Sproščena Slovenija

Nekateri ploskajo, spet drugi so zgroženi. Dr. Ljerka Bizilj naj bi Janši v obraz odkrito zabrusila, kar mu gre. Naj gre v zapor do smrti, če je kriv. Za svoj neposreden pogum je deležna ovacij na družabnih omrežjih. Spet drugi menijo, da je ravnala nespodobno. Sam sem na strani slednjih. Toda kako ob pomanjkanju volje po sleherni argumentaciji oceniti njen novinarski pristop, kdo ima prav, je očitek o nespodobnosti sploh lahko očitek proti profesionalnosti? Trdil bom še več, da za navdušenje nad novinarko ni najmanjšega dobrega razloga in da imamo, bolj po naključju, dobre argumente za takšno razlago še pred nastopom »delikta«. Proti sebi jih je podala kar Biziljeva že 31. maja. Večina je spregledala njen poprejšnji novinarski faux pas. Pa po vrsti.

Dosmrtni zapor za »dosmrtnega« predsednika SDS

Za kaj gre? Novinarka je 12. junija 2013 opravila intervju z Janezom Janšo na tretjem, parlamentarnem kanalu RTV Slovenija. En teden po razsodbi 5. junija, ko je bil Janša spoznan za krivega in obsojen, med drugim, na dve leti zaporne kazni. Intervju je nato zaključila vehementno:

»Gospod Janša, takole bi rekla. Želim si, da, če ste krivi, greste v zapor. Zaradi mene tudi do smrti. Enako naj ob krivdi velja za mojega sina ali mene. To si želim, a naj bo črno na belem. Predvidevam, da si tudi večina Slovencev želi, da je črno na belem. Jaz se z vami naslednjih 25 let res ne bi več na tak način ukvarjala.«

Kaj je s tem narobe? Dvoje, po moje. Prvič, nerelevantno je, s čim bi se želela ali ne želela ukvarjati novinarka Ljerka Bizilj naslednja leta svoje kariere. To, ali se želi ali ne želi ukvarjati z Janšo naslednjih 25 let, lahko zaupa svojim kolegicam v gostilni, za gledalce njenih oddaj pa ne sme in ne more biti relevantno in prestavlja nek osebno intoniran wishful thinking. Bizarna prostodušnost ni dober alibi.

Drugič, nekomu želeti »dosmrtni zapor«, če je kriv, in to le zato, da se ne bi rabili ukvarjati z njim (ravno to vehementno zatrdi novinarka, torej vzpostavi vzročnoposledično povezavo), je take vrste vrednostna sodba, ki je zaradi svoje subjektivne narave ne le neprimerna za izrekanje na nekem mediju (in še to javnem zavodu, kjer imajo višje kriterije), temveč po sebi neokusna, žaljiva in ekscesna. Sploh pa,  če je podana intervjuvanemu človeku v obraz in to v trenutku, ko sodba še ni pravnomočna. Če danes nekateri gojijo (politične) simpatije do takšne poteze, bi si drznil reči nasprotno: nobene profesionalno dobre osnove ni za to, da bi lahko takšno gesto pozdravili. Prav nasprotno.

Če pobrskamo po kodeksu novinarjev, bomo ugotovili, da se je novinarka približala kršitvi zahteve iz drugega člena, ki pravi: »Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.« Osebno verjamem, da je o kršitvi tega člena smiselna razprava, čeprav je primer verjetno zelo na meji, dasitudi se žal uporabljena dikcija verjetno bolj nanaša na žanr poročila kot komentarja, a bi se morala na oboje. Novinarka pa je nedvomno podala svoj osebni komentar.

Kdaj sme novinar soditi in poučevati sodišča

Večina javnosti, ki se danes zgraža ali aplavdira Ljerki Bizilj, je popolnoma spregledala sicer na čistem izteku oddaje z njene strani omenjeno okoliščino, da se bo le ponavila. Kar je namreč novinarka zabrusila upravičeno presenečenemu Janši v obraz, ni nekaj novega. Popolnoma iste besede in enako poanto je že izrekla v svoji oddaji na istem kanalu 31. maja; pod »poanto« mislim na njeno željo po dosmrtnem zaporu in njeno zahtevo, da se naslednjih 25 let ne želi ukvarjati z intervjuvancem.

Posnetek je dostopen tukaj in ne spomnim se, da bi se po predvajanju TV kolumne kdo zgražal na povedanim, niti ploskal. A to ni najpomembnejše. V taistem komentarju, napisanem po javnosti obelodanjenem predlogu tožilca Andreja Ferlinca po dveletni zaporni kazni in pred končnim dnevom branja razsodbe, si je Biziljeva privoščila prostodušno branje kozjih molitvic sodnikom in tožilcem. Poglejmo nekaj poudarkov:

»Gospodje, če je kriv, naj gre v zapor, ampak krivda mora biti stoodstotno dokazana.«

»Ampak gospodje, dokažite mu, da je kriv, če je res.«

»Otipljive dokaze potrebujemo, spoštovani sodniki in tožilci! Kar smo doslej slišali, se mi zdi premalo prepričljivo.«

»Res si ne želim, da je Janez Janša problem naslednjih 25 let.«

Četudi o RTV Slovenija in njeni regulaciji programskih standardov nimam dobrega mnenja,  si vendarle domišljam, da razprava o Ljerki Bizilj in tem, zakaj Janšo na javnem zavodu le ni dobro pošiljati v dosmrtni zapor, zaradi tega bistveno presega navedeno dilemo. Sugestivne besede novinarke namreč predstavljajo prejudiciranje, educiranje in posledično dvomljenje v odločitve tožilstva in sodišča, in to še pred izrekom sodbe. V tem oziru so oblika pritiska na njihovo delo. Z vidika novinarske etike so povsem nedopustne in jih ni mogoče pokriti z zagovorom »svobode izražanja«, ki si jo lahko novinar privošči v komentarju.

Dvomim pa, da bosta o tem imela kaj povedati Programski svet RTV Slovenija in DNS. Dosedanje izkušnje pritrjujejo nizkim pričakovanjem.

Slovenski mediji so bili včeraj in danes evidentno močno fascinirani nad zapisom v avstrijskem Standardu o obsodilni sodbi v korupcijskem procesu Patria. O tem pričajo izjemno številni povzetki sicer silno kratkega komentarja – zaradi česar je tovrstna fascinacija še zanimivejša.

Komentar Adelheid Wölfl so povzeli prav vsi najpomembnejši pri nas, z izjemo RTV SLO: STA, 24ur, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Planet SIOL, Primorske novice, itd. Zapis je bil nemudoma deležen tudi sovražnih reakcij v Janševih medijih, npr. v Demokraciji. Tu je le nekaj hitrih povezav:

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/der-standard-politiki-kot-jansa-ne-razumejo-kaksno-skodo-povzrocajo-s-svojimi-teorijami-zarote

http://www.siol.net/novice/svet/2013/06/jansa_sluzi_kot_primer_stanja_slovenske_druzbe.aspx

http://www.delo.si/novice/politika/jansa-julija-timosenko-in-sluzba-drzavne-varnosti.html

http://www.mladina.si/144983/der-standard-jansa-ni-timosenkova/

http://www.demokracija.si/slovenija/politika/21612-leviarska-komentatorka-v-der-standardu-pod-vplivom-vojnovia-ali-jano

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013060705924571

http://www.24ur.com/novice/slovenija/slovenija-zdaj-potrebuje-zaupanje-ne-pa-paranoidne-fantazije.html

http://www.primorske.si/Slovenija-in-svet/Der-Standard–Jansa-vsepovsod-vidi-zarote.aspx

Metavprašanje o fascinaciji

Avtorica piše o tem, kakšno škodo povzročajo državi Janševe teorije zarote – neposredno govori o paranoidnih fantazijah in njihovem impaktu na globoko politično krizo v trenutku, ko Slovenija tone. Med drugim ugotavlja:

A problem je globlji od opisa psihičnega stanja politika. Janša je tudi primer stanja slovenske družbe. Nima nobenega spoštovanja do sodbe sodišča, kot je bilo to mogoče videti v sredo iz njegovega odziva. In tudi velik del Slovencev nima zaupanja v pravno državo in politiko. Grozljivo veliko jih verjame v teorije zarote, podobno kot Janša, čeprav pogosto tudi z drugimi predznaki. Tako je večina vprašanih pred izrekom sodbe v korupcijski zadevi Patria dejala, da ne verjame, da bo Janša obsojen, saj da je sodstvo politično.

Morda bi si morali hevristično zastaviti elementarno vprašanje, kaj je tisti presežek zapisa v Standardu, da nas fascinira v takem obsegu? Smo v njem izvedeli nekaj novega, kaj bolj resničnega od tistega, kar že vemo ali kar nam ponujajo domači mediji? Bi morali spraševanje absolvirati kot napačno izhodišče, češ saj gre le za povzetek nekega tujega komentarja in nič več?

Govorim o razmerju medijske vednosti do vsebine: je, skratka, avstrijska novinarka povedala nekaj svežega in resniconosnega, ali pa so domači mediji fascinirani le nad dejstvom, da so slovenske politične posebnosti opazili tudi drugod po svetu? Je spoznanje, da je umrla domača krava, postalo resnično šele, ko nas je doseglo v osmrtnici tujega časopisa, prej pa tega dejstva nismo pripravljeni priznati? Ima trditev, s katero te dni strežejo v SDS, češ da se jim članstvo po obsodilni sodbi rapidno povečuje, zgolj vrednost prazne propagandne konstatacije, ali pa naraščanje, ne le trditev, poganja kakšna psihološka logika? Katera že in zakaj?

Zarota, paranoja in medijska vednost

Malce bom tečen: skoraj noben slovenski komentator ne le, da ni bil doslej sposoben artikulirati poante, kakšno otipljivo škodo povzročajo politične teorije zarote, temveč teorij zarot ni znal umestiti v širši horizont političnih dinamik in psihopolitike paranoje, jih spraviti v vzročno povezavo s strategijami širjenja sovraštva in diskreditacij, posledično pa ne le političnih, ampak tudi ekonomskih razmerij v državi. Kaj točno počnejo najbolj vidni opinion-makerji v državi vsa ta leta, ne vem. Z izjemo Vlada Miheljaka, Grege Repovža in še koga se običajno zadovoljijo s praznim, opreproščenim konceptom »teorije zarote«, ki ga razumemo kot instantno mehansko tehniko politične propagande. Toda teorija zarote je bistveno več od tega in njeni učinki so daljnosežnejši.

Sam žal nisem bil prepričljiv s svojo knjigo o psihopolitiki paranoje z naslovom »Paranoja, manipulacija in racionalnost« (2010). Tako sodim, da ni pritegnila pozornosti prav nobenega medija, z izjemo Mladine in Večera. Tudi moji številni zapisi o teorijah zarot (izbortukaj) in paranoji (izbor tukaj) ne prepričajo nikogar, če sodim po reakcijah, še najmanj najbolj vidne medijske komentatorje Dela, Večera, Dnevnika, RTV SLO in drugih, čeprav so z njimi zelo dobro seznanjeni. Zato je, in to je moja teza, za slovensko novinarsko srenjo vendarle zelo dobro, da imamo Standard.

Avstrijska komentatorka je storila dvoje: povedala je nekaj, kar že vemo, a je to storila na način, da je njena trditev izrazito substancialna in diagnostična po svoji naravi: Janša je simptom slovenske družbe. Če ima prav, in sam ji prikimavam, bi morali zvoniti vsi zvonci. Kajti trditev predpostavlja, da nekaj ni narobe le z njim, temveč z nami vsemi. In predpostavlja še, da tega s svojo partikularno fokusirano kritiko Janše nismo opazili. Ali nočemo opaziti. Tisto, kar nočemo ali ne smemo opaziti, pa se v največji meri veže na medijsko vednost, ki nam jo posredujejo, servirajo in oblikujejo novinarji in uredniki. Kako so ti velikokrat povezani s politiko ter kako se to odraža na medijski vednosti, je seveda še en nerešljivi dodatek.

Spoštovani g. Miran Lesjak! Ostro protestiram proti samovolji in ignoranci Programskega sveta RTV Slovenija, za katerega imam vse razloge, da mu ne zaupam. Naj poskusim utemeljiti svojo izkušnjo.

Od Programskega sveta vse od junija 2011 pričakujem zdaj skupno že štiri odgovore na svoje pritožbe. Dne 17. junija 2011 sem se obrnil na vas z zahtevo po obravnavi agitacije v oddaji Pogledi Slovenije. Pričakoval sem, da se Programski svet, ki ga vodite, opredeli do kršitev novinarskih standardov in poda ustrezno pojasnilo. Odgovora nisem nikoli prejel.

Dne 12. julija 2011 sem se obrnil na vas z zahtevo po obravnavi govorice političnih diskreditacij in novinarske pristranosti v intervjuju novinarja Aleša Žužka na straneh MMC RTV Slovenija, ki ga je opravil z dr. Matejem Makarovičem. Odgovora nisem nikoli prejel.

4. septembra 2011 sem zahteval, da se svet opredeli do prikazovanja nasilja na straneh MMC RTV Slovenija v primeru Dejana Zavca. Odgovora nisem nikoli prejel.

10. septembra 2011 sem vaš svet zaprosil, da se opredeli do objave zapisa in »ekskluzivnega dokumenta« na spletnih straneh MMC RTV Slovenija istega dne v članku Aleksandra Kolednika o aferi Patria. Odgovora nisem nikoli prejel.

Vsi štirje primeri po mojem prepričanju predstavljajo otipljive primere kršitev programskih standardov in poklicnih meril RTV Slovenija. Za vse sem v obrazložitvi navedel natančne argumente in razloge, s katerimi utemeljujem kršitve standardov.

Glede na moja večkrat ponovljena pričakovanja po odgovoru me je po dolgih mesecih dne 13. septembra 2011 poklical tedanji predsednik Programskega sveta dr. Jernej Pikalo in me prosil, če mu lahko na naslov vašega sveta znova pošljem vse štiri pritožbe, ker da bodo končno obravnavane. To sem naslednji dan po navadni pošti tudi storil. Vsi moji dopisi so torej po dvakrat v vaših arhivih na razpolago za obravnavo.

Ker tudi po tem dejanju prav nobenega odziva ni bilo, sem 23. decembra 2011 napisal javno pismo varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev ter ugotavljal, da je vpričo delovanja vašega sveta njena funkcija bržkone odvečna. Pismo so objavili nekateri redki mediji, npr. Mladina, in tudi sama se je v svojem odgovoru pritožila, da vaš svet ne v mojem in še drugih primerih ne deluje na ustrezen način.

Javnost želim seznaniti, da tudi po skoraj dveh polnih letih (!) od sveta nisem prejel prav nobenega odziva, kar jemljem za nesramnost prve vrste. Tudi kot njegov bivši član, ki še dobro pomni, s kakšno zavzetostjo smo vselej obravnavali tovrstne pritožbe.

Če ne boste reagirali, bom prisiljen skupaj z drugimi verjeti, da je delovanje Programskega sveta RTV Slovenija popolna farsa, kar zadeva obravnavo in regulacijo kršitev programskih standardov in poklicnih meril, da o bontonskem odnosu do gledalcev in poslušalcev sploh ne govorim.

G. Miran Lesjak! Ob odgovorih na moje štiri pritožbe pričakujem tudi, da boste v svetu, ki mu predsedujete, javno prepričljivo pojasnili, čemu je pri vašem delu prišlo do takšne zamude. Ne zavoljo mene, temveč zaradi zaščite novinarstva kot takšnega, nenazadnje tudi ugleda javnega zavoda.

Boris Vezjak

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek postaja grešni kozel časopisa Večer. Ujeta v prisluhe z eks-županom Francom Kanglerjem se je spremenila v objekt vsesplošnega zgražanja in novinarskega distanciranja. A postala je tudi nočna mora za marsikaterega medijskega delavca. Z emblemi bi morali ravnati previdno. Kaj se lahko naučimo iz te morebitne žrtve na oltarju ob obvezni molitvi o novinarski higieni, nepristranosti in politični čistosti časopisa, s katerim želijo rehabilitirati svoje ime? V imenu objektivnosti bi se morali resno vprašati, za kakšno ceno? Čemu so že namenjeni rituali žrtvovanja?

Avgijev hlev in njegovi prebivalci

Cena selektivnega čiščenja Avgijevega hleva spon med politiko in novinarji je lahko visoka: spregledovanje in pometanje pod preprogo prave resnice. Kot da bi se odgovorna urednica Katja Šeruga zavedala lastne geste žrtve – torej tega, da je ona žrtev, ne novinarka -, ko je v svojem komentarju napovedala taisto »očiščenje«. Napisala je, če citiram po MMC:

A če gre soditi po zapisanem komentarju odgovorne urednice: “Nekje se mora začeti. Očiščenje od slabega v lastnih vrstah. Če se mora na Večeru, pa naj se,” bodo očitno ukrepali.

Poudarka sta torej dva: Šerugova previdno sugerira sankcije proti novinarki Hajnškovi. A tak korak očiščenja razume kot »začetek« – kar pomeni, da se zaveda, da je Avgijev hlev novinarstva poln umazanije. In še nekaj: kot da priznava, da problematičen ni zgolj Večer. Dikcija »Če se mora (začeti) na Večeru, pa naj se«, lahko pomeni le, da vidi problem širše od svoje medijske hiše in sebe kot nekoga, ki bo čistilno akcijo začel tudi za vse druge. Ki se bo za to žrtvoval. Kar lahko pomeni le: za novinarski ceh v celoti.

Bunkerji in politični škorenj

Nevarna ljubezenska razmerja med politiko in novinarji spremljam že zelo dolgo. Z njimi tudi obveščam novinarje in javnost; v zameno sem v glavnem deležen odkritega prezira, s čimer mi dajejo prav. Ko se danes večerovci odločajo obsojati ali celo sankcionirati takšna razmerja, zavestno zamolčujejo svojo voljnost sodelovati z vladajočimi politiki ali skritimi lastniki. Kronski dokaz njihovega kolektivnega sodelovanja z njo so recimo ti.bunkerji ali kolektivno dokazovanje večerovcev, da bunkerji cenzuriranih besedil ne obstajajo. Oziroma da pri njih ni nobenih političnih pritiskov. Spomniti se je treba le na tale bizaren faksimile, na katerega se je podpisala ne le Melita Forstnerič Hajnšek, ampak kopica drugih Večerovih urednikov, ko je Večeru politični škorenj očital Blaž Zgaga, takrat njihov novinar:

Že fotografije objavljenih bunkerjev sredi pisarn, ob katere so se dnevno dobesedno spotikali, jih povsem demantirajo in postavljajo na laž. Na Večeru, in ne le tam, praktično ni novih lastniških ali uredniških sprememb, ki se ne bi ujemale s spremembami v strukturi vladajoče politike. Mimogrede, večerovcem se ni nikoli, ampak res prav nikoli zdelo vredno vprašati, kaj si o tem mislim, čeprav sem avtor dveh knjig o sponah med politiko in mediji: »Somrak medijske avtonomije« in »In media res«. Naključij verjetno ni: kako bi le, če sem pisal tudi o njih.

Vendar glede političnega in lastniškega škornja ni dilem. Nenazadnje ga javno, ne le zasebno, priznavajo sami novinarji.  Dilema je le, kdaj, kako in zakaj so ga pripravljeni lizati. Vprašanje je tudi, kako resno mislijo s svojimi občasnimi apeli k novinarski avtonomiji in etičnosti.

EPK kot politični projekt

Verjetno sem v zadnjih letih bolj kot kdorkoli drug opozarjal na sporne zapise novinarke, zdaj pripravljene na sežig na grmadi. O njih so bili večerovci obveščeni iz prve roke. Zgodilo se ni nič – težava torej ni le v tem, da je omenjena novinarka pri Kanglerju obrekovala svoje kolege, kakor sledi iz prisluhov, tudi ne le v tem, da mu je pomagala pisati demantije drugih novinarjev. Ko danes večerovci in skupaj s stanovskimi kolegi izražajo ogorčenost nad odkritji iz prisluhov, se niti z besedico ne lotevajo najpomembnejšega: kako se je politična pristranost novinarke manifestirala v njenih zapisih in kako je jemala kredibilnost časopisu kot takemu. V svojih komentarjih zadnjih let sem lahko ugotavljal, da se je Hajnškova projekta EPK, ki ga je dominantno pokrivala, lotevala predvsem v smislu afirmacije njenega političnega pomena – razumela ga je ne le kot kulturni dogodek, ampak tudi kot politični in s tem predvsem kot trofejni projekt Franca Kanglerja, na katerem se ne sme poroditi noben madež dvoma. Pri svojem delu je bila povsem neovirana. Ker sem v zadnjih treh letih zagrešil več kot 200 zapisov o EPK, si jih lahko vsakdo ogleda na straneh društva Zofijini ali na mojem blogu. Znova velja poudariti, da so bili Večerovi in drugi novinarji permanentno seznanjeni z vsemi komentarji, zato izgovor, da političnih ambicij pisanja svoje kolegice niso opazili, povsem in totalno odpade. Vsa opozorila so imeli na mizi in tudi vse indice o sodelovanju njenega moža z občinsko politiko. Nasprotno je res: njihova 120 procentna permanentna cenzura lahko pomeni le, da so Meliti Forstnerič Hajnšek venomer dajali prav in jo podpirali, njene kritike pa ignorirali; ko govorim o cenzuri, se ne sklicujem na svoje subjektivne občutke, temveč sicer redka priznanja novinarjev samih. S tem so ponotranjili novinarkino načelo, da bo na ugovore na EPK veljala ničta stopnja tolerance. No, in danes bi jo kolegi žrtvovali na oltarju…

Kdo se spreneveda?

V društvu Zofijini ljubimci smo že konec leta 2010 protestirali proti tem zapisom in podelili nagrado za »novinarsko piarovko leta«. V utemeljitev smo takrat navedli:

Novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek je z nizom člankov o Evropki prestolnici kulture pokazala, da ji je novinarska profesionalna objektivnost povsem tuja in da jo je rade volje pripravljena zamenjati za osladno navijaško držo do mariborskega župana, projekta EPK in vseh kulturnih vodij v njem ali okoli njega. Še hujše, že tako povsem odsotne kritike je pripravljena razglasiti za krivce, če bo šlo kaj narobe.

Kot je lani novinarka 2012 prejela še občinsko nagrado za svoje novinarske dosežke, sem po vsem sodeč bil edini, ki je to javno problematiziral. Ponovila se je ista zgodba: milo rečeno tiha solidarnost ceha, čeprav nagrada Janka Glazerja po mojem prepričanju in utemeljevanju sploh ne bi smeli biti podeljena za novinarsko delo! 14. marca 2012 sem med drugim ob tem ugotavljal:

Znano je tudi, da je župan novinarko sam večkrat javno razglasil za prijateljico. Sprašujem se, ali je ob vsebinski analizi zapisov novinarke, ki nesporno kažejo tendence k varovanju dobrega imena župana in projektov mesta v celoti, res odveč pomisliti, da je njej namenjena občinska nagrada tu povsem naključen pripetljaj in je ne smemo mešati s prijateljskimi in poslovnimi vezmi, ki vežejo župana in njenega moža?

Povedano preprosteje: večerovci in vsi drugi novinarji so vedeli dovolj. In gotovo so vedeli stvari, ki jih ne vemo navadni bralci. Prostora za ogorčenost ni oziroma ni pristno. Prisluhi so lahko kvečjemu potrdili tisto, kar so že dodobra poznali. Ime česa je torej Melita Forstnerič Hajnšek? Vsekakor nečesa, kar bistveno presega njo samo. Je ime za sprenevedanje, za bežanje proč od lastne sence. V mojem primeru: ime za cenzuro. In zdaj čakamo. Kako se bo, če se bo, kot pravi odgovorna urednica, pač moralo začeti na Večeru.

Telefonski prisluhi Francu Kanglerju, predvajani na sodnem procesu proti odstopljenemu županu, so povsem nepričakovano naplavili eno najbolj temačnih točk novinarstva v Sloveniji, še zlasti mariborskega. Ne le, da so tudi najbolj nejevernim razgalili tesne spone med novinarji in politiko, njihovo medsebojno pajdašenje, kot osupljivo sovražna so bila razkrita tudi razmerja med novinarji samimi, frapantna pa so tudi dejanja, ki so jih bili pripravljeni opraviti za svoje gospodarje. Najmanj en primer zdaj poznamo od blizu in zelo natančno; potrdil je vse moje dosedanje zapise o tem. A ni edini.

Haranje in jezikova župa namesto pršuta

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek pooseblja vse zgoraj našteto: prijatelju Kanglerju ni samo poročala o »bednih« razmerah na Večeru in diskreditirala svoje kolege iz hiše in širše, ampak je s svojim možem Hajnškom celo pripravljala kasneje objavljene zapise, v katerih (župan) polemizira z drugimi novinarji, zaradi Kanglerjeve globoke obsesije s svojo medijsko podobo pa se je razvila sistematična komentatorska produkcija na spletnih straneh Večera, kjer so si županovi anonimneži dajali duška; medtem so spletni uredniki Večera dopuščali objavljanje vseh vrst packarij. In vse to so »forumaši« počeli iz spoštovanja do Kanglerja, kakor smo slišali v prisluhih, in nato so si kot »gverilci« (njihov samoopis!) zaslužili v lovskem domu v Ciglencah kozarček rujnega in pršut, če niso dovolj harali (ja, ta izraz so uporabili) pa so jim obljubili jezikovo župo! No, zanje je kozarček surplus, svoje umazano delo so z veseljem izpeljali zaradi vseh drugih pridobljenih bonitet.

Razkritje me ni presenetilo in če izvzamem plačilo v naturalijah v lovskem ambientu, je potrdilo  vse dosedanje analize in partikularna znanja: o sponah med novinarji in politiki pišem že desetletje. Na mariborske novinarske lakaje sem opozarjal v celi vrsti svojih intervencij tam, kjer pač smem in lahko (beri: predvsem na svojem blogu), v zadnjih letih predvsem v treh kontekstih: Janševega prevzema Večera, procerkvenega abrambnega diskurza in epekajevskega udinjanja politiki in kulturniškim veličinam, kar je postala dominanta Večerovih eksegez.

Pod preprogo

Težko je pričakovati, da bodo zdaj, po razkritju, o tem novinarji povedali kaj odkritega, sploh v Večeru. A bi morali. Znašli so se v zadregi, ko sodelavko ščitijo, s tem pa v reko namakajo sebe. Saj vemo: ko se znajdejo v majhnem škandalu, običajno uporabijo veliko metlo in še večjo preprogo. Politično-novinarsko pajdašenje ima tu vznemirljiv zunanji kontekst: obsedenost z mediji, tako značilna za npr. Janšo, se je lotila tudi Kanglerja, ruvanja bolečega trna v peti v obliki časopisa Večer pa se je loteval na najbolj brutalen način kar s papagajkami iz domače garaže. Sledil je angažma celotne občinske uprave in drugih angažiranih komentatorjev na spletnem Večeru (med drugim so prisluhi na sodišču razkrili tudi poizvedovanje za grehi moje malenkosti, ki bi olajšali diskreditacijsko pljuvanje po meni). Ko sem pred leti sedel v studio Radia Maribor in skupaj z urednikom Aljošo Peršakom komentiral odnos med občino in Večerom, je bilo z njegove strani v eter jasno navrženo, da so s pomočjo identifikacije IP-jev v časopisnih hiši ugotovili, da med anonimnimi komentatorji nastopajo zaposleni na občini in s tem opravljajo še »dodatno« delo. Podatek je bil torej znan. Vendar si takrat nihče ni mislil, da so to v resnici kar vodilni ljudje občine in še manj, da so med njimi tudi novinarji sami ali njihovi družinski člani.

Na sceno stopi Jože Žagar

V prisluhih je bilo npr. ugotovljeno, da je psevdonim Jože Žagar v komentarjih uporabljal mož omenjene novinarke, večkratni funkcionar v času Kanglerjeve ere, Ivan Hajnšek. Brž lahko ugotovimo, da je med njegovimi še vedno ohranjenimi zapisi npr. izjemno obširno in detajlirano poročilo o stanju v Večerovi hiši.

O Tomažu Rancu, tedanjemu odgovornemu uredniku, je npr. zapisal, da se je »s svojo priliznjenostjo in prilagodljivostjo ter ustrežljivostjo trenutnim oblastnikom in lastnikom, uspel obdržati.« O uredniku Aljoši Peršaku pa beremo, da »spominja na talibanskega samomorilca, ki je toliko indoktriniran, da brez pomisleka obleče jopič, poln eksploziva in gre na tržnico. Besede znajo biti tudi kot razstrelivo.«

Pizdi, imenovani Peršak in Klipšteter

Zakonca Hajnšek sta imela očitno zelo poenoteno mnenje o stanju v Večerovi hiši in njegovih zaposlenih, s svojim znanjem pa sta večkrat mirila neutolažljivega župana, ki je dajal vse znake močnega osebnega trpljenja zaradi neprijetnih zapisov o sebi. Fotograf Marko Pigac je objavil transkripte nekaterih prisluhov s silno žmohtnimi opisi razmerij. Ob neizmerni tolažbi Kanglerja, laskanju in udinjanju je Melita Forstnerič Hajnšek uspela za občini kritične novinarje uporabiti nekaj pikantnih izrazov, da bi županu dvignila motivacijo: novinarja Peršak in Klipšteter sta denimo postala pizdi, sirotinji, mrčes, luzerja:

Melita:”Samo večji poraz, novinar, ne more doživet na svojem lastnem bojišču, kot ga je doživel Aljoša Peršak. Taki poraz, veš kaki poraz je to, za novinarja? Veš kaj ti jaz hočem rečt, Franci? Da ti sploh ni treba se z njim ukvarjat! On je zdaj taki luzer, poslušaj, on je zdaj taki luzer izpado.. Ti si zaj tu zmagal! To je zaj tu taka tvoja zmaga, da je po mojem je to več komentarjev lahko!” Kangler:”On pa še stalno piše svinjarije..” Melita Forstnerič Hajnšek:”Pa še bo jih pisal. Kje če dobiti večji šus v glavo, ko ga je danes dobo, glej? Ko ti na koncu ne more nič drugega napisat ko, da je Ljubezen slepa?! hehe. Mislim, veš kaki poraz je to, Franci, za celi Večer pa za celo to politiko? Veš kaj je to v taki anketi, mali, v bistvu 64 procentov, pa kaj si ti nor, pa to je, tu glej, niti en, kolko ti jih je negativno, že, komaj kaj, veš kak je to malo? To kar se mi skos menimo, bolj kot te nažigajo bolj ti dobivaš pike. Verjemi mi. Ajde, Aljoša Peršak je za tebe mrčeš! Pa saj to za Klipšteterja sem ti že jaz davno rekla. Ti si rekel takrat še, da bo Dnevnik prevzel, pa ne vem kaj še vse, jaz sem rekla pusti Klipšteterja, ista pizda je ko Peršak. To je ista pizda. Veš kaj ti naredi? Ignoriraj totega bogega Peršaka.” Kangler:”Pa nebom ga ingoriral..” Melita FH:”Lej kaj dela. On je sirotinja. Ni vreden tvoje energije, verjemi mi!

Seveda si v zadnjih letih nihče ni drznil prešteti funkcij, ki jih je novinarka opravljala v mestu, koder seže občinski vpliv – takšen pregled so novinarji sicer storili za njenega moža. Podobno velja za podelitev Glazerjeve nagrade za novinarske dosežke (!), o čemer sem (žal edini) podrobno pisal v tem zapisu; problematiziral nagrade in postopkov ni nihče.

Laže, prasec!

Melita Forstnerič Hajnšek, nekoč urednica in trenutno najbolj plodovita kulturna novinarka časnika, prva zapisovalka politično-kulturne brozge po imenu EPK, je občasno nesebično priskočila na pomoč županu tudi v primeru priprave odzivov na druge novinarje. Prisluh je razkril, da je prav ona pripravila odziv na zapis Delovega novinarja Červeka in ga servirala Kanglerju v uporabo:

Kangler:”Kaj že pišeš?” MFH:”Pišem ti ono, za ovega Červeka. Ravnokar sem napisala. Ti bom poslala.” Kangler:”Tjaaa.. Bilo bi boljše, da bi se dobla.” MFH:”Na kam ti pošljem? Na FK?” Kangler:”fk, ja.” MFH:”Na FK afna?” Kangler:”maribor pika si.” MFH:”To ti bom zdaj poslala, pa si boš videl, pa pogledal, če ti je všeč.” MFH:”Laže se, prasec! Pahora nimamo nikjer v vseh strani. Kaj je toti je bolan al kaj?” Kangler:”Ja marsikdo drigi še..” MFH:”Pa to čisti bolniki so to, Franci, totalni bolniki. Poleg tega, ti v uradnem pismu, ti nisi dolžn apostrofirat naslovnika. Poleg tega on tebe o bontonu uči, pizda, on pa župana žali, pa kaj ste res že vsi čisto flikjeni al kaj? On nima bontona, mislim, on tebe, on žali župana, pa s tabo manipulira, ne? Zaj sem glih tu pisala..”

Kot že rečeno, je v kontekstu mojih nenehnih opozoril na spone politike in novinarstva, še zlasti okoli časopisa Večer ali v njem, cenzura ne le mojega pisanja, temveč mojega dela v celoti, zdaj še dodatna »racionalizirana« in razumljiva. Po objavljenih prisluhih Kanglerju in konkretnih razkritjih personalnih povezav lahko rečem, da sem glede Večera s tem dobil vsaj neko moralno zadoščenje v obliki nepričakovanega neposrednega empiričnega dokaza, še bolj jasno pa je tudi, zakaj poziv k odstopu Kanglerja, spisan davnega petega maja 2011, v lokalnih medijih glede na prvopodpisanega ni smel medijsko uspeti.

Novinar TV Slovenija Matej Korošec je sankcioniran. Odgovorni urednici Ksenija Petrovčič Horvat in Polona Pivec sta mu razložili, da zaenkrat več ne bo vodil oddaj informativnega programa v živo.

Kaj se je zgodilo? V Dnevniku TV SLO je 15. maja 2013 rekel nekaj, česar ne bi smel. Poglejmo najprej zapis v Večeru:

Novinarju Televizije Slovenija Mateju Korošcu so ob poročanju o obisku premierke Alenke Bratušek v Mariboru zaradi izjave v osrednjem dnevniku nacionalne televizije za šest mesecev prepovedali javljanje v živo v informativne oddaje TV Slovenija. Dejal je namreč: “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Sankcija ni presenetila samo njega, ampak tudi Zorana Medveda, predsednika novinarskih sindikatov RTV Slovenija, Gabrijelo Milošič, nekdanjo sindikalno predstavnico, članico aktiva Društva novinarjev Slovenije in Koroščevo sodelavko, ter tudi kolektiv, v katerem Korošec dela. Polona Pivec, odgovorna urednica TV Maribor, pravi, da je morala Korošca sankcionirati po opravljenem telefonskem pogovoru s Ksenijo Petrovčič Horvat, odgovorno urednico informativnega programa RTV Slovenija: “Korošec je v prvem prispevku dnevnika naredil komentar z močno konotacijo.” Pivčeva sedaj sicer pravi, da ne gre za šestmesečno prepoved javljanja v živo v informativnih oddajah, ampak da bo Korošec lahko še naprej vodil oddajo Dobro jutro in tudi brez šikaniranja delal kot novinar, da se kratek čas ne bo smel javljati v živo pri političnih temah, pri drugih pa se bo lahko. In da bo imel nekaj več dežuranja ob praznikih. Petrovčič Horvatova pravi, da “Korošec ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi moral gledalcem prepustiti, da si ustvarijo svojega”. Poudarja, da je treba upoštevati novinarski kodeks in da obe s Pivčevo mislita enako, namreč “da to ni novinarsko delo, kot si ga želimo. Novinar ne sme podajati pavšalnih ocen.”

Pivčeva še pravi: “Dejansko se je zlagal, saj premierka je nekaj povedala, ni bila tiho.” Sama je rekla Korošcu, da če bi rekel, da ni povedala  nič novega ali vsebinsko nič novega, bi bilo sprejemljivo. Korošec pravi, da se je o osnovnih navedkih dogovoril z dnevno urednico TV Dnevnika Ireno Ulčar, da ni kršil novinarskega kodeksa ali razžalil ministrske predsednice, v svojem kratkem javljanju pa je poudaril “le neučinkovitost zadnjih vlad pri spopadanju s problematiko Maribora in Podravja, predvsem pa presenetljivo kratek obisk premierke pri županu, ki v svoji nekaj sekund trajajoči izjavi ni dala nobenih obetov ob  krizni situaciji v Mariboru”.

Med ničem in ničemer novim

Primer je poučen, ker skozi semantični minimalizem lahko zelo natančno določimo, kaj je odgovorni urednici prepričalo, da sta novinarja TV Slovenija kaznovali.

Glede razlike je bil namreč poučen. Korošec je dejal:

(1)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Očitano mu je, citiram vse očitke, da je njegov stavek komentar, da je močno konotiran, da je kršil novinarski kodeks, da ne bi smel podajati svojega mnenja, da je podajal pavšalne ocene, da se je zlagal. Pivčeva tudi pove, kaj bi bila pravilna drža: Korošec je lagal, ker premierka nekaj je povedala, ni povedala ničesar. Če bi, še dodaja, stavek oblikoval na način, da bi rekel, da ni povedala »nič novega« ali »vsebinsko nič novega«, bi bil stavek na mestu. S tem smo dobili natančno dikcijo, ki bi bila ustrezna.

Odgovoren novinar bi moral torej reči tole:

(2)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar novega, ne samo nič pametnega.”

Razlika je torej v ušivem pridevniku »nov«. V čem torej? Kaj dela točno naredi stavek (2) za tako dramatično drugačen od stavka (1)?

Po moje nič. V skladu s pragmatizmom jezika je tisti »nov« v prvem stavku že impliciran. Vrednostna sodba je bila, če kje, vsebovana v oceni »ni povedal nič pametnega« – ampak to je izjava, ki jo je zagrešil novinar lani, ko zanjo ni bil kaznovan. Toda ker trdi, da premierka ni povedala ničesar, jo pravzaprav vsebinsko sploh ne obtožuje, da ni »povedala nič pametnega« – torej je njegov edini greh skrit v drugem delu stavka in tistem »nič ni povedala«.

Komentar vs. informacija

Novinarju Korošcu je nadalje očitano, da je kršil novinarski kodeks. Toda katero njegovo določilo? Domnevam, da se meri lahko člen št. 15:

15. Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.

Kot vidimo, pa je smisel tega člena v prezenci ločevana dveh novinarskih žanrov s ciljem, da ne bil zaradi tega mešanja prišlo do napačne interpretacije pri uporabniku medija. Gledalec ali poslušalec bi se lahko znašel v položaju, ko je zaveden in nek komentar (ali interpretacijo) razumel kot dejstvo. Se je to pripetilo v danem primeru?

Če trdimo, da sta (1) in (2) identična, se to ni zgodilo. Skoraj neverjetno je, da bi gledalec lahko pomislil, da je premierka med obiskom v Mariboru molčala in bil zato strašno zaveden. Zato ni jasno, v kakšen smislu ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi menda gledalcem moral prepustiti, da si ustvarijo svojega. Kako se to stori?

Dodatna dilema je, če je pri sankcioniranju novinarja šlo za politični pritisk ali udinjanje oblasti. Ne vemo zaenkrat. Poveden je Korošcev zagovor, kjer omenja, da ni imel namena »žaliti« predsednice vlade – to je seveda neka povsem druga topika, ki namiguje, da pravi razlogi niso v profesionalnem zdrsu, temveč v občutljivosti politikov. Ali je imel novinar za takšno obrambno strategijo podlago v kakšni vednosti več?

Srečen v Dobro jutro

Novinar bo menda lahko delal dalje, vendar ne v informativnem programu v živo. Milostno mu je dodeljeno vodenje oddaje Dobro jutro, pri čemer ne bo šikaniran (sic!). Skratka, obeta se mu lahkotno novinarsko življenje. Takšno nerodno zakrivanje delovnega suspenza s strani urednice indicira, da ni prepričana v svoje dejanje. Primer odpira vsaj dve dilemi. Prvo bodo verjetno pograbili Janševi mediji in hiteli dokazovati že omenjeni nov politični pritisk na RTV SLO. Drugi bo obvisel v zraku: razprava o tem, kaj točno je bilo v profesionalnem smislu v novinarjevem postopanju res narobe in ali je bila takšna kazen res sorazmerna in potrebna.

Mariborski vstajniki zahtevajo odstop župana! Bombastični naslovi pregnetejo vse slovenske medije (1, 2), 16. maja 2013 Bobovnik v Odmevih zavrti kronsko izjavo na tej podlagi in z njo vrta v župana dr. Andreja Fištravca.

Z Večera pričakujejo od mene izjavo. Ker se to dogaja kvečjemu enkrat na leto, pristanem. Povem, da gre za popolno posploševanje in pretiravanje. Novinarki napišem tole:

Mastni medijski naslovi o tem, kako so se »mariborski vstajniki odrekli županu Fištravcu«, več povedo o patologiji slovenskih medijev kot pobudi mariborskih vstajnikov. Nezaupnico mu je izreklo gibanje »VLV Maribor«, ki zanesljivo ni osrednje mariborsko vstajniško gibanje in še manj edino. Za njih sem slišal šele po županskih volitvah! Se pa naslovi res dobro in dramatično berejo. Če želijo nekateri vstajniki po dveh mesecih zrušiti edinega neodvisnega vstajniškega kandidata za župana, ki mu je uspelo, naj končno predlagajo svojega in enkrat prevzamejo odgovornost. Ko je šlo zares, se niso izkazali.

Kadrovanj župana ne morem komentirati, ker jih ne poznam, bi pa pričakoval nekaj več zdrave pameti: ko se napada zaposlitve ljudi na občini, ki so bili del vstajniške garniture, ni prav, četudi izpolnjujejo pogoje. Ko se kritizira potrditve ljudi, ki so bili še včeraj bližnji Kanglerjevi sodelavci, a delajo dobro, spet ni prav. Medijske zahteve znajo biti resnično shizofrene.

Vmes poizvem, kaj si o VLV Maribor misli Uroš Lubej. No, od njih se distancira in prizna, da so nastali šele ob 5. vseslovenski vstaji in torej po županskih volitvah – ko je bilo vsega konec.

In kaj naredil Večer iz moje izjave? Razen majhnega namiga na bistvo sporočila mojo kritiko medijev povsem opusti. Ali izpusti.

Skratka: o posploševanjih v medijih in dramatiziranju se tokrat (spet) ne smemo pogovarjati. O nekonsistenci njihovih zahtev in shizofrenosti tudi ne. Ko pa se vendar tako dobro bere in sliši, da vstajniki terjajo odstop župana!

Nobenega dvoma ne more biti, nekateri močno verjamejo, da tej deželi še vedno vladajo rdeči škrati. V Murglah se skriva le majhna divizija, nahajamo se v rdečem oceanu, obkroženi z njimi. V svojem govoru pred glasovanjem, ki opisuje »dolgi pohod skozi rdeče morje slovenske tranzicije«, ki da se menda bliža koncu, je Janša na desetem kongresu stranke SDS v Celju pridevnik »rdeč« omenil nič manj kot 17-krat.

V besedilu se 32-krat pojavi beseda »monopol«, od tega v besedni zvezi »rdeči monopol« 14-krat in v besedni zvezi »rdeče morje« 3-krat. Medije, ki so odvisni od rdečih monopolov, omeni 10-krat, predvsem kot politično odvisne nosilce propagande, zavajanja in zamolčevanja pravih vzrokov.

Seeing red

Angleški pisatelj Jerome K. Jerome je davnega leta 1900 v svojem Three men on the bummel zapisal:

“I began, as the American expression is, to see things red.”

Na kakšen način Janša vidi rdeče? V angleščini fraza »to see red« pomeni izgubo samonadzora in nastop besnila. Obsežna repetitivna obarvanost v danem primeru predstavlja prej njegovo intenco, da članom svoje stranke ponudi tisto, na čemer jaha že desetletja: psihopolitiko zarote. Rdeči škratki okoli nas ustvarjajo medijske, gospodarske, finančne in druge monopole. V tem manihejskem dispozitivu antikomunizma, zimzelenem motivu politične mobilizacije, se je Janša to pot odločil, da bo povedano nekoliko pritajeno simboliziral predvsem z barvo. Že res, da poimensko našteje tudi »nadomestke nekdanjih partijskih komisij« (omenja informacijsko pooblaščenko, »korupcijski urad in komisijo«, navaja še delovanje Varuha človekovih pravic, Urada za varstvo konkurence, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računskega sodišča in Banke Slovenije). Toda zelo malo omenja nosilce strankarske politike; apel k zaroti je torej pomembnejši.

Na osnovno nevarnost, antikomunistično pretnjo, potemtakem manihejsko opozarja predvsem skozi asociiranje z rdečo barvo, pri čemer sebe in svojo stranko poudarjeno izpostavi kot nosilca borbe in tudi končne zmage proti nevarnemu rdečemu zmaju sredi rdečega morja.

Ideološki boj na požiralniku

S tem je Janša nehote odgovoril tudi Bruslju in svetovnim finančnim trgom, ki venomer ugotavljajo, da je velik del gospodarske krize pri nas politično pogojen: res je, Slovenija je ideološko zablokirana. Priznal jim je, da sredi maja 2013 in brodoloma države ne zna drugega kot iskati vzvode razdruževanja, gojiti sovraštvo med ljudmi in paranojo. Vendar presenetljivo v svojem nastopu ni omenjal tistega, kar sem zaslutil kot nov dominantni ideologem, s katerim operira zadnje čase, tudi s svojo novo knjigo. Kulturo življenja, ki jo on prinaša, je omenil šele v nastopu po glasovanju, kjer je kot edini kandidat za predsednika stranke prejel 522 od 533 veljavnih glasov delegatov. Obnovil je svoj sedmi mandat. Huronsko. No, »filozofski smisel zagovarjanja kulture življenja« je uvidel kar v nekajdesetletnem delu svoje stranke. So torej stranke, ki so na strani kulture življenja in tiste, ki so na strani kulture smrti. So naše in so njihove.

No, četudi je bil govor obarvan ekskluzivno rdeče, je v njem celo pro-sdsovski Bojan Požar videl premalo presežkov in pogrešal populizem (!), medtem ko ga je enako usmerjeni Vladimir Vodušek koval v zvezde kot vrhunsko analitično ekspertizo:

Opozicije znotraj stranke torej nima. Njegov uvodni govor, kjer je napovedal boj svoje stranke proti “rdečim” lastniškim, sodnim in medijskim monopolom (ter privilegijem), je novinarski kolega Vladimir Vodušek ocenil kot prvovrstno politično analizo (češ, JJ bi lahko bil odličen televizijski politični analitik), čeprav bi Janša svojemu govoru, glede na prizorišče kongresa ter pričakovanja pristotnih, lahko dodal za ščepec več populizma, retoričnih in emocionalnih bravur.

Rdeče kofetkanje namesto motike in semen

Med bolj bizarne anahronistične vložke bi nesporno lahko prišteli tudi kongresni nastop Zofije Mazej Kukovič. Zanjo je tudi kofetkanje mladeži po Ljubljani posledica monopola rdečih škratov. Lahko nas reši le nova industrijska revolucija, ki bo združila motiko in računalnik. Ja, točno tako:

“Vprašajte mlade, ko sedijo po kavarnah, recimo v Ljubljani, koliko jih čuti potrebo po tem, da bi si posadili neko seme v zemljo. Vprašajte jih. In to so posledice komunizma,” je dejala. “Danes razlagam mladini, da moramo najti kombinacijo med motiko in računalnikom.”

Skratka, o kulturi smrti se lahko vsakdo pouči med sprehodom po stari Ljubljani in pogledom na dekadentno mladino. Motika in seme v zemljo je tisto, kar bo dalo novo upanje in življenje. A s takšnimi mladimi nam ni pomoči.

Slovenijo preplavlja nov politični ideologem. Ponuja se nam metanivojsko: skozi diagnozo stanja duha v deželi, kot ocena preplavljanja ideologije, ki je seveda sama ideologija. Ideologem sproščenosti si je v novi preobleki nadel ime kultura življenja. Tisto, proti čemur se krčevito bori, v paranoidnem dispozitivu manihejstva, je seveda kultura smrti.

Janša je pred mesecem v intervjuju za Družino dejal (povzemam po STA via Dnevnik):

Premier, ki opravlja tekoče posle, je sicer spregovoril tudi o družbenem ozračju v Sloveniji nasploh. Ocenil je, da se v državi »namerno širi kultura smrti, pesimizma«. »Njen temelj pa je laž, ki omogoča prevlado tranzicijske levice. Pozitivna sporočila ali kultura življenja ostaja v ozadju,« je opozoril.

Kultura življenja vs. kultura smrti

Opisi kulture življenja so pri Janši empirični, potegnjeni iz vsakdana. Krivec za zlaganost, mrkost obrazov, samooklicanost vstaj in vstajnikov so seveda mediji, tranzicijska levica, komunisti, Ljubljančani. Ti so na strani kulture smrti in nepristnosti. Kultura življenja je zunaj prestolnice, prepoznaš jo po revnih, a veselih ljudeh, po pristnosti. Kulturi smrti pripadajo tisti, iz katerih žarči laž, zavezani življenju žarčijo resnico:

Bolj kot je okolje izpostavljeno »primitivni propagandi osrednjih slovenskih medijev«, več je po besedah Janše nezadovoljstva. »V Ljubljani je standard na 130 odstotnih točkah evropskega povprečja, pa na ulicah prevladujejo mrki obrazi in samozvane vstaje, kjer tudi gospe v krznenih plaščih govorijo o revščini. Ko pa greš med res revne ljudi, najdeš tam več veselja in življenjskega optimizma, ker kljub pomanjkanju živijo bolj pristno življenje in so dlje od centra, iz katerega žarči laž,« je dejal.

Tudi sicer po njegovih besedah »tranzicijsko levico v Sloveniji združuje interes, za sovražnika pa razglasijo vsakega, ki ga ogroža«. Ta interes je po besedah Janše oblast za vsako ceno, z njo pa “branijo privilegije, pridobljene v prejšnjem režimu”.

Prilagodljivost publiki

Čeprav je intervju z Janšo v Družini vreden podrobnejše analize (žal je nikjer nisem zasledil), lepo manifestira neko drugo značilnost njegovega političnega postopanja: prilagodljivost publiki, ki jo nagovarja. Izraza, kot sta kultura smrti in kultura življenja, namreč nista njegova. Antagonistična vzpostavitev obeh konceptov tudi ne. Sta nadaljevanje filozofskega programa sproščenosti s cerkvenimi sredstvi. O kulturi smrti je na široko spregovoril papež Janez Pavel II. Kontrastiral ga je s pojmom kulture življenja. Kasneje je isto konceptualizacijo ponovil njegov naslednik Benedikt XVI. Kultura smrti je, skratka, prilagojeni ideološki žargon Rimskokatoliške cerkve: označuje značilnost sodobne kulture, ki menda teži k samoizničitvi, ker zahteva evtanazijo, uvaja splav, kontracepcijo in razvrat, družbeno destrukcijo ali degeneriranost, želi razvrednotiti institut družine. Razvpiti snovalec razvpiste 24kul.si je npr. »Zavod za družino in kulturo življenja«. Vendar Janša, pričakujoč drugega otroka in morda zato ustrezno razpoložen, nesporno širi vsebinski obseg izrazja, ki ga uporablja, in sicer na zgoraj napisan psihopolitičen način: skozi stigmatiziranje političnih nasprotnikov kot pripadnih »kulturi smrti«, pri čemer empirično išče in najdeva takšne nasprotnike tudi v ljudeh na ulicah (vstajnikih, zombijih, gospeh v krznenih plaščih, ljudeh mrkih obrazov…)

Nova uspešnica

Janša z novimi koncepti misli resno. Tik pred izidom je njegovo delo, ki je zgornji ideologem spustilo na naslovnico. Knjiga nosi tak naslov:

In kot kaže, zanjo računa, da bo uspešnica. Nenazadnje je zdaj pisatelj, ki je napovedal, da bo od tega živel. V istem intervjuju za Družino namreč pokara člane Društva slovenskih pisateljev in jih označi za levičarske propagandiste, nesposobne prodaje svojih knjig:

Večina najbolj glasnih pa ni doslej ustvarila nič, svoje umotvore prodajo v kakih 200 izvodih ali še manj. Brez državnih jasli ne obstajajo.

Janševa Kultura življenja bo torej nova slovenska verzija papeških enciklik, slovenska verzija Evangelium vitae. Vsaj po naslovu. Janez Pavel II je ob svoji encikliki, ki promovira »kulturo življenja«, blagoslovil celo fundacijo s tem imenom.

Toda ne bo prvi, ki si je sposodil cerkvene koncepte za politične potrebe. Ne, ni bil Blair. Že njegov ideološki prijatelj G. W. Bush je to storil za »kulturo življenja« leta 2000. Janša potemtakem oponaša in papeža in bivšega predsednika ZDA. Kot beremo pod geslom Culture of Life na  straneh Wikipedie, je Bush operiral s kulturo življenja z naslednjim razlogom:

As the media then noted, Governor Bush directly borrowed this language from Pope John Paul II. They saw his invocation of the phrase as an attempt to gain support of “moderate” Catholics who dislike abortion, while not coming out so strongly against the practice that it would alienate voters.

During his eight-year Presidency, politicians repeatedly invoked the “culture of life.” Notable instances included:

George W. Bush signing the Partial-Birth Abortion Ban Act of 2003, surrounded by members of Congress

The summer of 2001, when a political controversy occurred over the position of the federal government on stem cell research, and President Bush faced accusations of backtracking on his earlier “culture of life” rhetoric;

March 2003, when the United States Congress passed a bill prohibiting partial-birth abortion, which proponents cited as advancing the “culture of life”;

The Unborn Victims of Violence Act in April 2004, which defined a violent attack on a pregnant woman as two distinct crimes: one against the woman, and the other against her fetus. Politicians promoted this act as improving the rights of the “unborn”, hence advancing the culture of life;

The US presidential election, 2004, when the Republican Party incorporated the phrase into its official platform, referring to the opposition of the Party against abortion, stem cell research involving the destruction of human embryos, and euthanasia.

The Terri Schiavo controversy of March 2005, when the phrase was used in support of legislative and legal efforts to prolong the life of a brain-damaged woman in an alleged persistent vegetative state.

Ali naši etablirani mediji postajajo preveč agresivni, rumeni in preveč paparacijevski? Za nekatere že vemo. Pri drugih, doslej resnih, to na novo ugotavljamo, ko se hitro približujejo meji ali jo nižajo. Konkreten primer: kdaj in v kakih okoliščinah sme novinar sesti v avto in zasledovati javno osebo, če je presodil, da bo lahko iz tega napletel javnointeresno upravičljivo zgodbo?

Ob nedavnem obisku v Mariboru se je pri novem županu dr. Andreju Fištravcu oglasil predsednik uprave Iskre Dušan Šešok. Ni bil uspešen. Mariborske vstaje so mimo, zakurile so jih mariborski radarji, ki so tudi sami goreli, in po mnenju protikorupcijske komisije je sporna pogodba javno-zasebnega partnerstva na poti izničitve. Mariborska občina naj bi Iskri dolgovala denar in Šešok se še vedno trudi, milo rečeno, da bi kaj iztržil – pravzaprav grozi kar z enormnim odškodninskim zahtevkom v višini 762 milijonov evrov.

Nekateri na obisku navzoči novinarji so se odločili za drzno dejanje: po končanem sestanku je novinar Večera Igor Selan presodil, da se bo, očitno skrivoma, usedel v avto in Šešoku sledil po mariborskih ulicah. Svoje postopanje in doživetja je opisal v poročilu s srečanja ter mu dodal avtomobilsko epizodo:

Kljub temu da je pred tem o mariborskih voznikih povedal precej krepkih, ne nazadnje naj Iskra po njegovih besedah v tako nekulturnem okolju, kjer vozniki v centru mesta vozijo z več kot 100 km/h, ne bi imela kaj iskati, pa tudi člani družine Šešok morda prometnih predpisov ne upoštevajo vedno. Če je števec za merjenje hitrosti v našem avtomobilu točen, je Matija Šešok, ki je očeta Dušana v četrtek zvečer odpeljal s sestanka na občini, na obvoznici proti Hočam v smeri Ljubljane vozil hitreje, kot velevajo prometni predpisi. Blizu 100 kilometrov na uro. Za njim smo šli, ker smo želeli preveriti, ali ga bo pot iz središča mesta morebiti zanesla na še kakšen za javnost zaprt sestanek o radarjih na drugi lokaciji, in ob tem videli tudi sinovo vožnjo skozi rumeno luč. “Če boste to objavili, vas bom tožil. Veljajo namreč samo radarske zabeležke, priče ne. Sicer pa, če to drži, je radar to zaznal in naj redarstvo kar pošlje ta račun. Malo pazite. Prepričan pa sem, da tega ni bilo,” se je, ko smo mu pripovedovali, kakšno vožnjo njegovega sina smo videli, odzval Dušan Šešok.

Kaj je paparaci style in kaj ni?

Je potemtakem zasledovanje v avtomobilu etično dopustno novinarsko postopanje? Kaj je želel z njim novinar doseči in kakšnim poklicnim standardom je sledil ali jih kršil? V čem se konkretno razlikuje od paparaci ali stalkaraci novinarstva?  Od tega, čemur je Andy Warhol dejal »the famous doing unfamous things«?

Novinar Selan navaja razlog svojega postopanja: Šešoku je želel sledil zato, da bi se prepričal, če se bo še s kom sestal na isto »radarsko« temo. Ne navaja nobenih indicev, ki bi racionalizirali njegovo odločitev v prid verjetnosti, da bo do takega novega sestanka prišlo ali glede tega, zakaj bi zaradi tega bilo upravičeno slediti neki osebi.

Pač pa navaja opažanja o Šešokovi prehitri vožnji, ki jo je ob zasledovanju odkril – pri čemer dokazovanje, da bo ta vozil prehitro, ni bilo prvotni razlog avtomobilskega sledenja. Prehitra vožnja zanesljivo moralno kompromitira voznika in morda tudi sovoznika – še zlasti na podlagi izjav, danih nekaj minut pred tem. Vprašanje je, v kakšni meri jih kompromitira kazenskopravno, kajti nenazadnje smo sami dnevne priče prehitrih voznikov na cesti, a to prav nič ne pomaga, da bi bili ti kaznovani. Toda kaj je tisti X, ki naj legitimira novinarsko postopanje?

Cilj, ki posvečuje sredstva

Novinarski kodeks nam pri tem spet ni v nobeno pravo pomoč. O pravici do zasebnosti spregovori le 17. člen: »Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti.«

Marsikdo bo dejal, da je cesta ali ulica javni prostor, na katerem ni zasebnosti in ne pravice do nje. A bolj bistven se mi zdi premislek, po katerem je neko novinarsko ravnanje nesporno, če je dosežen cilj tega postopanja koristen in v javnem interesu. Dilema je povsem identična tisti, ki sem jo navedel ob primerustališča Nine Zidar Klemenčič ob razpravi glede nepooblaščenega snemanja v Državnem zboru. Ker paparaci novinarsko postopanje ni nujno le fotografiranje, mutatis mutandis velja povedano tudi v primeru zasledovanja:

Če je naš paparaci novinar v teleobjektiv zadel nekaj zanimivega in usklajenega z javnim interesom, je to zanjo normalno in zaželeno novinarsko delo. Če ni, potem ni zaželeno. Težava je v tem, da je problem odločitve prenesla na rezultat in zanika etičnost odločitve kot takšne. S tem je legitimirala sleherno paraparaci novinarsko obnašanje in sleherni vdor v zasebnost – in sicer tudi v vseh tistih primerih, ko je novinar kaj posnel, četudi tega ni objavil.

Njeno ravnanje strukturno sledi načelu outcome bias; naklonjenost glede na rezultat je način odločanja, pri katerem sprejmemo odločitev zaradi končnega rezultata in odločitve ne presojamo na podlagi njene »kvalitete« v trenutku, ko smo odločitev sprejeli. Prenos presoje od dejanja samega k rezultatu strukturno vzeto v novinarskem poslu terja uvedbo ločnice novinarsko ravnanje vs. objava novinarskega izdelka. Vsako novinarsko ravnanje namreč kajpada še ne rezultira v končni objavi. Odvetnica evidentno ne problematizira in ocenjuje spornosti ravnanja po sebi, temveč zgolj v perspektivi njegove objave.

Skratka, Večerov novinar je po vsem sodeč posvojil načelo »cilj posvečuje sredstva«: neki osebi je v imenu javnega interesa dovoljeno slediti v avtomobilu po cestah in jo opazovati (in snemati, četudi je res, da Večer ni objavil fotografij), če bo končni cilj našega vohunjenja dal rezultat. Cilj bo nenadoma pohodil način ali metodo ravnanja in osmislil pravico javnosti do vednosti ter dovolil poseg v zasebnost – ob upoštevanju mejnosti trditve, da zasledovanje z avtomobilom je takšen poseg.

Ali je in kaj je, ostaja vprašanje za novinarske organizacije in njihove strokovne organe. Večerov primer bi moral biti pravi izziv. Ne glede na to porajajoči rumeni senzacionalizem časnika kot tendenca, ki je v takem časopisu še nismo srečali, postaja dejstvo – če kaj, manira »zasledovalnega« novinarstva, ki je nihče niti ni problematiziral, temu dejstvu znova pritrjuje.

Predsednik republike nas vleče za nos. Drugače ne moremo razumeti njegovega sklica sveta modrecev na Brdu pri Kranju, kjer je 30 eminentnih intelektualcev, kot so dejali, razpravljalo o prihodnosti države in vizijah glede nje. Zakaj nas vleče za nos? Zaradi utemeljitve sklica. Že začetek tegale poročila STA z dogodka razgali njegovo prefinjeno sofistiko:

Začela se je prva konferenca v okviru projekta Slovenija 2030. Gostitelj, predsednik republike Borut Pahor je poudaril, da želi ugotovili, ali je smiselno v teh okoliščinah razmišljati o prihodnosti, in na kakšen način razmišljati, da bi bilo koristno za družbo. Ko bomo razpravljali o prihodnosti, bomo razpravljali o današnjih problemih, je dejal.

Logika ni močna plat predsednika republike. A s tem bi se še sprijaznili, če je ne bi zamenjevala prazna sofistika. Namreč pozorno preberimo, kaj nam Borut Pahor sploh poroča:

Konferenca modrecev služi iskanju odgovora na vprašanje, ali je smiselno v teh okoliščinah razmišljati o prihodnosti.

Ne le, da so udeleženci morali razmišljati o tem, ali je smiselno misliti, povabljeni so bili k razmisleku o tem, glede česar že poznajo odgovor. Bilo bi povsem samozavračajoče (self-defeating), če bi prišli na eminentno lokacijo Brda, se rokovali s predsednikom, najedli, pobrali dnevnice in potne stroške, nato pa zaključili, da njihova razprava o prihodnosti nima povsem nobenega smisla. V pravilni odgovor jih tako rekoč sili že sama interpelacija v predsednikove izbrane modrece, pristanek in prihod na mesto razprave o tej veleumni zagati.

Retorični blef

Ob tem, da so same okoliščine sklica sestanka in strukturne vloge takšne, da je odgovor že na dlani, je tudi v vsebinskem smislu vprašanje povsem retorično. Če rečemo »Kdaj si bomo v Sloveniji lahko privoščili dostojno življenje?«, s tem jasno impliciramo odgovor. Retorično spraševanje je argumentacijska taktika, pri kateri je odgovor že očiten in impliciran, govorec pa ga oblikuje na način, da bo lahko odgovor ali reakcije tudi nadzoroval in jih zapeljal v vode, ki si jih želi.

In Pahor ne bi bil to, kar je, torej retorično puhličast politik, če ne bi – in to povsem odvečno – že takoj v naslednjem stavku ali misli tudi ponudil spoznanje na začetno izpraznjeno puhlo dilemo:

Ko bomo razpravljali o prihodnosti, bomo razpravljali o današnjih problemih, je dejal.

Hudo, predsednik republike ne samo retorično in emocionalno blefira, temveč je pripravljen tak blef tudi nemudoma razkriti: če namreč drži, da je razprava (ali mišljenje) o prihodnosti nujna za razpravo o današnjih problemih, s tem neposredno signalizira, da odgovor na začetno spraševalno dilemo ne le pozna, temveč se do »pravilnega odgovora« tudi izrecno afirmativno opredeljuje, še preden jo je zastavil. S tem je seveda začetni motiv sklica sestanka nemudoma anuliran.

Kajti kakšen poseben smisel ima potem sklicevati svet modrecev, da mu odgovori na globokoumno uganko, če mu je vse že vnaprej prezentno in jasno? Ne more biti drugače: zato, da bi izkoristil vse reminiscenčne prednosti Drnovškovih tradicij gremijev skrbno izbrane reprezentativne inteligence in videz tega, da je zaskrbljen in motiviran predsednik republike. Ja, to je ta smisel.

Cui bono?

Dodatek k razpravi »Na kakšen način razmišljati, da bi bilo koristno za družbo« je paradoksen po sebi in pomenljiv za situacijo. So torej način razmisleka, ki so koristni in taki, ki niso. No, razmislek o tem, ali je koristno razmišljati in ali je to koristno početi o prihodnosti, je gotovo med slednjimi.

Veliki, a tedaj še rosno mladi Aristotel je mladež nagovarjal k filozofiji z znamenitim silogizmom, ki ga parafraziram: »Če želite filozofirati, potem pač filozofirate. Če ne želite filozofirati, morate za to prav tako filozofirati. Torej morate v vsakem primeru filozofirati.« Mišljenju ni mogoče uiti in njegovi koristnosti tudi ne.

In kaj točno so počeli Pahorjevi modreci na Brdu, saj jim začetna dilema ni predstavljala realnega izziva? Sledeč temu in vsem drugim medijskim sporočilom so predvsem razpravljali o nujnosti moralnih vrednot.  Ta zimzelena tema naj bi absolutno prevladala. Morala in etika kot teorija morale sta nesporno zgodovinsko in sicer filozofski disciplini.

In koliko filozofov so povabili na Brdo? Ne razpolagam s podatkom o zavrnitvah, toda hitro lahko ugotovimo, da med nastopajočimi ni bilo nobenega. No, o morali je spregovoril tudi Boštjan M. Zupančič, ki ga včasih mimogrede navajajo tudi kot filozofa. O njegovem vrednostnem sistemu se lahko bralec poduči v mojem nedavnem zapisu.

Med nastopajočimi je bil tudi Jure Aleksejev, avtor še sveže uspešnice z naslovom Proti filozofiji, v kateri vehementno dokazuje njeno odvečnost in porazen vpliv na družbo, celo privilegiran položaj – nesmisel vseh nesmislov. Seveda lahko tudi nefilozofi in njeni kritiki razpravljajo o morali, toda nekdo, ki zavrača filozofijo generalno in kot takšno, s tem neposredno zavrača tudi koristnost etike kot filozofske discipline.

Kako kredibilna je bila torej ta razprava o morali? Nič več retorično vprašanje.

Rumenega novinarstva ni težko prepoznati. Popačitev vsebine, senzacionalizem in intrigantstvo z namenom povečanja prodaje vedno predstavljajo dober test za to, kako zaobiti pravila profesionalnega ravnanja, ne da bi nam to očitali. Nenazadnje je tudi rumeno novinarstvo zavezano etičnim načelom. Eden izmed njegovih elementov je skrivanje svojega stališča na način, da ga podajamo skozi usta drugega – ta potem prevzema odgovornost za izrečena dejstva in s tem razbremenjuje novinarsko odgovornost za zapisano. Wiki nas pouči:

Yellow journalism, or the yellow press, is a type of journalism that presents little or no legitimate well-researched news and instead uses eye-catching headlines to sell more newspapers. Techniques may include exaggerations of news events, scandal-mongering, or sensationalism.

Zgleden primer porajajočega senzacionalizma časopisa Večer je obravnava vstajniškega župana. Po tistem, ko so mu očitali mačje menije, torej poseben gurmanski okus, ter ga nato obtožili še, da glede svojih izjav o mačjih jedilnikih laže (obširno o tem sem že pisal tukaj in tukaj), jim je kot potica z neba priletela zgodba o tem, kaj si o njem misli njena dolgoletna prijateljica dr. Vesna Vuk Godina, ki je v novoizvoljenem županu čez noč ugledala lunatika.

Zgodbo so zagrabili z obema rokama in njene obtožbe preparirali na način, ki velja za rumene medije. Spodaj sem poskeniral nekaj naslovov in naslovnic, ki povedo čisto vse in ne potrebujejo komentarja.

Očitke proti novemu županu bi lahko zložili v tri kategorije: dr. Andrej Fištravec je izgubil stik z realnostjo in se mu je zmešalo, za nameček z njim manipulira skupina ljudi okoli njega in je zato volilna zmaga nateg, hkrati pa je zgolj trojanski konj stranke Zares in torej ni vstajniški župan. Nobene od teh observacij se niso potrudili utemeljiti.

Komentiraj, potem ti bomo pokazali!

Kako daleč so pripravljeni iti v svoji rumeni agendi, najbolje ilustrira spodnji odlomek iz članka:

Novoizvoljeni mariborski župan Andrej Fištravec se še vedno noče javno odzvati na besede nekdanje sodelavke, socialne antropologinje Vesne Vuk Godine, češ da še ni videl celotnega besedila. Pa vendar priznava, da sta marca govorila o tem, torej njene besede zanj ne morejo biti popolno presenečenje.

“V zvezi s tem sem že povedal, da sva z Vesno že govorila. Zdi se mi, da sem ji zadovoljivo pojasnil svoja stališča,” Fištravec ponavlja svojo kratko izjavo in vztraja, da nobeden od njenih očitkov ne drži. Pravi: “Natančnejše odgovore bom lahko podal, ko bom prebral integralno verzijo besedila.” Torej danes, ko bo prebral celotno besedilo v sobotni prilogi Večera? Toda če sta, kot oba pravita, že marca govorila o nekaterih stvareh in mu je takrat Vuk Godina očitala marsikaj, on pa odgovoril, lahko sklepamo, da glavnino očitkov vendarle pozna. Sicer pa Fištravec na vprašanje, ali je zdaj presenečen, diplomatsko odgovarja: “Vsak človek ima lahko svoje mnenje, živimo v sodobni družbi, vsak ima pravico, da tudi pove svoje mnenje.”

Da ne bodo odgovarjali, dokler ne bodo videli celotnega besedila, pravi tudi njegov predstavnik za odnose z javnostmi Bartolo Lampret, še do včeraj zaposlen pri odnosih z javnostmi Policijske uprave Maribor: “Ne moremo komentirati besed, izvzetih iz konteksta. Videti moramo celoto, potem pa se bomo odzvali.”

Večerovci so si namreč zgodbo o aferi Fištravec vs. Godina zamislili dvostopenjsko, da bi jo stopnjevali, napihovali in širili. Sprva so očitno pohiteli in  brez pridobljenega nasprotnega mnenja čez celo stran pisali o tem, da so prejeli pismo Vesne Godina z očitki na račun novega župana, ga na nekaj mestih citirali in povezali v zgodbo nekatere detajle, ki jih v pismu omenja. Nato so v taistem članku napovedali njegovo objavo za naslednji dan (6. aprila 2013; vse to pred uradnim začetkom mandata novega župana), na Fištravca pa naslovili prošnjo, da ga komentira, ne da bi mu ga pokazali.

Kriv je!

A ne le to. Fištravca so potem tudi dodatno okrivili, kot je razvidno iz citiranega odlomka. Kriv je, ker ne komentira pisma, ki mu ga ne želijo pokazati. Takšna novinarska obscenost je pogumno šla tako daleč, da mu je to za nameček še očitala: župan ni le predstavljen kot kriv vseh grehov, ki se mu očitajo v pismu Vesne Vuk Godina, ampak je kriv tudi tega, da na očitke o krivdi ne odgovarja – navzlic temu, da mu jih sploh niso želeli pokazati. Novinarka Uršula Godec si je namreč zamislila alibično sklepanje, po katerem Fištravec preprosto mora vedeti, kaj piše v obtožnici, četudi je ni videl. Zakaj? Ker lahko menda ugiba in predvideva, kaj v njej piše! Še Sveta inkvizicija je imela več smisla za korektnost, preden je po branju obtožnic nesrečne čarovnice pošiljala na grmado.

Priznam, da celo ob dolgoletnem spremljanju medijev ne pomnim primera, kjer bi novinarji skrivali »obremenilna dejstva« ali materiale pred (že vnaprej) inkriminirano osebo na podoben način, namesto da bi jo z njimi seznanili. Na ta način dobljena »dvojna krivda«  – torej vnaprej očitati dejanja drugemu, ne da bi mu dal možnost obrambe (velja za zapis 5. aprila), in nato še, ne da bi mu predstavil »corpus delicti« z materijo očitkov  -  je precedenčna. Na Večeru niso imeli niti enega pametnega razloga, da županu pisma ne bi pokazali, če že od njega vehementno terjajo komentar. Razen rumenega, seveda. In prav zato ni bilo nobeno presenečenje slogovni način, na katerega so objavili tudi Fištravčev odgovor v Večeru v ponedeljek – po tistem, ko je moral počakati na sobotno objavo in je lahko končno le prebral obtožnico.

Dr. Ivan Štuhec opaža, da lakota pod to vlado vidno izginja.  A obenem, paradoksno, tudi ugotavlja, da lakote ni in zato nasprotuje temu, da bi govorili o njej – oziroma, konkretno, o lačnih otrocih v šolah. Tu je izsek iz svežega pogovora z njim:

Štuhec se zaveda, da so socialne stiske precejšnje, a opozarja, da je bila terminologija lakote v preteklosti uporabljena izrazito v politične namene. „Zelo aktivno je bilo uporabljena iz strani predstavnikov Zveze prijateljev mladine Slovenije in tudi s strani nekaterih podpornikov predsednika Türka pred predsedniškimi volitvami. Na Valu 202 smo lahko, podobno kot smo v 90-ih letih slišali „dobro jutro revščina“, vsak dan poslušali, ne ravno „dobro jutro lakota“ ampak to, da imamo lačne otroke. Imam občutek, da odkar imamo novo vlado, lakota v Sloveniji več ne ogroža nobenega.“

Kakšna moralna ekonomija poganja to dragoceno opažanje moralnega teologa?

Resne krize ni, je le hinavščina

Štuhec je konsistenten, to mu štejem v dobro. Tudi februarja 2012, leto nazaj torej, je zagovarjal enako stališče: lakote pri otrocih ni. Bil je čas, kot je ravnokar vlada Janeza Janše prevzela svoj mandat in za takšno odkritje je bil posebej motiviran. Isti Štuhec je takrat za javni zavod risal navideznost socialnih tegob, s katerimi se po nepotrebnem ukvarjamo:

Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake, se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih, se mečejo na tla pred izložbami in trgovinami, da izsiljujejo igrače in drugo, dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba.

Zdi se, da je teza o tem, da neobstoju lačnih otrok zgolj ponovitev njegovega nekaj tednov starega stališča, vendar to pot bolj eksplicitna. Takrat je v Družini vztrajal:

»Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.«

Trije citati zadoščajo. Nobenkrat ni bil posebej originalen. Zgolj ponovil je modre misli svojega idola o štrucah, ki gledajo iz smetnjakov in dokazujejo narodovo blagostanje (1). V nekaterih mojih pripombah o cinizmu in hipokriziji sem zapisal, da je cinizem npr. vedeti, da vlada ne more izpolniti nekaterih pričakovanj glede reševanja gospodarskih težav sredi ene najtežjih preizkušenj v času svetovne krize, a jo hkrati neusmiljeno napadati. Igrati na karto visokih pričakovanj in razočaranja državljanov ali se celo poigravati z njihovo bedo. Kar je skupno tem zvrstem, je davno tega verjetno najbolje opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje  izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.

Protislovje, ki te ljubim

Je torej Štuhec cinik, če nam prepoveduje govoriti o lakoti oziroma oporeka oceni o obstoju lačnih otrok? Predvsem je v globokem protislovju: če sam ne vidi in ne prepoznava lakote, Bratuškovi in njeni vladi (ter medijem) očita isto – da jo zanikata. Je možno, da bi uvajal neko drugo partikularno distinkcijo, namreč med fenomenom »lačnih otrok«, ki da jih ni, in nato še lakote po sebi, ki da je? No, že skoraj komično je tudi, da je ves pogovor, v katerem Štuhec ugotavlja neobstoj lačnih, del dobrodelne akcije Slomškove ustanove in Radia Ognjišče, v katerem so mimogrede večkrat pozvali tudi k donacijam za socialno ogrožene. Izpadli bi bolj racionalno, če bi prosili ljudi, naj ne donirajo.

Vse je le zarota

Ko moralni teolog in duhovnik zanika lakoto otrok, mora imeti presneto dobre razloge. A si jih je težko predstavljati. Razlaga, ki me najbolj prepriča, čemu lahko služi nenavadna invencija zanikanja obstoja lačnih slovenskih otrok, je sodeč po zgornji kontekstih le ena: vse je totalni konstrukt politike in posledično konstrukt medijev. Ne le, da vsa ta modna »botrstva« postajajo nelojalna konkurenca karitativnih dejavnostim Cerkve, ne le, da smo postali razvajeni v dobi potrošništva, v prvi vrsti je lakota propagandni izum politike.

»Dobro jutro, lakota« je očitek, neposredno namenjen Valu 202, ker širi diskurz o njej in se v obeh kontekstih ponovi. Aluzija na novo vlado Alenke Bratušek je prav tako jasna: lakota bo zdaj nenadoma izginila. Je že, ker bodo provladni mediji – in taki so zanj verjetno skoraj vsi – zdaj umolknili. Nenazadnje Štuhec tudi neposredno pove, da je to »terminologija« za politične namene manipuliranja. Povedano drugače: diskurz o tem nam je podtaknjen, zato se ga moramo obraniti. Lep dokaz, da psihopolitika paranoje načenja njene nosilce, toda cena zanjo je visoka: lakota otrok.

Predstavljajmo si, da odvetnico Nino Zidar Klemenčič oblegajo paparaci na vsakem uličnem vogalu. Vedo, da to smejo početi na javnih prostorih in mestih. Ogledujejo si jo na kavicah, pridno beležijo njena srečanja, denimo z možem, sicer predsednikom protikorupcijske komisije, so na preži v grmovju in čakajo na svoj trenutek. Kar iščejo, je obremenilni dokaz za to, da je mož v tesni navezi z novo mandatarko Alenko Bratušek.

Bi se Nina Zidar Klemenčič strinjala s takim ravnanjem? Po vsem sodeč bi ga toplo pozdravila. Dobesedno. Poglejmo kontekst. Nedavnega 8. aprila 2013 so v Državnem zboru priredili okroglo mizo v zasedbi Ranka Ivelja, Igor Kršinar, Nataša Pirc Musar, Franci Grad, Miro Cerar, Samo Trtnik in Nina Zidar Klemenčič. Uvedli so razpravo o »sobivanju ustavnih pravic in medijskem poročanju« – po tistem, ko se medije obkrožili posnetki sporočila SMS predsednice vlade Alenke Bratušek med sejo parlamenta, ki ga je prebrala na svojem telefonu. Rezultat: avtorju posnetka Janiju Božiču, lastniku portala Podlupo.net, so odvzeli novinarsko akreditacijo za Državni zbor.

Ob nizu pravnih, novinarskih in etičnih dilem, denimo o tem, kaj sme in česa ne sme novinar početi v DZ, ali je imenovani novinar prestopil pravno ali tudi etično črto, kje je meja zasebnosti in kje se začne javni interes, kam točno uvrstiti paparaci novinarstvo, če sploh kam, itd., se v naslednjem posnetku z navedene okrogle mize odvetnica Nina Zidar Klemenčič sprašuje tudi takole:

Če prav razumem, je bil povod za to okroglo mizo fotografija SMS sporočila predsednice vlade, po drugi strani obrambnega ministra, po tretji Moederndorferjevega SMS, ki je bil očitno zasebne narave. Različne stvari je treba obravnavati različno in jih ne metati v en koš: če bi recimo predsednica vlade takrat dobila takrat SMS sporočilo denimo ljubljanskega župana Jankovića, »Drži se, Alenka, še malo in nama bo uspelo«, tik preden je bila izvoljena, najbrž ne bi bilo dileme, da je v javnem interesu, da se objavi ta vsebina sporočila. Ali pa še huje, če bi prejela sporočilo predsednika protikorupcijske komisije z istim besedilom, kar bi bilo, glede na vse teorije zarote, izjemno v javnem interesu, da se objavi… Ko se zgodi, je treba tehtati vsebino in njegovo težo. Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.

Cilj posvečuje sredstva

Odvetnica je torej svoj pogled povsem podredila »vsebini«. Če bi v njej nastopil npr. njen mož, bi bila vsebina merodajna. Zakaj? Ker mora, kot dodaja, presojati njo, kdor sproži pravne postopke. Če je izdelek v javnem interesu, potem bo dejanje sprejemljivo, sicer ne. V tej perspektivi novinarski postopek pred objavo ni problematičen  – bolje rečeno, ga odvetnica sploh ne problematizira, niti se posebej ne opredeli do pravil ravnanj v Državnem zboru, ki veljajo za novinarje.

»Vsebina«, ki jo omenja odvetnica, je zanjo nesporno determinirana z javnim interesom. Vendar kaj to predstavlja v praksi? Nina Zidar Klemenčič se ravna po načelu »cilj posvečuje sredstva« – če je naš paparaci novinar v teleobjektiv zadel nekaj zanimivega in usklajenega z javnim interesom, je to zanjo normalno in zaželeno novinarsko delo. Če ni, potem ni zaželeno. Težava je v tem, da je problem odločitve prenesla na rezultat in zanika etičnost odločitve kot takšne. S tem je legitimirala sleherno paraparaci novinarsko obnašanje in sleherni vdor v zasebnost – in sicer tudi v vseh tistih primerih, ko je novinar kaj posnel, četudi tega ni objavil.

Njeno ravnanje strukturno sledi načelu outcome bias; naklonjenost glede na rezultat je način odločanja, pri katerem sprejmemo odločitev zaradi končnega rezultata in odločitve ne presojamo na podlagi njene »kvalitete« v trenutku, ko smo odločitev sprejeli. Prenos presoje od dejanja samega k rezultatu strukturno vzeto v novinarskem poslu terja uvedbo ločnice novinarsko ravnanje vs. objava novinarskega izdelka. Vsako novinarsko ravnanje namreč kajpada še ne rezultira v končni objavi. Odvetnica evidentno ne problematizira in ocenjuje spornosti ravnanja po sebi, temveč zgolj v perspektivi njegove objave.

Takšen prehod si je verjetno dovolila, ker je etično-novinarski vidik povsem podredila pravnemu. Njen »vsebinski« imperativ neizogibno zahteva privzetje naslednjega: novinarsko dejanje je etično sprejemljivo, če so vodi do sprejemljivih posledic tega dejanja, je pa nesprejemljivo, če ne vodi do sprejemljivih posledic.

Posledičnost in zaželenost

V konkretnem primeru je ravnanje (ali dejanje) pravilno, če vodi do rezultatov, ki se izražajo v javnem interesu, da državljani nekaj smemo vedeti in spoznati. Argumentacijska plat njenega razmisleka je znana pod imenom argumenta iz posledic ali sklicevanja na posledice (argumentum ad consequentiam) in ima takšnole obliko:

(1) Če P, potem nastopi Q.

(2) Q je zaželen.

(3) Torej je P resničen (ali pravilen).

Zaželenost Q, v tem primeru njegova vsebina, ki je na ravni javnega interesa, je kasneje tudi jeziček na tehtnici, zakaj in kdaj je neko dejanje kaznivo ali ne. Vendar novinarje ne sme in ne more zanimati le pravni vidik zgodbe, saj potrebujejo predpis, ki jim bo veleval, kako pravilno in ustrezno postopati še pred nastopom Q. Zanima jih etična ocena samega ravnanja. Razprava v Državnem zboru je bila odveč v tem smislu, ker je novinar portala podlupo.net nesporno kršil pravila Hišnega reda in Pogoje za delo predstavnikov medijev v Državnem zboru.

Prav zato je bizarno, da je v tem kontekstu in v hramu demokracije odvetnica Nina Zidar Klemenčič želela namesto pravnega uporabiti še etično-novinarski argument, ki ga je povsem navezala in podredila pravnemu. Kot da ni opazila, da njeno stališče povsem legitimira parapaci novinarstvo brez meja tudi v Državnem zboru, ne le okoli nje v zasebnem življenju. Kot da ne pozna ali ne želi upoštevati 12., 14. in 17. člena Kodeksa slovenskih novinarjev, ki regulirajo novinarsko postopanje v imenu javnega interesa in ga omejujejo. Že zaradi njih ne drži njeno načelo »Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.« Iz povedanega se ne da sklepati nič drugega.

Žena vrača posojilo v višini 145.000€, kar mesečno tudi predstavlja približno polovico njene plače. Skupaj bova morala v naslednjih 15 letih odplačati še cca. 300.000€ posojila.

Stavek je zapisal Janez Janša 1. decembra 2011 tik pred volitvami v svojem javno objavljenem »Poročilu o dohodkih in premoženju«. Ravnokar smo prebrali, da je prehitro odstopli predsednik vlade naznanil, da se pod vlado Alenke Bratušek ne vrača v poslanske klopi in se prav tako ne bo zaposlil na sedežu svoje stranke. Svoj delavnik bo povsem spremenil, odslej bo predaval in pisal knjige. Prihrankov nima, pravi. Marsikdo bi lahko rekel, da nas ne rabi zanimati, od česa bo živel – a to ne drži. Ker je odšel zaradi poročila protikorupcijske komisije, ki mu očita nepojasnjen izvor premoženja v višini okoli 200.000 evrov, nas njegove privatne finance smejo zanimati. In nas. Žal ne vemo, ali je v tej vsoti všteto tudi njegovo dokazovanje prejetih honorarjev za njegovo publicistično dejavnost. Od česa in kako bo živel poslej? Vprašanje, ki zanima številne pisatelje in knjigotržce: lahko živi od prodaje svojih knjig?

Pripravlja dve novi knjigi

Pojasnilo, ki so ga ponudili na svoji spletni strani in novinarjem, si velja zapomniti in citirati v celoti:

»Predsednik SDS Janez Janša se po današnji primopredaji vladnih poslov ne bo vrnil v državni zbor kot poslanec. Prav tako ne bo prejemal nadomestila po prenehanju funkcije niti se ne bo zaposlil v SDS. V zadnjih dneh je prejel ponudbe nekaterih evropskih in ameriških inštitutov za več serij predavanj, ki jih je sprejel. Prav tako je prejel ponudbe nekaterih vlad za svetovanje. Pripravlja tudi izid dveh svojih novih knjig do konca tega leta. Dober del svojega časa kljub temu namerava še naprej posvetiti vodenju in krepitvi SDS, vendar bo funkcijo predsednika stranke opravljal neprofesionalno.«

Mediji so potem povzeli vse tri načine njegovega delovanja in prejemanja dohodkov: predavanja, svetovanja in pisanje knjig. Najava je tudi zavezujoča: Janša je v »v zadnjih dneh« prejemal ponudbe, očitno tudi ponudbe za svetovanje vladam. Ker je na trgu šele kakšen teden ali dva, je torej bila odločitev za nov slog preživljanja hipna. Serija predavanj za evropske in ameriške inštitute tudi ni nekaj, kar bi lahko ostalo javnosti prikrito.

Ne da bi to vedeli ali zaslutili, Janša pripravlja kar dve knjigi – in to v času, ko je bil skrajno zaseden kot predsednik vlade, kar je večkrat poudaril, da družine in pravkar s strani SDS (sic!) potrjenega podatka o pričakovanju drugega otroka ne omenjamo. Kako je torej z njegovo pisateljsko žilico v časih, ko ga za nameček ravnokar mečejo iz PEN-a? Vprašanje, ki nam bo obelodanilo, kako bo Janša finančno preživel.

Kot pisatelj zaslužil okoli 165.000 evrov

V preteklosti je Janša s prodajo knjig kar dobro shajal, za današnje razmere nesporno fascinantno dobro. Ali kot priznava sam:

V 30 letih sem z avtorskimi honorarji zaslužil nekje med 150.000 in 180.000€.

Upoštevajmo še, da njegov pisateljski opus, vsaj kar zadeva izdane knjige, res ni gromozansko velik. Še več, kot navaja sam, je s prodajo knjig lahko financiral nakupe nepremičnin:

Posestvo v Trenti, ki sem ga prodal v menjavi za stanovanje v Trubarjevem kvartu, sem kupil leta 1992 s pomočjo honorarja od dveh izdanih knjig. Obsega zazidljivo parcelo s hišno številko, hiša je sicer v ruševinah, a je v neposredni bližini avto kampa in večjega apartmajskega objekta. Ne drži informacija, objavljena v medijih, da gre za ničvreden gozd. Gre za eno najbolj atraktivnih lokacij v Trenti, parcele posestva mejijo na 200 m obale Soče. Lokacijska informacija priložena. Počitniško hišico v Bovcu s pripadajočim zemljišče cca 4.000m2 sem kupil s prihranki, večinoma od avtorskih honorarjev. Nakupna cena sicer 150 let stare obnovljene bovške hišice z zemljiščem je bila med 50 in 60.000€.

Del svojih dohodkov od prodaje knjig pa je doniral svojcem padlim za Slovenijo in stranki SDS:

V svojem življenju sem po realnem obračunu zaslužil najmanj 900.000€. Del honorarja za knjigo Premiki sem namenil svojcem padlih v vojni za Slovenijo, del honorarja od knjige Okopi pa za delo SDS v času, ko smo bili praktično brez resnih sredstev za delo, ker smo imeli samo 4 poslance v DZ in temu primerno dotacijo. Vsi poslanci SDS že dva mandata po 100€ na mesec namenimo tudi za štipendiranje otrok iz socialno šibkejših družin. To je potrebno odšteti od mojih neto prihodkov.

Preživeti s 458 evri?

Kot samostojen avtor sem napisal in izdal tri knjižne naslove, ki so bili v slovenskem jeziku skupaj prodani v več kot 85.000 izvodov. Premiki so bili prevedeni tudi v angleški, nemški in francoski jezik in natisnjeni v teh jezikih v več tisoč izvodih, natančno število mi ni znano. Sem soavtor 4 drugih knjig in urednik številnih zbornikov. Souredil sem Dnevnik in spomine Staneta Kavčiča, ki je bil leta 1988 prav tako velika knjižna uspešnica. V domačem in tujem tisku sem objavil preko 1400 različnih esejev, strokovnih in poljudnih člankov in prispevkov. V svojem računalniškem arhivu imam več kot 10.000 strani kopij objavljenih tekstov.

Janša je torej objavil v povprečju okoli 46 esejev ali člankov na leto. To pomeni praktično en esej, strokovni ali poljudni članek na teden v vseh 30 letih. Če upoštevamo vse druge njegove obremenitve in zaposlitve, je številka fascinantna – in z njo bi se težko kosal celo Tomaž Majer. Cobiss sicer razkrije le 238 zadetkov: in to z vsemi drugimi Janezi Janši in tremi umetniki s tem imenom vred. Ker navaja število strani, tako izračunamo, da je ob 10.000 straneh (po lastnem priznanju) Janša letno v 30 letih napisal nič manj kot 333 publiciranih strani.

Če je Janša v 30 letih zaslužil okoli 165.000 evrov, potem mu je to letno navrglo 5500 evrov. Ni nemogoče. Če so višine honorarjev ostale enake in če bo še dalje produktiven v enakem tempu, bo tudi v prihodnje prejemal približno tak znesek – na mesec bi mu to vrglo 458 evrov. Prihodkov od svetovanja in predavanj zaenkrat ne znamo izmeriti. Malce težavna nova vloga za nekoga, ki ima v posesti in mora vzdrževati vsaj tri svoje nepremičnine, če družine ne omenjamo. Ali nenačrtovanih 10.000 evrov vrednih letov iz Grčije, ki ti mimogrede odžrejo dveletno publicistično udejstvovanje.

Če bo prispeval svoj sorazmerni polovični delež, Janšo v naslednjih 15 letih čaka po 10.000 evrov vračila kredita na leto. Ob enakih honorarjih za svoje pisanje mu bo le za plačilo kredita zmanjkala skoraj polovica denarja – v primeru, da bo to njegov edini vir preživetja.

Kako uspešen pisatelj in kako dober predavatelj bo bivši predsednik vlade? Glede na vztrajne govorice, da živi od minulega dela iz nekih orožarskih afer, medijem, javnosti in seveda ustreznim davčnim organom ne preostane drugega, kot da budno spremljajo njegove nove poklicne zadolžitve. Nenazadnje bo produktivnost njegovega početja zdaj tudi lažje izmeriti.