Arhiv za kategorijo 'Politična paranoja'

O videzu lakote, ki ne ogroža nobenega

13.04.2013 ob 11:10

Dr. Ivan Štuhec opaža, da lakota pod to vlado vidno izginja.  A obenem, paradoksno, tudi ugotavlja, da lakote ni in zato nasprotuje temu, da bi govorili o njej – oziroma, konkretno, o lačnih otrocih v šolah. Tu je izsek iz svežega pogovora z njim:

Štuhec se zaveda, da so socialne stiske precejšnje, a opozarja, da je bila terminologija lakote v preteklosti uporabljena izrazito v politične namene. „Zelo aktivno je bilo uporabljena iz strani predstavnikov Zveze prijateljev mladine Slovenije in tudi s strani nekaterih podpornikov predsednika Türka pred predsedniškimi volitvami. Na Valu 202 smo lahko, podobno kot smo v 90-ih letih slišali „dobro jutro revščina“, vsak dan poslušali, ne ravno „dobro jutro lakota“ ampak to, da imamo lačne otroke. Imam občutek, da odkar imamo novo vlado, lakota v Sloveniji več ne ogroža nobenega.“

Štuhec lakota

Kakšna moralna ekonomija poganja to dragoceno opažanje moralnega teologa?

Resne krize ni, je le hinavščina

Štuhec je konsistenten, to mu štejem v dobro. Tudi februarja 2012, leto nazaj torej, je zagovarjal enako stališče: lakote pri otrocih ni. Bil je čas, kot je ravnokar vlada Janeza Janše prevzela svoj mandat in za takšno odkritje je bil posebej motiviran. Isti Štuhec je takrat za javni zavod risal navideznost socialnih tegob, s katerimi se po nepotrebnem ukvarjamo:

Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake, se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih, se mečejo na tla pred izložbami in trgovinami, da izsiljujejo igrače in drugo, dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba.

Zdi se, da je teza o tem, da neobstoju lačnih otrok zgolj ponovitev njegovega nekaj tednov starega stališča, vendar to pot bolj eksplicitna. Takrat je v Družini vztrajal:

»Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.«

Trije citati zadoščajo. Nobenkrat ni bil posebej originalen. Zgolj ponovil je modre misli svojega idola o štrucah, ki gledajo iz smetnjakov in dokazujejo narodovo blagostanje (1). V nekaterih mojih pripombah o cinizmu in hipokriziji sem zapisal, da je cinizem npr. vedeti, da vlada ne more izpolniti nekaterih pričakovanj glede reševanja gospodarskih težav sredi ene najtežjih preizkušenj v času svetovne krize, a jo hkrati neusmiljeno napadati. Igrati na karto visokih pričakovanj in razočaranja državljanov ali se celo poigravati z njihovo bedo. Kar je skupno tem zvrstem, je davno tega verjetno najbolje opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje  izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.

Protislovje, ki te ljubim

Je torej Štuhec cinik, če nam prepoveduje govoriti o lakoti oziroma oporeka oceni o obstoju lačnih otrok? Predvsem je v globokem protislovju: če sam ne vidi in ne prepoznava lakote, Bratuškovi in njeni vladi (ter medijem) očita isto – da jo zanikata. Je možno, da bi uvajal neko drugo partikularno distinkcijo, namreč med fenomenom »lačnih otrok«, ki da jih ni, in nato še lakote po sebi, ki da je? No, že skoraj komično je tudi, da je ves pogovor, v katerem Štuhec ugotavlja neobstoj lačnih, del dobrodelne akcije Slomškove ustanove in Radia Ognjišče, v katerem so mimogrede večkrat pozvali tudi k donacijam za socialno ogrožene. Izpadli bi bolj racionalno, če bi prosili ljudi, naj ne donirajo.

Vse je le zarota

Ko moralni teolog in duhovnik zanika lakoto otrok, mora imeti presneto dobre razloge. A si jih je težko predstavljati. Razlaga, ki me najbolj prepriča, čemu lahko služi nenavadna invencija zanikanja obstoja lačnih slovenskih otrok, je sodeč po zgornji kontekstih le ena: vse je totalni konstrukt politike in posledično konstrukt medijev. Ne le, da vsa ta modna »botrstva« postajajo nelojalna konkurenca karitativnih dejavnostim Cerkve, ne le, da smo postali razvajeni v dobi potrošništva, v prvi vrsti je lakota propagandni izum politike.

»Dobro jutro, lakota« je očitek, neposredno namenjen Valu 202, ker širi diskurz o njej in se v obeh kontekstih ponovi. Aluzija na novo vlado Alenke Bratušek je prav tako jasna: lakota bo zdaj nenadoma izginila. Je že, ker bodo provladni mediji – in taki so zanj verjetno skoraj vsi – zdaj umolknili. Nenazadnje Štuhec tudi neposredno pove, da je to »terminologija« za politične namene manipuliranja. Povedano drugače: diskurz o tem nam je podtaknjen, zato se ga moramo obraniti. Lep dokaz, da psihopolitika paranoje načenja njene nosilce, toda cena zanjo je visoka: lakota otrok.

  • Share/Bookmark

Levi fašizem kot diskreditacijski pojav

13.02.2013 ob 17:13

Kako misliti oznako o »levem fašizmu«, ki menda maršira po slovenskih ulicah in spravlja v ogorčenje predsednika vlade? In kako pristno je sploh njegovo trpko ogorčenje?

Dokazoval bom, da je povsem nepristno. Da je zrežirano, zaigrano, skratka manipulativno. Etikete o levem fašizmu niso mišljene resno – so uprizorjene, načrtovane in merijo le na vnaprej določene propagandistične učinke. S tem odpade tudi večna dilema o paranoidni imaginaciji ugledanega fašističnega sovražnika  – se pravi odločanje med tem, ali je pred nami pristno občutenje akterjev ali zgolj zaigrana politična igra.

Pojav ali oseba

Janša se je včeraj po hudih kritikah na svoj račun – tudi s strani varuhinje človekovih pravic, ki ga je obtožila spodbujanja sovraštva – poskušal izvleči iz obtožb s trditvijo, da je njegova označba o marširajočem levem fašizmu po slovenskih ulicah le opis pojava, ne oseb. Zanimivo bo spremljati, kako bodo javnosti in mediji to distinkcijo uspeli prebaviti in ustrezno interpretirati s pomočjo preganjane družboslovne in humanistične stroke – kaj naj bi točno pomenila? Nenadoma odkriti »pojavi« vendar niso nebesni ali kemijski, opisi v družbenem kontekstu merijo na dejanja ljudi; nosilci pojavov so prav oni. Če nekdo zapiše ali pove, da v stranki SDS videva fašizem, nato pa se skrije za distinkcijo »pojav vs. oseba«, češ opisal sem le fenomene, verjetno članstvo Janševe stranke ne bo prav nič zadovoljno. In ob tem ima na svojstven način celo prav: levi fašizem je res pojav. Diskreditacijski pojav.

Da Janša z opisom »levi fašizem« vendarle meri na preobjestne posameznike, ki menda hodijo po domovih, mečejo granitne kocke ali sestavljanje erotične lutke? Torej prav nič na pojave? Nikarte. Tudi ne bo šlo kar tako. Mediji so povsem, ampak res povsem spregledali, da je s tem opisom strogo vzeto meril na nekaj drugega. Obrambo svojega kolega v Zboru za republiko, bivšega župana Franca Kanglerja. In sicer kot nesojenega državnega svetnika. In na opis neke »vstajnice«. Poglejmo si točen kontekst prve omembe:

Ko je večina v Državnem svetu pod vtisom medijskega linča protipravno odvzela mandat svojemu kolegu državnemu svetniku, ki je bil izvoljen enako legitimno kot oni sami, je ena od članic samozvanega gibanja vstajnikov z mastno priviligirano pokojnino in 25 leti delovne dobe dejala, da to ni bilo zakonito, je pa bilo dobro. Dobro po čigavi presoji? Kam bomo prišli, če sprejmemo to tezo iz Tomišlja kot legitimno? Pristajanje na to tezo pomeni somrak civilizacije in zanikanje vsega, za kar smo se borili v času slovenske pomladi. To, kar nam ponujajo, je čisti levi fašizem. Tega ne bomo Slovenci nikoli sprejeli, ampak se bomo uprli. Pomemben korak smo storili že danes na tem zborovanju.

Označevalec potemtakem opiše reakcijo na podelitev mandata Kanglerju, ki mu je bil menda protipravno odvzet. In cilja na Spomenko Hribar, menda privilegirano upokojenko iz Tomišlja in »vstajnico«. Pavšalno meri na pravniški kontekst, na nespoštovanje zakonov, v drugi (in zadnji omembi) označevalca pa Janša v svojem govoru cilja na celoto protestnikov in kontekste domnevnega nasilja, ki ga menda ti povzročajo:

Spoštovani! Slovenci smo doslej večkrat dokazali, da le nismo tako naivni. Tudi tokrat se vse bolj zavedamo, da so nas potisnili v čas, ko je treba odločno nastopiti proti levemu fašizmu, proti grožnjam, nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti.

Premier kot plagiator?

Na dan obeh protestov sem, verjetno kot prvi, v Dnevniku opozoril na dejstvo, da je Janšev govor z etiketo o »levem fašizmu« izposojen iz članka britanskega avtorja Alana Johnsona, ki je za levega fašista označil Slavoja Žižka. Hkrati sem opozoril, da je ravno to dejstvo ključno, a spregledano – namreč manipulativna uporaba nekega konteksta nastopa označevalca v drugem kontekstu.

Dan kasneje sta o Janši kot plagiatorju britanskega kolumnista Johnsona pisala Max Modic v Mladini in Ana Čefarin v Dnevniku. Povsem netočna je njuna skupna ocena, da je Janša kopiral britanskega kolumnista in mu ukradel idejo o »levem fašizmu«. In ga obtežila s sicer predvidljivo in berljivo poanto, da je zato postopal kot plagiator.

Ne, Janša in njegov krog sta idejo o levem fašizmu in članek o Žižku kot levem fašistu instantno uporabila kot privlačen nov označevalec v procesu ustaljene politične tehnike sovražne retorike in manipulacij – po tistem, ko so njegovi mediji z velikim veseljem reproducirali taisti članek britanskega avtorja o Žižku. Tehnologija psihopolitike sovraštva je ves čas preprosta in tudi v tem primeru deluje paradigmatsko:

(1) Ustvari ali poišči ustrezen propagandistični označevalec, ki bo uspešno etiketiral političnega nasprotnika, ga učinkovito stigmatiziral in ustvarjal odpor do njega. Prednost imajo takšni, ki zbujajo posmeh, odpor, sovražno razpoloženje, strah.

(2) Išči dodatne evidence za diskvalifikacijsko stigmo in variiraj navidezne dokaze zanjo, navajaj dogodke, dejanja, povezave in druge okoliščine, ki jo navidezno podpirajo – ne glede na resničnost.

(3) Ustrezni označevalec nato kombiniraj z drugimi diskvalifikatorji, da bo učinek močnejši.

(4) Ponavljaj povedano ad nauseam, da se bo prijelo med množicami in postalo resnica.

Ena zadnjih učinkovitih propagandističnih inovacij iz laboratorijev SDS, močno uspešna s pomočjo uspešne reprodukcije in iteracij v množičnih medijih zadnje leto, so zimzeleni »strici iz ozadja« – diskreditacijski opis, ki leti na priletne podpornike Zorana Jankovića tik pred državnozborskimi (predčasnimi) volitvami 2011. »Strici iz ozadja« lepo ilustrirajo zgoraj opisano tehnologijo. Z »levim fašizmom« je Janša storil pogumen korak dlje: z njim ni opremil le političnih nasprotnikov, temveč protestirajoče državljane.

Tudi Matej Makarovič, ob Matevžu Tomšiču novopečeni kolumnist Večera po zadnjih uredniških menjavah, sicer kajpada znova podpisan kot kakor-nevtralni »politični analitik«, nazorno ponovi besede svojega varovanca. Zaradi njega (ali teksta?) so prvič, kar pomnim, uvedli v mariborski časopis »nenujnostni« disclaimer na koncu kolumne (»Stališča so piščeva, ne nujno tudi uredništva časopisa«), v njej pa sicer avtor med drugim variira koncepte na podlagi nič manj kot dihotomije zadaj/spredaj – po njegovem je Zbor za republiko (katerega vidni član je) »protestiral proti tistim, ki so državo ukradli iz ozadja«. Na drugi strani so »ljudje iz ospredja«.

V čem je surplus? Strici iz ozadja nikakor niso le prazen propagandistični označevalec, so lep dokaz temu, kako lahko lahko taisti SDS-ovi označevalci (in ja, Makarovič je prvi predsednik podmladka SDS, zato bo že vedel) figurirajo kot maksimalni mobilizator množic ali protestov – v tem primeru »njihovih«, in to celo v  količini okoli 12.000, kolikor so jih našteli na Kongresnega trgu 8. februarja. Ko torej razviješ prave označevalce, z njimi dobesedno napolniš ulice in trge – takšno mobilizacijsko moč lahko imajo. No, kakšen avtobusni prevoz pride prav.

Janša zlorabi Johnsona

Toda če se povrnem k Janševemu opravičevanju. Trditev predsednika vlade za Vaš kanal o tem, da je Johnson bil tisti, ki je prvi spregovoril o levem fašizmu v Sloveniji, je lažna in izmišljena. Premier je s tem posredno priznal, da se je »zgledoval« pri tem avtorju, preostanek pa si je izmislil:

Ob tem je opozoril, da pri tem ni bil prvi. »To je naredil že novinar britanskega časopisa, ki je pisal o razmerah v Sloveniji in o ideologih tega, kar se pri nas dogaja, in je to označil za levi fašizem,« je dejal Janša.

Poskus legitimacije s sklicevanjem na druge avtorje ne bi smel biti uspešen, ampak o naših medijih, ki bodo odločali o tem, se lahko zgodi tudi tak spregled: britanski avtor nikjer ne govori o fašizmu v Sloveniji. Naše države sploh ne omenja, njegovi opisi izključno zadevajo Žižkove koncepte in politična stališča. Trditev je prvovrstna manipulacija.

Podobno velja za interpretacijo, po kateri je Janša kradel pri Johnsonu, da je potemtakem notorični plagiator. Hermenevtično netočno, uporaba označevalca »levi fašist« v slovenskem kontekstu namreč ni bila nobena kraja, je zgolj stvar politične tehnike propagandizma – iskanja uspešne stigme v različnih družbenih diskurzih za učinkovito strankarsko in siceršnjo rabo. Žižek seveda že dolgo ni nikakršen ideolog slovenske politike, kot se navaja. In prav to dejstvo čiste, tako rekoč mehanične uporabe označevalca o »levem fašistu«, predrugačenega v »levi fašizem«, ter postopek dekonstekstualizacije ob njem, neposredno dokazujeta, da se s to etiketo ne misli resno v opisu pojavov ali oseb (enega in drugega). Zato ker v SDS strukturno ne morejo verjeti v to, kar govorijo. Pač pa verjamejo v učinke javnega političnega govora o levem fašizmu – saj vendar natančno vedo, da so ga zmanipulirali, dekontekstualizirali in zlorabili za domače politične potrebe – nemogoče je, da bi spregledali, da Johnson o slovenskih razmerah sploh ne spregovori, še najmanj v kontekstu protestov. V tem smislu tudi ogorčenje predsednika vlade ne more biti pristno.

Ad Hitlerum

Omenjeni Makarovič včeraj nastopa v še najmanj enem mediju. Na njemu domačem Planetu Siol mimogrede potrdi oceno svojega varovanca o levem fašizmu:

Isti pojem je na shodu Zbora za republiko uporabil tudi premier Janez Janša za dogodke, povezane s t. i. ljudskimi vstajami: obešenje lutk z obrazi politikov, t. i. obiski mariborskih svetnikov, hujskaški napisi na transparentih, grafit, ki je pozival k klanju kristjanov … Kakšno je vaše mnenje? Se strinjate z oznako levi fašizem?

V metodah sta si bili skrajna levica in skrajna desnica vedno podobni – v tem smislu je levi fašizem povsem ustrezen pojem.

Oznaka torej ni kakšna pomota, svojo polno legitimnost in potrditev dobiva tudi pri Janši zavezanih sociologih, intelektualcih in drugih politikih. Intenca je preprosta: izolirati nekatere primere vsaj navidezno radikalnih dejanj protestnikov, jih demonizirati, navesti srhljive zunanje zgodovinske reminiscence in nato pripisati protestnikom v celoti. Če kaj, obstajajo zelo dobri razlogi za jezo državljanov, ki v ničemer ne upravičujejo nedopustnih dejanj, pa vendar selektivni interpreti dogodkov z novinarji vred to vedno znova zamolčijo. In še: avtorji grafita o klanju kristjanov zaenkrat niso razkriti, njihovo dejanje je vsega zgražanja in obsodbe vredno, kot tudi nekateri grafiti, usmerjeni proti Janši, vendar jih ni mogoče kar podtakniti nekomu ali enačiti s protestniki, kot se zdaj počne. V vseh teh primerih se do obisti uporablja logiko videza: nekaj je videti X, čeprav ni X, ki jo kombinira s poljubnim, a selektivnim naštevanjem ekstremnih dejanj z negativnimi asociacijami.

Takšnemu sklicevanju na Hitlerja, holokavst, Mussolinija in podobno (kot se nam dogaja) v teoriji argumentacijskih zmot pravijo »argumentum ad Hitlerum« oziroma »reductio ad Hitlerum«. Tehnika prepričevanja je preprosta: svojega sogovorca ali nasprotnika primerjalno obremeniti s podobo Hitlerja, da bi ga s tem do konca demoniziral in predstavil njegova stališča kot maksimalno nevarna in nedopustna. Ko sem sam javno opozoril na to retorično tehniko, so mi na strani SDS odgovorili takole:

Argument ad Hitlerum na SDS strani

  • Share/Bookmark

Demonizacija in zombifikacija

29.01.2013 ob 18:04

Demonizacija kot izjemno razširjen propagandni ali argumentacijski postopek doživlja enega nespornih vrhuncev v domači politični govorici. Ne le, da postaja nadvse samoumevna, radikalizirana je dosegla svojo skrajno mejo.

Dve ilustraciji ponujam v dokaz. Če Zbor za republiko skupaj s SDS snubi na svoja srečanja širom Slovenije na način, da straši z Barbarinim rovom (Pompeji totalitarnih grozot, kakor so dejali), kamor bodo menda odvrženi pokončani desničarji, odstopli župan Franc Kangler z enako mero straši s Kočevskim rogom – in je glede tega prestrašen. Ter, seveda, zlobnimi mariborskimi levičarji, vključno z mano, ki menda želijo vladati svetu. Spodaj sta nazorna citata (SMS vabilo in Kanglerjeva izjava):

rov (1)

»Ko sem stopil državni svet in videl nekatere obraze državnih svetnikov, kako grdo so me gledali, me je bilo strah. Če ne bi bili danes EU, bi verjetno že imel svojo jamo v Kočevskem rogu.«

Demonizacija in paranoja

V perspektivi psihopolitike desnice je demonizacija orodje in paranoja osnovno miselno ogrodje prve: o tem sem pisal že veliko. V perspektivi argumentacije je argument tipa »Kar govori oseba A, je neresnično, ker me želi oseba A vreči v Barbarin rov« bizaren demonizacijski »ad hominem«, kjer se trudimo namesto trditve opraviti z moralnim, bolje rečeno sfabriciranim pošastnim značajem osebe, s tem pa diskvalificirati razpravo o njenih stališčih.

V obeh variantah pa v slovenskih razmerah več ne zadošča osnovna razlaga, po kateri je demonizacija pripis skritih in slabih namenov političnemu oponentu z namenom, da ga očrnimo in stigmatiziramo. Ob tem je namreč tudi način razumevanja obsedenosti tega naprotnika in naš strah pred njim. Kangler iz obrazov državnih svetnikov neposredno indicira svoje truplo v Kočevskem rogu. Njega je strah na podlagi »prebiranja« obrazov, v očeh svetnikov vidi lastne kosti. Npr. v Evangeliju po Matejuberemo, kako je Jezus vstopil v Petrovo hišo in ozdravil njegovo taščo, ki je imela vročico, le s čudežnim dotikom roke. In potem beremo:

»Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike« (Mt 8, 16)

Demonizacija ni kar tako »malanje sovražnika kot hudiča«, kot demona. Ne, sledi paranoidni obsesiji, kjer uporabljeni glagol »daimonizomai« ne opiše le nek racionalno voden miselni postopek, temveč tudi globinsko vero v obsedenost tega (političnega) Drugega. Ali kot pojasnijo glagol biblicisti, je»daimonizomai«

to be under the power of a demon.  In the NT, these are persons, afflicted with especially severe  diseases, either bodily or mentally, (such as paralysis, blindness,  deafness, loss of speech, epilepsy, melancholy, insanity, etc.)  whose bodies in the opinion of the Jews demons had entered, and so  held possession of them as not only to afflict them with ills, but  also to dethrone the reason and take its place themselves;  accordingly the possessed were wont to express the mind and  consciousness of the demons dwelling in them; and their cure was  thought to require the expulsion of the demon.

Zombifikacija kot verzija demonizacije

Se pravi, da demonizirani Drugi (levica) ni sovražnik kar tako, temveč je natanko tisti v sebi nekontrolirani hudobec, ki nas želi zagrebsti do konca, pokončati in vreči v jame, kjer bomo trohneli. Je radikalno nevarni Drugi, obsedenec, iz katerega bi morali izgnati zlega duha. Pravzaprav je, in tu ni nobenega naključja, natankoma neuničljivi zombi iz domišljijskega sveta stranke SDS, ki ga obvladuje neka duhovna ali duševna sila, močnejša od njega. Če bodo naše kosti nekje odvržene vpričo teh temačnih sil (iz ozadja), se glasi ta strah, bodo njihove oživele. Naš zombijevski sovražnik je kot živi mrtvec neuničljiv, njega ni strah kosti ali smrti, saj je onkrat obojega, pravzaprav vsega, zato demonizacija proizvaja zombifikacijo ljudi in situacij, protestniškega gibanja v celoti, ker povzročajo nelagodno tesnobo.

Ikonografija demonov je tu ne samo ultimativna, ni zgolj napredovala skozi politično vedno intenzivnejši diskurz sovraštva zadnje desetletje, ampak je tudi terminalna. Dokončna torej. Ker kaj bi lahko bilo še huje od tega, da nas želijo politični sovragi pokončati in nedostojno zagrebsti, sami pa so celo neuničljivi? Naša (lastna) smrt in nepietetna obravnava trupla sta meja, onstran katere v tem paranoidnem imaginariju ne more biti nič bolj strašljivega. V domišljiji iskalcev in proizvajalcev demonov, v procesu demonizacije torej smo povsem na koncu, kjer dlje več ne gre. Zbor za republiko in Kangler (tudi kot član sveta prvega) sta prišla do njega. Spet smo na tem, da govorice in političnega imaginarija ne znamo ali ne želimo zares razumeti. Kdo je že rekel, da bo državljanska vojna? Zakaj je to rekel? So pogoji mišljenja, v katerih se sproža ta misel. In niso povsem izmišljeni.

Napotila:

http://vezjak.wordpress.com/?s=demoni

http://vezjak.wordpress.com/paranoja-manipulacija-in-racionalnost/

  • Share/Bookmark

Janšev novi imaginarij: filozofski zombi kot idealen državljan

22.12.2012 ob 20:29

Predsednik vlade je že večkrat diskreditiral filozofe, nazadnje tik pred volitvami lani – preveč jih je, tako kot novinarjev, študij filozofije bi morali omejevati, da ne bo nepotrebnega navala na zavodih za zaposlovanje.

Letos sem njegova spontana (?) stališča do filozofije predstavil na Posvetu o nujnosti družboslovja in humanistike v sodobni družbi v atriju SAZU (tam žal ni bilo novinarjev, z izjemo Dela). V enem od zapisov sem opozoril tudi na polemiko med mano in stranko SDS, kjer je »diskreditacija filozofije« iz ust premiera bila osnovni zastavek in predmet razprave.

Vsega tega sem se spomnil, ko sem včeraj ugledal zdaj že nadvse ironizirano in famozno asociacijo:

SDS vstaja zombijev

V trenutku, ko je vladajoča Janševa stranka razglasila protestnike za zombije, je s tem samim verjetno nehote konceptualizirala svoj pogled na državljane. Ali kot beremo v najbolj dovršeni konceptualizaciji razprav o zombijih na wikipediji na sledi filozofu Davidu Chalmersu:

A philosophical zombie or p-zombie in the philosophy of mind and perception is a hypothetical being that is indistinguishable from a normal human being except in that it lacks conscious experiencequalia, or sentience. When a zombie is poked with a sharp object, for example, it does not feel any pain though it behaves exactly as if it does feel pain (it may say “ouch” and recoil from the stimulus, or tell us that it is in intense pain).

Povedano preprosteje, filozofski zombi je natančno tista konstrukcija Slovenca v Janševem ne-miselnem ne-eksperimentu z državljani, ki bi ji sam moral najbolj ploskati: nima zavesti in se zgolj pretvarja, da jo ima, ničesar ne čuti, ko ga zbadaš z ostrim predmetom, pa vendar se pretvarja, da ga boli.

Filozofski zombi je rezultat Janševega wishful thinking – je tako rekoč popoln državljan. To je Slovenec, ki dejansko ne čuti kruljenja v želodcu, čeprav daje takšen lažen vtis, ni brezposeln in brez denarja, vse to je le varljiv videz, ki ga je zaigral. Zombi je, povedano na kratko, ultimativna resnica pogleda te oblasti na svoje ljudstvo – je način, kako je oblast že obračunala z ljudstvom, sicer v svojih glavah, in ga naredila po svoji meri s  tem, da ga je zdaj oropala še zavesti. Namesto da bi, ker to tudi želi, ljudstvo zamenjalo oblast, je torej oblast miselno zamenjala ljudstvo. Vse, kar to počne, je zato zanjo zaigrano ter vredno dvomljenja in skepse: lačni niso lačni, žejni niso žejni, bolečina ni bolečina in socialna stiska ni socialna stiska. Ljudstvo je tako rekoč mrtvo, če pa že ni, je vse le prikazen, fantazma.

Kako je že rekel Marx? Ne določa zavest ljudi družbene biti, ampak družbena bit zavest ljudi… Če so nam zdaj vzeli še zavest in nas naredili za zombije, je nekaj pomoči s strani te družbene biti naše edino in zadnje upanje – no, ob povratku same zavesti. In če se vrnem k začetnemu preziru: filozofski zombi je, paradoksalno, odlično miselno gradivo za preziralca filozofije v podobi predsednika vlade, z njim si šele lahko na optimalen način zamisli Slovenijo (ali drugo republiko) natančno po svoji meri.

Morebiti pa šef svojemu superministru zdaj le naroči, da na univerzah razpusti kakšen filozofski oddelek manj! Zombije je treba misliti!

  • Share/Bookmark

Kangler: »Podpora Pahorja meni je velik privilegij«

30.11.2012 ob 21:58

Boruta Pahorja sta tik pred predsedniškimi volitvami podprla dva velikana slovenske politike, Janša in Jelinčič. In to ironično na dan množičnih demonstracij proti vladi v Ljubljani in vala podobnih po državi.

Če bi moralno pokončnega politika vprašali, ali naj se veseli podpore Jelinčiča, bi ga bilo sram. Če bi ga na današnji GOTOF dan vprašali, naj se veseli podpore Janše, bi zardel še bolj.

Pahor je iz drugega testa. Kot kandidat desnice je podporo razglasil za privilegij! Janševa podpora je zanj privilegij. Ni ga bilo nič sram, čeprav je taisti občutek premogel celo Janšev Planet Siol, ki je sprva objavil takile naslov, seveda ponosno in nesramežljivo:

Pahor privilegij

… potem pa je ugotovil, da je vse skupaj malce preveč sluzavo, preveč pahorjansko, in se je cenzuriral. Zdaj objavlja drugačen naslov nad istim besedilom:

Pahor privilegij 2

Še več privilegijev

Ja, živimo v časih popolnih privilegij. Od včeraj je Pahor skupaj z nami deležen privilegija trditve, da so trenutno demonstracije delo stricev iz ozadja, ki se borijo spremeniti volilni rezultat v nedeljo. Ja, to je privilegirana teorija zarote iz ust osebe, ob kateri se sicer čuti očarano privilegiran. Ob tem je še namignil, da so tudi leta 2004 mediji stavkali na volilni dan. Še en konspirativni privilegij. Tako kot je imeti fucking medije, ki o tem ne znajo nič napisati. Niti o eni od desetih nebuloz, ki spremljajo Janšev včerajšnji nastop.

Nenadkriljiv miselni privilegij pa je Pahorjevo stališče o mariborskih demonstracijah. Pahor oporeka odstopu župana Kanglerja, ki ga prepričljivo zahtevajo občani. Se pravi, da bi verjetno tudi njegova SD temu morala oporekati! In SD je v Mariboru opozicijska stranka. Takole se bere Pahorjev napad na predsednika republike:

Türk se je po Pahorjevem razumevanju postavil na stališče, da bi odstop mariborskega župana Franca Kanglerja rešil problem mariborskih demonstrantov. “Predsednik republike tvega zelo veliko, če bo s tem presedanom odprl Pandorino skrinjico.”

Pahor opozarja, da bi lahko demonstranti zahtevali tudi odstope pred preostalimi mestnimi hišami, parlamentom in vlado ter predsednika spraševali za mnenje. “To presega ne samo formalne pristojnosti predsednika, ampak lahko resno načne njegovo avtoriteto.”

Pahorjeva podpora Kanglerju

Pahor torej svari pred zahtevo po odstopu župana Kanglerja. Če se slednji hvali, da bo odstopil le, ako ga k temu odpokliče Janez Janša, s čimer je dovolj precizno pokazal na krivca in tistega, ki lahko reši situacijo in je odgovoren za nastalo stanje, zdaj vemo, kako bi postopal Pahor. Natanko tako kot prvi, ki bi Kanglerja lahko prisilil k odstopu, a ga ne želi prisiliti. Med politično agendo Pahorja in Janše pač nikoli ni bistvene razlike.

Pahorjevo zavračanje zahteve ljudi, da Kangler odstopi, dokazuje stopnjo njegove polne otopelosti v razumevanju družbene realnosti. V eri politične ljubezni med Janšo in Pahorjem to morda niti ni pomembno. Kaj bi z realnostjo, samo da pleni njegovo naklonjenost! Ljubezen je obojestranska, že videna neštetokrat, polna komplimentov (seveda predvsem Pahorjevih do Janše), sicer z močno prevlado Pahorjevih vložkov dvorjenja Janši in stanj očaranosti, ter sploh ne gre dvomiti, da bomo vsi imeli še enkrat privilegij čuditi se stupidnosti državljanov. Zakaj? Ker želijo vedno znova spremljati ljubezensko zgodbo le zato, ker radi prebirajo sentimentalne politične doktor romane.

Če se Kangler te dni ne bo zahvalil Pahorju za podporo in zraven še vsem medijem, ki njemu v dobro niso znali artikulirati ali celo zaznati bede te poteze, bom to štel za zelo nedostojno ravnanje.

  • Share/Bookmark

Stric Konrad

13.11.2012 ob 15:29

“Imam enega strica. Strica Konrada, ki živi v Mariboru. Prijazen mož. Govorjenje o stricih iz ozadja je prodajanje megle,” je na vprašanje o t. i. stricih iz ozadja odgovoril Türk.

Prodajalci megle so neka druga zgodba. Kar spregleda predsednik republike, je psihopolitika konspiracije in paranoje. Zakaj politična, novinarska in strokovna javnost pri nas že leta ne uspeta ugledati in interpretacijsko sprejeti psihopolitike paranoje kot permanentnega sloga ustvarjanja politike s pomočjo tovrstnih enoznačnih miselnih vzorcev, ostaja zame uganka. Označitev te ali one posamične misli ali razlage za »teorijo zarote« je povsem prekratke sape. Mar niso tudi navedeni primeri dokaz, da se praktično sleherno dejanje ti. levice do kraja reducira na konspirativnost, da njej ne uide noben pomemben dogodek, sploh ne volitve, ki se v fundamentu zvajajo na isto? Paranoidni prebliski niso kontingentni vrinki, kjer bi princip realnosti odhajal in se vračal nazaj; so fiksna in ustaljena paradigma delanja politike, ki si je prisvojila vso resnico in vso realnost. Mediji in stroka na to molče pristajajo: kot da ne bi opazili. Pa čeprav menda strici počnejo vse: nastavljajo predsednika vlade, predsednika države in marionetno vodijo opozicijo.

  • Share/Bookmark

Lačni Franci

21.10.2012 ob 09:16

Ko sem branil zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih služb v parlamentu, so mi porezali vse štiri gume na avtomobilu. Pred policijo. Pa ravno tisti dan kamere niso delovale. Vlomili so predsedniku države, parlamenta, poslancem, vsaj 18 takih vlomov je bilo. Mračne sile so na delu, pa naj se sliši še tako smešno.

Avtorja seveda poznamo, po njem so po novem v Mariboru poimenovani »lačni Franci« –  simpatični sivi stebri, ki merijo hitrost vašega vozila na najpomembnejših prometnih točkah v mestu in vas prijazno opozarjajo, da je to Kanglerstadt. Menda jih bodo postavili 63 in pri tem sploh ne gre za zaslužek pod pretvezo prometne varnosti. Že zdaj, ko jih stoji bistveno manj, so v dobrih dveh dnevih ujeli 8000 prekrškarjev. Investicija, vredna bajnih 30 milijonov evrov, ki naj bi se povrnila partnerjem v podjetju Iskra Sistemi v šele 10 letih, se utegne v pol leta. Provizij menda ni bilo.

Če pustimo ob strani nekatere čudne pravne okoliščine tega javno-zasebnega partnerstva med mariborsko občino in zasebno firmo, kjer se kazenska zakonodaja s svojo prekrškovno in varstveno nalogo meša s čisto tržno gospodarsko dejavnostjo in ustvarjanjem maksimalnega profita (mar ni logično, da bi se denar od naših prekrškov moral stekati v državno malho, ne v privatne žepe?), je posebne obravnave vredna vpeljava nadzorstvene funkcije, ki jo takšen radarski sistem vnaša v socialno komponento mesta. Ni namreč prvič, da smo priča učinku Velikega brata: pomembna mesta in lokacije mesta so po zaslugi župana Kanglerja že zdaj nadzirana s številnimi kamerami – po mnenju mnogih pretirano, nekontrolirano in odvečno.

Nihče, razen vedeževalke Karin, ne kontrolira niti mračnih sil, ki vladajo mestu. Ptičja hišica, ta simbol lanskih aretacij župana in njegovih sodelavcev, od katerih je prvi iz svojih 15 sumov storitve kaznivega dejanja pridelal že 12 kazenskih ovadb, ostaja emblem še naprej in prerašča v trajen simbol. Maribor kot mesto dobiva obrise privatne ptičje hišice Kanglerjevega zasebnega partnerstva v boju proti mračnim silam.

Kajti ključen v začetnem pasusu je odlomek, ki pravi: »Pa ravno tisti dan kamere niso delovale.« Jasno, vsak dan, ko ne delujejo kamere, je izgubljen. Je tragičen. Je usoden. Če ne delujejo, ni le nekaj narobe. Če ne delujejo, so na delu mračne sile. Kamere in radarji vnašajo smisel v naše življenje, so Dobro, ki premaguje Zlo.

Ustroj vladanja v Mariboru tako začenja posnemati simptome paranoje, ki vključujejo počasi razvijajoče se nezaupanje, sumničavost do drugih, iluzije o veličastnosti, občutek preganjanosti, teorije o dobro organiziranem sistemu, ki je videti kot zarota, strah pred izgubo avtonomije, projektivno razmišljanje in sovražnost.

Mariborčani, ki apatično zamahnejo ob omembi, da bi moral Kangler odstopiti (saj so vsi politiki nepošteni, pa naj bo še on!), do zadnjega postajajo igralci in statisti v tej privatni hišici. Vedno več jih je, v dveh dnevih kar 8000. Od njih se zahteva, da so na strani Dobrega, da ne ogrožajo življenj drugih, da pristanejo na pogled Velikega brata in seveda – plačajo.

Nenazadnje pa še vedno velja, da je Štajersko itak treba odcepiti od preostanka Slovenijeremember? Šele, ko bo kontroliran vsak košček naše svete zemlje, šele ko bodo lačni Franci tja do Trojan, bomo končno svobodni.

  • Share/Bookmark

Janševa osmrtnica

15.10.2012 ob 14:39

»Kar se Dela tiče, tam ni za verjeti niti osmrtnicam.« Natanko tako se glasi ocena predsednika vlade v televizijskem intervjuju nacionalke, ko je v svojem znanem slogu znova urejal medije in imenovani časnik podučil, da je z zadevo Rode dosegel profesionalno dno. No, saj vemo: edina osmrtnica, ki bi ji Janša v Delu verjel, je osmrtnica za Delo.

Ja, bili so časi, ko mu je menda premier dnevno urednikoval, kot je zatrdila njemu takrat zvesta državna sekretarka in prva nadzornica Dela za New York Times (»Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.«) Danes mu niti osmrtnice niso povšeči. Temu novinar Jože Možina, ki je vodil pogovor z njim, kajpak ni ugovarjal. Pravzaprav je bil tam, da ga dovolj »razgovori« na to temo in afirmira v stališčih.

Kako se odzovejo novinarji? Slabo. Pohvalno je temu sledil le protest IO aktiva novinarjev Dela, ki je, med drugim, zapisal:

Predsednik vlade Janez Janša je v sredinem večernem pogovoru za nacionalno televizijo znova napadel Delo. Na novinarsko vprašanje o problematiki bega možganov iz Slovenije, je dejal, da podatkov o tem ni ter da je o tem poročalo Delo, v katerem pa »ni za verjeti niti osmrtnicam«.

Obenem je v istem pogovoru še dejal, da je »Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov« ter se na splošno izrekel o slovenskem novinarstvu – meni, da tako nizko, kot je danes, še nikoli ni bilo.

IO Aktiva Dela protestira nad takšnimi neresničnimi sodbami medija.

Neresničnost vs. diskreditacija

Odziv se mi zdi neposrečen. Za diskreditacijski in hujskaški diskurz pač ne moremo reči le, da je neresničen. Trditve tega kova so vedno »loaded«, nabite z nečim, pred čimer se branimo. Niso kar tako neresnične, temveč vsebujejo diskreditacijsko premiso.

Naj navedem klasičen primer ti. »loaded question« oziroma »nabitega vprašanja«: če vas nekdo vpraša, ali ste že nehali pretepati svojo ženo, ne morete reči niti, da ste jo prenehali in niti, da je niste (vprašanje itak vsiljeno dopušča le odgovor z »da« ali »ne«). Recimo, da je seveda niste. Če odgovorite z »da«, ste priznali, da ste jo pretepali poprej, kar vas okrivi, če odgovorite z »ne«, pa ste prav tako kompromitirani. Diskreditacija se je zgodila v vsakem primeru.

Če torej premier trdi, da v Delu ni verjeti niti osmrtnicam, potem je pojasnilo, da je trditev neresnična, zgrešila register sogovornikove intence, je deplasirana. Četudi analogija ni povsem popolna, zadosti osnovni hermenevtični poanti: pojasnilo, da je trditev »V Delu ni verjeti niti osmrtnicam« neresnična, gladko dezavuira bistvo diskreditacijskega postopka. Sploh se ga ne dotakne. Ker kaj naj bi to pomenilo? Da je v Delu za verjeti osmrtnicam? Je to sporočilo aktiva? A naj to pomeni, da ni res, da je Delo doseglo dno pri kršenju etičnih novinarskih standardov? Da ga torej še ni doseglo?

A so nam v IO aktiva novinarjev Dela želeli sporočiti nekaj takega? Domnevam, da ne: zgolj konceptualno so zgrešili naravo očitkov.

Logika diskreditacijskega diskurza

Na moč in neustavljivo (zmagovito) širitev diskreditacijskega diskurza v politiki in medijih opozarjam že vrsto let. Včasih se mi zdi, da ne le, da njegovo invazijo dopuščamo, temveč da novinarji njegove »logike« niti ne razumejo. Dovolj ironično sem o njem največ pisal ravno na primeru Dela. Naj spomnim na eklatanten primer, še zlasti, ker je prav J. Goebbels orodje ogorčenja in celo tožb SDS-ovih politikov proti novinarjem:

Lahko bi rekli, da skoraj ne mine dan, ko Janševa stranka in njegovi ministri ne bi nizkotno diskreditirali časopisa. Zelo nedavno sem na to opozoril na primeru izjave ministra Vinka Gorenaka, ki se veseli odpuščanj v tej medijski hiši (izjavo je obsodil tudi DNS). Moja kritika, namenjena stališču DNS, je bila, da prav tako usodno spregleda bistvo, ko v takih dejanjih politike obsoja nizko politično kulturo. S tem se znova izogne pravemu problemu: ne gre za kulturo, ne gre za resničnost, gre za kompromitacijo in propagando.

Pred tem sem (prvi) opozoril na degutantne izjave direktorja direktorata za medije Mira Petka, ko je tvitnil npr. tole: »Udbomafijski uradni list počasi ostaja brez relevantnih tem. Anuško Delić za urednico!« in »Uradni list tranzicijske levice berejo le še po službeni dolžnosti.« Razen Mladine si neznosnosti takih stališč, še zlasti v kontekstu subjekta izjavljalca in njegove funkcije, skoraj noben medij ni upal niti omeniti. Prav nasprotno, v zadnji oddaji »Studio ob 17h« se Miro Petek, Matija Stepišnik in Igor Kršinar med sabo naslavljajo kar z imeni, trepljajo po ramenih kot stari prijatelji in nikomur niti na pamet ne pade, čemu direktorat za medije, če že res oporeka dvigu DDV za tisk, ne protestira pri ministrstvu za finance! Kot da ne gre za vladni organ!

Prav tako na primeru Dela sem na široko analiziral tezo o ti. komunizmu medijev, ki ji je, tako značilno, oporekal glavni kolumnist Dela Marko Crnkovič. Takrat sem ugotavljal:

V dokaz si poglejmo nekaj trditev, ki so jih v različnih zapisih javno objavili o časniku Delo isti ljudje v zadnjih nekaj tednih. Zanje je Delo »profesionalen in kvaliteten partijski časopis«, ki ima »veliko skupnega z nekdanjo beograjsko Politiko Express«, v njem so »obsedenci s SDS dobili nova partijska navodila«, Delo objavlja manipulacije in ponareja (»ponarejevalci iz Dela ponovno na delu«), njegovi pisci so »agitatorji«, sploh pa je to, kakor pravi še en ločen zapis, »glasilo centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije«.

Nič bolje se ne godi drugim medijem (z izjemo, na primer, Reporterja, Demokracije in dela RTV Slovenija); novinarji so ozmerjani za mafijce, lažnivce, propagandiste in manipulante. Diskvalifikacij teh medijev, poleg Dela predvsem še Mladine, Dnevnika, Večera in Žurnala, je preveč, da bi jih našteval. Temu sledijo javne podelitve nagrad, imenovane »novinarski flop tedna«, ki jih ne podeljujejo novinarske, temveč (znova iste) politične organizacije. Smemo torej govoriti zgolj o nezadovoljstvu neke politične stranke z našo medijsko krajino?

Kaj pa okupacija Dela?

IO aktiva novinarjev je v svoji izjavi pozabil omeniti tudi nesporen politični vpliv, ki ga je Janša na ta časopis že imel ob okupaciji v letih 2005 in dalje (po sloviti kupčiji Šrot-Janša et consortes, oziroma Mercator za Delo dne 12. avgusta 2005). Sicer omenja napad in grožnje, pa vendar. In tu je še ena ironija več: tako kot je Crnkovič za Delo in v Delu (!) ugotavljal, da je res komunistično trobilo, danes, le dan po objavi stališča aktiva novinarjev, tega kritizira in pledira za nekaj, kar bi označil kot pledoaje za brezbrižno ignoranco in več novinarskega stila:

Da se je Janša spet spustil v spopad z Delom, ni vredno pretirane pozornosti. Zamere, ki jih kuha, niso brez podlage, toda njegovi očitki so skregani z bontonom — tako kot je prav tako ne neutemeljena reakcija Dela skregana s stilom. Mnenje o medijih ni v premierovih pristojnostih, a tudi razglas izvršnega odbora aktiva novinarjev ni novinarski žanr. Janša kot posameznik ni Delova ciljna publika, ker je alone at the top, lahko pa nam služi kot primer človeka, ki ima svoje razloge, da nas ne mara brati in nam niti ne verjame.

Predvsem pa tak prepir v nasprotju s prevladujočim prepričanjem ni novica, ki bi jo osrednji slovenski politik moral delati, osrednji slovenski časnik pa pokrivati.

Delov mazohizem, ko na prvih straneh časnika pledira proti dvigu DDV za časopisje, potem pa nam nekaj strani kasneje njihov (isti) glavni kolumnist razloži, da morda ta ideja sploh ni slaba, se kar ponavlja: svojim stanovskim kolegom Crnkovič zdaj prijazno predlaga, da ob Janševih diskreditacijah zdolgočaseno zamahnejo z roko (in po možnosti tudi ob novi politični okupaciji), obenem pa naj vendar pomislijo, kako globoko prav in dobre razloge ima premier, ko uporablja Goebbelsa za dosego svojih propagandnih sporočil. Resnica gesla »Delo osvobaja« na zgornji fotomontaži s spletne strani SDS je pač: Delo potrebuje nove osvoboditelje. Ali še raje: osamosvojitelje.

  • Share/Bookmark

Janša bi proteste. Zakaj že?

8.10.2012 ob 17:56

Nismo slišali ali prebrali narobe, Janša podžiga mlade, da gredo pred parlament:

Bo kdo opazil, v čem je problem? Recimo sprva v tem, da je pred dvema letoma druge napadal, češ da so podžigali mlade in študente za proteste pred parlamentom:

Takrat, v času Pahorjeve vlade, se je opozicijski Janša spraševal, kdo napeljuje mlade k začetku demonstracij in poimensko ugotavljal, kdo so nebodigatreba: »To so bili predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič, ljubljanski župan Zoran Janković in sindikalist Branimir Štrukelj«. Brez teorije zarote in psihopolitike paranoje ni šlo, menda so to bile s strani levičarske vlade režirane demonstracije z jasno prepoznavnim namenom obrniti pozornost k razbitemu steklu:

V policijskih učbenikih piše, kam se postavi varnostne ograje in kordone v primerih demonstracij. To ni bilo slučajno. Oni so nalašč pustili množico tik pred parlament in bilo je treba samo malo počakati, da je začelo letati… Ni boljšega za vlado, ki je najela šest milijard dolga, da se razpravlja o 27.000 evrih za stekla parlamenta.

Danes je sam predsednik vlade. In Janša pravzaprav pledira za »demonstracije« v prid vladi, ne proti njej. V tem je vsa perverznost njegovega poziva:

Če bi bil jaz vaših let, bi vsaj enkrat na teden vzel transparent, šel pred slovenski parlament in zahteval, da z ustavo predpiše zlato fiskalno pravilo, torej, da sedanja generacija ne porabi denarja, ki ga boste vi šele ustvarili,« je dejal Janez Janša na piranski Mreži idej, tretji Akademiji aktivnega državljanstva in podjetništva.

Logika »Jaz smem pozivati k demonstracijam, vi ne smete«, je prepoznavno avtokratska in janšistična. Logika »Protestirajte pred parlamentom in podprite vlado« pa je verjetno lepa ilustracija putinizacije Slovenije. Res bi si želel teh sličic za album – sličic Putinovih mladih podporniških protestnic in protestnikov na spletu ni težko najti.

Sicer pa že dolgo čakam, kdaj se bo našel prvi novinar, ki bo kaj malega napisal o Mreži idej, tem propulzivnem desničarskem gremiju in podmladku Zbora za republiko.

  • Share/Bookmark

Preceniti medije

17.09.2012 ob 12:22

Čeprav je Janez Janša kot predsednik vlade prisegel 28. januarja letos, čeprav smo na področju medijev doživeli že kar nekaj pretresov (menjave nadzornikov RTVSLO, manjšanje RTV prispevka, politični prevzem Planeta Siol, ustanovitev nove državne TV, morda razrešitev predsednika uprave Dela, etc.), so zapisi o tem redki. 14. septembra smo le dočakali enega prvih celokupnih – o Janševih medijskih »strategijah« in posledičnih prevzemih v njegovem svežem mandatu. Priznajmo, značilen dosežek slovenskega novinarstva, četudi je res, da se je večina dogajanja odvila v zadnjih mesecih. Govorim o kolumni Gregorja Repovža v Mladini.

Mediji, spet

Spet se začenja politični medijski ples – in spet se tisti, ki bodo njegove glavne žrtve, torej novinarji, zaradi katerih se v imenu gledalcev, poslušalcev in bralcev vse dogaja, vedejo, kot da ne vedo, kdo jim trka na okno in da trka prav njim. Ker če bodo morda tiho, jih ne bo oplazilo? Pa jih bo. Tako kot je kulturnike, profesorje in druge, ki se jih je vlada lotila zaradi političnih in ideoloških namenov.

Janez Janša, čeprav je kariero začel v medijih, medijev nikoli ni zares razumel. In jih še danes ne. A jih ne ceni, ampak jih precenjuje. Precenjuje njihov vpliv, precenjuje njihovo moč – ker pač podcenjuje prebivalce države, v kateri živi. Javnosti in njenega mnenja ni mogoče tako usmerjati. Preprosto neumno je prepričanje, da to počno mediji. Če bi bilo tako, ne bi nikoli padel noben režim. Ker bi pač mediji usmerjali misli ljudi. Ne, noben režim ni zmagoval z mediji, zmagoval je s strahom. Strah je bil tisti, kije deloval. Medije je mogoče usmerjati, glede tega ima Janša seveda prav. Ne daje pa to takšnih rezultatov, kot si ta oblastnik predstavlja.

In ker medijem pripisuje tako moč, se z njimi ves čas ukvarja. Tako je bilo leta 2004, ko je prišel na oblast, in tako je tudi tokrat. Že v prvem mandatu so ga pokopali predvsem mediji – vendar ne zato, ker mu jih ne bi uspelo podrediti, ampak ker so ta manever prebivalci spregledali. Se spomnite lažnih medijev, kar so bili brezplačniki? Kakšen neumen proj ekt. Nikogar niso prepričali. Pa ne zato, ker ta propagandna glasila ne bi bila v osnovi profesionalno narejena – ampak ker ljudje niso neumni. In Janševa priljubljenost se tudi tokrat ni tako zmanjšala zato, ker bi ga mediji napadali, ampak ker so njegovi ukrepi slabi, javnosti pa ni prepričal.

Toda Janeza Janše ne bo mogel nihče prepričati, da glavna ovira, ki mu stoji na poti, niso mediji in da bi moral za učinek, ki si ga želi, pač zamenjati narod, ki ga ne podpira, ne pa medijev, njihovih urednikov in novinarjev. Preprosto v to preveč verjame. Zato gre tudi v tem mandatu nad medije brezkompromisno. Vzpostavljanje nove televizije z denarjem državnega Telekoma ni toliko usmerjeno zoper nacionalno televizijo, temveč zoper Pop TV. Pa ne gre za to, da bi bil Pop TV kak velik kritik Janeza Janše (niti podpornik, seveda), ampak za to, da bi ta oblastna klika rada imela svoj Pop TV. Ataka na nacionalno RTV je kakopak le ponovitev že videnega. Zmanjšanje RTV-prispevka je pač pritisk na zavod, hkratno menjavanje nadzornikov pa le del igre. A žal se vse bolj zdi, da smo priča tudi ponovitvi igre med Pivovarno Laško in politiko, ki smo ji bili priča leta 2005. Spet je Pivovarna Laško odvisna od politike, tokrat prek kreditnih linij v Novi Ljubljanski banki, in spet se zdi Delo (in takoj za njim Večer, ki je v njegovi lasti) pač karta, ki bo izigrana zaradi nekih drugih ciljev. Predsednik uprave Dela Jurij Giacomelli je bil razrešen dramatično, čeprav brez pravih razlogov, le zaradi šarade same (pri čemer ne trdimo, da si ni že zdavnaj zaslužil zamenjave, a kaj ko njegovo vodenje družbe pivovarjev ni motilo), daje treba močno mižati, da spregledaš političnega botra zamenjave. Pri čemer je uspelo neučakanemu eskadronu na portalu siol.net, ki ga je vlada že preuredila, za en teden prehiteti nadzorni svet Dela in razkriti, kaj seje gospodar dogovoril. Prav zabavno je še naprej brati siol.net, ki resnično neprijetno za gospodarja – v razposajenem veselju oblasti in moči – razkriva, katere zahteve so še prišle v Pivovarno Laško z Gregorčičeve ulice.

A kot ima Janša že izkušnje, jih ima tudi javnost – in predobro zna brati takšne poteze. Tudi če bi vse medije spremenili v propagandna trobila, javnost temu ne bi nasedla. Kar pa ne pomeni, da ne bo na koncu potegnila kratke. Vsaka država, ki želi biti napredna, potrebuje čim boljše medije. Vsako takšno mrcvarjenje vedno osiromaši medijski prostor. Dejstvo je, da si ne Delo ne RTV Slovenija v resnici nista opomogla od izživljanja med letoma 2004 in 2008. Lahko sploh preživita še en tak napad?

Seveda imata tokrat Janševa panika in naskok na medije dodaten stimulans. Gre za afero Patria, ki mu visi nad glavo. Na dan, ko je bil zamenjan predsednik uprave Dela, se je nadaljevalo sojenje na Dunaju. Podjetnik Walter Wolf je tam priznal, da je v njegovem stanovanju v Mariboru potekalo srečanje zastopnika Patrie na Dunaju Hans-Wolfganga Riedla, predstavnika Patrie Reija Niitvnena in Janševega zaupnika Jožeta Zagožna, ki velja za ključno figuro v aferi, je poročala avstrijska tiskovna agencija APA.

Kdo je poročal? Avstrijska tiskovna agencija Žal zunaj dosega te oblasti.

Opomba. Res je, naskok na medije izvaja SDS. A to ne pomeni, da Gregor Virant, Karl Erjavec in Radovan Žerjav ter njihove stranke nimajo s tem nič. Ne, brez njih ne bi šlo. Na to opozarjamo le zato, da ne bodo mogli reči, da niso imeli s tem nič, in se celo morda malo pozgražali nad Janšo in si tako umili nedolžne ročice.

Grega Repovž

Članek je odličen, a se ne strinjam z nekaterimi hipotezami v njem. Prvič, ne verjamem, da Janša pomen (domačih) medijev preprosto precenjuje. Sprva je tu vprašanje etiologije. Njegova obsedenost z njimi je nekaj, kar izvira iz koncepta, ki ga že leta razvijam pod pojmom psihopolitike paranoje (in s tem povezanega razumevanja stvarnosti, nas samih v njej in obenem delovanja politike). Če smo fetišisti in obožujemo čevlje, verjetno ne bomo rekli, da precenjujemo pomen ali status čevljev. To ni točna formulacija naše drže. Nadalje pa se bojim, da moči medijev preprosto ni mogoče preceniti oziroma je to mogoče vedno manj, njihovega propagandnega naboja v politične namene sploh ne. Obstajajo zgolj bolj ali manj spretni manevri.

In drugič, prav nič me ne prepriča teza, da državljani po defaultu niso neumni in da ne nasedajo propagandizmu medijev. Oziroma da javnost ne bi nasedla, tudi če bi vse medije spremenili v propagandna politična trobila. Za to smelo trditev, ki predpostavlja, da so ljudje vedno dovolj pametni, da razgalijo sleherni vpliv nanje, manjka dokazov. Prav nasprotno se mi zdi res: raziskati je treba, na kakšen način se propagandne tehnike novinarjev vedno znova brusijo in postajajo subtilnejše, da bi dosegle svoj učinek. In tudi ga.

Sicer pa velja, da se je Janša z vojaškimi prevzemi medijev v mandatu 2004-2008 pretežno opekel. In da je letošnji novi mandat nastopil v kriznih razmerah, ko je prisiljen dajati prednost reševanju ekonomske krize. Vseeno menim, da ni tako hudo in da mu je v zadnjih letih uspelo postrojiti in namnožiti lepo četico lojalnih novinarjev in urednikov. Nenazadnje so tu še mediji, ki jim ne gre toliko za podporo Janši, temveč suport desnemu političnemu polu in njegovi ekonomskoidejni podstati. Kako bi jo odnesli, če bi v prejšnjem mandatu bil bolj uspešen in bi zaradi prosperitete trenutno imel več časa, da se ukvarja z njimi? Manjši učinek na ljudi torej ne dokazuje njihove dobre in trezne presoje, prej je rezultat srečnih okoliščin.

  • Share/Bookmark

In kdo bo branil novinarja Karbo?

7.09.2012 ob 13:31

Zadeva Rode je nedvomno najbolj značilen primer medijske in politične paranoje letošnjega leta. So far. Zanjo stojijo strici iz ozadja, mama Tanja Breda in njen sin Peter sta v resnici udbaša, gre za konstrukt brez primere, udbomafijski list tranzicijske levice, ki sliši na ime Delo, pa je seveda logično izpeljal pritlehno zgodbo »medijskega umora«.

A to je le del tega krasnega študijskega primera za družboslovce vseh profilov. Popoln kaos interpretacij in miselnih procesov, v katerem smo se znašli, je posredno tudi namig, da Slovenija potrebuje družboslovce bolj od naravoslovcev. Hkrati je lep neposreden dokaz, kako so postrojeni slovenski mediji – desni so združili svojo politično motivirano averzijo do časnika Dela s siceršnjo naklonjenostjo (in še čem) Rimskokatoliški cerkvi. Ter se v nekaterih primerih, kot na portalu siol.net, neženirano postavili v funkcijo nič manj kot »nasprotnega« medijskega trobila, ki eksluzivno objavlja sporočila Rodetove odvetniške pisarne časniku Delo – še preden so ta dostavljena naslovniku. Ravnanje pač, ki ga, za razliko od mandata 2004-2008, kjer smo imeli politično vojno z mediji, razumem kot vojno med mediji in o čemer sem že velikokrat pisal – politično hlapčevanje novinarjev je progresiralo do te mere, da zdaj slednji še manj skrivajo svojo oportunost in so pripravljeni na »ubijanje« novinarjev v drugih medijih. Politika in botri lahko stojijo v ozadju in zgolj spremljajo realizacijo svojih naročil, ne rabijo si več neugodno mazati rok, se sestajati z lastniki medijev ali kaj podobnega – bolj udobno je pod plaščem državnih firm medije neposredno kupovati ali ustanavljati. Tudi bolj subtilno je kot mazanje rok z nekimi gverilskimi brezplačniki.

Celotna medijska situacija nedvomno tone, odzivnost na ekscese v njej se je znižala, standardi profesionalizma tudi, želja po sankcioniranju pristranosti, neobjektivnosti in rumenila je nikakršna, novinarski ceh in stroka tavata v temi in se, v strahu pred medijsko revanšo znotraj vojn med mediji, izogibata konkretnim obsodbam in dejanjem. Ena izmed kolateralnih žrtev te apatije je nedvomno Delov novinar Dejan Karba in časnik sam, že linčan ali na poti do popolnega razčetverjenja le zato, ker je objavil zgodbo o sinu, ki išče očeta in so ga vsi indici in evidenca pripeljali do kardinala Rodeta. Do tega trenutka nisem našel niti enega reprezentativnega medijskega stališča, ki bi se, tako ali drugače, postavilo v bran Delovemu novinarju. Puščic, ki letijo proti njemu z vseh vetrov, cerkvenih, medijskih, političnih, pa sploh ni mogoče več prešteti. Da o pritiskih vseh vrst, tudi odvetniških, ne govorim.

Karba je v tem smislu za naše razmere tako značilna dvojna žrtev. Čeprav je korektno opravil svoj novinarski posel, izjemen po naravi odkritja, je namesto pohvale postal še dodatna tarča napadov. Če se bo kdaj potrdilo, da je zgodba, ki jo je obelodanil, resnična, bo postal morda za koga heroj, tudi za novinarski ceh. Do takrat pa bo ta verjetno kar molčal, čeprav rabi novinar presojo o svojem ravnanju in potencialno zaščito že danes. Če se bo potrdilo, da zgodba ni resnična, bo seveda popljuvan. A tisti, ki danes ob vsem medijskem stampedu proti Delu in novinarju hladno gledajo proč, v resnici ravnajo hinavsko. Novinarjevo postopanje pač ne more biti odvisno od razpleta te zgodbe – bodisi je korektno ali nekorektno že zdaj, ne bo po neki logiki postalo šele po potencialnem razodetju, da je kardinal res njegov oče ali ne. Kot kaže, novinarski ceh in stroka pri nas nista zmožna tega koraka.

Vprašanje verjetnosti in evidence

Sem med tistimi, ki v poročanju Karbe ne vidijo nobenega posebnega profesionalnega zdrsa. Tudi zgodba je zgolj videti rumena po svoji naravi, a takšna ni po svojih implikacijah – saj gre vendar za našega edinega kardinala in eno najbolj markantnih slovenskih javnih osebnosti v zadnjem desetletju ali več. O javnem interesu, ki legitimira pravico do vednosti, ne dvomim – pozivi k spoštovanju privatnega življenja so patetično deplasirani. Tudi ne dvomim, da zgodba nikakor ne bi spadala na strani rumenega časopisja – prav tam bi ostala na ravni govoric in nikoli dorečena in raziskana. Potrebovala je resen medij. Argumentacija, zakaj moramo Karbi prisluhniti, ko nam ponuja zgodbo o kardinalovem sinu, je namreč utemeljena na precejšnji dozi verjetnosti: preprosto obstaja velika možnost, da je zgodba resnična. Imamo kardinala, ki ne taji ljubezenske zveze z mlado Tanjo Bredo, imamo Tanjo Bredo, ki priznava spolne odnose z njim, a za pravega očeta »ne ve«, čeprav upa, da bo to test pokazal, imamo sina, ki mu doslej ni uspelo pomisliti na nobenega drugega »pravega« očeta, ki ga išče, imamo veliko indicev in evidence, da je Tanja Breda prispela v Regensburg na pomlad 1970 na vrat na nos kot Jugoslovanka, brez ustreznih dokumentov, in to v okoli petem ali šestem mesecu nosečnosti, imamo čudno zgodbo, kako je bila sprejeta v sanatorij in ne v Siemens, imamo Petra, ki se rodi avgusta 1970 in potem nekaj let preživi v sirotišnici. Morda imamo celo fizično podobnost med kardinalom in Petrom. Še več indicev je, zaradi katerih imamo dobre razloge verjeti, da je Petrov sum, da je kardinal njegov oče, utemeljen. In če je, potem bi bilo postaviti pričakovanje, po katerem sme nek novinar poročati o neki zgodbi šele, ko ima v rokah kopijo pozitivnega testa očetovstva, resnično močno in nedopustno pretiravanje.

Toda kakšne indice in evidenco imajo v rokah tisti, ki menijo, da je Rode nedolžen? Nobenih. Že res, da je breme dokaza na drugi strani. A za svojo prepričljivost se niti ne trudijo. Kardinal je bil celo tako neroden, da niti ni poskušal postreči s kakšno kontrakronologijo. Lahko bi denimo trdil, da se s Tanjo Bredo novembra 1969 ali tam nekje, ko je bi Peter spočet, preprosto ni videval. Toda svoje zgodbe o Črtomirju in Bogomili ter mladostni romanci niti ni poskušal zanikati v njenih časovnih dimenzijah. Zakaj in na podlagi česa bi potem utemeljeno bolj verjeli, da je Rode nedolžen in ne, da je kriv? Saj se vendar Delo in Karba nista izrekla o tem, kdo je dejanski Petrov oče. Ponudila sta zgolj zgodbo Petra, ki se zdi močno prepričljiva. Če ni, bosta novinar in medij plačala svojo visoko ceno, na sodišču in na medijskem trgu. Njuna kredibilnost bo padla. Da bo kardinalovo ime ostalo zamazano? Ob negativnem rezultatu prav gotovo ne. In ob takšni medijski podpori tudi.

Prvi primer: Rode, zakurjen na grmadi

Poskušal bom na kratko pretresti tri primere, v katerih so se avtorji postavili v bran Rodetu na način, da so napadli Delo in njegovega novinarja. Publicist Dejan Steinbuch, seveda na že omenjeni razvpiti strani siol.net, zapiše takole slikovite besede o kurjenju kardinala na grmadi:

Lahko se tolažimo, da zahodna pravna kultura čarovniških sojenj že nekaj stoletij ne prakticira več, čeprav drži tudi to, da je bilo čarovništvo še leta 1768 v našem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Kardinala Rodeta je na grmadi zakuril medij, ki se je ob njegovih preteklih izjavah najbolj goreče skliceval na civilno družbo, človekove pravice in ločitev Cerkve od države. Kar je svojevrstna ironija usode.

A preden jima javno čestitam, sem zaradi svojega prepričanja in vesti, zaradi profesionalne distance in kritične presoje dolžan dvigniti roko in problematizirati nekaj dejstev, ki na ta na prvi pogled fenomenalen dosežek slovenskega novinarstva mečejo senco dvoma. Obenem se javno zavezujem, da jima bom, če se izkaže, da je zgodba o zatajevanem kardinalovem sinu resnična, brez pomislekov javno čestital.

Velja seveda tudi obratno! Če se izkaže, da je vse skupaj potegavščina, neslana šala ali laž, bom potrkal na družbeno odgovornost lastnikov Dela, ki bi morali od odgovornih zahtevati, da odstopijo s položajev. Ker sem več let svetoval upravi medijske korporacije s pol milijarde evrov letnih prihodkov, dobro vem, o čem govorim. V civiliziranem evropskem okolju s krščansko tradicijo je na prvem mestu dostojanstvo ljudi. Vse drugo je Divji zahod.

Steinbuch ne razume nečesa, kar izvira že iz zakona o neprotislovju: zgodba o Petru kot kardinalovem očetu bodisi je resnična bodisi ni resnična. Ne more biti oboje hkrati. Če je resnična, potem se lahko novinarju le poklonimo. Če ni, se ne moremo. Toda on bi imel oboje: najprej bi grajal in poniževal medij ter branil kardinala, menda skurjenega na grmadi, potem pa bi se v isti sapi opravičil in čestital, če ima Karba vendarle prav. Danes bi pribijal na križ, jutri bi isti osebi za isto dejanje podelil zlato značko. Kot da ne razume ali ne želi razumeti, da je vehemenca, s katero zdaj sesuva medij, v resnici neutemeljena, saj jo vendar sam spodkopava s tem, da po tihem v drugem koraku dopušča, da se moti. Ob tem je tu še en vidik. Kot sem nakazal že prej: novinarski postopek ne more biti odvisen od rezultata. Ali je dober že zdaj in ga bomo hvalili. Ali pa ni dober in ga bomo grajali. Steinbuch pa se raje odloči za pljunek in obrambo kardinala – on že ve, da je novinarski postopek slab, čeprav ne ponuja nikakršne evidence, a je pripravljen taisti postopek hvaliti, če bo rezultat »pravi«. Razumi, kdor more.

Drugi primer: razkrita gola mati in njeni malopridni otroci

Murskosoboški škof dr. Peter Štumf je verjetno čisto simpatičen fejst možakar. Toda njegove zadnje izjave v obrambo kardinala so šle čez rob v svojo paranoidnosti: »Več kot očitno je, da mediji v današnjem času nimajo namena informirati javnosti, ampak je njihov cilj uničiti Cerkev.« Težko se odločim, katera teza se mi zdi bolj privlačna za premislek, tista o teoriji zarot in stricih iz ozadja ali prilika o razgaljeni materi, ki bi jo vsak otrok hitel zaščititi s krpico:

Takšno ravnanje kaže na nadutost, ki hoče oblast nad ljudmi in česar si mogoče tisti, ki vse to »vodijo« iz ozadja, tudi želijo. Njihova želja je zmanipulirati in prestrašiti ljudi. Medijski udarec kardinalu Rodetu nam razkriva veliko. To, da so se izgubili dokumenti tako na policiji kot v bolnišnici iz časov njegove prometne nesreče, ohranili pa so se »dokazi« glede mladostnih let, samo pomeni, kako skrbno so varovani in kako se še dopolnjujejo skrivni arhivi škofov in duhovnikov. In ob »pravem« času novinar dobi kot na pladnju serviran dosje in ga na ukaz »ljudi iz ozadja« uporabi. Če pa v tem dosjeju kaj manjka, seveda doda kakšno polresnico, domnevno resnico ali pa celo informacijo iz vrst nekaterih klerikov, čemur smo tudi priča v zadnjem času. – Kje in kakšna je pripadnost teh klerikov Cerkvi? Kje je njihova vera? So pozabili, da je Cerkev tudi njihova Mati? – Če se mati razkrije v goloti, tega njen otrok ne bo šel opisovat v časopisje, ampak bo zgrabil vsako, še tako majhno cunjo, da bi pokril njeno goloto. – In to je danes dolžnost vseh nas, otrok Cerkve: pokriti njeno goloto in njeno ranjenost. – Ti skriti kleriki bi to morali vedeti!

Dobrih novinarjev je na žalost vse manj. Ostajajo spletkarji, kompromisarji, pisuni naročenih informacij in »odtočne cevi«, skozi katere se pretaka strup laži in sovraštva od srca do možganov in od možganov do srca naročnikov, gledalcev in poslušalcev. Na žalost pa bo prej ali slej prišel čas, ko se bodo tudi ti, katerim ljudje enostavno več ne verjamejo, znašli na cesti med siromaki. Zato, ker so se prevarani ljudje naveličali kupovati laži in razno drugo navlako, tudi za takšne pisune ne bo več dela in ne kruha. Prišel bo tudi čas, ko bodo novinarji šli na ulice naših mest. Ne bodo jih sklicali sindikati. O, ne! Ljudje jih bodo prisilili, da bodo stopili na ulice. Na transparentih bodo nosili napisana opravičila državljanom za vse laži in vso škodo, ki so jo storili s svojim udinjanjem kapitalu, interesom zakulisnih mogočnežev in vseh, ki zagovarjajo nemoralo.

O družbeni paranoji sem na teh straneh in svoji knjigi spisal že cele gore analiz – zgornje moraliziranje je eno zanimivejših, ker nam slika apokaliptične podobe, kjer bodo menda novinarji kar sami na ulici prosili za milost državljane. Dejani Karbe, seveda. Naj znova opozorim le na majhen element: paranoja se ves čas hrani z gotovostjo. Privrženci in obrambne linije kardinala operirajo z njo: oni že vedo, da Rode ni grešen, da je nedolžen, da ni oče Petra. Ta gotovost jim ne le preprečuje dvom, temveč daje vehemenco in hromi presojo, po kateri bi vendar morali o krivdi razsojati šele po opravljenem testu očetovstva.

Še bolj zanimiv je škofov malodane lapsus, ki spominja na Andersenovo pravljico o nagem cesarju. A tu se Štumf zavzema za drugačen epilog: če je ena od moral pravljice o cesarjevih novih oblačilih ta, da spregledamo in naivno povemo resnico na glas (»Cesar je nag!«), se sam zavzema za popačeno moralnost: ko je mama gola, bi ji vendar morali podati kakšno cunjico in jo zgrabiti za roko, da ne bo videti grešna. Njeno goloto bi morali poskušati popraviti, jo prikriti. To bi bilo celo pravo znamenje ljubezni do matere Cerkve! Ne vem, če se škof zaveda, kaj je povedal. Niti ne vem, če je javnost taisto opazila, namreč škofovo precej odkrito apeliranje, da je treba take stvari pomesti pod preprogo. Da bi bilo to edino zveličavno. Dejan Karba je torej kriv: namesto da bi kot vernik in novinar poskrbel, da resnica ne pride na dan, razgaljeni mami Cerkvi ni ponudil cunjice (beri: obrambe) in jo s tem obvaroval pred pohujšanjem. Kriv je!

Stvar je lahko še hujša: če pomislimo na številne pedofilske škandale v cerkvenih vrstah, tudi slovenskih, nam škof nesramno hote ali nehote ponuja isto recepturo: razkrite gole riti naj nekdo nemudoma prekrije s kakšno krpico, da bo lahko mati Cerkev ostala brezmadežna. Če to ni perverzen poziv, celo k zatajevanju kaznivih dejanj, res ne vem, kaj je! Zgolj medijski poziv k temu, da se v očetovstvo klera ne sme drezati?

Tretji primer: predsednik republike vs. kardinal

Dr. Matevž Tomšič tudi že ve: Delovo odkritje je navaden konstrukt, bilo je nastavljena past, bombastična, proticerkvena, levičarska. A najbolj zanimiva v njegovi apoteozi kardinala je primerjava v medijski obravnavi zgodbe domnevne ljubice predsednika države in domnevnih kardinalovih mladostnih grehov:

Vendar se kardinal, kot kaže, ni ujel v nastavljeno past. Odločno je namreč izrazil pripravljenost, da opravi DNK test očetovstva. Za povrh je njegov “izgubljeni sin” Peter S. ob tem “čudežno izginil”. Kar je močno zmanjšalo kredibilnost zgodbe. Zato so njeni režiserji aktivirali rezervni scenarij. Tako poskušajo zdaj diskreditirati inštitut za sodno medicino, ki pri nas izvaja omenjene teste, češ da je njegov predstojnik krščansko usmerjen in s tem očitno “moralno-politično oporečen”. (Seveda, strokovni in nepristranski so lahko samo levičarji.) Še več, nekateri “poznavalci” – kot denimo ona proticerkveno nastrojena antropologinja – postavljajo pod vprašaj same DNK teste, čes da niso zanesljivi. (Čeprav so znanstveno potrjeni in jih kot verodostojne priznavajo v vsem razvitem svetu.) In tudi za izginotje Petra S. se najde “pojasnilo”, ki ga razni posredovalci že širijo naokoli: kakopak za tem stoji Vatikan, ki je dotičnega ustrahoval in/ali podkupil. (Nekateri so očitno preveč brali Da Vincijevo šifro.) Skratka, na vsak način se poskuša preprečiti, da bi se “bombastično” razkritje razgalilo kot navaden konstrukt.

Na nek način je celo mogoče pristati na tezo, da je kardinal kot javna osebnost, ki je vsaj v preteklosti pogosto dajal moralne sodbe o dogajanju v družbi, legitimna tarča zanimanja medijev, celo ko gre za zelo osebne zadeve. A kaj, ko so tu “na delu” očitna dvojna merila. Tisti, ki zdaj podrobno in z veliko strastjo brskajo po preteklosti dotičnega glede tega, kaj je imel z žensko po imenu Tanja Breda pred več desetletji, niso pokazali čisto nobenega zanimanja za domnevni skok čez plot predsednika države Danila Türka, ko naj bi se ne tako dolgo nazaj zapletel v razmerje s precej mlajšo pravnico, njegovo bivšo asistentko. Čeprav je to bilo nekaj, kar bi slovenske državljane bistveno bolj zadevalo kot pa morebitno očetovstvo visokega cerkvenega dostojanstvenika. Nanašalo se je namreč na najvišjega predstavnika slovenske države, tistega, ki torej načeloma zastopa vse državljane, medtem ko je početje predstavnikov Katoliške cerkve nekaj, kar se tiče zgolj njenih vernikov, drugih pa malo oz. skoraj nič.

Pri tem predsednik Türk navedb o njegovem zunajzakonskem razmerju sploh ni zanikal, ampak so v njegovem kabinetu zgolj suho izjavili, da tega ne komentirajo. A je bilo to za osrednje medije povsem dovolj, da so ga pustili pri miru. Medtem ko je kardinal Rode svoje domnevno očetovstvo kategorično zanikal, pa je kljub temu doživel silovit plaz namigov, očitkov in obtožb. Zopet so se aktivirali protikatoliški sentimenti, ki v slovenskem medijskem prostoru močno razširjeni, da ne rečemo prevladujoči.

Tomšičeva analogija, ki naj razkrije licemerno obnašanje slovenskih medijev, je priročna, tudi sam sem nanjo večkrat pomislil. A je izpeljava povsem deplasirana, saj primerja neprimerljivo: ko so desni (Janševi) mediji zagrabili in lansirali zgodbo o domnevni ljubici predsednika, pravzaprav jo pogrevajo še danes, niso ponudili prav nobenega indica, da bi zgodba lahko bila resnična. Nobenih fotografij, izjav očividcev ali resne evidence. Naravno je, da se osrednji mediji niso obesili nanjo, če ne ponuja prav nič evidence. Nato so se isti, očitno politično motivirani, spravili na predsednikov demanti »Ne komentiram«, ki je resnično neroden, a po sebi ne dokazuje prav nič. Naredili so ga za kronski dokaz njegovega grešnega skoka čez plot. Če predsednik nečesa ni zanikal na odločnejši način, to še ne pomeni, da bi iz tega smeli karkoli sklepati. Kot tudi ne moremo sklepati iz odločnega zanikanja kardinala, da je nedolžen. Tomšičev premislek pa nas prepričuje prav v to: če kardinal nekaj zanika, mu moramo verjeti. Če predsednik republike nečesa odločno ne zanika, mu ne smemo. Kot da je zagotavilo javne osebe nekaj, kar je nedotakljivo. Pavšalna Tomšičeva teza o proticerkvenem sentimentu pa bi najprej morala pojasniti dejstvo, zakaj so si strici iz ozadja za svoje umazane posle sposodili prav Dejana Karbo, ki ni le diplomirani teolog, ampak  tudi javno deklarirani vernik.

Vaja iz logike: ad ignorantiam

Vse tri naštete primere (lahko bi jih našel še vsaj deset zanimivih) vodi podobno sklepanje, približno takšno:

(1) Nihče ni dokazal, da je kardinal Rode oče Petra.

(2) Če trditev o Rodetovem očetovstvu ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Na ne samo zmerno, temveč močno izraženo navijaštvo pravzaprav kaže še hujša oblika iste trditve, saj smo vendar sredi okoliščin, ko še ne vemo, ali bosta kardinal in Peter pristala na test očetovstva, ga tudi izvedla in kakšen bo rezultat. Toda nekateri že vedo. Modificirana trditev zagovornikov Rodeta je zato dejansko:

Če trditev o Rodetovem očetovstvu še ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Omenjeni avtorji, kot rečeno, v svojih obsodbah ne dopuščajo posebnega dvoma: kardinal je nedolžen. S tem pravzaprav ponavljajo in širijo zmoto iz nevednosti, argument ad ignorantiam:

To reiterate, these arguments ignore the fact, and difficulty, that some true things may never be proven, and some false things may never be disproved with absolute certainty. The phrase “absence of evidence is not evidence of absence” can be used as a shorthand rebuttal to the second form of the ignorance fallacy (i.e. P has never been absolutely proven and is therefore certainly false).

Se pravi: odsotnost (popolne) evidence jemljejo za evidenco o odsotnosti (dokazov o Rodetovem očetovstvu). Ob tem, kot rečeno, postavljajo zahtevo po evidenci skrajno visoko: novinarju bi očitno verjeli le, če bi nam pomahal pred nosom s pozitivnim testom. In to takoj. Iz tega, da trditev še ni dokazana, pač ne moremo sklepati, da je nujno neresnična. Ironično ob tem je, da ob tem zapovrh relativizirajo sleherno evidenco in se pretvarjajo, kot da ni navzočih nobenih indicev – s kakšnim alternativnim scenarijem niti ne poskušajo priti naproti.

Včasih frenetični zagovorniki Rodeta poskušajo tudi z argumentom iz »neverjetnosti«oziroma pomanjkanja domišljije. Po eni strani se sklicujejo na avtoriteto (če je kardinal Rode rekel, da nima otrok, potem bo že držalo, saj je vendar francosko omikan gospod, in v Cerkvi vendar ne lažejo), po drugi strani na »neverjetnost«, da bi imel otroke. Takole:

Neverjetno je, da bi Rode imel otroke (ne moremo si predstavljati, da bi to sploh lahko bilo res), torej je trditev, da jih ima, gotovo napačna.

No, tu je še veliko drugih zanimivih detajlov, ki indicirajo pristranost stališča oziroma njegovo zmotnost. Ne gre pozabiti na neizmerno pomembno dejstvo: tisti, ki danes silovito branijo kardinala, niso niti z besedico šli v bran Uranu, čeprav evidence glede dobrih razlogov za njegov izgon ni prav nobene. Celo v natanko isti vsebinski konstelaciji: domnevnem očetovstvu. Takšna dvoličnost je še eno znamenje intelektualne nepoštenosti – za dopustitev možnosti »krivde«, ne kar krivde pri prvem jim niso dovolj številni indici, za pripis istega pri drugem pa niso niti malo izbirčni, zadovoljni so z nulto stopnjo indicev, pa že verjamejo Vatikanu.

Rezime: zadeva Rode je še enkrat več razkrila popolno medijsko zlaganost, ki jo živimo. Odsotnost vseh kriterijev presoj in analiz, novinarsko, strokovno in civilnodružbeno navijaštvo, molk novinarskega ceha, nemoč argumentacije in prevlado paranoje, ki nadomešča prvo.

  • Share/Bookmark

Vedno novi triki stricev iz ozadja

20.07.2012 ob 19:21

Le kaj je šlo narobe, da novi predsednik vlade ne bo postal predsednik Računskega sodišča Igor Šoltes, izvoljenec stričkov iz ozadja? Hja, vprašajte medije, ki so iniciirali ta včerajšnji spin – in ki je več od tega. Kot prvi Janšev SIOL in potem vsi njegovi sateliti eden za drugim (in ni jih malo):

V tej porazni medijski krajini niti nikogar več ne skrbi, da je vestička pripisana in podpisana kot STA – a STA zadnjih 14 dni Šoltesa ni omenjala nikjer in nikdar. Pri nas je pač nesankcionirano dovoljeno vse – in niti STA se nad tem ne pritoži.

Zarota, vedno znova

Psihopolitike paranoje, kot jo beležim zadnja leta, brez medijskih postreščkov pač ne bi bilo. Tu sta še dve nedavni ilustraciji. Prva zadeva razgaljenje domnevne zarote tranzicijske levice, njeno kakor da prevaro, ko gre za predsedniške volitve. Se pravi: Pahor ni pristen sredinski ali celo desni kandidat – ne, on ni naš, čeprav se pretvarja, on je zakrknjeni levičar, je del izpeljanega trika in načrtovane manipulacije istih stricev, ki v boj spuščajo kar dva močna favorita:

Kakšna smola, pa ravnokar se je Pahor razglasil »za predsednika vseh«. Seveda, on bo presegel delitve, on je tudi desni. No, Borut je torej lep primer tega, kako lahko nekdo, ki je napol »naš«, postane sovražnik, glede katerega nas nažira močan dvom in zaupanje – če je naša presoja, da nam v resnici škoduje in odžira glasove v predsedniški tekmi. Še majhen memento: v svojem zadnjem intervjuju na INFO TV, le nekaj ur pred aretacijo novinarja Vladimirja Voduška, je predsednik vlade Janša večkrat uvedel razpravo o stricih iz ozadja in inavguralno omenjal tudi »mračne sile iz ozadja« – na podoben način kot mariborski župan in z enako resnobno zaskrbljenostjo.

Naslednja ilustracija je zaradi uvedbe moralnega konflikta med Dobrim in Zlim po svoje zabavna. Ker demonizira delovanje dveh opozicijskih strank do točke, ko akterjem odreka lastno avtonomijo in »demonom iz ozadja« pripiše ne le moč popolnega obvladovanja, marveč tudi razlog, zaradi katerega je treba na stranki PS in SD gledati kot dobri po sebi in zatorej s pomilovanjem. Se pravi: saj bi ti opozicijski stranki ravnali dobro in pošteno, ampak ju demoni iz ozadja venomer prisiljujejo v slabo:

Vsa resnica

Zakaj novinarska in strokovna javnost pri nas že leta ne uspeta ugledati in interpretacijsko sprejeti psihopolitike paranoje kot permanentnega sloga ustvarjanja politike s pomočjo tovrstnih enoznačnih miselnih vzorcev, ostaja zame uganka. Označitev te ali one posamične misli ali razlage za »teorijo zarote« je povsem prekratke sape. Mar niso tudi navedeni primeri dokaz, da se praktično sleherno dejanje ti. levice do kraja reducira na konspirativnost, da njej ne uide noben pomemben dogodek, sploh ne volitve, ki se v fundamentu zvajajo na isto? Paranoidni prebliski niso kontingentni vrinki, kjer bi princip realnosti odhajal in se vračal nazaj; so fiksna in ustaljena paradigma delanja politike, ki si je prisvojila vso resnico in vso realnost. Mediji in stroka na to molče pristajajo: kot da ne bi opazili. Pa čeprav menda strici počnejo vse: nastavljajo predsednika vlade, predsednika države in marionetno vodijo opozicijo.

  • Share/Bookmark

Morilci s peterokrako in krivda po povezavi

8.07.2012 ob 20:06

Janševa psihopolitika paranoje pred rdečo zvezdo je uspešnica, o tem ni dvoma. Zvečina tudi zaradi neumnega vsesplošnega razpravljanja o tem, kaj da je simbolika rdeče zvezde in kaj ne. Kot da bi predsednika vlade v izvajanju te ideološke operacije razdvajanja ljudstva kaj dosti zanimala eksegeza simbolov. Da je skupaj z njo sam marširal po poteh Avnoja, težko zanika, toda tudi ta prazen očitek vrste »tudi ti« z nasprotne strani spregleda bistveno.

Disputacije okoli državne proslave 22. junija, zgoščene okoli simbolnega »objekta« rdeče barve, zato ekstenzivno dosegajo cilje tistih, ki so jih sprožili. Ugovor ne bi smel biti usmerjen v obrambo simbolov kot takih, temveč v obrambo akterjev NOB in proti ponarejanju zgodovine. Kajti tudi če bi zvezda že res bila enoznačno popoln in neizpodbiten indic totalitarizma, kot nas želijo prepričati, in bi se res vsi celo strinjali, želi Janša s svojo operacijo demonizacije z rdečo zvezdo izničiti vse kaj drugega – in prav to se s sprevrnjenim diskurzom, ki stopa v ospredje, spregleda.

Komunisti so zlorabili NOB

Bodimo za trenutek do oblasti benevolentni in recimo, da celo drži tale trditev:

»Komunistična partija je uzurpirala osvobodilni boj za prevzem oblasti.«

Že leta 2007, ko je nastala, sem javno spraševal, kdo jo je izrekel. Tisti, ki danes okoli sebe posluša angele in nič več rdeče zvezde: Borut Pahor jo je ponosno navrgel na nič manj kot kongresu socialnih demokratov (!), in to kot njihov staronovi predsednik. Oporekanj ni bilo – že takrat sta se Borut in Janez družno zavzemala za isto sprostitev Slovenije. Pred dobrega pol leta je misel ponovila gospa, ki danes (dobesedno) organizira spominske slovesnosti v čast domobrancem, Ljudmila Novak:

Ali veste, zakaj so domobranci sploh nastali? Da bi zavarovali nedolžno prebivalstvo pred zločini komunistov, ki so izkoristili NOB za revolucijo in prevzem oblasti.

Tudi v tej luči porojene simpatije desnice in še zlasti Nove Slovenije do Pahorja (pred meseci so celo navrgli, da bi ga podprli kot predsednika republike) so lažje pojmljive, če se celo besede in misli ujemajo: Borut Novak in Ljudmila Pahor sta mogoče ista oseba. Zdaj je verjetno bolj umljiv Pahorjev molk ob trenutnih razpravah, pa tudi na kakšni domobranski slovesnosti ga utegnemo srečati.

Toda če vse to drži, če drži ta perfidna teza o zlorabah & izkoriščanju – vredna posebne analize –, kaj nam vse to pove o ponarejanju zgodovine? Če so bili partizani res le zlorabljeni, potem so vredni pomilovanja. Potem so borci NOB s peterokrako vred vredni spoštovanja, vendarle! Pa seveda ne gre za to: ne Janša ne Novakova in ne Pahor tega ne morejo misliti resno. Ker ne morejo konsistentno pokazati, kdo je potem vodil boj proti okupatorju in komu gredo zasluge. Gesta z zanikanjem simbolov zato ne služi le protikomunistični reinterpretaciji druge svetovne vojne, ampak izničitvi akterjev NOB sploh in zgodovine Slovenije vse do njih samih, ti. osamosvojiteljev. Ne, obstaja »naša« in »vaša« zgodovina, ali še drugeče, zgodovina pred nami in po nas, ve pa se, čigava je prava.

Množični morilci s peterokrako

Demonizacijo nosilcev rdeče zvezde, ki ni le ideološka operacija spreminjanja zgodovine, temveč tudi trenutnih ideoloških in političnih razmerij v družbi, je dosegla enega svojih vrhuncev v Janševi naslednji ugotovitvi: »Tudi množični morilci so nosili rdečo zvezdo.«

Demagoški postopek argumentacijsko gradi na prevari »krivde po povezavi«. To srhljivo asociacijo, na katero nisem našel nobenega političnega odziva (!), je znova treba razumeti šele na podlagi vpotegnitve zgodovinskih subjektov, torej nekako premalo implicitne prve premise, kar je opisana značilnost v simboliko usmerjenih razprav. Sklepanje je:

(1) Rdeča zvezda je simbol pristašev NOB (partizanov, praporščakov na proslavi, komunistov, itd.)

(2) Rdeča zvezda je tudi simbol, ki so ga nosili množični morilci.

(3) Torej so pristaši NOB (partizani, itd.) podobni množičnim morilcem / so množični morilci.

Logika pripisa demoničnih značilnosti je jasno razvidna, zmotnost tudi. Če npr. rečem »Janša je dober obramboslovec. Toda je tudi obtožen v korupcijski aferi. Torej so obramboslovci obtoženi v korupcijskih aferah«, sem jasno obtežil obramboslovce vobče z neko pripisano neprijetno asociacijsko lastnostjo.

Sicer pa sem vzpon antikomunizma kot temeljne matrice slovenske politične paranoje, njen ekskluzivizem in lov na čarovnice že do potankosti opisal v svoji knjigi o njej iz leta 2010. Le da takrat nisem slutil njeno intenzivnost in nove kontekste.

  • Share/Bookmark

Slišati angele, biti ugrabljen

21.06.2012 ob 17:37

Boruta Pahorja so letos in konec preteklega leta ugrabili. Tako kot Ladislava Troho. Da o tem niso mediji pisali? Že po sebi sumljivo dejstvo. Epizoda, ki nam je ostala skrita, ker smo pač naivne nravi in nevedni. Razlog: umaknili so ga zlobni strici iz ozadja, ko je Janković sestavljal koalicijo. Morda so mu nadeli prisilni jopič, da ne bi preveč tacal naokoli. V bistvu so ga nasilno hospitalizirali – ali pa tudi ne in se je kje klatil po jadranski obali ter veselo čofotal. In potem so se mediji dogovorili, da ga še preganjajo. Zato, ker se je preveč spajdašil z Janšo:

Vendar to še ni bilo vse: ob prvih poskusih sestavljanja vlade so ga »sprejeli v bolnišnico« – ker ne obstaja nobena fotografija ali uradno objavljen zdravniški izvid, verjamemo, da je bil tudi to del dogovora. In naposled: v času od februarja do četrtka prejšnjega tedna so ga po medijih preganjali kot »steklo zver«, postal je krivec in žrtev samega sebe.

Vnetje ali ne, to je zdaj vprašanje

No, glavni kolumnist Reporterja Boštjan M. Turk nas je vrnil v čas, ko nam Pahor še ni zaupal svojih iskrenih komunikacij z dobrimi angeli varuhi. Naj spomnim, kaj se je takrat dramatičnega dogajalo – v notranjosti Pahorjeve glave. Vnetje srednjega ušesa:

Pahorja so 12. decembra sprejeli v UKC Ljubljana zaradi vnetja srednjega ušesa. Po manjšem operativnem posegu in zdravljenju je po dobrem tednu bolnišnico zapustil, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pa se je 24. decembra vrnil.

Kot je za medije konec decembra pojasnil predstojnik klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana Miha Žargi, je do zapletov pri vnetju najverjetneje prišlo zaradi odlašanja zdravljenja. Med ponovno operacijo, ki je trajala štiri ure, so Pahorju odstranili celoten sistem koščenih votlinic in vso močno nabreklo ter spremenjeno sluznico, koščene pregrade so bile prizadete tudi ob stiku z možganskimi ovojnicami, so takrat pojasnili v UKC Ljubljana.

Z dušo in telesom

Paranoidna operacija zgodbe je zelo hitro prepoznavna: priča smo gromozanski predvolilni prevari. Nekdo z nami manipulira in v boj pošilja tudi medije. Za predsednika ne smemo voliti Pahorja, le Zvera. Pahor je zastrupljeno meso, ki nam ga ponujajo kot Janševo meso. Pa ni. Ali kot pravi kolumnist: »Tranzicijski levici je namreč čisto vseeno, kdo bi v tem primeru v drugem krogu zmagal, Pahor ali Danilo Türk. Če se jim prevara posreči in prideta tja oba, je zmaga avtomatično dobljena. Tako eden kot drugi sta namreč z dušo in telesom njihova.«

Dobro slišati angele

Mreže so torej ljudstvu vržene, lutka je postavljena, ne pustimo se ujeti! Enkrat levičar, vedno levičar. S hudiču zapriseženo dušo in telesom. Ne verjemi Danajcem, tudi če prihajajo z darovi. Ne verjami Pahorju, tudi če prinaša angele. Obnaša se kot Janšev, hodi kot Janšev, govori kot Janšev. Toda ne pustite se zapeljati, on ni Janšev. Kajti ne pozabite: njegova ušesa so videti pristna, nobene bolnišnične fotografije ni ali zdravniškega izvida o odstranjenem sistemu koščenih votlinic. Le kako bi lahko človek tako dobro slišal angele, če bi bilo vse res?

  • Share/Bookmark

Antistric iz neozadja naj bo predsednik

14.06.2012 ob 17:32

Franklove Finance nikoli niso skrivale svojih političnih preferenc. Recimo odkar je na oblasti Janša, mu ščitijo hrbet, ko je bil na oblasti Pahor, so počeli prav nasprotno.

Današnji članek Uroša Urbasa manifestira vse simptome povedanega. Se pravi, odkritega navijaštva, z njim se odkrito pohiti že v naslovu:

Zakaj bom volil Boruta Pahorja

In potem celo sledi frapantna argumentacija, ki naj pojasni novinarjevo volilno odločitev:

Da ne bo nesporazuma: Boruta Pahorja v tujini zaradi poloma pri vodenju vlade ne jemljejo kot pomembnega politika. Tudi zato si ne zasluži vnovične priložnosti v politiki, za katero pravi, da je njegova življenjska ljubezen. Je človek, ki je pahnil Slovenijo v ekonomski razpad; zadolženost Slovenije je podvojil; s svojim vodenjem vlade je povzročil politični razkroj države. Tudi njegove karakterne lastnosti me ne očarajo: navzven je olikan, zasebno pa pravo nasprotje vizualni podobi – se spomnite na Youtubu objavljenega posnetka njegovega primitivnega preklinjanja vpričo novinarjev? Borut Pahor je predvsem lepa fasada brez vsebine.

Toda Slovenija je padla tako nizko, da bom za predsednika republike volil Boruta Pahorja. Iz dveh razlogov:

(1)   ker verjamem, da ne bo, tako kot Türk, Slovencev delil na leve in desne, rdeče in črne, naše in vaše. Ocenjujem, da bi Borut Pahor res lahko bil predsednik vseh Slovencev;

(2)   ker verjamem, da je glas zanj glas proti Milanu Kučanu, Danilu Türku in Zoranu Jankoviću. Ti so predstavniki ancient regima, simboli preteklosti, ki bodo storili vse, da ohranijo pretekle mite, privilegije in elite. Menim, da so zato lažni preroki, ki s sladkimi besedami Sloveniji obljubljajo lepšo prihodnost, v resnici pa imajo koristi samo člani njihovega omrežja.

Ni nesporazuma: novinar torej ve in natančno našteje, kaj so prednosti njegovega kandidata, in te res niso malenkostne: Pahor je zavozil vlado, v tujini ga ne jemljejo resno, Slovenijo je pahnil na gospodarsko dno, politično vladavino je kronal z razkrojem države (sic!). Človek kvalitet, torej, ki se kar ne nehajo, kajti novinarja očarajo tudi značajske lastnosti, pardon kultura preklinjanja in fasada brez vsebine. Urbas ima prefinjen smisel za upoštevanje argumentov. Toda vse našteto prav nič ne šteje. Tudi če je vse res, je Pahor še vedno najboljša izbira, kontrastira avtor. Ker je menda balzam proti političnim delitvam – kar je, če bi že držalo, da nasprotniki Pahorja tega ne zmorejo, bistveno močnejša vrlina od vseh navedenih. Še huje, Pahor je vse tisto, kar niso demonizirani »lažni preroki«, strici iz ozadja in njihovi učenci.

Skratka, biti antistric iz neozadja je glavna referenca za novinarja Financ, da si lahko predsednik države. Argumenti niso pomembni, kajti »padli smo tako nizko«, da ne smejo biti. Ekonomsko in politično zavoziti državo po lastnem novinarjevem uvidu sploh ni tako pomembno. Konspiracizem premaga vse.

  • Share/Bookmark