Arhiv za kategorijo 'Radio'

Pahorjevi demoni in teopolitika

2.01.2015 ob 11:37

Letošnja novoletna poslanica predsednika republike je znova prinesla njegov že znani teopolitični žargon. Kot sem ugotavljal že leta 2012, Borut Pahor verjame v angelologijo in demonologijo, po nekaterih znanih podatkih se je takrat udeleževal ustreznih duhovnih vaj in na njih preprosto začel verjeti v angele. Kdor verjame vanje, pa verjame tudi v demone, zatorej logična teopolitična konsekvenca v svojstvu voditelja države nalaga, da Slovenija stoji pred hudo dilemo miselne prenove ljudstva, ki je dilema izbire med angeli in demoni:

Se bomo medsebojno spoštovali ali ne? Se bomo vključevali ali izključevali? Bodo v nas zmagali angeli ali demoni? Bomo sodelovali ali si bomo nasprotovali? Hočem reči, da naša boljša prihodnost ni odvisna samo od gospodarske obnove, marveč tudi od miselne prenove. Poiščimo v nas in v drugih tisto, kar je dobrega in skupnega, z razlikami pa živimo spoštljivo.

Angeli demoni Pahor Slovenske novice

Da Pahor občuduje angele, žal ni priznal v intervjuju za »resnejše« Delo, temveč za manj politično obvezujočo prilogo Dela. Verjetno premišljeno, saj nam je svoje poglede, kakor pravi, mirno zaupal. Z angeli ima predsednik naše republike celo sklenjen pakt – ni čudno, da ga potem pričakuje tudi od državljanov. Njegova zaveza proti goltanju z žlico in v prid zajemanju juhe z vilicami se je takrat glasila:

Tako je priznal v temle intervjuju za Ono, ki so ga ravnokar (5.6.2012) objavili tudi na spletu. Katere točno, ni povedal: so med njimi Mihael, Gabrijel, Rafael? Kolikor vem, je prvi slovenski politik, ki verjame, da so angeli tisti, ki vodijo ne le njegovo osebno življenje, ampak tudi njegove politične odločitve. Kolikor vem, o Pahorjevih angelih ni pisal še nihče.

Kandidat za predsednika republike, petnajstletni predsednik socialnih demokratov, predsednik državnega zbora, evropski poslanec in sploh eden najbolj markantnih politikov v Sloveniji zadnjih dvajset let svojo komunikacijo z angeli in vero vanje opiše takole:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Težko bi sklepali, da Pahor verjame v krščansko ikonografijo angela ali njegovo npr. novoplatonistično ali patristično izročilo. Pač pa mu nova metafizična realnost od zgoraj osmišlja, zakaj se je moral odpovedati svojim stricem iz ozadja – te so premagali angelski strici od zgoraj, ki mu zdaj nudijo polno zaščito. Psihopolitika paranoje izgublja primat pred teopolitiko.

Slovenska politika nesporno (p)ostaja prav to, teološko podčrtana. Tako kot sem že pred časom ugotavljal, da predsednika vlade Mira Cerarja tudi pri dojemanju političnega in konkretnem početju (in vodenju) politike vodi čudna mešanica katolicizma, stoicizma in new-aga, kjer imajo svojo vlogo najbrž tudi angeli, imamo že nekaj časa presednika republike, ki verjame vsaj v angele in zavrača demone.

Kar je še huje, pa Cerarjevi govori ne le po tej plati blazno spominjajo na Pahorjeve, iz česar bi že lahko vsaj približno izpeljali, da se v slovensko politiko prebija teopolitični moment mišljenja, tj. najmanj dojemanja politike, če že ne miselne ekstrapolacije tudi v njeno podobo in posledično delovanje, in da ni več zanemarljiv.

Pahorjeva šifra

  • Share/Bookmark

Ustavno sodišče in težko popravljive posledice, če Janša ne bo oproščen

14.12.2014 ob 12:54

Janez Janša bo danes spal doma. Ustavni sodniki so ga začasno izpustili, dokler ne sprejmejo dokončne odločitve o njegovi ustavni pritožbi zoper obsodbo v zadevi Patria. In sicer ne zgolj zato, ker bi bil kot zapornik po nepotrebnem zaprt v primeru, da sodbo razveljavijo. Ampak zato, ker je politik.

Z ustavnega sodišča so namreč poslali pojasnilo, da Janša ni kar nek zapornik, pač pa predsednik največje opozicijske stranke in poslanec najvišjega predstavniškega telesa v državi in še: »V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni.«

Ustavno sodišče torej Janše (začasno) ni izpustilo na prostost zato, ker bi zanj nastale nepopravljive posledice, če bi ugotovili, da je bil zaprt v nasprotju z veljavnimi standardi varovanja človekovih pravic. Pač pa zato, ker naj bi, v primeru, da je protizakonito zaprt, po mnenju ustavnih sodnikov nastale nepopravljive posledice za državo, za veljavni parlamentarni politični sistem, za demokracijo …

Začasno zadržanje izvršitve sodbe ustavnih sodnikov lahko izpeljemo v skladu za sledečim sklepanjem:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice pa učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.

Če pa je po pravici obsojen in ni nedolžen (in bomo mi kot ustavni sodniki v nadaljevanju zavrnili ustavno pritožbo), bo prišlo le do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni, kar pomeni le, da bo ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.

MMC US Janša zapustil Dob

Argumentacija spominja na sklicevanje na (slabe ali dobre) posledice: če bi Ustavno sodišče izpeljalo, da iz (1) in (2) sledi, da je Janša obsojen po krivici, bi lahko govorili o tej vrsti zmoti. Shema argumenta ad consequentiam je namreč:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je A neresničen.

In vendar Ustavno sodišče v svoji izpeljavi ni sledilo takšni izpeljavi. Dejalo je zgolj, da je treba začasno ravnati, kot da je A resničen (in ne neresničen) in pri tem navedlo premiso (2). V obliki sheme, pri kateri velja, da A pomeni »Janša je po krivici obsojen«, torej lahko situacijo predstavimo takole:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je A resničen.

Toda še vedno imamo močan občutek, da je s sklicevanjem na politične posledice nekaj hudo narobe, vendar na ravni forme tega ne moremo prikazati. Smo kaj spregledali? Že na prvi pogled se zdi sumljivo, da bi do (3) smeli priti s sklicevanjem na (2) in s tem ravnati, »kot da« (als ob) je Janša nedolžen, že na podlagi neke subjektivne presoje o škodljivih posledicah.

Najmanj, kar smo spregledali, je narava posledice: ustavni sodniki bi morali dodatno utemeljiti, kakšne so te slabe politične posledice in ali do njih res lahko (ali že) prihaja. Nadalje bi morali utemeljiti ali se vsaj sklicevati na neko že obstoječo utemeljitev, v skladu s katero je tovrstna politična posledica pomembnejša od kakšne druge vrste posledice v podobnem primeru: npr. če bi obsojenec v zaporu trpel za hudo boleznijo, če bi njegovo življenje v neki zakonski skupnosti bilo nepogrešljivo za preživetje otrok in družine, in podobno. Zdaj pa smo primorani verjeti, da je »učinkovito delovanje parlamenta in oblasti« tista okoliščina, ki (kot skorajda edina) omogoči pritožniku, da uspe s svojo pritožbo, da je lahko začasno izpuščen.

S tem so ustavni sodniki prejudicirali kar dve okoliščini.

Prvi prejudic se, kot rečeno, nanaša na naravo posledic, v tem primeru političnih posledic. Vnaprej so predpostavili, da so politične posledice ena tistih okoliščin, ki legitimira začasno izpustitev, ne da bi bilo jasno, kateri sklop konkretnih dogodkov ali stanj stvari lahko k temu pripomore in brez posebnega navedka, v čem naj bi se te kazale. V sodni praksi zdaj to v prihodnje pomeni, da bodo politiki v zaporu nujno uspešni v svojih pritožbah – ker ne obstaja meja, ki bi določala, kdaj je kakšen med njimi ne pogrešljiv za demokracijo, bodo takšni po nujnosti morali biti kar vsi. Če bi se ustavni sodniki poskušali izviti z izjemo, češ da je izjema predpisana le za politične predsednike ali vodje opozicij (ter še bolj vlade, najbrž), potem so po svoje legitimirali možno koruptivnost in kazniva dejanja politikov, za nameček pa se spustili na izrazito spolzek teren, kjer bo še bolj izstopalo spoznanje, da pred zakoni, oziroma vsaj sodišči, nismo vsi enaki.

Za nameček je Ustavno sodišče prejudiciralo še vprašanje o Janševem poslanskem mandatu:

Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije (1. člen Ustave). Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote.

Ob tem je v preseku navedlo sicer obe politični funkciji (biti poslanec; biti predsednik največje opozicijske stranke v DZ), kar bi lahko pomenilo, da se verjetno, tudi če Janša ne bi imel spornega poslanskega mandata, morda lahko sklicevalo na njegovo funkcijo opozicijske vodje. Pa vendar zaradi tega že zaradi navedbe poslanske funkcije to enostavno pomeni, da Ustavno sodišče nehote predpostavlja sporen mandat (ali celo: predpostavi nespornost mandata) in šele iz te premise izpeljuje svojo argumentacijo po začasni izpustitvi.

Če poskušamo sestaviti zgradbo premisleka ustavnih sodnikov še v luči njihove končne odločitve, pa dobimo naslednjo možno presojo, v katero se bodo ti nujno zapletli:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.
  4. Če bo po pritožbi v nadaljevanju ugotovljeno, da Janša ni nedolžen (in bo pritožba zavrnjena), pa bo prišlo do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni,
  5. Če se bo zgodilo (4), bo s tem ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.
  6. Torej bo prišlo do težko popravljivih posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, ki so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  7. Torej ni res (2), da so težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti lahko predpostavljene kot slabe in nezaželene, celo nedopustne, saj bo do posledic nujno prišlo, če Janša ostane v zaporu.

Povedano drugače, prav ima dr. Tone Jerovšek, ki pravi, da ta odločba že prejudicira končno stališče ustavnih sodnikov torej začasno zadržanje izvršitve sodbe nakazuje rezultat Janševe ustavne pritožbe.  Če bi namreč sodniki pritožbo zavrnili, bi zapadli (7), s tem pa zabredli v hudo protislovje – ker so predpostavili »težko popravljive posledice«, bi bila bodisi njihova prva odločitev napačna bodisi bi bila takšna njihova druga.

Če želijo biti konsistentni, bodo Janšo morali nujno oprostiti. Sicer bodo sledile težko popravljive logične posledice za njihovo odločitev.

Janša oprostitev Jerovšek SIOL

  • Share/Bookmark

Mediji po samomoru ravnatelja: moralizem iskanja krivca

7.12.2014 ob 10:57

Samo trije ali štirje dnevi so bili potrebni, da se je začetna medijska psihodrama glede mariborskega samomora ravnatelja in iskanja dežurnih krivcev zanj v medijih čisto polegla in praktično poniknila. Žal pričakovano. Pobudam h konkretnim dejanjem je sledilo bolj malo akcije, dramatične besede so uvenele čez noč, pozivi k samorefleksiji tipa »Smo se iz tega kaj naučili?« so bili že od začetka mišljeni bolj ali manj kot retorične puhlice. Sledili sta morda dve omizji, kakšna kolumna več, in to je vse. Kot da bi medijska psihodrama že bila vkalkulirana v virtualnost njenega prikazovanja, kot da bi bil pretirani šok morda namišljen, da bi znova plenil zgolj pozornost, se prelil v novi dobiček lastnikov ter pomiril slabo vest. V nekem delu res, v spet drugem pa je nenaden padec zanimanja in odsotnost refleksije pač stvar začetne zadrege, da slovenski novinarski ceh ne prenaša najbolje premisleka o sebi. Potrebovali smo še en dokaz.

Moralno-medijska panika je bila bolj namenjena metanju peska v oči, kazanju s prstom na druge, da se ne bi morda kdo spomnil pokazati s prstom na nas. Poglejmo, kako so se oblikovali medijski krogi moralizirajočega pekla. Naštel bom tri vrste moraliziranja – z njimi merim na neupravičeno, pretirano ali hinavsko uporabo morale, vsaj enega od teh elementov – in temu dodal še četrto, svojo moralno obsodbo, za katero verjamem, da ni nič od tega (kakorkoli bi lahko kdo menil nedobronamerno drugače).

Trije krogi

Trije tipi moraliziranja

Prvi krog je krog ljudstva, ljudsko moraliziranje glede dejanja, ker je videla v početju ravnatelja in učiteljice gnusno pohujšanje. Ta vrsta, hipokritična ali ne (torej v smislu, da sami počnemo to, kar drugim ne privoščimo), je prva vrsta moraliziranja v zadevi »mariborske spolne afere« (ki to ni, dogodek se izmika pametni označitvi) in zadeva oba akterja zgodbe. Kako sta mogla, kako sta mogla na tem mestu, kako sta mogla na tak način? Moralistična ost je bila osredotočena na tri »problematične« točke: nezvestobo, mesto spolnega razmerja in vrsto spolne prakse, tožeča stran je bil »emancipirani« del ljudstva in mediji, obtoženec pa konservativno hipokritično ljudstvo, ki sladostrastno (skrivaj) ogleduje posnetke le zato, da bi lahko s prstom krivilo nedolžna človeka. Rumeni mediji so stregli prav tej vrsti želje ne zgolj po radovednosti, temveč tudi z moralističnim spraševanjem kot takšnim. Kajti tudi takšna je njihova pomembna funkcija, kakorkoli velikokrat po krivici spregledana: ne zgolj kri in sperma, tudi čudenje, vihtenje rok, gnus, groza in zgražanje.

Drugi je krog moraliziranja glede ljudske hipokrizije v odnosu do rumenih medijev. Ko je samomor sprožil občutke krivde, je prišla na vrsto še ona: medijske drhali so morile, zato jim je treba soditi. Do trenutka tragičnega samomora je prva vrsta moraliziranja bila sploh edina; po samomoru se je hitro vzpostavila še ta, ki je kazala s prstom na hinavščino ljudi – natanko tisti, ki so se v začetku naslajali nad zgodbo in bili pridni konzumenti medijev, so zdaj v prvi vrsti ogorčeni nad mediji samimi, so nam dejali »resni« novinarji. Priznam, da posebej široke evidence za to hinavščino sam sicer nisem zaznal, čeprav dopuščam točnost ocene. Obtoženec tega tipa moraliziranja je bilo znova ljudstvo,to pot ne konservativno hipokritično, ampak dojeto na splošno, kot lojalni uporabnik rumenih medijev: »Vi, ki vas zanima zasebnost posameznika in ste pripravljeni skrivaj ali odkrito po njej brskati, ste nesrečnika ubili – če bi gledali proč in vas ne bi zanimalo, rumeni mediji ne bi sledili vašim pričakovanjem. Zato ste krivi.« Velja poudariti, da je bilo moraliziranje glede ljudske hipokrizije dvoslojno: na prvi ravni je očitalo, da so ljudje ubili nesrečnega človeka s svojo radovednostjo in naslado že kot uporabniki rumenih medijev, na drugi se je poudarjala dvojna morala, ki se sprva naslaja, potem pa pozabi na to dejstvo in se zgraža nad mediji, ki so ji naslado omogočili. Tožeča stran so bili znova »emancipirano« ljudstvo in »resni« mediji.

Tretji krog je stekel v odnosu »resnih« novinarjev do rumenih medijev: če smo natančni, v resnici ne samo do rumenih medijev, pač pa kar vseh, ki so o primeru pisali, namesto mižali. Geslo »Ubili so ga mediji« je bilo njihovo včasih eksplicitno izrečeno, včasih manj jasno podano geslo. Če bi ne imeli rumenih medijev, bi svet izgledal bistveno lepše in reševali bi življenja: zato je treba storiti vse, da bodo državne inšpekcije in drugi organi pregona storili svoje in prestopnike kaznovali.

Lepo in prav, naj se zgodi. Toda ta misel »resnih« medijev in stroke je predpostavila, da bomo vse težave rešili tedaj, ko bomo, čisto enostavno, rumene medije odpravili. Ni pomislila, da se to najbrž ne bo zgodilo in da ustrezni načini regulacije tega enostavno ne morejo zahtevati, temveč napraviti vse, da se rumene medije omejuje in sankcionira, ne pa tudi odpravi.

Že pomisel, da bi vse bilo v najlepšem redu, če rumenih medijev ne bi bilo, je močno simptomalna: nakazuje namreč načelno izhodišče, na vrhovni medijski princip, ki so ga do tega trenutka vsi izpostavljali: ker v mariborskem primeru ni bilo nikakršnega javnega interesa, bi morali mediji enostavno molčati. Resni mediji so torej od rumenih pričakovali nekaj povsem nemogočega, nekaj, za kar so vedeli, da ti ne morejo izpolniti: krivi so že, ker so sploh pisali, ne le, kako so to počeli. In vendar so vse do nesrečnega trenutka samomora ravnatelja molčali tudi glede njihovega ravnanja. Zaradi obeh okoliščin jemljem njihovo ravnanje za moraliziranje. Tudi zategadelj, ker pozivi k prevzemu odgovornosti zvenijo preveč lahkotno, dokler do prevzema res ne pride.

Če si pogledamo strukturo iskanja krivcev za tragedijo, kjer je treba vedno znova poudarjati, da je proces stekel v vseh primerih šele po samomoru, ne pred njim, potem dobimo naslednjo situacijo:

Resni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu in rumenim medijem

Rumeni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu

Ljudstvo -› krivda je pripisana ljudstvu (ne »mi«, ampak »oni«) in rumenim medijem

Moja pozicija je malce drugačna, malce osupljivo pa je ne zagovarja praktično nihče: iz kroga krivcev težko izvzamem resne medije. Še huje, ker so bile reakcije ljudstva in rumenih medijev predvidljive in težko spremenljive, pripisujem še večjo težo napačnemu pristopu resnih medijev, DNS in stroke. Njihov »acting out« šele po samomoru ne morem šteti za nič drugega kot za dejanje prikrivanja lastne napake: njihov molk je zajel hkrati mižanje glede dogodka (češ, ni javnega interesa, zato glejmo proč) in obenem opredelitev do ravnanja drugih medijev, najbrž z argumentom, da bi s tem pridodali prvim preveliko pozornost.

Kako pojasniti, da do trenutka novinarska srenja ni zmogla niti najmanjše kritične refleksije na svoj račun? Vrana vrani ne izkljuje oči?

Poziv k »zamisliti se pri sebi«

Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi. Kjer bo za medijske prakse, kot so podčrtale mariborsko tragedijo, veljala ničelna toleranca.

Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno, zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.

Stepišnik kolumna samomor ravnatelja MMC

Predsednik DNS Matija Stepišnik je kot edina izjema zmogel majhno polpriznanje, da so morda novinarji o zgodbi spregovorili malce pozno. In res se zdi, da molk in neodzivnost resnih medijev, novinarskih združenj in stroke niso bili v opevanem javnem interesu.

Vendar iz navedenega stališča sledijo številna protislovja, tako rekoč paradoksi. Naj navedem dva. Najprej je tu paradoks molka: »Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno« se ne ujame s trditvijo, da je bila edina pravilna drža novinarjev molk. Ker če je bila pravilna, niso spregovorili (pre)pozno. Molk je po definiciji odsotnost (spre)govora. Treba se bo končno odločiti: bodisi niso spregovorili prepozno bodisi ni bilo prav, da so molčali.

Naslednji je paradoks odgovornosti: »Zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.« se ne ujame s trditvijo »Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi.«

Namreč bodisi novinarstvo ne bo šlo mimo odgovornosti in kršitev (beri: ustrezno takoj zahtevalo sankcije za novinarska in uredniška ravnanja) bodisi bo zadovoljno, da se »za začetek« vsak zamisli pri sebi, potem pa bo »šele«, kot pravi avtor, spontano in kot po čudežu sledila boljša medijska kultura v državi. Kje je zdaj začetek, v dejanjih DNS ali v abstraktnem dejanju »zamišljanja nad sabo«, ki ga mora izvesti sleherni državljan? In še: kako naj mediji terjajo refleksijo od državljanov, če drži, da velikokrat bežijo pred njo že sami?

Jutarnji ravnatelj samomor 2

Več o tem:

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

http://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

  • Share/Bookmark

So slovenski mediji ubili ravnatelja?

4.12.2014 ob 20:40

So slovenski mediji morilci, so ubili srednješolskega ravnatelja?

Nekateri »resni«, tudi nagrajevani novinarji takšnemu mnenju pritrjujejo, v bistvu so celo njegovi pobudniki: ker je mariborski ravnatelj po razkritju (domnevne) spolne afere s svojo kolegico storil samomor, ga je zaradi pritiska javnosti in medijskih poročil. Torej so mediji krivi za njegovo smrt. Točno tako. Ni šlo za samomor, šlo je za uboj.

Priča smo bili ubijalskim uredniškim odločitvam, dobesedno, je napisal drugi. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je spregovorilo o mejah poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega ter urednike pozvalo, da prevzamejo odgovornost in se (vsaj) opravičijo. Morda premalo, če sledimo začetni tezi: sorodniki pokojnika običajno z opravičilom niso zadovoljni.

samomor ravnatelja DNS stališče 30.11.14

Sam ne mislim, da so nesrečnega ravnatelja mediji ravno ubili, so pa zanesljivo k smrti kot sooblikovalci javnega pritiska prispevali. Koliko, je težko reči. Pretiravanje, populizem in zgražanje niso značilnosti odličnega mišljenja, tudi ne novinarskega. V ničemer niso boljši od senzacionalizma, ki ga danes grajamo in ki je po mnenju opisanih bil morilski.

Teza bržkone služi nečemu drugemu; trditev, da so mediji ubijali, je po vsem sodeč katarzična. Z njo se ne meri na medije v splošnem, misli se na tiste, ki so o primeru sploh pisali, tako ali drugače. Da so ubijali, zato skoraj izključno trdijo vsi, ki o mariborski spolni aferi niso želeli povedati ničesar. Potemtakem tudi o tem ne, da bi pri njej bilo kaj narobe. K temu se še danes zaklinjajo.

Zatorej je naslednje logično vprašanje: so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali, medtem ko ga nikakor niso tisti, ki so ob zgodbi dosledno mižali?

Možna vprašanja

O primeru z navedeno poanto sem se razpisal že zelo zgodaj in v začetku (21. novembra), a danes lahko ugotavljam, da se je ravnanje le še stopnjevalo točno v smeri, ki sem jo problematiziral. Če bi postopali minimalno analitično, bi možna medijska vprašanja v dani tragični zgodbi lahko razdelili v naslednje sklope:

(a) Kako so mediji o navedenem primeru pisali in poročali?

(b) Kje je meja zasebnosti in posameznikove pravice in kje meja javnega interesa? Je bil v danem primeru navzoč javni interes po informiranju ali res nikakor ni bil?

(c) So »resni mediji« s svojim molkom ravnali ustrezno ali ne? Drži stališče Društva novinarjev Slovenije, da bi morali enostavno primer prezreti?

(d) So »rumeni mediji« kršili načela novinarske etike še s čem drugim in ne le tem, da so o primeru sploh pisali, pa ne bi smeli? Katera določila kodeksa so bila kršena?

(e) So se »rumeni mediji« v danem primeru spustili na raven neokusnega naslajanja in norčevanja?

(f) So mediji soodgovorni za smrt ravnatelja in na kakšen način bi morali prevzeti odgovornost, če so?

(g) Kako moramo poročati v primeru samomora v danem primeru in ali so mediji v tem primeru ravnali dovolj pietetno?

(h) So nekateri mediji storili prav, ko so se lotili brisanja poprejšnjih (spletnih) poročil in zapisov o tem primeru?

(i) Kako ovrednotiti  družbeno iskanje grešnih kozlov in nastop moralne panike – če je do nje prišlo?

Navedena izhodišča zanesljivo niso edina, pri nekaterih si lahko zastavimo še dodatna podvprašanja, nekatera našteta pa se tudi prepletajo. Sam bom poskušal odgovoriti ne nekatera med njimi, spet drugih se bom polemično dotaknil in dal poudarek nekaterim protislovjem, v katera so se po mojem prepričanju novinarji zaplezali.

Zavesten molk

Ne more biti dvoma, da so nekatera uredništva hoteno in premišljeno molčala o primeru mariborske »afere«. Zoran Potič je v imenu Dela zapisal:

Uredništvo Dela zavestno ni pokrivalo zgodbe, ki je zadnja dva tedna pretresala Slovenijo. Za takšno odločitev so obstajali tehtni in utemeljeni razlogi, z današnjega zornega kota lahko sodimo, da je bila tudi pravilna.

Katja Šeruga je povedala nekaj podobnega:

Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli. Torej nismo pisali. Do danes. Ko je jasno, da je ravnatelj storil samomor in ko skrbi tudi za učiteljico.

Večer Katja Šeruga komentar samomor ravnatelj

S tem ko novinarji niso poročali sploh o ničemer, so pravzaprav sokrivi za vse, kar se je zgodilo. Če »resni« novinarji menijo, da so ravnatelja ubili »rumeni«, če torej privzamemo tak diskurz, bi sam prej rekel, da so ga kvečjemu kar oboji skupaj. Če spet drugi menijo, da je bila glavni motor vsega naslade željna radovednost množic, ki ji mediji pač radi strežejo, je položaj glede iskanja krivcev še slabši: najbrž je popolnoma protislovno napadati rumene medije, da so postopali narobe, če z argumentom »mediji pač pišejo, kar si ljudje želijo« primarno krivimo perverzno ljudstvo. Nekdo izmed mojih kolegov je naivno, a v resnici pomenljivo dodal: Kdo točno že izdaja Slovenske novice?

Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi, je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal učinkuje kot simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti novinarsko materijo in se nanjo odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v opisani zgodbi, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč.

Kdo so krivci

S tem je »resni« nereflektirani pristop vrgel skupaj z umazano vodo proč tudi dojenčka. Zdi se, da je na to celo ponosen. Milena Zupanič je v Delu danes ugotavljala:

»Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.«

Delo Zupanič mediji ubijajo

Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov. Vmes se prikrade še očitek o hipokriziji ali hinavščini, enkrat usmerjen v ljudstvo in spet drugič v rumene medije. Nosilci te misli še vedno verjamejo, da so odigrali edino pravilno partijo. S tem producirajo diskurz o samem sebi, ki je zaščitniški in v katerem so predvidljivo ostali brez greha, seveda pod pogojem, da se najde drugega grešnega kozla.

Toda tako kot so tabloidni novinarji kršili določila medijske zakonodaje in podlegli senzacijam, se nam odpira zoprno vprašanje, ali bi nasprotni molčeči mediji sploh kaj storili, če se primer ne bi zaključil na tragičen način. V minulih desetih dnevih so imeli vrsto priložnosti, da načnejo poročanje prvih in odprejo razpravo o pravicah posameznika do zasebnosti. Nič od tega niso storili. Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bili pripravljeni mižati še naprej.

Čeprav takšne besede v danem trenutku lahko zvenijo nepietetno in so trenutki žalosti verjetno celo napačni za kazanje s prstom (kajti ta čas je običajno odmerjen kasneje), pri razpravi o krivcih sledim zahtevam, ki so podane, tudi pozivu DNS. A opažam, da s prst nikakor noče usmeriti vase – če že kdaj, nastopa kvečjemu v perspektivi imaginarnega in abstraktnega »Mi smo krivi«, kjer pa izjavljalec dejansko meri na tistega drugega, ne nase.

Ker ni bilo javnega interesa

Eden poglavitnih argumentov, ki se je oblikoval v »molčečih« medijih (z neposrednim naknadnim priznanjem, da je šlo za zavestno cenzuro in bojkot teme) govori o tem, da za poročanje o primeru ni bil izkazan nikakršen javni interes. Načelo je torej enostavno: »Če ni izkazan javni interes in gre za pravico do zasebnosti, ne delaj zgodbe«.

Pa se z njim strinjajo tisti, ki o tem danes pišejo? Leta 2005 je izbila ena redkih »spolnih afer« v Sloveniji, svingerska afera poslanca Aurelija Jurija. »Resni« mediji so se takrat vsi po vrsti strinjali, da so rumeni prestopili prag – argument je bil isti, navzlic temu, da je bil Juri poslanec, v njegovem ravnanju niso zaznali nobenega javnega interesa. (Puščam ob strani debato, ali se lahko s tem strinjamo ali ne.)

A novinarji so postopali bistveno drugače: če danes (1. december) Katja Šeruga kot odgovorna urednica Večera na drugi strani časopisa priznava,da so mariborski primer načrtno spregledovali in glede njega molčali, ker ni bil izkazan noben javni interes, je leta 2005 v celem nizu člankov kot novinarka Večera skupaj z aktualnim predsednikom DNS Matijo Stepišnikom o tem primeru brez težav poročala. Navedenega načela »Ne piši, če ni javnega interesa in gre za zasebnost« se torej omenjena nista držala. Podobno je takrat veljalo tudi za vse druge »resne« novinarje« – razpravljati o stvari pač še ne pomeni naslajanja, tabloidnosti in pristajanja na nedopustno logiko branosti.

Če ista urednica ugotavlja, da v Večeru ne želijo pristati na prodajanje sperme (sic!), potem ji bomo bolj verjeli, ko se bo v časopisu zmanjšala kvota poročil s porno-sejmov in vsega, kar je le nekaj let nazaj časopis izdajal v posebnih edicijah Vročega kaja, s čimer je bil čisti unikum v evropskem merilu, če neskončnih reportaž o seksoslovju vključno s seksom v živo v Mariboru niti ne omenjam.

Ko se danes s takšno lahkotnostjo govori o odgovornosti in kaže s prstom na rumene medije ali na amorfno množico, ki jo menda seks v šolskem kabinetu bolj vznemirja kot vse naše tajkunske in politične afere (Dragica Korade), bi kazalo perspektivo obrniti: kaj pa če bi ravnatelj bil še živ, ker bi v javnih polemikah čutil več podpore zase? Če bi nerumeni novinarji jasno povedali, da so na strani njegove pravice do zasebnosti? Če bi opozarjali, če bi vlagali prijave zaradi kršitev? Ko v trikotniku rumeni mediji vs. resni mediji vs. radovedna javnost nekateri kažejo izmenično na javnost in tabloidne medije, res niso preveč prepričljivi.

Večer Korade samomor ravnatelja

Logika molčanja in gledanja proč bi bila uspešna le v eni preveč abstraktni situaciji – ko bi se tega držali prav vsi mediji. Toda »resni« novinarji so zelo dobro vedeli, da se to ne bo zgodilo, da se to ne dogaja ne pri nas in tudi ne drugod po svetu. Pričakovanje, da bo njihov molk uspešen, je bilo povsem neutemeljen. Pričakovanje novinarskih združenj in dela medijske stroke, da morajo glede medijskega dogodka zgolj gledati proč, ničesar grajati in kritizirati, tudi ne. Oglasila so se očitno prepozno in njihov pristop se je izkazal za čisti polom.

Ko se je torej Večer danes končno odločil, da kar na celotni drugi strani prvič sploh spregovori o primeru, je ta »acting out« pač prišel z zamudo. V svojem razumevanju in presoji, da je treba molčati, svojim bralcem ni posredoval niti podatka o samomoru ravnatelja. Kar je bralec lahko izvedel o tem primeru, dobrega ali slabega, je moral izvedeti drugod. Ko časopis danes (1. december) na veliko in med vsem najbolj ekstenzivno piše o hipokriziji državljanov ali dela novinarjev, obenem pa opozarja, da je temo zavestno spregledoval, bi se moral vprašati, kdaj točno je v njej prepoznal javni interes. Dvomim, da je slednji imaginarna entiteta, ki včasih čudežno vznikne, spet drugič pa stoodstotno umanjka. Celo Nataša Pirc Musar je navzlic svojem začetnemu pravniškemu formalizmu in vztrajanju pri pravici do zasebnosti v javnih nastopih priznala, da obstaja tudi moralna plat zgodbe in da vsa vprašanja niso le formalnopravne narave. Zaradi razprav o morali pa nujno še ne rabimo moralizirati, niti biti obsojeni, da smo k temu nagnjeni. Zato težko verjamem oceni, da ni obstajal prav noben javni interes po poročanju. Kot vselej se zaplete kvečjemu pri vprašanju, kako o čem poročamo, ne pa, ali sploh.

Bomo okrivili tudi Natašo Pirc Musar?

V Jutarnjem listu in STA (ki se je prvič oglasila z vestjo o samomoru) lahko naletimo na dve zanimivi deskripciji dogodkov, objavljeni skupaj z vestjo o samomoru: »Mariborski slučaj izazvao je brojne rasprave o pravima objavljivanja materijala na internetu i o zaštiti privatnosti, moralnim normama i odnosu nastavnika i učenika u obrazovnim ustanovama« in »Objava posnetka je v medijih v minulih dneh sprožila razpravo po eni strani o spornosti takšnega ravnanja dveh pedagoških delavcev na šoli ter po drugi o dopustnosti posega v njuno zasebnost, ki je nastal z objavo posnetka na spletu.«

Nekateri »resni« mediji so napadli tudi RTV Slovenija, ker si je v Odmevih drznila odpreti temo in povabiti v goste Natašo Pirc Musar in ravnatelja Dušana Merca. Vsi, ki so o tem kakorkoli spregovorili, so torej v skladu z začetno mislijo krivi, ker niso molčali.

Kaj so argumenti za molk in cenzuro? Do danes jih nihče ni navedel, niti ni poskušal navesti. Iz sporočila DNS lahko zgolj implicite sklepamo, da za novinarski ceh primer ni vreden medijske obravnave, ker nič v njem ni nakazovalo navzočega interesa javnosti.

Citirana opisa nam povesta nekaj drugega. Da je v slovenski javnosti vendarle stekla neka količinsko omejena diskusija o dani temi, čeprav očitno nekateri še naprej verjamejo, da te razprave v javnosti niso v interesu javnosti. Smo dojeli? Ko proč z umazano vodo vržeš dojenčka, se je pač treba pretvarjati, da ga v kadi nikoli ni bilo. Če kaj dokazuje to absurdnost sprenevedanja DNS, je prav takšno vztrajanje pri svoji oceni – in to zdaj, ko je taisto razpravo končno tudi samo moralo dovoliti.

Delo samomor ravnatelj

  • Share/Bookmark

Lokalne volitve, pragmatizem in medijski simptom Kangler

6.10.2014 ob 11:15

Povolilni čas za včerajšnjimi lokalnimi volitvami streže z nekaj medijskimi puhlicami, kakor običajno. Poglejmo si poglavitne.

Prva med njimi se imenuje »Volivci imajo vedno prav« oziroma »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«. Modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš.  Kaj je s to globokoumnostjo narobe? Praktično vse – in to se nekaterim ogorčencem ne posveti niti ob očitnem dejstvu, da volivci – vsaj tako so prepričani – izbirajo napačno in kot kronski dokaz zgroženo navajajo primer uspešnega povratka Franca Kanglerja. Ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti»imeti prav« in ga razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa. Interpretirana v polnem smislu pa je ugotovitev standardna logična zmota »ad populum« - število podpornikov nekega prepričanja (da je Janez Kranjski najboljši župan ali da je njegov program najboljši) pač v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti. Navidezna modrost potemtakem črpa iz dvoumnosti dveh kontekstov, ki ju ne znamo ali nočemo razločiti. Na koncu s piedestala nekega post-festum pogleda na izvršena dejstva vedno učinkuje poceni moralistično.

Teza o hard-core pragmatizmu

Večina novinarskih interpretov verjame v naslednjo zimzeleno tezo: ljudi na lokalnih volitvah prepriča nenavaden slovenski hard-core pragmatizem – ni pomembno niti, če je naš, niti to, če je korumpiran, šteje lahko le, če je mestu kaj dal. Zato imajo županski kandidati neverjetno prednost – ko enkrat zasedejo mesto, jih je težko detronizirati, če le vodijo mesto vsaj povprečno dobro. Če je mogoče preštevati infrastrukturne pridobitve ali granitne tlakovce na ulicah, pa so lahko tudi koruptivni, nič hudega.

Lokalne volitve obračajo optiko državnih volitev – če smo na slednji zapadli polni propagandni histeriji iskanja novih obrazov in paranoji bežanja pred starimi, lokalne terjajo čisto nasprotje, psihološko in ideološko – obožujejo stare obraze. Zaenkrat sem med tistimi, ki s tovrstno razlago sicer soglašajo. Drugače razlagam le razloge za nastanek pragmatičnih preferenc.

Prvič, veljalo bi opozoriti, da mojstrovalce pragmatizma težko obsodimo ideoloških pretenzij: niso nujno populisti, niso nujno demagogi, tudi ne nacionalisti in lokalpatrioti. Doslej sta se iz tega razvijali dve logiki pojasnil. Po prvi državljanov koruptivnost ne moti vse do točke, ko imajo vsaj oni kakšno korist od tega. Opisali bi jo lahko z motom »Ni pomembno, če krade, samo da ima mesto nekaj od tega«.

Naslednja je potencirani perverzni obrat: »Čisto prav je, če krade, to je izraz njegove spretnosti«, kjer se pogoj »samo da nam nekaj da« ohranja. Ko je v Mariboru pretila neposredna nevarnost tedenskih položnic zaradi postavljenih radarjev, ki bi postala celo stalna in nenehna nevarnost, je občanom šele prekipelo. Ker ni šlo le za to, da tak pogoj ni izpolnjen, temveč se je ta postavil v svoje nasprotje: namesto dajanja je obstajala grožnja nenehnega jemanja. Denarja iz naših žepov. Koruptivnost kot faktor občanov ni zanimala ne takrat ne danes, vstaje pa so bile izvožene po celi Sloveniji kot klic obubožanega naroda in najmanj socialna, če ne socialistična revolucija. Figo. Številni so sicer iskreno verjeli, da to tudi so, a so se po vsem sodeč ušteli.

Zakaj spet Kangler?

Če upoštevamo našteto, potem nas v resnici niti malo ne more presenetiti dober rezultat Franca Kanglerja v prvem krogu volitev in njegov pohod v drugega. Bolj bi lahko presenetili zelo slabi rezultati nekaterih drugih. Javno in medijsko popularno zmrdovanje tipa »Kako je to možno?« pove več o govorcu kot o stanju stvari. Naj ponovim: prvič, ni pomembno, če je koruptiven ali na poti v zapor, pomembno so rezultati ali vsaj njihov videz. In bivši župan je spretno gradil svojo kampanjo točno na tem: vse svoje jumbo plakate je opremil s fotografijami svojih infrastrukturnih dosežkov in jih oblepil celo z do evra natančnimi vsotami zneskov, ki jih je »daroval mestu«.

Kangler Delo volitve

Drugič, njegov pragmatizem se v ničemer ne razlikuje od odličnega rezultata Borisa Popoviča in Zorana Jankovića, ki sta znova gladko zmagala. Recept je isti. Čemu bi se torej bolj čudili Kanglerju kot njima?

In tretjič: vstajniški duh ostaja le še romantizirani spomin, njegove delnice so bistveno prenapihnjene, ljudem že dolgo več ne imponira. Sprijaznimo se s tem dejstvom, da morala ni za pragmatično ljudstvo. Če je Miro Cerar na državni ravni uspel s svojimi moralizmi, s katerimi se je očitno že zaplezal, najbolj prav v Mariboru z lažnivim kandidatom, v lokalnem okolju z njimi nima kaj početi. Nenazadnje s svojo stranko, ki premočno vodi, ni uspel narediti niti enega župana. Na ravni ideologije so ljudje še zelo abstraktno za moralo,  na empirični ravni pa morala nič ne šteje – pač ljudska amoralnost in hipokrizija, podložena s ciničnim »volivci imajo vedno prav«, nič novega pod soncem. K temu prištejmo še Andreja Fištravca, ki je zašel v ponovitveni vzorec Franca Kanglerja, kar v seštevku daje slutiti tisti depresivni »Vsi so isti«, vstajniško izročilo pa polaga v prerani grob. In če so, potem se uspehu slednjega res ne gre čuditi.

Kaj pa mediji?

V novinarskem zgražanju o politični patologiji je prav tako nekaj licemernega. Če kaj, bi koruptivni župani ne bili uspešni neopremljeni z medijsko spremljavo – ki pa jim v moralnem smislu, kot rečeno, ne pride do živega.

Kangler Delo Kajzer

Povedano zelo preprosto: s tem, ko so župani v številnih postopkih, postajajo medijsko permanentno prepoznavne in navzoče osebnosti in prehitevajo konkurenco, medijska prezenca pa je conditio sine qua non in jih znova naredi za župane na volitvah. Začarani krog, iz katerega se je težko izvleči.  Priča smo štirim postopkom: virtualizaciji politike, postopkom medijske preparacije, ki odmika politično realnost v prostore umetnega, neresničnega, nečesa, kjer »ne gre zares«, kjer je vse le igra, naše volilne preference in odločitve pa temu ustrezno manj pomembne, bolj podobne konjskim stavam. Občutek odgovornosti se niža, oddani glas postane arbitraren. Drugi postopek je banalizacija in tabloidizacija, senzacionalistično preigravanje, v katerem počasi politiki figurirajo kot heroji hlastanja po denarju, žrtve teorij zarot, kot nesramni matadorji, ki si upajo, »imajo jajca« in si drznejo posmehovati organom pregona. K temu prištejmo še zmagovito gostilniško resignacijo tipa »V državi, kjer je vse zafurano, se nam vsem splača le še krasti, zato bravo, gospod župan!«

Tretji zadeva deintelektualizacijo javnega prostora, medijski prezir do mišljenja, argumentacije, vsebinskih pristopov, programskega delovanja – ker se rumeni pristopi pač uklanjajo tehtnosti in analizi, sam suspenz in čudenje (npr. od kod Kanglerjev uspeh) pa postaneta medijsko hvaležna snov za elaboracijo. Četrta zadeva licemerstvo kot rezultat sindroma malih bogov: po eni plati se novinarji obnašajo, kot da so zgolj pričevalci zgodb, a v resnici spretno prikrivajo, tajijo in celo uživajo takrat, ko so njihovi ustvarjalci. Ko k temu prištejemo še komentatorje na javnem servisu a la Dejan Steinbuch, sicer avtorja novinarske protipeticije, je mera nesolidarno polna in nas prav sili v retorično protivprašanje: le kaj je politična patologija v primerjavi s tisto medijsko?

Volitve MMC Steinbuch

  • Share/Bookmark

Meja demokracije ali kako ustaviti Jankovića

5.10.2013 ob 16:11

Je preprečitev kandidature Zoranu Jankoviću s strani vodstva stranke Pozitivna Slovenija legitimno in celo legalno dejanje? O tem sem se dovolj jasno izrazil negativno. Novinar Aleš Kocjan verjame, da je, vsaj v nekem relativnem smislu:

Ob ogorčenju večjega dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša spodnesti Alenko Bratušek na čelu stranke, ki jo je ustanovil in z njo proti pričakovanjem porazil Janeza Janšo s SDS na volitvah, smo lahko slišali prav tako ogorčene glasove in opozorila, da ima pravico kandidirati za predsednika “svoje” stranke. Seveda, ima pravico, kot vsi ostali člani. A vse slovenske promotorje demokracije in vladavine prava velja opomniti, da ima tudi demokracija svoje meje, še zlasti pa ima svoje meje politična kultura, ki je v slovenskem političnem imaginariju sicer res bolj neoprijemljiv pojem. Nekdanji prvi mož Mercatorja, danes pa župan glavnega mesta, je imel tako o biznisu kot o politiki vedno svoje predstave. Zato se tudi ni nikoli oziral na pravila, ki naj bi obstajala v razvitih demokracijah. In povrh vsega Slovenija z 20-letno tradicijo suverenosti ne sodi v družbo evropskih zibelk demokracije, da bi imeli vzorci visoke politične kulture tukaj domovinsko pravico.

Prav na tej točki se kaže paradoksalnost godlje, v katero je Zoran Janković, najbrž zaradi svoje neizmerne karizme, povlekel celotni politični prostor in celo usodo države. Navkljub opozorilom iz Bruslja in navkljub trdnim zavezam koalicijskih partnerjev, da bo vlada z Jankovićem na čelu Pozitivne Slovenije padla, obstaja tolikšna bojazen, da bi zmlel aktualno predsednico vlade in predsedujočo PS Alenko Bratušek, da je moral najvišji organ stranke prestaviti volilni kongres na nedefinirani datum pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami, bodisi rednimi bodisi predčasnimi. Naravnost strašljivo! Ali pa nerazumno. Skregano z zdravo pametjo, da lahko posameznik drži v šahu vso državo.

Novinar, še zdaleč ne edini, razmišlja takole:

(1) Ob ogorčenju dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša kandidirati za predsednika stranke, obstajajo tudi tisti, ki so obratno ogorčeni na tem, da se mu takšno kandidaturo oporeka.

(2) Oporekati kandidaturo Jankoviću je nesmiselno, pravijo, ker je to njegova pravica, nenazadnje gre za »njegovo« stranko in ima enako pravico kot vsi ostali.

(3) Takšni, ki opozarjajo na takšno pravico, so promotorji demokracije in pravne države.

(4) Vendar ti promotorji pozabljajo, da ima demokracija svoje meje.

(5) Meja demokracije je politična kultura.

(6) Zoran Janković ne pozna politične kulture, kar dokazujejo njegovi pretekli »biznisi« in predstave o politiki, ki dokazujejo, da se nikoli ni oziral na demokratične vrednote.

(7) Torej nimajo prav tisti (»jih velja opomniti«), ki Jankoviću dodeljujejo pravico do kandidature na volilnem kongresu.

Kdo je vreden demokratične obravnave?

Implicitni premislek v zgornji izpeljavi je torej naslednji: kdor se ne opira na demokratične (in najbrž pravne) vrednote, naj tudi ne bo deležen obravnave v skladu z njimi. Kdor ni demokratičen, skratka, naj v zameno ne pričakuje čisto demokratičnega postopanja. Če sta demokracija in pravna država vrednostna ekvivalenta ali vsaj sorodnika, velja naslednje: Kdor ne ravna v skladu s zakoni v državi, naj v zameno ne pričakuje zakonsko vzdržne obravnave. Oziroma je ni vreden, mi pa bomo, kot državljani, pripravljeni mižati na kakšno oko, če bomo to opazili.

V praksi to pomeni kaj? Če tisti »promotorje demokracije velja opomniti« ne implicira drugačnega postopanja v odnosu do Jankovića in strpnosti do postopkovnih akrobacij v Pozitivni Sloveniji, le kaj bi lahko impliciralo? Da bomo kot novinarji, mediji, državljani malce gledali skozi prste in »natega« s prelaganjem volilnega kongresa Pozitivne Slovenije ne bomo preveč grajali? Da obenem ne bomo preveč grajali postopkovnih kršitev in statutarnih določil v tej stranki, iz katerih izhaja, da stranka ravna proti lastnim zapisanim načelom? Vse v imenu cilja, ki posvečuje sredstvo, imaginarnega boja za »politično stabilnost« v državi, na katero se zaklinja Alenka Bratušek, in seveda v pričakovanju kazenskih posledic vseh postopkov zaradi sumov storitev kaznivih dejanj, v katere se je zapletel Zoran Janković?

Sam sem prepričan, da je Pozitivna Slovenija kršila svoje lastne dokumente in zakone že pri institutu »predsedujoče stranki«, ki ni predsednica, pri tem, da se je o tem izrekal strankin svet, pri izumljanju »zamrznitve funkcije«, pri preložitvi kongresa stranke pa sploh. Toda novinar pledira za sprejem izjeme, ki jo prinaša »meja demokracije«, po kateri se menda giblje Janković. Razmislek me nekoliko spomni na obravnavo izbrisanih v zadnjih letih in vprašanje, komu podeliti odškodnine.

V stranki SDS so na vso moč v drugi fazi, ko so pristali na mednarodno zahtevano izplačilo odškodnin, znova poskušali z »izjemo«: odškodnine da, vendar jih ne moremo podeliti kar vsem izbrisanim. Npr. vojnim špekulantom že ne, napadalcem na suvereno mlado državo tudi ne.

Bojim se, da pravo ne prenaša takšnih in podobnih izjem. Eno izmed osnovnih načel v pravu je, da zakoni veljajo za vse enako in se na enak način tudi morajo uporabljati. Ne vem, zakaj bi v demokraciji bilo kaj drugače. Sklicevanje na nizko politično kulturo tistega, ki mu bomo spregledali pravice in enakopravno obravnavo, ki je je deležen, je bizarnost. S kršitvami lastnih dokumentov stranka Pozitivna Slovenija ravno krši lastno nizko politično kulturo. Pristajati na nizko politično kulture v imenu boja proti njenim nižinam?

»Meja demokracije« bi v danem primeru npr. pomenila, da so oškodovani vsi kandidati Alenke Bratušek, ki se podajajo v boj, a jim je to možnost predsednica kot šefica Izvršnega Odbora spodnesla in jo prikrojila v svoj časovni okvir. Sama sreča je verjetno hotela, da je soglasje h kandidaturi podal le Zoran Janković, tako da je s tem neposredno oškodovan le on, sicer bi bil še kdo. (In ja, kakšna stupidnost je brati očitke, da s tako načelnostjo podpiramo Jankovića in kako je to sumljivo po sebi. Prosim, naj takšen znova poskuša razumeti.)

Ustaviti Jankovića v imenu česa?

»Meja demokracije« kot argument, zakaj je treba ustaviti Jankovića in navijati za odločitev Alenke Bratušek in Pozitivne Slovenije, se očitno oplaja iz nepreverjenih supozicij. Ena je ta, da bi stranka in kasneje država zgrmela v prepad neke politične nestabilnosti. Vendar ne nujno in morda le v primeru, če na kongresu ne bi zmagala Alenak Bratušek. Druga je, da si Janković menda s tem itak kupuje nekakšno imuniteto pred kazenskimi pregoni, saj bo politično močnejši akter. Mimogrede, tak premislek dodatno predpostavlja, da so naši organi pregona in pravosodje globoko pod vplivom politike. Je to neko stanje, na katerega pristajamo že vnaprej, se ga bojimo, anticipiramo in bežimo pred njim, ga upravičujemo in to vključno z izrazi naklonjenosti predsednici vlade?

Kaj potemtakem tvori novinarjev vtis, da je treba Jankovića ustaviti? Pretekla nizka politična kultura poslovanja, ki jo omenja, ali pričakovanja nizke politične kulture v prihodnosti in skrb za stabilnost države? Kaj vse smemo storiti državljani, da bi prestavljali takšno mejo in kako daleč menda lahko gredo kot čuvarji demokracije sami novinarji, ki bi priložnostno prestavljali meje?

Dvomim, da sploh kam. Zelo nevarno početje.

  • Share/Bookmark

Pozitivna stabilizacija Slovenije

4.10.2013 ob 23:05

Nihče ne sme imeti iluzij, da bi lahko volilni kongres stranke uporabil za vzvod, s katerim bi si podredil predsednico vlade ali kako drugače dosegel cilj, ki mu ga pred tem ni uspelo doseči.

Kdo je bil avtor teh vehementnih besed? Kar predsednica vlade Alenka Bratušek sama. Izrekla jih je, ko je izvedela, da bo na kongresu Pozitivne Slovenije kandidiral tudi Zoran Janković. Toda sledil je farsičen preobrat v roku nekaj ur. Izvršni odbor (IO) je že napovedani kongres preklical in ga prestavil za čas pred državnozborskimi volitvami. V praksi torej za potencialno celi dve leti!

Alenka Bratušek je tista, ki formalno vodi in sklicuje IO. To so nam mediji skoraj vsi po vrsti pridno zamolčali. Ker je formalno tako, je torej kar sama »uporabila ta vzvod«, pred katerim je svarila včeraj,  na jutro 3. oktobra 2013. Pomeni: prijavljenim kandidatom je popoldne istega dne preprečila in onemogočila, da bi se potegovali za funkcijo predsednika stranke. Ker je ona nekakšna »v.d.« predsednica stranke s pooblastili, jo bo lahko mirno vodila še dve leti. S svojimi kolegicami in kolegi iz IO se je elegantno rešila svojih potencialnih nasprotnikov, konkretno kajpak Jankovića. Fer, korektno in pošteno? Ne, tiransko in nedemokratično. Da drugi kandidati niso dali soglasja h kandidaturi, razen Jankovića? Kaj to spremeni? Argumenti, da bo koruptivni Janković ugrabil stranko in državo, ne morejo zdržati resne presoje in biti razlog za uzurpacijo stranke. Ker kdo jo je po teh dejanjih ugrabil manj, Alenka ali Zoran?

Izvršni odbor PS

Ni časa za igrice

Odločitev IO moramo ugledati iz še kakšnega zornega kota. Prvič, kot že rečeno, je premierka sprva snedla besedo, da sploh ne bo kandidirala za predsednico stranke, če bo kandidiral Janković. Imela je srečo: novinarji imajo spomin zlate ribice in so naklonjeni tej vladi. Potem je izrecno nasprotovala prestavljanju kongresa (na obisku v Srbiji). Na koncu je nanj včeraj pristala (odbor je bil menda soglasen). Se pravi: ne le, da je napovedala, da se ne bo potegovala za kandidaturo, če kandidira Janković, na koncu je celo storila vse, da drugi ne morejo realizirati kandidature v napovedanih normalnih rokih in časih. Onemogočila je konkurente, domnevno v imenu nekih višjih ciljev politične stabilnosti v državi. Vsi tirani v zgodovini so počeli prav to: vselej so se izgovarjali na red in stabilnost države, na dejstvo, da onemogočajo nered v imenu države. Svoj začetni moralni prekršek »prelomljene obljube« je torej nadgradila v večji in ne zgolj moralni prekršek.

Še včeraj, nekaj ur pred odločitvijo IO, je 3.oktobra 2013 ob 8.06 uri zjutraj na strani Pozitivne Slovenije moralizirala takole:

Zaradi vsega tega bi moralo biti vsem jasno: čas za igrice se je nepovratno iztekel!

Vsi smo imeli dovolj časa za premišljeno odločitev in za tehtanje o tem, kaj v tem trenutku in položaju najbolj koristi Sloveniji.

Seveda se je poziv k »prenehanju igric« nanašal na njeno odločenost, da kandidira in je bil mišljen kot klofuta svojemu protikandidatu. Zato je lahko na isti strani zapisala:

Zato sem pred tedni napovedala svojo kandidaturo tudi za predsednico stranke. Nobenega dvoma ni, da se vsakdo lahko odloča za takšno kandidaturo – a enako velja, da imajo vse odločitve svoje posledice.

Posledice moje odločitve niso enostavne – zato sem vsem dala na razpolago dovolj časa. Nujna posledica moje odločitve je, da bo po 19. oktobru funkcija predsednika vlade in funkcija predsednika vodilne vladne stranke – tako kot praktično povsod v demokratični Evropi – združena v eni osebi.

Kaj pomeni odločanje za kandidaturo, ča kandidatom izmakneš kongres!  Kaj je rop banke proti njeni usta(no)vitvi! No, zgodilo se je, da je Alenka Bratušek svoje energične besede preklicala še isti dan zgodaj popoldne. Vse niti je vzela v svoje roke. In znova je imela medijsko srečo; njenih nekonsistenc novinarji nimajo volje kritizirati. Ker gre za usodo Slovenije in boj proti koruptivnemu ljubljanskemu županu, proti kateremu so dovoljena vsa sredstva?

Kdo je predsednik stranke? Preveč vprašate

Stranka Pozitivna Slovenija vsaj od 20. marca 2013 nima svojega predsednika. To dejstvo poskušajo v stranki in medijih prikriti na tisoč načinov. V stranki tako, da Alenko Bratušek imenujejo »predsedujoča Pozitivni Sloveniji«, ne pa tudi predsednica. Svet stranke ji je namreč januarja letos izglasoval pooblastilo za vodenje stranke, četudi te pristojnosti sploh nima. Nihče ne ve točno, kdo je vodil stranko od januarja do 20. marca letos, ko je Zoran Janković, edini legitimno izbrani predsednik stranke, ponudil na list papirja napisano odstopno izjavo, da bi omogočil izpolnitev pogoja, ki so ga postavljale koalicijske partnerice Alenki Bratušek in njeni stranki, če želi voditi vlado. Naj spomnim:

Podpisani Zoran Janković odstopam s funkcije predsednika PS z datumom imenovanja nove vlade pod vodstvom Alenke Bratušek. Srečno Slovenija«, je zapisal župan Ljubljane v odstopni izjavi z današnjim datumom.

Spomnimo: Zoran Janković je februarja na seji sveta stranke PS ponudil t.i. bianco odstopno izjavo. Dejansko naj bi odstopil z dnem, ko bo sestavljena nova vlada. Takrat je dejal, da sta bili možni dve odločitvi: ali ga svet razreši ali pa ponudi odstop. Zatrdil je tudi, da se je z zamrznitvijo statusa predsednika stranke umaknil iz politike in ni ovira za sestavo nove koalicije.

Novo vlado bomo najverjetneje dobili danes zvečer. Ministrska ekipa z Bratuškovo na čelu si lahko na glasovanju, ki bo sledilo seji DZ, obeta vsaj 49 poslanskih glasov. O današnjem dogajanju v DZ si lahko preberete tukaj.

Alenka Bratušek Predsedujoča PS

V medijih obstajajo povsem različne interpretacije stanja stvari. Nekateri v Pozitivni Sloveniji so še včeraj Alenko Bratušek striktno imenovali »predsednica stranke«, čeprav to kajpada ni. Na wikipediji lahko pod geslom »Alenka Bratušek« preberemo, da je »januarja 2013 prevzela vodstvo stranke od Zorana Jankovića«, kar očitno ne more držati. Še huje, tam piše, da je predsednica stranke:

Na volitvah leta 2008 je kandidirala na listi Zaresa, a ni bila izvoljena. Od leta 2012 je poslanka v državnem zboru RS in od januarja 2013 predsednica stranke Pozitivna Slovenija.

Alenka Bratušek wikipedia

Seveda drži le, da je bila 17. januarja 2013 imenovana za začasnega vodjo stranke do kongresa, katerega datum na 19. oktober je ravnokar uspešno zminirala. Kot rečeno, nihče ne ve točno, kdo je uradno vodil stranko med 17. januarjem in 20. marcem, a to je zdaj že videti  kot lanski sneg. Vse, kar poznamo, je potemtakem sveže potrjeno dejstvo, da bo ista oseba stranki še naprej predsedovala, ne pa tudi bila njena predsednica. Kako dolgo, ne ve nihče. Najbrž do naslednjih kršitev statuta in drugih dokumentov stranke. Zakaj?

Statut gor ali dol, kaj bi z njim?

Zato, ker preložitev kongresa najbrž ni usklajena s statutom. Tako kot njihov svet nima mandata dajati pooblastila začasno »predsedujoči«, da je začasno predsedujoča, tako kot Janković ni imel pooblastil »zamrzovati« svoje funkcije, ker je to še ena pravniška izmišljotina, so v PS na januarskem kongresu sklenili izvesti volilni kongres v enem letu. Zdaj so ta sklep gladko povozili. Sicer se v IO sklicujejo, da so oni pristojni za izvedbo kongresa, toda obenem so včeraj ob salomonski rešitvi preložitve že napovedali, da bo odločitev moral potrditi še svet stranke, ki pa ga, kakšno presenečenje, spet vodi Alenka Bratušek. Tako bo lahko spet odločala o samem sebi in si domišljala, da je največji faktor politične stabilnosti v državi.

Ludvik XIV: Zoran ali Alenka?

Pričakovati je, da bodo mediji še dalje spontano »potlačevali« vse možne pravniške in politične akrobacije v Pozitivni Sloveniji in po tihem dajali prav Alenki Bratušek. Spontano le zato, ker imajo pred sabo istega sovražnika: Zorana Jankovića. Seveda bi se slednji moral že zdavnaj posloviti iz politike. Toda ali so za doseganje takšnega cilja dovoljena prav vsa, tudi nepravna sredstva? Alenka Bratušek je sprva nasprotovala preložitvi kongresa in se bila priplavljena na njem pomeriti. Toda genialci v IO, ki ga vodi, so včeraj ugotavljali, da kongres ni potreben. Post festum racionalizacija, da te kap. Vodja poslanske skupine, tudi član IO, je v večernih Odmevih dvakrat ponovil njihovo skupno ugotovitev o nepotrebnosti že sklicanega kongresa. In dodal: »To, da podpiramo Alenko Bratušek, je čisto dovolj«. O politični in etični verodostojnosti take odločitve pa niti besede. Enver Hodža je najbrž razmišljal podobno: kakšen kongres, dokler vodim to državo, ni potrebe po njem. Je celo škodljivo in nevarno.

Nobenega dvoma ni, da je s tem politično najmočnejša oseba v državi, predsednica vlade torej, ki je obenem »predsedujoča« svoji stranki, svojemu IO stranke in svetu stranke, zlorabila svojo pozicijo. A o tem ne poročajo. Mediji raje komentirajo slabe značajske lastnosti Zorana Jankovića, ki ji sicer res ne manjka. Tako je Igor E. Bergant na dan napovedi njegove kandidature 2. oktobra začel (!) Odmeve s temi besedami:

“Apres moi le deluge”, oziroma “Za menoj potop”, naj bi sredi 18. stoletja dejal francoski kralj Ludvik XV. Na začetku mandata menda zelo priljubljen, na koncu pa zelo osovražen. S temi besedami so pozneje začeli označevati nepremišljena dejanja brezbrižnih ljudi. Morda je kdo ob današnjem sporočilu ljubljanskega župana in ustanovitelja Pozitivne Slovenije, Zorana Jankovića, da bo potrdil kandidaturo za predsednika največje stranke in s tem Slovenjo pahnil v vladno krizo, pomislil tudi na znamenito reklo. Čeprav Janković ne bi odšel, temveč bi ostal in tako menda povzročil splošni potop.

Kdo je torej po vseh zbranih dejstvih sodeč večji farsični kralj Ludvik XV, Zoran ali Alenka?

  • Share/Bookmark

Alenka Bratušek in njena zlata ribica

18.09.2013 ob 20:13

Včeraj je v javnosti završala informacija, da postaja predsednica vlade kandidatka za predsednico Pozitivne Slovenije. Poskušal bom pokazati, da so dosedanje medijske prezentacije o tem, tudi vsi komentarji, dramatično pomanjkljivi. Do te mere, da sprožajo resne pomisleke v verodostojnost slovenskega novinarstva. Poglejmo si osnovni podatek o dogodku:

Alenka Bratušek je potrdila, da je dala soglasje h kandidaturi za predsednico Pozitivne Slovenije. Volilni kongres bo 19. oktobra, rok za soglasja k kandidaturam se izteče 2. oktobra.

Za kandidaturo se je odločila sama, soglasja glede tega z Zoranom Jankovićem ni dosegla, je dodala Alenka Bratušek, potem ko je potrdila, da sta se v petek in soboto z ljubljanskim županom videla.

“Odločitev o tem, ali to sprejmem ali ne, zdaleč ni bila enostavna. Tukaj sem bila sama in kaj drugega mi ni preostalo, saj je politična stabilnost osnovni predpodgoj, da se pogovarjamo o tem, kaj bomo kot vlada naredili. Če jaz kot predsednica vlade ne bi imela podpore stranke, tudi vlado zelo težko vodim,” je novinarjem v poslanski skupini PS-ja dejala Alenka Bratušek.

Bratušek kandidatura

Something missing

Zakaj bi podani podatek bil pomanjkljiv? Ker mu manjka osnovna, za odločitev predsednice vlade intrigantna informacija, ki bi morala novinarjem biti dovolj znana, a z njo javnosti niso postregli. Kaj namreč tvori jedro informacije o odločitvi Alenke Bratušek? Prvič, pri številnih pomanjkljivo ali sploh ne predstavljeno dejstvo, da premierka podaja soglasje h kandidaturi v situaciji, ko njena stranka Pozitivna Slovenija nima predsednika – in to vse od 20. marca letos, ko je s tega mesta z nenavadnimi manevri odstopil Zoran Janković. Dobro – morda si novinarji domišljajo, da podatek pozna sleherni državljan, da je odveč. Toda če ga res, kako je potem z naslednjim?

Alenka se je odreče kandidaturi

Letos junija je premierka najmanj dvakrat javno zatrdila, da ne bo kandidirala za mesto predsednice stranke. Navedla je tudi pogoj. Poglejmo, kaj je dejala na Kanalu A:

»Če bo Janković kandidiral, se bom umaknila v ozadje in ne bom tekmovala z njim,« je predsednica PS in premierka Alenka Bratušek v oddaji Povečava na Kanalu A jasno odgovorila na vprašanje, kaj bi storila, če bi se Zoran Janković znova želel vrniti v državno politiko.

Nekaj kasneje je 29. junija 2013 isto stališče ponovila v intervjuju za časopis Delo:

Je pa zatrdila, da če bi se nekdanji predsednik stranke in ljubljanski župan Zoran Janković odločil kandidirati za položaj predsednika stranke, sama kandidature ne bi vložila. “Dejstvo je, da Pozitivne Slovenije brez Zorana Jankovića ne bi bilo,” je pojasnila.

Dnevnik je zapisal nekaj podobnega:

Alenka Bratušek naj bi po naših informacijah že napovedala, da v primeru, če bi Janković želel ponovno prevzeti vodenje stranke, temu ne bo nasprotovala oziroma zadeve ne bo zaostrovala in se bo sama odločila za umik.

Kakšen status ima v tej luči njena napovedana odpoved kandidaturi v kontekstu njene včerajšnje napovedi kandidature? So mediji o njej sploh pisali? Je sploh relevantna zanjo, saj se vendar Janković še ni odločil za kandidaturo in s tem sprožil njeno situacijo premisleka, da sama ne kandidira?

Kako so poročali mediji

Najbolj fascinantno dejstvo, ki ga je lahko celo površen bralec ali gledalec zasledil ob pregledu včerajšnjih in današnjih novic, je naslednje: prav noben, ampak res prav noben pogoja o kandidaturi sploh ni omenil. Spodaj so povezave na zapise na nekaterih od ključnih med njimi. Kajpak dopuščam, da obstaja kakšna izjema, na katero nisem naletel:

http://www.rtvslo.si/slovenija/alenka-bratusek-dala-sem-soglasje-h-kandidaturi-za-predsednico-ps-ja/317891

http://www.24ur.com/kandidirala-bom-za-predsednico-ps.html

http://www.delo.si/novice/politika/alenka-bratusek-bo-kandidirala-za-predsednico-ps.html/

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/bratuskova-bo-kandidirala-cuferja-caka-interpelacija

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013091705956579

http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/09/jankovic_cestital_bratuskovi.aspx

http://www.mladina.si/148399/bratuskova-za-mesto-predsednice-ps/

http://www.zurnal24.si/malo-dobrih-ovauhovalenka-presenetila-zoranam-clanek-205991

Zlata ribica ali seksi salonarji

Kaj pojasniti povsod manjkajoči novinarski podatek o tem, da se je Bratuškova odpovedala kandidaturi, resda s pogojem? Je zamolčanje tega dejstva nekaj, kar bistveno vpliva na razumevanje in interpretacijo samega dogodka v očeh bralca, ko ga obveščamo o njeni kandidaturi? Po moje nesporno. In več kot to.

Ni dvoma o tem, da Bratuškova morda nujno še ni prelomila svoje obljube, da ne bo kandidirala, ker pač zaenkrat nismo v situaciji, ko bi lahko vedeli, ali bo Janković kandidiral ali ne. Župan Ljubljane se lahko odloča vse do 2. oktobra. Ne dvomim niti, da se bo vendarle kakšen novinar spomnil obljube in Bratuškovo pocukal za rokav z nerodnim vprašanjem, če ob napovedi Jankovićeve kandidature ne bo ponudila svojega preklica k soglasju. Zaenkrat smo brali le o čestitkah Jankovića (izrečenih bolj mimogrede), ki seveda pripomorejo k senzacionalističnemu suspenzu zaradi dejstva, da sta oba tekmeca v nekakšni vojni. V naravni politični situaciji bi tudi veljalo, da bi Bratuškova, če kaj da na svojo besedo, morala čakati na kandidaturo svojega tekmeca in se potem odločiti. A ga je prehitela – celo tako, da ga očitno o svoji odločitvi sploh ni obvestila!

Vendarle pa se mi zdi skrajno bizarno, da prav noben prebran medijski zapis te možnosti, tj. njene napovedi odpovedi kandidaturi, ni omenil niti s črko. Kar jemljem za hud profesionalni zdrs. Razlagi za takšno stanje sta možni le dve: novinarji imajo spomin zlate ribice, ki traja največ tri dni. Letošnji junij je predaleč. Druga razlaga tudi ni prijetna: o kiksih predsednice vlade ne smemo govoriti preveč na glas – morda bi raje o petkah in krilcih. Katero od možnosti imajo raje, naj izberejo sami.

  • Share/Bookmark

Enominutna risanka, afera Patria in cenzura

13.09.2013 ob 07:21

Vodstvo Radiotelevizije Slovenija (RTVS) je iz arhivov izbrisalo prispevek o Patrii, ki je bil namenjen otrokom. V njem je bila z nekaj stavki opisana zgodovina primera in aktualna novost – sodba zoper Janeza Janšo in njegove soobsojence. V rednem programu oddaje Infodrom so ga predvajali v ponedeljek, takoj za tem pa se je oglasila stranka SDS in avtorje oddaje obtožila »zlorabe mladinskega programa za politične namene«. Takšne obtožbe so sicer neutemeljene, saj je prispevek ravno zaradi otroške in mladinske publike povsem nevtralno poročevalski – vendar so se direktorja RTVS in TVS Marko Filli in Janez Lombergar ter odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa TVS Andraž Pöschl kljub temu odločili za umik.

Poglejmo si, ali je bil umik prispevka upravičen, ali je kazen sorazmerna in kaj točno lahko pri tem štejemo za politični pritisk.

Infodrom Patria cenzura

Vsebina oddaje

Oddaja Infodrom je novejšega datuma in poskuša biti nekakšen »dnevnik« za otroke do dvanajstega leta starosti. Ker se med očitki stranke SDS pojavljajo hude obtožbe o zlorabah mladinskega programa v politične namene, je treba takoj povedati, da oddaja vsebuje tudi politične prispevke. Prav te dni so predstavili prispevek o Obamovi odločitvi glede napada na Sirijo, 2. septembra 2013 so govorili o uporabi kemičnega orožja – prav tako v Siriji, 29. maja so poročali o bruseljskih ukrepih za rešitev gospodarske krize.

V »inkriminirani« in kasneje v celoti (!) umaknjeni oddaji pa so poročali na ta način (celotno besedilo):

»Kako se je razpletala tako imenovana afera Patria? Leta 2006 je vlada sklenila, da naša vojska potrebuje 135 novih bojnih vozil, oklepnikov za prevoz pehote. O nakupu so se dogovarjali z več podjetji, ki oklepnike izdelujejo. Podjetja so v Slovenijo poslali ponudbe, predstavniki vlade pa so se na koncu odločili, da bo oklepnike za našo vojsko izdelalo finsko podjetje Patria. Cena oklepnikov je znašala skupaj 278 milijonov evrov. Kmalu za tem je policija dobila namig, naj bi se tisti, ki so odločali o izbiri vozila in finsko podjetje dogovorili. Finci naj bi si namreč posel zagotovili z lepimi vsotami denarja, ki so jih plačali posrednikom. To pa je podkupovanje oziroma korupcija, ki je kazniva, zato so policisti začeli posel preiskovati. V preiskavo so se vključili še policisti iz Avstrije in Finske. V Avstriji so preiskovali, kdo je dobil denar za izpeljavo posla, na Finskem pa, kdo je koga podkupil. Avstrijsko in slovensko sodišče sta preiskavo že končali in obtožili več ljudi. V Sloveniji so zaradi prejemanja podkupnine tako obsodili nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo obsodili na 2 leti zapora, poslovneža Ivana Črnkoviča na 19 mesecev ter Antona Krkoviča na 22 mesecev zapora. Vsem trem je naložena tudi denarna kazen v višini 37.000 evrov. V aferi Patria so torej mnogi slovenski in tuji poslovneži ter politiki obtoženi, naj bi pri nakupu 135 oklepnikov za slovensko vojsko prejeli podkupnino od finskega podjetja Patria.«

Enominutno besedilo korektno predstavi osnovne podatke o »aferi Patria«. V prispevku manjka zgolj en podatek, ki so ga avtorji, morda tudi nehote, izpustili: namreč dejstvo, da sodba še ni pravnomočna. Opis »So obsodili A, B in C« je sicer faktično točen, vendar je lahko zaradi odsotnosti tega podatka tudi delno zavajajoč.

V minimalnem miselnem eksperimentu si zato predstavljajmo, kaj bi se zgodilo, če bi sodba bila takšna, pravnomočna torej. Morda takšna nekoč tudi bo. Bi bil inkriminirani prispevek za vodstvo RTV še naprej sporen in bi ga cenzurirali na enak način, kot so to storili v danem primeru?

Kaj je očitek oddaji?

Bojim se, da bi očitek ostal; bojim se celo, da bi vodstvo reagiralo na povsem isti način. Že res, da dvanajstletniki najbrž ne razlikujejo med »pravnomočno« in »nepravnomočno« sodbo,  vendar bi bilo dejanje nepotrebne cenzure spregledati predstavitev zgodbe, ki Slovenijo obvladuje zadnjih pet let. Je torej dodatek o »nepravnomočnosti« sodbe edini element, ki ga v oddaji pogrešamo, da bi ji ne smeli očitati ničesar? Po moje da.

Odgovorni na RTV so se menda odločili za umik oddaje še pred izrečenimi političnimi očitki (ali pritiski). Zatrjujejo sami. Zgodba nekoliko spominja na lanski delovni suspenz novinarja RA SLO Mateja Šurca. Tedaj je bil njegov greh, da je v radijski oddaji Labirinti svoj tonski posnetek podložil z napačno glasbeno opremo in pri tem prebral te stavke.

“Za konec se vrnimo na začetek labirintov in se vprašajmo: ali se v nekem mestu v tem tednu res ni zgodilo popolnoma nič? Koga na svetu pa še briga, da se je v neki luknji nekdo priplazil na oblast, čeprav ni dobil zaupanja večine? Hkrati je še pravnomočno obtožen zaradi suma korupcije. Kako nečasten beg pred odgovornostjo in kako strahopetno dejanje.”

Direktor RA Slovenija Miha Lampreht se je kasneje opravičil stranki SDS in jo obvestil, da je proti novinarju ukrepal. Šlo je za nezaslišano dejanja uklanjanja politiki.

Tudi celotna oddaja Infodroma, ki je vsebovala »inkriminirani« animacijski prispevek, je bila umaknjena s spleta: nekdo jo je rešil pred polnim bunkerjem in prestavil na Youtube. Če naj verjamemo vodstvu, je oddaja kriva »neprimernosti« (bolj ohlapno, z ničemer podkrepljeno formulacijo bi težko našli), varuh pravic gledalcev in poslušalcev Lado Ambrožič pa ji očita dvoje: že omenjeno interpretacijo obsodbe, ker še ni pravnomočna, nato pa še nekaj, v čemer pride v nasprotje s samim sabo, ko pove:

»To je nedopustna novinarska in uredniška napaka, ki nacionalni televiziji jemlje verodostojnost in zaupanje gledalcev. Kočljiva je že sama uvrstitev te občutljive teme v oddajo, namenjeno dvanajstletnikom, saj je problematika zapletena in so dejstva še vedno premalo otipljiva in končno resnico za zdaj lahko le slutimo.«

Ambrožičev drugi pomislek je namreč, da je v oddaji takšnega prispevka ne bi smelo biti zaradi zapletene in premalo otipljive končne resnice – toda ta se najbrž ne bi spremenila, če bi sodba bila (ali bo) pravnomočna. Varuh je torej proti izbiri takšne teme in nenaklonjen njeni uvrstitvi v oddajo, in to ne glede na pravnomočnost sodbe.

Kaj pa politični pritiski?

Tudi če se že glede neprimernosti prispevka v oddaji Infodrom lahko strinjamo, pa skoraj nismo slišali artikuliranega glasu proti političnemu pritisku na RTV Slovenija. V Delu in Dnevniku sta se načeloma v prid oddaji postavila Klara Škrinjar in Blaž Petkovič. Oba naštevata tuje otroške programa sorodnega profila in izjave tujih urednikov, ki se postavljajo v bran avtonomiji urednikov. Petkovič zapiše: »Pri nas se politiki z veseljem vmešavajo v delo javnega servisa.«

Janševa SDS očita enominutni animaciji ali risanke troje: zamolčanje nepravnomočnosti sodbe, »nedopustno zlorabo otrok« in načelno pristransko poročanje, ki ga prepoveduje 5. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki navaja spoštovanje »načel resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij«, pri tem pa je menda  prišlo do pristranskega poročanja in politične diskreditacije. Zavoljo tega so v SDS ne le zagnali vik in krik, zahtevali so tudi sklic skupne nujne seje Odbora za kulturo in Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Zelo hitro ugotovimo, da razen omenjenega prvega pomisleka preostalih dveh oddaji ne moremo očitati: trditev o nedopustni zlorabi otrok je povsem nedokazana, ker tovrstne namen ustvarjalca po nekakšnem provociranju ali načrtni zlorabi ni dokazan, niti ga ni mogoče izpeljati iz prispevka. Tretji očitek se zvede na prvega: je spregled ali premajhen poudarek »nepravnomočnosti« sodbe nekaj, kar lahko v danem kontekstu šteje za necelovito informiranje?

Kako se brani vodstvo RTV hiše?

Ob splošni oceni o »neprimernosti« je direktor RTV Slovenija Marko Filli uspel ekskluzivno za Žurnal 24 navesti še nekaj pojasnil:

Oddaja je bila na zahtevo generalnega direktorja RTVS Marka Filija umaknjena tako iz arhiva kot tudi s spleta, saj je bila”vsebina ocenjena kot neprimerna”. O tem se je, tako Fili, posvetoval z uredniki, ki so bili enakega mnenja, od urednice otroškega programa, do urednika kulturnoumetniškega programa in direktorja Televizije Slovenija.

“To sem ocenil kot spodrsljaj, ker namen – razložiti neko aktualno dogajanje otrokom – ni bil napačen, je bil pa napačen način. Če bi želeli doseči ta cilj, bi bilo treba ostati pri splošnem ter razložiti, kaj je to obsodba, korupcija, podkupnine, ne pa uhajati v posamično zadevo, v kateri v bistvu izpostavljaš posameznike, ne dogajanje.

Filli se sklicuje na konsenz urednikov, vsebino »spodrsljaja« pa zvede na uporabljeno metodo, ne namen. Razlaga pa je malodane neverjetna: po njegovem se v prispevku konkretnih oseb sploh ne bi smelo omenjati. Namesto »dnevniškega« formata torej direktor predlaga nekakšno prazno, od konkretne družbene stvarnosti ločeno edukativno obravnavo, ki pojasnjuje zgolj pojme, kot so obsodba, korupcija in podkupnine. Filli navija ne samo za partikularno cenzuro, ki je prispevek doletela, ampak v skladu s predlaganim principom celo za polno cenzuro informiranja mladostnikov o političnem dogajanju sploh – kar res malce spominja na Severno Korejo. Od njegovega »načina«, ki to sploh ni, ostane le konceptualna preobrazba oddaje, njegova sugestija je torej, da je sleherni prispevek v Infodromu cenzuriran kakršnekoli politične realnosti.

Nič boljši ni njegov apel k »ukvarjanju s čim pomembnejšim«, torej potiskanje stvari pod preprogo in bežanje proč od razprave:

Zgodila se je neka nerodnost oziroma napaka, ki smo jo odpravili, in zame se je zgodba končala. Upam, da v Sloveniji, ki ima ogromno težav, res ne postane problem enominutna risanka.

Sklep

Vodstvom RTV hiše je znova dokazalo, da ji ni tuje cenzuriranje svojih prispevkov – spomnimo na podelitev viktorjev, kjer je bil cenzuriran celo humor. Potrdilo je vtis, da se cenzure spomni takrat, ko se želi preventivno (ali tudi) obraniti pred agresivnimi očitki politike, kar razkriva njegovo pomanjkljivo avtonomijo in nesorazmerno ukrepanje.

Če primerjamo očitke oddaji in dejanje cenzure, če torej damo oboje na tnalo, bi lahko ugotovili, da se zdi drugo hujši incident od prvega. Primer Infodrom kaže na popolno konceptualno in normativno zmedo, ki vlada v RTV hiši in medijskem prostoru vobče. Nihče od vpletenih ni znal prepričljivo pojasniti, kaj točno je s TV prispevkom narobe in katera načela je kršil. Vodstvo ni znalo dobro utemeljiti svoje odločitve, razen z abstraktno razlago o »neprimernosti« in napačnem »načinu«.  Odsotnost izrecne omembe nepravnomočnosti sodbe v dani situaciji se zdi detajl, zaradi katerega nikogar ne moremo obtožiti politične pristranosti. Po drugi plati pa se je znova pokazalo, da je v domačem političnem prostoru mogoče vršiti pritisk na medije, ne da bi javnost temu ugovarjala.

  • Share/Bookmark

Satan v družbi stricev iz ozadja: slovenski prispevki k demonologiji

11.08.2013 ob 09:18

Čeprav v množičnih in manj mainstreamovskih medijih nisem zasledil niti poskusa analize cerkvene defenzivne retorike v času, ko so Katoliško cerkev pri nas nič manj kot obglavili (izraz dr. Ivana Štuheca) in se ji dogaja naravna kataklizma, posledično ni bilo pričakovati, da bi se kdo pomudil pri elementu, ki ga že leta zasledujem pod imenom »psihopolitika paranoje«. Doslej resda ni posebej veljalo, da bi se je posluževala domača Cerkev za notranje potrebe, razen seveda takrat, ko so njeni predstavniki, na liniji z Janševo politiko, prevzemali tudi njene diskurzivne značilnosti. No, tega ni malo.

Toda bankrot mariborske nadškofije in giljotina za slovenske nadškofe sta bili imanentno cerkveno dejanje. Zanju so odgovorni sami. Dejanje Vatikana nosi predvsem posledice za lokalno cerkveno občestvo. Resda tudi z drugimi, bistveno širšimi ekonomskimi, finančnimi in socialnimi učinki. Kaj je bilo tipičnega za retoriko in na kateri točki ter na kakšne načine je potemtakem »domačijski« politični žargon paranoje interferiral s cerkvenim?

Slovenski strici v Vatikanu

Začnimo s citatom iz zadnje številke Družine. V zaroto so kakopak vpleteni sami mediji. Ne le v smislu, kot ponavljata Janša in te dni tudi kardinal Rode, češ vladajo nam »partijsko odvisni vodilni mediji«. No, za Štuheca so na delu udbaši – in to v udbaških časopisih. Mladina in Dnevnik sta nesporno takšna:

V ta kontekst lahko postavimo tudi objavo pisma obema odstopljenima nadškofoma s strani nekdanjega ekonoma Krašovca v časopisu Mladina pred nekaj tedni in najavo »ignacijanskih« dogodkov v časopisu Dnevnik na dan D zjutraj. Pri Mladini in Dnevniku najbolj očitno ostaja živa stara udbovska metoda, najprej diskreditacija, nato likvidacija. Če se slovenski klerik poslužuje Mladine za objavo svojih pisem škofom, potem se postavlja vprašanje, komu ta klerik služi in je služil? In če je bolj ali manj stalni vir za Dnevnik nekdo iz vrha Cerkve na Slovenskem ali celo iz Vatikana, se postavlja vprašanje, zakaj izvršuje te protiusluge? Odgovori na ta vprašanja so tudi del očiščenja Cerkve na Slovenskem.

Na vprašanje, ali imajo sivi strici iz Slovenije lovke vse do Vatikana, je odgovor da, tudi na podlagi drugih konkretnih informacij, ki bodo znane morda po smrti avtorja tega komentarja.

Skratka: vsega so znova krivi udbaški mediji in seveda strici iz ozadja. Ugrabili so nam Sveti sedež. Domači kler je tako rekoč zmotno verjel, da je vsaj Vatikan zadnja trdnjava poštenosti in morale, privrženosti resnici in Bogu. Toda nekdo tega ne dopušča. Vatikan so ugrabili strici iz Slovenije. Udbaški pa niso le mediji, temveč tudi tisti, ki v Mladino in Dnevnik pišejo. Povedano preprosteje: v čigavem interesu je deloval Mirko Krašovec? Komu je stric Mirko služil? Kajti nekomu je – na tej ravni se riše značilna paranoidna gotovost. Ki gre celo onstran realnega spoznanja stanja stvari. Zato lahko Štuhec ponudi svojo gotovost, ki gre ultimativno celo onstran njegove lastne smrti (»informacije, ki bodo morda znane po (moji) smrti«). In strici so, kot bomo videli, drugo ime za hudobnega duha.

Uničevalci Cerkve

Medtem ko so mediji povsem pokleknili pred dobro načrtovanimi piarovskimi evfemizmi (nadškofa »se poslavljata« in »odhajata«, nadškofa »sta sprejela povabilo«, ali, kot berem danes, »odpirata prostor drugim«; odhajata »odlična misleca«, »intelektualca«, »vrhunska intelektualca«, v Delu so dr. Stresa povzdignili v borca za človekove pravice, itd.) in jih naredili za prevladujočo medijsko recepcijo njunega vatikansko zahtevanega umika z vrha domače Cerkve, se je na drugi strani zgradila teorija o stricih, ki niso delovali le v Vatikanu, ampak tudi doma.

Odgovorni urednik Ognjišča Božo Rustja je namreč storil pogumen korak naprej. Ne le strici iz ozadja v Sloveniji na delu v Vatikanu, nekdo njim podoben je moral tudi na domačih tleh zgraditi cel napad na Cerkev. Napad v obliki nečesa, kar je morda pregnantna teorija zarote (sic!), se je odvil s skrito računico totalne rušitve, dopušča Rustja:

Nisem strokovnjak za ekonomijo, a zdrava pamet in izkušnja mi povesta, da je nekdo moral odobravati posojila družbam, povezanih z mariborsko nadškofijo. »Kdo bi vam odobril take kredite?« me je včeraj vprašal eden od številnih novinarjev, ki so me obiskali, in sam odgovoril: »Nihče, kakor jih ne bi nihče tudi meni!« Sprašujem se, kako so mogli odobravati take kredite? Jih je kdo odobraval s skrito računico, ki pa se ni izšla? Lahko tu pritrdimo teoriji zarote, da je šlo za napad na Cerkev v Sloveniji? Celo za poskus njenega uničenja? Ostaja dejstvo, da niso brez krivde tudi tisti, ki so take kredite odobravali.

Teorija zarote torej morda ni teorija, je le zarota. Dajanje kreditov ni bilo nerazumno, ampak obratno – bilo je razumno in za njim je bil peklenski načrt. Kdo je ta pokveka, ki bi na ta način v cerkvenih vrstah škodovala Cerkvi? Jasnega namiga ne dobimo. Zarota se zdaj torej lepi na dve povsem ločeni dejanji in njene akterje: dejanje bankrota in krivcev zanj nekaj let nazaj ter dejanje odpoklica iz Vatikana. So to bili ves čas eni in isti strici? So ves čas rušili Cerkev načrtno?

Hudi duh stopi na sceno

Če so strici iz ozadja postali emblematični označevalec slovenske psihopolitike zarot, priročen za cerkvene potrebe, je novomeški škof Andrej Glavan, zdaj imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije, vnesel s svojo demonologijo nov vzgonski veter v razumevanje obglavitve Cerve. Namreč že lani, še pred odpoklicem Stresa in Turnška, je ob prazniku Marijinega vnebovzetja za gospodarski zlom mariborske nadškofije in tudi »afero« z upokojenim nadškofom Uranom obtožil samega satana za obračun z najbolj plemenitimi sinovi Cerkve:

»Dogodkov na Slovenskem ni mogoče razumeti drugače. Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov za boj proti zmagi Božjega kraljestva – kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni. S svojim repom hoče narediti čim večjo zmedo in ugasiti čim več idealov v človeških srcih.«

Demonizacija v političnem diskurzu, v katerem nastopa satan osebno, je seveda njena forma at its purest. In njena idejna zasnova je pač religijska: v tem smislu se je politični diskurz, običajno instrumentaliziran za diskreditacije in sovražni govor, povrnil k svojemu izvoru. Ker so v Mariboru mračne sile venomer na delu (protagonist tega diskurza je bil že Franc Kangler), je zato Glavan lahko le ponovil svojo eksorcistično misel te zadnje tedne:

Dogajanje, povezano z mariborsko nadškofijo, je po njegovih ocenah sad “nerazumljivega delovanja tudi skrivnostnih zlih sil, saj ga racionalno težko dojamemo in razumemo”.

Ironizacijo teze si je že privoščila Tanja Lesničar Pučko in pokazala, kako se je podoba zlih slih spreminjala od srednjega veka do moderne Slovenije:

Tudi takrat so nerazumljive zle sile povzročale strašne stvari, klale so nevernike, pekle ženske na ražnjih, demon je tiščal ljudi v izobčenje, ubogi nemočni kler pa proti njegovi volji ovijal v baržun in pital z grešnimi kozlički. In evo, tokrat se je vrag spet oglasil, v podobi finančnega špekulanta, ki je v Sloveniji ustvaril 1,8 milijarde veliko finančno luknjo.

Vendar kaj pomeni teza, če jo vzamemo zares – in kleriki si gotovo ne želijo, da jih jemljejo za hec? V smislu pričakovanja medijskih in družbenih učinkov in obenem v smislu pojasnila, kje točno se je pokadilo, ko je satan zamahnil s svojim kosmatim repom?

Papež, satanov ujetnik

Namig, na kaj točno je ciljal Glavan, smo dobili v pogovoru v Odmevih z Rosvito Pesek na dan po skrbno načrtovani tiskovni konferenci. Njegova racionalizacija, da gre za zle sile, je stekla v tem miselnem loku: »Štirje nadškofi – to se ni zgodilo še nikoli in nikjer na svetu doslej«; »Prav to se mi zdi tako iracionalno, da se je to zgostilo na enem kraju, tako hitro na tako malo ljudeh oziroma na polovici slovenskega episkopata.«

Za Glavana torej satanov perfidni poseg ne zadeva le bankrot nadškofije ali Uranov izgon. Ne, lepota njegove religioznodogmatične ideje o posegu zlega duha se dotika same odločitve Vatikana in škodovanja Sloveniji. Tudi te so sprejete s satanovo pomočjo: štirje nadškofi, vse je zgoščeno na istem mestu. In ker je te odločitve sprejel sam papež, je edini smiselni zaključek lahko le en: papeža ima v posesti satan. Zakaj odločitve o odpoklicu kar štirih nadškofov, ki so tako izjemno iracionalne in unikatne v svetovnem merilu glede na svoj obseg, so bile zgolj vatikanske.

Škof Glavan torej prinaša še hujše in bolj smele ugotovitve, kot jih je serviral teolog Štuhec: Vatikan ne mrcvari z nami le kot svinja z melnatim žakljem. Ta svinja ima satansko obličje. Upam, da so nuncij in njegovi prenesli dragocena sporočila v Vatikan. Morda se najde celo kak novinar, ki bo papeža Frančiška pobaral o tem, kaj si misli o mnenju cerkvenih dostojanstvenikov iz Slovenije, ki pravijo, da nanj učinkuje zli duh. Da svinje niti ne omenjamo. Morda se najde kak novinar, ki bo Štuheca pobaral, ali pripravlja kakšno domačo vstajo. On, ki je njihov goreči nasprotnik…

Satan Vatikan

Obrekovanje, satanovo maslo

Poskusimo vendarle uganiti, kaj bi na to porekel papež Frančišek? Ena možnost bi bila, da bi jih vzel za tipično slovensko obrekovanje. Letos aprila se je o njem že izrekel ob jutranji maši v  Domu svete Marte. Na straneh radia Ognjišče beremo:

Po Frančiškovih besedah je obrekovanje slabše od greha: obrekovanje je neposredni izraz satana… Tudi obrekovanje je greh, a obenem gre za nekaj drugega. Obrekovanje hoče uničiti Božje delo v osebah, v njihovih dušah. Nastane iz sovraštva, sovraštvo pa ustvarja satan. Obrekovanje se poslužuje laži, je dejal papež in dodal, naj ne dvomimo, da kjer je obrekovanje, tam je satan. Štefan na laž ne odgovori z lažjo. Zre v Gospoda in uboga postavo; ostane v miru in resnici v Kristusu.

Predpostavimo, da razprava o satanovem repku, ki je vsega kriv namesto naših nadškofov, je obrekovanje. S kom torej manipulira satan? S papežem ali njegovimi obrekovalci?

Et ne nos inducas in…

Kako bedne, nesolidarnostne učinke imajo Glavanove teze, dokazuje tudi povsem neproblematizirano stališče, ne edino, ki ga je izrekel o pomoči Mariboru: »Pomoč ljubljanske škofiji mariborski je nelogična, ker bi verniki in duhovniki proti temu protestirali!«

Logika torej ima neko vrednost, ko je na delu zli duh (kar je onstran logičnega, je njegovo maslo), solidarnost pa je nelogična in neracionalna: no, morda je kot taka spet delo hudega duha v nasprotju z zaklinjanjem Štuheca v njegovi zgoraj citirani kolumni, da spada solidarnost med krščanska načela! Še eno katastrofalno stališče, ki je šlo povsem mimo vseh medijskih komentatorjev. In kaj točno bi lahko bili učinki zlega duha, ki je zapopadel domačo Cerkev? Je res njej vnanji, mar se ne skriva prav v njenem naročju? Samokritičen, seveda le pod narekovaji, je bil že mariborski nadškof Turnšek nekako po razkritju skrbno skrivane polomije v svoji nadškofiji dobri dve leti nazaj, za katere razkritje smo potrebovali italijanskega novinarja, ker domači niso bili zmožni (milo rečeno):

»Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, ter uživanje, slava, to so glavna področja delovanja hudega duha,« je izjavil mariborski nadškof  Turnšek. (Večer, 26.2.2011)

V implicitne, deloma tudi eksplicitne razlage dogajanj v domači Katoliški cerkvi se uvrščajo tudi govorice in namigi o nekakšnem spopadu vsaj dveh lobijev v njej. Domnevam, da izenačitev strici iz ozadja – hudobni duh – lobiji ne sovpada, temveč v enem segmentu celo instrumentalizira  javne razprave in namige papeža Frančiška o lobijih. O gejevskih lobijih. Povedano drugače: njegovo razkritje in priznanje o obstoju lobijev je bilo z velikim veseljem prevzeto in zlorabljeno za potrebe razlag v domačih logih. Nedavno je  papež znova obnovil svoj boj proti tem lobijem in zagrešil nenavadno distinkcijo razlikovanja med obsodbo gejevskih lobijev in gejev kot takih: slednji so, pod določenimi pogoji, nedolžni in nevredni obsojanja, prvi pač. Točka delitve je zanj iskanje Gospoda: tako kot geji, če iščejo Gospoda, ne morejo biti vredni obsodbe, so gejevski lobiji, per negationem, krivi prav tega: ker ne iščejo Gospoda.

In tu je zaključek: ne vemo, če bodo dolžniki in državljani zadovoljni s cerkvenim vzklikom »Apage Satanas!«. Nesporno ima slovenska Cerkev srečo, da je na oblasti vlada, ki je na las podobna Janševi. Bratuškova kot predsednica vlade o dolgovih Cerkve do države zaenkrat ni znala sestaviti niti enega stavka. Nič hudega, si verjetno misli, bom že vse nadoknadila z novimi rezi in novimi kriznimi davki, da bodo lahko državljani še bolj ječali. Vrag se res skriva v detajlih.

  • Share/Bookmark

Kavalirji in golobčki: Pahor in Kosorjeva v hrvaških in domačih medijih

4.08.2013 ob 20:12

Pogledal sem jo naravnost v oči in ji dejal: ‘Mi verjameš?’ Ona mi je odgovorila: ‘Če si to zaslužiš.’

Sluzasti stavek, ki so ga hrvaški mediji po srečanju Boruta Pahorja in Jadranke  Kosor na gradu Trakošćan nadvse izpostavljali. V idiličnem ambientu sta se ob glasbi nekdanja predsednika vlad Pahor in Kosorjeva družila ob »neformalnem« spominu na četrto obletnico srečanja, na katerem sta se dogovorila o načinu reševanja dolgotrajnega spora o meji med državama. Vsaj tako so dejali.

Pahor Kosor ljubezen 24sata

Ni bilo trenutka, ko nam mediji ne bi slikali podobe srečnega para, polnega majhnih pozornosti in ljubkih gest. Nam je stekla solza v tej melodrami, smo zadrhteli v pričakovanju srečnega konca romance, če se že nismo utegnili vprašati, kdo nam režira tak romantični spektakel? Solzavi dovtip o intimističnem zretju v oči v skrbno režiranem kontekstu nekakšnega ljubezenskega naboja razumem kot otipljiv dokaz smešni, bizarni melodramatizaciji srečanja  - za medijski pogled. Tudi vdoru filmičnega v politično areno, Pahorjevi verbalni in neverbalni komunikacijski invenciji. Prav zato sem pred dnevi na svojem FB profilu objavil vprašanje, ki je zvenelo retorično:

Pa kdaj bo konec te medijsko servirane ljubezenske melodrame? V medijski vukojebini, kjer nas vsi pitajo s takimi mehiškimi političnimi telenovelami, človeku dobesedno režejo pamet. Kdaj se bomo temu uprli? Sramota.

Hobby program naših političnih ljubimcev

Takoj lahko povem: nihče se ni uprl. Niti ne kaže najmanjše volje, dvomi so se potrdili. Medijske prezentacije omenjenega srečanja pri nas bi lahko označili za praktično enotno neproblemske: omejile so se na deskriptivno raven dogodka, celo hipertrofirano nevtralno opisovanje detajlov, brez poskusa trohice dvoma ali distance. Da smo kot državljani interpelirani v gledalce mehiške telenovele, nato pa igralci (beri: politiki) z nami manipulirajo, je naivnost par excellence.  Žal pravilna napoved, da na temo hobby programa ( izraz Gregorja Golobiča) našega ljubimca v naslednjih dneh v resnih medijih ne bomo našli nobenega kritičnega prispevka, se je uresničila. Kaj nam to pove? Najlažje si odgovor predočimo, če si ogledamo nekaj odzivov hrvaških medijev v obliki naslovov:

FOTO: Nećete vjerovati što su Kosorica i Pahor radili u Trakošćanu (Danas)

Kada smo sjeli, pogledao sam je u oči i pitao vjeruje li mi…’ oziroma

Tako se to radi: Borut Pahor i Jadranka Kosor podigli spomen ploču (Dnevnik)

“Malo ljetno druženje”: Kosor i Pahor si otkrili ‘spomen ploču’ (24sata.hr)

Večernji list se je čudil odprtju plošče v spomin na nek prejšnji sestanek, katerega zgodovinski pomen sta si protagonista prejkone izmislila in prikrojila sebi v prid:

Na tome je mjestu, kažu, uspostavljeno povjerenje dvaju vodećih osoba, a time i Vlada pa čak i naroda. K tome, tvrde, ovdje je razvijeno i njihovo osobno prijateljstvo, koje traje i danas. U spomen na taj događaj čak su i postavili tablu sa zajedničkom fotografijom (čuvena usklađena crvena haljina i kravata) i s datumom prvog susreta. Drugim riječima – sami su sebi otkrili spomen-ploču! A u spomen na njihovu bliskost, muzeju Trakošćan ostat će ploča s njihovom fotografijom i natpisom kako su se tu prvi put sastali – tako dugo dok netko možda ne zaključi da se to baš i ne uklapa u prizor pred vratima povijesnog muzeja.

Podobno skeptični in začudeni so bili na index.hr, kjer se jim postavitev spominskega obeležja tudi ni zdela samoumevna. Pri Danasu so se podobno čudili samopromociji (»da su oni ti koji su doprinijeli završetku pregovora Hrvatske i njenom ulasku u Europsku uniju«), celotno dogajanje pa so označili za bizarnost dneva!

Pahor Kosor romanca

Pri 24sata so se odločili za ironizacijo v obliki opisa pikantnih detajlov:

Pahoru na poklon boca travarice i još nešto…. Iako su rekli da neće biti poklona, Kosor je nakon ručka, na kojem su se posluživali zagorski specijaliteti, otišla u automobil iz kojeg je izvukla vrećicu za slovenskog predsjednika. Poklonila mu je bocu travarice, no u vrećici je bilo još nešto što je skrivala od fotoreportera. Tek mu je diskretno pod stolom pokazala što vrećica skriva.

Slovenski mediji pa…

Presenetljivo trakoščanske romantike in njenega vdora v politično scenografijo niso zagrabili niti rumeni mediji v Sloveniji – kot da bi bilo neumestno biti tabloidno pikanten, ko gre za predsednika republike. Popoln manko skeptične distance se manifestira že v naslovih najpomembnejših množičnih medijev:

RTVSLO: Pahor in Kosorjeva na Trakošćanu praznovala obletnico

Delo: Pahor in Kosorjeva spet v Trakoščanu

Planet Siol: Pahor in Kosorjeva ob obletnici v Trakošćanu zaplesala

Dnevnik.si: Pahor in Kosorjeva neformalno obeležila dogovor iz leta 2009

24ur.com: FOTO: Pahor in Kosorjeva zaplesala ob obletnici dogovora

Kao golupčići

Če so se hrvaški spraševali, kaj se bo zgodilo šele pri naslednjih obeležjih, če so že štiri leta tako pomembna, da si zaslužijo spominsko ploščo,  bi bil resnično pravi izziv, čemu so ocene povišane vrednosti sladkorja v krvi ostale v slovenskih medijih tabuizirane. Je Borut Pahor nedotakljiva božanska ikona? Smo znova priča spontanemu črednemu nagonu novinarjev in urednikov, velja k temu prišteti še »spontano« politično orientacijo urednikov, ki mora pomagati k temu, da predsednik republike ohrani prave rejtinge priljubljenosti? V kakšni meri je prostovolja mentalna kastracija novinarskega ceha v Sloveniji res prostovoljna? Kdo bi vedel. Posledice so jasne: kastracija ne proizvaja le invalidnih medijev, zmaguje tudi nekritičnost državljanov, ki jo na veliko proizvajajo prvi. Kjer ni kritičnih novinarjev, bodo tudi državljani pohlevna čreda; karikaturne učinke slednjega pa si lahko ogledamo prav v trakošćanskih epizodah. Če so, skratka, slovenski mediji dogodek jemali »resno«, ga hrvaški niso. Če so bili prvi seriozni, so bili hrvaški cinični. Če so prvi pokazali popoln manko distance, je drugim z njo uspelo. Novinar Večera se tako celo seriozno trudi z opisi modnih dodatkov, kot da gre za politično bižuterijo najprestižnejšega ranga pomembnosti:

Kosorjeva in Pahor tokrat nista bila barvo usklajena, kar je veljalo za njuno prvo trakošćansko srečanje in tudi za mnoga kasnejša. Rdečo kravato in rdečo obleko je zamenjala nekoliko bolj neformalna oprava. Pahor je nosil temno obleko z belo srajco brez kravate, Kosorjeva pa poletno večbarvno obleko brez broške, ki je bila njen zaščitni znak.

Novinar Večernjeg lista je iste podrobnosti opisal z neskrito ironijo:

Napomenimo da za ovu zgodu njih dvoje nisu bili modno usklađeni. Pahor, u klasičnom odijelu svojoj prijateljici u haljini s cvjetnim uzorkom i bisernim nakitom, donio je buket roznih ruža. Nakon izjava novinara zajedno su ručali iza zatvorenih masivnih vratiju zidova dvorca, stol je bio postavljen za dvoje, a poslije su u kafiću podno dvorca popili još po piće i srdačno se pozdravili. Unatoč “podvalama” od prošli put da su kao golupčići, ni ovaj se put nisu ustrezali od srdačnih poljubaca. U obraz.

Na ravni novinarskega diskurza, da poenostavim, zgodba o golobčkih Pahorju in Kosorjevi – če vzamemo ta opis za metaforo pristopa –  za naše medije, vse po vrsti, ni bila ustrezna. Samocenzura je morala narediti svoje. Ne preseneča torej, če hobby programi trakoščanskega kavalirja ne smejo biti prepoznani za hobby program. Mit o romantičnem predsedniku republike mora ostati naša fiksacija, pa naj stane, kar hoče.

  • Share/Bookmark

Vatikan kot svinja in domača Cerkev kot melnati žakelj

1.08.2013 ob 12:51

Hudo je, zelo hudo. Še nikoli tako. Če razvpiti slovenski moralni teolog zmerja Vatikan s svinjo in domačo lokalno Cerkev, kot ji pravi, primerja z melnatim žakljem, potem bi celo najbolj nepristranski opazovalec smel takoj slutiti, da je nekaj v teh podalpskih krajih močno narobe. Sam naphani diskurz bi mu veleval, da mora postati dvomljiv. Da gre za nohte ob odstavitvi obeh nadškofov, dr. Stresa in dr. Turnška, zaradi mariborske finančne polomije, in da smo deležni posebne predstave za javnost, kjer ne sme biti težko blasfemično pljuniti celo proti Vatikanu. In tako v vestički STA beremo:

V pogovoru za Odmeve na Televiziji Slovenija pa je Štuhec dejal, da je skrajni čas, da “se zavzamemo za svojo cerkev” in za to, “da ne bodo z nami ravnali kot svinja z melnatim žakljem”. Kot pravi, ni pričakoval, da je mogoče v tako kratkem času “obglaviti” krajevno cerkev na način, da imajo štiri upokojene nadškofe.

Vatikan kot svinja

No, zdaj vemo. Vatikan za dr. Štuheca morda ni svinja, ampak ravna kot svinja. Toda kaj točno spremeni metaforizacija opisa? Z domačimi nadškofi Sveti sedež nesramno pometa kot svinja z melnatim žakljem, domačo Cerkev obglavlja, še slikovito pravi. In edini izhod? Alarmanten je: zavzeti se moramo za svojo cerkev. Kako točno razumeti ‘zavzemanje’, ni jasno. Zavzeti za ‘svojo’ cerkev seveda, ali morda, ne pomeni ustvarjati nove verske ločine. Proti Vatikanu. Pomeni verjetno nekaj takega kot prenovo Cerkve. Pomeni torej končno prenovo Vatikana. Tako hude in neposredne kritike na račun Vatikana s strani samih cerkvenih ideologov že dolgo nismo slišali. In to tistih najbolj konservativnih. Tistih najbolj provatikanskih.  Izjemno redko videna priložnost je to, ko gre za upor na ladji Bounty – ne za sklicevanje na strice iz ozadja, temveč za revolt proti vatikanskim stricem in rožljanje z vstajo. Štuhec bo prenovil Vatikan. No, pa smo le naleteli na nekaj vstajniškega duha celo pri tistih, ki so nekaj mesecev nazaj prisegali, da je tako rekoč bogoskrunski.

Mediji kot statisti v cerkvenem teatru

Ne more biti nobenega dvoma, da so morali slovenski škofje dolgo pripravljati medijski »coming out«. Vse je teklo kot po maslu. Dolge tedne so vedeli, da bo treba javnosti posredovati novico o odhodu. Zavili so jo v kup evfemizmov, mediji so jih avtomatično povzemali, med njimi najbolj bode v oči tisti, da sta Stres in Turnšek »sprejela povabilo« po odstopu. Kot da sta imela kakšno drugo izbiro! Kot da sta odšla prostovoljno. A mediji so jo imeli, vendar je niso izkoristili.

Prvič, slovenski mediji so prezentacijo odstopa po potrebi cenzurirali. Vsi po vrsti. Oklestili so je dodatnih zoprnih kontekstov. Lep primer cenzurirane izjave, ki gre onstran praznega »sprejemanja« odstopa in plehkih deskripcij stanja stvari brez substancialnih ocen, je tale:

Bolj zaskrbljujoča od moralne pa je aroganca Cerkve, od katere bi že zdavnaj pričakovali, da brez sprenevedanja in laži poplača vse dolgove, ki jih ima do države in državljanov. Tudi in predvsem do upnikov z možnostjo poplačila dolgov npr. iz prodaje nepremičnin. Nesporno je, da je v denacionalizacijskih postopkih Cerkev pridobila ogromno premoženje v naravi in nepremičninah in da torej takšne možnosti ima.

Drugič, slovenski mediji so znova ravnali enodimenzionalno, na prvo žogo in v skladu z zamišljenim medijskim teatrom v režiji škofov. V finančnem bankrotu mariborske nadškofije vidijo le finančno odgovornost, ne sprašujejo se o politični. Kot da je bankrot nekaj, kar se je zgodilo zunaj političnih silnic, paktiranja Cerkve z Janšo, politično motiviranega pridobivanja kreditov, politično dirigiranih malverzacij (s pomočjo s strani politike nastavljenih akterjev v državnih podjetjih in npr. vpletenosti Cerkve v produkcijo famoznih propagandnih brezplačnikov:

Člani komisije, ki se ukvarja z ozadjem izdajanja brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, bodo dopoldne zaslišali nekdanjega predsednika uprave Gospodarstva Rast Mirka Krašovca, direktorja sklada Julius Lea Ivanjka ter nadzornico Gospodarstva rast Danico Ozvaldič.

Predsednica komisije Melita Župevc (SD) je pred mesecem dni pojasnila, da so odprli tudi temo ”cerkvene pomoči Slovenskemu tedniku”. Šlo naj bi za sredstva, ki so jih brezplačniku namenila podjetja in skladi blizu mariborske nadškofije. Pri tem se po besedah Župevčeve zastavlja vprašanje, kakšen interes so ta podjetja videla v določenem brezplačniku. Komisiji tako namerava najti odgovor, ali ni šlo za “vezano trgovino”.

Povedano drugače, tudi če bi Stres res nič ne vedel o nasedlih naložbah in finančnih malverzacijah, gre njegova odgovornost onstran teh dogajanj. Je tako rekoč politična. In svoja politična pajdašenja je poznal zelo dobro.

Tretjič, Cerkev si lahko nekaznovano privošči celo bizarne očitke medijem (kill the messenger!), konkretno Dnevnika, ki je (dejansko 12 ur, če upoštevamo splet!) pred tiskovno konferenco poročal o odstavitvi dveh nedolžnih nadškofov. Lahko si privošči prepoved dajanja svojih izjav, selektivnost. Lahko si privošči popolno aroganco in nerazumevanje vloge medijev, a bodo ti v zameno še vedno pohlevno nekritični in benevolentni – nekateri tudi odkrito servilni, kot sem že pisal. In še vedno ne bodo dojeli, kako prostovoljno sodelujejo v piarovskem spektaklu, pri katerem je treba nadškofa prezentirati kot obžalujoča vrla človeka, polna dobrote,  ki se jima sicer dela krivica, jo pa z dvignjeno glavo prenašata.  Zato menda, ker sta pač delno soodgovorna za nastali položaj, ne pa »glavna krivca«, kot sta dejala. Si lahko zamislimo podobno medijsko sliko ob vseh obsojenih in neobsojenih tajkunih, ki se trenutno odvijajo po sodiščih?

Odgovoren ali ne, to je zdaj vprašanje

Lep dokaz temu, da so naivno in apatično sodelovali v skrbno pripravljenem spektaklu,  diskurzivno s strani klerikov izpeljanem nadvse učinkovito, je totalna odsotnost presoje, kaj točno sploh pomeni Stresovo sklicevanje na odgovornost in neodgovornost v primeru finančnega bankrota.

Stres je namreč včeraj na tiskovki govoril o tem, da je »padel del odgovornosti« tudi nanj. Skrbno izbrane in pretehtane besede, kjer se zaradi odgovornosti celo opraviči. Nakar pove:

»Nikoli nisem trdil, da nimam nikakršne odgovornosti, vendar skupaj z nadškofom Turnškom odločno zanikava, da bi bila midva glavna krivca za razmere, ki so pripeljale do tega finančnega zloma.«

Kar očitam novinarjem, je torej dejstvo, da niso zmožni problematizirati tega dejstva: ne definirati odgovornosti, temveč enostavno pogledati, ali je tak stavek resničen. Ne gre le za to, da sta nadškofa uspela minimizirati svojo odgovornost v smeri »soodgovornosti«, žalosti spoznanje, da Stresa ne želijo, ne znajo ali nimajo motiva ujeti na laži.

Stres je namreč do včerajšnjega dne vedno zanikal sleherno svojo odgovornost. Tu so trije arbitrarno nabrani dokazi, ki bodo morali zadostovati. Najprej prvi. Že v naslovu in podnaslovu naslednjega prispevka 1. oktobra 2012 jasno razbiramo vehemenco zanikanja odgovornosti:

Stres odgovornost

Na mariborski nadškofiji zavračajo navedbe, da je za finančni polom nadškofije odgovoren škof Anton Stres. Kot zatrjujejo, so vse ključne poslovne odločitve predlagala, sprejela in izvrševala poslovodstva gospodarskih družb.

Drugi dokaz, da Stres ni sprejemal odgovornosti, je znova vsebovan že v podnaslovu in sami vsebini:

Stres: Odgovornosti ne morem sprejeti

Stres je včeraj komentiral tudi očitke v zvezi s pogodbo mariborske nadškofije z Vegradom o obnovi dvorca na Betnavi. Pojasnil je, da nadškofija ni imela lastnih sredstev, zato je iskala strateškega partnerja in ga našla v podjetju Vegrad. Sredi septembra 2009 je zato Stres, ki je bil takrat mariborski nadškof koadjutor, podpisal krovno pogodbo s tem podjetjem. »Menim, da je bila pogodba korektna in v skladu z interesi nadškofije, da se kompleks Betnava uredi in nečemu služi,« je dejal metropolit in pristavil, da v času izvrševanja pogodbe ni bil več v Mariboru, temveč je že bil imenovan za ljubljanskega metropolita, »zato ne morem sprejeti ali imeti nobene odgovornosti za posle in dejanja, ki so predmet kriminalistične preiskave«.

Tretji dokaz, kjer se je spet želel dekulpabilizirati s sklicevanjem na to, da je on vendar ljubljanski nadškof (!), je tukaj:

“Ne razumem, zakaj sem ves čas pod pritiskom jaz kot ljubljanski nadškof. Razumem, da ljudje kolaps gospodarstva mariborske nadškofije radi posplošujejo na celotno Slovenijo, vendar gre vendarle najprej za njeno zadevo,” je za tednik še povedal Stres. ”Ne morem dajati izjav na račun pravne osebe, za katero nisem odgovoren,” poudarja.

Stokanje medijem o neodgovornosti

Stres je torej lagal, a tega novinarji ne znajo opaziti – njegova izrečena trditev, da nikoli ni trdil, da nima nikakršne odgovornosti, je netočna. Je lažna. Trdil je prav to. In večkrat. Trdil je celo, da odgovornosti ne more sprejeti. Tudi selektivna branja v smislu tacitne delitve na »finančnopravno« in »moralno« odgovornost tu ne bodo pomagala; zato, ker je sam avtor ni uvedel. S tem, ko je Stres lagal, je tudi veličina njegova kesanja lažirana. In opravičilo prazno.

Najbolj cinično perverzna med vsemi pa je Stresova lekcija novinarjem in medijem 24. januarja letos ob godu sv. Frančiška Saleškega, ko se je srečal z več kot 50 katoliškimi novinarji in drugimi sodelavci v medijih. Takrat je novinarje metropolit podučil, da Slovenijo mori ideološka polarizacija, ki vodi v samomor družbe. Del samomorilskega ravnanja pa je ravno neprevzemanje odgovornosti:

Izpostavil je potrebo po preseganju »delitev ljudi na naše in one tam, ki jih je treba onemogočiti, kajti to pomeni samomor družbe. Nihče se ne trka na prsi, nihče ne prevzema odgovornosti«.

Ko se torej te dni dr. Stres poslavlja in naznanja, da se bo znova posvetil svoji veliki ljubezni filozofiji, bi lahko med svoje novostajajoče knjige o etiki – in zanjo je specialist – vključil tudi kakšno novo poglavje o sprejemanju odgovornosti in laganju. Izkušnje in reference ima. In ko se dr. Štuhec te dni vsaja nad Vatikanom in s prstom kaže na menda edinega (!) krivca mariborske polomije, Mirka Krašovca, bi ga novinarji lahko vendar pocukali za rokav in vprašali, kaj je Cerkev storila, da bi kazensko Krašovca tudi res ovadila. Razen v zadevi obnove betnavskega gradu, kjer je med ovadenimi, se namreč nekdanjemu mariborskemu ekonomu še ni skrivil las.

Vtis je, da je kazanje s prstom en na drugega in bežanje pred odgovornostjo, tudi za ceno laži in prevar, novi šport domačih cerkvenih dostojanstvenikov. Melnati žakelj, ki za svoj obstoj niti več ne rabi svinje. Vstajo proti Vatikanu in upor na ladji SLO-RKC pa bo treba še budno spremljati.

  • Share/Bookmark

Kako smo ukinili Poglede Slovenije in se pri tem celo smejali

18.07.2013 ob 17:41

Ukinitev oddaje Pogledi Slovenije in slovo Uroša Slaka in Bojana Travna, vsaj takšno je zaenkrati videti, odpira vrsto vprašanj. Skoraj nobeno med njimi niti po enem tednu ni dobilo pravega odgovora, čeprav se zdijo ključna za substancialno analizo stanja v RTV hiši, novinarsko avtonomijo in nenazadnje značilno dualno medijsko folkloro naši/vaši pri nas.

Pogledi Slovenije

Med zame najbolj šokantnimi je bila širša javnostna recepcija napovedi ukinitve te oddaje – in to v kontekstu očitka o političnem diktatu, ki da je ukinitev sprožil. Če odštejem tiste na desnem polu (novinarskem ali širšem), ki so bili pričakovano v ofenzivi in zgroženi nad dejstvom političnega kadriranja, saj oba avtorja ves čas dojemajo predvsem kot desno profilirana, torej kot »naša«,  je izjemno presenetila reakcija obsežnega dela javnosti, tudi samih medijev. V veliki meri se je zvedla na prikrit ali kar odkrit naslednji premislek: oddaja je senzacionalistično obarvana, novinarja neprofesionalna in demagoško neznosna, tako rekoč lažnivca in manipulanta, imela sta posebne pogodbe (ki jima je zdaj potekla!) in visoke honorarje, potekla jima je pogodba, zato je prav, da se jo/ju ukinja. Četudi so bile reakcije tudi drugačne, bi rad polemiziral s takšnim razumevanjem, ki sem ga zasledil ne le pri avtorjih na spletnih omrežjih, temveč med svojimi dobrimi (akademskimi) kolegi.

Pritisk ali ne, to je zdaj vprašanje

Toda najprej k zgodbi o pritiskih. Naj takoj povem, da sem ob tezi o politični ukinitvi oddaje takoj pristrigel z ušesi. Oba novinarja sta namreč energično trdila, da je prišlo do spremembe odločitve o »obstanku« oddaje po predvajanju zadnje oddaje o nakupu Mercatorja 20. junija. Četudi sta imela zagotovila, da bo oddaja v jesenski programski shemi, sta 5. julija presenečena izvedela, da se to ne bo zgodilo. Direktor TV Slovenija Janez Lombergar naj bi se namreč odločil, da jima pogodbe ne podaljša; ta se je iztekla junija. Ob tem se je skliceval na finančno stanje in visoke stroške oddaje. Nato sta 9. julija  Slak in Traven napovedala tiskovno konferenco za naslednji dan skupaj z udarnim geslom, da se bosta odločno uprla zahtevi po vmešavanju politike v RTV hišo.

V zraku je torej obviselo spraševanje, ali je do političnih pritiskov res prišlo. Nekateri podatki, izrečeni celo v sami oddaji, so na to nakazovali. Na slabo voljo in posledično intervencijo Bratuškove vlade, z močno ambicijo Mercator prodati Agrokorju, sta namigovala tudi sama novinarja. O analizi do prodaje Mercatorja kritičnih poročil sem pisal tukaj. Možnost političnega obvladovanja medijev se je začrtala še na metanivoju, saj je sama oddaja spregovorila o tem, kako hrvaški tajkun Ivica Todorić, torej kupec Mercatorja, disciplinira medije na Hrvaškem. Slak je nedvoumno aludiral, da se bo ta vzorec z nakupom prenesel tudi k nam.

Na dan tiskovke sta se oglasila tudi Aktiv novinarjev Informativnega programa TV SLO in Društvo novinarjev Slovenije. Oba sta, verjetno rutinsko in z nekaj fige v žepu,obsodila potencialne politične pritiske:

V Aktivu novinarjev Informativnega programa TV Slovenija se sprašujejo ali navedbe o ukinjanju oddaje Pogledi Slovenije zaradi pritiskov različnih političnih in drugih interesih skupin držijo. Če da, temu v aktivu odločno nasprotujejo. Enako menijo v stanovskih organizacijah.

V Aktivu novinarjev Informativnega programa TVS so prepričani, da je oddaja formata, ki ga ponujajo Pogledi Slovenije, v programih nacionalne televizije potrebna. “Osvetli obravnavane tematike z drugih zornih kotov in doda dimenzijo širše razprave, ki je dnevno-informativne oddaje gledalcem ne morejo celovito ponuditi. Informativni program TVS bi moral širiti vsebine preiskovalnega novinarstva in v vodenje tovrstnih žanrskih oddaj vključiti več svojih novinarjev, ne pa da take oddaje ukinja, poljubno nadomešča ali daje v privatni zakup. To nikakor ni v interesu javnosti, ki ji je nacionalna Radiotelevizija Slovenija zavezana,” so zapisali v izjavi za javnost.

Navedbe ustvarjalcev Pogledov Slovenije, da vodstvo RTV Slovenija oddajo ukinja zaradi pritiskov politike in kapitalskih centrov moči, so po mnenju Društva novinarjev Slovenije (DNS) zaskrbljujoče in jih je treba razčistiti.

V DNS se zavedajo, da o programski shemi odloča vodstvo RTV Slovenija v skladu s svojimi pristojnostmi. Vendar v tem primeru dvom vzbuja informacija, da naj bi bil pred ukinitvijo že dosežen ustni dogovor o tem, da oddaja ostane na sporedu do konca leta 2013, so zapisali v DNS. Zahtevajo, da vodstvo RTV Slovenije javnosti in ustvarjalcem oddaje, Urošu Slaku in Bojanu Travnu, pojasni razloge za sprejeto odločitev.

A vendar so številni novinarjema nenaklonjeni, četudi v stvari posvečeni še kar vztrajali pri tem, da je teza o političnih pritiskov izmišljena – vključno, kakopak, z vodstvom RTV Slovenija, ki jih je pričakovano zanikalo. Epistemološko dejstvo, ki je za našo presojo ključno. Obnašali so se, kot da vedo več od drugih. In na koncu je sledilo pravo razočaranje: čeprav sta bila k temu pozvana, do tega trenutka Slak in Traven nista ponudila prav nobenega dokaza ali poldokaza o njih. Še več, prvotne trditve – govorilo se je o klicih pred oddajo, poskusu njene umaknitve, intervencijah državnega sekretarja vlade na RTV SLO, ipd. – na tiskovni konferenci 10. julija in kasneje sploh nista ponovila, kaj šele razširila. V tem smislu sta povsem razočarala in dala vsaj navidez prav tistim, ki so vanju najbolj dvomili.

Adhominalnost in formalizem

V tem hipu torej še vedno ne vemo, komu naj verjamemo. V maksimalnem interesu Slaka in Travna bi bilo biti verodostojen in svoje smele trditve podkrepiti z evidenco. Temu sta se odpovedala in javnost prejkone silita v to, da jima tu ne zaupa. Toda še bolj frapanten od dela javnosti, ki je bil prepričan, da pritiskov res ni bilo in jima ni za verjeti, je tisti drugi del, ki se o tem sploh ni spraševal. Njegovo sklepanje je bilo, če poenostavim, približno takšno:

(1) Slaku in Travnu je potekla pogodba.

(2) Torej je logično, da sta ostala brez oddaje.

Spet tretji del je sklepanje obogatil po potrebi takole:

(1)   Slaku in Travnu je potekla pogodba.

(2)   Skrajni čas, kajti oba sta zanikrna novinarja v zanikrni oddaji.

(3)   Zato je logično in nujno, da sta brez oddaje.

Obema premislekoma, prvem formalističnemu in drugemu adhominalnemu, je skupna ena točka: sprenevedati se morata za očitek o političnih pritiskov zaradi zadnje oddaje in seveda glede dejstva, da sta živela v dobri veri, da se bo oddaja Pogledi Slovenije jeseni nadaljevala. Nenazadnje sta se v njej tudi poslovila z besedami »Se vidimo jeseni«.

Formalistični in adhominalni (moj izraz, ki še čaka preverbo pri slavistih) argument ne moreta biti uspešna. Zakaj? Ker se morajo njuni avtorji pretvarjati, da premisa o političnih pritiskih ne obstaja. Da so, skratka, do ukinitve oddaje pripeljali neki drugi razlogi. Pretvarjati se mora tudi glede svoje vednosti o tem.

Še zlasti je tu nemogoč adhominalni argument. Če se formalistični vsaj nekoliko trudi ponuditi razlog (češ, saj jima je potekla pogodba, kaj zdaj jamrata) in se pri tem narediti slepega za kar nekaj okoliščin, npr. o dogovoru nadaljevanja oddaje, si morajo avtorjivaj ad hominem povsem izkljuvati oči – namreč za trditev, da je prišlo do političnih pritiskov. Formalist skratka lahko nalahno skomigne z rameni, ko mu omeniš pritiske (jebiga, več sreče prihodnjič, se jima je pač iztekla pogodba), medtem ko se mora adhominalist odkrito bodisi pretvarjati, da pritiskov ni bilo, in on to pač ve, ali pogledati proč in pristati nanje, ker pač verjame, da imamo opraviti z manipulantoma, na katera se sme pritiskati. Imel sem srečo, da sem lahko podrobno spremljal ta primer v vseh fazah – in zato lahko potrdim, da so se adhominalisti obnašali na povsem enak način v vseh, torej pred in po tiskovni konferenci, ko še niso mogli vedeti, če bosta Slak in Traven uspela predložiti dokaze.

Sam razumem vnaprejšnjo obsodbo obeh novinarjev kot izraz šibke argumentacijske kompetence, ki vlada v slovenski družbi, ter seveda zapiranja prostora za javno rabo razuma, celo njeno nevtralizacijo. Razumem jo kot znamenje premoči razprav ad hominem nad razpravami ad rem. Kar me je resnično šokiralo, je bilo dejstvo, da so se jim pustili očarati izobraženci – tisti namreč, ki so v svojem sovraštvu do novinarjev bili raje pripravljeni spregledati in zanikati njun apel, da sta deležna pritiskov. Kvaliteta njunega novinarskega dela namreč nima nobene posebne relevance za oceno tega, ali je do pritiskov prišlo ali ne. Prav tako nima relevance, ali naj te pritiske obsodimo ali ne. Tudi če bi se vsi strinjali, da je njuno oddajo treba ukiniti ali je morda sploh ne bi smelo biti, to ne sme vplivati na našo presojo upravičenosti pritiskov.

Načelnost in adhominalnost

Ker sem med tistimi, ki imam za edino moralno sprejemljivo podpreti novinarja, ki navaja pritiske nase, sem naletel tudi na očitek o tem, da smemo to storiti le za osebe, ki so tega vredne. Ampak argument »Načelno je, da podpiraš tistega, ki je tega vreden«, ni dober. Bomo serijske morilce, ker niso tega vredni, ne podprli v primeru, ko so jim kratene zakonske ali kakršne koli druge pravice? Jih bomo podprli kaj manj zato, ker so pač morilci?

Lep domači primer je družina Strojan. Po vsem sodeč to ni ravno družina, ki živi v skladu z zakoni. Toda bomo dejali, da jih ni veljalo podpreti v omejevanju njihovih pravic, svobodi gibanja in bivanja, ker pač sicer tega niso vredni? So bile te pravice kaj manj kratene zaradi osebnih značajskih in moralnih okoliščin pripadnikov družine?

Zato sem zadnje dneve res težko dojel, kako lahko zavračanja Slaka in Travna, tudi koncepta in vsebine same oddaje Pogledi Slovenije, pri marsikom povzroči slepo pego, zaradi katere bo adhominalno raven pomešal z načelnim vprašanjem. Slednje pa je silno preprosto: bomo novinarja, za katerega obstaja sum, da se nad njim izvajajo politični pritiski, moralno in načelno branili, in to ne glede na njegovo poreklo, politična stališča, kvaliteto, ali pa bomo zamahnili z roko, ker ga ne maramo, ker je sicer navijaški, neprofesionalen in nam ne ustreza?

Kaj bomo torej storili? Kje in kako bomo senzibilni? V tem in vseh drugih primerih. Se bomo šli načelnost za »naše« in nenačelnost za »njihove«? V katerem dejanju se skriva brezpogojna privrženost etičnim principom? Nas ti sploh zanimajo? Med osebnim ravnanjem in načelnostjo zato ni nobene posebne korelacije.

Še pomnite, tovariši, MMC?

Zgornje epizode zato ne razumem zgolj kot zgodbe o neki nenačelnosti v obsodbi pritiskov, kjer bi jih obsojali le za »naše«, ne pa tudi za »njihove«, temveč predvsem o kritično šibki argumentacijski presoji. Tudi sam bi imel morda dobre razloge, da postopam adhominalno, saj sem bil med najbolj ostrimi kritiki oddaje in  že dve leti čakam ignorantski Programski svet, da mi odgovori na mojo pritožbe glede prav iste oddaje in dela istih novinarjev. No, zaradi rekordne neodzivnosti (dve leti zamude in kup opozoril!) sem nedavno javno pisal tudi njegovemu predsedniku. Vsebinske odgovore še čakam.

A tu je še en ironičen zasuk. Zdi se, da ignorantski Programski svet in vodstvo RTV Slovenija zadnji dve leti nista imela posebnih pripomb čez oddajo in oba novinarja – nenazadnje sta jih dobro plačevala. Če je temu tako, če sta (indirektno) z razlogom ignorirala pritožbe nanju in na njuno oddajo, bi zdaj morala imeti enako tehtne razloge, da jo ohranita v programski shemi. Kako razložiti tak razkorak?

No, tu se ponavlja zgodba z MMC-jem: prisiljen sem verjeti, da se je tudi to pot modro vodstvo zateklo v najbolj gnusnega izmed vseh možnih scenarijev. Namesto da bi pošteno problematiziralo, kaj je novinarsko napačnega v sami oddaji, njenem konceptu in izvedbi, se je obeh novinarjev preprosto znebilo – z veliko zamudo. Ne verjamem, da zaradi denarja. Tudi zato ne, ker argumenta o »raziskovalni oddaji«, ki jo potrebujemo, niso znali zadostno pojasniti.  Z MMC RTVSLO je bilo v letih 2010 in naprej vse narobe, postal je Janševo politično trobilo. O tem sem pisal veliko. Nato je redakcijo vodstvo na začetku 2012 preprosto ukinilo – ne da bi kadarkoli resno problematiziralo ravnanje tamkajšnjih novinarjev. Z ukinjanjem se je torej odločilo za politiko potiskanja problemov pod preprogo. S tem je javnosti in novinarjem samim onemogočilo vrednotenje novinarske profesionalnosti, raje se je skrilo pod birokratski ukrep. Podobnost ravnanja v primeru MMC in Pogledov Slovenije je velika in po svoje pričakovana. V tem duhu ne velja obsoditi le morebitnih pritiskov na novinarjev na javnem servisu, temveč tudi stil njegovega vodenja, ki vedno bolj odkrito spominja na ravnanje nekoga, ki mu za odličnost javnega zavoda niti malo ni mar.

  • Share/Bookmark

Dosmrtni zapor za Janšo in novinarska želja

14.06.2013 ob 14:02

Nekateri ploskajo, spet drugi so zgroženi. Dr. Ljerka Bizilj naj bi Janši v obraz odkrito zabrusila, kar mu gre. Naj gre v zapor do smrti, če je kriv. Za svoj neposreden pogum je deležna ovacij na družabnih omrežjih. Spet drugi menijo, da je ravnala nespodobno. Sam sem na strani slednjih. Toda kako ob pomanjkanju volje po sleherni argumentaciji oceniti njen novinarski pristop, kdo ima prav, je očitek o nespodobnosti sploh lahko očitek proti profesionalnosti? Trdil bom še več, da za navdušenje nad novinarko ni najmanjšega dobrega razloga in da imamo, bolj po naključju, dobre argumente za takšno razlago še pred nastopom »delikta«. Proti sebi jih je podala kar Biziljeva že 31. maja. Večina je spregledala njen poprejšnji novinarski faux pas. Pa po vrsti.

Dosmrtni zapor za »dosmrtnega« predsednika SDS

Za kaj gre? Novinarka je 12. junija 2013 opravila intervju z Janezom Janšo na tretjem, parlamentarnem kanalu RTV Slovenija. En teden po razsodbi 5. junija, ko je bil Janša spoznan za krivega in obsojen, med drugim, na dve leti zaporne kazni. Intervju je nato zaključila vehementno:

»Gospod Janša, takole bi rekla. Želim si, da, če ste krivi, greste v zapor. Zaradi mene tudi do smrti. Enako naj ob krivdi velja za mojega sina ali mene. To si želim, a naj bo črno na belem. Predvidevam, da si tudi večina Slovencev želi, da je črno na belem. Jaz se z vami naslednjih 25 let res ne bi več na tak način ukvarjala.«

Ljerka Bizilj do smrti Janša

Kaj je s tem narobe? Dvoje, po moje. Prvič, nerelevantno je, s čim bi se želela ali ne želela ukvarjati novinarka Ljerka Bizilj naslednja leta svoje kariere. To, ali se želi ali ne želi ukvarjati z Janšo naslednjih 25 let, lahko zaupa svojim kolegicam v gostilni, za gledalce njenih oddaj pa ne sme in ne more biti relevantno in prestavlja nek osebno intoniran wishful thinking. Bizarna prostodušnost ni dober alibi.

Drugič, nekomu želeti »dosmrtni zapor«, če je kriv, in to le zato, da se ne bi rabili ukvarjati z njim (ravno to vehementno zatrdi novinarka, torej vzpostavi vzročnoposledično povezavo), je take vrste vrednostna sodba, ki je zaradi svoje subjektivne narave ne le neprimerna za izrekanje na nekem mediju (in še to javnem zavodu, kjer imajo višje kriterije), temveč po sebi neokusna, žaljiva in ekscesna. Sploh pa,  če je podana intervjuvanemu človeku v obraz in to v trenutku, ko sodba še ni pravnomočna. Če danes nekateri gojijo (politične) simpatije do takšne poteze, bi si drznil reči nasprotno: nobene profesionalno dobre osnove ni za to, da bi lahko takšno gesto pozdravili. Prav nasprotno.

Če pobrskamo po kodeksu novinarjev, bomo ugotovili, da se je novinarka približala kršitvi zahteve iz drugega člena, ki pravi: »Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.« Osebno verjamem, da je o kršitvi tega člena smiselna razprava, čeprav je primer verjetno zelo na meji, dasitudi se žal uporabljena dikcija verjetno bolj nanaša na žanr poročila kot komentarja, a bi se morala na oboje. Novinarka pa je nedvomno podala svoj osebni komentar.

Kdaj sme novinar soditi in poučevati sodišča

Večina javnosti, ki se danes zgraža ali aplavdira Ljerki Bizilj, je popolnoma spregledala sicer na čistem izteku oddaje z njene strani omenjeno okoliščino, da se bo le ponavila. Kar je namreč novinarka zabrusila upravičeno presenečenemu Janši v obraz, ni nekaj novega. Popolnoma iste besede in enako poanto je že izrekla v svoji oddaji na istem kanalu 31. maja; pod »poanto« mislim na njeno željo po dosmrtnem zaporu in njeno zahtevo, da se naslednjih 25 let ne želi ukvarjati z intervjuvancem.

Posnetek je dostopen tukaj in ne spomnim se, da bi se po predvajanju TV kolumne kdo zgražal na povedanim, niti ploskal. A to ni najpomembnejše. V taistem komentarju, napisanem po javnosti obelodanjenem predlogu tožilca Andreja Ferlinca po dveletni zaporni kazni in pred končnim dnevom branja razsodbe, si je Biziljeva privoščila prostodušno branje kozjih molitvic sodnikom in tožilcem. Poglejmo nekaj poudarkov:

»Gospodje, če je kriv, naj gre v zapor, ampak krivda mora biti stoodstotno dokazana.«

»Ampak gospodje, dokažite mu, da je kriv, če je res.«

»Otipljive dokaze potrebujemo, spoštovani sodniki in tožilci! Kar smo doslej slišali, se mi zdi premalo prepričljivo.«

»Res si ne želim, da je Janez Janša problem naslednjih 25 let.«

Četudi o RTV Slovenija in njeni regulaciji programskih standardov nimam dobrega mnenja,  si vendarle domišljam, da razprava o Ljerki Bizilj in tem, zakaj Janšo na javnem zavodu le ni dobro pošiljati v dosmrtni zapor, zaradi tega bistveno presega navedeno dilemo. Sugestivne besede novinarke namreč predstavljajo prejudiciranje, educiranje in posledično dvomljenje v odločitve tožilstva in sodišča, in to še pred izrekom sodbe. V tem oziru so oblika pritiska na njihovo delo. Z vidika novinarske etike so povsem nedopustne in jih ni mogoče pokriti z zagovorom »svobode izražanja«, ki si jo lahko novinar privošči v komentarju.

Dvomim pa, da bosta o tem imela kaj povedati Programski svet RTV Slovenija in DNS. Dosedanje izkušnje pritrjujejo nizkim pričakovanjem.

  • Share/Bookmark

Standard in standard slovenske družbe znotraj teorije zarote

8.06.2013 ob 21:44

Slovenski mediji so bili včeraj in danes evidentno močno fascinirani nad zapisom v avstrijskem Standardu o obsodilni sodbi v korupcijskem procesu Patria. O tem pričajo izjemno številni povzetki sicer silno kratkega komentarja – zaradi česar je tovrstna fascinacija še zanimivejša.

Komentar Adelheid Wölfl so povzeli prav vsi najpomembnejši pri nas, z izjemo RTV SLO: STA, 24ur, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Planet SIOL, Primorske novice, itd. Zapis je bil nemudoma deležen tudi sovražnih reakcij v Janševih medijih, npr. v Demokraciji. Tu je le nekaj hitrih povezav:

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/der-standard-politiki-kot-jansa-ne-razumejo-kaksno-skodo-povzrocajo-s-svojimi-teorijami-zarote

http://www.siol.net/novice/svet/2013/06/jansa_sluzi_kot_primer_stanja_slovenske_druzbe.aspx

http://www.delo.si/novice/politika/jansa-julija-timosenko-in-sluzba-drzavne-varnosti.html

http://www.mladina.si/144983/der-standard-jansa-ni-timosenkova/

http://www.demokracija.si/slovenija/politika/21612-leviarska-komentatorka-v-der-standardu-pod-vplivom-vojnovia-ali-jano

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013060705924571

http://www.24ur.com/novice/slovenija/slovenija-zdaj-potrebuje-zaupanje-ne-pa-paranoidne-fantazije.html

http://www.primorske.si/Slovenija-in-svet/Der-Standard–Jansa-vsepovsod-vidi-zarote.aspx

Metavprašanje o fascinaciji

Avtorica piše o tem, kakšno škodo povzročajo državi Janševe teorije zarote – neposredno govori o paranoidnih fantazijah in njihovem impaktu na globoko politično krizo v trenutku, ko Slovenija tone. Med drugim ugotavlja:

A problem je globlji od opisa psihičnega stanja politika. Janša je tudi primer stanja slovenske družbe. Nima nobenega spoštovanja do sodbe sodišča, kot je bilo to mogoče videti v sredo iz njegovega odziva. In tudi velik del Slovencev nima zaupanja v pravno državo in politiko. Grozljivo veliko jih verjame v teorije zarote, podobno kot Janša, čeprav pogosto tudi z drugimi predznaki. Tako je večina vprašanih pred izrekom sodbe v korupcijski zadevi Patria dejala, da ne verjame, da bo Janša obsojen, saj da je sodstvo politično.

Morda bi si morali hevristično zastaviti elementarno vprašanje, kaj je tisti presežek zapisa v Standardu, da nas fascinira v takem obsegu? Smo v njem izvedeli nekaj novega, kaj bolj resničnega od tistega, kar že vemo ali kar nam ponujajo domači mediji? Bi morali spraševanje absolvirati kot napačno izhodišče, češ saj gre le za povzetek nekega tujega komentarja in nič več?

Govorim o razmerju medijske vednosti do vsebine: je, skratka, avstrijska novinarka povedala nekaj svežega in resniconosnega, ali pa so domači mediji fascinirani le nad dejstvom, da so slovenske politične posebnosti opazili tudi drugod po svetu? Je spoznanje, da je umrla domača krava, postalo resnično šele, ko nas je doseglo v osmrtnici tujega časopisa, prej pa tega dejstva nismo pripravljeni priznati? Ima trditev, s katero te dni strežejo v SDS, češ da se jim članstvo po obsodilni sodbi rapidno povečuje, zgolj vrednost prazne propagandne konstatacije, ali pa naraščanje, ne le trditev, poganja kakšna psihološka logika? Katera že in zakaj?

Zarota, paranoja in medijska vednost

Malce bom tečen: skoraj noben slovenski komentator ne le, da ni bil doslej sposoben artikulirati poante, kakšno otipljivo škodo povzročajo politične teorije zarote, temveč teorij zarot ni znal umestiti v širši horizont političnih dinamik in psihopolitike paranoje, jih spraviti v vzročno povezavo s strategijami širjenja sovraštva in diskreditacij, posledično pa ne le političnih, ampak tudi ekonomskih razmerij v državi. Kaj točno počnejo najbolj vidni opinion-makerji v državi vsa ta leta, ne vem. Z izjemo Vlada Miheljaka, Grege Repovža in še koga se običajno zadovoljijo s praznim, opreproščenim konceptom »teorije zarote«, ki ga razumemo kot instantno mehansko tehniko politične propagande. Toda teorija zarote je bistveno več od tega in njeni učinki so daljnosežnejši.

Sam žal nisem bil prepričljiv s svojo knjigo o psihopolitiki paranoje z naslovom »Paranoja, manipulacija in racionalnost« (2010). Tako sodim, da ni pritegnila pozornosti prav nobenega medija, z izjemo Mladine in Večera. Tudi moji številni zapisi o teorijah zarot (izbortukaj) in paranoji (izbor tukaj) ne prepričajo nikogar, če sodim po reakcijah, še najmanj najbolj vidne medijske komentatorje Dela, Večera, Dnevnika, RTV SLO in drugih, čeprav so z njimi zelo dobro seznanjeni. Zato je, in to je moja teza, za slovensko novinarsko srenjo vendarle zelo dobro, da imamo Standard.

Avstrijska komentatorka je storila dvoje: povedala je nekaj, kar že vemo, a je to storila na način, da je njena trditev izrazito substancialna in diagnostična po svoji naravi: Janša je simptom slovenske družbe. Če ima prav, in sam ji prikimavam, bi morali zvoniti vsi zvonci. Kajti trditev predpostavlja, da nekaj ni narobe le z njim, temveč z nami vsemi. In predpostavlja še, da tega s svojo partikularno fokusirano kritiko Janše nismo opazili. Ali nočemo opaziti. Tisto, kar nočemo ali ne smemo opaziti, pa se v največji meri veže na medijsko vednost, ki nam jo posredujejo, servirajo in oblikujejo novinarji in uredniki. Kako so ti velikokrat povezani s politiko ter kako se to odraža na medijski vednosti, je seveda še en nerešljivi dodatek.

Standard Janša zarote

  • Share/Bookmark