Arhiv za kategorijo 'Politična ljubezen'

Kavalirji in golobčki: Pahor in Kosorjeva v hrvaških in domačih medijih

4.08.2013 ob 20:12

Pogledal sem jo naravnost v oči in ji dejal: ‘Mi verjameš?’ Ona mi je odgovorila: ‘Če si to zaslužiš.’

Sluzasti stavek, ki so ga hrvaški mediji po srečanju Boruta Pahorja in Jadranke  Kosor na gradu Trakošćan nadvse izpostavljali. V idiličnem ambientu sta se ob glasbi nekdanja predsednika vlad Pahor in Kosorjeva družila ob »neformalnem« spominu na četrto obletnico srečanja, na katerem sta se dogovorila o načinu reševanja dolgotrajnega spora o meji med državama. Vsaj tako so dejali.

Pahor Kosor ljubezen 24sata

Ni bilo trenutka, ko nam mediji ne bi slikali podobe srečnega para, polnega majhnih pozornosti in ljubkih gest. Nam je stekla solza v tej melodrami, smo zadrhteli v pričakovanju srečnega konca romance, če se že nismo utegnili vprašati, kdo nam režira tak romantični spektakel? Solzavi dovtip o intimističnem zretju v oči v skrbno režiranem kontekstu nekakšnega ljubezenskega naboja razumem kot otipljiv dokaz smešni, bizarni melodramatizaciji srečanja  - za medijski pogled. Tudi vdoru filmičnega v politično areno, Pahorjevi verbalni in neverbalni komunikacijski invenciji. Prav zato sem pred dnevi na svojem FB profilu objavil vprašanje, ki je zvenelo retorično:

Pa kdaj bo konec te medijsko servirane ljubezenske melodrame? V medijski vukojebini, kjer nas vsi pitajo s takimi mehiškimi političnimi telenovelami, človeku dobesedno režejo pamet. Kdaj se bomo temu uprli? Sramota.

Hobby program naših političnih ljubimcev

Takoj lahko povem: nihče se ni uprl. Niti ne kaže najmanjše volje, dvomi so se potrdili. Medijske prezentacije omenjenega srečanja pri nas bi lahko označili za praktično enotno neproblemske: omejile so se na deskriptivno raven dogodka, celo hipertrofirano nevtralno opisovanje detajlov, brez poskusa trohice dvoma ali distance. Da smo kot državljani interpelirani v gledalce mehiške telenovele, nato pa igralci (beri: politiki) z nami manipulirajo, je naivnost par excellence.  Žal pravilna napoved, da na temo hobby programa ( izraz Gregorja Golobiča) našega ljubimca v naslednjih dneh v resnih medijih ne bomo našli nobenega kritičnega prispevka, se je uresničila. Kaj nam to pove? Najlažje si odgovor predočimo, če si ogledamo nekaj odzivov hrvaških medijev v obliki naslovov:

FOTO: Nećete vjerovati što su Kosorica i Pahor radili u Trakošćanu (Danas)

Kada smo sjeli, pogledao sam je u oči i pitao vjeruje li mi…’ oziroma

Tako se to radi: Borut Pahor i Jadranka Kosor podigli spomen ploču (Dnevnik)

“Malo ljetno druženje”: Kosor i Pahor si otkrili ‘spomen ploču’ (24sata.hr)

Večernji list se je čudil odprtju plošče v spomin na nek prejšnji sestanek, katerega zgodovinski pomen sta si protagonista prejkone izmislila in prikrojila sebi v prid:

Na tome je mjestu, kažu, uspostavljeno povjerenje dvaju vodećih osoba, a time i Vlada pa čak i naroda. K tome, tvrde, ovdje je razvijeno i njihovo osobno prijateljstvo, koje traje i danas. U spomen na taj događaj čak su i postavili tablu sa zajedničkom fotografijom (čuvena usklađena crvena haljina i kravata) i s datumom prvog susreta. Drugim riječima – sami su sebi otkrili spomen-ploču! A u spomen na njihovu bliskost, muzeju Trakošćan ostat će ploča s njihovom fotografijom i natpisom kako su se tu prvi put sastali – tako dugo dok netko možda ne zaključi da se to baš i ne uklapa u prizor pred vratima povijesnog muzeja.

Podobno skeptični in začudeni so bili na index.hr, kjer se jim postavitev spominskega obeležja tudi ni zdela samoumevna. Pri Danasu so se podobno čudili samopromociji (»da su oni ti koji su doprinijeli završetku pregovora Hrvatske i njenom ulasku u Europsku uniju«), celotno dogajanje pa so označili za bizarnost dneva!

Pahor Kosor romanca

Pri 24sata so se odločili za ironizacijo v obliki opisa pikantnih detajlov:

Pahoru na poklon boca travarice i još nešto…. Iako su rekli da neće biti poklona, Kosor je nakon ručka, na kojem su se posluživali zagorski specijaliteti, otišla u automobil iz kojeg je izvukla vrećicu za slovenskog predsjednika. Poklonila mu je bocu travarice, no u vrećici je bilo još nešto što je skrivala od fotoreportera. Tek mu je diskretno pod stolom pokazala što vrećica skriva.

Slovenski mediji pa…

Presenetljivo trakoščanske romantike in njenega vdora v politično scenografijo niso zagrabili niti rumeni mediji v Sloveniji – kot da bi bilo neumestno biti tabloidno pikanten, ko gre za predsednika republike. Popoln manko skeptične distance se manifestira že v naslovih najpomembnejših množičnih medijev:

RTVSLO: Pahor in Kosorjeva na Trakošćanu praznovala obletnico

Delo: Pahor in Kosorjeva spet v Trakoščanu

Planet Siol: Pahor in Kosorjeva ob obletnici v Trakošćanu zaplesala

Dnevnik.si: Pahor in Kosorjeva neformalno obeležila dogovor iz leta 2009

24ur.com: FOTO: Pahor in Kosorjeva zaplesala ob obletnici dogovora

Kao golupčići

Če so se hrvaški spraševali, kaj se bo zgodilo šele pri naslednjih obeležjih, če so že štiri leta tako pomembna, da si zaslužijo spominsko ploščo,  bi bil resnično pravi izziv, čemu so ocene povišane vrednosti sladkorja v krvi ostale v slovenskih medijih tabuizirane. Je Borut Pahor nedotakljiva božanska ikona? Smo znova priča spontanemu črednemu nagonu novinarjev in urednikov, velja k temu prišteti še »spontano« politično orientacijo urednikov, ki mora pomagati k temu, da predsednik republike ohrani prave rejtinge priljubljenosti? V kakšni meri je prostovolja mentalna kastracija novinarskega ceha v Sloveniji res prostovoljna? Kdo bi vedel. Posledice so jasne: kastracija ne proizvaja le invalidnih medijev, zmaguje tudi nekritičnost državljanov, ki jo na veliko proizvajajo prvi. Kjer ni kritičnih novinarjev, bodo tudi državljani pohlevna čreda; karikaturne učinke slednjega pa si lahko ogledamo prav v trakošćanskih epizodah. Če so, skratka, slovenski mediji dogodek jemali »resno«, ga hrvaški niso. Če so bili prvi seriozni, so bili hrvaški cinični. Če so prvi pokazali popoln manko distance, je drugim z njo uspelo. Novinar Večera se tako celo seriozno trudi z opisi modnih dodatkov, kot da gre za politično bižuterijo najprestižnejšega ranga pomembnosti:

Kosorjeva in Pahor tokrat nista bila barvo usklajena, kar je veljalo za njuno prvo trakošćansko srečanje in tudi za mnoga kasnejša. Rdečo kravato in rdečo obleko je zamenjala nekoliko bolj neformalna oprava. Pahor je nosil temno obleko z belo srajco brez kravate, Kosorjeva pa poletno večbarvno obleko brez broške, ki je bila njen zaščitni znak.

Novinar Večernjeg lista je iste podrobnosti opisal z neskrito ironijo:

Napomenimo da za ovu zgodu njih dvoje nisu bili modno usklađeni. Pahor, u klasičnom odijelu svojoj prijateljici u haljini s cvjetnim uzorkom i bisernim nakitom, donio je buket roznih ruža. Nakon izjava novinara zajedno su ručali iza zatvorenih masivnih vratiju zidova dvorca, stol je bio postavljen za dvoje, a poslije su u kafiću podno dvorca popili još po piće i srdačno se pozdravili. Unatoč “podvalama” od prošli put da su kao golupčići, ni ovaj se put nisu ustrezali od srdačnih poljubaca. U obraz.

Na ravni novinarskega diskurza, da poenostavim, zgodba o golobčkih Pahorju in Kosorjevi – če vzamemo ta opis za metaforo pristopa –  za naše medije, vse po vrsti, ni bila ustrezna. Samocenzura je morala narediti svoje. Ne preseneča torej, če hobby programi trakoščanskega kavalirja ne smejo biti prepoznani za hobby program. Mit o romantičnem predsedniku republike mora ostati naša fiksacija, pa naj stane, kar hoče.

  • Share/Bookmark

Kangler: »Podpora Pahorja meni je velik privilegij«

30.11.2012 ob 21:58

Boruta Pahorja sta tik pred predsedniškimi volitvami podprla dva velikana slovenske politike, Janša in Jelinčič. In to ironično na dan množičnih demonstracij proti vladi v Ljubljani in vala podobnih po državi.

Če bi moralno pokončnega politika vprašali, ali naj se veseli podpore Jelinčiča, bi ga bilo sram. Če bi ga na današnji GOTOF dan vprašali, naj se veseli podpore Janše, bi zardel še bolj.

Pahor je iz drugega testa. Kot kandidat desnice je podporo razglasil za privilegij! Janševa podpora je zanj privilegij. Ni ga bilo nič sram, čeprav je taisti občutek premogel celo Janšev Planet Siol, ki je sprva objavil takile naslov, seveda ponosno in nesramežljivo:

Pahor privilegij

… potem pa je ugotovil, da je vse skupaj malce preveč sluzavo, preveč pahorjansko, in se je cenzuriral. Zdaj objavlja drugačen naslov nad istim besedilom:

Pahor privilegij 2

Še več privilegijev

Ja, živimo v časih popolnih privilegij. Od včeraj je Pahor skupaj z nami deležen privilegija trditve, da so trenutno demonstracije delo stricev iz ozadja, ki se borijo spremeniti volilni rezultat v nedeljo. Ja, to je privilegirana teorija zarote iz ust osebe, ob kateri se sicer čuti očarano privilegiran. Ob tem je še namignil, da so tudi leta 2004 mediji stavkali na volilni dan. Še en konspirativni privilegij. Tako kot je imeti fucking medije, ki o tem ne znajo nič napisati. Niti o eni od desetih nebuloz, ki spremljajo Janšev včerajšnji nastop.

Nenadkriljiv miselni privilegij pa je Pahorjevo stališče o mariborskih demonstracijah. Pahor oporeka odstopu župana Kanglerja, ki ga prepričljivo zahtevajo občani. Se pravi, da bi verjetno tudi njegova SD temu morala oporekati! In SD je v Mariboru opozicijska stranka. Takole se bere Pahorjev napad na predsednika republike:

Türk se je po Pahorjevem razumevanju postavil na stališče, da bi odstop mariborskega župana Franca Kanglerja rešil problem mariborskih demonstrantov. “Predsednik republike tvega zelo veliko, če bo s tem presedanom odprl Pandorino skrinjico.”

Pahor opozarja, da bi lahko demonstranti zahtevali tudi odstope pred preostalimi mestnimi hišami, parlamentom in vlado ter predsednika spraševali za mnenje. “To presega ne samo formalne pristojnosti predsednika, ampak lahko resno načne njegovo avtoriteto.”

Pahorjeva podpora Kanglerju

Pahor torej svari pred zahtevo po odstopu župana Kanglerja. Če se slednji hvali, da bo odstopil le, ako ga k temu odpokliče Janez Janša, s čimer je dovolj precizno pokazal na krivca in tistega, ki lahko reši situacijo in je odgovoren za nastalo stanje, zdaj vemo, kako bi postopal Pahor. Natanko tako kot prvi, ki bi Kanglerja lahko prisilil k odstopu, a ga ne želi prisiliti. Med politično agendo Pahorja in Janše pač nikoli ni bistvene razlike.

Pahorjevo zavračanje zahteve ljudi, da Kangler odstopi, dokazuje stopnjo njegove polne otopelosti v razumevanju družbene realnosti. V eri politične ljubezni med Janšo in Pahorjem to morda niti ni pomembno. Kaj bi z realnostjo, samo da pleni njegovo naklonjenost! Ljubezen je obojestranska, že videna neštetokrat, polna komplimentov (seveda predvsem Pahorjevih do Janše), sicer z močno prevlado Pahorjevih vložkov dvorjenja Janši in stanj očaranosti, ter sploh ne gre dvomiti, da bomo vsi imeli še enkrat privilegij čuditi se stupidnosti državljanov. Zakaj? Ker želijo vedno znova spremljati ljubezensko zgodbo le zato, ker radi prebirajo sentimentalne politične doktor romane.

Če se Kangler te dni ne bo zahvalil Pahorju za podporo in zraven še vsem medijem, ki njemu v dobro niso znali artikulirati ali celo zaznati bede te poteze, bom to štel za zelo nedostojno ravnanje.

  • Share/Bookmark

Tudi Franca še promovirajo, mar ne?

9.07.2012 ob 18:31

John F. Kennedy je imel Marilyn Monroe, da mu je zapela »Happy Birthday, Mr. President«. Župan Franc Kangler ne rabi Marilyn, ima radodarno deklo po imenu EPK, ki mu na rojstni dan vrti filme z njim v glavni vlogi.

Kar sta si občina s svojim načelnikom in EPK privoščila včeraj v mariborskem Koloseju, meji na majhen škandal. Kdo je zanj plačal, že vemo – to smo mi, osli. Toda kdo bo zanj odgovarjal?

Čeprav bomo v programskih knjižicah EPK zaman iskali projekt »Tudi oglje še kuhajo, mar ne?«, ga danes slavijo kot pravi razlog, zakaj je Kangler v mesecu maju skrivnostno izginil iz občinske stavbe. Pomislite – snemal je film! Še sam se pohvali, da ni bil na psihiatriji, bil je »z motorko v goši«, kar je zanj prava terapija za boljše živce. On, prva in zadnja zvezda dokumentarnega filma z istim naslovom, naj bi bil edini oglar in župan obenem v Sloveniji – kakšna blažena sreča za nas, ki nas zebe! Lepo piarovsko izhodišče za tiste, verjetno, ki so iztuhtali, kako izboljšati šefovo javno podobo. Vse seveda za naš davkoplačevalski denar!

In potem so stekli načrti, kako undercover promovirati župana. Kangler seveda ni in ne more biti najbolj reprezentativen oglar v Sloveniji, ki bi iz tega razloga smel postati prava zvezda »kakor da« dokumentarca. A se je zato moral malce bolj potruditi. Po vseh zbranih podatkih sodeč, razvidnih iz filma, je svojo kopo postavil kar na svojem domu v Zimici pri Dupleku, kjer seveda o oglarstvu že stoletja ne vedo nič, če sploh kdaj so, je pa hišna številka znana po obisku policije maja lani in še bolj po ptičji hišici. Ampak za samopromocijo ob načetem imidžu zaradi enajstih kazenskih ovadb tudi to ni posebna žrtev, pri kateri epekajevci rade volje sodelujejo. Nenazadnje je tudi snemanje cenejše, miza daljša in bolj bogato obložena, kopa sredi Slovenskih goric pa utegne postati atrakcija. Da to s tradicijo oglarstva nima zveze? Ne bodimo malenkostni!

Toda ne bega zgolj izbira glavnega filmskega lika. Zanesljivo je tudi dejstvo, da je producent filma Robert Kranvogel doma iz Spodnjega Dupleka, le neko strašno čudno naključje. Koprodukcija TV Slovenija tudi, tako kot okoliščina, da je direktor TV Slovenija Janez Lombergar hkrati tudi predsednik sveta zavoda EPK. Se zgodi. A kar povsem vzame sapo, je organizacija premiere filma na včerajšnjo nedeljo, ko je župan Kangler slavil svoj 47. rojstni dan. Kdo je plačal darilno premiero v Koloseju, zakaj so šla ven vabila z grbom mariborske občine, kdo so bili povabljenci? Kaj so nam želeli povedati epekajevci s tem prijaznim poklonom županu, razen tega seveda, da ga imajo neizmerno radi in mu voščijo »kol’ko kapljic, tol’ko let«? Kaj so nam hoteli sporočiti nosilci programskega sklopa Urbane brazde? Da se oglje bolje skuha na dan, ko župan slavi osebni jubilej?

Kar so vsi skupaj zakuhali, je v teh čudnih krajih na napačni strani Trojan (gledano raje z onega konca, je prijetneje) seveda že dolgo nevideno neprebavljivo malikovanje politika. Individualna idolatrija, ki smo je bili isti nedeljski dan deležni tudi na stadionu v Ljudskem vrtu: »Ko Ljubljana žaluje, Franca praznuje, vse najboljše!« Rojstni dan mariborskega župana se stadionsko slavi in ni ga lepšega darila, kot če zmagajo naši ali če mu za poklon zavrtimo dokaz, da je glavni dec! Saj niso zaman Viole najbolj pristen izraz mestne identitete, kot pravijo epekajevci. In končno so si znova podali roko eni in drugi, vijolični in epeka delavci. Našli so se v skupnem miselnem projektu: župana Franca je treba slaviti. Toda prvi so bolj dostojni, domnevam, slavijo ga za svoj denar. Morda razmislijo o novi filmski pustolovščini, ki bi pojasnila, kolikšna krivica se mu godi, ker so se proti mestu zarotile famozne mračne sile. Nekaj več Hollywooda, bi se splačalo domačijski oglarski žanr zamenjati za neogothic?

P.S. Lokalni novinarji (ali širše) imajo pred sabo spet dva izziva: uloviti kanglerjanske forme mentis, ki počasi obetajo putinizacijo, nič več zabavljaško benigne kanglerizme, in seveda raziskati, kako je možno, da moramo državljani malikovanje ne le trpeti in opazovati, temveč tudi plačati. Saj vem, spet zahtevam preveč.

  • Share/Bookmark

Janšev hat-trick

31.05.2012 ob 00:28

Klasičen Janšev hat-trick, to pot res velikopotezen in z ogromnimi posledicami – sesuješ Pahorjevo pokojninsko reformo, omejiš referendumsko pobudo in se za nameček pridušaš, da že tri leta nismo izpeljali nobene reforme, zaradi česar so danes iz Bruslja jezni na Slovenijo. S tem si storil vse troje: pokazal, da ti ni mar za blagostanje države, zanikal svojo lastno referendumsko svetinjo, na katero si se ves čas zaklinjal, in nato še pokazal s prstom na druge, namesto nase: primite tatu! Se pravi, ni ti mar za ekonomsko blagostanje ljudi, niti za voljo ljudstva in niti za resnico.

No, in potem izza vogala pokuka Pahor in med nervoznim vlečenjem paličic, ali bi bil morda predsednik države, stranke ali le sodelavec Catherine Ashton, zadovoljno zaploska svojemu šefu, ki zmore veličasten hat-trick. V njegovo mrežo! No, saj bi tudi Pahor izbral vse tri službe, če bi mogel. A si misli: tudi če ne bom nič od naštetega, bom še vedno Janšev oproda. Še pomnite, tovariši, kako je bilo?

Leto nazaj:

Janša: Pokojninska reforma ali smrt? To je propaganda.

Pokojninska reforma ali smrt, pokojninska reforma ali nestabilnost, pokojninska reforma ali ne vem kaj … To je zgolj propaganda. Popolnoma jasno je, da predsednik vlade, ki ima politične izkušnje, ki gredo vsaj 25 let nazaj, ve, da vlada ne more dobiti pokojninskega referenduma. On to ve.

Danes:

Janša: Bruselj oster, ker v treh letih nismo izpolnili niti ene zaveze

Še vedno manjkata reformi pokojninskega sistema in trga dela, fiskalni ukrepi pa so nedorečeni, meni Bruselj. Ministrstvo za finance zagotavlja, da se zastavljenim ciljem že približujemo, Janša pa meni, da mora biti Slovenija verodostojnejša.

“V letu 2011 ni bila sprejeta nobena velika strukturna reforma. Izzivi, opredeljeni že lani, tako ostajajo pomembni tudi v letu 2012,” poudarja Evropska komisija in svari, da so zaradi krepitve pritiskov trgov verodostojna in trajna fiskalna konsolidacija, sanacija bančnih bilanc in pokojninska reforma še nujnejše kot pred letom dni.

  • Share/Bookmark

Lahovnik o predsedniku vlade kot inkvizicijskem izganjalcu hudiča

14.04.2012 ob 15:26

Dr. Matej Lahovnik je našel novo vero in novega občana. Spoznal je, da delo umetnikov ni veliko vredno in da bo njegov nov soobčan, predsednik vlade Janez Janša, v naslednjih letih zaslužil nesramno malo za resno garaško delo. Še nekajkrat je Lahovnik v zadnjem letu dokazal, da je končno spregledal. Ravnokar ugotavlja, tik pred stavko javnega sektorja, da varčevalni ukrepi niso prehudi in da niso protisocialno naravnani. Milo se mu je storilo, in pred dnevi je postal  predsednik nadzornikov v Mercatorju:

»V Šaleški dolini zdaj, ko smo dobili novega občana, računamo, da bomo s skupnimi močmi našli denar.« Matej Lahovnik o novem domovanju Janeza Janše in gradnji tretje razvojne osi. (Delo,26.9.2011)

Umetniki, ki so si nadeli ime zdajšnjega predsednika vlade v imenu neke moderne umetnosti so s spremembo imena praktično v dveh, treh letih zaslužili več, kot jih bo predsednik vlade v štirih letih za resno delo. To je absurd vseh absurdov. (MMC RTVS, 15.3.2012)

Not always so. Dobrih šest let ni dolga doba, a je predolga za slovenske medije. Takrat je Lahovnik, v današnjim zelo podobnih razmerah z začetka Janševega mandata predsednika vlade, razmišljal:

Lahovnik o Janševi veri v silo zarote in izganjanju hudiča:

“S tem ko Janša verjame v silo zarote, v silo kontinuitete, ko mora očistiti in izgnati hudiča iz gospodarstva, preden ga privatizira, postaja največji nasprotnik samemu sebi.

Lahovnik o nastavljanju Janševih ljudi v nadzorne svete in vojaškem konceptu:

Saj prav to je zanimivo. Janša pravi, da mora na ustrezna mesta v nadzorne svete in uprave najprej nastaviti svoje ljudi, da bi potem lahko sledila druga faza. S tem je povedal dvoje: da je zanj zasedanje položajev v gospodarstvu kot neke vrste vojaški koncept, kjer najprej zasedeš teritorij, pozneje pa se z njega umakneš, ko sam oceniš, da je to pravilno, in drugič, to govori o tem, kar še bolj zbuja skrb, da bo privatizacijo izvedel šele takrat, ko bo v nadzorne svete in uprave imenoval politično kompatibilne ljudi.

Lahovnik o Janševih lojalnih partijskih kadrih:

To pa pomeni, da bo druga faza privatizacije državnega premoženja potekala pod nadzorom ozke skupine lojalnih partijskih kadrov, in če to povežemo z dejstvom, da je na čelo policije ter tožilstva imenoval politično kompatibilne kadre, komisijo za preprečevanje korupcije pa očitno nova vlada ukinja, se je že sedaj mogoče vprašati, kako bo potekala druga faza privatizacije, kakšna bo njena preglednost. Ali ne bo prihajalo do uveljavljanja zasebnih strankarskih klientelističnih interesov, in predvsem, ali se ne bo zgodila neke vrste privatizacija po liniji črne internacionale. Premier je torej s tem med vrsticami povedal nekaj, kar nas lahko zelo skrbi: privatizacija da, vendar ko bodo na ustreznih položajih pravi ljudje.

Lahovnik o Janši kot kadrovskem hitropoteznem šahistu:

Janez Janša je zelo sistematičen. Podjetja padajo kot domine drugo za drugim. Vse skupaj je podobno nekakšnemu hitropoteznemu šahu. Cilj je v najkrajšem času zamenjati čim več figur. Težava je v tem, da se mu prav lahko zgodi, da se bo nazadnje znašel s precej čudnimi figurami na šahovnici. To se mu že dogaja. Lahko ga razumem, da želi v nadzorne svete in uprave postaviti ljudi, ki so mu blizu. Zaradi mene lahko nastavi vse SDS-ovce na vsa mesta, vendar bi morali imeti ustrezne kompetence. Reference nekaterih posameznikov pa so že sedaj zelo vprašljive.

Lahovnik o tem, kako Janša sistematično nadzira Šaleško dolino in zaseda okope:

Mislim, da Janša ravna sistematično. Zagožen je dober primer. Postavil ga je denimo tako, da nadzoruje dva ključna poslovna sistema v Šaleški dolini. S tem, ko je postal direktor holdinga slovenskih elektrarn, nadzoruje tudi hčerinsko podjetje premogovnika Velenje in bo imel tam ključno kadrovsko besedo, hkrati pa je v nadzornem svetu Gorenja, ki je drugi veliki poslovni sistem, kot bi rekel Janša, v rdeči Šaleški dolini. Gre za zelo sistematično zasedanje okopov v slovenskem gospodarstvu. Dobro se vkopava, to je Janši treba priznati.

Lahovnik o Janševi sveti inkviziciji in hudiču v njem:

Največji paradoks je v tem, da se Janši dogaja zgodba svete inkvizicije v prenesenem pomenu. Inkvizicija je izganjala nekaj, česar v resnici sploh ni. Izganjali so hudiča tako dolgo, dokler niso spoznali, da ga manifestirajo oni sami.

Lahovnik o Janševi metodi partijskega režima in preganjanju sebe:

Zdi se mi, da Janša oziroma nova oblast poskuša izganjati iz gospodarstva neke sile kontinuitete, neke, kot jim oni pravijo, rdeče direktorje. Pri tem pa metode prejšnjega režima, tistega pred letom 90, v resnici manifestira nova oblast. Ta nova metoda spominja na železne čase starega partijskega režima in Janša v tem smislu preganja samega sebe. V želji, da bi iz gospodarstva pregnal sile kontinuitete, v bistvu institucionalizira početje, ki je bilo značilno za prejšnji režim pred letom 1990.

Lahovnik o Janši kot reakcionistu:

Tako pa se bo zapisal v zgodovino kot neke vrste reakcionist, ki je na vse funkcije postavil svoje ljudi.

  • Share/Bookmark

Paranoja proti kapitalistom

30.10.2011 ob 08:33

Kdo si upa v tem »occupy« času 99% in taborjenja protestnikov pred borzo eksplicitno govoriti o slovenski paranoji proti kapitalizmu? Ne le politični? Goran Vojnović v Dnevniku:

Časi so paranoični. Ljudje namreč vsepovsod mrzlično iščejo in brez težav tudi najdejo pohlepne, zlobne, grde, hudobne kapitaliste, naše nove državne sovražnike. Komunajzerji, kot vse kaže, niso več v modi in krvoželjna množica danes po trgih in ploščadih lovi neke nove in povsem drugačne partijce.

Tiste s kravatami, v dobrih avtomobilih in s pametnimi telefoni, tiste, ki uporabljajo čudne in navadnim ljudem nerazumljive besede, kot so “dobiček”, “naložba”, “investicija”, “dividenda” in kar je še teh skovank, ki poštenemu državljanu danes dvigujejo pritisk, jutri pa mu bodo prag upokojitve in obrestno mero pri posojilu za nov pralni stroj.

Časi so paranoični in zato je treba biti pozoren, ker če že več kot pol leta niste bili v minusu ali če ste si letos privoščili daljši dopust v tujini, ste zagotovo že na kakšnem seznamu osumljencev. Dandanes je kapitalist pač lahko že vsakdo izmed nas in med ljudmi se spet veselo širi tista stara mantra, da notranji sovražnik nikoli ne spi. Zato se bojim, da če bo šlo tako naprej, bomo kmalu vsi mi Boško Šrot. V trenutnih razmerah je namreč večina državljanov le eno ali dve povišici stran od kapitalističnih izkoriščevalcev in zatiralcev lačnih in nesvobodnih in mnogi se lahko le recesiji zahvalimo za svojo čisto vest.

Pazite se zato imetniki zlatih kreditnih kartic, pazite se ljubitelji visoke mode, pazite se obiskovalci koncertov Zlatega abonmaja, pazite se naročniki Financ, pazite se igralci golfa. Pazite se, ker so po novem vsi za reveže in vsi so proti kapitalizmu. In pazite se še posebej zato, ker vaši prijatelji in znanci, ki so bili še včeraj z vami na jadranju in vas vabili na svoje vikende na Krasu, danes že vohunijo za vami, že sporočajo naprej, da ste naročili sveže škampe in kozarec neodprtega vina ter da ste zavili v dizajnersko trgovino in si ogledovali prav tisto luč tiste naše znane oblikovalke, za katero oni še kako dobro vedo, koliko stane.

Spomnite se, vi pridni, nadarjeni in uspešni podjetniki, kako so nekoč komunisti lovili druge komuniste in jih pošiljali na Goli otok, spomnite se, kako še danes bivši komunisti neusmiljeno obračunavajo z manj bivšimi komunisti, in videli boste, da vam preti resna nevarnost in da v takšnih časih ne gre zaupati nikomur.

V svoji antikapitalistični paranoji smo namreč zabredli že tako daleč, da smo začeli kapitaliste iskati že po slovenskih filmih, točno tako kot je nekoč po ameriških filmih komuniste iskal Joseph McCarthy. Pred dnevi sta se tako Polona Juh in Jernej Šugman znašla na antikapitalistični črni listi samo zato, ker imata v najnovejšem filmu Metoda Pevca Lahko noč, gospodična, preveč (filmskega) denarja. Že na festivalu v Portorožu so se nekateri “gledalci” zmrdovali, da se v teh težkih časih resnično ne spodobi snemati filmov o dobro situiranih ljudeh, eden izmed njih pa je v svojem prostem spisu o Pevčevem filmu celo javno zapisal, da je “glede na čas, v katerem živimo, (…) bolečina teh, ki imajo, hudo precenjena. Še huje: glorificiranje trpljenja teh, ki imajo, je neresno, sočustvovanje z njimi je patetično.”

Pazite se torej, vam pravim, ker nas je zajela paranoja in ker je vsa stvar zelo resna. 

  • Share/Bookmark

Pozor, snemamo: Mateja Duhovnik kadi in se sestaja z neznanci!

14.06.2011 ob 18:38

Lepa reč, pozornost novinarja ali novinarke Slovenskih novic je pritegnila šefica DARSa Mateja Duhovnik, bolj ali manj zato, ker je spet kadila. In seveda zato, ker se ji je približal nekdo, ki bi lahko bil sumljiv.

To je bilo dovolj, da je bil izkazan javni interes za nedovoljeno snemanje:

 

Spomnimo na še svežo poučno zgodbo in člen, ki pravi tole:

14.* Novinar lahko zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe. Privolitev je lahko tudi tiha (če oseba ne nasprotuje). Izjemoma sme novinar snemati, fotografirati brez privolitve, kadar utemeljeno meni, da bo na ta način razkril informacije, ki so v interesu javnosti. Razloge za svojo odločitev mora pojasniti v prispevku.

Zvezdica nam pove:  Pri uporabi izjem, ki jih dopuščajo 13., 14. in 17. člen in posegajo v pravice drugih, mora novinar pridobiti mnenje odgovornega urednika.

Paparaci novinarstvo, ki ga je bila deležna Duhovnikova verjetno zaradi zahtev po njeni zamenjavi na čelu DARSa, očitno nikogar ne moti. Skratka, čista kršitev 14. člena kodeksa.

Zgodbo omenjam, ker je tako tipična za rumene medije, skrito snemanje pa je via regia za paranoidizacijo (tudi) slovenske javnosti, na katero že dlje časa (neuspešno) opozarjam. Novinar se prav trudi, da bi moškemu v rumeni majici pripisal skrite namene (jasno, rumene majice nosijo poštarji, namiguje), samemu srečanju pa poseben skriti namen. Skratka, ljubitelji teorij zarot in paranoje pridejo na svoj račun. Kasneje je oseba pojasnila, da je njen prijatelj in da je Duhovnikovi izročil zgolj papirje, povezane z dopusti. Le kdo bi verjel tej naivni razlagi!

  • Share/Bookmark

Nedinamični stiki ministra z lobistko

5.04.2011 ob 21:52

Priznam, Komisija za preprečevanje korupcije (KPV) zadnje čase deluje nekoliko histerično. Nedaven primer Luke Jurija je dober zgled – če drži, da se je nek njegov prijatelj zgolj šalil in mu ponujal 20.000 evrov podkupnine, je ocena KPV, češ korupcija ni šala, že sama patetično smešna. Prav mogoče je seveda, da je resno ponudbo poslanec spretno komično obrnil, da bi zakril sledi – zato je v danem primeru težko soditi o omenjeni patetiki, dokler ne vemo, kaj točno je res. In tega ne ve niti KPV.

Toda kako naj si razložimo nekaj zanimivih detajlov iz nepolitičnega življenja prometnega ministra Patricka Vlačiča? Zakaj bi nas to moralo zanimati? Žal nas izjemoma mora. V redu, fant ima rad lepe punce, tudi prav. Na številnih fotografijah strastno objema različne lepotice in misice, na tejle recimo Tino Gaber. Rumene strani življenja znajo povedati še več, tudi o kokodajsanju tipa »Rada te imam«. In potem sledijo številna navidezno kontingentna presenečenja. Če »google suggestions« za imenom Patricka Vlačiča kot prvo iskano besedo sugerira »kokain« (podobno kot pri Borutu Pahorju), Miss Hawaiian Tropic Tina Gaber te mesece nerodno lomasti po medijih in znanstveno razlaga spoznanja iz svoje diplomske naloge o prisotnosti drog v slovenski visoki družbi, kot da drugega strokovnjaka doslej o tem ne bi premogli. Lobistična akcija? Ker to še ni dovolj, novopečena sociologinja le nekaj mesecev kasneje prijavi svojo poslovno priložnost kot lobistka za promet (sic!) na isto KPV, znajde se na seznamu 28 ljudi, in to dvanajsta po vrsti. Smo prav prebrali? Smo. Nakar sledi ocena »dinamičnosti« (!) stikov med ministrom in lobistko, zdaj ne več zgolj fizičnih, o kateri beremo v Financah:

Prometni minister Patrick Vlačič ne zanika, da ima stike z lobistko in nekdanjo miss Hawaiian Tropic Tino Gaber, a sodi, da pri njih ne gre za lobiranje. Medtem pa je njegov šef, premier Borut Pahor, stik z isto lobistko menda prijavil komisiji za preprečevanje korupcije (KPK).

Tina Gaber se je vpisala v register lobistov šele po tem, ko je predsednik vlade Pahor menda poročal KPK o njenem poskusu vplivanja na njegove odločitve. Ista lobistka, ki je med drugim registrirana za lobiranje na področju prometa in proračuna, prijateljuje s prometnim ministrom Vlačičem. Vendar ta med njunim odnosom ni zaznal, da bi lobistka poskušala vplivati nanj. “V okviru dosedanjih stikov s Tino Gaber smo ocenili, da ne gre za lobiranje,” nam je sporočila Vlačičeva tiskovna predstavnica Eldina Knez.

Knezova je še dodala, da gre pri presoji, ali o določenem stiku ministra sestaviti poročilo o lobiranju ali ne, za “dinamičen proces” in da je Vlačič do zdaj šestkrat presodil, da gre za lobiranje. A, kot že rečeno, ne v primeru Tine Gaber.

Zakon veleva, da lobiranec o vsakem stiku z lobistom, ki ima namen lobirati, sestavi (in PKP posreduje) zapis, v katerem navede podatke o lobistu, področju lobiranja, imenu interesne organizacije … Podpredsednik PKP Rok Praprotnik pravi, da je predvsem od etično-moralne zavesti lobiranca in lobista, ki imata tudi osebni odnos, odvisno, kje bosta postavila mejo. Vsekakor pa bi se morala vzdržati poskusov vplivanja na javne odločitve oziroma bi moral javni funkcionar o tem poročati KPK, še dodaja Praprotnik.

Kaj je v tej zgodbi čudnega? Seveda ne to, da imata Vlačič in Gabrova »odnos«, kot temu pravi novinar. Tudi ne to, da imata »stike«, kot pravita sama, in da so ti dobesedno objemajoče narave, kot je videti na sliki. Sem med prvimi, ki ministru priznavamo polno svobodo, da si izbira svoje življenjske sopotnike in prijateljice; prav tako ne želim izreči žal besede proti takšnemu ali drugačnemu prijateljevanju, intimnemu ali ne, med katerimkoli ministrom in katerokoli lobistko (in vice versa, kar se spola tiče). Kar je resnično zoprno v tej zadevi, je bizarna pot gospodične, ki v trenutku T1 funkcionira kot misica, v zelo bližnjem trenutku T2 kot diplomirana sociologinja in strokovnjakinja za uporabo kokaina v slovenski estradi, v naslednjem, še manj oddaljenem trenutku T3 kot registrirana lobistka, zaradi katere ministrski predsednik prijavlja kontakte organom boja proti korupciji, minister, sicer bistveno bolj osebno povezan z lobistko, pa ne. Saj je vendar videti, kot da bi minister lobiral za sedanjo lobistko, ne obratno!

Zgodba je zanimiva s še enega vidika – doslej smo rumeno plat življenja prepuščali trač revijam in gospodinjskim medijem. To zdaj več ne bo šlo: nepolitično življenje ministra se je, to moramo priznati, zlilo s političnim. Opisano »prijateljsko razmerje« dokazuje prelivanje rumenila v najresnejše plati notranje politike, odpira mejne moralnopolitične dileme (kar se zrcali v npr. Praprotnikovem sklicevanju na etičnomoralno zavest lobiranca in lobista v osebnem odnosu – zanimiva sintagma) ter se dotika samega premierja. Ja, njegovi ministri so poskrbeli, da bo Pahor poslej ne le rdeč od zardevanja, malce bo tudi rumen. Odvisno od dinamike odnosov, ne nujno njegovih.

  • Share/Bookmark

Tudi njegova mama je naša!

17.01.2011 ob 20:10

Medijske poblaznelosti je že toliko, da je skrajni čas za novo vladavino sproščenih. Da bo pritisk politžurnalizma popustil. Da bo popustil sunek paranoje. Zgornji primerek reporterskega rumenila in manipulacije, naravnost s toplega naročja Nje, ki je ujčkala premierja, sladostrastno povzet na Janševi medijski trobenti, imenovani MMC RTVS, ponuja vedno pogostejše videne trenutke tragikomičnosti: PAHORJEVA MAMA ZA PREDČASNE VOLITVE. Ja, če pravi njegova mama, pa bo že držalo. Mame  imajo vedno prav. Bodo našli še očeta, strica? Pahor, poslušaj že enkrat!

Treba se bo pripraviti na novo dozo idiotizmov, vdorov v zasebnost in nasilne sproščene medijske prevzgoje. Propagandizem in insinuacije, kamorkoli pogledaš. Poligoni manipulacij in teorij zarot vodijo do petdesetplusnega delirija – to nekdo ve in obvlada zelo dobro. Še en napor, pa bo.  V vladi pa flancajo o blokadah, deblokadah, prioritetah, gospod Kučan govori o rehabilitaciji politike, o vračanju kredibilnosti politiki…  Kot da bi živeli v neki drugi državi! Koliko napačnih diagnoz še, preden bomo začeli s terapijo?

  • Share/Bookmark

… in takole: sproščenost je za premierja recept za frustracije

7.03.2009 ob 09:56

Iz sproščenosti v sproščenost, od Janše k Pahorju in nazaj k Janši (če bi že bila kakšna »tranzicijska« razlika). Predsednik vlade je namreč dal sproščenosti novega poleta. Z nekakšnim fitnes nadpomenom iz psihologije športa. In seveda povedal, da jo nujno potrebujemo. Iz članka v novi Katedri:

Pahorjeva nefrustrirana sproščenost

Je Slovenija danes kaj bolj sproščena, kot je bila nekaj let nazaj? Tako so nedavno spraševali mnogi, predvsem nadebudni novinarji. Dilema je preprosto abotna, ker ne vemo, kaj je sproščenost in ker ne vemo, kako bi jo merili. Kot ujetnike nas vodi v osrčje ideološkega diskurza in mnogoterih zlorab – če je volilni slogan o sproščeni Sloveniji leta 2004 homogeniziral ljudstvo pod neko izpraznjeno parolo, celo filozofskega izvora, ter imel nalogo prikriti, da se pod krinko prijetnega žargona dogajata kruta avtokratizacija politike v vseh sferah in komandna demokracija v režiji vladajoče SDS, bi danes pričakovali, da smo se sproščenosti po volitvah 2008 končno znebili. Ker izpraznjenih floskul, s katerimi zgolj manipulirajo z nami kot vodljivimi neracionalnimi lutkami, ne potrebujemo.

Kakšna zmota! Te dni je podpredsednik SDS, dr. Milan Zver, ocenjeval 100 dni nove vlade in ponosno navrgel, da je bila »Janševa vladavina zlata doba Slovenije«. O sproščenosti ni govoril, kajti prejšnji vladarji so svoj programski ideal nekam sramežljivo opustili. Pač pa jo je ob začetku svojega mandata strastno zagrabil Borut Pahor in znova zabrundal pesmico o »pravi sproščenosti«, ne »zategnjenosti« in »zakrčenosti«. Postavil se je torej v kožo svojega predhodnika in z njegovimi ideološki vatli hitel dokazovati, da je boljši od njega, kar vedno znova manifestira v maniri dokaza o tem, da mu je enak. In tako je dva tedna nazaj zasedalo širše vodstvo stranke SD na klavzuri v Velenju, kjer je gošča sproščenosti znova pribrzela na dan. Predsednik vlade in hkrati SD je namreč prihajajoče leto 2009 označil kot »leto zgoščenih socialnih, gospodarskih in političnih problemov« in oceno zabelil s tem, da »potrebujemo sproščeno politično ozračje«. Kot se je izkazalo v nadaljevanju, je s tem referiral na svojo lastno zrelaksirano kondicijo, pravzaprav je meril na svoj novi tip vladanja. Pahor je namreč, kot misli sam, v vodenje države vnesel novost v obnašanju, ki da se kaže v zanj specifični politični drži: »Ne gre več za agresivno politiko, temveč za politiko sproščenosti, demokratičnosti in tolerance sprostitve frustracij«.

S tem se je nedvoumno deklariral za politika sproščenosti neagresivnega tipa. Karkoli naj bi to že pomenilo. Obskuren je neartikuliran dodatek – ob vseh variacijah tega, kaj političnim protagonistom »sproščenost« zelo arbitrarno pomeni, je omemba tolerance sprostitve frustracij pomembna novost. Četudi bizarna. Frustracijska odpornost (ali toleranca) kot tehnični termin v psihologiji opisuje našo sposobnost prenašanja frustracijskih pritiskov, na katere naletimo v situacijah, ko smo soočenimi s težavami. Kako naj to razložimo v kontekstu političnega delovanja, ni čisto jasno, toda kot vse kaže si verjetno Pahor predstavlja sproščanje frustracij kot dogajanje v duhovnem telesu naroda (ali politike), ki je potrebno določene zmerne, »odporne« obdelave. Če navedeni atributi niso mišljeni konjunktivno in našteti zelo poljubno, potem politika sproščenosti nenadoma nastopa kot zdravilo proti sproščanju; paradoksalno je s tem ta atribut zadobil dva povsem nasprotna pomena. Manj verjetno, je, da nam Pahor poenostavljeno želi povedati le to, da se politika sproščenosti banalno kaže tudi v odpornosti na frustracije.

Toda preden si začnemo beliti glavo z njeno heterogeno semantiko, velja izreči svarilo. Analiza številnih artikulacij tega označevalca iz ust Janševih ideologov (recimo v Novi reviji, danes pa bi rekli, da tudi na Novi univerzi) je pokazala, da avtorji ne vedo, kaj govorijo, oziroma se jim to ne zdi pomembno. V svoji votlosti jim je sproščenost označevala dobesedno karkoli. Pahor je, kot permanentni gost in učenec Zbora za republiko ter nič manj permanentni Janšev partner, geslo sproščenosti evidentno ponotranjil. S tem pa tudi njeno izpraznjenost. Bolj kot to, da ne ve, kaj želi z njo povedati, pa je pomembno, kaj želi z njo početi. Če Pahor stavi na odvrženo ideološko kost, ki je vodila v procese dedemokratizacije v državi, velja jemati za popolno aboto, da nekdo, ki je dobil zaupanje volivcev na podlagi zahteve po drugačni politiki in odgovornosti za spremembe, v začetku svojega mandata zapoveduje sposojen zlizan ideologem. Nadalje, če je v času konjukture sproščenost komu zvenela simpatično, danes, v časih recesije in »zakrčenosti« zategovanja pasu, zveni maloumno. In tretjič, obstaja še nek iracionalen element. Premier navzlic vsej kritiki in dekamuflaži sproščenosti kot ideološkega slepila še vedno vztraja pri njej. Kot smo že napisali v obliki teze: želi biti bolj Janšev kot Janša sam. Želi biti bolj sproščen. Njegova predanost razodeva notorno bližino predhodniku in hkrati izpraznjenost lastne politične poti in programskih ciljev. S tem nadaljuje niz cenenih nacionalističnih sloganov o najboljših na vrhu sveta, nebesih pod Triglavom, odličnem slovenskem narodnem značaju in podobnih puhlicah, ki so vedno zvenele kot kičast plagiat. Včasih zato, ker se res bile. Je bil glas za Pahorja glas za drugačno, nesproščeno politiko? Če ja, potem nas sedanji premier vara. Kar bi morali od njega pričakovati, je manj ali nič sproščenosti!

Premier je razočaranje tudi sicer. Če je Janša obljubljal samozavest, kot edini kandidat za ponovnega predsednika stranke na kongresu konec marca v Mariboru Pahor obeta »kongres enotnosti in samozavesti«. In če je bil volilni slogan SDS pred nekaj meseci »Slovenija na pravi poti«, je Pahor v Velenju dva tedna nazaj ocenil, da »je stranka ubrala pravo pot«. No, zanj je prava pot, otipljivo že na terminološki ravni, očitno Janševa.

  • Share/Bookmark

Kako bo Pahor dosegel sproščenost? Takole…

7.03.2009 ob 09:52

Pravijo, da se je sproščenost iztekla z volitvami ali celo prej. Če bi to bilo res, tale blog ne bi imel več velikega smisla. Toda ne dajte se zapeljati, majhni in veliki čudeži se še dogajajo. Kot smo na njem dokazovali zadnjih nekaj let, je plod politične ljubezni med Pahorjem in Janšo. Ki je, resnici na ljubo, v zadnjega pol leta ponarodela; in zdaj takim očitajo, da ugotovitev ni nova? V tem Magovem predvolilnem intervjuju jeseni 2008 je Pahor povprašan tudi po sproščenosti. Novinarsko trendovsko vprašanje »Kako doseči sproščenost« ni ostalo neodgovorjeno:

Janeza Janšo ste obtožili, da ni izpolnil predvolilne obljube o sproščeni Sloveniji. Ali se vam zdi mogoča razlaga, da je slovenski prostor tako polariziran, da se tista stran, ki je v opoziciji, čuti nesproščeno?

To je gotovo eden ključnih problemov. Leta 2004 je bilo mogoče opaziti, da so gospodarski in socialni kazalniki sicer solidni, vendar ljudje kljub temu niso bili zadovoljni s položajem v družbi in so se odločili za spremembe. Takrat je bil ta navdih, s klicem po sproščeni Sloveniji, pravi slogan za pričakovanja ljudi. En del javnosti je bil po dvanajstih letih vladavine ene stranke izključen iz ustvarjanja javnega življenja in se je počutil odrinjenega. Penetracija ene politične sile v družbeno tkivo je bila prevelika. Mislim, da so ljudje pričakovali, da bodo šle stvari v tem mandatu v drugo smer, vendar se vzorec ponavlja: tisti del javnosti, ki se ne vidi politično reprezentiranega v vladi, se počuti odrinjenega. Morda bo del take miselnosti vedno ostal, vendar si bom v prihodnjem mandatu prizadeval, da bi vsaj del tega problema poskušal rešiti na strateški, paradigmatični ravni. Vse ustvarjalne sile, ne glede na svetovnonazorsko ali politično pripadnost, je treba vpoklicati k ustvarjanju skupne Slovenije.

Kako doseči sproščenost, če še vaši strankarski kolegi v parlamentu težko sodelujejo s poslanci SDS in NSI?

Sproščenost ne pomeni odsotnosti demokratičnega dialoga, ki je lahko tudi zelo kritičen in polemičen, mora pa biti kulturen. Med strankami bodo vedno razlike, ki se bodo tako ali drugače izkazovale. Sproščenosti ne vidim v tem, da bi poskušali zanikati razlike med nami. Nasprotno, te se morajo svobodno izpovedovati in zaradi tega ne sme biti nihče sankcioniran. Navsezadnje smo vsi pripadniki nekih manjšin. Ne mislim samo na nacionalne manjšine, ampak tudi kulturne in manjšine v življenjskem slogu. Za Slovenijo je zelo pomembno, da se vsak posameznik počuti svobodnega in da lahko prispeva svoj talent k ustvarjanju skupne prihodnosti. Tukaj vidim priložnost za premike v javnem razpoloženju. Ne smemo ustvariti družbe posameznikov, ki so zaradi politične ali druge identitete privilegirani ali deprivilegirani.

  • Share/Bookmark

Wo Janša war, soll Ich werden

14.12.2007 ob 23:58

Pahor bi bil mandatar. Šur, sam bi bil minister za mentalno higieno politikov. Ampak če začnemo pri mandatarju – že celo leto na tem mestu razvijamo koncepcijo politične ljubezni, radodarno izkazovano pri gospodu Pahorju. Naš zastavek je bil, da je to nov, unikaten in v danem trenutku celo zmagovit model politike, pomešan z osebnimi psihološkimi primesmi v odnosu Pahorja do mesta vladarja. Ker ga trenutno zaseda g. Janša, je do njega razvil posebno bogato obliko transferja. Ljubezni, partnerstva, spoštovanja, zvestobe. In za sabo potegnil ideologijo SD, ki dela politiko na ta način, da ne dela politike in se ogleduje v ogledalu prihodnjega zmagovalca. To je vse, kar počne: gleda se tam nekje v prihodnosti v sebi všečni pozi. Kot vladarka.

Toda zdaj je vrag vzel šalo, kar se ljubezni tiče. Pahor končno želi biti Janša in concreto. Wo Janša war, soll Ich werden. Najprej je dolgo okleval, ker se mu je ponujalo drugo vladarsko mesto – in sam se ima za izvoljenca ljudstva, kakopak, ki sme vpričo takšne velikodušne naklonjenosti množic sebi izbrati najboljše. Za Večer sem nedavno takole razvijal njegovo »filozofijo pudlja«. Pahor se skriva za politiko konsenza, kakršno je vodil laburist Tony Blair – prav tisti, ki so ga imenovali za Bushevega pudlja in ki je ta časten epitet v ameriškem tisku prepustil Sarkozyju. A to bilo je pred nenavadno odločitvijo te dni, da se leto pred volitvami samookliče za prihodnjega mandatarja. Prišlo je do točke zlitja: ne le da bi bil partner, bil bi ta partner. Bil bi Janša, prevzel bi to čudovito vlogo prvega med sproščenimi, ljubimca zdravnic, predsedujočega EU… Vlogo, ki si je tako močno želi, da si poskusno nadeva maske in preizkuša obleke že zdaj. Politika SD, ki je eno samo koprnenje po oblasti, po vodenju in vladanju, tu ne kaže nobene tolikokrat reflektirane razpoke med predsednikom in stranko, obakrat dokazuje svojo enako votlo izpraznjenost. Ali, po Lacanu, norost, kajti norec misli, da je kralj, toda nor je tudi kralj, ki misli da je kralj. Predstavljajte si torej brezumnost tistega, ki se ima za kralja, pa še ni, tega si le neznansko želi! Tistega, ki to simbolno funkcijo jemlje zares in jo sanja – mar ni vsa manipulativnost politike na delu prav v tem simptomu, saj nas za kralja dela in naredi narod, Drugi torej. Jemati zares socsimbolno mrežo demokracije v smislu, da smo vredni izbire zgolj mi (in anticipacija prihodnjega mandatarstva več kot potrjuje to našo samozaljubljenost), pa je v osnovi nedemokratična in nenazadnje nevarna. Mesto vladarja je pač, če naj deluje, nujno prazno in arbitrarno, samooklicani mandatarji pa so najboljša pot do tiranije. Do zlorabe oblasti. Kar počne predsednik SD te dni, je prav to: avansirano zlorablja zaupanje volivcev.

Zakaj vse to počne? Ker je pač zaljubljen? Ker nima in ne zmore svoje politike? Ali zaradi obojega? Še ena gesta torej, ki dokazuje, da bomo pod Pahorjem veselo še dalje dedemokratizirali Janševo strašljivo zapuščino. Celo navzlic svarilnemu dejstvu, da se je presedniški ejaculatio praecox pravkar posrečil celo Peterletu. Ves čas je nastopal kot prihodnji kralj, a ga je ravno to spodneslo.

  • Share/Bookmark

Pakt s hudičem ali konec največje slovenske ljubezni

20.11.2007 ob 23:43

Politično ljubezen med Pahorjem in Janšo smo spremljali že dlje časa. Služila nam je za primer razvijanja istoimenskega koncepta s prostovoljnimi igralci. Toda zdaj je postalo jasno, da je pakta konec. Pravkar sem prebral zapis na Drugem domu, kjer avtor pravi, da je »vrag mrtev« – s tem misli na Janšo. Jutrišnje Delo bo poročalo o tem, da je sporazum o nenapadanju le mrtva črka na papirju in da je bil formalno mrtev že prej. Kot da bi gledali mehiško telenovelo. Pahorjevo spraševanje, ali je še v zakonu, je zato povsem odveč.

Ljubezni torej več ni, poročna pogodba, o kateri smo pisali, več ne zdrži. Kdo ga je torej biksal, kdo je skakal čez plot? Za Janšo kakopak Pahor. On je tisti, ki bi vodil državo iz fitnesa (zadnja minuta zapisa) in se tam družil z mladenkami. Nezvestoba, ki jo težko pogoltneš. Na tejle slikce se lepo in nežno objema celo z Bojanom Šrotom. Dobro poglejte ta obraz in pazite, kam je zaneslo njegovo desno roko. Kar je preveč, je pa preveč!

Seveda je bilo neverjetno, ko je predsednik SD začel z »Dragi Janez, dragi Borut« spraševati, če poroka in zaveze iz nje še držijo. Pa naj je pakt s hudičem ali zgolj pakt o nenapadanju. Ker resnična čustva težko pozabiš.

Vrag ni počival, kaj šele da bi bil mrtev. Še bolj je bilo bizarno, ko je svojega partnerja, tako rekoč ljubimca, Pahor moledoval, naj vendarle vztraja. Janša, ne obupaj! Ampak če ne gre, pač ne gre. Tudi najboljši, ustvarjeni eden za drugega, gredo kdaj narazen. Občutek, da ga Pahor preveč biksa, je premočan, paranoja partnerja je premočna. Zavist in ljubosumje, ta strup za prenekatero dvojno srečo! Razuma je še nekaj, toda odločitve ne more spremeniti niti močna želja prvaka opozicije, da vztraja v zvezi… Zanjo sta pač potrebna dva.

Res je, da državljani radi gledajo žajfnice. Morebiti je prav na ta način treba razumeti, zakaj drugi zakonec toči velike solze, ker mu prvi več ne izkazuje zadostne ljubezni. Včerajšnja dramaturgija je poskrbela za veliko suspenza in še več ga nas čaka. Na srečo se bodo rojevale nove politične ljubezni, na istem mestu bodo vznikale stare in usoda Slovenije se bo spet zavrtela v treh minutah dobre mehiške telenovele.

  • Share/Bookmark

Moj Lojze

8.11.2007 ob 00:53

V tejle remek godlerifikaciji (7. 11. 2007) pregleda dnevnih vesti, kjer monthypythonovski satirični duh sploh ni več moteč, ker je sama vsebina slovenske realnosti vmes že postala monthypythonovska, Jure Godler pokaže na izsek peterletovskega pamfleta, ki ga krasi kolumnistka Urška Bačovnik. Vest na Vesti predstavlja zgodbo (prvič, drugič) o tem, kako je spremljevalka »mojega Janeza« obiskala Železnike in tam se je v dobrodelni akciji karitativne izpostave SDS med drugim slikala z Brankom Grimsom. Nakar so jo, praktično dobesedno, pred umazanimi rokami novinarjev ugrabile ženske telesne čuvarke. Vredno ogleda.

Hlipajoča in pretresena Urška daje vtis zbegane punce, ki želi pomagati. Toda ni ga hujšega kot zlorabljati čustva nemočne ženske. No, nisem se želel zaleteti in obsoditi nekoga, ki je morebiti pač dobrodelno razpoložen. Odkar sem pred uro dobil v roke Peterletov pamflet – čakal me je med časopisjem -, sem pripravljen razkriti svojo slutnjo. Kot vse kaže imajo prav tisti, ki stokajo, da se je gospodična začela ponujati v politično zlorabo. Njena pretresenost, njeno zardevanje sploh ni namenjeno nevajenosti kamer ali solidarnosti z žrtvami ujme, temveč je, domnevam, (tudi) posledica razrvanosti nekoga, ki ga imajo v lasti drugi in ga vodijo za roko, da bi realizirali svoje politične interese. Tu so dokazi.

Prvič, že na temle posnetku iste Vesti se je ugibalo, ali je gospodična Bačovnik zares spontano nastopila in razpravljala o svoji poroki. Bolj se je govorilo o tem, pa o »telesnih čuvarjih« (na koncu posnetka so trije!) na posnetku in seveda načrtovani inscenaciji. Bojim se, da je bilo obratno. Bačovnika ni prišla v štab Peterleta zato, da bi razpravljala o svojem poročnem slavju (to šele pride, verjetno), temveč da bi preprosto – prvič in torej načrtovano – nastopila v podporo Peterletu. Pomislite, on je bil dovolj dober razlog, da se prvič v podobi in besedi predstavi najširši javnosti!

Njen uvodnik v peterletovski pamflet to lepo dokazuje. Tekst, ki ga tu prebiramo, je namreč »plagiat« teksta, ki ga je »spontano« povedala v kamero tistega 21. oktobra ob izidu prvega kroga: Peterle je (1) eden očetov slovenske državnosti, (2) ima podporo številnih tujih politikov in (3) odlikuje ga pristna človeška toplina. Ti »trije ključni razlogi« so tudi edina vsebina kratkega besedila. 21. oktobra je očitno premišljeno naštudiran odgovor za kamero POP TV tekel takolel: »Za podporo sem se odločila sama in to iz treh glavnih razlogov….«, kasneje pa tudi priznala, da je volitve ravno ne zanimajo, če je že kdo ne prepriča, da jo morajo: »Lahko rečem, da pred leti nisem hodila redno na volitve, zdaj pa ….«.

Skratka, ker je Bačovnikova, kraljica slovenskih src, iste besede ponovila že v prvo, sta možni dve branji. Po prvem je imela pripravljen tekst za prvi nastop, ki ga je zdaj »kopirala« za pamflet. In tekst verjetno sploh ni bil njen… Po drugem je Urška bila v prvo spontana, nato pa je ponovila svoje originalne misli še za potrebe kampanje v uvodniku za pamflet.

Probabilistika pravi, da je zgodba tekla takole: Bačovnikova se ni sama odločila za nesrečni »coming-out« na Peterletovi sedmini, temveč je bila v to primorana. Ker njen nastop ni bil spontan, temveč dogovorjen, je bil takšen tudi okvir tega, kar mora povedati. Tj. če je bil nastop dogovorjen, je bila zagotovo v delu dogovorjena tudi vsebina tega, kar bo rekla. Ker je postala skriti adut kampanje, se je logično in smiselno pojavila tudi v Peterletovem pamfletu kot uvodničarka. Hkrati pa je začela skakljati po SDS-ovskih procesijah, kar poskušajo nekoliko omiliti s konteksti, ki vsaj malo spominjajo na dobrodelnost Matere Tereze. Urška Bačovnik torej s srcem in predanostjo dela za »mojega Janeza«, kar včasih pač pomeni, da mora biti njen tudi »moj Lojze«. A to je verjetno šele začetek njenega spoznanja, koliko ljudi moraš imeti rad in kaj vse moraš početi, da bi bil tvoj Janez tvoj.

  • Share/Bookmark

Nepopustljivi partnerji, nepopustljivi do sebe – homo novus na vidiku!

8.10.2007 ob 09:12

Priznam, slovenska strankarska scena lahko človeka le razjezi. Podpreti pri zdravi pameti človek ne more nikogar. O desnici ne bi znova, na levici pa je veselica: LDS se, slabo zaceljena in identitetno izgubljena, išče na napačne načine ali sploh ne, Zares je štartal z neverjetnim političnim naivizmom, ki od simpatizerja terja globoko samopodcenjevanje, SD pa nam ponuja neprebavljiva partnerstva, neobstoječe programe in predvsem nepogrešljivega vodjo, ki vedno znova sili na bruhanje.

Pahorjeva izumetničena retorična prenapetost in čista volja do (politične) moči se lahko komu zdita legitimni, vsaj dokler mu uspevata. Na temle posnetku so njegovi nastopi že zadobili, naj mi bog odpusti, rahle konture vzorčnih nastopov iz kakšnih zgodovinskih (ali sedanjih) posnetkov o totalitarističnih liderjih. Igra rok, žuganje in usmerjanje prsta, gibanje telesa, strumen pogled, povzdigovanje glasu in grozeča intonacija…. naj me kdo ustavi in potolaži, da gre zgolj za osebno averzijo!

Če sem prav razumel, so v SD predstavljali svoj alternativni program. Popravki zaželeni, ampak to so počeli že nekajkrat. Novost je bila v tem, da so pripeljali svojo ekipo strokovnjakov. Vse v redu in prav, toda kje je program? Iskal sem ga, našel ne. Objavili so oceno stanja z naslovom Slovenija danes, kjer mrgoli zanimivih ocen (»Jutri je tvoj dan! Ocenjujemo, da stanje ni rožnato, a tudi pretirano tragično ne.«)

Potem sem prebral in slišal, da ga bodo dali na mizo čez eno leto, tik pred volitvami! Festina lente, počasno hitenje v prihodnost. Če obstaja enačaj med predsednikom in stranko (nekatere posameznike pač cenim), potem se v SD že tretje leto sploh ne gredo politike, še manj opozicije. Gospod prireja tiskovke, na katerih javno sanja o svoji zmagi na volitvah. Govori zgolj o hitenju v prihodnost. In v stranki delajo svoj program tako, da ga najavljajo eno, celo dve leti pred volitvami. No, v resnici imajo le najave programa, a to jih ne moti.

SD živi od teh najav. Najavlja se, kaj bo storila, ko bo na oblasti, sedanjost ji je tuja. Vmes pa se dogajajo konkretne politične situacije, konkretne stiske ljudi, konkretne kršitve človekovih pravic: izbrisani, Strojanovi, medijska cenzura, politični prevzemi podjetij. In Pahor? Kot zmerom, je pri njem na prvem mestu ljubezen do Janeza Janše, zaradi katere je vse odpuščeno. Ali kot dvakrat z žuganjem (!) ponovi svoj »amigos para siempre«:

Tukaj bomo z Janezom Janšo nepopustljivi partnerji… nepopustljivi partnerji!

Ampak o ljubezni vselej vse dobro. Razlog: če so doslej v SD najavljali, kakšna mora biti prihodnja, seveda njihova Slovenija, je zdaj Pahor temu priključil nič manj kot lik klenega Slovenca, ki vse to zmore. Zadnja leta sem bil zelo pozoren, kako daleč nas bo pripeljala Janševa Blut-und-Boden ideologija. Koliko pigmalionstva si bo privoščila. Nekajkrat je bila blizu, recimo leto nazaj ob osamosvojitvi, ko je premier mlatil slamo o vrlinah in značaju Slovenca. Toda Pahor ga je zdaj prehitel. Že res, da ne riše slike generalno o Slovencu, govori pa o tistem, ki zmore in mora biti nov pahorjanec. Tako rekoč homo novus pahorianus.

Kakšen je ta človek, ta Übermensch? Kot je nekoč povedal že Lukšič, moraš ob njem stopiti proč, če si s svojo šibkostjo v napoto (»Zato pri prosil starejše kolege, da naredijo korak nazaj, potem pa jih bomo spet povabili zraven, ko bomo zmagali,« je približno na lanski konferenci naslovil starejšo tovarišijo). Pahor na zgornjem posnetku stori nekaj podobnega: homo novus je lahko le najboljši, kajti le najboljše je dovolj dobro za SD. Ali kot pravijo na RTV v nesojenem kodeksu v delu, ki ga zanesljivo niso mogli prepisati pri Banki Slovenije: »Naša programska odličnost temelji na spoznanju, da so še tako kakovostne oddaje komaj dovolj dobre za (naše) poslušalce in gledalce.« Najboljše je komaj dovolj dobro!

Če nismo najboljši v vseh sferah (!), pravi Pahor v svoji nemogoči zahtevi, si zmage na volitvah sploh ne zaslužimo (glej posnetek!) Drugič: »Vsi tisti, ki se ne čutijo dovolj močne….« naj stopijo stran. Skratka: le če si fit, v najboljši formi, lep in pameten, si rojen za zmagovalca. In s tem tudi vaša psihologija ne sme prenesti trohice luzerstva. Če ne veste že vnaprej, da zmorete, nikar ne hodite zraven. Kar poglejte si njega:

Tukaj vam naj povem, da je moja potrpežljivost na preizkušnji in naj vam takoj povem, da bom to preizkušnjo prestal.

Kakšna volja do samokontrole in neverjetna disciplina! Pustimo kontekst, ampak kako bizarna psihološka teza, ki je nemudoma spravila v totalen smeh bližnjo novinarko! Ker kakšna preizkušnja pa je to, če že veste za njen izid, ki vam ga jamči vaša predpostavljena omnipotenca? Bo homo novus to zmogel, saj je Pahor vendar zgolj eden?

  • Share/Bookmark