Arhiv za kategorijo 'Medijska paranoja'

Slišati angele, biti ugrabljen

21.06.2012 ob 17:37

Boruta Pahorja so letos in konec preteklega leta ugrabili. Tako kot Ladislava Troho. Da o tem niso mediji pisali? Že po sebi sumljivo dejstvo. Epizoda, ki nam je ostala skrita, ker smo pač naivne nravi in nevedni. Razlog: umaknili so ga zlobni strici iz ozadja, ko je Janković sestavljal koalicijo. Morda so mu nadeli prisilni jopič, da ne bi preveč tacal naokoli. V bistvu so ga nasilno hospitalizirali – ali pa tudi ne in se je kje klatil po jadranski obali ter veselo čofotal. In potem so se mediji dogovorili, da ga še preganjajo. Zato, ker se je preveč spajdašil z Janšo:

Vendar to še ni bilo vse: ob prvih poskusih sestavljanja vlade so ga »sprejeli v bolnišnico« – ker ne obstaja nobena fotografija ali uradno objavljen zdravniški izvid, verjamemo, da je bil tudi to del dogovora. In naposled: v času od februarja do četrtka prejšnjega tedna so ga po medijih preganjali kot »steklo zver«, postal je krivec in žrtev samega sebe.

Vnetje ali ne, to je zdaj vprašanje

No, glavni kolumnist Reporterja Boštjan M. Turk nas je vrnil v čas, ko nam Pahor še ni zaupal svojih iskrenih komunikacij z dobrimi angeli varuhi. Naj spomnim, kaj se je takrat dramatičnega dogajalo – v notranjosti Pahorjeve glave. Vnetje srednjega ušesa:

Pahorja so 12. decembra sprejeli v UKC Ljubljana zaradi vnetja srednjega ušesa. Po manjšem operativnem posegu in zdravljenju je po dobrem tednu bolnišnico zapustil, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pa se je 24. decembra vrnil.

Kot je za medije konec decembra pojasnil predstojnik klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana Miha Žargi, je do zapletov pri vnetju najverjetneje prišlo zaradi odlašanja zdravljenja. Med ponovno operacijo, ki je trajala štiri ure, so Pahorju odstranili celoten sistem koščenih votlinic in vso močno nabreklo ter spremenjeno sluznico, koščene pregrade so bile prizadete tudi ob stiku z možganskimi ovojnicami, so takrat pojasnili v UKC Ljubljana.

Z dušo in telesom

Paranoidna operacija zgodbe je zelo hitro prepoznavna: priča smo gromozanski predvolilni prevari. Nekdo z nami manipulira in v boj pošilja tudi medije. Za predsednika ne smemo voliti Pahorja, le Zvera. Pahor je zastrupljeno meso, ki nam ga ponujajo kot Janševo meso. Pa ni. Ali kot pravi kolumnist: »Tranzicijski levici je namreč čisto vseeno, kdo bi v tem primeru v drugem krogu zmagal, Pahor ali Danilo Türk. Če se jim prevara posreči in prideta tja oba, je zmaga avtomatično dobljena. Tako eden kot drugi sta namreč z dušo in telesom njihova.«

Dobro slišati angele

Mreže so torej ljudstvu vržene, lutka je postavljena, ne pustimo se ujeti! Enkrat levičar, vedno levičar. S hudiču zapriseženo dušo in telesom. Ne verjemi Danajcem, tudi če prihajajo z darovi. Ne verjami Pahorju, tudi če prinaša angele. Obnaša se kot Janšev, hodi kot Janšev, govori kot Janšev. Toda ne pustite se zapeljati, on ni Janšev. Kajti ne pozabite: njegova ušesa so videti pristna, nobene bolnišnične fotografije ni ali zdravniškega izvida o odstranjenem sistemu koščenih votlinic. Le kako bi lahko človek tako dobro slišal angele, če bi bilo vse res?

  • Share/Bookmark

Družbena odgovornost oglaševanja

19.06.2012 ob 11:43

Je Zavod Iskreni.net radikalna organizacija, morda nekakšno prikrito antigejevsko gibanje? Zaenkrat ne. Zavod in njegove aktivnosti vidim predvsem kot organizacijo, ki s poveličevanjem institucije družine uspešno in množično gradi ideološko mrežo katoliških vrednot in s tem objektivno deluje v pomoč Rimskokatoliški cerkvi. Na trenutke vstopa v družbeno polje razprav, npr. ob sprejemanju novega Družinskega zakonika, in nastopa kot družbenopolitični akter, verjetno tudi ob sodelovanju RKC, vendar bi zavodu težko očitali, da ima odkrite politične cilje ali ideološke agende. Ima morda prikrite? Kar je na njem problematičnega, je pravzaprav dvoje: kriptoideologija družine, skrita za prezentacije njene »pravšnjosti« in s tem forme poveličevanja in izključevanja, ter simpatiziranje z nekaterimi nedopustnimi homofobnimi, spolnimi ali svetovnonazorskimi stališči, zavračanje splava in njegovo enačenjem z umorom, zdravljenje gejev, itd. Izraz »simpatiziranje« sem premišljeno uporabil, ker so se v zavodu ob tem povečini res skrili za stališča drugih, kar pa jih ne more odvezati posredne krivde in ideološke participacije.

Kar 19 civilnodružbenih organizacij je zato nedavno tega v njihovih stališčih prepoznalo nevarnost in naredilo pomemben, pri nas še neviden korak dlje: ob dogodku sponzoriranja Festivala družin, ki ga prireja omenjeni zavod, je sprožilo vprašanje družbene odgovornosti podjetij in oglaševanja. Govorimo o konceptih, ki niso padli iz zraka, njihovo uveljavljanje strateško terja in spodbuja npr. tudi Evropska komisija. Sam podpiram gesto, tudi zato, ker odpira premalo navzočo razpravo o tej dimenziji odgovornosti v obeh momentih, odgovornosti nasploh in oglaševanja specialno, čeravno sem prepričan, da bi za njeno prakticiranje lahko našli bolj drastične primere. Delovanje Iskreni.net je namreč za zunanji pogled videti zelo premišljeno, morda načrtno antiradikalno in subverzivno: ustvariti družbeno občestvo masovnih dimenzij, ki bo katoliške vrednote skozi spekter družine in spolnosti diseminiralo na način, da bodo te postale ponotranjene, ne da bi akterji dobili občutek, da so priča kakšni posebni teologizaciji družine. Ob tem predvsem poudarjajo preventivno delo z družinami, kot temu pravijo, zanima jih terapevtika in s tem vzpostavljajo nevarno ločnico med normalnim in domnevno patološkim. Že hiter pregled njihove strani namreč pokaže, da je ključna beseda njihovih prispevkov prav teologija, denimo teologija telesa, njihov poglavitni sponzor pa s svojimi študijami družine Teološka fakulteta.

Masturbacija in spolna paranoja

Med ideološko bolj nevtralnimi stališči na njihovi strani je navedena tudi obsodba masturbacije. Čeprav ne more biti dvoma, da je ta za znanost naravni element spolnosti v odraščanju in odraslem obdobju, so v Zavodu Iskreni.net odločni, da grešnike pošljejo k spovedi, na trenutke pa celo zganjajo pravo spolno paranojo in svoje člane svarijo, da ne bi postali tatovi lastnega telesa:

3. PRILIKA DELA TATU – PREPREČI MOŽNOSTI, DA BI PONOVNO ZAŠEL

Pri odločitvi, da prekinemo s samozadovoljevanjem je zelo pomembno, da poskrbimo, da skoraj ne bo priložnosti oz. zunanjih vzpodbud, da bi spet zatavali. Če imamo prijatelje, ki nam govorijo, da je to nekaj normalnega se jih vsaj v teh debatah izogibajmo. Če imate v sobi revije je tu obvezno le te vreči stran. Danes pa je najnevarnejši internet. Vključite si blokado vseh pornografskih strani, ki ste jih obiskovali. Tu si je najbolje namestiti kakšen namenski program (recimo http://www.covenanteyes.com/), ki omogoča, da lahko vaša žena oz. mož pregleduje vašo zgodovino brskanja – tako boste vedeli, da vas nekdo nadzoruje. Pri internetu je izjemno pomembno, da se izogibate strani, ki rade privabljajo z golimi slikami (kot je na primer 24ur.com). Ravno takšne “nedolžne” strani pogosto zvabijo v samozadovoljevanje.

Odlomek se mi zdi zabaven ne le zaradi nerodne metafore o priložnosti, ki dela tatu, ampak za slovenski mens očitno modne paranoje, ki je tu zdaj paranoja do nečesa v meni samem – če je namreč ta običajno projekcija interne vsebine v zunanjega »sovražnika«, se v primeru samozadovoljevanja naseli v nek del nas samih, ti. tatinski del. Ta je zdaj naš sovražnik. S tem se naš »jaz« tako rekoč razdeli na dve polovici: tisto, ki krade in pri tem uživa, ter tisto, ki čuva in brani pred tatinskim delom. Tudi tehnologije izmikanja vzpodbudam za onanijo so fascinantne, npr. nasvet izogibanju prijateljem, vpeljava Drugega, ki nas nadzoruje in npr. dirigirana medijska paranoja, bežanje proč od najbolj klikanega portala v Sloveniji, tj. 24ur.com. Kaj bi se npr. zgodilo, če bi se na POP TV odločili sponzorirati zavod?

Woody Allen je nekje že prepričljivo zavrnil takšne blodnje: »Don’t knock masturbation - it’s sex with someone I love.« Še bolj pomenljiv je glas v offu iz tega ekspresivno zabavnega, očitno pedagoško intoniranega filma o Rickyju, ki afirmativno spregovori o nič manj kot »odgovorni« permisivni obravnavi samozadovoljevanja, tako rekoč njeni družbeni odgovornosti:

YouTube slika preogleda

Kozaklampf in RTVS

Medijsko pokritje Festivala družin je bilo prav tako intrigantno. Čeprav so nekateri mediji kvalitetno in opazno poročali o protestu proti festivalu družin, so se na nacionalki 17.6.12 v osrednjem dnevniku odločili za čisti neproblemski piar pristop z idilično zgodbo o čudovitem družinskem druženju na Rogli, ki je lahko tudi zastonj in kjer lahko spoznate igro Kozaklampf, kot nas je za radovedne delala novinarka.

Javni zavod torej ni dopustil niti trohice dvoma ali razprave o organizatorju in njegovih radikalnih stališčih, še manj o družbeno odgovornem oglaševanju in peticiji devetnajstih civilnodružbenih organizacij.

Ugotavljam, da v vsebinskem smislu javne razprave v celoti niso odprle ključnega konceptualnega vprašanja, ki se glasi: ali lahko družbeno odgovorno oglaševanje podjetij terjamo tudi v primerih, ko se oglaševanje ne veže na dogodek, temveč na organizatorja tega dogodka? Zdi se namreč, da Festival družin po svoji vsebini ni bil neposredno ideološko ali kako drugače sporen (z rahlo izjemo tam organizirane maše), tega pa ni mogoče trditi za zavod Iskreni.net. Šele ko ugotovimo, da je lahko odgovor negativen (ko oglašujoča podjetja ugotovijo, da v njihovi presoji mora še kako šteti, KDO je organizator, ne le KAJ organizira), bomo vzpostavili pravila jasnega prepoznanja in ravnanja v duhu družbene odgovornosti. Večina sponzorjev se je namreč, kolikor vem, zapletla točno na tej ravni in izpostavljala neproblematičnost dogodka, tj. tistega KAJ. Ali kot smo prebrali:

Še vedno, denimo, sta med podjetji, ki so omogočila festival, tudi državna Petrol in Slovenske železnice (SŽ). Prvi, kot trdijo, s pokroviteljstvom podpirajo zgolj festival kot dogodek, same »vrednote organizatorja na našo odločitev niso imele vpliva«.

Mislim, da ni potrebna obsežna argumentacija, ki bi pokazala, da je družbeno neodgovorno tisto oglaševanje, ki povsem spregleda, KDO je tisti, čigar izdelek ali prireditev oglašujemo. V tem duhu je alibi SŽ povsem zgrešen, je dokaz nereflektiranega in s tem neodgovornega početja.

Blagodati bencinskih črpalk

In če je bil eden glavnih sponzorjev dogodka Petrol, lahko težavo tudi obrnemo proti organizatorju in terjamo odgovornost od njega: mar niso bencinske črpalke Petrola polne polic s kondomi in pornografskim materialom, ki kar sili, da ljudje postanejo tatovi lastnih teles? Je torej od zavoda Iskreni.net odgovorno, da sprejme medse takšnega sponzorja? In kako zelo je takšno dejanje iskreno in na ravni poslanstva zavoda?

  • Share/Bookmark

Kangler postane umetnik: skrivnost dveh originalov

13.06.2012 ob 14:10

V čem se original slike ločuje od njene kopije, kaj loči izvirnik od ponaredka? Kaj je X, ki naredi dve sliki za podobni? Kakšno ceno imajo, nenazadnje, umetniška dela na trgu?

To so nepričakovano nekatera zanimiva filozofska, galerijska in umetnostnokritiška strokovna vprašanja, o katerih se sredi EPK na posebej sklicanih tiskovnih konferencah pogovarja mariborski župan Franc Kangler. Kdaj ga je prijelo in zagrabilo, da ga umetnost po novem močno zanima? Bi tolikšno umetniško žilico bivšemu kriminalistu, ki očitno celo nadzira novinarje in s tem podatkom javno operira, res pripisali?

Seveda smo pri njegovem prisilnem zanimanju za stvari v zameno, ko se zanj zanimajo organi pregona. V že enajsti kazenski ovadbi, ki mu očita, da je prejel Berberjevo sliko v podkupnino.

Originali in ponaredki

V današnjem Večeru je ključen odlomek, v katerem napleta, da zaseženo sliko, ki je zdaj v policijskem depoju, ni prejel kot podkupnino zato, ker jo je menda prejel od prijatelja Djuroviča v zameno za neko drugo sliko s črnogorskim motivom:

Ker naj bi si njegov dolgoletni prijatelj Djurovič, soovadeni, želel črnogorski motiv, mu ga je dal. V zameno naj bi dobil nekaj tisoč evrov več vredno Berberjevo upodobitev ženske. Iz županove izpovedi je mogoče sklepati, da je ta slika že nekaj mesecev krasila njegov dom, ko ga je prešinilo, ali mu je prijatelj podtaknil ponaredek. Nenavadno je, da se je šele potem, ko so policisti dragoceno darilo zasegli, spomnil, da bi preveril avtentičnost dela. Zato se je odpravil k avtorju. “20. februarja 2012 sem sliko fizično peljal v Zagreb, da Berberja vprašam, če je njegova slika prava,” je župan novinarjem vrtel videoposnetek s priznanim, uveljavljenim slikarjem. Kaj je s tem želel doseči, je vprašanje. Motiv, ki ga je kazal Berberju, je namreč zgolj soroden s pridržano sliko. Torej gre za dve povsem različni umetniški deli.

Primerjajmo še zapis v Dnevniku:

Župan je vzel v roke svoj ipad. Najprej je na tablici pokazal fotografijo umetnine, ki so mu jo maja lani zasegli na njegovem domu v Zimici. Zatem je pokazal fotografijo, na kateri z Berberjem držita neko umetniško sliko. Sledilo je še predvajanje kratkega videoposnetka s Kanglerjevega obiska pri Berberju v Zagrebu, ki se naj bi zgodil 20. februarja 2012. Tam obiskovalec iz Maribora sprašuje slikarja, ali je slika, ki sta jo držala v rokah, originalna. Berber je Kanglerju odvrnil, da je.

Čeprav je župan kazal posnetke z večmetrske razdalje, je bilo s prostim očesom mogoče opaziti, da slika, ki jo je razkazoval v Zagrebu, ni identična tisti, ki so mu jo zasegli kriminalisti. “A vidite razliko? To sta dve različni sliki,” je ugotavljal tudi župan in dodal: “Sta si pa zelo podobni.” Kje je dobil to “podobno” umetniško delo, s katero bi rad dokazal neoriginalnost zasežene slike, ni maral pojasniti. Rekel pa je, da je dostopna sodišču.

Čemu torej služi vso to zapleteno detektivsko razpravljanje o pristnosti in ponaredkih?

Scenarij, ki si ga je zamislil

Kangler si je očitno zadal dve nalogi: spodnesti trditev, da je sploh kdaj sprejel Berberjevo sliko kot podkupnino. Češ sliko sem zgolj zamenjal s prijateljem, razen tega, še pravi, sem jo prejel leto in pol po podpisu pogodbe. Drugi alibi je, da se je iz nekega razloga domislil, da je slika, ki jo je imel doma v Zimici, zgolj ponaredek, ne original. Morda zato, da bi znižal vrednost umetniškemu izdelku, ki s tem ne bi bil več možen predmet podkupnine ali npr. davčne utaje.

Toda Kangler se na tej točki povsem zaplete. V ospredje stopi njegova želja (ali nuja) po predstavi za javnost in prepričevanju že prepričanih, se pravi svojih volivcev, dekorirana s slepilnimi manevri. Drugače si ni mogoče razložiti njegovega norega scenarija, ko je slikarju Berberju v Zagreb odnesel umetniško delo X, ki po njegovem dokazuje, da je izdelek pristen. Če prav razumem njegovo intenco, je ovadeni župan razmišljal takole:

(1) Slika, ki mi jo je policija ob aretaciji zaplenila, je ponaredek.

(2) Kar moram storiti, je najti original istega dela.

(3) Občane in novinarje moram nekako prepričati, da je Berber potrdil, da imam v rokah original, torej je lahko slika, ki mi jo je zaplenila policija, le ponaredek.

(4) Ker originala ne morem najti, saj je v policijskem depoju, bom mahal z nekim drugim originalom.

Umetniški vtis – katastrofa!

Ob tem se je povsem zaplezal. Prvič, kdor ima dva grama pameti, bo seveda razumel, da je za preverbo, ali je zaplenjena slika v policijskem depoju pristna ali ponaredek, treba stopiti do te slike in zaupati presoji cenilca. Pristnost prodane in tudi zaplenjene slike je sicer potrdila galeristka, ki  jo je prodala, kajti po nekaterih podatkih so kriminalisti galeriji poslali fotografije zaplenjene slike. Tam so potrdili, da so to sliko prodali Konstruktorju in pokazali certifikat avtentičnosti. Kangler se torej težko izvleče.

Njegov manever je zato lahko le prozorno slepilni: namesto, da bi pozval policijo k cenitvi zaplenjene slike ali tej oporekal, izvaja teater z neko drugo sliko, ki je približno podobna prvi sliki, toda nikakor ne »verzija« prve in je res original, nato v dodelanem scenariju premišljeno odnešen k Berberju z vnaprej domišljeno idejo, naj pristnost te slike avtor potrdi za potrebe kasnejšega javnega šova. In umetnik je, kakšno presenečenje, prikimal. Povedano drugače, precej utemeljeno lahko domnevamo, da je Kangler na tiskovki manipuliral. Tak scenarij lepo razloži, čemu obstajajo video posnetek in fotografije s srečanja z bosanskim umetnikom in mariborskim županom, pojasni timing srečanja (februarja letos), ko je verjetno župan že slutil, kaj mu obeta preiskava, razloži tudi dejstvo, zakaj je nenadoma podvomil v pristnost slike šele zdaj, tik pred preiskavo, nikoli poprej, razloži dejstvo, da slika, s katero je mahal na tiskovki, v skladu z opazkami novinarjev očitno ni prav nič podobna sliki, ki je v depoju in naj bi bila ponaredek …

Zanimivo (ali pa tudi ne) je, da se Kangler povsem izogne razlagi, kako in kje je našel ta domnevni original. Ali kot pribeleži novinarka: »20. februarja 2012 sem sliko fizično peljal v Zagreb, da Berberja vprašam, če je njegova slika prava.« Ker je original v depoju, iz nekaterih zapisov ni takoj razvidno, katero sliko je tja zapeljal. V Dnevniku je zapisana županova ugotovitev: »A vidite razliko? To sta dve različni sliki. Sta si pa zelo podobni.«

No, tu se je spet spotaknil. Če je namreč želel dokazati, da je zaplenjeno delo ponaredek, potem ne bi smel operirati s »podobnostjo«, ampak z dokazili, da je delo, ki ga kaže novinarjem, res pristno. Podobni  ponaredki in originali običajno vedno so – toda kaj bi to dokazovalo? Popolnoma nič. Znova se je pripetil kanglerizem, v tem primeru pridevnik, ki avtorja dodatno razgalja: slika, s katero je mahal, je res podobna, toda ne v relaciji original-ponaredek, temveč v relaciji original- drugi original. Kangler je pač iskal sliko, ki je podobna sliki, ki je zaplenjena. In ker je nerodnega jezika, je zaštrikal in izraz uporabil v razlagi za relacijo original-ponaredek.

V zgornjo eksplanacijo lahko upravičeno sklepamo zaradi silno majhne možnosti, da bi se Kanglerjev slepilni alibi kakorkoli izkazal za trden in prepričljiv – z njim lahko kolovrati naokoli le do trenutka, ki se ga najbolj boji in se mu izmika, namreč strokovnega pregleda zasežene slike (ki pa se je po nekaterih podatkih že zgodil, kot povedano). No, potem ga lahko reši le še svetovni unikum, da obstaja neko (Berberjevo) olje v obliki dveh originalov… Ja, to bi bilo za Guinnessa! Možnost, da bi svojo »črnogorsko« sliko, ki jo je dal prijatelju in ki jo je sam na tiskovi ocenil na ceno, ki je manjša od 1000 evrov, v trenutku menjave rade volje zamenjal za Berberja, ki je po njegovih ocenah vreden bistveno več, je še en indic, ki ne potrjuje divjega alibičnega scenarija o ponaredku.

Ljudje z ulice, ki vedo

Medtem ko stroki in DNS prepuščam medijsko analizo tega, kako so se tudi tokrat desničarski mediji potrudili, da so v zgodbi poudarili Kanglerjevo plat o »lažeh in političnih konstruktih«, teorijo zarot torej, je bistven za zgornji alibi poudarek, izrečen na tiskovki. V tem video prispevku se namreč župan sklicuje na dejstvo, da »konstruktu« ljudje z ulice pač ne bodo verjeli: »Ljudje, ki hodijo po ulicah, niso neumni, da bi verjeli takšnim zgodbam«. Obrnjeni Verneinung torej: Kangler želi povedati, da bodo verjeli njegovemu alibiju. In prav njim je ves šov tudi namenjen in ustrezno prirejen.

Ceterum censeo sem že nekajkrat izrekel, tudi izvedel: župan bi že zdavnaj moral odstopiti in to bi občani že dolgo nazaj morali zahtevati (no, nekateri smo). V zaenkrat enajstepizodni farsi, kjer sta celo Janković in Popovič lahko le navadna amaterja, pa smo priča političnemu cirkusu brez primere, poslušamo o novih teorijah zarot in mrežah hudobcev, novinarjev in drugih, ki želijo ljubemu županu škodovati. Koliko epizod te tragikomedije še potrebujemo, da se bodo oči Mariborčanov odprle?

  • Share/Bookmark

Strici bodo menjali Zokija. Pravijo.

7.06.2012 ob 21:24

Status neutrudnih govoric v naši medijski praksi sem že odkrival. Tudi njihovo rumenilo v kombinaciji s teorijami zarot in paranojo. Novinar MMC RTVS Aleksander Kolednik danes ponavlja vajo. Tema: govorica, da bo Zorana Jankovića na čelu PS nadomestila druga oseba. S pomočjo zlate ekipe, univerzalno uporabne druščine »stricev iz ozadja«, medijsko zimzelenega napeva zadnjega leta. Skratka, če skrajšam: govori se zdaj, da strici iz ozadja pletejo nove mreže in evakuirajo predsednika PS.

Kar stori novinar v celotnem članku, je prazna reprodukcija in afirmacija takih govoric. Njegov članek je strukturiran nekako po naslednjih fazah postopanja:

(1)   Govori se, da bodo strici iz ozadja zamenjali Jankovića.

(2)   Pokličimo prvega strica, če bo o tem kaj povedal.

(3)   Pokličimo drugega strica, če bo o tem kaj povedal.

(4)   Pokličimo tretjega strica, če bo o tem kaj povedal.

(5)   Pokličimo super strica, predsednika države, če bo o tem kaj povedal. Kajti morda bo super stric iz ozadja zamenjal Jankovića.

Vsi strici iz ozadja so govorice zanikali, toda učinek je vseeno že dosežen. Ne le rumenila, tudi paranoidizacije in tudi kompromitacije: vse troje so nenadoma čudoviti efekti, združeni v enega. Novinar Kolednik je tako zgradil dramaturški lok od »govori se«, kjer se je skril za rumeno pisanje Financ, ki so sprožile govorice, in na koncu loka prišel do bistva: diskvalifikacije posameznih protagonistov in verjetno predvsem tistega, ki mu je vse namenjeno, kandidata za predsednika države:

Finance sicer še poročajo, da naj bi, če v jeseni na predsedniških volitvah ne zmaga, vodenje Pozitivne Slovenije prevzel sedanji predsednik države Danilo Türk. V njegovem kabinetu pravijo: ” Informacije so popolnoma izmišljene in popolnoma neutemeljene.”

Govoricam je lahko imanentno, da učinkujejo tudi, če so zanikane. Takrat dvom in sumničavost včasih še bolj vztrajata – ob stricih iz ozadja pa sploh. RTVS se torej še vedno ne brani odkrite in poceni politične propagande. Kar lahko tu detektiramo, je zgolj nekaj napora, da se rumenilo javnega zavoda skrije za neotipljive »govorice«, ki jih sprožajo drugi mediji, tako da bi bilo samo vsaj malo razbremenjeno odgovornosti.

  • Share/Bookmark

Kandidat desnice v Kočevju ni uspel. Bo na predsedniških volitvah?

3.06.2012 ob 10:55

Pahorjev politični marketing je unikaten. Stopiti na oder volilnega kongresa svoje stranke in najprej napovedati kandidaturo za predsednika republike, nato pa upati, da boš čez nekaj ur (!) zmagal na taistem kongresu, je približno tako, kot če bi Lionel Messi veselo naznanil, da kmalu odhaja v moštvo Manchester United, obenem pa upal, da ga takoj zatem gledalci sredi Barcelone razglasijo za najboljšega španskega igralca. Za naslednja štiri leta.

Imeti pogačo in jo hkrati pojesti

Vsega pač ne moreš imeti – Pahor se je z dvojno kandidaturo ves čas zaljubljeno igral z mislijo »to eat a cake and to have it« – na koncu se bo kaj hitro zgodilo, da bo izgubil vse svoje sladke sanje. Kakšen premislek ga pri tem sploh vodi? Pred kratkim časom sem opozoril, da ima zdaj pogoreli predsednik Socialnih demokratov nekaj smisla za filozofičnost, ki pa ga njegov narcisizem venomer sesuje. Ko se je pojavil na maratonu v Radencih, je Pahor vzpostavil relacijo med »vladati sebi« in »vladati drugim«:

Pred tekom sem si dejal: če mi ne bo uspelo premagati samega sebe, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah. Hvala in lepo se imejte.

Po včerajšnjem maratonskem kongresu SD v Kočevju pa je jasno, da bi si moral prišepniti naslednje:

Če mi ne bo uspelo premagati druge na kongresu, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah.

In druge bi premagal, če bi premagal sebe in svojo naravo. Dosleden mož bi takšno analogijo pri sebi moral razviti in iz nje potegniti trezno spoznanje. Zdaj pa se zdi, da bo v kampanji za predsednika republike zajahal ali še dalje jezdil točno tistega konja, zaradi katerega je včeraj postal luzer in je bil glavni očitek proti njemu: svojo nenavadno in dolgotrajno priljubljenost na desnici. Kot kandidat desnice pač na volilnem kongresu SD ni bil uspešen. Kdo bi moral biti ob tem žalosten?

Wo Janša war, soll Pahor werden

Medijski odzivi na Pahorjev poraz so v ti. Janševih medijskih satelitih pretežno obarvani v črne tone. Neizmerna žalost antinovinarjev (morda bi Pahor moral kandididati na kongresu SDS naslednjo pomlad?) se pričakovano artikulira na tri načine: strici iz ozadja so znova zmagali in porazili čudovitega Boruta; hvala bogu, da je zmagal Lukšič, sledi popoln polom levice in to je dobro za »nas« (ja, ti antinovinarji že dolgo ne skrivajo več svojega političnega navijaštva), ali v duhu svarila pred radikalizacijo levice pod vodstvom Lukšiča, ki bo slaba za »nas« in državo v celoti. Na desnici se pojavlja še eno zlobno pričakovanje, ki se glasi: čudovito, z zavrnitvijo Pahorja bodo socialni demokrati stopili na pot LDS in Zaresa. Vsi po vrsti izdajajo, kako visoko je kotiral Pahor pri njih vsa ta leta. Sam sem, priznam, nehote pomislil na njihovo nezavedno formulo: Wo Janša war, soll Pahor werden.

Dvojna medijska zarota

Strici iz ozadja so v dvojni vlogi, napadajo nas in medije dirigirajo tudi proti Jankoviću. Jankovićeva »afera Durs« v luči domnevno negativnega pisanja medijev o predsedniku PS je bila s strani predsednika vlade v intervjuju za Pomurje.com označena za instrumentalizirani obračun na levem političnem spektru. Se pravi, levi mediji obračunavajo z levimi:

Tudi na področju medijev? Vas je recimo presenetil zadnji medijski stampedo na Zorana Jankovića tudi s strani medijev, ki so blizu tranzicijski levici?

Večina medijev v Sloveniji je instrumentaliziranih bodisi za obračun z nami, izvorno demokratičnimi strankami, ne glede na to, ali smo v vladi ali v opoziciji, bodisi za medsebojne obračune v levem političnem spektru. In v ta zadnji sklop sodi vprašanje, ki ste ga postavili.

Če upoštevamo še konspirativno podmeno o menda stričevskih medijih, ki so sesuvali Jankovića, ni več daleč teza, da bodo razglašeni še za krive Pahorjevega poraza. Ampak da ne bom preveč kritičen do bivšega predsednika vlade: biti hkrati ikona desnice in predsednik levičarske SD je svojevrsten podvig, ki se posreči le najbolj zvitim.

  • Share/Bookmark

Kanglerjeva debela koža in gnezda sovražnikov

28.05.2012 ob 13:44

Mariborski novinarji so si nase naložili veliko breme. Kako parirati Francu Kanglerju, ki s politično ihto nekoga z »jeklenimi živci«, »debelo kožo«, »taboljšim utripom« in »dobro kondicijo« (vse njegovi izrazi) s trdo roko vodi mesto ob vseh nepotističnih, klientelističnih in verjetno tudi kaznivih dejanjih? Kako braniti javni interes, kako uspešno odigrati učinkovitega psa čuvaja ter, nenazadnje, braniti zdravo pamet pred logiko opravičevanj obsežnih mahinacij?

Današnji intervju Roka Kajzerja z mariborskim županom v Delu je dober topos za preverbo povedanega. Novinar ni storil nobenega profesionalnega lapsusa, neusmiljeno in zagnano je drezal v sogovorca, ga zapletal v pojasnila protislovnih dejanj, neustavljivo načenjal nove in nove sporne teme ali dejanja. Toda župan ni klonil, ni mu bilo težko zaiti v serijo protislovij, neprepričljivih pojasnil, manipulativnih odgovorov in žaljivosti na račun novinarjev. Vse to je storil z vehemenco, ne dvomom, z udarci po mizi, ne ponižnostjo, z retoriko prepričanca, ne dvomljivca. Rezultat: ko bosta prebrala današnji intervju, bosta verjetno na koncu zadovoljna oba, novinar in intervjuvanec. Prvemu se bo zdelo, da je svoje delo opravil učinkovito,  da bodo »pametni že vedeli, koliko je ura«, vključno s šaljivim opozorilom na nevrolingvistične kanglerjanske lapsuse v rabi prislova, izpostavljene v »paranoid-like« naslovu intervjuja. Drugi bo prepričan, da se je enako uspešno obranil še enega konspirativnega naleta iz Delovega »gnezda novinarjev«, kot temu pravi župan, pripravljen na tretji mandat. Gnezdenje tu ni po naključju, na začetku je bila ptičja hišica

Lista manipulacij in dokazi o temnih silah

Demagoške zmote in manipulacije, ki jih Kangler dokaj nespretno, vendar izčrpno uporablja, lahko najdemo v praktično vsakem njegovem agresivnem odgovoru. Kratek seznam najbolj pogostih, zelo značilnih zanj, bi lahko bil tak: sklicevanje na politično zaroto (npr. vlade, mestne opozicije, revizorke, novinarjev, etc., zarota je vedno ena), argument iz avtoritete (prijateljstvo z dalajlamo, etc.), sklicevanje na ingerenco drugega (mestnega sveta, nadzornikov, direktorjev javnih podjetij, etc.), ad populum v luči sklicevanja na dobre namene (rešujemo mariborske probleme in eksistence, npr. zaposlednih v RTS), menjava teme in red herring. Med bolj frapantnimi prijemi in tistimi, ki sprožajo govorice o obiskih na psihiatriji (ki jih Kangler v intervjuju kar sam afirmira) je dokazovanje obstoja temnih sil, celo na sodišču. Kot sem pokazal že drugje, namreč župan verjetno dobesedno verjame v njihov obstoj, ki ga bo zdaj celo dokazal:

Ovadbe so na mizi. Vi pravite…

… da sem nedolžen. V vseh primerih.

Da so torej v ozadju temne sile.

To bom dokazal na sodišču. V kratkem.

Konflikt z novinarji

Ne pomnim kakšnega intervjuja, kjer bi mrgolelo toliko sovražnosti in odkritih besed ali ravnanj, uperjenih proti novinarjem. Naj naštejem posameznike, proti katerim se vali kamen zamer bolj ali manj eksplicitno: Igor Selan, Aljoša Peršak, Nina Ambrož, Andrej Okreša (slednji obremenjen s hipoteko občinskega piarovca). Seveda ne nastopajo vsi v sorodnih vlogah in na isti strani, razen v tej, da se jih povezuje ali z ovadbami, namigi na kazniva dejanja, navezami s policijo in podobno. Nekateri so deležni očitnih ustrahovanj z odvetniki že v fazi, ko članka niti še niso napisali. Konflikt med mariborsko občino in lokalnimi novinarji je povsem odprt, transparenten in otipljiv. Je večji od tistega, ki ga bijeta npr. Janković in Popovič. Branje Večera je v intervjuju eksplicitno odsvetovano (»Preveč berete Večer«), nenazadnje je občina odpovedala naročnino nanj. Omenjena »gnezda novinarjev« so verjetno valilnice v domeni istih mračnih sil, takšnih ali drugačnih, kar zaradi konspirativne tančice vodi do zanimivih interakcij na odprtih bojnih žariščih. Lepo, da imamo v Mariboru tudi pogumne novinarje, ne le lakaje; diskurz, v katerem so ene glavnih tarč, nam pove, da dobro opravljajo svojo nalogo. Z eno izjemo.

Sindrom malih bogov

Namreč Kanglerjev konflikt z lokalnimi novinarji in mediji (seveda ne vsemi, nekateri so mu lojalni, npr. RTS, itd.), je zanimiv še po nečem. Ko sem nedavno tega raziskoval, kakšen status imajo v domači srenji mariborski intelektualci, sem ugotovil, da se v Večeru ta besedna zveza sploh ni pojavila že vse od leta 1999. V absolutnem smislu. In kaj ti počnejo, ko gre za ubobožane forme duha v mestu ali ko spremljajo Kanglerjeve mahinacije? Naključje, no pravzaprav temačne sile so hotele, da sem maja lani s kolegi zahteval odstop župana v javnem pismu. Poročilo o njem se je znašlo med prvimi vestmi različnih medijev, tudi v TV dnevnikih, v npr. Večeru pa so poslali le kratko elektronsko sporočilo s petimi besedami s prošnjo po potrditvi avtorstva pisma – nobenih vprašanj, kdaj, zakaj in kako. No, čez dobre štiri mesece je res sledil celo članek, kjer smo nekateri lahko navedli razloge, zakaj mora Kangler oditi – eno od akcentiranj je ves čas potekalo na ravni, zakaj je pismo podpisalo »zgolj« 130 ljudi… Ni gromozanska zadrega le v tem, da med mariborskimi intelektualci (ne politiki) zelo težko najdeš glas razuma, ki bi javno oporekal Kanglerju in njegovi druščini, težava je tudi, da mariborski novinarji kot mali bogovi verjamejo, tudi za ceno cenzure, da ga ne rabijo iskati. Boji proti Kanglerju so njihova naloga. No, pa naj bodo.

  • Share/Bookmark

Tone je na Urški, Tone ni na Urški in lažna dilema

4.05.2012 ob 17:26

Maj 2012 si bom zapomnil po novi ločnici v slovenski medijski blaznosti. Kaj bi s standardnim slovenskim manihejstvom, z ideološkimi in političnimi ločnicami na leve in desne, konservativne in liberalne, projanšistične in antijanšistične, udbomafijske in zveličavne medije. Ne, osnovna prelomnica delitve na dva pola je postala bolj profana, da ne rečem vulgarna: prvi pol medijev verjame, da je Tone bil na Urški. Recimo temu taboru »TnU«. Drugi pol tega ne verjame. Ali ne verjame kar tako, Tone ni bil na Urški. Recimo temu taboru: »TnnU«. Če bi se izkazalo, za kar obstaja precej indicev, da je ločnica resno/rumeno postala povsem identična ločnici levo/desno, bi to štel za eno najbolj dramatičnih spoznanj za slovenske medije v celoti in velikanski izziv za domačo medijsko in politično etiologijo.

Dva tabora in Lojze na Urški

Ta ločnica ni karikirana, temveč realna. Ne vem sicer, v kakšni meri sovpada s siceršnjim večnim manihejstvom, kar bi zlahka preverili, če bi na Urški bil Lojze. Bi v tem primeru Bojan Požar, Finance in vsi Janševi medijski sateliti izkazovali enako raziskovalno vnemo? In obratno, bi jo izkazovali tisti drugi? O primeru Toneta na Urški sem že pisal in dokazoval, da ni pametnega razloga, da obsojamo tabor »TnnU«, ker o tem ne poroča – na način, kot si to predstavlja druga stran. Kar namreč želi početi tabor »TnU«, je prav to, da eliminira kot neprofesionalen in spolitiziran nasprotni tabor.

No, danes sem lahko znova osupnil, ko sem videl, da se Finance s kar tremi prispevki hkrati (no, vsaj tri sem zaznal) postavljajo v tabor »TnU«: s člankom, v intervjuju z Bojanom Požarjem in v kolumni direktorja in odgovornega urednika Financ Petra Frankla. Ob slednjem vedno dvignem obrvi, sploh ko ga zagledam v Medijski preži.

Tone, ki ni postal Anton, ker so posredi babure

Frankl v članku z naslovom »Tone, ki ni postal Anton«, lepo pritrjuje vsem, ki že dolgo trdimo, da med rumenim tiskom in Financami ni prav nikakršne razlike. Diskurzivni slog plastično indicira povedano:

Tone Rop bi lahko bil zvezda slovenske in tudi evropske socialne demokracije. A vselej je bil žrtev svojega značaja. Moral bi biti Anton, a nikoli se ni znal brzdati. Ženske, ki mu niso bile všeč, je pred vsemi ozmerjal za »babure«; lahko bi omenili še kaj hujšega, res se je dogajalo, a to bi bilo preveč nespodobno. Simpatično tikanje vsakogar se je prevečkrat spremenilo v grožnje in psovanje, tako telefonsko kot tudi v živo. Ker se ni znal obvladati, sploh ni nenavadno, da je ob Urški Čepin glavna zvezda Požareporta. Je pa velika škoda.

Na kar namiguje direktor, je dvoje: adhominalni pripisi zoprnih značajskih potez Toneta Ropa po njegovem legitimirajo njegovo pojavljanje v zgodbi iz »TnU«. Frankl sicer konkretno ne pove, da verjame v ta scenarij, vendar vanj zelo neposredno namiguje. Prav mu je, Tonetu, da se mu je to zgodilo, seveda implicitno predpostavlja, da je vse res. Njegova poanta je celo kvazimoralistična: dober politik, a slab značaj, ki ga je pokopal. Nikoli ne bo Anton, ostal bo le Tone, zvezda Požareporta. In pozabi dodati: tudi Financ in še koga. Toda kako lahko moraliziramo glede nečesa, česar faktično sploh nismo dokazali?

Lažna dilema

Dilema obeh taborov »TnnU« in »TnU« je lažna, ker netočno predpostavlja, da o zgodbi bodisi smemo poročati na način »Tone je bil na Urški«, če je bil, bodisi ne smemo, če ni bil. Se pravi: manihejstvo prinaša v slovenske medije slepoto, ki onemogoča sleherno javno razpravo, ki ni debata o tem, ali je Tone bil na Urški in bomo o tem pisali, ali pa ni bil in o tem ne bomo. Toda edini način, da o tem pišemo, zanesljivo ni le prva ali druga možnost. Ne, v sferi javnih razprav, le en dan po sladkih in penečih besedah o kritičnem in analitičnem novinarstvu v duhu svobode medijev, torej na četrti maj, bi pač smeli razpravljati tudi o tem onstran teh dveh možnosti, na substancialen način. Se pravi: kaj je javni interes v tem primeru in kaj je pravica do zasebnosti, tudi če ne poznamo dejanskega stanja? Kaj sploh sledi, če je bil Tone na Urški? Ta primer je namreč preprost: tabor »TnU« se moti, ker nas potrjeno dejstvo, ali je Tone bil na Urški, ne rabi zanimati, saj gre za tip medijske informacije, kjer po mojem mnenju vednost o tem dejstvu ni v javnem interesu. Iz istega razloga pa se moti tudi nasprotni tabor – v zmoti sta oba. Ne potrebujemo fakticitete  in končnega odgovora, na kom je bil Tone in zakaj zaradi tega, ker je bil na nekom, nikoli ni postal Anton. Ne, slediti moramo principu, ali sploh obstaja kakšen javni interes o takem poročanju, o primeru pa lahko pišemo še na številne druge načine in razkrivamo različne perspektive.

Manihejski boj pomembnejši od vsebinske razprave

Refleks, da bomo o tem poročali šele, ko se bo razkrilo, da ima prav tabor »TnU«, do takrat pa bomo molčali, ni dober – predpostavlja namreč, da bomo s tem dali koncesijo taboru »TnU«, sprejeli njegov diskurz in njegovo igro. Kar bi moral tabor »TnnU« storiti, je torej dopustiti razpravo: do tega trenutka pa se sploh nismo dotaknili jedra, razpravljali nismo niti o javnem interesu, še manj o nedovoljenem prikritem snemanju, ki ga tabor »TnU« sploh ne problematizira, ampak smo znova pri manihejstvu, kjer vsaka stran za drugo meni, da je del zarote. Znova smo pri klasični slovenski političnomedijski paranoji: mi ne bomo o tem pisali, ker o tem pišete vi. Ali: mi smo profesionalni in o tem ne bomo pisali, ker o tem pišete vi, ki ste neprofesionalni. Ali: mi smo resni, vi ste rumeni. Dejstvo, da smo prispeli do takšnega bednega stanja, imam v veliki meri za učinek samozaljubljenega in samozadostnega novinarskega ceha. Ki si ne postavlja in dejansko ne želi postavljati žgočih profesionalnih in etičnih vprašanj, kakorkoli že to na tretji maj razglaša za svojo prioriteto. Namesto tega ves čas gleda proč in klika na tipko »IGNORE«, pozive k razpravam pa bojkotira. Glede tega, da tabloidi naplavijo možnost razprav o moralnih dilemah, ima prav celo Marko Crnkovič, ki potem povsem absurdno meni, da prav to tabloide dela za splošno koristne po sebi.

O javnem interesu Toneta na Urški, tudi v luči današnjih zapisov v Financah,  pa naslednjič.

  • Share/Bookmark

Časopis Večer temeljito obračunal še z ORF

4.04.2012 ob 11:20

Mariborski dnevnik Večer ni zadovoljen z zapisi o Mariboru in EPK na tujem. Preveč boleči so. Najprej so obračunali s Frankfurter Allgemeine Zeitung, skupaj s Kanglerjem vred. Njihov obračun sem že nekajkrat komentiral. Takrat je novinarka stokala za čudovitimi časi davnega leta 1721 in zapisala nekaj tehtnih argumentov v prid lepoti štajerske kulturne prestolnice:

Kje so časi, ko so Nemci pisali o »čednem mestu na Spodnjem Štajerskem«, recimo potujoči vedutist Friedrich Bernhard Werner daljnega 1721. Ali Rudolf G. Puff, zgodovinar, avtor prve celovite in izvirne monografije o Mariboru, ki je 1846. zapisal: » … da je Maribor eden izmed najlepših biserov na našem vojvodskem klobuku, biser, ki zasluži, da se očem sodobnikov in zanamcev nazorno odstre tudi skrita stran ogrinjala preteklosti.«

Danes se je nedavna novinarska Glazerjeva občinska nagrajenka na kulturnih straneh spravila še na nesramen prispevek ORF, ker je premalo poudaril čedni toti biser na vojvodskem klobuku. V zapisu pod naslovom »Vrtičkarsko-reperska prestolnica« očita avstrijski nacionalni televiziji celo vrsto spodrsljajev, tendencioznost, enostranskost, štosiranje, zanemarjanje lepih pročelij in stavb, pravih umetnikov in programov, prirejanje zgodovine, prikazovanje dekontekstualiziranih nemških momentov mariborske zgodovine, nepotrebno slikanje vrtičkarske in reperske kulture, za nameček pa politično insinuira, da si takšnih lapsusov ORF verjetno v Guimaraesu ne bo privoščil, ker tam ni Nemcev (sic!) in ponudi še ustrezno rešitev za težave – glejte raje izdelek na Deutsche Welle, oni to počnejo bolje.

Predlagati bi veljalo dvoje: še eno specialno nagrado za novinarko in posebno opozorilo za tuje medije na vhodu v Maribor: PAZITE, DA O MARIBORU POROČATE LEPO IN VZGOJENO, SICER VAS BODO VEČEROVI NOVINARJI VZELI V KREMPLJE IN BOSTE VIDELI VRAGA! Na, lahko bi objavili skrajšan zapis: DOBRODOŠLI V (MEDIJSKO) REALNO MARIBORA!

  • Share/Bookmark

Miško Kranjec, novi zavetnik novinarjev

3.04.2012 ob 13:10

»Strici so mi povedali« bi bil lahko licenciran naslov popularnih domačih medijskih in političnih postopkov, odkar sta se začela medijska in politična paranoja prepletati v neprebavljivi mainstreamovski diskurz z nedokazanim predpostavljanjem, insinuacijami in namigi o tako imenovanih »stricih iz ozadja«. Bilo kuda, strici svuda. Tete so, vsaj na trenutke, diskriminirane.

Oba včerajšnja osrednja konkurenčna TV dnevnika sta ravnala po licenci Miška Kranjca v prispevku o srečanju Zorana Jankovića z drugimi levimi ali levosredinskimi strankami. Če so dopoldne Janševi medijski sateliti še namigovali na to, da je pobudo za srečanje spisala Golobičeva filozofska roka, je paranoja zvečer odkrivala stričke (dobro, ni čisto jasno, ali teoretiki zarot med odzadne sive like – prosto po Pezdirju – prištevajo tudi mladostnega eks-predsednika Zaresa). Pa poglejmo.

Tomaž Bratož postavi diagnozo: strici iz ozadja

Včerajšnji osrednji dnevnik RTVS je brezsramno iniciiral zaroto s tem, ko je Bratož najprej opozoril, da gre za »veliko idejo o nekakšni levosredinski koaliciji«, sestavljeni iz parlamentarnih in zunajparlamentarnih strank, potem pa povedal:

Se pa bodo v maju zbrali na nekakšni skupščini, kar pa že spominja na domnevne poskuse tako imenovanih stricev iz ozadja, ki naj bi še enkrat sestavljali razsuto levico.

Bratož je torej kot motiv za sestankovanje ponudil diagnozo – in to svojo lastno, subjektivno in brez sklicevanja na vire. Pač profesionalni zdrs. Čeprav je strice iz ozadja povezal z majsko skupščino (karkoli že to pomeni), je povsem evidentno, da je na ta način kontekstualiziral tudi včerajšnje srečanje. Skratka, Miško Kranjec ga je prepričal.

Suzana Perman postavi diagnozo: strici iz ozadja

Osrednji dnevnik POP TV včeraj s Suzano Perman je istočasno razvil skoraj identično razlago:

Po naših informacijah pa tudi zato, ker naj bi določene niti, da se ustanovi takšna velika leva stranka, vlekli tudi določeni strici iz ozadja.

In temu sledi izjava Janka Vebra o edini resni levici, Socialnih demokratih. Novinarka je, za razliko od Bratoža, diagnozo o stricih iz ozadja uspela pripisati svojim virom (»po naših informacijah«), a jo hkrati navedla tudi kot razlog, zakaj SD ni želela priti na sestanek. S tem se je, mimogrede in če to drži, SD vpisala na politični zemljevid akterjev na levici, ki operirajo s paranoidnim novorekom po licenci Miška Kranjca. Na kakšen način lahko novinarka hkrati smiselno trdi, da so njeni viri objektivni, če so ti isti viri očitno subjektivni in vpleteni, je za marsikoga verjetno že metaetično vprašanje. In tudi če to notranjo nekonsistenco odštejemo, je trditev bizarna.

Paranoidni suspenz in še pred tem desni paranoidni žurnalizem je s tem dosegel svoj cilj: včerajšnji sestanek je delo sataniziranih stricev, kdorkoli že so, in ker so nevarni za zdravo politično življenje, je pobudo sestankovanja na levici treba ustrezno stigmatizirati.

P.S. Res me zanima, kateremu novinarju ali komentatorju bo uspelo povezati kar tri heterogene in medsebojno nekompatibilne  razloge, zakaj se Pahorjevi niso želeli udeležiti srečanja z Jankovićem: prvi razlog je bil, da je povabilo pošiljala po činu preveč nepomembna oseba, drugi je bil, da rabijo več časa za pripravo zaradi politične (!) vsebine, tretji pa, da so oni edina levica, medtem ko druge levice v Sloveniji ni.

  • Share/Bookmark

Mariborski svetniki bi obsojali medije

3.04.2012 ob 00:04

Maribor je mesto, v katerem politika vedno manj skriva svojo prepletenost z mediji. In obratno, novinarji s politiko. O tem sem spisal že nebroj opozoril. Zadnje je spodaj. Po tistem, ko je ljubljanski Dnevnik poročal o pobratenju med mestoma Harkov in Maribor ter podobnostih med županoma, so se nemudoma odzvali v ukrajinskem Harkovu, kjer so očitno tako rekoč naročeni na Dnevnik. Zapis je izšel v petek in še isti dan naj bi poslali pismo iz kabineta župana Harkova v Maribor. (Če je seja potekala dopoldne, so v Harkovu odreagirali že v zgodnjih jutranjih urah!) In potem sledi poziv, da mestni mariborski politiki obsodijo nesramen časopis, beremo v Večeru:

Mestni svet naj obsodi medije

Potem ko je župan Kangler nedavno obiskal Ukrajino in z županom drugega največjega mesta Ukrajine Harkov Genadijem Kernesom podpisal pismo o nameri za ustanovitev partnerstva med mestoma, so svetniki na seji partnerstvo tudi uradno formalizirali. “Žal imam grenek priokus. Eden od medijev je problematiziral to povezovanje, saj naj bi župan Harkova bil zaprt oziroma koruptiven. Zaradi tega smo že dobili pismo iz njegovega kabineta, da v Maribor ne bo prišel za dalj časa, ampak le na podpis. To, da je nekdo bil zaprt, ne more biti kriterij za presojanje njegovega dela, če želi dobro mestu,” je nad pisanjem medijev ponovno razočaran Kangler. Prepričan je, da je Harkov proevropsko usmerjeno mesto, tako tudi tamkajšnja politika. “To je velika priložnost predvsem za mariborsko univerzo. Sicer pa je to povezovanje bilo ideja mojega predhodnika, gospoda Borisa Soviča,” je še pojasnil Kangler. Razočaranju nad mediji se je pridružil tudi svetnik Županove liste Boštjan Viher: “Mestni svet naj obsodi takšno pisanje v medijih, naj pove, da si ne dovoli takšnega pisanja, ki ni proti županu enega ali drugega mesta, ampak proti razvoju Maribora!”

Dnevnik je torej zakuhal manjši škandal – župan Harkova je po branju Dnevnika postal užaljen, če naj verjamemo interpretaciji, zaradi česar bo kaznoval mesto Maribor in njegovega župana s tem, da na obisk ne bo prišel za dlje časa. Na novinarjih je, da to zgodbo raziščejo. Mimo nje pa je jasno, da je zgornji primer ne le šolska ilustracija pritiska na medij, temveč tudi poziva k političnemu pritisku na medij. Če se bodo mestni svetniki odzvali na poziv, ni znano.

Mimogrede, če je vodstvo Harkova očitno tako rekoč naročeno na Dnevnik, sem v enem izmed zapisov zasledil, da so se na mariborski občini pred tednom ali dvema odjavili od Večera. Še ena oblika političnega pritiska, ki je skoraj nihče ni zaznal, problematiziral ali celo o njej poročal (še najmanj Večer). Take mamo.

  • Share/Bookmark

Tete iz ozadja, da strici ne bodo preveč osamljeni

30.03.2012 ob 13:36

25. januarja letos sem priložnostno evidentiral »stričke iz ozadja« in napisal spodnje. Referendum je bil zavrnjen, zato so se tem zdaj pridružile še tete… Tete iz ozadja. Bizarna in entropična slovenska medijska krajina je od danes bogatejša za novo fantazmatsko konstrukcijo. Današnja delna bera istega novoreka psihopolitikov paranoje in njihovih medijskih postreščkov:

Mož, ki trenutno ruši Erjavca, je zaupnik tete iz ozadja Mateje Kožuh Novak

Erjavec je uspel odbiti napad botrov iz ozadja, kongresa DeSUS ne bo

»Strici iz ozadja« hočejo zamenjati predsednika DeSUS Karla Erjavca

Gorenak: Strici iz ozadja minirajo Erjavca

Ponavljam…

Je še kakšen izraz, ko bolje identificira paranoidni novorek ob zrušitvi zmagovalca volitev 4. decembra? Ni ga, to so strici ali strički iz ozadja. Spodaj so zadetki pod iskalnikom novic na www.najdi.si.

Danes

Tomšič: Opcija, ki jo pooseblja Janković, nima zaupanja zahodnih držav

RTV Slovenija – pred 5 urami

Pokazalo se je, da Janković ni kakšen poseben “car”, za kakršnega ga imajo njegovi privrženci, ampak še ena izmed figur, ki so jo “strici iz ozadja” po uporabi namenili zavreči, je dejal Tomšič.

23.01.2012

Težava z nami ste vi!

Finance – pred 1 dnevom, 12 urami

Spoštovani predsednik Türk, priznajte na glas: za vas in za sive strice iz ozadja so bile predčasne volitve instrument pokoritve levice in ustavljanja SDS. To, da ta država nevzdržno drsi v stečaj in da je nujno…

22.01.2012

Janševi bratranci

Finance – pred 2 dnevoma, 17 urami

Če ima Zoran Janković strice v ozadju, ali ima Janez Janša bratrance?

21.01.2012

Komentar tedna: Zadnji branilci komunizma

Finance – pred 4 dnevi

Politiki desnosredinskega bloka imajo danes zgodovinsko odgovornost končno počistiti in pretrgati navezave socialističnih stricev iz ozadja

19.01.2012

Zadnji branilci komunizma

Finance – pred 5 dnevi

Politiki desnosredinskega bloka imajo danes zgodovinsko odgovornost končno počistiti in pretrgati navezave socialističnih stricev iz ozadja

18.01.2012

Vse za oblast

Politikis – pred 6 dnevi

Piše: Kristijan Ploj, profesor Dogodki in dvomi, ki so spremljali (ne)izvolitev Zorana Jankovića za mandatarja v DZ, lahko pomenijo le eno – boj za oblast za vsako ceno. Kupovanje poslanskih glasov, slepo vztrajanje predsednika…

15.01.2012

(Hiti tedna) Kdo bi bil mandatar, če se temu odreče Janša? Zver,…

Finance – pred 9 dnevi

Zgodovinska odgovornost Karla Erjavca: bo stricem iz ozadja preprečil, da si še naprej lastijo državo?

12.01.2012

Kdo bi bil mandatar, če se temu odreče Janša? Zver, Arhar, Zakrajšek…

Finance – pred 12 dnevi

Zgodovinska odgovornost Karla Erjavca: bo stricem iz ozadja preprečil, da si še naprej lastijo državo?

11.01.2012

V primežu medijev in stricev iz ozadja

Demokracija – pred 14 dnevi

Mariborski župan Franc Kangler je v zadnjih letih večkrat na udaru mariborskega Večera. Nazadnje se mu je to zgodilo prejšnji četrtek, ko se je z naslovnice omenjenega časnika bliskal na videz smešen naslov »Vedeževalka…

10.01.2012

Nervoza stricev iz ozadja

Drugi svet – pred 15 dnevi

Nedeljske Dražgoše in nekateri drugi dogodki kažejo, da nervoza stricev, ki so lansirali projekt Janković, vse bolj narašča. Stanovnikovo gromenje o hlapcih in fantomskih koalicijah Virantovim verjetno ni pomagalo pri…

08.01.2012

Če bo Janković postal premier, bo pozabil na zaveze in ne bo več…

Reporter – pred 16 dnevi

Kučanov nastop v praznični oddaji na nacionalni televiziji je bil politikantski, dejansko jo je zlorabil za agitiranje za svojega kandidata, je prepričan politični analitik dr. Matevž Tomšič. Po prepričanju Tomšiča…

02.01.2012

Strici iz ozadja stiskajo Viranta

Reporter – pred 22 dnevi

Virantovi najožji sodelavci bi raje izbrali koalicijo 52 kot Jankovićevo vlado, a »strici izozadja« jim tega ne pustijo.

29.12.2011

Kršinar: Kučan je zbijal avtoriteto Pahorju, imeli so ga za cepca

Reporter – pred 27 dnevi

Zmaga Zorana Jankovića s stranko, ustanivljeno dva meseca pred volitvami, se v normalni demokraciji ne bi mogla zgoditi, je novinar revije Reporter Igor Kršinar za Radio Ognjišče komentiral najodmevnejši politični…

22.12.2011

Kolektivno vodstvo s stricem na čelu

Večer – pred 34 dnevi

Kim Jong Unu bo pri vodenju države pomagal njegov vplivni stric Jang Song Thaekom. 65-letni Jang Song Thaekom, ki je sicer namestnik šefa narodnega obrambnega komiteja, je zet pokojnega ljubljenega vodje, saj je poročen s…

20.12.2011

Andrej Magajna: Čudim se, da ima bivši partijski šef še vedno takšen vpliv!

Politikis – pred 35 dnevi

“Čudim se, da ima bivši partijski šef, še vedno tako grozljiv in močen vpliv!” je danes na srečanju manjših izvenparlamentarnih strank povedal nekdanji poslanec SD Andrej Magajna. Magajna je še dejal, da so te volitve…

14.12.2011

Kučanova vlada

Drugi svet – pred 42 dnevi

Volitve, katerih stric ali boter izplena je Milan Kučan, so mimo, videti je, da bo Zoran Janković brez večjih problemov sestavil koalicijo, ki bo po mnenju Ferda Stergarja st.

Dopisani P.S.

Priletelo kot osrednja vest nekaj ur po moji objavi (17:14), potrdilo osnovno tezo in se razlezlo na vse medijske konce in kraje:

Strici iz ozadja bodo skušali vladati še naprej, kot se je to dogajalo v zadnjih letih, je v pogovoru za Radio Ognjišče povedal predsednik SDS Janez Janša. To po njegovem nakazujejo tudi napadi na vlado, ki še nastala ni, v zadnjih dneh.

  • Share/Bookmark

Moja dežela Breivikov, Fritzlov in Trobcev

21.03.2012 ob 16:32

No, Večer nam danes tik pred referendumom o družinskem zakoniku v premislek ponuja še argumentum ad Hitlerum. Da ne bi slučajno glasovali za. V času, ko je politična satira na temo homofobije cenzurirana, nam mainstreamovski mediji na isto temo servirajo kvaziznanstvena strašila o serijskih morilcih (sklicevanje na negativne posledice), ki bodo začeli vandrati naokoli krvavih rok, če sprejmemo zakonik:

Obstaja pa še drugo mnenje: družinski zakonik je korak v brezno, iz katerega se bo družba lahko začela pobirati šele, ko bodo strokovnjaki, politiki in ideologi družno ugotovili, da je treba rehabilitirati primarno, tradicionalno družino. Serijski morilci so najbolj proučevana klientela ljudi. Gre za psiho- oziroma sociopate, ki so, kot kažejo statistične analize in raziskave, nastali v otroštvu, v razdrti oziroma v “psihopatski” primarni družini. “Preveč slabo” mamo mora pri vzgoji otrok korigirati “dovolj dober” oče. Če bi harmonična družina z ljubečima (nasprotispolnima) staršema funkcionirala, če bi imel oče (spet) avtoriteto, bi otroci v dobo odraslosti vstopali kot moralno razsodni moški… Ko bo psiho stroka upala na glas povedati, zakaj je Breivik postal psiho-/sociopat, zakaj je Fritzl postal incestuozni spolni iztirjenec, zakaj je Trobec postal serijski morilec, ko bodo v zapor romali tudi starši teh “pankrtov”, bo družinska zakonodaja čisto drugačna.

Skratka, v časniku nam sugerirajo, da smo na poti v brezno novih in novih Breivikov, Fritzlov in Trobcev, če bomo glasovali narobe. Toda lahko bi bilo še huje. Če sprejmemo zakonik, bomo Slovenci spet končno prvi, tlakovali bomo pot ne le v brezno, temveč v končni propad in izumiranje družbe in človeštva. Morda kot primordialni prededipalci podalpske vrste s poudarjeno spodnjo čeljustjo pridemo v Guinnessovo knjigo rekordov v prestižno rubriko »prvi in zadnji slovenski zakon, ki je uspel uničiti človeštvo in Slovence skupaj z njimi«:

Musek: Družinski zakonik vodi v propad in izumiranje družbe in človeštva

Z obveznim pripisom: naročnike nove edicije Guinnessove knjige rekordov obveščamo, da jim bomo vrnili vplačani denar, ker tiskanje naslednje izdaje iz tehničnih družinskih razlogov odpade.

Čestitke vsem, ki nas še pravočasno profesionalno obveščajo pred ultimativno kataklizmo.

  • Share/Bookmark

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti

19.03.2012 ob 10:46

Intervju z Mirom Petkom, vodjem direktorata za medije

Miro Petek, najprej čestitke k vašemu imenovanju na mesto direktorja direktorata za medije, želim vam veliko uspeha. Postali ste prvoodgovorna oseba za stanje medijev v državi. Če prav razumem, nimate posebnega zaupanja v nekatere med njimi, kar bo verjetno odločilno pri razdeljevanju denarja in spremembah medijske zakonodaje. Znano je, da se zgražate nad Mladino.

Zaupanje v Mladino je zelo nizko. Razumljivo, lažnivcem ne verjamemo, tudi če kdaj govorijo resnico.

Da so Mladinini novinarji lažnivci? Spomnim se, da je pred leti vaš predsednik vlade jezno izjavil, da je to nizkonakladna revija in ji zmanjševal pomen. Kaj pa menite o političnih brezplačnikih?

No, po vsebini je Mladina na ravni brezplačnikov.

Mislite na politične propagandne brezplačnike vaše stranke SDS? V čim so torej ti boljši? Katere medije pa prebirate, morda Dnevnik in njegove edicije?

Že dolgo ne berem pritlikavih moralnih novinarskih pohabljencev.

Da je tako hudo, pritlikavi pohabljenci? Gospod Petek, to so ostre besede, ni to zelo ostra sovražna označba? Vidim, da boste imeli na direktoratu zelo veliko dela, boste vpeljali tudi center za rehabilitacijo? Ko smo že pri delu, kaj pa menite o časopisu Delo? Znate z njim misliti širše?

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.

Ne morem verjeti, pravite, da je časnik Delo uradni list tranzicijske levice. In da ga nihče ne bere. Bo to vaš novi izziv pri spreminjanju medijske zakonodaje? Kaj pa je narobe s temami v Delu?

Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!

Oprostite, g. Petek, upam, da tega najinega pogovora kdo ne bo razumel kot vašega vmešavanja v avtonomijo časopisne hiše. Kako pa bi ocenili bunkerje v časopisu Večer, ki so nastali zaradi uredniške politike pod taktirko »vašega« Janeza Janše? Ste lahko malce manj kratkobesedni v odgovoru?

Cenzura seveda je problem. Odkar obstaja novinarstvo, obstaja tudi vprašanje cenzure in samocenzure. O cenzuri je seveda treba govoriti in jo obsoditi, ampak cenzuro moramo ločiti od tistih tekstov, ki so po uredniški presoji tako zanič, da jih ni mogoče objaviti. Avtorji, ki pišejo slabe tekste, ne morejo teh tekstov in sami sebe promovirati pod zastavo cenzure.

Razumem. Želite povedati, da so pod Rancem postali članki zelo zanič in da ni bilo drugega ukrepa. Kaj pa peticija 571 novinarjev, ki je obsodila pritiske in cenzuro predsednika vlade?

Ta peticija je tipičen primer politizacije. Mnogo slovenskih novinarjev vidi svoje poslanstvo v tem, da hočejo delati politiko, jo ustvarjati, ne pa o politiki in politikih poročati in oboje komentirati. Če hočejo delati politiko, potem so temu namenjene volitve. Kolikor prej se bo slovenski novinar znebil relikta družbenopolitičnega delavca, tem boljše bo.

G. Petek, če prav razumem, boste prevzgajali novinarje, da ne bodo več družbenopolitični delavci. Hvala vam za ta kratek pogovor.

Post scriptum. Če je kdo pomislil, da bodo novinarski cehi protestirali, da bo to storila stroka ali da so besede direktorja direktorata za medije v tem intervjuju izmišljene, se v vsem tem krepko moti. Čisto vse njegove besede do zadnje so resnične in javno zapisane ali izrečene, hkrati pa je točna njihova referenca,  se pravi referirajo točno na kontekst (medij), ki je omenjen! Dobrodošli v somrak medijske avtonomije 2.0.

  • Share/Bookmark

Vaške straže v boj proti parazitom

13.03.2012 ob 06:47

Uresničile so se vse bojazni iz mojih prejšnjih dveh zapisov o veliki zgodbi proti parazitom: Pezdir je uspel sebe povzdigniti ne le v protikorupcijsko ikono, ampak tudi v paraprotikorupcijsko institucijo.

Ampak še včeraj sem verjel, da so protikorupcijske institucije in organi pregona v tem primeru štorasti in naivni. Danes to vemna dnevniku POP TV je prišla nasproti še ena potrditev, kako hudo je. Pezdir se je namreč domislil, da bo čez noč aktiviral svoje »Društvo za pravno državo« in novinar ga je povzel:

»Za uporabo tega kanala se je dogovoril s KPK in NPU.«

Potem sledi medijska objava elektronske pošte, kamor lahko državljani, očitno na elektronski naslov društva, pošiljajo svoje prijave korupcije:

Skratka, če smemo verjeti novinarju, ki je svoje delo opravil brez trohice kritičnega premisleka, sta slovenski FBI (kot mu ljubkovalno pravijo) in Klemenčič z veseljem pristala na to, da smo ob njih v državi dobili še parainstitucijo, in to v nadvse bizarno medijsko eksploatiranem kontekstu.

Od tu naprej Pezdir ni več kriv ničesar. Slovenski FBI in Klemenčičeva komisija pa nam dolgujeta odgovore na naslednja vprašanja:

  1. Katere institucije in organi so tisti, ki lahko v državi po vašem mnenju opravljajo preiskovalno delo zbiranja podatkov v zadevah korupcije in gospodarskega kriminala?
  2. Na kakšen način si lahko neko društvo pridobi takšen status?
  3. Na kakšno zakonsko podlago ste oprli obstoj takšnih (para)posrednikov?
  4. Ali vaša legitimacija parainstitucij ne pomeni jemanja kredibilnosti in avtonomnosti vašemu delu, ga otežuje in na svoj način usmerja?

Še čisto osebni memento. Leta 2006 smo v času Matejevega ministrovanja spremljaligroteskne scene, ko so v vaške straže organizirani državljani ustavljali policijske marice – v strahu, da prevažajo romske parazite. Smo se iz tistih časov kaj naučili ali pa si vaških straž kot dodatnih policijskih sil želimo tudi danes?

  • Share/Bookmark

Velika zgodba o parazitih in njena kronična bolezen

11.03.2012 ob 11:08

Rado Pezdir obljublja ero »velike zgodbe o parazitih«. Dobesedno, oziroma zelo veliko zgodbo. Ker njegov pravičniški boj proti njim ob izdatni paranoji medijev poskušam razumeti tudi kot prispevek k več razprave o življenju korupcije pri nas, bom delno poskušal biti v pomoč pri »mišljenju« korupcije in njeni fenomenologiji. Zato nadaljujem tam, kjer sem končal s prvim zapisom.

Prvič, Pezdir nima nobene uradne funkcije ne na vladi, ne na ministrstvu in ne v Virantovi stranki. Toda zakaj bi potem nekdo želel podkupiti njega in mu ponujal velike vsote denarja? Kako dobro bo ta naložen glede na odsotnost formalnega vpliva? V svoji »kultni« kolumni izrecno pove, da brani svoje osemnajstletno prijateljstvo z ministrstom za finance. Pred paraziti potemtakem brani svojega prijatelja, da ga ne bi požrli, a tudi Janeza Janšo, za katerega že ve, da ni naprodaj (verjetno se je s tem želel izreči tudi o njegovi krivdi v podkupovalni aferi Patria):

Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim domnevam, da nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale parazitske – Pezdir ni naprodaj.

Drugič, ker ne želimo dvomiti, da paraziti s kufri res obstajajo in so poskušali podkupiti Pezdirja, iz prejšnje točke nesporno sledi, da so to storili na podlagi svojega prepričanja o velikem neformalnem vplivu Pezdirja na njegovega prijatelja Šušteršiča in vlado Janeza Janše. Toda mar ni prav to sumljiva okoliščina, saj je prijateljstvo tudi korupcijsko-preventivna kategorija? Kar jo izdaja, je mesto ali pozicija izjavljanja: kateri antikorupcijski mehanizmi preprečujejo, da se prijateljstvo ne sprevrže v možnost neformalnega koruptivnega delovanja? Je lahko odvisno zgolj od prijateljevega moralnega značaja in poštenja? Ali še: se naša senzibilnost v boju proti sistemski korupciji lahko zgane le na podlagi tribalistično-prijateljskega občutka ogroženosti? Bi se Pezdir enako vehementno odzval, ko bi nekdo želel preko njega vplivati na kakega drugega člana vlade, ki mu ni blizu?

Tretjič, praktično vsi mediji so znotraj »velike zgodbe o parazitih« zamolčali, kaj šele problematizirali dejstvo, da je isti ministrski prijatelj Šušteršič zaposlil ženo svojega prijatelja Pezdirja. S politologinjo, kar je gospa po izobrazbi, in računalniškim diplomirancem Tomažem Štihom, si obeta prvovrstno pomoč v fiskalnih in finančnih zadregah sredi kulminacije gospodarske krize. Je s takšno prijateljsko pomočjo kaj narobe? Presenetljivo stran Komisije za preprečevanje korupcije ne postreže s prav nobenim zadetkom glede pojma »kronizem« (ga pa skupaj s pojmom »nepotizem« navaja društvo Integriteta), zato le kratek pogled na Wikipedio:

Cronyism is partiality to long-standing friends, especially by appointing them to positions of authority, regardless of their qualifications. Hence, cronyism is contrary in practice and principle to meritocracy.

Cronyism exists when the appointer and the beneficiary are in social contact; often, the appointer is inadequate to hold his or her own job or position of authority, and for this reason the appointer appoints individuals who will not try to weaken him or her, or express views contrary to those of the appointer.

Čeprav osebno niti najmanj ne podpiram antikorupcijske paranoje preganjanja omrežij vseh vrst, bi takšno zaposlitev imel za neproblematično, če je ne bi izdajala oba sporna elementa: izobrazba njegove žene in Pezdirjevo implicitno razumevanje političnega delovanja v splošnem kot prijateljske zadeve, kjer ščitimo in podpiramo predvsem »svoje«, v tem primeru bližnje in prijatelje. Tudi razkritje Drugega doma o tem, na kakšen način so Šušteršič, Pezdir in njegova žena vpleteni v rušenje Zakona o malem delu in obrambo študentskih servisov (prejšnja zaposlitev Pezdirjeve žene), zbuja precej sumov, ki bi lahko bili KPK najmanj zanimivi, če že ne v svarilo.

Četrtič, v prejšnjem zapisu sem že navrgel, da je Klemenčičeva komisija dvakrat na preizkušnji, namreč tudi glede tega, kako se bo opredelila do jemanja ugleda in integritete njej sami – Pezdir se je brez zadržkov instaliral in javno nastopa kot paraprotikorupcijski organ in na trenutke se zdi, da mu pri tem KPK naivno pomaga in ga vidi kot nekakšnega promotorja.

Petič, če privzamemo problematičnost kronizma, potem je Pezdir s svojimi manevrom uspel zaslepiti KPK (in javnost) prav za dimenzijo svoje vpetosti v opisana razmerja, se tako rekoč pozicionirati kot prijatelj Klemenčiča in Praprotnika? Mimogrede, svoje kontakte s prvim je javno predstavil na točno tak način! Od KPK bi tudi zategadelj pričakovali nedvoumno oceno, kaj si misli o kronizmu v danem primeru.

Šestič, čisto moja teza, s katero nisem še nikogar prepričal, čeprav že leta navajam dokaze zanjo: velika zgodba o parazitih je vsaj v diskurzivnem smislu nabuhlo patetično nadaljevanje slovenskega paranoidnega modernizma (Lyotard je namreč na sledi postmodernizmu postavil tezo o koncu velikih zgodb). Zdaj, ko imamo Janševo vlado, namreč nenadoma velike zgodbe npr. o tajkunih več ni. Tajkuni poniknejo v hipu in kot po čudežu, ko ta prevzame vajeti vodenja države. No, zdaj je prišla era novega sovražnika – parazita. Zato bom rekel: edina velika zgodba o parazitih je velika zgodba o paranoidnem stilu mišljenja Slovencev in njihovih medijev. Kar pa še ne pomeni – zgolj disclaimer za dežurne diskreditatorje -, da korupcije z ustreznimi organi ne rabimo preganjati. Zgornja velika zgodba bi morala biti njihova!

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark