Sproščena Slovenija

Minister za javno upravo Gregor Virant meni, da je tako imenovana bela stavka cinizem. Prav tako verjame, da imajo sodniki očitno prenizko normo:

Če stavkaš tako, da delaš po normi, potem je očitno, da je ta norma prenizka, je o napovedani beli stavki sodnikov dejal minister Virant.

Minister torej sklepa takole:

1. Sodniki stavkajo, ker menijo, da imajo (med drugim) preveč dela in posledično prenizke plače.

2. Sodniki so se odločili stavkati tako, da delajo znotraj norme.

3. (Stavka je dejanje, ki želi z redukcijo delovnega procesa ali izpostavitvijo drugih okoliščin dela stavkajočega pripeljati do situacije, ki je za nadrejenega, državljane ali javnost škodljiva).

4. Torej kdor stavka tako, da dela po normi, s tem dokazuje, da je ta norma prenizka.

Je s tem sicer entimemiziranim argumentom kaj narobe? Je. Ker je paradigmatski non sequitur – iz tega, da nekdo v stavki dela po normi, še pač ne sledi, da je norma prenizka. Zamislimo si prav nič hipotetični primer: predstavljajte si, da ste v take vrste službi, kjer delodajalec od vas arogantno zahteva daljši delovni čas. Zdaj delate nesramnih 10 ur, on od vas pričakuje še več, da boste delali 12 ur – verjame namreč, da si plače ne zaslužite in da v službi niste nič prida. Odločite se, da boste stavkali: delali boste običajnih 8 ur in nič več. Do izpolnitve stavkovne zahteve.

Ta arogantni nadutež bi prav zlahka bil Virant, njegova argumentacija je namreč enaka: odločili ste se, da stavkate s tem, da delate po »normi«, 8 ur, kar menda dokazuje, da je vaša prenizka!

Kar bega pri Virantovi aroganci, je pravzaprav dodatek, s katerim je pospremil svoj umotvor. V svoji samopašnosti namreč drugim očita, da so ciniki:

Po Virantovem mnenju sodniki z idejo o beli stavki izpričujejo svojevrsten cinizem. Če stavkaš tako, da delaš po normi, potem je očitno, da je ta norma prenizka, je pred tednom dni poudaril Virant.

Ta svojevrsten cinizem, pripisan drugim, je namreč njegov lasten. Če ste cinik sami in drugim pripišete to kvaliteto, bi temu smeli reči perverzni cinizem. In Virant je natanko to, perverzen cinik. Dodajmo k temu še, da je zato tudi interpretacija glede posledic stavke povsem različna, ker je odvisna od zgornjega cinizma. Virant in Šturm namreč verjameta, da stavka ne bo ogrozila projekta Lukenda in da se ne bo poznala pri sodnih zaostankih. Oba ministra se torej morata pretvarjati, da delo znotraj sodniške norme za nikogar ni škodljivo, saj itak delajo premalo – v skladu s svojo hermenevtiko sklepa v zgornjem argumentu.

Stavkajoči sodniki obetajo bistveno manj rešenih primerov zaradi »sodniške norme«, ki se je bodo držali:

Če bomo sodniki delali tako, kot smo se zavezali s podpisom sklepa o stavki, potem bo to pomenilo okoli 30 odstotkov manj rešenih zadev v letu, kot bi jih sicer lahko bilo.

Cinizem je torej popoln: skozi odrekanje stavkovnih zahtev zaradi zanikanja učinkovitosti oblike stavke (delo znotraj sodniške norme) se morate pretvarjati, da negativnih posledic stavke ne bo. Vaša želja, da bi se svet ravnal po vaših dejstvih (če ta ne držijo, toliko slabše za dejstva, verjetno meni Virant!) bo na koncu pripeljala do zanikanja, da je stavka imela za posledico npr. večje zaostanke. Za mojstre propagande pa takšna statistična potvorba verjetno že dolgo ni več kakšen poseben izziv.

To smo sicer že absolvirali, ampak zaradi tegale današnjega članka v Objektivu sem tako rekoč moral spisati nadaljevanje za Dnevnikov poštni nabiralnik:

O neki laži poslanca Grimsa – kratek pledoajé za uporabo pravih besed

Meta Roglič se v svojem članku »Janšev vojščak za specialne naloge« (Objektiv, 7. 6. 2008) posveča prikazu tehnik političnega delovanja poslanca SDS Branka Grimsa in pri tem, zelo nevtralno, njegovim nasprotnikom v usta polaga označevalce, kot so »retorik«, »zavajanje«, »manipuliranje«. Med drugim omenja poslančeve zasluge v zakonodajni sferi: »Bil je avtor zakona o RTVS, čeprav je dolgo poudarjal, kako so ga pisali mnogi, celo tuji strokovnjaki (kot navaja, je bil prav uspešnega referenduma o tem zakonu med dosežki na državni ravni v tem mandatu najbolj vesel).«

Trditev seveda drži, a ji manjka nekaj bistvenega. Bilo je 29. novembra 2006, v  razpravi o interpelaciji proti kulturnemu ministru Vasku Simonitiju, ko smo doživeli enega najbolj iskrenih »coming-outov« v hudi konkurenci. Poslanec Grims je namreč takrat, po štirinajstih mesecih od sprejema, prvič naravnost priznal, da je edini pisec novega zakona. Takole je ponosno navrgel: »Namreč Zakon o RTV Slovenija - vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal -  je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jakič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani s tiskovnimi napakami vred.«

Tiskovne ali tipkarske, to je lažna dilema! Prava dilema je laž gospoda Grimsa. Drži, pred referendumsko potrditvijo zakona je v kampanji in širše venomer zatrjeval, da se za njim skriva cela četica odličnih strokovnjakov, ki ga je pripravila. Kdo so, nam nikoli ni znal povedati. Pač pa je zraven prodajal še druge laži. Denimo na izrecno vprašanje o tem, zakaj se ti anonimni pravniki končno ne razkrijejo in odvržejo svoje maske, je tik pred referendumom pojasnil: »Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005) 

Kot lahko vidimo, se je poslanec ujel v še eno laž: v ihti diskreditacije medijev in blebetanja o nesvobodi javne besede se je v vlogi zaščitnika ministra iz svojih vrst, ki je bil na tnalu tudi zaradi zakona o RTV, tako rekoč zanj žrtvoval. In obelodanil, kako je lagal, da bi ga nekoliko razbremenil.  A ne le o avtorstvu, temveč tudi o tem, kako se »pravi« avtorji (za katere je vedel, da jih ni) izogibajo žaljivkam. Kupec laži je torej prejel zraven še eno gratis! V luči tega je javnost lahko le hvaležna za obelodanitev dejstva, da je v stranki SDS 10 let vodil tečaje iz retorike in da ga premier uporablja za specialne naloge.

Iz povedanega je jasno, zakaj bi morali novinarji za ravnanja politikov uporabiti prave označevalce. Za nameček ima Grimsovo postopanje dolgotrajne in katastrofalne posledice. Ko smo 25. septembra 2005 odšli na volišča, da bi glasovali za ali proti, smo to storili na podlagi napačne vednosti in zakon je prejel, četudi za las, večinsko podporo in bil s tem potrjen. Razumemo, da je poslanec med vsemi dosežki »najbolj vesel uspešnega referenduma«, toda s tem se najbolj radosti prav svoje najbolj uspešne laži. Kakšne katastrofalne posledice so temu sledile in kako je zakon spolitiziral RTV hišo, ni treba posebej ponavljati.

Če bi torej živeli v razviti demokraciji, kot se modno reče, politikom ne bi dovolili, da se veselijo svojih uspešno opravljenih trikov, potrjenih celo na referendumu; prej bi zahtevali njihov odstop ali bi jih vsaj javno karali. Zdaj pa se dogaja, da si novinarji sramežljivo, v imenu ne-ve-se-kakšne korektnosti, ne upajo uporabiti pravih izrazov in po svoje legitimirajo tovrstno početje. Svojevrstna ironija je, da je laž, o kateri govorimo, tako zelo usodna prav za novinarsko avtonomijo.

Boris Vezjak

Danes sem prebral tole zgodbo, sicer sem prvi del zasledil že včeraj. In sem storil nekaj, kar razumem kot svojo svetniško dolžnost:

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede odpovedi oddaje Omizje in menjave povabljenih gostov

Dne 6. junija 2008 smo v dnevnem časopisju prebrali, da je Aktiv Društva novinarjev TV Slovenija dan poprej podprl novinarko go. Mojco Šetinc Pašek in njeno stališče, da sme sama odločati o tem, koga bo povabila v oddajo Omizje, ki bi morala govoriti o dvajseti obletnici dogodkov ob aferi JBTZ. Prav tako smo prebrali, da je bila oddaja zaradi takšnega zapleta tik pred zdajci odpovedana.

Ker je zaplet nastal po tistem, ko je odgovorni urednik informativnega programa Rajko Gerič »od nje zahteval, naj v studio povabi gosta, ki sprva nista bila predvidena, hkrati pa ji je naročil, naj dva od že povabljenih odslovi« (Delo.si, 6. 6. 2008), seveda javnost zanima, s kakšni razlogi se je zahtevala zamenjava povabljenih udeležencev omizja.

Iz zapisa smo izvedeli, da je g. Gerič  novinarki sugeriral nova gosta v oddaji, g. Vinka Vasleta in g. Ivana Štuheca, toda ker bi to povečalo število gostov, bi morala odsloviti g. Pavla Gantarja in g. Matevža Krivica. Novinarka se je strinjala s prvim predlogom (odslovitvijo g. Gantarja), ne pa tudi drugim (odslovitvijo g. Krivica). Ker ni bilo soglasja, je oddaja odpadla.

Kot člana programskega sveta RTV Slovenija me zanima:

1.    Kako se vodstvo RTV Slovenija opredeljuje do dejstva, da je odgovorni urednik poskušal vplivati na sestavo omizja in ali daje prav odločitvi aktiva novinarjev, ki pravi, da bi s tem bila okrnjena vloga voditelja pri avtorstvu oddaje, s tem pa je njegovo ravnanje bilo nedopustno?

2.    Kako ocenjuje dejstvo, da je odgovorni urednik za gosta predlagal nekoga, ki je sicer tudi član vodstva RTV Slovenija (g. Vasle) in nekoga, ki je sicer tudi član programskega sveta (g. Štuhec) in v čem vidi argument, da je njuna udeležba na omizju pomembnejša od vlog, ki sta jih v aferi JBTZ imela g. Gantar in g. Krivic?

3.    Kako razume očitek novinarke, da »ne morem upoštevati navodil, da moram popravljati zgodovino za nazaj«, saj je videti, da je bila sugerirana sprememba v sestavi gostov politično inspirirana?

4.    Kako ocenjuje nastalo škodo zaradi odpovedi oddaje, ki jo je izrazil tudi eden izmed odpovedanih udeležencev (Delo.si, 6. 6. 2008):  »Hrabri uredniki na nacionalni TV hočejo biti bolj papeški od papeža - in svojemu ‘papežu’ s takimi bedastimi odločitvami delajo samó škodo.« Se vodstvu takšni posegi v avtorsko avtonomijo novinarjev zdijo legitimni in zatorej neškodljivi za javno podobo RTV hiše?

Hvala za vaše odgovore in lep pozdrav.

Po odstotku v BDP države, kjer ima večino premoženja, je Boško Šrot peti najbogatejši Zemljan. Tako pravita zapis ali dva v Financah, recimo tale in tale. Kar so storili pri Financah je, da so si sposodili statistiko. Za vir podatkov o BDP so vzeli CIA Factbook.

Potem so nekateri mediji lestvico prevzeli in jo podpisali takole:

»Boško Šrot v družbi najprepoznavnejših svetovnih menedžerjev © CIA World Factbook/Finance«

In najpomembneje: dodali so nadnapis »CIA razkriva«, recimo v istem članku. To je bilo seveda dovolj, da so elektronski vestičkarji stvar zagrabili z obema rokama:

CIA navaja, da je Boško Šrot peti najbogatejši Zemljan. (Tule)

CIA ga je okronala za petega najbogatejšega Zemljana - glede na BDP(PPP) matične države. © Žurnal (Tule)

Je torej CIA posredovala v naše notranjepolitične razmere in razglasila prvega Laščana za tajkuna? Načeloma da. In sicer po znani logiki Radia Erevan:

Ali drži, da je Ivan Ivanovič Ivanov iz Moskve na tomboli zadel avtomobil?
Odgovor: Načeloma da, vendar:
1. to ni bil Ivan Ivanovič Ivanov, temveč Aleksander Aleksandrovič Aleksandrov;
2. ni bil iz Moskve, temveč iz Odese;
3. tisto ni bil avto, ampak kolo;
4. ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.

Težko je ugibati, ali CIA in njena zloraba služi kakšnemu političnemu cilju. Je pa lepa ilustracija tega, da imamo tudi med slovenskimi mediji Radio Erevan.

Včerajšnji spregled dneva se je zgodil v sicer novih dosežkov polnem Vročem stolu. Najprej je Štrovs iz NSi govoril o vzdušju v koaliciji, kjer jih Janša reže kot salame:

…Tako je v minulih dneh prišlo v javnost pismo nekdanjega državnega sekretarja, Marka Štrovsa, v katerem predsednikom Občinskim odborom NSi, predlaga preimenovanje stranke v SKD. Kot razlog za svojo pobudo pa je, med drugim, navedel, citat: Janša nas reže. Kot salamo, rezino za rezino, človeka za človekom. S staro partizansko taktiko: najprej diskreditacija, potem likvidacija.

Hud očitek, ki ga zelo skrivajo mediji in še kdo! Janša likvidator, Janša kot mesorezec?! Toda kaj, ko gosti z levice v studiu niso znali utišati ministra Zvera, ki se je navzlic temu hvalil, kako je v koaliciji super. Toda morali bi le citirati Štrovsa, čigar besede so zavrteli nekaj minut poprej! Zato se je Zver lahko minuto kasneje brez praks hvalil takole:

Razumem, razumem to vprašanje. Glejte, še nikoli ni bilo, nobena koalicija tako dolgo vzdržala skupaj in koalicija na vladni ravni in v parlamentu, odlično deluje. Nobene krize vlade, ne v izvršni oblasti, ne v zakonodajni, ni. Normalno delujejo. So pa, seveda, včasih, včasih kakšni ekscesi.

In na medklic »Ker vsi ubogajo« dodal še tole:

Mislim, da so stranke, Nova Slovenija in pa Ljudska stranka, toliko suverene in avtonomne, da, ne delajo samo po diktatu. Zakaj pa bi?

V nekaj minutah torej dva ekstrema: zatrjevanje, da sta NSi in SLS avtonomni in suvereni, a hkrati preslišan očitek iz vrstnih njih samih, da se počutijo kot na salamoreznici. Narezani kot salama, diskreditirani, človek za človekom, in končno likvidirani.

Morate za zaposlitev na RTV Slovenija biti politično kompatibilni? Iz te zgodbe je razvidno, da ja. Morate za zaposlitev na RTV Slovenija biti ustrezno stari, pravzaprav ustrezno mladi? Drži, kot je razvidno iz iste zgodbe. Na današnji seji PS RTV (povezav na tem mestu ni, ker zaenkrat nisem zasledil niti ene vestičke, niti na STA) sem želel od vodstva RTV Slovenija slišati kakšno boljšo pojasnilo, kot je bilo ne-pojasnilo, ki sem ga bil deležen po tistem, ko je g. Guzej poslal v boj vodstvo koprskega centra. Ki mi ni odgovorilo. No, g. Guzej mi tudi danes na zelo jasno vprašanje, kakšen je ta politični in kakšen je ta starostni kriterij, ni odgovoril. Zato objavljam svoje vprašanje na tem mestu javno:

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede političnih kvalifikacij kandidatov za urednike na RTV Slovenija

Spoštovani,

Novinar Franco Juri je javnost obvestil, da se je želel prijaviti na razpis za zaposlitev na mesto kulturnega urednika italijanskega programa TV Koper-Capodistria, kamor so ga povabili  odgovorni v koprskem regionalnem RTV centru. Po njegovih zagotovilih si je koprsko vodstvo ne le želelo, da se g. Juri prijavi na razpis, temveč je to predlagalo tudi generalnem direktorju RTV Slovenija. Ker odgovora ni prejel, se je g. Juri sam naslovil na generalnega direktorja, kar je g. Guzej kasneje demantiral, g. Juri pa je kasneje s kopijami dopisov in oddanih poštnih pošiljk dokazoval, da je pošto res moral prejeti.

Bolj pomembna od tega, ali je pošta dosegla naslovnika (kar trdi prvi) ali ga ni (kar trdi drugi) je argumentacija, s katero se je primernost kandidata zavračalo. Neuradna je bila, da je g. Juri prestar za takšno mesto. Zaradi tega sta mu »odgovorni urednik in namestnik generalnega direktorja po pogovoru, ki sta ga imela z Guzejem o novih delovnih mestih v italijanskem programu RTV Koper-Capodistria, razložila, da so njegove možnosti zaposlitve, o kateri so se pogovarjali, izredno majhne oziroma nične, ker njegova starost menda ne ustreza kadrovsko-generacijskim smernicam RTV Slovenija.« (STA)

V javni polemiki pa smo zasledili še en argument proti imenovanju: »… v tem primeru Jurija kot osebe s političnim pedigrejem, pomeni nov poskus politizacije javnega zavoda za potrebe dnevne politike«. Sintagma »politični pedigre« pomeni jasno kvalifikacijo in jo je mogoče razumeti kot navajanje razloga, zakaj Jurijeva kandidatura ne ustreza razpisnim pogojem.

Statut RTV Slovenija, Zakon o RTV Slovenija in drugi zakonski podakti nikjer ne določajo, da bi morala oseba, ki kandidira za mesto področnega (v tem primeru kulturnega) urednika, ustrezati ali ne ustrezati določenemu političnemu profilu.  Novinar Juri celo zagotavlja, če bi to že bila ovira, da ni član nobene politične stranke že 12 let. Enakopravnost, enake pravice in svoboščine glede političnega nazora, kakor tudi svoboda do političnega izražanja in opredeljavanja je sicer v naši demokratični ureditvi ustavna pravica, zato zveni takšna javna kvalifikacija kandidata kot diskvalifikacija.

Vodstvo RTV Slovenija zato sprašujem:

1. Na kakšno zakonsko podlago se sklicuje, ko potencialnega kandidata za uredniško mesto označuje za »prestarega« oziroma za »osebo s političnim pedigrejem«?
2. Če vodstvo meni, da kvalifikacija »oseba s političnim pedigrejem« ni bila mišljenja kot kriterij izbire, temveč naključna javna opredelitev novinarja Jurija, kaj je kot odgovorno za vodenje javnega zavoda želelo s tem povedati? Na podlagi katere pristojnosti se je čutilo dolžno g. Jurija opisati oziroma javno stigmatizirati kot politično napačno ali neustrezno osebo?
3. Če takšne pristojnosti ni, ali ni takšna ocena jasen dokaz, da je vodstvo podajalo politično oceno posameznika, tovrstna arbitraža pa ne pristoji javnemu zavodu, ki za kaj takega zagotovo ni in ne more biti poklican?

Ptuj, 8. 4. 2008

Ideolog slovenske sprostitve, po pravici imenovan Samuel Huntington sproščene Slovenije, ni edini, ki boleha za podjetniško megalomanijo. Če se je pred kratkim otepal vzdevka visokošolski tajkun, ki mu ga je – no ja, direktno je to zanikal – pripisal njegov strankarski in visokošolskosvetni kolega Janko Prunk, smo ga nedavno tega občudovali v novi in vnovični, to pot dignitetni vlogi glede medijev. Mediji seveda spet niso sproščeni (vmes, za časa Petra Jančiča in Danila Slivnika so pač bili), zato Dignitas in zato nova pobuda po slovenskem dnevniku ali vsaj tedniku. Kot znajo povedati poučeni, Jambrek vneto cuka za rokav Janšo, da bi izposloval nekaj milijončkov evrov zagonskih sredstev zanj.

Toda česar ni mogoče storiti na državni ravni, je mogoče v družini. Zakaj ne bi začeli z majhnim, pri sebi? Z medijskim inštitutom? Če lahko ima ata privatno univerzo, zakaj desetletni sinko ne bi mogel privatnega inštituta? Bere se kot incredibile dictu, kot zanimivost iz zanimivostne rubrike POP TV, pa ni:

Zavod, ki so ga na okrožnem sodišču v Kranju registrirali pred tremi dnevi, je ustanovilo pet polnoletnih članov družine: Boštjan Miha Jambrek, ki je po zamenjavah vodstva Slovenske kinoteke zasedel mesto programskega direktorja, Primož Jambrek, ki je pred kratkim postal novinar STA, zvezdi družabnih kronik na Pop TV in v Žurnalu Špela Klara Jambrek in Polona Zoja Jambrek ter srednješolka Eva Jambrek. Med ustanovitelji je tudi njihov mladoletni, komaj desetletni brat. V vlogi centru za socialno delo, ki je privolil v njegovo sodelovanje v projektu, sta starša Jambrek pojasnila, da bi njegova vključitev prispevala k njegovemu osebnostnemu razvoju ter k bolj kritičnem odnosu do vsebine množičnih medijev, ki ga vsakodnevno obkrožajo.

Ob ugibanjih, zakaj se je Jambrekov podmladek odločil za tak projekt, je Primož Jambrek zanikal, da bi že imeli konkretne načrte. “Gre za družinski projekt, njegov namen je predvsem, da imamo neko zaledje, nimamo pa še konkretnih planov,” je dejal Primož Jambrek. Tako so tudi najmlajšo sestro in brata v projekt vključili zato, da jima bo, če bo kdo od njiju v prihodnosti želel delati na tem področju, to prek zavoda laže. Po njegovih besedah pa ne držijo ugibanja, da bi imeli v načrtu izdajanje časopisa, saj bi bil to za zdaj prevelik zalogaj. Prav tako je zanikal, da bi pri projektu sodeloval oče dr. Peter Jambrek, se pa v okviru družine seveda o tem posvetujejo.

Primož Jambrek je včeraj zanikal, da bi že razmišljali o oblikah financiranja zavoda (v statutu so sicer kot vire financiranja poleg denarja ustanoviteljev navedli prodajo storitev na trgu, darila, sponzorstvo, subvencije) oziroma da pričakujejo Simonitijeva proračunska sredstva za pluralizacijo medijev (rok za letošnje prijave je sicer že potekel). “Tudi če bi hoteli računati na ta vir, se glede na situacijo sedaj tako nič ne ve. To bi morali narediti tri leta prej,” je še dejal Primož Jambrek. Klemen Belhar je na vprašanje, ali računajo na denar iz proračuna, odgovoril: “Seveda, kot vsi se bomo morali prijaviti na razpise.”

Dnevnikov zapis sicer ničesar ne pove o tem, če bo desetletnik morebiti blagajnik in tega se verjetno niso spraševalil niti na omenjenem Centru za socialno delo. Kdo pravi, da so Jambrekove privatne fakultete nekvalitetne, če se dober kader kali že v rani mladosti? Da je le iz pravega loga!

Desetletni bo torej skozi razvijanje podjetniške žilice razvil kritičen odnos do medijev, pravijo starši. To me spominja na dvoje. Najprej na slovite, a preslišane besede Branka Grimsa, edinega avtorja Zakona o RTV, ki je med utemeljitvami za zakon navedel, da si želi, da bodo njegovi otroci nekoč zares živeli v demokraciji. In torej spremljali demokratizirane medije.

Drugič me spominja na »Jambrekov silogizem«: (Continued)

ali I feel Pahor le v podnaslovu

(in memoriam svobodi izražanja v sproščeni Sloveniji)

Včerajšne zborovanje SD v Kranju je zaradi nekaterih zanimiv gest Boruta Pahorja izzvenelo izredno. Navijaško vzdušje in ovacije navdušenja (»To mi delajte!«, se je razposajeno drl nazaj) so poskrbele za čisto paradigmo, tako rekoč antološko verzijo populizma, preoblečenega v iskreno čutnost. Ko se je prvaku opozicije približala neznana »občudovalka« in navijačica (beri: volilka), ga je nagovorila takole:

Oprostite, nisem mislila, da bom imela to priliko vas čutit z vsemi čutili…

In jo je prekinil, smejoče sproščeni Pahor:

No, z vsemi ne, no, ampak…nič hudega.

V hipu, ko je navijačica dodatno zatrdila »Ja, z vsemi!«, se je Pahor sklonil do nje, jo zelo intimno prijel za glavo, tako rekoč vzel njeno lobanjo v roke, in poljubil.

Deintimizirajoči poljub tistega, ki je samoiniciativno stopil na mesto in odigral odgovor Realnega, je seveda želel biti gostoljuben – kar je storil dragi Borut, je bila zgolj alibizacija njene ugotovitve: dati se na razpolago vsem čutilom volilcev. Eden je namreč manjkal, dotik. In Pahor je takoj začutil (sic!) svojo dolžnost, da ga vpričo kamer ponudi v izobilju in na najbolj intimen način. Senzitivna komunikacija je stekla.

Drži, tudi novinarjem RTVS v včerajšnjem dnevniku se je, verjetno politično intendirano, situacija zdela obsceno moteča, zato so jo poudarjeno rade volje zavrteli (zgoraj je posnetek veličastnega trenutka in prijema, ko se politik daje na razpologo čutilom volilke). Pahor se nam torej daje čutiti z vsemi čutili, želi dobesedno senzualizirati politiko. Sicer sama intrigantna gesta poljubljanja, recimo kardinalska, ki nas tu ne zanima, se zdi nasledek Pahorjeve povsod navzoče želje po fizičnem kontaktu. Spomnimo na precej indiskretno frontalno dotikanje prsi med njim in Janezom Janšo tam nekje ob podpisu famoznega partnerstva. Ali nedavnega homoseksualnega kontakta v As ti tud not padu, o čemer piše Marko Crnkovič:

No, v nadaljevanju pa se je samo še preveč smejal in smejal in bil nasploh preveč sproščen. Nakar je za nameček izvajal body language, ki bi lahko omajal vsesplošno prepričanje v njegovo heteroseksualno usmerjenost. Že v redu, tudi moški moškemu lahko med zaupnim pogovorom položi dlan na podlaket. Nič takega. Ampak to je bil samo še zadnji dokaz, kako sproščen je hotel Pahor izpasti.

No, ampak Pahor verjetno ne gunca afen in tu ne gre le za samovšečnost. Gre za politično komunikacijo, ki domnevno gre do konca. Lahko jo interpretiramo kot narcisistično ogledovanje v Drugem, kot dotikanje in opazovanje samega sebe. Toda le s strogo politično ambicijo. In to je zdaj metafizično vprašanje: je Pahor res narcis ali je le narcis z namenom?

Zgodbe, kakršne piše PEN, od nekdaj gledam z rezervo. Ko se pesniki gredo znanost ali diskurz o njej vsaj diktirajo in spravljajo v okvir (in PEN to očitno počne), je nekaj hudo narobe. Danes sem v Delu našel sarkastično cinično potrditev zanjo, za svojo rezervo namreč. Naj mi Bog odpusti, ampak te sorte vulgarnost je stvari intrinzična. Naj pojasnim. Naslov članka je Mednarodno raziskovanje evropske zavesti, seveda na 40. Mednarodnem srečanju PEN na Bledu. Sploh ne vem, če je naslov ironičen hote ali ne, vsebina s tega znanstvenega simpozija pa ga le potrjuje. Ironija (pomanjkanje resnice, bi rekel Aristotel) je intrinzična, ne moja. Vulgarnost pa neskrito verbalizirana. Kronski dokaz: iskalci zavesti Evrope so, naj živita Freud in Lacan in se veselo smehljata, našli nič manj kot njeno pičko, tako rekoč po heglovskem načelu »Duh = kost«:

V svojem prispevku je Boris A. Novak Evropo analiziral skozi kartografijo. Sklical se je na delo Johna Hala, ki je Evropo obravnaval s pomočjo njenih zemljevidov. Novak je predstavil primer srednjeveških zemljevidov, ki so bili antropomorfni. Tako je bila, denimo, Evropa na enem predstavljena kot ženska, njena glava je bila Hispania, pri srcu Germania, pri mednožju pa Moscovia itd. Vrednostno hierarhijo, ki jo s takšno porazdelitvijo na bolj in manj častitiljive dele telesa, inavgurira zemljevid, je Novak med drugim duhovito komentiral: »Še šokantnejša je lega Moskve – v mednožju Evrope. Z drugimi besedami in brez politične korektnosti, če je že evropska zgodovina ne pozna, Moskva (Rusija) je pička Evrope!«

Dragi literati, kaj ko bi se prestavili v Moskvo!

Kam je izginila sproščenost? Preden se lotimo ultimativne analize tega, se je treba vprašati, kam so še pred tem izginili sproščevalci, ki očitno nimajo več časa za zganjanje novih vetrov (tajkunizacija je bolj otipljiv poklic, so dejali, celo univerzitetni ali ustanovnouniverzitetni, pa tudi volitve so blizu, pa kakšen nov časopis bi tudi »pasal«), za pokušino en memoriam in ena ocena stanja sproščenosti.

Resnica je nekje vmes, takšna pa je tudi v podani oceni stanja: nekje vmes med višjo nesproščenostjo in veliko nesproščenostjo. Ali kot pravi avtor:

Začnejo se masovne molitve in prisege ob sveti 57. številki Nove revije. »Sproščeni paket« ne zadostuje več, zato začnejo ustanavljati zavetišča za sproščene, kjer se lahko umaknejo pred »nesproščenimi« in v miru zborujejo.

Čas torej za nov začetek. Za nov amor fati, za novo večno vračanje istega. Ali kot je zapisal dr. Frane Adam v intervjuju z naslovom »Kje ste, sapice sproščenosti?« (Delo, 24. december 1998):

»Zelo malo, skoraj nič ni dialoga, polemike, angažmaja strokovne javnosti, timskega dela. Akademska kultura je komajda še opazna.«

»Ni klime duhovne sproščenosti, pač pa imamo bolj opravka z zadrtostjo, zavrtostjo in sprenevedanjem.«

Sproščevalci, kje ste, da nas znova poučite?

Zanimivo, da vsi molčijo o razlogih za odstop člana PS RTV Mita Trefalta. Zanimivo je tudi, da molči sam. Manj zanimivo in obenem pričakovano je, da o tem molčijo mediji. No, na tale zapis v Mladini sem bil deležen replike direktorja TV SLO Vinka Vasleta, čeprav sploh ne vem, zakaj. Ker razumem svoje delo kot javno, svoj odgovor njemu objavljam tudi na tem blogu, po tistem, ko je že bil objavljen v Mladini.

Odgovor na zapis Vinka Vasleta, Mladina, 10. 3. 2008

Direktor RA Slovenija Vinko Vasle se je odzval na zapis Vanje Pirc o odstopu člana programskega sveta RTV Mita Trefalta. V njem sem bežno omenjen, kar je bilo čisto dovolj, da Vasle presenetljivo polemizira le z mano kot svetnikom, pa še to zato, ker je novinarka v nekem delu zapisa citirala mojo nekaj mesecev staro izjavo za Mladino. Torej s časovnim zamikom polemizira z njo. Vasle poskuša dokazati, da vestno odgovarja na vsa moja vprašanja in da je nekaj narobe z mano, ker sem nezadovoljen z vsakim odgovorom. No, na prvi del potem odgovori kar sam: glede premestitve novinarja Sandija Freliha zaključi, da za razpravo o tem »programski svet ni pooblaščen«. Priznam, imel sem srečo, da sem prejel njegovo pojasnilo glede delovne »premestitve« (ali delovne omejitve) novinarja Roberta Škrjanca. Čeprav tudi takrat svet ni bil pooblaščen. G. Vasletu želim, da bi se mu ta očitno na novo izumljena taktika odrekanja pravice po razpravi obrestovala. Da bi javnost kaj zvedela o tem, zakaj se premeščajo ljudje, delovno suspendirajo in zakaj odhajajo iz RTV hiše, pa tudi nima smisla glasno razpredati, saj gre vendar za javni zavod. Kaj jo pa briga!

Ker Vasle iz meni neznanega razloga misli, da vse puščice letijo vanj, čeprav v članku niti omenjen ni, ga moram popraviti glede njegove navedbe, da ni prejel mojega svetniškega vprašanja glede zmanjševanja časa za zunanjepolitične oddaje. Prejelo ga je celotno vodstvo in programski svet (27. septembra lani), sam pa sem ga zastavil, ker sem sledil opozorilom novinarjev. Naj ga torej ponovim: »(1) Novinarji IP trdijo, da je prišlo pri pokrivanju najpomembnejših notranjepolitičnih tem v informativnih oddajah do pogostih kršitev osnovnih pravil novinarskega dela v javnem servisu, ki so določena v statutu RTV in Kodeksu novinarjev RTV Slovenija, na katera pa velikokrat na njihovo opozorilo nihče od odgovornih ni reagiral. V javnosti se je pisalo, da imajo podpisniki ob tem v mislih npr. nedopustno postopanje novinarja Vladimirja Voduška v aferi Sova. Programske svetnike kot nadzorni organ mora zanimati, do kakšnih kršitev prihaja, zato naprošam vodstvo informativnega programa, da PS RTV seznani z omenjenimi kršitvami (ki so takšne vsaj po mnenju zaposlenih). (2) Novinarji IP trdijo, da postajajo zunanjepolitične vsebine, ki jih je RTV dolžna spremljati, v dnevnoinformativnih oddajah vse manj odmevne in da se zanje zmanjšuje programski čas. Opozarjajo, da ima RTV Slovenija široko in dobro organizirano mrežo dopisništev v tujini, zaradi česar je takšno postopanje še manj razumljivo. Vodstvo informativnega programa zato naprošam, da svet seznani s primerjalnimi podatki o tem, kakšna je gledanost teh oddaj in kako so oddaje zunanjepolitičnega programa časovno zastopane v obdobju (vsaj) zadnjih dveh let. V primeru, da trditev novinarjev IP drži, pa seveda pojasnilo za izrinjanje zunanjepolitičnih vsebin.«

Tole zadevo spodaj, nanašajoče se na nedavni zapis na tem blogu, sem dva dni nazaj poslal v Delova sobotna pisma. Pa da vidimo.

Zagovor dialoga kot nedistance

Oženje formata ne oži miselne perspektive, temveč ravno nasprotno, hoče jo širiti, so mi kot naročniku sporočili z Dela. Zaradi tega je distanca med levim in desnim robom časopisa zame postala še bolj pomembna, prav takšna pa se je zazdela tudi spodaj navedeni avtorici. Kar sledi zato ni kritika urednikovanja, temveč opozorilo glede nehotenega vpisa neke spontane ideje, ki se mi zdi nevarna in je postala del sporočilnosti vsebine: »Kulturni dialog ni nekaj, do česar bi prišli z osmozo, marveč je dialog različnih kultur brez strahu pred medsebojno ogroženostjo. Kultura drugega ali drugi s svojo kulturo,« pravi Edvard Kovač, »ne pomeni nevarnosti, ogroženosti in še najmanj nasprotnika, ampak bogastvo, ki me plemeniti.« Tako je poročalo Delo 10. januarja letos.

(Continued)

Človek razume Pahorja, da naokoli kupuje ljudi. Človek razume ljudi, da se pustijo kupiti. Ampak vedno težje je razumeti človeka, ki se pusti kupiti Pahorju. S tem ko je Pahor danes kupil Gasparija, je virtualni predsednik vlade sebi kupil in na nepričakovan ogled postavil virtualnega podpredsednika. Dobro, že vemo in razumemo, zakaj: nekdo pač mora nekaj vedeti tudi o financah in gospodarstvu.

Kako razumeti nenadno virtualnost politike, virtualnost »nastavitev« ministrov in zdaj še podpredsednika? Kot čisti izraz patološkega narcisizma seveda. Ne v smislu, da se politika vedno bolj dogaja avansirano, da se vedno bolj dogajal virtualno, v drugem in predvsem prihodnjem času in prostoru, temveč da je vedno manj zavezana modusu realnosti razuma (ali vsaj poštene politične igre; o razmerju obeh, razumskosti in poštenosti, bomo kaj rekli na nekem drugem mestu). Vse ostalo bi bilo pretiravanje. Povsem dajem prav Lahovniku, ki me je danes za nameček še nasmejal: »Načeloma ni dobro pripravljati ražnja, dokler je zajec še v gozdu oziroma si ni dobro podeljevati medalj dva kroga pred ciljem.«

Misel poslanca Zares me je spomnila na Quina in njegov znani problem z »gavagaijem« v džungli. Ni šlo za raženj in tudi asociacija je zelo prosta, toda bil je zajec, zato poljuben prepis:

What you take for granted makes all the difference, and language takes a lot for granted. Willard van Orman Quine, the great American philosopher, recounted the story of the field linguist who studied a native tribe. Notebook in hand, the linguist followed the tribe’s hunters for the day. The hunters came upon a rabbit, and said to each other, gavagai.’ The linguist wrote gavagai = rabbit.’ But the linguist later realized (perhaps when the hunters came across a different kind of animal but used the same word) that gavagai’ may not mean rabbit. It may mean lunch. It may mean animal in general. Maybe gavagai’ was a command, like circle around behind it.’ The point is that you cannot grasp the meaning without knowing what the speaker takes for granted. That takes experience with the language and the culture.

V čem je podobnost med »gavagajem« in zajčjo obaro na praznem roštilju, če citiramo poslanca? V tem seveda, da Pahor misli, da je prepoznal zajca v tem, ko domorodec kliče »gavagai«. Zato si je ob svoji roštiljadi omislil še pomočnika peka. A žal še ne vemo, kaj točno je videl. On misli, da je zajca (zajec = mandatar), spet drugi ga svarijo, da mogoče zajec tu še ne pomeni kosila. Oziroma, kot pravi Quine, je to lahko le »niz slik zajca« ali »zbirka neodtaknjenih delov zajca« ali kaj tretjega.

Kako točno bi prevedli to, kar vidi Pahor, ne vemo. Živi pač v nekem virtualnem svetu, ki je s tem našim povezan le s točko javnomnenjskih raziskav. Da se obeta zajčja pojedina, zaenkrat razbira le iz njih. Da imamo peka in njegovega pomočnika, ki pridno vadita ob roštilju, bi nas moralo zabavati, tudi če ga bosta na koncu ujela.

Ob obisku evropske komisije v Sloveniji in začetku predsedovanja EU so nas počastili tudi s konferenco o medkulturnem dialogu.

Priznam, imel sem veliko težav poslušati besedičenje ministra za kulturo o dia-logosu, saj že ves čas svojega mandata zavrača kakršenkoli dialog na vse strani. Visokoleteče besede o tem, kako je kulturni dialog prenašanje kulture v odnose, kako je prepoznavanje drugega, kako je strpnost, so bržkone dosegle svoj vrhunec in razodetje v včerajšnjih Odmevih na nacionalki. Gostili so Vaska Simonitija in Edvarda Kovača, ki so ga mediji te dni izjemno izpostavljali, nenazadnje je tudi nastopil na včerajšnji slovesnosti. Boštjan Lajovic je navrgel problem, citiral je Aleša Debeljaka, češ »Evropa bo presegla stare delitve takrat, ko bo zmožna medse sprejeti tudi Turčijo, ki ima islamske korenine.«

In Kovač? Takole:

»Ta pripravljenost Evrope je, tukaj sploh ni težave. To ni težava na strani Evrope.«

Takoj medklic novinarja: »Recimo Francija je zavrnila širitev evropske ustave tudi s tem strahom.«

Toda Kovač hladno nadaljuje: »Težava je na strani Turčije. Ali je pripravljena prepoznati se v naših skupnih vrednotah, ki jih pomeni razsvetljenstvo, se pravi da je razum tisti, da se razumno pogovorimo o naših težavah, ali so določena čustva tista, ki nekako prevladujejo. Se mi zdi, da je Evropa pripravljena… Moramo vedeti, da se kulturna tradicija počasi spreminja, se vzpostavi skozi stoletja, neke laičnosti še ni sto let v Turčiji.«

Turčija ni kulturna, »kultura laičnosti in strpnosti se tam še ni ustvarila«, populacija se težko prepozna v naših vrednotah. »Kakor hitro se prepoznajo v naših, evropskih vrednotah, tukaj ni težav«.

»Dr. Kovač, hvala za zanimive misli,« je sklenil novinar. Res je.

Kaj reči na takšno porcijo »interkulturalnosti« in »kulturne dialoškosti« s strani kulturne antropologa, kot se je v oddaji avtor sam označil? In zakaj bi o nakazanih »paradoksijah«, čistem dokazu netolerance, nedialoškosti in akulturalnosti razglabljali vedno mi? Ali smemo celo, nadalje, sklepati, da Slovenija ne podpira pridruževanja Turčije, ker ni razsvetljena, ker je čustvena, ker ni laična, ker ni kulturna in ker ne pozna »naših vrednot«?

Zgolj predlog: poglejmo, kdo se bo oglasil na tole. Mogoče kakšen član Katedre za kulturologijo na FDV? Morebiti Oddelek za filozofijo v Ljubljani ali Mariboru? Kateri intelektualec? Čakamo.

Včerajšnji poptevejevski kratek intervju s škofom Antonom Stresom si velja zapomniti. Doslej je veljalo, da je skrb slovenske RKC vedno v veliki meri posvečena socialno šibkim in revnim. Saj tudi je, karitativne dejavnosti ne bi zanikali. Toda kako RKC gleda na ekonomsko situacijo v državi? Odkar paktira z oblastjo, in tega je že tri leta, o njej ne bo rekla slabega. Takole zveni včerajšnje pajdaštvo:

Sicer pa nisem prepričan, da Slovenci nasplošno vedno slabše živijo, ampak nasprotno, če mislimo, kako rastejo veliki nakupovalni centri kot gobe po dežju in da so vedno polni, očitno imajo Slovenci veliko denarja.

Težko, da bi smeli takšno božično deklaracijo, običajno zavito v celofan simbolike skromnih razmer Kristusovega rojstva, absolvirati kot še eno igro na temo »Ali imajo Slovenceljni premalo ali preveč pod palcem«. Izjava je prej čisti analogon Janševih štruc polnih smetnjakov, le bolj univerzalistično je podana. Da je problem nakupovanje, ne pomanjkanje, ne sociala, temveč gospodarska prihodnost države, takoj zatem škofov miselni lok potrdi še s temle:

Mi smo pred dvema mesecema, naša komisija, izdali izjavo eno izjavo in stališče, ki žal ni ni ostala zapažena, tudi v javnih glasilih, proti zadolževanju. Gotovo da sedanja nakupovalna mrzlica vzpodbuja zadolževanje…

Pobrskal sem za to izjavo in ugotovil, da pravi naslednje:

Zaradi zmanjševanja pomena in trdnosti sorodstvenih vezi, staranja prebivalstva, večje negotovosti na trgu dela in splošnega dviga življenjskega standarda se povečuje delež socialno ranljivega prebivalstva, ki bistveno lažje zapade v prezadolženost.

Ampak če to drži, da se delež socialno ranljivih zvišuje, pač ne bo držalo zanikanje tistega »Slovenci nasplošno vedno slabše živijo«. Zakaj je potemtakem Stres v takšnem protislovju? Odgovor je enostaven: ker se mora pretvarjati, da ljudje nasplošno živijo dobro. Ker tako pravi g. Janša. Nič se ni spremenilo od mojega zapisa, starega dobri dve leti in objavljenega v Večeru. Takrat se je morala RKC zoperstaviti nič manj kot sindikalistom in demonstracijam ter podpreti neoliberalne reforme. Ob dejstvu, da isti škof in ista RKC danes promovirata, ne boste verjeli, Socialno akademijo (opozarjamo na nenavadno deskripcijo in ekstenzijo pojma socialen, ki sledi iz opisa dejavnosti).

Seveda je nekaj sprevrženega v istočasni skrbi za revne in šibke, če jo začiniš z dvignjenim palcem glede pretiranih izdatkov ljudi. Ob moralnem pokroviteljstvu je namreč perverznost skrita prav v dejstvu, da nekoga moti, kako se tisti »Slovenci imajo veliko denarja« izraža v naših navadah trošenja in da to pripiše večini državljanov. Če Cerkev koketira s svobodnim trgom, kapitalizmom ali celo neoliberalizmom, potem bo pač morala dopustiti svobodo ljudem, da kupujejo in trošijo, če tako želijo. Izjava pa skriva še notranjo, ekonomsko perverzijo. Škof namreč zadolževanje povezuje s socialno šibkimi, nakupovalne navade pa z vsemi. Zasvojeni so oboji, tisti s kupno močjo in tisti zadolženi. In ker je pretirano nakupovanje greh (ali pa je greh le profanacija božiča, na katero se posredno odziva?), sta to nenadoma dva problema: eden v tem, da imajo Slovenci preveč denarja in drugi v tem, da ga imajo premalo. Tretji je v tem, da je res problem, če imamo take probleme.

Pahor bi bil mandatar. Šur, sam bi bil minister za mentalno higieno politikov. Ampak če začnemo pri mandatarju – že celo leto na tem mestu razvijamo koncepcijo politične ljubezni, radodarno izkazovano pri gospodu Pahorju. Naš zastavek je bil, da je to nov, unikaten in v danem trenutku celo zmagovit model politike, pomešan z osebnimi psihološkimi primesmi v odnosu Pahorja do mesta vladarja. Ker ga trenutno zaseda g. Janša, je do njega razvil posebno bogato obliko transferja. Ljubezni, partnerstva, spoštovanja, zvestobe. In za sabo potegnil ideologijo SD, ki dela politiko na ta način, da ne dela politike in se ogleduje v ogledalu prihodnjega zmagovalca. To je vse, kar počne: gleda se tam nekje v prihodnosti v sebi všečni pozi. Kot vladarka.

Toda zdaj je vrag vzel šalo, kar se ljubezni tiče. Pahor končno želi biti Janša in concreto. Wo Janša war, soll Ich werden. Najprej je dolgo okleval, ker se mu je ponujalo drugo vladarsko mesto – in sam se ima za izvoljenca ljudstva, kakopak, ki sme vpričo takšne velikodušne naklonjenosti množic sebi izbrati najboljše. Za Večer sem nedavno takole razvijal njegovo »filozofijo pudlja«. Pahor se skriva za politiko konsenza, kakršno je vodil laburist Tony Blair - prav tisti, ki so ga imenovali za Bushevega pudlja in ki je ta časten epitet v ameriškem tisku prepustil Sarkozyju. A to bilo je pred nenavadno odločitvijo te dni, da se leto pred volitvami samookliče za prihodnjega mandatarja. Prišlo je do točke zlitja: ne le da bi bil partner, bil bi ta partner. Bil bi Janša, prevzel bi to čudovito vlogo prvega med sproščenimi, ljubimca zdravnic, predsedujočega EU… Vlogo, ki si je tako močno želi, da si poskusno nadeva maske in preizkuša obleke že zdaj. Politika SD, ki je eno samo koprnenje po oblasti, po vodenju in vladanju, tu ne kaže nobene tolikokrat reflektirane razpoke med predsednikom in stranko, obakrat dokazuje svojo enako votlo izpraznjenost. Ali, po Lacanu, norost, kajti norec misli, da je kralj, toda nor je tudi kralj, ki misli da je kralj. Predstavljajte si torej brezumnost tistega, ki se ima za kralja, pa še ni, tega si le neznansko želi! Tistega, ki to simbolno funkcijo jemlje zares in jo sanja – mar ni vsa manipulativnost politike na delu prav v tem simptomu, saj nas za kralja dela in naredi narod, Drugi torej. Jemati zares socsimbolno mrežo demokracije v smislu, da smo vredni izbire zgolj mi (in anticipacija prihodnjega mandatarstva več kot potrjuje to našo samozaljubljenost), pa je v osnovi nedemokratična in nenazadnje nevarna. Mesto vladarja je pač, če naj deluje, nujno prazno in arbitrarno, samooklicani mandatarji pa so najboljša pot do tiranije. Do zlorabe oblasti. Kar počne predsednik SD te dni, je prav to: avansirano zlorablja zaupanje volivcev.

Zakaj vse to počne? Ker je pač zaljubljen? Ker nima in ne zmore svoje politike? Ali zaradi obojega? Še ena gesta torej, ki dokazuje, da bomo pod Pahorjem veselo še dalje dedemokratizirali Janševo strašljivo zapuščino. Celo navzlic svarilnemu dejstvu, da se je presedniški ejaculatio praecox pravkar posrečil celo Peterletu. Ves čas je nastopal kot prihodnji kralj, a ga je ravno to spodneslo.

Poskušam javno delati in blogi so za to na mestu. Znova moje vprašanje vodstvu RTV Slovenija. Seveda je kriv Vroči stol.

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede pristranskega informiranja in predstavitve novinarja v oddaji Vroči stol (3. 12. 2007)

Spoštovano vodstvo RTV Slovenija, spoštovani uredniki informativnega programa, v oddaji Vroči stol (3. 12. 2007) je novinar Matej Hlebš gledalcem predstavil naslednji novinarski prispevek o stanju lastništva v slovenskih medijih (sledi v oddaji prebrano besedilo):

»Delo, ki velja za najpomembnejšo slovensko časopisno hišo, je z več kot 80 % v večinski lasti Pivovarne Laško. Ostale deleže obvladuje Radenska. Delo izdaja dva pomembna dnevnika, Delo in Slovenske novice ter tednika Nedelo in Mag. Podjetje Delo je tudi 20 % lastnik Večera. Predsednik uprave Pivovarne Laško je Boško Šrot, ki je bil pred tednom dni še član SD. Druga največja medijska hiša je časopisna družba Dnevnik, njen večinski lastnik je z 51 % DZS. Dobrih 25 % pa je v lasti Styria Medie. Dnevnik izdaja med drugim časopisa Dnevnik in Direkt, ter tednik Nedeljski Dnevnik. Podjetje Dnevnik je tudi 12 % lastnik Primorskih novic. Upravi DZS predseduje Bojan Petan, sicer član LDS-a. Podjetje Večer velja za tretjo medijsko hišo v državi. Njen večinski lastnik pa je Infond Holding, ki obvladuje več kot 58 % Večerovih delnic. Infond Holding je hkrati tudi največji lastnik Pivovarne Laško, ki pa že prek Dela obvladuje 20 % Večera.«

Novinar je za podlago svojih trditev vizualno predstavil grafični shemi, ki sta identični shemam, predstavljenim na seji državnega zbora z glasovanjem o zaupnici vladi dne 19. novembra letos. Z njima je gospod premier dokazoval, da je lastništvo medijev v rokah političnih veljakov iz vrst SD (Boško Šrot) in LDS (Bojan Petan). Nad obema v oddaji predstavljenima shemama je jasno razviden emblem obeh strank. Kot vemo, je g. Janša na seji parlamenta želel pokazati, da on sam in trenutna vlada nimata nikakršnega vpliva nad mediji in da ga imajo drugi. Tabele so sicer dostopne na spletni strani kabineta predsednika vlade: (Continued)

Takole sproščeno je videti, če ste član programskega sveta RTV. Če bi slučajno koga zamikala kandidatura. Besedilo je k sreči posnela novinarka Mladine Vanja Pirc, kajti priti do zvočnega posnetka seje je, tudi če ste svetnik, prava nočna mora. Majhen utrinek s seje 27. novembra letos. Težko bi ga komentiral, boste že razumeli…:

Granda: Dr. Vezjak, prosim.
Vezjak: Hvala za besedo, sem dolgo čakal.
Granda: Oprostite prosim, ko ste se javil, sem vas zapisal. Vzdržite se vaše nesramnosti, ker je imam dost. Nesramni ste …
Vezjak: Veste kaj, nisem nesramen …
Granda: Nič ne veste, nesramen ste! Jaz sem vas takoj zapisal, ko ste dvignil roko. Ne zahtevajte posebnega privilegiranega položaja. In se ne smejte nesramno!
Vezjak: Poglejte, jaz sem petkrat dvignil roko, tule levo, desno, na drugi strani sedijo priče, tako, da ne vem, kdaj ste mi vi zapisal.
Granda: Oprostite, jaz ne lažem. Vi lažete! Takoj sem vas zapisal … Ne poslužujte se še laži. Sram vas naj bo.
Vezjak: Mislim, da je tole malo čuden ton razprave.
Granda: Nič ni čuden. Vi ste čuden!

Novinarko je zanimala še kakšna izjava z vtisi z zadnje seje, pa sem jo zapisal. Zgornje in spodnje besedilo najdete v današnji Mladini:

Po moji četrti seji kot relativno nov član programskega sveta ugotavljam, da je moč svetnikov izrazito omejena. Pa ne le po poslovniku, statutu ali zakonu. Moje vprašanje o odstavitvi urednika Sandija Freliha je bilo gladko zavrnjeno, češ da gre za avtonomno kadrovsko odločitev direktorja radia. Vprašanji o tem, ali so novinarjem na RA SLO ukinili stimulacijo in glede tožbe novinarja Blaža Zgage tudi. Vse je bilo pojasnjeno v javnosti in vse to menda ni pristojnost sveta. Nič boljše je nisem odnesel glede zmanjševanja časa za zunanjepolitične oddaje, o čemer sem v pismu spraševal že dva meseca nazaj. Svetu ni težko kršiti poslovnika, v diskusiji nisi deležen odgovorov in pojasnil. Enako usodo je doživela moja poizvedba po zakonsko prepovedanem konfliktu interesov v primeru članstva dr. Gregorja Pivca, ki je vmes postal predsednik mariborske SDS, s čimer je hkrati član sveta in član političnega organa. Brez odgovora in znova kršitev poslovnika. Govorim zgolj o dogodkih z zadnje seje (no, eno pojasnilo sem le prejel). Moj splošni vtis je, da zdaj končno razumem, zakaj so iz sveta protestno odšli dr. Vlado Miheljak, dr. Spomenka Hribar in Tanja Lesničar Pučko. Odšli so zaradi premlačnega odziva vodstva na Jelinčičev sovražni govor v oddaji Piramida. Z današnje perspektive je to finesa nekega visoko moralnega dejanja. Vmes so finese postale nefine, Piramida je menda uspešnica, moralno pa je verjetno vztrajati v brezupnem političnem projektu, katerega zibelko je prvi zagnal edini oče zakona o RTV, poslanec Branko Grims. Podobno kot na volitvah: če se izločite in ne glasujete, ste dali glas tistemu, ki mu ga ne želite dati.

Politično ljubezen med Pahorjem in Janšo smo spremljali že dlje časa. Služila nam je za primer razvijanja istoimenskega koncepta s prostovoljnimi igralci. Toda zdaj je postalo jasno, da je pakta konec. Pravkar sem prebral zapis na Drugem domu, kjer avtor pravi, da je »vrag mrtev« - s tem misli na Janšo. Jutrišnje Delo bo poročalo o tem, da je sporazum o nenapadanju le mrtva črka na papirju in da je bil formalno mrtev že prej. Kot da bi gledali mehiško telenovelo. Pahorjevo spraševanje, ali je še v zakonu, je zato povsem odveč.

Ljubezni torej več ni, poročna pogodba, o kateri smo pisali, več ne zdrži. Kdo ga je torej biksal, kdo je skakal čez plot? Za Janšo kakopak Pahor. On je tisti, ki bi vodil državo iz fitnesa (zadnja minuta zapisa) in se tam družil z mladenkami. Nezvestoba, ki jo težko pogoltneš. Na tejle slikce se lepo in nežno objema celo z Bojanom Šrotom. Dobro poglejte ta obraz in pazite, kam je zaneslo njegovo desno roko. Kar je preveč, je pa preveč!

Seveda je bilo neverjetno, ko je predsednik SD začel z »Dragi Janez, dragi Borut« spraševati, če poroka in zaveze iz nje še držijo. Pa naj je pakt s hudičem ali zgolj pakt o nenapadanju. Ker resnična čustva težko pozabiš.

Vrag ni počival, kaj šele da bi bil mrtev. Še bolj je bilo bizarno, ko je svojega partnerja, tako rekoč ljubimca, Pahor moledoval, naj vendarle vztraja. Janša, ne obupaj! Ampak če ne gre, pač ne gre. Tudi najboljši, ustvarjeni eden za drugega, gredo kdaj narazen. Občutek, da ga Pahor preveč biksa, je premočan, paranoja partnerja je premočna. Zavist in ljubosumje, ta strup za prenekatero dvojno srečo! Razuma je še nekaj, toda odločitve ne more spremeniti niti močna želja prvaka opozicije, da vztraja v zvezi… Zanjo sta pač potrebna dva.

Res je, da državljani radi gledajo žajfnice. Morebiti je prav na ta način treba razumeti, zakaj drugi zakonec toči velike solze, ker mu prvi več ne izkazuje zadostne ljubezni. Včerajšnja dramaturgija je poskrbela za veliko suspenza in še več ga nas čaka. Na srečo se bodo rojevale nove politične ljubezni, na istem mestu bodo vznikale stare in usoda Slovenije se bo spet zavrtela v treh minutah dobre mehiške telenovele.

Sem želel - kar nekajkrat - poslati v Delo, pa sem se na koncu vseeno zaustavil. Kot vse kaže, je moja malenkost postala celo jeziček na tehtnici nemočnih ugovorov urednikov Dela po tistem, ko je bilo Delo po aferi Lukšič obtoženo cenzure. In to prav danes (!), ko je premier na veliko mahal s plahtami časopisa v parlamentu, da bi s tem mahanjem sebi kupil zaupnico. Ljudje, kakršen je Janez Markeš, so pač morali vedeti, da so s svojo antijanšistično spreobrnitvijo še dodatno na udaru svojega prejšnjega gospodarja. Če trenutno Janša pljuva po Delu, ker ga nima pod nadzorom, in če za te namene manipulira z domnevno cenzuro glede članka o Lukšiču – vse to v vlogi manipulativnega prepričevanja, kako on nima nobenega vpliva nad mediji! -, potem pač ne želim biti del te igre. Še zlasti ne, ker se mi podtika nekaj, kar nisem storil. Spodaj je kratka replika na današnji (19. 11. 2007) zapis v Delu, ki pa je nisem odposlal in jo objavljam na javnem blogerskem mestu zgolj zato, da se zavarujem pred morebitnimi kasnejšimi manipulacijami, ki sem jih bil ob isti zadevi že deležen (glej mojo polemiko z Markešem v zadnjih številkah Mladine). Sicer pa podpiram dejstvo, da blogi postajajo mesto javnega diskurza. V času cenzure je to itak izsiljeno.

»Pojasnilo Dela: cenzure ni bilo«

Novinar D. K. je na tretji strani Dela (19. 11. 2007) v pojasnilo glede umika spornega članka o »aferi Lukšič« zapisal naslednji stavek: »Celo publicist Boris Vezjak, ki mu kritika Dela ni tuja, je po Markeševem demantiju priznal, da zgodbe ni poznal in da jo je na raznih blogih nepreverjeno širil.« Bralce Dela bi rad obvestil, da je trditev povsem neresnična in nima opore v nobeni moji izjavi. Domnevnega »priznanja o nepoznavanju zgodbe« z moje strani nikoli in nikjer ni bilo. Predlagam, da si še včerajšnji novinarski privrženci gospoda Janše, ki se danes otepajo njegovih maščevalnih lovk, najdejo boljše alibije, ne pa da zlorabljajo moje ime. Sicer pa pozdravljam odločitev urednikov, da javno spregovorijo o razmerah (ne)cenzure v svojem časopisu. Drži namreč, da sem cenzuro v njem dokazoval in kritiziral.

Nastop Janše v tehle Odmevih (16. 11. 2007) bo ostal v spominu. Premier je tako zelo zlezel v kot in bil tako zelo defenzivno neprepričljiv, da je osupnil. Te dni se veliko dogaja, toda zapomniti si velja tri reči (no, takšen je vsaj naš hitri izbor).

Prvič, skoraj povsem spregledano (razen v očeh Gregorja Golobiča) je ostalo škandalozno pojasnilo Janše po vrnitvi s predporočnega potovanja na Kitajskem v tisti ormoški pocukrani epizodi 13. novembra letos. Bil je kratek, končal je z napovedjo možnega odstopa vlade, prvi stavek (!) pa se je glasil: »Naredili smo analize volitev. Rezultati so slabi.«

Imenujmo to za antidemokratični argument, ki se v parafrazi lahko glasi takole: »Če na volitvah ne zmagajo naši, potem so volitve slabe«. Pazite, celo na predsedniških in ne parlamentarnih volitvah!

Naslednja zapomnitve vredna impresija se je zgodila v omenjenih Odmevih. To pot Janša ni blestel z napačno argumentacijo, temveč z manipulacijo, ki temelji na izgubi stika z realnostjo. Janša, ki se je s Kitajske vrnil v nedeljo, 11. novembra, na dan volitev, nas je poskušal prepričati, da je njegova omemba morebitnega odstopa vlade bila posledica glasnih zahtev:

»Bili so močni glasovi, naj vlada odstopi… v sredo so tisti, ki so v ponedeljek zahtevali odstop vlade, naenkrat začeli govoriti, naj vlada ne odstopi…« (Continued)

Zadnje čase beremo z vso resnostjo, da je Eva Irgl »najlepša poslanka«. Nekateri časopisi nam takšno dejstvo servirajo z isto ravnodušnostjo kot denimo trditev, da je gospod Janša na obisku na Kitajskem. Najprej estetska opazka: retro-look Irglove, predvsem frizura, nesporno spominja na šestdeseta. Malce me zabava dejstvo, da bi poslanka kaj imela s Sophio Loren, ampak na tejle slikci ni daleč od vizualne podobnosti.

Drugih, nelascivnih podobnosti ni. V aktualni »vohunski aferi«, ki so jo desničarji ob asistenci RKC zmanipulirali do onemoglosti, bi morali razpravljati seriozno, tako rekoč akademsko. Saj gre vendar za univerzitetnike. V lovu na čarovnice, poskusih Berufsverbota, aktualnih odpuščanjih (dr. Andrej Fištravec je zadnji primer) bi se smeli upravičeno vprašati, ali je ideologija Janševega politikantstva zdaj agresivno potrkala še na univerzitetna vrata. Nimam časa, da bi preletel vse abotne argumente, ki se ob tem uporabljajo, toda osnovni vzorec je jasen: iz nečesa, kar od daleč spominja na denunciantstvo in vohunjenje, torej iz geste navidezne podobnosti, ki je podobnost kakšne Eve Irgl s Sophio Loren (zato smo jo kot analogijo tudi zastavili) se poskuša diskreditirati neko raziskovalno ali pedagoško početje in posledično njihovega nosilca. Nedokazano se predpostavlja, da je Lukšič politično instrumentaliziral svoje akademsko delo, čeprav je ravno ta očitek politično instrumentaliziran. No, Irglova je v svojem nastopu na dano temo znova »blestela«. Ampak izpostavimo zgolj en čudaški element pri tem.

Na posnetku Vesti (okoli 11 minuta), vrednem pregleda in kjer udriha proti domnevnemu vohunstvu, jo novinar vpraša, celo dvakrat:

Kako je lahko opazovanje ljudi kršenje svobode govora?

In Eva Irgl pravi:

Vsako neko tajno špijonstvo v takšni ali drugačni obliki je poseg v zasebnost in tudi omejevanje izražanja svobode. Tudi molk je včasih tisti, ki več pove in je poseg v govorno besedo.

Si tacuisses… no, ona ni molčala. Pustimo ob strani tudi to, da ima novinar prav, opazovanje pač po sebi še ni kršitev svobode izražanja. Kaj je namreč Irglova sploh povedala? Neumnost? Ne, nekaj hujšega, nekaj, kar se ne more za taj takega niti kvalificirati. Ker preprosto ni iz registra umnega in neumnega, ker je iz drugega filma. Kaj torej? Kakšna dekontekstualizacija neki, kakšen nesmisel, nekonsistenca, argumentativno varanje…. vsi ti opisi so odveč. Poslanki preprosto prileti stavek, ki je kvečjemu iz nekega drugega registra - kot da bi se strgal trak in bi ga zmontirali s kosom od nekod drugod. Ker če poskusimo racionalizirati stavek »Tudi molk je včasih tisti, ki več pove in je poseg v govorno besedo«, pri najboljši volji ni mogoče najti pametnega konteksta. Kakšen in čigav molk? Morebiti tisti opazovalca, po njenem »špijona«, ali vernika? Želi povedati nekaj takega kot: verniki ne morejo biti sproščeni in svobodno razpravljati, če je med njimi vohun? To je vse, česar se spomnim. No, celoten stavek je že po sebi nesmiseln, tudi če ga človek bere izolirano. Pravzaprav je meta-(ne)-logičen, onstran smisla, ker sploh ni jasno, kaj naj bi avtorica hotela povedati. In kot takšen seveda popolnoma nič ne prispeva h kontekstu, v katerega je kasneje postavljen. Če nesmisel postaviš v še en kontekst, ki je že v sebi v vlogi zatrjevanja nesmisla, dobiš kaj? Iz katerega filma jemlje slovenska Sophia?

V tejle remek godlerifikaciji (7. 11. 2007) pregleda dnevnih vesti, kjer monthypythonovski satirični duh sploh ni več moteč, ker je sama vsebina slovenske realnosti vmes že postala monthypythonovska, Jure Godler pokaže na izsek peterletovskega pamfleta, ki ga krasi kolumnistka Urška Bačovnik. Vest na Vesti predstavlja zgodbo (prvič, drugič) o tem, kako je spremljevalka »mojega Janeza« obiskala Železnike in tam se je v dobrodelni akciji karitativne izpostave SDS med drugim slikala z Brankom Grimsom. Nakar so jo, praktično dobesedno, pred umazanimi rokami novinarjev ugrabile ženske telesne čuvarke. Vredno ogleda.

Hlipajoča in pretresena Urška daje vtis zbegane punce, ki želi pomagati. Toda ni ga hujšega kot zlorabljati čustva nemočne ženske. No, nisem se želel zaleteti in obsoditi nekoga, ki je morebiti pač dobrodelno razpoložen. Odkar sem pred uro dobil v roke Peterletov pamflet – čakal me je med časopisjem -, sem pripravljen razkriti svojo slutnjo. Kot vse kaže imajo prav tisti, ki stokajo, da se je gospodična začela ponujati v politično zlorabo. Njena pretresenost, njeno zardevanje sploh ni namenjeno nevajenosti kamer ali solidarnosti z žrtvami ujme, temveč je, domnevam, (tudi) posledica razrvanosti nekoga, ki ga imajo v lasti drugi in ga vodijo za roko, da bi realizirali svoje politične interese. Tu so dokazi.

Prvič, že na temle posnetku iste Vesti se je ugibalo, ali je gospodična Bačovnik zares spontano nastopila in razpravljala o svoji poroki. Bolj se je govorilo o tem, pa o »telesnih čuvarjih« (na koncu posnetka so trije!) na posnetku in seveda načrtovani inscenaciji. Bojim se, da je bilo obratno. Bačovnika ni prišla v štab Peterleta zato, da bi razpravljala o svojem poročnem slavju (to šele pride, verjetno), temveč da bi preprosto - prvič in torej načrtovano – nastopila v podporo Peterletu. Pomislite, on je bil dovolj dober razlog, da se prvič v podobi in besedi predstavi najširši javnosti!

Njen uvodnik v peterletovski pamflet to lepo dokazuje. Tekst, ki ga tu prebiramo, je namreč »plagiat« teksta, ki ga je »spontano« povedala v kamero tistega 21. oktobra ob izidu prvega kroga: Peterle je (1) eden očetov slovenske državnosti, (2) ima podporo številnih tujih politikov in (3) odlikuje ga pristna človeška toplina. Ti »trije ključni razlogi« so tudi edina vsebina kratkega besedila. 21. oktobra je očitno premišljeno naštudiran odgovor za kamero POP TV tekel takolel: »Za podporo sem se odločila sama in to iz treh glavnih razlogov….«, kasneje pa tudi priznala, da je volitve ravno ne zanimajo, če je že kdo ne prepriča, da jo morajo: »Lahko rečem, da pred leti nisem hodila redno na volitve, zdaj pa ….«.

Skratka, ker je Bačovnikova, kraljica slovenskih src, iste besede ponovila že v prvo, sta možni dve branji. Po prvem je imela pripravljen tekst za prvi nastop, ki ga je zdaj »kopirala« za pamflet. In tekst verjetno sploh ni bil njen… Po drugem je Urška bila v prvo spontana, nato pa je ponovila svoje originalne misli še za potrebe kampanje v uvodniku za pamflet.

Probabilistika pravi, da je zgodba tekla takole: Bačovnikova se ni sama odločila za nesrečni »coming-out« na Peterletovi sedmini, temveč je bila v to primorana. Ker njen nastop ni bil spontan, temveč dogovorjen, je bil takšen tudi okvir tega, kar mora povedati. Tj. če je bil nastop dogovorjen, je bila zagotovo v delu dogovorjena tudi vsebina tega, kar bo rekla. Ker je postala skriti adut kampanje, se je logično in smiselno pojavila tudi v Peterletovem pamfletu kot uvodničarka. Hkrati pa je začela skakljati po SDS-ovskih procesijah, kar poskušajo nekoliko omiliti s konteksti, ki vsaj malo spominjajo na dobrodelnost Matere Tereze. Urška Bačovnik torej s srcem in predanostjo dela za »mojega Janeza«, kar včasih pač pomeni, da mora biti njen tudi »moj Lojze«. A to je verjetno šele začetek njenega spoznanja, koliko ljudi moraš imeti rad in kaj vse moraš početi, da bi bil tvoj Janez tvoj.

V običajni situaciji se radi izgovarjamo, da je nekdo naše besede citiral ali interpretiral zunaj konteksta. Sklicevanje na »dekontekstualizacijo« je modno tudi v politiki. Če si (dobesedno) izposodimo zlizan in zaradi tega že skoraj neprepričljiv primer, je postopek takšen. Namesto

»Bedak pravi v svojem srcu: Ni Boga.«

lahko nekdo izven konteksta (Psalm 14, 2) citira in ponovi le

»Ni Boga.«

V tem primeru seveda želimo opozoriti na krivico in napako, ki se je pripetila avtorju (khm, Bogu). Aktualna SDS politika pa je »dekontekstualizacijo« izpopolnila celo na dva načina. Prvi je ta, da se npr. minister Simoniti izrecno in izjemno frekventno rad izgovarja na iztrganost iz konteksta, ki pa je, resnici na ljubo, ni bilo. Druga je, da npr. poslanec Grims izrecno rad uporablja trganje iz konteksta in se torej sam zateka v tovrstno varanje. Nekoč je vzel stavek iz poročila State Departmenta, ga povečal in z njim oblepil tri metre (!) stene za sabo, potem pa z njim dokazoval, da so slovenski mediji sužnji politike, zaradi česar so potrebni pluralizacije in depolitizacije. O tem več tukaj, o tem, da je včasih svoje laganje celo treba priznati, da bi se zaščitilo ministra Simonitija ob interpelaciji, pa tukaj…

Premier Janša se je zdaj spomnil še tretje možnosti sklicevanja na dekontekstualizacijo. Po njegovem so ga državljani seveda razumeli narobe