Arhiv za kategorijo 'Sproščenost'

“Naredimo to deželo spet sproščeno!”

17.05.2014 ob 12:09

Laibach so znova naokoli. Njihov Spectre pleni kar nekaj pozornosti, njihova turneja je v polnem teku, za geslo pred ljubljanskim nastopom pa so si izbrali »Naredimo to deželo spet sproščeno!«, ker se jim Slovenija zdi preveč zapeta, zadrgnjena in zagrenjena.

Laibach sproščeno

Ne dvomim sicer, da Laibachi kot imitatorji totalitarnih mentalitet, ki so ravnokar ustanovili partijo in Spectre razumejo kot manifest te partije, namigujejo na Janšo in njegovo sproščenost.

Dvojna reminiscenca na znano Hitlerjevo imperativno domislico je očitna, tudi na Janšev zmagoviti slogan Za Sproščeno Slovenijo, s katero je začel svoj politični pohod na oblast leta 2004.

svoji knjigi sem podrobno opisal funkcijo sproščenosti kot ideologema in filozofema za domačo politično rabo, njeno diskurzivno diarejo in psihopolitično nalogo. Česar v knjigi, ki je izšla leta 2007, nisem mogel storiti, je popis njenega izginotja, ki je abruptno sledil. Če se je domači politični diskurz gnetel od sproščanja in sproščenosti, če so politiki, ministri in seveda predsednik vlade od leta 2004 hiteli sproščati ekonomijo, socialo, šolstvo, medije, kulturo, je »prostost duha«, izpeljana iz Heideggrove Gelassenheit, nekako sredi leta 2007 povsem poniknila. Kot da bi se vgreznila v zemljo, kot da bi na ukaz bila izbrisana ali izgnana. Kot da bi projekt domačijske spet-prostosti, iluzivnega iskanja nekoč izgubljene svobode, izginil čez noč, a tega, kar je tragično, nihče ni niti opazil (in kar je manj tragično, tudi pogrešal). Vse do Laibachov.

V začetku junija 2007 na Zboru za republiko smo bili deležni še zadnjih hipnotičnih rab tega ideologema v čisti obliki, skupaj z Borutom Pahorjem, ki je takrat še rade volje hodil na vse prireditve možganskega trusta Ivana Janše. Naj spomnim na nekaj dosežkov s tega zborovanja:

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenostina 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, v sebi še kako sproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno.«

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.«

Kot rečeno, je kmalu po juniju 2007 sledil nenavaden konec te verbalne diareje – Janša se je sicer obdržal na oblasti vse do leta 2008, a intelektualni in drugi krogi okoli njega so se po vsem sodeč zavestno odpovedali filozofskemu sloganu Nove revije in s svojo odločitvijo – če ni šlo za kaj bolj spontanega – seznanili politične botre. Do takrat naprej spremljamo bolj koncepte novih republik, psihopolitiko paranoje, konspiracijski dadaizem, antikomunistično manihejstvo.

Laibachov duh torej zamuja za okroglih deset let. Prostost duha pri Janši (po Spomenki Hribar) je zamenjala javna in žgoča razprava o prostosti njegovega telesa – če smo ta leta ugotavljali, da nam manjka sproščenosti, Janši po včerajšnji vročitvi sodbe v zadevi Patria bolj preostane razmislek, kako ostati na fizični prostosti in se izogniti zaporni kazni. Sproščenost je tako rekoč degradirala na nivo fizičnega – umski nesproščenosti je zapretila fizična.

  • Share/Bookmark

Janša v izposojevalnici: kultura življenja kot upanje za slovenstvo

8.05.2013 ob 17:45

Slovenijo preplavlja nov politični ideologem. Ponuja se nam metanivojsko: skozi diagnozo stanja duha v deželi, kot ocena preplavljanja ideologije, ki je seveda sama ideologija. Ideologem sproščenosti si je v novi preobleki nadel ime kultura življenja. Tisto, proti čemur se krčevito bori, v paranoidnem dispozitivu manihejstva, je seveda kultura smrti.

Janša je pred mesecem v intervjuju za Družino dejal (povzemam po STA via Dnevnik):

Premier, ki opravlja tekoče posle, je sicer spregovoril tudi o družbenem ozračju v Sloveniji nasploh. Ocenil je, da se v državi »namerno širi kultura smrti, pesimizma«. »Njen temelj pa je laž, ki omogoča prevlado tranzicijske levice. Pozitivna sporočila ali kultura življenja ostaja v ozadju,« je opozoril.

Kultura življenja vs. kultura smrti

Opisi kulture življenja so pri Janši empirični, potegnjeni iz vsakdana. Krivec za zlaganost, mrkost obrazov, samooklicanost vstaj in vstajnikov so seveda mediji, tranzicijska levica, komunisti, Ljubljančani. Ti so na strani kulture smrti in nepristnosti. Kultura življenja je zunaj prestolnice, prepoznaš jo po revnih, a veselih ljudeh, po pristnosti. Kulturi smrti pripadajo tisti, iz katerih žarči laž, zavezani življenju žarčijo resnico:

Bolj kot je okolje izpostavljeno »primitivni propagandi osrednjih slovenskih medijev«, več je po besedah Janše nezadovoljstva. »V Ljubljani je standard na 130 odstotnih točkah evropskega povprečja, pa na ulicah prevladujejo mrki obrazi in samozvane vstaje, kjer tudi gospe v krznenih plaščih govorijo o revščini. Ko pa greš med res revne ljudi, najdeš tam več veselja in življenjskega optimizma, ker kljub pomanjkanju živijo bolj pristno življenje in so dlje od centra, iz katerega žarči laž,« je dejal.

Tudi sicer po njegovih besedah »tranzicijsko levico v Sloveniji združuje interes, za sovražnika pa razglasijo vsakega, ki ga ogroža«. Ta interes je po besedah Janše oblast za vsako ceno, z njo pa “branijo privilegije, pridobljene v prejšnjem režimu”.

Prilagodljivost publiki

Čeprav je intervju z Janšo v Družini vreden podrobnejše analize (žal je nikjer nisem zasledil), lepo manifestira neko drugo značilnost njegovega političnega postopanja: prilagodljivost publiki, ki jo nagovarja. Izraza, kot sta kultura smrti in kultura življenja, namreč nista njegova. Antagonistična vzpostavitev obeh konceptov tudi ne. Sta nadaljevanje filozofskega programa sproščenosti s cerkvenimi sredstvi. O kulturi smrti je na široko spregovoril papež Janez Pavel II. Kontrastiral ga je s pojmom kulture življenja. Kasneje je isto konceptualizacijo ponovil njegov naslednik Benedikt XVI. Kultura smrti je, skratka, prilagojeni ideološki žargon Rimskokatoliške cerkve: označuje značilnost sodobne kulture, ki menda teži k samoizničitvi, ker zahteva evtanazijo, uvaja splav, kontracepcijo in razvrat, družbeno destrukcijo ali degeneriranost, želi razvrednotiti institut družine. Razvpiti snovalec razvpiste 24kul.si je npr. »Zavod za družino in kulturo življenja«. Vendar Janša, pričakujoč drugega otroka in morda zato ustrezno razpoložen, nesporno širi vsebinski obseg izrazja, ki ga uporablja, in sicer na zgoraj napisan psihopolitičen način: skozi stigmatiziranje političnih nasprotnikov kot pripadnih »kulturi smrti«, pri čemer empirično išče in najdeva takšne nasprotnike tudi v ljudeh na ulicah (vstajnikih, zombijih, gospeh v krznenih plaščih, ljudeh mrkih obrazov…)

Nova uspešnica

Janša z novimi koncepti misli resno. Tik pred izidom je njegovo delo, ki je zgornji ideologem spustilo na naslovnico. Knjiga nosi tak naslov:

knjiga za kulturo zivljenja janša

In kot kaže, zanjo računa, da bo uspešnica. Nenazadnje je zdaj pisatelj, ki je napovedal, da bo od tega živel. V istem intervjuju za Družino namreč pokara člane Društva slovenskih pisateljev in jih označi za levičarske propagandiste, nesposobne prodaje svojih knjig:

Večina najbolj glasnih pa ni doslej ustvarila nič, svoje umotvore prodajo v kakih 200 izvodih ali še manj. Brez državnih jasli ne obstajajo.

Janševa Kultura življenja bo torej nova slovenska verzija papeških enciklik, slovenska verzija Evangelium vitae. Vsaj po naslovu. Janez Pavel II je ob svoji encikliki, ki promovira »kulturo življenja«, blagoslovil celo fundacijo s tem imenom.

Toda ne bo prvi, ki si je sposodil cerkvene koncepte za politične potrebe. Ne, ni bil Blair. Že njegov ideološki prijatelj G. W. Bush je to storil za »kulturo življenja« leta 2000. Janša potemtakem oponaša in papeža in bivšega predsednika ZDA. Kot beremo pod geslom Culture of Life na  straneh Wikipedie, je Bush operiral s kulturo življenja z naslednjim razlogom:

As the media then noted, Governor Bush directly borrowed this language from Pope John Paul II. They saw his invocation of the phrase as an attempt to gain support of “moderate” Catholics who dislike abortion, while not coming out so strongly against the practice that it would alienate voters.

During his eight-year Presidency, politicians repeatedly invoked the “culture of life.” Notable instances included:

George W. Bush signing the Partial-Birth Abortion Ban Act of 2003, surrounded by members of Congress

The summer of 2001, when a political controversy occurred over the position of the federal government on stem cell research, and President Bush faced accusations of backtracking on his earlier “culture of life” rhetoric;

March 2003, when the United States Congress passed a bill prohibiting partial-birth abortion, which proponents cited as advancing the “culture of life”;

The Unborn Victims of Violence Act in April 2004, which defined a violent attack on a pregnant woman as two distinct crimes: one against the woman, and the other against her fetus. Politicians promoted this act as improving the rights of the “unborn”, hence advancing the culture of life;

The US presidential election, 2004, when the Republican Party incorporated the phrase into its official platform, referring to the opposition of the Party against abortion, stem cell research involving the destruction of human embryos, and euthanasia.

The Terri Schiavo controversy of March 2005, when the phrase was used in support of legislative and legal efforts to prolong the life of a brain-damaged woman in an alleged persistent vegetative state.

  • Share/Bookmark

O videzu lakote, ki ne ogroža nobenega

13.04.2013 ob 11:10

Dr. Ivan Štuhec opaža, da lakota pod to vlado vidno izginja.  A obenem, paradoksno, tudi ugotavlja, da lakote ni in zato nasprotuje temu, da bi govorili o njej – oziroma, konkretno, o lačnih otrocih v šolah. Tu je izsek iz svežega pogovora z njim:

Štuhec se zaveda, da so socialne stiske precejšnje, a opozarja, da je bila terminologija lakote v preteklosti uporabljena izrazito v politične namene. „Zelo aktivno je bilo uporabljena iz strani predstavnikov Zveze prijateljev mladine Slovenije in tudi s strani nekaterih podpornikov predsednika Türka pred predsedniškimi volitvami. Na Valu 202 smo lahko, podobno kot smo v 90-ih letih slišali „dobro jutro revščina“, vsak dan poslušali, ne ravno „dobro jutro lakota“ ampak to, da imamo lačne otroke. Imam občutek, da odkar imamo novo vlado, lakota v Sloveniji več ne ogroža nobenega.“

Štuhec lakota

Kakšna moralna ekonomija poganja to dragoceno opažanje moralnega teologa?

Resne krize ni, je le hinavščina

Štuhec je konsistenten, to mu štejem v dobro. Tudi februarja 2012, leto nazaj torej, je zagovarjal enako stališče: lakote pri otrocih ni. Bil je čas, kot je ravnokar vlada Janeza Janše prevzela svoj mandat in za takšno odkritje je bil posebej motiviran. Isti Štuhec je takrat za javni zavod risal navideznost socialnih tegob, s katerimi se po nepotrebnem ukvarjamo:

Dokler naši otroci mečejo kruh v smetnjake, se zmrdujejo pri šolskih malicah, hodijo poletno oblečeni po šolskih prostorih, se mečejo na tla pred izložbami in trgovinami, da izsiljujejo igrače in drugo, dokler vsi neprestano vtipkavajo sms v svoje mobitele in so za vsako figo na zvezi ali z zaščitniškimi starši ali s svojimi prijatelji, dokler imajo denar za cigarete in alkoholne pijače, tako dolgo je zame govorjenje o resni krizi čisto navadna hinavščina našega potrošniško prevzetnega sveta, ki misli, da mora dobiti vse na pritisk gumba.

Zdi se, da je teza o tem, da neobstoju lačnih otrok zgolj ponovitev njegovega nekaj tednov starega stališča, vendar to pot bolj eksplicitna. Takrat je v Družini vztrajal:

»Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni.«

Trije citati zadoščajo. Nobenkrat ni bil posebej originalen. Zgolj ponovil je modre misli svojega idola o štrucah, ki gledajo iz smetnjakov in dokazujejo narodovo blagostanje (1). V nekaterih mojih pripombah o cinizmu in hipokriziji sem zapisal, da je cinizem npr. vedeti, da vlada ne more izpolniti nekaterih pričakovanj glede reševanja gospodarskih težav sredi ene najtežjih preizkušenj v času svetovne krize, a jo hkrati neusmiljeno napadati. Igrati na karto visokih pričakovanj in razočaranja državljanov ali se celo poigravati z njihovo bedo. Kar je skupno tem zvrstem, je davno tega verjetno najbolje opredelil Slavoj Žižek v svoji kritiki Petra Sloterdijka: če za ideološko vpetost velja marksističen premislek »Ne vedo, pa to vseeno počnejo«, za cinično velja nasprotno: »Vedo, kaj počnejo, pa to vseeno počnejo.« Cinik ve, kaj pravi in ve, da manipulira. Pozna svoje  izhodišče in se ga zaveda, a mu ni odveč, da ne bi z njim varal.

Protislovje, ki te ljubim

Je torej Štuhec cinik, če nam prepoveduje govoriti o lakoti oziroma oporeka oceni o obstoju lačnih otrok? Predvsem je v globokem protislovju: če sam ne vidi in ne prepoznava lakote, Bratuškovi in njeni vladi (ter medijem) očita isto – da jo zanikata. Je možno, da bi uvajal neko drugo partikularno distinkcijo, namreč med fenomenom »lačnih otrok«, ki da jih ni, in nato še lakote po sebi, ki da je? No, že skoraj komično je tudi, da je ves pogovor, v katerem Štuhec ugotavlja neobstoj lačnih, del dobrodelne akcije Slomškove ustanove in Radia Ognjišče, v katerem so mimogrede večkrat pozvali tudi k donacijam za socialno ogrožene. Izpadli bi bolj racionalno, če bi prosili ljudi, naj ne donirajo.

Vse je le zarota

Ko moralni teolog in duhovnik zanika lakoto otrok, mora imeti presneto dobre razloge. A si jih je težko predstavljati. Razlaga, ki me najbolj prepriča, čemu lahko služi nenavadna invencija zanikanja obstoja lačnih slovenskih otrok, je sodeč po zgornji kontekstih le ena: vse je totalni konstrukt politike in posledično konstrukt medijev. Ne le, da vsa ta modna »botrstva« postajajo nelojalna konkurenca karitativnih dejavnostim Cerkve, ne le, da smo postali razvajeni v dobi potrošništva, v prvi vrsti je lakota propagandni izum politike.

»Dobro jutro, lakota« je očitek, neposredno namenjen Valu 202, ker širi diskurz o njej in se v obeh kontekstih ponovi. Aluzija na novo vlado Alenke Bratušek je prav tako jasna: lakota bo zdaj nenadoma izginila. Je že, ker bodo provladni mediji – in taki so zanj verjetno skoraj vsi – zdaj umolknili. Nenazadnje Štuhec tudi neposredno pove, da je to »terminologija« za politične namene manipuliranja. Povedano drugače: diskurz o tem nam je podtaknjen, zato se ga moramo obraniti. Lep dokaz, da psihopolitika paranoje načenja njene nosilce, toda cena zanjo je visoka: lakota otrok.

  • Share/Bookmark

Morilci s peterokrako in krivda po povezavi

8.07.2012 ob 20:06

Janševa psihopolitika paranoje pred rdečo zvezdo je uspešnica, o tem ni dvoma. Zvečina tudi zaradi neumnega vsesplošnega razpravljanja o tem, kaj da je simbolika rdeče zvezde in kaj ne. Kot da bi predsednika vlade v izvajanju te ideološke operacije razdvajanja ljudstva kaj dosti zanimala eksegeza simbolov. Da je skupaj z njo sam marširal po poteh Avnoja, težko zanika, toda tudi ta prazen očitek vrste »tudi ti« z nasprotne strani spregleda bistveno.

Disputacije okoli državne proslave 22. junija, zgoščene okoli simbolnega »objekta« rdeče barve, zato ekstenzivno dosegajo cilje tistih, ki so jih sprožili. Ugovor ne bi smel biti usmerjen v obrambo simbolov kot takih, temveč v obrambo akterjev NOB in proti ponarejanju zgodovine. Kajti tudi če bi zvezda že res bila enoznačno popoln in neizpodbiten indic totalitarizma, kot nas želijo prepričati, in bi se res vsi celo strinjali, želi Janša s svojo operacijo demonizacije z rdečo zvezdo izničiti vse kaj drugega – in prav to se s sprevrnjenim diskurzom, ki stopa v ospredje, spregleda.

Komunisti so zlorabili NOB

Bodimo za trenutek do oblasti benevolentni in recimo, da celo drži tale trditev:

»Komunistična partija je uzurpirala osvobodilni boj za prevzem oblasti.«

Že leta 2007, ko je nastala, sem javno spraševal, kdo jo je izrekel. Tisti, ki danes okoli sebe posluša angele in nič več rdeče zvezde: Borut Pahor jo je ponosno navrgel na nič manj kot kongresu socialnih demokratov (!), in to kot njihov staronovi predsednik. Oporekanj ni bilo – že takrat sta se Borut in Janez družno zavzemala za isto sprostitev Slovenije. Pred dobrega pol leta je misel ponovila gospa, ki danes (dobesedno) organizira spominske slovesnosti v čast domobrancem, Ljudmila Novak:

Ali veste, zakaj so domobranci sploh nastali? Da bi zavarovali nedolžno prebivalstvo pred zločini komunistov, ki so izkoristili NOB za revolucijo in prevzem oblasti.

Tudi v tej luči porojene simpatije desnice in še zlasti Nove Slovenije do Pahorja (pred meseci so celo navrgli, da bi ga podprli kot predsednika republike) so lažje pojmljive, če se celo besede in misli ujemajo: Borut Novak in Ljudmila Pahor sta mogoče ista oseba. Zdaj je verjetno bolj umljiv Pahorjev molk ob trenutnih razpravah, pa tudi na kakšni domobranski slovesnosti ga utegnemo srečati.

Toda če vse to drži, če drži ta perfidna teza o zlorabah & izkoriščanju – vredna posebne analize –, kaj nam vse to pove o ponarejanju zgodovine? Če so bili partizani res le zlorabljeni, potem so vredni pomilovanja. Potem so borci NOB s peterokrako vred vredni spoštovanja, vendarle! Pa seveda ne gre za to: ne Janša ne Novakova in ne Pahor tega ne morejo misliti resno. Ker ne morejo konsistentno pokazati, kdo je potem vodil boj proti okupatorju in komu gredo zasluge. Gesta z zanikanjem simbolov zato ne služi le protikomunistični reinterpretaciji druge svetovne vojne, ampak izničitvi akterjev NOB sploh in zgodovine Slovenije vse do njih samih, ti. osamosvojiteljev. Ne, obstaja »naša« in »vaša« zgodovina, ali še drugeče, zgodovina pred nami in po nas, ve pa se, čigava je prava.

Množični morilci s peterokrako

Demonizacijo nosilcev rdeče zvezde, ki ni le ideološka operacija spreminjanja zgodovine, temveč tudi trenutnih ideoloških in političnih razmerij v družbi, je dosegla enega svojih vrhuncev v Janševi naslednji ugotovitvi: »Tudi množični morilci so nosili rdečo zvezdo.«

Demagoški postopek argumentacijsko gradi na prevari »krivde po povezavi«. To srhljivo asociacijo, na katero nisem našel nobenega političnega odziva (!), je znova treba razumeti šele na podlagi vpotegnitve zgodovinskih subjektov, torej nekako premalo implicitne prve premise, kar je opisana značilnost v simboliko usmerjenih razprav. Sklepanje je:

(1) Rdeča zvezda je simbol pristašev NOB (partizanov, praporščakov na proslavi, komunistov, itd.)

(2) Rdeča zvezda je tudi simbol, ki so ga nosili množični morilci.

(3) Torej so pristaši NOB (partizani, itd.) podobni množičnim morilcem / so množični morilci.

Logika pripisa demoničnih značilnosti je jasno razvidna, zmotnost tudi. Če npr. rečem »Janša je dober obramboslovec. Toda je tudi obtožen v korupcijski aferi. Torej so obramboslovci obtoženi v korupcijskih aferah«, sem jasno obtežil obramboslovce vobče z neko pripisano neprijetno asociacijsko lastnostjo.

Sicer pa sem vzpon antikomunizma kot temeljne matrice slovenske politične paranoje, njen ekskluzivizem in lov na čarovnice že do potankosti opisal v svoji knjigi o njej iz leta 2010. Le da takrat nisem slutil njeno intenzivnost in nove kontekste.

  • Share/Bookmark

Nothing either good or bad, but reporting makes it so

17.02.2012 ob 11:41

Včasih so govorili o medijskem uravnoteževanju in sproščenosti. Bili so taki časi:

Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo ‘slaba novica je najboljša novica’ bodo zamenjali z geslom ‘dobra novica je najbolj spodbudna novica’. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.

Ivan Štuhec

Danes v Sloveniji pospešeno besedičijo o harmoniziranju dobrin in slabih novic. Človek ne more verjeti, kaj pade na pamet predsedniku države:

Zdaj se seveda o kvotah govori na razne načine, kot veste so glasbeniki oziroma ustvarjalci glasbe opozorili na potrebo, da bi slovenska glasba imela določene kvote v naših radijskih programih. To je zadeva, ki ima seveda svojo specifično zgodovino in svoj specifični pomen, ampak če smo v položaju, v katerem so kvote del naše stvarnosti, potem je prav, da jih pogledamo tudi s stališča kvote pozitivnih vesti. S tem nikakor ne mislim, da si moramo kakšne pozitivne zgodbe izmišljati, mislim pa, da je prav, da pozitivnih zgodb ne spregledamo popolnoma, ampak da najdemo tudi prostor zanje in mogoče celo kakšno kvoto.

Včeraj preberem v prilogi Dela identično idejo marketinškega guruja de Bona, češ dajmo v časopise po eno stran z dobrimi novicami. Če že imamo take s športom… In potem sledijo razprave in simpoziji o pravih kvotah dobrih novic. Na katere vabijo Marjana Bauerja, da nam pove, da se pač mora streči z negativnimi novicami, ker je to v človeški naravi! Kot da bi volk pojasnjeval, da se ne more upreti ovčicam, ker nosijo preveč seksi perilo. Geniji v kratkih hlačah. Še več takih simpozijev, prosim!

Čemu služi ves ta cirkus o dobrih novicah? Seveda zgolj temu, da bi nas zaslepil za pravo resnico o tem, od kod in zakaj nastajajo slabe. Da bi nas zaslepil za razpravo o insinuacijskem, diskvalifikacijskem, politikantskem diskurzu medijev. Ali senzacionalizmu in rumenilu. Ali včasih, čisto terapevtsko, za tesnobo in krizo v tem svetu (še najmanjkrat). Bodimo slepi, zahtevajmo dobro!

Da dobrih novic po sebi ni mogoče definirati, je jasno. Prvič, ker je lahko ista novica dobra ali slaba, ker je ta pripis relativen. Ker je pripis relativen ob različnih časih tudi za istega akterja.  Drugič, ker na sebi ne moremo točno povedati, kaj je dobro in kaj slabo. »For there is nothing either good or bad, but thinking makes it so.« Pravi Shakespeare. Po naše: »For there is nothing either good or bad, but reporting makes it so.«

In tretjič, ker smo čase uravnoteževanja medijev in novic, upajmo, že preboleli. Ali pa tudi ne. Zdaj je čas, da se uravnoteži RTV SLO:

»Padec kvalitete MMCja je večji kot sem slutil. Spreminja se v uradni list Milana Kučana.«

  • Share/Bookmark

Raz-uročenje

9.12.2011 ob 21:41

Kaj pa, če je za slovenske politične kregarije kriv urok? Politika se lomi, stopica na mestu, se medsebojno iracionalno daje v boju za oblast, vsi skupaj pa povsem nemočni to srepo opazujemo in počasi tonemo. Je sploh kakšna razumska razlaga, zakaj vse to počnejo? Janković ne more z Janšo, Janša ne more z Jankovićem, nihče ne more z nikomer. Gospodarska, dolžniška in socialna kriza, milijardni dolgovi, vedno večja brezposelnost. Zakaj si še zmerom zadajajo neskončne udarce, ne da bi pristopili k reševanju? Kaj če zaradi uroka? Kako bomo rešili krizo, če ne brez tistih, ki nas bodo raz-uročili?

Recimo takole: slovenska sproščenost, ne razsvetljenstvo, se je znašla v krizi, ki je primarno kriza duha in mišljenja. Kar potrebujemo, je osvobajajoča demistifikacija, kot bi rekel Max Weber, die Entzauberung der Welt. Raz-uročenje. Vsaj v slovenskih razmerah.

Iščejo se pravi rešitelji. Prijetno s koristnim, znižajmo brezposelnost. Zavod za zaposlovanje je tu, da s svojimi perspektivnimi kadri danes le ponudi ultimativno rešitev:

  • Share/Bookmark

Znova sproščeni

14.11.2011 ob 23:20

Nismo čakali zaman na reanimacijo sproščenosti. Splačalo se je. Današnji Zbor za republiko je spet »uhvatio ritam«. Seveda Peter Jambrek:

Nobena stranka na volitvah namreč ne bo dobila zadostnega mandata za spremembe, je prepričan Jambrek, zato bo sodelovanje nujno. Glavne politične skupine bi zato morale skleniti pogodbo za končanje trenutnega tranzicijskega sistema in za določitev konkretnih ukrepov. Ti pa bi morali temeljiti na jasni viziji svobodne in sproščene Slovenije, je dejal.

Sproščenost, čudežen koncept, ki ga v času najgloblje gospodarske krize res zelo potrebujemo. Z vsako zategnjeno luknjico na pasu bolj. Krasno je videti, da se je borcem za zborovsko sproščenost pridružil še Franc Kangler. Nekako se rima. Zato nekaj obujanja spomina na leto 2007, tedanji Zbor za republiko in modre izjave, ki so sledile:

Janez Janša, 13. 6. 2007

»Opozicija bi bila v vsaki državi, ki bi dosegala take uspehe kot Slovenija, nesproščena in nervozna. V Sloveniji se to dogaja, zato se skuša vlado spraviti na neke stranske teme, predvsem zato, da se ne bi ukvarjala s ključnimi razvojnimi vprašanji.«

Dimitrij Rupel, 12. 6. 2007

»Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti.«

Ivan Štuhec, 11. 6. 2007

»Sproščanje teh nesproščenosti je dolgotrajen proces… Univerze so še ta prostor, kjer očitno avtonomija in sproščenost nimata svoje legitimne domovinske pravice. Drugače se ne more zgoditi, da neka rektorska konferenca o nekem predloga zakona reče, da o nekem predlogu zakona ne bomo diskutirali. Ja koji faktor pa ste vi, da to lahko rečete?«

Ivan Štuhec, 11. 6. 2007

»Meni se ta debata o nesproščenosti zdi popolnoma deplasirana… res ne vidim nobenega primera, kdo ni sproščen in kdo komu prepoveduje govoriti in misliti.  Mislim, da je ta bila prišla tam nekje okoli leta 2002, potem pa ni bilo nobene debate o sproščenosti, zdaj pa je spet naenkrat nastala.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Ne želimo ohranjati delitev iz preteklosti, ampak želimo prostor za sproščeno razpravo.«

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenosti na 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, v sebi še kako sproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno.«

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.«

(Sproščeni) Niko Grafenauer, 12. 6. 2007

»Ni bil aerodromski človek tega časa, a si predstavljam, kako je iz zaporniške celice gledal v nebo, ki ga je včasih prečkalo tudi kakšno letalo.«

  • Share/Bookmark

Pahor neostoik ali pozitivec?

26.12.2010 ob 10:33

Včasih je bila sproščenost…. danes je skoraj-duhovnost.

Je Borut Pahor neostoik ali pozitivec? To vprašanje me bega že nekaj časa. Da bi izostril fokus, sem si ogledal zadnjo ga-ga predstavo, ki smeši, vsaj po mojem, njegovo neostoiško/pozitivistično pozo. Niz klanjanj na kritične pripombe sogovorcev (po načelu hujši je očitek, bolj ga sprejemamo) lahko razumemo bodisi kot (a) čisto politično sistemsko nemožnost ovreči kritiko, nadgrajeno z retorično maniro, (b) politično-religiozno držo tipa protokrščanske vizije Tonyja Blaira, ki jo je Pahor kupil skupaj z laburistom Blairom in njegovimi piarovci, ali (c) močnejše navzoče duhovno-ideološko stališče v njem.

Teza o neostoiku ali pozitivcu je seveda na ravni tretje možnosti. Imitacijska karikatura ga-ga predstav je odlična priložnost, da vidimo stvari v bolj izluščeni in izostreni formi. Fantje imajo politični »feeling«, ni kaj.

  • Share/Bookmark

… in takole: sproščenost je za premierja recept za frustracije

7.03.2009 ob 09:56

Iz sproščenosti v sproščenost, od Janše k Pahorju in nazaj k Janši (če bi že bila kakšna »tranzicijska« razlika). Predsednik vlade je namreč dal sproščenosti novega poleta. Z nekakšnim fitnes nadpomenom iz psihologije športa. In seveda povedal, da jo nujno potrebujemo. Iz članka v novi Katedri:

Pahorjeva nefrustrirana sproščenost

Je Slovenija danes kaj bolj sproščena, kot je bila nekaj let nazaj? Tako so nedavno spraševali mnogi, predvsem nadebudni novinarji. Dilema je preprosto abotna, ker ne vemo, kaj je sproščenost in ker ne vemo, kako bi jo merili. Kot ujetnike nas vodi v osrčje ideološkega diskurza in mnogoterih zlorab – če je volilni slogan o sproščeni Sloveniji leta 2004 homogeniziral ljudstvo pod neko izpraznjeno parolo, celo filozofskega izvora, ter imel nalogo prikriti, da se pod krinko prijetnega žargona dogajata kruta avtokratizacija politike v vseh sferah in komandna demokracija v režiji vladajoče SDS, bi danes pričakovali, da smo se sproščenosti po volitvah 2008 končno znebili. Ker izpraznjenih floskul, s katerimi zgolj manipulirajo z nami kot vodljivimi neracionalnimi lutkami, ne potrebujemo.

Kakšna zmota! Te dni je podpredsednik SDS, dr. Milan Zver, ocenjeval 100 dni nove vlade in ponosno navrgel, da je bila »Janševa vladavina zlata doba Slovenije«. O sproščenosti ni govoril, kajti prejšnji vladarji so svoj programski ideal nekam sramežljivo opustili. Pač pa jo je ob začetku svojega mandata strastno zagrabil Borut Pahor in znova zabrundal pesmico o »pravi sproščenosti«, ne »zategnjenosti« in »zakrčenosti«. Postavil se je torej v kožo svojega predhodnika in z njegovimi ideološki vatli hitel dokazovati, da je boljši od njega, kar vedno znova manifestira v maniri dokaza o tem, da mu je enak. In tako je dva tedna nazaj zasedalo širše vodstvo stranke SD na klavzuri v Velenju, kjer je gošča sproščenosti znova pribrzela na dan. Predsednik vlade in hkrati SD je namreč prihajajoče leto 2009 označil kot »leto zgoščenih socialnih, gospodarskih in političnih problemov« in oceno zabelil s tem, da »potrebujemo sproščeno politično ozračje«. Kot se je izkazalo v nadaljevanju, je s tem referiral na svojo lastno zrelaksirano kondicijo, pravzaprav je meril na svoj novi tip vladanja. Pahor je namreč, kot misli sam, v vodenje države vnesel novost v obnašanju, ki da se kaže v zanj specifični politični drži: »Ne gre več za agresivno politiko, temveč za politiko sproščenosti, demokratičnosti in tolerance sprostitve frustracij«.

S tem se je nedvoumno deklariral za politika sproščenosti neagresivnega tipa. Karkoli naj bi to že pomenilo. Obskuren je neartikuliran dodatek – ob vseh variacijah tega, kaj političnim protagonistom »sproščenost« zelo arbitrarno pomeni, je omemba tolerance sprostitve frustracij pomembna novost. Četudi bizarna. Frustracijska odpornost (ali toleranca) kot tehnični termin v psihologiji opisuje našo sposobnost prenašanja frustracijskih pritiskov, na katere naletimo v situacijah, ko smo soočenimi s težavami. Kako naj to razložimo v kontekstu političnega delovanja, ni čisto jasno, toda kot vse kaže si verjetno Pahor predstavlja sproščanje frustracij kot dogajanje v duhovnem telesu naroda (ali politike), ki je potrebno določene zmerne, »odporne« obdelave. Če navedeni atributi niso mišljeni konjunktivno in našteti zelo poljubno, potem politika sproščenosti nenadoma nastopa kot zdravilo proti sproščanju; paradoksalno je s tem ta atribut zadobil dva povsem nasprotna pomena. Manj verjetno, je, da nam Pahor poenostavljeno želi povedati le to, da se politika sproščenosti banalno kaže tudi v odpornosti na frustracije.

Toda preden si začnemo beliti glavo z njeno heterogeno semantiko, velja izreči svarilo. Analiza številnih artikulacij tega označevalca iz ust Janševih ideologov (recimo v Novi reviji, danes pa bi rekli, da tudi na Novi univerzi) je pokazala, da avtorji ne vedo, kaj govorijo, oziroma se jim to ne zdi pomembno. V svoji votlosti jim je sproščenost označevala dobesedno karkoli. Pahor je, kot permanentni gost in učenec Zbora za republiko ter nič manj permanentni Janšev partner, geslo sproščenosti evidentno ponotranjil. S tem pa tudi njeno izpraznjenost. Bolj kot to, da ne ve, kaj želi z njo povedati, pa je pomembno, kaj želi z njo početi. Če Pahor stavi na odvrženo ideološko kost, ki je vodila v procese dedemokratizacije v državi, velja jemati za popolno aboto, da nekdo, ki je dobil zaupanje volivcev na podlagi zahteve po drugačni politiki in odgovornosti za spremembe, v začetku svojega mandata zapoveduje sposojen zlizan ideologem. Nadalje, če je v času konjukture sproščenost komu zvenela simpatično, danes, v časih recesije in »zakrčenosti« zategovanja pasu, zveni maloumno. In tretjič, obstaja še nek iracionalen element. Premier navzlic vsej kritiki in dekamuflaži sproščenosti kot ideološkega slepila še vedno vztraja pri njej. Kot smo že napisali v obliki teze: želi biti bolj Janšev kot Janša sam. Želi biti bolj sproščen. Njegova predanost razodeva notorno bližino predhodniku in hkrati izpraznjenost lastne politične poti in programskih ciljev. S tem nadaljuje niz cenenih nacionalističnih sloganov o najboljših na vrhu sveta, nebesih pod Triglavom, odličnem slovenskem narodnem značaju in podobnih puhlicah, ki so vedno zvenele kot kičast plagiat. Včasih zato, ker se res bile. Je bil glas za Pahorja glas za drugačno, nesproščeno politiko? Če ja, potem nas sedanji premier vara. Kar bi morali od njega pričakovati, je manj ali nič sproščenosti!

Premier je razočaranje tudi sicer. Če je Janša obljubljal samozavest, kot edini kandidat za ponovnega predsednika stranke na kongresu konec marca v Mariboru Pahor obeta »kongres enotnosti in samozavesti«. In če je bil volilni slogan SDS pred nekaj meseci »Slovenija na pravi poti«, je Pahor v Velenju dva tedna nazaj ocenil, da »je stranka ubrala pravo pot«. No, zanj je prava pot, otipljivo že na terminološki ravni, očitno Janševa.

  • Share/Bookmark

Kako bo Pahor dosegel sproščenost? Takole…

7.03.2009 ob 09:52

Pravijo, da se je sproščenost iztekla z volitvami ali celo prej. Če bi to bilo res, tale blog ne bi imel več velikega smisla. Toda ne dajte se zapeljati, majhni in veliki čudeži se še dogajajo. Kot smo na njem dokazovali zadnjih nekaj let, je plod politične ljubezni med Pahorjem in Janšo. Ki je, resnici na ljubo, v zadnjega pol leta ponarodela; in zdaj takim očitajo, da ugotovitev ni nova? V tem Magovem predvolilnem intervjuju jeseni 2008 je Pahor povprašan tudi po sproščenosti. Novinarsko trendovsko vprašanje »Kako doseči sproščenost« ni ostalo neodgovorjeno:

Janeza Janšo ste obtožili, da ni izpolnil predvolilne obljube o sproščeni Sloveniji. Ali se vam zdi mogoča razlaga, da je slovenski prostor tako polariziran, da se tista stran, ki je v opoziciji, čuti nesproščeno?

To je gotovo eden ključnih problemov. Leta 2004 je bilo mogoče opaziti, da so gospodarski in socialni kazalniki sicer solidni, vendar ljudje kljub temu niso bili zadovoljni s položajem v družbi in so se odločili za spremembe. Takrat je bil ta navdih, s klicem po sproščeni Sloveniji, pravi slogan za pričakovanja ljudi. En del javnosti je bil po dvanajstih letih vladavine ene stranke izključen iz ustvarjanja javnega življenja in se je počutil odrinjenega. Penetracija ene politične sile v družbeno tkivo je bila prevelika. Mislim, da so ljudje pričakovali, da bodo šle stvari v tem mandatu v drugo smer, vendar se vzorec ponavlja: tisti del javnosti, ki se ne vidi politično reprezentiranega v vladi, se počuti odrinjenega. Morda bo del take miselnosti vedno ostal, vendar si bom v prihodnjem mandatu prizadeval, da bi vsaj del tega problema poskušal rešiti na strateški, paradigmatični ravni. Vse ustvarjalne sile, ne glede na svetovnonazorsko ali politično pripadnost, je treba vpoklicati k ustvarjanju skupne Slovenije.

Kako doseči sproščenost, če še vaši strankarski kolegi v parlamentu težko sodelujejo s poslanci SDS in NSI?

Sproščenost ne pomeni odsotnosti demokratičnega dialoga, ki je lahko tudi zelo kritičen in polemičen, mora pa biti kulturen. Med strankami bodo vedno razlike, ki se bodo tako ali drugače izkazovale. Sproščenosti ne vidim v tem, da bi poskušali zanikati razlike med nami. Nasprotno, te se morajo svobodno izpovedovati in zaradi tega ne sme biti nihče sankcioniran. Navsezadnje smo vsi pripadniki nekih manjšin. Ne mislim samo na nacionalne manjšine, ampak tudi kulturne in manjšine v življenjskem slogu. Za Slovenijo je zelo pomembno, da se vsak posameznik počuti svobodnega in da lahko prispeva svoj talent k ustvarjanju skupne prihodnosti. Tukaj vidim priložnost za premike v javnem razpoloženju. Ne smemo ustvariti družbe posameznikov, ki so zaradi politične ali druge identitete privilegirani ali deprivilegirani.

  • Share/Bookmark

Janša, Rancière in filozofi

25.09.2008 ob 14:45

5. The people which is the subject of democracy, and so the matricial subject of politics, is not the collection of members of the community or the labouring class of the population. It is the supplementary part in relation to any counting of the parts of the population which makes it possible to identify the count of the uncounted with the whole of the community. Jacques Rancière

Je g. Janša kalimero, ki po volitvah na noben način ne prizna poraza? Danes berem tole: v SDS bodo zahtevali ponovno štetje. To dejstvo me je spomnilo na francoskega filozofa Jacquesa Rancièrja in zgornji citat, pa tudi na odnos g. Janše do filozofov. Zadnje volitve sem, tako kot mnogi, spremljal relativno pozorno. Neka malenkost, ki zadeva moj poklicni stan, mi ob tem ni ušla, a nikjer nisem zasledil, da bi jo zaznali tudi drugi. Da je niso novinarji in komentatorji, po svoje še razumem. Najbolj mizerno se mi zdi, da je, vsaj javno, niso niti filozofi. Recimo poklicni – pri tem so filozofski nosilci projekta sproščenosti izvzeti. O čem govorim?

O nečem tako banalno neposrednem – gospod Janša je znova diskreditiral filozofe. Filozofi so za, zdaj verjetno že bivšega premierja, znova nebodigatreba. En ništrc. Na izredni seji državnega zbora, sklicani za torek, 9. septembra 2008, so se v SDS kakopak trudili izničiti učinke razkritja v finskem dokumentarcu o podkupovalni aferi Patria. In ko je v zboru nastopil premier, se je dotaknil podpisane pogodbe in rekel tole:

“Ko je bila ta oddaja predvajana, je slovenska opozicija zahtevala prekinitev pogodbe s Patrijo,” je dejal in dodal, da upa, da “so jo presojali pravniki in ne filozofi”.

Če ste filozof, se vam običajno ne ljubi odgovarjati na očitke o tem, da ste to, kar ste. To počnejo, delijo očitke namreč, branjevke na tržnici, ki vam prodajajo jajca (ja, še vedno so iste, kot tiste v Heglovem spisu Kdo misli abstraktno?). Ali inkasanti, prodajalke čevljev, davčni inšpektorji, hotelski kuharji in vaš bratranec iz Haloz. Ti običajno (poudarek na tej besedi, da ne bomo ponižujoče posploševali) niti najmanj ne vedo, kaj je filozofija, vedo pa, da je vredna njihovega in vašega gnusa. Zaradi prezira kajpak filozofi radi zardevajo, ko jih kdo vpraša, kaj počnejo v življenju, začnejo živčno stopicati levo in desno, večkrat celo po cankarjansko zatajijo svojo mater Zofijo. No, seveda razumemo g. Janšo, če vztraja, da v prvi vrsti pogodbe interpretirajo pravniki. A gesta izključitve vseh drugih iz občestva interpretov je jasna. Bolje rečeno: jasno je naveden »razred« ljudi, ki tega ne sme početi – to so filozofi. Ne avtomehaniki ali makroekonomisti. Od tu naprej je težko zanikati, da ima izjava do filozofskega poklica in dejavnosti ponižujoč odnos. Če to reče premier in če to reče minister za visoko šolstvo, se vam kaj dobrega, kot profesorju ali študentu, pod antifilozofsko nastrojeno oblastjo ne more obetati. Da bi stvar bila še hujša, si je Janša v nekaj drugih soočenjih privoščil isto diskreditacijo in običajno je letela na Gregorja Golobiča; še enega, ki ima pač izbrano nebodijetreba-diplomo iz filozofije.

Ne ljubi se mi brskati po raznih arhivih, ampak žaljivo izključitev filozofov sem v tej kampanji naštel štirikrat. Trikrat iz ust Janše, enkrat iz ust nekoga iz njegovega tabora. Očitek je bil vedno zožen na polarizacijo »vedni strokovnjaki-nevedni zofofili«. Stvar bi verjetno celo pozabil, če me ne bi spomnila na prejšnjo volilno kampanjo natanko štiri leta nazaj, na čas ultimativnega sproščanja predvolilnega diskurza. Zgodba je bila ista, a takrat sem reagiral javno. Ker sem moral, bil sem izzvan. V nekem članku v Večeru sem se obregnil ob Janševo obregnitev čez filozofe na Zboru za republiko v Mariboru. In mi je tedanja glavna piarovka v Večeru odgovorila:

V Sobotni prilogi Večera je Boris Vezjak v članku Moč argumenta pri slovenski desnici zapisal, da je predsednik SDS Janez Janša “na zborovanju desnice v Mariboru diskreditiral filozofe in jih pavšalno označil za zmedene”. Ta navedba je neresnična.

Janez Janša v svojem nagovoru na Zboru za republiko 14. julija 2004 v Mariboru sploh ni omenjal filozofov, zato jih niti ni mogel označiti za “zmedene”. To trditev si je avtor članka izmislil. Janša je isti dan, ko je potekal Zbor za republiko, v izjavi za nacionalno televizijo govoril o konkretnem ideologu LDS Slavoju Žižku in o nikomer drugem.

Nisem ji ostal dolžan. Resda sem po spominu citiral na pamet, v resnici je namesto darilnega epiteta »zmeden« tam nastopal še hujši »frustriran«, zato sem zapisal:

Gospa Marjetka Raušl v imenu Janeza Janše trdi, da prvak SDS na Zboru za republiko ni omenjal filozofov, kot pravim sam, in jih zato ni mogel označiti za “zmedene”. Pravi še, da je v izjavi za nacionalno televizijo “govoril o konkretnem ideologu LDS Slavoju Žižku in o nikomur drugem.”

Izjava gospe Raušl je dvakrat neresnična. Takole je namreč g. Janša v Mariboru pred kamero hvalil svoj program in delil komplimente filozofom: “Mislim, da bo tukaj tisto, kar bo odločalo o volitvah, ne pa razni forumi ali frustrirani filozofi.” (Dnevnik RTV Slovenija, 14. 7. 2004)

Koga je imel namen žaliti, dr. Slavoja Žižka, enega filozofa ali vse, prepuščam presoji bralcev. Nesojenega ideologa LDS se namreč v posnetku izjave ni omenjalo. Prav tako naj bralci presodijo, katera diskreditacija je prijaznejša: biti “zmeden” ali “frustriran”.

Da je sicer nebistvena omemba filozofov edino, proti čemur so pri SDS našli kak pomislek (pa še ta je napačen), jemljem kot implicitno priznanje bistvenim poudarkom iz članka.

Gospa Raušl se tudi ni dala. Težko je ugibati, kaj jo je ob tem gnalo, prej kot ne verjetno želja, da svojega nadrejenega obrani pred grdim kiksom:

Gospod Vizjak v Večeru 26. avgusta 2004 odgovarja, da je moja izjava, češ da predsednik SDS Janez Janša na Zboru za republiko ni govoril o filozofih in jih ni označil za “frustrirane”, neresnična. Pa je resnična in to lahko potrdijo vsi zbrani na Zboru za republiko.

Še enkrat ponavljam, da gospod Janša v svojem nagovoru zbranim v dvorani ni govoril o “frustriranih filozofih”. Gospod Janša je to izrekel v intervjuju za nacionalno televizijo novinarki Mojci Pašek, ki je v poročilu z Zbora za republiko to izjavo uporabila. Gospod Vizjak je to izjavo res videl v prispevku v Dnevniku TV Slovenija 14. 7. 2004, vendar če si jo bo natančno še enkrat pogledal (dostopna je na spletni strani http://www.rtvslo.si), bo lahko jasno videl, da je šlo za izjavo, posneto na hodniku mariborskega Koloseja (in povedano novinarki), in ne za del nagovora zbranim v dvorani. Zato spet ponavljam, da si je gospod Vizjak trditev, da je Janša to izrekel zbranim v dvorani, izmislil, in to dokazujem z navedenim posnetkom.

Res pa je, kot pravi gospod Vizjak, da ni omenil konkretno Slavoja Žižka, vendar ga je imel pri tej izjavi v mislih. Ampak tega seveda gospod Vizjak ni mogel vedeti.

No, takšno izmikanje in rokohitrstvo je bilo zame že preveč, zato sem nazaj udaril ostreje. Sicer znova nisem imel časa in prostora omeniti motivacije, ki je takrat Janšo skoraj dnevno naganjala, da je Žižku očital preferenco tistih treh minut dobrega filma pred usodo Slovenije, ki jo je, ironično, letos pred volitvami zaključil s filmskim citatom Woodyja Allena o seksu med »tranzicijskim trojčkom«, ki ne pozna vprašanj, pozna pa seksi odgovor. Ampak pustimo to. Še dobro, da me je takrat Večer objavil, kajti vmes so verjetno vsi, ki so jim filozofi že od pamtiveka v napoto, polemiko raje preskočili:

Nezaslišano je, kako ga. Marjetka Raušl v imenu SDS kar sproti popravlja svoje izjave! Res misli, da so tudi bralci kar naenkrat doživeli amnezijo? V prvem demantiju je trdila, da g. Janša sploh ni omenjal filozofov na mariborskem Zboru za republiko, zdaj se je izvila, da jih je res omenjal, a le v izjavi po srečanju. Najprej je trdila, da je omenjal zgolj “frustriranega filozofa” dr. Slavoja Žižka in torej ni mogel žaliti vseh filozofov, zdaj mi nenadoma priznava, da g. Janša res ni omenjal g. Žižka, da pa ga je imel “v mislih”, česar jaz nisem “mogel vedeti”. Ampak če nisem mogel vedeti, koga vehementno žali, potem je bilo moje sklepanje, da nedefinirano žali vse filozofe, izsiljeno in upravičeno!

Nikjer nisem zapisal, da je g. Janša omenjeni desant na filozofe izvedel za govorniškim pultom dvorane v Koloseju, glede česar se zdaj ga. Raušl izmika. Napisal sem “na Zboru za republiko” in pri tem seveda imel v mislih tudi izjave medijem na hodniku. Da gospa, ki za SDS komunicira z javnostjo, po vsej korespondenci ne zna napisati niti mojega imena (petkrat me imenuje g. Vizjak) in ga zamenjuje z imenom kolega poslanca, je tragikomično dejstvo, ki se lepo prilega rokohitrstvu njene stranke.

No, to korespondenco sem na temle blogu že linkal, spravil sem jo kontekst ministra Zvera, ki je vse tiste, ki niso podprli vlade pri njenem izvirnem in kasneje internacionaliziranem predlogu reševanja romskega vprašanja, označil za tiste, ki »filozofirajo«, kasneje pa to ponovil še v Delu. Takrat sem zaključil takole:

Ta vlada ni naklonjena filozofom. Sproščenost ni za njih, z izjemo Heideggra seveda.

Zapis sem naslovil »Zverova 11. teza o Romih«, danes sem začel s citatom iz Rancièrovih »11. tez o politiki«, prevedenih v lingua franca. Kdor ga bo pozorno prebral, bo videl, da mora Janša v svoje dobro nemudoma začeti brati filozofe.

  • Share/Bookmark

Globoka država, globoka paranoja

2.08.2008 ob 11:09

“There are two kinds of paranoia:  Total, and insufficient. I am both, because if you think you are sufficiently paranoid, you’re not.”
- Guildenstern, Rosencrantz and Guildenstern are Dead

Nisem vedel, dokler nisem prebral današnjega Ruplovega odziva na Milosavljevića v Delu (glej celotno polemiko). Da je namreč globoka paranoja utemeljena na globoki državi. Kaj je globoka država? Tole:

Demokratične reforme prinašajo sproščenost, svobodo in demokracijo tudi na področju kulture. Uradne ustanove in formalne politike sprejemajo in razširjajo takšno pojmovanje kulturnega življenja. Vendar je še mnogo evropskih držav v prehajanju, v tranziciji. V ozadju še vedno ostajajo zakoreninjene nasprotne, avtoritarne, hierarhične, dogmatične ideje. V ozadju držav, ki se reformirajo, tudi v nekaterih starih članicah, deluje globoka država, sistem ustanov, skupin in pritiskov, ki vlečejo nazaj, ki pozivajo k obračunom z modernim svetom in mednarodno solidarnostjo; ki zbujajo arhaične vzorce; predvsem pa napadajo ljudi evropske usmeritve.

Rupel danes znova odgovarja Milosavljeviću, toda ker so arhivi Dela neuporabni, imamo srečo, da »profesor Rupel« objavlja svoje korespondence tudi na spletni strani MZZ. Pri čemer ga različne vloge, v katerih nastopa, ne motijo. Del tega je tako sočen, da ga velja prebrati trikrat (tretjič obvezno s ščipanjem v bedro). Da bo jasno tudi, kaj je globoka paranoja:

V Sloveniji se je čez vsako mero razširilo »spodkopavanje« ali – če hočete – problematiziranje ustanov, ki delujejo na podlagi demokratičnih pooblastil. To spodkopavanje oz. problematiziranje izvajajo skupine in ustanove, ki same niso nastale na podlagi demokratičnih postopkov. Za »spodkopavanje« ali »problematiziranje« izvoljenih državnih organov in demokratičnih ustanov je v demokraciji pristojen parlament, poleg njega pa še druge veje oblasti, npr. sodišča. Z nasprotovanjem oblasti ni nič narobe, sploh pa v Sloveniji ne beremo in ne slišimo nič drugega kot nasprotovanje oblasti! Še vedno pa se sprašujem, kam je mogoče uvrstiti skupine in ljudi, ki se udeležujejo nasprotovanja demokratičnim ustanovam, ne da bi bile same izpostavljene kakršnikoli demokratični kontroli. To, da te skupine nasprotno stran imenujejo oblast, je hinavstvo! Dejansko imajo danes v Sloveniji največ moči in oblasti tisti, ki zaničujejo demokratične postopke, prav malo oblasti pa tisti, ki demokracijo spoštujejo in so ji seveda v vsakem trenutku podrejeni. Pojav, kadar v ozadju demokracije deluje nedemokratična in zaničljiva neformalna oblast, sem imenoval globoka država. Tej bi morali nasprotovati in to bi morali problematizirati, spodkopavati … vsi, predvsem pa tisti, ki se ponašajo z akademskimi in kritiškimi naslovi.

Katere ustanove, kakšna oblast, kakšna kontrola, kakšno spodkopavanje? Na ravni diskurza so nekatere sintagme in domislice vredne vse pozornosti, v celoti pa… Če je kdo služil JNA v letih, ko ji je Slovenija menda nagajala in želela ven iz balkanskega kotla, tega žargona ni pozabil. Rušenje tekovina revolucije, bratstva i jedinstva, napad na oblast in Tita, skrita in nikoli imenovana iredenta… Ampak takrat je bil paranoičen sistem, tule pa je predvsem slovenski zunanji minister.

Osupljiv je ministrov obrat, ko pravi, da Sloveniji vlada alternativna oblast. Ne vladamo mi, vladajo oni, vladate vi. Organizirana zarotniška spletka se torej ravna po tistem starem vicu: »Zakaj me sprašujete, kdo sem, če pa itak vse veste o meni?« Rupel želi povedati prav to: »Zakaj napadate to oblast in mene, če itak ne vladamo mi, temveč vi?«

  • Share/Bookmark

Podjetniška sproščenost potomcev slovenskega Samuela Huntingtona

11.04.2008 ob 09:29

Ideolog slovenske sprostitve, po pravici imenovan Samuel Huntington sproščene Slovenije, ni edini, ki boleha za podjetniško megalomanijo. Če se je pred kratkim otepal vzdevka visokošolski tajkun, ki mu ga je – no ja, direktno je to zanikal – pripisal njegov strankarski in visokošolskosvetni kolega Janko Prunk, smo ga nedavno tega občudovali v novi in vnovični, to pot dignitetni vlogi glede medijev. Mediji seveda spet niso sproščeni (vmes, za časa Petra Jančiča in Danila Slivnika so pač bili), zato Dignitas in zato nova pobuda po slovenskem dnevniku ali vsaj tedniku. Kot znajo povedati poučeni, Jambrek vneto cuka za rokav Janšo, da bi izposloval nekaj milijončkov evrov zagonskih sredstev zanj.

Toda česar ni mogoče storiti na državni ravni, je mogoče v družini. Zakaj ne bi začeli z majhnim, pri sebi? Z medijskim inštitutom? Če lahko ima ata privatno univerzo, zakaj desetletni sinko ne bi mogel privatnega inštituta? Bere se kot incredibile dictu, kot zanimivost iz zanimivostne rubrike POP TV, pa ni:

Zavod, ki so ga na okrožnem sodišču v Kranju registrirali pred tremi dnevi, je ustanovilo pet polnoletnih članov družine: Boštjan Miha Jambrek, ki je po zamenjavah vodstva Slovenske kinoteke zasedel mesto programskega direktorja, Primož Jambrek, ki je pred kratkim postal novinar STA, zvezdi družabnih kronik na Pop TV in v Žurnalu Špela Klara Jambrek in Polona Zoja Jambrek ter srednješolka Eva Jambrek. Med ustanovitelji je tudi njihov mladoletni, komaj desetletni brat. V vlogi centru za socialno delo, ki je privolil v njegovo sodelovanje v projektu, sta starša Jambrek pojasnila, da bi njegova vključitev prispevala k njegovemu osebnostnemu razvoju ter k bolj kritičnem odnosu do vsebine množičnih medijev, ki ga vsakodnevno obkrožajo.

Ob ugibanjih, zakaj se je Jambrekov podmladek odločil za tak projekt, je Primož Jambrek zanikal, da bi že imeli konkretne načrte. “Gre za družinski projekt, njegov namen je predvsem, da imamo neko zaledje, nimamo pa še konkretnih planov,” je dejal Primož Jambrek. Tako so tudi najmlajšo sestro in brata v projekt vključili zato, da jima bo, če bo kdo od njiju v prihodnosti želel delati na tem področju, to prek zavoda laže. Po njegovih besedah pa ne držijo ugibanja, da bi imeli v načrtu izdajanje časopisa, saj bi bil to za zdaj prevelik zalogaj. Prav tako je zanikal, da bi pri projektu sodeloval oče dr. Peter Jambrek, se pa v okviru družine seveda o tem posvetujejo.

Primož Jambrek je včeraj zanikal, da bi že razmišljali o oblikah financiranja zavoda (v statutu so sicer kot vire financiranja poleg denarja ustanoviteljev navedli prodajo storitev na trgu, darila, sponzorstvo, subvencije) oziroma da pričakujejo Simonitijeva proračunska sredstva za pluralizacijo medijev (rok za letošnje prijave je sicer že potekel). “Tudi če bi hoteli računati na ta vir, se glede na situacijo sedaj tako nič ne ve. To bi morali narediti tri leta prej,” je še dejal Primož Jambrek. Klemen Belhar je na vprašanje, ali računajo na denar iz proračuna, odgovoril: “Seveda, kot vsi se bomo morali prijaviti na razpise.”

Dnevnikov zapis sicer ničesar ne pove o tem, če bo desetletnik morebiti blagajnik in tega se verjetno niso spraševalil niti na omenjenem Centru za socialno delo. Kdo pravi, da so Jambrekove privatne fakultete nekvalitetne, če se dober kader kali že v rani mladosti? Da je le iz pravega loga!

Desetletni bo torej skozi razvijanje podjetniške žilice razvil kritičen odnos do medijev, pravijo starši. To me spominja na dvoje. Najprej na slovite, a preslišane besede Branka Grimsa, edinega avtorja Zakona o RTV, ki je med utemeljitvami za zakon navedel, da si želi, da bodo njegovi otroci nekoč zares živeli v demokraciji. In torej spremljali demokratizirane medije.

Drugič me spominja na »Jambrekov silogizem«: Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Sproščevalci, ki so tajkuni postali

26.03.2008 ob 18:49

Kam je izginila sproščenost? Preden se lotimo ultimativne analize tega, se je treba vprašati, kam so še pred tem izginili sproščevalci, ki očitno nimajo več časa za zganjanje novih vetrov (tajkunizacija je bolj otipljiv poklic, so dejali, celo univerzitetni ali ustanovnouniverzitetni, pa tudi volitve so blizu, pa kakšen nov časopis bi tudi »pasal«), za pokušino en memoriam in ena ocena stanja sproščenosti.

Resnica je nekje vmes, takšna pa je tudi v podani oceni stanja: nekje vmes med višjo nesproščenostjo in veliko nesproščenostjo. Ali kot pravi avtor:

Začnejo se masovne molitve in prisege ob sveti 57. številki Nove revije. »Sproščeni paket« ne zadostuje več, zato začnejo ustanavljati zavetišča za sproščene, kjer se lahko umaknejo pred »nesproščenimi« in v miru zborujejo.

Čas torej za nov začetek. Za nov amor fati, za novo večno vračanje istega. Ali kot je zapisal dr. Frane Adam v intervjuju z naslovom »Kje ste, sapice sproščenosti?« (Delo, 24. december 1998):

»Zelo malo, skoraj nič ni dialoga, polemike, angažmaja strokovne javnosti, timskega dela. Akademska kultura je komajda še opazna.«

»Ni klime duhovne sproščenosti, pač pa imamo bolj opravka z zadrtostjo, zavrtostjo in sprenevedanjem.«

Sproščevalci, kje ste, da nas znova poučite?

  • Share/Bookmark

Slavko Gaber o sproščenem janšizmu in sploščeni ekonomiji

26.08.2007 ob 18:09

V zadnji sobotni prilogi Večera (25. 8. 2007) intervju s Slavkom Gabrom, vreden branja že zaradi odkrite besede in jasne zaznave, kot tudi zavoljo tega, ker je poslanec zdaj na trgu kot »neodvisen« in si lahko privošči kritiko na vse strani. V napovedanem zatišju sproščanja, ki se je zdaj vsi sramujejo kot izdajalske prostitutke, Gaber še kritizira s pomočjo sproščenosti.

Takole o janšizmu, inflaciji in cerkvenih prijateljih:

Janšizem se dolgoročno poslavlja. Od »sproščene Slovenije« sta ostala le sproščena inflacija in sproščeno razdeljevanje javnih sredstev Cerkvi in podanikom SDS. Zelo verjetno to podčrtuje njihovo slovo.

In takole o ekonomsko sproščenih gurujih, pa o tem, da si dober tedaj, če si nesproščen:

Nekaj časa se je zdelo, da deluje ekonomska čarovnija, čudež, da vse deluje samo od sebe. Danes je jasno, da so potrebni “Drnovški, Gaspariji, Ropi, Mramorji”, da gredo stvari v pravo smer. So pa zahtevne politike tudi “malo” zoprne. Morajo biti. Bajukova sproščenost se nam že grozeče vrača. Na srečo niso bili vsi ministri tako sproščeni, dr. Virant je izpeljal kar nekaj dobrih projektov, dr. Žagar dosledno pripravlja regionalizacijo. Minister Božič uspešno nadaljuje začeto na področju gradnje avtocest, nekaj lahko pokaže tudi pravosodni minister dr. Šturm, s katerim se sicer ideološko razhajava skorajda od A do Ž. So pa nekateri ministri bolj po pomoti zašli v svoje resorje. Upam, da tam ne zdravijo le svojih zamer do področij, ki jih vodijo. Najbolj pri vsem straši populističnost “sploščene” politike: sejanje iluzij. Plače bodo višje, pokojnine tudi, pokrajine bodo skorajda zastonj, univerzo bomo imeli v vsaki vasi, šola bo nezahtevna in igraje bomo polni znanja in omike. Medijsko proizvedena zasebnost politikov ob tem prikriva pomanjkanje kompetentnosti, streženje zasebnim interesom ipd. Slovenija si tega ne zasluži.

  • Share/Bookmark