Arhiv za kategorijo 'Politika'

Maloštevilni novinarski protesti: o Bobovnikovem pahorjanstvu

23.05.2016 ob 14:03

Celostranski intervju s Slavkom Bobovnikom za današnji Večer bo šel v anale po žanru, ki bi mu mirno lahko rekli pahorjansko niveliziranje. Kar pomeni: kako se ne posebej zameriti nikomur, kako ne imeti nobenega res čvrstega stališča, kako najti srednjo pot ekvidistance med političnimi Scilami in Karibdami.

Naj v ilustracijo navedem odlomek:

O aktualnem pa: tako, kot se prvaku opozicije ne sme zgoditi tvit o ceni domnevnih prostitutk v naši hiši, tako v tej hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je poziv k smrti. To ni svoboda govora, to je ulica. O prvem naj odloči sodišče, o drugem, za katerim niso stali novinarji, tudi. Res srčno upam – ali bolje, verjamem, da vabilo tistim čudakom ni prišlo iz hiše. In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset. Glede programskega sveta pa: če je nekdo član, seveda to še ne pomeni, da ureja program neposredno. Uredniki naj urednikujejo in novinarji naj opravljajo svoje delo, kot je tudi pisalo na enem od plakatov, s čimer se strinjam. Programski svet pa naj opravlja svoje delo skladno s kompetencami in pristojnostmi.

Figura, ki nam jo največkrat servirajo kot zgled pokončnega in brezkompromisnega novinarstva, tista, ki terja vojaško disciplino, o čemer sem ravnokar pisal, je glede stališč do novinarstva in političnih pritiskov na javni radioteleviziji maksimalno kompromisna. Zgornji citat, gledano v celoti, je odlična ilustracija povedanega v zgoščeni in ponovljeni obliki.

Tviti se dogajajo

Pojdimo po vrsti. Težko je spregledati velik trud, ki ga Bobovnik vlaga v ublažitev Janševega dejanja: njemu da se je očitno spontano »zgodil tvit« – pri čemer pozabi povedati, da se napadi na novinarje in RTV hišo, pravzaprav Hanzi TV, Janši »dogajajo« ves čas. In da je tudi glede RTV prostitutk po problematiziciji uprizoril plejado ponovitvenih dejanj v dneh, ki so sledili. Da se nikoli ni opravičil, da se je v parlamentu na odboru nato izvijal na tisoč načinov.

Bobovnik intervju Večer naslovna

Ne le to, voditelj Odmevov si je privoščil še reduktivno interpretacijo  o »ceni domnevnih prostitutk«, pravzaprav dve: po eni strani tvit nikakor ni govoril le o cenah – kakor da bi dejanje stigmatizacije novinark s prostitutkami bilo drugotnega pomena.

Domnevne in nedomnevne prostitutke

Drugo redukcijo lahko štejemo za čisti simptom, Bobovnik je svoje kolegice iz hiše hote ali nehote opremil s pridevnikom »domnevni«. Se pravi: morda sta prostitutki, morda nista. Pač cena pahorjanske nivelizacije, ki jo je nato podkrepil še z omembo sodišča, ki naj o tem odloči. Kakor da bo sodišče razmišljalo in ugotavljalo, ali sta ali nista, ne pa presojalo o tem, ali morda označba ne predstavlja kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.

Če bi kdo morda še menil, da se je Bobovniku pač zareklo in smo zato pretrdi v razlagi, da v resnici ni mislil uporabiti izraza »domnevni prostitutki«, da je bil le neroden, da ga je treba razumeti drugače, ostaja struktura celotne misli iste povedi enoznačno kompromisarska in prepoznavno »uravnoteževalna«: tako kot se ne sme »zgoditi tvit o domnevnih prostitutkah«, v RTV hiši nihče ne sme držati transparenta, na katerem je zapisano »Smrt janšizmu«, kar voditelj razume kot poziv k smrti.

In kot se ne želi neposredno opredeliti do prvega, končno besedo tudi v drugem primeru prepušča sodišču. Prepoznavnega bežanja proč od močnejših stališč ne more skriti niti vrednostna ocena o »čudakih«, za katere niti ni čisto prepričan, če jih ni nekdo iz hiše povabil na sejo Programskega sveta.

Kdaj je novinarski protest potreben

Resnično minuciozen zgled Bobovnikovega pahorjanskega žargona nesporno predstavlja njegova misel o nujnosti protesta, ki ga je v času seje sveta izpeljala manjša skupina novinarjev. Stavek v zgoščeni obliki ponazarja bistvo neke novinarske drže, ki ni le Bobovnikova, ampak tako rekoč cehovska značilnost:

In če je protest res potreben, bi nas moralo biti tam sto, ne dvajset.

Kot nekdo, ki ne zna tvoriti tovrstnih večumnih stavkov, lahko njihove avtorje le močno občudujem. Kaj je želel Bobovnik sploh povedati? Da se »potrebnost«, torej upravičenost nekega novinarskega protesta, zrcali v številu protestnikov? Nemogoče.

Prvič, nesporno se do izpeljanega protesta sploh ni opredelil – po pahorjansko. Veznik »če« v pogojno odvisnem stavku uvaja hipotetičnost, toda do dogodka je že prišlo. Sklepanje, ki ga sugerira, je preprosto: (a) Če je protest potreben, pride nanj sto ljudi. (2) Toda nanj je prišlo dvajset ljudi. (3) Torej protest ni res potreben.

Čeprav smo v skušnjavi, da bi Bobovniku pripisali intenco po označitvi protesta za nepotrebnega na opisani način in s tem dvom vanj, je stavek dvoumno oblikoval na način, da se lahko temu očitku izogne: namreč kot splošno načelo. V smislu: »Na potreben dogodek prihaja veliko ljudi.« Če dopustimo takšno dodatno branje in citirano misel povzdignemo v načelo, s tem ohranimo možno branje, po katerem mu je bilo le do tega, da na potreben dogodek mora pridi veliko ljudi – da skratka dogodek podpira, da ga ima za potrebnega, a je razočaran nam majhnim odzivom.

Umetnost niveliziranja: kako pokriti oboje

Nemogoče je ugibati, katero od teh možnosti je Bobovnik zavzel kot svojo osebno držo. Preprosto se je temu izognil, tako kot se je opredelitvi do novinarskih kolegic. Lahko bi prvo, lahko drugo. Moja poanta je itak drugje: našel je točno takšno ubeseditev, ki je nivelizirana, ki pokrije oboje. Kar pomeni: zagovorniki protesta ne bodo opazili, da je do njih skeptičen, nasprotniki protesta pa bodo zadovoljni, ker je poudaril, da pogoj za »potrebnost« protesta ni bil dosežen. Ker je tam pač bilo 20 ljudi. Vsi bodo zadovoljni, nihče ne bo jezen. In on bo ostal spoštovani voditelj.

Preostanek besedila iz zgornjega odlomka je prazno in za nikogar boleče frazarjenje: svetniki naj delajo X, uredniki Y in novinarji Z, skratka vsak naj opravlja svoj posel. Varno in dovolj abstraktno, ker se s tem, enkrat več, ne da nikomur zameriti.

Če sem v prejšnjem zapisu ugotavljal, kako »vojaško« brezkompromisen je Bobovnik v elementu, v studiu, lahko v kombinaciji z njegovim pahorjanstvom ugotovimo le, da je takšen le do drugih. V odnosu do sebe je evidentno tak, kakršni ne smejo biti njegovi gostje: medel in izmikajoč.

Več:

https://vezjak.com/2016/05/23/v-iskanju-veleizdajalcev-bobovnikovi-vojaki/

Bobovnik intervju Večer

  • Share/Bookmark

Ameriški in domači Trump o politični korektnosti

10.08.2015 ob 11:12

V zadnjih dnevih je svetovne medije pritegnila burna ameriška predsedniška kampanja, v kateri žal močno prednjači Donald Trump s svojimi surovo žaljivimi opazkami. Velik del teh izjav temelji na načrtno intoniranem seksizmu, skupen imenovalec pa je iz njih potegnil sam Trump, ki se očitno zelo dobro zaveda, verjetno ne samo zaradi očitkov nasprotnikov, dejanj in posledic lastne politične nekorektnosti.

Trump politična korektnost MMC

Do nje se je opredelil s še bolj ofenzivnimi izmotavanji, kot so »Politična korektnost ubija našo državo« in »ZDA nimajo več časa za politično korektnost«. Ergo: ker nam je v napoto, ji ne bomo in tudi ne smemo slediti. V resnici jo moramo minirati.

Trenutno del njegovih premišljenih nespoštljivih in nekorektnih nastopov zajema predvsem seksizme in šovinizme, med katerimi je uspel nekatere ženske označiti za »debele prašiče, psice, lenobe in ostudne živali«. Številni komentatorji kampanje Trumpove seksizme postavljajo v kontekst ti. »war on women«, političnih vprašanj med republikanci in demokrati, ki zadevajo »ženska« vprašanja.

Povedano drugače, ženska je postala prvovrstna politična tema, žal tudi skozi najbolj umazane žalitve in vulgarnosti na njihov račun, ki gredo vse tja do zaničevanja bioloških okoliščin, kot v primeru negativističnih omemb njihovega »krvavenja«. Seveda je ta vojna, kar zadeva dostojanstvo žensk, na tej ravni nujno že vnaprej izgubljena.

Trumpovo izvijanje in sklicevanje, da Ameriko obvladuje pretirana in škodljiva politična korektnost, me je spomnilo na slovenskega avtorja, ki v svojih knjigah ugotavlja isto: ženske »so zaenkrat samo za zmedo«, ponavlja, takšna ugotovitev pa ni »le retorični understatement, marveč prav profetična ugotovitev iz časa, ko zdrava pamet še ni bila blokirana s tabuji in z ameriško inducirano politično korektnostjo.« Kar je v bistvu Trumpova opazka o tem, kaj nas ubija in kjer bi namesto nje domači favorit raje videl več zdrave pameti.

Njegovega imena izjemoma namenoma ne bom navajal – zato, ker sem ga že nekajkrat v preteklosti na tej strani in ker ga iz tega razloga s pomočjo dveh klikov ni težko razkriti. Moja intenca izhaja iz spoznanja o neznosni indiferenci, ki vedno znova spremlja domači javni diskurz, v katerem izključno po zaslugi medijev, posameznih novinarjev in lažne solidarnosti akademske srenje nikoli ni dopuščena odkrita tematizacija. Tako kot obstaja politična nekorektnost, obstajata tudi novinarska in akademska – to pot v odnosu do prve.

Trump blood

Dasiravno opazimo veliko podobnost v averziji do politične korektnosti med Trumpom in slovenskim novinarskim ali intelektualnim junakom, so tudi razlike. Ki bi morale pokazati, da naša privoščljivost do ZDA ni na mestu, da je zlagana, ker je situacija doma še slabša. Kot rečeno, se seksizme prvega načeloma javno problematiza, drugega pač ne. V bistvu se ga ujčka ali se mu celo asistira. Če prvi zganja svojo nekorektnost za potrebe politične kampanje, jo slovenski zapiše v knjige, ki pretendirajo na čisto družboslovno znanost. Kar se mene tiče, se prvemu, gledano relativno, posledično lažje odpusti ali se ga vsaj lažje razume.

Kako zveni slovenski Donald Trump? Takole:

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Bolj ko je moški zares moški, manj razume žensko – vse do točke, kot rečeno, od katere naprej sploh ne ve, da o njej prav ničesar ne razume.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Dejal je: »Meni je osvoboditev žensk čisto pogodu in upam, da bodo nekoč res enakopravne. Toda medtem ko se to dogaja, opažam, da so samo za zmedo.« Ugotovitev Somerseta Maughama, da »so zaenkrat samo za zmedo«, je zdaj ne le retorični understatement, marveč prav profetična ugotovitev iz časa, ko zdrava pamet še ni bila blokirana s tabuji in z ameriško inducirano politično korektnostjo.«

»Ženska nadmoč, katere se moški – ne pa androgini, nad katerimi so zdaj ženske izgubile to premoč! – prepozno zavedo, seveda izhaja iz sposobnosti manipuliranja človeških odnosov.«

»Ker čustvovalna morala, kot poudarja Erich Fromm, niha na osi ljubezen-moč, je tudi očitno, da bo ženska v svojem delovanju toliko bolj destruktivna, kolikor bolj ji je predvsem do moči. To pa s svojo razdrugačeno čustvovalno funkcijo gotovo ima. Slovenski ljudski rek, ki fantu svetuje, naj oženi tisto, ki skrbi za rože na oknu, ima torej svoje zelo racionalno jedro.«

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Zaradi tega se ženske pogosto oddahnejo, ko moški udari po mizi in tako prioritete ponovno vzpostavi.«

»Pri ženskah sta vse slabši spomin in blaga duševna zmedenost v srednjih letih predvsem posledici upadajoče količine estrogena in progesterona.«

»Fukuyama ne razume, da je današnji socialni prodor žensk na vseh področjih – s tem pa tudi razpad osnovne družine in vse drugo, kar Fukuyama prikazuje kot »disruptivno« – predvsem posledica splošnega apatičnega umika modernega »moškega«. Gre v resnici za to, da ženska emancipacija kompenzira dekompenzirani »moški« socialni angažma.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

»Kadar imam opravka z agresivnimi feministkami starejše – še ne indoktrinirane generacije – jih od te laži seveda ni težko iztrezniti. Navadno pokažem z roko okoli sebe in jim rečem: »No, če je tako, pa mi pokažite eno samo samcato stvar, ki jo je izumila ženska!««

»Freudov genij, na primer, je nesporen in priznan. Freud je izrecno rekel, da ženske nimajo občutka za pravičnost.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

Vidimo, da bi slovenski Trump lahko ponudil kar nekaj dobrih nasvetov svojemu soulmate onstran luže – zdaj, ko je odstopil njegov glavni svetovalec. Nenazadnje je iz Slovenije tudi njegova žena. Za domače potrebe pa bi lahko zaključili, da v aktualnih premislekih in ugibanjih, koga izbrati za morebitnega slovenskega arbitra, vsekakor ne bi smeli storiti usodne napake in na to funkcijo imenovati nekoga, ki nima občutka za pravičnost ali pravne domišljije in še manj razsodnosti. Omenjam zgolj zato, ker slovenskega Trumpa novinarji radi sprašujejo prav o tem.

  • Share/Bookmark

Deseti člen arbitražnega sporazuma kot priročen alibi

10.08.2015 ob 11:11

Bo na novo odkriti – ali vsaj na novo pogosteje javno omenjani – 10. člen Arbitražnega sporazuma zadostoval, da se slovenska stran iz ene največjih zagat po enostranskem odstopu Hrvaške iz arbitraže o meji izvleče nepoškodovana?

Videti je, da tako šibka, ranljiva, nesposobna slovenska politika ni bila še nikoli. In vedno težje je verjeti, da Cerarjeva vlada na neki točki za mlačnost in omlednost, kot jo je pokazala v odnosu do Hrvaške, ne bo plačala visoke cene.

Zagovorniki postopanja poznajo le en argument: arbitražni sporazum je zavezujoč, enostranski odstop od njega ni mogoč, vso paradiranje Hrvaške ob tem pa je treba spremljati s hladnokrvnostjo in jo čim manj komentirati. Zato je ravnanje slovenske strani taktično modro in v temelju pravilno. Kritike so odveč, stvar je pod kontrolo.

Sam sem med tistimi, ki jih takšna razlaga in še manj drža ne prepriča. Ker preveč temeljni na klasični odvetniški situaciji v kakem pravnem konfliktu in spregleda, da se za meddržavnimi spori odvija živo dogajanje s številnimi posledicami, da z nekomentiranjem ne morete nujno umiriti strasti med ljudmi in dati pojasnil, ki so včasih nujno potrebna, saj je lahko povzročena škoda večja od koristi. Razen tega še zdaleč ni jasno, kaj in česa točno ne komentirati? Res prav ničesar?

Erjavčeva inovacija, stara točno dva dneva, češ da bo ob vsakem nastopu citiral in omenil 10. člen sporazuma, učinkuje na trenutke groteskno nevarno. Člen res govori o ohranitvi  sedanjega stanja ter nalaga, da se »pogodbenici  vzdržita vseh dejanj ali izjav, ki bi lahko spor še zaostrili ali ogrozili delo arbitražnega sodišča.«

V drugem odstavku pa omenja ravnanje, čigar pogoji so skoraj že izpolnjeni: »Arbitražno sodišče lahko odredi kakršne koli začasne ukrepe, za katere meni, da so potrebni za ohranitev sedanjega stanja, če to narekujejo okoliščine.«

Kdor si je ogledal včerajšnji prispevek v dnevniku RTV Slovenija z Eriko Žnidaršič in komentatorjem Milošem Čiričem, je lahko sprva osupnil nad diskurzom nacionalke, ki je ugotavljala, da je s hrvaške strani »spet prišla provokacija«.

Z omembo je voditeljica merila na izjavo hrvaške zunanje ministrice o dodanih dokumentih v spis – ampak ta zgodba je že stara, s tem pa ne more biti nova in tudi ne nova provokacija. Še več, v preteklih zapisih sem že analiziral nerazumljivi molk, s katerim se odziva naša vlada in nesposobnost medijev, da bi sledili in pisali o argumentacijskih elementih zgodbe.

Dnevnik Žnidaršič 10 člen

Kakšna je bila dosedanja politična komunikacijska strategija slovenske vlade? Takšna, da je na vprašanja odgovarjala v tem slogu:

So objavljeni posnetki pristni?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

So ZDA res posnele pogovor med Sekolcem in Drenikovo in ga kasneje izročile Hrvaški?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

So bili v arbitražni dosje res naknadno dodani dokumenti in beležke, ki po pravilih tam ne bi smeli biti, kot pravi hrvaška zunanja ministrica?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Zakaj Slovenija ni poslala protestne note Hrvaški po tistem, ko je videla, da je slednja prisluškovala našemu arbitru in agentki?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali drži, da si je Slovenija privoščila predobre odnose z Rusijo, zato se nam maščujejo Američani s pomočjo prisluhov?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali držijo podatki, da bo končna razsodba sodišča pristranska, ker sta menda Gilbert Guillaume in Jernej Sekolec ljubimca?

Ne komentiramo. Smo pa tudi na dopustu.

Ali se vam ne zdi, da bi se slovenska vlada morala odzivati bolj odločno, čeprav je čas dopustov?

Ne komentiramo. Smo pa res na dopustu.

Šele dva dneva nazaj, po prihodu Karla Erjavca z dopusta, se je ta strategija minimalistično spremenila. Zunanji minister je namreč včeraj, po tiskovni konferenci, prvič zelo naravnost dodal, da doslej zapletov s Hrvaško ni pojasnjeval, ker je bil takšen dogovor s predsednikom vlade. Ampak – glej ga zlomka – tega ni počel niti predsednik, kot tudi ne šef države, ki s svojim ravnanjem že po funkciji moral dajati ton dogajanju. Ampak njegov odnos je že nekaj časa v vseh primerih le en – samozagledana brezbrižnost. Kot da bi se te ležernosti navzel tudi celoten politični vrh.

No, zaradi velikega odziva in pričakovanj javnosti  je zunanjemu ministru Cerar zdaj končno dal odvezo, da lahko stopi pred kamere. In je stopil, zaradi javnih razprav o nujnosti njegovega odstopa tokrat v bistveno bolj seriozni podobi, ko smo je navajeni. Kaj točno se je spremenilo, smo zvedeli kaj več? Nič – na vsa navedena vprašanja zdaj Erjavec in vlada odgovarjata enako, le z enim dodatkom:

»Ne komentiramo, ker spoštujemo 10. člen arbitražnega sporazuma. Smo pa tudi na dopustu.«

Lahko da se motim, toda strategija čakanja na končno razsodbo ob veri v pravne argumente in upanje, da se bo Hrvaška kar sama izolirala na političnem parketu Evrope, ne moreta biti dovolj za nobeno vlado, tudi če je na počitnicah. Tako kot ni zadosten 10. člen sporazuma za legitimiranje lastnega molka. Lepo in prav, da se ga držimo. Toda obstajajo stvari, ki se jih komentira, kajti vsak komentar še ni v nasprotju s tem členom. Sploh ne demantiji stvari, ki niso resnične.

Tako pa neumorno raste prepričanje, da je opevani člen postal samo še en nov izgovor in alibi za skrivanje zadrege ali neznanja v situaciji, ko Cerar in Erjavec nista kos zanju pretežki nalogi.

Več:

http://vezjak.com/2015/07/31/arbitrazna-zagadenost-in-medijska-odpornost-nanjo/

http://vezjak.com/2015/08/06/erjavec-in-dostop-do-odprtega-regresa/

http://vezjak.com/2015/08/06/kako-si-izmisliti-nekaj-cesar-abraham-nikoli-ni-rekel/

http://vezjak.com/2015/08/07/kaj-ima-erjavec-z-odstopom-arbitra-nic/

Kosor vojna

  • Share/Bookmark

Sodelovanje z okupatorjem kot naša dolžnost

18.06.2015 ob 22:48

Nič novega, če ugotavljamo, da Planet Siol obvladujejo novinarski kadri, ki se trudijo delovati in pisati v smeri ideološke in politične desnice. Vsak pogost bralec tega portala lahko čuti in vidi prstne odtise takšnih poskusov. Ne dvomim niti, da bo uredniška politika trdila, kako mora pisati in delovati uravnoteženo. Urška Makovec zato ne preseneča, ko si je izbrala za svojega gosta tožilca Antona Drobniča.

Drobnič SIOL kolaboracija

Vendarle je v intervjuju z njim narejen kakšen korak preveč v delu, ko je govora o kolaboraciji:

Kaj torej menite o kolaboraciji?

Govorjenje o kolaboraciji je velika prevara. Govoriti o kolaboraciji je tako, kot govoriti, da je hrana strupena. Nekatera hrana je strupena. Po mušnicah verjetno ne boste preživeli. A strupene so mušnice, ne hrana! Kolaboracija je obči pojem, ki pomeni katerokoli sodelovanje. To pa je lahko ukazano, prepovedano, koristno za kolaboranta, lahko koristno za okupatorja, lahko koristno za oba, lahko škodljivo za oba. Govoriti o kolaboraciji, pa ne povedati, za katero vrsto gre, je barabija, je goljufija. Domobranci z okupatorjem niso nikoli bili v prepovedani kolaboraciji, niso mu pomagali pri doseganju njegovih vojnih ali političnih ciljev.

Okupator ima po mednarodnem pravu dolžnosti – predvsem mora skrbeti za zdravje, življenje in za premoženje okupiranih prebivalcev. Niso bili vsi mladi in zdravi, da bi lahko šli v gozd. Ta del prebivalstva mora živeti dalje. Okupator mora zanj skrbeti. Tu so prebivalci dolžni sodelovati z okupatorjem. On mora preganjati kriminalce, te, ki so ustrahovali ljudstvo. Druga stvar bi bila, če bi šli domobranci na rusko fronto pomagat Nemčiji, da bi dobila svetovno vojno. A po statutu so domobranci lahko delovali le na slovenskem ozemlju proti komunističnemu nasilju nad Slovenci. Prepovedane kolaboracije pa ni bilo.

Nenavadno, da Drobnič odpira razpravo o kolaboraciji z vidika koristi in škode za kolaboranta in okupatorja, nikakor ne z vidika dopustnosti in nedopustnosti. V polnem neskladju z zgodovinsko resnico je trditi, da domobranci niso sodelovali z okupatorjem pri doseganju njegovih vojnih ali političnih ciljev.

Pojasnjevati, da mora okupator skrbeti za okupirani narod, da tako rekoč deluje humanitarno in skrbi za zdravje in njihovo premoženje, pa je že verjetno v vlogi hujskaštva in poveličevanja neke ideologije. Še bolj smela je trditev, da so prebivalci dolžni sodelovati z okupatorjem – še sreča, da velik del Slovencev ni čutil kakega posebnega dolga, ki ga Drobniču ljubi ljudje očitno so. Redukcija okupatorja na dobrodelneža, ki preganja kriminalce in tiste, ki ustrahujejo ljudstvo, zato mu je treba hvaležno priskočiti na pomoč, je praktično groteskna, ne zgolj škandalozna.

Toda se mar res smemo zadovoljiti s pojasnilom, da je Drobniča v njegovi apologetiki domobranstva, verjetno ne prvič, odneslo malce predaleč in da je pri tem rade volje asistiral nek medij?

Kar namreč pride na pamet, je kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, ki v Kazenskem zakoniku v 297. členu pravi naslednje:

Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Enako se kaznuje, kdor na način iz prejšnjega odstavka javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.

Nisem popolnoma prepričan, če Drobnič ni počel prav tega: zanikal je in zmanjševal pomen kolaboracije z relativiziranjem njene vloge, z evfemističnim napenjanjem tega pojma na nek generični rod (kjer kolaboracija pomeni nenadoma le »delovno sodelovanje«), odobraval in opravičeval dejanja okupatorja (ki zgolj skrbi za dobrobit okupiranega naroda), s tem pa posledično indirektno tudi vojna hudodelstva in agresijo. V vsakem primeru so takšne besede grd pljunek na vojne žrtve. Seveda lahko velik del njegovih stališč razumemo v perspektivi neskončne želje rehabilitirati domobranstvo in razlage, kot je tista o domobranski prisegi, nato zbujajo nejevero in posmeh. Ampak tudi takšna odkrita rehabilitacija, če jo že pokrijemo s svobodo izražanja, mora imeti svojo besedno mejo, ki ni zgolj meja norčevanja iz logike in zgodovinskih dejstev.

Ja, če imam prav, se lahko pogovarjamo tudi o vlogi medija pri omogočanju kaznivega dejanja. Ampak dvomim, da se ob tej opešani medijski in državljanski zavesti bomo – po intervjuju v petek, 12. junija, razen z omembo (citatom) v opisu Dnevnik ni bilo zaznati nobenega poskusa protesta in problematizacije.

Ko nas bodo znova okupirali, zdaj torej vemo, da je treba biti voljan in pripravljen služiti okupatorju. Da je to naša dolžnost. Verjetno si nekateri domišljajo tudi, da je dolžnost medijev širiti to novo vero.

Anton Drobnič intervju Dnevnik kolaboracija

  • Share/Bookmark

Turnšek, grešni kozli in novinarske koze

29.05.2015 ob 22:59

Predstavljajte si, da goreče zagovarjate privatizacijo. Ob poudarku, da so argumenti nasprotnikov privatizacije premalo atraktivni, berljivi in gledljivi, pride včasih prav dodaten motiv, več dinamike: in ni ga boljšega od jeznoriteža, ki se ne zna kontrolirati (kar vemo že vnaprej) in provokativne novinarke, ki res ne rabi veliko, da bi izzvala žalitve na račun sebe in svoje medijske hiše.

Razprava med Petro Sovdat (Finance) in Titom Turnškom iz Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je bila na tiskovki Koalicije proti privatizaciji, ki je za 11. junij v Ljubljani napovedala protestni shod, instrumentalizirana prav za te namene v celem nizu političnoideološko profiliranih medijev (Finance, Planet TV, Planet Siol, Janševi mediji nasploh).

Iskalo in tudi našlo se je pokveke s sumljivo preteklostjo, brez osebne obvladanosti (enkrateia), žaljive, nespodobne in nevarne:  natančno temu zdaj služi redukcija dogajanja na ekscesnost izjave Tita Turnška, ki je novinarki zabrusil, da je koza in v napihnjeni interpretaciji opazovalcev, češ da bi jo skoraj na gobec.

Sovdat Turnšek

Drži, kar je storil Turnšek, je nesprejemljivi primitivizem. Človek s svojo neobvladanostjo dela škodo predvsem svoji organizaciji in iz priloženega posnetka je razbrati, da so ga hiteli miriti tudi člani Koalicije, ko so videli, da nekateri mrhovinarsko spremljajo vsak njegov korak in izraz na obrazu tudi po končani tiskovki. Seveda, ni bilo težko uganiti, da se čaka na eksces, da bi se našlo in tudi uporabilo ad hominem medijski argument.

Turnšek Sovdat Youtube 3

Kajti ob neskriti agendi ob dogodku, kjer niti ne skrivate, kako boste poročali (časnik Finance stoji uredniško strogo in agresivno na neoliberalnih pozicijah in silovito zagovarja privatizacijo), lahko dodatno predstavite nasprotnike privatizacije kot bebce, udbaše (sic!), ki se svaljkajo, kot pravi novinarka, v državnih podjetjih ter fizično in verbalno napadajo nedolžne novinarje.

Z enim zamahom se s tem diskurz adhominizira, odskoči proč od razprave ad rem in bralcem signalizira nekaj drugega: poglejte, nasprotniki privatizacije so agresivni idioti, udbaši, luzerji.

Turnšek Sovdat Youtube 2

Novinar Vladimir Vodušek, ki se na celjskem sodišču zagovarja tudi zaradi obtožb o izsiljevanju po tistem, ko so ga aretirali sredi leta 2012 na Trojanah v trenutku, ko je domnevno prejemal izsiljeni denar, je zato s svojo TOP TV snemal prizorišče dogajanja tudi po (ali morda pred) konferenco in s tem znova afirmiral tabloidne navade medijev, ki bodo uporabili, če je treba, sleherno posneto dogajanje v zakulisju, off the record in zunaj kadra:

YouTube slika preogleda

Kar je torej v resnici zgodba, ni preprosto le neopravičljivo vedenje Tita Turnška, temveč mimikretična narava medijskega prepakiranja dogodka, ki iz vesti o verbalnih izpadih in evokaciji domnevnega incidentu tipa »skoraj jo je na gobec« počne vse, da bi do takšne ravni diskurza res prišlo, ne da bi to res opazil povprečen bralec, in to le zato, da bi lahko bila za potrebe medijskega senzacionalizma in obenem iz ideoloških nagibov prikazana kot eksces. Dva dobitka torej sledita iz te novinarske manire: branost, gledanost ali klikanost ter uspešna obramba lastna političnih okopov.

  • Share/Bookmark

Predsednikov populistični kroše

15.03.2015 ob 23:56

»Jaz sem prinesel s sabo rokavice. Zdaj se vam slabo piše,« je predsednik republike Borut Pahor navrgel boksarskemu prvaku in začel po njem kar v beli srajci in s črnimi rokavicami mlatiti, na veliko navdušenje vseh prisotnih. Kako razumeti ne le partikularen dovtip, ampak že ustaljeni vzorec obnašanja, tako netipičen celo za slovenske politike?

Pahor uradna stran Zavec

Verjetno bi storili še eno napako, če bi začeli jamrati o nizki osebni kulturi malo vrednega politika in njegovem nepoznavanju bontona, morda celo protokola. Ne, Pahorja ni treba podcenjevati, zelo dobro ve, kaj počne. Ko mlati po nasprotniku, Dejanu Zavcu, lahko končno igra in je to, kar mu omogoča njegova čarobna politična formula: igralec.

Toda igra ima svojo populistično funkcijo. Pahor je populist na prvo žogo, ker poskuša svoja dejanja opravičevati z obračanjem proti ljudstvu in nenehnim koketiranjem, ponujanjem številnih všečnih podob. Še več, on je ljudski populist s tem, ko stavi na čisto identifikacijo z ljudmi tudi takrat, ko mu jih ni treba prepričevati v svoj prav in svojo agendo: ko je v agendi delovanja pomembna le še lastna osebna promocija, višanje rejtingov zase. Ko lahko zasliši glas: »Kako je naš presednik fejst, ni mu težko biti picopek, asfalter ali boksar!« in »Pa tako simpatičen je v tem!«

Pahor Zavec boks Večer

Za populizem je dalje značilno, česar se Pahor izjemno dobro zaveda, razširjenje občutkov antielitizma: šele z njihovo pomočjo bo zares uspešen. Obroč, ki ga mora politik  na oblasti, sploh predsednik republike, popolnoma prebiti, je simbolni razkorak med vladarjem in vladanimi, politikom in rajo – to lahko stori le, če sebe predstavi ne kot del elite, kar strukturno neizogibno tudi je, temveč kot »one of us«, kot človek iz ulice. Njegove nenehne menjave vlog v podobi opravljanja volonterskega dela so dosegle take učinke – pri čemer je volontiranje bilo zgolj lepa fasada za to, da je antielitistična psihološka operacija lahko stekla in omogočila identifikacijo ljudstvu. Identifikacijo z predsednikom kot nekom, ki je menda na las podoben nam.

Tretji element njegovega populizma tvori potreba po obravnavi interpeliranega ljudstva kot monolitne skupine ljudi brez notranjih razlik – ker si ne more privoščiti, da bi eno skupino izločil ali privilegiral pred drugo. Iz podobnega razloga se mora znebiti sleherne potencialne ideološke ali politične pristranosti ali nagnjenja, biti mora povsem brezbarven – ne zato, ker bi želel koketirati z vsemi, levimi in desnimi, našimi in vašimi, ampak ker mu strukturna pozicija populista to onemogoča. Ob tem mu pride prav tudi izgovor, da mora kot predsednik republike ohranjati nadstrankarsko nevtralnost. Ne, takšen mora biti iz drugega razloga.

Četrtič, komunikacijski stil Pahorju veleva, da se posledično nujno obnaša kot igralec, ne kot politik. Vsakič, ko nastopi, je prav to, Chuck Norris, kot bi dejal Igor Lukšič, in to celo boljši od njega:

Od kod že poznamo vlogo superčloveka? Novembra 2010 je Igor Lukšič branil svojega dvojnega šefa, predsednika vlade in stranke:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

Chuck Norris boks

Populizem uspeva v komunikacijskem okvirju, ki je za ljudi sprejemljiv, s katerim se »navadni« ljudje lahko poistovetijo in v takšnem, da se v njem lahko učinkovito pretvarja, da govori ali dela v njihovem imenu. Koketiranje z ljudstvom v oblačenju, stilu govora in sicer je težavna in časovno naporna naloga, zaradi katerega vam ne preostane več veliko časa za opravljanje predsedniških dolžnosti. Razen tega, kot rečeno, ne smete imeti stališč o nobeni stvari, sicer nujno zgrešite neujemljivo, vselej abstraktno ljudstvo voljo.

Kar mora populist početi, je biti v permanentnem napornem stiku z ljudmi in jih prepričati, da ima dve telesi: eno kraljevsko in eno zanje. Ter da slednje venomer žrtvuje zanj, za populus. Le če bo nepopustljiv, le če bo do kraja ljudski, bo lahko še naprej predsednik. Ko je Pahor stopil na to pot, se verjetno ni zavedal, da je to pot brez povratka. Predsednik republike bo zgolj tako dolgo, dokler ne bo opravljal funkcije predsednika, temveč to drugo, alternativno chuck-norrisovsko vlogo. Ko nekega dne ne bo spekel pice, rezal mesa, popravil avta, pobarval ograje in boksal z Zavcem, več ne bo predsednik.

Chuck Norris boks 2

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/23/pahorjevi-nezavezani-ceveljci/

  • Share/Bookmark

Kongres SMC, teptanje demokracije in zapiranje pred mediji

9.03.2015 ob 16:32

Je bil sobotni kongres novopreimenovane Stranke modernega centra še ena manifestacija nenavadne politične sterilnosti in obenem nerazumevanja demokratičnih uzanc in odprte družbe? Če bi sodili po nekaterih vzorcih ravnanj, bi lahko pritrdili takšni oceni. Čas za učenje mlade stranke je že davno minil, zato lapsusov, kot je jemanje besede delegatom in izločanje medijev, preprosto več ne smemo poskušati razumeti kot ravnanje iz nedoletnosti ali nevednosti, temveč kot bistvu vladajoče stranke pripadajoče stanje, ki slednjo pač nujno opisuje.

Nenavadno, da se je Miro Cerar na kongresu ves čas skliceval na dialoškost svoje stranke kot posebno vrednoto, da je bojevito nastopil proti (tudi) medijsko začinjenim konstruktom in risal hudobca, ki streže po življenju SMC, ki jo bo on junaško ubranil. Kajti prvega ni nakazal v svojem ravnanju v realnem času, proti drugemu, če bi res obstajalo, pa se je odločil boriti na čisto zgrešen način, če gre verjeti zapisu nekaterih medijev o zapiranju kongresa pred novinarji.

Pri Slovenskih novicah so sprva postregli s takšnole novico:

SMC kongres mediji SN

Zapisali so:

V Sežani so se danes sestali delegati stranke SMC, ki bo danes med drugim dobila tudi novo ime (iz Stranke Mira Cerarja se bodo preimenovali v Stranko modernega centra). Že sam začetek pa je bil nekoliko netradicionalen, saj so se odločili, da bodo novinarjem nekoliko otežili delo in jih ločili od delegatov.

Temu so dodali še fotografijo prostora za novinarje, ki so ga opremili s podpisom pod sliko: »To je prostor za novinarje, ki se z delegati načeloma ne smejo družiti, kar na kongresih slovenskih strank ni v navadi.«

SMC kongres mediji SN novinarji ločeni

Toda glej ga zlomka, novica je izginila, na isti povezavi se zdaj izpisuje druga. Prvo povezavo je »pohodila« nova, spremenjena je tudi vsebina. Kdor želi primerjati zapisa, bo moral v google cache, in to hitro; na naslovu:

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/kongres-smc-zaprli-za-medije

zdaj kraljuje tale zgodba:

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/stranke-mira-cerarja-ni-vec

SMC SN nova vest kongres

Podpis pod zgornjo sliko so lapidarno skrajšali, namesto »To je prostor za novinarje, ki se z delegati načeloma ne smejo družiti, kar na kongresih slovenskih strank ni v navadi.« pod njo zdaj piše le »To je prostor za novinarje«.

SMC kongres SN prostor za novinarje

Seveda ne vemo zelo natančno, ali gre za kakšno posebno dejanje (samo)cenzure, morda je bila teza o izločanju celo prehuda za novinarje same, a menjava novice, naslova in poudarkov kaže v to smer. Iz zgodbe o zapiranju stranke pred mediji so naredili klasično poročilo s kongresa, kjer glede prvega poudarka, omembe novinarjev in medijev, ni ostalo popolnoma nič. Ob tem so celo pozabili zbrisati nadnaslov NENAVADNO, s čimer je mogoče in so očitno tudi želeli opisati prvo novico (o blokadi medijev), medtem ko druga oz. nova novica ne vsebuje nobenih sledi česa nenavadnega.

Sicer pa so se pri Slovenskih novicah odločili, da opozorijo na nekaj ocen, npr. Cerarjevega sekretarja, po novem šefa programske konference, dr. Aleksandra Kešeljevića, češ da ima stranka moder program. Res je, drugačne barve nismo pričakovali. Barve? Česa drugega ne, kajti doslej sem verjel, da je epitet »moder« v smislu sapientia ali prudentia mogoče pripisati osebi (redkeje) ali človekovim dejanjem, ne pa stvarem in izdelkom. Vendar je takšno razumevanje bilo že dolgo nazaj preseženo z motom o modri Sloveniji.

V govoru vodje poslanske skupine SMC Simone Kustec Lipicar so pri Slovenskih novicah zaznali, da je predsednika parlamenta Milana Brgleza označila za »očeta« – žal niso povedali, česa. Očete naroda že imamo, oče stranke pa najbrž ne bi mogel biti. Ni jim ušlo niti, da je minister za javno upravo Boris Koprivnikar samega sebe prepoznal kot državnega hišnika. V igri samooznačb smo torej na kongresu dobili najmanj očeta, hišnika in moder program.

Težko bi dejali, da so preostre formulacije morda vezane le na nek rumeni mediji in torej preveč tabloidno zveneče. Kajti poglejmo ljubljanski Dnevnik, presoje niso nič bolj blage. Novinarka Meta Roglič je celo spregovorila o pohojeni demokraciji na kongresu, kje po pisanju samocenzuriranih Slovenskih novic niso samo izločali medijev, temveč so pohodili lastno politično kulturo in niso dovolili razprave:

Stranka Mira Cerarja je po novem Stranka modernega centra. Z novim imenom naj bi potrdili, da so sodobna in demokratična stranka, ki želi vzpostaviti višjo raven politične kulture. S sobotnim dogajanjem so to utemeljitev pohodili.

Na kongresu so lahko govorili le izbranci, drugi delegati pa so bili zgolj glasovalni stroj. Razprava ni bila mogoča: niti ob predstavitvi dosedanjega dela strankinih organov, ministrov in poslanske skupine, niti ob predlogu novega imena, niti o spremembah statuta… Sobotno kongresno dogajanje je bilo predstava za javnost, na kateri je morala demokratičnost kloniti pod željo vodilnih predstavnikov SMC, da bi se stranka pokazala kot povsem enotna, sami pa kot izjemno uspešni. Celo klavrn rezultat lokalnih volitev so na primer ocenili kot velik dosežek.

V vrhu SMC odsotnost možnosti razprave pojasnjujejo z navedbami, da je bil dogodek namenjen seznanitvi navzočih z dosedanjimi rezultati, pa da so delegati o vseh vprašanjih že lahko govorili na sejah drugih organov stranke… Toda namen kongresa je, da zbrani razčistijo, kaj se je v strankinih vrstah dogajalo, in dorečejo usmeritve za naprej. Celo na kongresih strank, ki so vodene izrazito avtoritarno, kot je na primer SDS, delegati praviloma dobijo besedo. Seveda je vnaprej jasno, da bodo predvsem poveličevali svojega predsednika in kritizirali njegove nasprotnike, a včasih se vendarle pojavi tudi kakšen kritičen Ivo Hvalica…

V nastopih na sobotnem kongresu tudi ni bilo mogoče slišati imena v petek odstopljene ministrice za izobraževanje Stanke Setnikar Cankar. Razlog za njen odhod pa je pomembno zaznamoval obkongresne neformalne pogovore. Še bistveno bolj bi jih, če Setnikar-Cankarjeva ne bi že pospravljala ministrske mize. Zato je njeno hitro odločitev oziroma Cerarjevo takojšnjo pritrditev mogoče pripisati tudi bližini osrednjega strankinega dogodka.

Roglič Dnevnik SMC kongres

  • Share/Bookmark

Pahorjevi demoni in teopolitika

2.01.2015 ob 11:37

Letošnja novoletna poslanica predsednika republike je znova prinesla njegov že znani teopolitični žargon. Kot sem ugotavljal že leta 2012, Borut Pahor verjame v angelologijo in demonologijo, po nekaterih znanih podatkih se je takrat udeleževal ustreznih duhovnih vaj in na njih preprosto začel verjeti v angele. Kdor verjame vanje, pa verjame tudi v demone, zatorej logična teopolitična konsekvenca v svojstvu voditelja države nalaga, da Slovenija stoji pred hudo dilemo miselne prenove ljudstva, ki je dilema izbire med angeli in demoni:

Se bomo medsebojno spoštovali ali ne? Se bomo vključevali ali izključevali? Bodo v nas zmagali angeli ali demoni? Bomo sodelovali ali si bomo nasprotovali? Hočem reči, da naša boljša prihodnost ni odvisna samo od gospodarske obnove, marveč tudi od miselne prenove. Poiščimo v nas in v drugih tisto, kar je dobrega in skupnega, z razlikami pa živimo spoštljivo.

Angeli demoni Pahor Slovenske novice

Da Pahor občuduje angele, žal ni priznal v intervjuju za »resnejše« Delo, temveč za manj politično obvezujočo prilogo Dela. Verjetno premišljeno, saj nam je svoje poglede, kakor pravi, mirno zaupal. Z angeli ima predsednik naše republike celo sklenjen pakt – ni čudno, da ga potem pričakuje tudi od državljanov. Njegova zaveza proti goltanju z žlico in v prid zajemanju juhe z vilicami se je takrat glasila:

Tako je priznal v temle intervjuju za Ono, ki so ga ravnokar (5.6.2012) objavili tudi na spletu. Katere točno, ni povedal: so med njimi Mihael, Gabrijel, Rafael? Kolikor vem, je prvi slovenski politik, ki verjame, da so angeli tisti, ki vodijo ne le njegovo osebno življenje, ampak tudi njegove politične odločitve. Kolikor vem, o Pahorjevih angelih ni pisal še nihče.

Kandidat za predsednika republike, petnajstletni predsednik socialnih demokratov, predsednik državnega zbora, evropski poslanec in sploh eden najbolj markantnih politikov v Sloveniji zadnjih dvajset let svojo komunikacijo z angeli in vero vanje opiše takole:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Težko bi sklepali, da Pahor verjame v krščansko ikonografijo angela ali njegovo npr. novoplatonistično ali patristično izročilo. Pač pa mu nova metafizična realnost od zgoraj osmišlja, zakaj se je moral odpovedati svojim stricem iz ozadja – te so premagali angelski strici od zgoraj, ki mu zdaj nudijo polno zaščito. Psihopolitika paranoje izgublja primat pred teopolitiko.

Slovenska politika nesporno (p)ostaja prav to, teološko podčrtana. Tako kot sem že pred časom ugotavljal, da predsednika vlade Mira Cerarja tudi pri dojemanju političnega in konkretnem početju (in vodenju) politike vodi čudna mešanica katolicizma, stoicizma in new-aga, kjer imajo svojo vlogo najbrž tudi angeli, imamo že nekaj časa presednika republike, ki verjame vsaj v angele in zavrača demone.

Kar je še huje, pa Cerarjevi govori ne le po tej plati blazno spominjajo na Pahorjeve, iz česar bi že lahko vsaj približno izpeljali, da se v slovensko politiko prebija teopolitični moment mišljenja, tj. najmanj dojemanja politike, če že ne miselne ekstrapolacije tudi v njeno podobo in posledično delovanje, in da ni več zanemarljiv.

Pahorjeva šifra

  • Share/Bookmark

Ustavno sodišče in težko popravljive posledice, če Janša ne bo oproščen

14.12.2014 ob 12:54

Janez Janša bo danes spal doma. Ustavni sodniki so ga začasno izpustili, dokler ne sprejmejo dokončne odločitve o njegovi ustavni pritožbi zoper obsodbo v zadevi Patria. In sicer ne zgolj zato, ker bi bil kot zapornik po nepotrebnem zaprt v primeru, da sodbo razveljavijo. Ampak zato, ker je politik.

Z ustavnega sodišča so namreč poslali pojasnilo, da Janša ni kar nek zapornik, pač pa predsednik največje opozicijske stranke in poslanec najvišjega predstavniškega telesa v državi in še: »V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni.«

Ustavno sodišče torej Janše (začasno) ni izpustilo na prostost zato, ker bi zanj nastale nepopravljive posledice, če bi ugotovili, da je bil zaprt v nasprotju z veljavnimi standardi varovanja človekovih pravic. Pač pa zato, ker naj bi, v primeru, da je protizakonito zaprt, po mnenju ustavnih sodnikov nastale nepopravljive posledice za državo, za veljavni parlamentarni politični sistem, za demokracijo …

Začasno zadržanje izvršitve sodbe ustavnih sodnikov lahko izpeljemo v skladu za sledečim sklepanjem:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice pa učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.

Če pa je po pravici obsojen in ni nedolžen (in bomo mi kot ustavni sodniki v nadaljevanju zavrnili ustavno pritožbo), bo prišlo le do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni, kar pomeni le, da bo ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.

MMC US Janša zapustil Dob

Argumentacija spominja na sklicevanje na (slabe ali dobre) posledice: če bi Ustavno sodišče izpeljalo, da iz (1) in (2) sledi, da je Janša obsojen po krivici, bi lahko govorili o tej vrsti zmoti. Shema argumenta ad consequentiam je namreč:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je A neresničen.

In vendar Ustavno sodišče v svoji izpeljavi ni sledilo takšni izpeljavi. Dejalo je zgolj, da je treba začasno ravnati, kot da je A resničen (in ne neresničen) in pri tem navedlo premiso (2). V obliki sheme, pri kateri velja, da A pomeni »Janša je po krivici obsojen«, torej lahko situacijo predstavimo takole:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je A resničen.

Toda še vedno imamo močan občutek, da je s sklicevanjem na politične posledice nekaj hudo narobe, vendar na ravni forme tega ne moremo prikazati. Smo kaj spregledali? Že na prvi pogled se zdi sumljivo, da bi do (3) smeli priti s sklicevanjem na (2) in s tem ravnati, »kot da« (als ob) je Janša nedolžen, že na podlagi neke subjektivne presoje o škodljivih posledicah.

Najmanj, kar smo spregledali, je narava posledice: ustavni sodniki bi morali dodatno utemeljiti, kakšne so te slabe politične posledice in ali do njih res lahko (ali že) prihaja. Nadalje bi morali utemeljiti ali se vsaj sklicevati na neko že obstoječo utemeljitev, v skladu s katero je tovrstna politična posledica pomembnejša od kakšne druge vrste posledice v podobnem primeru: npr. če bi obsojenec v zaporu trpel za hudo boleznijo, če bi njegovo življenje v neki zakonski skupnosti bilo nepogrešljivo za preživetje otrok in družine, in podobno. Zdaj pa smo primorani verjeti, da je »učinkovito delovanje parlamenta in oblasti« tista okoliščina, ki (kot skorajda edina) omogoči pritožniku, da uspe s svojo pritožbo, da je lahko začasno izpuščen.

S tem so ustavni sodniki prejudicirali kar dve okoliščini.

Prvi prejudic se, kot rečeno, nanaša na naravo posledic, v tem primeru političnih posledic. Vnaprej so predpostavili, da so politične posledice ena tistih okoliščin, ki legitimira začasno izpustitev, ne da bi bilo jasno, kateri sklop konkretnih dogodkov ali stanj stvari lahko k temu pripomore in brez posebnega navedka, v čem naj bi se te kazale. V sodni praksi zdaj to v prihodnje pomeni, da bodo politiki v zaporu nujno uspešni v svojih pritožbah – ker ne obstaja meja, ki bi določala, kdaj je kakšen med njimi ne pogrešljiv za demokracijo, bodo takšni po nujnosti morali biti kar vsi. Če bi se ustavni sodniki poskušali izviti z izjemo, češ da je izjema predpisana le za politične predsednike ali vodje opozicij (ter še bolj vlade, najbrž), potem so po svoje legitimirali možno koruptivnost in kazniva dejanja politikov, za nameček pa se spustili na izrazito spolzek teren, kjer bo še bolj izstopalo spoznanje, da pred zakoni, oziroma vsaj sodišči, nismo vsi enaki.

Za nameček je Ustavno sodišče prejudiciralo še vprašanje o Janševem poslanskem mandatu:

Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije (1. člen Ustave). Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote.

Ob tem je v preseku navedlo sicer obe politični funkciji (biti poslanec; biti predsednik največje opozicijske stranke v DZ), kar bi lahko pomenilo, da se verjetno, tudi če Janša ne bi imel spornega poslanskega mandata, morda lahko sklicevalo na njegovo funkcijo opozicijske vodje. Pa vendar zaradi tega že zaradi navedbe poslanske funkcije to enostavno pomeni, da Ustavno sodišče nehote predpostavlja sporen mandat (ali celo: predpostavi nespornost mandata) in šele iz te premise izpeljuje svojo argumentacijo po začasni izpustitvi.

Če poskušamo sestaviti zgradbo premisleka ustavnih sodnikov še v luči njihove končne odločitve, pa dobimo naslednjo možno presojo, v katero se bodo ti nujno zapletli:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.
  4. Če bo po pritožbi v nadaljevanju ugotovljeno, da Janša ni nedolžen (in bo pritožba zavrnjena), pa bo prišlo do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni,
  5. Če se bo zgodilo (4), bo s tem ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.
  6. Torej bo prišlo do težko popravljivih posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, ki so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  7. Torej ni res (2), da so težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti lahko predpostavljene kot slabe in nezaželene, celo nedopustne, saj bo do posledic nujno prišlo, če Janša ostane v zaporu.

Povedano drugače, prav ima dr. Tone Jerovšek, ki pravi, da ta odločba že prejudicira končno stališče ustavnih sodnikov torej začasno zadržanje izvršitve sodbe nakazuje rezultat Janševe ustavne pritožbe.  Če bi namreč sodniki pritožbo zavrnili, bi zapadli (7), s tem pa zabredli v hudo protislovje – ker so predpostavili »težko popravljive posledice«, bi bila bodisi njihova prva odločitev napačna bodisi bi bila takšna njihova druga.

Če želijo biti konsistentni, bodo Janšo morali nujno oprostiti. Sicer bodo sledile težko popravljive logične posledice za njihovo odločitev.

Janša oprostitev Jerovšek SIOL

  • Share/Bookmark

Gotof-si-novinarstvo in vstaje proti vstajnikom

14.12.2014 ob 12:52

Medtem ko se v Mariboru krepi nezadovoljstvo nad županom dr. Andrejem Fištravcem in počasi sili v cono vrelišča, številni pričakujejo, da bo dosežena stopnja enostavno postregla z nadaljevanjem uličnih vstaj – tako kot so številni odšli skandirat proti Kanglerju, se utegne hitro zgoditi, da bo istega postopka deležen novi župan. Še več, za ironično podstat bo poskrbela prav okoliščina, da bodo protestniki za »gotofega« naredila prav vstajniškega župana in njegovo ekipo, ki se odkrito javno hvali, da je vstaje tudi vodila.

Vstaje proti vstajnikom, protesti nezadovoljnih proti poprej nezadovoljnim protestnikom so nek žanr, ki ga v teh krajih ne poznamo. Kako bi ga tudi, celo protestiranje leta 2012 je bilo nekaj, kar je presenetilo Slovence do mere, da so se eni priključili drugim skandirajočim včasih že zaradi začudenja nad močjo množice – da je mogoče zahtevati odpravo politične korupcije in klientelizma na ulici, doslej varno skriti v svoje plašče apatije niso ravno verjeli in še manj prakticirali.

Fištravec se je zapletel na kar dveh točkah povsem nedopustnih napak, ki jih bo težko saniral: prikrivanje stanja v občinski blagajni, ko je le mesec nazaj v času kampanje sadil rožice, dramatično stanje pa zamolčal, nato pa še z ravnodušno in brezčutno napovedjo, pravzaprav kar naštevanjem projektov, predvsem socialnih in kulturnih, ki jih bo ukinil ali jim zmanjšal dotacije. Povedano drugače, tudi komunikacijsko je pogrnil, iz lokalnega sociologa z občutkom za socialo se je nenadoma spreobrnil v kot špricer hladnega birokrata, kakršen je njegova nova metla, Damjan Lah, že po definiciji.

Ko trenutno spremljamo ne le začetni kulturniški protest pred Maistrovim spomenikom, ki ga je po vsem sodeč organiziral Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, so bolj množični protesti v mestu nekaj, kar postaja vsak dan večja realnost. In čeprav si jih župan zasluži, se ni mogoče strinjati z vlogo, ki jo pri tem igrajo mediji – dokler so kritični do župana in njegove ekipe, je vse v najlepšem redu, naj bodo. Toda obstaja točka, ko se ta kriticizem prelevi v angažirano novinarstvo, v željo po tem, da mobilizira jezo in gnev ljudi. Da, v končni instanci, spravi ljudi na ulice, kar se bo zgodilo le, če bodo mediji sproducirali zadostne količine sovražnih ali vsaj sarkastičnih čustev. Le ko bodo ljudje dovolj jezni, bo takšno novinarstvo dovolj zadovoljno.

Galun Zorro Delo 2

V zadnjih dnevih smo tako lahko prebrali kar nekaj zapisov, ki z vpotegnitvijo vseh možnih manir smešenja, zgražanja in sovraštva nujno učinkujejo propagandistično. Njihov osnovni namen ni več informiranje in delovanje v javno dobro, prej bi mu lahko dejali »gotof-si-novinarstvo«. S svojo všečnostjo in navijaštvom, pisanim na kožo razjarjenemu ljudstvu, počasi in neizbežno utirajo pot javnega mnenja, ki bo, če se nadaljuje s takim tempom še nekaj časa, za župana usodno. Dogaja se vzajemno opogumljanje: državljani opogumljajo medije in mediji opogumljajo državljane, eni so drugim alibi in opravičilo za svoja prepričanja, besede in dejanja. K temu velja prišteti še vse desne in Janševe medije, ki se odkrito postavljajo na Kanglerjevo stran, medtem ko so Kanglerjevi ljudi že začeli z organizacijo svojih protestov in nimajo nobenih težav (prej nasprotno), da se udeležijo katerega koli drugega protesta. Očitno iz svoje partikularne politične računice. Tako so se na včerajšnjem protestu kulturnikov znašli kar trije Kanglerjevi podžupani, Milan Mikl, Andrej Verlič in Janez Ujčič. Kaj nam to pove?

Večer podžupani na protestu

Poglejmo naslednjo spletno anketo Večera, ki že nakazuje ljudska pričakovanja, navzlic temu, da je tri četrtine vseh volivcev le dober mesec nazaj Fištravca izvolilo in v nasprotju s psihologijo ne le domačih volivcev, ki silno neradi zelo hitro priznajo svoje zgrešene volilne odločitve:

Večer anketa Bi moral Fištravec odstopiti

Če bo torej moder, bo župan še pravočasno znal razbrati vsa navzoča znamenja, izpregel in nepreklicno odstopil s svoje funkcije. Razvoj dogodkov v naslednjih tednih ali morda mesecih bo nakazal, ali se obe rušilni logiki, medijska in ljudska, ki ju navajam, vzajemno odvijata v smeri, ki ne bo dovolila povratka.

Galun Zorro Delo

  • Share/Bookmark

Fištravčev družinski klub je naša stvar

6.11.2014 ob 16:32

Zakaj manire v delovanju mariborskega vstajniškega župana postajajo vedno bolj podobne maniram njegovega predhodnika?

Težavno vprašanje, ki spominja na nietzschejansko večno vračanje istega, na povabilo kamor fati. A tu je še težje vprašanje: zakaj je večini pri tem vseeno, zakaj nima volje vsaj po začudenju, in to nekaj dni po lokalnih volitvah?

En možen razlog lahko povem iz osebne izkušnje: morda so Fištravcu na začetku preveč verjeli. Mu zaupali, ga podpirali. Kar se mene tiče, že dolgo več ne.

O tem, kako Maribor postaja plen v rokah ekipe tipa »Maribor je naš«, sem pisal nekaj dni nazaj. Danes prebiram, da se je Fištravčev družinski klub znebil še enega svojega člana – vendar tako, da ga je prestavil na drugo dobro plačano mesto:

Nekdanji direktor mariborske mestne uprave Marko Žula je v enem dnevu dobil novo službo – nadzorniki Nigrada so ga imenovali za direktorja, čeprav se za položaj sploh ni prijavil.

Žula Fištravec MMC Nigrad

Čudovite so te nove smernice vstajniškega zaposlovanja v Mariboru – izbrani ste in čaka vas služba, čeprav se sploh niste prijavili! Še je upanje za brezposelne v mestu in širše… preverite pri vašem najbližjem vstajniškem zaposlovalcu!

No, v tem hipu se že polovica Slovenije čudi temu, s kom bodo Žulo nadomestili in manj temu, da ga nameščajo tisti nadzorniki, ki jim je neposredno nadrejen. Pa je novopečeni direktor storil klasično komunikacijsko napako in prostodušno ter naravnost priznal, kako je bil izbran – poklicala ga je Simona Partlič, ker je bil zanjo (ali zanje) faca iz medijev. Kdo, kako, zakaj? Bistveno za razumevanje je, da Fištravec pač nima nobene besede, zanj kadrujejo in delo opravljajo drugi člani družinskega kluba »Maribor je naš«. Maribor postaja naša stvar.

Večer Žula Lah Partlič direktor mestne uprave 2

Zakaj so časi postali tako zelo nekritično anti-vstajniški? Zakaj ni več na delu duh boja proti politični korupciji, zakaj hobotnice nadomeščajo hobotnice, zakaj vstaje v resnici niso več možne, vse do, hmm, nadaljnjega?

Tu je nekaj možnih kategorij razlage za nastalo indiferenco v mariborskih razmerah:

(1) Nemotiviranost za priznanje lastne zmote. Ljudje so ravnokar prepričljivo izglasovali Fištravca za novega župana – v psihološki naravi ljudi pa je, da le s težavo priznajo svojo napačno odločitev, sploh tik po volilni nedelji. Zato jih npr. nove ovadbe proti novostarim županom, kot recimo proti Borisu Popoviču, ne zmotijo. Zato jih, še zlasti ne po volitvah, ne zmotijo nove in nove nepravilnosti.

(2) Nostalgija po vstajništvu. Številni Mariborčani so verjeli v vstaje in tudi dejstvu, da je Fištravec, skupaj s svojo ekipo, za katero je večkrat prevzel polno odgovornost, bistveno boljša izbira od Kanglerja. Sicer ni popoln, se glasi prisiljena razlaga, ko nekdo na glas prešteva grehe, ampak njegovo ravnanje je še znosno. Priznati, da ni znosen, bi pomenilo spodkopati spomin na čudoviti čas vstaj ali celo našo udeležbo v njih, od tod pa izvira motiviranost, da se pri podpori novemu županu vztraja bolj, kot bi se v kakih drugih običajnih razmerah.

(3) Prihodnje koristi in pretekla znanstva. Indiferenca včasih korenini v pragmatični preračunljivosti: kaj pa, če bom župana in mestno oblast kdaj potreboval, si rečejo. Zaprosil za kakšno službo, bil deležen drobtinice z gospodarjeve mize? Res ne bi bilo pametno, da se mu zamerimo. Zato raje potrpimo. Podobno velja, v precej ožjem krogu ljudi, najbrž za pretekla znanstva: potrpimo, da ne bo kake užaljenosti!

(4) Poglobljena in potrjena apatija. Da je ekipa mariborskega župana zlorabila vstaje, zgolj dokazuje, da se z njimi ne da nič storiti – da je politika nujno prostor umazanega in pokvarjenega. In ker nismo do nove oblasti imeli (ali smeli imeti) višjih pričakovanj, tudi razočarani kaj bolj ne moremo biti ali vsaj nimamo dobrih razlogov. Ko gre za politiko, se ne da ničesar spremeniti – s tem se je treba sprijazniti in nemočno stati ob strani.

Pelko Berlič strici iz ozadja Fištravec Večer

Večer Žula Lah Partlič direktor mestne uprave

Večer Fištravec volitve zmagal

  • Share/Bookmark

Tavtologije Alenke, ki bo ostala Alenka

6.11.2014 ob 16:32

Odločila sem se, kakor sem se odločila in volitve so bile takrat, ko so bile.

Nesojena predsednica vlade in evropska komisarka Alenka Bratušek ni nadarjena zgolj za ponovitve, vsebinske in nevsebinske, tudi ne za rekordno rabo tretje osebe v govoru o samem sebi, njen prazen verbalni slog bi kombiniral tudi tavtologije. Ker hujši od ene tavtologije sta dve skupaj, slišani denimo v včerajšnjem nedeljskem intervjuju z njo na TV Slovenija.

Bratušel intervju TV SLO

Tavtoloških vaj v podcenjevanju državljanske pameti je bilo precej in tudi zgoraj omenjena je sledila nemudoma po še eni, že skoraj bizarni: »Predsednik države je predsednik države«. Človek skoraj omaga in si reče, da bi lahko bilo še huje,  ultrakombinacija bi lahko zvenela: »Spet se bom ponovila, ampak Alenka se je odločila, kot se je odločila in predsednik države je predsednik države.« No, potem bi se res odločil, kakor bi se odločil, ter ugasnil televizor.

Tavtologija, ki te ljubim

Vendar težava ni v bivši predsednici vlade, njeni dolgočasni govorni izpraznjenosti, tavtologije so prekomerno zasedle slovenski javni diskurz in nekateri politiki nam z njimi strežejo v obilici. Vedno bolj. Kazati s prstom le nanjo bi bilo silno krivično. Lahko bi celo obrnili hermenevtiko in dejali, da se je kot finančnica, nevajena politike, učila pri vsem slabem, kar je bilo na voljo, da je dete politične dediščine, kjer moramo kriviti (retorično) dediščino, ne otroka.

Tvegajmo s hipotezo, da je prav verbalna (formalno takoj opazna, torej ne v prvi vrsti vsebinska) repetitivnost bila tako zelo nelagodno moteča in je zapečatila njeno usodo v Bruslju (in morda tudi doma), saj so je v treh urah imeli dovolj. Doma pa je, kakšen kontrast, skoraj nihče ne opazi. Če bi analizirali njen govor podrobneje, bi ugotovili, da že na ravni statistike Bratuškova uporablja relativno omejen besedni zaklad, preprost in gramatikalno enostaven jezik (kar po sebi ni slabo in je hvalevredno učinkovito) in da se tudi sicer vsebinsko silno rada ponavlja in podvaja svoje stare odgovore. Kaj pa, če je v Bruslju ni porazila njena nekonkretnost na zaslišanju, slaba pripravljenost, polena pod noge, Miro Cerar in Jelko Kacin, ampak je bila usoden že element retorike?

Žmohtnost in »Jaz sem, ki sem«

Seveda so, formalno vzeto, retorične tavtologije omenjenega tipa nujno resnične in niso logično zmotne. Stavkom tipa »Resnica je resnica« lahko pripišemo le logično resničnost. Če je politik povedal, kar je povedal, je res, da je povedal, kar je povedal. Dvomiti pač ne moremo – težava je v tem, da si tega nismo niti želeli. In če se je zgodilo, kar se je zgodilo, moramo to pač priznati: kar se je zgodilo, se je res pač zgodilo in predsednik države je res predsednik države. Izvedeli nismo ničesar novega, zato je še bolj nujno, da se vprašamo po motivih govorca. Kajti četudi so pleonazmi brez posebne logične konstrukcije, želijo iz nekega razloga zapolniti diskurzivni manko.  Med najpogostejšimi in najbolj uho parajočimi so verjetno tisti »Povedal sem, kar sem povedal« ali »Sledilo je, kar je sledilo« ali »Naredili smo, kar smo naredili«.

Morda bi veljalo politikom sugerirati nekaj inovativne žmohtnosti. Da morda nekoč slišimo kakšen dadaistični tavtološki obrat, denimo »Ni se zgodilo, kar se je zgodilo«, ali pa morda iz ust Ljudmile Novak kakšno krščansko razlago via negativa: »Zgodilo se je, kar se ni zgodilo.« Vsi pač ne moremo biti podobni Bogu, ko v bibliji – celo v netretji osebi – tavtologizira s tistim znanim refrenom »Jaz sem, ki sem«.

Razlogi?

Nesporno raba retoričnih tavtologij ni privlačna in politikom ne dviguje rejtingov. Ne dela jih za simpatične, njihov govor z njimi ne pleni pozornost, obenem pa sproža tudi psihološki dvom vanje. Takšen, ki ljudem sugerira, da politik vase morda nima dovolj zaupanja – in če ga nima, mu ne moremo zaupati niti sami.

Za nekatere socialne psihologe je raba pleonazmov in ponovitev lahko dejavnost nevrotičnega obsesivca – ta ne uporablja jezika le kot sredstvo komuniciranja, nevede ga instrumentira tudi v obrambne namene, da bi se spopadel s strahom in frustracijo. Ponovitev kot lastnost, ki spremlja retorično tavtologijo, je v funkciji izpolnitve nevrotične potrebe, da bi zmanjšala ali ustavila neugodje stresa.

Ne želim špekulirati, v kakšnem stanju se nahaja kakšen politik, a se mi zdi, da so lahko razlogi za rabo tavtologij tudi bistveno širši. Brez težav si predstavljam, da se za »Povedal sem, kar sem povedal« največkrat skriva enostavni politični pragmatizem, ki ne le vodi do poenostavitve povedanega in s tem sledenja nekemu ekonomskemu principu v govoru (brez posebnega motiva), temveč tudi previdnosti in v izogib temu, da potencialno delikatnih situacij politik ne bi opisal z besedami, ki bi bile interpretirane na način, kot si tega ne želi. Lep včerajšnji primerek povedanega je bil tisti »Minister Čufer se je odločil, kot se je odločil.« Medvrstično je to povabilo h končanju razprave. V eri senzacionalističnih in paranoidnih medijev previdnosti za nameček celo smemo pričakovati. Vendar so v govoru Alenke Bratušek vsi našteti elementi (tretjosebnost, repetitivnost, tavtologija) vsekakor moteče izstopajoči.

Alenka bo ostala Alenka

In res tudi včeraj ni manjkalo tretjeosebnosti. Že na začetku TV intervjuja gostja ni mogla iz svoje kože, ne da bi se poudarjeno zatekla v njeno naročje – vendar po tistem, ko ji je, kakšna ironija, že uspelo z rabo prve osebe. Bratuškova namreč izusti »… da meni, da Alenki ne bi uspelo«, skratka prvo osebo takoj zamenja za tretjo, in nato nadaljuje že čisto tretjeosebno s »Pomembno je, da ne bo uspelo Alenki, ne glede na škodo, ki se bo zgodila državi.«

Diskurz o Alenki je dobra podlaga celo za izražanje samozavesti, včeraj smo slišali emfatičen »Jaz sem Alenka, ostala bom Alenka«. In kot da še ni dovolj, nato nemudoma nadaljuje novinarka in urednica Ksenija Horvat Petrovčič kar v tretji osebi z vprašanjem »No, kako pa je Alenka doživljala poraz?« Kakor da bi v studiu sedele tri osebe. Kot da bi razočarana, resignirana, obupana in grenkobna, s prstom kazajoča na medije, Mira Cerarja in bivše politične partnerje bila neka druga oseba, neka Alenka, ne ona sama. Kajti Alenka je Alenka – in tako se vrednost tretjeosebnosti in tavtologije povežeta in nadgrajujeta. Govorjenje o njenih hibah torej nima nobene recidivne vrednosti, mrači ga samoponos. Že mogoče, da se je njena usoda v precejšnji meri kovala v medijskih in političnih laboratorijih, da sta se v agendi združili levica in desnica, da so v njenem primeru prišle na plano negativne plati domačih medijev. Toda v poglavitni meri je ključ za razumevanje njenih polomij varno spravljen v Alenki sami.

Ruplovo istorečje

Se politiki svojih tavtologij zavedajo? Na lovu za takim spoznanjem sem opazil, da dr. Dimitrij Rupel, eden tistih, ki ga imam v spominu kot pogostega uporabnika opisanih retoričnih pleonazmov, na strani SDS piše o tavtologiji, jo celo prevede, a razume in razloži povsem narobe. Zanj je istorečje, kar je lep prevod, toda izenači jo s preprostim odvečnim ponavljajočim blebetanjem, ki ga pripiše svojim političnim nasprotnikom:

Takšnemu govoru pravimo tavtologija oz. – slovensko – istorečje.

Istorečje, ki pomeni nepotrebno ponavljanje neke domneve z drugimi besedami, je v dobrih besedilih nezaželeno oz. je prepovedano, še posebej pa v besedilih, od katerih pričakujemo razlage, pojasnila in dokaze. V diplomskih in drugih akademskih nalogah zato od študentov zahtevamo, da v začetku postavijo hipoteze, ki jih v nalogi potem dokažejo ali ovržejo. Brez dokazov o pravilnosti ali zgrešenosti postavljenih domnev – vsaj na resnih fakultetah – ni mogoče opraviti izpitov in diplom. V socialistični Sloveniji, predvsem pa v njeni ustavi je nekoč mrgolelo tavtologij o revoluciji, razrednem boju, vodilni vlogi partije itn.

  • Share/Bookmark

Alenke Bratušek vaje v izmikanju

26.10.2014 ob 10:25

Alenka Bratušek, včasih in že dolgo nazaj je imela tudi kak svetel trenutek, nesporno ne da veliko na svojo verodostojnost. Prav njena nonšalanca do dejstev in hoja slonice v trgovini z medijskim porcelanom jo počasi in zanesljivo postavljata na smetišče domače politične scene. Res pa je, da tja ni težko priti, tudi če si nedolžen.

zadnjem intervjuju za sobotno prilogo Dela streže s scenariji, ki spominjajo na glavnega Kalimera v državi – povsod ena sama zarota proti njej, doma in v Bruslju, plus fovšija svetovnih razsežnosti, očitno nov element v izgovarjanju politikov. Njenih poceni konspiratoloških izmikanj v smislu iskanja krivcev za njen uspeh povsod okoli sebe in vnaprej pripravljenega scenarija za njej »uboj« se bom dotaknil naslednjič – in vmes opazoval, kaj bodo glede tega storili drugi bralci – brez nekaj analize enega izmed biserov pa vendarle ne morem že v tem hipu. Barona Münchausna vredne razlage, zakaj se bojda ni izmikala prevzemu pošte Komisije za preprečevanje korupcije:

Pomembnejši element vaših težav je predstavljalo poročilo KPK. Javno ste obljubili, da boste pošto pravočasno dvignili brez zavlačevanja, tako kot nekateri drugi politiki. Tega niste izpolnili.

Pošta KPK mi je bila vročena v skladu z zakonskimi roki. Sama razumem zavlačevanje pri dvigovanju pošte takrat, ko politiki spreminjajo poštne naslove in menjajo odvetnike, da bi se izognili pošti. Glede na ugotovitve KPK, ki so po moji oceni smešne, bi mi celo bolj koristilo, če bi poročilo KPK dvignila veliko prej.

Delo Bratušek intervju Potič komisarka

Težko bi verjeli, da se Bratuškova tukaj močno ne pretvarja. Prvič, glede na decidirano izrečene obljube o neizogibanju dvigu pošte je seveda smela in morala pričakovati, da bo javnost na njeno ravnanje še bolj pozorna. In res se je lahko v čuječnost medijev prepričevala vsaj štirinajst dni vsakodnevno, ko so ti res na veliko poročali, da »še ni dvignila pošte« – vtis, da se izmika, se je močno (milo rečeno) dnevno krepil že do ekscesnosti in pokazala ni prav nobene želje, da ga popravi. S čimer je evidentno prevzela odgovornost za krnitev svoje javne podobe in res nima veliko prepričljivih razlogov, da se zdaj pritožuje ali celo komu zasmili. Če bi že njena odsotnost iz Slovenije lahko predstavljala kakšno oviro, bi lahko novinarjem v vsakem trenutku pojasnila, kdaj bo dejansko pošto prevzela in čemu je ne more, nenazadnje tudi pooblastila moža ali drugo osebo. Nič od tega ni storila.

Bratušek pošta Svet24

Drugič, Bratuškova si je namislila novo, nenavadno ozko ad hoc definicijo izogibanja dvigu poštne pošiljke, iz katere je izločila njen najbolj običajen del, da bi se obranila pred očitki – po njenem v definicijo izmikanja zdaj sploh ne spada, da zavlačuješ z dvigom pošte na bližnji poštni postaji, temveč le, da menjuješ naslov prebivališča ali odvetnike – in svojega je res najela tik ob izteku rokov.

Neprepričljivo in hudo podcenjujoče do državljanov: ko je izrekala javno obljubo o neizogibanju, je pač morala vedeti, da večina pod tem razume običajno definicijo, v katero spada tudi najbolj enostaven »začetni« način, da namreč pošte ne dvigneš in da je ne dvigneš tam, kjer te čaka. In to ob navedenem soju žarometov.

Poskusimo si za trenutek miselno predstavljati, kako Bratuškova, očitno po svoji volji nedosegljiva za medije, dnevno spremlja vse radijske, televizijske in pisne objave o njenem izmikanju in se zraven čudi, morda živcira, nekako takole: »Pa kaj jim je, saj se sploh ne izmikam. Sploh nisem zamenjala naslova prebivališča ali odvetnika!«

In tretjič, niti faktično ni res, kar pravi, da ji je namreč bila pošta vročena v skladu z zakonskimi roki. Preberimo zapis STA via Delo:

KPK je nekdanji premierki in kandidatki za podpredsednico evropske komisije Bratuškovi osnutek ugotovitev posredovala 9. septembra. Ker Bratuškova ni dvignila pošiljke v zakonskem roku, pa so 27. septembra opravili izročitev v poštni nabiralnik. Rok sedmih delovnih dni, ko se Bratuškova lahko izjasni o navedbah, se je iztekel v torek.

Res pa je, da je njen zastopnik kasneje ravno do roka na KPK poslal pripombe na osnutek ugotovitev glede izbire slovenskih kandidatov za evropskega komisarja – kar je nekaj drugega. Še najmanj dve okoliščini sta za postali zanjo močno obremenilni: v medijih ponavljano dejstvo, da z dvigom pošte načrtno zavlačuje, da bi v tem času minili vsi postopki njene kandidature ali celo potrditev za evropsko komisarko in Junckerjevo podpredsednico, vključno z zaslišanjem, s čimer bi ji poročilo KPK več ne moglo škodovati.

S tem je v njenih očeh in očeh javnosti pisemska pošiljka dobila status nevarne Pandorine skrinjice, ki je nikakor ne sme odpreti. Naslednja okoliščina zadeva njeno pooblastilo odvetniškemu zastopniku – ker sama ni dvignila pošte, je raje pooblastila Čeferinove, da zaprosijo za osnutek poročila KPK neposredno. Imeti čas in voljo za pooblastilo odvetniku, da bo on razgrnil vsebino, ki te čaka na prevzem na bližnji pošti, pač je videti kot načrtovano dejanje izmikanja.

Bratušek izogibanje pošta MMC

Poglejmo si še njeno presojo, da bi glede na ugotovitve KPK, ki jih ima za smešne, njej »celo bolj koristilo, če bi poročilo KPK dvignila veliko prej«.

Res bi potrebovali veliko benevolence, da ocene ne bi interpretirali kot njenega realnega obžalovanja, da pošte ni dvignila že na začetku – vendar ne zgolj kot hipotetične, temveč tudi dejansko izpuščene priložnosti. Zakaj? Ker, pozor, Bratuškova niti za trenutek ni nikoli poskušala medijem ponuditi dobre razlage, čemu pošte ni dvignila: kar je doslej počela ali storila je bilo zgolj njeno zatrjevanje, da se ni izmikala, in še to silno redko in silno neprepričljivo. Psihološko neverjetno pa se zdi, da bi nekdo, ki res ni mogel dvigniti pošte (kar bi ga edinole opravičevalo), razmišljal v kategorijah zamujenih koristi, in še to v kontekstu javnih obtožb na svoj račun. Zelo nerodno, v vseh možnih smislih.

Bratušek pošta Cerar Reporter

  • Share/Bookmark

How many times did she repeat herself saying she is repeating herself

7.10.2014 ob 17:34

Če kaj, je nesojena evropska komisarka, ki si menda *ne želi* posebej to postati, po včerajšnjem zaslišanju za sabo pustila sramoto, ki jo bo težko popraviti; ranila je ponos celotne Slovenije v pričakovanju dodelitve najpomembnejše evropske funkcije kakšnemu slovenskemu politiku doslej. Najbolj intriganten vidik škandaloznega nastopa ni bil v tem, da bi izustila preveč (no, morda kakšno pretežko o komunističnih vrednotah za Evropo). Kot je bil očitek zelo jasno artikuliran s strani veliko evropskih poslancev, je težava obratna: povedala ni nič. Navkljub vsem pričakovanjem in vnaprejšnji vednosti, kako pomembno in težavno je zaslišanje.

24ur Bratusek hearing

Zame osebno je najbolj frapanten trk neke politične govorice, ki je bila zadnja leta očitno dovolj uspešna za Slovence, da je predsednici vlade omogočala pozicijo prvega politika, relativno dobre volilne rezultate (razen zadnje volilne polomije, ko je njena zvezda že začela zahajati) in ne tako majhno popularnost, s praktičnim, odvečnega ideološkega in retoričnega balasta osvobojenim znanjem, ki si ga Evropska unija od politikov na najbolj odgovornih mestih pač obeta, karkoli si že o njenih institucijah mislimo.

Povedano preprosteje: kar je dovolj dobro ali celo odlično za domače razmere in Slovenijo, je lahko obenem zanič in škandal za Evropo. Ta nemoč domačega (in domačijskega) prepoznavanja vsebinskega in strokovnega poznavanja nekega področja in njegovo permanentno zamenjevanje s puhlicami in jezikovnimi mašili, praznim verbalnim žongliranjem, očitno v Bruslju k sreči še nima svojega mesta: tam se na slepo blefirati ne da. Kar je dovolj dobro doma, še zdaleč ni primerno za politiko Evropske unije – če ni več upanja za Slovenijo, je vsaj še nekaj upanja zanjo. Tudi teze o nekakšnem medijskem pogromu zoper njo tega ne bodo spremenile.

Že res, da je gospa posegla v področje, ki ga slabo ali slabše obvlada. Vendar se je po vsem videnem sodeč zadovoljila z obnašanjem, kot da lahko s svojo retoriko neznanje skompenzira. Osnovna tragedija Alenke Bratušek je, da ji nihče od bližnjih ni povedal, da z vsebinsko izpraznjenim domači(jski)m političnim diskurzom na zaslišanju nima šans; da bi sama ugotovila, se ni zdelo verjetno. Iz tega izvirajoče spoznanje je moralo na Slovence delovati kot šok, žal pa še ne povsem kot poduk. Njena papagajska retorika je bila znova vsiljiva in samovšečna: nenehno je ponavljala, kako pomembne izkušnje da ima kot predsednica vlade in kako zelo je hvaležna Junckerju za podporo, skratka argumentirala je ad auctoritatem, malodane spet v tretji osebi.

Najbolj usodna je bila psihologija rabe mašil: z njihovo nenehno uporabo, ki se je kar stopnjevala, je Bratuškova publiki signalizirala svojo živčnost in s tem posredno priznala strokovno nesuverenost in nepripravljenost. Ker so mašila po definiciji v funkciji prikrivanja manka vsebinskosti, je repetitivnost povečevala nakazani učinek vse do nezadovoljstva in celo posmeha, česar pa očitno Bratuškova v dvorani niti ni opazila. Vsaj ne pravočasno. Kar jo je zares ubijalo, ni bilo toliko dejstvo, da ni poznala odgovorov o energetiki, temveč da je z dodatnimi verbalnimi in neverbalnimi načini nakazovala, da jih niti ne želi podati. In to dobesedno.

Bratušek zaslišanje tvit Stoll

Z nezavedno prošnjo prepojeno funkcijo mašila »Kot sem že pojasnila« ali »Kot sem že večkrat pojasnila« ali »Zdaj sem bom ponovila« ali celo »Hvala, da imam priložnost, da lahko ponovim«, iz katerega je nastal simpatičen tvit kritične poznavalke področja, smemo zato razumeti kot željo, s katero se je naslavljala na svoje izprašujoče »krvnike«, da bi jih ustavila. Češ: nikar ne sprašujte več, spravljate me v nelagodje.  Vse ste že slišali, ne znam in ne vem. Prav takšno lastno priznanje nevednosti jo je najbolj dotolklo, bolj kot nevednost sama. Z rastjo njenega nelagodja sta naraščala tudi odpor in animoznost poslancev, ki sta v kombinaciji s praznimi odgovori ali izmikanjem pripeljala do izrazito odklonilnega večinskega stališča in posledično do prepričanja, da je kandidatko treba zavreči.

Njeno verjetno zavrnitev (v tem hipu odločitev še ni sprejeta) bi veljalo interpretirati ne le kot blamažo za Slovenijo nasploh, temveč za nazaj in naprej predvsem v luči »politike« izpraznjene in utrujene slovenske politične govorice, vedno znova dovolj dobre za rajo do te mere, da z njo zlahka vodite celo gospodarstvo in finance neke države. Težavno prepoznanje, če pomislimo, da smo na minulih lokalnih volitvah znova počastili tiste, ki svoj kapital gradijo prav na izpraznjeni govorici, ne dejanjih.

P.S. In še malce bogokletna misel za konec: podobnih mašil, splošnosti in izmikanja so v kampanji vsi po vrsti obtoževali zmagovitega Mira Cerarja, ki je novi predsednik vlade. Kako bi se s takim pristopom izkazal v koži zaslišanca?

Delo Bratušek hearingMladina Bratušek hearing

  • Share/Bookmark

Lokalne volitve, pragmatizem in medijski simptom Kangler

6.10.2014 ob 11:15

Povolilni čas za včerajšnjimi lokalnimi volitvami streže z nekaj medijskimi puhlicami, kakor običajno. Poglejmo si poglavitne.

Prva med njimi se imenuje »Volivci imajo vedno prav« oziroma »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«. Modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš.  Kaj je s to globokoumnostjo narobe? Praktično vse – in to se nekaterim ogorčencem ne posveti niti ob očitnem dejstvu, da volivci – vsaj tako so prepričani – izbirajo napačno in kot kronski dokaz zgroženo navajajo primer uspešnega povratka Franca Kanglerja. Ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti»imeti prav« in ga razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa. Interpretirana v polnem smislu pa je ugotovitev standardna logična zmota »ad populum« - število podpornikov nekega prepričanja (da je Janez Kranjski najboljši župan ali da je njegov program najboljši) pač v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti. Navidezna modrost potemtakem črpa iz dvoumnosti dveh kontekstov, ki ju ne znamo ali nočemo razločiti. Na koncu s piedestala nekega post-festum pogleda na izvršena dejstva vedno učinkuje poceni moralistično.

Teza o hard-core pragmatizmu

Večina novinarskih interpretov verjame v naslednjo zimzeleno tezo: ljudi na lokalnih volitvah prepriča nenavaden slovenski hard-core pragmatizem – ni pomembno niti, če je naš, niti to, če je korumpiran, šteje lahko le, če je mestu kaj dal. Zato imajo županski kandidati neverjetno prednost – ko enkrat zasedejo mesto, jih je težko detronizirati, če le vodijo mesto vsaj povprečno dobro. Če je mogoče preštevati infrastrukturne pridobitve ali granitne tlakovce na ulicah, pa so lahko tudi koruptivni, nič hudega.

Lokalne volitve obračajo optiko državnih volitev – če smo na slednji zapadli polni propagandni histeriji iskanja novih obrazov in paranoji bežanja pred starimi, lokalne terjajo čisto nasprotje, psihološko in ideološko – obožujejo stare obraze. Zaenkrat sem med tistimi, ki s tovrstno razlago sicer soglašajo. Drugače razlagam le razloge za nastanek pragmatičnih preferenc.

Prvič, veljalo bi opozoriti, da mojstrovalce pragmatizma težko obsodimo ideoloških pretenzij: niso nujno populisti, niso nujno demagogi, tudi ne nacionalisti in lokalpatrioti. Doslej sta se iz tega razvijali dve logiki pojasnil. Po prvi državljanov koruptivnost ne moti vse do točke, ko imajo vsaj oni kakšno korist od tega. Opisali bi jo lahko z motom »Ni pomembno, če krade, samo da ima mesto nekaj od tega«.

Naslednja je potencirani perverzni obrat: »Čisto prav je, če krade, to je izraz njegove spretnosti«, kjer se pogoj »samo da nam nekaj da« ohranja. Ko je v Mariboru pretila neposredna nevarnost tedenskih položnic zaradi postavljenih radarjev, ki bi postala celo stalna in nenehna nevarnost, je občanom šele prekipelo. Ker ni šlo le za to, da tak pogoj ni izpolnjen, temveč se je ta postavil v svoje nasprotje: namesto dajanja je obstajala grožnja nenehnega jemanja. Denarja iz naših žepov. Koruptivnost kot faktor občanov ni zanimala ne takrat ne danes, vstaje pa so bile izvožene po celi Sloveniji kot klic obubožanega naroda in najmanj socialna, če ne socialistična revolucija. Figo. Številni so sicer iskreno verjeli, da to tudi so, a so se po vsem sodeč ušteli.

Zakaj spet Kangler?

Če upoštevamo našteto, potem nas v resnici niti malo ne more presenetiti dober rezultat Franca Kanglerja v prvem krogu volitev in njegov pohod v drugega. Bolj bi lahko presenetili zelo slabi rezultati nekaterih drugih. Javno in medijsko popularno zmrdovanje tipa »Kako je to možno?« pove več o govorcu kot o stanju stvari. Naj ponovim: prvič, ni pomembno, če je koruptiven ali na poti v zapor, pomembno so rezultati ali vsaj njihov videz. In bivši župan je spretno gradil svojo kampanjo točno na tem: vse svoje jumbo plakate je opremil s fotografijami svojih infrastrukturnih dosežkov in jih oblepil celo z do evra natančnimi vsotami zneskov, ki jih je »daroval mestu«.

Kangler Delo volitve

Drugič, njegov pragmatizem se v ničemer ne razlikuje od odličnega rezultata Borisa Popoviča in Zorana Jankovića, ki sta znova gladko zmagala. Recept je isti. Čemu bi se torej bolj čudili Kanglerju kot njima?

In tretjič: vstajniški duh ostaja le še romantizirani spomin, njegove delnice so bistveno prenapihnjene, ljudem že dolgo več ne imponira. Sprijaznimo se s tem dejstvom, da morala ni za pragmatično ljudstvo. Če je Miro Cerar na državni ravni uspel s svojimi moralizmi, s katerimi se je očitno že zaplezal, najbolj prav v Mariboru z lažnivim kandidatom, v lokalnem okolju z njimi nima kaj početi. Nenazadnje s svojo stranko, ki premočno vodi, ni uspel narediti niti enega župana. Na ravni ideologije so ljudje še zelo abstraktno za moralo,  na empirični ravni pa morala nič ne šteje – pač ljudska amoralnost in hipokrizija, podložena s ciničnim »volivci imajo vedno prav«, nič novega pod soncem. K temu prištejmo še Andreja Fištravca, ki je zašel v ponovitveni vzorec Franca Kanglerja, kar v seštevku daje slutiti tisti depresivni »Vsi so isti«, vstajniško izročilo pa polaga v prerani grob. In če so, potem se uspehu slednjega res ne gre čuditi.

Kaj pa mediji?

V novinarskem zgražanju o politični patologiji je prav tako nekaj licemernega. Če kaj, bi koruptivni župani ne bili uspešni neopremljeni z medijsko spremljavo – ki pa jim v moralnem smislu, kot rečeno, ne pride do živega.

Kangler Delo Kajzer

Povedano zelo preprosto: s tem, ko so župani v številnih postopkih, postajajo medijsko permanentno prepoznavne in navzoče osebnosti in prehitevajo konkurenco, medijska prezenca pa je conditio sine qua non in jih znova naredi za župane na volitvah. Začarani krog, iz katerega se je težko izvleči.  Priča smo štirim postopkom: virtualizaciji politike, postopkom medijske preparacije, ki odmika politično realnost v prostore umetnega, neresničnega, nečesa, kjer »ne gre zares«, kjer je vse le igra, naše volilne preference in odločitve pa temu ustrezno manj pomembne, bolj podobne konjskim stavam. Občutek odgovornosti se niža, oddani glas postane arbitraren. Drugi postopek je banalizacija in tabloidizacija, senzacionalistično preigravanje, v katerem počasi politiki figurirajo kot heroji hlastanja po denarju, žrtve teorij zarot, kot nesramni matadorji, ki si upajo, »imajo jajca« in si drznejo posmehovati organom pregona. K temu prištejmo še zmagovito gostilniško resignacijo tipa »V državi, kjer je vse zafurano, se nam vsem splača le še krasti, zato bravo, gospod župan!«

Tretji zadeva deintelektualizacijo javnega prostora, medijski prezir do mišljenja, argumentacije, vsebinskih pristopov, programskega delovanja – ker se rumeni pristopi pač uklanjajo tehtnosti in analizi, sam suspenz in čudenje (npr. od kod Kanglerjev uspeh) pa postaneta medijsko hvaležna snov za elaboracijo. Četrta zadeva licemerstvo kot rezultat sindroma malih bogov: po eni plati se novinarji obnašajo, kot da so zgolj pričevalci zgodb, a v resnici spretno prikrivajo, tajijo in celo uživajo takrat, ko so njihovi ustvarjalci. Ko k temu prištejemo še komentatorje na javnem servisu a la Dejan Steinbuch, sicer avtorja novinarske protipeticije, je mera nesolidarno polna in nas prav sili v retorično protivprašanje: le kaj je politična patologija v primerjavi s tisto medijsko?

Volitve MMC Steinbuch

  • Share/Bookmark