Arhiv za kategorijo 'Medijska paranoja'

Kako ne obsoditi Janšev tvit: od RTV prostitutk k materinskemu dnevu

24.03.2016 ob 10:43

Se je v včerajšnjih Odmevih zgodil manjši incident v razpravi o Janševem zmerjaškem zapisu, kjer so gostili Dejana Verčiča in Mitjo Štularja?

Interni viri poročajo o pravcati vojni in notranjih pritiskih na urednike in vodstvo, da bi se v javnem zavodu sploh odločno zganili in na TV Slovenija vendarle vsaj poročali, zato je treba včerajšnji prispevek razumeti predvsem kot velik uspeh tistih, ki so tematizacijo zahtevali – kajti vodilni so pred to možnostjo bežali.

Odmevi tvit Štular Verčič

Seveda nas je zanimalo, kako bodo Janševi podaniki priskočili na pomoč svojemu šefu v godlji, imenovani neposrečen mačističen tvit.

V socioloških analizah strokovnjaki že leta ugotavljalo refleks, ki ga številni seksisti gojijo v sodobni kulturi posilstva, kot temu pravijo v feminističnih teoriji. V njej je spolno nasilje normalizirano in perpetuirano skozi jezik mizoginije. Obrambni refleks v prid posilstva je, če ga osvobodimo nekaj tančic, vselej preprost: »Saj je vendar hotela!« Saj je hotela seks.

Kaj se je dogajalo v Odmevih

V domači nekulturi političnih mojstrov diskreditacije se nam dogaja nekaj podobnega. V včerajšnjih Odmevih je predsednik Programskega sveta RTV nakazal, da te funkcije ne opravlja po naključju – tam je stal, da obrani lik in delo svojega varovanca in njegove besedne eskapade o dveh odsluženih prostitutkah iz iste javne hiše, Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc.

Ko je Štular pred voditeljico Tanjo Gobec prvič odprl usta, je prepoznavno imel v mislih zgoraj opisano strategijo: na prvem mestu ne bomo obsodili dejanja šefa SDS, ne bomo branili lastnih novinark v lastni hiši, ožigosanih za prostitutke, temveč jih bomo problematizirali. V smislu: Saj so vendar hotele. Saj so vendar želele, da jih nekdo označi za prostitutke. Podobno kot si je gotovo Jelena Aščić želela, da jo imamo za »kuzlo lažnivo«.

Štular zato ni presenetil, kot je hitel že v prvem stavku apelirati na »celotno konstelacijo te zgodbe«, ki da je nekoliko širša. Razpravo je želel že v prvem stavku preusmeriti v domnevno neprofesionalni prispevek novinarke Eugenije Carl, ki da je razjezil gospoda Janšo, kasneje je celo problematiziral še nek drug njen prispevek. Pričakovano celo s strani voditeljice, ki je nastopila izjemno pogumno: ob začetnem švrku, usmerjenem v reakcijsko medlost vodstva javnega servisa, je hitela Štularja ustavljati takoj, ko je zaznala njegovo izmikanje.

Nanizala je cel niz medklicev (»Lahko komentirate tvit, bomo potem prišli k vzrokom?«, »Oprostite, ker niste odgovorili na vprašanje«, »Najprej oceno tvita?«, »Torej tvita ne boste ocenili?«) in vztrajno minirala Štularjevo strategijo, kako večino minutaže pokuriti za preusmeritev teme.

Pomembna je bila, evidentno, predvsem viktimizacija žrtve, kazanje s prstom na novinarske prostitutke, ki domnevno slabo opravljajo svojo profesijo. In seveda je računal, da bo čisto na koncu, tako kot predsednik Pahor pred časom v zapisu o sovražnem govoru, moral nekako navesti tudi, da je Janševa izjava »neprimerna«. Minimizirano, kot čisto neobvezen in manjši dodatek, predvsem pa z zamikom in šele na drugem mestu.

Gobčeva je lahko svoje drezanje utemeljila tudi z nedavnim Janševim tvitom, kjer je novopečeni ekspert za medijsko prostitucijo prst usmeril prav v istega Štularja in ga označil za figov list – za nekoga, ki v »javni hiši«, kot ji pravi, ne poskrbi za red in disciplino, za spoštovanje strogih profesionalnih standardov, ki jih kršijo prostitutke. In res, Štular je hitel v Odmevih dokazati, da je slišal opozorilo in se varovancu z zamudo tako rekoč poskušal oddolžiti.

Janša prostitucija tvit Štular

Njegov trik preusmeritve pozornosti skozi perverzno viktimizacijo žrtev ni bil edina tragična reakcija na nesprejemljivo Janševo dejanje. Od vodstva RTV bi morali pričakovati ne samo takšno ali drugačno obsodbo, terjati bi moralo tudi opravičilo. Ali celo napovedati, da Janše ne bo vabilo v svoje programe tako dolgo, dokler se ta ne bo opravičil. Seveda, enako bi moralo dosledno ravnati pri vseh politikih.

Napaka je očitno bila že, ob dovolj verjetnem pričakovanju, kako bo Štular reagiral, da se je takšno osebo v Odmeve sploh povabilo. Nič hudega, če je predsednik programskega sveta, toliko slabše zanj.

Bledičnost izjave vodstva RTV Slovenija

Med najbolj bizarne reakcije smo žal primorani prišteti stališče vodstva RTV. Spet smo lahko videli na delu nenavaden in vztrajen Angst pred Janšo. Njihova reakcija je zvenela popolnoma pahorjansko, v krčevitem strahu pred zamero, hkrati je bila tudi izsiljena, najbrž že s strani zaposlenih. Šla je tako daleč, da je Janšo anonimizirala, stališče pa posplošila na raven nekega univerzalističnega zavzemanja za več strpnosti in kulture v komuniciranju:

»V zadnjem času smo na družabnih omrežjih priča porastu sovražnega govora in nedopustnih pritiskov na novinarje RTV Slovenija, ki opravljajo svoje delo skladno z visokimi profesionalnimi standardi in družbeno odgovorno. Na RTV Slovenija pozivamo vse déležnike, še posebej pa javne osebnosti, ki imajo v družbi posebno vlogo, k strpni in argumentirani komunikaciji, sovražni govor in nedopustne pritiske pa ostro obsojamo.«

Bolj od tega, da pisci odziva čisto konkretno ne omenjajo ne Janše in celo ne lastnih novinark, raje jih preprosto zatajijo, je boleče dejstvo, da smo ga nekateri, v prav takšni formi, lahko napovedali. Vodstvo RTV v svoji politični previdnosti in naklonjenosti pač ne more več presenetiti. Če v pedagoške namene za kanček pretiravam, potem bi dejal, da je podano stališče podobno reakciji kakšnega amaterskega društva za pravice žensk, ki bi konkretno posilstvo v nekem kraju pospremilo z ugotovitvijo, da je potrebno v komuniciranje med moškimi in ženskami vnesti več strpnosti, sicer pa, kakopak in čisto mimogrede, takšno dejanje obsoja.Temu se pač reče mimikrija obsodbe – kako nekaj obsoditi, da ne bo bolelo tistega, ki ga obsojate. Ker se mu pač ne želite zameriti.

Srečen materinski dan!

Lep zgled istega je prišel tudi s politične strani. Novopečena sopotnica gospoda Janše, ki bi po nekaj letih ohlajenih odnosov z njim zdaj rada skupaj s SDS in SLS gradila novi Demos 2.0, je Ljudmila Novak. Če beremo STA, je uspela priti celo do materinskega dneva:

Predsednica NSi Ljudmila Novak je glede tega tvita po posplošeni naznanitvi, da so »ženske pogosto izpostavljene neprimernim komentarjem« prešla k bolj partikularni ugotovitvi, po kateri so tiste, ki nastopajo v javnosti, veliko bolj izpostavljene kot moški in zato tudi večkrat deležne neprimernih komentarjev ali opazk.

Ob tej priložnosti je Novakova vsem ženskam zaželela, naj bodo ponosne, vsem materam pa čestitala ob skorajšnjem materinskem dnevu. “Želim, da se ženske kljub takšnim komentarjem ne bi umikale iz javnega in iz političnega življenja,” je dejala.

Vnovično izmikanje in preusmeritev pozornosti – v argumentacijskem smislumenjava teme in red herring – sta navrgla celo predčasno čestitko vsem materam in globinsko ugotovitev, da so ženske bolj izpostavljene v javnem diskurzu od moških, celo priporočilo, da naj bodo ponosne na svoj spol. Človek ne more verjeti, da so mediji, uspeli odziv predsednice NSi zapakirati v »ostro obsodbo« in Novakovo obravnavati skupaj z drugimi. V njenem statementu pač ni niti trohice obsodbe.

Čeprav je tokrat odzivnost, vzeto generalno, bila ustrezna dogodku: od večjih medijev v dveh in pol dnevih skupaj o tem ni pisal le Večer, med drugimi bi težko iskali takšnega, ki bi temo prezrl. Odzval se je aktiv novinarjev RTV Slovenija, odzvalo se je Društvo novinarjev Slovenije, uredništvo Televizije Koper – Capodistria je poskušalo v ostrini popraviti pričakovano praznino v izjavi vodstva. Vsi so dovolj eksplicitno opozorili na vse nevarne elemente takšnega tvita: pritisk na novinarje, možno samocenzuro, diskreditacijski in seksističen diskurz.

Jack Nakladač

Neizmerno presenečenje je sledilo v reakciji desnega in Janši naklonjenega Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), ki je osupnila celo predsednika SDS, zato se je z žalitvijo moral odzvati celo nanj. V ZNP so namreč tvit nesporno obsodili in s tem s kakšno svojo izjavo prvič v svoji zgodovini kritizirali Janšo, v drugem koraku pa napadli novinarko.

Janša tvit prostitucija ZNP

A ni zaleglo,  Janša je v svoji tviteraški aktivnosti, reakciji na reakcijo drugih, podivjal z novimi in novimi opletanji proti novinarjem, kot da bi želel pokazati, da ne bo popustil in se še manj opravičil. Medijske prostitucije je med drugimi obtožil še POP TV, vmes pa je v enih izmed replik namignil, kaj utegne biti njegova prihodnja obrambna taktika: vse skupaj je bila le provokacija.

Če sem lahko metaforičen v pedagoške namene: prvak SDS nastopa kot kakšen verbalni tviter Jack Nakladač Razparač, ki išče vedno nove žrtve med prostitutkami in je ob vsaki še bolj samozavesten, ker ga policija ni ujela. Ob tem se nam smeje v brk in vsem po vrsti odkrito signalizira, da obsodbe niso bile uspešne.

In kot smo lahko v prispevku v Odmevih slišali, je poslanec Grims v svojem komentarju dodal, da je bil njegov nadrejeni še blag in prijazen. Res lahko pričakujemo, da bodo novinarji opravili svojo dolžnost in ga pobarali, kakšna je videti prava ostrina po njegovem.

Janša POP TV tvit prostitucija

Janša tvit prostitucija razžalitve

  • Share/Bookmark

»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti

24.03.2016 ob 10:42

Eugenija Carl in Mojca Pašek Šetinc sta novinarski prostitutki. Sta Milanovi zvodnici. Njuna cena je 30 in 35 evrov.

V tem duhu se je na tviterju oglasil Janez Janša in znova pokazal, koliko je vreden in kam je usmerjen domači in hkrati domačijski diskreditacijski diskurz proti novinarjem.

Janša Carl prostitutka

Med drugimi mu je prikimala Lucija Ušaj, predsednica njemu blizke Iniciative za svobodo govora, in ocenila, da so to zmerne in konkurečne cene. Ja, to je tista gospa, ki je prav tako nedavno v programu Radia Slovenija na glas preštevala, kdo vse so neintegrirani migranti, zaposleni na RTV Slovenija: Jelena Aščić, Marko Radmilovič, Seku Conde…

Ne gre za sovražni govor, o katerem se doma pogovarjamo na način, da ga niti nočemo konsenzualno definirati, ker bi njegovim uporabnikom kajpak ne ustrezalo, mi pa jih ne znamo ne ustaviti in še manj kaznovati. Ali povedano natančneje: po tem ne kažemo nobene prave volje.

Lucija Ušaj prostitutke cene tvit

Ne, Janša uporablja klasičen žalilni in diskreditacijski govor, podložen s primitivnim seksizmom, ki ga lahko kazensko preganjata le omenjeni na zasebno pobudo. Pa vendar ob njem ne smemo in ne moremo molčati. Nasprotno, morali bi se mu enkrat končno z vso vehemenco zoperstaviti. Sploh zato, ker je tak diskurz postal mainstream nemajhnega dela slovenskega novinarstva – z diskreditacijami in obravnavo ad hominem se obračunava s političnimi nasprotniki, z njimi se jih poskuša utišati, in velikokrat pravzaprav del novinarjev veselo pljuva po drugem delu.

Tole je le minimum: ker gre za novinarki javnega zavoda, bi pričakovali odločno reakcijo in obrambo vodstva te hiše. Ko so se pred meseci oglasili v podporo Jeleni Aščić, med drugim označeno za »kuzlo lažnivo«, so to storili zelo sramežljivo, prispevek so celo umaknili in ga predvajali devet dni kasneje, toda povsem predrugačen: iz njega so izpustili problem diskreditiranja novinarjev, temo so posplošili na občo formo splošne razprave o sovražnem govoru. Ki, kot rečeno, s prvo ni povezana. Čeprav je bil primer z Jelenko Aščić prva motivacija za prispevek, na koncu politični napadi na novinarje in obračuni z njimi niso bil niti omenjeni. O tem sem obširno pisal, tudi o težavah z objavo popravka stranke SDS.

Ko je pred dnevi Janša komentiral novinarja Radia Slovenija Tomažu Celestini, je bil le za kanček manj žaljiv, znova ga je uvrstil v zvrst »opankarskega žurnalizma«, v žalilno domislico, s katero je sprva opremil novinarko Gordano Stojiljković in morda celo mislil, da je pri tem duhovit.

Janša tvit novinar Celestina

Zgodba o novinarskih prostitutkah ni naključna, postala je del vsakodnevne Janševe produkcije sramotenj novinarjev. Svoje začetne poskuse je, kot rečeno, največkrat zapakiral v navidez zabavne sramotitvene sintagme, včasih pa se ne uspe zadržati in uporabi žargon klasične gostilniške kompromitacije.

Na tej strani sem že neštetokrat opozarjal, kako Janša ob vsaki priložnosti »malopridnim« novinarjem deli piškotke – in kaj takšna tviteraška zabava njemu točno pomeni. Povezave na svoje zapise navajam spodaj.

Pravzaprav o njegovih žalitvah in zmerjanju novinarjev vemo že čisto vse. Le zgodi se prav nič temeljitega: novinarska srenja, udeležena na tviterju, jih skoraj vedno nemo spremlja. Ne prihaja do nobene medijske blokade njegovega dela, redko prihaja do deklarativne obsodbe. In kar je najhuje, tudi sami novinarji takšen diskurz o sebi bolj ali manj dopuščajo. Ker ga, je na koncu prav njihova servilnost tista, ki daje peruti žalitvam na njihov rovaš, jih generira in omogoča. Ne servilnost vseh, seveda, temveč večine.

Pred leti je podobne primitivne žalitve o Eugeniji Carl, Petri Vidrih in Barbari Verdnik kot po tekočem traku proizvajal koprski župan. Boris Popovič jih je označeval za »psihiče«, »lezbijke«, »ljubice« posameznih političark, na koncu pa svojo užaljenost kronal s prijavo programskemu svetu. Napad je najboljša obramba.

Upam, da nas ne čaka podobna ironija tudi v zadnjem primeru: da bi namesto ostrega odziva, zahteve po opravičilu ali kakšnega še bolj konkretnega koraka s strani vodstva RTV Slovenija in programskega sveta bili deležni le prijave SDS zaradi domnevno nepoklicnega ravnanja novinark…

Več:

http://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

http://vezjak.com/2016/02/14/janseva-vojska-in-cerarjev-potop-od-cenzure-do-zaljivosti-in-nazaj/

http://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

http://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

http://vezjak.com/2016/02/19/neintegrirani-novinarski-migranti-in-cistokrvni-psi-cuvaji/

http://vezjak.com/2014/01/17/opankarski-zurnalizem-kaksen-priimek-mora-imeti-novinar/

http://vezjak.com/2014/11/20/kdo-so-piskotki/

http://vezjak.com/2015/12/25/rosvita-pesek-prejela-dva-piskotka/

http://vezjak.com/2013/03/10/sikajoci-politiki-med-novinarskimi-psihici/

Janša piškotki Pesek tvit

  • Share/Bookmark

Jeseniška Al Kaida in lokalne paranoje

19.04.2015 ob 19:08

Miha Mazzini je v imenitni psihološki skici neke vaške paranoje zajel paleto občutkov in vtisov na meji med ksenofobijo, slovensko provincialno zadrtostjo in protislamsko blodnjavostjo. Bojim se, da ne velja le lokalno.

Mazzini Pašić Planet Siol

Na primeru obupanega dr. Ahmeda Pašića, ki po vrnitvi v Slovenijo z ženo ni mogel najti službe in se je ravnokar odločil, da jo skupaj z družino znova zapusti, vmes pa je pustil neizbrisljiv pečat s svojim volonterskim združenjem Ejga in uličnimi delovnimi akcijami na Jesenicah, nam je slikovito in prvoosebno narisal podobo neke slovenske mentalitete, ki je sam sicer ne opremi z diagnostiko ali poskusom razlage, vendar je prepoznavno paranoidna in s tem v jedru tistega, o čemer se, kot zakleto, ne želimo pogovarjati, niti prepoznavati kot vedno bolj odločilni miselni modus vivendi povprečnega državljana.

Na vrnitev Pašića na rodne Jesenice se navezuje že začetni konspirativni dvom, s katerim so Mazzinija, ki se je javno nekajkrat  potegnil zanj, svarili soobčani: »Miha, jaz bi bil previden, ne bi se izpostavljal, ti ne veš, kaj vse tiči za tem. Skrivnostno so mežikali, češ, kmalu se bo vse odkrilo!«

V paranoidnem svetu teorij zarot ne obstajajo le pretiravanja, strahovi in sumničenja, temveč tudi neskončen niz utemeljevanj in racionalizacij dogodkov, okoliščin in situacij, ki so, četudi arbitrarne in naključne, vedno in nujno smiselne in strogo namenske. Tako kot po eni strani paranoidni um venomer dvomi, mora na drugi strani racionalizirati, iskati točko gotovosti, prinašati in vnašati smisel v nered družbenega reda, kot ga dojema. Sploh v nekem majhnem, z nenehnimi pogledi sosedov prevrtanem okolju.

Če je dr. Pašić s somišljeniki po Jesenicah barval ograje in popravljal mostove, volontersko in z veliko dobre volje, je to zato že po svoji benignosti takoj postalo dodatno neverjetno sumljivo:

“OK,” sem rekel, “v čem je težava? Prvič, odkar pomnim, je dr. Pašić zorganiziral vsaj skupino ljudi, da skrbi za skupno dobro. Recimo barvanje avtobusnih postaj, ograj, popravilo mostu.”
“Saj je za to plačan,” me je prekinil najbolj plečati in drugi so kimali.
“Kako to? Mar ne gre za prostovoljce?”
“Mazzini, ti si tako naiven. Plačujejo ga Arabci. Kupili so mu najdražjega porscheja.”
“A? Kje pa ga ima?”
Zavili so z očmi.
“Ja, v garaži. Saj se ne upa voziti s tako dragim avtom.”
Uvidevno so mi pustili nekaj minut, da prebavim informacijo. Ker je, veste, šokantna. Arabec plača porscheja za v garažo?

Takoj opazimo kontrast: kar je volontiranje, ne more biti volontiranje, temveč nasprotno: zamaskirano plačano delo. Gostilniška mizanscena terja racionalizacijo povedanega, da bi vsaj malo vnesla smisel: plačilo je najdražji avto v garaži dr. Pašića. Da je ves čas v garaži, odlično pojasni, da ga ni na spregled. Da ga ni na spregled, odlično pojasni tudi odsotnost vidnih nakazil in plačila – ter seveda figurira kot kronski dokaz, da dr. Pašić nič ne dela zastonj. Mazzini je nadaljeval:

“Temu vi verjamete?” sem vprašal.
Zasmejali so se v nejeveri.
“Zakaj bi pa kdo kar zastonj delal?”
“Ampak,” se nisem dal, “čemu bi Arabci plačevali nekoga, da po Jesenicah barva zarjavele ograje?”

Temi bi lahko rekli paranoja pred volontiranjem: če nekdo delo zastonj, potem je s tem nekaj narobe: nihče ne bo delal zastonj. In ob petitio – nedokazani predpostavki, da Pašića preprosto plačujejo Arabci, da barva zarjavele ograje, s katerim se tudi končuje njihovo sklepanje, je ta »pomožni argument« v podporo teoriji zarote znova samoosmišljen. Behavioristični psiholog Dan Ariely nekatere fenomene s področja teorij zarot pojasnjuje s človeško željo po samovaranju ali samolaganju. Nihče ne laže bolje od nas in nikogar ni lažje prevarati, kot se lahko sami:

In a commencement speech at Cal Tech in 1974, the physicist Richard Feynman told graduates, “The first principle is that you must not fool yourself—and you are the easiest person to fool.” As we have seen so far, we human beings are torn by a fundamental conflict—our deeply ingrained propensity to lie to ourselves and to others, and the desire to think of ourselves as good and honest people. So we justify our dishonesty by telling ourselves stories about why our actions are acceptable and sometimes even admirable. Indeed, we’re pretty skilled at pulling the wool over our own eyes.

Kako torej, če pripustimo takšno diagnostiko, še bolj pojačati laž, da se bomo še učinkoviteje lagali? Z močnejšimi pojmi in označevalci. Ker je treba uporabiti bolj prepoznaven označevalec, da bomo vedeli, o čem govorimo, ni boljšega kot svoje in tudi skisane Mazzinijeve možgane spomniti na Al Kaido:

Eden med njimi mi je žalostno položil roko na rame:
“Miha, tebi so se s starostjo skisali možgani. Daj malo pomisli.”
Sem. Ni pomagalo. Morali so mi povedati:
“Ker za vsem skupaj stoji Al Kaida.”

“Čakajte malo,” mi ni šlo v račun, “Al Kaida je leta 1998 razstrelila ameriško ambasado v Nairobiju, leta 2001 stolpnici v New Yorku, leta 2014 pa pobarvala postajališče mestnega prometa na Javorniku?”
“Ti se kar zafrkavaj,” so rekli, “delajo se dobre, ker bodo volitve in bi radi prevzeli oblast. Takoj, ko Pašić postane župan, zavlada na Jesenicah šeriatsko pravo in na trgu pred gledališčem boš videl vse, kar lahko zdaj gledaš po televiziji iz onih držav.”

Ko sogovorca ne prepriča strašenje z uvedbo šeriatskega prava, je tu še vedno rezerva: ob antiislamistični fobiji, če že koga pusti hladnega, so tu še vedno na dosegu roke Bosanci – vendar to pot ne nujno kot preteča nevarnost, bolj kot stvar domoljubja in slovenskega ponosa, iz katerega morajo Bosanci, četudi po rodu Jeseničani, biti seveda izključeni:

“Mazzini,” so rekli. “Res gre za skupno dobro, ampak ne more nam ga urejati ‘Bosanc’.”

In ker življenje nikoli ni črno-belo, je tej izjavi najbolj vneto kimal človek, čigar stari starši so se preselili iz Bosne.

“Zakaj ne?” se nisem mogel nehati čuditi.
“Ker je to slovensko skupno dobro. Mazzini, razumi! Slovensko skupno dobro lahko urejamo le mi, Slovenci! Pika.”

Gostilniška argumentacija je s tem nehala biti konspirativna – postala je za trenutek nacionalistično ekskluzivistična. Zdi se, da je avtor kolumne na koncu prav to vzel za temeljno podlago svoje izpeljave. Po njegovem je v osnovi jeseniške paranoje bilo nekaj drugega: nacionalistični impulz, ki ne prenaša egalitarizma, ki potolče vse, kar štrli ven, ki se posmehuje tistim, ki želijo nekaj delati:

Kljub vsemu menim, da pod vsemi temi nacionalizmi in šovinizmi (ki jih ne gre podcenjevati) tiči še močnejši razlog: nekdo je nekaj poskušal. V egalitarni miselnosti nekdo dvigne glavo in poskuša nekaj organizirati. Čakaj, čakaj! Kdo pa si misli, da je? Halo! Našli so očitne znake neprimernosti: musliman in “Bosanc”. A četudi bi imel na vsaki celici organizma nalepkico z napisom “100 % Slovenec”, bi pa našli kaj drugega.

Osnovni greh je v aktivnosti! Tisti, ki je aktiven, je drugačen.

Morda ima Mazzini prav in gre le za odbojnost, ki jo povzroča egalitarizem. Ampak prej je videti, da je »drugačnost« v ravnanju dr. Pašića bila zgolj trigger, povod za paranoidno predelavo z vsemi primesmi islamofobije in ksenofobije vred.

  • Share/Bookmark

“Ta vlada nekoga moti” ali spet o stricih

15.03.2015 ob 23:55

Doslej je veljalo, da je retorika predsednika vlade Mira Cerarja prepoznavno racionalna, pravniško logična in pusta, seveda z obveznimi elementi različno doziranih moralnih podukov. Prav to je bilo najbrž tisto, kar je na lanskih volitvah večina Slovencev prepoznala kot pravo, strpno in dovolj apolitično držo, ki ji gre zaupati.

Zanimivo je spremljati, kako ta retorika nekega obvladanca počasi postaja drugačna, »stara« in neobvladana, psihopolitična in že na las podobna retoriki drugih slovenskih političnih prvakov. Lep zgled tega je včerajšnja tiskovna konferenca, kjer med razodeto Cerarjevo politično imaginacijo in npr. Janševo že skorajda ni nobene razlike več. Škoda, da mediji niso opazili.

Svetlo izjemo predstavlja Tanja Starič v kolumni na MMC RTS Slovenija, ki je po moji vednosti edina spregovorila o problematičnosti odsotnosti imenovanja stricev iz ozadja, interesnih skupin et cetera, na katere se Cerar od kongresa naprej silno rad sklicuje:

Kaj se torej dogaja? Cerar očitno verjame, da je tarča organiziranih napadov, ne pove pa, od kod prihajajo. Na kongresu stranke je omenjal tiste, ki imajo roke “do ramen v marmeladi”. Kar pomeni, da politične turbulence povezuje s spopadom za nadzor nad tretjo fazo privatizacije. Ta poteka zlasti med strankami koalicije in njihovimi omrežji. Tako je tudi vlada Mira Cerarja našla svoje strice iz ozadja brez obraza in imen, državljane pa še bolj prepričala, da je Slovenija ujetnica spopadov interesnih skupin, zaradi katerih je obtičala v mrtvem teku in ki ubijajo upanje v razvojni preboj.

Cerar vlada moti MMC

Odsotnost imenovanja je znamenje nečiste igre, Cerar se je ovil v neko bojno retoriko kazanja s prstom na »nevidne« sile, katerih žrtev da je, ne da bi jih sploh poskušal identificirati pred državljani. Z gesto torej stavi na slepo zaupanje in motiviranja državljanov za svojo podporo, češ: tu sem, želijo nas ustaviti, a nas ne bodo, zato nam slepo sledite in zaupajte, ne nasedajte. Bodite na naši strani. Mentalni vzorec, ki ga spremljamo že 20 let in tvori bistvo psihopolitike teorij zarot Janeza Janše.

Vendar je Cerar včeraj napravil še korak naprej pri opisu sovražnika, ki streže po življenju tej vladi: do neke mere je opisal tudi tehniko napadov in pojasnil, čemu verjame, da takšne nevidne sovražne sile res delujejo.

Za razliko od Janše, ki svojo psihopolitiko teorij zarote rad locira, npr. nekam v Murgle ali kroge udbomafije in nima težav s poimenskim naštevanjem imen, ki tvorijo temačne sile iz ozadja, je Cerarjeva razlaga bolj skopa.

Sam namreč govori pritiskih na vlado, o tem, da vlada nekoga moti, a pri tem ne le, da ne pove, kdo je nakazana oseba ali krog ljudi, temveč prostodušno skomigne z rameni: »Pošteno povedano, ne vem.« je njegov odgovor na poizvedbo, kdo izvaja pritiske. Slabo, res slabo: pritiski brez znanih pritiskovalcev.

Ta vlada nekoga moti

Mediji so zato včeraj pretežno prepisovali naslovni poudarek STA o tem, da po mnenju Cerarja »vlada nekoga moti«, v resnici kar z neverjetno ležernostjo:

Cerar vlada moti 24ur
Kako sploh vedeti, da pritiski res obstajajo in da ta vlada nekoga moti? Na to predsednik sklepa iz dvojega, iz »dejstva, da jih zaznavamo«, pritiske namreč, ter iz dejstva da se pritiski »ponavljajo«. Ker Cerar ne vem, kdo izvaja pritiske, pa nas vsaj potolaži, da nam bo zaupal podatek, ko bo izvedel:

“Če bom ugotovil koga, bom to povedal. Dejstvo je, da take poskuse zaznavamo, so očitni, pojavljajo se podatki, ki so lažni. Širijo jih med ljudmi in skušajo razvrednotiti delo vlade in dajati vtis, da vlada dela slabo, kar ni res!”

In kot da to še ni dovolj, je bil Cerar kritičen tudi do preiskave proti poslanki Alenki Bratušek v zanjo nesrečni komisarski epopeji, ko ji očitajo kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja zaradi pridobitve nepremoženjske koristi. Pričakovali bi, da bo Cerar kot odličen (ustavni) pravnik zagovarjal načela pravne države, vendar se je raje ob preiskavo obregnil in policiji očital dramatičnost:

Cerar je dejal, da je bil presenečen, ko je izvedel, da poteka preiskava v njegovih prostorih, in sicer glede delovanja Alenke Bratušek. “Ta dramatičnost ni bila potrebna in sprašujem se, čemu je bila namenjena,” je bil kritičen Cerar. “Spodobilo bi se, da se obrnejo na mene, saj bi dobili vse, kar bi jim lahko dali. Kdo pa bi sodeloval s preiskovalci, če pa ne mi.

Kakšna in čigava dramatičnost, od kod takšna oznaka? Le kaj bi lahko štelo za »dramatičnost« v delu kriminalistov – je morda predsednik zamenjal potencialno dramatično poročanje o tem za dramatičnost preiskovalnih postopkov? In čemu da je bila namenjena? Namesto da bi predsednik vlade neovirano dopustil preiskavo, tudi če se ne strinja z njeno upravičenostjo, je za nameček znova, že tretjič v nizu, dodal konspiratološki namig: »Čemu je namenjena?« in s tem podvomil v delo organov pregona. Znova nekaj, kar spomni na mentalni vzorec ravnanj Janeza Janše in je daleč od začetne pravniške zadržanosti.

Medijska konspiratologija

Oglejmo si še enkrat, kaj točno je Cerar včeraj povedal. Ni namreč mogoče, da njegov opis tehnologije pritiskov ne bi letel na medije – četudi jih izrecno ne omeni – kot tiste tvorne akterje v ustvarjanju domnevnih pritiskov na vlado:

Prihajajo pritiski z različnih strani. Dejstvo je samo to, da jih zaznavamo. So zelo očitni. Da pa lahko govorimo o pritiskih, mi je pa jasno za to, ker imam za to dokaz. Dokaz je v tem, da se ponavljajo podatki, ki so lažni ali pa manipulativno predstavljeni. Jaz bi razumel, če bi me zdaj prvič vprašali za nekaj, kar še nisem objavil, ali denimo, da bi ministra Mramorja obravnavali nekoliko prej. Čaka se na nek trenutek in se v tem trenutku plasira neke podatke, ki so popolnoma nesporni ali pa se plasira lažne podatke, kot recimo v mojem primeru in primeru ministra Mramorja, oziroma se jih lažno interpretira. In potem seveda to širi med ljudi in se skuša ovirati delo vlade oziroma razvrednotiti delo vlade, prikazati, da je vse narobe. Ni narobe. Ta vlada dela dobro, z jasno vizijo, pokazatelji so dokaz za to, da se pripravljamo na temeljite reforme, kar mnoge moti…

Cerar vlada moti Delo

Zaznava pritiskov figurira kot dokaz, da pritiski obstajajo – pri tem pozabi omeniti, da je zaznava striktno subjektivna kategorija, kar ne izloči možne self-deception. Naslednji dokaz je njihovo ponavljanje, a to lahko spet pomeni le ponovljeno subjektivno zaznavo tega, kar čuti kot pritisk.  Razen tega bi ga zlahka smeli interpretirati ne kot perfidno agendo tistih stricev, temveč kot logičen izraz dejstva, da vlada poprej ni dovolj uspešno odgovorila na zastavljena vprašanja glede honorarjev njenih ministrov. Dalje: »nespornost podatkov« nikoli ni bila issue, saj v številke kot takšne nihče ni nespordno podvomil, kaj točno naj bi štelo za lažen podatek, pa tudi ni pojasnil.

Splošna razlaga, ki jo predsednik ponuja, je torej v parafrazi nekaj podobnega temu: »Mi delamo dobro, uvajamo reformo, to pa nekoga moti, zato nas želi ustaviti z ustvarjanjem medijsko dirigiranih afer.« Da moramo v to igro iskanja krivcev vpotegniti tudi medije, najbrž ni dvoma, saj aktualna vlada venomer operira s podatki, ki so prezentirani v množičnih občilih.

Cerar je, skratka, s svojo kompleksno razlago, ko jo razčlenimo, uspel na eni tiskovni konferenci zaroto ugledati kar v treh akterjih: neidentificiranih stricih, medijih v njihovi prostovoljni ali neprostovoljni službi in organih pregona z njihovo dramatično aktivnostjo vred.

Cerar ne nasedajte Zurnal

Cerar vlada moti STA

Cerar vlada svet24

  • Share/Bookmark

Življenjsko nevarni strici

21.08.2013 ob 18:27

Štuhec o stricih iz ozadja

Se dr. Ivan Štuhec lahko boji za svoje življenje?

Psihopolitika paranoje postaja v slovenskih razmerah dolgočasna. In tudi zgornji citat ne preseneti: vse sem že predvidel in napovedal v teh dveh zapisih (1 in 2). Nimam nobenih zaslug in nobenih posebnih znanj –  tako zelo predvidljiv je ta mentalni horizont stričevskih sil, ki delujejo iz ozadja (no, iz Murgel). Vse skupaj so le variacije moje teze iz knjige o paranoji o njeni vsenavzočnosti v slovenski družbi. Mediji so diskurz o stricih jemali preveč z levo roko; ob tem so abstrahirali, da bi kdo vanj res utegnil verjeti.

Dr. Ivan Štuhec ni le bogaboječ in zadnje tedne malce manj boječ pred Vatikanom. Po novem so strici nevarni, življenjsko nevarni. Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi. Kdor je sposoben odstaviti štiri slovenske nadškofe, je zmožen še česa.

Operiranje z možno smrtjo, ki nas lahko doleti, ima zdaj novo dimenzijo. Sprva je Štuhec mislil takole, kot sem citiral in komentiral:

Na vprašanje, ali imajo sivi strici iz Slovenije lovke vse do Vatikana, je odgovor da, tudi na podlagi drugih konkretnih informacij, ki bodo znane morda po smrti avtorja tega komentarja.

Skratka: vsega so znova krivi udbaški mediji in seveda strici iz ozadja. Ugrabili so nam Sveti sedež. Domači kler je tako rekoč zmotno verjel, da je vsaj Vatikan zadnja trdnjava poštenosti in morale, privrženosti resnici in Bogu. Toda nekdo tega ne dopušča. Vatikan so ugrabili strici iz Slovenije. Udbaški pa niso le mediji, temveč tudi tisti, ki v Mladino in Dnevnik pišejo. Povedano preprosteje: v čigavem interesu je deloval Mirko Krašovec? Komu je stric Mirko služil? Kajti nekomu je – na tej ravni se riše značilna paranoidna gotovost. Ki gre celo onstran realnega spoznanja stanja stvari. Zato lahko Štuhec ponudi svojo gotovost, ki gre ultimativno celo onstran njegove lastne smrti (»informacije, ki bodo morda znane po (moji) smrti«).

V igri ni več le ultimativna gotovost, zaradi katere zastavljamo svoj lastni konec, lastno smrt. Gre za gotovost, kjer je smrt že vračunana kot naš možni konec, ki ga proizvedejo taisti strici.

  • Share/Bookmark

Standard in standard slovenske družbe znotraj teorije zarote

8.06.2013 ob 21:44

Slovenski mediji so bili včeraj in danes evidentno močno fascinirani nad zapisom v avstrijskem Standardu o obsodilni sodbi v korupcijskem procesu Patria. O tem pričajo izjemno številni povzetki sicer silno kratkega komentarja – zaradi česar je tovrstna fascinacija še zanimivejša.

Komentar Adelheid Wölfl so povzeli prav vsi najpomembnejši pri nas, z izjemo RTV SLO: STA, 24ur, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Planet SIOL, Primorske novice, itd. Zapis je bil nemudoma deležen tudi sovražnih reakcij v Janševih medijih, npr. v Demokraciji. Tu je le nekaj hitrih povezav:

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/der-standard-politiki-kot-jansa-ne-razumejo-kaksno-skodo-povzrocajo-s-svojimi-teorijami-zarote

http://www.siol.net/novice/svet/2013/06/jansa_sluzi_kot_primer_stanja_slovenske_druzbe.aspx

http://www.delo.si/novice/politika/jansa-julija-timosenko-in-sluzba-drzavne-varnosti.html

http://www.mladina.si/144983/der-standard-jansa-ni-timosenkova/

http://www.demokracija.si/slovenija/politika/21612-leviarska-komentatorka-v-der-standardu-pod-vplivom-vojnovia-ali-jano

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013060705924571

http://www.24ur.com/novice/slovenija/slovenija-zdaj-potrebuje-zaupanje-ne-pa-paranoidne-fantazije.html

http://www.primorske.si/Slovenija-in-svet/Der-Standard–Jansa-vsepovsod-vidi-zarote.aspx

Metavprašanje o fascinaciji

Avtorica piše o tem, kakšno škodo povzročajo državi Janševe teorije zarote – neposredno govori o paranoidnih fantazijah in njihovem impaktu na globoko politično krizo v trenutku, ko Slovenija tone. Med drugim ugotavlja:

A problem je globlji od opisa psihičnega stanja politika. Janša je tudi primer stanja slovenske družbe. Nima nobenega spoštovanja do sodbe sodišča, kot je bilo to mogoče videti v sredo iz njegovega odziva. In tudi velik del Slovencev nima zaupanja v pravno državo in politiko. Grozljivo veliko jih verjame v teorije zarote, podobno kot Janša, čeprav pogosto tudi z drugimi predznaki. Tako je večina vprašanih pred izrekom sodbe v korupcijski zadevi Patria dejala, da ne verjame, da bo Janša obsojen, saj da je sodstvo politično.

Morda bi si morali hevristično zastaviti elementarno vprašanje, kaj je tisti presežek zapisa v Standardu, da nas fascinira v takem obsegu? Smo v njem izvedeli nekaj novega, kaj bolj resničnega od tistega, kar že vemo ali kar nam ponujajo domači mediji? Bi morali spraševanje absolvirati kot napačno izhodišče, češ saj gre le za povzetek nekega tujega komentarja in nič več?

Govorim o razmerju medijske vednosti do vsebine: je, skratka, avstrijska novinarka povedala nekaj svežega in resniconosnega, ali pa so domači mediji fascinirani le nad dejstvom, da so slovenske politične posebnosti opazili tudi drugod po svetu? Je spoznanje, da je umrla domača krava, postalo resnično šele, ko nas je doseglo v osmrtnici tujega časopisa, prej pa tega dejstva nismo pripravljeni priznati? Ima trditev, s katero te dni strežejo v SDS, češ da se jim članstvo po obsodilni sodbi rapidno povečuje, zgolj vrednost prazne propagandne konstatacije, ali pa naraščanje, ne le trditev, poganja kakšna psihološka logika? Katera že in zakaj?

Zarota, paranoja in medijska vednost

Malce bom tečen: skoraj noben slovenski komentator ne le, da ni bil doslej sposoben artikulirati poante, kakšno otipljivo škodo povzročajo politične teorije zarote, temveč teorij zarot ni znal umestiti v širši horizont političnih dinamik in psihopolitike paranoje, jih spraviti v vzročno povezavo s strategijami širjenja sovraštva in diskreditacij, posledično pa ne le političnih, ampak tudi ekonomskih razmerij v državi. Kaj točno počnejo najbolj vidni opinion-makerji v državi vsa ta leta, ne vem. Z izjemo Vlada Miheljaka, Grege Repovža in še koga se običajno zadovoljijo s praznim, opreproščenim konceptom »teorije zarote«, ki ga razumemo kot instantno mehansko tehniko politične propagande. Toda teorija zarote je bistveno več od tega in njeni učinki so daljnosežnejši.

Sam žal nisem bil prepričljiv s svojo knjigo o psihopolitiki paranoje z naslovom »Paranoja, manipulacija in racionalnost« (2010). Tako sodim, da ni pritegnila pozornosti prav nobenega medija, z izjemo Mladine in Večera. Tudi moji številni zapisi o teorijah zarot (izbortukaj) in paranoji (izbor tukaj) ne prepričajo nikogar, če sodim po reakcijah, še najmanj najbolj vidne medijske komentatorje Dela, Večera, Dnevnika, RTV SLO in drugih, čeprav so z njimi zelo dobro seznanjeni. Zato je, in to je moja teza, za slovensko novinarsko srenjo vendarle zelo dobro, da imamo Standard.

Avstrijska komentatorka je storila dvoje: povedala je nekaj, kar že vemo, a je to storila na način, da je njena trditev izrazito substancialna in diagnostična po svoji naravi: Janša je simptom slovenske družbe. Če ima prav, in sam ji prikimavam, bi morali zvoniti vsi zvonci. Kajti trditev predpostavlja, da nekaj ni narobe le z njim, temveč z nami vsemi. In predpostavlja še, da tega s svojo partikularno fokusirano kritiko Janše nismo opazili. Ali nočemo opaziti. Tisto, kar nočemo ali ne smemo opaziti, pa se v največji meri veže na medijsko vednost, ki nam jo posredujejo, servirajo in oblikujejo novinarji in uredniki. Kako so ti velikokrat povezani s politiko ter kako se to odraža na medijski vednosti, je seveda še en nerešljivi dodatek.

Standard Janša zarote

  • Share/Bookmark

O videzu lakote, ki ne ogroža nobenega

13.04.2013 ob 11:10

Dr. Ivan Štuhec opaža, da lakota pod to vlado vidno izginja.  A obenem, paradoksno, tudi ugotavlja, da lakote ni in zato nasprotuje temu, da bi govorili o njej – oziroma, konkretno, o lačnih otrocih v šolah. Tu je izsek iz svežega pogovora z njim:

Štuhec se zaveda, da so socialne stiske precejšnje, a opozarja, da je bila terminologija lakote v preteklosti uporabljena izrazito v politične namene. „Zelo aktivno je bilo uporabljena iz strani predstavnikov Zveze prijateljev mladine Slovenije in tudi s strani nekaterih podpornikov predsednika Türka pred predsedniškimi volitvami. Na Valu 202 smo lahko, podobno kot smo v 90-ih letih slišali „dobro jutro revščina“, vsak dan poslušali, ne ravno „dobro jutro lakota“ ampak to, da imamo lačne otroke. Imam občutek, da odkar imamo novo vlado, lakota v Sloveniji več ne ogroža nobenega.“

Štuhec lakota

Kakšna moralna ekonomija poganja to dragoceno opažanje moralnega teologa?

Resne krize ni, je le hinavščina

Štuhec je konsistenten, to mu štejem v dobro. Tudi februarja 2012, leto nazaj torej, je zagovarjal enako stališče: lakote pri otrocih ni. Bil je čas, kot je ravnokar vlada Janeza Janše prevzela svoj mandat in za takšno odkritje je bil posebej motiviran. Isti Štuhec je takrat za javni zavod risal navideznost socialnih tegob, s katerimi se po nepotrebnem ukvarjamo:

Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake, se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih, se mečejo na tla pred izložbami in trgovinami, da izsiljujejo igrače in drugo, dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba.

Zdi se, da je teza o tem, da neobstoju lačnih otrok zgolj ponovitev njegovega nekaj tednov starega stališča, vendar to pot bolj eksplicitna. Takrat je v Družini vztrajal:

»Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.«

Trije citati zadoščajo. Nobenkrat ni bil posebej originalen. Zgolj ponovil je modre misli svojega idola o štrucah, ki gledajo iz smetnjakov in dokazujejo narodovo blagostanje (1). V nekaterih mojih pripombah o cinizmu in hipokriziji sem zapisal, da je cinizem npr. vedeti, da vlada ne more izpolniti nekaterih pričakovanj glede reševanja gospodarskih težav sredi ene najtežjih preizkušenj v času svetovne krize, a jo hkrati neusmiljeno napadati. Igrati na karto visokih pričakovanj in razočaranja državljanov ali se celo poigravati z njihovo bedo. Kar je skupno tem zvrstem, je davno tega verjetno najbolje opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje  izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.

Protislovje, ki te ljubim

Je torej Štuhec cinik, če nam prepoveduje govoriti o lakoti oziroma oporeka oceni o obstoju lačnih otrok? Predvsem je v globokem protislovju: če sam ne vidi in ne prepoznava lakote, Bratuškovi in njeni vladi (ter medijem) očita isto – da jo zanikata. Je možno, da bi uvajal neko drugo partikularno distinkcijo, namreč med fenomenom »lačnih otrok«, ki da jih ni, in nato še lakote po sebi, ki da je? No, že skoraj komično je tudi, da je ves pogovor, v katerem Štuhec ugotavlja neobstoj lačnih, del dobrodelne akcije Slomškove ustanove in Radia Ognjišče, v katerem so mimogrede večkrat pozvali tudi k donacijam za socialno ogrožene. Izpadli bi bolj racionalno, če bi prosili ljudi, naj ne donirajo.

Vse je le zarota

Ko moralni teolog in duhovnik zanika lakoto otrok, mora imeti presneto dobre razloge. A si jih je težko predstavljati. Razlaga, ki me najbolj prepriča, čemu lahko služi nenavadna invencija zanikanja obstoja lačnih slovenskih otrok, je sodeč po zgornji kontekstih le ena: vse je totalni konstrukt politike in posledično konstrukt medijev. Ne le, da vsa ta modna »botrstva« postajajo nelojalna konkurenca karitativnih dejavnostim Cerkve, ne le, da smo postali razvajeni v dobi potrošništva, v prvi vrsti je lakota propagandni izum politike.

»Dobro jutro, lakota« je očitek, neposredno namenjen Valu 202, ker širi diskurz o njej in se v obeh kontekstih ponovi. Aluzija na novo vlado Alenke Bratušek je prav tako jasna: lakota bo zdaj nenadoma izginila. Je že, ker bodo provladni mediji – in taki so zanj verjetno skoraj vsi – zdaj umolknili. Nenazadnje Štuhec tudi neposredno pove, da je to »terminologija« za politične namene manipuliranja. Povedano drugače: diskurz o tem nam je podtaknjen, zato se ga moramo obraniti. Lep dokaz, da psihopolitika paranoje načenja njene nosilce, toda cena zanjo je visoka: lakota otrok.

  • Share/Bookmark

Levi fašizem kot diskreditacijski pojav

13.02.2013 ob 17:13

Kako misliti oznako o »levem fašizmu«, ki menda maršira po slovenskih ulicah in spravlja v ogorčenje predsednika vlade? In kako pristno je sploh njegovo trpko ogorčenje?

Dokazoval bom, da je povsem nepristno. Da je zrežirano, zaigrano, skratka manipulativno. Etikete o levem fašizmu niso mišljene resno – so uprizorjene, načrtovane in merijo le na vnaprej določene propagandistične učinke. S tem odpade tudi večna dilema o paranoidni imaginaciji ugledanega fašističnega sovražnika  – se pravi odločanje med tem, ali je pred nami pristno občutenje akterjev ali zgolj zaigrana politična igra.

Pojav ali oseba

Janša se je včeraj po hudih kritikah na svoj račun – tudi s strani varuhinje človekovih pravic, ki ga je obtožila spodbujanja sovraštva – poskušal izvleči iz obtožb s trditvijo, da je njegova označba o marširajočem levem fašizmu po slovenskih ulicah le opis pojava, ne oseb. Zanimivo bo spremljati, kako bodo javnosti in mediji to distinkcijo uspeli prebaviti in ustrezno interpretirati s pomočjo preganjane družboslovne in humanistične stroke – kaj naj bi točno pomenila? Nenadoma odkriti »pojavi« vendar niso nebesni ali kemijski, opisi v družbenem kontekstu merijo na dejanja ljudi; nosilci pojavov so prav oni. Če nekdo zapiše ali pove, da v stranki SDS videva fašizem, nato pa se skrije za distinkcijo »pojav vs. oseba«, češ opisal sem le fenomene, verjetno članstvo Janševe stranke ne bo prav nič zadovoljno. In ob tem ima na svojstven način celo prav: levi fašizem je res pojav. Diskreditacijski pojav.

Da Janša z opisom »levi fašizem« vendarle meri na preobjestne posameznike, ki menda hodijo po domovih, mečejo granitne kocke ali sestavljanje erotične lutke? Torej prav nič na pojave? Nikarte. Tudi ne bo šlo kar tako. Mediji so povsem, ampak res povsem spregledali, da je s tem opisom strogo vzeto meril na nekaj drugega. Obrambo svojega kolega v Zboru za republiko, bivšega župana Franca Kanglerja. In sicer kot nesojenega državnega svetnika. In na opis neke »vstajnice«. Poglejmo si točen kontekst prve omembe:

Ko je večina v Državnem svetu pod vtisom medijskega linča protipravno odvzela mandat svojemu kolegu državnemu svetniku, ki je bil izvoljen enako legitimno kot oni sami, je ena od članic samozvanega gibanja vstajnikov z mastno priviligirano pokojnino in 25 leti delovne dobe dejala, da to ni bilo zakonito, je pa bilo dobro. Dobro po čigavi presoji? Kam bomo prišli, če sprejmemo to tezo iz Tomišlja kot legitimno? Pristajanje na to tezo pomeni somrak civilizacije in zanikanje vsega, za kar smo se borili v času slovenske pomladi. To, kar nam ponujajo, je čisti levi fašizem. Tega ne bomo Slovenci nikoli sprejeli, ampak se bomo uprli. Pomemben korak smo storili že danes na tem zborovanju.

Označevalec potemtakem opiše reakcijo na podelitev mandata Kanglerju, ki mu je bil menda protipravno odvzet. In cilja na Spomenko Hribar, menda privilegirano upokojenko iz Tomišlja in »vstajnico«. Pavšalno meri na pravniški kontekst, na nespoštovanje zakonov, v drugi (in zadnji omembi) označevalca pa Janša v svojem govoru cilja na celoto protestnikov in kontekste domnevnega nasilja, ki ga menda ti povzročajo:

Spoštovani! Slovenci smo doslej večkrat dokazali, da le nismo tako naivni. Tudi tokrat se vse bolj zavedamo, da so nas potisnili v čas, ko je treba odločno nastopiti proti levemu fašizmu, proti grožnjam, nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti.

Premier kot plagiator?

Na dan obeh protestov sem, verjetno kot prvi, v Dnevniku opozoril na dejstvo, da je Janšev govor z etiketo o »levem fašizmu« izposojen iz članka britanskega avtorja Alana Johnsona, ki je za levega fašista označil Slavoja Žižka. Hkrati sem opozoril, da je ravno to dejstvo ključno, a spregledano – namreč manipulativna uporaba nekega konteksta nastopa označevalca v drugem kontekstu.

Dan kasneje sta o Janši kot plagiatorju britanskega kolumnista Johnsona pisala Max Modic v Mladini in Ana Čefarin v Dnevniku. Povsem netočna je njuna skupna ocena, da je Janša kopiral britanskega kolumnista in mu ukradel idejo o »levem fašizmu«. In ga obtežila s sicer predvidljivo in berljivo poanto, da je zato postopal kot plagiator.

Ne, Janša in njegov krog sta idejo o levem fašizmu in članek o Žižku kot levem fašistu instantno uporabila kot privlačen nov označevalec v procesu ustaljene politične tehnike sovražne retorike in manipulacij – po tistem, ko so njegovi mediji z velikim veseljem reproducirali taisti članek britanskega avtorja o Žižku. Tehnologija psihopolitike sovraštva je ves čas preprosta in tudi v tem primeru deluje paradigmatsko:

(1) Ustvari ali poišči ustrezen propagandistični označevalec, ki bo uspešno etiketiral političnega nasprotnika, ga učinkovito stigmatiziral in ustvarjal odpor do njega. Prednost imajo takšni, ki zbujajo posmeh, odpor, sovražno razpoloženje, strah.

(2) Išči dodatne evidence za diskvalifikacijsko stigmo in variiraj navidezne dokaze zanjo, navajaj dogodke, dejanja, povezave in druge okoliščine, ki jo navidezno podpirajo – ne glede na resničnost.

(3) Ustrezni označevalec nato kombiniraj z drugimi diskvalifikatorji, da bo učinek močnejši.

(4) Ponavljaj povedano ad nauseam, da se bo prijelo med množicami in postalo resnica.

Ena zadnjih učinkovitih propagandističnih inovacij iz laboratorijev SDS, močno uspešna s pomočjo uspešne reprodukcije in iteracij v množičnih medijih zadnje leto, so zimzeleni »strici iz ozadja« – diskreditacijski opis, ki leti na priletne podpornike Zorana Jankovića tik pred državnozborskimi (predčasnimi) volitvami 2011. »Strici iz ozadja« lepo ilustrirajo zgoraj opisano tehnologijo. Z »levim fašizmom« je Janša storil pogumen korak dlje: z njim ni opremil le političnih nasprotnikov, temveč protestirajoče državljane.

Tudi Matej Makarovič, ob Matevžu Tomšiču novopečeni kolumnist Večera po zadnjih uredniških menjavah, sicer kajpada znova podpisan kot kakor-nevtralni »politični analitik«, nazorno ponovi besede svojega varovanca. Zaradi njega (ali teksta?) so prvič, kar pomnim, uvedli v mariborski časopis »nenujnostni« disclaimer na koncu kolumne (»Stališča so piščeva, ne nujno tudi uredništva časopisa«), v njej pa sicer avtor med drugim variira koncepte na podlagi nič manj kot dihotomije zadaj/spredaj – po njegovem je Zbor za republiko (katerega vidni član je) »protestiral proti tistim, ki so državo ukradli iz ozadja«. Na drugi strani so »ljudje iz ospredja«.

V čem je surplus? Strici iz ozadja nikakor niso le prazen propagandistični označevalec, so lep dokaz temu, kako lahko lahko taisti SDS-ovi označevalci (in ja, Makarovič je prvi predsednik podmladka SDS, zato bo že vedel) figurirajo kot maksimalni mobilizator množic ali protestov – v tem primeru »njihovih«, in to celo v  količini okoli 12.000, kolikor so jih našteli na Kongresnega trgu 8. februarja. Ko torej razviješ prave označevalce, z njimi dobesedno napolniš ulice in trge – takšno mobilizacijsko moč lahko imajo. No, kakšen avtobusni prevoz pride prav.

Janša zlorabi Johnsona

Toda če se povrnem k Janševemu opravičevanju. Trditev predsednika vlade za Vaš kanal o tem, da je Johnson bil tisti, ki je prvi spregovoril o levem fašizmu v Sloveniji, je lažna in izmišljena. Premier je s tem posredno priznal, da se je »zgledoval« pri tem avtorju, preostanek pa si je izmislil:

Ob tem je opozoril, da pri tem ni bil prvi. »To je naredil že novinar britanskega časopisa, ki je pisal o razmerah v Sloveniji in o ideologih tega, kar se pri nas dogaja, in je to označil za levi fašizem,« je dejal Janša.

Poskus legitimacije s sklicevanjem na druge avtorje ne bi smel biti uspešen, ampak o naših medijih, ki bodo odločali o tem, se lahko zgodi tudi tak spregled: britanski avtor nikjer ne govori o fašizmu v Sloveniji. Naše države sploh ne omenja, njegovi opisi izključno zadevajo Žižkove koncepte in politična stališča. Trditev je prvovrstna manipulacija.

Podobno velja za interpretacijo, po kateri je Janša kradel pri Johnsonu, da je potemtakem notorični plagiator. Hermenevtično netočno, uporaba označevalca »levi fašist« v slovenskem kontekstu namreč ni bila nobena kraja, je zgolj stvar politične tehnike propagandizma – iskanja uspešne stigme v različnih družbenih diskurzih za učinkovito strankarsko in siceršnjo rabo. Žižek seveda že dolgo ni nikakršen ideolog slovenske politike, kot se navaja. In prav to dejstvo čiste, tako rekoč mehanične uporabe označevalca o »levem fašistu«, predrugačenega v »levi fašizem«, ter postopek dekonstekstualizacije ob njem, neposredno dokazujeta, da se s to etiketo ne misli resno v opisu pojavov ali oseb (enega in drugega). Zato ker v SDS strukturno ne morejo verjeti v to, kar govorijo. Pač pa verjamejo v učinke javnega političnega govora o levem fašizmu – saj vendar natančno vedo, da so ga zmanipulirali, dekontekstualizirali in zlorabili za domače politične potrebe – nemogoče je, da bi spregledali, da Johnson o slovenskih razmerah sploh ne spregovori, še najmanj v kontekstu protestov. V tem smislu tudi ogorčenje predsednika vlade ne more biti pristno.

Ad Hitlerum

Omenjeni Makarovič včeraj nastopa v še najmanj enem mediju. Na njemu domačem Planetu Siol mimogrede potrdi oceno svojega varovanca o levem fašizmu:

Isti pojem je na shodu Zbora za republiko uporabil tudi premier Janez Janša za dogodke, povezane s t. i. ljudskimi vstajami: obešenje lutk z obrazi politikov, t. i. obiski mariborskih svetnikov, hujskaški napisi na transparentih, grafit, ki je pozival k klanju kristjanov … Kakšno je vaše mnenje? Se strinjate z oznako levi fašizem?

V metodah sta si bili skrajna levica in skrajna desnica vedno podobni – v tem smislu je levi fašizem povsem ustrezen pojem.

Oznaka torej ni kakšna pomota, svojo polno legitimnost in potrditev dobiva tudi pri Janši zavezanih sociologih, intelektualcih in drugih politikih. Intenca je preprosta: izolirati nekatere primere vsaj navidezno radikalnih dejanj protestnikov, jih demonizirati, navesti srhljive zunanje zgodovinske reminiscence in nato pripisati protestnikom v celoti. Če kaj, obstajajo zelo dobri razlogi za jezo državljanov, ki v ničemer ne upravičujejo nedopustnih dejanj, pa vendar selektivni interpreti dogodkov z novinarji vred to vedno znova zamolčijo. In še: avtorji grafita o klanju kristjanov zaenkrat niso razkriti, njihovo dejanje je vsega zgražanja in obsodbe vredno, kot tudi nekateri grafiti, usmerjeni proti Janši, vendar jih ni mogoče kar podtakniti nekomu ali enačiti s protestniki, kot se zdaj počne. V vseh teh primerih se do obisti uporablja logiko videza: nekaj je videti X, čeprav ni X, ki jo kombinira s poljubnim, a selektivnim naštevanjem ekstremnih dejanj z negativnimi asociacijami.

Takšnemu sklicevanju na Hitlerja, holokavst, Mussolinija in podobno (kot se nam dogaja) v teoriji argumentacijskih zmot pravijo »argumentum ad Hitlerum« oziroma »reductio ad Hitlerum«. Tehnika prepričevanja je preprosta: svojega sogovorca ali nasprotnika primerjalno obremeniti s podobo Hitlerja, da bi ga s tem do konca demoniziral in predstavil njegova stališča kot maksimalno nevarna in nedopustna. Ko sem sam javno opozoril na to retorično tehniko, so mi na strani SDS odgovorili takole:

Argument ad Hitlerum na SDS strani

  • Share/Bookmark

10 medijskih ekscesov leta 2012

31.12.2012 ob 22:30

Morda so bili največji ekscesi, morda le večji: neskrito subjektiven pogled je to, omejen na deset eksemplarjev v široki konkurenčni ponudbi. Domača in domačijska medijska patologija, mešanica nekritične in brezargumentativne stihije, novinarske arogance in avtoerotizma, samozadostne ignorance in kršitev etičnih standardov ter seveda lakajske politične ali svetovnonazorske pristranosti v korist elitam je proizvedla, verjamem, naslednje presežke:

10

(1) Medijska politprogresija leta 2012: inavguracija Planeta TV

Planet SIOL je označil zagon svojega »sestrskega« medijskega kanala Planet TV za medijski dogodek leta 2012. Povsem upravičeno. Janševi nomenklaturi je uspelo preko družbe TSMedia, ki je del državno upravljanega Telekoma, zavzeti sprva Planet SIOL in nato še uvesti novo televizijo. Za razliko od mandata 2004-2008 niso več utrujali z zgodbicami o nevemkakšni nujnosti pluralizacije in uravnoteževanje medijskega prostora. Ni bilo treba, novinarji, državljani in civilna družba so v štirih letih postali bolj ponižni in tolerantni, tovrstna uravnoteženost je postala zelo samoumevna. Dobili smo torej politične medije – vsem na očeh in brez tega, da bi javnost res to zaznala, kaj šele protestirala.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/11/06/moraliziranje-in-bahavost-primer-oddaje-danes-na-planet-tv/

(2) Raziskovalna novinarka leta 2012: Vanessa Čokl

Novinarki Večera Vanessi Čokl je uspelo nemogoče: ne le, da se je hrabro borila v obrambo kardinalu Rodetu še pred izvedbo testa očetovstva, za katerega je zaprosil njegov domnevni sin Peter Stelzer in torej ni dvomila tam, kjer je to profesionalna nuja, marveč je o rezultatu testiranja na sodnomedicinskem laboratorju v Münchnu bila poučena, še preden so ga poznali vsi vpleteni. Torej sam kardinal Rode, njegova odvetnica Nina Zidar Klemenčič, slovenska javnost in nemški laboranti skupaj: o negativnem testu je navdušeno pisala 26. septembra 2012 na prvi (!) strani Večera (in podatek očitno poznala že dan poprej), veliko kasneje pa smo izvedeli, da je kardinal test opravil 24. septembra. Ker so na posebej sklicali tiskovni konferenci 2. oktobra zelo jasno povedali, da so podatek iz laboratorija dobili šele ta dan ob 14.00 uri, je vse naštete prehitela za kakšen teden. Preiskovalno novinarstvo nec plus ultra, vredno nagrade za posebne dosežke, pač enkrat v prihodnje.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/10/03/vrhunska-igra-kardinala-rode-in-novinarska-supervednost/

(3) Medijski seksualizem leta 2012: kako napičiti medijske voditeljice

Bi skočili med rjuhe z Bernardo Žarn, Pio Pustovrh, Nušo Lesar, Lili Žagar ali Nino Osenar? Nič lažjega, sodelovati je treba le v anketi, ki bo izmerila vašo preferenco v še večjem naboru, če ste neodloč(e)ni ali bolj zahtevni. Običajno se najbolj obiskani informativni portali čedalje manj izogibajo seksualno eksplicitnim (rumenim) vsebinam, da bi le ohranili veliko klikanost in branost. V tem prednjači spletna stran http://www.24ur.com, toda na strani Žurnala24 so jih vendarle uspeli prekašati z drznim povabilom k »pikanju« medijskih voditeljic. Njihovo naslanjanje na (moško?) spolno fantaziranje, zakrito v virtualno skakanje med rjuhe, kot so mu dejali, ne le ultimativno objektificira ženske kot spolne objekte, temveč za takšne dela tudi novinarke, jih žali, poniža in vulgarizira.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/09/08/katero-medijsko-voditeljico-napiciti/

(4) Medijski panegiriki leta 2012: projekt Evropska prestolnica kulture

Projekt EPK je bil načrtovan in obsojen na uspeh že od vsega začetka. Moral je uspeti, ostati problemsko intakten, zveličaven in evforično presežen – v interesu mariborske politike in kulturniških herojev. Vrata v npr. Večer, in Delo, če omenim le nekatere, so ostala nepredušno zaprta za drugačno misel ali pomisel, novinarski lakaji in uredniki so pridno in zavzeto odbijali vse možne pomisleke, skepso in kritike. Če se je kakšna nemška novinarka spozabila, je bilo treba opozoriti na gnusen napad na »enega izmed najlepših biserov na našem vojvodskem klobuku« in »podobo raja« pod Pohorjem… Dobesedno. Ja, Maribor je lep in mora ostati takšen, z lokalno oblastjo in kulturo vred. Z novinarsko pomočjo medijskih monopolistov tudi ni strahu, da bi mu ne uspelo. Že res, da jo je na koncu rahlo zagodla neka Facebook skupina, a to ne more trajati večno. Vsi bodo gotofi, le novinarji ne.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/01/24/o-prihodu-keltov-na-prizorisce-epk/

(5) Politikantska ihta leta 2012: angažirani napadi na Danila Türka

Predsedniška tekma je bila preizkus tudi za objektivnost domačih medijev s predvidljivimi rezultati. Poraznimi. V času  kampanje Planet Siol ni postal brezplačnik tedanjega predsednika Danila Türka, kot bi se lahko zazdelo naključnemu opazovalcu, ki ne zna slovensko in bi utegnil preleteti le fotografije in prepoznavna lastna imena v naslovih vesti na njem. Ne, Planet SIOL je postal z njim obseden v skladu s politično agitacijsko agendo. Dokaz: le tako se je nekega dne lahko pripetilo, da je od 21 prispevkov že na prvi vstopni strani portala bralec ugledal kar 10 prispevkov, ki Türka omenjajo že v naslovu vesti. In od katerih sta, kako predvidljivo, le dva poskušala biti objektivna in nevtralna – ostali pa niso skrivali prstnih odtisov političnih gospodarjev. Žalost šele sledi: opazil in zgražal se ni praktično nihče.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/10/26/koliko-danilov-turkov-spravimo-na-planet-siol/

(6) Novinarski arestant leta 2012: Vladimir Vodušek

Ko se je lastnik »Info TV« in dolgoletni novinar Vladimir Vodušek spektakularno znašel v rokah policije, aretiran v zgodnjih jutranjih urah na Trojanah, je to marsikoga presenetilo – novinarji običajno niso predmet te sorte akcij, sploh ne kot osumljeni kriminalnih dejanj, v danem primeru izsiljevanja. No, Vodušek naj bi zahteval ogromne količine denarja od podjetij Unior iz Zreč in Rhydcon iz Šmarja pri Jelšah. V zameno za molk na podlagi dokumentov, ki jih je pridobil (s tem namenom?), a je potem spet bilo večje presenečenje nekaj drugega: medijska minutaža, ki so je bili deležne njegove razprave o menda zanikrno omejeni medijski svobodi pri nas, in nato še bolj navajanje dolgočasno prozornih alibijev, češ da je padel v roke lokalni mafiji, pa da je žrtev policijske in tožilske zlorabe. Kot da bi to še ne bilo dovolj, so se mu v bran postavili Janša ter intelektualni, novinarski in drugi krogi desnice, kamor sicer tudi spada. Zdi se, da mora prepričati le še sodišče, v medijih in politiki je tako rekoč že rehabilitiran. Počakajmo.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/08/21/dvoumnost-cinizem-in-skrb-za-svobodo/

(7) Medijska zlata ribica leta 2012: končno poročilo o brezplačnikih

Brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres sta po zaslugi parlamentarne preiskovalne komisije ponudila vpogled v kar nekaj sluzastega drobovja politično-novinarskega podzemlja pri nas: kdo so politični »undercover« pisuni, kakšne so poti financiranja brezplačnikov, kdo slamnati lastniki in slamnata podjetja, kdo oficirji za zveze v državnih podjetjih, katera oglaševalska podjetja in kdo v njih je opravljal posle za politične oblastnike, željne medijskega upravljanja pod svojo taktirko. Skratka, v zgodbi o brezplačnikih, ki jo je komisija celo uspešno pripeljala do konca, se zrcali večina domače medijske patologije, v njej je skoncentiran ves značaj in hkrati vsa konkretnost antinovinarstva, za katerim boleha domača scena. Ter, seveda, omrežja in principi delovanja stranke SDS in Janeza Janše, političnih botrov. A ni bilo dovolj pomembno: Delo in Mladina sta se sicer najbolj trudila, končno poročilo bi moralo v javnost, pa tja nikoli ni prišlo, kaj šele, da bi bilo dokončno analizirano, ker novinarjev zgodba ob razpletu ni več pritegnila – še najmanj DNS. Tako mi je preostalo zgolj to, da poročilo v razmerah splošne amnezije pridobim kot državljan – kot ga lahko vsak – in ga objavim v branje sleherniku na tem blogu.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/05/10/porocilo-o-brezplacnikih-na-dosegu-miske-izvolite-vzemite/

(8) Novinarski okrivljenec leta 2012: Dejan Karba

Novinar Dela Dejan Karba danes, kakor kaže, v svoj časopis več ne sme pisati o zadevi Rode: obveljal je za novinarskega krivca in fičfiriča, ker je v svojem časopisu postregel z zgodbo o Petru S., nemškem poslovnežu, ki si želi najti svojega očeta, pride na sled kardinalu Rodetu ter si zaželi test očetovstva. Vse, kar je storil novinar, bil moral storiti vsak med njimi: korektno je postregel z zanimivo, sicer intrigantno zgodbo, kot sta jo izpovedala Peter S. in njegova mama Tanja Breda. No, obveljal je za diletantskega senzacionalista in hujskača v režiji spolitiziranih in dirigiranih medijev, ko so mu vsi po vrsti, od politike, cerkvenih lož, medijskih analitikov in seveda javnosti podtaknili trditev, ki je nikoli ni zagovarjal: da je kardinal Rode oče omenjenega Petra. Pozivi k spoštovanju privatnosti so bili neznansko deplasirani, očitki o rumenilu tudi, o neobstoju javnega interesa še bolj. Celo zamenjave na čelu Dela do danes nihče ni znal razvezati od zadeve. Kar je ostalo za Karbo, je popolno nerazumevanje novinarskega poslanstva in poklica – ter dejstvo, da se novinarju ni znal ali upal v bran postaviti skoraj nihče.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/09/06/in-kdo-bo-branil-novinarja-karbo/

(9) Medijska udbomafijska ironija leta 2012: Miro Petek

Če želite v Sloveniji postati najpomembnejši državni uslužbenec, ki odloča o medijih, morate o njih imeti naslednja stališča – za časopis Delo morate verjeti in zapisati, da je uradni list tranzicijske levice, ki ga berejo le še po službeni dolžnosti, da je to udbomafijski uradni list brez relevantnih tem, ki potrebuje Anuško Delić za urednico (neka precej zoprna novinarka), za Dnevnik morate verjeti in napisati, da vanj pišejo pritlikavi moralni novinarski pohabljenci, za Mladino pa, da nima zaupanja bralcev, ker so njeni novinarji lažnivci. Cenzura za vas ne obstaja, so le zanič teksti in indolentni novinarčki, ki se potem izgovarjajo nanjo, notorična peticija 571 pa je za vas klasičen primer politizacije tistih novinarjev, ki hočejo delati politiko. Ko zapišete vsa ta stališča, postanete direktor direktorata za medije. Seveda le, če vam je ime Miro Petek.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/03/19/uradni-list-tranzicijske-levice-berejo-le-se-po-sluzbeni-dolznosti/

(10) »Attention whore« leta 2012: predsednik republike Borut Pahor

Mar res kdo verjame v instalacijo novega predsednika republike brez pomoči medijev? C’mon, ni populizma brez njih. Le kaj je pomagalo prepotenemu (prepotentnemu?) picopeku, frizerju, smetarju, klobasarju, gozdarju, natakarju, če ne prezenca nekritično radovedne kamere? Novinarji so se menda trudili voljno in menda »objektivno« informirati o njegovih novih in novih volonterskih akcijah, kot zakonskim predpisom pritiče in je menda pač treba,  o pogojih volontiranja (beri: neupravičeni odsotnosti s Pahorjevega dela v parlamentu) pa bistveno manj ali sploh ne. Populistična piar operacija je ob hkratni demonizaciji menda levega kandidata povsem uspela: tisti, ki je boljši od Chucka Norrisa, kot ga je okarakteriziral Igor Lukšič, je novi predsednik republike. Pa še lep je, kot je dejala navdušena volivka.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/08/17/pahor-ali-chuck-koga-za-predsednika-ni-nobeno-vprasanje/

Pa srečno izgotofljeno in manj ekscesno!

31.12.12

  • Share/Bookmark

In kdo bo branil novinarja Karbo?

7.09.2012 ob 13:31

Zadeva Rode je nedvomno najbolj značilen primer medijske in politične paranoje letošnjega leta. So far. Zanjo stojijo strici iz ozadja, mama Tanja Breda in njen sin Peter sta v resnici udbaša, gre za konstrukt brez primere, udbomafijski list tranzicijske levice, ki sliši na ime Delo, pa je seveda logično izpeljal pritlehno zgodbo »medijskega umora«.

A to je le del tega krasnega študijskega primera za družboslovce vseh profilov. Popoln kaos interpretacij in miselnih procesov, v katerem smo se znašli, je posredno tudi namig, da Slovenija potrebuje družboslovce bolj od naravoslovcev. Hkrati je lep neposreden dokaz, kako so postrojeni slovenski mediji – desni so združili svojo politično motivirano averzijo do časnika Dela s siceršnjo naklonjenostjo (in še čem) Rimskokatoliški cerkvi. Ter se v nekaterih primerih, kot na portalu siol.net, neženirano postavili v funkcijo nič manj kot »nasprotnega« medijskega trobila, ki eksluzivno objavlja sporočila Rodetove odvetniške pisarne časniku Delo – še preden so ta dostavljena naslovniku. Ravnanje pač, ki ga, za razliko od mandata 2004-2008, kjer smo imeli politično vojno z mediji, razumem kot vojno med mediji in o čemer sem že velikokrat pisal – politično hlapčevanje novinarjev je progresiralo do te mere, da zdaj slednji še manj skrivajo svojo oportunost in so pripravljeni na »ubijanje« novinarjev v drugih medijih. Politika in botri lahko stojijo v ozadju in zgolj spremljajo realizacijo svojih naročil, ne rabijo si več neugodno mazati rok, se sestajati z lastniki medijev ali kaj podobnega – bolj udobno je pod plaščem državnih firm medije neposredno kupovati ali ustanavljati. Tudi bolj subtilno je kot mazanje rok z nekimi gverilskimi brezplačniki.

Celotna medijska situacija nedvomno tone, odzivnost na ekscese v njej se je znižala, standardi profesionalizma tudi, želja po sankcioniranju pristranosti, neobjektivnosti in rumenila je nikakršna, novinarski ceh in stroka tavata v temi in se, v strahu pred medijsko revanšo znotraj vojn med mediji, izogibata konkretnim obsodbam in dejanjem. Ena izmed kolateralnih žrtev te apatije je nedvomno Delov novinar Dejan Karba in časnik sam, že linčan ali na poti do popolnega razčetverjenja le zato, ker je objavil zgodbo o sinu, ki išče očeta in so ga vsi indici in evidenca pripeljali do kardinala Rodeta. Do tega trenutka nisem našel niti enega reprezentativnega medijskega stališča, ki bi se, tako ali drugače, postavilo v bran Delovemu novinarju. Puščic, ki letijo proti njemu z vseh vetrov, cerkvenih, medijskih, političnih, pa sploh ni mogoče več prešteti. Da o pritiskih vseh vrst, tudi odvetniških, ne govorim.

Karba je v tem smislu za naše razmere tako značilna dvojna žrtev. Čeprav je korektno opravil svoj novinarski posel, izjemen po naravi odkritja, je namesto pohvale postal še dodatna tarča napadov. Če se bo kdaj potrdilo, da je zgodba, ki jo je obelodanil, resnična, bo postal morda za koga heroj, tudi za novinarski ceh. Do takrat pa bo ta verjetno kar molčal, čeprav rabi novinar presojo o svojem ravnanju in potencialno zaščito že danes. Če se bo potrdilo, da zgodba ni resnična, bo seveda popljuvan. A tisti, ki danes ob vsem medijskem stampedu proti Delu in novinarju hladno gledajo proč, v resnici ravnajo hinavsko. Novinarjevo postopanje pač ne more biti odvisno od razpleta te zgodbe – bodisi je korektno ali nekorektno že zdaj, ne bo po neki logiki postalo šele po potencialnem razodetju, da je kardinal res njegov oče ali ne. Kot kaže, novinarski ceh in stroka pri nas nista zmožna tega koraka.

Vprašanje verjetnosti in evidence

Sem med tistimi, ki v poročanju Karbe ne vidijo nobenega posebnega profesionalnega zdrsa. Tudi zgodba je zgolj videti rumena po svoji naravi, a takšna ni po svojih implikacijah – saj gre vendar za našega edinega kardinala in eno najbolj markantnih slovenskih javnih osebnosti v zadnjem desetletju ali več. O javnem interesu, ki legitimira pravico do vednosti, ne dvomim – pozivi k spoštovanju privatnega življenja so patetično deplasirani. Tudi ne dvomim, da zgodba nikakor ne bi spadala na strani rumenega časopisja – prav tam bi ostala na ravni govoric in nikoli dorečena in raziskana. Potrebovala je resen medij. Argumentacija, zakaj moramo Karbi prisluhniti, ko nam ponuja zgodbo o kardinalovem sinu, je namreč utemeljena na precejšnji dozi verjetnosti: preprosto obstaja velika možnost, da je zgodba resnična. Imamo kardinala, ki ne taji ljubezenske zveze z mlado Tanjo Bredo, imamo Tanjo Bredo, ki priznava spolne odnose z njim, a za pravega očeta »ne ve«, čeprav upa, da bo to test pokazal, imamo sina, ki mu doslej ni uspelo pomisliti na nobenega drugega »pravega« očeta, ki ga išče, imamo veliko indicev in evidence, da je Tanja Breda prispela v Regensburg na pomlad 1970 na vrat na nos kot Jugoslovanka, brez ustreznih dokumentov, in to v okoli petem ali šestem mesecu nosečnosti, imamo čudno zgodbo, kako je bila sprejeta v sanatorij in ne v Siemens, imamo Petra, ki se rodi avgusta 1970 in potem nekaj let preživi v sirotišnici. Morda imamo celo fizično podobnost med kardinalom in Petrom. Še več indicev je, zaradi katerih imamo dobre razloge verjeti, da je Petrov sum, da je kardinal njegov oče, utemeljen. In če je, potem bi bilo postaviti pričakovanje, po katerem sme nek novinar poročati o neki zgodbi šele, ko ima v rokah kopijo pozitivnega testa očetovstva, resnično močno in nedopustno pretiravanje.

Toda kakšne indice in evidenco imajo v rokah tisti, ki menijo, da je Rode nedolžen? Nobenih. Že res, da je breme dokaza na drugi strani. A za svojo prepričljivost se niti ne trudijo. Kardinal je bil celo tako neroden, da niti ni poskušal postreči s kakšno kontrakronologijo. Lahko bi denimo trdil, da se s Tanjo Bredo novembra 1969 ali tam nekje, ko je bi Peter spočet, preprosto ni videval. Toda svoje zgodbe o Črtomirju in Bogomili ter mladostni romanci niti ni poskušal zanikati v njenih časovnih dimenzijah. Zakaj in na podlagi česa bi potem utemeljeno bolj verjeli, da je Rode nedolžen in ne, da je kriv? Saj se vendar Delo in Karba nista izrekla o tem, kdo je dejanski Petrov oče. Ponudila sta zgolj zgodbo Petra, ki se zdi močno prepričljiva. Če ni, bosta novinar in medij plačala svojo visoko ceno, na sodišču in na medijskem trgu. Njuna kredibilnost bo padla. Da bo kardinalovo ime ostalo zamazano? Ob negativnem rezultatu prav gotovo ne. In ob takšni medijski podpori tudi.

Prvi primer: Rode, zakurjen na grmadi

Poskušal bom na kratko pretresti tri primere, v katerih so se avtorji postavili v bran Rodetu na način, da so napadli Delo in njegovega novinarja. Publicist Dejan Steinbuch, seveda na že omenjeni razvpiti strani siol.net, zapiše takole slikovite besede o kurjenju kardinala na grmadi:

Lahko se tolažimo, da zahodna pravna kultura čarovniških sojenj že nekaj stoletij ne prakticira več, čeprav drži tudi to, da je bilo čarovništvo še leta 1768 v našem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Kardinala Rodeta je na grmadi zakuril medij, ki se je ob njegovih preteklih izjavah najbolj goreče skliceval na civilno družbo, človekove pravice in ločitev Cerkve od države. Kar je svojevrstna ironija usode.

A preden jima javno čestitam, sem zaradi svojega prepričanja in vesti, zaradi profesionalne distance in kritične presoje dolžan dvigniti roko in problematizirati nekaj dejstev, ki na ta na prvi pogled fenomenalen dosežek slovenskega novinarstva mečejo senco dvoma. Obenem se javno zavezujem, da jima bom, če se izkaže, da je zgodba o zatajevanem kardinalovem sinu resnična, brez pomislekov javno čestital.

Velja seveda tudi obratno! Če se izkaže, da je vse skupaj potegavščina, neslana šala ali laž, bom potrkal na družbeno odgovornost lastnikov Dela, ki bi morali od odgovornih zahtevati, da odstopijo s položajev. Ker sem več let svetoval upravi medijske korporacije s pol milijarde evrov letnih prihodkov, dobro vem, o čem govorim. V civiliziranem evropskem okolju s krščansko tradicijo je na prvem mestu dostojanstvo ljudi. Vse drugo je Divji zahod.

Steinbuch ne razume nečesa, kar izvira že iz zakona o neprotislovju: zgodba o Petru kot kardinalovem očetu bodisi je resnična bodisi ni resnična. Ne more biti oboje hkrati. Če je resnična, potem se lahko novinarju le poklonimo. Če ni, se ne moremo. Toda on bi imel oboje: najprej bi grajal in poniževal medij ter branil kardinala, menda skurjenega na grmadi, potem pa bi se v isti sapi opravičil in čestital, če ima Karba vendarle prav. Danes bi pribijal na križ, jutri bi isti osebi za isto dejanje podelil zlato značko. Kot da ne razume ali ne želi razumeti, da je vehemenca, s katero zdaj sesuva medij, v resnici neutemeljena, saj jo vendar sam spodkopava s tem, da po tihem v drugem koraku dopušča, da se moti. Ob tem je tu še en vidik. Kot sem nakazal že prej: novinarski postopek ne more biti odvisen od rezultata. Ali je dober že zdaj in ga bomo hvalili. Ali pa ni dober in ga bomo grajali. Steinbuch pa se raje odloči za pljunek in obrambo kardinala – on že ve, da je novinarski postopek slab, čeprav ne ponuja nikakršne evidence, a je pripravljen taisti postopek hvaliti, če bo rezultat »pravi«. Razumi, kdor more.

Drugi primer: razkrita gola mati in njeni malopridni otroci

Murskosoboški škof dr. Peter Štumf je verjetno čisto simpatičen fejst možakar. Toda njegove zadnje izjave v obrambo kardinala so šle čez rob v svojo paranoidnosti: »Več kot očitno je, da mediji v današnjem času nimajo namena informirati javnosti, ampak je njihov cilj uničiti Cerkev.« Težko se odločim, katera teza se mi zdi bolj privlačna za premislek, tista o teoriji zarot in stricih iz ozadja ali prilika o razgaljeni materi, ki bi jo vsak otrok hitel zaščititi s krpico:

Takšno ravnanje kaže na nadutost, ki hoče oblast nad ljudmi in česar si mogoče tisti, ki vse to »vodijo« iz ozadja, tudi želijo. Njihova želja je zmanipulirati in prestrašiti ljudi. Medijski udarec kardinalu Rodetu nam razkriva veliko. To, da so se izgubili dokumenti tako na policiji kot v bolnišnici iz časov njegove prometne nesreče, ohranili pa so se »dokazi« glede mladostnih let, samo pomeni, kako skrbno so varovani in kako se še dopolnjujejo skrivni arhivi škofov in duhovnikov. In ob »pravem« času novinar dobi kot na pladnju serviran dosje in ga na ukaz »ljudi iz ozadja« uporabi. Če pa v tem dosjeju kaj manjka, seveda doda kakšno polresnico, domnevno resnico ali pa celo informacijo iz vrst nekaterih klerikov, čemur smo tudi priča v zadnjem času. – Kje in kakšna je pripadnost teh klerikov Cerkvi? Kje je njihova vera? So pozabili, da je Cerkev tudi njihova Mati? – Če se mati razkrije v goloti, tega njen otrok ne bo šel opisovat v časopisje, ampak bo zgrabil vsako, še tako majhno cunjo, da bi pokril njeno goloto. – In to je danes dolžnost vseh nas, otrok Cerkve: pokriti njeno goloto in njeno ranjenost. – Ti skriti kleriki bi to morali vedeti!

Dobrih novinarjev je na žalost vse manj. Ostajajo spletkarji, kompromisarji, pisuni naročenih informacij in »odtočne cevi«, skozi katere se pretaka strup laži in sovraštva od srca do možganov in od možganov do srca naročnikov, gledalcev in poslušalcev. Na žalost pa bo prej ali slej prišel čas, ko se bodo tudi ti, katerim ljudje enostavno več ne verjamejo, znašli na cesti med siromaki. Zato, ker so se prevarani ljudje naveličali kupovati laži in razno drugo navlako, tudi za takšne pisune ne bo več dela in ne kruha. Prišel bo tudi čas, ko bodo novinarji šli na ulice naših mest. Ne bodo jih sklicali sindikati. O, ne! Ljudje jih bodo prisilili, da bodo stopili na ulice. Na transparentih bodo nosili napisana opravičila državljanom za vse laži in vso škodo, ki so jo storili s svojim udinjanjem kapitalu, interesom zakulisnih mogočnežev in vseh, ki zagovarjajo nemoralo.

O družbeni paranoji sem na teh straneh in svoji knjigi spisal že cele gore analiz – zgornje moraliziranje je eno zanimivejših, ker nam slika apokaliptične podobe, kjer bodo menda novinarji kar sami na ulici prosili za milost državljane. Dejani Karbe, seveda. Naj znova opozorim le na majhen element: paranoja se ves čas hrani z gotovostjo. Privrženci in obrambne linije kardinala operirajo z njo: oni že vedo, da Rode ni grešen, da je nedolžen, da ni oče Petra. Ta gotovost jim ne le preprečuje dvom, temveč daje vehemenco in hromi presojo, po kateri bi vendar morali o krivdi razsojati šele po opravljenem testu očetovstva.

Še bolj zanimiv je škofov malodane lapsus, ki spominja na Andersenovo pravljico o nagem cesarju. A tu se Štumf zavzema za drugačen epilog: če je ena od moral pravljice o cesarjevih novih oblačilih ta, da spregledamo in naivno povemo resnico na glas (»Cesar je nag!«), se sam zavzema za popačeno moralnost: ko je mama gola, bi ji vendar morali podati kakšno cunjico in jo zgrabiti za roko, da ne bo videti grešna. Njeno goloto bi morali poskušati popraviti, jo prikriti. To bi bilo celo pravo znamenje ljubezni do matere Cerkve! Ne vem, če se škof zaveda, kaj je povedal. Niti ne vem, če je javnost taisto opazila, namreč škofovo precej odkrito apeliranje, da je treba take stvari pomesti pod preprogo. Da bi bilo to edino zveličavno. Dejan Karba je torej kriv: namesto da bi kot vernik in novinar poskrbel, da resnica ne pride na dan, razgaljeni mami Cerkvi ni ponudil cunjice (beri: obrambe) in jo s tem obvaroval pred pohujšanjem. Kriv je!

Stvar je lahko še hujša: če pomislimo na številne pedofilske škandale v cerkvenih vrstah, tudi slovenskih, nam škof nesramno hote ali nehote ponuja isto recepturo: razkrite gole riti naj nekdo nemudoma prekrije s kakšno krpico, da bo lahko mati Cerkev ostala brezmadežna. Če to ni perverzen poziv, celo k zatajevanju kaznivih dejanj, res ne vem, kaj je! Zgolj medijski poziv k temu, da se v očetovstvo klera ne sme drezati?

Tretji primer: predsednik republike vs. kardinal

Dr. Matevž Tomšič tudi že ve: Delovo odkritje je navaden konstrukt, bilo je nastavljena past, bombastična, proticerkvena, levičarska. A najbolj zanimiva v njegovi apoteozi kardinala je primerjava v medijski obravnavi zgodbe domnevne ljubice predsednika države in domnevnih kardinalovih mladostnih grehov:

Vendar se kardinal, kot kaže, ni ujel v nastavljeno past. Odločno je namreč izrazil pripravljenost, da opravi DNK test očetovstva. Za povrh je njegov “izgubljeni sin” Peter S. ob tem “čudežno izginil”. Kar je močno zmanjšalo kredibilnost zgodbe. Zato so njeni režiserji aktivirali rezervni scenarij. Tako poskušajo zdaj diskreditirati inštitut za sodno medicino, ki pri nas izvaja omenjene teste, češ da je njegov predstojnik krščansko usmerjen in s tem očitno “moralno-politično oporečen”. (Seveda, strokovni in nepristranski so lahko samo levičarji.) Še več, nekateri “poznavalci” – kot denimo ona proticerkveno nastrojena antropologinja – postavljajo pod vprašaj same DNK teste, čes da niso zanesljivi. (Čeprav so znanstveno potrjeni in jih kot verodostojne priznavajo v vsem razvitem svetu.) In tudi za izginotje Petra S. se najde “pojasnilo”, ki ga razni posredovalci že širijo naokoli: kakopak za tem stoji Vatikan, ki je dotičnega ustrahoval in/ali podkupil. (Nekateri so očitno preveč brali Da Vincijevo šifro.) Skratka, na vsak način se poskuša preprečiti, da bi se “bombastično” razkritje razgalilo kot navaden konstrukt.

Na nek način je celo mogoče pristati na tezo, da je kardinal kot javna osebnost, ki je vsaj v preteklosti pogosto dajal moralne sodbe o dogajanju v družbi, legitimna tarča zanimanja medijev, celo ko gre za zelo osebne zadeve. A kaj, ko so tu “na delu” očitna dvojna merila. Tisti, ki zdaj podrobno in z veliko strastjo brskajo po preteklosti dotičnega glede tega, kaj je imel z žensko po imenu Tanja Breda pred več desetletji, niso pokazali čisto nobenega zanimanja za domnevni skok čez plot predsednika države Danila Türka, ko naj bi se ne tako dolgo nazaj zapletel v razmerje s precej mlajšo pravnico, njegovo bivšo asistentko. Čeprav je to bilo nekaj, kar bi slovenske državljane bistveno bolj zadevalo kot pa morebitno očetovstvo visokega cerkvenega dostojanstvenika. Nanašalo se je namreč na najvišjega predstavnika slovenske države, tistega, ki torej načeloma zastopa vse državljane, medtem ko je početje predstavnikov Katoliške cerkve nekaj, kar se tiče zgolj njenih vernikov, drugih pa malo oz. skoraj nič.

Pri tem predsednik Türk navedb o njegovem zunajzakonskem razmerju sploh ni zanikal, ampak so v njegovem kabinetu zgolj suho izjavili, da tega ne komentirajo. A je bilo to za osrednje medije povsem dovolj, da so ga pustili pri miru. Medtem ko je kardinal Rode svoje domnevno očetovstvo kategorično zanikal, pa je kljub temu doživel silovit plaz namigov, očitkov in obtožb. Zopet so se aktivirali protikatoliški sentimenti, ki v slovenskem medijskem prostoru močno razširjeni, da ne rečemo prevladujoči.

Tomšičeva analogija, ki naj razkrije licemerno obnašanje slovenskih medijev, je priročna, tudi sam sem nanjo večkrat pomislil. A je izpeljava povsem deplasirana, saj primerja neprimerljivo: ko so desni (Janševi) mediji zagrabili in lansirali zgodbo o domnevni ljubici predsednika, pravzaprav jo pogrevajo še danes, niso ponudili prav nobenega indica, da bi zgodba lahko bila resnična. Nobenih fotografij, izjav očividcev ali resne evidence. Naravno je, da se osrednji mediji niso obesili nanjo, če ne ponuja prav nič evidence. Nato so se isti, očitno politično motivirani, spravili na predsednikov demanti »Ne komentiram«, ki je resnično neroden, a po sebi ne dokazuje prav nič. Naredili so ga za kronski dokaz njegovega grešnega skoka čez plot. Če predsednik nečesa ni zanikal na odločnejši način, to še ne pomeni, da bi iz tega smeli karkoli sklepati. Kot tudi ne moremo sklepati iz odločnega zanikanja kardinala, da je nedolžen. Tomšičev premislek pa nas prepričuje prav v to: če kardinal nekaj zanika, mu moramo verjeti. Če predsednik republike nečesa odločno ne zanika, mu ne smemo. Kot da je zagotavilo javne osebe nekaj, kar je nedotakljivo. Pavšalna Tomšičeva teza o proticerkvenem sentimentu pa bi najprej morala pojasniti dejstvo, zakaj so si strici iz ozadja za svoje umazane posle sposodili prav Dejana Karbo, ki ni le diplomirani teolog, ampak  tudi javno deklarirani vernik.

Vaja iz logike: ad ignorantiam

Vse tri naštete primere (lahko bi jih našel še vsaj deset zanimivih) vodi podobno sklepanje, približno takšno:

(1) Nihče ni dokazal, da je kardinal Rode oče Petra.

(2) Če trditev o Rodetovem očetovstvu ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Na ne samo zmerno, temveč močno izraženo navijaštvo pravzaprav kaže še hujša oblika iste trditve, saj smo vendar sredi okoliščin, ko še ne vemo, ali bosta kardinal in Peter pristala na test očetovstva, ga tudi izvedla in kakšen bo rezultat. Toda nekateri že vedo. Modificirana trditev zagovornikov Rodeta je zato dejansko:

Če trditev o Rodetovem očetovstvu še ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Omenjeni avtorji, kot rečeno, v svojih obsodbah ne dopuščajo posebnega dvoma: kardinal je nedolžen. S tem pravzaprav ponavljajo in širijo zmoto iz nevednosti, argument ad ignorantiam:

To reiterate, these arguments ignore the fact, and difficulty, that some true things may never be proven, and some false things may never be disproved with absolute certainty. The phrase “absence of evidence is not evidence of absence” can be used as a shorthand rebuttal to the second form of the ignorance fallacy (i.e. P has never been absolutely proven and is therefore certainly false).

Se pravi: odsotnost (popolne) evidence jemljejo za evidenco o odsotnosti (dokazov o Rodetovem očetovstvu). Ob tem, kot rečeno, postavljajo zahtevo po evidenci skrajno visoko: novinarju bi očitno verjeli le, če bi nam pomahal pred nosom s pozitivnim testom. In to takoj. Iz tega, da trditev še ni dokazana, pač ne moremo sklepati, da je nujno neresnična. Ironično ob tem je, da ob tem zapovrh relativizirajo sleherno evidenco in se pretvarjajo, kot da ni navzočih nobenih indicev – s kakšnim alternativnim scenarijem niti ne poskušajo priti naproti.

Včasih frenetični zagovorniki Rodeta poskušajo tudi z argumentom iz »neverjetnosti«oziroma pomanjkanja domišljije. Po eni strani se sklicujejo na avtoriteto (če je kardinal Rode rekel, da nima otrok, potem bo že držalo, saj je vendar francosko omikan gospod, in v Cerkvi vendar ne lažejo), po drugi strani na »neverjetnost«, da bi imel otroke. Takole:

Neverjetno je, da bi Rode imel otroke (ne moremo si predstavljati, da bi to sploh lahko bilo res), torej je trditev, da jih ima, gotovo napačna.

No, tu je še veliko drugih zanimivih detajlov, ki indicirajo pristranost stališča oziroma njegovo zmotnost. Ne gre pozabiti na neizmerno pomembno dejstvo: tisti, ki danes silovito branijo kardinala, niso niti z besedico šli v bran Uranu, čeprav evidence glede dobrih razlogov za njegov izgon ni prav nobene. Celo v natanko isti vsebinski konstelaciji: domnevnem očetovstvu. Takšna dvoličnost je še eno znamenje intelektualne nepoštenosti – za dopustitev možnosti »krivde«, ne kar krivde pri prvem jim niso dovolj številni indici, za pripis istega pri drugem pa niso niti malo izbirčni, zadovoljni so z nulto stopnjo indicev, pa že verjamejo Vatikanu.

Rezime: zadeva Rode je še enkrat več razkrila popolno medijsko zlaganost, ki jo živimo. Odsotnost vseh kriterijev presoj in analiz, novinarsko, strokovno in civilnodružbeno navijaštvo, molk novinarskega ceha, nemoč argumentacije in prevlado paranoje, ki nadomešča prvo.

  • Share/Bookmark

Dvoumnost, cinizem in skrb za svobodo

21.08.2012 ob 17:23

Živimo v času nenavadnega medijskega kaosa. Nič ne gre na bolje. Politični portali in televizije so zamenjali brezplačnike (spet jih financiramo državljani), heroji dneva postajajo aretiranci, ali kot zgroženo ugotavlja Boštjan M. Turk:

»Slovenija, kjer je kritične javnosti malo, po potrebi jo tudi zaprejo, tako kot so Vladimirja Voduška, ki je za neznansko ceno še vzdrževal standard münchenske deklaracije na svoji Info TV.«

Skrb za medijsko svobodo

Nedavne vojne z mediji zamenjujejo bolj eksplicitne vojne med mediji, novinarji veselo pljuvajo po drugih medijih in pri svojih cehovskih kolegih dnevno licitirajo, kdo sme nastopati v člankih ali oddajah in kdo ne. Protestov proti ni. Sprašujem se, kako dolgo bodo to novinarji sami in seveda javnost še dopuščali? Zdi se, da v neskončnost. Ni še konec in tu je smetana. Le v povsem kaotičnih banana-type državah se lahko dogaja, ali bi se vsaj smelo, da nas o medijski svobodi poučujejo aretirani:

Voduška skrbi medijska svoboda

Naj spomnim, o čem nas novinar Vodušek educira tik po izpustitvi iz pripora: o neskončni krivici, ki se mu dogaja, lokalni mafiji, ki ga je ujela v svojo past, čeprav je zgolj skrbel za oglaševalski denar in reševal svojo TV. Kolikor vem, zaenkrat še niso zanikali javno izrečenih trditev, da so ga prejeli »in flagranti« pri prejemanju podkupnine:

Vladimirja Voduška, 49-letnega glavnega in odgovornega urednika ter direktorja in lastnika komercialne Info TV, so celjski kriminalisti na parkirišču na Trojanah zjutraj aretirali v trenutku, ko je prejemal denar.

Domneva nedolžnosti seveda velja tudi za tega gospoda. Toda v kakšni državi živimo, da lahko sleherni aretiranec grdo popljuva organe pregona, ne da bi se ti sploh branili, kjer bodo mediji vsako teorijo zarote aretiranca povzdignili v višave in ji namenili najboljši prostor, za nameček pa nam bodo posolili še nekaj njegovih modrosti o tem, kaj je medijska svoboda? Nekritično, seveda.

A ni še konec. Odkar je Vodušek v priporu in zunaj njega, se odvija prava drama z naslovom »Reševanje vojaka Vladimirja« – ker je pravoveren, ker je »naš«, se lep delež medijev trudi z njegovo rehabilitacijo. In potem stopi na sceno predsednik vlade ter nam včeraj pomoralizira:

“Če je slovensko sodstvo, tožilstvo in policija sposobno hitrosti v primeru Prijatelj in Vodušek, potem oškodovani državljani upravičeno pričakujemo, da bo enako hitro in učinkovito pri tistih, ki so izropali banke.”

Dvoumnost in cinizem

Premierjev komentar je težko enoznačno interpretirati. Pravzaprav je izjava klasično prefrigana in zanimati nas mora prav narava te njene lastnosti. Zakaj? Ker je dvoumna, lahko se bere kot cinizem ali kot nevredotenjsko obarvana »zgolj« konstatacija – in nikoli ne vemo, katero branje je pravo. No, iz konteksta že lahko uganemo, če ta ni zakamufliran. K sreči ni. Če upoštevamo vsa Janševa glasila, ki so se (sicer previdno) postavila v bran Vodušku, ekspresno menjavo prvega moža policije nekaj dni po aretaciji Voduška, nastop premiera pri Vodušku nekaj ur pred aretacijo, zgodovino novinarja in njegovega odnosa do njega ter vse druge indice, potem seveda cinično intoniranje postane zmagovito. Izjava bi se lahko brala takole:

“Če je slovensko sodstvo, tožilstvo in policija sposobno (neverjetne, strašne, nenormalne, nepotrebne) hitrosti v primeru Prijatelj in Vodušek (saj vemo, zakaj in kako, kdo stoji za tem), potem oškodovani državljani upravičeno pričakujemo, da bo enako hitro in učinkovito pri tistih, ki so izropali banke.”

A ker je zastavljena kot dvoumna, verjetno premišljeno in zamaskirano, ji nikoli zares cinične intonacije ne moremo dokazati. Na kar avtor verjetno tudi od začetka računa. Če pa je izjava po kakšnem naključju mišljena kot necinična, nam avtor dolguje pojasnilo. Mar ni jasno, da sta Prijatelj in Vodušek bila ujeta »in flagrante delicto«, pri sprejemanju denarja, kar dokazovanje koruptnih kaznivih dejanj že po naravi dela neizmerno olajša in pohitri? Čemu potem primerja neprimerljivo?

Vedno znova sovražniki

Tudi celovit kontekst intervjuja govori v prid ciničnemu branju o zakritem govoru. Za predsednika vlade je namreč jasno: hujša je kriza in bolj potrebujemo rešitev zdaj, bolj išče in najdeva ideološke sovražnike in dlje gre v preteklost: kakšen paradoks! Na trenutke jih zanjo celo krivi. Razen tega se avtokratski diskurz rad hitro kar sam izda. Poglejmo si le njegovo patetično vabilo »Vsak, kdor želi pomagati, je dobrodošel« in potem njegovo kritiko tistim, ki si ga menda ne upajo zamenjati: »Naj ne pametujejo«. Takoj vidimo, da je prvo vabilo poziv k molku, ne dobrodošlica – kar je druga izjava eksplicitno. Vabila k sodelovanju pri izhodu iz krize torej niso mišljena resno, so le prazna deklarativna gesta, zato ne more biti enotnosti pri reševanju.

Tudi primerjave Slovenije z Romunijo razumem kot standardizirani trik za diskvalifikacijo opozicije s pomočjo uporabe konspirativne zgodbe o »stricih iz ozadja«, ki so krivi za vse zlo v državi – nekdo pač mora biti. Le nekaj tednov nazaj je evropski poslanec iz vrst SDS Milan Zver protestiral zaradi primerjav Hannesa Swobode, predsednika skupine socialistov in demokratov, med Romunijo in Slovenijo zaradi zakonodajnih postopkov. Terjal je opravičilo. Očitno spet velja načelo: kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu.

  • Share/Bookmark

Ubijanje politikov in kaj z njim storiti

14.08.2012 ob 12:16

Naj bo takoj jasno: pozivi k uboju Janše so zavržno, nedopustno in verjetno tudi kaznivo dejanje. Bojim se živeti v državi, kjer rastejo tovrstni grafiti – pa naj pozivajo k linču ali smrti kogarkoli.

Govorim o grafitu »Ubi Janšu«, ki se je pojavil nekje v Ljubljani. Zapis očitno fingira (ali pa ne) rabo v jeziku naše bivše skupne domovine; verjetno je celo variacija drugega, ki se glasi »Zoki ubi Janšu« in po svoje morda kompromitira Jankovićeve volivce. Ne vemo, kdo ga je spisal in s kakšnimi motivi, morda šaljivimi ali celo kot oseba, ki želi pomagati Janši s tem, da ga predstavlja kot ultimativno žrtev – toda za javno obsodbo tukaj in zdaj to ni pomembno. Vse ostalo je na organih pregona. Jeseni leta 2009 se je v ZDA neznana oseba spomnila, da bi na Facebooku odprla glasovanje, ali je treba ubiti Baracka Obamo:

The poll asked respondents “Should Obama be killed?” The choices: No, Maybe, Yes, and Yes if he cuts my health care.

Primer vsaj nekoliko spominja na slovenskega: posredno apelira k smrti politične osebe, medtem ko ga naš pravzaprav zapoveduje.

Tiščanje glave v pesek

Danes se je na portalu, ki nesporno favorizira Janšo, pojavil naslednji prispevek:

Naslov, poudarki, intervjuvanci in motivi so znova vnaprej predvidljivi in prirejeni na način, da bodo branili predsednika vlade. Že videno in preizkušeno. Toda prav v tej gesti spregleda (češ: saj vemo, o čem in kako bo pisal Siol in o čem Aleksander Kolednik, nič novega) že tiči prva nevarnost: domnevam da bo večina slovenskih medijev, ki želi biti profesionalno nevtralna, zaradi pripisa tovrstne politične motiviranosti tega ignorirala. In se bomo znova znašli v pasti: namesto, da bi se pogovarjali o stvari sami, o grafitu in grožnji premierju, o tem, ali to je sovražni govor ali ne, se ne bomo. Ohranjali bomo status quo in hkrati legitimirali politizacijo medijev. Njihova polarizacija (in s strani novinarskega ceha povsem spregledana politična okupacija) se bo le poglobila, z nekaj tiščanja glave v pesek bo šla v nič substancialna razprava. »Levi« novinarji se bodo zadovoljili z novim indicem o politizaciji Siola, »desni« novinarji bodo dobili še en dokaz o levičarstvu slovenskih novinarjev, ki jih znova in znova ignorirajo le zato, ker so menda prodane duše. Vse po starem, vse razklano.

Sovražni govor

Osnovna poanta članka je jasna: varuhinja človekovih pravic se spreneveda, v tako očitnem primeru grafita ne želi zaznati sovražnega govora. Naslov prispevka je dovolj indikativen in obremenilen zanjo. Daljši odlomek:

Varuhinjo človekovih pravic Zdenko Čebašek Travnik smo povprašali, kako komentira sovražne grafite, ki pozivajo celo k uboju Janše, in ali namerava zaradi omenjenih grafitov ukrepati. Iz njenega urada so nam odgovorili, da se lahko varuhinja v posameznem primeru odzove, če sovražni govor uporabi na primer predstavnik oblasti v odnosu do šibkejšega posameznika oziroma ranljivih družbenih skupin (etničnih manjšin, invalidov, istospolnih…).

Namen sovražnega govora je namreč, kot pravijo, ponižati, razčlovečiti, žaliti, ustrahovati, poslabšati položaj tistih, proti katerim je naperjen, ter jim odvzeti dostojanstvo. ”Praviloma je sovražni govor naperjen proti družbenim manjšinam oziroma družbeno močnejši odvzema dostojanstvo šibkejšemu. Osebe na javnih funkcijah ne sodijo med družbeno šibkejše,” so zatrdili.

Poudarili so, da vsak primer t. i. sovražnega govora še ni kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, kot ga opredeljuje kazenski zakonik in da so zaradi varstva svobode izražanja in še posebej svobode medijev, pogoji za kazenski pregon govorjene ali pisane besede upravičeno zelo strogi.

“Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodni praksi pogosto navaja, da svoboda izražanja pomeni enega izmed temeljev demokratične družbe, pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka. Poudarja tudi, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki jih sprejemamo naklonjeno, temveč tudi na tiste, ki lahko prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo javnost ali posamezne skupine. To terja zahteva po pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni demokratične družbe,” so zaključili.

Če je novinar postopak korektno, potem moramo biti nad povedanim (in nepovedanim) šokirani. Resda obstaja tehnična in tista bolj ohlapna definicija sovražnega govora, vendar grafit »Ubi Janšu« ne postavlja dileme razločitve med eno in drugo. Nemogoče je spregledati, da ima nevarno sovražne učinke, tudi če bi se ne bali za življenje omenjenega. Zagovarjati (tudi) grafit, če se je zgoraj povedano nanašalo nanj in ni izvzeto iz konteksta, s pravico do svobode izražanja, je povsem deplasirano in neokusno. Ne vem, ali je v pristojnosti urada, da v tem primeru potencialno kaznivega dejanja ukrepa, vsekakor pa me čudi, če ob reakciji na grafit tega ni vsaj omenil in nakazal. Tudi če res ne bi šlo za sovražni govor v tehničnopravnem smislu. Dopuščam seveda možnost, da je bil urad zaveden. A zdaj je na njem, da pove več, sicer se je v mojih očeh popolnoma blamiral.

  • Share/Bookmark

Spletkar Rode proti mučeniku Uranu: kaj je res in kaj ni?

30.07.2012 ob 15:50

Po današnji Delovi anketi kar 69 odstotkov vprašanih ne odobrava ukrepa Vatikana, uperjenega proti nadškofu Uranu. Ni dvoma, ljudje so pretežno na njegovi strani, imajo ga radi, verni in celo neverni – in očitno so mu po tihem pripravljeni odpuščati grehe, če jih je storil. Kaj navajajo v opravičilo?

Vsi to počnejo

V teh dneh so celo desnici in Cerkvi naklonjeni mediji pisali in namigovali, da marsikateri duhovnik na skrivaj pere plenice. Saj ne, da tega ne bi vedeli ali opazili, mi in oni – želeli so zgolj omiliti Uranove potencialne grehe in jih raztopiti v argumentu »tudi ti«. Najbolj nazorni sta pri tem bili (verni) intervjuvanki v Delu:

Žal ne vem, kaj mu Vatikan očita – če je res česa kriv, potem se mora pač pokoriti in ubogati navodila svetega sedeža, a če gre res ‘le’ za očetovstvo … To se za božjega služabnika res ne spodobi, a še zdaleč ni edini, če ima res kje kakšnega potomca. Zato se mi zdi kazen veliko prehuda.

Vsi kdaj grešimo, in če je grešil tudi Uran, ne razumem, zakaj bi moral zato oditi iz Slovenije?! Taka dobričina si česa takega pač ne zasluži, že tega očitanja in špekuliranja ne, še zlasti če nič od tega ni res.

Argumenta »vsi to počnejo«, imenovan sklicevanje na splošno prakso, in podobno »tudi ti« (tu quoque), sta vedno priročna in ljudska, kakršen je tudi nadškof. Če tudi drugi duhovniki perejo plenice, zakaj kaznovati samo enega? In prav tega? Če vsi kradejo, zakaj so kaznovali ravno mene? Če vsi vozijo prehitro, gospod policaj, zakaj moram jaz plačati kazen? Res ni pravice na tem svetu!

Oba klasična zmotna premisleka seveda spregledata, da Uran ni bil katerikoli duhovnik in da kazanje s prstom na druge ne more biti relevantno. Tudi reči »taka dobričina« je pravzaprav le pozitivistični »argumentum ad hominem«: če dobričina stori neprimerno dejanje, bo to dejanje zato res manj primerno? Seveda ne.

Tri interpretacije

V zadnjih dnevih so nekateri lahkotnejši mediji opogumljeno začeli razvijati tretjo možno branje tega, zakaj je prišlo do izgona nadškofa. O dilematiki dveh samoumevnih nasprotnih možnosti sem že pisal. Tretja možnost je nekoliko bolj zarotniška, ni videti neverjetna in si zasluži vsaj omembo. Poglejmo si vsa tri branja.

Krivična obsodba: po prvem branju se nadškofu Uranu dogaja velika krivica na stara leta, možu velike topline in krhkega zdravja: deležen je krivičnih očitkov o očetovstvu, ki so neresnični, sicer nadvsem prijazen in ljudski škof je popolna žrtev sovražnih govoric in dolgoletnih vaških čenč, ki so žal zdaj prepričale še Vatikan, čeprav z neverjetno zamudo in brez dokazil.

Dolga roka pravice: po drugem branju se Uranu vendarle dogaja pravična kazen: ne le, da ni pristal na test očetovstva, je tudi oče otrok, o čemer je Vatikanu, kar je tu še najhujše, najmanj dvakrat tajil in lagal: pod prisego »že, ko je bil pred božičem 1992 pod prejšnjim papežem imenovan za škofa, in nato spet, preden je jeseni 2004 s premikom v nadškofa in metropolita v Ljubljani dobil najvišjo službo v Cerkvi.« Čeprav so mu nadškofje dali možnost, da dokaže svojo nedolžnost, tega ni izkoristil, zato je njegovo romanje v Canosso povsem pravična kazen, kakorkoli že je morda res prestrog ukrep za nekoga, ki je bolehen in star.

Zarota kardinala Rodeta: po tretjem branju niti ni pomembno, ali je nadškof Uran dejansko nedolžen ali kriv. Za tako hudo sankcijo je predvsem, čeprav morda ne v celoti, odgovoren kardinal Rode, ki je skupaj s prejšnjim nuncijem v Sloveniji Santosom Abrilom y Castellom neposredno odločal o Uranovi usodi kot član vatikanske kongregacije za škofe. A Rode je nekdo, ki Urana iz nekega razloga nikoli ni maral, kvečjemu iz dna duše preziral, zato ga resničnost navedb o očetovstvu niti ne zanima zares: izkoristil je okoliščino nenehnih govoric in nerodno obrambo osumljenega, da je z nekaj manevri podpihovanja prišlo do drakonske kazni.

Rode stopi na oder

Za nobeno od treh tudi medijsko lansiranih branj ni zelo verjetno, da se bo kdaj povsem in docela razkrilo kot pravo ali nepravo. Spekulativnost, izziv tudi za medijski profesionalizem, je vedno zoprna cona razprave, ker predpostavlja le večjo in manjšo dozo možnega približanja resnici dogodkov in stanj stvari, in to žal vključujoč tudi prihodnost. Pa vendar smo prav zato pahnjeni v situacijo, ko bo pri njej najverjetneje tudi ostalo in bi bila odločitev za popolno vzdržanje od presoj preozka omejitev glede na težo in obseg dogajanja. V kar se lahko zatečemo, je vsaj induktivno sklepanje. Da je kardinal in Uranov predhodnik odigral ne tako majhno vlogo pri kaznovanju domnevnega zatajevalca otrok, induktivno ni tako zelo zanemarljiva opcija. To sta mu lahko omogočila njegov nesporen vpliv in vloga v Vatikanu, bil je, kot rečeno, neposredno med odločevalci, in tu je še njegov sovražni odnos do Urana, ki ga je vedno težko skrival (podobno kot nikoli ni znal ali želel skrivati svojih pravih čustev).

Rodetu je večkrat ušlo nestrinjanje z imenovanjem njegovega naslednika. O njem, ne o Uranu kot človeku ali nadškofu in celo ne o njegovem imenovanju, se nikoli ni izrazil pozitivno, niti diplomatsko, prej nasprotno. V času Uranovih zagovorov na Svetem sedežu in sicer je zagotovo moral vedeti, s kakšno hipoteko je otežen sprva škof, kasneje nadškof in metropolit. V trenutku, ko je odšel, je vsaj navidezno bila slovenska RKC zgledna, brez večjih afer. In kaj se zgodi v njegovi odsotnosti, ko ga ni doma? Zdaj, ko je na tem, da se iz Vatikana na stara leta vrne na rodno grudo, ga pričakata Sodoma in Gomora, moralno in finančno grešna domača cerkev, za katero se je toliko trudil. Kdo bi se vrnil v tako gnezdo? Mar ni treba krivce kaznovati že zavoljo tega, kar so storili Sloveniji po tistem, ko je odšel iz nje?

intervjuju za Dnevnik 24. decembra 2005 je Rode sprva razvijal teorijo totalne zarote slovenskih medijev, s katero tudi te dni RKC zelo opleta, potem pa je prst neposredno usmeril v Urana, ki da se rad dobrika javnosti in javnost njemu:

Kako si razlagate, da so mediji oziroma javnost do vašega naslednika, nadškofa Urana, bolj prijazni, kot so bili do vas? Ljudje so ga izbrali celo za Slovenca leta.

Se vam ne zdi to še en dokaz o središču, ki vodi oblikovanje slovenskega javnega mnenja?

Ne, jaz v tem vidim dokaz, da je nadškof Uran bolj priljubljen, kot ste bili vi, in da so njegova stališča bolj sprejemljiva, kot so bila vaša. Morda le zaradi načina, a vendarle.

Po mojem so tokrat zgolj spremenili taktiko in kot na ukaz spet vsi trobijo v en glas. Če so se mene lotili s silo, so hoteli nadškofa Urana omrežiti z laskavim priznanjem. Naj vam v zvezi s tem postrežem z besedami kardinala Ratzingerja, ki veljajo v vsakem primeru: “Prva škofova skrb ne sme biti, da se prikupi javnosti. Škof mora javnost pretresti, prebuditi moralno vest, četudi ga zaradi tega zasovražijo. Cerkev je prepričljiva takrat, ko so oznanjevalci pripravljeni na trpljenje, na rane in na smrt.”

Se pravi: priljubljenost škofa je sumljiva po sebi. Prava drža oznanjevalca mora računati tudi na trpljenje, rane in s koncem življenja. In zdaj je res videti, da Urana po nekogaršnji zaslugi čakajo trpeče preizkušnje mučenika.

Neprepričljivi demanti z izogibanjem

Grozeče govorice o Rodetovi vpletenosti so danes doživele njegov oster demanti. Kardinal, oziroma kot so ga podpisali na uradni strani RKC »Franc kardinal Rode«, je zanikal svojo vpletenost, »češ da naj bi vplival na disciplinske ukrepe«. Neverjetna trditev, če je prav on kot član relativno majhnega zbora 35 članov kongregacije za škofe skupaj s prejšnjim nuncijem po vseh dosedanjih medijskih informacijah odločal o tem ukrepu – a o tem niti besede, čeprav so ju kot »domačina« morali vprašati kaj več od drugih.

Rodetovo pismo se je omejilo le na zanikanje partikularnih trditev, npr. sodelovanja z mariborsko škofijo, in nekaterih medijev, češ da je pričakoval prijazen finančni odnos do te škofije tudi od svojega naslednika, ki pa se mu je izneveril. O pravih razlogih ukrepa izgona pa nič, kardinal se jim popolnoma izogne in nas pusti razočarane. Če je z izjemno vehementnimi stavki zanikal vse laži o svojem spletkarjenju in besede o Uranu kot »kadrovski napaki«, pa je na koncu pisma nehote popustil:

Na navedena podtikanja in namigovanja odgovarjam z besedami francoskega diplomata Talleyranda: »Tout ce qui est excessif est insignifiant.« Vse, kar je pretirano, je brez pomena.

Je pretiranost – glede česa? – res enaka laži in podtikanju? Pojem tega ne implicira in Rodetovo siceršnje zanikanje postavlja v malce čudaško luč; najmanj, kar mu lahko očitamo, je silno (ekscesno) nerodno izbran citat.

Odgovor Realnega: Uran kot žrtev cerkvenih stališč do družinskega zakonika

Kaj naj v smislu moralne ocene porečemo, če bi se izkazalo, da je nadškof Uran res oče otrok, ki jih zaenkrat taji? Saj res, kaj že je pridigala Cerkev le nekaj mesecev nazaj? Ironični obrat tehtnosti stališč RKC pri in pred referendumom o družinskem zakoniku bi lahko strnili v nekaj osnovnih tez (povzeto po članku iz Dnevnika):

Zakonik omalovažuje materinstvo in očetovstvo in mu ne priznava posebnega pomena za rojstvo in razvoj otrok. In vendar je v ustavi jasno zapisano, da država varuje materinstvo in očetovstvo.

Zakonik zagovarja stališče, da otrok za zdrav psihični, duhovni in telesni razvoj ne potrebuje očeta in matere.

Zakonik je razvrednotil družino in družinske vrednote.

Družinski zakonik ne priznava, da je v največjo otrokovo korist, da ima skrbno in ljubečo mamo ter skrbnega in ljubečega očeta. Ne spoštuje dejstva, da mama in oče po naravni poti otroku podarita življenje in se dopolnjujeta pri vzgoji otrok.

Vsa ta stališča RKC, izjemno pomembnega akterja v referendumu sploh, so le nekaj mesecev po referendumski zavrnitvi novega zakonika na svojevrstni preizkušnji: če je nadškof Uran res oče, kaj je od tega je udejanil in kaj je potem Cerkev mislila resno? Mar izrečene zahteve ne veljajo tudi zanjo? Trditev »saj marsikateri duhovnik pere plenice« postane sploh hipokritična. Pravičniška ironija bi od Urana in vseh drugih očetov med klerom zahtevala priznanje pomena očetovstva za rojstvo in razvoj otroka, prispevek k zdravemu psihičnemu, duhovnemu in telesnemu razvoju otroka, dopolnjujočo vzgojo, skrbnega in ljubečega očeta. Kot da bi nekdo želel reči: če mislite resno, začnite pri sebi!

Nenazadnje je sam Uran v letih škofovanja moraliziral o pomenu družine in problemu upadanja rojstev pri nas: »Spomnil je na veliko krizo upadanja rojstev med slovenskim prebivalstvom, visoko stopnjo samomorov, bega iz življenja, razpada družin ter moralne in duhovne krize«, »odločitev za večjo rodnost je po njegovem ‘odločitev za prihodnost slovenskega naroda in za boljše življenje vseh generacij’«.

Komunikacijski šum in obljuba rešitve

Mediji so izrazito bežno poudarili velik razkorak med začetno špartansko reakcijo slovenskih škofov, ki so se zavili v molk in fingirali nevednost, naslednji dan pa presenetljivo že na karseda veliko komentirali drobne fragmente zgodbe. Kot da bi čez noč zamenjali piarovsko strategijo in iz nevednežev postali vedeži. Prelomna je bila skupna izjava Urana in Stresa, ki so jo objavili 25. julija, ko so se odločili, da bodo vendarle opustili začetno taktiko sprenevedanja. Vendar pri tem niso zavrgli večkrat ponovljene teze o ti. komunikacijskem šumu med Uranom in Svetim sedežem.

Dokaj evidentno je, da je razlaga, ki bi vključevala probleme v komunikaciji, za lase privlečena. Težav v njej očitno ni bilo: Uran je hodil na avdience v Vatikan, nuncijem v Sloveniji niso blokirali telefonov in tudi vrata jim verjetno nihče ni zaloputnil, slovensko znajo dovolj dobro ali imajo vsaj dobre prevajalce, Rodeta je dogajanje v domovini vedno zanimalo. Kakor pišeta Uran in Stres v skupnem pismu, v Cerkvi še vedno stavijo na piarovske učinke sklicevanja na šum, ki bo menda nekoč odpravljen:

Upava, da bo odsotnost pripomogla k pomiritvi in da se bodo nesporazumi pojasnili.

Rečeno s figo v žepu. Na kakšen način bi lahko bili nesporazumi odpravljeni, kaj bodo za to naredili, kako bo komunikacija vzpostavljena in problematični očitki razrešeni? Zelo težko, ker je videti izmišljen izgovor. Novinarji bi lahko izrabili trenutno večjo zgovornost RKC in naše škofe povprašali po teh ključnih dilemah ali jih raziskali:

Se je od nadškofa Urana kadarkoli zahteval preizkus očetovstva?

Je to od njega zahteval tudi Sveti sedež?

Ali drži, da je Uran takšen preizkus zavrnil?

Kajti nadškof bodisi je oče otrok bodisi ni. Če ni, gre za grdo in graje vredno natolcevanje, ki mu je nasedel Vatikan in velik del javnosti. Če je, potem bomo resnico izvedeli le ob izkazanem zanimanju otroka ali morda matere. A za to je potreben interes domnevnega otroka nadškofa po preizkusu – brez njega pač nikoli ne bomo vedeli. Obljubljene možnosti, da bi se nesporazum pojasnil, ni, razen le v tem izjemnem primeru, ko bi zainteresirana oseba to zahtevala in na koncu ugotovila, da se je glede očeta motila. Čeprav marsikoga tudi to ne bi zadovoljilo – lahko bi bila vložena zmanipulirana zahteva, da bi se Uran izkazal za nedolžnega.

Če se od njega nikoli na noben način ni zahteval preizkus, potem je nekoliko sumljiva vsaj ena trditev: da ga je doslej zavračal. Se ne sklada preveč s sedanjo Uranovo obljubo, da nanj pristaja. A tudi iz tega razkoraka ni mogoče izpeljati nobene zanesljite ugotovitve v nobeno smer. Razen ene: da je težko razumeti, kaj naj bi štelo za komunikacijski kratki stik.

  • Share/Bookmark

Vedno novi triki stricev iz ozadja

20.07.2012 ob 19:21

Le kaj je šlo narobe, da novi predsednik vlade ne bo postal predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes, izvoljenec stričkov iz ozadja? Hja, vprašajte medije, ki so iniciirali ta včerajšnji spin – in ki je več od tega. Kot prvi Janšev SIOL in potem vsi njegovi sateliti eden za drugim (in ni jih malo):

V tej porazni medijski krajini niti nikogar več ne skrbi, da je vestička pripisana in podpisana kot STA – a STA zadnjih 14 dni Šoltesa ni omenjala nikjer in nikdar. Pri nas je pač nesankcionirano dovoljeno vse – in niti STA se nad tem ne pritoži.

Zarota, vedno znova

Psihopolitike paranoje, kot jo beležim zadnja leta, brez medijskih postreščkov pač ne bi bilo. Tu sta še dve nedavni ilustraciji. Prva zadeva razgaljenje domnevne zarote tranzicijske levice, njeno kakor da prevaro, ko gre za predsedniške volitve. Se pravi: Pahor ni pristen sredinski ali celo desni kandidat – ne, on ni naš, čeprav se pretvarja, on je zakrknjeni levičar, je del izpeljanega trika in načrtovane manipulacije istih stricev, ki v boj spuščajo kar dva močna favorita:

Kakšna smola, pa ravnokar se je Pahor razglasil »za predsednika vseh«. Seveda, on bo presegel delitve, on je tudi desni. No, Borut je torej lep primer tega, kako lahko nekdo, ki je napol »naš«, postane sovražnik, glede katerega nas nažira močan dvom in zaupanje – če je naša presoja, da nam v resnici škoduje in odžira glasove v predsedniški tekmi. Še majhen memento: v svojem zadnjem intervjuju na INFO TV, le nekaj ur pred aretacijo novinarja Vladimirja Voduška, je predsednik vlade Janša večkrat uvedel razpravo o stricih iz ozadja in inavguralno omenjal tudi »mračne sile iz ozadja« – na podoben način kot mariborski župan in z enako resnobno zaskrbljenostjo.

Naslednja ilustracija je zaradi uvedbe moralnega konflikta med Dobrim in Zlim po svoje zabavna. Ker demonizira delovanje dveh opozicijskih strank do točke, ko akterjem odreka lastno avtonomijo in »demonom iz ozadja« pripiše ne le moč popolnega obvladovanja, marveč tudi razlog, zaradi katerega je treba na stranki PS in SD gledati kot dobri po sebi in zatorej s pomilovanjem. Se pravi: saj bi ti opozicijski stranki ravnali dobro in pošteno, ampak ju demoni iz ozadja venomer prisiljujejo v slabo:

Vsa resnica

Zakaj novinarska in strokovna javnost pri nas že leta ne uspeta ugledati in interpretacijsko sprejeti psihopolitike paranoje kot permanentnega sloga ustvarjanja politike s pomočjo tovrstnih enoznačnih miselnih vzorcev, ostaja zame uganka. Označitev te ali one posamične misli ali razlage za »teorijo zarote« je povsem prekratke sape. Mar niso tudi navedeni primeri dokaz, da se praktično sleherno dejanje ti. levice do kraja reducira na konspirativnost, da njej ne uide noben pomemben dogodek, sploh ne volitve, ki se v fundamentu zvajajo na isto? Paranoidni prebliski niso kontingentni vrinki, kjer bi princip realnosti odhajal in se vračal nazaj; so fiksna in ustaljena paradigma delanja politike, ki si je prisvojila vso resnico in vso realnost. Mediji in stroka na to molče pristajajo: kot da ne bi opazili. Pa čeprav menda strici počnejo vse: nastavljajo predsednika vlade, predsednika države in marionetno vodijo opozicijo.

  • Share/Bookmark

Leve in desne šole: perfidnost neke geste vsiljene delitve

23.06.2012 ob 12:49

Spodnji argument je tako zelo klasičen za razprave o slovenskih medijih in trdovratno ponavljan, da ga tako rekoč dihamo z zrakom:

1)      Večina slovenskih novinarjev je levičarjev.

2)      Večina teh slovenskih levih novinarjev je dekla levici.

3)      Toda da bi preživeli, morajo desni novinarji imeti svoje medije, zato kar naj ustanavljajo nove (brezplačnike, državne televizije, karkoli).

4)      Torej je povsem upravičeno, da imamo desne medije.

Včasih temu sledi še en korak:

5)      Toda: vse to je neugledno, rezultat dosedanjega udinjanja novinarjev politiki in zato so mediji potrebni depolitizacije.

Neglede na korak (4) ali (5) je v razmisleku nekaj perverznega. Vse začetne premise namreč sploh niso dokazano resnične, temveč so predpostavljene zato, da bi prišli do načrtovanega sklepa. Preprosto so podtaknjeno zmanipulirane in stvar posplošitve. Vsekakor velja za prvi dve. Isti nedokazani premisi, ustrezno paranoidno preparirani v demoniziranega levega sovražnika, danes variira Frankl po novem že za visoko šolstvo in uvede delitev na leve in desne šole:

K vsemu temu kaže dodati: za to, da je položaj takšen, kakršen je, so krivi politiki in seveda tudi profesorji. In gre za iste ljudi. Poenostavimo: ker se na visokih šolah pri nas veliko ukvarjajo s politiko, ker so šole politične, ima vsaka oblast svoje šole. In te financira bolj kot opozicijske šole! Kakšna norost. Večina javnih visokih šol je predvsem leva, zasebne so desne. No ja, je že normalno, da so zasebne malo bolj desne in javne malo bolj leve, ampak to, kar se dogaja pri nas, nima več nobene zveze s pametjo. Ker so javne šole praviloma politična dekla levici, desnica z javnim denarjem ustanavlja zasebne fakultete. Ker »desni« profesorji ne najdejo mesta v »levi« šoli, imamo zato levo in desno visoko šolstvo, oboje pa je neracionalno in ne zelo ugledno – v mednarodnem pogledu, seveda.

Se pravi nekaj takega:

1)      Javne šole so legla levičarjev.

2)      Praviloma so te šole dekla politični levici.

3)      Da bi preživeli, morajo desni profesorji imeti svoje visoke šole (in univerze).

4)      Torej je povsem upravičeno, da imamo desno visoko šolstvo.

5)      Toda: vse to je neugledno, rezultat dosedanjega udinjanja profesorjev politiki in zato je šolstvo potrebno depolitizacije.

Perverznost te pozicije je, da s piedestala navidezne nevtralnosti in neobremenjenosti ves čas alibizira z operacijo politizacije visokega šolstva (ali medijev, oziroma česarkoli že) z vsiljeno delitvijo. Šele v naslednjem koraku ali fazi se zateče k ideji depolitizacije. Ponuja distancirajočo razlago za dogajanje – namesto da bi avtor grajal trenutno politizacijo šolstva in obstoječo oblast, jo poskuša po svoje afirmirati v perspektivi moralizacije po načelu »saj jih je treba razumeti«. V naslednjem koraku pa zavzame pokroviteljsko moralizirajočo držo »vsi so isti«, ergo potrebujemo depolitizacijo. Takšna dvofazna operacija ima torej resno težavo: perfidno politizira in potem depolitizira, demoralizira in moralizira. Že velikokrat videno.

  • Share/Bookmark