Sproščena Slovenija

Maj 2012 si bom zapomnil po novi ločnici v slovenski medijski blaznosti. Kaj bi s standardnim slovenskim manihejstvom, z ideološkimi in političnimi ločnicami na leve in desne, konservativne in liberalne, projanšistične in antijanšistične, udbomafijske in zveličavne medije. Ne, osnovna prelomnica delitve na dva pola je postala bolj profana, da ne rečem vulgarna: prvi pol medijev verjame, da je Tone bil na Urški. Recimo temu taboru »TnU«. Drugi pol tega ne verjame. Ali ne verjame kar tako, Tone ni bil na Urški. Recimo temu taboru: »TnnU«. Če bi se izkazalo, za kar obstaja precej indicev, da je ločnica resno/rumeno postala povsem identična ločnici levo/desno, bi to štel za eno najbolj dramatičnih spoznanj za slovenske medije v celoti in velikanski izziv za domačo medijsko in politično etiologijo.

Dva tabora in Lojze na Urški

Ta ločnica ni karikirana, temveč realna. Ne vem sicer, v kakšni meri sovpada s siceršnjim večnim manihejstvom, kar bi zlahka preverili, če bi na Urški bil Lojze. Bi v tem primeru Bojan Požar, Finance in vsi Janševi medijski sateliti izkazovali enako raziskovalno vnemo? In obratno, bi jo izkazovali tisti drugi? O primeru Toneta na Urški sem že pisal in dokazoval, da ni pametnega razloga, da obsojamo tabor »TnnU«, ker o tem ne poroča – na način, kot si to predstavlja druga stran. Kar namreč želi početi tabor »TnU«, je prav to, da eliminira kot neprofesionalen in spolitiziran nasprotni tabor.

No, danes sem lahko znova osupnil, ko sem videl, da se Finance s kar tremi prispevki hkrati (no, vsaj tri sem zaznal) postavljajo v tabor »TnU«: s člankom, v intervjuju z Bojanom Požarjem in v kolumni direktorja in odgovornega urednika Financ Petra Frankla. Ob slednjem vedno dvignem obrvi, sploh ko ga zagledam v Medijski preži.

Tone, ki ni postal Anton, ker so posredi babure

Frankl v članku z naslovom »Tone, ki ni postal Anton«, lepo pritrjuje vsem, ki že dolgo trdimo, da med rumenim tiskom in Financami ni prav nikakršne razlike. Diskurzivni slog plastično indicira povedano:

Tone Rop bi lahko bil zvezda slovenske in tudi evropske socialne demokracije. A vselej je bil žrtev svojega značaja. Moral bi biti Anton, a nikoli se ni znal brzdati. Ženske, ki mu niso bile všeč, je pred vsemi ozmerjal za »babure«; lahko bi omenili še kaj hujšega, res se je dogajalo, a to bi bilo preveč nespodobno. Simpatično tikanje vsakogar se je prevečkrat spremenilo v grožnje in psovanje, tako telefonsko kot tudi v živo. Ker se ni znal obvladati, sploh ni nenavadno, da je ob Urški Čepin glavna zvezda Požareporta. Je pa velika škoda.

Na kar namiguje direktor, je dvoje: adhominalni pripisi zoprnih značajskih potez Toneta Ropa po njegovem legitimirajo njegovo pojavljanje v zgodbi iz »TnU«. Frankl sicer konkretno ne pove, da verjame v ta scenarij, vendar vanj zelo neposredno namiguje. Prav mu je, Tonetu, da se mu je to zgodilo, seveda implicitno predpostavlja, da je vse res. Njegova poanta je celo kvazimoralistična: dober politik, a slab značaj, ki ga je pokopal. Nikoli ne bo Anton, ostal bo le Tone, zvezda Požareporta. In pozabi dodati: tudi Financ in še koga. Toda kako lahko moraliziramo glede nečesa, česar faktično sploh nismo dokazali?

Lažna dilema

Dilema obeh taborov »TnnU« in »TnU« je lažna, ker netočno predpostavlja, da o zgodbi bodisi smemo poročati na način »Tone je bil na Urški«, če je bil, bodisi ne smemo, če ni bil. Se pravi: manihejstvo prinaša v slovenske medije slepoto, ki onemogoča sleherno javno razpravo, ki ni debata o tem, ali je Tone bil na Urški in bomo o tem pisali, ali pa ni bil in o tem ne bomo. Toda edini način, da o tem pišemo, zanesljivo ni le prva ali druga možnost. Ne, v sferi javnih razprav, le en dan po sladkih in penečih besedah o kritičnem in analitičnem novinarstvu v duhu svobode medijev, torej na četrti maj, bi pač smeli razpravljati tudi o tem onstran teh dveh možnosti, na substancialen način. Se pravi: kaj je javni interes v tem primeru in kaj je pravica do zasebnosti, tudi če ne poznamo dejanskega stanja? Kaj sploh sledi, če je bil Tone na Urški? Ta primer je namreč preprost: tabor »TnU« se moti, ker nas potrjeno dejstvo, ali je Tone bil na Urški, ne rabi zanimati, saj gre za tip medijske informacije, kjer po mojem mnenju vednost o tem dejstvu ni v javnem interesu. Iz istega razloga pa se moti tudi nasprotni tabor – v zmoti sta oba. Ne potrebujemo fakticitete  in končnega odgovora, na kom je bil Tone in zakaj zaradi tega, ker je bil na nekom, nikoli ni postal Anton. Ne, slediti moramo principu, ali sploh obstaja kakšen javni interes o takem poročanju, o primeru pa lahko pišemo še na številne druge načine in razkrivamo različne perspektive.

Manihejski boj pomembnejši od vsebinske razprave

Refleks, da bomo o tem poročali šele, ko se bo razkrilo, da ima prav tabor »TnU«, do takrat pa bomo molčali, ni dober – predpostavlja namreč, da bomo s tem dali koncesijo taboru »TnU«, sprejeli njegov diskurz in njegovo igro. Kar bi moral tabor »TnnU« storiti, je torej dopustiti razpravo: do tega trenutka pa se sploh nismo dotaknili jedra, razpravljali nismo niti o javnem interesu, še manj o nedovoljenem prikritem snemanju, ki ga tabor »TnU« sploh ne problematizira, ampak smo znova pri manihejstvu, kjer vsaka stran za drugo meni, da je del zarote. Znova smo pri klasični slovenski političnomedijski paranoji: mi ne bomo o tem pisali, ker o tem pišete vi. Ali: mi smo profesionalni in o tem ne bomo pisali, ker o tem pišete vi, ki ste neprofesionalni. Ali: mi smo resni, vi ste rumeni. Dejstvo, da smo prispeli do takšnega bednega stanja, imam v veliki meri za učinek samozaljubljenega in samozadostnega novinarskega ceha. Ki si ne postavlja in dejansko ne želi postavljati žgočih profesionalnih in etičnih vprašanj, kakorkoli že to na tretji maj razglaša za svojo prioriteto. Namesto tega ves čas gleda proč in klika na tipko »IGNORE«, pozive k razpravam pa bojkotira. Glede tega, da tabloidi naplavijo možnost razprav o moralnih dilemah, ima prav celo Marko Crnkovič, ki potem povsem absurdno meni, da prav to tabloide dela za splošno koristne po sebi.

O javnem interesu Toneta na Urški, tudi v luči današnjih zapisov v Financah,  pa naslednjič.

Časopis Večer se je danes verjetno prvi lotil bolj intenzivnega komentiranja domnevnega ekscesa »Ich bin ein Mariborčan«, ki ima sicer svoje paranoidne zametke, do katerih nikoli ne pridemo. Na prvi in tretji strani. Zanimivo, pri tem mu je podvig uspel, ne da bi sploh mimobežno artikuliral kakršno koli vsaj obrobno razlago o gnilem lokalpatriotizmu, zganjanju sovraštva med Mariborom in prestolnico (letos smo to vendar mi!) ali porajajočem nacionalizmu. Največ, in edino, kar mu je v tej smeri uspelo storiti, kot bomo videli, stoji zapisano že na naslovnico: gre za »večno rivalstvo« med Mariborom in Ljubljano, ki se ga ne bomo nikoli znebili. Aja, da je nacionalizem in lokalpatriotizem kar naša, tj. mariborska nepreklicna usoda? Da je na delu ekvidistancirajoča enakovredna vpletenost obeh strani? Da je kriva tudi Ljubljana? Da je kriv tudi Janković?

Bojim se, da izmikanje hermenevtiki, ki bi jasno obsodila lokalne nacionalizme, nikakor ni naključno. Sam bom dokazoval, da je časopis ostal zvest svojim siceršnjim artikulacijam miselnih horizontov pasivističnega pristajanja na status quo in mediokritetnost, ter da je njegovo stališče bolj ali manj veren povzetek dveh drugih: Večerovega stališča o uličnem stripu Violent ter stališča o nacističnem pesniku Kernstocku. V obeh je, zame šokantno, časopis zavzel pozitiven ali vsaj nevtralističen odnos. Ulični strip je pohvalil kot zanimiv umetniški dosežek, ne da bi sploh problematiziral nasilje v njem in poveličevanje Viol kot identitetnega presežka mesta (!), kot so dejali – nasprotno, s tem jih je vzpodbudil na raven mestnih identitetnih redarjev, jim dvignil moralo in celo nagnal k novim uličnim stripom – po fasadah pisarne Zorana Jankoviča. V primeru Kernstocka pa so v Večeru nanizali celo verigo argumentov njemu v obrambo – o obeh primerih sem ekstenzivno večkrat pisal na teh straneh.

Kako je sploh možno, da v mestu, kjer se nacističnega pesnika Kernstocka ne želijo sramovati, ker da je ta del mestne zgodovine, ki se je ne sme zamenjati, le mesec kasneje prodajajo kot kronski dokaz evokacije neprijetnih občutkov te iste zgodovine, ki je ne želimo niti simbolično pokopati? Preprosteje: zakaj je Kernstock dovolj dober, da ostaja mariborski častni občan, medtem ko nas napis Ich bin ein Mariborčan grozljivo žali in ogroža?

Pa nazaj k zapisom. V njih nismo, v argumentacijskem smislu, naleteli na kaj res substancialnega. Če naj bi napis na tisti majici nekoga žalil, potem bi za analizo moral za začetek nekdo pojasniti naslednje konstitivne elemente dejanja žalitve:

(1) Kdo je žalitelj?

(2) Kaj sestavlja dejanje žalitve in s čim je žalitelj žalil?

(3) Koga je užalil?

(4) Kaj je razlog užaljenosti?

(5) Kakšen je namen in ali je imel žalitelj namen nekoga užaliti?

(6) Kakšne so posledice njegove žalitve?

Če pogledamo na teh nekaj osnovnih vprašanj, izvirajočih iz problemske razprave o dejanju samem, hitro ugotovimo, da so ostala neodgovorjena. Je žalitelj res Zoran Janković – glede na to, da ni avtor majice? Po moje ne. Zakaj ni problematičen avtor majice, ki jih prodaja na ulici za 15 evrov? Zakaj niso problem vsi drugi, ki nosijo to kupljeno majico? Kaj sestavlja dejanje žalitve? Popolnoma nejasno. Koga je užalil? Mestne svetnike, in verjetno samo njih. Kaj je razlog? Menda bolečina, sprožena ob asociaciji na potujčevanje mesta – vsaj na to vprašanje smo dobili nek čuden odgovor. Kaj je z nameni žalitve? No, tega si prav nihče ni domislil – po vsem sodeč Janković ni imel takih nagibov. Toda kako lahko nekoga obtožimo, da je žaljiv, če ni imel tega namena? Posledice? Predvsem politične. Da o tem, da je zgodba sfabricirana iz razloga takšnih posledic, niti ne omenjam.

Pa čisto na kratko h glavnim argumentom, ki nam jih Večer ponuja na strani komentatorjev. Kot bomo videli, s zgornjimi vprašanji, sploh pa ne z analizo problema žalitve, pretežno nimajo povezave.

Dr. Darko Friš se je zatekel v »ad hominem«. Majica se mu ne zdi posrečena, ker »Janković najbrž ne bo rešitelj Maribora«. Stališče, ki k analizi in razpravi ne prispeva ničesar, razen nežnega izraza sovražnosti do ljubljanskega župana.

Orlando Uršič se je zatekel v ekvidistanciranje. Ugotavlja, da je problem tudi v Jankoviću, ker da v »podpihovanju rivalstva med Mariborom in Ljubljano ni nič boljši kot mariborski politiki.« Njegov greh? Reakcija. Izjavil je, da ni imel namena žaliti Mariborčanov, da pa »je prostodušno povedal, da nekdo pač očitno hoče postavit mejo na Trojane. Tako pa je izustil povsem nepotreben politični populizem, saj so vročo kri vendar povzročili pripadniki njegove stranke. Kdo torej postavlja mejo na Trojane?« Janković je torej kriv, enako kriv. Ker je ponovil štajersko in Kanglerjevo tezo o meji na Trojanah. Obsoditi norost pa je greh. Če citiraš rabljeve besede, si mu podoben, tudi če si žrtev. Argument me spominja na tistega homofobnega: »Saj so geji kul, ampak saj so (tudi) sami krivi, ker izzivajo in paradirajo po ulicah«.

Dr. Marjan Toš najprej nameni nekaj misli pomenu strpnosti v družbi, ki se manjša v kriznih ekonomskih trenutkih, potem preide k nekoliko bolj substancialni razlagi: »Zgodovine ne moremo spreminjati in hočeš nočeš je nemščina del naše preteklosti, kar se pozna tudi v priimkih naših politikov, ki si ob pavzah, ko jih zašraufa v želodcu, z veseljem naročijo viner šnicel in špricar, na naš račun, seveda.« Skratka, znan argument iz afere Kernstock, za katero so v Večeru ugotavljali, da je podtaknjena: napis na majici ne more biti žaljiv, ker je nemščina, ki je menda žaljivi element majice, del naše mestne preteklosti in tudi sedanjosti. Toš je v tem vsaj prvi, ki ponuja nekaj gradiva za razpravo o stvari sami: napis v nemščini ne more biti žaljiv po sebi, ker je nemška zgodovina del nas! Hja, to bi šele moralo razkuriti tote nacionaliste!

Dr. Jerneja Ferlež poantira, da je majica bila mišljena kot komplimentiranje, ne kot žalitev, in potem zaključi: »Prizadetost ob uporabi nemščine v Mariboru danes je čustvena reakcija, ki temelji na stereotipnem razmišljanju. Užaljenost kot reakcija na izjavo Ich bin ein Mariborčan je po mojem mnenju bodisi izraz nesamozavesti bodisi nečimrnosti.« Skratka, Ferležova išče psihološke dimenzije reakcije, izogne pa se političnim, s tem pa tudi motivom, zakaj je nekdo afero sproduciral.

Branje prve in tretje strani današnjega Večera je zato prepoznavno: brez problemskega pristopa, in kar je še huje, nobenega prepoznanja nevarnosti nacionalizma in lokalpatriotizma, ki ga je ponotranjil mestni svet, še manj opozorilo ali obsodba. Zgolj redukcija na fatalistično obarvano floskulo o »večnem boju« med mestoma, ki je že po sebi nogometno-navijaški žargon in se dogaja v registru tistih, ki so razpravo v mestnem svetu začeli. To je njihov register in s tem časopis soproducira nastalo stanje z bizarno predpostavko o tako rekoč karmični nujnosti! Stališče, ki ga ima Večer o Jankovićevi majici, je torej strukturno nujno takšno: nekdo, ki ima pozitivno mnenje o violentni identitetni točki mesta in ki se ne želi distancirati do Kernstocka, pač ne more realno obsojati in obsoditi vedno bolj vročekrvnih nacionalističnih eskapad, celo tedaj ne, ko se dogajajo v coni sfabricirane politične demagogije v čistem centru politične oblasti. Nič čudnega, da se nam v mestnem svetu dogaja in da so mestni politiki iz Maribora uspeli narediti karikaturo. V Večeru bodo spet dejali: jebi ga, karma!

Sleherna podobnost med Zoranom Jankovićem in Lee Myung Bakom je zgolj naključna:

P.S. Premiki obrambnih sil na Trojanah so zaznavni. Sezona lova na čarovnice je že dolgo odprta. Sezono letošnjega nacionalizma so v severnem Mariboru najavili že nekajkrat, nazadnje v podobi uličnih stripov, opevanih v Večeru kot umetniški EPK presežek, in še kje – ti so se zdaj razširili na fasade Pozitivne Slovenije v centru mesta. Kdo bo bolj izkazal užaljenost in pohodil predrznega žaljivca lokalpatriotskih čustev? Komaj čakam kakšno pametno diskurzivno ali drugo analizo Jankovićevega ekscesa v medijih – upam, da jo dočakam, saj imamo vendar v Mariboru in širše imenitne novinarje, ki jim ni težko dnevno cenzurirati kritične misli.

O političnem pritisku skozi odpoved naročnine na Večer, ki jo izvaja mariborska občina, sem že izrekel mnenje. Omenil sem tudi, da ne razumem dejstva, da časopis niti z besedico ni zaščitil svoje avtonomije in tega dejstva ne le ni problematiziral, temveč ga v svojem časopisu ni niti omenil! Razumi to samocenzuro, kdor more.

Pač pa se je o dejanju občine razpisal upokojeni novinar Mirko Lorenci teden nazaj v prilogi Večera 7D. Mariborski župan mu je odgovoril z razlago, čemu odpoved in navrgel še, po čem Duplečanke od nekdaj so slovele:

7Dni, sreda, 4.4.2012, stran 6, 7DNI , avtor: Franc KANGLER, župan Mestne občine Maribor

---

Ko komandirajo noji (2)
7dni, 28. 3. 2012
Spoštovani gospod Mirko Lorenci! Na vaše razmišljanje z naslovom “Ko komandirajo noji” kot župan Mestne občine Maribor težko podam vljuden odgovor, a kljub temu bom, za razliko od vas, poskušal ohraniti dostojen način komunikacije.
Dovolite, da pojasnim odločitev, da Mestna občina Maribor prekine naročnino za tiskano izdajo časnika Večer. Po objavi članka na temo Farmadenta, v katerem je novinar Damijan Toplak napisal enostranski prispevek s hudimi obtožbami na podlagi izjav tedaj že odstavljenega direktorja gospoda Leopolda Donka, sem se odločil, da prekinemo naročnino. Novinar je namreč v članku zapisal hude obtožbe zoper mene, kljub temu, da je nekaj dni pred tem dobil moj odgovor, v katerem sem zanikal očitano vmešavanje v poslovne odločitve Farmadenta glede pogodbenega sodelovanja z gospodom Sašom Pečetom. Pri drugih obtožbah glede vmešavanja v odvetniške in računalniške storitve pa novinar niti ni poskušal pridobiti mojega odziva oz. komentarja, čeprav bi jih kot novinar moral. Kodeks novinarjev Slovenije namreč določa, da novinar mora preverjati točnost zbranih informacij, pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pa mora poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo. Tako so na naslovnici Večera znova bile objavljene nepreverjene in netočne informacije, ki so vsebovale hude obtožbe zoper moje dobro ime in posledično Mestno občino Maribor. Zaradi večkratnega neobjektivnega in enostranskega poročanja časnika Večer, sem se odločil, da prekinemo naročnino, o čemer sem tudi osebno obvestil odgovornega urednika.
Vaše “šale” o tem, da z odpovedjo naročnine sistematično spodkopavam eno redkih še vedno kar uspešnih gospodarskih organizacij v Mariboru, pa ocenjujem kot zatiskanje oči. Zaradi upadanja strokovnosti in objektivnosti nekaterih novinarjev Večera bi se namreč moralo zamisliti vodstvo organizacije, saj številne odpovedi naročnine Večera, po mojih informacijah, niso samo posledica kriznih časov, temveč upada kakovosti. Tako bi vašo primerjavo mene z nojem, ki potiska glavo v pesek, in je mimo grede zelo žaljiva, lahko uporabili zrcalno.
Ne samo to, celo v meni vidite človeka, ki naj bi zaradi odpovedi enega časopisa bil kriv za ‘slabo’ vzdušje na Večeru. Ali imate novinarji Večera res tako kratek spomin? Ali niste novinarji v preteklosti že bili lastniki časopisne hiše Večer? Če je Večer tako dobra medijska hiša, zakaj ste potem prodali svoje deleže? Očitno imate dvojne ali trojne kriterije.
Kljub vsemu, spoštovani novinar, sem zadovoljen z vašim pisanjem in vašim delom. V Florijanu ali v komentarjih lahko večkrat zasledimo šikaniranje ljudi, ki prihajajo iz Občine Duplek. Veseli me, da ste si tudi vi svojo življenjsko sopotnico našli prav v tej občini in verjetno znate oceniti, kakšni ljudje tam živijo.

Z vsem spoštovanjem
Franc KANGLER, župan Mestne občine Maribor

»Strici so mi povedali« bi bil lahko licenciran naslov popularnih domačih medijskih in političnih postopkov, odkar sta se začela medijska in politična paranoja prepletati v neprebavljivi mainstreamovski diskurz z nedokazanim predpostavljanjem, insinuacijami in namigi o tako imenovanih »stricih iz ozadja«. Bilo kuda, strici svuda. Tete so, vsaj na trenutke, diskriminirane.

Oba včerajšnja osrednja konkurenčna TV dnevnika sta ravnala po licenci Miška Kranjca v prispevku o srečanju Zorana Jankovića z drugimi levimi ali levosredinskimi strankami. Če so dopoldne Janševi medijski sateliti še namigovali na to, da je pobudo za srečanje spisala Golobičeva filozofska roka, je paranoja zvečer odkrivala stričke (dobro, ni čisto jasno, ali teoretiki zarot med odzadne sive like – prosto po Pezdirju – prištevajo tudi mladostnega eks-predsednika Zaresa). Pa poglejmo.

Tomaž Bratož postavi diagnozo: strici iz ozadja

Včerajšnji osrednji dnevnik RTVS je brezsramno iniciiral zaroto s tem, ko je Bratož najprej opozoril, da gre za »veliko idejo o nekakšni levosredinski koaliciji«, sestavljeni iz parlamentarnih in zunajparlamentarnih strank, potem pa povedal:

Se pa bodo v maju zbrali na nekakšni skupščini, kar pa že spominja na domnevne poskuse tako imenovanih stricev iz ozadja, ki naj bi še enkrat sestavljali razsuto levico.

Bratož je torej kot motiv za sestankovanje ponudil diagnozo – in to svojo lastno, subjektivno in brez sklicevanja na vire. Pač profesionalni zdrs. Čeprav je strice iz ozadja povezal z majsko skupščino (karkoli že to pomeni), je povsem evidentno, da je na ta način kontekstualiziral tudi včerajšnje srečanje. Skratka, Miško Kranjec ga je prepričal.

Suzana Perman postavi diagnozo: strici iz ozadja

Osrednji dnevnik POP TV včeraj s Suzano Perman je istočasno razvil skoraj identično razlago:

Po naših informacijah pa tudi zato, ker naj bi določene niti, da se ustanovi takšna velika leva stranka, vlekli tudi določeni strici iz ozadja.

In temu sledi izjava Janka Vebra o edini resni levici, Socialnih demokratih. Novinarka je, za razliko od Bratoža, diagnozo o stricih iz ozadja uspela pripisati svojim virom (»po naših informacijah«), a jo hkrati navedla tudi kot razlog, zakaj SD ni želela priti na sestanek. S tem se je, mimogrede in če to drži, SD vpisala na politični zemljevid akterjev na levici, ki operirajo s paranoidnim novorekom po licenci Miška Kranjca. Na kakšen način lahko novinarka hkrati smiselno trdi, da so njeni viri objektivni, če so ti isti viri očitno subjektivni in vpleteni, je za marsikoga verjetno že metaetično vprašanje. In tudi če to notranjo nekonsistenco odštejemo, je trditev bizarna.

Paranoidni suspenz in še pred tem desni paranoidni žurnalizem je s tem dosegel svoj cilj: včerajšnji sestanek je delo sataniziranih stricev, kdorkoli že so, in ker so nevarni za zdravo politično življenje, je pobudo sestankovanja na levici treba ustrezno stigmatizirati.

P.S. Res me zanima, kateremu novinarju ali komentatorju bo uspelo povezati kar tri heterogene in medsebojno nekompatibilne  razloge, zakaj se Pahorjevi niso želeli udeležiti srečanja z Jankovićem: prvi razlog je bil, da je povabilo pošiljala po činu preveč nepomembna oseba, drugi je bil, da rabijo več časa za pripravo zaradi politične (!) vsebine, tretji pa, da so oni edina levica, medtem ko druge levice v Sloveniji ni.

Včerajšnji prihod Erjavca v Maribor si bomo zapomnili po ekspresnem spreminjanju mnenja o stricih in tetkah iz ozadja. Logično, kaj pa hodi v toto mesto, ki ga v celoti obvladujejo mračne sile.

V dnevniku POP TV so ob 19.00 uri začeli z udarno vestjo o Erjavčevi tezi, da so se proti njegovemu DeSUSu zarotili sivi strici in enako sive tetke, predvsem z ljubljanskega Magistrata. Kasneje so mediji poročali:

Pozitivna Slovenija o stricih z Magistrata: Erjavec po stari navadi krivdo vali na druge

Sivi strici krivi za težave v Desusu

Toda že čez deset minut so včeraj na nacionalnem dnevniku poročali, da si je Erjavec premislil. Če je najprej ponudil teorijo zarote, češ nekdo nas želi s Simčičem porušiti, čeprav je poslanec nedolžen (pa tako lepe ocene je prejel na fakulteti), a mu ne bo uspelo, cilj stricev in tet je zrušiti vlado… in če je v zgornjem videu o Simčičevem ponarejenem spričevalu še zatrjeval: »V tem trenutku nihče ni tega dokazal« in »Tudi drugi so končali šolo in pridobili tako spričevalo«, so ob izteku dnevnika že ugotavljali, da Erjavec čvrsto ostaja na čelu stranke in da se bo »pogovoril« s poslancem. In se mu zahvalil za sodelovanje.

Erjavec je torej popoldan začel s teorijo »strici in tete iz ozadja«, ki se jim bo uprl, nato pa je mračne sile do konca dnevnika že zanikal. Petnajst minut je dovolj, da si premisli. Še dobro, da tega nihče od medijev ni problematiziral.

Tako nekredibilnega politika, kot je slovenski zunanji minister, res težko srečaš. Tako vodljive medije, ki jih ne samo ne znajo kaznovati za nekredibilnost, temveč je niti ne opazijo, pa tudi.

25. januarja letos sem priložnostno evidentiral »stričke iz ozadja« in napisal spodnje. Referendum je bil zavrnjen, zato so se tem zdaj pridružile še tete… Tete iz ozadja. Bizarna in entropična slovenska medijska krajina je od danes bogatejša za novo fantazmatsko konstrukcijo. Današnja delna bera istega novoreka psihopolitikov paranoje in njihovih medijskih postreščkov:

Mož, ki trenutno ruši Erjavca, je zaupnik tete iz ozadja Mateje Kožuh Novak

Erjavec je uspel odbiti napad botrov iz ozadja, kongresa DeSUS ne bo

»Strici iz ozadja« hočejo zamenjati predsednika DeSUS Karla Erjavca

Gorenak: Strici iz ozadja minirajo Erjavca

Ponavljam…

Je še kakšen izraz, ko bolje identificira paranoidni novorek ob zrušitvi zmagovalca volitev 4. decembra? Ni ga, to so strici ali strički iz ozadja. Spodaj so zadetki pod iskalnikom novic na www.najdi.si.

Danes

Tomšič: Opcija, ki jo pooseblja Janković, nima zaupanja zahodnih držav

RTV Slovenija – pred 5 urami

Pokazalo se je, da Janković ni kakšen poseben “car”, za kakršnega ga imajo njegovi privrženci, ampak še ena izmed figur, ki so jo “strici iz ozadja” po uporabi namenili zavreči, je dejal Tomšič.

23.01.2012

Težava z nami ste vi!

Finance – pred 1 dnevom, 12 urami

Spoštovani predsednik Türk, priznajte na glas: za vas in za sive strice iz ozadja so bile predčasne volitve instrument pokoritve levice in ustavljanja SDS. To, da ta država nevzdržno drsi v stečaj in da je nujno…

22.01.2012

Janševi bratranci

Finance – pred 2 dnevoma, 17 urami

Če ima Zoran Janković strice v ozadju, ali ima Janez Janša bratrance?

21.01.2012

Komentar tedna: Zadnji branilci komunizma

Finance – pred 4 dnevi

Politiki desnosredinskega bloka imajo danes zgodovinsko odgovornost končno počistiti in pretrgati navezave socialističnih stricev iz ozadja

19.01.2012

Zadnji branilci komunizma

Finance – pred 5 dnevi

Politiki desnosredinskega bloka imajo danes zgodovinsko odgovornost končno počistiti in pretrgati navezave socialističnih stricev iz ozadja

18.01.2012

Vse za oblast

Politikis – pred 6 dnevi

Piše: Kristijan Ploj, profesor Dogodki in dvomi, ki so spremljali (ne)izvolitev Zorana Jankovića za mandatarja v DZ, lahko pomenijo le eno – boj za oblast za vsako ceno. Kupovanje poslanskih glasov, slepo vztrajanje predsednika…

15.01.2012

(Hiti tedna) Kdo bi bil mandatar, če se temu odreče Janša? Zver,…

Finance – pred 9 dnevi

Zgodovinska odgovornost Karla Erjavca: bo stricem iz ozadja preprečil, da si še naprej lastijo državo?

12.01.2012

Kdo bi bil mandatar, če se temu odreče Janša? Zver, Arhar, Zakrajšek…

Finance – pred 12 dnevi

Zgodovinska odgovornost Karla Erjavca: bo stricem iz ozadja preprečil, da si še naprej lastijo državo?

11.01.2012

V primežu medijev in stricev iz ozadja

Demokracija – pred 14 dnevi

Mariborski župan Franc Kangler je v zadnjih letih večkrat na udaru mariborskega Večera. Nazadnje se mu je to zgodilo prejšnji četrtek, ko se je z naslovnice omenjenega časnika bliskal na videz smešen naslov »Vedeževalka…

10.01.2012

Nervoza stricev iz ozadja

Drugi svet – pred 15 dnevi

Nedeljske Dražgoše in nekateri drugi dogodki kažejo, da nervoza stricev, ki so lansirali projekt Janković, vse bolj narašča. Stanovnikovo gromenje o hlapcih in fantomskih koalicijah Virantovim verjetno ni pomagalo pri…

08.01.2012

Če bo Janković postal premier, bo pozabil na zaveze in ne bo več…

Reporter – pred 16 dnevi

Kučanov nastop v praznični oddaji na nacionalni televiziji je bil politikantski, dejansko jo je zlorabil za agitiranje za svojega kandidata, je prepričan politični analitik dr. Matevž Tomšič. Po prepričanju Tomšiča…

02.01.2012

Strici iz ozadja stiskajo Viranta

Reporter – pred 22 dnevi

Virantovi najožji sodelavci bi raje izbrali koalicijo 52 kot Jankovićevo vlado, a »strici izozadja« jim tega ne pustijo.

29.12.2011

Kršinar: Kučan je zbijal avtoriteto Pahorju, imeli so ga za cepca

Reporter – pred 27 dnevi

Zmaga Zorana Jankovića s stranko, ustanivljeno dva meseca pred volitvami, se v normalni demokraciji ne bi mogla zgoditi, je novinar revije Reporter Igor Kršinar za Radio Ognjišče komentiral najodmevnejši politični…

22.12.2011

Kolektivno vodstvo s stricem na čelu

Večer – pred 34 dnevi

Kim Jong Unu bo pri vodenju države pomagal njegov vplivni stric Jang Song Thaekom. 65-letni Jang Song Thaekom, ki je sicer namestnik šefa narodnega obrambnega komiteja, je zet pokojnega ljubljenega vodje, saj je poročen s…

20.12.2011

Andrej Magajna: Čudim se, da ima bivši partijski šef še vedno takšen vpliv!

Politikis – pred 35 dnevi

“Čudim se, da ima bivši partijski šef, še vedno tako grozljiv in močen vpliv!” je danes na srečanju manjših izvenparlamentarnih strank povedal nekdanji poslanec SD Andrej Magajna. Magajna je še dejal, da so te volitve…

14.12.2011

Kučanova vlada

Drugi svet – pred 42 dnevi

Volitve, katerih stric ali boter izplena je Milan Kučan, so mimo, videti je, da bo Zoran Janković brez večjih problemov sestavil koalicijo, ki bo po mnenju Ferda Stergarja st.

Dopisani P.S.

Priletelo kot osrednja vest nekaj ur po moji objavi (17:14), potrdilo osnovno tezo in se razlezlo na vse medijske konce in kraje:

Strici iz ozadja bodo skušali vladati še naprej, kot se je to dogajalo v zadnjih letih, je v pogovoru za Radio Ognjišče povedal predsednik SDS Janez Janša. To po njegovem nakazujejo tudi napadi na vlado, ki še nastala ni, v zadnjih dneh.

No, Večer nam danes tik pred referendumom o družinskem zakoniku v premislek ponuja še argumentum ad Hitlerum. Da ne bi slučajno glasovali za. V času, ko je politična satira na temo homofobije cenzurirana, nam mainstreamovski mediji na isto temo servirajo kvaziznanstvena strašila o serijskih morilcih (sklicevanje na negativne posledice), ki bodo začeli vandrati naokoli krvavih rok, če sprejmemo zakonik:

Obstaja pa še drugo mnenje: družinski zakonik je korak v brezno, iz katerega se bo družba lahko začela pobirati šele, ko bodo strokovnjaki, politiki in ideologi družno ugotovili, da je treba rehabilitirati primarno, tradicionalno družino. Serijski morilci so najbolj proučevana klientela ljudi. Gre za psiho- oziroma sociopate, ki so, kot kažejo statistične analize in raziskave, nastali v otroštvu, v razdrti oziroma v “psihopatski” primarni družini. “Preveč slabo” mamo mora pri vzgoji otrok korigirati “dovolj dober” oče. Če bi harmonična družina z ljubečima (nasprotispolnima) staršema funkcionirala, če bi imel oče (spet) avtoriteto, bi otroci v dobo odraslosti vstopali kot moralno razsodni moški… Ko bo psiho stroka upala na glas povedati, zakaj je Breivik postal psiho-/sociopat, zakaj je Fritzl postal incestuozni spolni iztirjenec, zakaj je Trobec postal serijski morilec, ko bodo v zapor romali tudi starši teh “pankrtov”, bo družinska zakonodaja čisto drugačna.

Skratka, v časniku nam sugerirajo, da smo na poti v brezno novih in novih Breivikov, Fritzlov in Trobcev, če bomo glasovali narobe. Toda lahko bi bilo še huje. Če sprejmemo zakonik, bomo Slovenci spet končno prvi, tlakovali bomo pot ne le v brezno, temveč v končni propad in izumiranje družbe in človeštva. Morda kot primordialni prededipalci podalpske vrste s poudarjeno spodnjo čeljustjo pridemo v Guinnessovo knjigo rekordov v prestižno rubriko »prvi in zadnji slovenski zakon, ki je uspel uničiti človeštvo in Slovence skupaj z njimi«:

Musek: Družinski zakonik vodi v propad in izumiranje družbe in človeštva

Z obveznim pripisom: naročnike nove edicije Guinnessove knjige rekordov obveščamo, da jim bomo vrnili vplačani denar, ker tiskanje naslednje izdaje iz tehničnih družinskih razlogov odpade.

Čestitke vsem, ki nas še pravočasno profesionalno obveščajo pred ultimativno kataklizmo.

Intervju z Mirom Petkom, vodjem direktorata za medije

Miro Petek, najprej čestitke k vašemu imenovanju na mesto direktorja direktorata za medije, želim vam veliko uspeha. Postali ste prvoodgovorna oseba za stanje medijev v državi. Če prav razumem, nimate posebnega zaupanja v nekatere med njimi, kar bo verjetno odločilno pri razdeljevanju denarja in spremembah medijske zakonodaje. Znano je, da se zgražate nad Mladino.

Zaupanje v Mladino je zelo nizko. Razumljivo, lažnivcem ne verjamemo, tudi če kdaj govorijo resnico.

Da so Mladinini novinarji lažnivci? Spomnim se, da je pred leti vaš predsednik vlade jezno izjavil, da je to nizkonakladna revija in ji zmanjševal pomen. Kaj pa menite o političnih brezplačnikih?

No, po vsebini je Mladina na ravni brezplačnikov.

Mislite na politične propagandne brezplačnike vaše stranke SDS? V čim so torej ti boljši? Katere medije pa prebirate, morda Dnevnik in njegove edicije?

Že dolgo ne berem pritlikavih moralnih novinarskih pohabljencev.

Da je tako hudo, pritlikavi pohabljenci? Gospod Petek, to so ostre besede, ni to zelo ostra sovražna označba? Vidim, da boste imeli na direktoratu zelo veliko dela, boste vpeljali tudi center za rehabilitacijo? Ko smo že pri delu, kaj pa menite o časopisu Delo? Znate z njim misliti širše?

Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.

Ne morem verjeti, pravite, da je časnik Delo uradni list tranzicijske levice. In da ga nihče ne bere. Bo to vaš novi izziv pri spreminjanju medijske zakonodaje? Kaj pa je narobe s temami v Delu?

Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!

Oprostite, g. Petek, upam, da tega najinega pogovora kdo ne bo razumel kot vašega vmešavanja v avtonomijo časopisne hiše. Kako pa bi ocenili bunkerje v časopisu Večer, ki so nastali zaradi uredniške politike pod taktirko »vašega« Janeza Janše? Ste lahko malce manj kratkobesedni v odgovoru?

Cenzura seveda je problem. Odkar obstaja novinarstvo, obstaja tudi vprašanje cenzure in samocenzure. O cenzuri je seveda treba govoriti in jo obsoditi, ampak cenzuro moramo ločiti od tistih tekstov, ki so po uredniški presoji tako zanič, da jih ni mogoče objaviti. Avtorji, ki pišejo slabe tekste, ne morejo teh tekstov in sami sebe promovirati pod zastavo cenzure.

Razumem. Želite povedati, da so pod Rancem postali članki zelo zanič in da ni bilo drugega ukrepa. Kaj pa peticija 571 novinarjev, ki je obsodila pritiske in cenzuro predsednika vlade?

Ta peticija je tipičen primer politizacije. Mnogo slovenskih novinarjev vidi svoje poslanstvo v tem, da hočejo delati politiko, jo ustvarjati, ne pa o politiki in politikih poročati in oboje komentirati. Če hočejo delati politiko, potem so temu namenjene volitve. Kolikor prej se bo slovenski novinar znebil relikta družbenopolitičnega delavca, tem boljše bo.

G. Petek, če prav razumem, boste prevzgajali novinarje, da ne bodo več družbenopolitični delavci. Hvala vam za ta kratek pogovor.

Post scriptum. Če je kdo pomislil, da bodo novinarski cehi protestirali, da bo to storila stroka ali da so besede direktorja direktorata za medije v tem intervjuju izmišljene, se v vsem tem krepko moti. Čisto vse njegove besede do zadnje so resnične in javno zapisane ali izrečene, hkrati pa je točna njihova referenca,  se pravi referirajo točno na kontekst (medij), ki je omenjen! Dobrodošli v somrak medijske avtonomije 2.0.

Da jih malo jezik jeble, čeprav niso Duplčani? Na Zborih za republiko je vednozabavno in sproščeno. Verjetno eden od razlogov, zakaj ne oporekamo preveč, ko ta zbor modrecev tako zelo forsirajo mediji in sploh RTVS, npr. v tem Dnevniku.

Eden od razlogov za zabavnost Zbora je neverjetna absorbcijska moč (nezavednih) ideoloških reciklaž njegovih protagonistov. Karkoli diši po ortodoksni instant uporabni ideologiji, je nekje v zraku v obliki ideologema in se v danem trenutku ponuja kot dober ad hoc politični argument, vam bodo zborovalci nemudoma servirali kot miselni dosežek. Konkreten primer. Komaj je Pezdir uvedel novega paranoidnega sovražnika, parazit imenovanega, že se je Hubert Požarnik hudoval: »Nobenega več ni sram, če parazitira!«

Ampak mediji, sploh mariborski Večer, so Zboru za republiko naredili veliko krivico. Zelo po malem, časnik s težo pa sploh nič, že vse od novembra 2011 niso poročali, da je član sveta Zbora za republiko med zelo zanimivimi drugimi modreci postal tudi prečastiti mariborski župan. Pa bi morali, saj gre za pomembno in prestižno članstvo in nič manj imenitnega člana naše družbe. Zadnji nastop Kanglerja nekaj dni nazaj je bil nepozaben spontani doprinos k recikliranju prej omenjenega ideološkega duha, ki se je iz sproščenosti nevidno sprevrnil v paranojo:

Kangler: Strah me je živeti v tej državi
Iz občinstva je svoj prispevek podal tudi mariborski župan Franc Kangler. Ob varčevanju je izpostavil regionalno pravičnost – ne zdi se mu prav, da povprečen moški ”na drugi strani Trojan” živi od pet do sedem let manj kot na drugi strani kljub majhnosti države. Ocenil je tudi, da pravosodni sistem ne odraža polne pravičnosti – še več, stanje je tako, da ga je ”strah živeti v tej državi”, saj veljajo ”veljajo dvojni kriteriji”.

“Ko sem branil zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih služb v parlamentu, so mi porezali vse štiri gume na avtomobilu. Pred policijo. Pa ravno tisti dan kamere niso delovale. Vlomili so predsedniku države, parlamenta, poslancem, vsaj 18 takih vlomov je bilo. Mračne sile so na delu, pa naj se sliši še tako smešno,” je izjavil glede njegovih let v državnem zboru. Meni, da podobne težave čakajo tudi zdajšnjo vlado, če bo želela narediti pravni red in finančno disciplino.

Na mračne sile in strah pred njimi, celo neposredno izražen na način, kot je zapisan v naslovu,  opozarjam že dlje časa – in bolj kot kdorkoli drug. Se pravi, na veliko krivico, ki se dogaja poštenim ljudem in mariborskemu županu partikularno. Na temne sile onstran Trojan, na fenomen kratkosti življenja Štajercev (in Kanglerjevega političnega prijatelja Šrota, Cinkarno Celje in umiranje Celjanov), na nepravičnost (!), ker lahko južno od Trojan živijo sedem let več, na rezanje avtomobilskih gum, konspiracizme vseh vrst, vlome in čisto po naključju odklopljene kamere. Na zaroto proti Mariboru, proti EPK, proti Univerzijadi in na nujnost odcepitve Štajerske. Na SLS carinarnico na Trojanah.

Čista zabavna ironija, da v zgoraj citiranem posnetku, takoj za Kanglerjevim nastopom, televizijci servirajo še stališče omenjenega psihologa Huberta Požarnika, češ ta vlada mora bolj prisluhniti mnenju psihologov! Ja, pa res bi jih rabili. Toda teorije zarote in paranoja imajo eno lepotno napako: pri tistih pravovernih običajno ni dodatka »pa naj se sliši še tako smešno«. Nekaj, kar kot oblika zavzetja distance in prepoznanja nejevere drugih lahko pomeni še zadnji obliko upanja, da ni tako hudo, kar se diagnoze tiče, v perspektivi psihopolitike ustvarjanja paranoje niti ni odločilno, ker ta učinkuje neglede na diagnozo njenih iniciatorjev. Ampak glej zanimiv obrat: Kangler namreč svari oblastnike vnaprej, češ vaše pravno ukrepanje bo naletelo na odpor mračnih sil.  Naj se pazijo. Vendar ji s tem pošilja sporočilo, ki ga ne potrebujejo, ker je njihovo. Ker ga sami že debela leta kreirajo skozi svoje tehnike psihopolitike paranoje. Zanje mračne sile že obstajajo!

S tem smo prišli do temelja težave: Kanglerjeva vera je, z vso njegovo osebno psihologijo vred, pač ena od neposrednih žrtev taiste psihopolitike paranoje. Dobesedno. Morda ena večjih – in z njo posledično mariborska psihopolitika. Tragika novopečenega člana zbora modrecev je v tem, da akterjem vrača njihovo lastno sporočilo, v stilu kanglerizma: »slovensko politiko bomo približali civilizaciji paranoji«. In pri tem sploh ne gre le za to, da ga »malo jezik jeble, ker je Duplčan«. Ne, paranoja je stvar duha, ki se molče širi in plazi na vse konce in kraje.

Uresničile so se vse bojazni iz mojih prejšnjih dveh zapisov o veliki zgodbi proti parazitom: Pezdir je uspel sebe povzdigniti ne le v protikorupcijsko ikono, ampak tudi v paraprotikorupcijsko institucijo.

Ampak še včeraj sem verjel, da so protikorupcijske institucije in organi pregona v tem primeru štorasti in naivni. Danes to vem: na dnevniku POP TV je prišla nasproti še ena potrditev, kako hudo je. Pezdir se je namreč domislil, da bo čez noč aktiviral svoje »Društvo za pravno državo« in novinar ga je povzel:

»Za uporabo tega kanala se je dogovoril s KPK in NPU.«

Potem sledi medijska objava elektronske pošte, kamor lahko državljani, očitno na elektronski naslov društva, pošiljajo svoje prijave korupcije:

Skratka, če smemo verjeti novinarju, ki je svoje delo opravil brez trohice kritičnega premisleka, sta slovenski FBI (kot mu ljubkovalno pravijo) in Klemenčič z veseljem pristala na to, da smo ob njih v državi dobili še parainstitucijo, in to v nadvse bizarno medijsko eksploatiranem kontekstu.

Od tu naprej Pezdir ni več kriv ničesar. Slovenski FBI in Klemenčičeva komisija pa nam dolgujeta odgovore na naslednja vprašanja:

1. Katere institucije in organi so tisti, ki lahko v državi po vašem mnenju opravljajo preiskovalno delo zbiranja podatkov v zadevah korupcije in gospodarskega kriminala?
2. Na kakšen način si lahko neko društvo pridobi takšen status?
3. Na kakšno zakonsko podlago ste oprli obstoj takšnih (para)posrednikov?
4. Ali vaša legitimacija parainstitucij ne pomeni jemanja kredibilnosti in avtonomnosti vašemu delu, ga otežuje in na svoj način usmerja?

Še čisto osebni memento. Leta 2006 smo v času Matejevega ministrovanja spremljaligroteskne scene, ko so v vaške straže organizirani državljani ustavljali policijske marice – v strahu, da prevažajo romske parazite. Smo se iz tistih časov kaj naučili ali pa si vaških straž kot dodatnih policijskih sil želimo tudi danes?

Rado Pezdir obljublja ero »velike zgodbe o parazitih«. Dobesedno, oziroma zelo veliko zgodbo. Ker njegov pravičniški boj proti njim ob izdatni paranoji medijev poskušam razumeti tudi kot prispevek k več razprave o življenju korupcije pri nas, bom delno poskušal biti v pomoč pri »mišljenju« korupcije in njeni fenomenologiji. Zato nadaljujem tam, kjer sem končal s prvim zapisom.

Prvič, Pezdir nima nobene uradne funkcije ne na vladi, ne na ministrstvu in ne v Virantovi stranki. Toda zakaj bi potem nekdo želel podkupiti njega in mu ponujal velike vsote denarja? Kako dobro bo ta naložen glede na odsotnost formalnega vpliva? V svoji »kultni« kolumni izrecno pove, da brani svoje osemnajstletno prijateljstvo z ministrstom za finance. Pred paraziti potemtakem brani svojega prijatelja, da ga ne bi požrli, a tudi Janeza Janšo, za katerega že ve, da ni naprodaj (verjetno se je s tem želel izreči tudi o njegovi krivdi v podkupovalni aferi Patria):

Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim domnevam, da nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale parazitske – Pezdir ni naprodaj.

Drugič, ker ne želimo dvomiti, da paraziti s kufri res obstajajo in so poskušali podkupiti Pezdirja, iz prejšnje točke nesporno sledi, da so to storili na podlagi svojega prepričanja o velikem neformalnem vplivu Pezdirja na njegovega prijatelja Šušteršiča in vlado Janeza Janše. Toda mar ni prav to sumljiva okoliščina, saj je prijateljstvo tudi korupcijsko-preventivna kategorija? Kar jo izdaja, je mesto ali pozicija izjavljanja: kateri antikorupcijski mehanizmi preprečujejo, da se prijateljstvo ne sprevrže v možnost neformalnega koruptivnega delovanja? Je lahko odvisno zgolj od prijateljevega moralnega značaja in poštenja? Ali še: se naša senzibilnost v boju proti sistemski korupciji lahko zgane le na podlagi tribalistično-prijateljskega občutka ogroženosti? Bi se Pezdir enako vehementno odzval, ko bi nekdo želel preko njega vplivati na kakega drugega člana vlade, ki mu ni blizu?

Tretjič, praktično vsi mediji so znotraj »velike zgodbe o parazitih« zamolčali, kaj šele problematizirali dejstvo, da je isti ministrski prijatelj Šušteršič zaposlil ženo svojega prijatelja Pezdirja. S politologinjo, kar je gospa po izobrazbi, in računalniškim diplomirancem Tomažem Štihom, si obeta prvovrstno pomoč v fiskalnih in finančnih zadregah sredi kulminacije gospodarske krize. Je s takšno prijateljsko pomočjo kaj narobe? Presenetljivo stran Komisije za preprečevanje korupcije ne postreže s prav nobenim zadetkom glede pojma »kronizem« (ga pa skupaj s pojmom »nepotizem« navaja društvo Integriteta), zato le kratek pogled na Wikipedio:

Cronyism is partiality to long-standing friends, especially by appointing them to positions of authority, regardless of their qualifications. Hence, cronyism is contrary in practice and principle to meritocracy.

Cronyism exists when the appointer and the beneficiary are in social contact; often, the appointer is inadequate to hold his or her own job or position of authority, and for this reason the appointer appoints individuals who will not try to weaken him or her, or express views contrary to those of the appointer.

Čeprav osebno niti najmanj ne podpiram antikorupcijske paranoje preganjanja omrežij vseh vrst, bi takšno zaposlitev imel za neproblematično, če je ne bi izdajala oba sporna elementa: izobrazba njegove žene in Pezdirjevo implicitno razumevanje političnega delovanja v splošnem kot prijateljske zadeve, kjer ščitimo in podpiramo predvsem »svoje«, v tem primeru bližnje in prijatelje. Tudi razkritje Drugega doma o tem, na kakšen način so Šušteršič, Pezdir in njegova žena vpleteni v rušenje Zakona o malem delu in obrambo študentskih servisov (prejšnja zaposlitev Pezdirjeve žene), zbuja precej sumov, ki bi lahko bili KPK najmanj zanimivi, če že ne v svarilo.

Četrtič, v prejšnjem zapisu sem že navrgel, da je Klemenčičeva komisija dvakrat na preizkušnji, namreč tudi glede tega, kako se bo opredelila do jemanja ugleda in integritete njej sami – Pezdir se je brez zadržkov instaliral in javno nastopa kot paraprotikorupcijski organ in na trenutke se zdi, da mu pri tem KPK naivno pomaga in ga vidi kot nekakšnega promotorja.

Petič, če privzamemo problematičnost kronizma, potem je Pezdir s svojimi manevrom uspel zaslepiti KPK (in javnost) prav za dimenzijo svoje vpetosti v opisana razmerja, se tako rekoč pozicionirati kot prijatelj Klemenčiča in Praprotnika? Mimogrede, svoje kontakte s prvim je javno predstavil na točno tak način! Od KPK bi tudi zategadelj pričakovali nedvoumno oceno, kaj si misli o kronizmu v danem primeru.

Šestič, čisto moja teza, s katero nisem še nikogar prepričal, čeprav že leta navajam dokaze zanjo: velika zgodba o parazitih je vsaj v diskurzivnem smislu nabuhlo patetično nadaljevanje slovenskega paranoidnega modernizma (Lyotard je namreč na sledi postmodernizmu postavil tezo o koncu velikih zgodb). Zdaj, ko imamo Janševo vlado, namreč nenadoma velike zgodbe npr. o tajkunih več ni. Tajkuni poniknejo v hipu in kot po čudežu, ko ta prevzame vajeti vodenja države. No, zdaj je prišla era novega sovražnika – parazita. Zato bom rekel: edina velika zgodba o parazitih je velika zgodba o paranoidnem stilu mišljenja Slovencev in njihovih medijev. Kar pa še ne pomeni – zgolj disclaimer za dežurne diskreditatorje -, da korupcije z ustreznimi organi ne rabimo preganjati. Zgornja velika zgodba bi morala biti njihova!

Boris Vezjak

Stanislav Kovač v Financah:

Na žalost so skoraj vsi mediji spregledali nič manj pomemben dogodek s konca letošnjega januarja, ko je Šoltesa fotograf zalotil, kako skrivnostno tišči glavo z Milanom Kučanom v razvpiti ljubljanski slaščičarni Zvezda . Dogodek namreč odpira pomembno vprašanje, ali je računsko sodišče zares neodvisno.

Šoltesovo kofetkanje s Kučanom bi moral biti alarm za slovensko državo, saj pomeni utemeljen dvom o resnični neodvisnosti računskega sodišča.

Priznam, raje imam Karla Erjavca s svojimi stalnimi (medijskimi) teorijami zarote proti DeSUSu, tudi ko do zadnje kaplje krvi brani svojega lažnivega poslanca in se pogreza v živo blato, kot pa s psihoanalizo naphane teoretike zarot, ki jim mediji z veliko žlico odmerjajo naš (!) prostor in jemljejo čas. Zakaj? Ker so taki še ohranili stik z realnostjo, ker zganjajo zgolj psihopolitiko premišljene paranoje. Kot da ne bi bilo dovolj trditi, da za družinskim zakonikom stojijo »vladni ideologi in ideologinje, torej feministke, da bi po ovinkih prišle do posvojenih ali pa umetno oplojenih otrok« (trditev Romana Vodeba, glej članek v Mladini z naslovom Psihoanalitična kampanja), že so v Večeru velik intervju namenili Boštjanu M. Zupančiču, kjer sem šele zijal od presenečenja. Odkrito povem, verjetno ga niti ne bi prebral, če kolega, ki ga cenim, ne bi namignil, da gre za enega najbolj bizarnih intervjujev ever (Če norci uporabljajo zakon).

Zupančič nesporno verjame v teorijo zarote, ki ji sam pravi »teorija o prededipalcih«. Vladajo nam seveda prav ti, na kratko jih ljubkovalno in bolj razumljivo vsem imenuje kar – norci. Skratka, potrebujemo še en program za presajanje. Kamorkoli pogledaš, polno jih je. Obvladujejo naš pravni sistem in politiko (in še kaj), sesuli so institucije, delujejo v velikih hierarhijah, izgubili so stik z realnostjo, so povsem nemoralni in vlečejo nas v pogubo. Pravna fakulteta je njihova običajna valilnica (»Pri nas je vir problema pravna fakulteta. Moj znanec je rekel, da vse zlo prihaja iz pravne fakultete«) in tudi zadnje litijske epizodne zgodbe s prodajo hiše zaradi 100 evrov dolga ni mogoče razumeti brez njih. Kajti sodniki so pri nas pač takisti prededipalci (do definicije še pridem, a vnaprej povem, da o prededipalkah ni govora).

Do te točke je Zupančič klasičen teoretik zarote. Zakaj? Konspirativnež si lasti tako imenovani »drugi pogled«. Naj pojasnim. Drugi pogled, ker prvi pač ne zadostuje, se običajno manifestira v treh elementih in velikokrat vseh treh hkrati: v dogodku, akterjih in motivih. Se pravi, obstaja nekaj takega kot nenaključnost dogodkov: šele na drugi pozoren pogled so navidez naključni dogodki in stanja stvari za konspiracista povsem nenaključni, med sabo povezani ali izkazujejo isti vzorec obnašanja in so nosilci dodatnega smisla (pod narekovajem seveda). Seveda jih vidi tam, kjer jih ni – nas pa obtožuje slepote. Na drugi pogled so tudi akterji dogodkov in stanj stvari povezani ali izkazujejo isti vzorec obnašanja, čeprav na prvi te navezave niso očitne ali so zatajene. In, še tretjič, na drugi pogled pridemo tudi do skritih dodatnih razlogov in motivov: konspirativnež navaja neutemeljene alternativne in večkrat neobičajne razloge za nastop nekega dogodka ali stanja stvari.

Razlika je v tem, da zgodba o prededipalcih, ki nas seveda ogrožajo, ne figurira kot klasična zarota peščice ljudi, skupin, institucij ali vlad, npr. zarota kemičnih repkov, temveč se trudi biti znanstveno razložena in validna na način, da peščici ljudi (ali celo veliki večini njih – ni jasno, ali velja za Slovenijo bolj kot drugje) pripiše določeno razlago za njihovo ravnanje, toda ne z običajno ogrožujočo nakano. Kar je zares stvar neznosnosti, so oni sami. V tem smislu je takšni teoriji umanjkal eden od običajnih elementov: vsebuje opise dogodkov, stanj stvari in akterjev, toda ne tudi motivov v pričakovanem smislu, da bi bilo ustvarjanje prededipalcev vrsta peklenskega načrta s partikularnim ciljem. Toda znanstvena ambicija teorije zarote ne naredi za manj to, kar je, pravzaprav je zelo pogosta, in tudi psihoanalitični koncepti v njej niso jamstvo za večjo kredibilnost. Dejstvo, da je konspirativni cilj umanjkal in je grožnja intrinzinčna obstoju samih akterjev, se mi ne zdi bistveno.

Fotorobot prededipalca (jasno, v imenu strička Ojdipa je verjetno treba glasovati proti Družinskemu zakoniku) je po Zupančiču takšen, citiram:

Govorim o moških, ki v razvoju sploh niso prišli do Ojdipovega kompleksa. O moških, ki so ostali mamini sinčki, ki od matere niso zanihali k očetu. To zgodbo spremljam že od študentskih let, ko sem naredil raziskavo o psihopatih. Takrat to ni nikogar zanimalo. Fantek se torej mora poistovetiti z očetom, priti z njim v konflikt, se pravi, da ga mora prerasti in začeti svoje življenje. Samo skozi ta konflikt se instalira morala, osnovni program o tem, kaj je prav in kaj ne. V kriminologiji se temu reče normativna integracija. Pri prededipalcih se pa to ne zgodi. To je sijajno prikazano v ruskem filmu Povratek (Return, 2003).

Fotorobot prededipalca v fizičnem prerezu od zunaj in znotraj pa je:

Po moji teoriji so vmes udarili pesticidi, ki vplivajo na to, da se še v maternici maskulinizacija možganov zgodi samo delno. Te deformacije lahko opazujete na klinični ravni: od podkožnega maščevja do brade, ki ne raste, glas je previsok … Poglejte samo politično sceno. To so seveda zunanji znaki, ampak notranji so še pomembnejši: pri takih moških se ne instalira morala, oni nimajo vesti. Delujejo brez mej, brez skruplov. Aristotel pravi v Nikomahovi etiki, da kakšne stvari zaradi moralnih pregrad človek pač ne more storiti. Človek! Za prededipalce pa pregrad ni.

Avtor teorije o (slovenskih predalpskih) prededipalcih ponuja torej tudi psihokemično razlago, majhen kemični repek, zaradi katere naj bi prišlo do formiranja tega atavističnega odklona od človeške vrste. K sreči se ne trdi, da bi agrokemični lobi imel specialne nagibe, zgolj to, da medijem prikriva resnico pesticidnega onesnaževanja. Kar Zupančičevo zgodbo naredi za teorijo zarote, seveda ni le skrajna neverjetnost in zgrešenost tez. Tudi če bi namreč navedene hipoteze držale (da pesticidi vplivajo na maskulinizacijo možganov, da je Ojdipov kompleks veljaven psihoseksualni stadij otroka, da neuspešno razrešen Ojdipov kompleks poskrbi za odsotnost občutka moralnosti v človeku), bi trditev o vladavini prededipalcev še vedno bila konspirativna. Zakaj? Ker tako presneto vztraja pri »onih«, pri nevarnem Drugem, ker skratka dihotomizira in diskriminira, a obenem ne pojasni, zakaj se enih pesticidi primejo, drugih ne, ker moralizira, namesto razlaga (če so vsi prededipalci norci in duševni bolniki, očitno niso norci po svoji krivdi). Občutek ogroženosti in strahu, slikanje moralne in družbene dekadence, pa seveda litijske sodnice s premalo maskuliniziranimi možgani so izpeljave, ki bi jih težko izvlekli iz še tako prepričljivo znanstveno pregnantne raziskave. Da o Zupančičevih nihajih med izgubo realnosti sistema in izgubo realnosti pri prededipalcih sploh ne govorim (kdo je torej kriv za razplet litijske sodne odločitve, ljudje ali sistem?).

Skratka, Zupančič vidi okoli sebe sumljivo veliko norcev, in tega ne more omehčati niti njegovo pakiranje razlag v hokus-pokus kvaziznanstveno obleko. Še dobro, da se ima sam za nekoga, ki s pomočjo satorija in reseta (še en resetiranec?) vidi onstran in je uspel ubežati uroku Ojdipa: »K sreči pa nisem zadnji edipalec. Še vedno se da ustvarjati mikroklime normalnosti, lastne Langerhansove otočke normalnosti.« Kakšno vlogo že ima mehanizem projekcije v teoriji paranoidnih blodenj? Kot je rekel Shakespeare: better a witty fool than a foolish wit.

P.S. Še intervju v celoti:

Pravnik, filozof, pesnik, dr. Boštjan M. Zupančič je zadnjih trinajst let sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Pred tem je bil ustavni sodnik, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani in v ZDA. Svoje poglede na krizo, ki se je uradno začela leta 2008, je pred dvema letoma zaokrožil v knjigi pod naslovom Prva od suhih krav. V njej se je osredotočil zlasti na biološke vidike krize. V drugi, Tembatsu, ki je izšla pred nedavnim, pa lucidno, večkrat tudi provokativno osvetljuje njene psihološke in družbene posledice nasploh in še posebno v Sloveniji. Gre za knjigo, katere namen je po njegovih besedah “tudi zaprepastiti, da bi se bralec streznil in se ne bi predajal zanikanju”.   Beri naprej »

O tem, da se trenutno izvaja pogrom proti »kulturniškim komunajzarjem« (za potrebe slikovitosti sem se potrudil s Paintom), ni treba dolgo iskati evidence. Kar sem slišal v zadnjih dnevih, pritrjuje moji stari tezi o psihopolitiki paranoje z antikomunističnim predznakom: neprijatelj nikad ne spava, njega češ prepoznat po kulturnim podočnjacima i crvenoj zvezdi. Ter seveda nekulturnosti.

Tarča je pri paranoji mobilna, sovraštvo je zlahka mogoče poljubno usmerjati. Velja, skratka, ne le psihološkoekonomski quodlibet, marveč tudi quislibet. Da bodo tudi v mandatu 2012-2015 ob pravosodju, policiji, tožilcih, sodnikih, srbskih politikih, domačih politikih (lažnivih kljukcih in pasjih kraljicah), novinarjih, levičarskih intelektualcih in drugih tako hitro prišli na vrsto še kulturniki (zvečine vedno naklonjeni pomladni opciji in sproščanju Slovenije), pa si je mislil malokdo. Jaz že ne. V tem je seveda kar nekaj perverznega cinizma in izkušenj iz 2004-2008: če Janša mlati po medijih ali univerzi, bi bilo pa vse prav, dokler ne mlati po nas?

Zgolj za pokušino »crème de la crème«, kot temu rad reče kar spodaj citirani:

A  pripomoček slovenskih »kulturnikov« niti malo ni tršega formata. Življenje je večini od njih potekalo zelo udobno, če so le godli po partijskih vižah. Večina od njih je tudi partiji pripadala, formalno, ali kot ovaduhi njene tajne službe, Udbe…

Partija je imela leta 1941 nekaj tisoč članov, ki so zavladali Jugoslaviji. Ob osamosvojitvi je bilo članov zveze komunistov v Sloveniji manj kot deset odstotkov prebivalstva. To je tudi število volivcev, ki so na  referendumih podpirali kulturno politiko posodobljene partije…

Predsednik društva pisateljev, Veno Taufer, ki je skupaj z Vladom Žabotom istega dne prižigal svečke za slovensko kulturo, gotovo ni imel v mislih likvidacije enega zadnjih stebrov kulturne disidence v medijih. Ni si niti zamišljal, da bi mu partijski brat v obupu, Doro Hvalica, lahko kaj slabega prišepnil o kulturi, ki jo je vzdrževala partija, da bi poneumljala slovenski narod…

Cena slovenske kulture ob današnjem prazniku je poziv k vrnitvi v življenje. K vrnitvi v čas, ko kulture ni določala partija…

Je pa zato med nami Nova Zdravljica (Nikolai Jeffs), spisana točno po meri opisanega duha. Pa na zdravje:

Spet trte so rodile,
gospodje, vince nam sladko,
ki sanja snov prevlade
med nogam nardi trdo,
ki utopi
vse skrbi,
ugovorov trezne glave ne budi!

Komu najpred veselo
zdravljico, bratje, čmo zapet?
Bog našo borzo lepo,
Bog živi parlamenta cvet,
brate vse,
kar nas je
sinov nesamske matere!

V sovražnike z oblakov
vladajočega razreda našga naj trešči grom!
Prost, ko je bil očakov,
najprej njega lastnikov naj bo dom,
naj zdrobe pravičniške
zadržke, ki pri tem jih še teže.

Profiti, davki, dividende
k nam nazaj se vrnejo!
Otrok, kar jih ima sprava
vsi naj v svoje žepe sežejo,
da denar
z njim pa čast,
ko pred, spet naša bosta last!

Bog živi vas Slovenke
služne device pokorne.
Ni take je mladenke,
ko čiste je krvi dekle,
naj sinov
zarod nov
iz vas bo strah vseh pankrtov.

Mladenči, zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up!
Ljubezni hlapčevanja
noben naj vam ne usmrti strup,
ker zdaj vas,
zarad nas,
ga srčno branit kliče čas!

Žive bogat’ narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da, koder dolar hodi,
čefur iz sveta bo pregnan,
bel rojak
prost bo vsak
le človk ne črn vrag pa bo mejak!

Nazadnje še, gospodje,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratli,
da spečali bi se z oblastjo,
dokaj dni
naj živi
kar nas je vladarjev med ljudmi!

P.S. Zapis je nastal še pred medijskim diskreditacijskim odkritjem udbaškega dosjeja Vena Tauferja, ki čudovito dopolnjuje osnovno tezo, in o katerem (dosjeju namreč) v državnih arhivih menda ne vedo nič, ker je pogrešan kot še mnogi drugi. No, pa imamo nov škandal, če bo to kdo sploh želel raziskati.