki je tu zdaj paranoja do nečesa v meni samem – če je namreč ta običajno projekcija interne vsebine v zunanjega »sovražnika«, se v primeru samozadovoljevanja naseli v nek del nas samih, ti. tatinski del. Ta je zdaj naš sovražnik. S tem se naš »jaz« tako rekoč razdeli na dve polovici: tisto, ki krade in pri tem uživa, ter tisto, ki čuva in brani pred tatinskim delom. Tudi tehnologije izmikanja vzpodbudam za onanijo so fascinantne, npr. nasvet izogibanju prijateljem, vpeljava Drugega, ki nas nadzoruje in npr. dirigirana medijska paranoja, bežanje proč od najbolj klikanega portala v Sloveniji, tj. 24ur.com. Kaj bi se npr. zgodilo, če bi se na POP TV odločili sponzorirati zavod?

Woody Allen je nekje že prepričljivo zavrnil takšne blodnje: »Don’t knock masturbation - it’s sex with someone I love.« Še bolj pomenljiv je glas v offu iz tega ekspresivno zabavnega, očitno pedagoško intoniranega filma o Rickyju, ki afirmativno spregovori o nič manj kot »odgovorni« permisivni obravnavi samozadovoljevanja, tako rekoč njeni družbeni odgovornosti:

Kozaklampf in RTVS

Medijsko pokritje Festivala družin je bilo prav tako intrigantno. Čeprav so nekateri mediji kvalitetno in opazno poročali o protestu proti festivalu družin, so se na nacionalki 17.6.12 v osrednjem dnevniku odločili za čisti neproblemski piar pristop z idilično zgodbo o čudovitem družinskem druženju na Rogli, ki je lahko tudi zastonj in kjer lahko spoznate igro Kozaklampf, kot nas je za radovedne delala novinarka.

Javni zavod torej ni dopustil niti trohice dvoma ali razprave o organizatorju in njegovih radikalnih stališčih, še manj o družbeno odgovornem oglaševanju in peticiji devetnajstih civilnodružbenih organizacij.

Ugotavljam, da v vsebinskem smislu javne razprave v celoti niso odprle ključnega konceptualnega vprašanja, ki se glasi: ali lahko družbeno odgovorno oglaševanje podjetij terjamo tudi v primerih, ko se oglaševanje ne veže na dogodek, temveč na organizatorja tega dogodka? Zdi se namreč, da Festival družin po svoji vsebini ni bil neposredno ideološko ali kako drugače sporen (z rahlo izjemo tam organizirane maše), tega pa ni mogoče trditi za zavod Iskreni.net. Šele ko ugotovimo, da je lahko odgovor negativen (ko oglašujoča podjetja ugotovijo, da v njihovi presoji mora še kako šteti, KDO je organizator, ne le KAJ organizira), bomo vzpostavili pravila jasnega prepoznanja in ravnanja v duhu družbene odgovornosti. Večina sponzorjev se je namreč, kolikor vem, zapletla točno na tej ravni in izpostavljala neproblematičnost dogodka, tj. tistega KAJ. Ali kot smo prebrali:

Še vedno, denimo, sta med podjetji, ki so omogočila festival, tudi državna Petrol in Slovenske železnice (SŽ). Prvi, kot trdijo, s pokroviteljstvom podpirajo zgolj festival kot dogodek, same »vrednote organizatorja na našo odločitev niso imele vpliva«.

Mislim, da ni potrebna obsežna argumentacija, ki bi pokazala, da je družbeno neodgovorno tisto oglaševanje, ki povsem spregleda, KDO je tisti, čigar izdelek ali prireditev oglašujemo. V tem duhu je alibi SŽ povsem zgrešen, je dokaz nereflektiranega in s tem neodgovornega početja.

Blagodati bencinskih črpalk

In če je bil eden glavnih sponzorjev dogodka Petrol, lahko težavo tudi obrnemo proti organizatorju in terjamo odgovornost od njega: mar niso bencinske črpalke Petrola polne polic s kondomi in pornografskim materialom, ki kar sili, da ljudje postanejo tatovi lastnih teles? Je torej od zavoda Iskreni.net odgovorno, da sprejme medse takšnega sponzorja? In kako zelo je takšno dejanje iskreno in na ravni poslanstva zavoda?

V čem se original slike ločuje od njene kopije, kaj loči izvirnik od ponaredka? Kaj je X, ki naredi dve sliki za podobni? Kakšno ceno imajo, nenazadnje, umetniška dela na trgu?

To so nepričakovano nekatera zanimiva filozofska, galerijska in umetnostnokritiška strokovna vprašanja, o katerih se sredi EPK na posebej sklicanih tiskovnih konferencah pogovarja mariborski župan Franc Kangler. Kdaj ga je prijelo in zagrabilo, da ga umetnost po novem močno zanima? Bi tolikšno umetniško žilico bivšemu kriminalistu, ki očitno celo nadzira novinarje in s tem podatkom javno operira, res pripisali?

Seveda smo pri njegovem prisilnem zanimanju za stvari v zameno, ko se zanj zanimajo organi pregona. V že enajsti kazenski ovadbi, ki mu očita, da je prejel Berberjevo sliko v podkupnino.

Originali in ponaredki

V današnjem Večeru je ključen odlomek, v katerem napleta, da zaseženo sliko, ki je zdaj v policijskem depoju, ni prejel kot podkupnino zato, ker jo je menda prejel od prijatelja Djuroviča v zameno za neko drugo sliko s črnogorskim motivom:

Ker naj bi si njegov dolgoletni prijatelj Djurovič, soovadeni, želel črnogorski motiv, mu ga je dal. V zameno naj bi dobil nekaj tisoč evrov več vredno Berberjevo upodobitev ženske. Iz županove izpovedi je mogoče sklepati, da je ta slika že nekaj mesecev krasila njegov dom, ko ga je prešinilo, ali mu je prijatelj podtaknil ponaredek. Nenavadno je, da se je šele potem, ko so policisti dragoceno darilo zasegli, spomnil, da bi preveril avtentičnost dela. Zato se je odpravil k avtorju. “20. februarja 2012 sem sliko fizično peljal v Zagreb, da Berberja vprašam, če je njegova slika prava,” je župan novinarjem vrtel videoposnetek s priznanim, uveljavljenim slikarjem. Kaj je s tem želel doseči, je vprašanje. Motiv, ki ga je kazal Berberju, je namreč zgolj soroden s pridržano sliko. Torej gre za dve povsem različni umetniški deli.

Primerjajmo še zapis v Dnevniku:

Župan je vzel v roke svoj ipad. Najprej je na tablici pokazal fotografijo umetnine, ki so mu jo maja lani zasegli na njegovem domu v Zimici. Zatem je pokazal fotografijo, na kateri z Berberjem držita neko umetniško sliko. Sledilo je še predvajanje kratkega videoposnetka s Kanglerjevega obiska pri Berberju v Zagrebu, ki se naj bi zgodil 20. februarja 2012. Tam obiskovalec iz Maribora sprašuje slikarja, ali je slika, ki sta jo držala v rokah, originalna. Berber je Kanglerju odvrnil, da je.

Čeprav je župan kazal posnetke z večmetrske razdalje, je bilo s prostim očesom mogoče opaziti, da slika, ki jo je razkazoval v Zagrebu, ni identična tisti, ki so mu jo zasegli kriminalisti. “A vidite razliko? To sta dve različni sliki,” je ugotavljal tudi župan in dodal: “Sta si pa zelo podobni.” Kje je dobil to “podobno” umetniško delo, s katero bi rad dokazal neoriginalnost zasežene slike, ni maral pojasniti. Rekel pa je, da je dostopna sodišču.

Čemu torej služi vso to zapleteno detektivsko razpravljanje o pristnosti in ponaredkih?

Scenarij, ki si ga je zamislil

Kangler si je očitno zadal dve nalogi: spodnesti trditev, da je sploh kdaj sprejel Berberjevo sliko kot podkupnino. Češ sliko sem zgolj zamenjal s prijateljem, razen tega, še pravi, sem jo prejel leto in pol po podpisu pogodbe. Drugi alibi je, da se je iz nekega razloga domislil, da je slika, ki jo je imel doma v Zimici, zgolj ponaredek, ne original. Morda zato, da bi znižal vrednost umetniškemu izdelku, ki s tem ne bi bil več možen predmet podkupnine ali npr. davčne utaje.

Toda Kangler se na tej točki povsem zaplete. V ospredje stopi njegova želja (ali nuja) po predstavi za javnost in prepričevanju že prepričanih, se pravi svojih volivcev, dekorirana s slepilnimi manevri. Drugače si ni mogoče razložiti njegovega norega scenarija, ko je slikarju Berberju v Zagreb odnesel umetniško delo X, ki po njegovem dokazuje, da je izdelek pristen. Če prav razumem njegovo intenco, je ovadeni župan razmišljal takole:

(1) Slika, ki mi jo je policija ob aretaciji zaplenila, je ponaredek.

(2) Kar moram storiti, je najti original istega dela.

(3) Občane in novinarje moram nekako prepričati, da je Berber potrdil, da imam v rokah original, torej je lahko slika, ki mi jo je zaplenila policija, le ponaredek.

(4) Ker originala ne morem najti, saj je v policijskem depoju, bom mahal z nekim drugim originalom.

Umetniški vtis – katastrofa!

Ob tem se je povsem zaplezal. Prvič, kdor ima dva grama pameti, bo seveda razumel, da je za preverbo, ali je zaplenjena slika v policijskem depoju pristna ali ponaredek, treba stopiti do te slike in zaupati presoji cenilca. Pristnost prodane in tudi zaplenjene slike je sicer potrdila galeristka, ki  jo je prodala, kajti po nekaterih podatkih so kriminalisti galeriji poslali fotografije zaplenjene slike. Tam so potrdili, da so to sliko prodali Konstruktorju in pokazali certifikat avtentičnosti. Kangler se torej težko izvleče.

Njegov manever je zato lahko le prozorno slepilni: namesto, da bi pozval policijo k cenitvi zaplenjene slike ali tej oporekal, izvaja teater z neko drugo sliko, ki je približno podobna prvi sliki, toda nikakor ne »verzija« prve in je res original, nato v dodelanem scenariju premišljeno odnešen k Berberju z vnaprej domišljeno idejo, naj pristnost te slike avtor potrdi za potrebe kasnejšega javnega šova. In umetnik je, kakšno presenečenje, prikimal. Povedano drugače, precej utemeljeno lahko domnevamo, da je Kangler na tiskovki manipuliral. Tak scenarij lepo razloži, čemu obstajajo video posnetek in fotografije s srečanja z bosanskim umetnikom in mariborskim županom, pojasni timing srečanja (februarja letos), ko je verjetno župan že slutil, kaj mu obeta preiskava, razloži tudi dejstvo, zakaj je nenadoma podvomil v pristnost slike šele zdaj, tik pred preiskavo, nikoli poprej, razloži dejstvo, da slika, s katero je mahal na tiskovki, v skladu z opazkami novinarjev očitno ni prav nič podobna sliki, ki je v depoju in naj bi bila ponaredek …

Zanimivo (ali pa tudi ne) je, da se Kangler povsem izogne razlagi, kako in kje je našel ta domnevni original. Ali kot pribeleži novinarka: »20. februarja 2012 sem sliko fizično peljal v Zagreb, da Berberja vprašam, če je njegova slika prava.« Ker je original v depoju, iz nekaterih zapisov ni takoj razvidno, katero sliko je tja zapeljal. V Dnevniku je zapisana županova ugotovitev: »A vidite razliko? To sta dve različni sliki. Sta si pa zelo podobni.«

No, tu se je spet spotaknil. Če je namreč želel dokazati, da je zaplenjeno delo ponaredek, potem ne bi smel operirati s »podobnostjo«, ampak z dokazili, da je delo, ki ga kaže novinarjem, res pristno. Podobni  ponaredki in originali običajno vedno so – toda kaj bi to dokazovalo? Popolnoma nič. Znova se je pripetil kanglerizem, v tem primeru pridevnik, ki avtorja dodatno razgalja: slika, s katero je mahal, je res podobna, toda ne v relaciji original-ponaredek, temveč v relaciji original- drugi original. Kangler je pač iskal sliko, ki je podobna sliki, ki je zaplenjena. In ker je nerodnega jezika, je zaštrikal in izraz uporabil v razlagi za relacijo original-ponaredek.

V zgornjo eksplanacijo lahko upravičeno sklepamo zaradi silno majhne možnosti, da bi se Kanglerjev slepilni alibi kakorkoli izkazal za trden in prepričljiv – z njim lahko kolovrati naokoli le do trenutka, ki se ga najbolj boji in se mu izmika, namreč strokovnega pregleda zasežene slike (ki pa se je po nekaterih podatkih že zgodil, kot povedano). No, potem ga lahko reši le še svetovni unikum, da obstaja neko (Berberjevo) olje v obliki dveh originalov… Ja, to bi bilo za Guinnessa! Možnost, da bi svojo »črnogorsko« sliko, ki jo je dal prijatelju in ki jo je sam na tiskovi ocenil na ceno, ki je manjša od 1000 evrov, v trenutku menjave rade volje zamenjal za Berberja, ki je po njegovih ocenah vreden bistveno več, je še en indic, ki ne potrjuje divjega alibičnega scenarija o ponaredku.

Ljudje z ulice, ki vedo

Medtem ko stroki in DNS prepuščam medijsko analizo tega, kako so se tudi tokrat desničarski mediji potrudili, da so v zgodbi poudarili Kanglerjevo plat o »lažeh in političnih konstruktih«, teorijo zarot torej, je bistven za zgornji alibi poudarek, izrečen na tiskovki. V tem video prispevku se namreč župan sklicuje na dejstvo, da »konstruktu« ljudje z ulice pač ne bodo verjeli: »Ljudje, ki hodijo po ulicah, niso neumni, da bi verjeli takšnim zgodbam«. Obrnjeni Verneinung torej: Kangler želi povedati, da bodo verjeli njegovemu alibiju. In prav njim je ves šov tudi namenjen in ustrezno prirejen.

Ceterum censeo sem že nekajkrat izrekel, tudi izvedel: župan bi že zdavnaj moral odstopiti in to bi občani že dolgo nazaj morali zahtevati (no, nekateri smo). V zaenkrat enajstepizodni farsi, kjer sta celo Janković in Popovič lahko le navadna amaterja, pa smo priča političnemu cirkusu brez primere, poslušamo o novih teorijah zarot in mrežah hudobcev, novinarjev in drugih, ki želijo ljubemu županu škodovati. Koliko epizod te tragikomedije še potrebujemo, da se bodo oči Mariborčanov odprle?

Status neutrudnih govoric v naši medijski praksi sem že odkrival. Tudi njihovo rumenilo v kombinaciji s teorijami zarot in paranojo. Novinar MMC RTVS Aleksander Kolednik danes ponavlja vajo. Tema: govorica, da bo Zorana Jankovića na čelu PS nadomestila druga oseba. S pomočjo zlate ekipe, univerzalno uporabne druščine »stricev iz ozadja«, medijsko zimzelenega napeva zadnjega leta. Skratka, če skrajšam: govori se zdaj, da strici iz ozadja pletejo nove mreže in evakuirajo predsednika PS.

Kar stori novinar v celotnem članku, je prazna reprodukcija in afirmacija takih govoric. Njegov članek je strukturiran nekako po naslednjih fazah postopanja:

(1)   Govori se, da bodo strici iz ozadja zamenjali Jankovića.

(2)   Pokličimo prvega strica, če bo o tem kaj povedal.

(3)   Pokličimo drugega strica, če bo o tem kaj povedal.

(4)   Pokličimo tretjega strica, če bo o tem kaj povedal.

(5)   Pokličimo super strica, predsednika države, če bo o tem kaj povedal. Kajti morda bo super stric iz ozadja zamenjal Jankovića.

Vsi strici iz ozadja so govorice zanikali, toda učinek je vseeno že dosežen. Ne le rumenila, tudi paranoidizacije in tudi kompromitacije: vse troje so nenadoma čudoviti efekti, združeni v enega. Novinar Kolednik je tako zgradil dramaturški lok od »govori se«, kjer se je skril za rumeno pisanje Financ, ki so sprožile govorice, in na koncu loka prišel do bistva: diskvalifikacije posameznih protagonistov in verjetno predvsem tistega, ki mu je vse namenjeno, kandidata za predsednika države:

Finance sicer še poročajo, da naj bi, če v jeseni na predsedniških volitvah ne zmaga, vodenje Pozitivne Slovenije prevzel sedanji predsednik države Danilo Türk. V njegovem kabinetu pravijo: ” Informacije so popolnoma izmišljene in popolnoma neutemeljene.”

Govoricam je lahko imanentno, da učinkujejo tudi, če so zanikane. Takrat dvom in sumničavost včasih še bolj vztrajata – ob stricih iz ozadja pa sploh. RTVS se torej še vedno ne brani odkrite in poceni politične propagande. Kar lahko tu detektiramo, je zgolj nekaj napora, da se rumenilo javnega zavoda skrije za neotipljive »govorice«, ki jih sprožajo drugi mediji, tako da bi bilo samo vsaj malo razbremenjeno odgovornosti.

Pahorjev politični marketing je unikaten. Stopiti na oder volilnega kongresa svoje stranke in najprej napovedati kandidaturo za predsednika republike, nato pa upati, da boš čez nekaj ur (!) zmagal na taistem kongresu, je približno tako, kot če bi Lionel Messi veselo naznanil, da kmalu odhaja v moštvo Manchester United, obenem pa upal, da ga takoj zatem gledalci sredi Barcelone razglasijo za najboljšega španskega igralca. Za naslednja štiri leta.

Imeti pogačo in jo hkrati pojesti

Vsega pač ne moreš imeti – Pahor se je z dvojno kandidaturo ves čas zaljubljeno igral z mislijo »to eat a cake and to have it« – na koncu se bo kaj hitro zgodilo, da bo izgubil vse svoje sladke sanje. Kakšen premislek ga pri tem sploh vodi? Pred kratkim časom sem opozoril, da ima zdaj pogoreli predsednik Socialnih demokratov nekaj smisla za filozofičnost, ki pa ga njegov narcisizem venomer sesuje. Ko se je pojavil na maratonu v Radencih, je Pahor vzpostavil relacijo med »vladati sebi« in »vladati drugim«:

Pred tekom sem si dejal: če mi ne bo uspelo premagati samega sebe, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah. Hvala in lepo se imejte.

Po včerajšnjem maratonskem kongresu SD v Kočevju pa je jasno, da bi si moral prišepniti naslednje:

Če mi ne bo uspelo premagati druge na kongresu, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah.

In druge bi premagal, če bi premagal sebe in svojo naravo. Dosleden mož bi takšno analogijo pri sebi moral razviti in iz nje potegniti trezno spoznanje. Zdaj pa se zdi, da bo v kampanji za predsednika republike zajahal ali še dalje jezdil točno tistega konja, zaradi katerega je včeraj postal luzer in je bil glavni očitek proti njemu: svojo nenavadno in dolgotrajno priljubljenost na desnici. Kot kandidat desnice pač na volilnem kongresu SD ni bil uspešen. Kdo bi moral biti ob tem žalosten?

Wo Janša war, soll Pahor werden

Medijski odzivi na Pahorjev poraz so v ti. Janševih medijskih satelitih pretežno obarvani v črne tone. Neizmerna žalost antinovinarjev (morda bi Pahor moral kandididati na kongresu SDS naslednjo pomlad?) se pričakovano artikulira na tri načine: strici iz ozadja so znova zmagali in porazili čudovitega Boruta; hvala bogu, da je zmagal Lukšič, sledi popoln polom levice in to je dobro za »nas« (ja, ti antinovinarji že dolgo ne skrivajo več svojega političnega navijaštva), ali v duhu svarila pred radikalizacijo levice pod vodstvom Lukšiča, ki bo slaba za »nas« in državo v celoti. Na desnici se pojavlja še eno zlobno pričakovanje, ki se glasi: čudovito, z zavrnitvijo Pahorja bodo socialni demokrati stopili na pot LDS in Zaresa. Vsi po vrsti izdajajo, kako visoko je kotiral Pahor pri njih vsa ta leta. Sam sem, priznam, nehote pomislil na njihovo nezavedno formulo: Wo Janša war, soll Pahor werden.

Dvojna medijska zarota

Strici iz ozadja so v dvojni vlogi, napadajo nas in medije dirigirajo tudi proti Jankoviću. Jankovićeva »afera Durs« v luči domnevno negativnega pisanja medijev o predsedniku PS je bila s strani predsednika vlade v intervjuju za Pomurje.com označena za instrumentalizirani obračun na levem političnem spektru. Se pravi, levi mediji obračunavajo z levimi:

Tudi na področju medijev? Vas je recimo presenetil zadnji medijski stampedo na Zorana Jankovića tudi s strani medijev, ki so blizu tranzicijski levici?

Večina medijev v Sloveniji je instrumentaliziranih bodisi za obračun z nami, izvorno demokratičnimi strankami, ne glede na to, ali smo v vladi ali v opoziciji, bodisi za medsebojne obračune v levem političnem spektru. In v ta zadnji sklop sodi vprašanje, ki ste ga postavili.

Če upoštevamo še konspirativno podmeno o menda stričevskih medijih, ki so sesuvali Jankovića, ni več daleč teza, da bodo razglašeni še za krive Pahorjevega poraza. Ampak da ne bom preveč kritičen do bivšega predsednika vlade: biti hkrati ikona desnice in predsednik levičarske SD je svojevrsten podvig, ki se posreči le najbolj zvitim.