Sproščena Slovenija

Nekateri ploskajo, spet drugi so zgroženi. Dr. Ljerka Bizilj naj bi Janši v obraz odkrito zabrusila, kar mu gre. Naj gre v zapor do smrti, če je kriv. Za svoj neposreden pogum je deležna ovacij na družabnih omrežjih. Spet drugi menijo, da je ravnala nespodobno. Sam sem na strani slednjih. Toda kako ob pomanjkanju volje po sleherni argumentaciji oceniti njen novinarski pristop, kdo ima prav, je očitek o nespodobnosti sploh lahko očitek proti profesionalnosti? Trdil bom še več, da za navdušenje nad novinarko ni najmanjšega dobrega razloga in da imamo, bolj po naključju, dobre argumente za takšno razlago še pred nastopom »delikta«. Proti sebi jih je podala kar Biziljeva že 31. maja. Večina je spregledala njen poprejšnji novinarski faux pas. Pa po vrsti.

Dosmrtni zapor za »dosmrtnega« predsednika SDS

Za kaj gre? Novinarka je 12. junija 2013 opravila intervju z Janezom Janšo na tretjem, parlamentarnem kanalu RTV Slovenija. En teden po razsodbi 5. junija, ko je bil Janša spoznan za krivega in obsojen, med drugim, na dve leti zaporne kazni. Intervju je nato zaključila vehementno:

»Gospod Janša, takole bi rekla. Želim si, da, če ste krivi, greste v zapor. Zaradi mene tudi do smrti. Enako naj ob krivdi velja za mojega sina ali mene. To si želim, a naj bo črno na belem. Predvidevam, da si tudi večina Slovencev želi, da je črno na belem. Jaz se z vami naslednjih 25 let res ne bi več na tak način ukvarjala.«

Kaj je s tem narobe? Dvoje, po moje. Prvič, nerelevantno je, s čim bi se želela ali ne želela ukvarjati novinarka Ljerka Bizilj naslednja leta svoje kariere. To, ali se želi ali ne želi ukvarjati z Janšo naslednjih 25 let, lahko zaupa svojim kolegicam v gostilni, za gledalce njenih oddaj pa ne sme in ne more biti relevantno in prestavlja nek osebno intoniran wishful thinking. Bizarna prostodušnost ni dober alibi.

Drugič, nekomu želeti »dosmrtni zapor«, če je kriv, in to le zato, da se ne bi rabili ukvarjati z njim (ravno to vehementno zatrdi novinarka, torej vzpostavi vzročnoposledično povezavo), je take vrste vrednostna sodba, ki je zaradi svoje subjektivne narave ne le neprimerna za izrekanje na nekem mediju (in še to javnem zavodu, kjer imajo višje kriterije), temveč po sebi neokusna, žaljiva in ekscesna. Sploh pa,  če je podana intervjuvanemu človeku v obraz in to v trenutku, ko sodba še ni pravnomočna. Če danes nekateri gojijo (politične) simpatije do takšne poteze, bi si drznil reči nasprotno: nobene profesionalno dobre osnove ni za to, da bi lahko takšno gesto pozdravili. Prav nasprotno.

Če pobrskamo po kodeksu novinarjev, bomo ugotovili, da se je novinarka približala kršitvi zahteve iz drugega člena, ki pravi: »Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.« Osebno verjamem, da je o kršitvi tega člena smiselna razprava, čeprav je primer verjetno zelo na meji, dasitudi se žal uporabljena dikcija verjetno bolj nanaša na žanr poročila kot komentarja, a bi se morala na oboje. Novinarka pa je nedvomno podala svoj osebni komentar.

Kdaj sme novinar soditi in poučevati sodišča

Večina javnosti, ki se danes zgraža ali aplavdira Ljerki Bizilj, je popolnoma spregledala sicer na čistem izteku oddaje z njene strani omenjeno okoliščino, da se bo le ponavila. Kar je namreč novinarka zabrusila upravičeno presenečenemu Janši v obraz, ni nekaj novega. Popolnoma iste besede in enako poanto je že izrekla v svoji oddaji na istem kanalu 31. maja; pod »poanto« mislim na njeno željo po dosmrtnem zaporu in njeno zahtevo, da se naslednjih 25 let ne želi ukvarjati z intervjuvancem.

Posnetek je dostopen tukaj in ne spomnim se, da bi se po predvajanju TV kolumne kdo zgražal na povedanim, niti ploskal. A to ni najpomembnejše. V taistem komentarju, napisanem po javnosti obelodanjenem predlogu tožilca Andreja Ferlinca po dveletni zaporni kazni in pred končnim dnevom branja razsodbe, si je Biziljeva privoščila prostodušno branje kozjih molitvic sodnikom in tožilcem. Poglejmo nekaj poudarkov:

»Gospodje, če je kriv, naj gre v zapor, ampak krivda mora biti stoodstotno dokazana.«

»Ampak gospodje, dokažite mu, da je kriv, če je res.«

»Otipljive dokaze potrebujemo, spoštovani sodniki in tožilci! Kar smo doslej slišali, se mi zdi premalo prepričljivo.«

»Res si ne želim, da je Janez Janša problem naslednjih 25 let.«

Četudi o RTV Slovenija in njeni regulaciji programskih standardov nimam dobrega mnenja,  si vendarle domišljam, da razprava o Ljerki Bizilj in tem, zakaj Janšo na javnem zavodu le ni dobro pošiljati v dosmrtni zapor, zaradi tega bistveno presega navedeno dilemo. Sugestivne besede novinarke namreč predstavljajo prejudiciranje, educiranje in posledično dvomljenje v odločitve tožilstva in sodišča, in to še pred izrekom sodbe. V tem oziru so oblika pritiska na njihovo delo. Z vidika novinarske etike so povsem nedopustne in jih ni mogoče pokriti z zagovorom »svobode izražanja«, ki si jo lahko novinar privošči v komentarju.

Dvomim pa, da bosta o tem imela kaj povedati Programski svet RTV Slovenija in DNS. Dosedanje izkušnje pritrjujejo nizkim pričakovanjem.

Slovenski mediji so bili včeraj in danes evidentno močno fascinirani nad zapisom v avstrijskem Standardu o obsodilni sodbi v korupcijskem procesu Patria. O tem pričajo izjemno številni povzetki sicer silno kratkega komentarja – zaradi česar je tovrstna fascinacija še zanimivejša.

Komentar Adelheid Wölfl so povzeli prav vsi najpomembnejši pri nas, z izjemo RTV SLO: STA, 24ur, Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, Planet SIOL, Primorske novice, itd. Zapis je bil nemudoma deležen tudi sovražnih reakcij v Janševih medijih, npr. v Demokraciji. Tu je le nekaj hitrih povezav:

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/der-standard-politiki-kot-jansa-ne-razumejo-kaksno-skodo-povzrocajo-s-svojimi-teorijami-zarote

http://www.siol.net/novice/svet/2013/06/jansa_sluzi_kot_primer_stanja_slovenske_druzbe.aspx

http://www.delo.si/novice/politika/jansa-julija-timosenko-in-sluzba-drzavne-varnosti.html

http://www.mladina.si/144983/der-standard-jansa-ni-timosenkova/

http://www.demokracija.si/slovenija/politika/21612-leviarska-komentatorka-v-der-standardu-pod-vplivom-vojnovia-ali-jano

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013060705924571

http://www.24ur.com/novice/slovenija/slovenija-zdaj-potrebuje-zaupanje-ne-pa-paranoidne-fantazije.html

http://www.primorske.si/Slovenija-in-svet/Der-Standard–Jansa-vsepovsod-vidi-zarote.aspx

Metavprašanje o fascinaciji

Avtorica piše o tem, kakšno škodo povzročajo državi Janševe teorije zarote – neposredno govori o paranoidnih fantazijah in njihovem impaktu na globoko politično krizo v trenutku, ko Slovenija tone. Med drugim ugotavlja:

A problem je globlji od opisa psihičnega stanja politika. Janša je tudi primer stanja slovenske družbe. Nima nobenega spoštovanja do sodbe sodišča, kot je bilo to mogoče videti v sredo iz njegovega odziva. In tudi velik del Slovencev nima zaupanja v pravno državo in politiko. Grozljivo veliko jih verjame v teorije zarote, podobno kot Janša, čeprav pogosto tudi z drugimi predznaki. Tako je večina vprašanih pred izrekom sodbe v korupcijski zadevi Patria dejala, da ne verjame, da bo Janša obsojen, saj da je sodstvo politično.

Morda bi si morali hevristično zastaviti elementarno vprašanje, kaj je tisti presežek zapisa v Standardu, da nas fascinira v takem obsegu? Smo v njem izvedeli nekaj novega, kaj bolj resničnega od tistega, kar že vemo ali kar nam ponujajo domači mediji? Bi morali spraševanje absolvirati kot napačno izhodišče, češ saj gre le za povzetek nekega tujega komentarja in nič več?

Govorim o razmerju medijske vednosti do vsebine: je, skratka, avstrijska novinarka povedala nekaj svežega in resniconosnega, ali pa so domači mediji fascinirani le nad dejstvom, da so slovenske politične posebnosti opazili tudi drugod po svetu? Je spoznanje, da je umrla domača krava, postalo resnično šele, ko nas je doseglo v osmrtnici tujega časopisa, prej pa tega dejstva nismo pripravljeni priznati? Ima trditev, s katero te dni strežejo v SDS, češ da se jim članstvo po obsodilni sodbi rapidno povečuje, zgolj vrednost prazne propagandne konstatacije, ali pa naraščanje, ne le trditev, poganja kakšna psihološka logika? Katera že in zakaj?

Zarota, paranoja in medijska vednost

Malce bom tečen: skoraj noben slovenski komentator ne le, da ni bil doslej sposoben artikulirati poante, kakšno otipljivo škodo povzročajo politične teorije zarote, temveč teorij zarot ni znal umestiti v širši horizont političnih dinamik in psihopolitike paranoje, jih spraviti v vzročno povezavo s strategijami širjenja sovraštva in diskreditacij, posledično pa ne le političnih, ampak tudi ekonomskih razmerij v državi. Kaj točno počnejo najbolj vidni opinion-makerji v državi vsa ta leta, ne vem. Z izjemo Vlada Miheljaka, Grege Repovža in še koga se običajno zadovoljijo s praznim, opreproščenim konceptom »teorije zarote«, ki ga razumemo kot instantno mehansko tehniko politične propagande. Toda teorija zarote je bistveno več od tega in njeni učinki so daljnosežnejši.

Sam žal nisem bil prepričljiv s svojo knjigo o psihopolitiki paranoje z naslovom »Paranoja, manipulacija in racionalnost« (2010). Tako sodim, da ni pritegnila pozornosti prav nobenega medija, z izjemo Mladine in Večera. Tudi moji številni zapisi o teorijah zarot (izbortukaj) in paranoji (izbor tukaj) ne prepričajo nikogar, če sodim po reakcijah, še najmanj najbolj vidne medijske komentatorje Dela, Večera, Dnevnika, RTV SLO in drugih, čeprav so z njimi zelo dobro seznanjeni. Zato je, in to je moja teza, za slovensko novinarsko srenjo vendarle zelo dobro, da imamo Standard.

Avstrijska komentatorka je storila dvoje: povedala je nekaj, kar že vemo, a je to storila na način, da je njena trditev izrazito substancialna in diagnostična po svoji naravi: Janša je simptom slovenske družbe. Če ima prav, in sam ji prikimavam, bi morali zvoniti vsi zvonci. Kajti trditev predpostavlja, da nekaj ni narobe le z njim, temveč z nami vsemi. In predpostavlja še, da tega s svojo partikularno fokusirano kritiko Janše nismo opazili. Ali nočemo opaziti. Tisto, kar nočemo ali ne smemo opaziti, pa se v največji meri veže na medijsko vednost, ki nam jo posredujejo, servirajo in oblikujejo novinarji in uredniki. Kako so ti velikokrat povezani s politiko ter kako se to odraža na medijski vednosti, je seveda še en nerešljivi dodatek.

Spoštovani g. Miran Lesjak! Ostro protestiram proti samovolji in ignoranci Programskega sveta RTV Slovenija, za katerega imam vse razloge, da mu ne zaupam. Naj poskusim utemeljiti svojo izkušnjo.

Od Programskega sveta vse od junija 2011 pričakujem zdaj skupno že štiri odgovore na svoje pritožbe. Dne 17. junija 2011 sem se obrnil na vas z zahtevo po obravnavi agitacije v oddaji Pogledi Slovenije. Pričakoval sem, da se Programski svet, ki ga vodite, opredeli do kršitev novinarskih standardov in poda ustrezno pojasnilo. Odgovora nisem nikoli prejel.

Dne 12. julija 2011 sem se obrnil na vas z zahtevo po obravnavi govorice političnih diskreditacij in novinarske pristranosti v intervjuju novinarja Aleša Žužka na straneh MMC RTV Slovenija, ki ga je opravil z dr. Matejem Makarovičem. Odgovora nisem nikoli prejel.

4. septembra 2011 sem zahteval, da se svet opredeli do prikazovanja nasilja na straneh MMC RTV Slovenija v primeru Dejana Zavca. Odgovora nisem nikoli prejel.

10. septembra 2011 sem vaš svet zaprosil, da se opredeli do objave zapisa in »ekskluzivnega dokumenta« na spletnih straneh MMC RTV Slovenija istega dne v članku Aleksandra Kolednika o aferi Patria. Odgovora nisem nikoli prejel.

Vsi štirje primeri po mojem prepričanju predstavljajo otipljive primere kršitev programskih standardov in poklicnih meril RTV Slovenija. Za vse sem v obrazložitvi navedel natančne argumente in razloge, s katerimi utemeljujem kršitve standardov.

Glede na moja večkrat ponovljena pričakovanja po odgovoru me je po dolgih mesecih dne 13. septembra 2011 poklical tedanji predsednik Programskega sveta dr. Jernej Pikalo in me prosil, če mu lahko na naslov vašega sveta znova pošljem vse štiri pritožbe, ker da bodo končno obravnavane. To sem naslednji dan po navadni pošti tudi storil. Vsi moji dopisi so torej po dvakrat v vaših arhivih na razpolago za obravnavo.

Ker tudi po tem dejanju prav nobenega odziva ni bilo, sem 23. decembra 2011 napisal javno pismo varuhinji pravic gledalcev in poslušalcev ter ugotavljal, da je vpričo delovanja vašega sveta njena funkcija bržkone odvečna. Pismo so objavili nekateri redki mediji, npr. Mladina, in tudi sama se je v svojem odgovoru pritožila, da vaš svet ne v mojem in še drugih primerih ne deluje na ustrezen način.

Javnost želim seznaniti, da tudi po skoraj dveh polnih letih (!) od sveta nisem prejel prav nobenega odziva, kar jemljem za nesramnost prve vrste. Tudi kot njegov bivši član, ki še dobro pomni, s kakšno zavzetostjo smo vselej obravnavali tovrstne pritožbe.

Če ne boste reagirali, bom prisiljen skupaj z drugimi verjeti, da je delovanje Programskega sveta RTV Slovenija popolna farsa, kar zadeva obravnavo in regulacijo kršitev programskih standardov in poklicnih meril, da o bontonskem odnosu do gledalcev in poslušalcev sploh ne govorim.

G. Miran Lesjak! Ob odgovorih na moje štiri pritožbe pričakujem tudi, da boste v svetu, ki mu predsedujete, javno prepričljivo pojasnili, čemu je pri vašem delu prišlo do takšne zamude. Ne zavoljo mene, temveč zaradi zaščite novinarstva kot takšnega, nenazadnje tudi ugleda javnega zavoda.

Boris Vezjak

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek postaja grešni kozel časopisa Večer. Ujeta v prisluhe z eks-županom Francom Kanglerjem se je spremenila v objekt vsesplošnega zgražanja in novinarskega distanciranja. A postala je tudi nočna mora za marsikaterega medijskega delavca. Z emblemi bi morali ravnati previdno. Kaj se lahko naučimo iz te morebitne žrtve na oltarju ob obvezni molitvi o novinarski higieni, nepristranosti in politični čistosti časopisa, s katerim želijo rehabilitirati svoje ime? V imenu objektivnosti bi se morali resno vprašati, za kakšno ceno? Čemu so že namenjeni rituali žrtvovanja?

Avgijev hlev in njegovi prebivalci

Cena selektivnega čiščenja Avgijevega hleva spon med politiko in novinarji je lahko visoka: spregledovanje in pometanje pod preprogo prave resnice. Kot da bi se odgovorna urednica Katja Šeruga zavedala lastne geste žrtve – torej tega, da je ona žrtev, ne novinarka -, ko je v svojem komentarju napovedala taisto »očiščenje«. Napisala je, če citiram po MMC:

A če gre soditi po zapisanem komentarju odgovorne urednice: “Nekje se mora začeti. Očiščenje od slabega v lastnih vrstah. Če se mora na Večeru, pa naj se,” bodo očitno ukrepali.

Poudarka sta torej dva: Šerugova previdno sugerira sankcije proti novinarki Hajnškovi. A tak korak očiščenja razume kot »začetek« – kar pomeni, da se zaveda, da je Avgijev hlev novinarstva poln umazanije. In še nekaj: kot da priznava, da problematičen ni zgolj Večer. Dikcija »Če se mora (začeti) na Večeru, pa naj se«, lahko pomeni le, da vidi problem širše od svoje medijske hiše in sebe kot nekoga, ki bo čistilno akcijo začel tudi za vse druge. Ki se bo za to žrtvoval. Kar lahko pomeni le: za novinarski ceh v celoti.

Bunkerji in politični škorenj

Nevarna ljubezenska razmerja med politiko in novinarji spremljam že zelo dolgo. Z njimi tudi obveščam novinarje in javnost; v zameno sem v glavnem deležen odkritega prezira, s čimer mi dajejo prav. Ko se danes večerovci odločajo obsojati ali celo sankcionirati takšna razmerja, zavestno zamolčujejo svojo voljnost sodelovati z vladajočimi politiki ali skritimi lastniki. Kronski dokaz njihovega kolektivnega sodelovanja z njo so recimo ti.bunkerji ali kolektivno dokazovanje večerovcev, da bunkerji cenzuriranih besedil ne obstajajo. Oziroma da pri njih ni nobenih političnih pritiskov. Spomniti se je treba le na tale bizaren faksimile, na katerega se je podpisala ne le Melita Forstnerič Hajnšek, ampak kopica drugih Večerovih urednikov, ko je Večeru politični škorenj očital Blaž Zgaga, takrat njihov novinar:

Že fotografije objavljenih bunkerjev sredi pisarn, ob katere so se dnevno dobesedno spotikali, jih povsem demantirajo in postavljajo na laž. Na Večeru, in ne le tam, praktično ni novih lastniških ali uredniških sprememb, ki se ne bi ujemale s spremembami v strukturi vladajoče politike. Mimogrede, večerovcem se ni nikoli, ampak res prav nikoli zdelo vredno vprašati, kaj si o tem mislim, čeprav sem avtor dveh knjig o sponah med politiko in mediji: »Somrak medijske avtonomije« in »In media res«. Naključij verjetno ni: kako bi le, če sem pisal tudi o njih.

Vendar glede političnega in lastniškega škornja ni dilem. Nenazadnje ga javno, ne le zasebno, priznavajo sami novinarji.  Dilema je le, kdaj, kako in zakaj so ga pripravljeni lizati. Vprašanje je tudi, kako resno mislijo s svojimi občasnimi apeli k novinarski avtonomiji in etičnosti.

EPK kot politični projekt

Verjetno sem v zadnjih letih bolj kot kdorkoli drug opozarjal na sporne zapise novinarke, zdaj pripravljene na sežig na grmadi. O njih so bili večerovci obveščeni iz prve roke. Zgodilo se ni nič – težava torej ni le v tem, da je omenjena novinarka pri Kanglerju obrekovala svoje kolege, kakor sledi iz prisluhov, tudi ne le v tem, da mu je pomagala pisati demantije drugih novinarjev. Ko danes večerovci in skupaj s stanovskimi kolegi izražajo ogorčenost nad odkritji iz prisluhov, se niti z besedico ne lotevajo najpomembnejšega: kako se je politična pristranost novinarke manifestirala v njenih zapisih in kako je jemala kredibilnost časopisu kot takemu. V svojih komentarjih zadnjih let sem lahko ugotavljal, da se je Hajnškova projekta EPK, ki ga je dominantno pokrivala, lotevala predvsem v smislu afirmacije njenega političnega pomena – razumela ga je ne le kot kulturni dogodek, ampak tudi kot politični in s tem predvsem kot trofejni projekt Franca Kanglerja, na katerem se ne sme poroditi noben madež dvoma. Pri svojem delu je bila povsem neovirana. Ker sem v zadnjih treh letih zagrešil več kot 200 zapisov o EPK, si jih lahko vsakdo ogleda na straneh društva Zofijini ali na mojem blogu. Znova velja poudariti, da so bili Večerovi in drugi novinarji permanentno seznanjeni z vsemi komentarji, zato izgovor, da političnih ambicij pisanja svoje kolegice niso opazili, povsem in totalno odpade. Vsa opozorila so imeli na mizi in tudi vse indice o sodelovanju njenega moža z občinsko politiko. Nasprotno je res: njihova 120 procentna permanentna cenzura lahko pomeni le, da so Meliti Forstnerič Hajnšek venomer dajali prav in jo podpirali, njene kritike pa ignorirali; ko govorim o cenzuri, se ne sklicujem na svoje subjektivne občutke, temveč sicer redka priznanja novinarjev samih. S tem so ponotranjili novinarkino načelo, da bo na ugovore na EPK veljala ničta stopnja tolerance. No, in danes bi jo kolegi žrtvovali na oltarju…

Kdo se spreneveda?

V društvu Zofijini ljubimci smo že konec leta 2010 protestirali proti tem zapisom in podelili nagrado za »novinarsko piarovko leta«. V utemeljitev smo takrat navedli:

Novinarka Večera Melita Forstnerič Hajnšek je z nizom člankov o Evropki prestolnici kulture pokazala, da ji je novinarska profesionalna objektivnost povsem tuja in da jo je rade volje pripravljena zamenjati za osladno navijaško držo do mariborskega župana, projekta EPK in vseh kulturnih vodij v njem ali okoli njega. Še hujše, že tako povsem odsotne kritike je pripravljena razglasiti za krivce, če bo šlo kaj narobe.

Kot je lani novinarka 2012 prejela še občinsko nagrado za svoje novinarske dosežke, sem po vsem sodeč bil edini, ki je to javno problematiziral. Ponovila se je ista zgodba: milo rečeno tiha solidarnost ceha, čeprav nagrada Janka Glazerja po mojem prepričanju in utemeljevanju sploh ne bi smeli biti podeljena za novinarsko delo! 14. marca 2012 sem med drugim ob tem ugotavljal:

Znano je tudi, da je župan novinarko sam večkrat javno razglasil za prijateljico. Sprašujem se, ali je ob vsebinski analizi zapisov novinarke, ki nesporno kažejo tendence k varovanju dobrega imena župana in projektov mesta v celoti, res odveč pomisliti, da je njej namenjena občinska nagrada tu povsem naključen pripetljaj in je ne smemo mešati s prijateljskimi in poslovnimi vezmi, ki vežejo župana in njenega moža?

Povedano preprosteje: večerovci in vsi drugi novinarji so vedeli dovolj. In gotovo so vedeli stvari, ki jih ne vemo navadni bralci. Prostora za ogorčenost ni oziroma ni pristno. Prisluhi so lahko kvečjemu potrdili tisto, kar so že dodobra poznali. Ime česa je torej Melita Forstnerič Hajnšek? Vsekakor nečesa, kar bistveno presega njo samo. Je ime za sprenevedanje, za bežanje proč od lastne sence. V mojem primeru: ime za cenzuro. In zdaj čakamo. Kako se bo, če se bo, kot pravi odgovorna urednica, pač moralo začeti na Večeru.

Telefonski prisluhi Francu Kanglerju, predvajani na sodnem procesu proti odstopljenemu županu, so povsem nepričakovano naplavili eno najbolj temačnih točk novinarstva v Sloveniji, še zlasti mariborskega. Ne le, da so tudi najbolj nejevernim razgalili tesne spone med novinarji in politiko, njihovo medsebojno pajdašenje, kot osupljivo sovražna so bila razkrita tudi razmerja med novinarji samimi, frapantna pa so tudi dejanja, ki so jih bili pripravljeni opraviti za svoje gospodarje. Najmanj en primer zdaj poznamo od blizu in zelo natančno; potrdil je vse moje dosedanje zapise o tem. A ni edini.

Haranje in jezikova župa namesto pršuta

Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek pooseblja vse zgoraj našteto: prijatelju Kanglerju ni samo poročala o »bednih« razmerah na Večeru in diskreditirala svoje kolege iz hiše in širše, ampak je s svojim možem Hajnškom celo pripravljala kasneje objavljene zapise, v katerih (župan) polemizira z drugimi novinarji, zaradi Kanglerjeve globoke obsesije s svojo medijsko podobo pa se je razvila sistematična komentatorska produkcija na spletnih straneh Večera, kjer so si županovi anonimneži dajali duška; medtem so spletni uredniki Večera dopuščali objavljanje vseh vrst packarij. In vse to so »forumaši« počeli iz spoštovanja do Kanglerja, kakor smo slišali v prisluhih, in nato so si kot »gverilci« (njihov samoopis!) zaslužili v lovskem domu v Ciglencah kozarček rujnega in pršut, če niso dovolj harali (ja, ta izraz so uporabili) pa so jim obljubili jezikovo župo! No, zanje je kozarček surplus, svoje umazano delo so z veseljem izpeljali zaradi vseh drugih pridobljenih bonitet.

Razkritje me ni presenetilo in če izvzamem plačilo v naturalijah v lovskem ambientu, je potrdilo  vse dosedanje analize in partikularna znanja: o sponah med novinarji in politiki pišem že desetletje. Na mariborske novinarske lakaje sem opozarjal v celi vrsti svojih intervencij tam, kjer pač smem in lahko (beri: predvsem na svojem blogu), v zadnjih letih predvsem v treh kontekstih: Janševega prevzema Večera, procerkvenega abrambnega diskurza in epekajevskega udinjanja politiki in kulturniškim veličinam, kar je postala dominanta Večerovih eksegez.

Pod preprogo

Težko je pričakovati, da bodo zdaj, po razkritju, o tem novinarji povedali kaj odkritega, sploh v Večeru. A bi morali. Znašli so se v zadregi, ko sodelavko ščitijo, s tem pa v reko namakajo sebe. Saj vemo: ko se znajdejo v majhnem škandalu, običajno uporabijo veliko metlo in še večjo preprogo. Politično-novinarsko pajdašenje ima tu vznemirljiv zunanji kontekst: obsedenost z mediji, tako značilna za npr. Janšo, se je lotila tudi Kanglerja, ruvanja bolečega trna v peti v obliki časopisa Večer pa se je loteval na najbolj brutalen način kar s papagajkami iz domače garaže. Sledil je angažma celotne občinske uprave in drugih angažiranih komentatorjev na spletnem Večeru (med drugim so prisluhi na sodišču razkrili tudi poizvedovanje za grehi moje malenkosti, ki bi olajšali diskreditacijsko pljuvanje po meni). Ko sem pred leti sedel v studio Radia Maribor in skupaj z urednikom Aljošo Peršakom komentiral odnos med občino in Večerom, je bilo z njegove strani v eter jasno navrženo, da so s pomočjo identifikacije IP-jev v časopisnih hiši ugotovili, da med anonimnimi komentatorji nastopajo zaposleni na občini in s tem opravljajo še »dodatno« delo. Podatek je bil torej znan. Vendar si takrat nihče ni mislil, da so to v resnici kar vodilni ljudje občine in še manj, da so med njimi tudi novinarji sami ali njihovi družinski člani.

Na sceno stopi Jože Žagar

V prisluhih je bilo npr. ugotovljeno, da je psevdonim Jože Žagar v komentarjih uporabljal mož omenjene novinarke, večkratni funkcionar v času Kanglerjeve ere, Ivan Hajnšek. Brž lahko ugotovimo, da je med njegovimi še vedno ohranjenimi zapisi npr. izjemno obširno in detajlirano poročilo o stanju v Večerovi hiši.

O Tomažu Rancu, tedanjemu odgovornemu uredniku, je npr. zapisal, da se je »s svojo priliznjenostjo in prilagodljivostjo ter ustrežljivostjo trenutnim oblastnikom in lastnikom, uspel obdržati.« O uredniku Aljoši Peršaku pa beremo, da »spominja na talibanskega samomorilca, ki je toliko indoktriniran, da brez pomisleka obleče jopič, poln eksploziva in gre na tržnico. Besede znajo biti tudi kot razstrelivo.«

Pizdi, imenovani Peršak in Klipšteter

Zakonca Hajnšek sta imela očitno zelo poenoteno mnenje o stanju v Večerovi hiši in njegovih zaposlenih, s svojim znanjem pa sta večkrat mirila neutolažljivega župana, ki je dajal vse znake močnega osebnega trpljenja zaradi neprijetnih zapisov o sebi. Fotograf Marko Pigac je objavil transkripte nekaterih prisluhov s silno žmohtnimi opisi razmerij. Ob neizmerni tolažbi Kanglerja, laskanju in udinjanju je Melita Forstnerič Hajnšek uspela za občini kritične novinarje uporabiti nekaj pikantnih izrazov, da bi županu dvignila motivacijo: novinarja Peršak in Klipšteter sta denimo postala pizdi, sirotinji, mrčes, luzerja:

Melita:”Samo večji poraz, novinar, ne more doživet na svojem lastnem bojišču, kot ga je doživel Aljoša Peršak. Taki poraz, veš kaki poraz je to, za novinarja? Veš kaj ti jaz hočem rečt, Franci? Da ti sploh ni treba se z njim ukvarjat! On je zdaj taki luzer, poslušaj, on je zdaj taki luzer izpado.. Ti si zaj tu zmagal! To je zaj tu taka tvoja zmaga, da je po mojem je to več komentarjev lahko!” Kangler:”On pa še stalno piše svinjarije..” Melita Forstnerič Hajnšek:”Pa še bo jih pisal. Kje če dobiti večji šus v glavo, ko ga je danes dobo, glej? Ko ti na koncu ne more nič drugega napisat ko, da je Ljubezen slepa?! hehe. Mislim, veš kaki poraz je to, Franci, za celi Večer pa za celo to politiko? Veš kaj je to v taki anketi, mali, v bistvu 64 procentov, pa kaj si ti nor, pa to je, tu glej, niti en, kolko ti jih je negativno, že, komaj kaj, veš kak je to malo? To kar se mi skos menimo, bolj kot te nažigajo bolj ti dobivaš pike. Verjemi mi. Ajde, Aljoša Peršak je za tebe mrčeš! Pa saj to za Klipšteterja sem ti že jaz davno rekla. Ti si rekel takrat še, da bo Dnevnik prevzel, pa ne vem kaj še vse, jaz sem rekla pusti Klipšteterja, ista pizda je ko Peršak. To je ista pizda. Veš kaj ti naredi? Ignoriraj totega bogega Peršaka.” Kangler:”Pa nebom ga ingoriral..” Melita FH:”Lej kaj dela. On je sirotinja. Ni vreden tvoje energije, verjemi mi!

Seveda si v zadnjih letih nihče ni drznil prešteti funkcij, ki jih je novinarka opravljala v mestu, koder seže občinski vpliv – takšen pregled so novinarji sicer storili za njenega moža. Podobno velja za podelitev Glazerjeve nagrade za novinarske dosežke (!), o čemer sem (žal edini) podrobno pisal v tem zapisu; problematiziral nagrade in postopkov ni nihče.

Laže, prasec!

Melita Forstnerič Hajnšek, nekoč urednica in trenutno najbolj plodovita kulturna novinarka časnika, prva zapisovalka politično-kulturne brozge po imenu EPK, je občasno nesebično priskočila na pomoč županu tudi v primeru priprave odzivov na druge novinarje. Prisluh je razkril, da je prav ona pripravila odziv na zapis Delovega novinarja Červeka in ga servirala Kanglerju v uporabo:

Kangler:”Kaj že pišeš?” MFH:”Pišem ti ono, za ovega Červeka. Ravnokar sem napisala. Ti bom poslala.” Kangler:”Tjaaa.. Bilo bi boljše, da bi se dobla.” MFH:”Na kam ti pošljem? Na FK?” Kangler:”fk, ja.” MFH:”Na FK afna?” Kangler:”maribor pika si.” MFH:”To ti bom zdaj poslala, pa si boš videl, pa pogledal, če ti je všeč.” MFH:”Laže se, prasec! Pahora nimamo nikjer v vseh strani. Kaj je toti je bolan al kaj?” Kangler:”Ja marsikdo drigi še..” MFH:”Pa to čisti bolniki so to, Franci, totalni bolniki. Poleg tega, ti v uradnem pismu, ti nisi dolžn apostrofirat naslovnika. Poleg tega on tebe o bontonu uči, pizda, on pa župana žali, pa kaj ste res že vsi čisto flikjeni al kaj? On nima bontona, mislim, on tebe, on žali župana, pa s tabo manipulira, ne? Zaj sem glih tu pisala..”

Kot že rečeno, je v kontekstu mojih nenehnih opozoril na spone politike in novinarstva, še zlasti okoli časopisa Večer ali v njem, cenzura ne le mojega pisanja, temveč mojega dela v celoti, zdaj še dodatna »racionalizirana« in razumljiva. Po objavljenih prisluhih Kanglerju in konkretnih razkritjih personalnih povezav lahko rečem, da sem glede Večera s tem dobil vsaj neko moralno zadoščenje v obliki nepričakovanega neposrednega empiričnega dokaza, še bolj jasno pa je tudi, zakaj poziv k odstopu Kanglerja, spisan davnega petega maja 2011, v lokalnih medijih glede na prvopodpisanega ni smel medijsko uspeti.

Novinar TV Slovenija Matej Korošec je sankcioniran. Odgovorni urednici Ksenija Petrovčič Horvat in Polona Pivec sta mu razložili, da zaenkrat več ne bo vodil oddaj informativnega programa v živo.

Kaj se je zgodilo? V Dnevniku TV SLO je 15. maja 2013 rekel nekaj, česar ne bi smel. Poglejmo najprej zapis v Večeru:

Novinarju Televizije Slovenija Mateju Korošcu so ob poročanju o obisku premierke Alenke Bratušek v Mariboru zaradi izjave v osrednjem dnevniku nacionalne televizije za šest mesecev prepovedali javljanje v živo v informativne oddaje TV Slovenija. Dejal je namreč: “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Sankcija ni presenetila samo njega, ampak tudi Zorana Medveda, predsednika novinarskih sindikatov RTV Slovenija, Gabrijelo Milošič, nekdanjo sindikalno predstavnico, članico aktiva Društva novinarjev Slovenije in Koroščevo sodelavko, ter tudi kolektiv, v katerem Korošec dela. Polona Pivec, odgovorna urednica TV Maribor, pravi, da je morala Korošca sankcionirati po opravljenem telefonskem pogovoru s Ksenijo Petrovčič Horvat, odgovorno urednico informativnega programa RTV Slovenija: “Korošec je v prvem prispevku dnevnika naredil komentar z močno konotacijo.” Pivčeva sedaj sicer pravi, da ne gre za šestmesečno prepoved javljanja v živo v informativnih oddajah, ampak da bo Korošec lahko še naprej vodil oddajo Dobro jutro in tudi brez šikaniranja delal kot novinar, da se kratek čas ne bo smel javljati v živo pri političnih temah, pri drugih pa se bo lahko. In da bo imel nekaj več dežuranja ob praznikih. Petrovčič Horvatova pravi, da “Korošec ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi moral gledalcem prepustiti, da si ustvarijo svojega”. Poudarja, da je treba upoštevati novinarski kodeks in da obe s Pivčevo mislita enako, namreč “da to ni novinarsko delo, kot si ga želimo. Novinar ne sme podajati pavšalnih ocen.”

Pivčeva še pravi: “Dejansko se je zlagal, saj premierka je nekaj povedala, ni bila tiho.” Sama je rekla Korošcu, da če bi rekel, da ni povedala  nič novega ali vsebinsko nič novega, bi bilo sprejemljivo. Korošec pravi, da se je o osnovnih navedkih dogovoril z dnevno urednico TV Dnevnika Ireno Ulčar, da ni kršil novinarskega kodeksa ali razžalil ministrske predsednice, v svojem kratkem javljanju pa je poudaril “le neučinkovitost zadnjih vlad pri spopadanju s problematiko Maribora in Podravja, predvsem pa presenetljivo kratek obisk premierke pri županu, ki v svoji nekaj sekund trajajoči izjavi ni dala nobenih obetov ob  krizni situaciji v Mariboru”.

Med ničem in ničemer novim

Primer je poučen, ker skozi semantični minimalizem lahko zelo natančno določimo, kaj je odgovorni urednici prepričalo, da sta novinarja TV Slovenija kaznovali.

Glede razlike je bil namreč poučen. Korošec je dejal:

(1)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega.”

Očitano mu je, citiram vse očitke, da je njegov stavek komentar, da je močno konotiran, da je kršil novinarski kodeks, da ne bi smel podajati svojega mnenja, da je podajal pavšalne ocene, da se je zlagal. Pivčeva tudi pove, kaj bi bila pravilna drža: Korošec je lagal, ker premierka nekaj je povedala, ni povedala ničesar. Če bi, še dodaja, stavek oblikoval na način, da bi rekel, da ni povedala »nič novega« ali »vsebinsko nič novega«, bi bil stavek na mestu. S tem smo dobili natančno dikcijo, ki bi bila ustrezna.

Odgovoren novinar bi moral torej reči tole:

(2)   “Če sem pred leti ob obisku slovenskega premierja dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona ni povedala praktično ničesar novega, ne samo nič pametnega.”

Razlika je torej v ušivem pridevniku »nov«. V čem torej? Kaj dela točno naredi stavek (2) za tako dramatično drugačen od stavka (1)?

Po moje nič. V skladu s pragmatizmom jezika je tisti »nov« v prvem stavku že impliciran. Vrednostna sodba je bila, če kje, vsebovana v oceni »ni povedal nič pametnega« – ampak to je izjava, ki jo je zagrešil novinar lani, ko zanjo ni bil kaznovan. Toda ker trdi, da premierka ni povedala ničesar, jo pravzaprav vsebinsko sploh ne obtožuje, da ni »povedala nič pametnega« – torej je njegov edini greh skrit v drugem delu stavka in tistem »nič ni povedala«.

Komentar vs. informacija

Novinarju Korošcu je nadalje očitano, da je kršil novinarski kodeks. Toda katero njegovo določilo? Domnevam, da se meri lahko člen št. 15:

15. Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.

Kot vidimo, pa je smisel tega člena v prezenci ločevana dveh novinarskih žanrov s ciljem, da ne bil zaradi tega mešanja prišlo do napačne interpretacije pri uporabniku medija. Gledalec ali poslušalec bi se lahko znašel v položaju, ko je zaveden in nek komentar (ali interpretacijo) razumel kot dejstvo. Se je to pripetilo v danem primeru?

Če trdimo, da sta (1) in (2) identična, se to ni zgodilo. Skoraj neverjetno je, da bi gledalec lahko pomislil, da je premierka med obiskom v Mariboru molčala in bil zato strašno zaveden. Zato ni jasno, v kakšen smislu ne bi smel podajati svojega mnenja, ampak bi menda gledalcem moral prepustiti, da si ustvarijo svojega. Kako se to stori?

Dodatna dilema je, če je pri sankcioniranju novinarja šlo za politični pritisk ali udinjanje oblasti. Ne vemo zaenkrat. Poveden je Korošcev zagovor, kjer omenja, da ni imel namena »žaliti« predsednice vlade – to je seveda neka povsem druga topika, ki namiguje, da pravi razlogi niso v profesionalnem zdrsu, temveč v občutljivosti politikov. Ali je imel novinar za takšno obrambno strategijo podlago v kakšni vednosti več?

Srečen v Dobro jutro

Novinar bo menda lahko delal dalje, vendar ne v informativnem programu v živo. Milostno mu je dodeljeno vodenje oddaje Dobro jutro, pri čemer ne bo šikaniran (sic!). Skratka, obeta se mu lahkotno novinarsko življenje. Takšno nerodno zakrivanje delovnega suspenza s strani urednice indicira, da ni prepričana v svoje dejanje. Primer odpira vsaj dve dilemi. Prvo bodo verjetno pograbili Janševi mediji in hiteli dokazovati že omenjeni nov politični pritisk na RTV SLO. Drugi bo obvisel v zraku: razprava o tem, kaj točno je bilo v profesionalnem smislu v novinarjevem postopanju res narobe in ali je bila takšna kazen res sorazmerna in potrebna.

Mariborski vstajniki zahtevajo odstop župana! Bombastični naslovi pregnetejo vse slovenske medije (1, 2), 16. maja 2013 Bobovnik v Odmevih zavrti kronsko izjavo na tej podlagi in z njo vrta v župana dr. Andreja Fištravca.

Z Večera pričakujejo od mene izjavo. Ker se to dogaja kvečjemu enkrat na leto, pristanem. Povem, da gre za popolno posploševanje in pretiravanje. Novinarki napišem tole:

Mastni medijski naslovi o tem, kako so se »mariborski vstajniki odrekli županu Fištravcu«, več povedo o patologiji slovenskih medijev kot pobudi mariborskih vstajnikov. Nezaupnico mu je izreklo gibanje »VLV Maribor«, ki zanesljivo ni osrednje mariborsko vstajniško gibanje in še manj edino. Za njih sem slišal šele po županskih volitvah! Se pa naslovi res dobro in dramatično berejo. Če želijo nekateri vstajniki po dveh mesecih zrušiti edinega neodvisnega vstajniškega kandidata za župana, ki mu je uspelo, naj končno predlagajo svojega in enkrat prevzamejo odgovornost. Ko je šlo zares, se niso izkazali.

Kadrovanj župana ne morem komentirati, ker jih ne poznam, bi pa pričakoval nekaj več zdrave pameti: ko se napada zaposlitve ljudi na občini, ki so bili del vstajniške garniture, ni prav, četudi izpolnjujejo pogoje. Ko se kritizira potrditve ljudi, ki so bili še včeraj bližnji Kanglerjevi sodelavci, a delajo dobro, spet ni prav. Medijske zahteve znajo biti resnično shizofrene.

Vmes poizvem, kaj si o VLV Maribor misli Uroš Lubej. No, od njih se distancira in prizna, da so nastali šele ob 5. vseslovenski vstaji in torej po županskih volitvah – ko je bilo vsega konec.

In kaj naredil Večer iz moje izjave? Razen majhnega namiga na bistvo sporočila mojo kritiko medijev povsem opusti. Ali izpusti.

Skratka: o posploševanjih v medijih in dramatiziranju se tokrat (spet) ne smemo pogovarjati. O nekonsistenci njihovih zahtev in shizofrenosti tudi ne. Ko pa se vendar tako dobro bere in sliši, da vstajniki terjajo odstop župana!

Nobenega dvoma ne more biti, nekateri močno verjamejo, da tej deželi še vedno vladajo rdeči škrati. V Murglah se skriva le majhna divizija, nahajamo se v rdečem oceanu, obkroženi z njimi. V svojem govoru pred glasovanjem, ki opisuje »dolgi pohod skozi rdeče morje slovenske tranzicije«, ki da se menda bliža koncu, je Janša na desetem kongresu stranke SDS v Celju pridevnik »rdeč« omenil nič manj kot 17-krat.

V besedilu se 32-krat pojavi beseda »monopol«, od tega v besedni zvezi »rdeči monopol« 14-krat in v besedni zvezi »rdeče morje« 3-krat. Medije, ki so odvisni od rdečih monopolov, omeni 10-krat, predvsem kot politično odvisne nosilce propagande, zavajanja in zamolčevanja pravih vzrokov.

Seeing red

Angleški pisatelj Jerome K. Jerome je davnega leta 1900 v svojem Three men on the bummel zapisal:

“I began, as the American expression is, to see things red.”

Na kakšen način Janša vidi rdeče? V angleščini fraza »to see red« pomeni izgubo samonadzora in nastop besnila. Obsežna repetitivna obarvanost v danem primeru predstavlja prej njegovo intenco, da članom svoje stranke ponudi tisto, na čemer jaha že desetletja: psihopolitiko zarote. Rdeči škratki okoli nas ustvarjajo medijske, gospodarske, finančne in druge monopole. V tem manihejskem dispozitivu antikomunizma, zimzelenem motivu politične mobilizacije, se je Janša to pot odločil, da bo povedano nekoliko pritajeno simboliziral predvsem z barvo. Že res, da poimensko našteje tudi »nadomestke nekdanjih partijskih komisij« (omenja informacijsko pooblaščenko, »korupcijski urad in komisijo«, navaja še delovanje Varuha človekovih pravic, Urada za varstvo konkurence, Agencije za trg vrednostnih papirjev, Računskega sodišča in Banke Slovenije). Toda zelo malo omenja nosilce strankarske politike; apel k zaroti je torej pomembnejši.

Na osnovno nevarnost, antikomunistično pretnjo, potemtakem manihejsko opozarja predvsem skozi asociiranje z rdečo barvo, pri čemer sebe in svojo stranko poudarjeno izpostavi kot nosilca borbe in tudi končne zmage proti nevarnemu rdečemu zmaju sredi rdečega morja.

Ideološki boj na požiralniku

S tem je Janša nehote odgovoril tudi Bruslju in svetovnim finančnim trgom, ki venomer ugotavljajo, da je velik del gospodarske krize pri nas politično pogojen: res je, Slovenija je ideološko zablokirana. Priznal jim je, da sredi maja 2013 in brodoloma države ne zna drugega kot iskati vzvode razdruževanja, gojiti sovraštvo med ljudmi in paranojo. Vendar presenetljivo v svojem nastopu ni omenjal tistega, kar sem zaslutil kot nov dominantni ideologem, s katerim operira zadnje čase, tudi s svojo novo knjigo. Kulturo življenja, ki jo on prinaša, je omenil šele v nastopu po glasovanju, kjer je kot edini kandidat za predsednika stranke prejel 522 od 533 veljavnih glasov delegatov. Obnovil je svoj sedmi mandat. Huronsko. No, »filozofski smisel zagovarjanja kulture življenja« je uvidel kar v nekajdesetletnem delu svoje stranke. So torej stranke, ki so na strani kulture življenja in tiste, ki so na strani kulture smrti. So naše in so njihove.

No, četudi je bil govor obarvan ekskluzivno rdeče, je v njem celo pro-sdsovski Bojan Požar videl premalo presežkov in pogrešal populizem (!), medtem ko ga je enako usmerjeni Vladimir Vodušek koval v zvezde kot vrhunsko analitično ekspertizo:

Opozicije znotraj stranke torej nima. Njegov uvodni govor, kjer je napovedal boj svoje stranke proti “rdečim” lastniškim, sodnim in medijskim monopolom (ter privilegijem), je novinarski kolega Vladimir Vodušek ocenil kot prvovrstno politično analizo (češ, JJ bi lahko bil odličen televizijski politični analitik), čeprav bi Janša svojemu govoru, glede na prizorišče kongresa ter pričakovanja pristotnih, lahko dodal za ščepec več populizma, retoričnih in emocionalnih bravur.

Rdeče kofetkanje namesto motike in semen

Med bolj bizarne anahronistične vložke bi nesporno lahko prišteli tudi kongresni nastop Zofije Mazej Kukovič. Zanjo je tudi kofetkanje mladeži po Ljubljani posledica monopola rdečih škratov. Lahko nas reši le nova industrijska revolucija, ki bo združila motiko in računalnik. Ja, točno tako:

“Vprašajte mlade, ko sedijo po kavarnah, recimo v Ljubljani, koliko jih čuti potrebo po tem, da bi si posadili neko seme v zemljo. Vprašajte jih. In to so posledice komunizma,” je dejala. “Danes razlagam mladini, da moramo najti kombinacijo med motiko in računalnikom.”

Skratka, o kulturi smrti se lahko vsakdo pouči med sprehodom po stari Ljubljani in pogledom na dekadentno mladino. Motika in seme v zemljo je tisto, kar bo dalo novo upanje in življenje. A s takšnimi mladimi nam ni pomoči.

Slovenijo preplavlja nov politični ideologem. Ponuja se nam metanivojsko: skozi diagnozo stanja duha v deželi, kot ocena preplavljanja ideologije, ki je seveda sama ideologija. Ideologem sproščenosti si je v novi preobleki nadel ime kultura življenja. Tisto, proti čemur se krčevito bori, v paranoidnem dispozitivu manihejstva, je seveda kultura smrti.

Janša je pred mesecem v intervjuju za Družino dejal (povzemam po STA via Dnevnik):

Premier, ki opravlja tekoče posle, je sicer spregovoril tudi o družbenem ozračju v Sloveniji nasploh. Ocenil je, da se v državi »namerno širi kultura smrti, pesimizma«. »Njen temelj pa je laž, ki omogoča prevlado tranzicijske levice. Pozitivna sporočila ali kultura življenja ostaja v ozadju,« je opozoril.

Kultura življenja vs. kultura smrti

Opisi kulture življenja so pri Janši empirični, potegnjeni iz vsakdana. Krivec za zlaganost, mrkost obrazov, samooklicanost vstaj in vstajnikov so seveda mediji, tranzicijska levica, komunisti, Ljubljančani. Ti so na strani kulture smrti in nepristnosti. Kultura življenja je zunaj prestolnice, prepoznaš jo po revnih, a veselih ljudeh, po pristnosti. Kulturi smrti pripadajo tisti, iz katerih žarči laž, zavezani življenju žarčijo resnico:

Bolj kot je okolje izpostavljeno »primitivni propagandi osrednjih slovenskih medijev«, več je po besedah Janše nezadovoljstva. »V Ljubljani je standard na 130 odstotnih točkah evropskega povprečja, pa na ulicah prevladujejo mrki obrazi in samozvane vstaje, kjer tudi gospe v krznenih plaščih govorijo o revščini. Ko pa greš med res revne ljudi, najdeš tam več veselja in življenjskega optimizma, ker kljub pomanjkanju živijo bolj pristno življenje in so dlje od centra, iz katerega žarči laž,« je dejal.

Tudi sicer po njegovih besedah »tranzicijsko levico v Sloveniji združuje interes, za sovražnika pa razglasijo vsakega, ki ga ogroža«. Ta interes je po besedah Janše oblast za vsako ceno, z njo pa “branijo privilegije, pridobljene v prejšnjem režimu”.

Prilagodljivost publiki

Čeprav je intervju z Janšo v Družini vreden podrobnejše analize (žal je nikjer nisem zasledil), lepo manifestira neko drugo značilnost njegovega političnega postopanja: prilagodljivost publiki, ki jo nagovarja. Izraza, kot sta kultura smrti in kultura življenja, namreč nista njegova. Antagonistična vzpostavitev obeh konceptov tudi ne. Sta nadaljevanje filozofskega programa sproščenosti s cerkvenimi sredstvi. O kulturi smrti je na široko spregovoril papež Janez Pavel II. Kontrastiral ga je s pojmom kulture življenja. Kasneje je isto konceptualizacijo ponovil njegov naslednik Benedikt XVI. Kultura smrti je, skratka, prilagojeni ideološki žargon Rimskokatoliške cerkve: označuje značilnost sodobne kulture, ki menda teži k samoizničitvi, ker zahteva evtanazijo, uvaja splav, kontracepcijo in razvrat, družbeno destrukcijo ali degeneriranost, želi razvrednotiti institut družine. Razvpiti snovalec razvpiste 24kul.si je npr. »Zavod za družino in kulturo življenja«. Vendar Janša, pričakujoč drugega otroka in morda zato ustrezno razpoložen, nesporno širi vsebinski obseg izrazja, ki ga uporablja, in sicer na zgoraj napisan psihopolitičen način: skozi stigmatiziranje političnih nasprotnikov kot pripadnih »kulturi smrti«, pri čemer empirično išče in najdeva takšne nasprotnike tudi v ljudeh na ulicah (vstajnikih, zombijih, gospeh v krznenih plaščih, ljudeh mrkih obrazov…)

Nova uspešnica

Janša z novimi koncepti misli resno. Tik pred izidom je njegovo delo, ki je zgornji ideologem spustilo na naslovnico. Knjiga nosi tak naslov:

In kot kaže, zanjo računa, da bo uspešnica. Nenazadnje je zdaj pisatelj, ki je napovedal, da bo od tega živel. V istem intervjuju za Družino namreč pokara člane Društva slovenskih pisateljev in jih označi za levičarske propagandiste, nesposobne prodaje svojih knjig:

Večina najbolj glasnih pa ni doslej ustvarila nič, svoje umotvore prodajo v kakih 200 izvodih ali še manj. Brez državnih jasli ne obstajajo.

Janševa Kultura življenja bo torej nova slovenska verzija papeških enciklik, slovenska verzija Evangelium vitae. Vsaj po naslovu. Janez Pavel II je ob svoji encikliki, ki promovira »kulturo življenja«, blagoslovil celo fundacijo s tem imenom.

Toda ne bo prvi, ki si je sposodil cerkvene koncepte za politične potrebe. Ne, ni bil Blair. Že njegov ideološki prijatelj G. W. Bush je to storil za »kulturo življenja« leta 2000. Janša potemtakem oponaša in papeža in bivšega predsednika ZDA. Kot beremo pod geslom Culture of Life na  straneh Wikipedie, je Bush operiral s kulturo življenja z naslednjim razlogom:

As the media then noted, Governor Bush directly borrowed this language from Pope John Paul II. They saw his invocation of the phrase as an attempt to gain support of “moderate” Catholics who dislike abortion, while not coming out so strongly against the practice that it would alienate voters.

During his eight-year Presidency, politicians repeatedly invoked the “culture of life.” Notable instances included:

George W. Bush signing the Partial-Birth Abortion Ban Act of 2003, surrounded by members of Congress

The summer of 2001, when a political controversy occurred over the position of the federal government on stem cell research, and President Bush faced accusations of backtracking on his earlier “culture of life” rhetoric;

March 2003, when the United States Congress passed a bill prohibiting partial-birth abortion, which proponents cited as advancing the “culture of life”;

The Unborn Victims of Violence Act in April 2004, which defined a violent attack on a pregnant woman as two distinct crimes: one against the woman, and the other against her fetus. Politicians promoted this act as improving the rights of the “unborn”, hence advancing the culture of life;

The US presidential election, 2004, when the Republican Party incorporated the phrase into its official platform, referring to the opposition of the Party against abortion, stem cell research involving the destruction of human embryos, and euthanasia.

The Terri Schiavo controversy of March 2005, when the phrase was used in support of legislative and legal efforts to prolong the life of a brain-damaged woman in an alleged persistent vegetative state.

Ali naši etablirani mediji postajajo preveč agresivni, rumeni in preveč paparacijevski? Za nekatere že vemo. Pri drugih, doslej resnih, to na novo ugotavljamo, ko se hitro približujejo meji ali jo nižajo. Konkreten primer: kdaj in v kakih okoliščinah sme novinar sesti v avto in zasledovati javno osebo, če je presodil, da bo lahko iz tega napletel javnointeresno upravičljivo zgodbo?

Ob nedavnem obisku v Mariboru se je pri novem županu dr. Andreju Fištravcu oglasil predsednik uprave Iskre Dušan Šešok. Ni bil uspešen. Mariborske vstaje so mimo, zakurile so jih mariborski radarji, ki so tudi sami goreli, in po mnenju protikorupcijske komisije je sporna pogodba javno-zasebnega partnerstva na poti izničitve. Mariborska občina naj bi Iskri dolgovala denar in Šešok se še vedno trudi, milo rečeno, da bi kaj iztržil – pravzaprav grozi kar z enormnim odškodninskim zahtevkom v višini 762 milijonov evrov.

Nekateri na obisku navzoči novinarji so se odločili za drzno dejanje: po končanem sestanku je novinar Večera Igor Selan presodil, da se bo, očitno skrivoma, usedel v avto in Šešoku sledil po mariborskih ulicah. Svoje postopanje in doživetja je opisal v poročilu s srečanja ter mu dodal avtomobilsko epizodo:

Kljub temu da je pred tem o mariborskih voznikih povedal precej krepkih, ne nazadnje naj Iskra po njegovih besedah v tako nekulturnem okolju, kjer vozniki v centru mesta vozijo z več kot 100 km/h, ne bi imela kaj iskati, pa tudi člani družine Šešok morda prometnih predpisov ne upoštevajo vedno. Če je števec za merjenje hitrosti v našem avtomobilu točen, je Matija Šešok, ki je očeta Dušana v četrtek zvečer odpeljal s sestanka na občini, na obvoznici proti Hočam v smeri Ljubljane vozil hitreje, kot velevajo prometni predpisi. Blizu 100 kilometrov na uro. Za njim smo šli, ker smo želeli preveriti, ali ga bo pot iz središča mesta morebiti zanesla na še kakšen za javnost zaprt sestanek o radarjih na drugi lokaciji, in ob tem videli tudi sinovo vožnjo skozi rumeno luč. “Če boste to objavili, vas bom tožil. Veljajo namreč samo radarske zabeležke, priče ne. Sicer pa, če to drži, je radar to zaznal in naj redarstvo kar pošlje ta račun. Malo pazite. Prepričan pa sem, da tega ni bilo,” se je, ko smo mu pripovedovali, kakšno vožnjo njegovega sina smo videli, odzval Dušan Šešok.

Kaj je paparaci style in kaj ni?

Je potemtakem zasledovanje v avtomobilu etično dopustno novinarsko postopanje? Kaj je želel z njim novinar doseči in kakšnim poklicnim standardom je sledil ali jih kršil? V čem se konkretno razlikuje od paparaci ali stalkaraci novinarstva?  Od tega, čemur je Andy Warhol dejal »the famous doing unfamous things«?

Novinar Selan navaja razlog svojega postopanja: Šešoku je želel sledil zato, da bi se prepričal, če se bo še s kom sestal na isto »radarsko« temo. Ne navaja nobenih indicev, ki bi racionalizirali njegovo odločitev v prid verjetnosti, da bo do takega novega sestanka prišlo ali glede tega, zakaj bi zaradi tega bilo upravičeno slediti neki osebi.

Pač pa navaja opažanja o Šešokovi prehitri vožnji, ki jo je ob zasledovanju odkril – pri čemer dokazovanje, da bo ta vozil prehitro, ni bilo prvotni razlog avtomobilskega sledenja. Prehitra vožnja zanesljivo moralno kompromitira voznika in morda tudi sovoznika – še zlasti na podlagi izjav, danih nekaj minut pred tem. Vprašanje je, v kakšni meri jih kompromitira kazenskopravno, kajti nenazadnje smo sami dnevne priče prehitrih voznikov na cesti, a to prav nič ne pomaga, da bi bili ti kaznovani. Toda kaj je tisti X, ki naj legitimira novinarsko postopanje?

Cilj, ki posvečuje sredstva

Novinarski kodeks nam pri tem spet ni v nobeno pravo pomoč. O pravici do zasebnosti spregovori le 17. člen: »Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti.«

Marsikdo bo dejal, da je cesta ali ulica javni prostor, na katerem ni zasebnosti in ne pravice do nje. A bolj bistven se mi zdi premislek, po katerem je neko novinarsko ravnanje nesporno, če je dosežen cilj tega postopanja koristen in v javnem interesu. Dilema je povsem identična tisti, ki sem jo navedel ob primerustališča Nine Zidar Klemenčič ob razpravi glede nepooblaščenega snemanja v Državnem zboru. Ker paparaci novinarsko postopanje ni nujno le fotografiranje, mutatis mutandis velja povedano tudi v primeru zasledovanja:

Če je naš paparaci novinar v teleobjektiv zadel nekaj zanimivega in usklajenega z javnim interesom, je to zanjo normalno in zaželeno novinarsko delo. Če ni, potem ni zaželeno. Težava je v tem, da je problem odločitve prenesla na rezultat in zanika etičnost odločitve kot takšne. S tem je legitimirala sleherno paraparaci novinarsko obnašanje in sleherni vdor v zasebnost – in sicer tudi v vseh tistih primerih, ko je novinar kaj posnel, četudi tega ni objavil.

Njeno ravnanje strukturno sledi načelu outcome bias; naklonjenost glede na rezultat je način odločanja, pri katerem sprejmemo odločitev zaradi končnega rezultata in odločitve ne presojamo na podlagi njene »kvalitete« v trenutku, ko smo odločitev sprejeli. Prenos presoje od dejanja samega k rezultatu strukturno vzeto v novinarskem poslu terja uvedbo ločnice novinarsko ravnanje vs. objava novinarskega izdelka. Vsako novinarsko ravnanje namreč kajpada še ne rezultira v končni objavi. Odvetnica evidentno ne problematizira in ocenjuje spornosti ravnanja po sebi, temveč zgolj v perspektivi njegove objave.

Skratka, Večerov novinar je po vsem sodeč posvojil načelo »cilj posvečuje sredstva«: neki osebi je v imenu javnega interesa dovoljeno slediti v avtomobilu po cestah in jo opazovati (in snemati, četudi je res, da Večer ni objavil fotografij), če bo končni cilj našega vohunjenja dal rezultat. Cilj bo nenadoma pohodil način ali metodo ravnanja in osmislil pravico javnosti do vednosti ter dovolil poseg v zasebnost – ob upoštevanju mejnosti trditve, da zasledovanje z avtomobilom je takšen poseg.

Ali je in kaj je, ostaja vprašanje za novinarske organizacije in njihove strokovne organe. Večerov primer bi moral biti pravi izziv. Ne glede na to porajajoči rumeni senzacionalizem časnika kot tendenca, ki je v takem časopisu še nismo srečali, postaja dejstvo – če kaj, manira »zasledovalnega« novinarstva, ki je nihče niti ni problematiziral, temu dejstvu znova pritrjuje.

Predsednik republike nas vleče za nos. Drugače ne moremo razumeti njegovega sklica sveta modrecev na Brdu pri Kranju, kjer je 30 eminentnih intelektualcev, kot so dejali, razpravljalo o prihodnosti države in vizijah glede nje. Zakaj nas vleče za nos? Zaradi utemeljitve sklica. Že začetek tegale poročila STA z dogodka razgali njegovo prefinjeno sofistiko:

Začela se je prva konferenca v okviru projekta Slovenija 2030. Gostitelj, predsednik republike Borut Pahor je poudaril, da želi ugotovili, ali je smiselno v teh okoliščinah razmišljati o prihodnosti, in na kakšen način razmišljati, da bi bilo koristno za družbo. Ko bomo razpravljali o prihodnosti, bomo razpravljali o današnjih problemih, je dejal.

Logika ni močna plat predsednika republike. A s tem bi se še sprijaznili, če je ne bi zamenjevala prazna sofistika. Namreč pozorno preberimo, kaj nam Borut Pahor sploh poroča:

Konferenca modrecev služi iskanju odgovora na vprašanje, ali je smiselno v teh okoliščinah razmišljati o prihodnosti.

Ne le, da so udeleženci morali razmišljati o tem, ali je smiselno misliti, povabljeni so bili k razmisleku o tem, glede česar že poznajo odgovor. Bilo bi povsem samozavračajoče (self-defeating), če bi prišli na eminentno lokacijo Brda, se rokovali s predsednikom, najedli, pobrali dnevnice in potne stroške, nato pa zaključili, da njihova razprava o prihodnosti nima povsem nobenega smisla. V pravilni odgovor jih tako rekoč sili že sama interpelacija v predsednikove izbrane modrece, pristanek in prihod na mesto razprave o tej veleumni zagati.

Retorični blef

Ob tem, da so same okoliščine sklica sestanka in strukturne vloge takšne, da je odgovor že na dlani, je tudi v vsebinskem smislu vprašanje povsem retorično. Če rečemo »Kdaj si bomo v Sloveniji lahko privoščili dostojno življenje?«, s tem jasno impliciramo odgovor. Retorično spraševanje je argumentacijska taktika, pri kateri je odgovor že očiten in impliciran, govorec pa ga oblikuje na način, da bo lahko odgovor ali reakcije tudi nadzoroval in jih zapeljal v vode, ki si jih želi.

In Pahor ne bi bil to, kar je, torej retorično puhličast politik, če ne bi – in to povsem odvečno – že takoj v naslednjem stavku ali misli tudi ponudil spoznanje na začetno izpraznjeno puhlo dilemo:

Ko bomo razpravljali o prihodnosti, bomo razpravljali o današnjih problemih, je dejal.

Hudo, predsednik republike ne samo retorično in emocionalno blefira, temveč je pripravljen tak blef tudi nemudoma razkriti: če namreč drži, da je razprava (ali mišljenje) o prihodnosti nujna za razpravo o današnjih problemih, s tem neposredno signalizira, da odgovor na začetno spraševalno dilemo ne le pozna, temveč se do »pravilnega odgovora« tudi izrecno afirmativno opredeljuje, še preden jo je zastavil. S tem je seveda začetni motiv sklica sestanka nemudoma anuliran.

Kajti kakšen poseben smisel ima potem sklicevati svet modrecev, da mu odgovori na globokoumno uganko, če mu je vse že vnaprej prezentno in jasno? Ne more biti drugače: zato, da bi izkoristil vse reminiscenčne prednosti Drnovškovih tradicij gremijev skrbno izbrane reprezentativne inteligence in videz tega, da je zaskrbljen in motiviran predsednik republike. Ja, to je ta smisel.

Cui bono?

Dodatek k razpravi »Na kakšen način razmišljati, da bi bilo koristno za družbo« je paradoksen po sebi in pomenljiv za situacijo. So torej način razmisleka, ki so koristni in taki, ki niso. No, razmislek o tem, ali je koristno razmišljati in ali je to koristno početi o prihodnosti, je gotovo med slednjimi.

Veliki, a tedaj še rosno mladi Aristotel je mladež nagovarjal k filozofiji z znamenitim silogizmom, ki ga parafraziram: »Če želite filozofirati, potem pač filozofirate. Če ne želite filozofirati, morate za to prav tako filozofirati. Torej morate v vsakem primeru filozofirati.« Mišljenju ni mogoče uiti in njegovi koristnosti tudi ne.

In kaj točno so počeli Pahorjevi modreci na Brdu, saj jim začetna dilema ni predstavljala realnega izziva? Sledeč temu in vsem drugim medijskim sporočilom so predvsem razpravljali o nujnosti moralnih vrednot.  Ta zimzelena tema naj bi absolutno prevladala. Morala in etika kot teorija morale sta nesporno zgodovinsko in sicer filozofski disciplini.

In koliko filozofov so povabili na Brdo? Ne razpolagam s podatkom o zavrnitvah, toda hitro lahko ugotovimo, da med nastopajočimi ni bilo nobenega. No, o morali je spregovoril tudi Boštjan M. Zupančič, ki ga včasih mimogrede navajajo tudi kot filozofa. O njegovem vrednostnem sistemu se lahko bralec poduči v mojem nedavnem zapisu.

Med nastopajočimi je bil tudi Jure Aleksejev, avtor še sveže uspešnice z naslovom Proti filozofiji, v kateri vehementno dokazuje njeno odvečnost in porazen vpliv na družbo, celo privilegiran položaj – nesmisel vseh nesmislov. Seveda lahko tudi nefilozofi in njeni kritiki razpravljajo o morali, toda nekdo, ki zavrača filozofijo generalno in kot takšno, s tem neposredno zavrača tudi koristnost etike kot filozofske discipline.

Kako kredibilna je bila torej ta razprava o morali? Nič več retorično vprašanje.

No, pa smo ga dočakali – napovedani dokumentarni film scenaristke in režiserke Špele Kuclar z naslovom »Med spoloma«je potrdil utemeljene sume o tem, da je RTV Slovenija izgubila vse kompase za spoštovanje znanstvenosti spoznanj, spoštljivo obravnavo tematike spolne razlike in še zlasti odnosa do žensk. Dokazala je, da raje ostaja privržena spontani ideologiji seksizma in šovinizma, od znanstvene resnice pa ji je ljubše generiranje stereotipov o moških in ženskah ali zganjanje teorij zarot. Tako rekoč prime time predvajanja 16. aprila 2012 ob ob 21.00 uri na prvem televizijskem kanalu nas zlovešče napotuje na misel, da je javni servis na svoj izdelek celo ponosen. Pa poglejmo osnovne poudarke.

Zgodba o njej, Petri in njem, Davidu, njunem partnerskem brodolomu ob pomanjkanju časa, ki ga ne najdeta eden za drugega, in končnem happy-endu, do katerega pride s pomočjo samospoznavnega procesa ob obilici »uglednih strokovnjakov« (ne zanju, v resnici za gledalca), služi kot bazični dispozitiv za razgrnitev znanstvenih resnic o moškem in ženski in njunem odnosu. Pravi zvezdi dokumentarca s tem kajpak nista oba protagonista in iskanje rešitve za njun konfliktni odnos – ona končno postane srečna, ko si v filmu prilepi brke in začne nastopati kot moški -, temveč podajanje domnevno znanstvenih dognanj, ki na koncu, s pomočjo družinske svetovalke, čudežno pripelje do pomiritve.

Umetnice vzdušja

In kakšna so ta psihološka osvobajajoča spoznanja o naravi moškega in ženske? Stereotipizirani seksizmi in freudizmi, v skladu s katerimi je ženska orodje za moško zadovoljitev, ona je tista, ki mora poskrbeti za »vzdušje« ob njegovem prihodu domov, zato je v osnovi problem odnosa v tem, da se ženske več ne počutijo ženske – a le zato, ker niso dovolj mične in podrejene in ker so, kot pravi sogovornik, postale preveč samostojne in samozadostne (sic!). Zagodla jo je feministična ideologija in jim škodovala, po drugi strani pa je »v krizi definicija moške identitete« (ja, taki so cajti, v krizi so tudi definicije), otroci se preveč igrajo in odraščajo v ženskem okolju mamic, sosed, tet in žensk, skratka ob odsotnem moškem, zato prevzemajo preveč ženskih vrednot, postanejo feminilni in končno zaradi tega tudi geji (ali lezbijke). Nabor strokovnjakov, ki komentirajo metafiziko spolne razlike, je kar širok, a tudi zelo homogeniziran – scenaristka in režiserka se ni trudila najti nasprotna mnenja, prej je težila za oblikovanjem enotne znanstvene slike ali diagnoze in temu ustrezno iskala strokovna mnenja, ki se med sabo ujemajo. Medklic: po nekaterih podatkih je več zaprošenih med njimi zavrnilo sodelovanje po tistem, ko so videli scenarij.

Danaja Grešak je zbrala nekaj citatov iz dokumentarca za pokušino:

Dr. Franc Planinšek,  plastični kirurg: »Napaka sodobne ženske osnovna je, da poskuša vsaka od njih biti samostojna in samozadostna. To je tisto, kar masovno kastrira moške in jaz bi svetoval vsem ženskam, da si vzamejo nekak priročnik kako se iz alfa samice pretvorit v beta samico. Ker to je tisto kar privije moškega k njej v objem. Namreč moški rabi slišat ”tega pa ne zmorem sama naredit, prosim za tvojo pomoč, ker le ti znaš ta žebelj zabit v steno”«.

Dr. Andrej Perko, psiholog: »Ženska mora ustvarjati vzdušje. To je že doktor Rugelj vedno povedal. Se pravi, mora biti v nekem smislu umetnica, ki ustvari v družini takšno vzdušje, da bo moški se vedno z veseljem vračal domov. In je treba to vzdušje nekak se naučit in ustvarit. In tega se ne zavedamo. In ženske hočejo, zlasti s feminizmom, naprej ko se je razvilo in je prišlo v nek histeričen feminizem, hočejo biti enake moškim , ne samo enakovredne, enakopravne, ampak enake. To pa se ne da«.

Roman Vodeb, osebni svetovalec: »Zame je problematičen feminizem, feministična ideologija. Ta pa je zagodla. Ne samo moškim, tudi ženskam. Ženske nikoli do zdaj v zgodovini niso bile tako nesrečne kot so zdaj. Zakaj so nesrečne? Ja, ker moški ne znajo več biti možato moški«.

»Zavidanje penisa lahko povzroči, da se ženska prelevi v moškinjo in kopira moške vedenjske vzorce. To dela nezavedno… ta svoj manko mora premleti in potem izhod v tej kastracijski krizi je pač ta, da uveljavi preostalo telo kot  lepo…  anatomija genitalij je ključna, zato, da je ženska ženstvena, feminilna, moški pa možat, faličen, da ima dejanja, s temi dejanji se kurči, ženska se pa kaže z lepoto telesa«.

Dr. Vesna Vuk Godina , antropologinja »Enkrat sem jaz male fantke videla, ki so se vzgajali kot deklice. Jaz sem 15 let nazaj rekla, da ta fantek bo gej in danes seveda je gej. Zaradi tega, ker spolnost (…)  kulturni spol dejansko ni stvar biologije, ampak je stvar učenja«.

Savina A. Ritter, učiteljica joge obraza in nutricistka:»Žensko energijo bi bilo verjetno najlažje opisati tako, da je podobna vodi, da je podobna nekemu oceanu, ki se mora neprestano širiti in naloga ženske je to, da daje prostor – sebi, svojim čustvom, moška energija pa je podobna jadrnici, ki pluje po tej vodi , se pravi, več ima prostora za pluti, bolje je za njega«.

Pravi dedci in neprave dame

Osnovni razlagalni ton dokumentarca je, izključno po zaslugi izbora nastopajočih, seksističen in utemeljen v kvaziznanstveni razlagi o tem, kako so v sedanjem svetu moški postali premalo moški in ženske premalo ženstvene. Konflikt med partnerji, pari in zakonci je s tem neizbežen. Govorimo o znani teoriji o pesticidnih prededipalcih, ki jo najbolj silovito promovira dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, avtorica dokumentarca pa se je odločila, da v njem da priložnost kar nekaj vernikom te teorije, ki jo v slovenskem prostoru sicer najbolj vehementno širita še Anton Komat in Gorazd Pretnar.

O tem, kako ta teza služi kot znanstveno kamuflirano izhodišče za homofobičen in mačističen diskurz, je že pred časom odlično pisal Mihael Topolovec v temle članku o zastrupljeni moškosti. Če na kratko povzamem, Boštjan M. Zupančič zvečine variira naslednje trditve:

(1) Zaradi povečanih ksenoestrogenskih učinkih pesticidov in drugih škodljivih  snovi v okolju od 50. let prejšnjega stoletja prihaja do dramatičnh bioloških, medicinskih, psihosocialnih, političnih in moralnih sprememb.

(2) Biološki učinki se kažejo v nepopolni maskulinizaciji možganov pri moškem plodu in blokiranih molekul prostaglandina E5.

(3) Medicinski se kažejo v strmem porastu raka na prsih pri ženskah in raka na prostati pri moških, v kongenitalnih deformacijah: kriptorhidizem, hipospadija in drugi pojavi pri novorojenih dečkih.

(4) Psihosocialni se kažejo v feminizaciji moškega in začenjajo v maternici v zgodnjem otroštvu, ko bi se deček moral poistovetiti s svojim očetom, ki je nosilec moralnih zapovedi in prepovedi. Zaradi tega ostane na predojdipski oziroma prededipalni fazi, ne postane »pravi dec«, kot se glasi formulacija.

(5) Politični se kažejo v tem, da pomembna mesta v družbi prevzemajo ženske, hkrati pa se poženščeni moški spreminjajo v nevarno narcisoidne psihopate, ki vodijo svetovno politiko.

(6) Moralni se kažejo v apokaliptičnem razkroju moralnih vrednot, kar je posledica nerazrešenega Ojdipovega kompleksa, zaradi česar sistem moralnih vrednot v mladostni fazi otroka ni vzpostavljen.

(7) Skratka, pesticidi nas uničujejo biološko, medicinsko, psihosocialno, politično in moralno s tem, da feminizirajo moškega in ženska ustvarjajo za moške.

Včasih ta teorija postane že čisto gostilniško mačistična in se artikulira nekako takole: hormonski motilci v hrani, zraku in vodi nas zastrupljajo, vnos nevarnih kemikalijah pa spreminja dušo, telo in družbo. Najbolj pogosta posledica je izguba »moškosti« ali janga, kot temu pravi Zupančič. Posledica telesne in duševne izgube moškosti se kaže v prevladi žensk, ki je nevarna po sebi. In ker svet vodijo pomehkuženi moški, ki niso pravi »deci«, družbene sisteme nadzirajo narcisoidni psihopati. Bizarnih sklepanj in izpeljav je nešteto, v domeni razumevanja ženske vloge v družbi bom ponovil nekaj citatov iz prve knjige:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Tri suhe krave, da bika ne omenjamo

Zupančič svojo tezo razvija v kar treh knjigah, ki so nekakšna nadaljevanja: Prva od suhih krav, Tembatsu (Druga od suhih krav) in Tretja od suhih krav. Slednja je nekakšen zbornik istomislečih avtorjev, od katerih mnogi nastopijo tudi v omenjenem dokumentarcu, npr. okoljevarstvenik Anton Komat, antropologinja Vesna V. Godina, urednik Dela Ali Žerdin in mikrobiolog  Gorazd Pretnar.

Teorija, o kateri govorimo in služi kot zaslomba za seksistični diskurz, je torej socialno, znanstveno in medijsko dobro navzoča in relativno uspešna. Takšna je tudi recepcija v množičnih medijih: neproblemska, nekritična, afirmativna in prikimavajoča.

Opozorila, da javni servis ne opravlja svojega poslanstva, doslej niso zalegla in z veliko verjetnostjo lahko domnevamo, da tudi novi dokumentarec ne bo povzročil posebnega vznemirjenja. Kimajoči in cenzurirajoči novinarji in njih uredniki so v bistvu tisti, ki z omejevanjem javne razprave aktivno spodbujajo tovrstni diskurz, ga legitimirajo in obenem tudi s cenzuro omejujejo javno rabo razuma.

Lep primer spontane ideologije seksizma je npr. recenzija zadnje knjige. Bizarne floskule so čudovit simptom samoosmišljanja ideje skozi odvzem kritičnosti ali celo laskanje: »Knjiga brez dlake na jeziku«, »Knjiga je aktualna, zanimiva in nam da material za razmišljanje. Brati jo je treba počasi in natančno«, »Verjamem, da bo med velik del politikov in managerjev vnesla nemir«, »Všečna ne bo tudi feministkam« in »Upam, da bo vsaj delček pripomogla k pravi usmeritvi v Sloveniji in svetu, če ni že prepozno in …«

Častni doktorati za seksizem?

Uspeh seksističnega diskurza in njegova umestitev na RTV Slovenija je časovno zelo sovpadla s še enim istovrstnim dogodkom: podelitvijo častnega doktorata dr. Boštjanu M. Zupančiču na primorski univerzi. Skratka, tak diskurz potrebuje svoje socialne mreže in svoje častilce. Ter jih tudi najde.

15. aprila so nekateri maloštevilni mediji poročali o tem, da je devet članov Komisije za ženske v znanosti pri ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport nasprotovalo taki odločitvi senata te univerze.

Člani strokovne komisije za pripravo strokovnega mnenja o utemeljenosti priznanja so bili sicer prof. dr. Ernest Petrič, prof. dr. Marko Pavliha,  mednarodni pravnik prof. dr. Andras Sajò in prof. dr. Tomaž Pisanski.

Komisija za ženske v znanosti je Zupančiču očitala, da se na neznanstveni način loteva vprašanj o družbeni delitvi spolov ter da si ne prizadeva za družbeno enakost ženska, temveč jih »omalovažuje s preživetimi in populističnimi koncept«, razen tega njegov odnos »izraža nerazumevanje mnogoterih in prepletenih družbenih virov in zgodovinskih vzrokov zatiranja, izkoriščanja, onemogočanja in poniževanja žensk«.

Nikjer nisem zasledil niti enega medijskega zapisa, ki bi o tem pisal podrobneje, ali izjavo katerega izmed članov Komisije, ki bi ga povabili, da predstavi svoje stališče.

Nasprotno pa je Univerza na Primorskem zatekla v logiko teorij zarot in šikaniranja Komisije, saj jih je zavrnila s tem pojasnilom:

“Sklepati je, da se gnev skupine podpisnikov nanaša na osebno mnenje prof. dr. Boštjana M. Zupančiča, in sklepati je, da je pri pobudi vedno istega kroga posameznikov bilo sedanje vodstvo UP še enkrat zlorabljeno preko vsebin, ki jih težko komentira,” so še zapisali v svojem pojasnilu.

Primer lepo ilustrira, da seksizem v Sloveniji ne prosperira le s pomočjo voljnih novinarjev, temveč tudi s pomočjo voljnih akademikov, ki so pripravljeni njihove nosilce počastiti z najbolj prestižnimi nagradami. Verjetno zato, ker novinarke in univerzitetne profesorice mislijo z zadnjico in ker med uredniki in profesorji primanjkuje pravih dedcev.

Slabo kaže: moški postajajo vse bolj feminizirani in javni zavod RTV Slovenija se nam trudi to dopovedati. Še več, v novem dokumentarnem filmu jemljejo za svojo konceptualno osnovo preizpraševanja dr. Boštjana M. Zupančiča o tem, ali je za poženščenje moških kriva previsoka doza pesticidov v našem okolju, morda »pohod feminizma, ki je ustvaril tip sodobnih uspešnih, a samskih in nesrečnih žensk«, oziroma je za to krivo, še ena njegova teza,  izginjanje kromosoma Y? Torej A, B, ali C, kar so vse ugotovitve istega avtorja? Govorim o dokumentarnem filmu Med spoloma, ki ga bodo te dni predvajali na TV Slovenija. Najavljajo ga s takim srce parajočim opisom:

Dokumentarni film Med spoloma razkriva, kot so povzeli ustvarjalci, kaj v današnjem času pomeni biti moški in kaj ženska. Ali res moški postajajo vse bolj feminilni, je za to, prosto po Boštjanu M. Zupančiču, kriva koncentracija pesticidov v okolju, ali je kriv feminizem, ki je podivjal in pripeljal do tega, da je vse več žensk samskih in nesrečnih, so sodobni moški res kastrirani in ali res kromosom y izginja? Dokumentarec meseca Med spoloma odpira vprašanja o novih vlogah moškega in ženskega spola in nas vodi do ključnega vprašanja, kaj je vloga in namen človeka.

Do teh vprašanj se prebijemo prek zgodbe Petre (Barbara Pia Jenič) in Davida (Jan Bučar), ki sta po sedmih letih zveze tik na tem, da se razideta: ona zanj nima dovolj časa, on ni dovolj razumevajoč do potreb njene službe. Kot zadnji izhod vidita obisk pri terapevtki, ki kmalu ugotovi, v čem je težava: preveč se ukvarjata s tem, kar imata, in ne s tem, kar kot par sta. Ujeta v hiter ritem sodobnega življenja ne vidita več svoje vloge kot ženska in moški.

V njuno zgodbo so vpletena pričanja znanih Slovencev, strokovnjakov za psihologijo in odnose, od dr. Andreja Perka, ki postavi izhodiščno temo, da smo ljudje “odnosna bitja”, ki se lahko popolnoma realiziramo le v zvezi, pa do vedno kontroverznega Romana Vodeba (“Vsega je kriv feminizem!”) in trenutno pri nas zelo priljubljenega Zorana Milivojevića. Dr. Vesna Godina postavi tezo, da je “definicija moške identitete v krizi”, medtem ko znani plastični kirurg dr. Franc Planinšek opozarja na “napako” žensk, ki za vsako ceno skušajo biti samostojne, alfa samice, s čimer moške, z njegovimi besedami, kastrirajo. Svoje mnenje pristavi celo mojstrica obrazne joge. O temi so razmišljali tudi Savina A. Ritter (“Ženska energija je podobna vodi, moška pa jadrnici na njeni gladini”) in še nekateri drugi znani obrazi. Naj se z njihovimi mnenji strinjamo ali ne – tema odnosov med moškimi je vsaj toliko večno aktualna kot tudi odprta za neskončno interpretacij.

Seksizem po meri

Pravnik dr. Boštjan M. Zupančič je medijsko zelo popularen. Celo kvazifeministični oddelki časopisov, še zlasti npr. Večera, se tepejo za njegove dragocene misli. Ali njim zelo podobne psihoekspertize Romana Vodeba. Metafizika spolne razlike je preprosta, v resnici gostilniška. Naj navedem nekaj kratkih povednih misli iz njegove znanstveno zasnovne knjige, ki ženskam kar po vrsti odreka znanstveni čut, pravno razsodnost, zobozdravniško znanje, jih obsoja neznanja, ki proizvaja množične smrti, npr. v primeru meteorologinje. Še Otto Weininger bi se počutil vajenca! Bere se že groteskno, takole:

»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«

»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«

»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«

»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«

»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«

»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.«

Boštjan M. Zupančič je nesporno seksist, ki svoja prepričanja ovija v pisan celofan znanstvenih dokazovanj. Knjigi Tembatsu inPrva od suhih krav sta zakladnici logičnih zmot, iskanja znanstvene opore za bizarne sklepe in kvaziznanstvenih preigravanj. O njegovi privrženosti teorijam zarote sem že pisal v primeru ti. teorije o prededipalcih tostran Alp. Opozorila ne pomagajo, novinarke in novinarji množičnih medijev ga obožujejo.

Spontana ideologija seksizma, ki vdira na TV Slovenija v dokumentarni podobi in s pomočjo uglednih »strokovnjakov«, bo konkretno preverljiva resda šele po predvajanju filma čez dva dneva. A že najava vzbuja vse dvome. V primeru, da bo potreben odziv plačnikov RTV naročnine, je tu moje svarilo: opustite sleherno upanje. Ker sam čakam na odgovore na svoje štiri pritožbe že od junija 2011, lahko z zanesljivostjo nekoga z veliko mero potrpežljivosti povem, da bodo vaše pritožbe skupaj s pravilniki vred v vodstvu RTV Slovenija in Programskem svetu vrgli v koš! Dve leti čakanja na kakršenkoli odgovor (!) na štiri različne pritožbe glede kršitev standardov mi kot bivšemu programskemu svetniku dajeta polno licenco, da povem na glas: javni zavod je celo pod trdo roko Janševega triumvirata Guzej-Vasle-Možina pokazal več smisla za poslanstvo javnega servisa, vsaj kar se spoštovanje mnenj poslušalcev in gledalcev tiče. In bistveno manj arogance.

Glede seksizma in njegovega konceptualnega ogrodja na TV Slovenija torej velja: imejte ga, glejte ga, plačajte ga in bodite raje tiho, ker dosegli ne boste nič!

Rumenega novinarstva ni težko prepoznati. Popačitev vsebine, senzacionalizem in intrigantstvo z namenom povečanja prodaje vedno predstavljajo dober test za to, kako zaobiti pravila profesionalnega ravnanja, ne da bi nam to očitali. Nenazadnje je tudi rumeno novinarstvo zavezano etičnim načelom. Eden izmed njegovih elementov je skrivanje svojega stališča na način, da ga podajamo skozi usta drugega – ta potem prevzema odgovornost za izrečena dejstva in s tem razbremenjuje novinarsko odgovornost za zapisano. Wiki nas pouči:

Yellow journalism, or the yellow press, is a type of journalism that presents little or no legitimate well-researched news and instead uses eye-catching headlines to sell more newspapers. Techniques may include exaggerations of news events, scandal-mongering, or sensationalism.

Zgleden primer porajajočega senzacionalizma časopisa Večer je obravnava vstajniškega župana. Po tistem, ko so mu očitali mačje menije, torej poseben gurmanski okus, ter ga nato obtožili še, da glede svojih izjav o mačjih jedilnikih laže (obširno o tem sem že pisal tukaj in tukaj), jim je kot potica z neba priletela zgodba o tem, kaj si o njem misli njena dolgoletna prijateljica dr. Vesna Vuk Godina, ki je v novoizvoljenem županu čez noč ugledala lunatika.

Zgodbo so zagrabili z obema rokama in njene obtožbe preparirali na način, ki velja za rumene medije. Spodaj sem poskeniral nekaj naslovov in naslovnic, ki povedo čisto vse in ne potrebujejo komentarja.

Očitke proti novemu županu bi lahko zložili v tri kategorije: dr. Andrej Fištravec je izgubil stik z realnostjo in se mu je zmešalo, za nameček z njim manipulira skupina ljudi okoli njega in je zato volilna zmaga nateg, hkrati pa je zgolj trojanski konj stranke Zares in torej ni vstajniški župan. Nobene od teh observacij se niso potrudili utemeljiti.

Komentiraj, potem ti bomo pokazali!

Kako daleč so pripravljeni iti v svoji rumeni agendi, najbolje ilustrira spodnji odlomek iz članka:

Novoizvoljeni mariborski župan Andrej Fištravec se še vedno noče javno odzvati na besede nekdanje sodelavke, socialne antropologinje Vesne Vuk Godine, češ da še ni videl celotnega besedila. Pa vendar priznava, da sta marca govorila o tem, torej njene besede zanj ne morejo biti popolno presenečenje.

“V zvezi s tem sem že povedal, da sva z Vesno že govorila. Zdi se mi, da sem ji zadovoljivo pojasnil svoja stališča,” Fištravec ponavlja svojo kratko izjavo in vztraja, da nobeden od njenih očitkov ne drži. Pravi: “Natančnejše odgovore bom lahko podal, ko bom prebral integralno verzijo besedila.” Torej danes, ko bo prebral celotno besedilo v sobotni prilogi Večera? Toda če sta, kot oba pravita, že marca govorila o nekaterih stvareh in mu je takrat Vuk Godina očitala marsikaj, on pa odgovoril, lahko sklepamo, da glavnino očitkov vendarle pozna. Sicer pa Fištravec na vprašanje, ali je zdaj presenečen, diplomatsko odgovarja: “Vsak človek ima lahko svoje mnenje, živimo v sodobni družbi, vsak ima pravico, da tudi pove svoje mnenje.”

Da ne bodo odgovarjali, dokler ne bodo videli celotnega besedila, pravi tudi njegov predstavnik za odnose z javnostmi Bartolo Lampret, še do včeraj zaposlen pri odnosih z javnostmi Policijske uprave Maribor: “Ne moremo komentirati besed, izvzetih iz konteksta. Videti moramo celoto, potem pa se bomo odzvali.”

Večerovci so si namreč zgodbo o aferi Fištravec vs. Godina zamislili dvostopenjsko, da bi jo stopnjevali, napihovali in širili. Sprva so očitno pohiteli in  brez pridobljenega nasprotnega mnenja čez celo stran pisali o tem, da so prejeli pismo Vesne Godina z očitki na račun novega župana, ga na nekaj mestih citirali in povezali v zgodbo nekatere detajle, ki jih v pismu omenja. Nato so v taistem članku napovedali njegovo objavo za naslednji dan (6. aprila 2013; vse to pred uradnim začetkom mandata novega župana), na Fištravca pa naslovili prošnjo, da ga komentira, ne da bi mu ga pokazali.

Kriv je!

A ne le to. Fištravca so potem tudi dodatno okrivili, kot je razvidno iz citiranega odlomka. Kriv je, ker ne komentira pisma, ki mu ga ne želijo pokazati. Takšna novinarska obscenost je pogumno šla tako daleč, da mu je to za nameček še očitala: župan ni le predstavljen kot kriv vseh grehov, ki se mu očitajo v pismu Vesne Vuk Godina, ampak je kriv tudi tega, da na očitke o krivdi ne odgovarja – navzlic temu, da mu jih sploh niso želeli pokazati. Novinarka Uršula Godec si je namreč zamislila alibično sklepanje, po katerem Fištravec preprosto mora vedeti, kaj piše v obtožnici, četudi je ni videl. Zakaj? Ker lahko menda ugiba in predvideva, kaj v njej piše! Še Sveta inkvizicija je imela več smisla za korektnost, preden je po branju obtožnic nesrečne čarovnice pošiljala na grmado.

Priznam, da celo ob dolgoletnem spremljanju medijev ne pomnim primera, kjer bi novinarji skrivali »obremenilna dejstva« ali materiale pred (že vnaprej) inkriminirano osebo na podoben način, namesto da bi jo z njimi seznanili. Na ta način dobljena »dvojna krivda«  – torej vnaprej očitati dejanja drugemu, ne da bi mu dal možnost obrambe (velja za zapis 5. aprila), in nato še, ne da bi mu predstavil »corpus delicti« z materijo očitkov  -  je precedenčna. Na Večeru niso imeli niti enega pametnega razloga, da županu pisma ne bi pokazali, če že od njega vehementno terjajo komentar. Razen rumenega, seveda. In prav zato ni bilo nobeno presenečenje slogovni način, na katerega so objavili tudi Fištravčev odgovor v Večeru v ponedeljek – po tistem, ko je moral počakati na sobotno objavo in je lahko končno le prebral obtožnico.

Predstavljajmo si, da odvetnico Nino Zidar Klemenčič oblegajo paparaci na vsakem uličnem vogalu. Vedo, da to smejo početi na javnih prostorih in mestih. Ogledujejo si jo na kavicah, pridno beležijo njena srečanja, denimo z možem, sicer predsednikom protikorupcijske komisije, so na preži v grmovju in čakajo na svoj trenutek. Kar iščejo, je obremenilni dokaz za to, da je mož v tesni navezi z novo mandatarko Alenko Bratušek.

Bi se Nina Zidar Klemenčič strinjala s takim ravnanjem? Po vsem sodeč bi ga toplo pozdravila. Dobesedno. Poglejmo kontekst. Nedavnega 8. aprila 2013 so v Državnem zboru priredili okroglo mizo v zasedbi Ranka Ivelja, Igor Kršinar, Nataša Pirc Musar, Franci Grad, Miro Cerar, Samo Trtnik in Nina Zidar Klemenčič. Uvedli so razpravo o »sobivanju ustavnih pravic in medijskem poročanju« – po tistem, ko se medije obkrožili posnetki sporočila SMS predsednice vlade Alenke Bratušek med sejo parlamenta, ki ga je prebrala na svojem telefonu. Rezultat: avtorju posnetka Janiju Božiču, lastniku portala Podlupo.net, so odvzeli novinarsko akreditacijo za Državni zbor.

Ob nizu pravnih, novinarskih in etičnih dilem, denimo o tem, kaj sme in česa ne sme novinar početi v DZ, ali je imenovani novinar prestopil pravno ali tudi etično črto, kje je meja zasebnosti in kje se začne javni interes, kam točno uvrstiti paparaci novinarstvo, če sploh kam, itd., se v naslednjem posnetku z navedene okrogle mize odvetnica Nina Zidar Klemenčič sprašuje tudi takole:

Če prav razumem, je bil povod za to okroglo mizo fotografija SMS sporočila predsednice vlade, po drugi strani obrambnega ministra, po tretji Moederndorferjevega SMS, ki je bil očitno zasebne narave. Različne stvari je treba obravnavati različno in jih ne metati v en koš: če bi recimo predsednica vlade takrat dobila takrat SMS sporočilo denimo ljubljanskega župana Jankovića, »Drži se, Alenka, še malo in nama bo uspelo«, tik preden je bila izvoljena, najbrž ne bi bilo dileme, da je v javnem interesu, da se objavi ta vsebina sporočila. Ali pa še huje, če bi prejela sporočilo predsednika protikorupcijske komisije z istim besedilom, kar bi bilo, glede na vse teorije zarote, izjemno v javnem interesu, da se objavi… Ko se zgodi, je treba tehtati vsebino in njegovo težo. Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.

Cilj posvečuje sredstva

Odvetnica je torej svoj pogled povsem podredila »vsebini«. Če bi v njej nastopil npr. njen mož, bi bila vsebina merodajna. Zakaj? Ker mora, kot dodaja, presojati njo, kdor sproži pravne postopke. Če je izdelek v javnem interesu, potem bo dejanje sprejemljivo, sicer ne. V tej perspektivi novinarski postopek pred objavo ni problematičen  – bolje rečeno, ga odvetnica sploh ne problematizira, niti se posebej ne opredeli do pravil ravnanj v Državnem zboru, ki veljajo za novinarje.

»Vsebina«, ki jo omenja odvetnica, je zanjo nesporno determinirana z javnim interesom. Vendar kaj to predstavlja v praksi? Nina Zidar Klemenčič se ravna po načelu »cilj posvečuje sredstva« – če je naš paparaci novinar v teleobjektiv zadel nekaj zanimivega in usklajenega z javnim interesom, je to zanjo normalno in zaželeno novinarsko delo. Če ni, potem ni zaželeno. Težava je v tem, da je problem odločitve prenesla na rezultat in zanika etičnost odločitve kot takšne. S tem je legitimirala sleherno paraparaci novinarsko obnašanje in sleherni vdor v zasebnost – in sicer tudi v vseh tistih primerih, ko je novinar kaj posnel, četudi tega ni objavil.

Njeno ravnanje strukturno sledi načelu outcome bias; naklonjenost glede na rezultat je način odločanja, pri katerem sprejmemo odločitev zaradi končnega rezultata in odločitve ne presojamo na podlagi njene »kvalitete« v trenutku, ko smo odločitev sprejeli. Prenos presoje od dejanja samega k rezultatu strukturno vzeto v novinarskem poslu terja uvedbo ločnice novinarsko ravnanje vs. objava novinarskega izdelka. Vsako novinarsko ravnanje namreč kajpada še ne rezultira v končni objavi. Odvetnica evidentno ne problematizira in ocenjuje spornosti ravnanja po sebi, temveč zgolj v perspektivi njegove objave.

Takšen prehod si je verjetno dovolila, ker je etično-novinarski vidik povsem podredila pravnemu. Njen »vsebinski« imperativ neizogibno zahteva privzetje naslednjega: novinarsko dejanje je etično sprejemljivo, če so vodi do sprejemljivih posledic tega dejanja, je pa nesprejemljivo, če ne vodi do sprejemljivih posledic.

Posledičnost in zaželenost

V konkretnem primeru je ravnanje (ali dejanje) pravilno, če vodi do rezultatov, ki se izražajo v javnem interesu, da državljani nekaj smemo vedeti in spoznati. Argumentacijska plat njenega razmisleka je znana pod imenom argumenta iz posledic ali sklicevanja na posledice (argumentum ad consequentiam) in ima takšnole obliko:

(1) Če P, potem nastopi Q.

(2) Q je zaželen.

(3) Torej je P resničen (ali pravilen).

Zaželenost Q, v tem primeru njegova vsebina, ki je na ravni javnega interesa, je kasneje tudi jeziček na tehtnici, zakaj in kdaj je neko dejanje kaznivo ali ne. Vendar novinarje ne sme in ne more zanimati le pravni vidik zgodbe, saj potrebujejo predpis, ki jim bo veleval, kako pravilno in ustrezno postopati še pred nastopom Q. Zanima jih etična ocena samega ravnanja. Razprava v Državnem zboru je bila odveč v tem smislu, ker je novinar portala podlupo.net nesporno kršil pravila Hišnega reda in Pogoje za delo predstavnikov medijev v Državnem zboru.

Prav zato je bizarno, da je v tem kontekstu in v hramu demokracije odvetnica Nina Zidar Klemenčič želela namesto pravnega uporabiti še etično-novinarski argument, ki ga je povsem navezala in podredila pravnemu. Kot da ni opazila, da njeno stališče povsem legitimira parapaci novinarstvo brez meja tudi v Državnem zboru, ne le okoli nje v zasebnem življenju. Kot da ne pozna ali ne želi upoštevati 12., 14. in 17. člena Kodeksa slovenskih novinarjev, ki regulirajo novinarsko postopanje v imenu javnega interesa in ga omejujejo. Že zaradi njih ne drži njeno načelo »Od vsebine je odvisno, ali je bil nek način prekomeren ali ne.« Iz povedanega se ne da sklepati nič drugega.