Arhiv za kategorijo 'Radio'

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

18.04.2013 ob 14:39

No, pa smo ga dočakali – napovedani dokumentarni film scenaristke in režiserke Špele Kuclar z naslovom »Med spoloma«je potrdil utemeljene sume o tem, da je RTV Slovenija izgubila vse kompase za spoštovanje znanstvenosti spoznanj, spoštljivo obravnavo tematike spolne razlike in še zlasti odnosa do žensk. Dokazala je, da raje ostaja privržena spontani ideologiji seksizma in šovinizma, od znanstvene resnice pa ji je ljubše generiranje stereotipov o moških in ženskah ali zganjanje teorij zarot. Tako rekoč prime time predvajanja 16. aprila 2012 ob ob 21.00 uri na prvem televizijskem kanalu nas zlovešče napotuje na misel, da je javni servis na svoj izdelek celo ponosen. Pa poglejmo osnovne poudarke.

Med spoloma izsek

Zgodba o njej, Petri in njem, Davidu, njunem partnerskem brodolomu ob pomanjkanju časa, ki ga ne najdeta eden za drugega, in končnem happy-endu, do katerega pride s pomočjo samospoznavnega procesa ob obilici »uglednih strokovnjakov« (ne zanju, v resnici za gledalca), služi kot bazični dispozitiv za razgrnitev znanstvenih resnic o moškem in ženski in njunem odnosu. Pravi zvezdi dokumentarca s tem kajpak nista oba protagonista in iskanje rešitve za njun konfliktni odnos – ona končno postane srečna, ko si v filmu prilepi brke in začne nastopati kot moški -, temveč podajanje domnevno znanstvenih dognanj, ki na koncu, s pomočjo družinske svetovalke, čudežno pripelje do pomiritve.

Umetnice vzdušja

In kakšna so ta psihološka osvobajajoča spoznanja o naravi moškega in ženske? Stereotipizirani seksizmi in freudizmi, v skladu s katerimi je ženska orodje za moško zadovoljitev, ona je tista, ki mora poskrbeti za »vzdušje« ob njegovem prihodu domov, zato je v osnovi problem odnosa v tem, da se ženske več ne počutijo ženske – a le zato, ker niso dovolj mične in podrejene in ker so, kot pravi sogovornik, postale preveč samostojne in samozadostne (sic!). Zagodla jo je feministična ideologija in jim škodovala, po drugi strani pa je »v krizi definicija moške identitete« (ja, taki so cajti, v krizi so tudi definicije), otroci se preveč igrajo in odraščajo v ženskem okolju mamic, sosed, tet in žensk, skratka ob odsotnem moškem, zato prevzemajo preveč ženskih vrednot, postanejo feminilni in končno zaradi tega tudi geji (ali lezbijke). Nabor strokovnjakov, ki komentirajo metafiziko spolne razlike, je kar širok, a tudi zelo homogeniziran – scenaristka in režiserka se ni trudila najti nasprotna mnenja, prej je težila za oblikovanjem enotne znanstvene slike ali diagnoze in temu ustrezno iskala strokovna mnenja, ki se med sabo ujemajo. Medklic: po nekaterih podatkih je več zaprošenih med njimi zavrnilo sodelovanje po tistem, ko so videli scenarij.

Danaja Grešak je zbrala nekaj citatov iz dokumentarca za pokušino:

Dr. Franc Planinšek,  plastični kirurg: »Napaka sodobne ženske osnovna je, da poskuša vsaka od njih biti samostojna in samozadostna. To je tisto, kar masovno kastrira moške in jaz bi svetoval vsem ženskam, da si vzamejo nekak priročnik kako se iz alfa samice pretvorit v beta samico. Ker to je tisto kar privije moškega k njej v objem. Namreč moški rabi slišat ”tega pa ne zmorem sama naredit, prosim za tvojo pomoč, ker le ti znaš ta žebelj zabit v steno”«.

Dr. Andrej Perko, psiholog: »Ženska mora ustvarjati vzdušje. To je že doktor Rugelj vedno povedal. Se pravi, mora biti v nekem smislu umetnica, ki ustvari v družini takšno vzdušje, da bo moški se vedno z veseljem vračal domov. In je treba to vzdušje nekak se naučit in ustvarit. In tega se ne zavedamo. In ženske hočejo, zlasti s feminizmom, naprej ko se je razvilo in je prišlo v nek histeričen feminizem, hočejo biti enake moškim , ne samo enakovredne, enakopravne, ampak enake. To pa se ne da«.

Roman Vodeb, osebni svetovalec: »Zame je problematičen feminizem, feministična ideologija. Ta pa je zagodla. Ne samo moškim, tudi ženskam. Ženske nikoli do zdaj v zgodovini niso bile tako nesrečne kot so zdaj. Zakaj so nesrečne? Ja, ker moški ne znajo več biti možato moški«.

»Zavidanje penisa lahko povzroči, da se ženska prelevi v moškinjo in kopira moške vedenjske vzorce. To dela nezavedno… ta svoj manko mora premleti in potem izhod v tej kastracijski krizi je pač ta, da uveljavi preostalo telo kot  lepo…  anatomija genitalij je ključna, zato, da je ženska ženstvena, feminilna, moški pa možat, faličen, da ima dejanja, s temi dejanji se kurči, ženska se pa kaže z lepoto telesa«.

Dr. Vesna Vuk Godina , antropologinja »Enkrat sem jaz male fantke videla, ki so se vzgajali kot deklice. Jaz sem 15 let nazaj rekla, da ta fantek bo gej in danes seveda je gej. Zaradi tega, ker spolnost (…)  kulturni spol dejansko ni stvar biologije, ampak je stvar učenja«.

Savina A. Ritter, učiteljica joge obraza in nutricistka:»Žensko energijo bi bilo verjetno najlažje opisati tako, da je podobna vodi, da je podobna nekemu oceanu, ki se mora neprestano širiti in naloga ženske je to, da daje prostor – sebi, svojim čustvom, moška energija pa je podobna jadrnici, ki pluje po tej vodi , se pravi, več ima prostora za pluti, bolje je za njega«.

Pravi dedci in neprave dame

Osnovni razlagalni ton dokumentarca je, izključno po zaslugi izbora nastopajočih, seksističen in utemeljen v kvaziznanstveni razlagi o tem, kako so v sedanjem svetu moški postali premalo moški in ženske premalo ženstvene. Konflikt med partnerji, pari in zakonci je s tem neizbežen. Govorimo o znani teoriji o pesticidnih prededipalcih, ki jo najbolj silovito promovira dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, avtorica dokumentarca pa se je odločila, da v njem da priložnost kar nekaj vernikom te teorije, ki jo v slovenskem prostoru sicer najbolj vehementno širita še Anton Komat in Gorazd Pretnar.

O tem, kako ta teza služi kot znanstveno kamuflirano izhodišče za homofobičen in mačističen diskurz, je že pred časom odlično pisal Mihael Topolovec v temle članku o zastrupljeni moškosti. Če na kratko povzamem, Boštjan M. Zupančič zvečine variira naslednje trditve:

(1) Zaradi povečanih ksenoestrogenskih učinkih pesticidov in drugih škodljivih  snovi v okolju od 50. let prejšnjega stoletja prihaja do dramatičnh bioloških, medicinskih, psihosocialnih, političnih in moralnih sprememb.

(2) Biološki učinki se kažejo v nepopolni maskulinizaciji možganov pri moškem plodu in blokiranih molekul prostaglandina E5.

(3) Medicinski se kažejo v strmem porastu raka na prsih pri ženskah in raka na prostati pri moških, v kongenitalnih deformacijah: kriptorhidizem, hipospadija in drugi pojavi pri novorojenih dečkih.

(4) Psihosocialni se kažejo v feminizaciji moškega in začenjajo v maternici v zgodnjem otroštvu, ko bi se deček moral poistovetiti s svojim očetom, ki je nosilec moralnih zapovedi in prepovedi. Zaradi tega ostane na predojdipski oziroma prededipalni fazi, ne postane »pravi dec«, kot se glasi formulacija.

(5) Politični se kažejo v tem, da pomembna mesta v družbi prevzemajo ženske, hkrati pa se poženščeni moški spreminjajo v nevarno narcisoidne psihopate, ki vodijo svetovno politiko.

(6) Moralni se kažejo v apokaliptičnem razkroju moralnih vrednot, kar je posledica nerazrešenega Ojdipovega kompleksa, zaradi česar sistem moralnih vrednot v mladostni fazi otroka ni vzpostavljen.

(7) Skratka, pesticidi nas uničujejo biološko, medicinsko, psihosocialno, politično in moralno s tem, da feminizirajo moškega in ženska ustvarjajo za moške.

Včasih ta teorija postane že čisto gostilniško mačistična in se artikulira nekako takole: hormonski motilci v hrani, zraku in vodi nas zastrupljajo, vnos nevarnih kemikalijah pa spreminja dušo, telo in družbo. Najbolj pogosta posledica je izguba »moškosti« ali janga, kot temu pravi Zupančič. Posledica telesne in duševne izgube moškosti se kaže v prevladi žensk, ki je nevarna po sebi. In ker svet vodijo pomehkuženi moški, ki niso pravi »deci«, družbene sisteme nadzirajo narcisoidni psihopati. Bizarnih sklepanj in izpeljav je nešteto, v domeni razumevanja ženske vloge v družbi bom ponovil nekaj citatov iz prve knjige:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Tri suhe krave, da bika ne omenjamo

Zupančič svojo tezo razvija v kar treh knjigah, ki so nekakšna nadaljevanja: Prva od suhih krav, Tembatsu (Druga od suhih krav) in Tretja od suhih krav. Slednja je nekakšen zbornik istomislečih avtorjev, od katerih mnogi nastopijo tudi v omenjenem dokumentarcu, npr. okoljevarstvenik Anton Komat, antropologinja Vesna V. Godina, urednik Dela Ali Žerdin in mikrobiolog  Gorazd Pretnar.

Teorija, o kateri govorimo in služi kot zaslomba za seksistični diskurz, je torej socialno, znanstveno in medijsko dobro navzoča in relativno uspešna. Takšna je tudi recepcija v množičnih medijih: neproblemska, nekritična, afirmativna in prikimavajoča.

Opozorila, da javni servis ne opravlja svojega poslanstva, doslej niso zalegla in z veliko verjetnostjo lahko domnevamo, da tudi novi dokumentarec ne bo povzročil posebnega vznemirjenja. Kimajoči in cenzurirajoči novinarji in njih uredniki so v bistvu tisti, ki z omejevanjem javne razprave aktivno spodbujajo tovrstni diskurz, ga legitimirajo in obenem tudi s cenzuro omejujejo javno rabo razuma.

Lep primer spontane ideologije seksizma je npr. recenzija zadnje knjige. Bizarne floskule so čudovit simptom samoosmišljanja ideje skozi odvzem kritičnosti ali celo laskanje: »Knjiga brez dlake na jeziku«, »Knjiga je aktualna, zanimiva in nam da material za razmišljanje. Brati jo je treba počasi in natančno«, »Verjamem, da bo med velik del politikov in managerjev vnesla nemir«, »Všečna ne bo tudi feministkam« in »Upam, da bo vsaj delček pripomogla k pravi usmeritvi v Sloveniji in svetu, če ni že prepozno in …«

Častni doktorati za seksizem?

Uspeh seksističnega diskurza in njegova umestitev na RTV Slovenija je časovno zelo sovpadla s še enim istovrstnim dogodkom: podelitvijo častnega doktorata dr. Boštjanu M. Zupančiču na primorski univerzi. Skratka, tak diskurz potrebuje svoje socialne mreže in svoje častilce. Ter jih tudi najde.

15. aprila so nekateri maloštevilni mediji poročali o tem, da je devet članov Komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport nasprotovalo taki odločitvi senata te univerze.

Člani strokovne komisije za pripravo strokovnega mnenja o utemeljenosti priznanja so bili sicer prof. dr. Ernest Petrič, prof. dr. Marko Pavliha,  mednarodni pravnik prof. dr. Andras Sajò in prof. dr. Tomaž Pisanski.

Komisija za ženske v znanosti je Zupančiču očitala, da se na neznanstveni način loteva vprašanj o družbeni delitvi spolov ter da si ne prizadeva za družbeno enakost ženska, temveč jih »omalovažuje s preživetimi in populističnimi koncept«, razen tega njegov odnos »izraža nerazumevanje mnogoterih in prepletenih družbenih virov in zgodovinskih vzrokov zatiranja, izkoriščanja, onemogočanja in poniževanja žensk«.

Nikjer nisem zasledil niti enega medijskega zapisa, ki bi o tem pisal podrobneje, ali izjavo katerega izmed članov Komisije, ki bi ga povabili, da predstavi svoje stališče.

Nasprotno pa je Univerza na Primorskem zatekla v logiko teorij zarot in šikaniranja Komisije, saj jih je zavrnila s tem pojasnilom:

“Sklepati je, da se gnev skupine podpisnikov nanaša na osebno mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, in sklepati je, da je pri pobudi vedno istega kroga posameznikov bilo sedanje vodstvo UP še enkrat zlorabljeno preko vsebin, ki jih težko komentira,” so še zapisali v svojem pojasnilu.

Primer lepo ilustrira, da seksizem v Sloveniji ne prosperira le s pomočjo voljnih novinarjev, temveč tudi s pomočjo voljnih akademikov, ki so pripravljeni njihove nosilce počastiti z najbolj prestižnimi nagradami. Verjetno zato, ker novinarke in univerzitetne profesorice mislijo z zadnjico in ker med uredniki in profesorji primanjkuje pravih dedcev.

  • Share/Bookmark

Paparaci na sledi Nini Zidar Klemenčič

12.04.2013 ob 14:19

Predstavljajmo si, da odvetnico Nino Zidar Klemenčič oblegajo paparaci na vsakem uličnem vogalu. Vedo, da to smejo početi na javnih prostorih in mestih. Ogledujejo si jo na kavicah, pridno beležijo njena srečanja, denimo z možem, sicer predsednikom protikorupcijske komisije, so na preži v grmovju in čakajo na svoj trenutek. Kar iščejo, je obremenilni dokaz za to, da je mož v tesni navezi z novo mandatarko Alenko Bratušek.

Bi se Nina Zidar Klemenčič strinjala s takim ravnanjem? Po vsem sodeč bi ga toplo pozdravila. Dobesedno. Poglejmo kontekst. Nedavnega 8. aprila 2013 so v Državnem zboru priredili okroglo mizo v zasedbi Ranka Ivelja, Igor Kršinar, Nataša Pirc Musar, Franci Grad, Miro Cerar, Samo Trtnik in Nina Zidar Klemenčič. Uvedli so razpravo o »sobivanju ustavnih pravic in medijskem poročanju« – po tistem, ko se medije obkrožili posnetki sporočila SMS predsednice vlade Alenke Bratušek med sejo parlamenta, ki ga je prebrala na svojem telefonu. Rezultat: avtorju posnetka Janiju Božiču, lastniku portala Podlupo.net, so odvzeli novinarsko akreditacijo za Državni zbor.

Bratušek SMS

Ob nizu pravnih, novinarskih in etičnih dilem, denimo o tem, kaj sme in česa ne sme novinar početi v DZ, ali je imenovani novinar prestopil pravno ali tudi etično črto, kje je meja zasebnosti in kje se začne javni interes, kam točno uvrstiti paparaci novinarstvo, če sploh kam, itd., se v naslednjem posnetku z navedene okrogle mize odvetnica Nina Zidar Klemenčič sprašuje tudi takole:

Če prav razumem, je bil povod za to okroglo mizo fotografija SMS sporočila predsednice vlade, po drugi strani obrambnega ministra, po tretji Moederndorferjevega SMS, ki je bil očitno zasebne narave. Različne stvari je treba obravnavati različno in jih ne metati v en koš: če bi recimo predsednica vlade takrat dobila takrat SMS sporočilo denimo ljubljanskega župana Jankovića, »Drži se, Alenka, še malo in nama bo uspelo«, tik preden je bila izvoljena, najbrž ne bi bilo dileme, da je v javnem interesu, da se objavi ta vsebina sporočila. Ali pa še huje, če bi prejela sporočilo predsednika protikorupcijske komisije z istim besedilom, kar bi bilo, glede na vse teorije zarote, izjemno v javnem interesu, da se objavi… Ko se zgodi, je treba tehtati vsebino in njegovo težo. Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.

Cilj posvečuje sredstva

Odvetnica je torej svoj pogled povsem podredila »vsebini«. Če bi v njej nastopil npr. njen mož, bi bila vsebina merodajna. Zakaj? Ker mora, kot dodaja, presojati njo, kdor sproži pravne postopke. Če je izdelek v javnem interesu, potem bo dejanje sprejemljivo, sicer ne. V tej perspektivi novinarski postopek pred objavo ni problematičen  – bolje rečeno, ga odvetnica sploh ne problematizira, niti se posebej ne opredeli do pravil ravnanj v Državnem zboru, ki veljajo za novinarje.

»Vsebina«, ki jo omenja odvetnica, je zanjo nesporno determinirana z javnim interesom. Vendar kaj to predstavlja v praksi? Nina Zidar Klemenčič se ravna po načelu »cilj posvečuje sredstva« – če je naš paparaci novinar v teleobjektiv zadel nekaj zanimivega in usklajenega z javnim interesom, je to zanjo normalno in zaželeno novinarsko delo. Če ni, potem ni zaželeno. Težava je v tem, da je problem odločitve prenesla na rezultat in zanika etičnost odločitve kot takšne. S tem je legitimirala sleherno paraparaci novinarsko obnašanje in sleherni vdor v zasebnost – in sicer tudi v vseh tistih primerih, ko je novinar kaj posnel, četudi tega ni objavil.

Njeno ravnanje strukturno sledi načelu outcome bias; naklonjenost glede na rezultat je način odločanja, pri katerem sprejmemo odločitev zaradi končnega rezultata in odločitve ne presojamo na podlagi njene »kvalitete« v trenutku, ko smo odločitev sprejeli. Prenos presoje od dejanja samega k rezultatu strukturno vzeto v novinarskem poslu terja uvedbo ločnice novinarsko ravnanje vs. objava novinarskega izdelka. Vsako novinarsko ravnanje namreč kajpada še ne rezultira v končni objavi. Odvetnica evidentno ne problematizira in ocenjuje spornosti ravnanja po sebi, temveč zgolj v perspektivi njegove objave.

Takšen prehod si je verjetno dovolila, ker je etično-novinarski vidik povsem podredila pravnemu. Njen »vsebinski« imperativ neizogibno zahteva privzetje naslednjega: novinarsko dejanje je etično sprejemljivo, če so vodi do sprejemljivih posledic tega dejanja, je pa nesprejemljivo, če ne vodi do sprejemljivih posledic.

Posledičnost in zaželenost

V konkretnem primeru je ravnanje (ali dejanje) pravilno, če vodi do rezultatov, ki se izražajo v javnem interesu, da državljani nekaj smemo vedeti in spoznati. Argumentacijska plat njenega razmisleka je znana pod imenom argumenta iz posledic ali sklicevanja na posledice (argumentum ad consequentiam) in ima takšnole obliko:

(1) Če P, potem nastopi Q.

(2) Q je zaželen.

(3) Torej je P resničen (ali pravilen).

Zaželenost Q, v tem primeru njegova vsebina, ki je na ravni javnega interesa, je kasneje tudi jeziček na tehtnici, zakaj in kdaj je neko dejanje kaznivo ali ne. Vendar novinarje ne sme in ne more zanimati le pravni vidik zgodbe, saj potrebujejo predpis, ki jim bo veleval, kako pravilno in ustrezno postopati še pred nastopom Q. Zanima jih etična ocena samega ravnanja. Razprava v Državnem zboru je bila odveč v tem smislu, ker je novinar portala podlupo.net nesporno kršil pravila Hišnega reda in Pogoje za delo predstavnikov medijev v Državnem zboru.

Prav zato je bizarno, da je v tem kontekstu in v hramu demokracije odvetnica Nina Zidar Klemenčič želela namesto pravnega uporabiti še etično-novinarski argument, ki ga je povsem navezala in podredila pravnemu. Kot da ni opazila, da njeno stališče povsem legitimira parapaci novinarstvo brez meja tudi v Državnem zboru, ne le okoli nje v zasebnem življenju. Kot da ne pozna ali ne želi upoštevati 12., 14. in 17. člena Kodeksa slovenskih novinarjev, ki regulirajo novinarsko postopanje v imenu javnega interesa in ga omejujejo. Že zaradi njih ne drži njeno načelo »Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.« Iz povedanega se ne da sklepati nič drugega.

  • Share/Bookmark

Sikajoči politiki med novinarskimi psihiči

10.03.2013 ob 09:42

Novinarka RTV SLO Eugenija Carl je na blogu danes zapisala:

Med take eksperte zagotovo sodi koprski župan Boris Popovič. Ne samo, da zdaj že vsakič, ko pred sodiščem naletiva drug na drugega, sika name in širši javnosti v kamero, da o sebi prav nič ne bo komentiral; češ naj kar mene vprašajo, saj jaz tako ali tako o njem vem vse. Ampak vse narobe povem, kakopak. Tako zelo mi je zameril poročanje o protestih v Kopru, da sem dobila prostor celo na straneh občinskega glasila. Saj niste mislili, da na tistih pozitivnih, kajne?!

Ista zgodovina se ponavlja – oziroma se kar noče nehati. V cenzuriranem mariborskem časopisu, katerega pogreb so vsi spregledali (po načelu: novinar je novinarju največji sovražnik), sem leta 2008 pribeležil celo kolumno pod naslovom »Psihiči, lezbijke in zavite oči«. Ker je moj blog edini prostor ne-cenzure zame, ga ponavljam. Kot da se je čas ustavil, kot da se v teh petih letih ne bi spremenilo nič!

Psihiči, lezbijke in zavite oče

Malodane brez zanimanja širše javnosti je minil dogodek, ko je 13. marca brezplačnik »Žurnal24« na naslovnici citiral izjavo koprskega župana Borisa Popoviča: »Barbara Verdnik je obremenjena, glede na njeno zavajanje javnosti in na temelju vprašanj, ki nam jih postavlja, je psihič, in punca je očitno že tako zašla, da potrebuje pomoč strokovnjakov.«

Verdnikova, dolgoletna direktorica Primorskih novic, ki je zaradi politične nekompatibilnosti morala oditi iz te časopisne hiše, se je Popoviču zamerila, ker je preveč  pisarila o nečednostih pri prodaji zemljišč v koprski občini. Toda ni bilo prvič, da župan brez zadržkov obračunava z novinarji in še zlasti z velikim veseljem z novinarkami. Za razliko od tega sta prejšnja dogodka bila deležna večje odmevnosti, to pot je šikaniranje novinarke ostalo nezapaženo. Če je logika tega primorskega politika in podpornika g. Janše jasna, namreč v žuganju in obračunavanju z novinarji, diskvalifikaciji in smešenju, je logika molka v zameno nevarna in zgovorna po sebi. Ob Petri Vidrih in Eugeniji Carl je Barbara Verdnik zdaj že tretja žrtev verbalnega mobinga in ustrahovanja. Ne da bi kakšno novinarsko združenje ob tem mignilo, ne da bi doživeli en samcat protest!

Toda spomnimo na dve poprejšnji epizodi – najbolj tragična je zgodba novinarke Primorskih novic Petre Vidrih in akter je ves čas isti. Ker je Popoviču po njegovem mnenju zastavila neprimerno vprašanje, jo je najprej verbalno napadel, kar je potem nadaljeval še na tiskovni konferenci, v oddaji Trenja in v drugih medijih. Po njegovem je Vidrihova neprimerna za novinarko, je lezbijka, ljubica in piarovka bivše izolske županje, dodal je, da rada popiva in da tako ves Koper ve, kakšna je. Kasneje je utrpela posledice tudi na delovnem mestu v svoji hiši, za katero vemo, kdo jo obvladuje.

Pocenjujoče bi se izrazili, če bi ob tem zaznali poslabšano stanje politične kulture v odnosih do širše javnosti, ki škodi avtonomni vlogi medijev v nadzorovanju delovanja oblasti. Kot je že večkrat pripomnil sociolog Vlado Miheljak, smo v zadnjem letu dobili reverzno situacijo glede na 80. leta: takrat se je politika bala novinarjev, danes se novinarji bojijo politike. In imajo razloge. Toda koprski župan ni počival. Udaril je po še eni novinarki. Greh novinarke Eugenije Carl je bil naslednji: »Zavijala naj bi z očmi in krilila z rokami, ob sleherni omembi predsednika vlade Janeza Janše in županovih besed pa naj bi posmehljivo zapihala.« Zaradi tega je menda neprimerno in žaljivo ravnanje novinarke RTV oznanil celo programskemu svetu RTV z dopisom, v katerem koprska občina izraža ogorčenje nad novinarkinim poročanjem na tiskovni konferenci v zvezi z nameravanim plinskim terminalom. Župan je torej vračal udarec: zmotila ga je že domnevno nepravilna govorica telesa.

V trenutku, ko sta se v Sloveniji ustvarila dva medijska in novinarska tabora, med katerima vsaj enega očitno sponzorira neka politična stran, se soočamo z nerešenim elementarnim problemom. Tistim, ki se jim omenjeno ravnanje župana zdi odobravanja vredno, in takšni so očitno povečini njegovi volivci, pa še kdo, bo verjetno zelo težko razložiti, kaj pomenijo izrazi, kot so novinarska svoboda in politični pritiski. Nič od tega jim verjetno ne bo jasno. Samoumevnost topota škornja je za take tako rekoč nujna, bohotenje palm in druga kičasta estetika pa trajen in nujen del tega samopašnega političnega diskurza. A ne bi o tem, zakaj, če že, si ljudstvo vedno zasluži voditelje, kakršne si izvoli. Bolj bi nas morala zanimati cenenost vedno hujših pritiskov in cenzorskih posegov ter manjšanje novinarske avtonomije. Reakcije, kot je Popovičeva, dokazujejo, da smo prišli v fazo, ko so novinarji deležnih javnih, nič več skritih pritiskov, tudi iz najbolj bizarnih razlogov in na način sprevrženega mobbinga. Dodatno začinjenih z nekakšnim mačizmom in šovinizmom, na katerega verjetno župan tudi stavi in si domišlja, da je z njim šarmiral lep del (moških) volivcev, ki so jim »psihiči«, »ljubice« in »lezbijke« pač dovolj sočni vzdevki. Če kje, potem bi se morali levi in desni novinarji (kakorkoli je delitev umetna) vsaj na točki obsodbe tovrstnih šikan strinjati. Pa se ne. Ve se namreč, kateri politični opciji župan Popovič pripada.

  • Share/Bookmark

10 medijskih ekscesov leta 2012

31.12.2012 ob 22:30

Morda so bili največji ekscesi, morda le večji: neskrito subjektiven pogled je to, omejen na deset eksemplarjev v široki konkurenčni ponudbi. Domača in domačijska medijska patologija, mešanica nekritične in brezargumentativne stihije, novinarske arogance in avtoerotizma, samozadostne ignorance in kršitev etičnih standardov ter seveda lakajske politične ali svetovnonazorske pristranosti v korist elitam je proizvedla, verjamem, naslednje presežke:

10

(1) Medijska politprogresija leta 2012: inavguracija Planeta TV

Planet SIOL je označil zagon svojega »sestrskega« medijskega kanala Planet TV za medijski dogodek leta 2012. Povsem upravičeno. Janševi nomenklaturi je uspelo preko družbe TSMedia, ki je del državno upravljanega Telekoma, zavzeti sprva Planet SIOL in nato še uvesti novo televizijo. Za razliko od mandata 2004-2008 niso več utrujali z zgodbicami o nevemkakšni nujnosti pluralizacije in uravnoteževanje medijskega prostora. Ni bilo treba, novinarji, državljani in civilna družba so v štirih letih postali bolj ponižni in tolerantni, tovrstna uravnoteženost je postala zelo samoumevna. Dobili smo torej politične medije – vsem na očeh in brez tega, da bi javnost res to zaznala, kaj šele protestirala.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/11/06/moraliziranje-in-bahavost-primer-oddaje-danes-na-planet-tv/

(2) Raziskovalna novinarka leta 2012: Vanessa Čokl

Novinarki Večera Vanessi Čokl je uspelo nemogoče: ne le, da se je hrabro borila v obrambo kardinalu Rodetu še pred izvedbo testa očetovstva, za katerega je zaprosil njegov domnevni sin Peter Stelzer in torej ni dvomila tam, kjer je to profesionalna nuja, marveč je o rezultatu testiranja na sodnomedicinskem laboratorju v Münchnu bila poučena, še preden so ga poznali vsi vpleteni. Torej sam kardinal Rode, njegova odvetnica Nina Zidar Klemenčič, slovenska javnost in nemški laboranti skupaj: o negativnem testu je navdušeno pisala 26. septembra 2012 na prvi (!) strani Večera (in podatek očitno poznala že dan poprej), veliko kasneje pa smo izvedeli, da je kardinal test opravil 24. septembra. Ker so na posebej sklicali tiskovni konferenci 2. oktobra zelo jasno povedali, da so podatek iz laboratorija dobili šele ta dan ob 14.00 uri, je vse naštete prehitela za kakšen teden. Preiskovalno novinarstvo nec plus ultra, vredno nagrade za posebne dosežke, pač enkrat v prihodnje.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/10/03/vrhunska-igra-kardinala-rode-in-novinarska-supervednost/

(3) Medijski seksualizem leta 2012: kako napičiti medijske voditeljice

Bi skočili med rjuhe z Bernardo Žarn, Pio Pustovrh, Nušo Lesar, Lili Žagar ali Nino Osenar? Nič lažjega, sodelovati je treba le v anketi, ki bo izmerila vašo preferenco v še večjem naboru, če ste neodloč(e)ni ali bolj zahtevni. Običajno se najbolj obiskani informativni portali čedalje manj izogibajo seksualno eksplicitnim (rumenim) vsebinam, da bi le ohranili veliko klikanost in branost. V tem prednjači spletna stran http://www.24ur.com, toda na strani Žurnala24 so jih vendarle uspeli prekašati z drznim povabilom k »pikanju« medijskih voditeljic. Njihovo naslanjanje na (moško?) spolno fantaziranje, zakrito v virtualno skakanje med rjuhe, kot so mu dejali, ne le ultimativno objektificira ženske kot spolne objekte, temveč za takšne dela tudi novinarke, jih žali, poniža in vulgarizira.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/09/08/katero-medijsko-voditeljico-napiciti/

(4) Medijski panegiriki leta 2012: projekt Evropska prestolnica kulture

Projekt EPK je bil načrtovan in obsojen na uspeh že od vsega začetka. Moral je uspeti, ostati problemsko intakten, zveličaven in evforično presežen – v interesu mariborske politike in kulturniških herojev. Vrata v npr. Večer, in Delo, če omenim le nekatere, so ostala nepredušno zaprta za drugačno misel ali pomisel, novinarski lakaji in uredniki so pridno in zavzeto odbijali vse možne pomisleke, skepso in kritike. Če se je kakšna nemška novinarka spozabila, je bilo treba opozoriti na gnusen napad na »enega izmed najlepših biserov na našem vojvodskem klobuku« in »podobo raja« pod Pohorjem… Dobesedno. Ja, Maribor je lep in mora ostati takšen, z lokalno oblastjo in kulturo vred. Z novinarsko pomočjo medijskih monopolistov tudi ni strahu, da bi mu ne uspelo. Že res, da jo je na koncu rahlo zagodla neka Facebook skupina, a to ne more trajati večno. Vsi bodo gotofi, le novinarji ne.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/01/24/o-prihodu-keltov-na-prizorisce-epk/

(5) Politikantska ihta leta 2012: angažirani napadi na Danila Türka

Predsedniška tekma je bila preizkus tudi za objektivnost domačih medijev s predvidljivimi rezultati. Poraznimi. V času  kampanje Planet Siol ni postal brezplačnik tedanjega predsednika Danila Türka, kot bi se lahko zazdelo naključnemu opazovalcu, ki ne zna slovensko in bi utegnil preleteti le fotografije in prepoznavna lastna imena v naslovih vesti na njem. Ne, Planet SIOL je postal z njim obseden v skladu s politično agitacijsko agendo. Dokaz: le tako se je nekega dne lahko pripetilo, da je od 21 prispevkov že na prvi vstopni strani portala bralec ugledal kar 10 prispevkov, ki Türka omenjajo že v naslovu vesti. In od katerih sta, kako predvidljivo, le dva poskušala biti objektivna in nevtralna – ostali pa niso skrivali prstnih odtisov političnih gospodarjev. Žalost šele sledi: opazil in zgražal se ni praktično nihče.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/10/26/koliko-danilov-turkov-spravimo-na-planet-siol/

(6) Novinarski arestant leta 2012: Vladimir Vodušek

Ko se je lastnik »Info TV« in dolgoletni novinar Vladimir Vodušek spektakularno znašel v rokah policije, aretiran v zgodnjih jutranjih urah na Trojanah, je to marsikoga presenetilo – novinarji običajno niso predmet te sorte akcij, sploh ne kot osumljeni kriminalnih dejanj, v danem primeru izsiljevanja. No, Vodušek naj bi zahteval ogromne količine denarja od podjetij Unior iz Zreč in Rhydcon iz Šmarja pri Jelšah. V zameno za molk na podlagi dokumentov, ki jih je pridobil (s tem namenom?), a je potem spet bilo večje presenečenje nekaj drugega: medijska minutaža, ki so je bili deležne njegove razprave o menda zanikrno omejeni medijski svobodi pri nas, in nato še bolj navajanje dolgočasno prozornih alibijev, češ da je padel v roke lokalni mafiji, pa da je žrtev policijske in tožilske zlorabe. Kot da bi to še ne bilo dovolj, so se mu v bran postavili Janša ter intelektualni, novinarski in drugi krogi desnice, kamor sicer tudi spada. Zdi se, da mora prepričati le še sodišče, v medijih in politiki je tako rekoč že rehabilitiran. Počakajmo.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/08/21/dvoumnost-cinizem-in-skrb-za-svobodo/

(7) Medijska zlata ribica leta 2012: končno poročilo o brezplačnikih

Brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres sta po zaslugi parlamentarne preiskovalne komisije ponudila vpogled v kar nekaj sluzastega drobovja politično-novinarskega podzemlja pri nas: kdo so politični »undercover« pisuni, kakšne so poti financiranja brezplačnikov, kdo slamnati lastniki in slamnata podjetja, kdo oficirji za zveze v državnih podjetjih, katera oglaševalska podjetja in kdo v njih je opravljal posle za politične oblastnike, željne medijskega upravljanja pod svojo taktirko. Skratka, v zgodbi o brezplačnikih, ki jo je komisija celo uspešno pripeljala do konca, se zrcali večina domače medijske patologije, v njej je skoncentiran ves značaj in hkrati vsa konkretnost antinovinarstva, za katerim boleha domača scena. Ter, seveda, omrežja in principi delovanja stranke SDS in Janeza Janše, političnih botrov. A ni bilo dovolj pomembno: Delo in Mladina sta se sicer najbolj trudila, končno poročilo bi moralo v javnost, pa tja nikoli ni prišlo, kaj šele, da bi bilo dokončno analizirano, ker novinarjev zgodba ob razpletu ni več pritegnila – še najmanj DNS. Tako mi je preostalo zgolj to, da poročilo v razmerah splošne amnezije pridobim kot državljan – kot ga lahko vsak – in ga objavim v branje sleherniku na tem blogu.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/05/10/porocilo-o-brezplacnikih-na-dosegu-miske-izvolite-vzemite/

(8) Novinarski okrivljenec leta 2012: Dejan Karba

Novinar Dela Dejan Karba danes, kakor kaže, v svoj časopis več ne sme pisati o zadevi Rode: obveljal je za novinarskega krivca in fičfiriča, ker je v svojem časopisu postregel z zgodbo o Petru S., nemškem poslovnežu, ki si želi najti svojega očeta, pride na sled kardinalu Rodetu ter si zaželi test očetovstva. Vse, kar je storil novinar, bil moral storiti vsak med njimi: korektno je postregel z zanimivo, sicer intrigantno zgodbo, kot sta jo izpovedala Peter S. in njegova mama Tanja Breda. No, obveljal je za diletantskega senzacionalista in hujskača v režiji spolitiziranih in dirigiranih medijev, ko so mu vsi po vrsti, od politike, cerkvenih lož, medijskih analitikov in seveda javnosti podtaknili trditev, ki je nikoli ni zagovarjal: da je kardinal Rode oče omenjenega Petra. Pozivi k spoštovanju privatnosti so bili neznansko deplasirani, očitki o rumenilu tudi, o neobstoju javnega interesa še bolj. Celo zamenjave na čelu Dela do danes nihče ni znal razvezati od zadeve. Kar je ostalo za Karbo, je popolno nerazumevanje novinarskega poslanstva in poklica – ter dejstvo, da se novinarju ni znal ali upal v bran postaviti skoraj nihče.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/09/06/in-kdo-bo-branil-novinarja-karbo/

(9) Medijska udbomafijska ironija leta 2012: Miro Petek

Če želite v Sloveniji postati najpomembnejši državni uslužbenec, ki odloča o medijih, morate o njih imeti naslednja stališča – za časopis Delo morate verjeti in zapisati, da je uradni list tranzicijske levice, ki ga berejo le še po službeni dolžnosti, da je to udbomafijski uradni list brez relevantnih tem, ki potrebuje Anuško Delić za urednico (neka precej zoprna novinarka), za Dnevnik morate verjeti in napisati, da vanj pišejo pritlikavi moralni novinarski pohabljenci, za Mladino pa, da nima zaupanja bralcev, ker so njeni novinarji lažnivci. Cenzura za vas ne obstaja, so le zanič teksti in indolentni novinarčki, ki se potem izgovarjajo nanjo, notorična peticija 571 pa je za vas klasičen primer politizacije tistih novinarjev, ki hočejo delati politiko. Ko zapišete vsa ta stališča, postanete direktor direktorata za medije. Seveda le, če vam je ime Miro Petek.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/03/19/uradni-list-tranzicijske-levice-berejo-le-se-po-sluzbeni-dolznosti/

(10) »Attention whore« leta 2012: predsednik republike Borut Pahor

Mar res kdo verjame v instalacijo novega predsednika republike brez pomoči medijev? C’mon, ni populizma brez njih. Le kaj je pomagalo prepotenemu (prepotentnemu?) picopeku, frizerju, smetarju, klobasarju, gozdarju, natakarju, če ne prezenca nekritično radovedne kamere? Novinarji so se menda trudili voljno in menda »objektivno« informirati o njegovih novih in novih volonterskih akcijah, kot zakonskim predpisom pritiče in je menda pač treba,  o pogojih volontiranja (beri: neupravičeni odsotnosti s Pahorjevega dela v parlamentu) pa bistveno manj ali sploh ne. Populistična piar operacija je ob hkratni demonizaciji menda levega kandidata povsem uspela: tisti, ki je boljši od Chucka Norrisa, kot ga je okarakteriziral Igor Lukšič, je novi predsednik republike. Pa še lep je, kot je dejala navdušena volivka.

Napotilo: http://vezjak.wordpress.com/2012/08/17/pahor-ali-chuck-koga-za-predsednika-ni-nobeno-vprasanje/

Pa srečno izgotofljeno in manj ekscesno!

31.12.12

  • Share/Bookmark

Kolovodja Štrukelj in komunikacijski kontrast

17.11.2012 ob 22:41

Današnji sobotni dan ni le velik dogodek za socialni boj sindikatov, zgoščen v okoli 30.000 glavi protest na Kongresnem trgu. No, številke variirajo, a niso tako pomembne. Pomembnejši in povednejši se mi zdi naslednji kontrast: na eni strani zahteve sindikalistov, študentov, upokojencev, delavcev in drugih, njihova manifestacija demonstracije proti varčevalnim ukrepom in ukinjanju socialne države, na drugi strani pa prvonagovorjeni na strani vlade in njegov odziv. Ki je bil kakšen? Predsednik vlade ga je v znani maniri posredoval kar po tviterju, verjetno nekje med prijetnim sobotnim kosilom. Ušivih 123 znakov je beležil:

Kolovodja Štrukelj dobi na mesec več s sejninami in plačo kot predsednik države. To je bilo celo za Milana K očitno preveč.

Maksimalni komunikacijski kontrast med »količino« in načinom podpore prvemu in drugemu sporočilu, tudi količino samega sporočila kot takega, je zanimiv iz dveh vidikov. Najprej pobrskajmo po svetovnih arhivih in se vprašajmo, ali obstaja v nizu protivladnih protestov po Evropi in širše še kakšen predsednik vlade, ki bi si privoščil tovrstno aroganco, vsebinsko in medialno, v svojem odzivu? Je Branimir Štrukelj mislil na te vrste razmere, ko je omenjal Belorusijo?

V tviterskem odzivu je predvsem ogromno diskreditacijskega in adhominalnega. Pravzaprav je samo to. Janez Janša se je odločil, da bo v svoji notorni argumentacijski maniri enostavno obračunal s »kolovodjo«. Se pravi: na resnost zahtev orjaške množice odgovarja z osebno kompromitacijo enega vodilnih sindikalistov. Kot da bi dejstvo, da ima ta menda veliko plačo (če jo res ima), bilo kakorkoli relevantno za razpravo o tem, kar je povedal on ali množica. Kot da bi želel z omembo Milana K. namigovati še na neke dodatne čisto osebne okoliščine sindikalista, enako ali še manj relevantne za podane zahteve.

Kaj pa protesti proti diskreditirajoči vladi?

Tak sprevržen, podcenjujoč in nizkoten odziv predsednika vlade je sam po sebi največji in najbolj čist simptom stanja duha v državi, te vlade in tega predsednika. Kar me zdaj zanima, je preprosto in hitro ugotovljivo dejstvo, kako in na kak način bo javnost znala opisani komunikacijski in medijski kontrast – torej med zahtevo protestirajoče množice in deplasiranostjo nekega tvita – oceniti, analizirati, komentirati, ovrednotiti. Če ga ne bo znala, če ga mediji, komentatorji, politiki ne bodo niti zaznali, bom prisiljen verjeti, da si vsi skupaj zaslužimo točno takšno vlado, kot jo imamo: kompromitacijsko, diskreditacijsko, omalovažujočo in arogantno. In mar ne bi potem protestirali tudi proti temu, ne le proti varčevalnim ukrepom?

Surovo stanje v slovenskih medijih, sploh v tistih v Janševi politični lasti, je že skoraj stoprocentno napovedljivo, kar se prispevkov tiče. Žal pa velja tudi za vse ostale. Že ko sem čez dan zasledil Janševo tvitersko reakcijo (in jo tudi slutil), sem lahko skupaj z marsikom sklepal, da bo v medijski konstelaciji senzacionalizma in tabloidnosti prav ta tvit po svoje zasenčil proteste in ugrabil medijski fokus. Da bo močan in premočan. Ja, diskreditacija in rumenilo sta pač naravna zaveznika. Na najbolj branem domačem spletnem portalu 24ur.com je zmagal takle naslov, ki uvaja članek o protestih:

Janša: Kolovodja Štrukelj dobi na mesec več s sejninami in plačo kot predsednik države

Zmagovalec v pozornosti, vsaj kar se naslova tiče, in ti so najpomembnejši, je po svoje evidenten: en tvit odtehta tisočglavo množico in njihovo sporočilo. Po svoje nevtralizira učinke dogodka. Seveda, če mediji jedo iz roke in če veš, kako se bodo lotili novinarske zgodbe, lahko njihovo ravnanje anticipiraš. Nekaj podobnega se je zgodilo na Planetu Siol, kjer so še nekoliko opreprostili analizo PERCEPTION ANALYTICS. Letos za potrebe predsedniških volitev uvedeno iznajdbo podjetja Gama Systems: merilo naj bi tvite (morda tudi FB objave), analiziralo njihovo vsebino in na podlagi objave ključnih besed izmerilo naklonjenost kandidatom. Na Planetu Siol se niso preveč oznojili, ko so v prepoznavni politični maniri oblikovali naslov takole:

Družbena omrežja niso bila naklonjena demonstracijam

No, takšno smelo ugotovitev s prozornim ciljem in motivom so izpeljali na podlagi generalizacije iz vsega skupaj sedmih zapisov, dveh na FB in petih na tviterju. Ki so jih potem tudi objavili, da ubijejo dve muhi na en mah: ponudijo oblasti všečno sporočilo o »nenaklonjenosti demonstracijam«, nato pa drugim v usta položijo tisto, kar sicer sami radi počnejo – taiste diskreditacije, za zgled vzete prav pri oblasti, ki ji služijo.

  • Share/Bookmark

Pahorjev kozmetični program je naše upanje

13.11.2012 ob 15:30

Zavrtimo kolo časa le za pol leta nazaj in nahranimo lačen spomin novinarske zlate ribice. Tu so trije dokaj naključni naslovi člankov, zaradi katerih bi lahko zasvetila kakšna lučka:

Lukšič: Če Pahor ostane, v SD in v državi ne bo sprememb

Lukšič: Pahor nima drugega programa kot vzbujanje pozornosti

Lukšič: Pahor je kandidat za vse funkcije, ki so odprte

Nič jasno? Seveda, bil je čas, ko je Lukšič na vse kriplje navijal, da se Pahor spoka kot vodja socialnih demokratov, ker jih pelje v pogubo. Kot je popeljal vlado. Z njim ni sprememb ne za SD ne za državo. On je luzer, ki vzbuja pozornost, ki naskakuje vse funkcije, je zelo neposredno razmišljal. Nevaren za državo. Res je bil Lukšič tedaj protikandidat, ki se je moral otresti konkurenta, a mu je uspela tudi takšna proza, kot je spodnji tutti frutti po mojem izboru:

»Kot so poročali v oddaji 24UR, je Lukšič dejal, da bo javnost spoznala, da Pahor nima vsebine, ko se bo prenehala ukvarjati z njegovo osebnostjo… Nekdanji minister za šolstvo in šport tudi meni, da Pahor nima drugega programa kot vzbujanje pozornosti za kandidiranja za vse možne funkcije.«

»Gre zgolj za vlečenje pozornosti nase, kar je njegov program, saj drugega nima, je Igor Lukšič povedal o Pahorjevem namigu, da se bo potegoval za stolček predsednika republike.«

»To je strategija, s katero poskuša kandidirati za predsednika stranke, saj nima drugega programa kot to, da vleče energijo ljudi nase s tem, ko je kandidat za vse možne funkcije. To je edini program, ki ga ima, se pravi piar in zbujanje pozornosti,” je za MMC dejal kandidat za predsednika SD-ja Igor Lukšič.«

»On je kandidat za vse odprte funkcije, to je njegov program,” pa je sklenil Lukšič z odgovorom na vprašanje, ali meni, da se bo Pahor podal na jesenske predsedniške volitve, če izgubi na kongresu stranke.«

Načelnost in kozmetični preobrat

No, 11. novembra je vse drugače, čeprav je mimo le dobrega pol leta. Zlatoribji spomin novinarjev in javnosti dela za politike in jim je vedno v oporo – le komu mar! Prvi krog predsedniških volitev je Lukšiču narisal smeh na obraz in priskrbel prav nasprotno spoznanje: Pahor prinaša blagostanje za SD in državo! Pomislimo, le na podlagi nekega delnega volilnega rezultata – to, in nič več, je tisto, kar za prvaka SD šteje. Kaj je torej res, je Pahor naša poguba ali naša nada, kakor dobesedno in nadvse patetično obljublja sam, ko se nam ponuja kot personificirano upanje? Poglejmo zatorej tale naslov in poudarek:

Lukšič: Pahorjeva zmaga je utrdila SD

Relativna zmaga Boruta Pahorja pa je za SD velikega pomena, saj kaže, da so na pravi poti “po vseh dimenzijah” in je stranko še dodatno utrdila.

Lukšič je povedal, da jih v četrtek čaka še predsedstvo stranke, na katerem se bodo dogovorili, da še intenzivirajo delo stranke “v procesu do končne zmage”. Predsednik SD-ja je prepričan, da bo Pahor v drugem krogu zmagal in bo Slovenija dobila predsednika, ki bo predsednik vseh državljanov.

Lukšič si torej obeta končno zmago, četudi ni zaznati, da bi uvidel kakšno posebno preobrazbo pri svojem še nedavno zaničevanem strankarskem kolegu. Nasprotno, včeraj je namreč za Studio City ponovil, kako velik smisel ima investirati v zbujanje pozornosti:

On je skromen človek, precej sredstev pa porabi za izgled, verjame, da državnik mora lepo izgledat.

Kritičnost do Pahorja in njegovega vzbujanja pozornosti se je preobrazila v spodbudo za »kozmetični program« – ne le, da z vzbujanjem ni nič narobe, investicija v kozmetiko je tako rekoč nujna izbira, ker državnikom pritiče lepota. Da je bil le ciničen? Nemogoče, saj vendar realno računa nanj! Del programa je potemtakem SD za svojega podpornika že spisal. Imeli bomo lepega predsednika – in točno takšnega, nad katerim se je Lukšič nedavno zgražal. Lepota je kot zunanje sevanje forme seveda ključna in pomembna, sploh takrat, ko ni vsebine. Da to dejstvo prikrije. Pač domačega Kevina Spaceya lepota po slovensko, z medijskim prvodamskim programom gratis.

  • Share/Bookmark

Ministrova prizadetost in cinizem pribijanja na križ

6.10.2012 ob 08:13

Minister Žiga Turk je osebno prizadet, nam je zaupal. Takim je treba pomagati. Ko so ga novinarji po današnjih rezih v šolstvo (minus 10), kulturo (minus 17) in znanost (minus 19) vprašali, če bo odstopil, jih je gladko zavrnil: »Dokler sem koristen, ne bom.« Pomagali mu niso in dvomim, da mu bodo. Na vrsti so tisti resnično prizadeti.

Koristno pribijanje na križ

Apatična javna scena me je spomnila na znamenito »Brianovo življenje«, kjer je koristnost križanja samoumevna humorna predpostavka. Recimo, da je lahko prilika o slepem ljudstvu, ki verjame v koristnost usmerjevalca, ki se spozna na levo in desno (tako kot Žiga Turk s svojimi levo-desnimi ideološkimi inovacijami), tj. opisuje mentaliteto ponižnosti kimavcev, sledečih koristnežem:

YouTube slika preogleda

[a line of prisoners files past a jailer]

Coordinator: Crucifixion?
Prisoner: Yes.
Coordinator: Good. Out of the door, line on the left, one cross each.
[Next prisoner]
Coordinator: Crucifixion?
Mr. Cheeky: Er, no, freedom actually.
Coordinator: What?
Mr. Cheeky: Yeah, they said I hadn’t done anything and I could go and live on an island somewhere.
Coordinator: Oh I say, that’s very nice. Well, off you go then.
Mr. Cheeky: No, I’m just pulling your leg, it’s crucifixion really.
Coordinator: [laughing] Oh yes, very good. Well…
Mr. Cheeky: Yes I know, out of the door, one cross each, line on the left.

Kdo je v resnici prizadet?

Ministrovo sprenevedanje s prizadetostjo je enkrat več vrhunski cinizem (na tej strani dokazov na njegovem primeru ne manjka). Kdor je v resnici prizadet, so seveda tisti, proti katerim so ukrepi usmerjeni.

Če bi namreč Turk ostal pri prozornem apeliranju na čustva (smrkcanju na tiskovki, ustvarjanju vtisa čustvene užaljenosti, ker je njegov resor dobil premalo denarja), torej retorični manipulaciji, bi morda še razumeli – ker je pač v resni zagati. Toda v kombinaciji z izjavo, da ne bo odstopil, ker je njegovo delo koristno, je iskrenost njegovih občutkov nemudoma izničena. Še več, lahko jo razumemo le kot perverzni cinizem nekoga, ki je svojo čustveno involviranost pač zaigral. Zakaj?

Ker je njegova pozicija strukturno cinična in spominja na filozofski problem umazanih rok – v kar nas minister želi prepričati, ni le to, da ni imel vpliva na odločitve v vladi, v čigar sestavi deluje, temveč da jih sploh ni sprejel on. Temu bi lahko rekli »pozicija čistih rok« – finančni rezi v javni sektor se kar dogajajo, mimo naše volje, za njih nismo odgovorni. Naše roke so čiste, odločitve je vendar sprejela vlada in država, ne mi!

Dobesedno tako, nad čimer je namreč razočaran, je nič manj kot država! Ona ga je izigrala. Takole namreč odsvetuje ulične proteste: »Dodatnega denarja se na ulici ne zasluži, tudi signal, ki ga bi ta sektor dal mladini, otrokom, ne bi bil najprimernejši. Ampak vendarle mislim, da bi država morala tudi brez takih skrajnih potez imeti za to področje več razumevanja.« Novinarka je to lepo povzela v podnaslov:

Minister Turk misli, da bi država morala imeti za področje izobraževanja, znanosti, kulture in športa več razumevanja.

DDV in pogrošni tisk

A cinizmov še ni konec. Pred nekaj dnevi je superminister sarkastično ugotavljal:

“Kulturni in znanstveni tisk bi si zaslužil ničelno stopnjo DDVja. Ni pa razloga, da bi bila periodika s pogrošno vsebino obdavčena manj kot alkohol in cigarete.”

»Pogrošna periodika« je tu verjetno insinuacijska bodica, ki ne leti na rumeni tisk, temveč na ves tisk, ki mu ni všeč. In kaj je gospod povedal danes? Da je kot resorni minister proti dvigu DDV za tisk in da je proti tudi direktorat za medije! Se pravi, da delovanje svojega resorja izvzema iz delovanja te vlade. DDV dviguje pač nekakšna višja sila, ne on, ki je tako koristen za slovensko znanost, medije in kulturo:

“Naše mnenje je, da dvig DDVja ne bo prispeval k razvoju medijskega prostora, da tudi ne bo prispeval k večji pluralnosti medijev. Razumel sem, da vlada daje zakon v parlament, da pa se bo dokončna rešitev oblikovala skozi razpravo, ki bo še sledila. Mnenje našega direktorata za medije je, da je ta predlog za razvoj medijskega prostora škodljiv, v vladnem postopku s tem nismo prodrli, vzvodi so sedaj na razpolago v parlamentu.”

Če novinarji in mediji sami ciničnega diskurza ne bodo znali problematizirati, česar se na podlagi izkušenj bojim, si dvig DDV zaslužijo do zadnjega centa. Oziroma si zaslužijo križ. Vsak le enega – one cross each. Čakamo.

  • Share/Bookmark

6.10.2012 ob 08:11

Minister Žiga Turk je osebno prizadet, nam je zaupal. Takim je treba pomagati. Ko so ga novinarji po današnjih rezih v šolstvo (minus 10), kulturo (minus 17) in znanost (minus 19) vprašali, če bo odstopil, jih je gladko zavrnil: »Dokler sem koristen, ne bom.« Pomagali mu niso in dvomim, da mu bodo. Na vrsti so tisti resnično prizadeti.

Koristno pribijanje na križ

Apatična javna scena me je spomnila na znamenito »Brianovo življenje«, kjer je koristnost križanja samoumevna humorna predpostavka. Recimo, da je lahko prilika o slepem ljudstvu, ki verjame v koristnost usmerjevalca, ki se spozna na levo in desno (tako kot Žiga Turk s svojimi levo-desnimi ideološkimi inovacijami), tj. opisuje mentaliteto ponižnosti kimavcev, sledečih koristnežem:

YouTube slika preogleda

[a line of prisoners files past a jailer]

Coordinator: Crucifixion?
Prisoner: Yes.
Coordinator: Good. Out of the door, line on the left, one cross each.
[Next prisoner]
Coordinator: Crucifixion?
Mr. Cheeky: Er, no, freedom actually.
Coordinator: What?
Mr. Cheeky: Yeah, they said I hadn’t done anything and I could go and live on an island somewhere.
Coordinator: Oh I say, that’s very nice. Well, off you go then.
Mr. Cheeky: No, I’m just pulling your leg, it’s crucifixion really.
Coordinator: [laughing] Oh yes, very good. Well…
Mr. Cheeky: Yes I know, out of the door, one cross each, line on the left.

Kdo je v resnici prizadet?

Ministrovo sprenevedanje s prizadetostjo je enkrat več vrhunski cinizem (na tej strani dokazov na njegovem primeru ne manjka). Kdor je v resnici prizadet, so seveda tisti, proti katerim so ukrepi usmerjeni.

Če bi namreč Turk ostal pri prozornem apeliranju na čustva (smrkcanju na tiskovki, ustvarjanju vtisa čustvene užaljenosti, ker je njegov resor dobil premalo denarja), torej retorični manipulaciji, bi morda še razumeli – ker je pač v resni zagati. Toda v kombinaciji z izjavo, da ne bo odstopil, ker je njegovo delo koristno, je iskrenost njegovih občutkov nemudoma izničena. Še več, lahko jo razumemo le kot perverzni cinizem nekoga, ki je svojo čustveno involviranost pač zaigral. Zakaj?

Ker je njegova pozicija strukturno cinična in spominja na filozofski problem umazanih rok – v kar nas minister želi prepričati, ni le to, da ni imel vpliva na odločitve v vladi, v čigar sestavi deluje, temveč da jih sploh ni sprejel on. Temu bi lahko rekli »pozicija čistih rok« – finančni rezi v javni sektor se kar dogajajo, mimo naše volje, za njih nismo odgovorni. Naše roke so čiste, odločitve je vendar sprejela vlada in država, ne mi!

Dobesedno tako, nad čimer je namreč razočaran, je nič manj kot država! Ona ga je izigrala. Takole namreč odsvetuje ulične proteste: »Dodatnega denarja se na ulici ne zasluži, tudi signal, ki ga bi ta sektor dal mladini, otrokom, ne bi bil najprimernejši. Ampak vendarle mislim, da bi država morala tudi brez takih skrajnih potez imeti za to področje več razumevanja.« Novinarka je to lepo povzela v podnaslov:

Minister Turk misli, da bi država morala imeti za področje izobraževanja, znanosti, kulture in športa več razumevanja.

DDV in pogrošni tisk

A cinizmov še ni konec. Pred nekaj dnevi je superminister sarkastično ugotavljal:

“Kulturni in znanstveni tisk bi si zaslužil ničelno stopnjo DDVja. Ni pa razloga, da bi bila periodika s pogrošno vsebino obdavčena manj kot alkohol in cigarete.”

»Pogrošna periodika« je tu verjetno insinuacijska bodica, ki ne leti na rumeni tisk, temveč na ves tisk, ki mu ni všeč. In kaj je gospod povedal danes? Da je kot resorni minister proti dvigu DDV za tisk in da je proti tudi direktorat za medije! Se pravi, da delovanje svojega resorja izvzema iz delovanja te vlade. DDV dviguje pač nekakšna višja sila, ne on, ki je tako koristen za slovensko znanost, medije in kulturo:

“Naše mnenje je, da dvig DDVja ne bo prispeval k razvoju medijskega prostora, da tudi ne bo prispeval k večji pluralnosti medijev. Razumel sem, da vlada daje zakon v parlament, da pa se bo dokončna rešitev oblikovala skozi razpravo, ki bo še sledila. Mnenje našega direktorata za medije je, da je ta predlog za razvoj medijskega prostora škodljiv, v vladnem postopku s tem nismo prodrli, vzvodi so sedaj na razpolago v parlamentu.”

Če novinarji in mediji sami ciničnega diskurza ne bodo znali problematizirati, česar se na podlagi izkušenj bojim, si dvig DDV zaslužijo do zadnjega centa. Oziroma si zaslužijo križ. Vsak le enega – one cross each. Čakamo.

  • Share/Bookmark

Kardinal ni kršil celibata. Ali res?

4.10.2012 ob 23:23

»To je bila najbolj boleča izkušnja v mojem življenju. Počutil sem se zavrženega, nemočnega. Zdaj sem dokazal, da nikoli nisem prekršil celibata.«

Tako piše na straneh Večera, ki mu kardinal Rode stoprocentno zaupa. Njegove ključne besede s tiskovne konference ob razglasitvi negativnega izvida testa DNK pa žal ne držijo. Težko se odločim, kaj je bolj bedno od tega dvojega: da nas je gospod Rode argumentacijsko zavajal, ali pa morda, da so domači mediji povsem prezrli šibkost dokaza, ki ga je predložil in je noben zaenkrat ni niti poskušal problematizirati. Ali, morda, niso niti opazili?

Zadeva je preprosta: papir, ki ga je zmagoslavno prebral medijem njegov simpatičen osebni tajnik, prav nič ne dokazuje, da celibata ni kršil. Še manj dokazuje, da ga ni kršil nikoli.

Od spolnega odnosa pod prisilo do očetovstva

Spolni odnos je tako rekoč nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za spočetje otroka. Vendar za prekršek v celibatu zadostuje že prvo. Če bi želel g. Rode dokazovati, da nima otroka iz konkretnega primera domnevnega razmerja, potem nas bo njegov papir prepričal. Za prekršek v celibatu pa to ne bo dovolj. Spomnimo, kaj točno je povedala mama njegovega nesojenega otroka, Tanja Breda Stelzer:

Posnetki pogovora in priča, ki je slišano pripravljena potrditi tudi na sodišču, govorijo o tem, da je imel kardinal Franc Rode, ki je bil v mašnika posvečen 29. junija 1960, slabo desetletje po tem s Tanjo Bredo S., ki se je takrat pisala drugače, leta 1969 intimno razmerje.

Novinar Karba se je torej 28. avgusta 2012 skliceval na posnetek pogovora in priče za svojo trditev. Izraz »intimno razmerje« ne daje možnosti za dvoumne interpretacije – pomeni spolno razmerje. Mimogrede, prav zaradi tega podatka in izjav tako Tanje Brede kot njenega sina Petra je imel – ob kronoloških in dejstvenih podatkih o njunem druženju -, seveda nadvse dobre razloge, da verjame Petrovi domnevi o očetovstvu. O ničemer drugem niti ni poročal.

Če bi želel g. Rode zanikati kršitev celibata, bi se nekako moral vsaj nikalno izreči o tej trditvi – ponuditi dokaze za njeno neveljavnost je sicer res težko. Vendar tega, razen s priliko o čistosti Črtomirja in Bogomile, ni niti poskušal storiti. Še huje, ker je bil Peter spočet novembra ali decembra 1969, bi zadostovalo že, če bi nas prepričal, da v tem obdobju s Tanjo Bredo ni bil v kontaktih – če ni bil. Tudi to se ni zgodilo. A to še ni vse. Kardinala je z namigom obremenil tudi sam Peter, ko je na tiskovni konferenci 28. avgusta, sklicani kar po telefonu, povedal tisto, kar mu je povedala mati: ne samo, da sta bila intimna, ampak da si jo je vzel na silo:

Samocenzura, nov prijem

Čeprav so ta dan posnetek predvajali tako v osrednjem dnevniku RTVSLO, POP TV in nato še v Odmevih, se je zgodilo tole: iz samocenzurnih razlogov se isti dan in kasneje noben medij ni upal zapisati ali komentirati Petrove ga  namiga o tem, da sta Črtomir in Bogomila ne samo bila intimna, ampak da se je ta intimnost zgodila pod prisilnimi okoliščinami. Še ena stvar za obsežne anale slovenske medijske blaznosti: kot da bi se bali prenesti podatek, verjetno uročeni pred moralno avtoriteto, ki je vsem na očeh zelo obremenjujoč za kardinala in ki so ga vsi slišali na lastna ušesa, čeprav jim ob tem na poti ne stoji prav nobeno novinarsko načelo. In tako se Rodetu ni bilo treba truditi niti z demantijem okoli tega, saj ga v mesecu in pol ni bilo novinarskega heroja, ki bi si drznil zastaviti vprašanje v tej smeri. Ja, take imamo.

Če je nekaj hudo narobe z novinarsko argumentacijsko kompetenco in pogumom (beri: novinarskim dolžnim ravnanjem), se tu razočaranje ne ustavi. Trenutni strahotni linč časopisa Delo in novinarja, ki je objavil zgodbo, ni prvi, je zgolj ponovitev prve zgodbe, ki sem jo objavil že 6. septembra pod naslovom Kdo bo branil novinarja Karbo? No, zdaj so napadi nanj še bistveno hujši. V čem naj bi ta ravnal napak?

Koliko so vredni poglavitni argumenti

Poglejmo si najpogostejše očitke, le tiste, ki so mišljeni resno, čeprav so taki v pretežni manjšini glede na diskreditacijske, adhominalne kontekste.

(1) Mediji so posegli v pravico do zasebnosti

To točko sem že problematiziral in zavrgel, podobno so storili že mnogi, npr. odvetnik Rok Čeferin v Delu. Zato na kratko: v koliziji pravice do zasebnosti in pravice do svobode govora lahko zmaga prva ali druga, vendar je prednost eni odvisna od konkretnega primera. Norma celibata iz pravice do zasebnosti v primeru duhovnika, zapriseženega tej normi, a pod sumom, da ima otroke, nesporno izključi en segment: tiste vrste zasebnosti, ki se nanašajo na kršitev celibata. Ker so kleriki javne osebnosti in ker se v slovenskem prostoru še zlasti odlikujejo z javnim izražanjem stališč o žgočih političnih vprašanjih, denimo o pomenu očeta in matere pri vzgoji otroka v zadnjem referendumu o družinskem zakoniku, ne more biti nobenega dvoma, da imamo vsaj v primeru najbolj javno markantnih slovenskih cerkvenih dostojanstvenikov pravico vedeti, ali svoja stališča tudi živijo.

(2) Za zgodbo ne obstaja utemeljen javni interes

Tudi ta argument, ki včasih vsebuje še dodatno premiso »Javnega interesa ni, ker kardinal ni javna oseba«, je bil že nekajkrat prepričljivo spodbit. Celo po večkratnem iskanju argumenta zanj, kajti pretežno sem naletel le na neutemeljeno vehementno izraženo trditev, sem našel le tistega, ki ga je v Delu zapisal dr. Peter Lah:

»Kaj si novinarji mislijo o ravnanju cerkvenih predstavnikov, je njihova stvar. Ali o tem pišejo ali ne, je njihova avtonomna pravica v svobodni in laični državi. Ne morejo pa se novinarji sklicevati na javni interes, ko obelodanjajo govorice o zasebnem življenju visokega predstavnika civilne družbe. V javnem interesu bi to ravnanje bilo takrat, če bi omenjena oseba kršila zakon ali kako drugače ogrožala javni red in mir. Nič od tega ni v Delovih člankih.«

Po nobeni veljavni definiciji javnega interesa ta ni reduciran le na primere kršitve zakona in ogrožanja javnega reda – ta dva poudarka sta povsem arbitrarna. Če bi veljala Lahova inovativna medijska teorija, bi se npr. nikoli ne smeli ukvarjati s celo paleto moralnih dilem, npr. s prav nobenim seksualnim škandalom, denimo afero Lewinsky: predsednik Clinton pač ni ogrožal javnega reda in niti ni kršil zakonov. Po Lahu bi, glede na povedano, zgodbo morali mediji zamolčati – v imenu javnega interesa!

(3) Mediji niso preverili ključnega dejstva

Takšen je argument dr. Sandre Hrvatin:

Očitno je, da ključnega dejstva niso preverili. Ključnega dejstva, ali je kardinal Rode oče tega gospoda ali ne, niso preverili. Drugi mediji pa so sledili temu valu poročanja in zgodba je dejansko bila tri tedne na naslovnicah praktično vseh medijev. Vsi mediji bi lahko premislili, kakšen je njihov delež pri tej zgodbi.”

Hrvatinova ne obsoja le časopisa Delo, ampak tudi vse druge medije, da so o tem pisali, govori o opominu za celotno novinarstvo, ki si česa takšnega ne bi smelo privoščiti:

“Negativni test DNK bo imel posledice za časopis, ki je to informacijo prvi objavil. Posledice bodo vezane na njegovo verodostojnost, za celotno novinarstvo pa je to opomin, kako se končajo zgodbe, ko se mediji bojujejo za ekskluzivne zgodbe, pomembno pa je le objaviti informacijo, ne pa počakati in preveriti, ali ta informacija drži. Zgodba je tedne in tedne polnila prve strani vseh medijev, ne le tistega, ki jo je objavil. Zdaj se zastavlja vprašanje, kako popraviti škodo, saj se je izkazalo, da gre za neresnične informacije. Minimalen korak je opravičilo, menim, da bi pri dotičnem časopisu to morali narediti.”

Zgornje je tudi stališče, s katerim je skozi »bob dneva« na prvi strani pomoraliziral časnik Večer. Argument iz »nepreverbe ključnega dejstva« je zahteva, ki je po svoji vsebini ignoratio elenchi, tj. strašilo: novinarju Karbi podtakne, da je postavil trditev o kardinalovem očetovstvu, čeprav je sam postavil le trditev, da obstaja oseba, ki želi preveriti, ali je kardinal njen oče. In zdaj naj se brani pred tem, česar nikoli ni rekel? Dokazov, da svoje trditve o obstoju Petra Stelzerja in njegovem iskanju očeta ni preveril, pa ni nobenih – o tem nihče niti ne dvomi. Seveda zgodba o iskalcu očeta posredno pomeni namig, da je na drugi strani oče. Toda ali moramo zgodbo o tem iskalcu vreči v koš vse do trenutka, ko podatek o tem očetu ni potrjen?

Zahteva o nujnem preverjanju ključnega dejstva  je bizarna in včasih nedosegljivo visoka. Od novinarjev tako rekoč zahteva, da ne pišejo o ničemer, kar ni (vsaj navidezno) podkrepljeno s stoprocentnimi dokazi. Nevzdržnost takšnega novinarskega načela je že učinkovito zavrgel dr. Marko Milosavljevič:

”Če bi pristali na tezo, da novinar nečesa ne bi smel objaviti, preden se to ne bi izkazalo kot popolna resnica, potem novinarji tako rekoč ne bi smeli poročati o nobenem sodnem postopku. Celo z nekaterih tiskovnih konferenc ne bi smeli pisati poročil, saj bi lahko nekdo drug izpodbijal tam predstavljene podatke.”

Posledica uresničitve takega postulata bi bilo paralizirano in rigidno novinarstvo, najverjetneje pa tudi njegova samoukinitev, in to ne le v segmentu raziskovanja in opravljanja funkcije psa čuvaja, saj do kraja preveriti praktično ni mogoče skoraj nobene informacije, ki se pojavlja v še tako nedolžni vestički. Razen če ima kdo v mislih neke vrste medijsko forenziko, ko bi se novinarji trudili kardinalu izpipati kakšen las, ujeti kanček sluzi v toaletah in nato plačati DNK test zasebnemu fušarju, saj bi jih uradne institucije itak zavrnile. Ampak pomagalo spet ne bi veliko: če bi bil test pozitiven, znova ne bi bil takšen stroprocentno in zgražanja o nedopustnem postopanju novinarjev bi bilo še več…

Iz zgornjih razlogov je tudi trditev o nedopustnem citiranju drugih medijev neutemeljena.

(4) Medij je špekuliral na podlagi anonimnih virov

Argument je izrazil dr. Peter Lah in ni videti preveč resen, čeprav se posredno tistim, ki vabijo gospoda k besedi, očitno zdi:

»Dejstva, ne pa da se špekulira o zadevah, ki niso potrjene, ki temeljijo na anonimnih virih, ki pa v vsakem primeru škodujejo njegovemu ugledu.”

Ni težko zavrniti povedanega: na katerih anonimnih virih točno pa temelji Delova zgodba? Tanja Breda Stelzer in njegov sin nista anonimna vira – oba sta bila identificirana. Časopis Delo se je v svojem pisanju res skliceval na dodatne priče, ki so pripravljene povedano potrditi na sodišču – toda te podpirajo izjave oseb, ki niso anonimne in sem jih citiral zgoraj. Novinar je v vsakem primeru imel dobre razloge objaviti njuna stališča, ki so, kot rečeno, obremenilna že v primeru, ko kardinal res ni oče Petra Stelzerja.

Zahteva po špekulacijah na podlagi anonimnih virov odpira še eno primerjavo: ko je preteklo in letošnjo leto ducat medijev na desnici divje špekuliral o domnevnem razmerju med predsednikom republike in njegovo mlado sodelavko, ni objavil niti najmanjše evidence ali dokumenta, ki bi pritrjeval takšni zgodbi. No, v tej blazni medijski krajini so prav isti mediji in novinarji, ki so divje špekulirali o nedokazani romanci, danes glavni moralizatorji in etični praktiki, ki zgroženi ugotavljajo, kako nizko da je padel časopis Delo, pisarijo o »medijskem umoru« in novinarju Karbi napovedujejo poklicno smrt. Ne le, da je njim dovoljeno delati natanko in dobesedno tisto, kar (napačno) pripisujejo drugim, postavili so se v vlogo razsodnikov in nas poučujejo, novinarska in strokovna javnost pa jim to brez ugovora omogoča. Da ne pozabimo: takrat se medijski strokovnjaki vseh provenienc niti malo niso zgražali, danes so jih polna usta. Čeprav sta primera bistveno različna!

Rezime spoznanj

Zgodba o »aferi Rode« po razkritju negativnega testa je navrgla več bolečih spoznanj. Naj jih nekaj naštejem.

Prvič, šibko argumentacijsko kompetenco novinarjev in urednikov, ki so pripravljeni praznim vehementnim trditvam npr. kardinala verjeti kar na prvo žogo. Kardinal pač ni opran sumov, da ni kršil zapoved celibata, mediji pa nas družno na vso moč prepričujejo, da je zgodba končana.

Drugič, sposobnost samocenzure medijev, ki nimajo težav s spontanim izločanjem zelo bistvenih poudarkov s sporeda svojih informacij.

Tretjič, da na naši medijski sceni obstajajo gladiatorske igre med mediji samimi in novinarji. Ne nujno zaradi dodatnega neskritega političnega obračuna s časnikom Delo, ki je stekel s strani Janševih medijev in tistih, blizu Cerkvi, ampak tudi npr. med Delom in Večerom, ki imata istega lastnika oz. sta lastniško povezana.

Četrtič, nimamo razčiščenih niti osnovnih pojmov iz novinarske etične prakse: kaj je javni interes in kdaj je navzoč, kaj pravica do zasebnosti in kaj do svobode izražanja, kaj pomeni »preveriti dejstva« in kdaj smo upravičeni navajati anonimne vire. Nekatera stališča medijske stroke, ki jih nisem imel prostora našteti, so katastrofalna. Ne obstaja niti konsenz okoli tega, ali je Delo pravzaprav ravnalo dolžnostno in zgolj pravilno opravilo vlogo psa čuvaja javnosti in civilne družbe. Ta podatek bi morali poznati neodvisno od sodnih postopkov.

Petič, res je videti, da je časopis, čeprav po mojem mnenju ni storil nobenega resnega poklicnega kiksa, še najmanj takšnega, ki bi bil iztožljiv, povzročil določeno škodo kardinalovemu ugledu, ki je niti moralna satisfakcija po znanem rezultatu testa ne more popraviti. Vendar se je kardinal s svojo odvetniško pisarno odločil za sodni pregon napačnih tarč: po načelu »kill the messenger« se je spravil na medij in novinarja z nizom tožb, medtem ko tiste, ki so nenadoma izginili v noč, pušča pri miru. Njegovo končno trditev spravljata na laž prav Tanja Breda in njen sin, ki je dovolj naravnost in obremenjujoče povedal, da si je njegovo mater vzel na silo. O trditvah obeh obstajajo dokazi. Zato je priseganje, da nikoli ni kršil celibata, še dalje na trhlih nogah.

  • Share/Bookmark

Ne naravovarstvena moč medijev, njihovo fučkanje

21.09.2012 ob 10:05

Sramoten molk ob spodnjem pismu podpore tistemu predstavniku varstva narave, ki si je drznil zoperstaviti se političnemu lobiju predsednika vlade, je še en neznosen madež za slovensko novinarstvo. Razen Radia Študent namreč javnega pisma ni omenil doslej prav noben. Medijska cenzura vseh po vrsti, STA, Dela, Dnevnika, Večera, RTVSLO, POP TV in tako dalje ni povsem arbitrarno dejanje. Ni nujno, da za njo stojijo politične in druge agende. Toda že sam agenda setting poskrbi, da o naravovarstvu in odstrelu dr. Krajčiča ne bomo slišali stališča pomembnih ljudi s področja varstva narave in okolja. Ker so tisti, ki bi morali omogočiti »slišanje«, povsem zatajili.

S tem se je dobesedno potrdilo tisto, o čemer sem le nekaj dni nazaj opozarjal s tezo o »naravovarstveni moči medijev« – vse gre v nič zaradi neznosne ignorance slednjih:

Aktualni pritiski ministra za kmetijstvo Franca Bogoviča na direktorja Zavoda za varstvo narave Darija Krajčiča ne morejo ostati brez medijskega odmeva. Pravzaprav so lahko lep pokazatelj, kolikšna je civilnodružbena vloga medijev v segmentu naravovarstva. Bogovič pritiska na Krajčiča, da odstopi, ker vztraja pri ekspertnih ocenah, saj bo sicer moral odstopiti sam, ker to od njega zahteva predsednik vlade. No, to je le ena razlaga. Razlog za nujnost medijskega odmeva je preprost: če nas mediji ne bodo niti informirali o pritiskih politike na stroko, nikoli ne bomo vedeli, kako z njo pometajo. Preživetje stroke pred političnimi, celo vladnimi pritiski (res smo prišli daleč!) je torej tako rekoč v rokah novinarjev, vsaj v veliki meri, psi čuvaji so postali njen branik, v tem primeru varstva narave in okolja, pred pogoltnimi političnimi lobiji.

Zatorej imamo dva problema: najprej arogantno politiko, ki tepta Naravo 2000 in vse naravovarstvene normative, tudi evropske, in nato še medije, ki se jim preprosto fučka. Ne govorim o medijih te oblasti, ki seveda zgodbo cenzurirajo v pravem pomenu besede. Govorim o vseh drugih. Recimo temu medijsko fučkanje. Ki je tako vztrajno, da ga lahko za slovenske razmere patentiramo. Sicer pa verjamem, da bo tudi to majhno opozorilo deležno metanivojske potrditve – v obliki fučkanja.

Pismo podpore naravovarstveni stroki in dr. Krajčiču

Podpisani smo očitno zaman pričakovali, da bo pri reševanju strokovnih vprašanj vloga ekspertov pomembnejša od podrejanja politiki. Primer obvoznice na Škofljici kaže na brutalno teptanje naravovarstvenih principov in same stroke, ki se noče podrediti interesnim zahtevam politike.

Aktualna vlada ne želi prevzeti odgovornosti za strokovno neustrezno umeščeno obvoznico, zato išče nekoga, ki bo to traso »strokovno« določil, kot si jo politika želi. Ker direktor Zavoda RS za varstvo narave dr. Darij Krajčič ni pripravljen odstopiti od zagovarjanja strokovnih stališč, spoštovanja nacionalne in evropske zakonodaje, je postal moteč in mora po ukazu odstopiti.

Podpisani smo zgroženi nad takšnim grobim teptanjem strokovnih stališč in pravne države. Očitno je vladajoča politika prepričana, da se problemi najlažje rešujejo z radiranjem tistih ljudi, ki so jim v napoto. Tako kot jim je bilo v napoto samostojno ministrstvo za okolje in prostor, Svet za varstvo okolja, Svet za trajnostni razvoj in Urad za podnebne spremembe.

Podpisani smo veseli, da je bil dr. Krajčič deležen enoglasne podpore v svojem kolektivu na Zavodu za varstvo narave. Želimo si, da bi ga podprli tudi v naravovarstvenih organizacijah, vključno z evropskim komisarjem za okolje dr. Janezom Potočnikom, ki ga bo treba nemudoma obvestiti o dogajanju na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje in s tem povezanih morebitnih kršitvah evropske zakonodaje.

Podpisani:

dr. Božidar Flajšman, dr. Dušan Plut, dr. Lučka Kajfež Bogataj, dr. Boris Kryštufek, dr. Luka Omladič, Anton Komat, dr. Franc Pohleven, dr. Boris Vezjak, dr. Herman Mikuž, mag. Vida Ogorelec, mag. Janez Černač, Niko Rainer, Nina Štros, Petra Matos.

  • Share/Bookmark

Preceniti medije

17.09.2012 ob 12:22

Čeprav je Janez Janša kot predsednik vlade prisegel 28. januarja letos, čeprav smo na področju medijev doživeli že kar nekaj pretresov (menjave nadzornikov RTVSLO, manjšanje RTV prispevka, politični prevzem Planeta Siol, ustanovitev nove državne TV, morda razrešitev predsednika uprave Dela, etc.), so zapisi o tem redki. 14. septembra smo le dočakali enega prvih celokupnih – o Janševih medijskih »strategijah« in posledičnih prevzemih v njegovem svežem mandatu. Priznajmo, značilen dosežek slovenskega novinarstva, četudi je res, da se je večina dogajanja odvila v zadnjih mesecih. Govorim o kolumni Gregorja Repovža v Mladini.

Mediji, spet

Spet se začenja politični medijski ples – in spet se tisti, ki bodo njegove glavne žrtve, torej novinarji, zaradi katerih se v imenu gledalcev, poslušalcev in bralcev vse dogaja, vedejo, kot da ne vedo, kdo jim trka na okno in da trka prav njim. Ker če bodo morda tiho, jih ne bo oplazilo? Pa jih bo. Tako kot je kulturnike, profesorje in druge, ki se jih je vlada lotila zaradi političnih in ideoloških namenov.

Janez Janša, čeprav je kariero začel v medijih, medijev nikoli ni zares razumel. In jih še danes ne. A jih ne ceni, ampak jih precenjuje. Precenjuje njihov vpliv, precenjuje njihovo moč – ker pač podcenjuje prebivalce države, v kateri živi. Javnosti in njenega mnenja ni mogoče tako usmerjati. Preprosto neumno je prepričanje, da to počno mediji. Če bi bilo tako, ne bi nikoli padel noben režim. Ker bi pač mediji usmerjali misli ljudi. Ne, noben režim ni zmagoval z mediji, zmagoval je s strahom. Strah je bil tisti, kije deloval. Medije je mogoče usmerjati, glede tega ima Janša seveda prav. Ne daje pa to takšnih rezultatov, kot si ta oblastnik predstavlja.

In ker medijem pripisuje tako moč, se z njimi ves čas ukvarja. Tako je bilo leta 2004, ko je prišel na oblast, in tako je tudi tokrat. Že v prvem mandatu so ga pokopali predvsem mediji – vendar ne zato, ker mu jih ne bi uspelo podrediti, ampak ker so ta manever prebivalci spregledali. Se spomnite lažnih medijev, kar so bili brezplačniki? Kakšen neumen proj ekt. Nikogar niso prepričali. Pa ne zato, ker ta propagandna glasila ne bi bila v osnovi profesionalno narejena – ampak ker ljudje niso neumni. In Janševa priljubljenost se tudi tokrat ni tako zmanjšala zato, ker bi ga mediji napadali, ampak ker so njegovi ukrepi slabi, javnosti pa ni prepričal.

Toda Janeza Janše ne bo mogel nihče prepričati, da glavna ovira, ki mu stoji na poti, niso mediji in da bi moral za učinek, ki si ga želi, pač zamenjati narod, ki ga ne podpira, ne pa medijev, njihovih urednikov in novinarjev. Preprosto v to preveč verjame. Zato gre tudi v tem mandatu nad medije brezkompromisno. Vzpostavljanje nove televizije z denarjem državnega Telekoma ni toliko usmerjeno zoper nacionalno televizijo, temveč zoper Pop TV. Pa ne gre za to, da bi bil Pop TV kak velik kritik Janeza Janše (niti podpornik, seveda), ampak za to, da bi ta oblastna klika rada imela svoj Pop TV. Ataka na nacionalno RTV je kakopak le ponovitev že videnega. Zmanjšanje RTV-prispevka je pač pritisk na zavod, hkratno menjavanje nadzornikov pa le del igre. A žal se vse bolj zdi, da smo priča tudi ponovitvi igre med Pivovarno Laško in politiko, ki smo ji bili priča leta 2005. Spet je Pivovarna Laško odvisna od politike, tokrat prek kreditnih linij v Novi Ljubljanski banki, in spet se zdi Delo (in takoj za njim Večer, ki je v njegovi lasti) pač karta, ki bo izigrana zaradi nekih drugih ciljev. Predsednik uprave Dela Jurij Giacomelli je bil razrešen dramatično, čeprav brez pravih razlogov, le zaradi šarade same (pri čemer ne trdimo, da si ni že zdavnaj zaslužil zamenjave, a kaj ko njegovo vodenje družbe pivovarjev ni motilo), daje treba močno mižati, da spregledaš političnega botra zamenjave. Pri čemer je uspelo neučakanemu eskadronu na portalu siol.net, ki ga je vlada že preuredila, za en teden prehiteti nadzorni svet Dela in razkriti, kaj seje gospodar dogovoril. Prav zabavno je še naprej brati siol.net, ki resnično neprijetno za gospodarja – v razposajenem veselju oblasti in moči – razkriva, katere zahteve so še prišle v Pivovarno Laško z Gregorčičeve ulice.

A kot ima Janša že izkušnje, jih ima tudi javnost – in predobro zna brati takšne poteze. Tudi če bi vse medije spremenili v propagandna trobila, javnost temu ne bi nasedla. Kar pa ne pomeni, da ne bo na koncu potegnila kratke. Vsaka država, ki želi biti napredna, potrebuje čim boljše medije. Vsako takšno mrcvarjenje vedno osiromaši medijski prostor. Dejstvo je, da si ne Delo ne RTV Slovenija v resnici nista opomogla od izživljanja med letoma 2004 in 2008. Lahko sploh preživita še en tak napad?

Seveda imata tokrat Janševa panika in naskok na medije dodaten stimulans. Gre za afero Patria, ki mu visi nad glavo. Na dan, ko je bil zamenjan predsednik uprave Dela, se je nadaljevalo sojenje na Dunaju. Podjetnik Walter Wolf je tam priznal, da je v njegovem stanovanju v Mariboru potekalo srečanje zastopnika Patrie na Dunaju Hans-Wolfganga Riedla, predstavnika Patrie Reija Niitvnena in Janševega zaupnika Jožeta Zagožna, ki velja za ključno figuro v aferi, je poročala avstrijska tiskovna agencija APA.

Kdo je poročal? Avstrijska tiskovna agencija Žal zunaj dosega te oblasti.

Opomba. Res je, naskok na medije izvaja SDS. A to ne pomeni, da Gregor Virant, Karl Erjavec in Radovan Žerjav ter njihove stranke nimajo s tem nič. Ne, brez njih ne bi šlo. Na to opozarjamo le zato, da ne bodo mogli reči, da niso imeli s tem nič, in se celo morda malo pozgražali nad Janšo in si tako umili nedolžne ročice.

Grega Repovž

Članek je odličen, a se ne strinjam z nekaterimi hipotezami v njem. Prvič, ne verjamem, da Janša pomen (domačih) medijev preprosto precenjuje. Sprva je tu vprašanje etiologije. Njegova obsedenost z njimi je nekaj, kar izvira iz koncepta, ki ga že leta razvijam pod pojmom psihopolitike paranoje (in s tem povezanega razumevanja stvarnosti, nas samih v njej in obenem delovanja politike). Če smo fetišisti in obožujemo čevlje, verjetno ne bomo rekli, da precenjujemo pomen ali status čevljev. To ni točna formulacija naše drže. Nadalje pa se bojim, da moči medijev preprosto ni mogoče preceniti oziroma je to mogoče vedno manj, njihovega propagandnega naboja v politične namene sploh ne. Obstajajo zgolj bolj ali manj spretni manevri.

In drugič, prav nič me ne prepriča teza, da državljani po defaultu niso neumni in da ne nasedajo propagandizmu medijev. Oziroma da javnost ne bi nasedla, tudi če bi vse medije spremenili v propagandna politična trobila. Za to smelo trditev, ki predpostavlja, da so ljudje vedno dovolj pametni, da razgalijo sleherni vpliv nanje, manjka dokazov. Prav nasprotno se mi zdi res: raziskati je treba, na kakšen način se propagandne tehnike novinarjev vedno znova brusijo in postajajo subtilnejše, da bi dosegle svoj učinek. In tudi ga.

Sicer pa velja, da se je Janša z vojaškimi prevzemi medijev v mandatu 2004-2008 pretežno opekel. In da je letošnji novi mandat nastopil v kriznih razmerah, ko je prisiljen dajati prednost reševanju ekonomske krize. Vseeno menim, da ni tako hudo in da mu je v zadnjih letih uspelo postrojiti in namnožiti lepo četico lojalnih novinarjev in urednikov. Nenazadnje so tu še mediji, ki jim ne gre toliko za podporo Janši, temveč suport desnemu političnemu polu in njegovi ekonomskoidejni podstati. Kako bi jo odnesli, če bi v prejšnjem mandatu bil bolj uspešen in bi zaradi prosperitete trenutno imel več časa, da se ukvarja z njimi? Manjši učinek na ljudi torej ne dokazuje njihove dobre in trezne presoje, prej je rezultat srečnih okoliščin.

  • Share/Bookmark

In kdo bo branil novinarja Karbo?

7.09.2012 ob 13:31

Zadeva Rode je nedvomno najbolj značilen primer medijske in politične paranoje letošnjega leta. So far. Zanjo stojijo strici iz ozadja, mama Tanja Breda in njen sin Peter sta v resnici udbaša, gre za konstrukt brez primere, udbomafijski list tranzicijske levice, ki sliši na ime Delo, pa je seveda logično izpeljal pritlehno zgodbo »medijskega umora«.

A to je le del tega krasnega študijskega primera za družboslovce vseh profilov. Popoln kaos interpretacij in miselnih procesov, v katerem smo se znašli, je posredno tudi namig, da Slovenija potrebuje družboslovce bolj od naravoslovcev. Hkrati je lep neposreden dokaz, kako so postrojeni slovenski mediji – desni so združili svojo politično motivirano averzijo do časnika Dela s siceršnjo naklonjenostjo (in še čem) Rimskokatoliški cerkvi. Ter se v nekaterih primerih, kot na portalu siol.net, neženirano postavili v funkcijo nič manj kot »nasprotnega« medijskega trobila, ki eksluzivno objavlja sporočila Rodetove odvetniške pisarne časniku Delo – še preden so ta dostavljena naslovniku. Ravnanje pač, ki ga, za razliko od mandata 2004-2008, kjer smo imeli politično vojno z mediji, razumem kot vojno med mediji in o čemer sem že velikokrat pisal – politično hlapčevanje novinarjev je progresiralo do te mere, da zdaj slednji še manj skrivajo svojo oportunost in so pripravljeni na »ubijanje« novinarjev v drugih medijih. Politika in botri lahko stojijo v ozadju in zgolj spremljajo realizacijo svojih naročil, ne rabijo si več neugodno mazati rok, se sestajati z lastniki medijev ali kaj podobnega – bolj udobno je pod plaščem državnih firm medije neposredno kupovati ali ustanavljati. Tudi bolj subtilno je kot mazanje rok z nekimi gverilskimi brezplačniki.

Celotna medijska situacija nedvomno tone, odzivnost na ekscese v njej se je znižala, standardi profesionalizma tudi, želja po sankcioniranju pristranosti, neobjektivnosti in rumenila je nikakršna, novinarski ceh in stroka tavata v temi in se, v strahu pred medijsko revanšo znotraj vojn med mediji, izogibata konkretnim obsodbam in dejanjem. Ena izmed kolateralnih žrtev te apatije je nedvomno Delov novinar Dejan Karba in časnik sam, že linčan ali na poti do popolnega razčetverjenja le zato, ker je objavil zgodbo o sinu, ki išče očeta in so ga vsi indici in evidenca pripeljali do kardinala Rodeta. Do tega trenutka nisem našel niti enega reprezentativnega medijskega stališča, ki bi se, tako ali drugače, postavilo v bran Delovemu novinarju. Puščic, ki letijo proti njemu z vseh vetrov, cerkvenih, medijskih, političnih, pa sploh ni mogoče več prešteti. Da o pritiskih vseh vrst, tudi odvetniških, ne govorim.

Karba je v tem smislu za naše razmere tako značilna dvojna žrtev. Čeprav je korektno opravil svoj novinarski posel, izjemen po naravi odkritja, je namesto pohvale postal še dodatna tarča napadov. Če se bo kdaj potrdilo, da je zgodba, ki jo je obelodanil, resnična, bo postal morda za koga heroj, tudi za novinarski ceh. Do takrat pa bo ta verjetno kar molčal, čeprav rabi novinar presojo o svojem ravnanju in potencialno zaščito že danes. Če se bo potrdilo, da zgodba ni resnična, bo seveda popljuvan. A tisti, ki danes ob vsem medijskem stampedu proti Delu in novinarju hladno gledajo proč, v resnici ravnajo hinavsko. Novinarjevo postopanje pač ne more biti odvisno od razpleta te zgodbe – bodisi je korektno ali nekorektno že zdaj, ne bo po neki logiki postalo šele po potencialnem razodetju, da je kardinal res njegov oče ali ne. Kot kaže, novinarski ceh in stroka pri nas nista zmožna tega koraka.

Vprašanje verjetnosti in evidence

Sem med tistimi, ki v poročanju Karbe ne vidijo nobenega posebnega profesionalnega zdrsa. Tudi zgodba je zgolj videti rumena po svoji naravi, a takšna ni po svojih implikacijah – saj gre vendar za našega edinega kardinala in eno najbolj markantnih slovenskih javnih osebnosti v zadnjem desetletju ali več. O javnem interesu, ki legitimira pravico do vednosti, ne dvomim – pozivi k spoštovanju privatnega življenja so patetično deplasirani. Tudi ne dvomim, da zgodba nikakor ne bi spadala na strani rumenega časopisja – prav tam bi ostala na ravni govoric in nikoli dorečena in raziskana. Potrebovala je resen medij. Argumentacija, zakaj moramo Karbi prisluhniti, ko nam ponuja zgodbo o kardinalovem sinu, je namreč utemeljena na precejšnji dozi verjetnosti: preprosto obstaja velika možnost, da je zgodba resnična. Imamo kardinala, ki ne taji ljubezenske zveze z mlado Tanjo Bredo, imamo Tanjo Bredo, ki priznava spolne odnose z njim, a za pravega očeta »ne ve«, čeprav upa, da bo to test pokazal, imamo sina, ki mu doslej ni uspelo pomisliti na nobenega drugega »pravega« očeta, ki ga išče, imamo veliko indicev in evidence, da je Tanja Breda prispela v Regensburg na pomlad 1970 na vrat na nos kot Jugoslovanka, brez ustreznih dokumentov, in to v okoli petem ali šestem mesecu nosečnosti, imamo čudno zgodbo, kako je bila sprejeta v sanatorij in ne v Siemens, imamo Petra, ki se rodi avgusta 1970 in potem nekaj let preživi v sirotišnici. Morda imamo celo fizično podobnost med kardinalom in Petrom. Še več indicev je, zaradi katerih imamo dobre razloge verjeti, da je Petrov sum, da je kardinal njegov oče, utemeljen. In če je, potem bi bilo postaviti pričakovanje, po katerem sme nek novinar poročati o neki zgodbi šele, ko ima v rokah kopijo pozitivnega testa očetovstva, resnično močno in nedopustno pretiravanje.

Toda kakšne indice in evidenco imajo v rokah tisti, ki menijo, da je Rode nedolžen? Nobenih. Že res, da je breme dokaza na drugi strani. A za svojo prepričljivost se niti ne trudijo. Kardinal je bil celo tako neroden, da niti ni poskušal postreči s kakšno kontrakronologijo. Lahko bi denimo trdil, da se s Tanjo Bredo novembra 1969 ali tam nekje, ko je bi Peter spočet, preprosto ni videval. Toda svoje zgodbe o Črtomirju in Bogomili ter mladostni romanci niti ni poskušal zanikati v njenih časovnih dimenzijah. Zakaj in na podlagi česa bi potem utemeljeno bolj verjeli, da je Rode nedolžen in ne, da je kriv? Saj se vendar Delo in Karba nista izrekla o tem, kdo je dejanski Petrov oče. Ponudila sta zgolj zgodbo Petra, ki se zdi močno prepričljiva. Če ni, bosta novinar in medij plačala svojo visoko ceno, na sodišču in na medijskem trgu. Njuna kredibilnost bo padla. Da bo kardinalovo ime ostalo zamazano? Ob negativnem rezultatu prav gotovo ne. In ob takšni medijski podpori tudi.

Prvi primer: Rode, zakurjen na grmadi

Poskušal bom na kratko pretresti tri primere, v katerih so se avtorji postavili v bran Rodetu na način, da so napadli Delo in njegovega novinarja. Publicist Dejan Steinbuch, seveda na že omenjeni razvpiti strani siol.net, zapiše takole slikovite besede o kurjenju kardinala na grmadi:

Lahko se tolažimo, da zahodna pravna kultura čarovniških sojenj že nekaj stoletij ne prakticira več, čeprav drži tudi to, da je bilo čarovništvo še leta 1768 v našem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Kardinala Rodeta je na grmadi zakuril medij, ki se je ob njegovih preteklih izjavah najbolj goreče skliceval na civilno družbo, človekove pravice in ločitev Cerkve od države. Kar je svojevrstna ironija usode.

A preden jima javno čestitam, sem zaradi svojega prepričanja in vesti, zaradi profesionalne distance in kritične presoje dolžan dvigniti roko in problematizirati nekaj dejstev, ki na ta na prvi pogled fenomenalen dosežek slovenskega novinarstva mečejo senco dvoma. Obenem se javno zavezujem, da jima bom, če se izkaže, da je zgodba o zatajevanem kardinalovem sinu resnična, brez pomislekov javno čestital.

Velja seveda tudi obratno! Če se izkaže, da je vse skupaj potegavščina, neslana šala ali laž, bom potrkal na družbeno odgovornost lastnikov Dela, ki bi morali od odgovornih zahtevati, da odstopijo s položajev. Ker sem več let svetoval upravi medijske korporacije s pol milijarde evrov letnih prihodkov, dobro vem, o čem govorim. V civiliziranem evropskem okolju s krščansko tradicijo je na prvem mestu dostojanstvo ljudi. Vse drugo je Divji zahod.

Steinbuch ne razume nečesa, kar izvira že iz zakona o neprotislovju: zgodba o Petru kot kardinalovem očetu bodisi je resnična bodisi ni resnična. Ne more biti oboje hkrati. Če je resnična, potem se lahko novinarju le poklonimo. Če ni, se ne moremo. Toda on bi imel oboje: najprej bi grajal in poniževal medij ter branil kardinala, menda skurjenega na grmadi, potem pa bi se v isti sapi opravičil in čestital, če ima Karba vendarle prav. Danes bi pribijal na križ, jutri bi isti osebi za isto dejanje podelil zlato značko. Kot da ne razume ali ne želi razumeti, da je vehemenca, s katero zdaj sesuva medij, v resnici neutemeljena, saj jo vendar sam spodkopava s tem, da po tihem v drugem koraku dopušča, da se moti. Ob tem je tu še en vidik. Kot sem nakazal že prej: novinarski postopek ne more biti odvisen od rezultata. Ali je dober že zdaj in ga bomo hvalili. Ali pa ni dober in ga bomo grajali. Steinbuch pa se raje odloči za pljunek in obrambo kardinala – on že ve, da je novinarski postopek slab, čeprav ne ponuja nikakršne evidence, a je pripravljen taisti postopek hvaliti, če bo rezultat »pravi«. Razumi, kdor more.

Drugi primer: razkrita gola mati in njeni malopridni otroci

Murskosoboški škof dr. Peter Štumf je verjetno čisto simpatičen fejst možakar. Toda njegove zadnje izjave v obrambo kardinala so šle čez rob v svojo paranoidnosti: »Več kot očitno je, da mediji v današnjem času nimajo namena informirati javnosti, ampak je njihov cilj uničiti Cerkev.« Težko se odločim, katera teza se mi zdi bolj privlačna za premislek, tista o teoriji zarot in stricih iz ozadja ali prilika o razgaljeni materi, ki bi jo vsak otrok hitel zaščititi s krpico:

Takšno ravnanje kaže na nadutost, ki hoče oblast nad ljudmi in česar si mogoče tisti, ki vse to »vodijo« iz ozadja, tudi želijo. Njihova želja je zmanipulirati in prestrašiti ljudi. Medijski udarec kardinalu Rodetu nam razkriva veliko. To, da so se izgubili dokumenti tako na policiji kot v bolnišnici iz časov njegove prometne nesreče, ohranili pa so se »dokazi« glede mladostnih let, samo pomeni, kako skrbno so varovani in kako se še dopolnjujejo skrivni arhivi škofov in duhovnikov. In ob »pravem« času novinar dobi kot na pladnju serviran dosje in ga na ukaz »ljudi iz ozadja« uporabi. Če pa v tem dosjeju kaj manjka, seveda doda kakšno polresnico, domnevno resnico ali pa celo informacijo iz vrst nekaterih klerikov, čemur smo tudi priča v zadnjem času. – Kje in kakšna je pripadnost teh klerikov Cerkvi? Kje je njihova vera? So pozabili, da je Cerkev tudi njihova Mati? – Če se mati razkrije v goloti, tega njen otrok ne bo šel opisovat v časopisje, ampak bo zgrabil vsako, še tako majhno cunjo, da bi pokril njeno goloto. – In to je danes dolžnost vseh nas, otrok Cerkve: pokriti njeno goloto in njeno ranjenost. – Ti skriti kleriki bi to morali vedeti!

Dobrih novinarjev je na žalost vse manj. Ostajajo spletkarji, kompromisarji, pisuni naročenih informacij in »odtočne cevi«, skozi katere se pretaka strup laži in sovraštva od srca do možganov in od možganov do srca naročnikov, gledalcev in poslušalcev. Na žalost pa bo prej ali slej prišel čas, ko se bodo tudi ti, katerim ljudje enostavno več ne verjamejo, znašli na cesti med siromaki. Zato, ker so se prevarani ljudje naveličali kupovati laži in razno drugo navlako, tudi za takšne pisune ne bo več dela in ne kruha. Prišel bo tudi čas, ko bodo novinarji šli na ulice naših mest. Ne bodo jih sklicali sindikati. O, ne! Ljudje jih bodo prisilili, da bodo stopili na ulice. Na transparentih bodo nosili napisana opravičila državljanom za vse laži in vso škodo, ki so jo storili s svojim udinjanjem kapitalu, interesom zakulisnih mogočnežev in vseh, ki zagovarjajo nemoralo.

O družbeni paranoji sem na teh straneh in svoji knjigi spisal že cele gore analiz – zgornje moraliziranje je eno zanimivejših, ker nam slika apokaliptične podobe, kjer bodo menda novinarji kar sami na ulici prosili za milost državljane. Dejani Karbe, seveda. Naj znova opozorim le na majhen element: paranoja se ves čas hrani z gotovostjo. Privrženci in obrambne linije kardinala operirajo z njo: oni že vedo, da Rode ni grešen, da je nedolžen, da ni oče Petra. Ta gotovost jim ne le preprečuje dvom, temveč daje vehemenco in hromi presojo, po kateri bi vendar morali o krivdi razsojati šele po opravljenem testu očetovstva.

Še bolj zanimiv je škofov malodane lapsus, ki spominja na Andersenovo pravljico o nagem cesarju. A tu se Štumf zavzema za drugačen epilog: če je ena od moral pravljice o cesarjevih novih oblačilih ta, da spregledamo in naivno povemo resnico na glas (»Cesar je nag!«), se sam zavzema za popačeno moralnost: ko je mama gola, bi ji vendar morali podati kakšno cunjico in jo zgrabiti za roko, da ne bo videti grešna. Njeno goloto bi morali poskušati popraviti, jo prikriti. To bi bilo celo pravo znamenje ljubezni do matere Cerkve! Ne vem, če se škof zaveda, kaj je povedal. Niti ne vem, če je javnost taisto opazila, namreč škofovo precej odkrito apeliranje, da je treba take stvari pomesti pod preprogo. Da bi bilo to edino zveličavno. Dejan Karba je torej kriv: namesto da bi kot vernik in novinar poskrbel, da resnica ne pride na dan, razgaljeni mami Cerkvi ni ponudil cunjice (beri: obrambe) in jo s tem obvaroval pred pohujšanjem. Kriv je!

Stvar je lahko še hujša: če pomislimo na številne pedofilske škandale v cerkvenih vrstah, tudi slovenskih, nam škof nesramno hote ali nehote ponuja isto recepturo: razkrite gole riti naj nekdo nemudoma prekrije s kakšno krpico, da bo lahko mati Cerkev ostala brezmadežna. Če to ni perverzen poziv, celo k zatajevanju kaznivih dejanj, res ne vem, kaj je! Zgolj medijski poziv k temu, da se v očetovstvo klera ne sme drezati?

Tretji primer: predsednik republike vs. kardinal

Dr. Matevž Tomšič tudi že ve: Delovo odkritje je navaden konstrukt, bilo je nastavljena past, bombastična, proticerkvena, levičarska. A najbolj zanimiva v njegovi apoteozi kardinala je primerjava v medijski obravnavi zgodbe domnevne ljubice predsednika države in domnevnih kardinalovih mladostnih grehov:

Vendar se kardinal, kot kaže, ni ujel v nastavljeno past. Odločno je namreč izrazil pripravljenost, da opravi DNK test očetovstva. Za povrh je njegov “izgubljeni sin” Peter S. ob tem “čudežno izginil”. Kar je močno zmanjšalo kredibilnost zgodbe. Zato so njeni režiserji aktivirali rezervni scenarij. Tako poskušajo zdaj diskreditirati inštitut za sodno medicino, ki pri nas izvaja omenjene teste, češ da je njegov predstojnik krščansko usmerjen in s tem očitno “moralno-politično oporečen”. (Seveda, strokovni in nepristranski so lahko samo levičarji.) Še več, nekateri “poznavalci” – kot denimo ona proticerkveno nastrojena antropologinja – postavljajo pod vprašaj same DNK teste, čes da niso zanesljivi. (Čeprav so znanstveno potrjeni in jih kot verodostojne priznavajo v vsem razvitem svetu.) In tudi za izginotje Petra S. se najde “pojasnilo”, ki ga razni posredovalci že širijo naokoli: kakopak za tem stoji Vatikan, ki je dotičnega ustrahoval in/ali podkupil. (Nekateri so očitno preveč brali Da Vincijevo šifro.) Skratka, na vsak način se poskuša preprečiti, da bi se “bombastično” razkritje razgalilo kot navaden konstrukt.

Na nek način je celo mogoče pristati na tezo, da je kardinal kot javna osebnost, ki je vsaj v preteklosti pogosto dajal moralne sodbe o dogajanju v družbi, legitimna tarča zanimanja medijev, celo ko gre za zelo osebne zadeve. A kaj, ko so tu “na delu” očitna dvojna merila. Tisti, ki zdaj podrobno in z veliko strastjo brskajo po preteklosti dotičnega glede tega, kaj je imel z žensko po imenu Tanja Breda pred več desetletji, niso pokazali čisto nobenega zanimanja za domnevni skok čez plot predsednika države Danila Türka, ko naj bi se ne tako dolgo nazaj zapletel v razmerje s precej mlajšo pravnico, njegovo bivšo asistentko. Čeprav je to bilo nekaj, kar bi slovenske državljane bistveno bolj zadevalo kot pa morebitno očetovstvo visokega cerkvenega dostojanstvenika. Nanašalo se je namreč na najvišjega predstavnika slovenske države, tistega, ki torej načeloma zastopa vse državljane, medtem ko je početje predstavnikov Katoliške cerkve nekaj, kar se tiče zgolj njenih vernikov, drugih pa malo oz. skoraj nič.

Pri tem predsednik Türk navedb o njegovem zunajzakonskem razmerju sploh ni zanikal, ampak so v njegovem kabinetu zgolj suho izjavili, da tega ne komentirajo. A je bilo to za osrednje medije povsem dovolj, da so ga pustili pri miru. Medtem ko je kardinal Rode svoje domnevno očetovstvo kategorično zanikal, pa je kljub temu doživel silovit plaz namigov, očitkov in obtožb. Zopet so se aktivirali protikatoliški sentimenti, ki v slovenskem medijskem prostoru močno razširjeni, da ne rečemo prevladujoči.

Tomšičeva analogija, ki naj razkrije licemerno obnašanje slovenskih medijev, je priročna, tudi sam sem nanjo večkrat pomislil. A je izpeljava povsem deplasirana, saj primerja neprimerljivo: ko so desni (Janševi) mediji zagrabili in lansirali zgodbo o domnevni ljubici predsednika, pravzaprav jo pogrevajo še danes, niso ponudili prav nobenega indica, da bi zgodba lahko bila resnična. Nobenih fotografij, izjav očividcev ali resne evidence. Naravno je, da se osrednji mediji niso obesili nanjo, če ne ponuja prav nič evidence. Nato so se isti, očitno politično motivirani, spravili na predsednikov demanti »Ne komentiram«, ki je resnično neroden, a po sebi ne dokazuje prav nič. Naredili so ga za kronski dokaz njegovega grešnega skoka čez plot. Če predsednik nečesa ni zanikal na odločnejši način, to še ne pomeni, da bi iz tega smeli karkoli sklepati. Kot tudi ne moremo sklepati iz odločnega zanikanja kardinala, da je nedolžen. Tomšičev premislek pa nas prepričuje prav v to: če kardinal nekaj zanika, mu moramo verjeti. Če predsednik republike nečesa odločno ne zanika, mu ne smemo. Kot da je zagotavilo javne osebe nekaj, kar je nedotakljivo. Pavšalna Tomšičeva teza o proticerkvenem sentimentu pa bi najprej morala pojasniti dejstvo, zakaj so si strici iz ozadja za svoje umazane posle sposodili prav Dejana Karbo, ki ni le diplomirani teolog, ampak  tudi javno deklarirani vernik.

Vaja iz logike: ad ignorantiam

Vse tri naštete primere (lahko bi jih našel še vsaj deset zanimivih) vodi podobno sklepanje, približno takšno:

(1) Nihče ni dokazal, da je kardinal Rode oče Petra.

(2) Če trditev o Rodetovem očetovstvu ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Na ne samo zmerno, temveč močno izraženo navijaštvo pravzaprav kaže še hujša oblika iste trditve, saj smo vendar sredi okoliščin, ko še ne vemo, ali bosta kardinal in Peter pristala na test očetovstva, ga tudi izvedla in kakšen bo rezultat. Toda nekateri že vedo. Modificirana trditev zagovornikov Rodeta je zato dejansko:

Če trditev o Rodetovem očetovstvu še ni dokazana, je ne moremo sprejeti kot resnične in mora torej biti nujno neresnična.

Omenjeni avtorji, kot rečeno, v svojih obsodbah ne dopuščajo posebnega dvoma: kardinal je nedolžen. S tem pravzaprav ponavljajo in širijo zmoto iz nevednosti, argument ad ignorantiam:

To reiterate, these arguments ignore the fact, and difficulty, that some true things may never be proven, and some false things may never be disproved with absolute certainty. The phrase “absence of evidence is not evidence of absence” can be used as a shorthand rebuttal to the second form of the ignorance fallacy (i.e. P has never been absolutely proven and is therefore certainly false).

Se pravi: odsotnost (popolne) evidence jemljejo za evidenco o odsotnosti (dokazov o Rodetovem očetovstvu). Ob tem, kot rečeno, postavljajo zahtevo po evidenci skrajno visoko: novinarju bi očitno verjeli le, če bi nam pomahal pred nosom s pozitivnim testom. In to takoj. Iz tega, da trditev še ni dokazana, pač ne moremo sklepati, da je nujno neresnična. Ironično ob tem je, da ob tem zapovrh relativizirajo sleherno evidenco in se pretvarjajo, kot da ni navzočih nobenih indicev – s kakšnim alternativnim scenarijem niti ne poskušajo priti naproti.

Včasih frenetični zagovorniki Rodeta poskušajo tudi z argumentom iz »neverjetnosti«oziroma pomanjkanja domišljije. Po eni strani se sklicujejo na avtoriteto (če je kardinal Rode rekel, da nima otrok, potem bo že držalo, saj je vendar francosko omikan gospod, in v Cerkvi vendar ne lažejo), po drugi strani na »neverjetnost«, da bi imel otroke. Takole:

Neverjetno je, da bi Rode imel otroke (ne moremo si predstavljati, da bi to sploh lahko bilo res), torej je trditev, da jih ima, gotovo napačna.

No, tu je še veliko drugih zanimivih detajlov, ki indicirajo pristranost stališča oziroma njegovo zmotnost. Ne gre pozabiti na neizmerno pomembno dejstvo: tisti, ki danes silovito branijo kardinala, niso niti z besedico šli v bran Uranu, čeprav evidence glede dobrih razlogov za njegov izgon ni prav nobene. Celo v natanko isti vsebinski konstelaciji: domnevnem očetovstvu. Takšna dvoličnost je še eno znamenje intelektualne nepoštenosti – za dopustitev možnosti »krivde«, ne kar krivde pri prvem jim niso dovolj številni indici, za pripis istega pri drugem pa niso niti malo izbirčni, zadovoljni so z nulto stopnjo indicev, pa že verjamejo Vatikanu.

Rezime: zadeva Rode je še enkrat več razkrila popolno medijsko zlaganost, ki jo živimo. Odsotnost vseh kriterijev presoj in analiz, novinarsko, strokovno in civilnodružbeno navijaštvo, molk novinarskega ceha, nemoč argumentacije in prevlado paranoje, ki nadomešča prvo.

  • Share/Bookmark

Pa kaj

22.08.2012 ob 14:10

Že res, da so bili včerajšnji Odmevi z Rosvito Pesek in aktualnim predsednikom republike Danilom Türkom ekscesni. A po svoje niso bili. Morali bi biti tudi dolgočasni v svoji profesionalni anomaliji.

Prav ta dolgčas ekscesa bi me bolj razveselil. Z njim merim na dolgočasnost predvidljivi obravnavi sledečih anticipiranih odzivov in s tem povezano avtarkijo občutkov, ki jih bomo lahko spremljali ob komentiranju pogovora. In jih že. V smislu: pristranost pač, predrznost in spolitiziranost pristopa, ki si ga privošči politično konotirana novinarka v predsedniški kampanji. Že spet. Ampak kaj potem? So what! Saj smo vedeli in čemu se razburjati?

Morda je prišel čas, da pomislimo, v kakšno zanko se s tem nehote lovimo. Naj poskusim.

Pa kaj, če so Danila Türka v Odmevih izrecno, tik preden so mu dali besedlo, uvedli v pogovor s kardinalno tezo, da je predsednik, »ki bolj razdvaja kot združuje«?

Pa kaj, če je Rosvita Pesek postavila kar šest (!) vprašanj od sedmih (od tega res tri podvprašanja) na temo zgodovinsko-ideoloških delitev in predsednikovega domnevno spornega ravnanja doslej ob priložnostih izjav, ki jih ni bilo, odlikovanj, ki so bila, a niso smela biti, in tako dalje?

Pa kaj, če voditeljico Odmevov zanimajo le Tomaž Ertl, odnos do Hude jame, spominski dnevi žrtev totalitarnih sistemov, stoična zadržanost razprav o povojnih pobojih na dan žena?

Pa kaj, če jo zanimajo točno tista diskreditacijska vprašanja, s katerimi že leta dreza le ena politična garnitura – tista, pri kateri moderatorka rada gostuje s predavanji?

Pa kaj, če voditeljico ne zanimajo druge strašno nepomembne aktualije o katastrofalni ekonomski in duhovni situaciji v državi ali sploh karkoli, kar ni povezano s kritiko predsednikovih preteklih besed in dejanj? Država na robu bankrota, mi pa o starih ideoloških delitvah. Zakaj pa ne?

Pa kaj, če je celoten vtis o totalni mišelovki pokvarilo le zadnje, danemu trenutku vsebinsko ustrezno vprašanje o vpisu fiskalnega pravila v ustavo (in še to morda z intenco, da tisti, ki vpisa ne podpirajo, vodijo državo v bankrot, predsednik pa ga seveda ne podpira)?

Pa kaj?

Navijaško benigno lahko na ta način vzklikne tudi kakšen simpatizer gospoda Türka, ker mu je vse skupaj všeč. Ali kot sem prebral na prvi strani MMC RTVS v zapisu nekega blogerja:

Hvala, Rosvita

Podporniki predsednika Türka se zahvaljujemo Rosviti Pesek…vsaka pomoč za zmago v prvem krogu je več kot dobrodošla.

Vendar je moja provokativna poanta drugje. »Pa kaj« bi morali izpeljati na ravni uvida v »big picture«: v primerjavi z revizijo Računskega sodišča, ki je isti RTVS izreklo negativno mnenje na podlagi nepravilnosti v poslovanju v letih 2009 in 2010 v višini več kot 50 milijonov evrov (!), je novinarkin eksces minoren. Saj res, gre za vodenje javnega zavoda pod triumviratom Guzej-Možina-Vasle. To bo že danes še ena dobesedno včerajšnja zgodba, ki bo sama postala »pa kaj«, ker se bomo preveč ukvarjali s Peskovo.

»Odmevi« so bili en nepomemben »pa kaj« tudi zaradi trenutno intenzivno potekajoče prestrukturacije medijske krajine, kjer se novi (novostari) portali in televizije po videnem sodeč ne bodo prav nič trudili skrivati svoje ekscesnosti. Da o vedno večjih profesionalnih perverzijah obstoječih medijskih trobil ne govorim – kot da smo v državljanski vojni!V luči vseh teh opozoril (na tej strani jih mrgoli) je moderatorka Odmevov res le majhen lapsus. Če k temu prištejem še svoja nizka pričakovanja od RTVS, ki se do mojih štirih pritožb na račun svoje neprofesionalnosti in politične pristranosti še vedno popolnoma ignorantsko obnaša, pa je mimo eno leto, naj nekdo poskuša razumeti še ta oseben izkustveni vidik.

Po vpeljavi perspektive »big picture« nekatere stvari primerjalno postanejo majhne. In dolgočasno predvidljive. Rosvita nas ne more presenetiti, vse drugo nas, vsaj s potenciranjem, preseneča vsak dan. Ne želim reči, da neprofesionalizmov prvih ne rabimo več obsojati. Želim povedati, da zaradi tega manj obsojamo druge. Morda s svojim zgražanjem postajamo ujetniki premajhnega zornega kota.

  • Share/Bookmark

Dvoumnost, cinizem in skrb za svobodo

21.08.2012 ob 17:23

Živimo v času nenavadnega medijskega kaosa. Nič ne gre na bolje. Politični portali in televizije so zamenjali brezplačnike (spet jih financiramo državljani), heroji dneva postajajo aretiranci, ali kot zgroženo ugotavlja Boštjan M. Turk:

»Slovenija, kjer je kritične javnosti malo, po potrebi jo tudi zaprejo, tako kot so Vladimirja Voduška, ki je za neznansko ceno še vzdrževal standard münchenske deklaracije na svoji Info TV.«

Skrb za medijsko svobodo

Nedavne vojne z mediji zamenjujejo bolj eksplicitne vojne med mediji, novinarji veselo pljuvajo po drugih medijih in pri svojih cehovskih kolegih dnevno licitirajo, kdo sme nastopati v člankih ali oddajah in kdo ne. Protestov proti ni. Sprašujem se, kako dolgo bodo to novinarji sami in seveda javnost še dopuščali? Zdi se, da v neskončnost. Ni še konec in tu je smetana. Le v povsem kaotičnih banana-type državah se lahko dogaja, ali bi se vsaj smelo, da nas o medijski svobodi poučujejo aretirani:

Voduška skrbi medijska svoboda

Naj spomnim, o čem nas novinar Vodušek educira tik po izpustitvi iz pripora: o neskončni krivici, ki se mu dogaja, lokalni mafiji, ki ga je ujela v svojo past, čeprav je zgolj skrbel za oglaševalski denar in reševal svojo TV. Kolikor vem, zaenkrat še niso zanikali javno izrečenih trditev, da so ga prejeli »in flagranti« pri prejemanju podkupnine:

Vladimirja Voduška, 49-letnega glavnega in odgovornega urednika ter direktorja in lastnika komercialne Info TV, so celjski kriminalisti na parkirišču na Trojanah zjutraj aretirali v trenutku, ko je prejemal denar.

Domneva nedolžnosti seveda velja tudi za tega gospoda. Toda v kakšni državi živimo, da lahko sleherni aretiranec grdo popljuva organe pregona, ne da bi se ti sploh branili, kjer bodo mediji vsako teorijo zarote aretiranca povzdignili v višave in ji namenili najboljši prostor, za nameček pa nam bodo posolili še nekaj njegovih modrosti o tem, kaj je medijska svoboda? Nekritično, seveda.

A ni še konec. Odkar je Vodušek v priporu in zunaj njega, se odvija prava drama z naslovom »Reševanje vojaka Vladimirja« – ker je pravoveren, ker je »naš«, se lep delež medijev trudi z njegovo rehabilitacijo. In potem stopi na sceno predsednik vlade ter nam včeraj pomoralizira:

“Če je slovensko sodstvo, tožilstvo in policija sposobno hitrosti v primeru Prijatelj in Vodušek, potem oškodovani državljani upravičeno pričakujemo, da bo enako hitro in učinkovito pri tistih, ki so izropali banke.”

Dvoumnost in cinizem

Premierjev komentar je težko enoznačno interpretirati. Pravzaprav je izjava klasično prefrigana in zanimati nas mora prav narava te njene lastnosti. Zakaj? Ker je dvoumna, lahko se bere kot cinizem ali kot nevredotenjsko obarvana »zgolj« konstatacija – in nikoli ne vemo, katero branje je pravo. No, iz konteksta že lahko uganemo, če ta ni zakamufliran. K sreči ni. Če upoštevamo vsa Janševa glasila, ki so se (sicer previdno) postavila v bran Vodušku, ekspresno menjavo prvega moža policije nekaj dni po aretaciji Voduška, nastop premiera pri Vodušku nekaj ur pred aretacijo, zgodovino novinarja in njegovega odnosa do njega ter vse druge indice, potem seveda cinično intoniranje postane zmagovito. Izjava bi se lahko brala takole:

“Če je slovensko sodstvo, tožilstvo in policija sposobno (neverjetne, strašne, nenormalne, nepotrebne) hitrosti v primeru Prijatelj in Vodušek (saj vemo, zakaj in kako, kdo stoji za tem), potem oškodovani državljani upravičeno pričakujemo, da bo enako hitro in učinkovito pri tistih, ki so izropali banke.”

A ker je zastavljena kot dvoumna, verjetno premišljeno in zamaskirano, ji nikoli zares cinične intonacije ne moremo dokazati. Na kar avtor verjetno tudi od začetka računa. Če pa je izjava po kakšnem naključju mišljena kot necinična, nam avtor dolguje pojasnilo. Mar ni jasno, da sta Prijatelj in Vodušek bila ujeta »in flagrante delicto«, pri sprejemanju denarja, kar dokazovanje koruptnih kaznivih dejanj že po naravi dela neizmerno olajša in pohitri? Čemu potem primerja neprimerljivo?

Vedno znova sovražniki

Tudi celovit kontekst intervjuja govori v prid ciničnemu branju o zakritem govoru. Za predsednika vlade je namreč jasno: hujša je kriza in bolj potrebujemo rešitev zdaj, bolj išče in najdeva ideološke sovražnike in dlje gre v preteklost: kakšen paradoks! Na trenutke jih zanjo celo krivi. Razen tega se avtokratski diskurz rad hitro kar sam izda. Poglejmo si le njegovo patetično vabilo »Vsak, kdor želi pomagati, je dobrodošel« in potem njegovo kritiko tistim, ki si ga menda ne upajo zamenjati: »Naj ne pametujejo«. Takoj vidimo, da je prvo vabilo poziv k molku, ne dobrodošlica – kar je druga izjava eksplicitno. Vabila k sodelovanju pri izhodu iz krize torej niso mišljena resno, so le prazna deklarativna gesta, zato ne more biti enotnosti pri reševanju.

Tudi primerjave Slovenije z Romunijo razumem kot standardizirani trik za diskvalifikacijo opozicije s pomočjo uporabe konspirativne zgodbe o »stricih iz ozadja«, ki so krivi za vse zlo v državi – nekdo pač mora biti. Le nekaj tednov nazaj je evropski poslanec iz vrst SDS Milan Zver protestiral zaradi primerjav Hannesa Swobode, predsednika skupine socialistov in demokratov, med Romunijo in Slovenijo zaradi zakonodajnih postopkov. Terjal je opravičilo. Očitno spet velja načelo: kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu.

  • Share/Bookmark

Ubijanje politikov in kaj z njim storiti

14.08.2012 ob 12:16

Naj bo takoj jasno: pozivi k uboju Janše so zavržno, nedopustno in verjetno tudi kaznivo dejanje. Bojim se živeti v državi, kjer rastejo tovrstni grafiti – pa naj pozivajo k linču ali smrti kogarkoli.

Govorim o grafitu »Ubi Janšu«, ki se je pojavil nekje v Ljubljani. Zapis očitno fingira (ali pa ne) rabo v jeziku naše bivše skupne domovine; verjetno je celo variacija drugega, ki se glasi »Zoki ubi Janšu« in po svoje morda kompromitira Jankovićeve volivce. Ne vemo, kdo ga je spisal in s kakšnimi motivi, morda šaljivimi ali celo kot oseba, ki želi pomagati Janši s tem, da ga predstavlja kot ultimativno žrtev – toda za javno obsodbo tukaj in zdaj to ni pomembno. Vse ostalo je na organih pregona. Jeseni leta 2009 se je v ZDA neznana oseba spomnila, da bi na Facebooku odprla glasovanje, ali je treba ubiti Baracka Obamo:

The poll asked respondents “Should Obama be killed?” The choices: No, Maybe, Yes, and Yes if he cuts my health care.

Primer vsaj nekoliko spominja na slovenskega: posredno apelira k smrti politične osebe, medtem ko ga naš pravzaprav zapoveduje.

Tiščanje glave v pesek

Danes se je na portalu, ki nesporno favorizira Janšo, pojavil naslednji prispevek:

Naslov, poudarki, intervjuvanci in motivi so znova vnaprej predvidljivi in prirejeni na način, da bodo branili predsednika vlade. Že videno in preizkušeno. Toda prav v tej gesti spregleda (češ: saj vemo, o čem in kako bo pisal Siol in o čem Aleksander Kolednik, nič novega) že tiči prva nevarnost: domnevam da bo večina slovenskih medijev, ki želi biti profesionalno nevtralna, zaradi pripisa tovrstne politične motiviranosti tega ignorirala. In se bomo znova znašli v pasti: namesto, da bi se pogovarjali o stvari sami, o grafitu in grožnji premierju, o tem, ali to je sovražni govor ali ne, se ne bomo. Ohranjali bomo status quo in hkrati legitimirali politizacijo medijev. Njihova polarizacija (in s strani novinarskega ceha povsem spregledana politična okupacija) se bo le poglobila, z nekaj tiščanja glave v pesek bo šla v nič substancialna razprava. »Levi« novinarji se bodo zadovoljili z novim indicem o politizaciji Siola, »desni« novinarji bodo dobili še en dokaz o levičarstvu slovenskih novinarjev, ki jih znova in znova ignorirajo le zato, ker so menda prodane duše. Vse po starem, vse razklano.

Sovražni govor

Osnovna poanta članka je jasna: varuhinja človekovih pravic se spreneveda, v tako očitnem primeru grafita ne želi zaznati sovražnega govora. Naslov prispevka je dovolj indikativen in obremenilen zanjo. Daljši odlomek:

Varuhinjo človekovih pravic Zdenko Čebašek Travnik smo povprašali, kako komentira sovražne grafite, ki pozivajo celo k uboju Janše, in ali namerava zaradi omenjenih grafitov ukrepati. Iz njenega urada so nam odgovorili, da se lahko varuhinja v posameznem primeru odzove, če sovražni govor uporabi na primer predstavnik oblasti v odnosu do šibkejšega posameznika oziroma ranljivih družbenih skupin (etničnih manjšin, invalidov, istospolnih…).

Namen sovražnega govora je namreč, kot pravijo, ponižati, razčlovečiti, žaliti, ustrahovati, poslabšati položaj tistih, proti katerim je naperjen, ter jim odvzeti dostojanstvo. ”Praviloma je sovražni govor naperjen proti družbenim manjšinam oziroma družbeno močnejši odvzema dostojanstvo šibkejšemu. Osebe na javnih funkcijah ne sodijo med družbeno šibkejše,” so zatrdili.

Poudarili so, da vsak primer t. i. sovražnega govora še ni kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, kot ga opredeljuje kazenski zakonik in da so zaradi varstva svobode izražanja in še posebej svobode medijev, pogoji za kazenski pregon govorjene ali pisane besede upravičeno zelo strogi.

“Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodni praksi pogosto navaja, da svoboda izražanja pomeni enega izmed temeljev demokratične družbe, pogojev za njen napredek in za razvoj vsakega človeka. Poudarja tudi, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki jih sprejemamo naklonjeno, temveč tudi na tiste, ki lahko prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo javnost ali posamezne skupine. To terja zahteva po pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni demokratične družbe,” so zaključili.

Če je novinar postopak korektno, potem moramo biti nad povedanim (in nepovedanim) šokirani. Resda obstaja tehnična in tista bolj ohlapna definicija sovražnega govora, vendar grafit »Ubi Janšu« ne postavlja dileme razločitve med eno in drugo. Nemogoče je spregledati, da ima nevarno sovražne učinke, tudi če bi se ne bali za življenje omenjenega. Zagovarjati (tudi) grafit, če se je zgoraj povedano nanašalo nanj in ni izvzeto iz konteksta, s pravico do svobode izražanja, je povsem deplasirano in neokusno. Ne vem, ali je v pristojnosti urada, da v tem primeru potencialno kaznivega dejanja ukrepa, vsekakor pa me čudi, če ob reakciji na grafit tega ni vsaj omenil in nakazal. Tudi če res ne bi šlo za sovražni govor v tehničnopravnem smislu. Dopuščam seveda možnost, da je bil urad zaveden. A zdaj je na njem, da pove več, sicer se je v mojih očeh popolnoma blamiral.

  • Share/Bookmark