Arhiv za kategorijo 'Politični narcizem'

Predsednikov populistični kroše

15.03.2015 ob 23:56

»Jaz sem prinesel s sabo rokavice. Zdaj se vam slabo piše,« je predsednik republike Borut Pahor navrgel boksarskemu prvaku in začel po njem kar v beli srajci in s črnimi rokavicami mlatiti, na veliko navdušenje vseh prisotnih. Kako razumeti ne le partikularen dovtip, ampak že ustaljeni vzorec obnašanja, tako netipičen celo za slovenske politike?

Pahor uradna stran Zavec

Verjetno bi storili še eno napako, če bi začeli jamrati o nizki osebni kulturi malo vrednega politika in njegovem nepoznavanju bontona, morda celo protokola. Ne, Pahorja ni treba podcenjevati, zelo dobro ve, kaj počne. Ko mlati po nasprotniku, Dejanu Zavcu, lahko končno igra in je to, kar mu omogoča njegova čarobna politična formula: igralec.

Toda igra ima svojo populistično funkcijo. Pahor je populist na prvo žogo, ker poskuša svoja dejanja opravičevati z obračanjem proti ljudstvu in nenehnim koketiranjem, ponujanjem številnih všečnih podob. Še več, on je ljudski populist s tem, ko stavi na čisto identifikacijo z ljudmi tudi takrat, ko mu jih ni treba prepričevati v svoj prav in svojo agendo: ko je v agendi delovanja pomembna le še lastna osebna promocija, višanje rejtingov zase. Ko lahko zasliši glas: »Kako je naš presednik fejst, ni mu težko biti picopek, asfalter ali boksar!« in »Pa tako simpatičen je v tem!«

Pahor Zavec boks Večer

Za populizem je dalje značilno, česar se Pahor izjemno dobro zaveda, razširjenje občutkov antielitizma: šele z njihovo pomočjo bo zares uspešen. Obroč, ki ga mora politik  na oblasti, sploh predsednik republike, popolnoma prebiti, je simbolni razkorak med vladarjem in vladanimi, politikom in rajo – to lahko stori le, če sebe predstavi ne kot del elite, kar strukturno neizogibno tudi je, temveč kot »one of us«, kot človek iz ulice. Njegove nenehne menjave vlog v podobi opravljanja volonterskega dela so dosegle take učinke – pri čemer je volontiranje bilo zgolj lepa fasada za to, da je antielitistična psihološka operacija lahko stekla in omogočila identifikacijo ljudstvu. Identifikacijo z predsednikom kot nekom, ki je menda na las podoben nam.

Tretji element njegovega populizma tvori potreba po obravnavi interpeliranega ljudstva kot monolitne skupine ljudi brez notranjih razlik – ker si ne more privoščiti, da bi eno skupino izločil ali privilegiral pred drugo. Iz podobnega razloga se mora znebiti sleherne potencialne ideološke ali politične pristranosti ali nagnjenja, biti mora povsem brezbarven – ne zato, ker bi želel koketirati z vsemi, levimi in desnimi, našimi in vašimi, ampak ker mu strukturna pozicija populista to onemogoča. Ob tem mu pride prav tudi izgovor, da mora kot predsednik republike ohranjati nadstrankarsko nevtralnost. Ne, takšen mora biti iz drugega razloga.

Četrtič, komunikacijski stil Pahorju veleva, da se posledično nujno obnaša kot igralec, ne kot politik. Vsakič, ko nastopi, je prav to, Chuck Norris, kot bi dejal Igor Lukšič, in to celo boljši od njega:

Od kod že poznamo vlogo superčloveka? Novembra 2010 je Igor Lukšič branil svojega dvojnega šefa, predsednika vlade in stranke:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

Chuck Norris boks

Populizem uspeva v komunikacijskem okvirju, ki je za ljudi sprejemljiv, s katerim se »navadni« ljudje lahko poistovetijo in v takšnem, da se v njem lahko učinkovito pretvarja, da govori ali dela v njihovem imenu. Koketiranje z ljudstvom v oblačenju, stilu govora in sicer je težavna in časovno naporna naloga, zaradi katerega vam ne preostane več veliko časa za opravljanje predsedniških dolžnosti. Razen tega, kot rečeno, ne smete imeti stališč o nobeni stvari, sicer nujno zgrešite neujemljivo, vselej abstraktno ljudstvo voljo.

Kar mora populist početi, je biti v permanentnem napornem stiku z ljudmi in jih prepričati, da ima dve telesi: eno kraljevsko in eno zanje. Ter da slednje venomer žrtvuje zanj, za populus. Le če bo nepopustljiv, le če bo do kraja ljudski, bo lahko še naprej predsednik. Ko je Pahor stopil na to pot, se verjetno ni zavedal, da je to pot brez povratka. Predsednik republike bo zgolj tako dolgo, dokler ne bo opravljal funkcije predsednika, temveč to drugo, alternativno chuck-norrisovsko vlogo. Ko nekega dne ne bo spekel pice, rezal mesa, popravil avta, pobarval ograje in boksal z Zavcem, več ne bo predsednik.

Chuck Norris boks 2

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/23/pahorjevi-nezavezani-ceveljci/

  • Share/Bookmark

Marička, predsednik gre!

10.01.2014 ob 21:59

Prifarci so praznovali svojih petindvajset let. RTV Slovenija se je odločila, da ta visok jubilej počasti z oddajo, dolgo 126 minut – namenili so ji prime time ob 20. uri na prvem programu 28. decembra 2013.

Na oddajo so me, kot vredno ogleda, opozorili kolegi. Ne zaradi glasbene tamburaške skupine, ampak predsednika republike in njegove epizodne vloge. In priznam, v svoji nevednosti za Prifarce sploh nisem vedel. Na odru sem takoj zagledal dr. Mitjo Ferenca, zgodovinarja, ki se ob igranju kitare v tamburaški skupini ukvarja še s preiskovanjem povojnih pobojev. Nekje v šesti ali sedmi ali osmi vrsti pa so kamere ujele tudi njega: predsednika republike Boruta Pahorja, brez svoje spremljevalke, vendar ob ženi omenjenega zgodovinarja, dr. Rosviti Pesek, znani televizijki, ki prihaja iz omenjene RTV hiše.

O novinarskih navezah in političnih asociacijah ne bi ugibal. Zakaj je oddaja o jubileju Prifarcev tako zanimiva? Ne le zato, ker paradigmatsko predstavi Pahorjev slog komunikacije in notorično verbalno in telesno »sproščenost«, s katero se je trdno zasidral v srcih Slovenk in Slovencev. Ne, kar je zgled avtentičnega presežka njegove umetelnosti, da nespodobno naredi za vsaj navidezno, a tudi ne resnično spodobno, nebontonsko za nesporno in neproblematično, nekulturno za kulturno.

Glej ga, Boruta

Prvi zgled: ko se tam nekje na začetku prireditve voditeljica Lara Jankovič obrne proti predsedniku v dvorani, so kamere in lučke že pripravljene, da osvetlijo »Boruta« na sedežu ob Rosviti: zato lahko voditeljica na odru sproščeno zine: »Borut, a si to ti?« in pogleda proti občinstvu, predsednik republike pa ji v zameno s svojega sedeža pošlje poljubček.

Prifarci Pahor pošilja poljub

Ampak domača in domačijska izmenjava naklonjenosti in poljubčkov v humornem podtonu ni radikalna novost, prejkone je že »pahorjanski« standard. Kar sledi na približno 76 minuti oddaje, je bolj zanimivo in ključno: predsednik pride na oder, pospremljen z najavo gospoda, ki zaigra začudenje: »Marička, predsednik gre!«

In res, Marička je imela prav, že je na odru. Ob uvodnem pozivu k stoječim ovacijam v čast Prifarcev se predsednik republike spomni, da mora tudi on kaj darovati jubilantom. In kaj  stori? Obrne se proti občinstvu in glasbenikom ter nonšalantno navrže:

»Zdaj sem videl, da vsi prinašajo nekaj na oder v dar… tako sem se odločil, da bom, ker sem videl, da imamo ne samo skupni glasbeni okus, ampak tudi skupni modni okus, in videl, da nosite manšetne gumbe, podaril moje za vašo petindvajsetletnico.«

Ob tem si je urno snel manšetne gumbe z rokavov in jih ponudil Ferencu, ki si jih je smehljaje v svoji dlani tudi ogledal:

Prifarci Pahor manšete

Pa še ni bil zadovoljen. Kakor da ni dovolj, je Pahor poduhovičil še naprej in svojemu manšetnemu darilu umetno dvigoval ceno, sebi pa jo zniževal:

»Srce se mi para, ker če bi prej vedel, bi prinesel kakšne, ki mi niso tako pri srcu.«

Evo, pa so morda najljubši predsednikovi manšetni gumbi šli po zlu.

Spodobnost in humor

Pahorjevo postopanje ne odpira še ene dileme duhovitega in humornega v politiki. Ne, napak bi bilo misliti in verjeti, da so njegovi nastopni vložki preprosto razposajeni zato, ker je imel za to dober povod v sproščenosti in duhovitosti formata prireditve. Nenazadnje jubilejni dogodek ni imel za primarni namen česa podobnega.

Prej kot to njegovo ravnanje odpira vprašanje dostojnosti v politiki. Theodore Roosevelt je nekoč ugotovil, da je najbolj praktična vrsta politike politika spodobnosti. Zdi se, da je Pahorjev pristop maksimalno nepraktičen: s čimer spravlja v zadrego, je ravno dimenzija njegove nespodobnosti. S posebnim dodatkom, namreč z izjemno zvijačnostjo mu venomer uspeva, da nespodobno dela za manj nespodobno, kot je v resnici. Naj pojasnim.

Angleška leksikonska definicija, saj slovenske ne premoremo, govori npr. o spodobnosti (decency) takole:

The quality or state of being decent, suitable, or becoming, in words or behavior; propriety of form in social intercourse, in actions, or in discourse; proper formality; becoming ceremony; seemliness; hence, freedom from obscenity or indecorum; modesty.

Spodobnost je torej formalnost v medsedbojni komunikaciji in obnašanju, dostojno upoštevanje ceremonij. Predstavljajmo si, čim bolj vizualno, da Pahor glasbenim jubilantom v darilo ne bi ponudil manšetnih gumbov kar iz svojih rokavov – tako rekoč in celo dobesedno iz ali z rokava -, temveč npr. svoje čevlje. Pošvedrane bi jih izročil Ferencu s kitaro. Še huje, na koncu bi še navrgel, da bi, če bi vedel vnaprej, obul takšne, ki mu niso tako pri srcu in takšne bolj pošvedrane, ki bi mu lažje šli z nog.

Miselna menjava manšetnih gumbov s podarjenimi čevlji, ki najbrž ni tako pretirana, dovolj dobro izostri nedostojnost predsednikovega dejanja. A še vedno ne pojasni, kaj je tisti X, zaradi katerega uspeva Pahorju doseči videz odsotnosti nedostojnosti – tega torej, da ga na koncu večina – ali vsaj mnogi njegovi volivci  – nima za nedostojnega.  Ne zaradi razloga, zaradi katerega dvornim norčkom in humoristom ne zamerimo njihove slabe odmerjene taktnosti. Ne zato torej, ker bi ga recimo pomilovali, ampak ker je večini takšen tudi res všeč: levim in desnim volivcem, ki so ga, nenazadnje, tudi odločilno izvolili na to funkcijo. Toda všeč jim je, ker je predsednik v svojo avtopromocijo in »selfie« nastope vgradil toliko mehčanja in brisanja sledi za svojim pristopom, zanikanja lastne namere. Cena za to pa je naslednja: populizem izbir, katerih dogodkov se udeležiti in katerih ne (dogodek sredi decembra v Drami v počastitev visokega jubileja Štefke Drolc je recimo izgubil), samopromotivnost kot ključ formalnih in vsebinskih manir v nastopanju, ki se kar krepi, nedostojnost in nedostojanstvenost.

Predsednik brez manšetnih gumbov, ki jih je šenkal, ker ni imel ob sebi drugega darila in v isti sapi darilo šaljivo obžaloval, ni nekdo, do kogar bi lahko zgradili spoštovanje, ker je predsednik republike. Ni zgled, ni avtoriteta, kot skrbno zaigrani »one of us« je zgolj prefinjen gostilniški zabavljač.

  • Share/Bookmark

Marička, predsednik gre!

10.01.2014 ob 21:58

Prifarci so praznovali svojih petindvajset let. RTV Slovenija se je odločila, da ta visok jubilej počasti z oddajo, dolgo 126 minut – namenili so ji prime time ob 20. uri na prvem programu 28. decembra 2013.

Na oddajo so me, kot vredno ogleda, opozorili kolegi. Ne zaradi glasbene tamburaške skupine, ampak predsednika republike in njegove epizodne vloge. In priznam, v svoji nevednosti za Prifarce sploh nisem vedel. Na odru sem takoj zagledal dr. Mitjo Ferenca, zgodovinarja, ki se ob igranju kitare v tamburaški skupini ukvarja še s preiskovanjem povojnih pobojev. Nekje v šesti ali sedmi ali osmi vrsti pa so kamere ujele tudi njega: predsednika republike Boruta Pahorja, brez svoje spremljevalke, vendar ob ženi omenjenega zgodovinarja, dr. Rosviti Pesek, znani televizijki, ki prihaja iz omenjene RTV hiše.

O novinarskih navezah in političnih asociacijah ne bi ugibal. Zakaj je oddaja o jubileju Prifarcev tako zanimiva? Ne le zato, ker paradigmatsko predstavi Pahorjev slog komunikacije in notorično verbalno in telesno »sproščenost«, s katero se je trdno zasidral v srcih Slovenk in Slovencev. Ne, kar je zgled avtentičnega presežka njegove umetelnosti, da nespodobno naredi za vsaj navidezno, a tudi ne resnično spodobno, nebontonsko za nesporno in neproblematično, nekulturno za kulturno.

Glej ga, Boruta

Prvi zgled: ko se tam nekje na začetku prireditve voditeljica Lara Jankovič obrne proti predsedniku v dvorani, so kamere in lučke že pripravljene, da osvetlijo »Boruta« na sedežu ob Rosviti: zato lahko voditeljica na odru sproščeno zine: »Borut, a si to ti?« in pogleda proti občinstvu, predsednik republike pa ji v zameno s svojega sedeža pošlje poljubček.

Prifarci Pahor pošilja poljub

Ampak domača in domačijska izmenjava naklonjenosti in poljubčkov v humornem podtonu ni radikalna novost, prejkone je že »pahorjanski« standard. Kar sledi na približno 76 minuti oddaje, je bolj zanimivo in ključno: predsednik pride na oder, pospremljen z najavo gospoda, ki zaigra začudenje: »Marička, predsednik gre!«

In res, Marička je imela prav, že je na odru. Ob uvodnem pozivu k stoječim ovacijam v čast Prifarcev se predsednik republike spomni, da mora tudi on kaj darovati jubilantom. In kaj  stori? Obrne se proti občinstvu in glasbenikom ter nonšalantno navrže:

»Zdaj sem videl, da vsi prinašajo nekaj na oder v dar… tako sem se odločil, da bom, ker sem videl, da imamo ne samo skupni glasbeni okus, ampak tudi skupni modni okus, in videl, da nosite manšetne gumbe, podaril moje za vašo petindvajsetletnico.«

Ob tem si je urno snel manšetne gumbe z rokavov in jih ponudil Ferencu, ki si jih je smehljaje v svoji dlani tudi ogledal:

Prifarci Pahor manšete

Pa še ni bil zadovoljen. Kakor da ni dovolj, je Pahor poduhovičil še naprej in svojemu manšetnemu darilu umetno dvigoval ceno, sebi pa jo zniževal:

»Srce se mi para, ker če bi prej vedel, bi prinesel kakšne, ki mi niso tako pri srcu.«

Evo, pa so morda najljubši predsednikovi manšetni gumbi šli po zlu.

Spodobnost in humor

Pahorjevo postopanje ne odpira še ene dileme duhovitega in humornega v politiki. Ne, napak bi bilo misliti in verjeti, da so njegovi nastopni vložki preprosto razposajeni zato, ker je imel za to dober povod v sproščenosti in duhovitosti formata prireditve. Nenazadnje jubilejni dogodek ni imel za primarni namen česa podobnega.

Prej kot to njegovo ravnanje odpira vprašanje dostojnosti v politiki. Theodore Roosevelt je nekoč ugotovil, da je najbolj praktična vrsta politike politika spodobnosti. Zdi se, da je Pahorjev pristop maksimalno nepraktičen: s čimer spravlja v zadrego, je ravno dimenzija njegove nespodobnosti. S posebnim dodatkom, namreč z izjemno zvijačnostjo mu venomer uspeva, da nespodobno dela za manj nespodobno, kot je v resnici. Naj pojasnim.

Angleška leksikonska definicija, saj slovenske ne premoremo, govori npr. o spodobnosti (decency) takole:

The quality or state of being decent, suitable, or becoming, in words or behavior; propriety of form in social intercourse, in actions, or in discourse; proper formality; becoming ceremony; seemliness; hence, freedom from obscenity or indecorum; modesty.

Spodobnost je torej formalnost v medsedbojni komunikaciji in obnašanju, dostojno upoštevanje ceremonij. Predstavljajmo si, čim bolj vizualno, da Pahor glasbenim jubilantom v darilo ne bi ponudil manšetnih gumbov kar iz svojih rokavov – tako rekoč in celo dobesedno iz ali z rokava -, temveč npr. svoje čevlje. Pošvedrane bi jih izročil Ferencu s kitaro. Še huje, na koncu bi še navrgel, da bi, če bi vedel vnaprej, obul takšne, ki mu niso tako pri srcu in takšne bolj pošvedrane, ki bi mu lažje šli z nog.

Miselna menjava manšetnih gumbov s podarjenimi čevlji, ki najbrž ni tako pretirana, dovolj dobro izostri nedostojnost predsednikovega dejanja. A še vedno ne pojasni, kaj je tisti X, zaradi katerega uspeva Pahorju doseči videz odsotnosti nedostojnosti – tega torej, da ga na koncu večina – ali vsaj mnogi njegovi volivci  – nima za nedostojnega.  Ne zaradi razloga, zaradi katerega dvornim norčkom in humoristom ne zamerimo njihove slabe odmerjene taktnosti. Ne zato torej, ker bi ga recimo pomilovali, ampak ker je večini takšen tudi res všeč: levim in desnim volivcem, ki so ga, nenazadnje, tudi odločilno izvolili na to funkcijo. Toda všeč jim je, ker je predsednik v svojo avtopromocijo in »selfie« nastope vgradil toliko mehčanja in brisanja sledi za svojim pristopom, zanikanja lastne namere. Cena za to pa je naslednja: populizem izbir, katerih dogodkov se udeležiti in katerih ne (dogodek sredi decembra v Drami v počastitev visokega jubileja Štefke Drolc je recimo izgubil), samopromotivnost kot ključ formalnih in vsebinskih manir v nastopanju, ki se kar krepi, nedostojnost in nedostojanstvenost.

Predsednik brez manšetnih gumbov, ki jih je šenkal, ker ni imel ob sebi drugega darila in v isti sapi darilo šaljivo obžaloval, ni nekdo, do kogar bi lahko zgradili spoštovanje, ker je predsednik republike. Ni zgled, ni avtoriteta, kot skrbno zaigrani »one of us« je zgolj prefinjen gostilniški zabavljač.

  • Share/Bookmark

Kavalirji in golobčki: Pahor in Kosorjeva v hrvaških in domačih medijih

4.08.2013 ob 20:12

Pogledal sem jo naravnost v oči in ji dejal: ‘Mi verjameš?’ Ona mi je odgovorila: ‘Če si to zaslužiš.’

Sluzasti stavek, ki so ga hrvaški mediji po srečanju Boruta Pahorja in Jadranke  Kosor na gradu Trakošćan nadvse izpostavljali. V idiličnem ambientu sta se ob glasbi nekdanja predsednika vlad Pahor in Kosorjeva družila ob »neformalnem« spominu na četrto obletnico srečanja, na katerem sta se dogovorila o načinu reševanja dolgotrajnega spora o meji med državama. Vsaj tako so dejali.

Pahor Kosor ljubezen 24sata

Ni bilo trenutka, ko nam mediji ne bi slikali podobe srečnega para, polnega majhnih pozornosti in ljubkih gest. Nam je stekla solza v tej melodrami, smo zadrhteli v pričakovanju srečnega konca romance, če se že nismo utegnili vprašati, kdo nam režira tak romantični spektakel? Solzavi dovtip o intimističnem zretju v oči v skrbno režiranem kontekstu nekakšnega ljubezenskega naboja razumem kot otipljiv dokaz smešni, bizarni melodramatizaciji srečanja  - za medijski pogled. Tudi vdoru filmičnega v politično areno, Pahorjevi verbalni in neverbalni komunikacijski invenciji. Prav zato sem pred dnevi na svojem FB profilu objavil vprašanje, ki je zvenelo retorično:

Pa kdaj bo konec te medijsko servirane ljubezenske melodrame? V medijski vukojebini, kjer nas vsi pitajo s takimi mehiškimi političnimi telenovelami, človeku dobesedno režejo pamet. Kdaj se bomo temu uprli? Sramota.

Hobby program naših političnih ljubimcev

Takoj lahko povem: nihče se ni uprl. Niti ne kaže najmanjše volje, dvomi so se potrdili. Medijske prezentacije omenjenega srečanja pri nas bi lahko označili za praktično enotno neproblemske: omejile so se na deskriptivno raven dogodka, celo hipertrofirano nevtralno opisovanje detajlov, brez poskusa trohice dvoma ali distance. Da smo kot državljani interpelirani v gledalce mehiške telenovele, nato pa igralci (beri: politiki) z nami manipulirajo, je naivnost par excellence.  Žal pravilna napoved, da na temo hobby programa ( izraz Gregorja Golobiča) našega ljubimca v naslednjih dneh v resnih medijih ne bomo našli nobenega kritičnega prispevka, se je uresničila. Kaj nam to pove? Najlažje si odgovor predočimo, če si ogledamo nekaj odzivov hrvaških medijev v obliki naslovov:

FOTO: Nećete vjerovati što su Kosorica i Pahor radili u Trakošćanu (Danas)

Kada smo sjeli, pogledao sam je u oči i pitao vjeruje li mi…’ oziroma

Tako se to radi: Borut Pahor i Jadranka Kosor podigli spomen ploču (Dnevnik)

“Malo ljetno druženje”: Kosor i Pahor si otkrili ‘spomen ploču’ (24sata.hr)

Večernji list se je čudil odprtju plošče v spomin na nek prejšnji sestanek, katerega zgodovinski pomen sta si protagonista prejkone izmislila in prikrojila sebi v prid:

Na tome je mjestu, kažu, uspostavljeno povjerenje dvaju vodećih osoba, a time i Vlada pa čak i naroda. K tome, tvrde, ovdje je razvijeno i njihovo osobno prijateljstvo, koje traje i danas. U spomen na taj događaj čak su i postavili tablu sa zajedničkom fotografijom (čuvena usklađena crvena haljina i kravata) i s datumom prvog susreta. Drugim riječima – sami su sebi otkrili spomen-ploču! A u spomen na njihovu bliskost, muzeju Trakošćan ostat će ploča s njihovom fotografijom i natpisom kako su se tu prvi put sastali – tako dugo dok netko možda ne zaključi da se to baš i ne uklapa u prizor pred vratima povijesnog muzeja.

Podobno skeptični in začudeni so bili na index.hr, kjer se jim postavitev spominskega obeležja tudi ni zdela samoumevna. Pri Danasu so se podobno čudili samopromociji (»da su oni ti koji su doprinijeli završetku pregovora Hrvatske i njenom ulasku u Europsku uniju«), celotno dogajanje pa so označili za bizarnost dneva!

Pahor Kosor romanca

Pri 24sata so se odločili za ironizacijo v obliki opisa pikantnih detajlov:

Pahoru na poklon boca travarice i još nešto…. Iako su rekli da neće biti poklona, Kosor je nakon ručka, na kojem su se posluživali zagorski specijaliteti, otišla u automobil iz kojeg je izvukla vrećicu za slovenskog predsjednika. Poklonila mu je bocu travarice, no u vrećici je bilo još nešto što je skrivala od fotoreportera. Tek mu je diskretno pod stolom pokazala što vrećica skriva.

Slovenski mediji pa…

Presenetljivo trakoščanske romantike in njenega vdora v politično scenografijo niso zagrabili niti rumeni mediji v Sloveniji – kot da bi bilo neumestno biti tabloidno pikanten, ko gre za predsednika republike. Popoln manko skeptične distance se manifestira že v naslovih najpomembnejših množičnih medijev:

RTVSLO: Pahor in Kosorjeva na Trakošćanu praznovala obletnico

Delo: Pahor in Kosorjeva spet v Trakoščanu

Planet Siol: Pahor in Kosorjeva ob obletnici v Trakošćanu zaplesala

Dnevnik.si: Pahor in Kosorjeva neformalno obeležila dogovor iz leta 2009

24ur.com: FOTO: Pahor in Kosorjeva zaplesala ob obletnici dogovora

Kao golupčići

Če so se hrvaški spraševali, kaj se bo zgodilo šele pri naslednjih obeležjih, če so že štiri leta tako pomembna, da si zaslužijo spominsko ploščo,  bi bil resnično pravi izziv, čemu so ocene povišane vrednosti sladkorja v krvi ostale v slovenskih medijih tabuizirane. Je Borut Pahor nedotakljiva božanska ikona? Smo znova priča spontanemu črednemu nagonu novinarjev in urednikov, velja k temu prišteti še »spontano« politično orientacijo urednikov, ki mora pomagati k temu, da predsednik republike ohrani prave rejtinge priljubljenosti? V kakšni meri je prostovolja mentalna kastracija novinarskega ceha v Sloveniji res prostovoljna? Kdo bi vedel. Posledice so jasne: kastracija ne proizvaja le invalidnih medijev, zmaguje tudi nekritičnost državljanov, ki jo na veliko proizvajajo prvi. Kjer ni kritičnih novinarjev, bodo tudi državljani pohlevna čreda; karikaturne učinke slednjega pa si lahko ogledamo prav v trakošćanskih epizodah. Če so, skratka, slovenski mediji dogodek jemali »resno«, ga hrvaški niso. Če so bili prvi seriozni, so bili hrvaški cinični. Če so prvi pokazali popoln manko distance, je drugim z njo uspelo. Novinar Večera se tako celo seriozno trudi z opisi modnih dodatkov, kot da gre za politično bižuterijo najprestižnejšega ranga pomembnosti:

Kosorjeva in Pahor tokrat nista bila barvo usklajena, kar je veljalo za njuno prvo trakošćansko srečanje in tudi za mnoga kasnejša. Rdečo kravato in rdečo obleko je zamenjala nekoliko bolj neformalna oprava. Pahor je nosil temno obleko z belo srajco brez kravate, Kosorjeva pa poletno večbarvno obleko brez broške, ki je bila njen zaščitni znak.

Novinar Večernjeg lista je iste podrobnosti opisal z neskrito ironijo:

Napomenimo da za ovu zgodu njih dvoje nisu bili modno usklađeni. Pahor, u klasičnom odijelu svojoj prijateljici u haljini s cvjetnim uzorkom i bisernim nakitom, donio je buket roznih ruža. Nakon izjava novinara zajedno su ručali iza zatvorenih masivnih vratiju zidova dvorca, stol je bio postavljen za dvoje, a poslije su u kafiću podno dvorca popili još po piće i srdačno se pozdravili. Unatoč “podvalama” od prošli put da su kao golupčići, ni ovaj se put nisu ustrezali od srdačnih poljubaca. U obraz.

Na ravni novinarskega diskurza, da poenostavim, zgodba o golobčkih Pahorju in Kosorjevi – če vzamemo ta opis za metaforo pristopa –  za naše medije, vse po vrsti, ni bila ustrezna. Samocenzura je morala narediti svoje. Ne preseneča torej, če hobby programi trakoščanskega kavalirja ne smejo biti prepoznani za hobby program. Mit o romantičnem predsedniku republike mora ostati naša fiksacija, pa naj stane, kar hoče.

  • Share/Bookmark

Pahorjev »boj« kot narcisistični populizem

24.11.2012 ob 22:37

Kakšno je stališče Boruta Pahorja do sobotnih sindikalnih demonstracij? Do jasno izraženega množičnega NE vladni politiki zategovanja pasu? Pahor je ugledal iskrico nekje drugje.

Najprej naj spomnim, da se je predsedniški kandidat in bivši premier protestu na Kongresnem trgu v velikem loku izognil. Ni ga bilo blizu. Niti 30.000 ljudi, bolj ali manj pričakovanih, ga ni prepričalo v prihod in pogrešali smo tudi njegovega konkurenta. In, kar je še huje, skorajda z lupo sem iskal Pahorjeve izjave o tem protestu, kakšno konkretno ali celo nekonkretno pozicijo ali stališče. Nekoga, ki se ima za levičarja, za socialnega demokrata, za člana menda »nove levice«, kamor je SD pozicioniral predsednik Igor Lukšič. Kaj je ostalo od sloganov o svobodi, strpnosti, solidarnosti, varnosti, enakosti in pravičnosti, ki se, točno v tem vrstnem redu, bleščijo na tviter profilu te stranke v desni kolumni? Ne veliko. Zato, ker za SD prinaša maksimalne rejtinge nekaj povsem drugega – na novo odkrita pahorjanska formula »sredinskosti«, ki terja nenačelnost, koketiranje, dobrikanje vsem. Na strani socialnih demokratov ali na njihovem tviterju zato včerajšnji dan ni obstajal. Ne dvomim, da se bo na rejtingih poznalo navzgor.

Pahor se je včeraj odpravil na še na eno rokodelsko delovno akcijo, ne na nepomemben dogodek na Kongresnemu trgu. Prav vse, kar sem zasledil kot komentar, je najti v podobi dveh tvitov. Pa še ta podpisujujejo drugi, člani njegovega štaba. Naj ju navedem:

Borut Pahor ‏@BorutPahor

@TheDamjan BP razume proteste, ki so legitimna oblika izrazanja volje ljudi #protesti

Borut Pahor ‏@BorutPahor

@volitve_si BP proteste razume; so legitimna obl. izrazanja in odraz stiske, vendar je preprican, da resitve so-najdemo jih lahko le SKUPAJ

Obe prinašata standardni distancirajoč govor, ki bi ga lahko strnili v nekaj, kar je francoski psihoanalitični teoretik Octave Mannoni uvedel kot značilnost fetišističnega zanikanja, standardiziranega v stavku »Saj vem, ampak/vendar…« (Je sais bien, mais quand-même).

Pahor, skratka, »razume« proteste, jih ima za »legitimne« in »odraz stiske«. Ampak, vendarle, zanj niso rešitev, ker niso način »so-najdevanja«, niso način delovanja »skupaj«. Kon-, con-, cum-, so- itd. so očitno predpone, ki bodo še bolj kot doslej so-ustvarjale Pahorjev novorek sloge, skupnosti, dialoga, so-glasja, konsenza, partnerstev. S Janševo vlado in politiko rezanja, seveda. Jih že.

Prepoznati fantazmo

Kot vidimo, oba stereotipna pripisa Pahorju v tem kampanji, češ da je le odličen retorik, torej prazno-govorec, ter da ponuja zgolj bleščečo podobo, nič vsebine, nista povsem zadostna za opis. Ker dominantnost forme za sabo pušča določene sledi jezikovnih formalnosti, ki vedno znova porazijo vsebino povedanega. Kar nam ponuja mannonijevska teorija na sledi Freudu, je namreč naslednje: da Pahor fetišistično istočasno verjame v svojo fantazmo, a jo hkrati tudi prepoznava kot le takšno – namreč kot fantazmo. S tem nam priznava, kar je bistveno, oboje hkrati: da verjame v svojo prazno retoriko, sralno leporečje, a da tudi distancirajoče ve, da je to bullshit retorika, ki s solidarnostjo, zaskrbljenostjo za stanje v državi in učinkovitimi ekonomskimi in socialnimi rešitvami nima nič skupnega.

Ta drugi element ni nekaj, kar je prišlo iz zraka, kar bi bila nam lastna in zunanja hermenevtika. Ne, ta drugi element je že vpisan v diskurz, v Pahorjevo govorico in ne v našo interpretacijo. Tako kot v rasistični verziji Mannonija lahko trdimo »Saj vem, da so temnopolti normalni ljudje, ampak vseeno … jih ne bi imel za sosede«, tudi Pahor sporoča preveč. Če stvari poenostavim: trditev »Protesti so sicer legitimni, ampak rešitve moramo iskati skupaj« lahko pomeni le, da protestov ne podpiramo. A ne le to, kajti to bi še razumeli in razložili s politično zvijačnostjo, kjer nekaterih stvari pač včasih ne smemo ali ne moremo povedati naravnost. Ali s predvolilno taktiko. Ne, tu je še drugi moment: hkrati vemo, da naše lastno stališče o tem, da jih ne podpiramo iz razloga X, ni veliko vredno. Kar torej »preberemo«, ko prisluhnemo Pahorju, je prav takšno priznanje: nekdo, ki nam pravi, da so temnopolti normalni ljudje, ampak vseeno jih ne bi imel za sosede, nam ne želi povedati tega, kar je povedal pred uvedbo tistega »ampak«, tudi ne enostavno zanikati česa, temveč da tega načela naj nikar ne jemljemo resno.

Stvar bi lahko tudi obrnili in vprašali: če predsedniški kandidat protestov proti vladi ne podpira v imenu neke abstraktne parole »stopimo skupaj«, »skupaj najdimo rešitve«, kaj s tem pravzaprav sploh zahteva? Morda očita, da se sindikalni in drugi partnerji niso dovolj pogajali? Dvomi v njihove iskrene namene? Dvomi bolj kot v namene te vlade, v čigar namene itak ne dvomi? Ali zgolj riše neko neuresničljivo fantazmo, za katero sam ve, da je takšna, a je instrumentalno priročna za dosego partikularnega cilja, npr. njegove kampanje za predsednika republike ali siceršnje všečnosti množicam? Tisti fetišistični »ampak« pač boli: tako kot boli temnopoltega, proti kateremu sicer nič nimamo, ampak ga ne bi imeli za soseda, lahko boli tudi sindikate in vse navzoče na protestu, proti katerim Pahor sicer nič nima, a jih ne podpira.

Kakšne boje podpira Pahor?

Kot piše Delo, je slovenski predsednik Danilo Türk povedal, da so demonstracije pravi način boja proti krizi. Po drugi strani isti časopis v svoji današnji nedeljski izdaji pove, kaj točno je taisti boj za Pahorja, in sicer v kontekstu komentiranja velike prednosti pred konkurentom:

Pahor je za Nedelo izjavil, da tega ne pripisuje svoji predvolilni kampanju, ampak temu, da ljudje v njem očitno vidijo glas upanja v boljšo prihodnost.

Tega ne pripisuje toliko svoji predvolilni, večinoma v dobrodelnost usmerjeni kampanji, temveč meni, da je vsa stvar v povezavi z njim prerasla tradicionalne okvire in »sem ta hip preprosto glas upanja, da smo se začeli po vseh teh letih krize, ravnodušja, obupa in celo strahu vsi skupaj, vključno z mano in mojimi privrženci, zavedati, da se je treba boriti, pri čemer nam strah ne bo nič pomagal. Menim, da smo priče prvega signala želje po boju.«

Imamo torej dva konkurenčna diskurza o »boju«: Türkov »boj proti krizi« in Pahorjevo »željo po boju« v času krize. Na eni strani so torej subjekt boja protestniki, delavci in sindikalisti. Na drugi so to vsi državljani, ki volijo Pahorja – ti se menda, tako Pahor, borijo in kažejo željo po boju s tem, ko volijo zanj, ki je nič manj kot glas upanja. Protesta včeraj tako rekoč zanj ni bilo, ker priznava in vidi le neke druge, volilne boje.

Narcisistični populizem in avtologija

Interpretacija je ne le perverzna in narcisoidna. V smislu, da Pahor namesto k protestom ljudi direktno poziva h glasovanju zanj – ti so zanj pravi borci proti krizi. Samovšečnost in za Pahorja tako značilna avtologija, celo v obeh smislih, tj. kot zvajanje vseh tujih razprav na samega sebe, njega, in hkrati kot pretirano ali celo izključno govorjenje o samem sebi, je šla čez rob tudi v tem smislu, da zanika temeljno poslanstvo sindikatov, pravico do upora in protesta, pravico do socialne pravice. Edini boj, ki ga Pahorjeva avtologija dopušča, je torej njegov boj, ki je boj za glas njemu na volitvah. Na nek način je celo nemogoče očitati, da protestov na Kongresnem trgu ni komentiral, temveč je še huje in jih sploh ni opazil – ker jih avtološko ni smel.

Čas je, da Pahorjevo politično govorico in taktiko (»ta hip sem glas upanja«) nekdo opredeli z dovolj točno označbo in preciznejšo terminologijo. Sam bom temu poslej rekel narcisistični populizem, ki včasih prerašča in se spreobrača v populistični narcisizem: moč, ki jo posameznik kot prerok, kot »glas upanja« čuti, ker čuti podporo množic. Njegova prva večja žrtev je bila včerajšnja 30.000 glava množica protestnikov – le zato, ker je bila manjša kot skupina dosedanjih in prihodnjih volivcev. Glas upanja, ki zase pravi, da je glas upanja, avtološko spreminja v tavtološko, kot tisti božji »Sem, ki sem«, samoutemeljeni in samoutemeljujoči se razlog. V slovenskih razmerah: glas upanja je (Pahorjev) glas upanja. Je glas upanja, ki je sem glas upanja.

  • Share/Bookmark

Pahorjev kozmetični program je naše upanje

13.11.2012 ob 15:30

Zavrtimo kolo časa le za pol leta nazaj in nahranimo lačen spomin novinarske zlate ribice. Tu so trije dokaj naključni naslovi člankov, zaradi katerih bi lahko zasvetila kakšna lučka:

Lukšič: Če Pahor ostane, v SD in v državi ne bo sprememb

Lukšič: Pahor nima drugega programa kot vzbujanje pozornosti

Lukšič: Pahor je kandidat za vse funkcije, ki so odprte

Nič jasno? Seveda, bil je čas, ko je Lukšič na vse kriplje navijal, da se Pahor spoka kot vodja socialnih demokratov, ker jih pelje v pogubo. Kot je popeljal vlado. Z njim ni sprememb ne za SD ne za državo. On je luzer, ki vzbuja pozornost, ki naskakuje vse funkcije, je zelo neposredno razmišljal. Nevaren za državo. Res je bil Lukšič tedaj protikandidat, ki se je moral otresti konkurenta, a mu je uspela tudi takšna proza, kot je spodnji tutti frutti po mojem izboru:

»Kot so poročali v oddaji 24UR, je Lukšič dejal, da bo javnost spoznala, da Pahor nima vsebine, ko se bo prenehala ukvarjati z njegovo osebnostjo… Nekdanji minister za šolstvo in šport tudi meni, da Pahor nima drugega programa kot vzbujanje pozornosti za kandidiranja za vse možne funkcije.«

»Gre zgolj za vlečenje pozornosti nase, kar je njegov program, saj drugega nima, je Igor Lukšič povedal o Pahorjevem namigu, da se bo potegoval za stolček predsednika republike.«

»To je strategija, s katero poskuša kandidirati za predsednika stranke, saj nima drugega programa kot to, da vleče energijo ljudi nase s tem, ko je kandidat za vse možne funkcije. To je edini program, ki ga ima, se pravi piar in zbujanje pozornosti,” je za MMC dejal kandidat za predsednika SD-ja Igor Lukšič.«

»On je kandidat za vse odprte funkcije, to je njegov program,” pa je sklenil Lukšič z odgovorom na vprašanje, ali meni, da se bo Pahor podal na jesenske predsedniške volitve, če izgubi na kongresu stranke.«

Načelnost in kozmetični preobrat

No, 11. novembra je vse drugače, čeprav je mimo le dobrega pol leta. Zlatoribji spomin novinarjev in javnosti dela za politike in jim je vedno v oporo – le komu mar! Prvi krog predsedniških volitev je Lukšiču narisal smeh na obraz in priskrbel prav nasprotno spoznanje: Pahor prinaša blagostanje za SD in državo! Pomislimo, le na podlagi nekega delnega volilnega rezultata – to, in nič več, je tisto, kar za prvaka SD šteje. Kaj je torej res, je Pahor naša poguba ali naša nada, kakor dobesedno in nadvse patetično obljublja sam, ko se nam ponuja kot personificirano upanje? Poglejmo zatorej tale naslov in poudarek:

Lukšič: Pahorjeva zmaga je utrdila SD

Relativna zmaga Boruta Pahorja pa je za SD velikega pomena, saj kaže, da so na pravi poti “po vseh dimenzijah” in je stranko še dodatno utrdila.

Lukšič je povedal, da jih v četrtek čaka še predsedstvo stranke, na katerem se bodo dogovorili, da še intenzivirajo delo stranke “v procesu do končne zmage”. Predsednik SD-ja je prepričan, da bo Pahor v drugem krogu zmagal in bo Slovenija dobila predsednika, ki bo predsednik vseh državljanov.

Lukšič si torej obeta končno zmago, četudi ni zaznati, da bi uvidel kakšno posebno preobrazbo pri svojem še nedavno zaničevanem strankarskem kolegu. Nasprotno, včeraj je namreč za Studio City ponovil, kako velik smisel ima investirati v zbujanje pozornosti:

On je skromen človek, precej sredstev pa porabi za izgled, verjame, da državnik mora lepo izgledat.

Kritičnost do Pahorja in njegovega vzbujanja pozornosti se je preobrazila v spodbudo za »kozmetični program« – ne le, da z vzbujanjem ni nič narobe, investicija v kozmetiko je tako rekoč nujna izbira, ker državnikom pritiče lepota. Da je bil le ciničen? Nemogoče, saj vendar realno računa nanj! Del programa je potemtakem SD za svojega podpornika že spisal. Imeli bomo lepega predsednika – in točno takšnega, nad katerim se je Lukšič nedavno zgražal. Lepota je kot zunanje sevanje forme seveda ključna in pomembna, sploh takrat, ko ni vsebine. Da to dejstvo prikrije. Pač domačega Kevina Spaceya lepota po slovensko, z medijskim prvodamskim programom gratis.

  • Share/Bookmark

Borut ali Chuck – koga za predsednika, ni nobeno vprašanje

17.08.2012 ob 08:19

Delov naslov članka pove vse, v času najresnejše ekonomske krize države se bere kot zgodba v času kislih kumaric:

Pahor zna sestaviti turbokompresor

Predsedniški kandidat, ki zna sestavljati zapletene dele avtomobila, je torej tisto, kar trenutno (najbolj) potrebujemo. On zna. Pravzaprav potrebujemo predsednika s tem znanjem, še včeraj predsednika vlade, ki nas je pomagal (znal) pripeljati v to ekonomsko godljo – in zdaj misli on sam zase in za nas, da ve najbolje, katere so prave rešitve. Kaj, za vraga, nam Pahor sploh želi sporočiti? Po freudovsko in histerizirajoče: Was will Borut? In kaj nam, dan za dnem, vsakič v novi delavski preobleki, s tem sporočajo mediji?

Najboljše v nas

Prvi razkorak glede na gesla iz njegove predsedniške kampanje je osupljiv. Namreč bivši premier in pogoreli predsednik stranke SD pač ne obljublja, da kandidira za šefa avtomehanične delavnice. Potem bi še razumeli njegovo znanje in s kapljami znoja pospremljen fizični trud. Če si pogledamo njegov moto, si je Pahor za cilj na poti do predsedniškega prestola zadal nekaj drugega in bolj plemenitega, narodno spraviteljstvo. Pribeležimo vzhičene besede, ki nas buditeljsko pozdravijo najprej ob obisku njegove uradne spletne strani:

Navdihnimo tisto najboljše v sebi, kar nas povezuje.

Spoštujmo razlike, a utrjujmo vse, kar nam je skupno.

Narodna razklanost omejuje, enotnost navdihuje.

Zato kandidiram za predsednika vseh.

Dal bom najboljše za skupno dobro.

Uspeli bomo. Skupaj.

Kar sem takoj opazil, je Pahorjevo nenehno sklicevanje na »najboljše«. To je bila nesrečna manija Tonyja Blaira, tudi Janše iz famoznega plagiata, v katerem se beseda »najboljše«ponovi 13 krat. Samo najboljše je za Pahorja (in Blaira) dovolj dobro. Svetilničarstvo in vrh sveta sta že dosežena, Slovenija je že tam (beri: na robu bankrota), zato so tu novi izzivi. V motu se celo skoraj ponovi misel iz znamenitega svetilniškega plagiata (saj vemo, Blair je tekst prepisal od Janše): »Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju.« Pahor je spet na liniji: »Navdihnimo tisto najboljše v sebi, kar nas povezuje.«

Kaj ima vse skupaj z avtomehaniko? Na prvi pogled nič. Pa vendar. Z narodno enotnostjo? Tudi o tem doslej nobenega pojasnila. Deklaracije o »predsedniku vseh« so videti prazna populistična floskula, v kakršno se je zatekel npr. že Obama, ko je v svoji kampanji obljubljal združitev rdečih in modrih zveznih držav. Biti predsednik vseh? Hja, to ste po defaultu. V ideološkem smislu pa je to sladka lažniva obljuba – vsaj dokler se ukvarjate s sestavljanjem turbokompresorjev.

Od čiščenja kopačk do asfaltiranja

Pahorjev populizem, kot se mu očita, torej ni le v tem, da uporablja demagoške, ljudske in torej množicam všečne prijeme, dejanja in retoriko. Ne, njegova delovna opravila in oprava nam, obratno, sporočata še nekaj drugega: tudi vi lahko postanete predsednik. Pahor je takšen kot mi. Ni razlike med njim in nami. Ni le pripravljen priti k nam, on smo mi in mi smo on. Če je Slovenija bila videti dežela priložnosti, ko je predsednik vlade tri leta nazaj nogometašem čistil kopačke, se ta slog danes nadaljuje: živimo v deželi priložnosti, ker lahko njen predsednik postane nekdo, ki je smetar. Ali mlekar. Ali asfalter. Ali učitelj plavanja za otroke. Ali elektromehanik. Vsi so lahko predsednik republike. Stavi na identifikacijo in na ravni političnega marketinga bomo videli, ali tudi uspešno.

Če je poduk iz folk psihologije skoraj banalno samoumeven, pa naslednji ni tako zelo. Naš predsedniški kandidat ne le, da poskuša ugajati vsem in vsakemu posebej, se pravi vsem možnim profilom ljudi in delavcev in vsakemu posebej, jih premamiti v identifikacijo, temveč jim v celoti sporoča še nekaj svojstvenega: ne le, da sem enak vam vsem in vsakemu med vami, lahko sem vsi in vsak med vami. Lahko sem in mlekar in smetar in asfalter in plavalni mojster in elektromehanik. Karkoli. Vsak dan sem za medije nekaj novega. Vsak dan mi bodo mediji jedli iz rokava kot drugi osebi.

V tem pa Pahor ni več identičen z njimi, marveč se od njih vseh razlikuje. Mlekar je mlekar, asfalter je asfalter. Menjave poklicev se sicer dogajajo, toda ne morete biti kar vse po vrsti. Tak univerzalizem, po katerem je Pahor lahko kdorkoli in počne karkoli, ga naredi za boljšega od vseh skupaj in vsakega posebej med njimi. Za superčloveka. In tu nastopi paradoks približevanja, ki je hkrati oddaljevanje – težko je verjeti, da se oba komplementarno »procesa« združujeta Pahorju v prid. Prej se morda izničujeta. In prav drug je tako značilen za narcisistično strukturo kandidata, jo poudarja, zato je malo verjetno, da z njo širi kroge potencialnih volivcev v kampanji. Saj nagovarja le tiste, ki jih Pahorjev narcisizem fascinira že po sebi. Teh ni zanemarljivo malo, a tudi ne tako zelo veliko.

Zmore več od Chucka Norrisa

Od kod že poznamo vlogo superčloveka? Novembra 2010 je Igor Lukšič branil svojega dvojnega šefa, predsednika vlade in stranke:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

Lukšičeva domislica je humorno laskala: Chuck izstopa iz javnega življenja, ker je Borut tako nedosegljivo dober predsednik. Seveda mu je zgolj dvoril, a pred meseci ga je celo premagal in zamenjal na mestu predsednika stranke. Slovenski Chuck je propadel tudi kot premier. Toda primerjava s filmskim likom se je prijela in, kar me zares bega, začela imitirati realnost samo. Kar je bilo le dovtip, se je zdaj sprevrglo v konkretno karikaturo: Pahor je kot asfalter, kot mlekar, kot avtomehanik, kot mizar, kot kdorkoli pravzaprav podoben omnipotentnemu Chucku, ni le največji Krjavelj, kot pravi Vlado Miheljak. Kajti on zmore. On zna vse in zmore biti vse. On je Chuck. Oziroma ni, kajti Chucka več ni, a on še kar vztraja v vseh teh vlogah. Se pravi, da zmore več. In še podobne ideje zagovarja, če si sposodim spodnjo upodobitev:

Šele primerjava s Chuckom nam končno ponudi recept za pravo branje, kako priti od avtomehanika do narodnega spravitelja. Namreč narcisizem ni le v tem, da vzamemo za objekt samega sebe in svoje telo, temveč da se ogledujemo tudi v drugih subjektih, ki jih jemljejo za objekte. Omnipotentnost, ki iz tega izraste, torej ne sloni le na potencialni logiki »jaz, ki sem (lahko) vsi (drugi)«, temveč še domislici o »jazu, ki sem vse druge poenotil, kolikor sem jaz, ki sem vsi (drugi)«.

Zato je menda jasno, da sta Chuck in Borut lahko oba dobra tudi v sestavljanju turbokompresorjev. A ko gre za spravo, je popolnoma prav, da se Chuck zaradi svoje nesposobnosti umakne. Pahorjev dolgoletni sopotnik Lukšič, ki ga pozna do obisti, je v tem morda imel dobesedno prav.

  • Share/Bookmark

Pahorjeva obvladanost

19.05.2012 ob 13:51

V Platonovem  Lizisu 210b-c je sogovorec vpotegnjen v sokratsko preizpraševalno dilemo: ali vladati ali biti vladan. Še bolj jasno je dihotomija izpostavljena v Ksenofontovih »Spominih na Sokrata« (Memorabilia), kjer Sokrat ponudi Aristipu v rešitev isto izbiro, a pove nekaj več in po svoje zaide onstran nje: kdor vlada samemu sebi (enkrateia), ta sme in zmore vladati drugim. Nenadoma dileme ni, toda na neki drugi političnopsihološki ravni: vladati in biti obvladan je konstitutivno povezano. In sicer na ta način: kdor vlada sebi, kdor se obvlada, sme vladati tudi drugim.

Nekaj na las podobnega je danes zmogel povedati maratonec Borut Pahor, sicer človek z zanimivim smislom za dubitacijo in filozofičnost (v tem po mojem okusu prednjači pred drugimi našimi politiki, kar mu štejem zelo v dobro), vendar s slabim smislom za kredibilnost, saj prvo pozicijo vedno znova poruši:

Pred tekom sem si dejal: če mi ne bo uspelo premagati samega sebe, ne morem zmagati jeseni na predsedniških volitvah. Hvala in lepo se imejte.

Pahor v nekoliko zrejeni pozi (ali preveč tesni trenirki) torej terja samoobvladovanje kot nujni pogoj za to, da bi drugim vladal. Najprej premagati maraton, potem postati predsednik države. V tem je podoben Sokratu. Z vprašanjem njegove filozofske epistemološke drže sem se nekoč že ukvarjal in takrat ugotavljal, da je Pahor blizu neostoicizmu. In smo spet pri stoiških idealizacijah Sokrata…in kasnejših slabih kopijah, kjer je samoobvladanost, se bojim, postala kategorija narcisizma.

  • Share/Bookmark

Ničesar ni pri meni, kar ne bi letelo na Drugega

18.01.2012 ob 08:01

Predstavljajte si, da vam v gledališču ne vrnejo pravega plašča. Ali vam ga sploh ne vrnejo. Ali pa takega napačne barve. In potem zavzdihnete: »To, kar je storilo gledališče, je napad name in na celoten slovenski narod.«

Od kod izvira logika take izenačitve? Primere lahko variiramo ad absurdum na različne načine. Zdaj pa si predstavljajte tole:

Vsem, ki ste kakorkoli spremljali otvoritev EPK na Trgu Leona Štuklja ali v SNG na premieri Črne maske, se vam v svojem in imenu mesta iskreno zahvaljujem. Ponovno smo dokazali, da tudi v Mariboru lahko brez pomoči nekaterih iz Ljubljane pripravimo prireditev svetovnega kova. Nekateri niso znali skrivati svoje zavisti, saj so očitno že padle črne maske z obrazov tistih, ki se že vrsto let skrivajo za njimi. Tako je tudi dnevnik v svojem članku zapisal, da sem pozabil si nadeti fašizoidni kostum, kar je žaljivo za ves Maribor, partnerska mesta in ves slovenski narod!

Kot sem zapisal ob analizi izjave istega akterja:

V grandomaniji se torej tisti Drugi venomer izkaže za nas same, v njej se dogaja izenačitev ali nerazločenost med mano in Drugim. Ali kot bi lahko rekel omenjeni: »Ničesar ni v Drugem, kar ne bi letelo osebno na mene.«

Zdaj torej velja obratno, nedistingviranost me Jazom in Drugim steče tudi v smeri od mene do Drugega: »Ničesar ni pri meni, kar ne bi letelo na Drugega«. Napad name je žaljiv za partnerska mesta in slovenski narod…

Pri tem velja ob takem »država-to-sem-jaz«  imaginariju spomniti na dvoje. Prvič, če se zavist po znani secesijski logiki začne pri Trojanah, če nas ogrožajo in nam nagajajo sovražni Ljubljančani, če je Drugi lokaliziran, potem bi pričakovali njegovo možno ekstenzijo: da je to le Mariborčan, ali vsaj Štajerc. Vse ostalo je tisti Drugi, ki je sovražnik, na kar indicira že njegova zamaskiranost (nosijo »črne maske«, pa ne nujno Fawkesove, podvojeno uspešno ekspresionistično »prezentirane« v ravnokar predstavljenih Kogojevih »Črnih maskah«; ergo, mi v Mariboru znamo snemati maske!). Navzlic lokalizaciji pa lahko ta Drugi, vsaj za demagoške potrebe, postane narod sam.

In drugič, glede na očitno ogrožujoče tesnobno primerjavo s NSK garderobo in omembo fašistoidnosti v dnevniku avstrijskega novinarja (jasno, razglašen za zarotnika in agenta!) se velja spomniti ene od karakteristik na grobo razumljenih političnih imaginacij v stilu »L’état, c’est moi«. Takole: »The leader is the embodiment of the state, and the state is supreme.« (Michael Parenti, Fascism: The real story)

  • Share/Bookmark

Kdo bi res moral odstopiti

9.08.2011 ob 14:24

Berem naslov v Financah:

Ali bo premier sprejel odstop Kresalove?

Napačno vprašanje, naslovljeno na napačnega naslovnika: odstopiti bi moral sam premier in celotna vlada. Naj si pogleda rejtinge in se vpraša, kako naj vlada državljanom, ki ga ne podpirajo.

Ta vlada je padla na izpitu predvsem zaradi neznanja o politični psihologiji, taktikah manipulacij in propagandizma. Žal je tudi to del politične obrti. Pohrustal jih je desničarski populistični stampedo. Zdaj pada na izpitu še zato, ker ne posluša mnenja državljanov in ustvarja lažno samopodobo v zrcalcu, ki kar noče povedati, kdo je najlepši v deželi tej. Resno se sprašujem, če takšna drža ni stvar osebnega političnega narcisizma.

  • Share/Bookmark

»Jerovšek je car«

14.08.2008 ob 20:11

Naj takoj zaupam slabost nepsihološke teorije: doslej ni znala postreči s pametno hevristiko, ki bi lahko razložila tenko ločnico med tem, da nekaj razumemo kot resno ali kot neresno. Kot tudi ne, zakaj je recimo šaljivo pohvalo mogoče vzeti resno ali resno pohvalo za šalo.

Smo tako rekoč v coni ironije. Recimo: če vam kdo reče, da ste car, se je pri tem šalil? Kajti šala in resnost sta tu nekako v razmerju s hvalo. In če misli resno, bo hvala imela večjo težo, sicer ne. No, vsakodnevni žargon ali govorica to prebijeta. Reči »Ti si car« je pač hvalilni žargon, nekakšno trepljanje po ramenih, velikokrat onstran resnosti in šaljivosti. Toda predstavljajte si, da vas nekdo ni pohvalil zato, ker ste pravkar pokvarjeni lokalni barabi pljunili v obraz. Denimo, da ste zanj car, ker ste tako smešni, da ga vedno znova spravite v buren krohot. Kako ponosni boste na njegov kompliment?

Interpretacija ironičnega komplimenta (ali vsaj »žargonskega«, kot smo ga poimenovali zgoraj) postane seriozna zadeva, če z njo kdo hvali samega sebe. Ali če z njo celo podpre (svojo) kandidaturo za poslanca. Marko Pigac poroča o ganljivem naboru argumentov enega takšnega carskega poslanca, Jožefa Jerovška. V Indirektu smo lahko našteli naslednje:

1. Jerovšek je kralj press-clippingov, saj je v samem vrhu slovenskih poslancev po zastopanosti s svojim imenom (Protiargument: navzočnost v medijih pač še ne priča o delu poslanca, kvečjemu o njegovi medijski zanimivosti, ki ni nujno povezana s kvaliteto njegovega političnega dela.)

2. Pridobil je velika sredstva za »svoje okolje«, zato se »njegova« Slovenska Bistrica razvija najhitreje v državi. (Protiargument: četudi je to res, vsa zlobirana sredstva pač še ne dokazujejo moralnosti poslanca, kvečjemu njegovo spretnost, ki pa lahko večkrat meji na nelegalno lobiranje in druge postopke.)

3. On je preprosto car, kot to ponovi Jerovšek (podobno kot je nekaj dni nazaj Romšek zase rekel, da je Romšek pošten človek – kako čudovito zvenijo te avtoreferenčne samohvale). Kdo to pravi? Sam komik Sašo Hribar na privatni pijači z njim: “Ko smo z gospodom Sašem Hribarjem na pijači, on navadno tudi pred drugimi na glas reče Jerovšek je car!”. Torej: Jerovšek pravi, (da Hribar pravi,) da je Jerovšek car. Torej bo že držalo.

4. In še: «Če pogledate, kdo nastopa v oddaji Hri-bar, je ta nabor precej majhen. Od 90 poslancev jih nastopa le peščica.« Tako Miro Petek o svojem kolegu, ki se je uspel prebiti v oddajo, v kateri iz nekaterih posameznikov pač brijejo norce.

Kaj torej pomeni Jerovškova izjava, da je on car in kaj Petkova, da je Jerovšku uspel redek preboj v prestižno oddajo? Najprej bi zanesljivo rekli, da se šalita. Prvi zato, ker ni dojel ali se pretvarja, kako je Hribarjevo trepljanje fina zafrkancija, ki jo je zamenjal za laskanje, drugi zato, ker ni dojel, da je njegova argumentacija mizerna (če nam Pavel Rupar kot edini poslanec pomaha iz zapora, če Branko Kelemina kot edini pretepa garažne delavce in če Marijan Pojbič kot edini kaže osle, jih tovrstne »redke« reference res delajo za uspešne in posledično dobre kandidate?). In če se šalita, jih ne moremo jemati resno, s tem pa tudi ne njihovih argumentov v prid Jerovškovi kandidaturi. Zato sledi korak, ki tako zelo popačeno sprevrže tovrstno recepcijo: oni dejansko mislijo resno. No, to dokazuje sam posnetek na Štajerc TV, hkrati pa je takšna resnost hkrati tudi konceptualno nujna – ker zares morajo misliti, da je »Jerovšek je car« panegirik, da je animacijski lik v Hri-barju dobra referenca in da je takisto tudi konj Senator v Mladininem Rolanju po sceni redko dosegljiv poklon.

In v tem je ta čudaška popačenost retorike dela politike: glede originarno smešnih stvari se mora pretvarjati, da so resne in njej v prid.

Ta prisilno izgubljen občutek za ločnico med smešnim in resnim (da gre za izgubo stika z realnostjo je sicer vabljiva razlaga, ki bi sicer predpostavila, da poslanski trio Janša, kot pravi Pigac, tega ne počne namerno, a to bi morali poprej dokazati) je pred kratkim demonstriral že predsednik »uprave slovenske Coca-Cole« alias DeSUS, Karel Erjavec: čez celo tiskovno konferenco je novinarje nadvse zabaval z dovtipi o svoji lepoti, dragoceni blagovni znamki, enkratnih lepih kandidatih in krajah njihovega programa, na novinarjevo vprašanje, češ kdaj si lahko obetamo njegov nastop v oddaji tipa »Late night show«, pa je od njega zahteval resna vprašanja! Posnetek na Vesti je vreden ogleda v celoti.

  • Share/Bookmark

O velikih svinjarijah in lepih puncah

12.07.2008 ob 23:15

»Premier je poudaril, da se mu zdi omenjena odločitev preiskovalnega sodnika sporna. Sporno je tudi, da se državni tožilec srečuje z enim od osumljencev, »češ da bo postal njegov odvetnik«, je dodal. »Ne bom pristal na tezo, ki jo je izrekla nekdanja generalna državna tožilka, da vsaka velika svinjarija še ni kaznivo dejanje,« je zatrdil Janša in se vprašal, »kaj pa je kaznivo dejanje, če ne velika svinjarija?« Poudaril je, da družba ščiti državljane »pred velikimi svinjarijami tako, da jih preganja.« (Primerjaj zapis na Drugem domu in vir)

Naj bo torej X kaznivo dejanje in Y svinjarija. Janša navidezno obrne implikacijo – tožilka želi povedati, da imamo razred svinjarij in razred kaznivih dejanj, prvi pa je širši in ni pokrit z drugim. Želi torej reči, z uporabljeno implikacijo: Če svinjarija, potem še ne nujno kaznivo dejanje. Če Y, potem ne nujno X. Prav ima in še dobro, da je tako: po eni strani vse svinjarije niso vključene v kazenski zakonik oziroma kaznive, ker so iz takega ali drugačnega razloga obtičale v sferi moralno spornega, po drugi strani je morebiti to celo prav, saj bi v nasprotnem, ko bi vsako »svinjarijo« naredili za kaznivo dejanje, dobili nadvse represivno zakonodajo. Pomislite le na svojo nedavno WC izkušnjo, kakšne svinje so moški, ki gredo na toaleto, potegnejo ven oneta in urinirajo, potem pa si rok ne umijejo, ampak pohitijo nazaj h kosilu ali v objem svoje drage! No, in potem za nameček nihče ne pokliče policaja!

Janša implikacijo korigira in veličastno obrne: Če X, potem nujno Y, če kaznivo dejanje, potem nujno svinjarija. No, premier ima prav, toda pri tem vara, kajti tožilka seveda implicite kakopak tudi verjame v taisti »Če kaznivo dejanje, potem svinjarija«, toda želela je povedati prav nasprotno od tega, da implikacija ne velja v drugi smeri: Če Y, potem ne X, če svinjarija, potem ne nujno kaznivo dejanje. Zato se Janša, če želi kritizirati bivšo tožilko, mora pretvarjati, da implikacija teče v obeh smereh: »Če X, potem Y« in »Če Y, potem X«. Da sta torej obe identični in da je veljavna tudi druga.

Protiprimerov, da to ne bo šlo, je ničkoliko. Hudomušna tožilka bi recimo, per analogiam, lahko ugovarjala takole: denimo, da je Janševa punca (tista, ki je) lepa. Privzemimo, da so vse bile lepe, kakršna je tudi Urška. Toda premier želi ugovarjati pomisleku, da če je punca lepa (Y), da potem še ni nujno njegova, Janševa (X), kar bi utegnila povsem smiselno trditi tožilka skupaj z nami. To pa lahko stori le tako, da zelo vehementno obrne implikacijo in trdi »Če je punca lepa, potem je nujno moja«. Če Y, potem X. Ali kot bi moral pojasniti: »Kaj & kdo pa je moja punca, če ne ta, ki je lepa?« OK, recimo temu haremski argument, po katerem so, mislite, vse lepe punce pač vaše.

Podani primer je otipljiv dokaz, kako se logika psihologizira, kako se falacia razreši v parapraxis. Ko delamo logične napake, nam ne le nehote spodrsne, temveč ti spodrsljaji izdajajo našo psihološko nrav, ki jih omogoča. Avtokratizem značaja in političnega vladanja dobesedno pušča svojo sled v logičnih napakah in vehemenci vztrajanja pri njih. Kot recimo v ponovitvi danes:

To razliko je prejšnja oblast tudi odkrito priznala, je menil Janša, ki je ob tem navedel izjavo nekdanje državne tožilke in sedanje podpredsednice LDS Zdenke Cerar, da »ni vsaka velika svinjarija kaznivo dejanje«.

S svojo zmoto kot takšno niste zadovoljni, služi temu, da lahko druge zraven še politično bičate. Ker menda dopuščajo in delajo svinjarije, medtem ko vi istočasno menite, da so vse lepe in klene punce pač vaše.

  • Share/Bookmark

Čutiti Pahorja

30.03.2008 ob 16:17

ali I feel Pahor le v podnaslovu

(in memoriam svobodi izražanja v sproščeni Sloveniji)

cutiti-pahorja.gif

Včerajšne zborovanje SD v Kranju je zaradi nekaterih zanimiv gest Boruta Pahorja izzvenelo izredno. Navijaško vzdušje in ovacije navdušenja (»To mi delajte!«, se je razposajeno drl nazaj) so poskrbele za čisto paradigmo, tako rekoč antološko verzijo populizma, preoblečenega v iskreno čutnost. Ko se je prvaku opozicije približala neznana »občudovalka« in navijačica (beri: volilka), ga je nagovorila takole:

Oprostite, nisem mislila, da bom imela to priliko vas čutit z vsemi čutili…

In jo je prekinil, smejoče sproščeni Pahor:

No, z vsemi ne, no, ampak…nič hudega.

V hipu, ko je navijačica dodatno zatrdila »Ja, z vsemi!«, se je Pahor sklonil do nje, jo zelo intimno prijel za glavo, tako rekoč vzel njeno lobanjo v roke, in poljubil.

Deintimizirajoči poljub tistega, ki je samoiniciativno stopil na mesto in odigral odgovor Realnega, je seveda želel biti gostoljuben – kar je storil dragi Borut, je bila zgolj alibizacija njene ugotovitve: dati se na razpolago vsem čutilom volilcev. Eden je namreč manjkal, dotik. In Pahor je takoj začutil (sic!) svojo dolžnost, da ga vpričo kamer ponudi v izobilju in na najbolj intimen način. Senzitivna komunikacija je stekla.

Drži, tudi novinarjem RTVS v včerajšnjem dnevniku se je, verjetno politično intendirano, situacija zdela obsceno moteča, zato so jo poudarjeno rade volje zavrteli (zgoraj je posnetek veličastnega trenutka in prijema, ko se politik daje na razpologo čutilom volilke). Pahor se nam torej daje čutiti z vsemi čutili, želi dobesedno senzualizirati politiko. Sicer sama intrigantna gesta poljubljanja, recimo kardinalska, ki nas tu ne zanima, se zdi nasledek Pahorjeve povsod navzoče želje po fizičnem kontaktu. Spomnimo na precej indiskretno frontalno dotikanje prsi med njim in Janezom Janšo tam nekje ob podpisu famoznega partnerstva. Ali nedavnega homoseksualnega kontakta v As ti tud not padu, o čemer piše Marko Crnkovič:

No, v nadaljevanju pa se je samo še preveč smejal in smejal in bil nasploh preveč sproščen. Nakar je za nameček izvajal body language, ki bi lahko omajal vsesplošno prepričanje v njegovo heteroseksualno usmerjenost. Že v redu, tudi moški moškemu lahko med zaupnim pogovorom položi dlan na podlaket. Nič takega. Ampak to je bil samo še zadnji dokaz, kako sproščen je hotel Pahor izpasti.

No, ampak Pahor verjetno ne gunca afen in tu ne gre le za samovšečnost. Gre za politično komunikacijo, ki domnevno gre do konca. Lahko jo interpretiramo kot narcisistično ogledovanje v Drugem, kot dotikanje in opazovanje samega sebe. Toda le s strogo politično ambicijo. In to je zdaj metafizično vprašanje: je Pahor res narcis ali je le narcis z namenom?

  • Share/Bookmark

Mi o ražnju, zajec v gozdu

18.01.2008 ob 21:20

rabbit.gif

Človek razume Pahorja, da naokoli kupuje ljudi. Človek razume ljudi, da se pustijo kupiti. Ampak vedno težje je razumeti človeka, ki se pusti kupiti Pahorju. S tem ko je Pahor danes kupil Gasparija, je virtualni predsednik vlade sebi kupil in na nepričakovan ogled postavil virtualnega podpredsednika. Dobro, že vemo in razumemo, zakaj: nekdo pač mora nekaj vedeti tudi o financah in gospodarstvu.

Kako razumeti nenadno virtualnost politike, virtualnost »nastavitev« ministrov in zdaj še podpredsednika? Kot čisti izraz patološkega narcisizma seveda. Ne v smislu, da se politika vedno bolj dogaja avansirano, da se vedno bolj dogajal virtualno, v drugem in predvsem prihodnjem času in prostoru, temveč da je vedno manj zavezana modusu realnosti razuma (ali vsaj poštene politične igre; o razmerju obeh, razumskosti in poštenosti, bomo kaj rekli na nekem drugem mestu). Vse ostalo bi bilo pretiravanje. Povsem dajem prav Lahovniku, ki me je danes za nameček še nasmejal: »Načeloma ni dobro pripravljati ražnja, dokler je zajec še v gozdu oziroma si ni dobro podeljevati medalj dva kroga pred ciljem

Misel poslanca Zares me je spomnila na Quina in njegov znani problem z »gavagaijem« v džungli. Ni šlo za raženj in tudi asociacija je zelo prosta, toda bil je zajec, zato poljuben prepis:

What you take for granted makes all the difference, and language takes a lot for granted. Willard van Orman Quine, the great American philosopher, recounted the story of the field linguist who studied a native tribe. Notebook in hand, the linguist followed the tribe’s hunters for the day. The hunters came upon a rabbit, and said to each other, gavagai.’ The linguist wrote gavagai = rabbit.’ But the linguist later realized (perhaps when the hunters came across a different kind of animal but used the same word) that gavagai’ may not mean rabbit. It may mean lunch. It may mean animal in general. Maybe gavagai’ was a command, like circle around behind it.’ The point is that you cannot grasp the meaning without knowing what the speaker takes for granted. That takes experience with the language and the culture.

V čem je podobnost med »gavagajem« in zajčjo obaro na praznem roštilju, če citiramo poslanca? V tem seveda, da Pahor misli, da je prepoznal zajca v tem, ko domorodec kliče »gavagai«. Zato si je ob svoji roštiljadi omislil še pomočnika peka. A žal še ne vemo, kaj točno je videl. On misli, da je zajca (zajec = mandatar), spet drugi ga svarijo, da mogoče zajec tu še ne pomeni kosila. Oziroma, kot pravi Quine, je to lahko le »niz slik zajca« ali »zbirka neodtaknjenih delov zajca« ali kaj tretjega.

Kako točno bi prevedli to, kar vidi Pahor, ne vemo. Živi pač v nekem virtualnem svetu, ki je s tem našim povezan le s točko javnomnenjskih raziskav. Da se obeta zajčja pojedina, zaenkrat razbira le iz njih. Da imamo peka in njegovega pomočnika, ki pridno vadita ob roštilju, bi nas moralo zabavati, tudi če ga bosta na koncu ujela.

  • Share/Bookmark