Sproščena Slovenija

Minister za javno upravo Gregor Virant meni, da je tako imenovana bela stavka cinizem. Prav tako verjame, da imajo sodniki očitno prenizko normo:

Če stavkaš tako, da delaš po normi, potem je očitno, da je ta norma prenizka, je o napovedani beli stavki sodnikov dejal minister Virant.

Minister torej sklepa takole:

1. Sodniki stavkajo, ker menijo, da imajo (med drugim) preveč dela in posledično prenizke plače.

2. Sodniki so se odločili stavkati tako, da delajo znotraj norme.

3. (Stavka je dejanje, ki želi z redukcijo delovnega procesa ali izpostavitvijo drugih okoliščin dela stavkajočega pripeljati do situacije, ki je za nadrejenega, državljane ali javnost škodljiva).

4. Torej kdor stavka tako, da dela po normi, s tem dokazuje, da je ta norma prenizka.

Je s tem sicer entimemiziranim argumentom kaj narobe? Je. Ker je paradigmatski non sequitur – iz tega, da nekdo v stavki dela po normi, še pač ne sledi, da je norma prenizka. Zamislimo si prav nič hipotetični primer: predstavljajte si, da ste v take vrste službi, kjer delodajalec od vas arogantno zahteva daljši delovni čas. Zdaj delate nesramnih 10 ur, on od vas pričakuje še več, da boste delali 12 ur – verjame namreč, da si plače ne zaslužite in da v službi niste nič prida. Odločite se, da boste stavkali: delali boste običajnih 8 ur in nič več. Do izpolnitve stavkovne zahteve.

Ta arogantni nadutež bi prav zlahka bil Virant, njegova argumentacija je namreč enaka: odločili ste se, da stavkate s tem, da delate po »normi«, 8 ur, kar menda dokazuje, da je vaša prenizka!

Kar bega pri Virantovi aroganci, je pravzaprav dodatek, s katerim je pospremil svoj umotvor. V svoji samopašnosti namreč drugim očita, da so ciniki:

Po Virantovem mnenju sodniki z idejo o beli stavki izpričujejo svojevrsten cinizem. Če stavkaš tako, da delaš po normi, potem je očitno, da je ta norma prenizka, je pred tednom dni poudaril Virant.

Ta svojevrsten cinizem, pripisan drugim, je namreč njegov lasten. Če ste cinik sami in drugim pripišete to kvaliteto, bi temu smeli reči perverzni cinizem. In Virant je natanko to, perverzen cinik. Dodajmo k temu še, da je zato tudi interpretacija glede posledic stavke povsem različna, ker je odvisna od zgornjega cinizma. Virant in Šturm namreč verjameta, da stavka ne bo ogrozila projekta Lukenda in da se ne bo poznala pri sodnih zaostankih. Oba ministra se torej morata pretvarjati, da delo znotraj sodniške norme za nikogar ni škodljivo, saj itak delajo premalo – v skladu s svojo hermenevtiko sklepa v zgornjem argumentu.

Stavkajoči sodniki obetajo bistveno manj rešenih primerov zaradi »sodniške norme«, ki se je bodo držali:

Če bomo sodniki delali tako, kot smo se zavezali s podpisom sklepa o stavki, potem bo to pomenilo okoli 30 odstotkov manj rešenih zadev v letu, kot bi jih sicer lahko bilo.

Cinizem je torej popoln: skozi odrekanje stavkovnih zahtev zaradi zanikanja učinkovitosti oblike stavke (delo znotraj sodniške norme) se morate pretvarjati, da negativnih posledic stavke ne bo. Vaša želja, da bi se svet ravnal po vaših dejstvih (če ta ne držijo, toliko slabše za dejstva, verjetno meni Virant!) bo na koncu pripeljala do zanikanja, da je stavka imela za posledico npr. večje zaostanke. Za mojstre propagande pa takšna statistična potvorba verjetno že dolgo ni več kakšen poseben izziv.

To smo sicer že absolvirali, ampak zaradi tegale današnjega članka v Objektivu sem tako rekoč moral spisati nadaljevanje za Dnevnikov poštni nabiralnik:

O neki laži poslanca Grimsa – kratek pledoajé za uporabo pravih besed

Meta Roglič se v svojem članku »Janšev vojščak za specialne naloge« (Objektiv, 7. 6. 2008) posveča prikazu tehnik političnega delovanja poslanca SDS Branka Grimsa in pri tem, zelo nevtralno, njegovim nasprotnikom v usta polaga označevalce, kot so »retorik«, »zavajanje«, »manipuliranje«. Med drugim omenja poslančeve zasluge v zakonodajni sferi: »Bil je avtor zakona o RTVS, čeprav je dolgo poudarjal, kako so ga pisali mnogi, celo tuji strokovnjaki (kot navaja, je bil prav uspešnega referenduma o tem zakonu med dosežki na državni ravni v tem mandatu najbolj vesel).«

Trditev seveda drži, a ji manjka nekaj bistvenega. Bilo je 29. novembra 2006, v  razpravi o interpelaciji proti kulturnemu ministru Vasku Simonitiju, ko smo doživeli enega najbolj iskrenih »coming-outov« v hudi konkurenci. Poslanec Grims je namreč takrat, po štirinajstih mesecih od sprejema, prvič naravnost priznal, da je edini pisec novega zakona. Takole je ponosno navrgel: »Namreč Zakon o RTV Slovenija - vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal -  je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jakič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani s tiskovnimi napakami vred.«

Tiskovne ali tipkarske, to je lažna dilema! Prava dilema je laž gospoda Grimsa. Drži, pred referendumsko potrditvijo zakona je v kampanji in širše venomer zatrjeval, da se za njim skriva cela četica odličnih strokovnjakov, ki ga je pripravila. Kdo so, nam nikoli ni znal povedati. Pač pa je zraven prodajal še druge laži. Denimo na izrecno vprašanje o tem, zakaj se ti anonimni pravniki končno ne razkrijejo in odvržejo svoje maske, je tik pred referendumom pojasnil: »Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005) 

Kot lahko vidimo, se je poslanec ujel v še eno laž: v ihti diskreditacije medijev in blebetanja o nesvobodi javne besede se je v vlogi zaščitnika ministra iz svojih vrst, ki je bil na tnalu tudi zaradi zakona o RTV, tako rekoč zanj žrtvoval. In obelodanil, kako je lagal, da bi ga nekoliko razbremenil.  A ne le o avtorstvu, temveč tudi o tem, kako se »pravi« avtorji (za katere je vedel, da jih ni) izogibajo žaljivkam. Kupec laži je torej prejel zraven še eno gratis! V luči tega je javnost lahko le hvaležna za obelodanitev dejstva, da je v stranki SDS 10 let vodil tečaje iz retorike in da ga premier uporablja za specialne naloge.

Iz povedanega je jasno, zakaj bi morali novinarji za ravnanja politikov uporabiti prave označevalce. Za nameček ima Grimsovo postopanje dolgotrajne in katastrofalne posledice. Ko smo 25. septembra 2005 odšli na volišča, da bi glasovali za ali proti, smo to storili na podlagi napačne vednosti in zakon je prejel, četudi za las, večinsko podporo in bil s tem potrjen. Razumemo, da je poslanec med vsemi dosežki »najbolj vesel uspešnega referenduma«, toda s tem se najbolj radosti prav svoje najbolj uspešne laži. Kakšne katastrofalne posledice so temu sledile in kako je zakon spolitiziral RTV hišo, ni treba posebej ponavljati.

Če bi torej živeli v razviti demokraciji, kot se modno reče, politikom ne bi dovolili, da se veselijo svojih uspešno opravljenih trikov, potrjenih celo na referendumu; prej bi zahtevali njihov odstop ali bi jih vsaj javno karali. Zdaj pa se dogaja, da si novinarji sramežljivo, v imenu ne-ve-se-kakšne korektnosti, ne upajo uporabiti pravih izrazov in po svoje legitimirajo tovrstno početje. Svojevrstna ironija je, da je laž, o kateri govorimo, tako zelo usodna prav za novinarsko avtonomijo.

Boris Vezjak

Včerajšnji spregled dneva se je zgodil v sicer novih dosežkov polnem Vročem stolu. Najprej je Štrovs iz NSi govoril o vzdušju v koaliciji, kjer jih Janša reže kot salame:

…Tako je v minulih dneh prišlo v javnost pismo nekdanjega državnega sekretarja, Marka Štrovsa, v katerem predsednikom Občinskim odborom NSi, predlaga preimenovanje stranke v SKD. Kot razlog za svojo pobudo pa je, med drugim, navedel, citat: Janša nas reže. Kot salamo, rezino za rezino, človeka za človekom. S staro partizansko taktiko: najprej diskreditacija, potem likvidacija.

Hud očitek, ki ga zelo skrivajo mediji in še kdo! Janša likvidator, Janša kot mesorezec?! Toda kaj, ko gosti z levice v studiu niso znali utišati ministra Zvera, ki se je navzlic temu hvalil, kako je v koaliciji super. Toda morali bi le citirati Štrovsa, čigar besede so zavrteli nekaj minut poprej! Zato se je Zver lahko minuto kasneje brez praks hvalil takole:

Razumem, razumem to vprašanje. Glejte, še nikoli ni bilo, nobena koalicija tako dolgo vzdržala skupaj in koalicija na vladni ravni in v parlamentu, odlično deluje. Nobene krize vlade, ne v izvršni oblasti, ne v zakonodajni, ni. Normalno delujejo. So pa, seveda, včasih, včasih kakšni ekscesi.

In na medklic »Ker vsi ubogajo« dodal še tole:

Mislim, da so stranke, Nova Slovenija in pa Ljudska stranka, toliko suverene in avtonomne, da, ne delajo samo po diktatu. Zakaj pa bi?

V nekaj minutah torej dva ekstrema: zatrjevanje, da sta NSi in SLS avtonomni in suvereni, a hkrati preslišan očitek iz vrstnih njih samih, da se počutijo kot na salamoreznici. Narezani kot salama, diskreditirani, človek za človekom, in končno likvidirani.

Morate za zaposlitev na RTV Slovenija biti politično kompatibilni? Iz te zgodbe je razvidno, da ja. Morate za zaposlitev na RTV Slovenija biti ustrezno stari, pravzaprav ustrezno mladi? Drži, kot je razvidno iz iste zgodbe. Na današnji seji PS RTV (povezav na tem mestu ni, ker zaenkrat nisem zasledil niti ene vestičke, niti na STA) sem želel od vodstva RTV Slovenija slišati kakšno boljšo pojasnilo, kot je bilo ne-pojasnilo, ki sem ga bil deležen po tistem, ko je g. Guzej poslal v boj vodstvo koprskega centra. Ki mi ni odgovorilo. No, g. Guzej mi tudi danes na zelo jasno vprašanje, kakšen je ta politični in kakšen je ta starostni kriterij, ni odgovoril. Zato objavljam svoje vprašanje na tem mestu javno:

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede političnih kvalifikacij kandidatov za urednike na RTV Slovenija

Spoštovani,

Novinar Franco Juri je javnost obvestil, da se je želel prijaviti na razpis za zaposlitev na mesto kulturnega urednika italijanskega programa TV Koper-Capodistria, kamor so ga povabili  odgovorni v koprskem regionalnem RTV centru. Po njegovih zagotovilih si je koprsko vodstvo ne le želelo, da se g. Juri prijavi na razpis, temveč je to predlagalo tudi generalnem direktorju RTV Slovenija. Ker odgovora ni prejel, se je g. Juri sam naslovil na generalnega direktorja, kar je g. Guzej kasneje demantiral, g. Juri pa je kasneje s kopijami dopisov in oddanih poštnih pošiljk dokazoval, da je pošto res moral prejeti.

Bolj pomembna od tega, ali je pošta dosegla naslovnika (kar trdi prvi) ali ga ni (kar trdi drugi) je argumentacija, s katero se je primernost kandidata zavračalo. Neuradna je bila, da je g. Juri prestar za takšno mesto. Zaradi tega sta mu »odgovorni urednik in namestnik generalnega direktorja po pogovoru, ki sta ga imela z Guzejem o novih delovnih mestih v italijanskem programu RTV Koper-Capodistria, razložila, da so njegove možnosti zaposlitve, o kateri so se pogovarjali, izredno majhne oziroma nične, ker njegova starost menda ne ustreza kadrovsko-generacijskim smernicam RTV Slovenija.« (STA)

V javni polemiki pa smo zasledili še en argument proti imenovanju: »… v tem primeru Jurija kot osebe s političnim pedigrejem, pomeni nov poskus politizacije javnega zavoda za potrebe dnevne politike«. Sintagma »politični pedigre« pomeni jasno kvalifikacijo in jo je mogoče razumeti kot navajanje razloga, zakaj Jurijeva kandidatura ne ustreza razpisnim pogojem.

Statut RTV Slovenija, Zakon o RTV Slovenija in drugi zakonski podakti nikjer ne določajo, da bi morala oseba, ki kandidira za mesto področnega (v tem primeru kulturnega) urednika, ustrezati ali ne ustrezati določenemu političnemu profilu.  Novinar Juri celo zagotavlja, če bi to že bila ovira, da ni član nobene politične stranke že 12 let. Enakopravnost, enake pravice in svoboščine glede političnega nazora, kakor tudi svoboda do političnega izražanja in opredeljavanja je sicer v naši demokratični ureditvi ustavna pravica, zato zveni takšna javna kvalifikacija kandidata kot diskvalifikacija.

Vodstvo RTV Slovenija zato sprašujem:

1. Na kakšno zakonsko podlago se sklicuje, ko potencialnega kandidata za uredniško mesto označuje za »prestarega« oziroma za »osebo s političnim pedigrejem«?
2. Če vodstvo meni, da kvalifikacija »oseba s političnim pedigrejem« ni bila mišljenja kot kriterij izbire, temveč naključna javna opredelitev novinarja Jurija, kaj je kot odgovorno za vodenje javnega zavoda želelo s tem povedati? Na podlagi katere pristojnosti se je čutilo dolžno g. Jurija opisati oziroma javno stigmatizirati kot politično napačno ali neustrezno osebo?
3. Če takšne pristojnosti ni, ali ni takšna ocena jasen dokaz, da je vodstvo podajalo politično oceno posameznika, tovrstna arbitraža pa ne pristoji javnemu zavodu, ki za kaj takega zagotovo ni in ne more biti poklican?

Ptuj, 8. 4. 2008

ali I feel Pahor le v podnaslovu

(in memoriam svobodi izražanja v sproščeni Sloveniji)

Včerajšne zborovanje SD v Kranju je zaradi nekaterih zanimiv gest Boruta Pahorja izzvenelo izredno. Navijaško vzdušje in ovacije navdušenja (»To mi delajte!«, se je razposajeno drl nazaj) so poskrbele za čisto paradigmo, tako rekoč antološko verzijo populizma, preoblečenega v iskreno čutnost. Ko se je prvaku opozicije približala neznana »občudovalka« in navijačica (beri: volilka), ga je nagovorila takole:

Oprostite, nisem mislila, da bom imela to priliko vas čutit z vsemi čutili…

In jo je prekinil, smejoče sproščeni Pahor:

No, z vsemi ne, no, ampak…nič hudega.

V hipu, ko je navijačica dodatno zatrdila »Ja, z vsemi!«, se je Pahor sklonil do nje, jo zelo intimno prijel za glavo, tako rekoč vzel njeno lobanjo v roke, in poljubil.

Deintimizirajoči poljub tistega, ki je samoiniciativno stopil na mesto in odigral odgovor Realnega, je seveda želel biti gostoljuben – kar je storil dragi Borut, je bila zgolj alibizacija njene ugotovitve: dati se na razpolago vsem čutilom volilcev. Eden je namreč manjkal, dotik. In Pahor je takoj začutil (sic!) svojo dolžnost, da ga vpričo kamer ponudi v izobilju in na najbolj intimen način. Senzitivna komunikacija je stekla.

Drži, tudi novinarjem RTVS v včerajšnjem dnevniku se je, verjetno politično intendirano, situacija zdela obsceno moteča, zato so jo poudarjeno rade volje zavrteli (zgoraj je posnetek veličastnega trenutka in prijema, ko se politik daje na razpologo čutilom volilke). Pahor se nam torej daje čutiti z vsemi čutili, želi dobesedno senzualizirati politiko. Sicer sama intrigantna gesta poljubljanja, recimo kardinalska, ki nas tu ne zanima, se zdi nasledek Pahorjeve povsod navzoče želje po fizičnem kontaktu. Spomnimo na precej indiskretno frontalno dotikanje prsi med njim in Janezom Janšo tam nekje ob podpisu famoznega partnerstva. Ali nedavnega homoseksualnega kontakta v As ti tud not padu, o čemer piše Marko Crnkovič:

No, v nadaljevanju pa se je samo še preveč smejal in smejal in bil nasploh preveč sproščen. Nakar je za nameček izvajal body language, ki bi lahko omajal vsesplošno prepričanje v njegovo heteroseksualno usmerjenost. Že v redu, tudi moški moškemu lahko med zaupnim pogovorom položi dlan na podlaket. Nič takega. Ampak to je bil samo še zadnji dokaz, kako sproščen je hotel Pahor izpasti.

No, ampak Pahor verjetno ne gunca afen in tu ne gre le za samovšečnost. Gre za politično komunikacijo, ki domnevno gre do konca. Lahko jo interpretiramo kot narcisistično ogledovanje v Drugem, kot dotikanje in opazovanje samega sebe. Toda le s strogo politično ambicijo. In to je zdaj metafizično vprašanje: je Pahor res narcis ali je le narcis z namenom?

Kam je izginila sproščenost? Preden se lotimo ultimativne analize tega, se je treba vprašati, kam so še pred tem izginili sproščevalci, ki očitno nimajo več časa za zganjanje novih vetrov (tajkunizacija je bolj otipljiv poklic, so dejali, celo univerzitetni ali ustanovnouniverzitetni, pa tudi volitve so blizu, pa kakšen nov časopis bi tudi »pasal«), za pokušino en memoriam in ena ocena stanja sproščenosti.

Resnica je nekje vmes, takšna pa je tudi v podani oceni stanja: nekje vmes med višjo nesproščenostjo in veliko nesproščenostjo. Ali kot pravi avtor:

Začnejo se masovne molitve in prisege ob sveti 57. številki Nove revije. »Sproščeni paket« ne zadostuje več, zato začnejo ustanavljati zavetišča za sproščene, kjer se lahko umaknejo pred »nesproščenimi« in v miru zborujejo.

Čas torej za nov začetek. Za nov amor fati, za novo večno vračanje istega. Ali kot je zapisal dr. Frane Adam v intervjuju z naslovom »Kje ste, sapice sproščenosti?« (Delo, 24. december 1998):

»Zelo malo, skoraj nič ni dialoga, polemike, angažmaja strokovne javnosti, timskega dela. Akademska kultura je komajda še opazna.«

»Ni klime duhovne sproščenosti, pač pa imamo bolj opravka z zadrtostjo, zavrtostjo in sprenevedanjem.«

Sproščevalci, kje ste, da nas znova poučite?

Človek razume Pahorja, da naokoli kupuje ljudi. Človek razume ljudi, da se pustijo kupiti. Ampak vedno težje je razumeti človeka, ki se pusti kupiti Pahorju. S tem ko je Pahor danes kupil Gasparija, je virtualni predsednik vlade sebi kupil in na nepričakovan ogled postavil virtualnega podpredsednika. Dobro, že vemo in razumemo, zakaj: nekdo pač mora nekaj vedeti tudi o financah in gospodarstvu.

Kako razumeti nenadno virtualnost politike, virtualnost »nastavitev« ministrov in zdaj še podpredsednika? Kot čisti izraz patološkega narcisizma seveda. Ne v smislu, da se politika vedno bolj dogaja avansirano, da se vedno bolj dogajal virtualno, v drugem in predvsem prihodnjem času in prostoru, temveč da je vedno manj zavezana modusu realnosti razuma (ali vsaj poštene politične igre; o razmerju obeh, razumskosti in poštenosti, bomo kaj rekli na nekem drugem mestu). Vse ostalo bi bilo pretiravanje. Povsem dajem prav Lahovniku, ki me je danes za nameček še nasmejal: »Načeloma ni dobro pripravljati ražnja, dokler je zajec še v gozdu oziroma si ni dobro podeljevati medalj dva kroga pred ciljem.«

Misel poslanca Zares me je spomnila na Quina in njegov znani problem z »gavagaijem« v džungli. Ni šlo za raženj in tudi asociacija je zelo prosta, toda bil je zajec, zato poljuben prepis:

What you take for granted makes all the difference, and language takes a lot for granted. Willard van Orman Quine, the great American philosopher, recounted the story of the field linguist who studied a native tribe. Notebook in hand, the linguist followed the tribe’s hunters for the day. The hunters came upon a rabbit, and said to each other, gavagai.’ The linguist wrote gavagai = rabbit.’ But the linguist later realized (perhaps when the hunters came across a different kind of animal but used the same word) that gavagai’ may not mean rabbit. It may mean lunch. It may mean animal in general. Maybe gavagai’ was a command, like circle around behind it.’ The point is that you cannot grasp the meaning without knowing what the speaker takes for granted. That takes experience with the language and the culture.

V čem je podobnost med »gavagajem« in zajčjo obaro na praznem roštilju, če citiramo poslanca? V tem seveda, da Pahor misli, da je prepoznal zajca v tem, ko domorodec kliče »gavagai«. Zato si je ob svoji roštiljadi omislil še pomočnika peka. A žal še ne vemo, kaj točno je videl. On misli, da je zajca (zajec = mandatar), spet drugi ga svarijo, da mogoče zajec tu še ne pomeni kosila. Oziroma, kot pravi Quine, je to lahko le »niz slik zajca« ali »zbirka neodtaknjenih delov zajca« ali kaj tretjega.

Kako točno bi prevedli to, kar vidi Pahor, ne vemo. Živi pač v nekem virtualnem svetu, ki je s tem našim povezan le s točko javnomnenjskih raziskav. Da se obeta zajčja pojedina, zaenkrat razbira le iz njih. Da imamo peka in njegovega pomočnika, ki pridno vadita ob roštilju, bi nas moralo zabavati, tudi če ga bosta na koncu ujela.

Ob obisku evropske komisije v Sloveniji in začetku predsedovanja EU so nas počastili tudi s konferenco o medkulturnem dialogu.

Priznam, imel sem veliko težav poslušati besedičenje ministra za kulturo o dia-logosu, saj že ves čas svojega mandata zavrača kakršenkoli dialog na vse strani. Visokoleteče besede o tem, kako je kulturni dialog prenašanje kulture v odnose, kako je prepoznavanje drugega, kako je strpnost, so bržkone dosegle svoj vrhunec in razodetje v včerajšnjih Odmevih na nacionalki. Gostili so Vaska Simonitija in Edvarda Kovača, ki so ga mediji te dni izjemno izpostavljali, nenazadnje je tudi nastopil na včerajšnji slovesnosti. Boštjan Lajovic je navrgel problem, citiral je Aleša Debeljaka, češ »Evropa bo presegla stare delitve takrat, ko bo zmožna medse sprejeti tudi Turčijo, ki ima islamske korenine.«

In Kovač? Takole:

»Ta pripravljenost Evrope je, tukaj sploh ni težave. To ni težava na strani Evrope.«

Takoj medklic novinarja: »Recimo Francija je zavrnila širitev evropske ustave tudi s tem strahom.«

Toda Kovač hladno nadaljuje: »Težava je na strani Turčije. Ali je pripravljena prepoznati se v naših skupnih vrednotah, ki jih pomeni razsvetljenstvo, se pravi da je razum tisti, da se razumno pogovorimo o naših težavah, ali so določena čustva tista, ki nekako prevladujejo. Se mi zdi, da je Evropa pripravljena… Moramo vedeti, da se kulturna tradicija počasi spreminja, se vzpostavi skozi stoletja, neke laičnosti še ni sto let v Turčiji.«

Turčija ni kulturna, »kultura laičnosti in strpnosti se tam še ni ustvarila«, populacija se težko prepozna v naših vrednotah. »Kakor hitro se prepoznajo v naših, evropskih vrednotah, tukaj ni težav«.

»Dr. Kovač, hvala za zanimive misli,« je sklenil novinar. Res je.

Kaj reči na takšno porcijo »interkulturalnosti« in »kulturne dialoškosti« s strani kulturne antropologa, kot se je v oddaji avtor sam označil? In zakaj bi o nakazanih »paradoksijah«, čistem dokazu netolerance, nedialoškosti in akulturalnosti razglabljali vedno mi? Ali smemo celo, nadalje, sklepati, da Slovenija ne podpira pridruževanja Turčije, ker ni razsvetljena, ker je čustvena, ker ni laična, ker ni kulturna in ker ne pozna »naših vrednot«?

Zgolj predlog: poglejmo, kdo se bo oglasil na tole. Mogoče kakšen član Katedre za kulturologijo na FDV? Morebiti Oddelek za filozofijo v Ljubljani ali Mariboru? Kateri intelektualec? Čakamo.

Včerajšnji poptevejevski kratek intervju s škofom Antonom Stresom si velja zapomniti. Doslej je veljalo, da je skrb slovenske RKC vedno v veliki meri posvečena socialno šibkim in revnim. Saj tudi je, karitativne dejavnosti ne bi zanikali. Toda kako RKC gleda na ekonomsko situacijo v državi? Odkar paktira z oblastjo, in tega je že tri leta, o njej ne bo rekla slabega. Takole zveni včerajšnje pajdaštvo:

Sicer pa nisem prepričan, da Slovenci nasplošno vedno slabše živijo, ampak nasprotno, če mislimo, kako rastejo veliki nakupovalni centri kot gobe po dežju in da so vedno polni, očitno imajo Slovenci veliko denarja.

Težko, da bi smeli takšno božično deklaracijo, običajno zavito v celofan simbolike skromnih razmer Kristusovega rojstva, absolvirati kot še eno igro na temo »Ali imajo Slovenceljni premalo ali preveč pod palcem«. Izjava je prej čisti analogon Janševih štruc polnih smetnjakov, le bolj univerzalistično je podana. Da je problem nakupovanje, ne pomanjkanje, ne sociala, temveč gospodarska prihodnost države, takoj zatem škofov miselni lok potrdi še s temle:

Mi smo pred dvema mesecema, naša komisija, izdali izjavo eno izjavo in stališče, ki žal ni ni ostala zapažena, tudi v javnih glasilih, proti zadolževanju. Gotovo da sedanja nakupovalna mrzlica vzpodbuja zadolževanje…

Pobrskal sem za to izjavo in ugotovil, da pravi naslednje:

Zaradi zmanjševanja pomena in trdnosti sorodstvenih vezi, staranja prebivalstva, večje negotovosti na trgu dela in splošnega dviga življenjskega standarda se povečuje delež socialno ranljivega prebivalstva, ki bistveno lažje zapade v prezadolženost.

Ampak če to drži, da se delež socialno ranljivih zvišuje, pač ne bo držalo zanikanje tistega »Slovenci nasplošno vedno slabše živijo«. Zakaj je potemtakem Stres v takšnem protislovju? Odgovor je enostaven: ker se mora pretvarjati, da ljudje nasplošno živijo dobro. Ker tako pravi g. Janša. Nič se ni spremenilo od mojega zapisa, starega dobri dve leti in objavljenega v Večeru. Takrat se je morala RKC zoperstaviti nič manj kot sindikalistom in demonstracijam ter podpreti neoliberalne reforme. Ob dejstvu, da isti škof in ista RKC danes promovirata, ne boste verjeli, Socialno akademijo (opozarjamo na nenavadno deskripcijo in ekstenzijo pojma socialen, ki sledi iz opisa dejavnosti).

Seveda je nekaj sprevrženega v istočasni skrbi za revne in šibke, če jo začiniš z dvignjenim palcem glede pretiranih izdatkov ljudi. Ob moralnem pokroviteljstvu je namreč perverznost skrita prav v dejstvu, da nekoga moti, kako se tisti »Slovenci imajo veliko denarja« izraža v naših navadah trošenja in da to pripiše večini državljanov. Če Cerkev koketira s svobodnim trgom, kapitalizmom ali celo neoliberalizmom, potem bo pač morala dopustiti svobodo ljudem, da kupujejo in trošijo, če tako želijo. Izjava pa skriva še notranjo, ekonomsko perverzijo. Škof namreč zadolževanje povezuje s socialno šibkimi, nakupovalne navade pa z vsemi. Zasvojeni so oboji, tisti s kupno močjo in tisti zadolženi. In ker je pretirano nakupovanje greh (ali pa je greh le profanacija božiča, na katero se posredno odziva?), sta to nenadoma dva problema: eden v tem, da imajo Slovenci preveč denarja in drugi v tem, da ga imajo premalo. Tretji je v tem, da je res problem, če imamo take probleme.

Pahor bi bil mandatar. Šur, sam bi bil minister za mentalno higieno politikov. Ampak če začnemo pri mandatarju – že celo leto na tem mestu razvijamo koncepcijo politične ljubezni, radodarno izkazovano pri gospodu Pahorju. Naš zastavek je bil, da je to nov, unikaten in v danem trenutku celo zmagovit model politike, pomešan z osebnimi psihološkimi primesmi v odnosu Pahorja do mesta vladarja. Ker ga trenutno zaseda g. Janša, je do njega razvil posebno bogato obliko transferja. Ljubezni, partnerstva, spoštovanja, zvestobe. In za sabo potegnil ideologijo SD, ki dela politiko na ta način, da ne dela politike in se ogleduje v ogledalu prihodnjega zmagovalca. To je vse, kar počne: gleda se tam nekje v prihodnosti v sebi všečni pozi. Kot vladarka.

Toda zdaj je vrag vzel šalo, kar se ljubezni tiče. Pahor končno želi biti Janša in concreto. Wo Janša war, soll Ich werden. Najprej je dolgo okleval, ker se mu je ponujalo drugo vladarsko mesto – in sam se ima za izvoljenca ljudstva, kakopak, ki sme vpričo takšne velikodušne naklonjenosti množic sebi izbrati najboljše. Za Večer sem nedavno takole razvijal njegovo »filozofijo pudlja«. Pahor se skriva za politiko konsenza, kakršno je vodil laburist Tony Blair - prav tisti, ki so ga imenovali za Bushevega pudlja in ki je ta časten epitet v ameriškem tisku prepustil Sarkozyju. A to bilo je pred nenavadno odločitvijo te dni, da se leto pred volitvami samookliče za prihodnjega mandatarja. Prišlo je do točke zlitja: ne le da bi bil partner, bil bi ta partner. Bil bi Janša, prevzel bi to čudovito vlogo prvega med sproščenimi, ljubimca zdravnic, predsedujočega EU… Vlogo, ki si je tako močno želi, da si poskusno nadeva maske in preizkuša obleke že zdaj. Politika SD, ki je eno samo koprnenje po oblasti, po vodenju in vladanju, tu ne kaže nobene tolikokrat reflektirane razpoke med predsednikom in stranko, obakrat dokazuje svojo enako votlo izpraznjenost. Ali, po Lacanu, norost, kajti norec misli, da je kralj, toda nor je tudi kralj, ki misli da je kralj. Predstavljajte si torej brezumnost tistega, ki se ima za kralja, pa še ni, tega si le neznansko želi! Tistega, ki to simbolno funkcijo jemlje zares in jo sanja – mar ni vsa manipulativnost politike na delu prav v tem simptomu, saj nas za kralja dela in naredi narod, Drugi torej. Jemati zares socsimbolno mrežo demokracije v smislu, da smo vredni izbire zgolj mi (in anticipacija prihodnjega mandatarstva več kot potrjuje to našo samozaljubljenost), pa je v osnovi nedemokratična in nenazadnje nevarna. Mesto vladarja je pač, če naj deluje, nujno prazno in arbitrarno, samooklicani mandatarji pa so najboljša pot do tiranije. Do zlorabe oblasti. Kar počne predsednik SD te dni, je prav to: avansirano zlorablja zaupanje volivcev.

Zakaj vse to počne? Ker je pač zaljubljen? Ker nima in ne zmore svoje politike? Ali zaradi obojega? Še ena gesta torej, ki dokazuje, da bomo pod Pahorjem veselo še dalje dedemokratizirali Janševo strašljivo zapuščino. Celo navzlic svarilnemu dejstvu, da se je presedniški ejaculatio praecox pravkar posrečil celo Peterletu. Ves čas je nastopal kot prihodnji kralj, a ga je ravno to spodneslo.

Politično ljubezen med Pahorjem in Janšo smo spremljali že dlje časa. Služila nam je za primer razvijanja istoimenskega koncepta s prostovoljnimi igralci. Toda zdaj je postalo jasno, da je pakta konec. Pravkar sem prebral zapis na Drugem domu, kjer avtor pravi, da je »vrag mrtev« - s tem misli na Janšo. Jutrišnje Delo bo poročalo o tem, da je sporazum o nenapadanju le mrtva črka na papirju in da je bil formalno mrtev že prej. Kot da bi gledali mehiško telenovelo. Pahorjevo spraševanje, ali je še v zakonu, je zato povsem odveč.

Ljubezni torej več ni, poročna pogodba, o kateri smo pisali, več ne zdrži. Kdo ga je torej biksal, kdo je skakal čez plot? Za Janšo kakopak Pahor. On je tisti, ki bi vodil državo iz fitnesa (zadnja minuta zapisa) in se tam družil z mladenkami. Nezvestoba, ki jo težko pogoltneš. Na tejle slikce se lepo in nežno objema celo z Bojanom Šrotom. Dobro poglejte ta obraz in pazite, kam je zaneslo njegovo desno roko. Kar je preveč, je pa preveč!

Seveda je bilo neverjetno, ko je predsednik SD začel z »Dragi Janez, dragi Borut« spraševati, če poroka in zaveze iz nje še držijo. Pa naj je pakt s hudičem ali zgolj pakt o nenapadanju. Ker resnična čustva težko pozabiš.

Vrag ni počival, kaj šele da bi bil mrtev. Še bolj je bilo bizarno, ko je svojega partnerja, tako rekoč ljubimca, Pahor moledoval, naj vendarle vztraja. Janša, ne obupaj! Ampak če ne gre, pač ne gre. Tudi najboljši, ustvarjeni eden za drugega, gredo kdaj narazen. Občutek, da ga Pahor preveč biksa, je premočan, paranoja partnerja je premočna. Zavist in ljubosumje, ta strup za prenekatero dvojno srečo! Razuma je še nekaj, toda odločitve ne more spremeniti niti močna želja prvaka opozicije, da vztraja v zvezi… Zanjo sta pač potrebna dva.

Res je, da državljani radi gledajo žajfnice. Morebiti je prav na ta način treba razumeti, zakaj drugi zakonec toči velike solze, ker mu prvi več ne izkazuje zadostne ljubezni. Včerajšnja dramaturgija je poskrbela za veliko suspenza in še več ga nas čaka. Na srečo se bodo rojevale nove politične ljubezni, na istem mestu bodo vznikale stare in usoda Slovenije se bo spet zavrtela v treh minutah dobre mehiške telenovele.

Sem želel - kar nekajkrat - poslati v Delo, pa sem se na koncu vseeno zaustavil. Kot vse kaže, je moja malenkost postala celo jeziček na tehtnici nemočnih ugovorov urednikov Dela po tistem, ko je bilo Delo po aferi Lukšič obtoženo cenzure. In to prav danes (!), ko je premier na veliko mahal s plahtami časopisa v parlamentu, da bi s tem mahanjem sebi kupil zaupnico. Ljudje, kakršen je Janez Markeš, so pač morali vedeti, da so s svojo antijanšistično spreobrnitvijo še dodatno na udaru svojega prejšnjega gospodarja. Če trenutno Janša pljuva po Delu, ker ga nima pod nadzorom, in če za te namene manipulira z domnevno cenzuro glede članka o Lukšiču – vse to v vlogi manipulativnega prepričevanja, kako on nima nobenega vpliva nad mediji! -, potem pač ne želim biti del te igre. Še zlasti ne, ker se mi podtika nekaj, kar nisem storil. Spodaj je kratka replika na današnji (19. 11. 2007) zapis v Delu, ki pa je nisem odposlal in jo objavljam na javnem blogerskem mestu zgolj zato, da se zavarujem pred morebitnimi kasnejšimi manipulacijami, ki sem jih bil ob isti zadevi že deležen (glej mojo polemiko z Markešem v zadnjih številkah Mladine). Sicer pa podpiram dejstvo, da blogi postajajo mesto javnega diskurza. V času cenzure je to itak izsiljeno.

»Pojasnilo Dela: cenzure ni bilo«

Novinar D. K. je na tretji strani Dela (19. 11. 2007) v pojasnilo glede umika spornega članka o »aferi Lukšič« zapisal naslednji stavek: »Celo publicist Boris Vezjak, ki mu kritika Dela ni tuja, je po Markeševem demantiju priznal, da zgodbe ni poznal in da jo je na raznih blogih nepreverjeno širil.« Bralce Dela bi rad obvestil, da je trditev povsem neresnična in nima opore v nobeni moji izjavi. Domnevnega »priznanja o nepoznavanju zgodbe« z moje strani nikoli in nikjer ni bilo. Predlagam, da si še včerajšnji novinarski privrženci gospoda Janše, ki se danes otepajo njegovih maščevalnih lovk, najdejo boljše alibije, ne pa da zlorabljajo moje ime. Sicer pa pozdravljam odločitev urednikov, da javno spregovorijo o razmerah (ne)cenzure v svojem časopisu. Drži namreč, da sem cenzuro v njem dokazoval in kritiziral.

Nastop Janše v tehle Odmevih (16. 11. 2007) bo ostal v spominu. Premier je tako zelo zlezel v kot in bil tako zelo defenzivno neprepričljiv, da je osupnil. Te dni se veliko dogaja, toda zapomniti si velja tri reči (no, takšen je vsaj naš hitri izbor).

Prvič, skoraj povsem spregledano (razen v očeh Gregorja Golobiča) je ostalo škandalozno pojasnilo Janše po vrnitvi s predporočnega potovanja na Kitajskem v tisti ormoški pocukrani epizodi 13. novembra letos. Bil je kratek, končal je z napovedjo možnega odstopa vlade, prvi stavek (!) pa se je glasil: »Naredili smo analize volitev. Rezultati so slabi.«

Imenujmo to za antidemokratični argument, ki se v parafrazi lahko glasi takole: »Če na volitvah ne zmagajo naši, potem so volitve slabe«. Pazite, celo na predsedniških in ne parlamentarnih volitvah!

Naslednja zapomnitve vredna impresija se je zgodila v omenjenih Odmevih. To pot Janša ni blestel z napačno argumentacijo, temveč z manipulacijo, ki temelji na izgubi stika z realnostjo. Janša, ki se je s Kitajske vrnil v nedeljo, 11. novembra, na dan volitev, nas je poskušal prepričati, da je njegova omemba morebitnega odstopa vlade bila posledica glasnih zahtev:

»Bili so močni glasovi, naj vlada odstopi… v sredo so tisti, ki so v ponedeljek zahtevali odstop vlade, naenkrat začeli govoriti, naj vlada ne odstopi…« (Continued)

Zadnje čase beremo z vso resnostjo, da je Eva Irgl »najlepša poslanka«. Nekateri časopisi nam takšno dejstvo servirajo z isto ravnodušnostjo kot denimo trditev, da je gospod Janša na obisku na Kitajskem. Najprej estetska opazka: retro-look Irglove, predvsem frizura, nesporno spominja na šestdeseta. Malce me zabava dejstvo, da bi poslanka kaj imela s Sophio Loren, ampak na tejle slikci ni daleč od vizualne podobnosti.

Drugih, nelascivnih podobnosti ni. V aktualni »vohunski aferi«, ki so jo desničarji ob asistenci RKC zmanipulirali do onemoglosti, bi morali razpravljati seriozno, tako rekoč akademsko. Saj gre vendar za univerzitetnike. V lovu na čarovnice, poskusih Berufsverbota, aktualnih odpuščanjih (dr. Andrej Fištravec je zadnji primer) bi se smeli upravičeno vprašati, ali je ideologija Janševega politikantstva zdaj agresivno potrkala še na univerzitetna vrata. Nimam časa, da bi preletel vse abotne argumente, ki se ob tem uporabljajo, toda osnovni vzorec je jasen: iz nečesa, kar od daleč spominja na denunciantstvo in vohunjenje, torej iz geste navidezne podobnosti, ki je podobnost kakšne Eve Irgl s Sophio Loren (zato smo jo kot analogijo tudi zastavili) se poskuša diskreditirati neko raziskovalno ali pedagoško početje in posledično njihovega nosilca. Nedokazano se predpostavlja, da je Lukšič politično instrumentaliziral svoje akademsko delo, čeprav je ravno ta očitek politično instrumentaliziran. No, Irglova je v svojem nastopu na dano temo znova »blestela«. Ampak izpostavimo zgolj en čudaški element pri tem.

Na posnetku Vesti (okoli 11 minuta), vrednem pregleda in kjer udriha proti domnevnemu vohunstvu, jo novinar vpraša, celo dvakrat:

Kako je lahko opazovanje ljudi kršenje svobode govora?

In Eva Irgl pravi:

Vsako neko tajno špijonstvo v takšni ali drugačni obliki je poseg v zasebnost in tudi omejevanje izražanja svobode. Tudi molk je včasih tisti, ki več pove in je poseg v govorno besedo.

Si tacuisses… no, ona ni molčala. Pustimo ob strani tudi to, da ima novinar prav, opazovanje pač po sebi še ni kršitev svobode izražanja. Kaj je namreč Irglova sploh povedala? Neumnost? Ne, nekaj hujšega, nekaj, kar se ne more za taj takega niti kvalificirati. Ker preprosto ni iz registra umnega in neumnega, ker je iz drugega filma. Kaj torej? Kakšna dekontekstualizacija neki, kakšen nesmisel, nekonsistenca, argumentativno varanje…. vsi ti opisi so odveč. Poslanki preprosto prileti stavek, ki je kvečjemu iz nekega drugega registra - kot da bi se strgal trak in bi ga zmontirali s kosom od nekod drugod. Ker če poskusimo racionalizirati stavek »Tudi molk je včasih tisti, ki več pove in je poseg v govorno besedo«, pri najboljši volji ni mogoče najti pametnega konteksta. Kakšen in čigav molk? Morebiti tisti opazovalca, po njenem »špijona«, ali vernika? Želi povedati nekaj takega kot: verniki ne morejo biti sproščeni in svobodno razpravljati, če je med njimi vohun? To je vse, česar se spomnim. No, celoten stavek je že po sebi nesmiseln, tudi če ga človek bere izolirano. Pravzaprav je meta-(ne)-logičen, onstran smisla, ker sploh ni jasno, kaj naj bi avtorica hotela povedati. In kot takšen seveda popolnoma nič ne prispeva h kontekstu, v katerega je kasneje postavljen. Če nesmisel postaviš v še en kontekst, ki je že v sebi v vlogi zatrjevanja nesmisla, dobiš kaj? Iz katerega filma jemlje slovenska Sophia?

V tejle remek godlerifikaciji (7. 11. 2007) pregleda dnevnih vesti, kjer monthypythonovski satirični duh sploh ni več moteč, ker je sama vsebina slovenske realnosti vmes že postala monthypythonovska, Jure Godler pokaže na izsek peterletovskega pamfleta, ki ga krasi kolumnistka Urška Bačovnik. Vest na Vesti predstavlja zgodbo (prvič, drugič) o tem, kako je spremljevalka »mojega Janeza« obiskala Železnike in tam se je v dobrodelni akciji karitativne izpostave SDS med drugim slikala z Brankom Grimsom. Nakar so jo, praktično dobesedno, pred umazanimi rokami novinarjev ugrabile ženske telesne čuvarke. Vredno ogleda.

Hlipajoča in pretresena Urška daje vtis zbegane punce, ki želi pomagati. Toda ni ga hujšega kot zlorabljati čustva nemočne ženske. No, nisem se želel zaleteti in obsoditi nekoga, ki je morebiti pač dobrodelno razpoložen. Odkar sem pred uro dobil v roke Peterletov pamflet – čakal me je med časopisjem -, sem pripravljen razkriti svojo slutnjo. Kot vse kaže imajo prav tisti, ki stokajo, da se je gospodična začela ponujati v politično zlorabo. Njena pretresenost, njeno zardevanje sploh ni namenjeno nevajenosti kamer ali solidarnosti z žrtvami ujme, temveč je, domnevam, (tudi) posledica razrvanosti nekoga, ki ga imajo v lasti drugi in ga vodijo za roko, da bi realizirali svoje politične interese. Tu so dokazi.

Prvič, že na temle posnetku iste Vesti se je ugibalo, ali je gospodična Bačovnik zares spontano nastopila in razpravljala o svoji poroki. Bolj se je govorilo o tem, pa o »telesnih čuvarjih« (na koncu posnetka so trije!) na posnetku in seveda načrtovani inscenaciji. Bojim se, da je bilo obratno. Bačovnika ni prišla v štab Peterleta zato, da bi razpravljala o svojem poročnem slavju (to šele pride, verjetno), temveč da bi preprosto - prvič in torej načrtovano – nastopila v podporo Peterletu. Pomislite, on je bil dovolj dober razlog, da se prvič v podobi in besedi predstavi najširši javnosti!

Njen uvodnik v peterletovski pamflet to lepo dokazuje. Tekst, ki ga tu prebiramo, je namreč »plagiat« teksta, ki ga je »spontano« povedala v kamero tistega 21. oktobra ob izidu prvega kroga: Peterle je (1) eden očetov slovenske državnosti, (2) ima podporo številnih tujih politikov in (3) odlikuje ga pristna človeška toplina. Ti »trije ključni razlogi« so tudi edina vsebina kratkega besedila. 21. oktobra je očitno premišljeno naštudiran odgovor za kamero POP TV tekel takolel: »Za podporo sem se odločila sama in to iz treh glavnih razlogov….«, kasneje pa tudi priznala, da je volitve ravno ne zanimajo, če je že kdo ne prepriča, da jo morajo: »Lahko rečem, da pred leti nisem hodila redno na volitve, zdaj pa ….«.

Skratka, ker je Bačovnikova, kraljica slovenskih src, iste besede ponovila že v prvo, sta možni dve branji. Po prvem je imela pripravljen tekst za prvi nastop, ki ga je zdaj »kopirala« za pamflet. In tekst verjetno sploh ni bil njen… Po drugem je Urška bila v prvo spontana, nato pa je ponovila svoje originalne misli še za potrebe kampanje v uvodniku za pamflet.

Probabilistika pravi, da je zgodba tekla takole: Bačovnikova se ni sama odločila za nesrečni »coming-out« na Peterletovi sedmini, temveč je bila v to primorana. Ker njen nastop ni bil spontan, temveč dogovorjen, je bil takšen tudi okvir tega, kar mora povedati. Tj. če je bil nastop dogovorjen, je bila zagotovo v delu dogovorjena tudi vsebina tega, kar bo rekla. Ker je postala skriti adut kampanje, se je logično in smiselno pojavila tudi v Peterletovem pamfletu kot uvodničarka. Hkrati pa je začela skakljati po SDS-ovskih procesijah, kar poskušajo nekoliko omiliti s konteksti, ki vsaj malo spominjajo na dobrodelnost Matere Tereze. Urška Bačovnik torej s srcem in predanostjo dela za »mojega Janeza«, kar včasih pač pomeni, da mora biti njen tudi »moj Lojze«. A to je verjetno šele začetek njenega spoznanja, koliko ljudi moraš imeti rad in kaj vse moraš početi, da bi bil tvoj Janez tvoj.

V običajni situaciji se radi izgovarjamo, da je nekdo naše besede citiral ali interpretiral zunaj konteksta. Sklicevanje na »dekontekstualizacijo« je modno tudi v politiki. Če si (dobesedno) izposodimo zlizan in zaradi tega že skoraj neprepričljiv primer, je postopek takšen. Namesto

»Bedak pravi v svojem srcu: Ni Boga.«

lahko nekdo izven konteksta (Psalm 14, 2) citira in ponovi le

»Ni Boga.«

V tem primeru seveda želimo opozoriti na krivico in napako, ki se je pripetila avtorju (khm, Bogu). Aktualna SDS politika pa je »dekontekstualizacijo« izpopolnila celo na dva načina. Prvi je ta, da se npr. minister Simoniti izrecno in izjemno frekventno rad izgovarja na iztrganost iz konteksta, ki pa je, resnici na ljubo, ni bilo. Druga je, da npr. poslanec Grims izrecno rad uporablja trganje iz konteksta in se torej sam zateka v tovrstno varanje. Nekoč je vzel stavek iz poročila State Departmenta, ga povečal in z njim oblepil tri metre (!) stene za sabo, potem pa z njim dokazoval, da so slovenski mediji sužnji politike, zaradi česar so potrebni pluralizacije in depolitizacije. O tem več tukaj, o tem, da je včasih svoje laganje celo treba priznati, da bi se zaščitilo ministra Simonitija ob interpelaciji, pa tukaj…

Premier Janša se je zdaj spomnil še tretje možnosti sklicevanja na dekontekstualizacijo. Po njegovem so ga državljani seveda razumeli narobe, mediji pa zganjali gonjo proti Peterletu, ker menda sploh ni želel biti aroganten do ljudi, ko je trdil, da iz smetnjakov štrlijo štruce kruha. Klasično manipulacijo Simonitija in stokanje o »iztrganosti iz konteksta« je brezskrupulozno izpopolnil. Namreč poskušal je, kar naj bi bilo videti prepričljivo, navesti sam kontekst in ob tem upal, da mu bodo državljani nasedli. Sklepanje, ki je v sebi argumentacijsko zaključeno in se glasi »Iz smetnjakov v mestih gledajo štruce kruha, torej stanje (glede inflacije in standarda) ni tako zelo alarmantno« in zaradi katerega je bil deležen številnih graj, je želel zanikati in zatrditi, da je kontekst bil drugačen. Denimo takšen: »Iz smetnjakov v mestih gledajo štruce kruha, kar dokazuje, da v Sloveniji zavržemo preveč ton kruha; to moramo popraviti.« (Continued)

Se vam zdi, da programski svet RTV Slovenija že dolgo ni zasedal? Tudi meni se. Junija so sejo napovedali za sredino septembra, datum so določili že maja, potem pa je g. Stane Granda sejo preložil na »prvi ali drugi torek v oktobru«. No, oba torka sta minila.

Kot sveži član programskega sveta se trudim po svojih močeh, a malo zaleže. Včeraj sem se odločil, da poslej vse svoje pobude in vprašanja vodstvu RTV pošiljam medijem. Zgodilo se je seveda, da mojega prvega pisma zaenkrat nihče ni povzel niti z besedico. Da je to znamenje provladnosti medijev? Nikakor. No, nič hudega, še pomnite Ruplove javne obljube, da vam bom pomagal objaviti vašo misel? Zato g. ministru puščamo ping na temle nepravem mestu, pošta pa bo romala tudi na njegov dimitrij.rupel@gov.si. Ne dvomim, da se bo minister strinjal glede ponavljajoče se zagate ob razpihovanju rasne nestrpnosti in hujskaštva na javnem zavodu in se potrudil z(a) objavo pisemca pri svojih prijateljih.

Cenzurirano - dare I say - pismo je spodaj.

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede oddaje na 1. programu TV Slovenija s predstavitvijo predsedniškega kandidata Zmaga Jelinčiča

Spoštovani,

v nastopu na TV Slovenija (oddaja »Predsednik za Slovenijo 2007«, 9. 10. 2007 ob 20.00) ste predvajali pogovor in predstavitev novinarja Vladimirja Voduška s predsedniškim kandidatom Zmagom Jelinčičem.

Med predstavitvijo so bili v oddaji predvajani vsi sporni posnetki nastopov Zmaga Jelinčiča v oddaji Piramida z dne 28. novembra 2006. Omenjena oddaja Piramida je pripeljala do vala protestov zaradi vzbujanja hujskaštva in rasne nestrpnosti, zaradi česar je, med drugimi reakcijami, odstopilo tudi več članov Programskega sveta RTV, vodstvo RTV Slovenija pa se je od teh nastopov ogradilo. Oddaja je še dodatno pridobila na slabem slovesu v javnosti in vodstvo je povabilo g. Jelinčiča v studio naknadno obžalovalo. Celo več, odločilo se je, da g. Jelinčiča ne bo povabilo v naslednjo oddajo, četudi so gledalci množično glasovali zanj, s čimer je kršilo pravila licenčne oddaje in zanikalo voljo ljudi. Po nekaterih podatkih oddaja iz istega razloga »distanciranja« vodstva RTV ni bila ponovljena, kar je običaj, prav tako pa nekaj časa (ali celo trajno) ni bila dostopna v spletnem arhivu na portalu RTV Slovenija.

Moj namen ni presojati ravnanja vodstva takrat, temveč danes. Zato želim vodstvu zastaviti zgolj eno vprašanje: kako je mogoče, da se je po nizu distanciranj od sporne vsebine z elementi ustavno in zakonsko prepovedanega hujskaštva in vzbujanja nestrpnosti zdaj vendarle odločilo, da »prepovedane« vsebine znova predvaja na TV Slovenija v tako delikatni oddaji, kot je predstavitev nekega kandidata za predsednika države? Mar ni s tem znova vzpodbujalo k nestrpnosti in zanikalo svojih poprejšnjih ravnanj?

dr. Boris Vezjak

član Programskega sveta RTV Slovenija

Priznam, slovenska strankarska scena lahko človeka le razjezi. Podpreti pri zdravi pameti človek ne more nikogar. O desnici ne bi znova, na levici pa je veselica: LDS se, slabo zaceljena in identitetno izgubljena, išče na napačne načine ali sploh ne, Zares je štartal z neverjetnim političnim naivizmom, ki od simpatizerja terja globoko samopodcenjevanje, SD pa nam ponuja neprebavljiva partnerstva, neobstoječe programe in predvsem nepogrešljivega vodjo, ki vedno znova sili na bruhanje.

Pahorjeva izumetničena retorična prenapetost in čista volja do (politične) moči se lahko komu zdita legitimni, vsaj dokler mu uspevata. Na temle posnetku so njegovi nastopi že zadobili, naj mi bog odpusti, rahle konture vzorčnih nastopov iz kakšnih zgodovinskih (ali sedanjih) posnetkov o totalitarističnih liderjih. Igra rok, žuganje in usmerjanje prsta, gibanje telesa, strumen pogled, povzdigovanje glasu in grozeča intonacija…. naj me kdo ustavi in potolaži, da gre zgolj za osebno averzijo!

Če sem prav razumel, so v SD predstavljali svoj alternativni program. Popravki zaželeni, ampak to so počeli že nekajkrat. Novost je bila v tem, da so pripeljali svojo ekipo strokovnjakov. Vse v redu in prav, toda kje je program? Iskal sem ga, našel ne. Objavili so oceno stanja z naslovom Slovenija danes, kjer mrgoli zanimivih ocen (»Jutri je tvoj dan! Ocenjujemo, da stanje ni rožnato, a tudi pretirano tragično ne.«)

Potem sem prebral in slišal, da ga bodo dali na mizo čez eno leto, tik pred volitvami! Festina lente, počasno hitenje v prihodnost. Če obstaja enačaj med predsednikom in stranko (nekatere posameznike pač cenim), potem se v SD že tretje leto sploh ne gredo politike, še manj opozicije. Gospod prireja tiskovke, na katerih javno sanja o svoji zmagi na volitvah. Govori zgolj o hitenju v prihodnost. In v stranki delajo svoj program tako, da ga najavljajo eno, celo dve leti pred volitvami. No, v resnici imajo le najave programa, a to jih ne moti.

SD živi od teh najav. Najavlja se, kaj bo storila, ko bo na oblasti, sedanjost ji je tuja. Vmes pa se dogajajo konkretne politične situacije, konkretne stiske ljudi, konkretne kršitve človekovih pravic: izbrisani, Strojanovi, medijska cenzura, politični prevzemi podjetij. In Pahor? Kot zmerom, je pri njem na prvem mestu ljubezen do Janeza Janše, zaradi katere je vse odpuščeno. Ali kot dvakrat z žuganjem (!) ponovi svoj »amigos para siempre«:

Tukaj bomo z Janezom Janšo nepopustljivi partnerji… nepopustljivi partnerji!

Ampak o ljubezni vselej vse dobro. Razlog: če so doslej v SD najavljali, kakšna mora biti prihodnja, seveda njihova Slovenija, je zdaj Pahor temu priključil nič manj kot lik klenega Slovenca, ki vse to zmore. Zadnja leta sem bil zelo pozoren, kako daleč nas bo pripeljala Janševa Blut-und-Boden ideologija. Koliko pigmalionstva si bo privoščila. Nekajkrat je bila blizu, recimo leto nazaj ob osamosvojitvi, ko je premier mlatil slamo o vrlinah in značaju Slovenca. Toda Pahor ga je zdaj prehitel. Že res, da ne riše slike generalno o Slovencu, govori pa o tistem, ki zmore in mora biti nov pahorjanec. Tako rekoč homo novus pahorianus.

Kakšen je ta človek, ta Übermensch? Kot je nekoč povedal že Lukšič, moraš ob njem stopiti proč, če si s svojo šibkostjo v napoto (»Zato pri prosil starejše kolege, da naredijo korak nazaj, potem pa jih bomo spet povabili zraven, ko bomo zmagali,« je približno na lanski konferenci naslovil starejšo tovarišijo). Pahor na zgornjem posnetku stori nekaj podobnega: homo novus je lahko le najboljši, kajti le najboljše je dovolj dobro za SD. Ali kot pravijo na RTV v nesojenem kodeksu v delu, ki ga zanesljivo niso mogli prepisati pri Banki Slovenije: »Naša programska odličnost temelji na spoznanju, da so še tako kakovostne oddaje komaj dovolj dobre za (naše) poslušalce in gledalce.« Najboljše je komaj dovolj dobro!

Če nismo najboljši v vseh sferah (!), pravi Pahor v svoji nemogoči zahtevi, si zmage na volitvah sploh ne zaslužimo (glej posnetek!) Drugič: »Vsi tisti, ki se ne čutijo dovolj močne….« naj stopijo stran. Skratka: le če si fit, v najboljši formi, lep in pameten, si rojen za zmagovalca. In s tem tudi vaša psihologija ne sme prenesti trohice luzerstva. Če ne veste že vnaprej, da zmorete, nikar ne hodite zraven. Kar poglejte si njega:

Tukaj vam naj povem, da je moja potrpežljivost na preizkušnji in naj vam takoj povem, da bom to preizkušnjo prestal.

Kakšna volja do samokontrole in neverjetna disciplina! Pustimo kontekst, ampak kako bizarna psihološka teza, ki je nemudoma spravila v totalen smeh bližnjo novinarko! Ker kakšna preizkušnja pa je to, če že veste za njen izid, ki vam ga jamči vaša predpostavljena omnipotenca? Bo homo novus to zmogel, saj je Pahor vendar zgolj eden?

Akademija dr. Jožeta Pučnika bo drevi ob 18. uri s podelitvijo diplom udeležencem slovesno sklenila delo svoje 14. generacije. Pri podelitvi, ki bo potekala v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, bosta sodelovala podpredsednika SDS Romana Jordan Cizelj in Milan Zver, ki bo slušatelje tudi nagovoril.

Tukaj.

Kakšno težo imajo diplome, sicer ne vemo, ampak vsaj malo pomenljivo je, da jim bo to pojasnil šolski minister. In kaj slušatelji počnejo v njej?

Akademijo so ustanovili z namenom kritičnega razmisleka o vprašanjih slovenske družbene in politične sfere, gospodarstva, kulture in drugih družbeno relevantnih področij.

V Akedemiji, kot so sicer neakademsko zapisali (ampak pustimo šolske malenkosti ob strani), predavajo sami znani obrazi: Dimitrij Rupel, France Cukjati, Jože Tanko, Vasko Simoniti, Andrej Bručan, Matej Makarovič.

Priznam, da je fino, da imamo ob letališču še akademijo dr. Jožeta Pučnika. Nasploh podpiram politično in kakršnokoli civilno družbo (ne pa tudi njene politizacije). V času njene takoimenovanizacije sploh, saj je še zlasti pomembno videti, kakšna je videti tista prava. Njihova. Nisem pa vedel, da lahko iz nje diplomiraš. In zato me status Pučnikovih diplom res zanima.

Nekateri mislijo, da ima avtor tegale sosednjega siol bloga obupen slog. Kakšno obupno pretiravanje, Dimitrij Rupel nima nobenega sloga (pač pa ima slabega avtor tegale). On pač piše zaradi pisanja, ne zaradi sloga. Vleče ga, da piše, malce skribomansko. Zato se v njegovo pisavo vpisuje zgolj čista, toda izpraznjena volja do pisanja, oropana forme in olajšana sloga. Zapisi sledijo premočrtnosti misli, so enostavni, skoraj brez odvisnikov, nekomplicirani in predvsem pripovedni. In najpomembnejše: velikokrat dobro plačani. Po zagotovilih ministrstva za zunanje zadeve je minister prejel na kolumno v Delu čez 400 evrov honorarja. Kar znese 800 evrov na mesec. Ampak zdaj tam ni več šefa Jančiča in zato tudi ne Rupla. Za SIOL, nekoliko logično blogovsko nadaljevanje, pravzaprav kar trajno rešitev problema, ne vemo.

Slog pisanja pri Ruplu torej ni kar tako enostaven, temveč je enostavnost rezultat pisateljskega gona. Gospod piše, da piše, ni toliko pomembno, kako in kaj. V tem smislu je njegovo početje prisilno in prav v tem tiči razlog podobnosti šolskemu prostemu spisu, tj. popreproščenemu pripovednemu stilu kakšnega osnovnošolca prvih razredov. Tudi ta vrti pero, ker mora pisati, recimo: »Zjutraj sem se vstal, se pretegnil in pogledal skozi okno. Čakalo me je presenečenje. Videl sem samega sebe. Stal sem na soncu sredi ulice, doma pa noč.« Tule.

Razlika je seveda v notranjosti in zunanjosti prisile. Osnovnošolca silita v ustvarjanje učiteljica oziroma sistem, zunanji minister pa ne rabi takšne palice. Prav to dejstvo vsaj malce razloži, čemu so se blogerji na začetku tako množično spraševali, ali je Dimitrij Rupel res njihov sobloger. Ne le zaradi politične pomembnosti, tudi zaradi slogovnih »domačih« značilnosti. Rojeni bloger, ki je pogrešil v svojem poslanstvu?

Na prvi pogled bi se zdelo, da ministra skribomansko poganja – in tole je zdaj ugibanje – prepričanje o dragocenosti njegovega mnenja in pogleda. Želja sporočiti ju bralstvu, da česa ne bi zamudilo. Pa ni tako, kajti odsotnosti sloga sledi še mlahava prezenca misli in argumentacije. Namesto kakšne »stream of consciousness« Rupla vodi plitkost mišljenjske napetosti - ko piše, pretežno navrže kakšno misel zgolj kot antipod neki drugi, ki jo je srečal ob asociaciji. A le zato, ker se je je spomnil, ko je pisal. Trditev je malo, argumenti niso v ospredju. Vsi, prvi in drugi, so omenjeni mimogrede. Odgovori so samoumevno predpostavljeni, manko zakriva s praznimi, retoričnimi vprašanji: »So Evropejci pripravljeni nanjo? Ali je Slovenija uspešna država? Je njena politika prava?« In če kaj trdi, ne zapiše, so to gotovo ruplizmi.

Kar Rupla vodi, je preprosto biti zraven. V pisanju, v politiki, v diplomaciji. Pravi, da piše o umetnosti. Kvintesencialna nepogrešljivost, brez-mene-ne-gre. Poza pričevalca, očividca, historja. In to nam želi povedati. Ali zapisati.

Malo možnosti imata prihodnja stranka Zares in Matjaž Hanžek, da uspeta s svojo zakonodajno pobudo o kvalifikaciji sovražnega govora za kaznivo dejanje.

Kdor si bo zavrtel tale filmček na Vest.si, kjer nastopa poslanec Branko Grims, bo videl, da je pojmovanje političnih in drugih konceptov človekovih pravic pri nas povsem idiosinkratično in poljubno. Njemu, Grimsu, namreč sovražni govor pomeni, če se nekdo ne strinja z njim in njegovimi (politično)-strokovnimi pogledi. Sancta simplicitas.

Ceterum censeo Grims esse delendam, bi lahko rekel. Ampak nisem in ne bom, to bi bil seveda sovražni govor. In prevelik poklon izbrisanim, katerih »zaščitnik« je.

Sproščeni diskurz je v Sloveniji že čisto opešal, zato pa rad znova oživi, ko se njegovi junaki spominjajo slavnih bitk iz ne tako davne preteklosti. Heroji novega zakona o RTV, predvsem tandem Branko Grims – dr. Vasko Simoniti, niso nobena izjema, kvečjemu garancija za retorično plitkost.

Referendum o novem zakonu o RTV si bomo zapomnili po neverjetni intenzivnosti abotnosti, arogance in sprenevedanja. Po dobro delujočem stroju, ki lahko sprejme vsak zakon in zmelje vse pred sabo. Medijska stroka, domača in tuja, ni veljala nič, bila je takoimenovanizirana. O tem postopku smo pisali tule, tule in tule.

Zato je, jasno, Simonitijevo ministrstvo in verjetno on osebno obudilo taisto zlajnano diskreditacijo ob odzivu dva dni nazaj. Na obtožbe o politizaciji je namreč odgovoril:

RTV Slovenija še naprej ostaja institucionalno in uredniško samostojen javni zavod, kljub pavšalnim in z dejstvi nepodkrepljenim vsakodnevnim obtožbam nekaterih tako imenovanih medijskih strokovnjakov…

Zabavno še zlasti zame, ker sem prav dva dni pred tem v Delov poštni predal odvrgel pisemce, v katerem hvalim odločitev za objavo zapisa dr. Marka Milosavljeviča in ob tem jasno zapisal: »tako imenovanega medijskega strokovnjaka«. No, čez kakšen dan bomo videli, če ga bo Delo objavilo, a za vsak slučaj ga pripenjam. Če ne bodo imeli časa ali prostora, ker ravnokar podpisujejo peticijo zoper cenzuro, bom še razumel.

PP 29

Odmev na zapis dr. Marka Milosavljeviča

Delova Sobotna priloga, 22. 9. 2007, str. 14-15

Strinjam se z zapisom »tako imenovanega strokovnjaka«, dr. Marka Milosavljeviča, o več kot le otipljivo nevarnih posledicah uveljavitve novega zakona o RTV, kot jih lahko retrospektivno preštevamo ob drugem letu referenduma. Rad bi pozdravil odločitev urednikov Dela za objavo tega kritičnega prispevka, saj si ga v tem časopisu še nekaj mesecev nazaj nekateri nismo znali najbolje predstavljati.

Čeprav nam akterji zakona še zmerom vladajo in niso niti za korak pripravljeni priznati svojih zmot, bi kot svež član programskega sveta, ki je nadomestil že obupane svetnike, želel opozoriti na nesrečno okoliščino, da je v zadnjih dveh letih vlogo velikega zaveznika v igri mimikrije in sprenevedanja odigral prav niz provladnih medijev, ki je bolj ali manj hoteno varoval interese oblastnikov.

K sreči so zgode in nezgode okoli referenduma,  med drugim, bogato dokumentirane v zborniku Liberalne akademije pod naslovom Medijski mrk (širša javnost ga ne pozna; žal še en projekt medijskih cenzorjev). Brez dopuščanja poštene javne in strokovne razprave – obeh, resnici na ljubo, že v kali zavrnjenih v ošabnem stilu avtorja zakona in vladajoče elite – je bila zakonu politična zloraba tako rekoč položena v zibelko.

Delovanje javnega zavoda lahko legitimno presoja in usmerja najširša slovenska javnost. Na državljankah in državljanih je, da se končno odločijo, ali jih argumenti  »tako imenovanih strokovnjakov« in vedno obširnejša evidenca o pravilnosti njihovih ugotovitev tudi prepričajo. Če so jih ali jih bodo, potem bodo dali prav tistim, ki trdimo, da je treba zakon čim hitreje zamenjati. Za to, da bi državljane prepričali, pa seveda potrebujemo medije, ki jim resnice o stanju v RTV hiši in usodah njenih novinarjev ne bodo prikrivali.

Hudo je, hudo. Temne sence se zbirajo nad SDS, zarote in spletke živijo kot že dolgo ne. Afera s prisluškovanjem Janši je za es-de-esovsko pamet tako rekoč naravni humus. Dlje kot traja, bolj je navdušena. Le kdaj bi se paranoik počutil bolje, če ne tedaj, ko izve, da mu prisluškujejo! Torej je vendarle res, sledijo nam!

Do konca razvneto bujno fantazijo es-de-esovskih protagonistov otipljivo dokazujeta dve recepciji. Prva je poslanca Tanka tenkočutnost: »sistemsko organizirana zarota SD«, je dejal, ki jo kuje Pahor in še kdo, kajti »vse trditve, ki jih je Rop izrekel, Kumer stalno ponavlja, Pahor pa se neuspešno poskuša umakniti iz zadeve.«

Neprijatelj nikada ne spava. Njega čemo prepoznati po podočnjacima. Ali kot je povedal Pavel Gantar, predsednik parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih služb, ki poskuša preveriti resničnost Ropovih navedb, je

»SDS stranka, ki verjame, da je svet ukrojen po neki veliki zaroti, ki jo vodijo neznane temne sile«.

Pahorjeva reakcija v igri, ki ji zdaj dnevnovariabilno pravijo »dragi A, dragi B« (šur, že začetna »dragi Borut, dragi Tone« je pač bila čista patologija), češ naj Tanko dokaže zaroto, je po svoje smiselna, psihološko pa vendarle bizarna. Komičnost benevolentnega postopanja je namreč očitna: če je Gantar jasno predpostavil, kaj si misli o temnih silah in glavah, ki jih gostijo, Pahor dopusti možnost njihovega obstoja, a zahteva dokazno gradivo zanje. Predpostavi torej, da paranoik ni nujno paranoik ali/in da se bo  zlomil (in posledično opravičil), ker ga menda ne bo imel. Kakšna zmota, kakšno naivno pričakovanje. Celo več, od premierja zahteva, ironija gor ali dol, nekaj nemogočega:

»Janša se mora odzvati na obtožbe o zaroti in ukrepati.«

Vzeti jo zares in klicati k ukrepom proti sebi? Že mogoče, da je takšen preobrat retorično učinkovit, ker lovi Tanka v njemu lastno past. Ker po tihem ne le upa, temveč celo suponira ali ve je to, da bo paranoična stran pač pripoznala bedo svoje skisane imaginacije in da bo z »neukrepanjem« priznala, da zarote ni. Takšna gesta je »zdrava« za neparanoika in stranskega opazovalca, ni pa terapevtska za tistega, ki mu je namenjena.

Zato ni bilo presenečenje, ko si je danes (20. 9. 2007) znova našla novo žrtev. Mnenje Kosove komisije za preprečevanje korupcije o policijskem nadzoru družine Strojan je še en es-de-esovec, Jožef Jerovšek, jadrno označil za nezakonito, komplota pa obtožil temnih sil, ki romsko družino pošiljajo iz enega v drug konec Slovenije; ko jim gre za nohte, pa naravnost v Ambrus:

»Denar je bil porabljen z jasnim namenom zlorabe v politične namene. Isti dan je prišlo do selitve dela družine Strojan iz Roj v Ambrus, kar kaže na časovno usklajenost in projektno koordinacijo poskusov ustvarjanja kaosa in destabilizacije politične situacije v Sloveniji.«

Neprijatelj nikada ne spava. Specialan rat, koji se vodi protiv Slovenije i SDS, vodi se iz Ambrusa. Elka Strojan jest generalpukovnik koji koordinira haos. Naravno da nije sama. U pozadini kriju se tamne sile.