Arhiv za kategorijo 'Politika'

Njena želja je naša želja

17.09.2014 ob 19:51

Želja Alenke Bratušek Večer

Alenka Bratušek rada govori o sebi v tretji osebi in ljudje so to opazili. Seveda ni edina in ustavi je niti vedno večji posmeh konkurence. Uporaba tretje osebe namesto prve ni nekaj novega ne v teh krajih in tudi ne domači politiki. V zadnjem času, bolj po spominu, so si jo največkrat privoščili Franc Kangler, Karl Erjavec, Zoran Janković in omenjena.

Postala je moteča celo do te mere, da je gospe srednjih let rabo pokroviteljsko odsvetoval najmlajši poslanec v sklicu parlamenta iz vrst SDS, Žan Mahnič:  »Pa še en nasvet. Ko boste v medijih govorili o sebi, nikar ne govorite v tretji osebi.«

V lingvistiki in psihologiji se takšna raba imenuje ileizem. Nekateri ga razvrščajo v več kategorij rabe: značilna naj bi bila za ironičen ali sarkastični govor, za govor narcisoidno inspiriranih in za pogovor z otroki (kjer otroci največkrat prav tako uporabijo prav tretjo osebo).

Pri otrocih je ileizem normalna razvojna faza v govoru.  Ko Lan reče »Lan mora it spat« ali »Lan je žejen«, se to največkrat zgodi, ker naši malčki še niso začeli ločevati med osebnim in svojilnimi zaimki (»jaz« vs. »meni«, »ti« vs. »tebi).  Ker v pogovoru s starši in drugimi slišijo svoje ime na začetku tvorjenega stavka, ga enostavno ponovijo, razen tega v svojem zgodnjem razvoju še ne razumejo povsem funkcije zaimkov.

Psihologija bi najbrž znala povedati, da se odrasli v ileizem zatekajo takrat, ko so v stresu in delujejo obrambno. Nekateri ga rezervirajo za prestrašenost, spet drugi govorijo o ljudeh skromnih mentalnih sposobnosti. Hrvati se očitno s fenomenom ukvarjajo še bolj pogosto kot v Sloveniji, za zagrebškega župana so našteli nekaj ljubkih primerov takšnega samoreferenčnega govora:

- Milanu Bandiću reći da se boji medija je kao ribi reći da ne zna plivati.

- Napisat ću knjigu, pa ćete vidjeti, što su u policijskoj stanici napravili Milanu Bandiću.

- Dok ministri idu na obavijesne razgovore, vi pitate o Milanu Bandiću. Smiješni ste.

- Što vi mislite da je Milan Bandić toliko moćan da bi to sve stornirao.

- Napisali ste puno članaka o Bandiću, a Bandić je najjednostavniji čovjek u Hrvatskoj.

Alenka, ki si ne želi

Primeri nove evropske komisarke, če se ne bo kje zataknilo,  pa so včasih vendarle nekoliko drugačni. Ob običajnih lahko opisujejo tudi mentalna stanja, kar je po svoje nenavadno. Predstavljajmo si klasičen primer, npr.  ljubljanskega župana, ko zase reče:

Nobena tožba ne govori o tem, da je Zoran Janković kaj dobil.

In opazujmo, ko ileizem opisuje lastno mentalno stanjeŽelja Alenke Bratušek ni pomembna«):

»Ni pomembno ali si Alenka Bratušek želi biti komisarka ali ne. Želela bi si, da to polno odgovornost prevzame nova vlada,« je po seji vlade povedala premierka, ki opravlja tekoče posle Alenka Bratušek.

Takoj ugotovimo razliko: potujitveni učinek, nekakšen infantilizem in bizarnost sta v primeru opisa lastnih mentalnih stanj nekako podvojena. V uho na gresta s še več zadržka – saj bi vendar pričakovali, da našo nabolj subjektivno plat, naša prepričanja in želje, opisujemo pač s prvo osebo. Naše čudenje je še večje, naša domneva, da bo pri opisu mentalnih stanj uporabljeni ileizem moral imeti še izrazitejše razloge za svoj nastop, pa upravičena.

Slovenizem in naš ponos

Kolega sociolog me je opozoril, da so morda svetovalci komisarke Bratuškove heglovci. Zakaj? Tu res sledi preobrat. Predstavljajmo si njeno izjavo:

Upam, da je Slovenija ponosna na to, kar nam je Juncker namenil.

Juncker Bratušek ponos SIOL

Vidimo, da izjava več ni klasični ileizem. Alenka res referira na samo sebe, na njeno novo funkcijo podpredsednice in evropske komisarke (in to še pred zaslišanji in mnenjem KPK), vendar se ne nanaša nase kot Alenko Bratušek kar tako, simpliciter, temveč kot komisarko. Referira na neko posebno funkcijo, ki jo opravlja, katerega čisto nasprotje je referenca na lastne želje.

Skratka, čutni vtisi nas varajo, naš vtis, da bo v Bruslju oseba Alenka, več ni zatrjevan. Ileizem se ni zgodil, kajti v Bruslju bo Alenka kot skozi funkcijo komisarke kar Slovenija kot takšna, ne Alenka. Razlog  ponosa, na katerega apelira Alenka Slovence, več ni ona sama, razlog je Slovenija sama – ileizem se nanaša na Slovenijo. »Slovenija je lahko ponosna na to, da je v Bruslju«. Bratuškova je tu postala le njena naključna utelesitev, je tako rekoč delo zvijačnosti uma (List der Vernunft), emanacija slovenskega duha v toku zgodovine.

Alenkin poljub z Junckerjem je zdaj poljub Slovenije z Brusljem (ali Junckerjem), entiteta več nima leopardje kože, temveč navadno kurjo, sladkanje z belgijskimi pralinami pa je stvar sladkosnednosti Svetovnega duha.

In zato lahko Bratuškova vedno reče: si res ne želite več Slovenije v Evropi? Takemu jezikovnemu slogu bi lahko s fancy besedo dejali »slovenizem« in ga razumeli kot avtoterapijo za neozdravljivi ileizem. Kar najbrž tudi je. Še bolj pa bo najbrž držalo, da sta ileizem in slovenizem le načina jezikovne manifestacije zadrege naše lastne (nezavedne) želje, ki nas ves čas izdaja. Načina zanikanja, načina prevajanja »moje želje« v »našo (slovensko) željo«, da bi se politično preživelo plazove kritik. Tovrsten pripis želje pa je seveda perverzen – ponujanje sebe na piedestalu nas vseh pač nima našega dovoljenja.

Juncker Bratušek poljub

  • Share/Bookmark

Alenkini poljubi

14.09.2014 ob 12:54

Medijsko insinuiranje zgodb o kandidaturi Alenke Bratušek, intonirano s posebnim zanimanjem za Junckerjevo naklonjenost do nje, je bilo dodobra pospremljeno z vizualijami. Se morda med njima kaj plete, je možakar zgolj za trenutek iskal le izgovore o ženskih kvotah? Slika je prevzela funkcijo namiga, točno tistega, kar se ne spodobi izreči ali zanj ne obstaja dovolj novinarskega besednega poguma.

Kako torej razumeti hektično ponavljanje enega in istega posnetka, ki so ga na RTV Slovenija in drugod vrteli vsakič znova, ko se je znova pojavilo nadaljevanje never-ending limonade na temo kandidature komisarke iz Slovenije? Da ni bilo na voljo drugih posnetkov obeh protagonistov? Težko verjetno.

No, zajem slike na TV Slovenija, ki jo poznamo že na pamet, pove vse. Datum: TV dnevniki od (vsaj) 25. avgusta do danes, oz. do včerajšnjega Utripa.

Juncker Bratušek poljub

Juncker Bratušek poljub 2Juncker Bratušek poljub 3

  • Share/Bookmark

Neposlušni Juncker

14.09.2014 ob 12:53

Domača limonada z iskanjem in potrjevanjem slovenskega kandidata za evropskega komisarja je dosegla oba vrhunca: od začetnega zgražanja nad neetičnostjo, samokandidiranjem in domnevno bolestno ambicioznostjo Bratuškove, ki jo je treba na vso silo ustaviti, smo dan ali dva po razkritju liste Junckerjevih izbrancev naprošeni, da smo na izbiro ponosni.

Juncker Bratušek ponos SIOL

Da bi bili ponosni na to izbiro, nas naproša sama Bratuškova, energetski krogi in lobiji (gospa naj bi bila predvidena ne le za mesto podpredsednice, temveč bo pokrivala pomemben resor energetike), pa tudi zagovorniki slovenskega interesa ali celo razuma in argumentacije v tej zgodbi, v kateri so nenadoma okrivljeni mediji kot napihovalci sovražnih senzacij. V veliki meri po pravici, a je krivda po moje bistveno bolj deljena. Na kateri točki bodo na izbiro saltomortalno postali ponosni tudi predsednik vlade in politične stranke na levo in desno, ki jih je upor proti Bratuškovi nepričakovano združil?

O spopadu dveh povsem nasprotnih pozicij in nepričakovanem obratu v zahtevah kdaj drugič – za trenutek si vendarle velja priklicati v spomin nek drug moment v razvoju dogodkov, namreč detajle politično diktirane animoznosti do takšne izbire.

Ne samo, da predsednik vlade rad ali celo pretežno govori o etiki, bil je eden tistih, ki so vodili igro proti izbiri kandidatke. Kako etična je bila njegova drža, ko je v Bruselj pošiljal druga dva, klical Junckerja in si potem premislil, češ saj s tem nimam nič?

prejšnjem zapisu sem že pokazal, da je Cerarjevo kislo grozdje obrano nekam pozno: svoje intervencije je na koncu interpretiral kot odvečno vpletanje v nekaj, glede česar nima pristojnosti. Povedal je:

Pojasnjujemo, da je postopek kandidature za evropskega komisarja pristojnost in odgovornost Vlade RS, ki se poslavlja, izbirni postopek izmed predlaganih kandidatov pa je v celoti v rokah prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja.

A je potem novinarjem nakazal čisto drugačno zgodbo: Junckerju je svetoval, da Bratuškove ne izbere, a ga ta ni poslušal.

Po moje je neetično trditi oboje hkrati, če veš, da ni združljivo: bodisi je Cerar rahlo pozno spoznal, da posega v kompetence Junckerja in prepoznal svojo nepoklicanost, da intervenira in ponuja svoje kandidate, bodisi je poskušal na Junckerja vplivati, a se ta ni dal. Oboje pač ne gre skupaj. Če je namreč želel vplivali na Junckerja, a je ta ostal neposlušen, je za nameček ravnal tudi politično in diplomatsko nekulturno; kot je dejal kasneje dovolj avtoritativno, o kandidatih odloča on. Pika. Pa kaj, mediji so opazili vse, le tega ne.

Cerar Bratušek Juncker poslušanje

  • Share/Bookmark

Cerarjevo kislo bruseljsko grozdje

4.09.2014 ob 00:40

Prav mučno je že opazovati, kako Miro Cerar kot »vrhunski pravnik« drsi iz ene pravnoformalne nekonsistence v drugo, vmes pa še smeši državo.

Če je novi mandatar kar dvakrat klical prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja, da bi mu ponudil svoja dva kandidata za evropskega komisarja in preprečil Junckerjevo favoritko Alenko Bratušek, je zdaj po vsem sodeč spoznal, da se je močno opekel. Današnji press-release stranke SMC končno priznava, da tu sploh nima pristojnosti:

Sreda, 3. september 2014 – Pojasnjujemo, da je postopek kandidature za evropskega komisarja pristojnost in odgovornost Vlade RS, ki se poslavlja, izbirni postopek izmed predlaganih kandidatov pa je v celoti v rokah prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja.

Dr. Miro Cerar kot mandatar za sestavo nove Vlade RS nima pravno-formalne možnosti spreminjati seznama kandidatov, ki ga je v Bruselj poslala Vlada RS pod vodstvom Alenke Bratušek.

SMC AB Juncker

No, če se Cerar kot mandatar zaveda, da nima te možnosti, čemu je potem sploh ponujal svoja kandidata in se vpletal v postopke, Erjavca in Fajonovo? Takšna ponudba je implicitno in eksplicitno namreč že sprememba seznama kandidata.

Če se Cerar zaveda, da kot mandatar ne more peljati postopka kandidature za evropskega komisarja, ker je to pristojnost in odgovornost prejšnje vlade Alenke Bratušek, čemu se je vanj potem energično vmešal, to storil celo kot svoje prvo mandatarsko dejanje?

In če se Cerar res zaveda, da je izbirni postopek v celoti v rokah predsednika Junckerja, čemu ga je potem sploh  dvakrat klical in poskušal nanj vplivati? Mar ne že nedostojno?

Že malce tragikomično je prebirati prejšnji press-release stranke SMC, kjer so zapisali da je mandatar Cerar »ponovno poudaril svoje preference, podane v prvem pogovoru, vendar pa je dal predsedniku Junckerju možnost proste izbire kandidata(tke) s seznama.«

Cerar je torej, priznavajoč, da je izbirni postopek v celoti v rokah Junckerja, temu sporočil, da mu daje možnost proste izbire! Je to že ošabnost ali le navaden diletantizem?

Smešimo se, smešimo. In obnašamo kot lisica ob kislem grozdju zdaj, ko je začel sam Cerar razlagati, da vpliva nima:

Sour grapes is the action of making something seem less important after finding out they can’t have it.

An example of sour grapes is a man saying he didn’t want to date a certain woman because she was dumb, after she decided to date someone else.

SMC Juncker

Cerar Juncker Bratušek MMC

  • Share/Bookmark

Delo, uradno glasilo kalifata

4.09.2014 ob 00:39

Kaj točno je želel povedati zaprti Janez Janša s svojim tvitom, uperjenim proti Delu?

Janša tviter Delo kalifat kristjanofobija

Hitro ugotovimo dvoje – njegovo zaničevalno pisanje lahko nesporno razumemo kot žaljivo in sovražno dejanje do časopisa Delo, vendar se potem ne bomo kar tako mogli zediniti, v kakšno potenci žaljivost – domislico o uradnem glasilu kalifata  – lahko res pripišemo.

Intenzivnost ali celo dvoumnost se preprosto skriva v definiciji kalifata, s katerim se Delo etiketira – lahko, da Janša meri na nekakšno »islamistično radikalno celico« z vso (medversko) propagando, nestrpnostjo in sovraštvom vred, sploh v danem trenutku nekaterih aktualnih skrajnih dejanj močno navzoče v kolektivi zavesti, lahko pa ga interpretiramo tudi bolj tehnično in šolsko kot »islamsko državo, ki jo vodi vrhovni religijski in politični voditelj, imenovan kalif, naslednik Mohameda«, če paradigmatsko uporabim opise, ki jih navaja Wikipedia.

V samo jedro diskreditacijskega govora je že položena dvoumnost mimikretične narave: vsebuje varovalo, da se avtorja ne bi moglo obsoditi sovražnega govora kar na prvo žogo, pri čemer je verjetno takšna mimikrija – dvoumnost med uradno definicijo in njenim animoznim potencialom – že všteta v izbiro besednjaka in pripravljena v izgovor. Kot dvoumnost namreč ščiti, da se obrani pred očitkom žalitve v obeh smereh, žalitve Dela kot žalitve islamskih vernikov.

In kaj je porodilo Janševo primerjavo s kalifatom? O tem lahko beremo v povezavi. Urednike portala 24kul.si so očitno zmotile nekatere uporabljene besede, ki so kar taksonomično naštete:

Članek je prežet z negativnimi oznakami katoliške Cerkve in kristjanov. Inovativnost blatenja kristjanov pri delu očitno ne pozna meja. Poglejmo, kakšni izrazi in besedne zveze so v ta namen uporabljeni:
manjše zaupanje, finančni zlom, omajano zaupanje, razredčene vrste, polomija, konflikt lojalnosti, kriza, podoba padajoče krivulje, kontroverzne izjave, zaupanje se je prepolovilo, najnižje izmerjeno zaupanje, polomija, naraščanje deleža odklonilnih stališč, krivci za polom, jadikujejo, pohlep, izražati dvome, škodoželjnost, zavist, avtoritarnost, hlapčevska poslušnost, klerikalizem, narediti za gluhe in slepe, vtis ogroženosti, ultrakonzervativizem, kompleksna polomija, moralna kriza, radikalizem, konzervativizem, v hudi disonanci, obsedenost, dodajajo »kulturo laganja«, sveta polomija, padec zaupanja.

Kristjanofobija 24kul

Že ob prvem branju opazimo, da večina besed preprosto ne more referirati na kristjane, saj se nanaša na institucije, stanja stvari, opise dogodkov ali stanj in podobno. S tem takoj odpadejo vsi izrazi, ki bi jih lahko uvrstili med kristjanofobne, tj. v opisu sovražne do kristjanov. Še večja zadrega nastopi, ko si ogledamo Delov članek, kjer novinar Matija Grah sploh ne uporablja omenjenih besed, temveč so ti pretežno povzeti po raziskavi sociologa religije dr. Marjana Smrketa. In spet ugotovimo, da so še ti izrazi dekontekstualizirani, rezultat opisa argumentacijskih stališč, ki jih Smrke razbira v svojih raziskavah religijskih statistik, konkretno prav okoli nečesa, kar imenuje učinki »kompleksa polomija-odstavitvi« (finančni krah mariborske škofije in odstavitve škofov). Nato primerja gibanje religijskih statistik v dveh časovnih nizih: v celotnem tranzicijskem obdobju 1992–2013 in v obdobju med zadnjim merjenjem pred finančnim zlomom in prvim po odstavitvi nadškofov (obdobje 2009–jesen 2013).

Ker večina izrazov opisuje argumentacijsko pozicijo odnosa vernikov do finančnega kraha nadškofije, pač ne morejo veljati za izraze, s katerimi se sovražno opisuje kristjane kot takšne. Nekaj povsem različnega je reči npr. »Romi so kradljivci« ali ugotavljati statistično npr. »Večina Slovencev meni, da so Romi kradljivci«. Še bolj bizarno je potem ugotavljati, da je nek časopis romofoben že zato, če takšno statistiko priobči.

In še ni konec: lep del članka preprosto citira vernike same in njihovo kritično ost do Cerkve. Besede, kot so »škodoželjnost«, »zavist«, »avtoritarnost«,»hlapčevska poslušnost« in podoben torej sploh niso niti avtorstvo novinarja, tudi ne sociologa, temveč v citiranem članku kar vernikov samih:

Med primere tovrstnega razmišljanja Smrke uvršča pisanje patra Branka Cestnika, denimo tole: »Nam v Cerkvi skupna logika pa je klanovsko klerikalna: svoj sistemček moramo ščititi, četudi smrdi. Tega smo kleriki vajeni, vsi veliki zaprti sistemi tako delajo, tudi partija je. Tako so nas vzgajali. Da se škofov javno ne kritizira, ne dvomi o njihovih odločitvah.«

V ta tip izjav po Smrketu sodijo še razmišljanja jezuita Petra Laha in Janeza Srake, prav tako jezuita, ki je zapisal: »Res so številni duhovniki in laiki že od vsega začetka izražali dvome o dejavnostih podjetne mariborske škofije, mnogi pa so nekritično molčali ali celo uživali sadove omenjenih dejavnosti kot delničarji in kot hranitelji denarnih vlog. Kakšni so naši vzorci komuniciranja znotraj Cerkve, kako govorimo med seboj in drug z drugim? Kako poslušamo? Ali uveljavljeni načini komuniciranja spodbujajo dobrohotnost, kritičnost, posvetovanje in transparentnost, ali pa prevladujejo škodoželjnost, zavist, avtoritarnost in hlapčevska poslušnost? Koliko nas je nezdravi klerikalizem naredil gluhe in slepe za dobronamerne nasvete laikov-strokovnjakov?«

Kdo torej velja za kristijanofoba? Manipulativnost v tvitu in v zapisu na strani 24kul.si je s tem pokazala, da je zlo v pogledu, ki vidi zlo in da je sovraštvo v pogledu, ki vidi sovraštvo. Novinarji pa zopet – nič.

  • Share/Bookmark

Je program SMC sploh legalen?

7.08.2014 ob 10:30

Je program Stranke Mira Cerarja, s katerim nastopa v koalicijskih pogajanjih z drugimi strankami, sploh legalen? Čudno vprašanje? Niti ne.

Če bi se izkazalo, da ni, potem bi potencialni koalicijski partnerji sploh ne mogli uspešno usklajevati svojih programov med sabo, posledično skleniti koalicijske pogodbe in seveda nastopiti svojega mandata. Poskušal bom pokazati, da se nam dogaja prav to: program SMC ni legalen, vsaj »znotrajstrankarsko« ne, in partnerji bi morda smeli terjati, da se vsa pogajanja ustavijo.

Da bi pojasnil, zakaj program SMC ne more šteti za legitimno podlago v koalicijskih pogajanjih, naj spomnim na moje stare pomisleke, ki sem jih kasneje prekvalificiral v vprašanja, ki se jih prihodnjemu mandatarju po vsem sodeč novinarji in javnost ne upajo zastaviti ali se jim vsaj zdijo nepomembna. Velja še danes.

Štiri dejstva o dveh programih

Ena ključnih razprtih dilem ostaja, kje in kako je nastajal program vodilne stranke, ustanovljene ekspresno tik pred volitvami, ter seveda, kdaj je bil potrjen. Gremo po vrsti in po dejstvih.

Prvo dejstvo: Stranka Mira Cerarja na svojem ustanovnem kongresu 2. junija 2014 sploh ni imela polnega ali celo »pravega« programa, čeprav zakon njegov sprejem nalaga.  Da ga ni imela, se je pokazalo tudi retroaktivno, kot bom kasneje pojasnil, z vznikom novega programa. Situacija z odsotnim programom je silovito nerodna, ker se je Miro Cerar v kampanji in sicer večkrat pobahal, da je več kot 80 strokovnjakov na tem programu garalo več kot leto. In potem ga na kongresu enostavno ni?

Drugo dejstvo: na ustanovnem kongresu je po vsem sodeč  iz formalnih razlogov za program štel dvostranski dokument z naslovom »Programska načela«. V njem lahko prebiramo o vrednotah stranke, idejah in viziji, prav nič pa o vsebinskem delovanju. Že dolžina dokumenta nakazuje, da ga avtorji sami niso mogli šteti za program v polnem pomenu besede, sploh pa ne, če pomislimo, da bi omenjeni dve strani pripravljalo 80 eminentnih strokovnjakov debelo leto. Res je, da zakon ne nalaga, kaj mora pisati v njem, toda praksa in pričakovanja so tu jasna. Te dni so mi zainteresirane osebe poslale dokument, pridobljen v skladu z ZDIJZ, ki dokazuje, da je SMC ob registraciji stranke na ministrstvu priložil prav ti dve strani, iz Zapisnika ustanovnega kongresa stranke, pridobljenega na enak način, pa nedvomno izhaja, da so obravnavali in sprejemali dokument, ki so mu dejali »program stranke«. Program je zanesljivo več od seštevka principov in načel. Več v zapisniku ustanovnega kongresa.

Tretje dejstvo: da so na ustanovnem kongresu sprejemali omenjeni dvostranski dokument in mu nadeli status programa, ne izhaja le iz priznanj o poznem nastanku in obenem pozni objavi »pravega«19. junija, temveč tudi iz dejstva, da so pri registrskem organu (beri: ministrstvu za notranje zadeve) priložili dvostranski program. Zakon o političnih strankah namreč veleva: »Zahtevi za vpis v register je treba priložiti statut in program stranke«. Dokaz o tem, kaj so priložili, je tukaj.

Četrto dejstvo: 19. junija je SMC na svoji strani končno objavila program, tudi na (zapozneli) pritisk javnosti in očitke, da ga nima.  V spremnem dopisu, ne pa tudi v dokumentu, mu je mimogrede nadela ime »volilni program« in je dejansko šele prvi programski zapis, v katerem sporoča svojo vsebinsko vizijo, kako želi urediti (in voditi) državo po posameznih področjih.  Dokument na 26. straneh se v ničemer tekstovno ne ujema z dokumentom »Programska načela«, ki so ga sprejemali na kongresu in oddali pri registraciji. SMC je spisala program, ki ga na ustanovnem kongresu še ni imela. Toda kateri program potem sploh jemljejo in štejejo za politični program stranke? In katerega naj vsi ostali?

Njihov strankarski statut v 12. člen govori o tem, da je kongres najvišji organ stranke, ki ima pristojnost, da »sprejema program stranke«. Stranka SMC pa od 2. junija naprej ni imela nobenega kongresa. Zato je »polni« program, s katerim nastopa v pogajanjih, enostavno nepotrjen s strani njihovega najvišjega organa in kot neverificiran ne bi smel imeti prave teže. Iz povedanega izhaja, da njihov program, čigar vsebine so stvar koalicijskih pogajanj, preprosto ni strankarsko »legaliziran«. Če karikiram: pogajanja so videti kot barantanja, kaj početi s črnogradnjo, v njih pa sodelujejo Erjavci, Židani, Novakove in drugi.

Še več težav

Če drži moja teza o dveh programih, potem sledi še več nepremostljivih težav. Zakon o političnih strankah veleva, da mora ustanovitelj na kongresu izjaviti, da sprejema statut stranke in njen program. Kateri program torej, če soglašamo, da je pravi nastal šele sedemnajst dni po kongresu? Dalje: v statutu stranke SMC piše, da njen član lahko postane vsakdo, ki sprejema njihov program. Katerega so potemtakem podprli vsi pristopli člani med 2. junijem in 19. junijem, ko je program šele dokončno nastal in bil objavljen? In še: petnajsti člen Zakona o političnih strankah veleva, da mora v primeru spremembe programa v 15 dneh od nastale spremembe zahtevati vpis spremembe:

Če stranka spremeni ime, skrajšano ime, kratico imena, znak, sedež stranke ali druge določbe statuta, program, naslov sedeža ali zastopnika stranke, mora v 15 dneh od nastale spremembe zahtevati vpis spremembe v register.

Če je program SMC nastal npr. 19. junija, ko so ga s priznanjem, da so se končno uskladili, objavili na svoji spletni strani, potem bi moral v vsakem primeru v roku 15 dni zahtevati vpis spremembe – verjetno od njegove potrditve na kongresu. Nemogoče se je namreč pretvarjati, da je dejanski program stranke tisti, ki nosi naslov »Programska načela« po tistem, ko so objavili »polnega«.  Seveda nisem ugotavljal, ali so to res storili, a ne bi bil presenečen, če niso, saj kongresa ni bilo.

Kako se lahko SMC brani?

Edini način, iz katerega bi se lahko SMC izvlekla brez očitkov o obstoju dveh programov je, da bi vztrajala, da je na ustanovnem kongresu sprejeti program edini, pravi in pravcati program stranke, ki ga ima in ki ga terja zakonodaja, medtem ko je dokument na 26. straneh, ki so ga objavili 19. junija, le časovno omejen, efemeren »volilni program«.

Cerar objavil program 19.6.14

Ni prepričljivo, ker s tem ne morejo rešiti začetne zagate, ki se glasi, da svojega vsebinskega strankarskega programa v resnici sploh nimajo – vse do tega trenutka. Razen tega »volilni program« nastopa kot takšen le po imenu: v njem se nikjer ne omenja niti besedica »volilni«, kaj šele, da bi iz njega sledilo, da velja za določeno mandatno obdobje, in še manj je v njem navedena dejavnost, ki naj bi se na to obdobje v takšni ali drugačni akcijski obliki nanašala. Skratka, njihov »volilni program« se obnaša, kot da ni volilni program, temveč politični program stranke. Na tak način so ga interpretirali tudi mediji.

Nadaljnja obramba v tej smeri bi tudi pomenila, da je odsotnost vsebinskega programa stranke v popolnem nesoglasju z utečeno prakso in programi vseh primerljivih političnih strank, ki so vselej bolj ali manj elaborirani načrti, kaj početi v sektorskih javnih politikah z bolj ali manj konkretnimi akcijskimi idejami. Pojasnilo, da ga nimajo, je potem lahko samo eno: da zakonodajo razumejo povsem drugače in da so jo vse stranke doslej razumele narobe. Kakorkoli obrnemo, v tej zgodbi nekaj ne štima: če za program štejejo prvi dokument, vsebinskega sploh nimajo, če za program štejejo drugi dokument, pa ga niso potrdili na kongresu.

Sicer pa je SMC nesporno »pravniška stranka« in razrešitev zgornjih navedb mora biti zanje mačji kašelj. Morda se ne bodo rabili niti potruditi – ob takšnih medijih so lahko brez skrbi.

  • Share/Bookmark

Sklicevanje na zakon in družbeni konsenz

23.07.2014 ob 22:17

Naša ušesa so že nekaj časa na preizkušnji, tudi smisel za zlaganje argumentov: sklicevanje na pravo in pravne postulate kot edino mero družbenega je mantra pravnih pozitivistov, ki pri tem pozabljajo, da sklicevanje po sebi še ne dodaja posebne vsebine in akterjev ne odvezuje od tega, da morajo v življenju pač zavzeti načelna stališča. Če so ta stališča zvezana z moralo in če se pišete Miro Cerar, je stvar še bolj delikatna. V nadaljevanju bom poskusil nakazati nepremostljivo zagato, v katero se je omenjeni ujel.

intervjuju za časnik Dnevnik se je verjetni mandatar in predsednik vlade moral braniti pred očitki, da pravicam gejev in lezbijk ni preveč naklonjen. Novinarja sta bila zoprna in vztrajna:

Na vprašanje, ali smejo homoseksualni pari posvojiti otroka, ste odgovorili, da temu ne nasprotujete, če za to obstaja družbeni konsenz. Sodeč po izidu referenduma o družinskem zakoniku ta ne obstaja. SMC torej nasprotuje tej pravici?

Naj pojasnim. Mi se zavzemamo za pravice LGBT, to smo v naših zadnjih izjavah tudi izrecno povedali. Podpiramo vse njihove pravice, ki jim gredo tako po mednarodnih konvencijah kot po naši ustavi. Ko smo rekli, da posvojitvam ne nasprotujemo, smo želeli povedati, da smo za uveljavitev njihovih pravic, seveda pod predpostavko, da imamo za to dovolj glasov v parlamentu. Pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Mnogi vas pri teh točkah vidijo bliže konservativnim strankam.

Nekateri so citirali neke moje kolumne, ki sem jih napisal pred leti in v katerih sem odpiral določene dileme. To je bilo takrat moje osebno stališče, na podlagi katerega pa so nekateri menili, da sem morda nasprotnik pravic istospolnih. Jaz nisem nasprotnik teh pravic, verjamem pa, da jih v družbi ni smiselno uveljavljati na silo. Smo demokratična družba in zato potrebujemo demokratični konsenz.

Niste torej nasprotnik, vendar tudi niste promotor pravic istospolnih?

Kot sem že dejal, pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Biti zagovornik ali nasprotnik, to je zdaj vprašanje

Po vseh trpkih razočaranjih glede demokratičnih vrednot, ki so se nam zdela že samoumevna, po skrajno zadržanem odnosu do gejev in lezbijk, žvižgačev, kot sta Assange in Snowden, celo pravic izbrisanih, ki menda govorijo slabo slovenščino, čudnem pojmovanju civilne družbe, se zdaj med nami končno zarisuje nekaj več pojasnil, če vedno skopo odmerjenih in po svoje že korigiranih zaradi graje v volilni kampanji. In kaj dobimo? Na prvi pogled vse lepo in prav. Čeprav je še v volilni kampanji trdil, da pravice LGBT skupnosti niso nekaj, kar bi smeli podpreti kar tako, postopajmo dobronamerno in privzemimo, da Cerar res zagovarja takšne pravice. Toda v kakšni maniri?

Takoj opazimo, da v obliki nikalnic: »Nisem nasprotnik teh pravic.« In nato še s pomembnim dodatkom v obliki pogoja: »Pravic ne smemo uveljaviti na silo, temveč s pomočjo demokratičnega konsenza.« in razumevanjem, kjer se »promocija pravic« interpretira kot »dejanje na silo«.

Novinarja vendar sprašujeta, kaj on misli, da je prav podpreti (ali je prav, da istospolni lahko posvajajo otroke) in ne, pod kakšnimi pogoji bo možno uresničiti takšno pravico. Najmanj, kar mora z največjo mero benevolence prepoznati, je očitno izmikanje, s katerim streže – v bistvu ne odgovarja na zastavljeno vprašanje, in to celo v situaciji, ko se mora braniti pred očitkom, terjajočim jasno opredelitev.

Toda bojim se, da ne gre le za izmikanje – Cerar nas želi implicitno prepričati, da to, ali naj podpiramo neko pravico gejev in lezbijk, sploh ni resnično ali pravilno vprašanje, ker o tem pač odloča dvotretjinska večina v parlamentu. Kaj nam bi pomenila takšna redukcija dojemanja, če je sploh pravilna glede na razmerje ustava vs. zakoni? V tem smislu sledi načelu »A je moralen & pravilen & sprejemljiv, ker (ali kadar) temu ne nasprotuje noben zakon«, bržkone pa velja tudi obratno: »A je nemoralen & nepravilen & nesprejemljiv, ker(ali kadar) je v nasprotju z zakonom«.

S tem premislekom je nekaj narobe vsaj od Sofoklejeve Antigone dalje, narobe pa je tudi v logiškem oziru. Sklicevanje na pravo bi zato lahko šteli za argumentacijsko napako in ga pisali pod narekovajem.

Poskušajmo to definirati:

»Sklicevanje na pravo je prepričanje, pri katerem jemljemo nekaj za moralno pravilno ali nepravilno na podlagi zakonodaje ali odsotne zakonodaje na način, da neko dejanje ali stanje stvari okvalificiramo za pravilno ali nepravilno na podlagi izključno zakonske podlage.«

Cerarjevo zadrego lahko pojasnimo na več nivojih. »Podpiramo pravice istospolnih, ki so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah« in »Podpiramo pravice istospolnih, če bo zanje večina« sta v očitnem nasprotju, a sta kot trditvi postavljeni skupaj.

Namreč Cerar bi moral reči, da bodisi podpira pravice istospolnih, saj so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah, tudi če zanje ni večina v slovenskem parlamentu, bodisi trditi, da ni za pravice istospolnih, če ni zanje večina, tudi če so zapisane v ustavi in konvencijah.

A ne samo to. Argument »Smo za tisto, kar podpira večina v parlamentu« je namreč lahko usoden – namreč vsakič, ko ta večina podpre odločitev, ki je nemoralna ali kako drugače sporna.  In smo znova pri vprašanju odnosa med etiko in pravom, kjer legalizem preprosto ni nujno odgovor na moralna vprašanja, temveč način njihovega zaobitja.

Da je takšna interpretacija izmikanja ali odloga odločitve pravilna, pravi Cerar sam, ko leta 2008 o razmerju med moralo in pravom točno na primeru pravic istospolno usmerjenih naravnost prizna, da gre za moralno in religiozno dimenzijo, do katere še ne želi imeti stališča:

Seveda s tem (še vedno) nisem odgovoril na bistveno vprašanje, to je, ali je priznanje istospolne zakonske zveze (družbeno, življenjsko itd.) ustrezno in sprejemljivo. To v osnovi sploh ni pravno, pač pa predvsem moralno ali/in religiozno vprašanje. Zaenkrat ga puščam tu še vedno odprtega in vas – tako kot tudi sebe – postavljam na preizkušnjo glede tega, ali sodimo med »že prepričane«, ali pa morda pristajamo tudi na možnost, da bomo v prihodnje o tem razmišljali drugače kot sedaj.

Moralna prenova države po makedonsko?

Logiko Cerarjevih moralnih stališč zdaj poznamo – nima jih. Sledi jim v skladu s svojim pravniškim pozitivizmom in jim prilagaja temu, čemur se prikloni večina v obliki domnevnega »demokratičnega konsenza«. Vse ostalo je po njegovem »uveljavljanje na silo«. In spet smo v sumljivi zadregi: ko ni demokratičnega konsenza, ni pravice, ko je pravica, pa je tak konsenz odveč.

Cerar s tem ni le svetovnonazorsko konservativec – očitek, ki se vedno bolj vali nanj, a ga neuspešno, tudi eksplicitno zanika – , s svojo filozofsko držo znotraj prava se vpisuje na neko mesto, ki spominja na razumevanje prava in družbe kot ideologije pokornosti. S tem tvega rigorozno dogmatično interpretacijo prava, v skladu s katerim je pravo treba spoštovati nujno in vedno, izjemo pa, in to je le ugibanje, smemo narediti le takrat, ko je neznosno krivično. Takšno spoznanje je po izkušnji z nacizmom oblikoval pravniški klasik Gustav Radbruch in ga poznamo pod imenom Radbruchova formula.

Dojemanje prava kot ideologije pokornosti (ali česa podobnega) šele omogoča, da pravo interpretiramo kot nekaj, v čemer se morala povsem razpusti in razblini – in prav zato ne rabi ali ne more imeti nobenega stališča o pravicah LGBT skupnosti, razen aktualnega, tj. odklonilnega. Vsako je vselej že pravšnjo. Ko obstaja družbeni konsenz, pa se mu nenadoma lahko varno priključi. Na ta način nikoli ne more biti med zagovorniki ali promotorji nobene ideje, ki ni del jurisdikcije. Novinarska dilema »niste nasprotnik, vendar niste niti promotor pravic istospolnih« je zato simptomalno  povedna: seveda ni promotor in tudi ne deklarativni nasprotnik na prvo žogo, zgolj lepodušniško projicira breme odločitve na brezimno večino, na druge. Kar pač ne gre, če vodite največjo stranko v državi in ste/boste predsednik vlade.

Kako izjemno nedopustno nevarna je Cerarjeva pozicija, lepo nakazuje trenutni primer Makedonije, kjer se je »moralna večina« pod vodstvom stranke VMRO-DPMNE odločila, da spremeni ustavo in izrecno prepove istospolne poroke. Predlog je podprlo 82 poslancev od 123. S tem je izpolnjen edini pogoj slovenskega mandatarja, ki ga je navedel zgoraj: dovolj glasov v parlamentu in zakonsko predpisana večina. Povedano drugače, z odločitvijo Makedoncev Cerar ne sme imeti prav nobenih težav. Poskusimo si za hip predstavljati, kaj bi v tem hipu mislil kot Makedonec ali celo svetovatalec njihovemu parlamentu. Bingo? In če z moralno žlico zajamemo dvoje, odločnega nasprotnika pravic skupnosti LGBT in tistega, ki bi se odločil, kakor se bo večina, potem bi marsikdo raje izbral prvega: ker je vsaj načelen.

Še eno od Cerarjevih izmikanj in zavrnitvi podpisa zavez o spoštovanju pravic LGBT skupnosti je nazorno pokritiziral že dr. Vlado Miheljak v Mladini:

Če torej pri Cerarju ni taktične preračunljivosti, gre za latentni predsodek. Kajti bolj kot sama abstinenca SMC je šokantna Cerarjeva utemeljitev: »Ne želimo zdaj izpostavljati nobene od teh skupin posebej, ker bi morda dajali napačne signale, da se zavzemamo za ene bolj kot za druge. Mi bomo vse te manjšinske skupine, po kateremkoli kriteriju osebnostne okoliščine, spoštovali, se zavzemali za njihove pravice v skladu z mednarodnimi konvencijam in našo ustavo.« Argument je res invaliden. Če, denimo podpreš Rome (mimogrede, Cerar jih je podprl), pomeni, da lahko daješ napačen signal, da se za njih bolj zavzemaš kot za druge skupine, če pomagaš enemu klošarju, lahko daješ napačen vtis … Sploh pa je sklicevanje pravnika Cerarja na mednarodne konvencije in ustavo sprenevedanje na kvadrat. Ravno v tem je problem, ker pravic spolnih manjšin ne predvideva in ne ščiti ustava … Družinski zakonik je padel na referendumu, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine. Kakšno je že bilo takrat Cerarjevo stališče?

Če imamo pred sabo mandatarja, ki je premočno zmagal s pomočjo svojega poudarka o moralni prenovi države in obenem zagovoru pravne države, iz tega sledi bridko spoznanje, da v nekaterih primerih od moralne prenove ne bo ostalo veliko. Ne zato, ker bi Cerar imel takšna ali drugačna stališča, s katerimi se ne strinjamo glede morale, ideologije in svetovnega nazora. Ne, predvsem pripravljenosti moralo povsem zatajiti in jo podrediti nekakšnemu zakonskemu avtomatizmu. Ali je tak avtomatizem zgolj krinka, s katero rešuje svojo zadrego skrivanja intimno desnih prepričanj, s katerimi ne želi razočarati levih volivcev in še koga, bo pokazal čas. S principi, ki jim sledi in jih zagovarja, bi ob ustrezni večini, kjer bi se moral predčasno seveda tudi sam opredeliti, čemur se nadvse rad izmika, Slovenija prav zlahka lahko zgodila homofobna Makedonija. Ne pravim, da se bo, toda do takšnih konsekvenc vodijo pravnoteoretska načela, ki jih zagovarja.

Makedonija geji

  • Share/Bookmark

Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar

23.07.2014 ob 22:16

Osebni svetovni nazori so na prvi pogled videti nekaj zasebnega in intimnega, onstran dovoljenega zanimanja okolice, tako rekoč varovana pravica slehernika. Tisti pri pravniku Miru Cerarju nas bodo morali v naslednjih mesecih in letih bolj intrigirati, kot je to običajno pri politikih, tudi po njegovi zaslugi. Razlogov je več in jih pretežno že poznamo: postaja mandatar za sestavo vlade, verjetno predsednik vlade, pa tudi njegov politični »coming out« ostaja zvezan z njegovim osebnostnim profilom.

Ko so volivci množično izbirali njegovo stranko, so glasovali prav za človeka in njegova prepričanja. Za program niso mogli, tako rekoč ni ga bilo. Namesto slik 88 kandidatov se je z vseh letakov in plakatov smejal samo on.  Ali če smo zelo točni: opazoval nas je v svoji nekakšni meniški patognomiji, katere del je resnobna odmaknjenost. Ne le zaradi tega lahko kar upravičeno pričakujemo, da bo v svoje razumevanje političnega in vodenje vlade vnesel zelo veliko osebne note. Kar se mu je doslej že pripisovalo, se nekatere značajske in temperamentalne lastnosti, vselej v kombinaciji s pohvalo: bil naj bi umirjen, trezen, spokojen, razumen, a nazorsko se je izkazal za nekoga, ki je konservativen. Po vsem sodeč bi sam rad bil tudi moder – in modrost naredil za vodilo političnega delovanja. Filozofi bodo navdušeni, mediji pa se še vedno gibljejo na njim lastni spoznavni ravni, ki seže le na polje koloristike.

Svetovni nazor in značaj nista vsaksebi. Zmagovita pot novega mandatarja in njegove stranke ne pušča dvoma: svoje mesto si je izboril z obljubami po moralni prenovi politike. Na svoj način sta bila zmagovita skupaj z njunim nosilcem. Moralna komponenta  osebnih stališč bo zato nekaj, kar bo nujno treba podvreči vsakokratni skrbni presoji, sploh v kontekstu napovedanega družbenega »prevrednotenja vrednot«. Z njo bomo morali meriti njegova lastna dejanja, jih primerjati z dejanji njegovih predhodnikov. Z njihovo analizo bomo lažje spoznali, kakšna so pričakovanja vladajoče politike do državljanov – abstraktno govorjenje o  etičnih temeljih, ki nam jih primanjkuje, pač zlahka pleni soglasje vseh, a se hudič vedno skriva v malenkostih in detajlih, ko se z moralnim tehtanjem soočamo v nečrnobelih praktičnih zadevah. Vnedavnem intervjuju za Mladino se je moral Cerar braniti pred namigi, da je veren in osebnostno nekoliko konservativen. Temu je v pogovoru celo pritrdil, a je osebnostno komponento vrednot obenem »uravnotežil« s pravnimi vrednotami, ki ga menda uvrščajo bolj na levo, obenem pa tudi z osupljivimi nazadnjaškimi stališči glede splava, pravic gejev in lezbijk in celo žvižgaštva:

Pri osebnostnih nazorih ste vseeno konservativni. Družina, otroci, skupnost, vera. Vaše osebne vrednote so desno od sredine.

V tem delu se osebnostno zagotovo uvrščam malce na desno stran. Ko gre, denimo, za vprašanja človekovih pravic ali solidarnosti, kjer zagovarjam nediskriminacijo, strpnost, medgeneracijsko in drugo solidarnost ter enake možnosti, pa sem malce bolj na levi strani. Ravno ta sredinska in zmerna razpetost, ne govorim samo o sebi, pač pa tudi o stranki, je dobro izhodišče in kvaliteta. Takšna politična stranka je lahko povezovalec obeh polov. V političnem prostoru seveda obstajata tudi izrazita levica in desnica, toda mi takšne poenostavljene in v Sloveniji že povsem zlorabljene oziroma neustrezne delitve na t. i. leve in desne ne sprejemamo. Zato se želimo volivcem približati neposredno, s svojimi vrednotami in z iskrenim prizadevanjem za blaginjo Slovenije. V jedro naših vrednot smo postavili družbeno odgovornost, pravno državo, človekovo dostojanstvo, inovativnost in trajnostni razvoj. Če rečem, da smo levi in se bomo borili proti desnim, ali obratno, potem ne bomo naredili ničesar dobrega ali koristnega. Takšne delitve moramo v precejšnji meri preseči, kajti ideološki boj in izključevanja nas uničujejo.

Vladar in njegov značaj

Že Platon je s svojim analogijami duše in polisa v Državi načel temo vpliva in učinkovanja »vladarjevega« značaja in svetovnega nazora na vodenje in celo ustroj neke države. Obstaja denimo tiranski polis, ki ustreza tipu človeka, tiranov značaj in način življenja sta z njim v sorazmerju. Povedano enostavneje: s katerimi koli vatli politične psihologije se že ukvarjamo, nam bo za politične odločitve in celo ureditve vedno treba pobrskati tudi po vladarjevem značaju, da bi jih razumeli. Tem bolj, ker si je Cerar zadal nalogo, da iz naše države ustvari »modro Slovenijo«, ne le moralno čistejšo, ker se je v kampanji hvalil s tem, da v njegovi stranki »mislijo modro« in da torej s pomočjo modrosti vodijo državo, kar pa je bil, kot vemo, tudi Platonov ideal modreca-vladarja.

Cerar mislim modro bedž

Odpirata se torej vprašanje splošne hermenevtike vladarjevih ravnanj in političnih odločitev v luči njegovega osebnostnega profila, pa tudi ideološke platforme njegove stranke glede na filozofska in religiozna stališča, ki jih zagovarja v svojih programskih načelih in širše. V nadaljevanju se bom nekaj več ustavil pri Cerarjevem osebnem svetovnem nazoru, ki se zdi še zlasti pomemben v luči dejstva, da ga, v obliki ponujanja modrosti, zelo rad ponuja tudi drugim.

temle video zapisu se zgodi prav to: imamo redko priložnost, v kateri nam obenem razgrinja nekatera svoja filozofska stališča, ki jih je ponotranjil, ponuja pa jih v osebno uporabo vsem. Njegova izbira je nenavadno eklektična, skorajda spominja na povprečni new-age bricolage nasvetov za vsakodnevno razumevanje sveta in samega sebe. Iz njih razbiramo, da je verjetni predsednik vlade malce stoik, malce budist, malce kristjan, malce pa tudi konfucijanec.

Cerar stoik

»Zavedati se moramo, da ima vsaka stvar svoj smisel. Nič ni brez smisla. Kar mislimo, čutimo ali naredimo, vse vodi k nečemu, česar se ne zavedamo… Naključij v življenju ni. Naključje je samo izraz za zakonitost, ki je še ne poznamo.«

Cerar se navdušuje nad naukom o nujnem vnaprejšnjem redu in zakonitosti, ki vlada svetu in je na tej točki najbližje stoiškemu fatalizmu: prepričanje o tem, da svetu vlada nujnost, je sicer staro in sega v zahodni intelektualni  tradiciji vse do predsokratikov, vendar jo novi predsednik vlade absolutizira in vanjo vključi še dva elementa: duhovno komponento (»vsaka misel je že izraz nečesa, kar je vnaprej določeno«) in fizikalno (»vsi dogodki v tem svetu so predestinirani«). Oba nauka vodita do teze o vnaprejšnji vidnosti (pronoia) in usojenosti (heimarmene), ki ju zagovarjajo stari stoiki. Nauk je karseda daleč od krščanskega izročila in videli bomo, da na tej točki, ko Cerar navaja zelo heterogene svetovne filozofske nazore, postopa precej po svoje in »sinkretistično«. Prej je podoben uporabniku instantnih novodobnih misli, ponujajočih se v uporabo na način, da iz zakladnice miselnih tradicij jemljejo po osebni potrebi, tako kot s police v nakupovalnem centru.

Cerar budist

»Vse stvari tečejo po zakonitosti, ki je akcija in reakcija. Po nekem zakonu privlačnosti privleče podobne misli in dejanja. Podobno privlači podobno, kar damo od sebe, se nam bo vračalo. Mnogi v ta zakon ne verjamejo, zagotovo pa deluje. Splača se biti pošten, da se nam to na prav način vrne.«

No, tukaj verjetni prihodnji predsednik vlade ne našteva Newtonovih načel, ponavlja budistična, ki se s prvimi delno in na trenutke celo ujamejo. Načelo o tem, da so stvari na ravni moralnih dejanj in obenem fizikalnega dogajanja vedno podvržene sekvenčnosti dejanj in odzivov nanje (akcija-reakcija), je lasten indijskim filozofskim šolam od Upanišad naprej. Najbolj jasno jih razbiramo v nauku o karmi in dharmi, kjer se, ujeti v determiniranost tudi zaradi poprejšnjih ravnanj iz preteklih življenj, borimo za izhod iz večnega kroga samsare, katerega ujetniki smo. Naše ravnanje ima za rezultat njim  zavezane  posledice, niso pa nujno le individualizirane in lastne le posameznikom, temveč v kontekstu kolektivne karme zadevajo tudi posamezne kolektive, države, svetovno skupnost. Cerar v takšno karmično ali njeno podobno zakonitost verjame, saj »zagotovo deluje«, svoj budizem pa nadgrajuje z ezoteričnim dodatkom, ki mu okultistični praktiki pravijo »zakon privlačnosti« in ga razbirajo prav v karmičnem načelu. V skladu z njim podobne stvari (misli, energije) privlačijo podobne, nepodobne pa se med sabo odbijajo.

Cerar kristjan

»Ne delajmo napačnih primerjav. Vedno bo nekdo lepši, boljši, uglednejši in vedno bo nekdo revnejši, manj izobražen, slabšega izgleda in podobno. Ne smemo se obračati v eno smer, ampak gledati celoto sveta in najti svoje mesto v njem v skladu z našimi zmožnostmi. Živi v skladu s svojimi zmožnostmi in mestom, ki ti pripada.«

Na tej točki se je Cerarja po vsem sodeč dotaknila misel, da je primerjanje z drugimi zgrešeno. Nekaj takšnega, da se namreč z drugimi ne smemo primerjati in da moramo raziskovati raje sebe, beremo že v Pismu Galačanom (6:4), motiv pa je tudi sodoben: treba je razrešiti prepad med lastnimi željami in tem, kar lahko dosežejo drugi, ne mi, med umetno ustvarjenimi (potrošniškimi) pričakovanji in zahtevami družbe, ki povzročajo naše travme, ker nas dobrine in statusi niso dosegljivi na enak način. Rešitev je lahko regresija: verjeti je treba v Boga, kajti le revni vernik je pravi vernik, le reven bo deležen milosti: blagor ubogim, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Cerar ponuja kot recept zmernost, naslombo na lastne zmožnosti, in znova prepoznanje svoje vloge v svetu, ki je najbrž vloga, ki nam jo namenja Bog.

Cerar konfucijanec

»V življenju je treba težiti k doseganju prave mere. Konfucij je rekel: preveč je ravno tako slabo kot premalo.«

Opevana prava mera je po eni strani konfucijanski koncept – k njim se Cerar v svojem pisanju rad zateka  -, obenem pa tudi antični model kulturnega in osebnega koda delovanja. O tem, da ni treba početi ničesar preveč, najdemo kot nasvet že pri sedmerici modrih, pri Solonu in seveda kot orakelj delfskega preročišča (meden agan), moralni nauk o srednji meri ali sredini (mesotes) pa je tako rekoč zaščitni znak Aristotelovega etičnega sistema vrlin. Prava mera že lepo nakazuje Cerarjevo zmerno naravo in politično prepričanje (centrizem, ne levo, ne desno), kombinira pa ga s tem, kar je izhodiščna moralna norma vseh kulturnih normativnih sistemov antike: početje dobrega (»Kar šteje, je tisto, kar storimo dobrega za druge. Delati dobro.«)

Biti Drnovšek

Kakor kaže, se je v vlogi pogumne konfucijanke za potrebe predvolilne kampanje preizkusila tudi Alenka Bratušek. Takrat je po Cerarju udrihala s pomočjo načela »Če vemo, kaj je prav, neukrepanje kaže na pomanjkanje poguma« in verjetnemu mandatarju v svoji zloženki poočitala nič manj kot patološko strahopetnost:

»Ta mora biti dovolj pogumen, da bo državljane ščitil pred vrnitvijo strahovlade in skrbel, da se nikoli več ne bomo soočali z grožnjami o trojki. Je to lahko gospod Cerar? Zdi se mi, da nima potrebnega poguma, da bi se zoperstavil pravnomočno obsojenemu – kot ni imel poguma, da bi prevzel vodenje vlade, ko so ulice preplavljali upravičeni protesti in se je trojka pripravljala za poseg v Slovenijo.«

Ali ima dovolj poguma in kaj je s tem očitkom, ki smo ga v veliki meri slišali tudi iz krogov zapornikovih medijev, bo pokazal šele čas. A gotovo je nekaj drugega: ne samo, da so primerjave med Cerarjem in Drnovškom, ki smo se jih naposlušali zadnje tedne, utemeljene v njunem sorodnem značaju, v političnem slogu zadržanosti, sredinskosti in precejšnje brezvsebinskosti, ne le, da sta oba zmagovala z že skoraj pozabljenimi visokimi odstotki volilne podpore in torej plenila simpatije zaradi svoje navidezne nekonfliktnosti iz političnega centrizma, zelo podobna sta si tudi po značajskih dispozicijah, po želji po filozofiranju in »biti moder«, po nagnjenosti k new-age tradiciji, po dojemanju lastne politične vloge kot usojene in metafizično nujne.

Drnovšek se je na zadnja leta svojega življenja umaknil v osamo, prebiral novodobne knjige in nekatere tudi sam napisal. Ustanovil je Gibanje za pravičnost in razvoj, ki je duhovnostno izročilo znotraj politike še institucionaliziralo. Cerar zanesljivo ni v poziciji, ko bi v zavetju simbolne funkcije predsednika republike smel ali mogel dajati v agende svojega delovanja takšne prvine. A je težko verjetno, da bi jih lahko kar zatajil, saj bi s tem tudi tisto, kar je obljubljal volivcem ali vsaj verjame, da jim mora ponuditi.

Modra Slovenija Cerar

  • Share/Bookmark

Cerar, žvižgači in pravna država

10.07.2014 ob 01:14

Časnik Delo je bralcem ponudil možnost, da vsem strankam, ki bodo sodelovale na predčasnih parlamentarnih volitvah, postavijo vprašanje. Eno izmed teh je bilo enostavno: bi se zavzeli za to, da Slovenija podeli azil Edwardu Snowdnu in Julianu Assangeu? Veliko presenečenje, vsem na očeh Stranka Mira Cerarja ga ne samo ne bi podelila, ne leži ji niti pojem žvižgaštva:

Stranka Mira Cerarja (SMC): Za Snowdna in Assangea ne bi bilo varno, če bi azil poiskala v Slovenji, tudi če bi obstajala pri nas politična volja za podelitev. Njunih dejanj ne moremo z ničemer podpreti, a se lahko strinjamo, da so bila potrebna za doseganje večje transparentnosti v mednarodni politiki.

Kaj je narobe z zgornjim stališčem? Globoko in srhljivo skoraj vse.

Snowden Assange Cerar

Prvič, prvi stavek je neposrečena racionalizacija: Miro Cerar se po vsem sodeč ne boji tega, da bi se Snowdnu in Assangu lahko pri nas res kaj zgodilo, izgovor o »nevarnosti« je prazen, temveč se z njunim ravnanjem očitno ne strinja. Če namreč njunih dejanj »ne more podpreti«, pač odpade pravi in edini razlog za nudenje zatočišča. »Nevarna Slovenija« – podatek, ki mu sicer ne pritrjujejo uradni podatki – je očitno zgolj dimna zavesa.

Še večja zmeda nastopi v naslednjem stavku, v katerem stranka Mira Cerarja naravnost priznava, da ne podpira žvižgaških dejanj omenjenih. Pričakovali bi, da je takšna podpora standard v naprednem in demokratičnem svetu. Ugibamo lahko, glede na prislovično priseganje na pravniško argumentiranje prvaka stranke, da je nad idejo žvižgaštva zmagal suh pravniški formalizem, v skladu s katerim velja, da je pravilno le tisto, kar ustreza pravnim regulam in zakonodaji. Žvižgači pa so na meji tega. Čeprav ameriška in britanska zakonodaja že ponujata urejeno zakonodajo za zaščito whistleblowerjev, v Sloveniji nanjo res še čakamo. Je torej Cerar zgolj neveden, da je bivšega pogodbenega sodelavca ameriške nacionalne varnostne agencije NSA in računalniškega hekerja in predstavnika Wikileaksa označil za nekoga, ki ju ne smemo podpreti – v posmeh vsem naprednim in dobronamernim ljudem? Je Cerar legalistični konservativec, za katerega žvigaštvo, sicer v svetu že pravno zaščiteno, ni ustrezna oblika razkrivanja informacij o nepravilnostih v neki organizaciji? Ali pa nima težav z njim, pač pa Snowdnu in Assangu ne priznava statusa žvigačev? Manj verjetno. In če parafraziram Stalina: oba odgovora sta slabša.

A tu še ni konec vsega hudega. Kar resnično razjezi, je argumentacija tega kova:

»Dejanj osebe A ne moremo podpreti, a so bila potrebna (za X).«

Težko si zamislimo situacije, v katerih lahko dejanja neke osebe obenem označimo za nevredna podpore, a obenem potrebna. Ker če so potrebna, so nujno vredna podpore. Ne verjamem, da bi se Cerar lahko izmazal, če bi misel bolj smiselno interpretirali takole: »Dejanj oseb A ne moremo podpreti, a so se učinki teh dejanj izkazali za potrebne in zaželene« in s tem vpeljali moment naključnega rezultata dejanj, ki jih vnaprej nismo mogli predvideti. Tudi takšno dobrohotno branje nas ne reši iz brezizhodne ulice nesmisla, s katero nam streže stranka z rekordnimi anketnimi podporami tik pred volitvami, saj je vendar na dlani, da Snowden in Assange nista izvajala dejanj, za katera ne bi vedela, kakšen rezultat bodo povzročila.

Cerarjevo stališče je slaba popotnica tudi za slovenske novinarje. Predsednik vlade, ki ne sprejema koncepta žvižgaštva, bo po vsem sodeč ravnal zelo konservativno v primeru odtekanj katerikoli informacij iz vladne palače in imel podobno stališče tudi širše. Po tistem, ko je Vlado Miheljak v Mladini imenitno pokazal na vse argumentacijske zadrege, v katere se je Cerar zapletel s svojo odrečeno podporo istospolno usmerjenim in ga nadgradil s psihogramom lepe duše, se nam v primeru žvižgačev pred nami še bolj zarisuje lik izrazito konservativnega politika, ki s svojim lamentiranjem o pravni državi, človekovih pravicah in dostojanstvu človeka (kako zelo dostojanstveno v azilu in na begu živita Snowden in Assange?) očitno misli resno, a na svojstven nazadnjaški način.

  • Share/Bookmark

Vodič po slovenskem volilnem abstinentu

4.06.2014 ob 12:02

Pripadnik slovenske vodilne  in zmagovite stranke volilnega abstinenta, največjega zmagovalca evropskih volitev s Sloveniji s premočnimi 76 odstotki, vam bo na drezanje, zakaj ne hodi na volitve, poskušal ponuditi nek odgovor. Četudi iz zadrege ali vsaj vztrajnosti izpraševalca, ne ravno nujne sofisticirane pozicije, podkrepljene z zelo prepričljivim razlogi. N’Toko in Dejan Savič sta ob dveh priložnostih nedavno že poskušala pojasniti, zakaj v Sloveniji zmagujejo nevolivci proti volivcem,  zato se v določeni naslanjam na nekatere pozicije, vsebovane v njuni taksonomiji abstinentovih stališč. In jo razširjam na tipologijo vseh prepričanj, za katera presojam, da jih bo zagovarjal in se mi zdijo dovolj prepoznavna, da bi smeli utemeljiti njihovo medsebojno razlikovanje.

Slovenska politika je že po sebi demonizirana in paranoidizirana, opremljena s čezmerno diskvalifikacijo in občutki celo gnusnega zavračanja, ki jih državljani ponotranjijo. Popolna fluidnost strank, njihova nestanovitnost, izginjanje in ustanavljanje, je eno takih znamenj, spet drugo apatija in malodušje. Demonizacija politike je že del etabliranih psihopolitičnih strategij, posledično pa torej abstinenca logičen rezultat oblikovanja državljana po svoji meri. Od kod želja po demoniziranju? Nekaterim strankam se preprosto splača, če konkurenčni volivci ne odidejo na volitve, še zlasti, če imajo disciplinirano svojo lastno volilno telo. Zato bom v nadaljevanju poskusil podati še celovitejšo, nikakor pa še ne popolno kategorizacijo argumentov, ki jih lahko slišimo v podporo abstinenci ali vsaj razlogom, da državljani na volišča niso ali ne bodo odšli – zgolj v kratkem opisu in v meri, zadostni za kratko utemeljitev razlik med njimi. Ob tem jih bom tudi rangiral po številčnosti. Za tiste, ki jih navajam na začetku, si domišljam, da so pogostejši in uspešnejši od tistih proti koncu. Razvrstitev seveda ni utemeljena v nobenih statistikah ali analizah, je povsem subjektivno določena.

V galeriji herojev volilne abstinence se je znašlo trinajst likov: ravnodušnež, antipolitični fatalist, naravni fatalist, razočarani fatalist, solipsist, nevednež, neselektivni izbirčnež, selektivni izbirčnež, revolucionarni lepodušnik, vstajniški lepodušnik, enoglasnež, vernik v zarote in resigniranec. Spodaj je njihov kratek profil.

Graf abstinent

(1) »Politika me ne zanima«, ali argument iz ravnodušnosti

Odgovor  se zdi generičen in nevsebinski, običajno podan površinsko in brez volje po dodatnih pojasnilih: ravnodušnež z njim sporoča svoje splošno prepričanje, ki pa ga je večkrat pripravljen podpreti bolj konkretno šele ob dodatnih drezanjih. S tem, ko se skrije za izgovor »politika me ne zanima«, izreka svojo apatično zadrego in nepripravljenost, da bi sploh navedel argument, obenem pa tudi nedefinirani odpor do nje. Če je k temu spodbujen, svoje prepričanje večkrat nadaljuje, recimo: politika me ne zanima in se mi gnusi, ker je vse že zavoženo, ker so vsi isti, ker je stanje v državi brezupno, ker je »kurba«, in podobno. Psihološkoekonomsko se je prejkone zatekel v bežanje proč od vsebinske razprave, čeprav vprašani morda neko mnenje že ima, a čuti ob govorjenju nelagodje: ker ga enostavno ni reflektiral, ali pa ravno je svoj odpor čustveno ponotranjil. V tem smislu bi lahko kdo ocenil, da tu še ne prihaja do čisto argumentacijske pozicije, temveč se prej odvija predargumentacijsko iskanje izgovora, da nam ne bi bilo treba stopiti na pot odgovarjanja in premisleka. Kot takšen, nerazpoložen za pojasnjevanje, je ravnodušnež tudi najbolj razširjeno navzoč.

(2) »Nič se ne da spremeniti«, ali argument iz fatalizma

Na volitve se ne splača hoditi, ker z našo udeležbo na njih ne moremo kot posamezniki ničesar spremeniti. Dogajanje ima svojo logiko, na katero nimamo prav nobenega vpliva ali imamo vsaj premajhnega. Fatalist se pri tem zateka v več različnih obrambnih pozicij: prva mu omogoča, da je antipolitični fatalist. Kaj je zanj značilno? Takšen bo vzklikal, da je politika od ljudstva odtujena praksa, kjer se njeni udeleženci nujno skvarijo: (2a) politika je nujno kurba, zato želi biti proti politiki kot taki. Vernik v takšno stanje ne vidi nikakršnega smisla v podajanju svoje volilne preference, ker je prepričan, da bo vsak glas napačen, ker bo pač glas za politiko, zanjo pa ne sme biti: ker je to polje omadeževanega, blatnega in skorumpiranega delovanja. Nekaj je v sami politiki kot sistemu, zaradi česar ji ne moremo ali ne smemo nikoli verjeti, niti kot volivec ne, saj bomo prej ali kasneje izdani.

Druga možna pozicija je (2b), pri kateri slišimo ponavljajoči vzklik »Vsi so isti«. Državljan, ki je obupal, da bi se odločil za katero od političnih možnosti, ne verjame toliko v pokvarjeno naravo politike kot sistema, temveč bolj v gnilo naravo ljudi: sama človeška narava je pokvarljiva v stiku s politiko in s tem enako omadeževana pri vseh ljudeh. Ker je ni možno spremeniti, je vsaka naša volilna podpora izgubljena priložnost.  Zagovornik (2b) se nujno še ni opredelil do (2a): če iz »politika je kurba« nekako sledi, da bodo vsi udeleženci v politiki ravnali »enako« in »isto«, ko bodo vanjo stopili, ne velja nujno obratno. Naravni fatalist preprosto verjame, da se voliti ne splača, ker je bolj s človeško naravo izgubljen takoj, ko se poda v sfero političnega.

Omeniti velja še tretjo in hitro naraščajočo vrsto fatalista, imenujemo ga (2c) razočarani fatalist. Ta se je bolj ali manj aktivno angažiral v politiki, tudi stopil vanjo, hodil na volitve, vendar doživel trpko izkušnjo nemoči, bodisi zaradi poraza svoje stranke ali česa drugega, zgrešeno usodo politike pa povezuje z napačnimi odločitvami samih volivcev – ti so nerazsvetljeni do te mere, da se podati na volitve ne splača, ker se bodo vedno odločili napak. Razočarani fatalist ne verjame v pokvarjeno naravo politike ali ljudi, čemur ne zaupa, je nepopravljivo iracionalno vedenje državljanov, ki na sledi napačnim presojam, npr. množičnih medijev, vedno izberejo napačne politike.

(3) »Pomemben sem le jaz«, ali argument iz solipsizma

Solipsist verjame, da družbeno in politično angažiranje, celo v obliki oddaje volilnega glasu, nima nobenega smisla, razen če ga ima neposredno zanj. Ker je razume življenje kot tekmo vsakogar proti vsakemu, ker sledi svojemu »carpe diem«, ker je individualist, gradi svojo nezainteresiranost za dogajanje na podlagi solipsističnega razumevanja sveta – ne čuti odpora do politike kot politike, doživlja le nezainteresiranost za vse, kar ne služi hipni izpopolnitvi njegovih partikularnih interesov in želja. Volitve razume kot še eno tekmovanje, resničnostni šov, v katerem gre celo za legitimen »kdo bo koga« – do spraševanja o skupni prihodnosti in skrbi za dobrobit vseh je hladen in distanciran, ker ga posebej ne zadeva in ker verjame, da vanj ne rabi biti vpleten. Gre vendar za eksistenčno preživetje, za nas same, za naše življenje, atomizirano in nepovezano z drugimi. Solipsist se od ravnodušneža razlikuje po tem, da gleda na politiko interesno in najdeva brezinteresnost, medtem ko je prvi do nje zgradil odpor. Njegovo ravnodušnost bi skalila recimo »sanjska služba«, ki bi mu egoistično omogočila lastno participacijo ali podporo ideji, da ima politika vendarle nek resničnostni smisel, oziroma plačani angažma v obliki vstopa vanjo, za katerega pa se ne želi odločiti. Če je ravnodušnež sit politike, a ne ve, zakaj, solipsist ve zelo dobro: ker mu ne ponuja neposredne koristi. In samo tako dolgo.

(4) »Da so volitve?«, ali argument iz nevednosti

Pozicija nevedneža je podobna tisti pri ravnodušnežu: lahko slutimo, da se povprašani morda malce izmika in ne bi rad odgovarjal; morda kaj o volitvah vendarle ve, četudi ne nujno, a se pretežno pretvarja, da mu dogajanje ni prav nič znano. »Da se dogajajo volitve? Oprostite, pojma nimam.«Toda če res ne ve, če je neveden in povsem neobveščen, mu razen tega dejstva zaenkrat ne moremo nič očitati, tudi odhoda na volišče ne – no, že tak očitek je dovolj porazen za stanje državljanske odgovornosti. Zlahka si predstavljamo tudi, da bo nevednež svoje ravnanje poskušal alibizirati z začetnim argumentom iz ravnodušnosti: dejal bo, da ne ve, da potekajo volitve, ker ga politika ne zanima in se s tem vrnil v varni pristan, kjer bo morda za hip pomislil, da je biti ravnodušen malce bolje in manj moralno nerodno kot biti neveden. Ja, ravnodušnež in nevednež sta lep par.

(5) »Ni prave izbire«, ali argument iz nekvalitete

Volivci večkrat izhajajo iz uvida ali očitka, da se med možnim izbirami enostavno ne morejo odločiti, ker se jim nobena ne zdi dovolj dobra. In če otipljive razlike ni, je smiselno opustiti vse med njimi ali vsaj ne dajati prednosti kakšni med njimi. Argument se zdi zelo prepričljiv v svoji enostavnosti: tako kot se v trgovini ne bomo odločili za nobenega od hladilnikov ali televizij, če nas noben izdelek ni prepričal, bi smeli podobno ravnati tudi na volitvah. Težava nastopi, da tak razlog npr. povsem odpade v večinskem volilnem sistemu in državah, ki ga prakticirajo. A bi ga številni vendar radi sprejeli tudi pri nas; v Sloveniji imamo zadnje čase kvečjemu vedno nove in nove stranke ter s tem pestre izbire – kajpada je možno, da še zmerom nobena ni po našem okusu in njihovo naraščajoče število v ničemer ne lajša naših zadreg po odločitvi, ki bi jo nove izbire vendarle morale.

Nekomu, ki stavi na prepričanje, da je boljše nič izbrati kot izbrati slabo, bomo dejali izbirčnež – ne nujno v slabšalnem smislu. Obstajata dve podvrsti: neselektivni izbirčnež (5a) je prepričan, da so vse možne izbire enako slabe, zato med njimi ne želi dati prednosti prav nobeni. Verjame, da njegove preprosto ni na seznamu, zato ni dolžan izbrati ničesar. Selektivni izbirčnež (5b) pa nasprotno verjame, da je med možnimi opcijami kakšna boljša od drugih, vendar ne dovolj, da bi se zanjo ogrel. Pri njem je prišlo do postopka selekcije, vendar kvalitativna razlika med izbiro zanj še ni dovolj velika glede na druge izbire in se mu noben  kandidat ne zdi zadostno kvaliteten. Tudi ga ne razoroži dokazovanje, da bi moral izbirati po načelu »manjšega zla« in vseeno nekomu vendarle dati glas kot ga dati nikomur, ker bo npr. s tem preprečil neželenim strankam ali kandidatom, da na volitvah zmagajo: pri tem se sklicuje na svoja visoka moralna načela, ki mu preprečujejo, da bi popuščal manjšemu zlu le zato, da bi zaustavil večje. Ostati doma se mu zato zdi nujnost.

(6) »V tem ne želim sodelovati«, ali argument iz lepe duše

Lepodušnik pred volitvami razmišlja takole: moj angažma ima smisel le v koreniti preobrazbi politike, za kar bi potrebovali revolucionarni preobrat, kajti obstoječi sistem je gnil v celoti. Toda takšnega preobrata ne zagovarja noben kandidat ali stranka, vsaj takšna ne, da bi jim smel zaupati, tudi če ga hvali deklarativno. Zato nihče ne bo dobil moje podpore, pravi lepodušnik, saj bom s tem legitimiral obstoječi sistem, proti kateremu nastopam. Pozicija (6a) je pozicija revolucionarnega lepodušnika, ki je lahko miren in tudi brezskrbno ostane doma, dokler prave revolucije še ni na sporedu: ker je svoja pričakovanja idealistično postavil tako zelo visoko, lahko v miru prespi volitve, saj ničesar ne bo zamudil. No, morda svoje utopizme forsirano ponuja prav iz strahu: ker se boji, da bi se kaj lahko spremenilo.

Ob njem obstaja še (6b) vstajniški lepodušnik, ki se je podal na ulice, da bi skandiral proti političnim elitam in korupciji. Zato trdno verjame, da so oblastniki vsi po vrsti skorumpirani in bi dejansko oblast moralo prevzeti ljudstvo. Ker ne smemo podpreti nobeno od obstoječih elit, alternative pa so prešibke in nenačelne, pravega razloga za odhod na volišča ni, prav nasprotno. S tem bi vendar legitimirali obstoječi sistem, zato se je varno treba držati gesla »Če bi volitve kaj spremenile, bi jih prepovedali« in nikakor zapasti v histerijo volitev, ki služijo za perpetuiranje obstoječih razmerij. Tudi vstajniški lepodušnik je nadvse zadovoljen s svojo pametjo, ko ostane doma in se rad avtoerotično potreplja po ramenu, ker mu je uspelo uiti domnevni prevari.

(7) »En glas ne pomeni nič«, ali argument iz nepomembnosti glasu

Ker bi odhod na volišče predstavljal zanemarljivo možnost, da bi lahko prispeval h kakšni spremembi in končnemu rezultatu, si enoglasnež predstavlja, da njegova udeležba ni smiselna, ker šteje premalo ali skoraj nič. In to na oba načina: bodisi verjame, da se njegov odsotni glas ne bo »poznal«, ker ga obravnava atomizirano, »nekumulativno«, kot nepomembnega in brez teže, kolikor ga interpretira zase in ne v seštevku, ali pa si celo predstavlja, da volitve enostavno lahko stečejo brez njegovega glasu, ker bodo kandidati ali stranke dobili zadostno podporo tudi brez njega. Enoglasnež verjame ali se vsaj slepi, da bo o vsem odločila prevladujoča večina in napačno predpostavi, da njegov glas nima nobene teže ali moči: bodisi šteje premalo ali preveč.

(8) »Volitve so vedno predstava za ljudstvo«, ali argument iz zarote

Vernik v zarote se ne bo podal na volitve, ker je prepričan, da so nastopi političnih akterjev, levih, desnih ali celo enih in drugih, vnaprej dogovorjeni. Zaradi tega dejstva po njegovem ne more zaupati nikomur. Politične elite kujejo svoje dobičke iz takšnih ali drugih medsebojnih povezav pred ali po volitvami, zato pristajanje na igro pomeni naiven spregled vnaprejšnjih dogovorjenih scenarijev, kjer smo vedno znova nujno zmanipulirani. Skrite mreže akterjev, ki včasih inscenirajo medsebojno sovraštvo, v resnici pa se med sabo imenitno razumejo, prijateljujejo in zabavajo, bodo zlorabile katerikoli glas in sodelovati pri tem bi bila strašanska neumnost in prvovrstna naivnost. Ker je vse zarota, jih vernik vanje pač ne želi legitimirati, zato bo ostal doma.

(9) »Volitve se sfižijo v kasnejših povezavah«, ali argument iz politične zlorabe

Resigniranec pravi: z volitvami sicer ni nič narobe, tudi oddati glas je lahko smiselno, toda kaj, ko se v koalicijskih in drugih kombinatorikah vedno zgodi, da se kandidati in stranki, za katere glasujemo, morajo nujno podrediti višjim ciljem, pri čemer neizogibno vedno izdajo partikularne interese – točno tistega kandidata ali stranke, ki ga podpiramo. Ker ni nobenih jamstev, da se to ne bo zgodilo znova, ker so naši volilni interesi vselej izdani, se podati na volitve pač ne splača zaradi prevelike verjetnosti, da se bo zgodba ponovila. Resigniranec se iz obupa  ali jeze ni pripravljen odzvati svoji državljanski dolžnosti iz svoje slabe pretekle izkušnje ali spoznanja – vse se sfiži najkasneje takrat, ko je treba stopiti skupaj in sestaviti vlado. Takrat zaradi popuščanj začetna programska izhodišča kandidata ali stranke padejo, zato bo naš glas napačno investiran.

  • Share/Bookmark

“Naredimo to deželo spet sproščeno!”

17.05.2014 ob 12:09

Laibach so znova naokoli. Njihov Spectre pleni kar nekaj pozornosti, njihova turneja je v polnem teku, za geslo pred ljubljanskim nastopom pa so si izbrali »Naredimo to deželo spet sproščeno!«, ker se jim Slovenija zdi preveč zapeta, zadrgnjena in zagrenjena.

Laibach sproščeno

Ne dvomim sicer, da Laibachi kot imitatorji totalitarnih mentalitet, ki so ravnokar ustanovili partijo in Spectre razumejo kot manifest te partije, namigujejo na Janšo in njegovo sproščenost.

Dvojna reminiscenca na znano Hitlerjevo imperativno domislico je očitna, tudi na Janšev zmagoviti slogan Za Sproščeno Slovenijo, s katero je začel svoj politični pohod na oblast leta 2004.

svoji knjigi sem podrobno opisal funkcijo sproščenosti kot ideologema in filozofema za domačo politično rabo, njeno diskurzivno diarejo in psihopolitično nalogo. Česar v knjigi, ki je izšla leta 2007, nisem mogel storiti, je popis njenega izginotja, ki je abruptno sledil. Če se je domači politični diskurz gnetel od sproščanja in sproščenosti, če so politiki, ministri in seveda predsednik vlade od leta 2004 hiteli sproščati ekonomijo, socialo, šolstvo, medije, kulturo, je »prostost duha«, izpeljana iz Heideggrove Gelassenheit, nekako sredi leta 2007 povsem poniknila. Kot da bi se vgreznila v zemljo, kot da bi na ukaz bila izbrisana ali izgnana. Kot da bi projekt domačijske spet-prostosti, iluzivnega iskanja nekoč izgubljene svobode, izginil čez noč, a tega, kar je tragično, nihče ni niti opazil (in kar je manj tragično, tudi pogrešal). Vse do Laibachov.

V začetku junija 2007 na Zboru za republiko smo bili deležni še zadnjih hipnotičnih rab tega ideologema v čisti obliki, skupaj z Borutom Pahorjem, ki je takrat še rade volje hodil na vse prireditve možganskega trusta Ivana Janše. Naj spomnim na nekaj dosežkov s tega zborovanja:

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenostina 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, v sebi še kako sproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno.«

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.«

Kot rečeno, je kmalu po juniju 2007 sledil nenavaden konec te verbalne diareje – Janša se je sicer obdržal na oblasti vse do leta 2008, a intelektualni in drugi krogi okoli njega so se po vsem sodeč zavestno odpovedali filozofskemu sloganu Nove revije in s svojo odločitvijo – če ni šlo za kaj bolj spontanega – seznanili politične botre. Do takrat naprej spremljamo bolj koncepte novih republik, psihopolitiko paranoje, konspiracijski dadaizem, antikomunistično manihejstvo.

Laibachov duh torej zamuja za okroglih deset let. Prostost duha pri Janši (po Spomenki Hribar) je zamenjala javna in žgoča razprava o prostosti njegovega telesa – če smo ta leta ugotavljali, da nam manjka sproščenosti, Janši po včerajšnji vročitvi sodbe v zadevi Patria bolj preostane razmislek, kako ostati na fizični prostosti in se izogniti zaporni kazni. Sproščenost je tako rekoč degradirala na nivo fizičnega – umski nesproščenosti je zapretila fizična.

  • Share/Bookmark

Verjeti Šoltesu, zaupati Cerarju?

11.05.2014 ob 20:50

Danes je čas, ko nove stranke ustanavljajo mediji, ne akterji. Kdor meni, da je obratno, si mora ogledati zadnje eksemplarične okoliščine tovrstnega dogajanja, preanalizirati medijska poročila in hitro bo lahko presodil, v kakšni meri je ugotovitev morda pretirana in v kakšni ni. Najmanj drži tole: mediji so nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za uspešno ustanovitev. Brez njihove naklonjenosti ne bo šlo. Ampak še nečesa več.

Neskončno perpetuiranje suspenza, kdaj bosta Igor Šoltes in Miro Cerar ustanovila svoji stranki tik pred volitvami, utrujajoča praznost ponovljenih vzorcev intervjujev in spraševanj, medijski ritual, v katerem oba akterja povesta samo to, da nič ne povesta, da skratka še ni novic, da vse bo, ko bo, instrumentalizirano združuje bebavost medijev in njihovo spontano (ali ne) simbiozo s političnimi akterji, ki ponujeno sobivanje enostavno izkoriščajo. Po receptu: dajmo skupaj z mediji ustanoviti stranko. Trenutno so vsaj trije kandidati, ki se jim ta formula mora zdeti nadvse uporabna: ob omenjenih še Alenka Bratušek.

Kadičev hudomušni tvit lepo ilustrira povedano:

Kadič tvit Šoltes Cerar

Če je na delu sodelovanje enih in drugih, akterjev pred kamerami in medijev, pa  ni čisto enakovredno. Ko Šoltes in Cerar perpetuirata statement, da delata stranki, njun diskurz anticipira medijsko zanimanje za njuni stališči. Cerar je tu šel celo korak naprej in v vsakih fazi svojega odloga, ki traja že skoraj eno leto, končni rezultat obogatil s še podvojenim suspenzom: on da še ne ve, kaj bo nastalo, je dejal. Povedano preprosteje: brez neskončnega medijskega prostora, ki ga pridobivata zgolj z naznanjanjem, da bo morda nekaj nastalo, počasi lahko tisto res nastaja. Verzija medijske creatio ex nihilo, ob predpostavki seveda, da je uporabljen dovolj politično vabljiv in dražljiv subjekt. V danih okoliščinah ugleden, z nekakšno integriteto in spodobno avtoriteto, ki bo predvsem ušel vsem pastem slovenske obsesije po politični in še zlasti strankarski stigmatizaciji.

V bistvu sta po svoje celo prisiljena ponavljati svojo mantro »ni še čas, ne vemo še, kaj bo«, saj vsaka repeticija dviguje suspenz, posledično rejtinge in s tem ustvarja pogoje za javno prezentacijo – ob predpostavki, da bo obnašanje medijem temu sledilo. In seveda vedno sledi. Ponavljanje te prazne forme je torej zanju nadvse uspešen manever – čeprav je v sebi videti bebav, tudi je bebav in v osnovni globoko podcenjujoč, nedemokratičen. Saj za oba velja, da stranko delata že 12 mesecev: toda nihče ne pozna ne sodelavcev, ne programa, ne ničesar. Za medijski učinek povsem nepomembno, verjetno celo moteče in nevarno.

Formula »tik pred volitvami« kot preizkušena taktika

Povsem nova politična formula ustanovitve stranke to ni,  je neoriginalno povzeta po Zoranu Jankoviću, katere receptura se je na dolgi rok sicer izkazala za katastrofo, na kratek pa res recept za takojšnji uspeh: počakaj do časa tik pred volitvami, ko se mora tvoja skrb za državo eksponentno povečati. Ustanovitev v času pred tem je huda napaka. Že začetek tri mesece pred volitvami je lahko usoden, ker je prišel prehitro: isti mediji, vendar nasprotne politične opcije, te utegnejo usodno prizadeti. Če je medijsko ustanavljanje strank rezultat neke težko opisljive histerične narave v njih samih, je to drugo izraz njihove patološke, ki predvsem korenini v njihovi ekscesni spolitiziranosti in neprofesionalnosti.

Janković res ni imel zelo veliko časa za ustanovitev (podobno si je tudi on vzel čas za premišljevanje, a se zdi, da je takrat iskreno cincal), tako kot ga res ne bo imela Bratuškova. Pri Cerarju in Šoltesu je ravno nasprotno, obema se je utrnila odločitev že vsaj leto nazaj, nekako v času vstaj. Čeprav se je treba zavedati, da je ustanovitev tik pred volitvami povsem legitimna, lahko tudi logično preračunana in iz nekaterih navedenih razlogov celo najboljša možna izbira, pa je vseeno moralno sporna. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da se je še zlasti Cerarjev projekt znašel pred takšnim očitkom, ker njen glavni akter ves čas stavi na moralno prenovo politike in visoke etične standarde, ki jih osebno zagovarja. S tem si je tudi pridobil zaupanje množic – in s tem si ga tudi želi v prihodnje. Če stavite izrecno na moralno prenovo in obljubljate drugačno politiko, pa morajo za vas veljati bolj rigorozni standardi, tolerance do sumljivih ravnanj pa sme biti manj.

Že na prvi pogled je torej videti, da sta Cerar in Šoltes enostavno čakala na dober timing – če bi imeli redne volitve šele jeseni 2015, bi pač morala še eno leto na vse kriplje vzdrževati suspenz. Zato se jima tudi ni mudilo, a je sledil preobrat po kongresu PS in odstopu predsednice vlade. Takoj opazimo, da je skrb za stanje v državi, ki bi terjala odločno ukrepanje, kolikor je vezana na timing volitev, lahko v dobršni meri le zlagana. Veča se premosorazmerno datumu volitev in obratnosorazmerno pada. Če bi v prenovo res verjela, bi se verjetno oba priključila vstajniškemu gibanju, ki je najbolj množično in eksplicitno ponudilo isto sporočilo že jeseni 2012. Pa se nista – ker bi to omadeževalo njun skrbno negovani etablirani imidž »resnega politika«  ali »državljana«, kakor ga dojema volivec v nekem stereotipnem smislu. Ne bi niti dopuščalo singularitete političnega delovanja, na katero očitno stavita. Ne pozabimo, v zadnjih letih je zgolj protestniško dogajanje slovenskih vstaj bilo tista ključna idejna paradigma s potencialom, da se politične vzorce obnašanj radikalno spremeni; druge točke ne vidim. In še: ob tistem času je Cerar tudi zavrnil, da bi vodil vstajniško stranko.

Zaupati na besedo

Miro Cerar se od obelodanitve svoje namere, da se poda na ustanovitveni kongres (in ki, se ponavljamo, ujema z napovedjo državnozborskih volitev, ki bodo menda v drugi polovici julija) ves čas sklicuje na to, da od državljanov pričakuje zaupanje. Išče, pledira, prosi za zaupanje do sebe in njegove ekipe. Vse lepo in prav, toda kakšno zaupanje, zaupanje do koga?

Ker sta skupaj s Šoltesom doslej ponujala točno in samo sebe, svoj obraz in nič več, s tem zahtevata ravno prazno, apriorno naklonjenost. Vendar prazna gesta »Zaupajte meni«, ki jo implicitno predstavlja vsak politik, zanika sleherno deliberacijo. Pričakoval bi, da kaj takšnega politik stori, ko predstavi svoje ljudi in svoj program. Da prosi utemeljeno. Ne, to se ni zgodilo. Šoltes se venomer sklicuje na svoje društvo Verjamem, za katerega pa vemo le to, da je po septembru 2013, ko je bilo v Kopru ustanovljeno, ekspresno izgubilo svojega podpredsednika, dr. Bešič Loredana, in podpredsednico Polko Boškovič. Oba podpresednika društva Verjamem oz. polovica ustanovnih članov je izstopila enajsti dan po ustanovitvi, 27. septembra 2013. Od takrat naprej nismo slišali, kdo bi še deloval v tem društvu in še manj, kaj točno so praktični proizvodi njegovega civilnodružbenega dela.

Nevidna civilna družba

Tudi Cerar se v zadnjem slabem letu sklicuje na svoje civilno združenje. V enem od TV nastopov je omenjal Zavod Hrast, ki pa je zdaj preteklost – Jože Artnak, ki stoji v ozadju, je zdaj ustanovil »Zavod 14, zavod za sožitje in napredek«, in sicer 21. januarja 2014.

Zavod 14

Pribeležimo nekaj njegovih izjav o tem združenju:

»Naše civilnodružbeno združenje se je včeraj odločilo, da bo ustanovilo novo in neodvisno stranko.« (vir)

»Zagotovo bo del somišljenikov vstopil v stranko, del pa jih bo ostal aktiven v civilni družbi. Za posebno kvaliteto štejemo, če politična stranka ostane v stiku s civilno družbo, ki ima potem tudi kritičen odnos do nje oziroma ji je v podporo.« (vir)

»Dodal je, da je pomembno tako to, da nastane politična stranka, ki bo nove ljudi in nove ideje prinesla v politični prostor, kot da obdržijo aktivno, odgovorno in usposobljeno civilno družbo, ki bo politiko nadzirala, opozarjala in spodbujala.«

Na vprašanje o možnosti povezovanja z drugimi strankami je Cerar odgovoril, da je bilo dozdajšnje civilnodružbeno gibanje ves čas popolnoma neodvisno in samostojno. Takšno po njegovih besedah ostaja do ustanovitve stranke, od tam naprej pa bo morebitno povezovanje stvar politične stranke, njenih organov in članov. (vir)

Takoj opazimo, da Cerar sploh ne uporablja imena svojega združenja (torej Zavod 14), še manj kje nastopajo imena ljudi okoli njega. Da obstaja kaj takšnega, mu pač moramo verjeti na besedo – in mu. Da bi se novinarjem to stanje zdelo čudno in bi nanj opozorili, se seveda tudi ne dogaja.

Cerarjev koncept civilne družbe ponuja tudi največji možni kontrast temu, kar sicer pojmujemo pod tem pojmom – če so bile vstaje rezultat njenega angažmaja in angažmaja državljanov, je Cerarjeva »civilna družba« koncept anonimne, neznane, dobro skrivane skupine ljudi.  Pravzaprav je to nekakšen poštni predal v podobi želenega pravnega subjekta. Je tudi v čistem nasprotju z definicijami. Slovenska na Wikipediji je ohlapna, mestoma nenavadna, ampak pove nekaj pomembnega:

Civilna družba je skupni naziv za nevladne organizacije, ki v nasprotju z oblastjo zastopajo svoje interese in s tem skrbijo za izvrševanje javnega interesa. V slabši luči se civilni družbi reče tudi protestniki.

Kriterij za uvrstitev med civilno-družbene organizacije je, da njen namen ni pridobivanje materialnih sredstev oziroma ustvarjanje dobička ali vstop v območje oblasti, kar je značilno za politične stranke. Pravno so zato opredeljene tudi kot neprofitne organizacije.

Tudi če pojmujemo pod civilnodružbeno skupino le eno »celico« takšne organizacije, bi ta morala delovati v smeri proč od politike. Kar je storil Cerarjev anonimni civilnodružbeni zavod, pa je nekaj drugega: ne samo, da doslej ni pokazal ničesar, zaradi česar bi si zaslužil to ime, ne samo, da ne obstaja nobena spletna stran, nobena singularna akcija, dejanje ali izjava tega zavoda, temveč se upravičeno bojimo, da je njegov zavod, ki ga razume kot »gibanje«, zgolj zlorabil za ustanovitev svoje stranke. Če je edini otrok, edino dejanje tega zavoda pomoč pri ustanovitvi politične stranke, potem deluje točno v nasprotju z definicijo civilne družbe. In se nujno pretvarja, ko po enoletnih dejavnostih naznani nekakšno odločitev. Kajti odločitev je padla pred civilnodružbeno institucijo, ni prišla šele zdaj, kot namiguje že tale naslov v Dnevniku:

Cerar Dnevnik stranka odločitev je padla

Kam je šla morala?

Nekaj podobnega vidimo pri Šoltesu: nobenega partikularnega civilnega dejanja, skoraj anonimnost, nobene spletne strani z opisi dejanj, le trasiranje poti etablirani politiki: Loredan in Boškovičeva sta celo javno povedala, da sta odšla, ker želi Šoltes delati le na stranki. S tega vidika ne more biti dvoma, da sta Cerar in Šoltes zlorabila institut civilnodružbenega gibanja in institut civilne družbe sploh. Če smo se doslej večkrat naslajali nad dejstvom, da številne politične stranke ustanavljajo sebi lojalne paralelne forume, društva in zavode, običajno zaradi finančnih vzgibov, sta omenjena stvar celo poglobila v napačno smer in sprva ustanovila prazno lupino, verjetno iz potrebe po formalni ustanovitvi stranke, in se pri tem sploh nista trudila, da bi jo vsaj malce s čim napolnila, ponudila ideje in konkretna civilna dejanja. Pozor, in to že eno leto. Morda se je to že zgodilo, vendar akterji niso pompozno govorili o civilni družbi. Vedela sta, da invalidni mediji tega pač ne bodo opazili in posledično zamerili. Ne vem, morda sta verjela celo v nasprotje od tega, da je napaka karkoli ponuditi, se s tem determinirati in za nameček vreči komu med zobe, da te, upravičeno ali ne, razgali.

Imperativ, na katerega se je doslej,  ko to pišem, prevladujoče stavilo, sta po vsem videnem zgolj fizična prezenca in osebnost kot pogoj zaupanja. Po opreproščenem receptu »Verjemite, zaupajte, volite za nas«. Bo takšna videti nova, etično odlična in boljša politika, kakor nam jo obljubljajo?

  • Share/Bookmark

Trije pahorizmi* in en Štefanec

15.03.2014 ob 10:15

Čeprav javnost zahteva odstop nesrečno izbranega šefa KPK Borisa Štefaneca, s čimer bi slednji nesporno razbremenil nastalo situacijo, so se zdaj našli kar trije politični kralji, ki menijo nasprotno. Zelo pogumno, toda včeraj so se taki izbiri v bran postavili Alenka Bratušek, pred tem Zoran Janković in danes celo, glej ga zlomka, predsednik republike. Ja, tisti, ki je vse zakuhal.

Če dobro premislimo, si bolj renomiranega ščita pred državljani g. Štefanec ne bi mogel želeti. Še zlasti, ker je še včeraj kazalo zelo slabo. V nadaljevanju bom poskušal z branjem posameznih stališč Boruta Pahorja pokazati, kako nekredibilno in nenačelno se je obnašal v izjemno kratkem časovnem obdobju – ob imenovanju neodstopljivega predsednika KPK, ki je hote ali nehote zamolčal svojo strankarsko pripadnost pri svoji kandidaturi, zaradi katere si je, vsaj tako predsednik republike v nekem trenutku, nakopal tudi njegove dvome. Zadostovalo bo nekaj kratkih citatov za dragocen uvid v vaje v nelogičnostih in zanimivo bo spremljati, ali bodo ob tako velikem fokusu javnosti na protagoniste ostale neopažene.

Stefanec Pahor

(1) Istovrstnost ravnanja

Drugače ali enako, je med njima kakšna semantična razlika?  Pahor je sprva zakuhal znameniti dvom, ki je v obliki naslednjega stavka sploh sprožil stampedo sumov, odstopov in požarjevskih teorij zarot:

»Če bi mi postopek omogočal večjo vlogo, bi se morda odločil drugače.«

Pahor je dvomil, tega ne zanika. In dvom je porodil skeptični požar. Toda v včerajšnjem intervjuju za RTV SLO si je že popolnoma premislil in se zanikal. Imenovanje zanj ni bila več stvar, ki bi jo storil drugače:

»Vendar pa moram tako storiti, ker mi tako nalaga vest. In če me vprašate, ali bi danes storil enako, bi storil enako.«

Kazno je, da obojega ne more trditi: ne more meniti, da bi se pri izbiri punce odločil drugače in takoj zatem, da bi storil enako pri ponovitvi, če se vmes pogoji niso spremenili. In se niso. Ali nas prepričanje vodi v obžalovanje ali nas ne vodi, on pa bi imel oboje hkrati. Moralna teža besede je pač takšna, kot pri njej: ne more pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

(2) Pozvati k odstopu ali ne pozvati

Šef države se je zaplezal še pri naslednjem: sprva je od Štefaneca prijazno pričakoval, da razmisli o umiku, potem pa se je čez dva dneva (13. marec) udarjal po prsih, češ da njegovega odstopa pač ne zahteva ali pričakuje. Po tistem, ko sta zaradi njegovih besed dvoma odstopila oba namestnika KPK in se je kriza imenovanja senata tega organa poglobila. Poglejmo:

Štefanec ne namerava odstopiti, Pahor pa ga k temu ne bo pozval. “Jaz nikoli nisem in nikoli ne bom pozival funkcionarjev, naj odstopijo,” je dejal.

Zelo decidirano. Ampak njegova prva reakcija dva dni pred tem je bila nasprotna,Štefaneca je prosil, da razmisli o »možnosti za uspešno delo«:

Predsednik republike Borut Pahor je danes prejel odstopni izjavi obeh novoimenovanih namestnikov predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), g. Darka Stareta in dr. Jurija Fermeta. O tem je predsednik republike obvestil g. Borisa Štefaneca, novoimenovanega predsednika KPK, in se z njim pogovarjal o novonastalih okoliščinah, ki zelo močno otežujejo uspešno in verodostojno delo Komisije za preprečevanje korupcije. Predsednik je g. Štefaneca prosil, naj te okoliščine tudi sam temeljito presodi in oceni, ali še obstajajo možnosti za njegovo uspešno delo in za uspešno delo komisije.

Brez pretiravanja lahko rečemo, da ga je Pahor pozval k odstopu, svoje dejanje je le nekoliko leporečniško zavil v blažji poziv k premisleku. Če bi želel paradirati na razliki med »zahtevati« versus »pozivati k presoji o uspešnem delu«, potem velja spomniti na še eno dejstvo: v polnem smislu najbrž predsednik republike preprosto ne bi mogel pozvati Štefaneca, da se odpove svoji funkciji, na katero ga je pravkar imenoval.  Ne bi imel nobene pravne podlage, razen tega bi spodbijal lastno odločitev. Trditi, da »nikoli ne bom pozival funkcionarjev, da odstopijo« je zato odveč, tega ne more početi. Ampak storil je prav to.

(3) Nespodobno povabilo v KPK

V včerajšnjem pogovoru na POP TV je Pahor državljane v silnem pomanjkanju dobrih kandidatov kar s srepim pogledom v kamere pozval, da se prijavijo za namestnike senata KPK. Simpatično? Niti ne. Poglejmo:

In moja prošnja javnosti, zdaj ko se začenja krog za imenovanje dveh namestnikov. Prosim vse, ki poznate tiste, za katere menite, da bi bili primerni za opravljanje te dolžnosti, da jih nagovorite, da kandidirajo za ta položaj, in mi verjemite, da bom najboljše izmed njih tudi izbral. Ugotovili pa boste, da se, žal, za ta položaj taki ljudje v glavnem ne želijo potegovati.

Toda predsednik je zavajal – le kakšen dan pred tem se je opravičeval, da pri izbiri kandidatov za člane senata ne more pomagati:

Kot predsednik republike mimo predlogov izbirne komisije nisem smel predlagati članov senata.

Ali še podrobneje:

Imenovanje senata KPK je prvo, ko je predsednik zadnji člen. Tako določa zakon. V postopku imenovanja sem ga bil dolžan spoštovati in ga nisem komentiral. Dejstvo pa je, da ima izbirna komisija zelo veliko vlogo, na katero kot predlagatelj ne smem in ne morem vplivati,« je pojasnil.

Pahor nam potemtakem ponuja, da bo izbral najboljše kandidate in se obenem pritožuje, da sploh ne more izbirati. Državljane poziva k sodelovanju in jim obljublja pošteno izbiro, hkrati pa se negoduje, da ima pri izbiri povsem zvezane roke (sic!) in da obstaja nasproten napačen vtis:

Glede samega postopka je predsednik republike dejal, da meni, da bi zakonodajalec ob noveliranju zakona moral proučiti, ali je tak postopek imenovanja KPK najbolj primeren, saj je ustvarjen v veliki meri napačen vtis, da predsednik republike imenuje senat KPK, v stvarnosti ima pa glede tega precej zvezane roke.

Sklep: dobili smo potrditev, kdo najbolj vehementno ustvarja tak napačen vtis o pristojnostih in ga celo popularizira: to je on sam.

*Pahorizem = všečna, retorično pregnantna in afektirana, toda logično korozivna ali nelogična beseda ali besedna zveza s kratkim rokom trajanja za volivce, ki imajo doma zlato ribico ali vsaj njen spomin. Prosti slovar slovenščine ponuja dve definiciji, ki sta videti nezadostni: (1) »Smešna in neprimerna besedna zveza, ki jo v javnosti včasih izjavi Borut Pahor« in (2) »Dolg, retorično dovršen monolog, na koncu katerega še vedno ni povsem jasno, ali je govorec za ali proti neki rešitvi.«

  • Share/Bookmark

Alenke Bratušek vaje v poziranju

13.02.2014 ob 21:17

Delo je začelo odkrivati nenavadno podobnost med predsednico vlade Alenko Bratušek in glavno protagonistko danske TV nanizanke Borgen Birgitte Nyborg, ki nepričakovano postane danska premierka. Na omenjeno podobnost rahlo namiguje na podlagi sorodnih fotografskih prezentacij, predvsem nekaterih domačih fotografij in naslovne fotografske promocijske ikonografije izvirnika, kjer nam obe protagonistki kažeta hrbet z združenimi rokami na njem in gledata skozi okno:

Borgen + Bratušek

Resnici na ljubo je primerjava med obema likoma v zraku že nekaj časa – ali so si jo ustvarili državljani sami samostojno brez nesebične pomoči vladnih spin doktorjev, pač zaenkrat ne vemo in na to ne moremo sklepati. Če se je danska premierka Helle Thorning-Schmidt od lika Birgitte Nyborg distancirala, ker da ne želi, da vpliva na njeno politično delovanje, je Alenka Bratušek že priznala, da nanizanko spremlja. A si s tem priznanjem ne moremo kaj prida pomagati pri dešifriranju potencialnih namigov.

Kajti nekaj povsem drugega bi bilo, če bi ugotovili, da naša premierka načrtno sodeluje pri ustvarjanju vidnih in nevidnih sublimnih sporočil pri fotografskih izdelkih (ali sicer), da bi si učvrstila svojo politično pozicijo. Da deluje v smeri in na način zbujanja psiholoških vtisov in nezavednih asociacij, po katerih je filmski junakinji sama res podobna, zaradi česar bi postala sama junakinja domačih mnenjskih anket in človeških src. Kako bi smeli takšno gesto potem interpretirati: kot simpatično dejanje koketiranja in zato pohvaliti njen nadvse kreativni piar, ali pa morda kot ceneno, času neustrezno in moralno sporno uporabo nestandardnih komunikacijskih sredstev?

Bratušek Borgen Eržen

Slovenska borgen (oblast) pač ni nič bolj nedolžna od kakšne druge. Toda če želimo odgovoriti na začetno vprašanje »Je premierkina podobnost z Birgitte Nyborg zgolj naključna?«, ne bo dovolj ogledovanje fotografije v hokejskem dresu na Facebook profilu vladajoče stranke, saj ima poziranje predsednice vlade pred tekmo naše reprezentance nesporno izkazan namen. Nekoliko prozoren sicer.

Kar resnično bega v tem vprašanju časopisa Delo, je enostavno vprašanje, čemu obe fotografiji (druga objavljena konec decembra), na katerih sta  Alenka in Birgitte v podobnih telesnih položajih, podpisuje fotograf Dela Jure Eržen? Kako lahko časopis, ki je ponudil svojega fotografa – če tega Eržen ni posnel privatno in ne v svojstvu medijske hiše, zaradi česar potem v podpisu ne bi smelo biti zapisano Delo – odkriva »nenaključnost« tam, kjer je pri tej nenaključnosti sam aktivno sodeloval in avtorstvo fotografije celo podpisal v sicer nepodpisan (!) članek? Povedano preprosto: Delo in fotograf bosta morala kar sama odgovoriti na vprašanje, če je naslovna podobnost naključna ali načrtovana, ker poznata velik del odgovora in ker je Bratuškova po vsem sodeč ob fotografiranju zavestno in s pristankom pozirala. Ali celo v sodelovanju s kakšnim komunikacijskim strategom, ne vemo. Kakšen točno je bil njen namen in čigava je bila sugestija, je sicer intrigantno vprašanje, a za demistifikacijo začetnega naslovnega vprašanja Dela povsem drugotnega pomena.

Bratušek Borgen Jure Eržen

Bratušek hokej

Če moja interpretacija drži, nas Delo malce heca. Bere se kot dobra teorija zarote spin doktorjev, ki manipulirajo z javnim mnenjem, v resnici pa z nami verjetno manipulira kar ustvarjalec zgodbe o manipulaciji.

Borgen original naslovnica

  • Share/Bookmark

Opankarski žurnalizem: kakšen priimek mora imeti novinar?

26.01.2014 ob 21:55

Tomaž Majer je bil zvezda komentiranja predčasnih volitev 2011. Takoj po zmagi Zorana Jankovića si je privoščil napad na profil volivca Pozitivne Slovenije in ga označil za trenirkarja. In potem je sledil duhovit tviteraško motiviran protest »trenirkarjev« na Prešernovem trgu.

Kasneje je na spletnih straneh SDS skrivnostni Majer poniknil. Danes poskuša prvak SDS biti znova zvezda pejorativnega, žaljivo sovražnega ali celo rasističnega diskurza. Janez Janša se ja na tviterju lotil opankarjev.

In če so trenirkarji prihajali iz »blokovskih volišč«, glasovali s tujim naglasom, s kemičnim svinčnikom napisanimi številkami na roki, ki jim je dala vedeti, koga obkrožiti na volilnem lističu, so v januarju 2014 opankarji žurnalisti. Se pravi »nepravi« novinarji.

Opankarski tviti Janša

Kaj jih dela za neprave? Ne njihovi morebitni profesionalni zdrsi, temveč priimki. Janez Janša z »opankarskim žurnalizmom« meri predvsem na Gordano Stojiljković, avtorico zapisov in novinarko Planet Siola. Ki je še nedavno tega slovel kot njemu zelo naklonjen medij. Opankarski je tu pejorativni izraz, ki nesporno indicira sovražen ksenofoben element, pravzaprav še bolj neposredno kot »trenirkarji«: cilja na tiste, ki prihajajo iz krajev bivše Jugoslavije. V spletni forumih se dandanes pridevnik opankarskinajvečkrat pojavi kot žaljiva oznaka ravno na račun istega Jankovića, ki je »opankarski župan«. Nanaša se na »jugoviče«, neželene prišleke v Slovenijo, ki za sabo puščajo neko sled, recimo v priimku.

Gordana Stojiljković je torej opankarska žurnalistka.

Česa je kriva? Tega, da je Janšo razkrinkala kot dvoličneža, ki na sodne obravnave hodi takrat, ko toži druge (konkretno finskega novinarja Berglunda), a ne hodi takrat, ko je sam tožen (konkretno s strani Francija Perčiča). Še več, čeprav je sodišče pravočasno odpovedalo razpravo, je Janša vendarle prišel na obravnavo v primeru njegove tožbe proti Berglundu (no, njemu ni mogel reči opankarski žurnalist), verjetno da bi demonstrativno nakazal, kakšna žrtev da je. Ko je bil razgaljen, je v znak maščevanja novinarko kaznoval z navedenim označevalcem na svojem tviter računu. Njegovo dvolično izogibanje je s kar svetopisemskim rekom ilustriral dr. Rajko Pirnat:

»Pri nas velja svoboda govora, ki je gospodu Janši ne odrekam, bi pa rekel, da bi lahko upošteval svetopisemsko reklo o tem, da vidi iver v očesu soseda, ne vidi pa bruna (hlod, op. a.) v lastnem očesu,« je pisanje Janeza Janše in ignoriranje pošte sodišča komentiral pravnik Rajko Pirnat.

Psihologija sovraštva

Napak bi bilo verjeti, da je ta diskurzivna patologija nekaj »abnormalnega«, nekakšen odklon od politično korektnega govora. Ne, že dolgo nazaj je postala del samoumevne in skrbno negovane psihopolitike, ki najdeva svoj smisel tudi v specifičnem, s sovraštvom in diskvalifikacijami nabitem izrazju s ciljem, da takšno psihologijo sovraštva preda ljudstvu, da se v njem širi, razrašča, ustvarja manipulacije, svoje volivce in nas na koncu ugonablja.

A zgodi se nič. Tako dolgo, dokler bomo v Sloveniji dovolili »opankarski diskurz« politikom, ne da bi novinarji sploh opazili ali celo protestirali, bo politika tako ali drugače obvladovala medije. Kako bi sploh smeli upati, da bi ga obsodili navadni državljani, če molčijo že novinarska (opankarska?) združenja?

Slovenska politika in še bolj mediji so prepredeni s sovražnim in hujskaškim govorom. Žal ni posplošeno pretiravanje. Zdaj smo na tem, da bo nekdo zamahnil z roko in dejal: nekaj označb o opankarskih žurnalistih pa bomo že preživeli. Ne, ne bomo.

Janša SIOL Opankarski žurnalizem

  • Share/Bookmark