Sproščena Slovenija

Najprej se je pripetil intervju z Milanom Kučanom v Večeru, temu je sledila reakcija Dimitrija Rupla in nato še replika Milana Kučana. Ni me prepričala, a za razliko od Dnevnika, ki cenzurira, so v Večeru objavili moj razmislek o Ruplovi vlogi in točnosti Kučanove ocene:

Odmev na zapis dr. Rupla v Večeru, 9. 8. 2008

Dr. Dimitrij Rupel se v svojem odzivu na Milana Kučana sprašuje, na katerega zunanjega ministra je ta mislil, ko mu je pripisal filozofijo, po kateri »dajo volitve zmagovalcem mandat tudi za urejanje medijev, na primer za prevzem in popolni nadzor tiskovne agencije, javnega radia in televizije ter njihovega spreminjanja v servis za promocijo vladajočih in diskreditacijo drugače mislečih«. Kot kaže, je treba gospodu Ruplu pomagati pri spominu in navesti nekatere njegove indikativne izjave. Ministrova ideja je po svojem dometu namreč skromna in se glasi: mediji in novinarji so tisti, ki nam nasprotujejo, edini način je torej, da jih zamenjamo. Faze v dojemanju medijev so si pri zunanjem ministru sledile, kot je opisano spodaj.

Prvič, svarilo pred vojno in dojemanje medijske realnosti kot vojnega stanja. Prevzem medijev s strani oblastnikov se je zgodil skorajda po militaristično, skratka najprej z napovedjo vojne. Vojaški žargon so uporabili politični zmagovalci, konkretno zunanji minister, takole: »Ponekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.« (Mag, 22. 6. 2005)

Drugič, spremljanje dejavnosti »sovražnika«. Tega je bilo treba videti in slikati kot hudobca, kot vraga ali so-vraga, ki nam dela zlo, kot pove že sama beseda: »Sam imam občutek, da zadnja leta v našem komuniciranju prevladuje grobost. Največ medijske proizvodnje je namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije.« (Prav tam)

Tretjič, prepričevanje, da naj mediji uvidijo svojo zmotnost upiranja oblasti. Po Ruplu so slovenski mediji drugačni do te mere, da potrebujejo sprostitev. Njihova posebnost je v tem, da se upirajo oblasti: »Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne poznam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi – svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je potrebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.« (Delo, 9. 7. 2005)

Četrtič, prepoznanje ogroženosti in vojnega stanja, ki nasprotuje programu sprostitve Slovenije: »V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nadvse prepričljivo rekli ‘ne’ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.« (Mag, 22. 6. 2005)

Ruplove izjave ne potrebujejo veliko komentarja: po njegovem vstopu v SDS leta 2004 in predvsem po zmagi na volitvah je prišel čas, ko morajo mediji postati »naši«. Zgodovina je menda rekla »ne« Kučanovi politiki in tega se morajo zavedati tudi mediji. V skladu s tem so v vladajoči stranki tudi ravnali. Ruplova »filozofija medijev« je izpričana, njegovo izmikanje, ki ga vsebuje stavek »Za aktualnega zunanjega ministra lahko z gotovostjo izjavim, da nisem nikoli utemeljeval nobene filozofije o prevzemanju in kontroli medijev« pa je le – izmikanje. Kučana ocena je bila torej nadvse točna. Glede na usodo medijev po njihovem zavojevanju, ki ga je izpeljal Janez Janša v skladu z odkritimi priznanji svojega ministra, pa se je ta prelevila v zgodbo, ko nekateri na vse pretege blefirajo, da medijev nikoli niso razumeli kot trdnjav, ki se jih osvaja. Razen ministra Rupla, ki smo mu lahko hvaležni za iskrenost v tej igri mimikrije. V resnici bi morali biti zadovoljni, da se je vladajočim v njihovi »medijski filozofiji« zalomilo, čeprav se je vmes izgubila najbolj dragocena stvar, namreč novinarska avtonomija. Prav nespodobno pa je poslušati njegovo stokanje, češ da ne more objavljati, kjer bi rad, da bojkotirajo njega in zunanje ministrstvo. Kajti le eno leto nazaj je bilo vse drugače. Mediji so bili pod kontrolo in on je lahko izjavil: »Prinesite mi članek, ki ni bil objavljen, jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili. Pa tudi tisti, ki ne more govoriti resnice v medijih, naj pride k meni, pa bom jaz povedal, kaj naj naredi.« (POP TV, 3. 4. 2007). Bizarno, toda danes nam želi povedati, da nujno rabi svojo pomoč.

“There are two kinds of paranoia:  Total, and insufficient. I am both, because if you think you are sufficiently paranoid, you’re not.”
- Guildenstern, Rosencrantz and Guildenstern are Dead

Nisem vedel, dokler nisem prebral današnjega Ruplovega odziva na Milosavljevića v Delu (glej celotno polemiko). Da je namreč globoka paranoja utemeljena na globoki državi. Kaj je globoka država? Tole:

Demokratične reforme prinašajo sproščenost, svobodo in demokracijo tudi na področju kulture. Uradne ustanove in formalne politike sprejemajo in razširjajo takšno pojmovanje kulturnega življenja. Vendar je še mnogo evropskih držav v prehajanju, v tranziciji. V ozadju še vedno ostajajo zakoreninjene nasprotne, avtoritarne, hierarhične, dogmatične ideje. V ozadju držav, ki se reformirajo, tudi v nekaterih starih članicah, deluje globoka država, sistem ustanov, skupin in pritiskov, ki vlečejo nazaj, ki pozivajo k obračunom z modernim svetom in mednarodno solidarnostjo; ki zbujajo arhaične vzorce; predvsem pa napadajo ljudi evropske usmeritve.

Rupel danes znova odgovarja Milosavljeviću, toda ker so arhivi Dela neuporabni, imamo srečo, da »profesor Rupel« objavlja svoje korespondence tudi na spletni strani MZZ. Pri čemer ga različne vloge, v katerih nastopa, ne motijo. Del tega je tako sočen, da ga velja prebrati trikrat (tretjič obvezno s ščipanjem v bedro). Da bo jasno tudi, kaj je globoka paranoja:

V Sloveniji se je čez vsako mero razširilo »spodkopavanje« ali – če hočete – problematiziranje ustanov, ki delujejo na podlagi demokratičnih pooblastil. To spodkopavanje oz. problematiziranje izvajajo skupine in ustanove, ki same niso nastale na podlagi demokratičnih postopkov. Za »spodkopavanje« ali »problematiziranje« izvoljenih državnih organov in demokratičnih ustanov je v demokraciji pristojen parlament, poleg njega pa še druge veje oblasti, npr. sodišča. Z nasprotovanjem oblasti ni nič narobe, sploh pa v Sloveniji ne beremo in ne slišimo nič drugega kot nasprotovanje oblasti! Še vedno pa se sprašujem, kam je mogoče uvrstiti skupine in ljudi, ki se udeležujejo nasprotovanja demokratičnim ustanovam, ne da bi bile same izpostavljene kakršnikoli demokratični kontroli. To, da te skupine nasprotno stran imenujejo oblast, je hinavstvo! Dejansko imajo danes v Sloveniji največ moči in oblasti tisti, ki zaničujejo demokratične postopke, prav malo oblasti pa tisti, ki demokracijo spoštujejo in so ji seveda v vsakem trenutku podrejeni. Pojav, kadar v ozadju demokracije deluje nedemokratična in zaničljiva neformalna oblast, sem imenoval globoka država. Tej bi morali nasprotovati in to bi morali problematizirati, spodkopavati … vsi, predvsem pa tisti, ki se ponašajo z akademskimi in kritiškimi naslovi.

Katere ustanove, kakšna oblast, kakšna kontrola, kakšno spodkopavanje? Na ravni diskurza so nekatere sintagme in domislice vredne vse pozornosti, v celoti pa… Če je kdo služil JNA v letih, ko ji je Slovenija menda nagajala in želela ven iz balkanskega kotla, tega žargona ni pozabil. Rušenje tekovina revolucije, bratstva i jedinstva, napad na oblast in Tita, skrita in nikoli imenovana iredenta… Ampak takrat je bil paranoičen sistem, tule pa je predvsem slovenski zunanji minister.

Osupljiv je ministrov obrat, ko pravi, da Sloveniji vlada alternativna oblast. Ne vladamo mi, vladajo oni, vladate vi. Organizirana zarotniška spletka se torej ravna po tistem starem vicu: »Zakaj me sprašujete, kdo sem, če pa itak vse veste o meni?« Rupel želi povedati prav to: »Zakaj napadate to oblast in mene, če itak ne vladamo mi, temveč vi?«

Nastop Janše v tehle Odmevih (16. 11. 2007) bo ostal v spominu. Premier je tako zelo zlezel v kot in bil tako zelo defenzivno neprepričljiv, da je osupnil. Te dni se veliko dogaja, toda zapomniti si velja tri reči (no, takšen je vsaj naš hitri izbor).

Prvič, skoraj povsem spregledano (razen v očeh Gregorja Golobiča) je ostalo škandalozno pojasnilo Janše po vrnitvi s predporočnega potovanja na Kitajskem v tisti ormoški pocukrani epizodi 13. novembra letos. Bil je kratek, končal je z napovedjo možnega odstopa vlade, prvi stavek (!) pa se je glasil: »Naredili smo analize volitev. Rezultati so slabi.«

Imenujmo to za antidemokratični argument, ki se v parafrazi lahko glasi takole: »Če na volitvah ne zmagajo naši, potem so volitve slabe«. Pazite, celo na predsedniških in ne parlamentarnih volitvah!

Naslednja zapomnitve vredna impresija se je zgodila v omenjenih Odmevih. To pot Janša ni blestel z napačno argumentacijo, temveč z manipulacijo, ki temelji na izgubi stika z realnostjo. Janša, ki se je s Kitajske vrnil v nedeljo, 11. novembra, na dan volitev, nas je poskušal prepričati, da je njegova omemba morebitnega odstopa vlade bila posledica glasnih zahtev:

»Bili so močni glasovi, naj vlada odstopi… v sredo so tisti, ki so v ponedeljek zahtevali odstop vlade, naenkrat začeli govoriti, naj vlada ne odstopi…« Beri naprej »

Hudo je, hudo. Temne sence se zbirajo nad SDS, zarote in spletke živijo kot že dolgo ne. Afera s prisluškovanjem Janši je za es-de-esovsko pamet tako rekoč naravni humus. Dlje kot traja, bolj je navdušena. Le kdaj bi se paranoik počutil bolje, če ne tedaj, ko izve, da mu prisluškujejo! Torej je vendarle res, sledijo nam!

Do konca razvneto bujno fantazijo es-de-esovskih protagonistov otipljivo dokazujeta dve recepciji. Prva je poslanca Tanka tenkočutnost: »sistemsko organizirana zarota SD«, je dejal, ki jo kuje Pahor in še kdo, kajti »vse trditve, ki jih je Rop izrekel, Kumer stalno ponavlja, Pahor pa se neuspešno poskuša umakniti iz zadeve.«

Neprijatelj nikada ne spava. Njega čemo prepoznati po podočnjacima. Ali kot je povedal Pavel Gantar, predsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb, ki poskuša preveriti resničnost Ropovih navedb, je

»SDS stranka, ki verjame, da je svet ukrojen po neki veliki zaroti, ki jo vodijo neznane temne sile«.

Pahorjeva reakcija v igri, ki ji zdaj dnevnovariabilno pravijo »dragi A, dragi B« (šur, že začetna »dragi Borut, dragi Tone« je pač bila čista patologija), češ naj Tanko dokaže zaroto, je po svoje smiselna, psihološko pa vendarle bizarna. Komičnost benevolentnega postopanja je namreč očitna: če je Gantar jasno predpostavil, kaj si misli o temnih silah in glavah, ki jih gostijo, Pahor dopusti možnost njihovega obstoja, a zahteva dokazno gradivo zanje. Predpostavi torej, da paranoik ni nujno paranoik ali/in da se bo  zlomil (in posledično opravičil), ker ga menda ne bo imel. Kakšna zmota, kakšno naivno pričakovanje. Celo več, od premierja zahteva, ironija gor ali dol, nekaj nemogočega:

»Janša se mora odzvati na obtožbe o zaroti in ukrepati.«

Vzeti jo zares in klicati k ukrepom proti sebi? Že mogoče, da je takšen preobrat retorično učinkovit, ker lovi Tanka v njemu lastno past. Ker po tihem ne le upa, temveč celo suponira ali ve je to, da bo paranoična stran pač pripoznala bedo svoje skisane imaginacije in da bo z »neukrepanjem« priznala, da zarote ni. Takšna gesta je »zdrava« za neparanoika in stranskega opazovalca, ni pa terapevtska za tistega, ki mu je namenjena.

Zato ni bilo presenečenje, ko si je danes (20. 9. 2007) znova našla novo žrtev. Mnenje Kosove komisije za preprečevanje korupcije o policijskem nadzoru družine Strojan je še en es-de-esovec, Jožef Jerovšek, jadrno označil za nezakonito, komplota pa obtožil temnih sil, ki romsko družino pošiljajo iz enega v drug konec Slovenije; ko jim gre za nohte, pa naravnost v Ambrus:

»Denar je bil porabljen z jasnim namenom zlorabe v politične namene. Isti dan je prišlo do selitve dela družine Strojan iz Roj v Ambrus, kar kaže na časovno usklajenost in projektno koordinacijo poskusov ustvarjanja kaosa in destabilizacije politične situacije v Sloveniji.«

Neprijatelj nikada ne spava. Specialan rat, koji se vodi protiv Slovenije i SDS, vodi se iz Ambrusa. Elka Strojan jest generalpukovnik koji koordinira haos. Naravno da nije sama. U pozadini kriju se tamne sile.

Saj ne, da nismo vedeli zanje. Skovikale so že aprila in maja, včasih tudi nemalo moteče za spanec. Toda ko sem prebral, da varuhinja Sovo obtožuje sumničavosti ljudi, ki so nagnjeni k takšnemu reagiranju in se zatekajo k njej po pomoč, se mi je zazdelo, da sem postal član družine. (Ja, ta nora ugotovitev varuhinje si zasluži posebno pozornost, a raje kdaj drugič.)

Nekako istočasno, ko je prišla Čebašek-Travnikova z osupljivo najbolj perečo temo glede kršitve človekovih pravic v Sloveniji, skrbjo za paranoike, smo jih dobili tudi pri nas. Sove namreč. Kakšen teden nazaj smo se nekaj metrov od hiše zadovoljno poganjali na novi gugalnici, ki smo jo postavili v senco pod brezo. Ko nam je znova prekipelo zaradi brisanja kakcev in izpljunkov, za katere smo ob boljšem pregledu končno le ugotovili, da smo zmes dlake, perja, krempljev in še česa, je naša petčlanska družina usmerila pogled navzgor. Pa je imela kaj videti. Pet sov se je, za vsakega člana po ena in zelo verjetno tudi oni prav lepa sovja (se tako reče?) družina, predajalo dnevnemu sanjarjenju skupaj z nami. Le nekaj metrov nad našimi glavami.

Lepše poslikati mi je uspelo zgolj eno (na fotki zgoraj), druge so preveč prekrivali brezini lističi in veje, a prav nobena se ni dala motiti in vse so pridno pozirale. Pravijo ji mala uharica oziroma asio otus. Menda kar rada drema in se očitno bolj malo boji ljudi, za razliko od njih, ki se bojijo nje. Slastno žveči voluharje, krte in miši, za priboljšek pa vrabčke in manjše ptiče. Ujeda pač.

Ni nam bilo prijetno, guganja je bilo hipoma konec. Hecno, pa tolikokrat smo se očitno že gugali skupaj. In sem jih, na pobudo žene, poskušal nemudoma spoditi. Ni fajn, če ti serjejo po glavi. Pa ni šlo. Šele po nekaj zalučajih metle na višino štirih metrov so dojele, da trenutno niso več zaželene. A le za nekaj ur.

Gospa varuhinja, naše človekove pravice so ogrožene, tu ne more biti dvoma. Hujše od ene sove sta dve, višek nesramnosti pa jih je pet skupaj! Na naši zemlji, tako rekoč inštalirane ob hiši, in nočejo proč. Že ves čas se mi je zdelo, da me opazujejo in mi prisluškujejo! Ali kot pravijo: če ste zares paranoični, to še ne pomeni, da vam ne sledijo (sove)!

Dobro, pa šalo na stran. Eto, da kdo ne bo rekel, da blog na tej strani ni podoben dnevniškemu zapisu.