Arhiv za kategorijo 'Politična paranoja'

May the Force be with you: kdo so Kanglerjevi strici

27.04.2016 ob 10:30

»Kdo so te močne sile, ki so to sposobne narediti?« znova sprašuje RTV Slovenija Franca Kanglerja v zanj rezerviranih terminih, tokrat na tretjem programu v 42 minutnem pogovoru.

Sposobne česa? Zarotiti se proti njemu, ki se mu dogaja svetovna krivica, obrniti ljudstvo proti njemu. Tisto, ki ga ima v resnici rado, tako kot izbrani mediji. In namesto pravilnega odgovora na »kdo«, ki je nekaj takšnega kot »Združene sile Bilderberga, udbomafija, CIA in seveda David Icke«, je njegov prvi odgovor znova: »dr. Vezjak«. K mojemu imenu nato pritakne še Toneta Partljiča.

Kangler tv slo 3 24.4.16

Novinarka Nataša Markovič se mi je skoraj zasmislila – najbrž sploh še ni slišala zame, za močno silo. Po drugi strani niti intervjuvanec verjetno ne ve; naj omenim, da sem gospoda prvič in zadnjič v živo srečal leta 2008 na okrogli mizi o prihodnosti Pekarne in alternativne kulture v mestu. V Pekarni. Z njim torej neposredno nikoli nisem imel nič, z njim nisem izmenjal enega samcatega stavka v neposrednem pogovoru, gospoda ne poznam. Lucky me.

Čeprav sta minila šele dva tedna od njegovega nastopa v Odmevih, je znova dobil priložnost za medijsko stokanje o krivici, ki se mu dogaja, in seveda novoustanovljeni stranki, ki bo ugledala luč sveta v roku dveh tednov. Ne le to, v intervjuju ugotavlja, da menda nisem ustavil le njega, ampak pred tem že Tomaža Pandurja. Ki ga je on pripeljal v Maribor – potem pa je spet nastopila neka sila. In seveda, »veliki državljan«, kot se je Kangler samoopisal, je s skrbnim uvidom opazil, da so bile mariborske vstaje zrežirane. Močna sila pač.

Tam so bili Nemariborčani, z avtobusnimi prevozi pripeljani od drugod, »iz Kranja, Ljutomera, Šentilja…«. Njegova ocena: od 12.000 ljudi na ulici je bila od drugod pripeljana polovica. Skratka, ena polovica zmanipuliranih, druga polovica uvoženih. May the Force be with you.

Problematične sekunde

Kanglerjev psihični univerzum ne bi smeli absolvirati z levo roko. V bistvu gre za bistveno več od tega, ne samo zaradi medijskih zrcaljenj. Morda je spet čas, čeprav sem to že nekajkrat storil, za dodatna pojasnila. Ko ti pripišejo paranormalne socialne in organizacijske sposobnosti, da finančnih ne omenjam, se vsaj malo počutiš počaščen – a kot reden analitik psihopolitike domačih zarot tudi dodatno zaskrbljen. Stvar je resnejša – Kangler mi pripisuje ne samo posebne moči, v včerajšnjem intervjuju se bode z mojo neverjetno medijsko prezenco, menda razkošno odmerjeno. Ta ga moti.

Tisto torej, ki so jo v cenzuriranih Odmevih skrčili na nekaj drobcev terenskega poročila – novinar mi je dejal, da drugega sogovorca sploh niso našli –  njemu pa so nato namenili deset minut solo nastopa v studiu – o čemer sem podrobneje pisal. Očitno je vsaka sekunda moje medijske navzočnosti Kanglerju nevarna in odveč – žal pa gre res za sekunde.

No, resnica je totalno drugačna in natančno nasprotna od sugerirane. V »Odmevih« nisem nastopil najmanj pet ali šest ali sedem let. V Delo me praktično ne vabijo. V Dnevniku občasno citirajo mojo stran vezjak.com, vendar spet ne na zadano temo. V Večeru? No podrobnejšo statistiko vodi njihov dvojni urednik Matija Stepišnik, ampak ta me je za notranjepolitični komentar nazadnje vprašal okoli leta 1999. V zadnjih treh letih sem morda trikrat odgovarjal na vprašanja, povezana s Fištravcem, poklicala me je Branka Bezjak.

Ne, s Kanglerjevo medijsko prezenco se pač ne morem meriti, počutim se kvečjemu na obisku pri Liliputancih. Po drugi čudni plati pa ima verjetno celo prav: če je peščica kritičnih nastopov proti njemu vse, kar zmorejo sfiltrirati mediji, potem sta verjetno statusa javnega intelektualca in kritičnega državljana pri nas na psu, s tistimi tremi imeni pa je mogoče politično obračunati mimogrede. In se je zgodilo.

Očetovstvo vstaj

Ker me je bivši župan pred dobrima dvema mesecema na tviterju označil za »očeta vstaj« – kar lepo manifestira obsesijo z mano – se opisano nesorazmerje še poglobi. Noben novinar me namreč na omenjeno temo nikoli ničesar ni vprašal. Očitek o rušenju se ponavlja že vsaj od leta 2010 – od vsega je res zgolj to, da sem bil županov stalni kritik, bolj ali manj na tej spletni strani.

Kangler oče vstaj tvit

Če je Mark Twain ob pogledu na svojo osmrtnico menda dejal The reports of my death are greatly exaggerated, se sam počutim zelo podobno: ni očetovstva,  the reports of my fatherhood are greatly exaggerated.

Ko bi se naključni zgodovinar zapodil v raziskovanje vstajniškega dogajanja, bi lahko ob terminu »mariborski vstajnik« v npr. arhivu Večera zasledil predvsem naslednja imena: Franc Trček, danes poslanec, Bojan Kranjc, danes poslanec, Sanjin Jašar in še nekatera druga.

Zakaj si je Kangler izbral ravno mene? Ne zanikam, da nisem sodeloval pri vstajah, toda še dobro pomnim, kako me je Večerova novinarka, ki sem jo nekoč firbčno vprašal, kako je prišla do ključa 12 identificiranih vstajnikov, s katerimi je naredila intervju, sam pa vseh nisem ravno poznal po tej imenitni vlogi, označila za fašista in nacista, ki se vpleta v novinarsko delo. Skratka, po tem, kako nekateri mediji pišejo zgodovino vstaj in marsičesa drugega, raje ne sprašujte. Kangler očitno redno ne bere Večera, sicer bi našel priročnejše in bolj usklajeno ime.

Radio Erevan in kolo, ki so ga ukradli

Dejstvo je, da ima njegova stigmatizacija moje malenkosti predvstajniško zgodovino,  na podobne njegove očitke moram odgovarjati ves čas. Spet nekaj, kar priča o pokorni mentaliteti večine. Na kritike njegovega županovanja v letu 2010 in trditve v Večerovem članku Ko politika »drvi na pamet« (30.12.2010)  sem na istem mestu poskusil replicirati z opisom njegove erevanske tehnike verbalnih političnih asociiranj, ko gre za iskanje zarotnikov. V Pismih bralcev sem takrat zapisal:

Mariborski župan je verjetno poslušal mestni radio Erevan: »Ali drži, da je Franc Horvat s Pobrežja na tomboli zadel avtomobil? Odgovor: Načeloma da, vendar to ni bil Franc Horvat,  temveč Janez Novak. Ni bil s Pobrežja, temveč s Studencev. Tisto ni bil avto, ampak kolo. In ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.«

Res je, dan po odmevni aretaciji v Zimici, pisal se je 5. maj 2011, sem zahteval njegov odstop, pridružilo se je nekaj lokalnih intelektualcev, še več ljudi pa me je zavrnilo. Seznam in pismo sta bila objavljena na strani Zofijinih. V omejenem intelektualnem okolju, ki nam je na voljo, bi takšno pobudo z velikim veseljem prepustil komu drugemu. Tako kot danes.

Ko je dan po odmevni tretji mariborski vstaji (»Nesimo ga vun!«) 3. decembra 2012 gospod Kangler le odstopil,  očitno na prigovarjanje Janeza Janše, predsednika vlade, sem naslednji dan na Večerovi naslovnici spet pričakovano ugledal svoje ime, prvega na kratkem seznamu »stricev iz ozadja«, ki da so po njegovem zrežirali njegov tragičen konec, odstop in vstaje. Ker vem, kako uspešna je pri nas tehnika ad nauseam in njeno medijsko podpiranje, sem se odločil reagirati in v časopisu so objavili moj demanti:

Večer je dne 7. decembra 2012 na svoji prvi in nato še drugi strani navedel seznam ‘stricev iz ozadja’ mariborskih protestov. Na prvem mestu je, tako menda Franc Kangler, navedel mene. Vprašal sem svojo šestletno nečakinjo in svojega dvanajstletnega nečaka – oba ne tajita, da sem njun stric, skupaj z mano pa zanikata sodelovanje pri organizaciji mariborske vstaje.

Večer je nadalje na isti drugi strani in nato še v spletnem članku z naslovom »Je rektorjev krog financiral vandale?« (7. december 2012) navedel moje ime, znova kot prvo, in sicer v kontekstu, ki ga v celoti implicira citirani naslov. Zanikam, da bi spadal v nekakšen rektorjev krog ali da bi kakorkoli pomagal financirati vandale – karkoli že to pomeni v žargonu policijske države. Nekdo me na ta način želi pač pritlehno diskreditirati.

Vse to ne drži. Je pa res, da sem avtor peticije za Kanglerjev odstop, objavljene 5. maja 2011 na strani www.zofijini.net in nekaterih medijih, ki je marsikdo ni želel podpisati, avtor številnih kritičnih analiz na račun župana, žal novinarjem pretežno nezanimivih, in avtor knjige o paranoji in teorijah zarote v slovenski politiki, ki pripravlja gradivo za njeno morebitno nadaljevanje.

O mrtvih vse najbolj… zlorabljeno

Ob omembi Tomaža Pandurja, ki da sem ga podobno ustavljal kot njega, velja dodati še kakšno podobno nianso. Ni prvič, da se je Kangler skril za avtoriteto pokojnika – na podoben način je obravnaval že tragično preminulega Aleša Škofa. Če odmislim dejstvo, da poskuša vplivati na javnost s poceni čustvenimi apeli in identifikacijami v pietetnem času, je tudi na tej točki glede moje medijske navzočnosti, ki da je rušila gledališkega režiserja in ga izgnala iz Maribora, točno za 180 stopinj popačil realna dejstva.

Res ni naključje, da Kangler v intervjuju omenja neko mojo domnevno izjavo iz leta 2011 na kanalu YouTube (dejansko pojma nimam, kaj ima v mislih), kajti na kakšen drug medij niti pokazati ne more! Moje nekajletno entuziastično spremljanje stranpoti dogajanja okoli EPK je namreč imelo naslednje medijske rezultate: največ tri sporadična vprašanja STA, na Večeru so mi na kulturni strani zaprli vrata že leta 2000 (Večerova urednica je na to ponosna), na Delu podobno. Lahko razumem, vsaj za zadnje obdobje, moja kritika medijskega dobrikanja šefom tega projekta ni bila prijazna.

Seveda, na mojo tiskovno konferenco s predstavitvijo knjige o EPK ni prišel noben novinar, kaj šele, da bi do dneva današnjega koga zanimala. Edini medijski proizvod, ki se ga spomnim, je krajši intervju o EPK, ki ga je z mano naredil ljubljanski Dnevnik. Vsekakor velja, da sem v času pred ali po EPK okoli njega dal bistveno več izjav za tuje novinarje, okoli šest ali sedem, kot za domače. Skratka: nepomemben medijski disident naj bi v Mariboru sesul Kanglerja, še pred tem pa velikega Pandurja? Ne omenjam, ker bi jamral, disidentstvo ima svoje prednosti, nenazadnje je to skorajda nujna usoda vsakega resnega medijskega kritika  v državi, kjer je kritika medijsko bojkotirana. Je pa nujno, da bi prepričljiveje pojasnil, kako je že znotraj svojega žanra takšno Kanglerjevo natolcevanje maksimalno neprepričljivo, zlagano in napihnjeno.

Medijski impakt mojih stališč je torej praktično ničen – razen če ga ima stran, na katero ravnokar pišem. Vendarle pa mislim, da Kangler ni tako neumen, da bi v projektu svoje politične in medijske rehabilitacije, pri katerem mu pomagajo tudi stari znanci iz mariborskega kroga EPK, pa seveda cel niz medijev, streljal čisto na pamet. Predvsem velja opozoriti, da je svojo konspirativno narativo, ki je bila pred tem usmerjena v leve stranke in politično zaroto, zaradi katere je treba severovzhodni del Štajerske odcepiti od preostanka, zdaj personaliziral v nekaj posameznikov – predvsem mene in Toneta Partljiča. S tem je izgubil še nekaj kredibilnosti, meni pa po svoje naredil nepričakovano reklamo.

Več:

https://vezjak.com/2016/04/08/kangler-v-odmevih-bil-je-neparen-dan/

https://vezjak.com/2016/04/07/kangler-v-odmevih-ali-o-razliki-med-izrecenim-in-objavljenim/

https://vezjak.com/2016/02/10/nostalgija-po-vstajah-zakaj-jih-pogresamo/

  • Share/Bookmark

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

30.08.2015 ob 17:58

Begunec na poti v obljubljeno Evropo je postal tisti Drugi, ki se ga je treba bati in sovražiti obenem. Številni prvorazredni državljani Slovenije danes tekmujejo v ksenofobiji in brezčutnosti, prislovični egoizem in sebičnost v materialnost usmerjenih Slovencev sta sprožila očitno latentni in zatirani impulz sovraštva do beguncev, ki so zmotili brezdušno in zaspano atmosfero v dolini Šentflorjanski.

kratek vodič po sovraštvu

Pravcati organizirani festival strahu, nestrpnosti, paranoje, hujskaštva in ksenofobije še pred verjetnim prihodom beguncev oziroma pričakovanim valom, ki trka na vrata naše države, ne obeta nič dobrega. Brezčutna krutost v reakcijah številnih, seveda ne vseh, je morala presenetiti tudi tiste, ki so navajeni vsega hudega in glede slovenskih kolektivnih mentalnih stanj res nimajo visokega mnenja in pričakovanj. Mene je. Marsikdo se sprašuje naslednje: kaj bo šele, ko bomo z njimi soočeni?

Težko bi dobrohotno dejali, da se velik del iracionalnosti reakcij hrani in oplaja iz pomanjkanja informacij in slabe obveščenosti. Mediji in občila so dnevno natrpani s tragičnimi, pretresljivimi in krvavimi podobami ljudi, ki nemalokrat govorijo o stotnijah mrtvih na dnu morja, množičnih zadušitvah, krutem umiranju otrok in mater na obali in ulicah. Ne le, da je nedoumljivo dojeti, kako se lahko ob žalostnih slikah stisk nedolžnih ljudi porodijo ideje o streljanju nanje in zavračanju pomoči, najbolj boleče in srhljive postanejo reakcije prav zato, ker poskušajo na trenutke delovati racionalno in argumentirano. Ker njihovi nosilci zase mislijo, da so takšni. Morda celo nič bolj ne razgalja naše prave narave in slovenske biti kot humanitarna katastrofa, ki je prišla in še prihaja.

Spodaj sem zato navedel nekaj najbolj pogostih miselnih figur iz sovraštva do beguncev, strahu in paranoje pred njimi, kakršne sem zasledil v množičnih občilih in socialnih omrežjih v zadnjem tednu in se dotikajo misli o njihovem prihodu v Slovenijo. Seznam ni popoln. Njihovi avtorji ne samo, da ne kažejo prav veliko srca, empatije in solidarnosti, temveč si verjetno domišljajo, da imajo v svoji reflektirani drži nesporno prav. In to je moment, ki ga ne smemo prezreti. Poglejmo.

(1) Beguncev ne smemo sprejeti, raje jih ustavimo na meji in streljajmo.

Fašistični »ad baculum«, argument iz moči in nasilja, pravzaprav se ne pretvarja, da bi bil argument, temveč je zgolj sovražno dejanje hujskaštva, poziva k terorju po načelu »Slovenci beguncev ne potrebujemo, zato bomo streljali, če se približajo naši meji«.

Irgl Erlah streljanje

Resnici na ljubo govorimo bolj o individualnem in manj kolektivnem prepričanju, predvsem o enem razvpitem avtorju in morda še kakšnem iz ozadja, ki se je navduševal nad metki, ki da bodo rešili Evropo brez begunsko krizo, ne le Slovenije. Spet drugi se sprašuje, čemu se »zdaj pogovarjat, ko bi že morale biti postavljene ograje z bodečo žico in artilerija, ter mobilne “tuš kabine” na mejah v prvi bojni liniji?«

Presenetljivo ponujena rešitev novinarja in publicista, po prepričanju kristjana in nietzschejanca, ni postala kaznovana – prijava kaznivega dejanja poziva k nasilju in hujskaštva je ostala zavrnjena s strani državnega tožilstva. Na utemeljena pojasnila, zakaj takšen sovražni govor, ki se zajeda v življenje kot varovano človekovo pravico in vrednoto in vsebuje elemente hujskaštva po 297. členu Kazenskega zakonika, ni nezakonit, še čakamo.

Erlah begunci metek tvit

(2) Beguncev ne smemo sprejeti, ker je pri nas toliko revnih, da moramo poskrbeti najprej za njih.

Argumenti tipa »Vi, ki so vas polna usta humanitarnosti do beguncev, raje poskrbite za Slovence v stiski«, so eden najbolj vztrajnih hitov trenutno med Slovenci. Njihovim izjavljalcem se zdijo tako prepričljivi, da jih izrekajo z veliko gotovostjo in samozaupanjem, obenem pa variirajo na številne načine, da bi sogovorca predstavili kot hinavca.

Hipokritične zmote želijo igrati na struno diskreditiranja stališča govorca s tem, da kažejo na posledice, ki jih sogovorec ne more ali bi jih s težavo sprejel. S tem bi radi dvomljivci prepričali občinstvo, da argumentacijska pozicija zagovornika beguncev ni verodostojna in da se ji mora odreči.

begunci dom zažgati FB

Argumentacija »ad hominem« ima vedno za svoj cilj prikazati sogovorčev slab značaj: ker nekdo govori v prid beguncem, ima slab značaj, ker/če ne želi (najprej) poskrbeti za Slovence, ki so revni in v stiski. Pomemben je torej poskus diskreditacije človeka na osnovi nedoslednosti med njegovimi trditvami in okoliščinami, v katerih jih zagovarja. V nobenem primeru ne gre za navajanje racionalnih dokazov zoper sklepe, saj niti človekov značaj niti situacija, v kateri se nahaja, nimata vpliva na njihovo resničnost. Razen tega: mar res drži, da tisti, ki želi pomagati beguncu, ne želi Slovencu?

Kadar cilja na ukrepe vlade, enakovrstna kletvica zveni takole: »Sramota, lasten narod raje naj nahranijo….se mečemo ven, kot da smo Švica….Banda lopovska.«

(3) Beguncev ne smemo sprejeti, če resno mislite z njimi, pa jih kar vzemite na svoj dom.

Prijem je v stereotipni obliki silno popularen, Zmago Jelinčič ga je v svojem hujskaštvu širil celo v obliki lažne informacije o tem, da bo slovenska vlada sprejela zakon, po katerem bo moral tako rekoč vsak Slovenec na svoj dom sprejeti kakšnega begunca. Takoj vidimo, da je zmota podobna prejšnji in želi predvsem diskreditirati značaj zagovornikov beguncev. Inačica ad hominem argumenta je »tudi ti« (tu quoque), kjer želimo običajno pokazati, da je nekdo neverodostojen in nekonsistenten, saj govori eno in dela drugo. V zgornjem argumentu je takšna možnost zaenkrat implicirana zgolj hipotetično, a bo v primeru beguncev v Sloveniji hitro postala aktualizirana.

Jelinčič begunci dom

(4) Beguncev ne smemo sprejeti na Debeli rtič, ker naši otroci nimajo kje letovati.

V tej liniji argumentacije se sklicujemo na ekonomsko situacijo v državi, pa še to na nevzdržno nekorekten in nesorazmeren način. Jelinčič kot avtor se je odločil zaigrati na čustva državljanov tam, kjer so običajno najbolj ranljivi: ob misli na svoje otroke. Prijem »sklicevanja na čustva« kot retoričnega vzgiba se mora nesolidarno pretvarjati glede dvojega: da so počitniške kapacitete za letovanje slovenskih otrok odvisne od Debelega Rtiča (če te v tamkajšnjem domu ne bi bile proste, jih najbrž ne bi ponujali beguncem), hkrati pa tudi teže in akutnosti problema letovanja naših otrok, ki naj bi bilo sorazmerno večji od humane pomoči drugim. Letovanje otrok ima, skratka, nenadoma cinično prednost pred reševanje eksistence  in življenje »zgolj« nezaželenim beguncem.

Jelinčič begunci FB 2

(5) Beguncev ne smemo sprejeti, ker moramo braniti krščansko Evropo.

Argument je sicer širši od konteksta trenutne begunske krize, v Sloveniji ima že dolgo brado, npr. udomačen je postal pri izgradnji džamije, kjer smo lahko prebirali vse vrste bizarnih izgovorov, zakaj je ne smemo dopustiti sredi Ljubljane. Da lahko pričakujmo islamizacijo in muslimansko kolonizacijo Evrope in naše deželice, je neke vrste oblika religioznega »ad hominem«: stik s »tujo« religijo bo spodkopal naše temeljne vrednote in kulturne vzorce, kar je dovolj velik motiv za osebno občuteno paranojo in zbujanje strahu. Že več avtorjev je opozorilo, da je razmislek, ki se sklicuje na krščanske vrednote, pravzaprav z njimi skregan: ljubezen do sočloveka in caritas sta na hudi preizkušnji.

Zato nekateri kristjani v islamofobični maniri predlagajo namesto potnega lista predložitev krstnega – kakor je to storila sestra poslanke Eve Irgl. Na trenutke se argument iz strahu pred novodobnimi »turškimi vpadi«, ko se je izrazil dr. Damjan Črnčec iz Odbora 2014, spremeni v obtožbo, da gre za skrbno načrtovano predstavo in grandiozni projekt: »To je čista načrtovana islamizacija Evrope. Čez kratek čas bo pa pokalo po vsej Evropi, pa naše zastave bojo kurili ti ubogi begunci, ki vsi izgledajo zelo pri močeh, naprej pa rinejo otroke in ženske za predstavo vsem naivnim politikom in elitnim pristašom.«

Črnčec turški vpadi

(6) Beguncev ne smemo sprejeti, ker so med njimi teroristi.

Pri tem argumentu imamo na delu radikalizirano inačico prejšnjega premisleka in sklicevanje na strah (ad metum): »Naši otroci ne morejo na morje, sodrgo bodo pa namestili na Debeli rtič. Za časa Tita so se tam zdravili otroci, zdaj se bodo trenirali potencialni teroristi.«

Avtor izjave je Zmago Jelinčič, ki v svoji nacionalistični hujskaški perspektivi zvaja begunsko krizo na vprašanje terorizma. Zastraševanje ljudi z nerealnimi in izmišljenimi scenariji se rado skrije za »varnostni vidik«, kot temu velikokrat pravi slovenska vlada z Mirom Cerarjem na čelu. Ali kot je zapisal nek komentator, da bi zaščitil lastno nečloveško in nesolidarno držo: »Zdaj skrbijo za te begunce, potem jim bodo pa ti begunci vrat prerezali! To niso nič drugega kot islamski skrajneži, ki hočejo zavzeti Evropo.«

Busheva »vojna proti terorizmu« je postregla s široko paleto retoričnih in argumentacijskih trikov, na čigar podlagi se je odvijala legitimacija vojne v Iraku. Verjetno je odveč povedati, da se za begunskimi zgodbami skrivajo predvsem izjemno tragične in človeške stiske; da so med njimi tudi teroristi, ni zelo verjetno.

(7) Beguncev ne smemo sprejeti, ker gre za taktiko islamskih bojevnikov.

Argumentacija je podobna kot pri zadnjih dveh zmotah, gre za sklicevanje na strah, vendar z elementi teorije zarote: »Ali se sploh zavedate ljudje, da je to taktika Islamske države? Najprej pošljejo begunce, da se naselijo po Evropi, nato pa bodo prišli islamski bojevniki! Predvidevam, da na takšen način bo Evropa kmalu postala Islamska Evropa.«

Se pravi: begunci so nevarni ne samo zaradi širjenja islama in ogrožanja naše vere, ne samo, da so med njimi teroristi, v tej verziji se trdi, da obstaja skrbno načrtovani scenarij, po katerem so ti zgolj kmetje na šahovnici v igri, ki jo vodijo džihadisti. Islam se ne bo infiltriral naključno in sponsatno, med begunci niso zgolj poljubni teroristi, vse skupaj je predstava, znotraj katere bo ISIS kmalu zavladala Evropi.

Jelinčič begunci FB

Janša begunci tvit

  • Share/Bookmark

Jeseniška Al Kaida in lokalne paranoje

19.04.2015 ob 19:08

Miha Mazzini je v imenitni psihološki skici neke vaške paranoje zajel paleto občutkov in vtisov na meji med ksenofobijo, slovensko provincialno zadrtostjo in protislamsko blodnjavostjo. Bojim se, da ne velja le lokalno.

Mazzini Pašić Planet Siol

Na primeru obupanega dr. Ahmeda Pašića, ki po vrnitvi v Slovenijo z ženo ni mogel najti službe in se je ravnokar odločil, da jo skupaj z družino znova zapusti, vmes pa je pustil neizbrisljiv pečat s svojim volonterskim združenjem Ejga in uličnimi delovnimi akcijami na Jesenicah, nam je slikovito in prvoosebno narisal podobo neke slovenske mentalitete, ki je sam sicer ne opremi z diagnostiko ali poskusom razlage, vendar je prepoznavno paranoidna in s tem v jedru tistega, o čemer se, kot zakleto, ne želimo pogovarjati, niti prepoznavati kot vedno bolj odločilni miselni modus vivendi povprečnega državljana.

Na vrnitev Pašića na rodne Jesenice se navezuje že začetni konspirativni dvom, s katerim so Mazzinija, ki se je javno nekajkrat  potegnil zanj, svarili soobčani: »Miha, jaz bi bil previden, ne bi se izpostavljal, ti ne veš, kaj vse tiči za tem. Skrivnostno so mežikali, češ, kmalu se bo vse odkrilo!«

V paranoidnem svetu teorij zarot ne obstajajo le pretiravanja, strahovi in sumničenja, temveč tudi neskončen niz utemeljevanj in racionalizacij dogodkov, okoliščin in situacij, ki so, četudi arbitrarne in naključne, vedno in nujno smiselne in strogo namenske. Tako kot po eni strani paranoidni um venomer dvomi, mora na drugi strani racionalizirati, iskati točko gotovosti, prinašati in vnašati smisel v nered družbenega reda, kot ga dojema. Sploh v nekem majhnem, z nenehnimi pogledi sosedov prevrtanem okolju.

Če je dr. Pašić s somišljeniki po Jesenicah barval ograje in popravljal mostove, volontersko in z veliko dobre volje, je to zato že po svoji benignosti takoj postalo dodatno neverjetno sumljivo:

“OK,” sem rekel, “v čem je težava? Prvič, odkar pomnim, je dr. Pašić zorganiziral vsaj skupino ljudi, da skrbi za skupno dobro. Recimo barvanje avtobusnih postaj, ograj, popravilo mostu.”
“Saj je za to plačan,” me je prekinil najbolj plečati in drugi so kimali.
“Kako to? Mar ne gre za prostovoljce?”
“Mazzini, ti si tako naiven. Plačujejo ga Arabci. Kupili so mu najdražjega porscheja.”
“A? Kje pa ga ima?”
Zavili so z očmi.
“Ja, v garaži. Saj se ne upa voziti s tako dragim avtom.”
Uvidevno so mi pustili nekaj minut, da prebavim informacijo. Ker je, veste, šokantna. Arabec plača porscheja za v garažo?

Takoj opazimo kontrast: kar je volontiranje, ne more biti volontiranje, temveč nasprotno: zamaskirano plačano delo. Gostilniška mizanscena terja racionalizacijo povedanega, da bi vsaj malo vnesla smisel: plačilo je najdražji avto v garaži dr. Pašića. Da je ves čas v garaži, odlično pojasni, da ga ni na spregled. Da ga ni na spregled, odlično pojasni tudi odsotnost vidnih nakazil in plačila – ter seveda figurira kot kronski dokaz, da dr. Pašić nič ne dela zastonj. Mazzini je nadaljeval:

“Temu vi verjamete?” sem vprašal.
Zasmejali so se v nejeveri.
“Zakaj bi pa kdo kar zastonj delal?”
“Ampak,” se nisem dal, “čemu bi Arabci plačevali nekoga, da po Jesenicah barva zarjavele ograje?”

Temi bi lahko rekli paranoja pred volontiranjem: če nekdo delo zastonj, potem je s tem nekaj narobe: nihče ne bo delal zastonj. In ob petitio – nedokazani predpostavki, da Pašića preprosto plačujejo Arabci, da barva zarjavele ograje, s katerim se tudi končuje njihovo sklepanje, je ta »pomožni argument« v podporo teoriji zarote znova samoosmišljen. Behavioristični psiholog Dan Ariely nekatere fenomene s področja teorij zarot pojasnjuje s človeško željo po samovaranju ali samolaganju. Nihče ne laže bolje od nas in nikogar ni lažje prevarati, kot se lahko sami:

In a commencement speech at Cal Tech in 1974, the physicist Richard Feynman told graduates, “The first principle is that you must not fool yourself—and you are the easiest person to fool.” As we have seen so far, we human beings are torn by a fundamental conflict—our deeply ingrained propensity to lie to ourselves and to others, and the desire to think of ourselves as good and honest people. So we justify our dishonesty by telling ourselves stories about why our actions are acceptable and sometimes even admirable. Indeed, we’re pretty skilled at pulling the wool over our own eyes.

Kako torej, če pripustimo takšno diagnostiko, še bolj pojačati laž, da se bomo še učinkoviteje lagali? Z močnejšimi pojmi in označevalci. Ker je treba uporabiti bolj prepoznaven označevalec, da bomo vedeli, o čem govorimo, ni boljšega kot svoje in tudi skisane Mazzinijeve možgane spomniti na Al Kaido:

Eden med njimi mi je žalostno položil roko na rame:
“Miha, tebi so se s starostjo skisali možgani. Daj malo pomisli.”
Sem. Ni pomagalo. Morali so mi povedati:
“Ker za vsem skupaj stoji Al Kaida.”

“Čakajte malo,” mi ni šlo v račun, “Al Kaida je leta 1998 razstrelila ameriško ambasado v Nairobiju, leta 2001 stolpnici v New Yorku, leta 2014 pa pobarvala postajališče mestnega prometa na Javorniku?”
“Ti se kar zafrkavaj,” so rekli, “delajo se dobre, ker bodo volitve in bi radi prevzeli oblast. Takoj, ko Pašić postane župan, zavlada na Jesenicah šeriatsko pravo in na trgu pred gledališčem boš videl vse, kar lahko zdaj gledaš po televiziji iz onih držav.”

Ko sogovorca ne prepriča strašenje z uvedbo šeriatskega prava, je tu še vedno rezerva: ob antiislamistični fobiji, če že koga pusti hladnega, so tu še vedno na dosegu roke Bosanci – vendar to pot ne nujno kot preteča nevarnost, bolj kot stvar domoljubja in slovenskega ponosa, iz katerega morajo Bosanci, četudi po rodu Jeseničani, biti seveda izključeni:

“Mazzini,” so rekli. “Res gre za skupno dobro, ampak ne more nam ga urejati ‘Bosanc’.”

In ker življenje nikoli ni črno-belo, je tej izjavi najbolj vneto kimal človek, čigar stari starši so se preselili iz Bosne.

“Zakaj ne?” se nisem mogel nehati čuditi.
“Ker je to slovensko skupno dobro. Mazzini, razumi! Slovensko skupno dobro lahko urejamo le mi, Slovenci! Pika.”

Gostilniška argumentacija je s tem nehala biti konspirativna – postala je za trenutek nacionalistično ekskluzivistična. Zdi se, da je avtor kolumne na koncu prav to vzel za temeljno podlago svoje izpeljave. Po njegovem je v osnovi jeseniške paranoje bilo nekaj drugega: nacionalistični impulz, ki ne prenaša egalitarizma, ki potolče vse, kar štrli ven, ki se posmehuje tistim, ki želijo nekaj delati:

Kljub vsemu menim, da pod vsemi temi nacionalizmi in šovinizmi (ki jih ne gre podcenjevati) tiči še močnejši razlog: nekdo je nekaj poskušal. V egalitarni miselnosti nekdo dvigne glavo in poskuša nekaj organizirati. Čakaj, čakaj! Kdo pa si misli, da je? Halo! Našli so očitne znake neprimernosti: musliman in “Bosanc”. A četudi bi imel na vsaki celici organizma nalepkico z napisom “100 % Slovenec”, bi pa našli kaj drugega.

Osnovni greh je v aktivnosti! Tisti, ki je aktiven, je drugačen.

Morda ima Mazzini prav in gre le za odbojnost, ki jo povzroča egalitarizem. Ampak prej je videti, da je »drugačnost« v ravnanju dr. Pašića bila zgolj trigger, povod za paranoidno predelavo z vsemi primesmi islamofobije in ksenofobije vred.

  • Share/Bookmark

Tavtologije Alenke, ki bo ostala Alenka

6.11.2014 ob 16:32

Odločila sem se, kakor sem se odločila in volitve so bile takrat, ko so bile.

Nesojena predsednica vlade in evropska komisarka Alenka Bratušek ni nadarjena zgolj za ponovitve, vsebinske in nevsebinske, tudi ne za rekordno rabo tretje osebe v govoru o samem sebi, njen prazen verbalni slog bi kombiniral tudi tavtologije. Ker hujši od ene tavtologije sta dve skupaj, slišani denimo v včerajšnjem nedeljskem intervjuju z njo na TV Slovenija.

Bratušel intervju TV SLO

Tavtoloških vaj v podcenjevanju državljanske pameti je bilo precej in tudi zgoraj omenjena je sledila nemudoma po še eni, že skoraj bizarni: »Predsednik države je predsednik države«. Človek skoraj omaga in si reče, da bi lahko bilo še huje,  ultrakombinacija bi lahko zvenela: »Spet se bom ponovila, ampak Alenka se je odločila, kot se je odločila in predsednik države je predsednik države.« No, potem bi se res odločil, kakor bi se odločil, ter ugasnil televizor.

Tavtologija, ki te ljubim

Vendar težava ni v bivši predsednici vlade, njeni dolgočasni govorni izpraznjenosti, tavtologije so prekomerno zasedle slovenski javni diskurz in nekateri politiki nam z njimi strežejo v obilici. Vedno bolj. Kazati s prstom le nanjo bi bilo silno krivično. Lahko bi celo obrnili hermenevtiko in dejali, da se je kot finančnica, nevajena politike, učila pri vsem slabem, kar je bilo na voljo, da je dete politične dediščine, kjer moramo kriviti (retorično) dediščino, ne otroka.

Tvegajmo s hipotezo, da je prav verbalna (formalno takoj opazna, torej ne v prvi vrsti vsebinska) repetitivnost bila tako zelo nelagodno moteča in je zapečatila njeno usodo v Bruslju (in morda tudi doma), saj so je v treh urah imeli dovolj. Doma pa je, kakšen kontrast, skoraj nihče ne opazi. Če bi analizirali njen govor podrobneje, bi ugotovili, da že na ravni statistike Bratuškova uporablja relativno omejen besedni zaklad, preprost in gramatikalno enostaven jezik (kar po sebi ni slabo in je hvalevredno učinkovito) in da se tudi sicer vsebinsko silno rada ponavlja in podvaja svoje stare odgovore. Kaj pa, če je v Bruslju ni porazila njena nekonkretnost na zaslišanju, slaba pripravljenost, polena pod noge, Miro Cerar in Jelko Kacin, ampak je bila usoden že element retorike?

Žmohtnost in »Jaz sem, ki sem«

Seveda so, formalno vzeto, retorične tavtologije omenjenega tipa nujno resnične in niso logično zmotne. Stavkom tipa »Resnica je resnica« lahko pripišemo le logično resničnost. Če je politik povedal, kar je povedal, je res, da je povedal, kar je povedal. Dvomiti pač ne moremo – težava je v tem, da si tega nismo niti želeli. In če se je zgodilo, kar se je zgodilo, moramo to pač priznati: kar se je zgodilo, se je res pač zgodilo in predsednik države je res predsednik države. Izvedeli nismo ničesar novega, zato je še bolj nujno, da se vprašamo po motivih govorca. Kajti četudi so pleonazmi brez posebne logične konstrukcije, želijo iz nekega razloga zapolniti diskurzivni manko.  Med najpogostejšimi in najbolj uho parajočimi so verjetno tisti »Povedal sem, kar sem povedal« ali »Sledilo je, kar je sledilo« ali »Naredili smo, kar smo naredili«.

Morda bi veljalo politikom sugerirati nekaj inovativne žmohtnosti. Da morda nekoč slišimo kakšen dadaistični tavtološki obrat, denimo »Ni se zgodilo, kar se je zgodilo«, ali pa morda iz ust Ljudmile Novak kakšno krščansko razlago via negativa: »Zgodilo se je, kar se ni zgodilo.« Vsi pač ne moremo biti podobni Bogu, ko v bibliji – celo v netretji osebi – tavtologizira s tistim znanim refrenom »Jaz sem, ki sem«.

Razlogi?

Nesporno raba retoričnih tavtologij ni privlačna in politikom ne dviguje rejtingov. Ne dela jih za simpatične, njihov govor z njimi ne pleni pozornost, obenem pa sproža tudi psihološki dvom vanje. Takšen, ki ljudem sugerira, da politik vase morda nima dovolj zaupanja – in če ga nima, mu ne moremo zaupati niti sami.

Za nekatere socialne psihologe je raba pleonazmov in ponovitev lahko dejavnost nevrotičnega obsesivca – ta ne uporablja jezika le kot sredstvo komuniciranja, nevede ga instrumentira tudi v obrambne namene, da bi se spopadel s strahom in frustracijo. Ponovitev kot lastnost, ki spremlja retorično tavtologijo, je v funkciji izpolnitve nevrotične potrebe, da bi zmanjšala ali ustavila neugodje stresa.

Ne želim špekulirati, v kakšnem stanju se nahaja kakšen politik, a se mi zdi, da so lahko razlogi za rabo tavtologij tudi bistveno širši. Brez težav si predstavljam, da se za »Povedal sem, kar sem povedal« največkrat skriva enostavni politični pragmatizem, ki ne le vodi do poenostavitve povedanega in s tem sledenja nekemu ekonomskemu principu v govoru (brez posebnega motiva), temveč tudi previdnosti in v izogib temu, da potencialno delikatnih situacij politik ne bi opisal z besedami, ki bi bile interpretirane na način, kot si tega ne želi. Lep včerajšnji primerek povedanega je bil tisti »Minister Čufer se je odločil, kot se je odločil.« Medvrstično je to povabilo h končanju razprave. V eri senzacionalističnih in paranoidnih medijev previdnosti za nameček celo smemo pričakovati. Vendar so v govoru Alenke Bratušek vsi našteti elementi (tretjosebnost, repetitivnost, tavtologija) vsekakor moteče izstopajoči.

Alenka bo ostala Alenka

In res tudi včeraj ni manjkalo tretjeosebnosti. Že na začetku TV intervjuja gostja ni mogla iz svoje kože, ne da bi se poudarjeno zatekla v njeno naročje – vendar po tistem, ko ji je, kakšna ironija, že uspelo z rabo prve osebe. Bratuškova namreč izusti »… da meni, da Alenki ne bi uspelo«, skratka prvo osebo takoj zamenja za tretjo, in nato nadaljuje že čisto tretjeosebno s »Pomembno je, da ne bo uspelo Alenki, ne glede na škodo, ki se bo zgodila državi.«

Diskurz o Alenki je dobra podlaga celo za izražanje samozavesti, včeraj smo slišali emfatičen »Jaz sem Alenka, ostala bom Alenka«. In kot da še ni dovolj, nato nemudoma nadaljuje novinarka in urednica Ksenija Horvat Petrovčič kar v tretji osebi z vprašanjem »No, kako pa je Alenka doživljala poraz?« Kakor da bi v studiu sedele tri osebe. Kot da bi razočarana, resignirana, obupana in grenkobna, s prstom kazajoča na medije, Mira Cerarja in bivše politične partnerje bila neka druga oseba, neka Alenka, ne ona sama. Kajti Alenka je Alenka – in tako se vrednost tretjeosebnosti in tavtologije povežeta in nadgrajujeta. Govorjenje o njenih hibah torej nima nobene recidivne vrednosti, mrači ga samoponos. Že mogoče, da se je njena usoda v precejšnji meri kovala v medijskih in političnih laboratorijih, da sta se v agendi združili levica in desnica, da so v njenem primeru prišle na plano negativne plati domačih medijev. Toda v poglavitni meri je ključ za razumevanje njenih polomij varno spravljen v Alenki sami.

Ruplovo istorečje

Se politiki svojih tavtologij zavedajo? Na lovu za takim spoznanjem sem opazil, da dr. Dimitrij Rupel, eden tistih, ki ga imam v spominu kot pogostega uporabnika opisanih retoričnih pleonazmov, na strani SDS piše o tavtologiji, jo celo prevede, a razume in razloži povsem narobe. Zanj je istorečje, kar je lep prevod, toda izenači jo s preprostim odvečnim ponavljajočim blebetanjem, ki ga pripiše svojim političnim nasprotnikom:

Takšnemu govoru pravimo tavtologija oz. – slovensko – istorečje.

Istorečje, ki pomeni nepotrebno ponavljanje neke domneve z drugimi besedami, je v dobrih besedilih nezaželeno oz. je prepovedano, še posebej pa v besedilih, od katerih pričakujemo razlage, pojasnila in dokaze. V diplomskih in drugih akademskih nalogah zato od študentov zahtevamo, da v začetku postavijo hipoteze, ki jih v nalogi potem dokažejo ali ovržejo. Brez dokazov o pravilnosti ali zgrešenosti postavljenih domnev – vsaj na resnih fakultetah – ni mogoče opraviti izpitov in diplom. V socialistični Sloveniji, predvsem pa v njeni ustavi je nekoč mrgolelo tavtologij o revoluciji, razrednem boju, vodilni vlogi partije itn.

  • Share/Bookmark

Alenke Bratušek vaje v izmikanju

26.10.2014 ob 10:25

Alenka Bratušek, včasih in že dolgo nazaj je imela tudi kak svetel trenutek, nesporno ne da veliko na svojo verodostojnost. Prav njena nonšalanca do dejstev in hoja slonice v trgovini z medijskim porcelanom jo počasi in zanesljivo postavljata na smetišče domače politične scene. Res pa je, da tja ni težko priti, tudi če si nedolžen.

zadnjem intervjuju za sobotno prilogo Dela streže s scenariji, ki spominjajo na glavnega Kalimera v državi – povsod ena sama zarota proti njej, doma in v Bruslju, plus fovšija svetovnih razsežnosti, očitno nov element v izgovarjanju politikov. Njenih poceni konspiratoloških izmikanj v smislu iskanja krivcev za njen uspeh povsod okoli sebe in vnaprej pripravljenega scenarija za njej »uboj« se bom dotaknil naslednjič – in vmes opazoval, kaj bodo glede tega storili drugi bralci – brez nekaj analize enega izmed biserov pa vendarle ne morem že v tem hipu. Barona Münchausna vredne razlage, zakaj se bojda ni izmikala prevzemu pošte Komisije za preprečevanje korupcije:

Pomembnejši element vaših težav je predstavljalo poročilo KPK. Javno ste obljubili, da boste pošto pravočasno dvignili brez zavlačevanja, tako kot nekateri drugi politiki. Tega niste izpolnili.

Pošta KPK mi je bila vročena v skladu z zakonskimi roki. Sama razumem zavlačevanje pri dvigovanju pošte takrat, ko politiki spreminjajo poštne naslove in menjajo odvetnike, da bi se izognili pošti. Glede na ugotovitve KPK, ki so po moji oceni smešne, bi mi celo bolj koristilo, če bi poročilo KPK dvignila veliko prej.

Delo Bratušek intervju Potič komisarka

Težko bi verjeli, da se Bratuškova tukaj močno ne pretvarja. Prvič, glede na decidirano izrečene obljube o neizogibanju dvigu pošte je seveda smela in morala pričakovati, da bo javnost na njeno ravnanje še bolj pozorna. In res se je lahko v čuječnost medijev prepričevala vsaj štirinajst dni vsakodnevno, ko so ti res na veliko poročali, da »še ni dvignila pošte« – vtis, da se izmika, se je močno (milo rečeno) dnevno krepil že do ekscesnosti in pokazala ni prav nobene želje, da ga popravi. S čimer je evidentno prevzela odgovornost za krnitev svoje javne podobe in res nima veliko prepričljivih razlogov, da se zdaj pritožuje ali celo komu zasmili. Če bi že njena odsotnost iz Slovenije lahko predstavljala kakšno oviro, bi lahko novinarjem v vsakem trenutku pojasnila, kdaj bo dejansko pošto prevzela in čemu je ne more, nenazadnje tudi pooblastila moža ali drugo osebo. Nič od tega ni storila.

Bratušek pošta Svet24

Drugič, Bratuškova si je namislila novo, nenavadno ozko ad hoc definicijo izogibanja dvigu poštne pošiljke, iz katere je izločila njen najbolj običajen del, da bi se obranila pred očitki – po njenem v definicijo izmikanja zdaj sploh ne spada, da zavlačuješ z dvigom pošte na bližnji poštni postaji, temveč le, da menjuješ naslov prebivališča ali odvetnike – in svojega je res najela tik ob izteku rokov.

Neprepričljivo in hudo podcenjujoče do državljanov: ko je izrekala javno obljubo o neizogibanju, je pač morala vedeti, da večina pod tem razume običajno definicijo, v katero spada tudi najbolj enostaven »začetni« način, da namreč pošte ne dvigneš in da je ne dvigneš tam, kjer te čaka. In to ob navedenem soju žarometov.

Poskusimo si za trenutek miselno predstavljati, kako Bratuškova, očitno po svoji volji nedosegljiva za medije, dnevno spremlja vse radijske, televizijske in pisne objave o njenem izmikanju in se zraven čudi, morda živcira, nekako takole: »Pa kaj jim je, saj se sploh ne izmikam. Sploh nisem zamenjala naslova prebivališča ali odvetnika!«

In tretjič, niti faktično ni res, kar pravi, da ji je namreč bila pošta vročena v skladu z zakonskimi roki. Preberimo zapis STA via Delo:

KPK je nekdanji premierki in kandidatki za podpredsednico evropske komisije Bratuškovi osnutek ugotovitev posredovala 9. septembra. Ker Bratuškova ni dvignila pošiljke v zakonskem roku, pa so 27. septembra opravili izročitev v poštni nabiralnik. Rok sedmih delovnih dni, ko se Bratuškova lahko izjasni o navedbah, se je iztekel v torek.

Res pa je, da je njen zastopnik kasneje ravno do roka na KPK poslal pripombe na osnutek ugotovitev glede izbire slovenskih kandidatov za evropskega komisarja – kar je nekaj drugega. Še najmanj dve okoliščini sta za postali zanjo močno obremenilni: v medijih ponavljano dejstvo, da z dvigom pošte načrtno zavlačuje, da bi v tem času minili vsi postopki njene kandidature ali celo potrditev za evropsko komisarko in Junckerjevo podpredsednico, vključno z zaslišanjem, s čimer bi ji poročilo KPK več ne moglo škodovati.

S tem je v njenih očeh in očeh javnosti pisemska pošiljka dobila status nevarne Pandorine skrinjice, ki je nikakor ne sme odpreti. Naslednja okoliščina zadeva njeno pooblastilo odvetniškemu zastopniku – ker sama ni dvignila pošte, je raje pooblastila Čeferinove, da zaprosijo za osnutek poročila KPK neposredno. Imeti čas in voljo za pooblastilo odvetniku, da bo on razgrnil vsebino, ki te čaka na prevzem na bližnji pošti, pač je videti kot načrtovano dejanje izmikanja.

Bratušek izogibanje pošta MMC

Poglejmo si še njeno presojo, da bi glede na ugotovitve KPK, ki jih ima za smešne, njej »celo bolj koristilo, če bi poročilo KPK dvignila veliko prej«.

Res bi potrebovali veliko benevolence, da ocene ne bi interpretirali kot njenega realnega obžalovanja, da pošte ni dvignila že na začetku – vendar ne zgolj kot hipotetične, temveč tudi dejansko izpuščene priložnosti. Zakaj? Ker, pozor, Bratuškova niti za trenutek ni nikoli poskušala medijem ponuditi dobre razlage, čemu pošte ni dvignila: kar je doslej počela ali storila je bilo zgolj njeno zatrjevanje, da se ni izmikala, in še to silno redko in silno neprepričljivo. Psihološko neverjetno pa se zdi, da bi nekdo, ki res ni mogel dvigniti pošte (kar bi ga edinole opravičevalo), razmišljal v kategorijah zamujenih koristi, in še to v kontekstu javnih obtožb na svoj račun. Zelo nerodno, v vseh možnih smislih.

Bratušek pošta Cerar Reporter

  • Share/Bookmark

Delo, uradno glasilo kalifata

4.09.2014 ob 00:39

Kaj točno je želel povedati zaprti Janez Janša s svojim tvitom, uperjenim proti Delu?

Janša tviter Delo kalifat kristjanofobija

Hitro ugotovimo dvoje – njegovo zaničevalno pisanje lahko nesporno razumemo kot žaljivo in sovražno dejanje do časopisa Delo, vendar se potem ne bomo kar tako mogli zediniti, v kakšno potenci žaljivost – domislico o uradnem glasilu kalifata  – lahko res pripišemo.

Intenzivnost ali celo dvoumnost se preprosto skriva v definiciji kalifata, s katerim se Delo etiketira – lahko, da Janša meri na nekakšno »islamistično radikalno celico« z vso (medversko) propagando, nestrpnostjo in sovraštvom vred, sploh v danem trenutku nekaterih aktualnih skrajnih dejanj močno navzoče v kolektivi zavesti, lahko pa ga interpretiramo tudi bolj tehnično in šolsko kot »islamsko državo, ki jo vodi vrhovni religijski in politični voditelj, imenovan kalif, naslednik Mohameda«, če paradigmatsko uporabim opise, ki jih navaja Wikipedia.

V samo jedro diskreditacijskega govora je že položena dvoumnost mimikretične narave: vsebuje varovalo, da se avtorja ne bi moglo obsoditi sovražnega govora kar na prvo žogo, pri čemer je verjetno takšna mimikrija – dvoumnost med uradno definicijo in njenim animoznim potencialom – že všteta v izbiro besednjaka in pripravljena v izgovor. Kot dvoumnost namreč ščiti, da se obrani pred očitkom žalitve v obeh smereh, žalitve Dela kot žalitve islamskih vernikov.

In kaj je porodilo Janševo primerjavo s kalifatom? O tem lahko beremo v povezavi. Urednike portala 24kul.si so očitno zmotile nekatere uporabljene besede, ki so kar taksonomično naštete:

Članek je prežet z negativnimi oznakami katoliške Cerkve in kristjanov. Inovativnost blatenja kristjanov pri delu očitno ne pozna meja. Poglejmo, kakšni izrazi in besedne zveze so v ta namen uporabljeni:
manjše zaupanje, finančni zlom, omajano zaupanje, razredčene vrste, polomija, konflikt lojalnosti, kriza, podoba padajoče krivulje, kontroverzne izjave, zaupanje se je prepolovilo, najnižje izmerjeno zaupanje, polomija, naraščanje deleža odklonilnih stališč, krivci za polom, jadikujejo, pohlep, izražati dvome, škodoželjnost, zavist, avtoritarnost, hlapčevska poslušnost, klerikalizem, narediti za gluhe in slepe, vtis ogroženosti, ultrakonzervativizem, kompleksna polomija, moralna kriza, radikalizem, konzervativizem, v hudi disonanci, obsedenost, dodajajo »kulturo laganja«, sveta polomija, padec zaupanja.

Kristjanofobija 24kul

Že ob prvem branju opazimo, da večina besed preprosto ne more referirati na kristjane, saj se nanaša na institucije, stanja stvari, opise dogodkov ali stanj in podobno. S tem takoj odpadejo vsi izrazi, ki bi jih lahko uvrstili med kristjanofobne, tj. v opisu sovražne do kristjanov. Še večja zadrega nastopi, ko si ogledamo Delov članek, kjer novinar Matija Grah sploh ne uporablja omenjenih besed, temveč so ti pretežno povzeti po raziskavi sociologa religije dr. Marjana Smrketa. In spet ugotovimo, da so še ti izrazi dekontekstualizirani, rezultat opisa argumentacijskih stališč, ki jih Smrke razbira v svojih raziskavah religijskih statistik, konkretno prav okoli nečesa, kar imenuje učinki »kompleksa polomija-odstavitvi« (finančni krah mariborske škofije in odstavitve škofov). Nato primerja gibanje religijskih statistik v dveh časovnih nizih: v celotnem tranzicijskem obdobju 1992–2013 in v obdobju med zadnjim merjenjem pred finančnim zlomom in prvim po odstavitvi nadškofov (obdobje 2009–jesen 2013).

Ker večina izrazov opisuje argumentacijsko pozicijo odnosa vernikov do finančnega kraha nadškofije, pač ne morejo veljati za izraze, s katerimi se sovražno opisuje kristjane kot takšne. Nekaj povsem različnega je reči npr. »Romi so kradljivci« ali ugotavljati statistično npr. »Večina Slovencev meni, da so Romi kradljivci«. Še bolj bizarno je potem ugotavljati, da je nek časopis romofoben že zato, če takšno statistiko priobči.

In še ni konec: lep del članka preprosto citira vernike same in njihovo kritično ost do Cerkve. Besede, kot so »škodoželjnost«, »zavist«, »avtoritarnost«,»hlapčevska poslušnost« in podoben torej sploh niso niti avtorstvo novinarja, tudi ne sociologa, temveč v citiranem članku kar vernikov samih:

Med primere tovrstnega razmišljanja Smrke uvršča pisanje patra Branka Cestnika, denimo tole: »Nam v Cerkvi skupna logika pa je klanovsko klerikalna: svoj sistemček moramo ščititi, četudi smrdi. Tega smo kleriki vajeni, vsi veliki zaprti sistemi tako delajo, tudi partija je. Tako so nas vzgajali. Da se škofov javno ne kritizira, ne dvomi o njihovih odločitvah.«

V ta tip izjav po Smrketu sodijo še razmišljanja jezuita Petra Laha in Janeza Srake, prav tako jezuita, ki je zapisal: »Res so številni duhovniki in laiki že od vsega začetka izražali dvome o dejavnostih podjetne mariborske škofije, mnogi pa so nekritično molčali ali celo uživali sadove omenjenih dejavnosti kot delničarji in kot hranitelji denarnih vlog. Kakšni so naši vzorci komuniciranja znotraj Cerkve, kako govorimo med seboj in drug z drugim? Kako poslušamo? Ali uveljavljeni načini komuniciranja spodbujajo dobrohotnost, kritičnost, posvetovanje in transparentnost, ali pa prevladujejo škodoželjnost, zavist, avtoritarnost in hlapčevska poslušnost? Koliko nas je nezdravi klerikalizem naredil gluhe in slepe za dobronamerne nasvete laikov-strokovnjakov?«

Kdo torej velja za kristijanofoba? Manipulativnost v tvitu in v zapisu na strani 24kul.si je s tem pokazala, da je zlo v pogledu, ki vidi zlo in da je sovraštvo v pogledu, ki vidi sovraštvo. Novinarji pa zopet – nič.

  • Share/Bookmark

Kateri stric je izvozil veliki pok v Vatikan?

21.08.2013 ob 18:29

Demokracija Cerkev zarota Blažič

Daleč od tega, da bi bil dr. Ivan Štuhec s svojo tezo o slovenskih stricih iz ozadja v Vatikanu osamljen. V Janševi Demokraciji znajo povedati več. Veliki pok je bil izvožen na Finsko, zdaj v Vatikan. Vezi so znane, Stresova šifra ima svoje snovalce in eksekutorje iz krogov F21:

Tako se postavlja vprašanje, kakšno vlogo je pri tem odigrala slovenska veleposlanica pri Svetem sedežu Maja Marija Lovrenčič Svetek in ali je Stresova predčasna upokojitev tudi posledica tega, da se po famozni zabavi ob svoji 70-letnici v vili Janeza Škrabca (člana Foruma 21) ni hotel ukloniti stricem iz ozadja, ki so terjali protiusluge.

Toda jasno je, da se »veliki pok« v Cerkvi na Slovenskem 31. julija ne bi zgodil, če ne bi prišlo do poprejšnje sinhronizacije med postkomunistično nomenklaturo, slovenskimi lobisti in nekaterimi vplivnimi Slovenci v Vatikanu, ki jih menda ni prav veliko. Nekateri mediji že nekaj časa opozarjajo na vlogo cerkvenega diplomata Mitje Leskovarja, ki naj bi bil po aferi »Vatikanleaks« prevzel skrb za varnost v papeški državi. Sicer pa med vplivne Slovence v Rimu spadajo med drugim kardinal Franc Rode, vatikanski bibliotekar in nekdanji veleposlanik pri Svetem sedežu Ivan Rebernik, rektor papeškega zavoda Slovenik Joško Pirc, sicer pa je večina slovenskih klerikov v Rimu le začasno (največkrat zaradi študija). Tako se postavlja vprašanje, kdo je dejansko s pritiskom dosegel, da je kongregacija za škofe pri Svetem sedežu s podpisom papeža Frančiška brez velikega omahovanja »predlagala« obema nadškofoma (ki imata tudi naziv metropolit), naj se odpovesta vodenju škofije.

Demokracija Cerkev zarota Kukar

  • Share/Bookmark

Življenjsko nevarni strici

21.08.2013 ob 18:27

Štuhec o stricih iz ozadja

Se dr. Ivan Štuhec lahko boji za svoje življenje?

Psihopolitika paranoje postaja v slovenskih razmerah dolgočasna. In tudi zgornji citat ne preseneti: vse sem že predvidel in napovedal v teh dveh zapisih (1 in 2). Nimam nobenih zaslug in nobenih posebnih znanj –  tako zelo predvidljiv je ta mentalni horizont stričevskih sil, ki delujejo iz ozadja (no, iz Murgel). Vse skupaj so le variacije moje teze iz knjige o paranoji o njeni vsenavzočnosti v slovenski družbi. Mediji so diskurz o stricih jemali preveč z levo roko; ob tem so abstrahirali, da bi kdo vanj res utegnil verjeti.

Dr. Ivan Štuhec ni le bogaboječ in zadnje tedne malce manj boječ pred Vatikanom. Po novem so strici nevarni, življenjsko nevarni. Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi. Kdor je sposoben odstaviti štiri slovenske nadškofe, je zmožen še česa.

Operiranje z možno smrtjo, ki nas lahko doleti, ima zdaj novo dimenzijo. Sprva je Štuhec mislil takole, kot sem citiral in komentiral:

Na vprašanje, ali imajo sivi strici iz Slovenije lovke vse do Vatikana, je odgovor da, tudi na podlagi drugih konkretnih informacij, ki bodo znane morda po smrti avtorja tega komentarja.

Skratka: vsega so znova krivi udbaški mediji in seveda strici iz ozadja. Ugrabili so nam Sveti sedež. Domači kler je tako rekoč zmotno verjel, da je vsaj Vatikan zadnja trdnjava poštenosti in morale, privrženosti resnici in Bogu. Toda nekdo tega ne dopušča. Vatikan so ugrabili strici iz Slovenije. Udbaški pa niso le mediji, temveč tudi tisti, ki v Mladino in Dnevnik pišejo. Povedano preprosteje: v čigavem interesu je deloval Mirko Krašovec? Komu je stric Mirko služil? Kajti nekomu je – na tej ravni se riše značilna paranoidna gotovost. Ki gre celo onstran realnega spoznanja stanja stvari. Zato lahko Štuhec ponudi svojo gotovost, ki gre ultimativno celo onstran njegove lastne smrti (»informacije, ki bodo morda znane po (moji) smrti«).

V igri ni več le ultimativna gotovost, zaradi katere zastavljamo svoj lastni konec, lastno smrt. Gre za gotovost, kjer je smrt že vračunana kot naš možni konec, ki ga proizvedejo taisti strici.

  • Share/Bookmark

Rdečega zmaja medijski rep: angeli in demoni

16.08.2013 ob 10:28

Je v včerajšnji pridigi novomeški škof in apostolski administrator ljubljanske nadškofije Andrej Glavan označil slovenske medije za orodje satana?

Če bi sodili po branju današnjega Dela, jih ni. Novinarji v njem, kar kaže tudi izjava dneva, so razlikovanje subjektov domnevnih napadov na Cerkev, ki sledijo odstopu dveh nadškofov, povsem razmejili: napada satan v podobi rdečega zmaja in napadajo mediji:

Glavan napad satan medijiGlavan satan in mediji

Disjunktivno razlago »satan in mediji« je trasirala sicer že STA:

Novi predsednik škofovske konference je v nagovoru vernikov položaj RKC-ja v Sloveniji primerjal s svetopisemsko legendo, v kateri se žena z detetom bori z zmajem, saj je prepričan, da se slabosti ene izmed šestih škofij izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev. Med krivci za to je navedel Satana in medije, STA

Problem seštevanja

Temu bom rekel problem seštevanja. So mediji tu mišljeni resnično kot avtonomen in ločen subjekt domnevnih napadov na Cerkev in satan na drugi strani prav tako? Ali pa je problem v tem, da novinarji ne znajo sešteti 2 in 2?  Na demonizacijo in rabo političnega žargona v cerkvene namene sem že opozoril, toda s tem se odpira nova radikalna in radikalno nova retorična dimenzija – po demonizaciji političnega še demonizacija medijev par excellence. Se nam dogaja dobesedno satanizacija medijev v podobi kazanja medijev kot igračke hudega duha? Pa poglejmo. Glavan se takole priduša:

V zadnjem času se naša vera lahko zamaje tudi zaradi najnovejših dogodkov, ne le zaradi dogajanja v mariborski nadškofiji. Njen finančni zlom v nesrečnih ekonomskih okoliščinah in zaradi neodgovornega gospodarjenja tistih, ki bi kot ekonomski strokovnjaki morali bdeti nad dogajanjem, mediji izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev … A Cerkev na Slovenskem ima šest škofij. Napake, pustolovščine, zgrešeno gospodarjenje ene, ne morejo biti grehi vseh škofij. Rdeči zmaj vztrajno napada. V ženi z detetom iz Janezovega razodetja je Cerkev vedno videla samo sebe, ki jo satan zalezuje skozi vso zgodovino. Zdi se, da so ti napadi trenutno prav pri nas najhujši. Satan izrablja slabosti in napake odgovornih ene izmed šestih škofij in odstop obeh nadškofov, ki sta sprejela objektivno odgovornost za finančni polom, za napad na celotno Cerkev na Slovenskem. Papeža Frančiška enkrat hvalijo zaradi doslednosti, drugič pa grajajo.

Lahko razumemo navajanje satana vzročnostno, torej kot vzrok temu, da mediji napadajo Cerkev? So, povedano zelo enostavno, mediji le njegov priljubljeni instrument?

Seveda bi bilo mogoče razumeti omembo napadov satana in napadov medije ločeno, seveda lahko s tem zagrešimo neke vrste jezikovni cum hoc, ergo propter hoc, a roko na srce: Glavan te vzročnosti sicer ni poudaril izrecno, ampak težko si je predstavljati, da bi nekdo, ki hipostazira rdečega zmaja in njegove napade, partikularno dogajanje v svetu bil zmožen razložiti mimo tega, da ga ne bi pripisal izvorno njemu: torej tudi mahanje satanovega repka cilja na medije. Vera v Boga in v satana pač predvidevata ne le njun obstoj, temveč njuno delovanje.

Zakaj to še vemo? Ker Glavanu že v preteklih dnevih ni bilo težko s satanovim delom primerjati nič manj kot vatikanskih zahtev po odstopu domačih nadškofov. Kot sem že opozoril: tudi sam Vatikan in z njim papež je potemtakem v primežu satana. Apostolski administrator namreč razmišlja skrajno posplošeno v skladu z naslednjo premiso:

Karkoli se še dogaja hudega Cerkvi v Sloveniji, je delo hudega duha.

Odstop nadškofov je huda stvar. Torej je to delo hudega duha. Napadi na Cerkev so huda stvar. Torej je to delo hudega duha.

Nenazadnje uporabi škof v citatu povsem identično sintagmo v obeh primerih: »mediji izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev« in »Satan izrablja …. za napad na celotno Cerkev na Slovenskem.«

Tudi če bi bili mediji analitično superprevidni, si ne znam predstavljati, zakaj ne poskušajo vsaj ugibati, ali razume Glavan slovenske medije kot hudičev projekt. Če bi se izkazalo, da imajo novinarji problem seštevanja, in zaenkrat se zdi, da ga imajo, potem bi to bilo eno najbolj tragičnih spoznanj v zadnjem letu: pomenilo bi, da niso zmožni prepoznanja, kaj šele obrambe niti takrat, ko nekdo manipulira z njimi s tem, da njihovo delo označuje za satanovo. No, ta nekdo ni kdorsibodi.

Rdeče, ki te ljubim

Na cerkveni satanistični diskurz se bo, odkar imamo Glavana, očitno treba navaditi. S tem pa na cerkveno, politični na las podobno politiko zarot, na sintezo stricev iz ozadja in cerkvene demonologije. Ne le temne sile in satan, zdaj smo pred skušnjavo, da tudi rdečega zmaja iz Razodetja, ki je pač drugo ime za satana, interpretiramo v politični koloristiki. Je omemba rdečega tu naključna, tako kot je bila 17 kratna omemba rdečega v Janševem govoru prav tolikokrat nenaključna? Naj spomnim:

Nobenega dvoma ne more biti, nekateri močno verjamejo, da tej deželi še vedno vladajo rdeči škrati. V Murglah se skriva le majhna divizija, nahajamo se v rdečem oceanu, obkroženi z njimi. V svojem govoru pred glasovanjem, ki opisuje »dolgi pohod skozi rdeče morje slovenske tranzicije«, ki da se menda bliža koncu, je Janša na desetem kongresu stranke SDS v Celju pridevnik »rdeč« omenil nič manj kot 17-krat.

Je rdeči zmaj kakšna posebna parabola za rdeče škrate iz Murgel, ki po mnenju Ivana Štuheca opravljajo z Vatikanom? Glavan nas s svojo prostodušnostjo v naslednjih mesecih gotovo ne bo razočaral. Zanesljivo bomo prejkoslej izvedeli, ali ima zanj rdeče obarvani hudi duh poštni naslov v murgelskem zaselku.

Delitev dela: angeli in demoni

Včerajšnja apokaliptična retorika rdečega zmaja je v slovensko mentaliteto ob splošni paranoidizaciji vnesla metafizično stanje, kot ga ne pomnim. Pomislimo torej, v kakšni državi živimo: na čelu Katoliške cerkve je tako rekoč človek, ki verjame v satana in le z njim razlaga (cerkvene) dogodke v državi, prvi šef države je populist, ki verjame v angele, medtem kot predsednica vlade verjame le še v Bruselj. Vsi po vrsti so, tako ali drugače, izvoljenci ljudstva. Takšne hočemo imeti. Če bo Dan Brown pisal nadaljevanje svojih Angelov in demonov, mora nujno na študijski obisk v Slovenijo.

  • Share/Bookmark

Temne sile tudi proti EPK

16.08.2013 ob 10:27

Študija Evropske komisije o mariborskem EPK ni preveč laskava. Revizijsko poročilo občine tudi ne. Največji luzer med vsemi pa je nesporno mariborski Večer z svojo obrambno-laskavo in obenem cenzorsko držo. Vsi smo videli, le oni ne. S tem ,ko so se večerovci znebili Melite Forstnerič Hajnšek, se niso tudi svojih grehov.

Direktorica zavoda EPK se je zatekla k dobro znanemu političnemu govoru na vse očitke. Po Kanglerju, po nadškofih in po vseh tajkunih na poti v zapor je tudi ona zaznala temne sile, ki so se zarotile proti njej in projektu. Govori o politični motiviranosti! Seveda ne pove, čigavi. Protikonspirativna gesta nehote razkriva (možno) razumevanje direktorice, da je bil EPK v resnici politični projekt:

Suzana Žilič Fišer: Dozdeva se, da so očitki “politično motivirani”

Žilič Fišerjeva med drugim pravi, da so dobili v zavodu na vpogled le vmesno poročilo, v katerem pa so vse očitke ovrgli in za to tudi predložili dokaze. “Ali je revizorka to upoštevala, pa ne vem, saj končnega poročila ne poznam in ga zato ne morem komentirati,”je pojasnila. Domnevne nepravilnosti, ki jih navaja Večer, po njenih besedah niso utemeljene. Žilič Fišerjevi se zato vedno bolj zdi, da so ti očitki “politično motivirani”.

Temne sile, ki da so se zarotile proti EPK, niso nekaj novega. So pristen Kanglerjev diskurz, o katerem sem večkrat pisal. So tudi Pandurjev diskurz.  Maribor je pač mesto, kjer zarote krasno uspevajo, ne da bi to mediji sploh opazili.

EPK revizija

  • Share/Bookmark

Satan v družbi stricev iz ozadja: slovenski prispevki k demonologiji

11.08.2013 ob 09:18

Čeprav v množičnih in manj mainstreamovskih medijih nisem zasledil niti poskusa analize cerkvene defenzivne retorike v času, ko so Katoliško cerkev pri nas nič manj kot obglavili (izraz dr. Ivana Štuheca) in se ji dogaja naravna kataklizma, posledično ni bilo pričakovati, da bi se kdo pomudil pri elementu, ki ga že leta zasledujem pod imenom »psihopolitika paranoje«. Doslej resda ni posebej veljalo, da bi se je posluževala domača Cerkev za notranje potrebe, razen seveda takrat, ko so njeni predstavniki, na liniji z Janševo politiko, prevzemali tudi njene diskurzivne značilnosti. No, tega ni malo.

Toda bankrot mariborske nadškofije in giljotina za slovenske nadškofe sta bili imanentno cerkveno dejanje. Zanju so odgovorni sami. Dejanje Vatikana nosi predvsem posledice za lokalno cerkveno občestvo. Resda tudi z drugimi, bistveno širšimi ekonomskimi, finančnimi in socialnimi učinki. Kaj je bilo tipičnega za retoriko in na kateri točki ter na kakšne načine je potemtakem »domačijski« politični žargon paranoje interferiral s cerkvenim?

Slovenski strici v Vatikanu

Začnimo s citatom iz zadnje številke Družine. V zaroto so kakopak vpleteni sami mediji. Ne le v smislu, kot ponavljata Janša in te dni tudi kardinal Rode, češ vladajo nam »partijsko odvisni vodilni mediji«. No, za Štuheca so na delu udbaši – in to v udbaških časopisih. Mladina in Dnevnik sta nesporno takšna:

V ta kontekst lahko postavimo tudi objavo pisma obema odstopljenima nadškofoma s strani nekdanjega ekonoma Krašovca v časopisu Mladina pred nekaj tedni in najavo »ignacijanskih« dogodkov v časopisu Dnevnik na dan D zjutraj. Pri Mladini in Dnevniku najbolj očitno ostaja živa stara udbovska metoda, najprej diskreditacija, nato likvidacija. Če se slovenski klerik poslužuje Mladine za objavo svojih pisem škofom, potem se postavlja vprašanje, komu ta klerik služi in je služil? In če je bolj ali manj stalni vir za Dnevnik nekdo iz vrha Cerkve na Slovenskem ali celo iz Vatikana, se postavlja vprašanje, zakaj izvršuje te protiusluge? Odgovori na ta vprašanja so tudi del očiščenja Cerkve na Slovenskem.

Na vprašanje, ali imajo sivi strici iz Slovenije lovke vse do Vatikana, je odgovor da, tudi na podlagi drugih konkretnih informacij, ki bodo znane morda po smrti avtorja tega komentarja.

Skratka: vsega so znova krivi udbaški mediji in seveda strici iz ozadja. Ugrabili so nam Sveti sedež. Domači kler je tako rekoč zmotno verjel, da je vsaj Vatikan zadnja trdnjava poštenosti in morale, privrženosti resnici in Bogu. Toda nekdo tega ne dopušča. Vatikan so ugrabili strici iz Slovenije. Udbaški pa niso le mediji, temveč tudi tisti, ki v Mladino in Dnevnik pišejo. Povedano preprosteje: v čigavem interesu je deloval Mirko Krašovec? Komu je stric Mirko služil? Kajti nekomu je – na tej ravni se riše značilna paranoidna gotovost. Ki gre celo onstran realnega spoznanja stanja stvari. Zato lahko Štuhec ponudi svojo gotovost, ki gre ultimativno celo onstran njegove lastne smrti (»informacije, ki bodo morda znane po (moji) smrti«). In strici so, kot bomo videli, drugo ime za hudobnega duha.

Uničevalci Cerkve

Medtem ko so mediji povsem pokleknili pred dobro načrtovanimi piarovskimi evfemizmi (nadškofa »se poslavljata« in »odhajata«, nadškofa »sta sprejela povabilo«, ali, kot berem danes, »odpirata prostor drugim«; odhajata »odlična misleca«, »intelektualca«, »vrhunska intelektualca«, v Delu so dr. Stresa povzdignili v borca za človekove pravice, itd.) in jih naredili za prevladujočo medijsko recepcijo njunega vatikansko zahtevanega umika z vrha domače Cerkve, se je na drugi strani zgradila teorija o stricih, ki niso delovali le v Vatikanu, ampak tudi doma.

Odgovorni urednik Ognjišča Božo Rustja je namreč storil pogumen korak naprej. Ne le strici iz ozadja v Sloveniji na delu v Vatikanu, nekdo njim podoben je moral tudi na domačih tleh zgraditi cel napad na Cerkev. Napad v obliki nečesa, kar je morda pregnantna teorija zarote (sic!), se je odvil s skrito računico totalne rušitve, dopušča Rustja:

Nisem strokovnjak za ekonomijo, a zdrava pamet in izkušnja mi povesta, da je nekdo moral odobravati posojila družbam, povezanih z mariborsko nadškofijo. »Kdo bi vam odobril take kredite?« me je včeraj vprašal eden od številnih novinarjev, ki so me obiskali, in sam odgovoril: »Nihče, kakor jih ne bi nihče tudi meni!« Sprašujem se, kako so mogli odobravati take kredite? Jih je kdo odobraval s skrito računico, ki pa se ni izšla? Lahko tu pritrdimo teoriji zarote, da je šlo za napad na Cerkev v Sloveniji? Celo za poskus njenega uničenja? Ostaja dejstvo, da niso brez krivde tudi tisti, ki so take kredite odobravali.

Teorija zarote torej morda ni teorija, je le zarota. Dajanje kreditov ni bilo nerazumno, ampak obratno – bilo je razumno in za njim je bil peklenski načrt. Kdo je ta pokveka, ki bi na ta način v cerkvenih vrstah škodovala Cerkvi? Jasnega namiga ne dobimo. Zarota se zdaj torej lepi na dve povsem ločeni dejanji in njene akterje: dejanje bankrota in krivcev zanj nekaj let nazaj ter dejanje odpoklica iz Vatikana. So to bili ves čas eni in isti strici? So ves čas rušili Cerkev načrtno?

Hudi duh stopi na sceno

Če so strici iz ozadja postali emblematični označevalec slovenske psihopolitike zarot, priročen za cerkvene potrebe, je novomeški škof Andrej Glavan, zdaj imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije, vnesel s svojo demonologijo nov vzgonski veter v razumevanje obglavitve Cerve. Namreč že lani, še pred odpoklicem Stresa in Turnška, je ob prazniku Marijinega vnebovzetja za gospodarski zlom mariborske nadškofije in tudi »afero« z upokojenim nadškofom Uranom obtožil samega satana za obračun z najbolj plemenitimi sinovi Cerkve:

»Dogodkov na Slovenskem ni mogoče razumeti drugače. Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov za boj proti zmagi Božjega kraljestva – kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni. S svojim repom hoče narediti čim večjo zmedo in ugasiti čim več idealov v človeških srcih.«

Demonizacija v političnem diskurzu, v katerem nastopa satan osebno, je seveda njena forma at its purest. In njena idejna zasnova je pač religijska: v tem smislu se je politični diskurz, običajno instrumentaliziran za diskreditacije in sovražni govor, povrnil k svojemu izvoru. Ker so v Mariboru mračne sile venomer na delu (protagonist tega diskurza je bil že Franc Kangler), je zato Glavan lahko le ponovil svojo eksorcistično misel te zadnje tedne:

Dogajanje, povezano z mariborsko nadškofijo, je po njegovih ocenah sad “nerazumljivega delovanja tudi skrivnostnih zlih sil, saj ga racionalno težko dojamemo in razumemo”.

Ironizacijo teze si je že privoščila Tanja Lesničar Pučko in pokazala, kako se je podoba zlih slih spreminjala od srednjega veka do moderne Slovenije:

Tudi takrat so nerazumljive zle sile povzročale strašne stvari, klale so nevernike, pekle ženske na ražnjih, demon je tiščal ljudi v izobčenje, ubogi nemočni kler pa proti njegovi volji ovijal v baržun in pital z grešnimi kozlički. In evo, tokrat se je vrag spet oglasil, v podobi finančnega špekulanta, ki je v Sloveniji ustvaril 1,8 milijarde veliko finančno luknjo.

Vendar kaj pomeni teza, če jo vzamemo zares – in kleriki si gotovo ne želijo, da jih jemljejo za hec? V smislu pričakovanja medijskih in družbenih učinkov in obenem v smislu pojasnila, kje točno se je pokadilo, ko je satan zamahnil s svojim kosmatim repom?

Papež, satanov ujetnik

Namig, na kaj točno je ciljal Glavan, smo dobili v pogovoru v Odmevih z Rosvito Pesek na dan po skrbno načrtovani tiskovni konferenci. Njegova racionalizacija, da gre za zle sile, je stekla v tem miselnem loku: »Štirje nadškofi – to se ni zgodilo še nikoli in nikjer na svetu doslej«; »Prav to se mi zdi tako iracionalno, da se je to zgostilo na enem kraju, tako hitro na tako malo ljudeh oziroma na polovici slovenskega episkopata.«

Za Glavana torej satanov perfidni poseg ne zadeva le bankrot nadškofije ali Uranov izgon. Ne, lepota njegove religioznodogmatične ideje o posegu zlega duha se dotika same odločitve Vatikana in škodovanja Sloveniji. Tudi te so sprejete s satanovo pomočjo: štirje nadškofi, vse je zgoščeno na istem mestu. In ker je te odločitve sprejel sam papež, je edini smiselni zaključek lahko le en: papeža ima v posesti satan. Zakaj odločitve o odpoklicu kar štirih nadškofov, ki so tako izjemno iracionalne in unikatne v svetovnem merilu glede na svoj obseg, so bile zgolj vatikanske.

Škof Glavan torej prinaša še hujše in bolj smele ugotovitve, kot jih je serviral teolog Štuhec: Vatikan ne mrcvari z nami le kot svinja z melnatim žakljem. Ta svinja ima satansko obličje. Upam, da so nuncij in njegovi prenesli dragocena sporočila v Vatikan. Morda se najde celo kak novinar, ki bo papeža Frančiška pobaral o tem, kaj si misli o mnenju cerkvenih dostojanstvenikov iz Slovenije, ki pravijo, da nanj učinkuje zli duh. Da svinje niti ne omenjamo. Morda se najde kak novinar, ki bo Štuheca pobaral, ali pripravlja kakšno domačo vstajo. On, ki je njihov goreči nasprotnik…

Satan Vatikan

Obrekovanje, satanovo maslo

Poskusimo vendarle uganiti, kaj bi na to porekel papež Frančišek? Ena možnost bi bila, da bi jih vzel za tipično slovensko obrekovanje. Letos aprila se je o njem že izrekel ob jutranji maši v  Domu svete Marte. Na straneh radia Ognjišče beremo:

Po Frančiškovih besedah je obrekovanje slabše od greha: obrekovanje je neposredni izraz satana… Tudi obrekovanje je greh, a obenem gre za nekaj drugega. Obrekovanje hoče uničiti Božje delo v osebah, v njihovih dušah. Nastane iz sovraštva, sovraštvo pa ustvarja satan. Obrekovanje se poslužuje laži, je dejal papež in dodal, naj ne dvomimo, da kjer je obrekovanje, tam je satan. Štefan na laž ne odgovori z lažjo. Zre v Gospoda in uboga postavo; ostane v miru in resnici v Kristusu.

Predpostavimo, da razprava o satanovem repku, ki je vsega kriv namesto naših nadškofov, je obrekovanje. S kom torej manipulira satan? S papežem ali njegovimi obrekovalci?

Et ne nos inducas in…

Kako bedne, nesolidarnostne učinke imajo Glavanove teze, dokazuje tudi povsem neproblematizirano stališče, ne edino, ki ga je izrekel o pomoči Mariboru: »Pomoč ljubljanske škofiji mariborski je nelogična, ker bi verniki in duhovniki proti temu protestirali!«

Logika torej ima neko vrednost, ko je na delu zli duh (kar je onstran logičnega, je njegovo maslo), solidarnost pa je nelogična in neracionalna: no, morda je kot taka spet delo hudega duha v nasprotju z zaklinjanjem Štuheca v njegovi zgoraj citirani kolumni, da spada solidarnost med krščanska načela! Še eno katastrofalno stališče, ki je šlo povsem mimo vseh medijskih komentatorjev. In kaj točno bi lahko bili učinki zlega duha, ki je zapopadel domačo Cerkev? Je res njej vnanji, mar se ne skriva prav v njenem naročju? Samokritičen, seveda le pod narekovaji, je bil že mariborski nadškof Turnšek nekako po razkritju skrbno skrivane polomije v svoji nadškofiji dobri dve leti nazaj, za katere razkritje smo potrebovali italijanskega novinarja, ker domači niso bili zmožni (milo rečeno):

»Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, ter uživanje, slava, to so glavna področja delovanja hudega duha,« je izjavil mariborski nadškof  Turnšek. (Večer, 26.2.2011)

V implicitne, deloma tudi eksplicitne razlage dogajanj v domači Katoliški cerkvi se uvrščajo tudi govorice in namigi o nekakšnem spopadu vsaj dveh lobijev v njej. Domnevam, da izenačitev strici iz ozadja – hudobni duh – lobiji ne sovpada, temveč v enem segmentu celo instrumentalizira  javne razprave in namige papeža Frančiška o lobijih. O gejevskih lobijih. Povedano drugače: njegovo razkritje in priznanje o obstoju lobijev je bilo z velikim veseljem prevzeto in zlorabljeno za potrebe razlag v domačih logih. Nedavno je  papež znova obnovil svoj boj proti tem lobijem in zagrešil nenavadno distinkcijo razlikovanja med obsodbo gejevskih lobijev in gejev kot takih: slednji so, pod določenimi pogoji, nedolžni in nevredni obsojanja, prvi pač. Točka delitve je zanj iskanje Gospoda: tako kot geji, če iščejo Gospoda, ne morejo biti vredni obsodbe, so gejevski lobiji, per negationem, krivi prav tega: ker ne iščejo Gospoda.

In tu je zaključek: ne vemo, če bodo dolžniki in državljani zadovoljni s cerkvenim vzklikom »Apage Satanas!«. Nesporno ima slovenska Cerkev srečo, da je na oblasti vlada, ki je na las podobna Janševi. Bratuškova kot predsednica vlade o dolgovih Cerkve do države zaenkrat ni znala sestaviti niti enega stavka. Nič hudega, si verjetno misli, bom že vse nadoknadila z novimi rezi in novimi kriznimi davki, da bodo lahko državljani še bolj ječali. Vrag se res skriva v detajlih.

  • Share/Bookmark

Standard in standard slovenske družbe znotraj teorije zarote

8.06.2013 ob 21:44

Slovenski mediji so bili včeraj in danes evidentno močno fascinirani nad zapisom v avstrijskem Standardu o obsodilni sodbi v korupcijskem procesu Patria. O tem pričajo izjemno številni povzetki sicer silno kratkega komentarja – zaradi česar je tovrstna fascinacija še zanimivejša.

Komentar Adelheid Wölfl so povzeli prav vsi najpomembnejši pri nas, z izjemo RTV SLO: STA, 24ur, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Planet SIOL, Primorske novice, itd. Zapis je bil nemudoma deležen tudi sovražnih reakcij v Janševih medijih, npr. v Demokraciji. Tu je le nekaj hitrih povezav:

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/der-standard-politiki-kot-jansa-ne-razumejo-kaksno-skodo-povzrocajo-s-svojimi-teorijami-zarote

http://www.siol.net/novice/svet/2013/06/jansa_sluzi_kot_primer_stanja_slovenske_druzbe.aspx

http://www.delo.si/novice/politika/jansa-julija-timosenko-in-sluzba-drzavne-varnosti.html

http://www.mladina.si/144983/der-standard-jansa-ni-timosenkova/

http://www.demokracija.si/slovenija/politika/21612-leviarska-komentatorka-v-der-standardu-pod-vplivom-vojnovia-ali-jano

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013060705924571

http://www.24ur.com/novice/slovenija/slovenija-zdaj-potrebuje-zaupanje-ne-pa-paranoidne-fantazije.html

http://www.primorske.si/Slovenija-in-svet/Der-Standard–Jansa-vsepovsod-vidi-zarote.aspx

Metavprašanje o fascinaciji

Avtorica piše o tem, kakšno škodo povzročajo državi Janševe teorije zarote – neposredno govori o paranoidnih fantazijah in njihovem impaktu na globoko politično krizo v trenutku, ko Slovenija tone. Med drugim ugotavlja:

A problem je globlji od opisa psihičnega stanja politika. Janša je tudi primer stanja slovenske družbe. Nima nobenega spoštovanja do sodbe sodišča, kot je bilo to mogoče videti v sredo iz njegovega odziva. In tudi velik del Slovencev nima zaupanja v pravno državo in politiko. Grozljivo veliko jih verjame v teorije zarote, podobno kot Janša, čeprav pogosto tudi z drugimi predznaki. Tako je večina vprašanih pred izrekom sodbe v korupcijski zadevi Patria dejala, da ne verjame, da bo Janša obsojen, saj da je sodstvo politično.

Morda bi si morali hevristično zastaviti elementarno vprašanje, kaj je tisti presežek zapisa v Standardu, da nas fascinira v takem obsegu? Smo v njem izvedeli nekaj novega, kaj bolj resničnega od tistega, kar že vemo ali kar nam ponujajo domači mediji? Bi morali spraševanje absolvirati kot napačno izhodišče, češ saj gre le za povzetek nekega tujega komentarja in nič več?

Govorim o razmerju medijske vednosti do vsebine: je, skratka, avstrijska novinarka povedala nekaj svežega in resniconosnega, ali pa so domači mediji fascinirani le nad dejstvom, da so slovenske politične posebnosti opazili tudi drugod po svetu? Je spoznanje, da je umrla domača krava, postalo resnično šele, ko nas je doseglo v osmrtnici tujega časopisa, prej pa tega dejstva nismo pripravljeni priznati? Ima trditev, s katero te dni strežejo v SDS, češ da se jim članstvo po obsodilni sodbi rapidno povečuje, zgolj vrednost prazne propagandne konstatacije, ali pa naraščanje, ne le trditev, poganja kakšna psihološka logika? Katera že in zakaj?

Zarota, paranoja in medijska vednost

Malce bom tečen: skoraj noben slovenski komentator ne le, da ni bil doslej sposoben artikulirati poante, kakšno otipljivo škodo povzročajo politične teorije zarote, temveč teorij zarot ni znal umestiti v širši horizont političnih dinamik in psihopolitike paranoje, jih spraviti v vzročno povezavo s strategijami širjenja sovraštva in diskreditacij, posledično pa ne le političnih, ampak tudi ekonomskih razmerij v državi. Kaj točno počnejo najbolj vidni opinion-makerji v državi vsa ta leta, ne vem. Z izjemo Vlada Miheljaka, Grege Repovža in še koga se običajno zadovoljijo s praznim, opreproščenim konceptom »teorije zarote«, ki ga razumemo kot instantno mehansko tehniko politične propagande. Toda teorija zarote je bistveno več od tega in njeni učinki so daljnosežnejši.

Sam žal nisem bil prepričljiv s svojo knjigo o psihopolitiki paranoje z naslovom »Paranoja, manipulacija in racionalnost« (2010). Tako sodim, da ni pritegnila pozornosti prav nobenega medija, z izjemo Mladine in Večera. Tudi moji številni zapisi o teorijah zarot (izbortukaj) in paranoji (izbor tukaj) ne prepričajo nikogar, če sodim po reakcijah, še najmanj najbolj vidne medijske komentatorje Dela, Večera, Dnevnika, RTV SLO in drugih, čeprav so z njimi zelo dobro seznanjeni. Zato je, in to je moja teza, za slovensko novinarsko srenjo vendarle zelo dobro, da imamo Standard.

Avstrijska komentatorka je storila dvoje: povedala je nekaj, kar že vemo, a je to storila na način, da je njena trditev izrazito substancialna in diagnostična po svoji naravi: Janša je simptom slovenske družbe. Če ima prav, in sam ji prikimavam, bi morali zvoniti vsi zvonci. Kajti trditev predpostavlja, da nekaj ni narobe le z njim, temveč z nami vsemi. In predpostavlja še, da tega s svojo partikularno fokusirano kritiko Janše nismo opazili. Ali nočemo opaziti. Tisto, kar nočemo ali ne smemo opaziti, pa se v največji meri veže na medijsko vednost, ki nam jo posredujejo, servirajo in oblikujejo novinarji in uredniki. Kako so ti velikokrat povezani s politiko ter kako se to odraža na medijski vednosti, je seveda še en nerešljivi dodatek.

Standard Janša zarote

  • Share/Bookmark

Videti rdeče: psihopolitika boja proti škratom

12.05.2013 ob 19:44

Nobenega dvoma ne more biti, nekateri močno verjamejo, da tej deželi še vedno vladajo rdeči škrati. V Murglah se skriva le majhna divizija, nahajamo se v rdečem oceanu, obkroženi z njimi. V svojem govoru pred glasovanjem, ki opisuje »dolgi pohod skozi rdeče morje slovenske tranzicije«, ki da se menda bliža koncu, je Janša na desetem kongresu stranke SDS v Celju pridevnik »rdeč« omenil nič manj kot 17-krat.

Rdeči govor kongres Janša

V besedilu se 32-krat pojavi beseda »monopol«, od tega v besedni zvezi »rdeči monopol« 14-krat in v besedni zvezi »rdeče morje« 3-krat. Medije, ki so odvisni od rdečih monopolov, omeni 10-krat, predvsem kot politično odvisne nosilce propagande, zavajanja in zamolčevanja pravih vzrokov.

Seeing red

Angleški pisatelj Jerome K. Jerome je davnega leta 1900 v svojem Three men on the bummel zapisal:

“I began, as the American expression is, to see things red.”

Na kakšen način Janša vidi rdeče? V angleščini fraza »to see red« pomeni izgubo samonadzora in nastop besnila. Obsežna repetitivna obarvanost v danem primeru predstavlja prej njegovo intenco, da članom svoje stranke ponudi tisto, na čemer jaha že desetletja: psihopolitiko zarote. Rdeči škratki okoli nas ustvarjajo medijske, gospodarske, finančne in druge monopole. V tem manihejskem dispozitivu antikomunizma, zimzelenem motivu politične mobilizacije, se je Janša to pot odločil, da bo povedano nekoliko pritajeno simboliziral predvsem z barvo. Že res, da poimensko našteje tudi »nadomestke nekdanjih partijskih komisij« (omenja informacijsko pooblaščenko, »korupcijski urad in komisijo«, navaja še delovanje Varuha človekovih pravic, Urada za varstvo konkurence, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računskega sodišča in Banke Slovenije). Toda zelo malo omenja nosilce strankarske politike; apel k zaroti je torej pomembnejši.

Na osnovno nevarnost, antikomunistično pretnjo, potemtakem manihejsko opozarja predvsem skozi asociiranje z rdečo barvo, pri čemer sebe in svojo stranko poudarjeno izpostavi kot nosilca borbe in tudi končne zmage proti nevarnemu rdečemu zmaju sredi rdečega morja.

Ideološki boj na požiralniku

S tem je Janša nehote odgovoril tudi Bruslju in svetovnim finančnim trgom, ki venomer ugotavljajo, da je velik del gospodarske krize pri nas politično pogojen: res je, Slovenija je ideološko zablokirana. Priznal jim je, da sredi maja 2013 in brodoloma države ne zna drugega kot iskati vzvode razdruževanja, gojiti sovraštvo med ljudmi in paranojo. Vendar presenetljivo v svojem nastopu ni omenjal tistega, kar sem zaslutil kot nov dominantni ideologem, s katerim operira zadnje čase, tudi s svojo novo knjigo. Kulturo življenja, ki jo on prinaša, je omenil šele v nastopu po glasovanju, kjer je kot edini kandidat za predsednika stranke prejel 522 od 533 veljavnih glasov delegatov. Obnovil je svoj sedmi mandat. Huronsko. No, »filozofski smisel zagovarjanja kulture življenja« je uvidel kar v nekajdesetletnem delu svoje stranke. So torej stranke, ki so na strani kulture življenja in tiste, ki so na strani kulture smrti. So naše in so njihove.

No, četudi je bil govor obarvan ekskluzivno rdeče, je v njem celo pro-sdsovski Bojan Požar videl premalo presežkov in pogrešal populizem (!), medtem ko ga je enako usmerjeni Vladimir Vodušek koval v zvezde kot vrhunsko analitično ekspertizo:

Opozicije znotraj stranke torej nima. Njegov uvodni govor, kjer je napovedal boj svoje stranke proti “rdečim” lastniškim, sodnim in medijskim monopolom (ter privilegijem), je novinarski kolega Vladimir Vodušek ocenil kot prvovrstno politično analizo (češ, JJ bi lahko bil odličen televizijski politični analitik), čeprav bi Janša svojemu govoru, glede na prizorišče kongresa ter pričakovanja pristotnih, lahko dodal za ščepec več populizma, retoričnih in emocionalnih bravur.

Rdeče kofetkanje namesto motike in semen

Med bolj bizarne anahronistične vložke bi nesporno lahko prišteli tudi kongresni nastop Zofije Mazej Kukovič. Zanjo je tudi kofetkanje mladeži po Ljubljani posledica monopola rdečih škratov. Lahko nas reši le nova industrijska revolucija, ki bo združila motiko in računalnik. Ja, točno tako:

“Vprašajte mlade, ko sedijo po kavarnah, recimo v Ljubljani, koliko jih čuti potrebo po tem, da bi si posadili neko seme v zemljo. Vprašajte jih. In to so posledice komunizma,” je dejala. “Danes razlagam mladini, da moramo najti kombinacijo med motiko in računalnikom.”

Skratka, o kulturi smrti se lahko vsakdo pouči med sprehodom po stari Ljubljani in pogledom na dekadentno mladino. Motika in seme v zemljo je tisto, kar bo dalo novo upanje in življenje. A s takšnimi mladimi nam ni pomoči.

  • Share/Bookmark

Janša v izposojevalnici: kultura življenja kot upanje za slovenstvo

8.05.2013 ob 17:45

Slovenijo preplavlja nov politični ideologem. Ponuja se nam metanivojsko: skozi diagnozo stanja duha v deželi, kot ocena preplavljanja ideologije, ki je seveda sama ideologija. Ideologem sproščenosti si je v novi preobleki nadel ime kultura življenja. Tisto, proti čemur se krčevito bori, v paranoidnem dispozitivu manihejstva, je seveda kultura smrti.

Janša je pred mesecem v intervjuju za Družino dejal (povzemam po STA via Dnevnik):

Premier, ki opravlja tekoče posle, je sicer spregovoril tudi o družbenem ozračju v Sloveniji nasploh. Ocenil je, da se v državi »namerno širi kultura smrti, pesimizma«. »Njen temelj pa je laž, ki omogoča prevlado tranzicijske levice. Pozitivna sporočila ali kultura življenja ostaja v ozadju,« je opozoril.

Kultura življenja vs. kultura smrti

Opisi kulture življenja so pri Janši empirični, potegnjeni iz vsakdana. Krivec za zlaganost, mrkost obrazov, samooklicanost vstaj in vstajnikov so seveda mediji, tranzicijska levica, komunisti, Ljubljančani. Ti so na strani kulture smrti in nepristnosti. Kultura življenja je zunaj prestolnice, prepoznaš jo po revnih, a veselih ljudeh, po pristnosti. Kulturi smrti pripadajo tisti, iz katerih žarči laž, zavezani življenju žarčijo resnico:

Bolj kot je okolje izpostavljeno »primitivni propagandi osrednjih slovenskih medijev«, več je po besedah Janše nezadovoljstva. »V Ljubljani je standard na 130 odstotnih točkah evropskega povprečja, pa na ulicah prevladujejo mrki obrazi in samozvane vstaje, kjer tudi gospe v krznenih plaščih govorijo o revščini. Ko pa greš med res revne ljudi, najdeš tam več veselja in življenjskega optimizma, ker kljub pomanjkanju živijo bolj pristno življenje in so dlje od centra, iz katerega žarči laž,« je dejal.

Tudi sicer po njegovih besedah »tranzicijsko levico v Sloveniji združuje interes, za sovražnika pa razglasijo vsakega, ki ga ogroža«. Ta interes je po besedah Janše oblast za vsako ceno, z njo pa “branijo privilegije, pridobljene v prejšnjem režimu”.

Prilagodljivost publiki

Čeprav je intervju z Janšo v Družini vreden podrobnejše analize (žal je nikjer nisem zasledil), lepo manifestira neko drugo značilnost njegovega političnega postopanja: prilagodljivost publiki, ki jo nagovarja. Izraza, kot sta kultura smrti in kultura življenja, namreč nista njegova. Antagonistična vzpostavitev obeh konceptov tudi ne. Sta nadaljevanje filozofskega programa sproščenosti s cerkvenimi sredstvi. O kulturi smrti je na široko spregovoril papež Janez Pavel II. Kontrastiral ga je s pojmom kulture življenja. Kasneje je isto konceptualizacijo ponovil njegov naslednik Benedikt XVI. Kultura smrti je, skratka, prilagojeni ideološki žargon Rimskokatoliške cerkve: označuje značilnost sodobne kulture, ki menda teži k samoizničitvi, ker zahteva evtanazijo, uvaja splav, kontracepcijo in razvrat, družbeno destrukcijo ali degeneriranost, želi razvrednotiti institut družine. Razvpiti snovalec razvpiste 24kul.si je npr. »Zavod za družino in kulturo življenja«. Vendar Janša, pričakujoč drugega otroka in morda zato ustrezno razpoložen, nesporno širi vsebinski obseg izrazja, ki ga uporablja, in sicer na zgoraj napisan psihopolitičen način: skozi stigmatiziranje političnih nasprotnikov kot pripadnih »kulturi smrti«, pri čemer empirično išče in najdeva takšne nasprotnike tudi v ljudeh na ulicah (vstajnikih, zombijih, gospeh v krznenih plaščih, ljudeh mrkih obrazov…)

Nova uspešnica

Janša z novimi koncepti misli resno. Tik pred izidom je njegovo delo, ki je zgornji ideologem spustilo na naslovnico. Knjiga nosi tak naslov:

knjiga za kulturo zivljenja janša

In kot kaže, zanjo računa, da bo uspešnica. Nenazadnje je zdaj pisatelj, ki je napovedal, da bo od tega živel. V istem intervjuju za Družino namreč pokara člane Društva slovenskih pisateljev in jih označi za levičarske propagandiste, nesposobne prodaje svojih knjig:

Večina najbolj glasnih pa ni doslej ustvarila nič, svoje umotvore prodajo v kakih 200 izvodih ali še manj. Brez državnih jasli ne obstajajo.

Janševa Kultura življenja bo torej nova slovenska verzija papeških enciklik, slovenska verzija Evangelium vitae. Vsaj po naslovu. Janez Pavel II je ob svoji encikliki, ki promovira »kulturo življenja«, blagoslovil celo fundacijo s tem imenom.

Toda ne bo prvi, ki si je sposodil cerkvene koncepte za politične potrebe. Ne, ni bil Blair. Že njegov ideološki prijatelj G. W. Bush je to storil za »kulturo življenja« leta 2000. Janša potemtakem oponaša in papeža in bivšega predsednika ZDA. Kot beremo pod geslom Culture of Life na  straneh Wikipedie, je Bush operiral s kulturo življenja z naslednjim razlogom:

As the media then noted, Governor Bush directly borrowed this language from Pope John Paul II. They saw his invocation of the phrase as an attempt to gain support of “moderate” Catholics who dislike abortion, while not coming out so strongly against the practice that it would alienate voters.

During his eight-year Presidency, politicians repeatedly invoked the “culture of life.” Notable instances included:

George W. Bush signing the Partial-Birth Abortion Ban Act of 2003, surrounded by members of Congress

The summer of 2001, when a political controversy occurred over the position of the federal government on stem cell research, and President Bush faced accusations of backtracking on his earlier “culture of life” rhetoric;

March 2003, when the United States Congress passed a bill prohibiting partial-birth abortion, which proponents cited as advancing the “culture of life”;

The Unborn Victims of Violence Act in April 2004, which defined a violent attack on a pregnant woman as two distinct crimes: one against the woman, and the other against her fetus. Politicians promoted this act as improving the rights of the “unborn”, hence advancing the culture of life;

The US presidential election, 2004, when the Republican Party incorporated the phrase into its official platform, referring to the opposition of the Party against abortion, stem cell research involving the destruction of human embryos, and euthanasia.

The Terri Schiavo controversy of March 2005, when the phrase was used in support of legislative and legal efforts to prolong the life of a brain-damaged woman in an alleged persistent vegetative state.

  • Share/Bookmark

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

18.04.2013 ob 14:39

No, pa smo ga dočakali – napovedani dokumentarni film scenaristke in režiserke Špele Kuclar z naslovom »Med spoloma«je potrdil utemeljene sume o tem, da je RTV Slovenija izgubila vse kompase za spoštovanje znanstvenosti spoznanj, spoštljivo obravnavo tematike spolne razlike in še zlasti odnosa do žensk. Dokazala je, da raje ostaja privržena spontani ideologiji seksizma in šovinizma, od znanstvene resnice pa ji je ljubše generiranje stereotipov o moških in ženskah ali zganjanje teorij zarot. Tako rekoč prime time predvajanja 16. aprila 2012 ob ob 21.00 uri na prvem televizijskem kanalu nas zlovešče napotuje na misel, da je javni servis na svoj izdelek celo ponosen. Pa poglejmo osnovne poudarke.

Med spoloma izsek

Zgodba o njej, Petri in njem, Davidu, njunem partnerskem brodolomu ob pomanjkanju časa, ki ga ne najdeta eden za drugega, in končnem happy-endu, do katerega pride s pomočjo samospoznavnega procesa ob obilici »uglednih strokovnjakov« (ne zanju, v resnici za gledalca), služi kot bazični dispozitiv za razgrnitev znanstvenih resnic o moškem in ženski in njunem odnosu. Pravi zvezdi dokumentarca s tem kajpak nista oba protagonista in iskanje rešitve za njun konfliktni odnos – ona končno postane srečna, ko si v filmu prilepi brke in začne nastopati kot moški -, temveč podajanje domnevno znanstvenih dognanj, ki na koncu, s pomočjo družinske svetovalke, čudežno pripelje do pomiritve.

Umetnice vzdušja

In kakšna so ta psihološka osvobajajoča spoznanja o naravi moškega in ženske? Stereotipizirani seksizmi in freudizmi, v skladu s katerimi je ženska orodje za moško zadovoljitev, ona je tista, ki mora poskrbeti za »vzdušje« ob njegovem prihodu domov, zato je v osnovi problem odnosa v tem, da se ženske več ne počutijo ženske – a le zato, ker niso dovolj mične in podrejene in ker so, kot pravi sogovornik, postale preveč samostojne in samozadostne (sic!). Zagodla jo je feministična ideologija in jim škodovala, po drugi strani pa je »v krizi definicija moške identitete« (ja, taki so cajti, v krizi so tudi definicije), otroci se preveč igrajo in odraščajo v ženskem okolju mamic, sosed, tet in žensk, skratka ob odsotnem moškem, zato prevzemajo preveč ženskih vrednot, postanejo feminilni in končno zaradi tega tudi geji (ali lezbijke). Nabor strokovnjakov, ki komentirajo metafiziko spolne razlike, je kar širok, a tudi zelo homogeniziran – scenaristka in režiserka se ni trudila najti nasprotna mnenja, prej je težila za oblikovanjem enotne znanstvene slike ali diagnoze in temu ustrezno iskala strokovna mnenja, ki se med sabo ujemajo. Medklic: po nekaterih podatkih je več zaprošenih med njimi zavrnilo sodelovanje po tistem, ko so videli scenarij.

Danaja Grešak je zbrala nekaj citatov iz dokumentarca za pokušino:

Dr. Franc Planinšek,  plastični kirurg: »Napaka sodobne ženske osnovna je, da poskuša vsaka od njih biti samostojna in samozadostna. To je tisto, kar masovno kastrira moške in jaz bi svetoval vsem ženskam, da si vzamejo nekak priročnik kako se iz alfa samice pretvorit v beta samico. Ker to je tisto kar privije moškega k njej v objem. Namreč moški rabi slišat ”tega pa ne zmorem sama naredit, prosim za tvojo pomoč, ker le ti znaš ta žebelj zabit v steno”«.

Dr. Andrej Perko, psiholog: »Ženska mora ustvarjati vzdušje. To je že doktor Rugelj vedno povedal. Se pravi, mora biti v nekem smislu umetnica, ki ustvari v družini takšno vzdušje, da bo moški se vedno z veseljem vračal domov. In je treba to vzdušje nekak se naučit in ustvarit. In tega se ne zavedamo. In ženske hočejo, zlasti s feminizmom, naprej ko se je razvilo in je prišlo v nek histeričen feminizem, hočejo biti enake moškim , ne samo enakovredne, enakopravne, ampak enake. To pa se ne da«.

Roman Vodeb, osebni svetovalec: »Zame je problematičen feminizem, feministična ideologija. Ta pa je zagodla. Ne samo moškim, tudi ženskam. Ženske nikoli do zdaj v zgodovini niso bile tako nesrečne kot so zdaj. Zakaj so nesrečne? Ja, ker moški ne znajo več biti možato moški«.

»Zavidanje penisa lahko povzroči, da se ženska prelevi v moškinjo in kopira moške vedenjske vzorce. To dela nezavedno… ta svoj manko mora premleti in potem izhod v tej kastracijski krizi je pač ta, da uveljavi preostalo telo kot  lepo…  anatomija genitalij je ključna, zato, da je ženska ženstvena, feminilna, moški pa možat, faličen, da ima dejanja, s temi dejanji se kurči, ženska se pa kaže z lepoto telesa«.

Dr. Vesna Vuk Godina , antropologinja »Enkrat sem jaz male fantke videla, ki so se vzgajali kot deklice. Jaz sem 15 let nazaj rekla, da ta fantek bo gej in danes seveda je gej. Zaradi tega, ker spolnost (…)  kulturni spol dejansko ni stvar biologije, ampak je stvar učenja«.

Savina A. Ritter, učiteljica joge obraza in nutricistka:»Žensko energijo bi bilo verjetno najlažje opisati tako, da je podobna vodi, da je podobna nekemu oceanu, ki se mora neprestano širiti in naloga ženske je to, da daje prostor – sebi, svojim čustvom, moška energija pa je podobna jadrnici, ki pluje po tej vodi , se pravi, več ima prostora za pluti, bolje je za njega«.

Pravi dedci in neprave dame

Osnovni razlagalni ton dokumentarca je, izključno po zaslugi izbora nastopajočih, seksističen in utemeljen v kvaziznanstveni razlagi o tem, kako so v sedanjem svetu moški postali premalo moški in ženske premalo ženstvene. Konflikt med partnerji, pari in zakonci je s tem neizbežen. Govorimo o znani teoriji o pesticidnih prededipalcih, ki jo najbolj silovito promovira dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, avtorica dokumentarca pa se je odločila, da v njem da priložnost kar nekaj vernikom te teorije, ki jo v slovenskem prostoru sicer najbolj vehementno širita še Anton Komat in Gorazd Pretnar.

O tem, kako ta teza služi kot znanstveno kamuflirano izhodišče za homofobičen in mačističen diskurz, je že pred časom odlično pisal Mihael Topolovec v temle članku o zastrupljeni moškosti. Če na kratko povzamem, Boštjan M. Zupančič zvečine variira naslednje trditve:

(1) Zaradi povečanih ksenoestrogenskih učinkih pesticidov in drugih škodljivih  snovi v okolju od 50. let prejšnjega stoletja prihaja do dramatičnh bioloških, medicinskih, psihosocialnih, političnih in moralnih sprememb.

(2) Biološki učinki se kažejo v nepopolni maskulinizaciji možganov pri moškem plodu in blokiranih molekul prostaglandina E5.

(3) Medicinski se kažejo v strmem porastu raka na prsih pri ženskah in raka na prostati pri moških, v kongenitalnih deformacijah: kriptorhidizem, hipospadija in drugi pojavi pri novorojenih dečkih.

(4) Psihosocialni se kažejo v feminizaciji moškega in začenjajo v maternici v zgodnjem otroštvu, ko bi se deček moral poistovetiti s svojim očetom, ki je nosilec moralnih zapovedi in prepovedi. Zaradi tega ostane na predojdipski oziroma prededipalni fazi, ne postane »pravi dec«, kot se glasi formulacija.

(5) Politični se kažejo v tem, da pomembna mesta v družbi prevzemajo ženske, hkrati pa se poženščeni moški spreminjajo v nevarno narcisoidne psihopate, ki vodijo svetovno politiko.

(6) Moralni se kažejo v apokaliptičnem razkroju moralnih vrednot, kar je posledica nerazrešenega Ojdipovega kompleksa, zaradi česar sistem moralnih vrednot v mladostni fazi otroka ni vzpostavljen.

(7) Skratka, pesticidi nas uničujejo biološko, medicinsko, psihosocialno, politično in moralno s tem, da feminizirajo moškega in ženska ustvarjajo za moške.

Včasih ta teorija postane že čisto gostilniško mačistična in se artikulira nekako takole: hormonski motilci v hrani, zraku in vodi nas zastrupljajo, vnos nevarnih kemikalijah pa spreminja dušo, telo in družbo. Najbolj pogosta posledica je izguba »moškosti« ali janga, kot temu pravi Zupančič. Posledica telesne in duševne izgube moškosti se kaže v prevladi žensk, ki je nevarna po sebi. In ker svet vodijo pomehkuženi moški, ki niso pravi »deci«, družbene sisteme nadzirajo narcisoidni psihopati. Bizarnih sklepanj in izpeljav je nešteto, v domeni razumevanja ženske vloge v družbi bom ponovil nekaj citatov iz prve knjige:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Tri suhe krave, da bika ne omenjamo

Zupančič svojo tezo razvija v kar treh knjigah, ki so nekakšna nadaljevanja: Prva od suhih krav, Tembatsu (Druga od suhih krav) in Tretja od suhih krav. Slednja je nekakšen zbornik istomislečih avtorjev, od katerih mnogi nastopijo tudi v omenjenem dokumentarcu, npr. okoljevarstvenik Anton Komat, antropologinja Vesna V. Godina, urednik Dela Ali Žerdin in mikrobiolog  Gorazd Pretnar.

Teorija, o kateri govorimo in služi kot zaslomba za seksistični diskurz, je torej socialno, znanstveno in medijsko dobro navzoča in relativno uspešna. Takšna je tudi recepcija v množičnih medijih: neproblemska, nekritična, afirmativna in prikimavajoča.

Opozorila, da javni servis ne opravlja svojega poslanstva, doslej niso zalegla in z veliko verjetnostjo lahko domnevamo, da tudi novi dokumentarec ne bo povzročil posebnega vznemirjenja. Kimajoči in cenzurirajoči novinarji in njih uredniki so v bistvu tisti, ki z omejevanjem javne razprave aktivno spodbujajo tovrstni diskurz, ga legitimirajo in obenem tudi s cenzuro omejujejo javno rabo razuma.

Lep primer spontane ideologije seksizma je npr. recenzija zadnje knjige. Bizarne floskule so čudovit simptom samoosmišljanja ideje skozi odvzem kritičnosti ali celo laskanje: »Knjiga brez dlake na jeziku«, »Knjiga je aktualna, zanimiva in nam da material za razmišljanje. Brati jo je treba počasi in natančno«, »Verjamem, da bo med velik del politikov in managerjev vnesla nemir«, »Všečna ne bo tudi feministkam« in »Upam, da bo vsaj delček pripomogla k pravi usmeritvi v Sloveniji in svetu, če ni že prepozno in …«

Častni doktorati za seksizem?

Uspeh seksističnega diskurza in njegova umestitev na RTV Slovenija je časovno zelo sovpadla s še enim istovrstnim dogodkom: podelitvijo častnega doktorata dr. Boštjanu M. Zupančiču na primorski univerzi. Skratka, tak diskurz potrebuje svoje socialne mreže in svoje častilce. Ter jih tudi najde.

15. aprila so nekateri maloštevilni mediji poročali o tem, da je devet članov Komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport nasprotovalo taki odločitvi senata te univerze.

Člani strokovne komisije za pripravo strokovnega mnenja o utemeljenosti priznanja so bili sicer prof. dr. Ernest Petrič, prof. dr. Marko Pavliha,  mednarodni pravnik prof. dr. Andras Sajò in prof. dr. Tomaž Pisanski.

Komisija za ženske v znanosti je Zupančiču očitala, da se na neznanstveni način loteva vprašanj o družbeni delitvi spolov ter da si ne prizadeva za družbeno enakost ženska, temveč jih »omalovažuje s preživetimi in populističnimi koncept«, razen tega njegov odnos »izraža nerazumevanje mnogoterih in prepletenih družbenih virov in zgodovinskih vzrokov zatiranja, izkoriščanja, onemogočanja in poniževanja žensk«.

Nikjer nisem zasledil niti enega medijskega zapisa, ki bi o tem pisal podrobneje, ali izjavo katerega izmed članov Komisije, ki bi ga povabili, da predstavi svoje stališče.

Nasprotno pa je Univerza na Primorskem zatekla v logiko teorij zarot in šikaniranja Komisije, saj jih je zavrnila s tem pojasnilom:

“Sklepati je, da se gnev skupine podpisnikov nanaša na osebno mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, in sklepati je, da je pri pobudi vedno istega kroga posameznikov bilo sedanje vodstvo UP še enkrat zlorabljeno preko vsebin, ki jih težko komentira,” so še zapisali v svojem pojasnilu.

Primer lepo ilustrira, da seksizem v Sloveniji ne prosperira le s pomočjo voljnih novinarjev, temveč tudi s pomočjo voljnih akademikov, ki so pripravljeni njihove nosilce počastiti z najbolj prestižnimi nagradami. Verjetno zato, ker novinarke in univerzitetne profesorice mislijo z zadnjico in ker med uredniki in profesorji primanjkuje pravih dedcev.

  • Share/Bookmark