Arhiv za kategorijo 'Slovenija'

Sodelovanje z okupatorjem kot naša dolžnost

18.06.2015 ob 22:48

Nič novega, če ugotavljamo, da Planet Siol obvladujejo novinarski kadri, ki se trudijo delovati in pisati v smeri ideološke in politične desnice. Vsak pogost bralec tega portala lahko čuti in vidi prstne odtise takšnih poskusov. Ne dvomim niti, da bo uredniška politika trdila, kako mora pisati in delovati uravnoteženo. Urška Makovec zato ne preseneča, ko si je izbrala za svojega gosta tožilca Antona Drobniča.

Drobnič SIOL kolaboracija

Vendarle je v intervjuju z njim narejen kakšen korak preveč v delu, ko je govora o kolaboraciji:

Kaj torej menite o kolaboraciji?

Govorjenje o kolaboraciji je velika prevara. Govoriti o kolaboraciji je tako, kot govoriti, da je hrana strupena. Nekatera hrana je strupena. Po mušnicah verjetno ne boste preživeli. A strupene so mušnice, ne hrana! Kolaboracija je obči pojem, ki pomeni katerokoli sodelovanje. To pa je lahko ukazano, prepovedano, koristno za kolaboranta, lahko koristno za okupatorja, lahko koristno za oba, lahko škodljivo za oba. Govoriti o kolaboraciji, pa ne povedati, za katero vrsto gre, je barabija, je goljufija. Domobranci z okupatorjem niso nikoli bili v prepovedani kolaboraciji, niso mu pomagali pri doseganju njegovih vojnih ali političnih ciljev.

Okupator ima po mednarodnem pravu dolžnosti – predvsem mora skrbeti za zdravje, življenje in za premoženje okupiranih prebivalcev. Niso bili vsi mladi in zdravi, da bi lahko šli v gozd. Ta del prebivalstva mora živeti dalje. Okupator mora zanj skrbeti. Tu so prebivalci dolžni sodelovati z okupatorjem. On mora preganjati kriminalce, te, ki so ustrahovali ljudstvo. Druga stvar bi bila, če bi šli domobranci na rusko fronto pomagat Nemčiji, da bi dobila svetovno vojno. A po statutu so domobranci lahko delovali le na slovenskem ozemlju proti komunističnemu nasilju nad Slovenci. Prepovedane kolaboracije pa ni bilo.

Nenavadno, da Drobnič odpira razpravo o kolaboraciji z vidika koristi in škode za kolaboranta in okupatorja, nikakor ne z vidika dopustnosti in nedopustnosti. V polnem neskladju z zgodovinsko resnico je trditi, da domobranci niso sodelovali z okupatorjem pri doseganju njegovih vojnih ali političnih ciljev.

Pojasnjevati, da mora okupator skrbeti za okupirani narod, da tako rekoč deluje humanitarno in skrbi za zdravje in njihovo premoženje, pa je že verjetno v vlogi hujskaštva in poveličevanja neke ideologije. Še bolj smela je trditev, da so prebivalci dolžni sodelovati z okupatorjem – še sreča, da velik del Slovencev ni čutil kakega posebnega dolga, ki ga Drobniču ljubi ljudje očitno so. Redukcija okupatorja na dobrodelneža, ki preganja kriminalce in tiste, ki ustrahujejo ljudstvo, zato mu je treba hvaležno priskočiti na pomoč, je praktično groteskna, ne zgolj škandalozna.

Toda se mar res smemo zadovoljiti s pojasnilom, da je Drobniča v njegovi apologetiki domobranstva, verjetno ne prvič, odneslo malce predaleč in da je pri tem rade volje asistiral nek medij?

Kar namreč pride na pamet, je kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, ki v Kazenskem zakoniku v 297. členu pravi naslednje:

Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Enako se kaznuje, kdor na način iz prejšnjega odstavka javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.

Nisem popolnoma prepričan, če Drobnič ni počel prav tega: zanikal je in zmanjševal pomen kolaboracije z relativiziranjem njene vloge, z evfemističnim napenjanjem tega pojma na nek generični rod (kjer kolaboracija pomeni nenadoma le »delovno sodelovanje«), odobraval in opravičeval dejanja okupatorja (ki zgolj skrbi za dobrobit okupiranega naroda), s tem pa posledično indirektno tudi vojna hudodelstva in agresijo. V vsakem primeru so takšne besede grd pljunek na vojne žrtve. Seveda lahko velik del njegovih stališč razumemo v perspektivi neskončne želje rehabilitirati domobranstvo in razlage, kot je tista o domobranski prisegi, nato zbujajo nejevero in posmeh. Ampak tudi takšna odkrita rehabilitacija, če jo že pokrijemo s svobodo izražanja, mora imeti svojo besedno mejo, ki ni zgolj meja norčevanja iz logike in zgodovinskih dejstev.

Ja, če imam prav, se lahko pogovarjamo tudi o vlogi medija pri omogočanju kaznivega dejanja. Ampak dvomim, da se ob tej opešani medijski in državljanski zavesti bomo – po intervjuju v petek, 12. junija, razen z omembo (citatom) v opisu Dnevnik ni bilo zaznati nobenega poskusa protesta in problematizacije.

Ko nas bodo znova okupirali, zdaj torej vemo, da je treba biti voljan in pripravljen služiti okupatorju. Da je to naša dolžnost. Verjetno si nekateri domišljajo tudi, da je dolžnost medijev širiti to novo vero.

Anton Drobnič intervju Dnevnik kolaboracija

  • Share/Bookmark

Kongres SMC, teptanje demokracije in zapiranje pred mediji

9.03.2015 ob 16:32

Je bil sobotni kongres novopreimenovane Stranke modernega centra še ena manifestacija nenavadne politične sterilnosti in obenem nerazumevanja demokratičnih uzanc in odprte družbe? Če bi sodili po nekaterih vzorcih ravnanj, bi lahko pritrdili takšni oceni. Čas za učenje mlade stranke je že davno minil, zato lapsusov, kot je jemanje besede delegatom in izločanje medijev, preprosto več ne smemo poskušati razumeti kot ravnanje iz nedoletnosti ali nevednosti, temveč kot bistvu vladajoče stranke pripadajoče stanje, ki slednjo pač nujno opisuje.

Nenavadno, da se je Miro Cerar na kongresu ves čas skliceval na dialoškost svoje stranke kot posebno vrednoto, da je bojevito nastopil proti (tudi) medijsko začinjenim konstruktom in risal hudobca, ki streže po življenju SMC, ki jo bo on junaško ubranil. Kajti prvega ni nakazal v svojem ravnanju v realnem času, proti drugemu, če bi res obstajalo, pa se je odločil boriti na čisto zgrešen način, če gre verjeti zapisu nekaterih medijev o zapiranju kongresa pred novinarji.

Pri Slovenskih novicah so sprva postregli s takšnole novico:

SMC kongres mediji SN

Zapisali so:

V Sežani so se danes sestali delegati stranke SMC, ki bo danes med drugim dobila tudi novo ime (iz Stranke Mira Cerarja se bodo preimenovali v Stranko modernega centra). Že sam začetek pa je bil nekoliko netradicionalen, saj so se odločili, da bodo novinarjem nekoliko otežili delo in jih ločili od delegatov.

Temu so dodali še fotografijo prostora za novinarje, ki so ga opremili s podpisom pod sliko: »To je prostor za novinarje, ki se z delegati načeloma ne smejo družiti, kar na kongresih slovenskih strank ni v navadi.«

SMC kongres mediji SN novinarji ločeni

Toda glej ga zlomka, novica je izginila, na isti povezavi se zdaj izpisuje druga. Prvo povezavo je »pohodila« nova, spremenjena je tudi vsebina. Kdor želi primerjati zapisa, bo moral v google cache, in to hitro; na naslovu:

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/kongres-smc-zaprli-za-medije

zdaj kraljuje tale zgodba:

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/stranke-mira-cerarja-ni-vec

SMC SN nova vest kongres

Podpis pod zgornjo sliko so lapidarno skrajšali, namesto »To je prostor za novinarje, ki se z delegati načeloma ne smejo družiti, kar na kongresih slovenskih strank ni v navadi.« pod njo zdaj piše le »To je prostor za novinarje«.

SMC kongres SN prostor za novinarje

Seveda ne vemo zelo natančno, ali gre za kakšno posebno dejanje (samo)cenzure, morda je bila teza o izločanju celo prehuda za novinarje same, a menjava novice, naslova in poudarkov kaže v to smer. Iz zgodbe o zapiranju stranke pred mediji so naredili klasično poročilo s kongresa, kjer glede prvega poudarka, omembe novinarjev in medijev, ni ostalo popolnoma nič. Ob tem so celo pozabili zbrisati nadnaslov NENAVADNO, s čimer je mogoče in so očitno tudi želeli opisati prvo novico (o blokadi medijev), medtem ko druga oz. nova novica ne vsebuje nobenih sledi česa nenavadnega.

Sicer pa so se pri Slovenskih novicah odločili, da opozorijo na nekaj ocen, npr. Cerarjevega sekretarja, po novem šefa programske konference, dr. Aleksandra Kešeljevića, češ da ima stranka moder program. Res je, drugačne barve nismo pričakovali. Barve? Česa drugega ne, kajti doslej sem verjel, da je epitet »moder« v smislu sapientia ali prudentia mogoče pripisati osebi (redkeje) ali človekovim dejanjem, ne pa stvarem in izdelkom. Vendar je takšno razumevanje bilo že dolgo nazaj preseženo z motom o modri Sloveniji.

V govoru vodje poslanske skupine SMC Simone Kustec Lipicar so pri Slovenskih novicah zaznali, da je predsednika parlamenta Milana Brgleza označila za »očeta« – žal niso povedali, česa. Očete naroda že imamo, oče stranke pa najbrž ne bi mogel biti. Ni jim ušlo niti, da je minister za javno upravo Boris Koprivnikar samega sebe prepoznal kot državnega hišnika. V igri samooznačb smo torej na kongresu dobili najmanj očeta, hišnika in moder program.

Težko bi dejali, da so preostre formulacije morda vezane le na nek rumeni mediji in torej preveč tabloidno zveneče. Kajti poglejmo ljubljanski Dnevnik, presoje niso nič bolj blage. Novinarka Meta Roglič je celo spregovorila o pohojeni demokraciji na kongresu, kje po pisanju samocenzuriranih Slovenskih novic niso samo izločali medijev, temveč so pohodili lastno politično kulturo in niso dovolili razprave:

Stranka Mira Cerarja je po novem Stranka modernega centra. Z novim imenom naj bi potrdili, da so sodobna in demokratična stranka, ki želi vzpostaviti višjo raven politične kulture. S sobotnim dogajanjem so to utemeljitev pohodili.

Na kongresu so lahko govorili le izbranci, drugi delegati pa so bili zgolj glasovalni stroj. Razprava ni bila mogoča: niti ob predstavitvi dosedanjega dela strankinih organov, ministrov in poslanske skupine, niti ob predlogu novega imena, niti o spremembah statuta… Sobotno kongresno dogajanje je bilo predstava za javnost, na kateri je morala demokratičnost kloniti pod željo vodilnih predstavnikov SMC, da bi se stranka pokazala kot povsem enotna, sami pa kot izjemno uspešni. Celo klavrn rezultat lokalnih volitev so na primer ocenili kot velik dosežek.

V vrhu SMC odsotnost možnosti razprave pojasnjujejo z navedbami, da je bil dogodek namenjen seznanitvi navzočih z dosedanjimi rezultati, pa da so delegati o vseh vprašanjih že lahko govorili na sejah drugih organov stranke… Toda namen kongresa je, da zbrani razčistijo, kaj se je v strankinih vrstah dogajalo, in dorečejo usmeritve za naprej. Celo na kongresih strank, ki so vodene izrazito avtoritarno, kot je na primer SDS, delegati praviloma dobijo besedo. Seveda je vnaprej jasno, da bodo predvsem poveličevali svojega predsednika in kritizirali njegove nasprotnike, a včasih se vendarle pojavi tudi kakšen kritičen Ivo Hvalica…

V nastopih na sobotnem kongresu tudi ni bilo mogoče slišati imena v petek odstopljene ministrice za izobraževanje Stanke Setnikar Cankar. Razlog za njen odhod pa je pomembno zaznamoval obkongresne neformalne pogovore. Še bistveno bolj bi jih, če Setnikar-Cankarjeva ne bi že pospravljala ministrske mize. Zato je njeno hitro odločitev oziroma Cerarjevo takojšnjo pritrditev mogoče pripisati tudi bližini osrednjega strankinega dogodka.

Roglič Dnevnik SMC kongres

  • Share/Bookmark

Ustavno sodišče in težko popravljive posledice, če Janša ne bo oproščen

14.12.2014 ob 12:54

Janez Janša bo danes spal doma. Ustavni sodniki so ga začasno izpustili, dokler ne sprejmejo dokončne odločitve o njegovi ustavni pritožbi zoper obsodbo v zadevi Patria. In sicer ne zgolj zato, ker bi bil kot zapornik po nepotrebnem zaprt v primeru, da sodbo razveljavijo. Ampak zato, ker je politik.

Z ustavnega sodišča so namreč poslali pojasnilo, da Janša ni kar nek zapornik, pač pa predsednik največje opozicijske stranke in poslanec najvišjega predstavniškega telesa v državi in še: »V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni.«

Ustavno sodišče torej Janše (začasno) ni izpustilo na prostost zato, ker bi zanj nastale nepopravljive posledice, če bi ugotovili, da je bil zaprt v nasprotju z veljavnimi standardi varovanja človekovih pravic. Pač pa zato, ker naj bi, v primeru, da je protizakonito zaprt, po mnenju ustavnih sodnikov nastale nepopravljive posledice za državo, za veljavni parlamentarni politični sistem, za demokracijo …

Začasno zadržanje izvršitve sodbe ustavnih sodnikov lahko izpeljemo v skladu za sledečim sklepanjem:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice pa učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.

Če pa je po pravici obsojen in ni nedolžen (in bomo mi kot ustavni sodniki v nadaljevanju zavrnili ustavno pritožbo), bo prišlo le do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni, kar pomeni le, da bo ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.

MMC US Janša zapustil Dob

Argumentacija spominja na sklicevanje na (slabe ali dobre) posledice: če bi Ustavno sodišče izpeljalo, da iz (1) in (2) sledi, da je Janša obsojen po krivici, bi lahko govorili o tej vrsti zmoti. Shema argumenta ad consequentiam je namreč:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je A neresničen.

In vendar Ustavno sodišče v svoji izpeljavi ni sledilo takšni izpeljavi. Dejalo je zgolj, da je treba začasno ravnati, kot da je A resničen (in ne neresničen) in pri tem navedlo premiso (2). V obliki sheme, pri kateri velja, da A pomeni »Janša je po krivici obsojen«, torej lahko situacijo predstavimo takole:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je A resničen.

Toda še vedno imamo močan občutek, da je s sklicevanjem na politične posledice nekaj hudo narobe, vendar na ravni forme tega ne moremo prikazati. Smo kaj spregledali? Že na prvi pogled se zdi sumljivo, da bi do (3) smeli priti s sklicevanjem na (2) in s tem ravnati, »kot da« (als ob) je Janša nedolžen, že na podlagi neke subjektivne presoje o škodljivih posledicah.

Najmanj, kar smo spregledali, je narava posledice: ustavni sodniki bi morali dodatno utemeljiti, kakšne so te slabe politične posledice in ali do njih res lahko (ali že) prihaja. Nadalje bi morali utemeljiti ali se vsaj sklicevati na neko že obstoječo utemeljitev, v skladu s katero je tovrstna politična posledica pomembnejša od kakšne druge vrste posledice v podobnem primeru: npr. če bi obsojenec v zaporu trpel za hudo boleznijo, če bi njegovo življenje v neki zakonski skupnosti bilo nepogrešljivo za preživetje otrok in družine, in podobno. Zdaj pa smo primorani verjeti, da je »učinkovito delovanje parlamenta in oblasti« tista okoliščina, ki (kot skorajda edina) omogoči pritožniku, da uspe s svojo pritožbo, da je lahko začasno izpuščen.

S tem so ustavni sodniki prejudicirali kar dve okoliščini.

Prvi prejudic se, kot rečeno, nanaša na naravo posledic, v tem primeru političnih posledic. Vnaprej so predpostavili, da so politične posledice ena tistih okoliščin, ki legitimira začasno izpustitev, ne da bi bilo jasno, kateri sklop konkretnih dogodkov ali stanj stvari lahko k temu pripomore in brez posebnega navedka, v čem naj bi se te kazale. V sodni praksi zdaj to v prihodnje pomeni, da bodo politiki v zaporu nujno uspešni v svojih pritožbah – ker ne obstaja meja, ki bi določala, kdaj je kakšen med njimi ne pogrešljiv za demokracijo, bodo takšni po nujnosti morali biti kar vsi. Če bi se ustavni sodniki poskušali izviti z izjemo, češ da je izjema predpisana le za politične predsednike ali vodje opozicij (ter še bolj vlade, najbrž), potem so po svoje legitimirali možno koruptivnost in kazniva dejanja politikov, za nameček pa se spustili na izrazito spolzek teren, kjer bo še bolj izstopalo spoznanje, da pred zakoni, oziroma vsaj sodišči, nismo vsi enaki.

Za nameček je Ustavno sodišče prejudiciralo še vprašanje o Janševem poslanskem mandatu:

Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije (1. člen Ustave). Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote.

Ob tem je v preseku navedlo sicer obe politični funkciji (biti poslanec; biti predsednik največje opozicijske stranke v DZ), kar bi lahko pomenilo, da se verjetno, tudi če Janša ne bi imel spornega poslanskega mandata, morda lahko sklicevalo na njegovo funkcijo opozicijske vodje. Pa vendar zaradi tega že zaradi navedbe poslanske funkcije to enostavno pomeni, da Ustavno sodišče nehote predpostavlja sporen mandat (ali celo: predpostavi nespornost mandata) in šele iz te premise izpeljuje svojo argumentacijo po začasni izpustitvi.

Če poskušamo sestaviti zgradbo premisleka ustavnih sodnikov še v luči njihove končne odločitve, pa dobimo naslednjo možno presojo, v katero se bodo ti nujno zapletli:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.
  4. Če bo po pritožbi v nadaljevanju ugotovljeno, da Janša ni nedolžen (in bo pritožba zavrnjena), pa bo prišlo do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni,
  5. Če se bo zgodilo (4), bo s tem ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.
  6. Torej bo prišlo do težko popravljivih posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, ki so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  7. Torej ni res (2), da so težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti lahko predpostavljene kot slabe in nezaželene, celo nedopustne, saj bo do posledic nujno prišlo, če Janša ostane v zaporu.

Povedano drugače, prav ima dr. Tone Jerovšek, ki pravi, da ta odločba že prejudicira končno stališče ustavnih sodnikov torej začasno zadržanje izvršitve sodbe nakazuje rezultat Janševe ustavne pritožbe.  Če bi namreč sodniki pritožbo zavrnili, bi zapadli (7), s tem pa zabredli v hudo protislovje – ker so predpostavili »težko popravljive posledice«, bi bila bodisi njihova prva odločitev napačna bodisi bi bila takšna njihova druga.

Če želijo biti konsistentni, bodo Janšo morali nujno oprostiti. Sicer bodo sledile težko popravljive logične posledice za njihovo odločitev.

Janša oprostitev Jerovšek SIOL

  • Share/Bookmark

Gotof-si-novinarstvo in vstaje proti vstajnikom

14.12.2014 ob 12:52

Medtem ko se v Mariboru krepi nezadovoljstvo nad županom dr. Andrejem Fištravcem in počasi sili v cono vrelišča, številni pričakujejo, da bo dosežena stopnja enostavno postregla z nadaljevanjem uličnih vstaj – tako kot so številni odšli skandirat proti Kanglerju, se utegne hitro zgoditi, da bo istega postopka deležen novi župan. Še več, za ironično podstat bo poskrbela prav okoliščina, da bodo protestniki za »gotofega« naredila prav vstajniškega župana in njegovo ekipo, ki se odkrito javno hvali, da je vstaje tudi vodila.

Vstaje proti vstajnikom, protesti nezadovoljnih proti poprej nezadovoljnim protestnikom so nek žanr, ki ga v teh krajih ne poznamo. Kako bi ga tudi, celo protestiranje leta 2012 je bilo nekaj, kar je presenetilo Slovence do mere, da so se eni priključili drugim skandirajočim včasih že zaradi začudenja nad močjo množice – da je mogoče zahtevati odpravo politične korupcije in klientelizma na ulici, doslej varno skriti v svoje plašče apatije niso ravno verjeli in še manj prakticirali.

Fištravec se je zapletel na kar dveh točkah povsem nedopustnih napak, ki jih bo težko saniral: prikrivanje stanja v občinski blagajni, ko je le mesec nazaj v času kampanje sadil rožice, dramatično stanje pa zamolčal, nato pa še z ravnodušno in brezčutno napovedjo, pravzaprav kar naštevanjem projektov, predvsem socialnih in kulturnih, ki jih bo ukinil ali jim zmanjšal dotacije. Povedano drugače, tudi komunikacijsko je pogrnil, iz lokalnega sociologa z občutkom za socialo se je nenadoma spreobrnil v kot špricer hladnega birokrata, kakršen je njegova nova metla, Damjan Lah, že po definiciji.

Ko trenutno spremljamo ne le začetni kulturniški protest pred Maistrovim spomenikom, ki ga je po vsem sodeč organiziral Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, so bolj množični protesti v mestu nekaj, kar postaja vsak dan večja realnost. In čeprav si jih župan zasluži, se ni mogoče strinjati z vlogo, ki jo pri tem igrajo mediji – dokler so kritični do župana in njegove ekipe, je vse v najlepšem redu, naj bodo. Toda obstaja točka, ko se ta kriticizem prelevi v angažirano novinarstvo, v željo po tem, da mobilizira jezo in gnev ljudi. Da, v končni instanci, spravi ljudi na ulice, kar se bo zgodilo le, če bodo mediji sproducirali zadostne količine sovražnih ali vsaj sarkastičnih čustev. Le ko bodo ljudje dovolj jezni, bo takšno novinarstvo dovolj zadovoljno.

Galun Zorro Delo 2

V zadnjih dnevih smo tako lahko prebrali kar nekaj zapisov, ki z vpotegnitvijo vseh možnih manir smešenja, zgražanja in sovraštva nujno učinkujejo propagandistično. Njihov osnovni namen ni več informiranje in delovanje v javno dobro, prej bi mu lahko dejali »gotof-si-novinarstvo«. S svojo všečnostjo in navijaštvom, pisanim na kožo razjarjenemu ljudstvu, počasi in neizbežno utirajo pot javnega mnenja, ki bo, če se nadaljuje s takim tempom še nekaj časa, za župana usodno. Dogaja se vzajemno opogumljanje: državljani opogumljajo medije in mediji opogumljajo državljane, eni so drugim alibi in opravičilo za svoja prepričanja, besede in dejanja. K temu velja prišteti še vse desne in Janševe medije, ki se odkrito postavljajo na Kanglerjevo stran, medtem ko so Kanglerjevi ljudi že začeli z organizacijo svojih protestov in nimajo nobenih težav (prej nasprotno), da se udeležijo katerega koli drugega protesta. Očitno iz svoje partikularne politične računice. Tako so se na včerajšnjem protestu kulturnikov znašli kar trije Kanglerjevi podžupani, Milan Mikl, Andrej Verlič in Janez Ujčič. Kaj nam to pove?

Večer podžupani na protestu

Poglejmo naslednjo spletno anketo Večera, ki že nakazuje ljudska pričakovanja, navzlic temu, da je tri četrtine vseh volivcev le dober mesec nazaj Fištravca izvolilo in v nasprotju s psihologijo ne le domačih volivcev, ki silno neradi zelo hitro priznajo svoje zgrešene volilne odločitve:

Večer anketa Bi moral Fištravec odstopiti

Če bo torej moder, bo župan še pravočasno znal razbrati vsa navzoča znamenja, izpregel in nepreklicno odstopil s svoje funkcije. Razvoj dogodkov v naslednjih tednih ali morda mesecih bo nakazal, ali se obe rušilni logiki, medijska in ljudska, ki ju navajam, vzajemno odvijata v smeri, ki ne bo dovolila povratka.

Galun Zorro Delo

  • Share/Bookmark

Mediji po samomoru ravnatelja: moralizem iskanja krivca

7.12.2014 ob 10:57

Samo trije ali štirje dnevi so bili potrebni, da se je začetna medijska psihodrama glede mariborskega samomora ravnatelja in iskanja dežurnih krivcev zanj v medijih čisto polegla in praktično poniknila. Žal pričakovano. Pobudam h konkretnim dejanjem je sledilo bolj malo akcije, dramatične besede so uvenele čez noč, pozivi k samorefleksiji tipa »Smo se iz tega kaj naučili?« so bili že od začetka mišljeni bolj ali manj kot retorične puhlice. Sledili sta morda dve omizji, kakšna kolumna več, in to je vse. Kot da bi medijska psihodrama že bila vkalkulirana v virtualnost njenega prikazovanja, kot da bi bil pretirani šok morda namišljen, da bi znova plenil zgolj pozornost, se prelil v novi dobiček lastnikov ter pomiril slabo vest. V nekem delu res, v spet drugem pa je nenaden padec zanimanja in odsotnost refleksije pač stvar začetne zadrege, da slovenski novinarski ceh ne prenaša najbolje premisleka o sebi. Potrebovali smo še en dokaz.

Moralno-medijska panika je bila bolj namenjena metanju peska v oči, kazanju s prstom na druge, da se ne bi morda kdo spomnil pokazati s prstom na nas. Poglejmo, kako so se oblikovali medijski krogi moralizirajočega pekla. Naštel bom tri vrste moraliziranja – z njimi merim na neupravičeno, pretirano ali hinavsko uporabo morale, vsaj enega od teh elementov – in temu dodal še četrto, svojo moralno obsodbo, za katero verjamem, da ni nič od tega (kakorkoli bi lahko kdo menil nedobronamerno drugače).

Trije krogi

Trije tipi moraliziranja

Prvi krog je krog ljudstva, ljudsko moraliziranje glede dejanja, ker je videla v početju ravnatelja in učiteljice gnusno pohujšanje. Ta vrsta, hipokritična ali ne (torej v smislu, da sami počnemo to, kar drugim ne privoščimo), je prva vrsta moraliziranja v zadevi »mariborske spolne afere« (ki to ni, dogodek se izmika pametni označitvi) in zadeva oba akterja zgodbe. Kako sta mogla, kako sta mogla na tem mestu, kako sta mogla na tak način? Moralistična ost je bila osredotočena na tri »problematične« točke: nezvestobo, mesto spolnega razmerja in vrsto spolne prakse, tožeča stran je bil »emancipirani« del ljudstva in mediji, obtoženec pa konservativno hipokritično ljudstvo, ki sladostrastno (skrivaj) ogleduje posnetke le zato, da bi lahko s prstom krivilo nedolžna človeka. Rumeni mediji so stregli prav tej vrsti želje ne zgolj po radovednosti, temveč tudi z moralističnim spraševanjem kot takšnim. Kajti tudi takšna je njihova pomembna funkcija, kakorkoli velikokrat po krivici spregledana: ne zgolj kri in sperma, tudi čudenje, vihtenje rok, gnus, groza in zgražanje.

Drugi je krog moraliziranja glede ljudske hipokrizije v odnosu do rumenih medijev. Ko je samomor sprožil občutke krivde, je prišla na vrsto še ona: medijske drhali so morile, zato jim je treba soditi. Do trenutka tragičnega samomora je prva vrsta moraliziranja bila sploh edina; po samomoru se je hitro vzpostavila še ta, ki je kazala s prstom na hinavščino ljudi – natanko tisti, ki so se v začetku naslajali nad zgodbo in bili pridni konzumenti medijev, so zdaj v prvi vrsti ogorčeni nad mediji samimi, so nam dejali »resni« novinarji. Priznam, da posebej široke evidence za to hinavščino sam sicer nisem zaznal, čeprav dopuščam točnost ocene. Obtoženec tega tipa moraliziranja je bilo znova ljudstvo,to pot ne konservativno hipokritično, ampak dojeto na splošno, kot lojalni uporabnik rumenih medijev: »Vi, ki vas zanima zasebnost posameznika in ste pripravljeni skrivaj ali odkrito po njej brskati, ste nesrečnika ubili – če bi gledali proč in vas ne bi zanimalo, rumeni mediji ne bi sledili vašim pričakovanjem. Zato ste krivi.« Velja poudariti, da je bilo moraliziranje glede ljudske hipokrizije dvoslojno: na prvi ravni je očitalo, da so ljudje ubili nesrečnega človeka s svojo radovednostjo in naslado že kot uporabniki rumenih medijev, na drugi se je poudarjala dvojna morala, ki se sprva naslaja, potem pa pozabi na to dejstvo in se zgraža nad mediji, ki so ji naslado omogočili. Tožeča stran so bili znova »emancipirano« ljudstvo in »resni« mediji.

Tretji krog je stekel v odnosu »resnih« novinarjev do rumenih medijev: če smo natančni, v resnici ne samo do rumenih medijev, pač pa kar vseh, ki so o primeru pisali, namesto mižali. Geslo »Ubili so ga mediji« je bilo njihovo včasih eksplicitno izrečeno, včasih manj jasno podano geslo. Če bi ne imeli rumenih medijev, bi svet izgledal bistveno lepše in reševali bi življenja: zato je treba storiti vse, da bodo državne inšpekcije in drugi organi pregona storili svoje in prestopnike kaznovali.

Lepo in prav, naj se zgodi. Toda ta misel »resnih« medijev in stroke je predpostavila, da bomo vse težave rešili tedaj, ko bomo, čisto enostavno, rumene medije odpravili. Ni pomislila, da se to najbrž ne bo zgodilo in da ustrezni načini regulacije tega enostavno ne morejo zahtevati, temveč napraviti vse, da se rumene medije omejuje in sankcionira, ne pa tudi odpravi.

Že pomisel, da bi vse bilo v najlepšem redu, če rumenih medijev ne bi bilo, je močno simptomalna: nakazuje namreč načelno izhodišče, na vrhovni medijski princip, ki so ga do tega trenutka vsi izpostavljali: ker v mariborskem primeru ni bilo nikakršnega javnega interesa, bi morali mediji enostavno molčati. Resni mediji so torej od rumenih pričakovali nekaj povsem nemogočega, nekaj, za kar so vedeli, da ti ne morejo izpolniti: krivi so že, ker so sploh pisali, ne le, kako so to počeli. In vendar so vse do nesrečnega trenutka samomora ravnatelja molčali tudi glede njihovega ravnanja. Zaradi obeh okoliščin jemljem njihovo ravnanje za moraliziranje. Tudi zategadelj, ker pozivi k prevzemu odgovornosti zvenijo preveč lahkotno, dokler do prevzema res ne pride.

Če si pogledamo strukturo iskanja krivcev za tragedijo, kjer je treba vedno znova poudarjati, da je proces stekel v vseh primerih šele po samomoru, ne pred njim, potem dobimo naslednjo situacijo:

Resni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu in rumenim medijem

Rumeni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu

Ljudstvo -› krivda je pripisana ljudstvu (ne »mi«, ampak »oni«) in rumenim medijem

Moja pozicija je malce drugačna, malce osupljivo pa je ne zagovarja praktično nihče: iz kroga krivcev težko izvzamem resne medije. Še huje, ker so bile reakcije ljudstva in rumenih medijev predvidljive in težko spremenljive, pripisujem še večjo težo napačnemu pristopu resnih medijev, DNS in stroke. Njihov »acting out« šele po samomoru ne morem šteti za nič drugega kot za dejanje prikrivanja lastne napake: njihov molk je zajel hkrati mižanje glede dogodka (češ, ni javnega interesa, zato glejmo proč) in obenem opredelitev do ravnanja drugih medijev, najbrž z argumentom, da bi s tem pridodali prvim preveliko pozornost.

Kako pojasniti, da do trenutka novinarska srenja ni zmogla niti najmanjše kritične refleksije na svoj račun? Vrana vrani ne izkljuje oči?

Poziv k »zamisliti se pri sebi«

Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi. Kjer bo za medijske prakse, kot so podčrtale mariborsko tragedijo, veljala ničelna toleranca.

Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno, zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.

Stepišnik kolumna samomor ravnatelja MMC

Predsednik DNS Matija Stepišnik je kot edina izjema zmogel majhno polpriznanje, da so morda novinarji o zgodbi spregovorili malce pozno. In res se zdi, da molk in neodzivnost resnih medijev, novinarskih združenj in stroke niso bili v opevanem javnem interesu.

Vendar iz navedenega stališča sledijo številna protislovja, tako rekoč paradoksi. Naj navedem dva. Najprej je tu paradoks molka: »Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno« se ne ujame s trditvijo, da je bila edina pravilna drža novinarjev molk. Ker če je bila pravilna, niso spregovorili (pre)pozno. Molk je po definiciji odsotnost (spre)govora. Treba se bo končno odločiti: bodisi niso spregovorili prepozno bodisi ni bilo prav, da so molčali.

Naslednji je paradoks odgovornosti: »Zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.« se ne ujame s trditvijo »Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi.«

Namreč bodisi novinarstvo ne bo šlo mimo odgovornosti in kršitev (beri: ustrezno takoj zahtevalo sankcije za novinarska in uredniška ravnanja) bodisi bo zadovoljno, da se »za začetek« vsak zamisli pri sebi, potem pa bo »šele«, kot pravi avtor, spontano in kot po čudežu sledila boljša medijska kultura v državi. Kje je zdaj začetek, v dejanjih DNS ali v abstraktnem dejanju »zamišljanja nad sabo«, ki ga mora izvesti sleherni državljan? In še: kako naj mediji terjajo refleksijo od državljanov, če drži, da velikokrat bežijo pred njo že sami?

Jutarnji ravnatelj samomor 2

Več o tem:

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

http://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

  • Share/Bookmark

So slovenski mediji ubili ravnatelja?

4.12.2014 ob 20:40

So slovenski mediji morilci, so ubili srednješolskega ravnatelja?

Nekateri »resni«, tudi nagrajevani novinarji takšnemu mnenju pritrjujejo, v bistvu so celo njegovi pobudniki: ker je mariborski ravnatelj po razkritju (domnevne) spolne afere s svojo kolegico storil samomor, ga je zaradi pritiska javnosti in medijskih poročil. Torej so mediji krivi za njegovo smrt. Točno tako. Ni šlo za samomor, šlo je za uboj.

Priča smo bili ubijalskim uredniškim odločitvam, dobesedno, je napisal drugi. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je spregovorilo o mejah poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega ter urednike pozvalo, da prevzamejo odgovornost in se (vsaj) opravičijo. Morda premalo, če sledimo začetni tezi: sorodniki pokojnika običajno z opravičilom niso zadovoljni.

samomor ravnatelja DNS stališče 30.11.14

Sam ne mislim, da so nesrečnega ravnatelja mediji ravno ubili, so pa zanesljivo k smrti kot sooblikovalci javnega pritiska prispevali. Koliko, je težko reči. Pretiravanje, populizem in zgražanje niso značilnosti odličnega mišljenja, tudi ne novinarskega. V ničemer niso boljši od senzacionalizma, ki ga danes grajamo in ki je po mnenju opisanih bil morilski.

Teza bržkone služi nečemu drugemu; trditev, da so mediji ubijali, je po vsem sodeč katarzična. Z njo se ne meri na medije v splošnem, misli se na tiste, ki so o primeru sploh pisali, tako ali drugače. Da so ubijali, zato skoraj izključno trdijo vsi, ki o mariborski spolni aferi niso želeli povedati ničesar. Potemtakem tudi o tem ne, da bi pri njej bilo kaj narobe. K temu se še danes zaklinjajo.

Zatorej je naslednje logično vprašanje: so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali, medtem ko ga nikakor niso tisti, ki so ob zgodbi dosledno mižali?

Možna vprašanja

O primeru z navedeno poanto sem se razpisal že zelo zgodaj in v začetku (21. novembra), a danes lahko ugotavljam, da se je ravnanje le še stopnjevalo točno v smeri, ki sem jo problematiziral. Če bi postopali minimalno analitično, bi možna medijska vprašanja v dani tragični zgodbi lahko razdelili v naslednje sklope:

(a) Kako so mediji o navedenem primeru pisali in poročali?

(b) Kje je meja zasebnosti in posameznikove pravice in kje meja javnega interesa? Je bil v danem primeru navzoč javni interes po informiranju ali res nikakor ni bil?

(c) So »resni mediji« s svojim molkom ravnali ustrezno ali ne? Drži stališče Društva novinarjev Slovenije, da bi morali enostavno primer prezreti?

(d) So »rumeni mediji« kršili načela novinarske etike še s čem drugim in ne le tem, da so o primeru sploh pisali, pa ne bi smeli? Katera določila kodeksa so bila kršena?

(e) So se »rumeni mediji« v danem primeru spustili na raven neokusnega naslajanja in norčevanja?

(f) So mediji soodgovorni za smrt ravnatelja in na kakšen način bi morali prevzeti odgovornost, če so?

(g) Kako moramo poročati v primeru samomora v danem primeru in ali so mediji v tem primeru ravnali dovolj pietetno?

(h) So nekateri mediji storili prav, ko so se lotili brisanja poprejšnjih (spletnih) poročil in zapisov o tem primeru?

(i) Kako ovrednotiti  družbeno iskanje grešnih kozlov in nastop moralne panike – če je do nje prišlo?

Navedena izhodišča zanesljivo niso edina, pri nekaterih si lahko zastavimo še dodatna podvprašanja, nekatera našteta pa se tudi prepletajo. Sam bom poskušal odgovoriti ne nekatera med njimi, spet drugih se bom polemično dotaknil in dal poudarek nekaterim protislovjem, v katera so se po mojem prepričanju novinarji zaplezali.

Zavesten molk

Ne more biti dvoma, da so nekatera uredništva hoteno in premišljeno molčala o primeru mariborske »afere«. Zoran Potič je v imenu Dela zapisal:

Uredništvo Dela zavestno ni pokrivalo zgodbe, ki je zadnja dva tedna pretresala Slovenijo. Za takšno odločitev so obstajali tehtni in utemeljeni razlogi, z današnjega zornega kota lahko sodimo, da je bila tudi pravilna.

Katja Šeruga je povedala nekaj podobnega:

Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli. Torej nismo pisali. Do danes. Ko je jasno, da je ravnatelj storil samomor in ko skrbi tudi za učiteljico.

Večer Katja Šeruga komentar samomor ravnatelj

S tem ko novinarji niso poročali sploh o ničemer, so pravzaprav sokrivi za vse, kar se je zgodilo. Če »resni« novinarji menijo, da so ravnatelja ubili »rumeni«, če torej privzamemo tak diskurz, bi sam prej rekel, da so ga kvečjemu kar oboji skupaj. Če spet drugi menijo, da je bila glavni motor vsega naslade željna radovednost množic, ki ji mediji pač radi strežejo, je položaj glede iskanja krivcev še slabši: najbrž je popolnoma protislovno napadati rumene medije, da so postopali narobe, če z argumentom »mediji pač pišejo, kar si ljudje želijo« primarno krivimo perverzno ljudstvo. Nekdo izmed mojih kolegov je naivno, a v resnici pomenljivo dodal: Kdo točno že izdaja Slovenske novice?

Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi, je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal učinkuje kot simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti novinarsko materijo in se nanjo odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v opisani zgodbi, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč.

Kdo so krivci

S tem je »resni« nereflektirani pristop vrgel skupaj z umazano vodo proč tudi dojenčka. Zdi se, da je na to celo ponosen. Milena Zupanič je v Delu danes ugotavljala:

»Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.«

Delo Zupanič mediji ubijajo

Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov. Vmes se prikrade še očitek o hipokriziji ali hinavščini, enkrat usmerjen v ljudstvo in spet drugič v rumene medije. Nosilci te misli še vedno verjamejo, da so odigrali edino pravilno partijo. S tem producirajo diskurz o samem sebi, ki je zaščitniški in v katerem so predvidljivo ostali brez greha, seveda pod pogojem, da se najde drugega grešnega kozla.

Toda tako kot so tabloidni novinarji kršili določila medijske zakonodaje in podlegli senzacijam, se nam odpira zoprno vprašanje, ali bi nasprotni molčeči mediji sploh kaj storili, če se primer ne bi zaključil na tragičen način. V minulih desetih dnevih so imeli vrsto priložnosti, da načnejo poročanje prvih in odprejo razpravo o pravicah posameznika do zasebnosti. Nič od tega niso storili. Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bili pripravljeni mižati še naprej.

Čeprav takšne besede v danem trenutku lahko zvenijo nepietetno in so trenutki žalosti verjetno celo napačni za kazanje s prstom (kajti ta čas je običajno odmerjen kasneje), pri razpravi o krivcih sledim zahtevam, ki so podane, tudi pozivu DNS. A opažam, da s prst nikakor noče usmeriti vase – če že kdaj, nastopa kvečjemu v perspektivi imaginarnega in abstraktnega »Mi smo krivi«, kjer pa izjavljalec dejansko meri na tistega drugega, ne nase.

Ker ni bilo javnega interesa

Eden poglavitnih argumentov, ki se je oblikoval v »molčečih« medijih (z neposrednim naknadnim priznanjem, da je šlo za zavestno cenzuro in bojkot teme) govori o tem, da za poročanje o primeru ni bil izkazan nikakršen javni interes. Načelo je torej enostavno: »Če ni izkazan javni interes in gre za pravico do zasebnosti, ne delaj zgodbe«.

Pa se z njim strinjajo tisti, ki o tem danes pišejo? Leta 2005 je izbila ena redkih »spolnih afer« v Sloveniji, svingerska afera poslanca Aurelija Jurija. »Resni« mediji so se takrat vsi po vrsti strinjali, da so rumeni prestopili prag – argument je bil isti, navzlic temu, da je bil Juri poslanec, v njegovem ravnanju niso zaznali nobenega javnega interesa. (Puščam ob strani debato, ali se lahko s tem strinjamo ali ne.)

A novinarji so postopali bistveno drugače: če danes (1. december) Katja Šeruga kot odgovorna urednica Večera na drugi strani časopisa priznava,da so mariborski primer načrtno spregledovali in glede njega molčali, ker ni bil izkazan noben javni interes, je leta 2005 v celem nizu člankov kot novinarka Večera skupaj z aktualnim predsednikom DNS Matijo Stepišnikom o tem primeru brez težav poročala. Navedenega načela »Ne piši, če ni javnega interesa in gre za zasebnost« se torej omenjena nista držala. Podobno je takrat veljalo tudi za vse druge »resne« novinarje« – razpravljati o stvari pač še ne pomeni naslajanja, tabloidnosti in pristajanja na nedopustno logiko branosti.

Če ista urednica ugotavlja, da v Večeru ne želijo pristati na prodajanje sperme (sic!), potem ji bomo bolj verjeli, ko se bo v časopisu zmanjšala kvota poročil s porno-sejmov in vsega, kar je le nekaj let nazaj časopis izdajal v posebnih edicijah Vročega kaja, s čimer je bil čisti unikum v evropskem merilu, če neskončnih reportaž o seksoslovju vključno s seksom v živo v Mariboru niti ne omenjam.

Ko se danes s takšno lahkotnostjo govori o odgovornosti in kaže s prstom na rumene medije ali na amorfno množico, ki jo menda seks v šolskem kabinetu bolj vznemirja kot vse naše tajkunske in politične afere (Dragica Korade), bi kazalo perspektivo obrniti: kaj pa če bi ravnatelj bil še živ, ker bi v javnih polemikah čutil več podpore zase? Če bi nerumeni novinarji jasno povedali, da so na strani njegove pravice do zasebnosti? Če bi opozarjali, če bi vlagali prijave zaradi kršitev? Ko v trikotniku rumeni mediji vs. resni mediji vs. radovedna javnost nekateri kažejo izmenično na javnost in tabloidne medije, res niso preveč prepričljivi.

Večer Korade samomor ravnatelja

Logika molčanja in gledanja proč bi bila uspešna le v eni preveč abstraktni situaciji – ko bi se tega držali prav vsi mediji. Toda »resni« novinarji so zelo dobro vedeli, da se to ne bo zgodilo, da se to ne dogaja ne pri nas in tudi ne drugod po svetu. Pričakovanje, da bo njihov molk uspešen, je bilo povsem neutemeljen. Pričakovanje novinarskih združenj in dela medijske stroke, da morajo glede medijskega dogodka zgolj gledati proč, ničesar grajati in kritizirati, tudi ne. Oglasila so se očitno prepozno in njihov pristop se je izkazal za čisti polom.

Ko se je torej Večer danes končno odločil, da kar na celotni drugi strani prvič sploh spregovori o primeru, je ta »acting out« pač prišel z zamudo. V svojem razumevanju in presoji, da je treba molčati, svojim bralcem ni posredoval niti podatka o samomoru ravnatelja. Kar je bralec lahko izvedel o tem primeru, dobrega ali slabega, je moral izvedeti drugod. Ko časopis danes (1. december) na veliko in med vsem najbolj ekstenzivno piše o hipokriziji državljanov ali dela novinarjev, obenem pa opozarja, da je temo zavestno spregledoval, bi se moral vprašati, kdaj točno je v njej prepoznal javni interes. Dvomim, da je slednji imaginarna entiteta, ki včasih čudežno vznikne, spet drugič pa stoodstotno umanjka. Celo Nataša Pirc Musar je navzlic svojem začetnemu pravniškemu formalizmu in vztrajanju pri pravici do zasebnosti v javnih nastopih priznala, da obstaja tudi moralna plat zgodbe in da vsa vprašanja niso le formalnopravne narave. Zaradi razprav o morali pa nujno še ne rabimo moralizirati, niti biti obsojeni, da smo k temu nagnjeni. Zato težko verjamem oceni, da ni obstajal prav noben javni interes po poročanju. Kot vselej se zaplete kvečjemu pri vprašanju, kako o čem poročamo, ne pa, ali sploh.

Bomo okrivili tudi Natašo Pirc Musar?

V Jutarnjem listu in STA (ki se je prvič oglasila z vestjo o samomoru) lahko naletimo na dve zanimivi deskripciji dogodkov, objavljeni skupaj z vestjo o samomoru: »Mariborski slučaj izazvao je brojne rasprave o pravima objavljivanja materijala na internetu i o zaštiti privatnosti, moralnim normama i odnosu nastavnika i učenika u obrazovnim ustanovama« in »Objava posnetka je v medijih v minulih dneh sprožila razpravo po eni strani o spornosti takšnega ravnanja dveh pedagoških delavcev na šoli ter po drugi o dopustnosti posega v njuno zasebnost, ki je nastal z objavo posnetka na spletu.«

Nekateri »resni« mediji so napadli tudi RTV Slovenija, ker si je v Odmevih drznila odpreti temo in povabiti v goste Natašo Pirc Musar in ravnatelja Dušana Merca. Vsi, ki so o tem kakorkoli spregovorili, so torej v skladu z začetno mislijo krivi, ker niso molčali.

Kaj so argumenti za molk in cenzuro? Do danes jih nihče ni navedel, niti ni poskušal navesti. Iz sporočila DNS lahko zgolj implicite sklepamo, da za novinarski ceh primer ni vreden medijske obravnave, ker nič v njem ni nakazovalo navzočega interesa javnosti.

Citirana opisa nam povesta nekaj drugega. Da je v slovenski javnosti vendarle stekla neka količinsko omejena diskusija o dani temi, čeprav očitno nekateri še naprej verjamejo, da te razprave v javnosti niso v interesu javnosti. Smo dojeli? Ko proč z umazano vodo vržeš dojenčka, se je pač treba pretvarjati, da ga v kadi nikoli ni bilo. Če kaj dokazuje to absurdnost sprenevedanja DNS, je prav takšno vztrajanje pri svoji oceni – in to zdaj, ko je taisto razpravo končno tudi samo moralo dovoliti.

Delo samomor ravnatelj

  • Share/Bookmark

Fištravčev družinski klub je naša stvar

6.11.2014 ob 16:32

Zakaj manire v delovanju mariborskega vstajniškega župana postajajo vedno bolj podobne maniram njegovega predhodnika?

Težavno vprašanje, ki spominja na nietzschejansko večno vračanje istega, na povabilo kamor fati. A tu je še težje vprašanje: zakaj je večini pri tem vseeno, zakaj nima volje vsaj po začudenju, in to nekaj dni po lokalnih volitvah?

En možen razlog lahko povem iz osebne izkušnje: morda so Fištravcu na začetku preveč verjeli. Mu zaupali, ga podpirali. Kar se mene tiče, že dolgo več ne.

O tem, kako Maribor postaja plen v rokah ekipe tipa »Maribor je naš«, sem pisal nekaj dni nazaj. Danes prebiram, da se je Fištravčev družinski klub znebil še enega svojega člana – vendar tako, da ga je prestavil na drugo dobro plačano mesto:

Nekdanji direktor mariborske mestne uprave Marko Žula je v enem dnevu dobil novo službo – nadzorniki Nigrada so ga imenovali za direktorja, čeprav se za položaj sploh ni prijavil.

Žula Fištravec MMC Nigrad

Čudovite so te nove smernice vstajniškega zaposlovanja v Mariboru – izbrani ste in čaka vas služba, čeprav se sploh niste prijavili! Še je upanje za brezposelne v mestu in širše… preverite pri vašem najbližjem vstajniškem zaposlovalcu!

No, v tem hipu se že polovica Slovenije čudi temu, s kom bodo Žulo nadomestili in manj temu, da ga nameščajo tisti nadzorniki, ki jim je neposredno nadrejen. Pa je novopečeni direktor storil klasično komunikacijsko napako in prostodušno ter naravnost priznal, kako je bil izbran – poklicala ga je Simona Partlič, ker je bil zanjo (ali zanje) faca iz medijev. Kdo, kako, zakaj? Bistveno za razumevanje je, da Fištravec pač nima nobene besede, zanj kadrujejo in delo opravljajo drugi člani družinskega kluba »Maribor je naš«. Maribor postaja naša stvar.

Večer Žula Lah Partlič direktor mestne uprave 2

Zakaj so časi postali tako zelo nekritično anti-vstajniški? Zakaj ni več na delu duh boja proti politični korupciji, zakaj hobotnice nadomeščajo hobotnice, zakaj vstaje v resnici niso več možne, vse do, hmm, nadaljnjega?

Tu je nekaj možnih kategorij razlage za nastalo indiferenco v mariborskih razmerah:

(1) Nemotiviranost za priznanje lastne zmote. Ljudje so ravnokar prepričljivo izglasovali Fištravca za novega župana – v psihološki naravi ljudi pa je, da le s težavo priznajo svojo napačno odločitev, sploh tik po volilni nedelji. Zato jih npr. nove ovadbe proti novostarim županom, kot recimo proti Borisu Popoviču, ne zmotijo. Zato jih, še zlasti ne po volitvah, ne zmotijo nove in nove nepravilnosti.

(2) Nostalgija po vstajništvu. Številni Mariborčani so verjeli v vstaje in tudi dejstvu, da je Fištravec, skupaj s svojo ekipo, za katero je večkrat prevzel polno odgovornost, bistveno boljša izbira od Kanglerja. Sicer ni popoln, se glasi prisiljena razlaga, ko nekdo na glas prešteva grehe, ampak njegovo ravnanje je še znosno. Priznati, da ni znosen, bi pomenilo spodkopati spomin na čudoviti čas vstaj ali celo našo udeležbo v njih, od tod pa izvira motiviranost, da se pri podpori novemu županu vztraja bolj, kot bi se v kakih drugih običajnih razmerah.

(3) Prihodnje koristi in pretekla znanstva. Indiferenca včasih korenini v pragmatični preračunljivosti: kaj pa, če bom župana in mestno oblast kdaj potreboval, si rečejo. Zaprosil za kakšno službo, bil deležen drobtinice z gospodarjeve mize? Res ne bi bilo pametno, da se mu zamerimo. Zato raje potrpimo. Podobno velja, v precej ožjem krogu ljudi, najbrž za pretekla znanstva: potrpimo, da ne bo kake užaljenosti!

(4) Poglobljena in potrjena apatija. Da je ekipa mariborskega župana zlorabila vstaje, zgolj dokazuje, da se z njimi ne da nič storiti – da je politika nujno prostor umazanega in pokvarjenega. In ker nismo do nove oblasti imeli (ali smeli imeti) višjih pričakovanj, tudi razočarani kaj bolj ne moremo biti ali vsaj nimamo dobrih razlogov. Ko gre za politiko, se ne da ničesar spremeniti – s tem se je treba sprijazniti in nemočno stati ob strani.

Pelko Berlič strici iz ozadja Fištravec Večer

Večer Žula Lah Partlič direktor mestne uprave

Večer Fištravec volitve zmagal

  • Share/Bookmark

How many times did she repeat herself saying she is repeating herself

7.10.2014 ob 17:34

Če kaj, je nesojena evropska komisarka, ki si menda *ne želi* posebej to postati, po včerajšnjem zaslišanju za sabo pustila sramoto, ki jo bo težko popraviti; ranila je ponos celotne Slovenije v pričakovanju dodelitve najpomembnejše evropske funkcije kakšnemu slovenskemu politiku doslej. Najbolj intriganten vidik škandaloznega nastopa ni bil v tem, da bi izustila preveč (no, morda kakšno pretežko o komunističnih vrednotah za Evropo). Kot je bil očitek zelo jasno artikuliran s strani veliko evropskih poslancev, je težava obratna: povedala ni nič. Navkljub vsem pričakovanjem in vnaprejšnji vednosti, kako pomembno in težavno je zaslišanje.

24ur Bratusek hearing

Zame osebno je najbolj frapanten trk neke politične govorice, ki je bila zadnja leta očitno dovolj uspešna za Slovence, da je predsednici vlade omogočala pozicijo prvega politika, relativno dobre volilne rezultate (razen zadnje volilne polomije, ko je njena zvezda že začela zahajati) in ne tako majhno popularnost, s praktičnim, odvečnega ideološkega in retoričnega balasta osvobojenim znanjem, ki si ga Evropska unija od politikov na najbolj odgovornih mestih pač obeta, karkoli si že o njenih institucijah mislimo.

Povedano preprosteje: kar je dovolj dobro ali celo odlično za domače razmere in Slovenijo, je lahko obenem zanič in škandal za Evropo. Ta nemoč domačega (in domačijskega) prepoznavanja vsebinskega in strokovnega poznavanja nekega področja in njegovo permanentno zamenjevanje s puhlicami in jezikovnimi mašili, praznim verbalnim žongliranjem, očitno v Bruslju k sreči še nima svojega mesta: tam se na slepo blefirati ne da. Kar je dovolj dobro doma, še zdaleč ni primerno za politiko Evropske unije – če ni več upanja za Slovenijo, je vsaj še nekaj upanja zanjo. Tudi teze o nekakšnem medijskem pogromu zoper njo tega ne bodo spremenile.

Že res, da je gospa posegla v področje, ki ga slabo ali slabše obvlada. Vendar se je po vsem videnem sodeč zadovoljila z obnašanjem, kot da lahko s svojo retoriko neznanje skompenzira. Osnovna tragedija Alenke Bratušek je, da ji nihče od bližnjih ni povedal, da z vsebinsko izpraznjenim domači(jski)m političnim diskurzom na zaslišanju nima šans; da bi sama ugotovila, se ni zdelo verjetno. Iz tega izvirajoče spoznanje je moralo na Slovence delovati kot šok, žal pa še ne povsem kot poduk. Njena papagajska retorika je bila znova vsiljiva in samovšečna: nenehno je ponavljala, kako pomembne izkušnje da ima kot predsednica vlade in kako zelo je hvaležna Junckerju za podporo, skratka argumentirala je ad auctoritatem, malodane spet v tretji osebi.

Najbolj usodna je bila psihologija rabe mašil: z njihovo nenehno uporabo, ki se je kar stopnjevala, je Bratuškova publiki signalizirala svojo živčnost in s tem posredno priznala strokovno nesuverenost in nepripravljenost. Ker so mašila po definiciji v funkciji prikrivanja manka vsebinskosti, je repetitivnost povečevala nakazani učinek vse do nezadovoljstva in celo posmeha, česar pa očitno Bratuškova v dvorani niti ni opazila. Vsaj ne pravočasno. Kar jo je zares ubijalo, ni bilo toliko dejstvo, da ni poznala odgovorov o energetiki, temveč da je z dodatnimi verbalnimi in neverbalnimi načini nakazovala, da jih niti ne želi podati. In to dobesedno.

Bratušek zaslišanje tvit Stoll

Z nezavedno prošnjo prepojeno funkcijo mašila »Kot sem že pojasnila« ali »Kot sem že večkrat pojasnila« ali »Zdaj sem bom ponovila« ali celo »Hvala, da imam priložnost, da lahko ponovim«, iz katerega je nastal simpatičen tvit kritične poznavalke področja, smemo zato razumeti kot željo, s katero se je naslavljala na svoje izprašujoče »krvnike«, da bi jih ustavila. Češ: nikar ne sprašujte več, spravljate me v nelagodje.  Vse ste že slišali, ne znam in ne vem. Prav takšno lastno priznanje nevednosti jo je najbolj dotolklo, bolj kot nevednost sama. Z rastjo njenega nelagodja sta naraščala tudi odpor in animoznost poslancev, ki sta v kombinaciji s praznimi odgovori ali izmikanjem pripeljala do izrazito odklonilnega večinskega stališča in posledično do prepričanja, da je kandidatko treba zavreči.

Njeno verjetno zavrnitev (v tem hipu odločitev še ni sprejeta) bi veljalo interpretirati ne le kot blamažo za Slovenijo nasploh, temveč za nazaj in naprej predvsem v luči »politike« izpraznjene in utrujene slovenske politične govorice, vedno znova dovolj dobre za rajo do te mere, da z njo zlahka vodite celo gospodarstvo in finance neke države. Težavno prepoznanje, če pomislimo, da smo na minulih lokalnih volitvah znova počastili tiste, ki svoj kapital gradijo prav na izpraznjeni govorici, ne dejanjih.

P.S. In še malce bogokletna misel za konec: podobnih mašil, splošnosti in izmikanja so v kampanji vsi po vrsti obtoževali zmagovitega Mira Cerarja, ki je novi predsednik vlade. Kako bi se s takim pristopom izkazal v koži zaslišanca?

Delo Bratušek hearingMladina Bratušek hearing

  • Share/Bookmark

Lokalne volitve, pragmatizem in medijski simptom Kangler

6.10.2014 ob 11:15

Povolilni čas za včerajšnjimi lokalnimi volitvami streže z nekaj medijskimi puhlicami, kakor običajno. Poglejmo si poglavitne.

Prva med njimi se imenuje »Volivci imajo vedno prav« oziroma »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«. Modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš.  Kaj je s to globokoumnostjo narobe? Praktično vse – in to se nekaterim ogorčencem ne posveti niti ob očitnem dejstvu, da volivci – vsaj tako so prepričani – izbirajo napačno in kot kronski dokaz zgroženo navajajo primer uspešnega povratka Franca Kanglerja. Ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti»imeti prav« in ga razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa. Interpretirana v polnem smislu pa je ugotovitev standardna logična zmota »ad populum« - število podpornikov nekega prepričanja (da je Janez Kranjski najboljši župan ali da je njegov program najboljši) pač v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti. Navidezna modrost potemtakem črpa iz dvoumnosti dveh kontekstov, ki ju ne znamo ali nočemo razločiti. Na koncu s piedestala nekega post-festum pogleda na izvršena dejstva vedno učinkuje poceni moralistično.

Teza o hard-core pragmatizmu

Večina novinarskih interpretov verjame v naslednjo zimzeleno tezo: ljudi na lokalnih volitvah prepriča nenavaden slovenski hard-core pragmatizem – ni pomembno niti, če je naš, niti to, če je korumpiran, šteje lahko le, če je mestu kaj dal. Zato imajo županski kandidati neverjetno prednost – ko enkrat zasedejo mesto, jih je težko detronizirati, če le vodijo mesto vsaj povprečno dobro. Če je mogoče preštevati infrastrukturne pridobitve ali granitne tlakovce na ulicah, pa so lahko tudi koruptivni, nič hudega.

Lokalne volitve obračajo optiko državnih volitev – če smo na slednji zapadli polni propagandni histeriji iskanja novih obrazov in paranoji bežanja pred starimi, lokalne terjajo čisto nasprotje, psihološko in ideološko – obožujejo stare obraze. Zaenkrat sem med tistimi, ki s tovrstno razlago sicer soglašajo. Drugače razlagam le razloge za nastanek pragmatičnih preferenc.

Prvič, veljalo bi opozoriti, da mojstrovalce pragmatizma težko obsodimo ideoloških pretenzij: niso nujno populisti, niso nujno demagogi, tudi ne nacionalisti in lokalpatrioti. Doslej sta se iz tega razvijali dve logiki pojasnil. Po prvi državljanov koruptivnost ne moti vse do točke, ko imajo vsaj oni kakšno korist od tega. Opisali bi jo lahko z motom »Ni pomembno, če krade, samo da ima mesto nekaj od tega«.

Naslednja je potencirani perverzni obrat: »Čisto prav je, če krade, to je izraz njegove spretnosti«, kjer se pogoj »samo da nam nekaj da« ohranja. Ko je v Mariboru pretila neposredna nevarnost tedenskih položnic zaradi postavljenih radarjev, ki bi postala celo stalna in nenehna nevarnost, je občanom šele prekipelo. Ker ni šlo le za to, da tak pogoj ni izpolnjen, temveč se je ta postavil v svoje nasprotje: namesto dajanja je obstajala grožnja nenehnega jemanja. Denarja iz naših žepov. Koruptivnost kot faktor občanov ni zanimala ne takrat ne danes, vstaje pa so bile izvožene po celi Sloveniji kot klic obubožanega naroda in najmanj socialna, če ne socialistična revolucija. Figo. Številni so sicer iskreno verjeli, da to tudi so, a so se po vsem sodeč ušteli.

Zakaj spet Kangler?

Če upoštevamo našteto, potem nas v resnici niti malo ne more presenetiti dober rezultat Franca Kanglerja v prvem krogu volitev in njegov pohod v drugega. Bolj bi lahko presenetili zelo slabi rezultati nekaterih drugih. Javno in medijsko popularno zmrdovanje tipa »Kako je to možno?« pove več o govorcu kot o stanju stvari. Naj ponovim: prvič, ni pomembno, če je koruptiven ali na poti v zapor, pomembno so rezultati ali vsaj njihov videz. In bivši župan je spretno gradil svojo kampanjo točno na tem: vse svoje jumbo plakate je opremil s fotografijami svojih infrastrukturnih dosežkov in jih oblepil celo z do evra natančnimi vsotami zneskov, ki jih je »daroval mestu«.

Kangler Delo volitve

Drugič, njegov pragmatizem se v ničemer ne razlikuje od odličnega rezultata Borisa Popoviča in Zorana Jankovića, ki sta znova gladko zmagala. Recept je isti. Čemu bi se torej bolj čudili Kanglerju kot njima?

In tretjič: vstajniški duh ostaja le še romantizirani spomin, njegove delnice so bistveno prenapihnjene, ljudem že dolgo več ne imponira. Sprijaznimo se s tem dejstvom, da morala ni za pragmatično ljudstvo. Če je Miro Cerar na državni ravni uspel s svojimi moralizmi, s katerimi se je očitno že zaplezal, najbolj prav v Mariboru z lažnivim kandidatom, v lokalnem okolju z njimi nima kaj početi. Nenazadnje s svojo stranko, ki premočno vodi, ni uspel narediti niti enega župana. Na ravni ideologije so ljudje še zelo abstraktno za moralo,  na empirični ravni pa morala nič ne šteje – pač ljudska amoralnost in hipokrizija, podložena s ciničnim »volivci imajo vedno prav«, nič novega pod soncem. K temu prištejmo še Andreja Fištravca, ki je zašel v ponovitveni vzorec Franca Kanglerja, kar v seštevku daje slutiti tisti depresivni »Vsi so isti«, vstajniško izročilo pa polaga v prerani grob. In če so, potem se uspehu slednjega res ne gre čuditi.

Kaj pa mediji?

V novinarskem zgražanju o politični patologiji je prav tako nekaj licemernega. Če kaj, bi koruptivni župani ne bili uspešni neopremljeni z medijsko spremljavo – ki pa jim v moralnem smislu, kot rečeno, ne pride do živega.

Kangler Delo Kajzer

Povedano zelo preprosto: s tem, ko so župani v številnih postopkih, postajajo medijsko permanentno prepoznavne in navzoče osebnosti in prehitevajo konkurenco, medijska prezenca pa je conditio sine qua non in jih znova naredi za župane na volitvah. Začarani krog, iz katerega se je težko izvleči.  Priča smo štirim postopkom: virtualizaciji politike, postopkom medijske preparacije, ki odmika politično realnost v prostore umetnega, neresničnega, nečesa, kjer »ne gre zares«, kjer je vse le igra, naše volilne preference in odločitve pa temu ustrezno manj pomembne, bolj podobne konjskim stavam. Občutek odgovornosti se niža, oddani glas postane arbitraren. Drugi postopek je banalizacija in tabloidizacija, senzacionalistično preigravanje, v katerem počasi politiki figurirajo kot heroji hlastanja po denarju, žrtve teorij zarot, kot nesramni matadorji, ki si upajo, »imajo jajca« in si drznejo posmehovati organom pregona. K temu prištejmo še zmagovito gostilniško resignacijo tipa »V državi, kjer je vse zafurano, se nam vsem splača le še krasti, zato bravo, gospod župan!«

Tretji zadeva deintelektualizacijo javnega prostora, medijski prezir do mišljenja, argumentacije, vsebinskih pristopov, programskega delovanja – ker se rumeni pristopi pač uklanjajo tehtnosti in analizi, sam suspenz in čudenje (npr. od kod Kanglerjev uspeh) pa postaneta medijsko hvaležna snov za elaboracijo. Četrta zadeva licemerstvo kot rezultat sindroma malih bogov: po eni plati se novinarji obnašajo, kot da so zgolj pričevalci zgodb, a v resnici spretno prikrivajo, tajijo in celo uživajo takrat, ko so njihovi ustvarjalci. Ko k temu prištejemo še komentatorje na javnem servisu a la Dejan Steinbuch, sicer avtorja novinarske protipeticije, je mera nesolidarno polna in nas prav sili v retorično protivprašanje: le kaj je politična patologija v primerjavi s tisto medijsko?

Volitve MMC Steinbuch

  • Share/Bookmark

Njena želja je naša želja

17.09.2014 ob 19:51

Želja Alenke Bratušek Večer

Alenka Bratušek rada govori o sebi v tretji osebi in ljudje so to opazili. Seveda ni edina in ustavi je niti vedno večji posmeh konkurence. Uporaba tretje osebe namesto prve ni nekaj novega ne v teh krajih in tudi ne domači politiki. V zadnjem času, bolj po spominu, so si jo največkrat privoščili Franc Kangler, Karl Erjavec, Zoran Janković in omenjena.

Postala je moteča celo do te mere, da je gospe srednjih let rabo pokroviteljsko odsvetoval najmlajši poslanec v sklicu parlamenta iz vrst SDS, Žan Mahnič:  »Pa še en nasvet. Ko boste v medijih govorili o sebi, nikar ne govorite v tretji osebi.«

V lingvistiki in psihologiji se takšna raba imenuje ileizem. Nekateri ga razvrščajo v več kategorij rabe: značilna naj bi bila za ironičen ali sarkastični govor, za govor narcisoidno inspiriranih in za pogovor z otroki (kjer otroci največkrat prav tako uporabijo prav tretjo osebo).

Pri otrocih je ileizem normalna razvojna faza v govoru.  Ko Lan reče »Lan mora it spat« ali »Lan je žejen«, se to največkrat zgodi, ker naši malčki še niso začeli ločevati med osebnim in svojilnimi zaimki (»jaz« vs. »meni«, »ti« vs. »tebi).  Ker v pogovoru s starši in drugimi slišijo svoje ime na začetku tvorjenega stavka, ga enostavno ponovijo, razen tega v svojem zgodnjem razvoju še ne razumejo povsem funkcije zaimkov.

Psihologija bi najbrž znala povedati, da se odrasli v ileizem zatekajo takrat, ko so v stresu in delujejo obrambno. Nekateri ga rezervirajo za prestrašenost, spet drugi govorijo o ljudeh skromnih mentalnih sposobnosti. Hrvati se očitno s fenomenom ukvarjajo še bolj pogosto kot v Sloveniji, za zagrebškega župana so našteli nekaj ljubkih primerov takšnega samoreferenčnega govora:

- Milanu Bandiću reći da se boji medija je kao ribi reći da ne zna plivati.

- Napisat ću knjigu, pa ćete vidjeti, što su u policijskoj stanici napravili Milanu Bandiću.

- Dok ministri idu na obavijesne razgovore, vi pitate o Milanu Bandiću. Smiješni ste.

- Što vi mislite da je Milan Bandić toliko moćan da bi to sve stornirao.

- Napisali ste puno članaka o Bandiću, a Bandić je najjednostavniji čovjek u Hrvatskoj.

Alenka, ki si ne želi

Primeri nove evropske komisarke, če se ne bo kje zataknilo,  pa so včasih vendarle nekoliko drugačni. Ob običajnih lahko opisujejo tudi mentalna stanja, kar je po svoje nenavadno. Predstavljajmo si klasičen primer, npr.  ljubljanskega župana, ko zase reče:

Nobena tožba ne govori o tem, da je Zoran Janković kaj dobil.

In opazujmo, ko ileizem opisuje lastno mentalno stanjeŽelja Alenke Bratušek ni pomembna«):

»Ni pomembno ali si Alenka Bratušek želi biti komisarka ali ne. Želela bi si, da to polno odgovornost prevzame nova vlada,« je po seji vlade povedala premierka, ki opravlja tekoče posle Alenka Bratušek.

Takoj ugotovimo razliko: potujitveni učinek, nekakšen infantilizem in bizarnost sta v primeru opisa lastnih mentalnih stanj nekako podvojena. V uho na gresta s še več zadržka – saj bi vendar pričakovali, da našo nabolj subjektivno plat, naša prepričanja in želje, opisujemo pač s prvo osebo. Naše čudenje je še večje, naša domneva, da bo pri opisu mentalnih stanj uporabljeni ileizem moral imeti še izrazitejše razloge za svoj nastop, pa upravičena.

Slovenizem in naš ponos

Kolega sociolog me je opozoril, da so morda svetovalci komisarke Bratuškove heglovci. Zakaj? Tu res sledi preobrat. Predstavljajmo si njeno izjavo:

Upam, da je Slovenija ponosna na to, kar nam je Juncker namenil.

Juncker Bratušek ponos SIOL

Vidimo, da izjava več ni klasični ileizem. Alenka res referira na samo sebe, na njeno novo funkcijo podpredsednice in evropske komisarke (in to še pred zaslišanji in mnenjem KPK), vendar se ne nanaša nase kot Alenko Bratušek kar tako, simpliciter, temveč kot komisarko. Referira na neko posebno funkcijo, ki jo opravlja, katerega čisto nasprotje je referenca na lastne želje.

Skratka, čutni vtisi nas varajo, naš vtis, da bo v Bruslju oseba Alenka, več ni zatrjevan. Ileizem se ni zgodil, kajti v Bruslju bo Alenka kot skozi funkcijo komisarke kar Slovenija kot takšna, ne Alenka. Razlog  ponosa, na katerega apelira Alenka Slovence, več ni ona sama, razlog je Slovenija sama – ileizem se nanaša na Slovenijo. »Slovenija je lahko ponosna na to, da je v Bruslju«. Bratuškova je tu postala le njena naključna utelesitev, je tako rekoč delo zvijačnosti uma (List der Vernunft), emanacija slovenskega duha v toku zgodovine.

Alenkin poljub z Junckerjem je zdaj poljub Slovenije z Brusljem (ali Junckerjem), entiteta več nima leopardje kože, temveč navadno kurjo, sladkanje z belgijskimi pralinami pa je stvar sladkosnednosti Svetovnega duha.

In zato lahko Bratuškova vedno reče: si res ne želite več Slovenije v Evropi? Takemu jezikovnemu slogu bi lahko s fancy besedo dejali »slovenizem« in ga razumeli kot avtoterapijo za neozdravljivi ileizem. Kar najbrž tudi je. Še bolj pa bo najbrž držalo, da sta ileizem in slovenizem le načina jezikovne manifestacije zadrege naše lastne (nezavedne) želje, ki nas ves čas izdaja. Načina zanikanja, načina prevajanja »moje želje« v »našo (slovensko) željo«, da bi se politično preživelo plazove kritik. Tovrsten pripis želje pa je seveda perverzen – ponujanje sebe na piedestalu nas vseh pač nima našega dovoljenja.

Juncker Bratušek poljub

  • Share/Bookmark

Neposlušni Juncker

14.09.2014 ob 12:53

Domača limonada z iskanjem in potrjevanjem slovenskega kandidata za evropskega komisarja je dosegla oba vrhunca: od začetnega zgražanja nad neetičnostjo, samokandidiranjem in domnevno bolestno ambicioznostjo Bratuškove, ki jo je treba na vso silo ustaviti, smo dan ali dva po razkritju liste Junckerjevih izbrancev naprošeni, da smo na izbiro ponosni.

Juncker Bratušek ponos SIOL

Da bi bili ponosni na to izbiro, nas naproša sama Bratuškova, energetski krogi in lobiji (gospa naj bi bila predvidena ne le za mesto podpredsednice, temveč bo pokrivala pomemben resor energetike), pa tudi zagovorniki slovenskega interesa ali celo razuma in argumentacije v tej zgodbi, v kateri so nenadoma okrivljeni mediji kot napihovalci sovražnih senzacij. V veliki meri po pravici, a je krivda po moje bistveno bolj deljena. Na kateri točki bodo na izbiro saltomortalno postali ponosni tudi predsednik vlade in politične stranke na levo in desno, ki jih je upor proti Bratuškovi nepričakovano združil?

O spopadu dveh povsem nasprotnih pozicij in nepričakovanem obratu v zahtevah kdaj drugič – za trenutek si vendarle velja priklicati v spomin nek drug moment v razvoju dogodkov, namreč detajle politično diktirane animoznosti do takšne izbire.

Ne samo, da predsednik vlade rad ali celo pretežno govori o etiki, bil je eden tistih, ki so vodili igro proti izbiri kandidatke. Kako etična je bila njegova drža, ko je v Bruselj pošiljal druga dva, klical Junckerja in si potem premislil, češ saj s tem nimam nič?

prejšnjem zapisu sem že pokazal, da je Cerarjevo kislo grozdje obrano nekam pozno: svoje intervencije je na koncu interpretiral kot odvečno vpletanje v nekaj, glede česar nima pristojnosti. Povedal je:

Pojasnjujemo, da je postopek kandidature za evropskega komisarja pristojnost in odgovornost Vlade RS, ki se poslavlja, izbirni postopek izmed predlaganih kandidatov pa je v celoti v rokah prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja.

A je potem novinarjem nakazal čisto drugačno zgodbo: Junckerju je svetoval, da Bratuškove ne izbere, a ga ta ni poslušal.

Po moje je neetično trditi oboje hkrati, če veš, da ni združljivo: bodisi je Cerar rahlo pozno spoznal, da posega v kompetence Junckerja in prepoznal svojo nepoklicanost, da intervenira in ponuja svoje kandidate, bodisi je poskušal na Junckerja vplivati, a se ta ni dal. Oboje pač ne gre skupaj. Če je namreč želel vplivali na Junckerja, a je ta ostal neposlušen, je za nameček ravnal tudi politično in diplomatsko nekulturno; kot je dejal kasneje dovolj avtoritativno, o kandidatih odloča on. Pika. Pa kaj, mediji so opazili vse, le tega ne.

Cerar Bratušek Juncker poslušanje

  • Share/Bookmark

Cerarjevo kislo bruseljsko grozdje

4.09.2014 ob 00:40

Prav mučno je že opazovati, kako Miro Cerar kot »vrhunski pravnik« drsi iz ene pravnoformalne nekonsistence v drugo, vmes pa še smeši državo.

Če je novi mandatar kar dvakrat klical prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja, da bi mu ponudil svoja dva kandidata za evropskega komisarja in preprečil Junckerjevo favoritko Alenko Bratušek, je zdaj po vsem sodeč spoznal, da se je močno opekel. Današnji press-release stranke SMC končno priznava, da tu sploh nima pristojnosti:

Sreda, 3. september 2014 – Pojasnjujemo, da je postopek kandidature za evropskega komisarja pristojnost in odgovornost Vlade RS, ki se poslavlja, izbirni postopek izmed predlaganih kandidatov pa je v celoti v rokah prihodnjega predsednika Evropske komisije Jeana – Clauda Junckerja.

Dr. Miro Cerar kot mandatar za sestavo nove Vlade RS nima pravno-formalne možnosti spreminjati seznama kandidatov, ki ga je v Bruselj poslala Vlada RS pod vodstvom Alenke Bratušek.

SMC AB Juncker

No, če se Cerar kot mandatar zaveda, da nima te možnosti, čemu je potem sploh ponujal svoja kandidata in se vpletal v postopke, Erjavca in Fajonovo? Takšna ponudba je implicitno in eksplicitno namreč že sprememba seznama kandidata.

Če se Cerar zaveda, da kot mandatar ne more peljati postopka kandidature za evropskega komisarja, ker je to pristojnost in odgovornost prejšnje vlade Alenke Bratušek, čemu se je vanj potem energično vmešal, to storil celo kot svoje prvo mandatarsko dejanje?

In če se Cerar res zaveda, da je izbirni postopek v celoti v rokah predsednika Junckerja, čemu ga je potem sploh  dvakrat klical in poskušal nanj vplivati? Mar ne že nedostojno?

Že malce tragikomično je prebirati prejšnji press-release stranke SMC, kjer so zapisali da je mandatar Cerar »ponovno poudaril svoje preference, podane v prvem pogovoru, vendar pa je dal predsedniku Junckerju možnost proste izbire kandidata(tke) s seznama.«

Cerar je torej, priznavajoč, da je izbirni postopek v celoti v rokah Junckerja, temu sporočil, da mu daje možnost proste izbire! Je to že ošabnost ali le navaden diletantizem?

Smešimo se, smešimo. In obnašamo kot lisica ob kislem grozdju zdaj, ko je začel sam Cerar razlagati, da vpliva nima:

Sour grapes is the action of making something seem less important after finding out they can’t have it.

An example of sour grapes is a man saying he didn’t want to date a certain woman because she was dumb, after she decided to date someone else.

SMC Juncker

Cerar Juncker Bratušek MMC

  • Share/Bookmark

Sklicevanje na zakon in družbeni konsenz

23.07.2014 ob 22:17

Naša ušesa so že nekaj časa na preizkušnji, tudi smisel za zlaganje argumentov: sklicevanje na pravo in pravne postulate kot edino mero družbenega je mantra pravnih pozitivistov, ki pri tem pozabljajo, da sklicevanje po sebi še ne dodaja posebne vsebine in akterjev ne odvezuje od tega, da morajo v življenju pač zavzeti načelna stališča. Če so ta stališča zvezana z moralo in če se pišete Miro Cerar, je stvar še bolj delikatna. V nadaljevanju bom poskusil nakazati nepremostljivo zagato, v katero se je omenjeni ujel.

intervjuju za časnik Dnevnik se je verjetni mandatar in predsednik vlade moral braniti pred očitki, da pravicam gejev in lezbijk ni preveč naklonjen. Novinarja sta bila zoprna in vztrajna:

Na vprašanje, ali smejo homoseksualni pari posvojiti otroka, ste odgovorili, da temu ne nasprotujete, če za to obstaja družbeni konsenz. Sodeč po izidu referenduma o družinskem zakoniku ta ne obstaja. SMC torej nasprotuje tej pravici?

Naj pojasnim. Mi se zavzemamo za pravice LGBT, to smo v naših zadnjih izjavah tudi izrecno povedali. Podpiramo vse njihove pravice, ki jim gredo tako po mednarodnih konvencijah kot po naši ustavi. Ko smo rekli, da posvojitvam ne nasprotujemo, smo želeli povedati, da smo za uveljavitev njihovih pravic, seveda pod predpostavko, da imamo za to dovolj glasov v parlamentu. Pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Mnogi vas pri teh točkah vidijo bliže konservativnim strankam.

Nekateri so citirali neke moje kolumne, ki sem jih napisal pred leti in v katerih sem odpiral določene dileme. To je bilo takrat moje osebno stališče, na podlagi katerega pa so nekateri menili, da sem morda nasprotnik pravic istospolnih. Jaz nisem nasprotnik teh pravic, verjamem pa, da jih v družbi ni smiselno uveljavljati na silo. Smo demokratična družba in zato potrebujemo demokratični konsenz.

Niste torej nasprotnik, vendar tudi niste promotor pravic istospolnih?

Kot sem že dejal, pravic LGBT ne moremo uveljaviti na silo, potrebujemo zakonsko predpisano večino, da se te stvari uredijo.

Biti zagovornik ali nasprotnik, to je zdaj vprašanje

Po vseh trpkih razočaranjih glede demokratičnih vrednot, ki so se nam zdela že samoumevna, po skrajno zadržanem odnosu do gejev in lezbijk, žvižgačev, kot sta Assange in Snowden, celo pravic izbrisanih, ki menda govorijo slabo slovenščino, čudnem pojmovanju civilne družbe, se zdaj med nami končno zarisuje nekaj več pojasnil, če vedno skopo odmerjenih in po svoje že korigiranih zaradi graje v volilni kampanji. In kaj dobimo? Na prvi pogled vse lepo in prav. Čeprav je še v volilni kampanji trdil, da pravice LGBT skupnosti niso nekaj, kar bi smeli podpreti kar tako, postopajmo dobronamerno in privzemimo, da Cerar res zagovarja takšne pravice. Toda v kakšni maniri?

Takoj opazimo, da v obliki nikalnic: »Nisem nasprotnik teh pravic.« In nato še s pomembnim dodatkom v obliki pogoja: »Pravic ne smemo uveljaviti na silo, temveč s pomočjo demokratičnega konsenza.« in razumevanjem, kjer se »promocija pravic« interpretira kot »dejanje na silo«.

Novinarja vendar sprašujeta, kaj on misli, da je prav podpreti (ali je prav, da istospolni lahko posvajajo otroke) in ne, pod kakšnimi pogoji bo možno uresničiti takšno pravico. Najmanj, kar mora z največjo mero benevolence prepoznati, je očitno izmikanje, s katerim streže – v bistvu ne odgovarja na zastavljeno vprašanje, in to celo v situaciji, ko se mora braniti pred očitkom, terjajočim jasno opredelitev.

Toda bojim se, da ne gre le za izmikanje – Cerar nas želi implicitno prepričati, da to, ali naj podpiramo neko pravico gejev in lezbijk, sploh ni resnično ali pravilno vprašanje, ker o tem pač odloča dvotretjinska večina v parlamentu. Kaj nam bi pomenila takšna redukcija dojemanja, če je sploh pravilna glede na razmerje ustava vs. zakoni? V tem smislu sledi načelu »A je moralen & pravilen & sprejemljiv, ker (ali kadar) temu ne nasprotuje noben zakon«, bržkone pa velja tudi obratno: »A je nemoralen & nepravilen & nesprejemljiv, ker(ali kadar) je v nasprotju z zakonom«.

S tem premislekom je nekaj narobe vsaj od Sofoklejeve Antigone dalje, narobe pa je tudi v logiškem oziru. Sklicevanje na pravo bi zato lahko šteli za argumentacijsko napako in ga pisali pod narekovajem.

Poskušajmo to definirati:

»Sklicevanje na pravo je prepričanje, pri katerem jemljemo nekaj za moralno pravilno ali nepravilno na podlagi zakonodaje ali odsotne zakonodaje na način, da neko dejanje ali stanje stvari okvalificiramo za pravilno ali nepravilno na podlagi izključno zakonske podlage.«

Cerarjevo zadrego lahko pojasnimo na več nivojih. »Podpiramo pravice istospolnih, ki so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah« in »Podpiramo pravice istospolnih, če bo zanje večina« sta v očitnem nasprotju, a sta kot trditvi postavljeni skupaj.

Namreč Cerar bi moral reči, da bodisi podpira pravice istospolnih, saj so zapisane v ustavi in mednarodnih konvencijah, tudi če zanje ni večina v slovenskem parlamentu, bodisi trditi, da ni za pravice istospolnih, če ni zanje večina, tudi če so zapisane v ustavi in konvencijah.

A ne samo to. Argument »Smo za tisto, kar podpira večina v parlamentu« je namreč lahko usoden – namreč vsakič, ko ta večina podpre odločitev, ki je nemoralna ali kako drugače sporna.  In smo znova pri vprašanju odnosa med etiko in pravom, kjer legalizem preprosto ni nujno odgovor na moralna vprašanja, temveč način njihovega zaobitja.

Da je takšna interpretacija izmikanja ali odloga odločitve pravilna, pravi Cerar sam, ko leta 2008 o razmerju med moralo in pravom točno na primeru pravic istospolno usmerjenih naravnost prizna, da gre za moralno in religiozno dimenzijo, do katere še ne želi imeti stališča:

Seveda s tem (še vedno) nisem odgovoril na bistveno vprašanje, to je, ali je priznanje istospolne zakonske zveze (družbeno, življenjsko itd.) ustrezno in sprejemljivo. To v osnovi sploh ni pravno, pač pa predvsem moralno ali/in religiozno vprašanje. Zaenkrat ga puščam tu še vedno odprtega in vas – tako kot tudi sebe – postavljam na preizkušnjo glede tega, ali sodimo med »že prepričane«, ali pa morda pristajamo tudi na možnost, da bomo v prihodnje o tem razmišljali drugače kot sedaj.

Moralna prenova države po makedonsko?

Logiko Cerarjevih moralnih stališč zdaj poznamo – nima jih. Sledi jim v skladu s svojim pravniškim pozitivizmom in jim prilagaja temu, čemur se prikloni večina v obliki domnevnega »demokratičnega konsenza«. Vse ostalo je po njegovem »uveljavljanje na silo«. In spet smo v sumljivi zadregi: ko ni demokratičnega konsenza, ni pravice, ko je pravica, pa je tak konsenz odveč.

Cerar s tem ni le svetovnonazorsko konservativec – očitek, ki se vedno bolj vali nanj, a ga neuspešno, tudi eksplicitno zanika – , s svojo filozofsko držo znotraj prava se vpisuje na neko mesto, ki spominja na razumevanje prava in družbe kot ideologije pokornosti. S tem tvega rigorozno dogmatično interpretacijo prava, v skladu s katerim je pravo treba spoštovati nujno in vedno, izjemo pa, in to je le ugibanje, smemo narediti le takrat, ko je neznosno krivično. Takšno spoznanje je po izkušnji z nacizmom oblikoval pravniški klasik Gustav Radbruch in ga poznamo pod imenom Radbruchova formula.

Dojemanje prava kot ideologije pokornosti (ali česa podobnega) šele omogoča, da pravo interpretiramo kot nekaj, v čemer se morala povsem razpusti in razblini – in prav zato ne rabi ali ne more imeti nobenega stališča o pravicah LGBT skupnosti, razen aktualnega, tj. odklonilnega. Vsako je vselej že pravšnjo. Ko obstaja družbeni konsenz, pa se mu nenadoma lahko varno priključi. Na ta način nikoli ne more biti med zagovorniki ali promotorji nobene ideje, ki ni del jurisdikcije. Novinarska dilema »niste nasprotnik, vendar niste niti promotor pravic istospolnih« je zato simptomalno  povedna: seveda ni promotor in tudi ne deklarativni nasprotnik na prvo žogo, zgolj lepodušniško projicira breme odločitve na brezimno večino, na druge. Kar pač ne gre, če vodite največjo stranko v državi in ste/boste predsednik vlade.

Kako izjemno nedopustno nevarna je Cerarjeva pozicija, lepo nakazuje trenutni primer Makedonije, kjer se je »moralna večina« pod vodstvom stranke VMRO-DPMNE odločila, da spremeni ustavo in izrecno prepove istospolne poroke. Predlog je podprlo 82 poslancev od 123. S tem je izpolnjen edini pogoj slovenskega mandatarja, ki ga je navedel zgoraj: dovolj glasov v parlamentu in zakonsko predpisana večina. Povedano drugače, z odločitvijo Makedoncev Cerar ne sme imeti prav nobenih težav. Poskusimo si za hip predstavljati, kaj bi v tem hipu mislil kot Makedonec ali celo svetovatalec njihovemu parlamentu. Bingo? In če z moralno žlico zajamemo dvoje, odločnega nasprotnika pravic skupnosti LGBT in tistega, ki bi se odločil, kakor se bo večina, potem bi marsikdo raje izbral prvega: ker je vsaj načelen.

Še eno od Cerarjevih izmikanj in zavrnitvi podpisa zavez o spoštovanju pravic LGBT skupnosti je nazorno pokritiziral že dr. Vlado Miheljak v Mladini:

Če torej pri Cerarju ni taktične preračunljivosti, gre za latentni predsodek. Kajti bolj kot sama abstinenca SMC je šokantna Cerarjeva utemeljitev: »Ne želimo zdaj izpostavljati nobene od teh skupin posebej, ker bi morda dajali napačne signale, da se zavzemamo za ene bolj kot za druge. Mi bomo vse te manjšinske skupine, po kateremkoli kriteriju osebnostne okoliščine, spoštovali, se zavzemali za njihove pravice v skladu z mednarodnimi konvencijam in našo ustavo.« Argument je res invaliden. Če, denimo podpreš Rome (mimogrede, Cerar jih je podprl), pomeni, da lahko daješ napačen signal, da se za njih bolj zavzemaš kot za druge skupine, če pomagaš enemu klošarju, lahko daješ napačen vtis … Sploh pa je sklicevanje pravnika Cerarja na mednarodne konvencije in ustavo sprenevedanje na kvadrat. Ravno v tem je problem, ker pravic spolnih manjšin ne predvideva in ne ščiti ustava … Družinski zakonik je padel na referendumu, na katerem je večina odločala o pravicah manjšine. Kakšno je že bilo takrat Cerarjevo stališče?

Če imamo pred sabo mandatarja, ki je premočno zmagal s pomočjo svojega poudarka o moralni prenovi države in obenem zagovoru pravne države, iz tega sledi bridko spoznanje, da v nekaterih primerih od moralne prenove ne bo ostalo veliko. Ne zato, ker bi Cerar imel takšna ali drugačna stališča, s katerimi se ne strinjamo glede morale, ideologije in svetovnega nazora. Ne, predvsem pripravljenosti moralo povsem zatajiti in jo podrediti nekakšnemu zakonskemu avtomatizmu. Ali je tak avtomatizem zgolj krinka, s katero rešuje svojo zadrego skrivanja intimno desnih prepričanj, s katerimi ne želi razočarati levih volivcev in še koga, bo pokazal čas. S principi, ki jim sledi in jih zagovarja, bi ob ustrezni večini, kjer bi se moral predčasno seveda tudi sam opredeliti, čemur se nadvse rad izmika, Slovenija prav zlahka lahko zgodila homofobna Makedonija. Ne pravim, da se bo, toda do takšnih konsekvenc vodijo pravnoteoretska načela, ki jih zagovarja.

Makedonija geji

  • Share/Bookmark

“Naredimo to deželo spet sproščeno!”

17.05.2014 ob 12:09

Laibach so znova naokoli. Njihov Spectre pleni kar nekaj pozornosti, njihova turneja je v polnem teku, za geslo pred ljubljanskim nastopom pa so si izbrali »Naredimo to deželo spet sproščeno!«, ker se jim Slovenija zdi preveč zapeta, zadrgnjena in zagrenjena.

Laibach sproščeno

Ne dvomim sicer, da Laibachi kot imitatorji totalitarnih mentalitet, ki so ravnokar ustanovili partijo in Spectre razumejo kot manifest te partije, namigujejo na Janšo in njegovo sproščenost.

Dvojna reminiscenca na znano Hitlerjevo imperativno domislico je očitna, tudi na Janšev zmagoviti slogan Za Sproščeno Slovenijo, s katero je začel svoj politični pohod na oblast leta 2004.

svoji knjigi sem podrobno opisal funkcijo sproščenosti kot ideologema in filozofema za domačo politično rabo, njeno diskurzivno diarejo in psihopolitično nalogo. Česar v knjigi, ki je izšla leta 2007, nisem mogel storiti, je popis njenega izginotja, ki je abruptno sledil. Če se je domači politični diskurz gnetel od sproščanja in sproščenosti, če so politiki, ministri in seveda predsednik vlade od leta 2004 hiteli sproščati ekonomijo, socialo, šolstvo, medije, kulturo, je »prostost duha«, izpeljana iz Heideggrove Gelassenheit, nekako sredi leta 2007 povsem poniknila. Kot da bi se vgreznila v zemljo, kot da bi na ukaz bila izbrisana ali izgnana. Kot da bi projekt domačijske spet-prostosti, iluzivnega iskanja nekoč izgubljene svobode, izginil čez noč, a tega, kar je tragično, nihče ni niti opazil (in kar je manj tragično, tudi pogrešal). Vse do Laibachov.

V začetku junija 2007 na Zboru za republiko smo bili deležni še zadnjih hipnotičnih rab tega ideologema v čisti obliki, skupaj z Borutom Pahorjem, ki je takrat še rade volje hodil na vse prireditve možganskega trusta Ivana Janše. Naj spomnim na nekaj dosežkov s tega zborovanja:

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenostina 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, v sebi še kako sproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno.«

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.«

Kot rečeno, je kmalu po juniju 2007 sledil nenavaden konec te verbalne diareje – Janša se je sicer obdržal na oblasti vse do leta 2008, a intelektualni in drugi krogi okoli njega so se po vsem sodeč zavestno odpovedali filozofskemu sloganu Nove revije in s svojo odločitvijo – če ni šlo za kaj bolj spontanega – seznanili politične botre. Do takrat naprej spremljamo bolj koncepte novih republik, psihopolitiko paranoje, konspiracijski dadaizem, antikomunistično manihejstvo.

Laibachov duh torej zamuja za okroglih deset let. Prostost duha pri Janši (po Spomenki Hribar) je zamenjala javna in žgoča razprava o prostosti njegovega telesa – če smo ta leta ugotavljali, da nam manjka sproščenosti, Janši po včerajšnji vročitvi sodbe v zadevi Patria bolj preostane razmislek, kako ostati na fizični prostosti in se izogniti zaporni kazni. Sproščenost je tako rekoč degradirala na nivo fizičnega – umski nesproščenosti je zapretila fizična.

  • Share/Bookmark

Verjeti Šoltesu, zaupati Cerarju?

11.05.2014 ob 20:50

Danes je čas, ko nove stranke ustanavljajo mediji, ne akterji. Kdor meni, da je obratno, si mora ogledati zadnje eksemplarične okoliščine tovrstnega dogajanja, preanalizirati medijska poročila in hitro bo lahko presodil, v kakšni meri je ugotovitev morda pretirana in v kakšni ni. Najmanj drži tole: mediji so nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za uspešno ustanovitev. Brez njihove naklonjenosti ne bo šlo. Ampak še nečesa več.

Neskončno perpetuiranje suspenza, kdaj bosta Igor Šoltes in Miro Cerar ustanovila svoji stranki tik pred volitvami, utrujajoča praznost ponovljenih vzorcev intervjujev in spraševanj, medijski ritual, v katerem oba akterja povesta samo to, da nič ne povesta, da skratka še ni novic, da vse bo, ko bo, instrumentalizirano združuje bebavost medijev in njihovo spontano (ali ne) simbiozo s političnimi akterji, ki ponujeno sobivanje enostavno izkoriščajo. Po receptu: dajmo skupaj z mediji ustanoviti stranko. Trenutno so vsaj trije kandidati, ki se jim ta formula mora zdeti nadvse uporabna: ob omenjenih še Alenka Bratušek.

Kadičev hudomušni tvit lepo ilustrira povedano:

Kadič tvit Šoltes Cerar

Če je na delu sodelovanje enih in drugih, akterjev pred kamerami in medijev, pa  ni čisto enakovredno. Ko Šoltes in Cerar perpetuirata statement, da delata stranki, njun diskurz anticipira medijsko zanimanje za njuni stališči. Cerar je tu šel celo korak naprej in v vsakih fazi svojega odloga, ki traja že skoraj eno leto, končni rezultat obogatil s še podvojenim suspenzom: on da še ne ve, kaj bo nastalo, je dejal. Povedano preprosteje: brez neskončnega medijskega prostora, ki ga pridobivata zgolj z naznanjanjem, da bo morda nekaj nastalo, počasi lahko tisto res nastaja. Verzija medijske creatio ex nihilo, ob predpostavki seveda, da je uporabljen dovolj politično vabljiv in dražljiv subjekt. V danih okoliščinah ugleden, z nekakšno integriteto in spodobno avtoriteto, ki bo predvsem ušel vsem pastem slovenske obsesije po politični in še zlasti strankarski stigmatizaciji.

V bistvu sta po svoje celo prisiljena ponavljati svojo mantro »ni še čas, ne vemo še, kaj bo«, saj vsaka repeticija dviguje suspenz, posledično rejtinge in s tem ustvarja pogoje za javno prezentacijo – ob predpostavki, da bo obnašanje medijem temu sledilo. In seveda vedno sledi. Ponavljanje te prazne forme je torej zanju nadvse uspešen manever – čeprav je v sebi videti bebav, tudi je bebav in v osnovni globoko podcenjujoč, nedemokratičen. Saj za oba velja, da stranko delata že 12 mesecev: toda nihče ne pozna ne sodelavcev, ne programa, ne ničesar. Za medijski učinek povsem nepomembno, verjetno celo moteče in nevarno.

Formula »tik pred volitvami« kot preizkušena taktika

Povsem nova politična formula ustanovitve stranke to ni,  je neoriginalno povzeta po Zoranu Jankoviću, katere receptura se je na dolgi rok sicer izkazala za katastrofo, na kratek pa res recept za takojšnji uspeh: počakaj do časa tik pred volitvami, ko se mora tvoja skrb za državo eksponentno povečati. Ustanovitev v času pred tem je huda napaka. Že začetek tri mesece pred volitvami je lahko usoden, ker je prišel prehitro: isti mediji, vendar nasprotne politične opcije, te utegnejo usodno prizadeti. Če je medijsko ustanavljanje strank rezultat neke težko opisljive histerične narave v njih samih, je to drugo izraz njihove patološke, ki predvsem korenini v njihovi ekscesni spolitiziranosti in neprofesionalnosti.

Janković res ni imel zelo veliko časa za ustanovitev (podobno si je tudi on vzel čas za premišljevanje, a se zdi, da je takrat iskreno cincal), tako kot ga res ne bo imela Bratuškova. Pri Cerarju in Šoltesu je ravno nasprotno, obema se je utrnila odločitev že vsaj leto nazaj, nekako v času vstaj. Čeprav se je treba zavedati, da je ustanovitev tik pred volitvami povsem legitimna, lahko tudi logično preračunana in iz nekaterih navedenih razlogov celo najboljša možna izbira, pa je vseeno moralno sporna. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da se je še zlasti Cerarjev projekt znašel pred takšnim očitkom, ker njen glavni akter ves čas stavi na moralno prenovo politike in visoke etične standarde, ki jih osebno zagovarja. S tem si je tudi pridobil zaupanje množic – in s tem si ga tudi želi v prihodnje. Če stavite izrecno na moralno prenovo in obljubljate drugačno politiko, pa morajo za vas veljati bolj rigorozni standardi, tolerance do sumljivih ravnanj pa sme biti manj.

Že na prvi pogled je torej videti, da sta Cerar in Šoltes enostavno čakala na dober timing – če bi imeli redne volitve šele jeseni 2015, bi pač morala še eno leto na vse kriplje vzdrževati suspenz. Zato se jima tudi ni mudilo, a je sledil preobrat po kongresu PS in odstopu predsednice vlade. Takoj opazimo, da je skrb za stanje v državi, ki bi terjala odločno ukrepanje, kolikor je vezana na timing volitev, lahko v dobršni meri le zlagana. Veča se premosorazmerno datumu volitev in obratnosorazmerno pada. Če bi v prenovo res verjela, bi se verjetno oba priključila vstajniškemu gibanju, ki je najbolj množično in eksplicitno ponudilo isto sporočilo že jeseni 2012. Pa se nista – ker bi to omadeževalo njun skrbno negovani etablirani imidž »resnega politika«  ali »državljana«, kakor ga dojema volivec v nekem stereotipnem smislu. Ne bi niti dopuščalo singularitete političnega delovanja, na katero očitno stavita. Ne pozabimo, v zadnjih letih je zgolj protestniško dogajanje slovenskih vstaj bilo tista ključna idejna paradigma s potencialom, da se politične vzorce obnašanj radikalno spremeni; druge točke ne vidim. In še: ob tistem času je Cerar tudi zavrnil, da bi vodil vstajniško stranko.

Zaupati na besedo

Miro Cerar se od obelodanitve svoje namere, da se poda na ustanovitveni kongres (in ki, se ponavljamo, ujema z napovedjo državnozborskih volitev, ki bodo menda v drugi polovici julija) ves čas sklicuje na to, da od državljanov pričakuje zaupanje. Išče, pledira, prosi za zaupanje do sebe in njegove ekipe. Vse lepo in prav, toda kakšno zaupanje, zaupanje do koga?

Ker sta skupaj s Šoltesom doslej ponujala točno in samo sebe, svoj obraz in nič več, s tem zahtevata ravno prazno, apriorno naklonjenost. Vendar prazna gesta »Zaupajte meni«, ki jo implicitno predstavlja vsak politik, zanika sleherno deliberacijo. Pričakoval bi, da kaj takšnega politik stori, ko predstavi svoje ljudi in svoj program. Da prosi utemeljeno. Ne, to se ni zgodilo. Šoltes se venomer sklicuje na svoje društvo Verjamem, za katerega pa vemo le to, da je po septembru 2013, ko je bilo v Kopru ustanovljeno, ekspresno izgubilo svojega podpredsednika, dr. Bešič Loredana, in podpredsednico Polko Boškovič. Oba podpresednika društva Verjamem oz. polovica ustanovnih članov je izstopila enajsti dan po ustanovitvi, 27. septembra 2013. Od takrat naprej nismo slišali, kdo bi še deloval v tem društvu in še manj, kaj točno so praktični proizvodi njegovega civilnodružbenega dela.

Nevidna civilna družba

Tudi Cerar se v zadnjem slabem letu sklicuje na svoje civilno združenje. V enem od TV nastopov je omenjal Zavod Hrast, ki pa je zdaj preteklost – Jože Artnak, ki stoji v ozadju, je zdaj ustanovil »Zavod 14, zavod za sožitje in napredek«, in sicer 21. januarja 2014.

Zavod 14

Pribeležimo nekaj njegovih izjav o tem združenju:

»Naše civilnodružbeno združenje se je včeraj odločilo, da bo ustanovilo novo in neodvisno stranko.« (vir)

»Zagotovo bo del somišljenikov vstopil v stranko, del pa jih bo ostal aktiven v civilni družbi. Za posebno kvaliteto štejemo, če politična stranka ostane v stiku s civilno družbo, ki ima potem tudi kritičen odnos do nje oziroma ji je v podporo.« (vir)

»Dodal je, da je pomembno tako to, da nastane politična stranka, ki bo nove ljudi in nove ideje prinesla v politični prostor, kot da obdržijo aktivno, odgovorno in usposobljeno civilno družbo, ki bo politiko nadzirala, opozarjala in spodbujala.«

Na vprašanje o možnosti povezovanja z drugimi strankami je Cerar odgovoril, da je bilo dozdajšnje civilnodružbeno gibanje ves čas popolnoma neodvisno in samostojno. Takšno po njegovih besedah ostaja do ustanovitve stranke, od tam naprej pa bo morebitno povezovanje stvar politične stranke, njenih organov in članov. (vir)

Takoj opazimo, da Cerar sploh ne uporablja imena svojega združenja (torej Zavod 14), še manj kje nastopajo imena ljudi okoli njega. Da obstaja kaj takšnega, mu pač moramo verjeti na besedo – in mu. Da bi se novinarjem to stanje zdelo čudno in bi nanj opozorili, se seveda tudi ne dogaja.

Cerarjev koncept civilne družbe ponuja tudi največji možni kontrast temu, kar sicer pojmujemo pod tem pojmom – če so bile vstaje rezultat njenega angažmaja in angažmaja državljanov, je Cerarjeva »civilna družba« koncept anonimne, neznane, dobro skrivane skupine ljudi.  Pravzaprav je to nekakšen poštni predal v podobi želenega pravnega subjekta. Je tudi v čistem nasprotju z definicijami. Slovenska na Wikipediji je ohlapna, mestoma nenavadna, ampak pove nekaj pomembnega:

Civilna družba je skupni naziv za nevladne organizacije, ki v nasprotju z oblastjo zastopajo svoje interese in s tem skrbijo za izvrševanje javnega interesa. V slabši luči se civilni družbi reče tudi protestniki.

Kriterij za uvrstitev med civilno-družbene organizacije je, da njen namen ni pridobivanje materialnih sredstev oziroma ustvarjanje dobička ali vstop v območje oblasti, kar je značilno za politične stranke. Pravno so zato opredeljene tudi kot neprofitne organizacije.

Tudi če pojmujemo pod civilnodružbeno skupino le eno »celico« takšne organizacije, bi ta morala delovati v smeri proč od politike. Kar je storil Cerarjev anonimni civilnodružbeni zavod, pa je nekaj drugega: ne samo, da doslej ni pokazal ničesar, zaradi česar bi si zaslužil to ime, ne samo, da ne obstaja nobena spletna stran, nobena singularna akcija, dejanje ali izjava tega zavoda, temveč se upravičeno bojimo, da je njegov zavod, ki ga razume kot »gibanje«, zgolj zlorabil za ustanovitev svoje stranke. Če je edini otrok, edino dejanje tega zavoda pomoč pri ustanovitvi politične stranke, potem deluje točno v nasprotju z definicijo civilne družbe. In se nujno pretvarja, ko po enoletnih dejavnostih naznani nekakšno odločitev. Kajti odločitev je padla pred civilnodružbeno institucijo, ni prišla šele zdaj, kot namiguje že tale naslov v Dnevniku:

Cerar Dnevnik stranka odločitev je padla

Kam je šla morala?

Nekaj podobnega vidimo pri Šoltesu: nobenega partikularnega civilnega dejanja, skoraj anonimnost, nobene spletne strani z opisi dejanj, le trasiranje poti etablirani politiki: Loredan in Boškovičeva sta celo javno povedala, da sta odšla, ker želi Šoltes delati le na stranki. S tega vidika ne more biti dvoma, da sta Cerar in Šoltes zlorabila institut civilnodružbenega gibanja in institut civilne družbe sploh. Če smo se doslej večkrat naslajali nad dejstvom, da številne politične stranke ustanavljajo sebi lojalne paralelne forume, društva in zavode, običajno zaradi finančnih vzgibov, sta omenjena stvar celo poglobila v napačno smer in sprva ustanovila prazno lupino, verjetno iz potrebe po formalni ustanovitvi stranke, in se pri tem sploh nista trudila, da bi jo vsaj malce s čim napolnila, ponudila ideje in konkretna civilna dejanja. Pozor, in to že eno leto. Morda se je to že zgodilo, vendar akterji niso pompozno govorili o civilni družbi. Vedela sta, da invalidni mediji tega pač ne bodo opazili in posledično zamerili. Ne vem, morda sta verjela celo v nasprotje od tega, da je napaka karkoli ponuditi, se s tem determinirati in za nameček vreči komu med zobe, da te, upravičeno ali ne, razgali.

Imperativ, na katerega se je doslej,  ko to pišem, prevladujoče stavilo, sta po vsem videnem zgolj fizična prezenca in osebnost kot pogoj zaupanja. Po opreproščenem receptu »Verjemite, zaupajte, volite za nas«. Bo takšna videti nova, etično odlična in boljša politika, kakor nam jo obljubljajo?

  • Share/Bookmark