Arhiv za kategorijo 'TV'

Pahorjevi demoni in teopolitika

2.01.2015 ob 11:37

Letošnja novoletna poslanica predsednika republike je znova prinesla njegov že znani teopolitični žargon. Kot sem ugotavljal že leta 2012, Borut Pahor verjame v angelologijo in demonologijo, po nekaterih znanih podatkih se je takrat udeleževal ustreznih duhovnih vaj in na njih preprosto začel verjeti v angele. Kdor verjame vanje, pa verjame tudi v demone, zatorej logična teopolitična konsekvenca v svojstvu voditelja države nalaga, da Slovenija stoji pred hudo dilemo miselne prenove ljudstva, ki je dilema izbire med angeli in demoni:

Se bomo medsebojno spoštovali ali ne? Se bomo vključevali ali izključevali? Bodo v nas zmagali angeli ali demoni? Bomo sodelovali ali si bomo nasprotovali? Hočem reči, da naša boljša prihodnost ni odvisna samo od gospodarske obnove, marveč tudi od miselne prenove. Poiščimo v nas in v drugih tisto, kar je dobrega in skupnega, z razlikami pa živimo spoštljivo.

Angeli demoni Pahor Slovenske novice

Da Pahor občuduje angele, žal ni priznal v intervjuju za »resnejše« Delo, temveč za manj politično obvezujočo prilogo Dela. Verjetno premišljeno, saj nam je svoje poglede, kakor pravi, mirno zaupal. Z angeli ima predsednik naše republike celo sklenjen pakt – ni čudno, da ga potem pričakuje tudi od državljanov. Njegova zaveza proti goltanju z žlico in v prid zajemanju juhe z vilicami se je takrat glasila:

Tako je priznal v temle intervjuju za Ono, ki so ga ravnokar (5.6.2012) objavili tudi na spletu. Katere točno, ni povedal: so med njimi Mihael, Gabrijel, Rafael? Kolikor vem, je prvi slovenski politik, ki verjame, da so angeli tisti, ki vodijo ne le njegovo osebno življenje, ampak tudi njegove politične odločitve. Kolikor vem, o Pahorjevih angelih ni pisal še nihče.

Kandidat za predsednika republike, petnajstletni predsednik socialnih demokratov, predsednik državnega zbora, evropski poslanec in sploh eden najbolj markantnih politikov v Sloveniji zadnjih dvajset let svojo komunikacijo z angeli in vero vanje opiše takole:

Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.

Kot sem omenil, z angeli tam zgoraj, ki bedijo nad mojo srečo, imam sklenjen pakt. Toliko časa bodo to počeli, kolikor bom po značaju dobra oseba. Ko bom začel biti preračunljiv za svoje koristi, bodo šli drugam.

To govori človek, ki ima neskončno rad življenje in mu je življenje nosilo zakladnice svojega soka na srebrnem pladnju. Zdaj nekoliko manj razuzdano kot pred leti pijem njegove sokove, ko sem poskušal goltati s tako veliko žlico, da sem se skoraj zadušil. Za pokoro sem angelom obljubil, da bom zdaj z vilicami zajemal juho.

Težko bi sklepali, da Pahor verjame v krščansko ikonografijo angela ali njegovo npr. novoplatonistično ali patristično izročilo. Pač pa mu nova metafizična realnost od zgoraj osmišlja, zakaj se je moral odpovedati svojim stricem iz ozadja – te so premagali angelski strici od zgoraj, ki mu zdaj nudijo polno zaščito. Psihopolitika paranoje izgublja primat pred teopolitiko.

Slovenska politika nesporno (p)ostaja prav to, teološko podčrtana. Tako kot sem že pred časom ugotavljal, da predsednika vlade Mira Cerarja tudi pri dojemanju političnega in konkretnem početju (in vodenju) politike vodi čudna mešanica katolicizma, stoicizma in new-aga, kjer imajo svojo vlogo najbrž tudi angeli, imamo že nekaj časa presednika republike, ki verjame vsaj v angele in zavrača demone.

Kar je še huje, pa Cerarjevi govori ne le po tej plati blazno spominjajo na Pahorjeve, iz česar bi že lahko vsaj približno izpeljali, da se v slovensko politiko prebija teopolitični moment mišljenja, tj. najmanj dojemanja politike, če že ne miselne ekstrapolacije tudi v njeno podobo in posledično delovanje, in da ni več zanemarljiv.

Pahorjeva šifra

  • Share/Bookmark

Ustavno sodišče in težko popravljive posledice, če Janša ne bo oproščen

14.12.2014 ob 12:54

Janez Janša bo danes spal doma. Ustavni sodniki so ga začasno izpustili, dokler ne sprejmejo dokončne odločitve o njegovi ustavni pritožbi zoper obsodbo v zadevi Patria. In sicer ne zgolj zato, ker bi bil kot zapornik po nepotrebnem zaprt v primeru, da sodbo razveljavijo. Ampak zato, ker je politik.

Z ustavnega sodišča so namreč poslali pojasnilo, da Janša ni kar nek zapornik, pač pa predsednik največje opozicijske stranke in poslanec najvišjega predstavniškega telesa v državi in še: »V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni.«

Ustavno sodišče torej Janše (začasno) ni izpustilo na prostost zato, ker bi zanj nastale nepopravljive posledice, če bi ugotovili, da je bil zaprt v nasprotju z veljavnimi standardi varovanja človekovih pravic. Pač pa zato, ker naj bi, v primeru, da je protizakonito zaprt, po mnenju ustavnih sodnikov nastale nepopravljive posledice za državo, za veljavni parlamentarni politični sistem, za demokracijo …

Začasno zadržanje izvršitve sodbe ustavnih sodnikov lahko izpeljemo v skladu za sledečim sklepanjem:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice pa učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.

Če pa je po pravici obsojen in ni nedolžen (in bomo mi kot ustavni sodniki v nadaljevanju zavrnili ustavno pritožbo), bo prišlo le do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni, kar pomeni le, da bo ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.

MMC US Janša zapustil Dob

Argumentacija spominja na sklicevanje na (slabe ali dobre) posledice: če bi Ustavno sodišče izpeljalo, da iz (1) in (2) sledi, da je Janša obsojen po krivici, bi lahko govorili o tej vrsti zmoti. Shema argumenta ad consequentiam je namreč:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je A neresničen.

In vendar Ustavno sodišče v svoji izpeljavi ni sledilo takšni izpeljavi. Dejalo je zgolj, da je treba začasno ravnati, kot da je A resničen (in ne neresničen) in pri tem navedlo premiso (2). V obliki sheme, pri kateri velja, da A pomeni »Janša je po krivici obsojen«, torej lahko situacijo predstavimo takole:

  1. Če je A resničen, potem to implicira ali povzroči B.
  2. B je objektivno ali subjektivno slab, nemoralen in nezaželen.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je A resničen.

Toda še vedno imamo močan občutek, da je s sklicevanjem na politične posledice nekaj hudo narobe, vendar na ravni forme tega ne moremo prikazati. Smo kaj spregledali? Že na prvi pogled se zdi sumljivo, da bi do (3) smeli priti s sklicevanjem na (2) in s tem ravnati, »kot da« (als ob) je Janša nedolžen, že na podlagi neke subjektivne presoje o škodljivih posledicah.

Najmanj, kar smo spregledali, je narava posledice: ustavni sodniki bi morali dodatno utemeljiti, kakšne so te slabe politične posledice in ali do njih res lahko (ali že) prihaja. Nadalje bi morali utemeljiti ali se vsaj sklicevati na neko že obstoječo utemeljitev, v skladu s katero je tovrstna politična posledica pomembnejša od kakšne druge vrste posledice v podobnem primeru: npr. če bi obsojenec v zaporu trpel za hudo boleznijo, če bi njegovo življenje v neki zakonski skupnosti bilo nepogrešljivo za preživetje otrok in družine, in podobno. Zdaj pa smo primorani verjeti, da je »učinkovito delovanje parlamenta in oblasti« tista okoliščina, ki (kot skorajda edina) omogoči pritožniku, da uspe s svojo pritožbo, da je lahko začasno izpuščen.

S tem so ustavni sodniki prejudicirali kar dve okoliščini.

Prvi prejudic se, kot rečeno, nanaša na naravo posledic, v tem primeru političnih posledic. Vnaprej so predpostavili, da so politične posledice ena tistih okoliščin, ki legitimira začasno izpustitev, ne da bi bilo jasno, kateri sklop konkretnih dogodkov ali stanj stvari lahko k temu pripomore in brez posebnega navedka, v čem naj bi se te kazale. V sodni praksi zdaj to v prihodnje pomeni, da bodo politiki v zaporu nujno uspešni v svojih pritožbah – ker ne obstaja meja, ki bi določala, kdaj je kakšen med njimi ne pogrešljiv za demokracijo, bodo takšni po nujnosti morali biti kar vsi. Če bi se ustavni sodniki poskušali izviti z izjemo, češ da je izjema predpisana le za politične predsednike ali vodje opozicij (ter še bolj vlade, najbrž), potem so po svoje legitimirali možno koruptivnost in kazniva dejanja politikov, za nameček pa se spustili na izrazito spolzek teren, kjer bo še bolj izstopalo spoznanje, da pred zakoni, oziroma vsaj sodišči, nismo vsi enaki.

Za nameček je Ustavno sodišče prejudiciralo še vprašanje o Janševem poslanskem mandatu:

Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije (1. člen Ustave). Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote.

Ob tem je v preseku navedlo sicer obe politični funkciji (biti poslanec; biti predsednik največje opozicijske stranke v DZ), kar bi lahko pomenilo, da se verjetno, tudi če Janša ne bi imel spornega poslanskega mandata, morda lahko sklicevalo na njegovo funkcijo opozicijske vodje. Pa vendar zaradi tega že zaradi navedbe poslanske funkcije to enostavno pomeni, da Ustavno sodišče nehote predpostavlja sporen mandat (ali celo: predpostavi nespornost mandata) in šele iz te premise izpeljuje svojo argumentacijo po začasni izpustitvi.

Če poskušamo sestaviti zgradbo premisleka ustavnih sodnikov še v luči njihove končne odločitve, pa dobimo naslednjo možno presojo, v katero se bodo ti nujno zapletli:

  1. Če je Janša nedolžen, potem bi lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote.
  2. Težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote pa so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  3. Torej je treba ravnati, kot da je Janša nedolžen.
  4. Če bo po pritožbi v nadaljevanju ugotovljeno, da Janša ni nedolžen (in bo pritožba zavrnjena), pa bo prišlo do ponovne vzpostavitve sedaj obstoječega stanja in s tem nadaljevanja prestajanja zaporne kazni,
  5. Če se bo zgodilo (4), bo s tem ugodeno brez posebnih neželenih posledic pravičnosti sodbe.
  6. Torej bo prišlo do težko popravljivih posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, ki so slabe in nezaželene, celo nedopustne.
  7. Torej ni res (2), da so težko popravljive posledice za učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti lahko predpostavljene kot slabe in nezaželene, celo nedopustne, saj bo do posledic nujno prišlo, če Janša ostane v zaporu.

Povedano drugače, prav ima dr. Tone Jerovšek, ki pravi, da ta odločba že prejudicira končno stališče ustavnih sodnikov torej začasno zadržanje izvršitve sodbe nakazuje rezultat Janševe ustavne pritožbe.  Če bi namreč sodniki pritožbo zavrnili, bi zapadli (7), s tem pa zabredli v hudo protislovje – ker so predpostavili »težko popravljive posledice«, bi bila bodisi njihova prva odločitev napačna bodisi bi bila takšna njihova druga.

Če želijo biti konsistentni, bodo Janšo morali nujno oprostiti. Sicer bodo sledile težko popravljive logične posledice za njihovo odločitev.

Janša oprostitev Jerovšek SIOL

  • Share/Bookmark

Gotof-si-novinarstvo in vstaje proti vstajnikom

14.12.2014 ob 12:52

Medtem ko se v Mariboru krepi nezadovoljstvo nad županom dr. Andrejem Fištravcem in počasi sili v cono vrelišča, številni pričakujejo, da bo dosežena stopnja enostavno postregla z nadaljevanjem uličnih vstaj – tako kot so številni odšli skandirat proti Kanglerju, se utegne hitro zgoditi, da bo istega postopka deležen novi župan. Še več, za ironično podstat bo poskrbela prav okoliščina, da bodo protestniki za »gotofega« naredila prav vstajniškega župana in njegovo ekipo, ki se odkrito javno hvali, da je vstaje tudi vodila.

Vstaje proti vstajnikom, protesti nezadovoljnih proti poprej nezadovoljnim protestnikom so nek žanr, ki ga v teh krajih ne poznamo. Kako bi ga tudi, celo protestiranje leta 2012 je bilo nekaj, kar je presenetilo Slovence do mere, da so se eni priključili drugim skandirajočim včasih že zaradi začudenja nad močjo množice – da je mogoče zahtevati odpravo politične korupcije in klientelizma na ulici, doslej varno skriti v svoje plašče apatije niso ravno verjeli in še manj prakticirali.

Fištravec se je zapletel na kar dveh točkah povsem nedopustnih napak, ki jih bo težko saniral: prikrivanje stanja v občinski blagajni, ko je le mesec nazaj v času kampanje sadil rožice, dramatično stanje pa zamolčal, nato pa še z ravnodušno in brezčutno napovedjo, pravzaprav kar naštevanjem projektov, predvsem socialnih in kulturnih, ki jih bo ukinil ali jim zmanjšal dotacije. Povedano drugače, tudi komunikacijsko je pogrnil, iz lokalnega sociologa z občutkom za socialo se je nenadoma spreobrnil v kot špricer hladnega birokrata, kakršen je njegova nova metla, Damjan Lah, že po definiciji.

Ko trenutno spremljamo ne le začetni kulturniški protest pred Maistrovim spomenikom, ki ga je po vsem sodeč organiziral Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, so bolj množični protesti v mestu nekaj, kar postaja vsak dan večja realnost. In čeprav si jih župan zasluži, se ni mogoče strinjati z vlogo, ki jo pri tem igrajo mediji – dokler so kritični do župana in njegove ekipe, je vse v najlepšem redu, naj bodo. Toda obstaja točka, ko se ta kriticizem prelevi v angažirano novinarstvo, v željo po tem, da mobilizira jezo in gnev ljudi. Da, v končni instanci, spravi ljudi na ulice, kar se bo zgodilo le, če bodo mediji sproducirali zadostne količine sovražnih ali vsaj sarkastičnih čustev. Le ko bodo ljudje dovolj jezni, bo takšno novinarstvo dovolj zadovoljno.

Galun Zorro Delo 2

V zadnjih dnevih smo tako lahko prebrali kar nekaj zapisov, ki z vpotegnitvijo vseh možnih manir smešenja, zgražanja in sovraštva nujno učinkujejo propagandistično. Njihov osnovni namen ni več informiranje in delovanje v javno dobro, prej bi mu lahko dejali »gotof-si-novinarstvo«. S svojo všečnostjo in navijaštvom, pisanim na kožo razjarjenemu ljudstvu, počasi in neizbežno utirajo pot javnega mnenja, ki bo, če se nadaljuje s takim tempom še nekaj časa, za župana usodno. Dogaja se vzajemno opogumljanje: državljani opogumljajo medije in mediji opogumljajo državljane, eni so drugim alibi in opravičilo za svoja prepričanja, besede in dejanja. K temu velja prišteti še vse desne in Janševe medije, ki se odkrito postavljajo na Kanglerjevo stran, medtem ko so Kanglerjevi ljudi že začeli z organizacijo svojih protestov in nimajo nobenih težav (prej nasprotno), da se udeležijo katerega koli drugega protesta. Očitno iz svoje partikularne politične računice. Tako so se na včerajšnjem protestu kulturnikov znašli kar trije Kanglerjevi podžupani, Milan Mikl, Andrej Verlič in Janez Ujčič. Kaj nam to pove?

Večer podžupani na protestu

Poglejmo naslednjo spletno anketo Večera, ki že nakazuje ljudska pričakovanja, navzlic temu, da je tri četrtine vseh volivcev le dober mesec nazaj Fištravca izvolilo in v nasprotju s psihologijo ne le domačih volivcev, ki silno neradi zelo hitro priznajo svoje zgrešene volilne odločitve:

Večer anketa Bi moral Fištravec odstopiti

Če bo torej moder, bo župan še pravočasno znal razbrati vsa navzoča znamenja, izpregel in nepreklicno odstopil s svoje funkcije. Razvoj dogodkov v naslednjih tednih ali morda mesecih bo nakazal, ali se obe rušilni logiki, medijska in ljudska, ki ju navajam, vzajemno odvijata v smeri, ki ne bo dovolila povratka.

Galun Zorro Delo

  • Share/Bookmark

Mediji po samomoru ravnatelja: moralizem iskanja krivca

7.12.2014 ob 10:57

Samo trije ali štirje dnevi so bili potrebni, da se je začetna medijska psihodrama glede mariborskega samomora ravnatelja in iskanja dežurnih krivcev zanj v medijih čisto polegla in praktično poniknila. Žal pričakovano. Pobudam h konkretnim dejanjem je sledilo bolj malo akcije, dramatične besede so uvenele čez noč, pozivi k samorefleksiji tipa »Smo se iz tega kaj naučili?« so bili že od začetka mišljeni bolj ali manj kot retorične puhlice. Sledili sta morda dve omizji, kakšna kolumna več, in to je vse. Kot da bi medijska psihodrama že bila vkalkulirana v virtualnost njenega prikazovanja, kot da bi bil pretirani šok morda namišljen, da bi znova plenil zgolj pozornost, se prelil v novi dobiček lastnikov ter pomiril slabo vest. V nekem delu res, v spet drugem pa je nenaden padec zanimanja in odsotnost refleksije pač stvar začetne zadrege, da slovenski novinarski ceh ne prenaša najbolje premisleka o sebi. Potrebovali smo še en dokaz.

Moralno-medijska panika je bila bolj namenjena metanju peska v oči, kazanju s prstom na druge, da se ne bi morda kdo spomnil pokazati s prstom na nas. Poglejmo, kako so se oblikovali medijski krogi moralizirajočega pekla. Naštel bom tri vrste moraliziranja – z njimi merim na neupravičeno, pretirano ali hinavsko uporabo morale, vsaj enega od teh elementov – in temu dodal še četrto, svojo moralno obsodbo, za katero verjamem, da ni nič od tega (kakorkoli bi lahko kdo menil nedobronamerno drugače).

Trije krogi

Trije tipi moraliziranja

Prvi krog je krog ljudstva, ljudsko moraliziranje glede dejanja, ker je videla v početju ravnatelja in učiteljice gnusno pohujšanje. Ta vrsta, hipokritična ali ne (torej v smislu, da sami počnemo to, kar drugim ne privoščimo), je prva vrsta moraliziranja v zadevi »mariborske spolne afere« (ki to ni, dogodek se izmika pametni označitvi) in zadeva oba akterja zgodbe. Kako sta mogla, kako sta mogla na tem mestu, kako sta mogla na tak način? Moralistična ost je bila osredotočena na tri »problematične« točke: nezvestobo, mesto spolnega razmerja in vrsto spolne prakse, tožeča stran je bil »emancipirani« del ljudstva in mediji, obtoženec pa konservativno hipokritično ljudstvo, ki sladostrastno (skrivaj) ogleduje posnetke le zato, da bi lahko s prstom krivilo nedolžna človeka. Rumeni mediji so stregli prav tej vrsti želje ne zgolj po radovednosti, temveč tudi z moralističnim spraševanjem kot takšnim. Kajti tudi takšna je njihova pomembna funkcija, kakorkoli velikokrat po krivici spregledana: ne zgolj kri in sperma, tudi čudenje, vihtenje rok, gnus, groza in zgražanje.

Drugi je krog moraliziranja glede ljudske hipokrizije v odnosu do rumenih medijev. Ko je samomor sprožil občutke krivde, je prišla na vrsto še ona: medijske drhali so morile, zato jim je treba soditi. Do trenutka tragičnega samomora je prva vrsta moraliziranja bila sploh edina; po samomoru se je hitro vzpostavila še ta, ki je kazala s prstom na hinavščino ljudi – natanko tisti, ki so se v začetku naslajali nad zgodbo in bili pridni konzumenti medijev, so zdaj v prvi vrsti ogorčeni nad mediji samimi, so nam dejali »resni« novinarji. Priznam, da posebej široke evidence za to hinavščino sam sicer nisem zaznal, čeprav dopuščam točnost ocene. Obtoženec tega tipa moraliziranja je bilo znova ljudstvo,to pot ne konservativno hipokritično, ampak dojeto na splošno, kot lojalni uporabnik rumenih medijev: »Vi, ki vas zanima zasebnost posameznika in ste pripravljeni skrivaj ali odkrito po njej brskati, ste nesrečnika ubili – če bi gledali proč in vas ne bi zanimalo, rumeni mediji ne bi sledili vašim pričakovanjem. Zato ste krivi.« Velja poudariti, da je bilo moraliziranje glede ljudske hipokrizije dvoslojno: na prvi ravni je očitalo, da so ljudje ubili nesrečnega človeka s svojo radovednostjo in naslado že kot uporabniki rumenih medijev, na drugi se je poudarjala dvojna morala, ki se sprva naslaja, potem pa pozabi na to dejstvo in se zgraža nad mediji, ki so ji naslado omogočili. Tožeča stran so bili znova »emancipirano« ljudstvo in »resni« mediji.

Tretji krog je stekel v odnosu »resnih« novinarjev do rumenih medijev: če smo natančni, v resnici ne samo do rumenih medijev, pač pa kar vseh, ki so o primeru pisali, namesto mižali. Geslo »Ubili so ga mediji« je bilo njihovo včasih eksplicitno izrečeno, včasih manj jasno podano geslo. Če bi ne imeli rumenih medijev, bi svet izgledal bistveno lepše in reševali bi življenja: zato je treba storiti vse, da bodo državne inšpekcije in drugi organi pregona storili svoje in prestopnike kaznovali.

Lepo in prav, naj se zgodi. Toda ta misel »resnih« medijev in stroke je predpostavila, da bomo vse težave rešili tedaj, ko bomo, čisto enostavno, rumene medije odpravili. Ni pomislila, da se to najbrž ne bo zgodilo in da ustrezni načini regulacije tega enostavno ne morejo zahtevati, temveč napraviti vse, da se rumene medije omejuje in sankcionira, ne pa tudi odpravi.

Že pomisel, da bi vse bilo v najlepšem redu, če rumenih medijev ne bi bilo, je močno simptomalna: nakazuje namreč načelno izhodišče, na vrhovni medijski princip, ki so ga do tega trenutka vsi izpostavljali: ker v mariborskem primeru ni bilo nikakršnega javnega interesa, bi morali mediji enostavno molčati. Resni mediji so torej od rumenih pričakovali nekaj povsem nemogočega, nekaj, za kar so vedeli, da ti ne morejo izpolniti: krivi so že, ker so sploh pisali, ne le, kako so to počeli. In vendar so vse do nesrečnega trenutka samomora ravnatelja molčali tudi glede njihovega ravnanja. Zaradi obeh okoliščin jemljem njihovo ravnanje za moraliziranje. Tudi zategadelj, ker pozivi k prevzemu odgovornosti zvenijo preveč lahkotno, dokler do prevzema res ne pride.

Če si pogledamo strukturo iskanja krivcev za tragedijo, kjer je treba vedno znova poudarjati, da je proces stekel v vseh primerih šele po samomoru, ne pred njim, potem dobimo naslednjo situacijo:

Resni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu in rumenim medijem

Rumeni mediji -› krivda je pripisana ljudstvu

Ljudstvo -› krivda je pripisana ljudstvu (ne »mi«, ampak »oni«) in rumenim medijem

Moja pozicija je malce drugačna, malce osupljivo pa je ne zagovarja praktično nihče: iz kroga krivcev težko izvzamem resne medije. Še huje, ker so bile reakcije ljudstva in rumenih medijev predvidljive in težko spremenljive, pripisujem še večjo težo napačnemu pristopu resnih medijev, DNS in stroke. Njihov »acting out« šele po samomoru ne morem šteti za nič drugega kot za dejanje prikrivanja lastne napake: njihov molk je zajel hkrati mižanje glede dogodka (češ, ni javnega interesa, zato glejmo proč) in obenem opredelitev do ravnanja drugih medijev, najbrž z argumentom, da bi s tem pridodali prvim preveliko pozornost.

Kako pojasniti, da do trenutka novinarska srenja ni zmogla niti najmanjše kritične refleksije na svoj račun? Vrana vrani ne izkljuje oči?

Poziv k »zamisliti se pri sebi«

Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi. Kjer bo za medijske prakse, kot so podčrtale mariborsko tragedijo, veljala ničelna toleranca.

Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno, zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.

Stepišnik kolumna samomor ravnatelja MMC

Predsednik DNS Matija Stepišnik je kot edina izjema zmogel majhno polpriznanje, da so morda novinarji o zgodbi spregovorili malce pozno. In res se zdi, da molk in neodzivnost resnih medijev, novinarskih združenj in stroke niso bili v opevanem javnem interesu.

Vendar iz navedenega stališča sledijo številna protislovja, tako rekoč paradoksi. Naj navedem dva. Najprej je tu paradoks molka: »Drži, da smo o tem novinarji spregovorili pozno« se ne ujame s trditvijo, da je bila edina pravilna drža novinarjev molk. Ker če je bila pravilna, niso spregovorili (pre)pozno. Molk je po definiciji odsotnost (spre)govora. Treba se bo končno odločiti: bodisi niso spregovorili prepozno bodisi ni bilo prav, da so molčali.

Naslednji je paradoks odgovornosti: »Zato je še pomembneje, da ne ostanemo le generali, ampak da novinarstvo ne gre mimo odgovornosti in kršitev.« se ne ujame s trditvijo »Za začetek bi bilo dovolj, da se zamisli vsak pri sebi, kaj vse to pove o družbi, o medčloveških odnosih. In ja, o medijih po slovensko. Šele nato lahko začnemo pot do boljše medijske in siceršnje kulture v državi.«

Namreč bodisi novinarstvo ne bo šlo mimo odgovornosti in kršitev (beri: ustrezno takoj zahtevalo sankcije za novinarska in uredniška ravnanja) bodisi bo zadovoljno, da se »za začetek« vsak zamisli pri sebi, potem pa bo »šele«, kot pravi avtor, spontano in kot po čudežu sledila boljša medijska kultura v državi. Kje je zdaj začetek, v dejanjih DNS ali v abstraktnem dejanju »zamišljanja nad sabo«, ki ga mora izvesti sleherni državljan? In še: kako naj mediji terjajo refleksijo od državljanov, če drži, da velikokrat bežijo pred njo že sami?

Jutarnji ravnatelj samomor 2

Več o tem:

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/21/seks-v-mestu/

http://vezjak.wordpress.com/2014/11/30/seks-v-mestu-krivi-so-oni/

http://vezjak.wordpress.com/2014/12/01/so-slovenski-mediji-ubili-ravnatelja/

  • Share/Bookmark

So slovenski mediji ubili ravnatelja?

4.12.2014 ob 20:40

So slovenski mediji morilci, so ubili srednješolskega ravnatelja?

Nekateri »resni«, tudi nagrajevani novinarji takšnemu mnenju pritrjujejo, v bistvu so celo njegovi pobudniki: ker je mariborski ravnatelj po razkritju (domnevne) spolne afere s svojo kolegico storil samomor, ga je zaradi pritiska javnosti in medijskih poročil. Torej so mediji krivi za njegovo smrt. Točno tako. Ni šlo za samomor, šlo je za uboj.

Priča smo bili ubijalskim uredniškim odločitvam, dobesedno, je napisal drugi. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je spregovorilo o mejah poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega ter urednike pozvalo, da prevzamejo odgovornost in se (vsaj) opravičijo. Morda premalo, če sledimo začetni tezi: sorodniki pokojnika običajno z opravičilom niso zadovoljni.

samomor ravnatelja DNS stališče 30.11.14

Sam ne mislim, da so nesrečnega ravnatelja mediji ravno ubili, so pa zanesljivo k smrti kot sooblikovalci javnega pritiska prispevali. Koliko, je težko reči. Pretiravanje, populizem in zgražanje niso značilnosti odličnega mišljenja, tudi ne novinarskega. V ničemer niso boljši od senzacionalizma, ki ga danes grajamo in ki je po mnenju opisanih bil morilski.

Teza bržkone služi nečemu drugemu; trditev, da so mediji ubijali, je po vsem sodeč katarzična. Z njo se ne meri na medije v splošnem, misli se na tiste, ki so o primeru sploh pisali, tako ali drugače. Da so ubijali, zato skoraj izključno trdijo vsi, ki o mariborski spolni aferi niso želeli povedati ničesar. Potemtakem tudi o tem ne, da bi pri njej bilo kaj narobe. K temu se še danes zaklinjajo.

Zatorej je naslednje logično vprašanje: so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali, medtem ko ga nikakor niso tisti, ki so ob zgodbi dosledno mižali?

Možna vprašanja

O primeru z navedeno poanto sem se razpisal že zelo zgodaj in v začetku (21. novembra), a danes lahko ugotavljam, da se je ravnanje le še stopnjevalo točno v smeri, ki sem jo problematiziral. Če bi postopali minimalno analitično, bi možna medijska vprašanja v dani tragični zgodbi lahko razdelili v naslednje sklope:

(a) Kako so mediji o navedenem primeru pisali in poročali?

(b) Kje je meja zasebnosti in posameznikove pravice in kje meja javnega interesa? Je bil v danem primeru navzoč javni interes po informiranju ali res nikakor ni bil?

(c) So »resni mediji« s svojim molkom ravnali ustrezno ali ne? Drži stališče Društva novinarjev Slovenije, da bi morali enostavno primer prezreti?

(d) So »rumeni mediji« kršili načela novinarske etike še s čem drugim in ne le tem, da so o primeru sploh pisali, pa ne bi smeli? Katera določila kodeksa so bila kršena?

(e) So se »rumeni mediji« v danem primeru spustili na raven neokusnega naslajanja in norčevanja?

(f) So mediji soodgovorni za smrt ravnatelja in na kakšen način bi morali prevzeti odgovornost, če so?

(g) Kako moramo poročati v primeru samomora v danem primeru in ali so mediji v tem primeru ravnali dovolj pietetno?

(h) So nekateri mediji storili prav, ko so se lotili brisanja poprejšnjih (spletnih) poročil in zapisov o tem primeru?

(i) Kako ovrednotiti  družbeno iskanje grešnih kozlov in nastop moralne panike – če je do nje prišlo?

Navedena izhodišča zanesljivo niso edina, pri nekaterih si lahko zastavimo še dodatna podvprašanja, nekatera našteta pa se tudi prepletajo. Sam bom poskušal odgovoriti ne nekatera med njimi, spet drugih se bom polemično dotaknil in dal poudarek nekaterim protislovjem, v katera so se po mojem prepričanju novinarji zaplezali.

Zavesten molk

Ne more biti dvoma, da so nekatera uredništva hoteno in premišljeno molčala o primeru mariborske »afere«. Zoran Potič je v imenu Dela zapisal:

Uredništvo Dela zavestno ni pokrivalo zgodbe, ki je zadnja dva tedna pretresala Slovenijo. Za takšno odločitev so obstajali tehtni in utemeljeni razlogi, z današnjega zornega kota lahko sodimo, da je bila tudi pravilna.

Katja Šeruga je povedala nekaj podobnega:

Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli. Torej nismo pisali. Do danes. Ko je jasno, da je ravnatelj storil samomor in ko skrbi tudi za učiteljico.

Večer Katja Šeruga komentar samomor ravnatelj

S tem ko novinarji niso poročali sploh o ničemer, so pravzaprav sokrivi za vse, kar se je zgodilo. Če »resni« novinarji menijo, da so ravnatelja ubili »rumeni«, če torej privzamemo tak diskurz, bi sam prej rekel, da so ga kvečjemu kar oboji skupaj. Če spet drugi menijo, da je bila glavni motor vsega naslade željna radovednost množic, ki ji mediji pač radi strežejo, je položaj glede iskanja krivcev še slabši: najbrž je popolnoma protislovno napadati rumene medije, da so postopali narobe, če z argumentom »mediji pač pišejo, kar si ljudje želijo« primarno krivimo perverzno ljudstvo. Nekdo izmed mojih kolegov je naivno, a v resnici pomenljivo dodal: Kdo točno že izdaja Slovenske novice?

Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi, je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal učinkuje kot simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti novinarsko materijo in se nanjo odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v opisani zgodbi, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč.

Kdo so krivci

S tem je »resni« nereflektirani pristop vrgel skupaj z umazano vodo proč tudi dojenčka. Zdi se, da je na to celo ponosen. Milena Zupanič je v Delu danes ugotavljala:

»Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.«

Delo Zupanič mediji ubijajo

Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov. Vmes se prikrade še očitek o hipokriziji ali hinavščini, enkrat usmerjen v ljudstvo in spet drugič v rumene medije. Nosilci te misli še vedno verjamejo, da so odigrali edino pravilno partijo. S tem producirajo diskurz o samem sebi, ki je zaščitniški in v katerem so predvidljivo ostali brez greha, seveda pod pogojem, da se najde drugega grešnega kozla.

Toda tako kot so tabloidni novinarji kršili določila medijske zakonodaje in podlegli senzacijam, se nam odpira zoprno vprašanje, ali bi nasprotni molčeči mediji sploh kaj storili, če se primer ne bi zaključil na tragičen način. V minulih desetih dnevih so imeli vrsto priložnosti, da načnejo poročanje prvih in odprejo razpravo o pravicah posameznika do zasebnosti. Nič od tega niso storili. Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bili pripravljeni mižati še naprej.

Čeprav takšne besede v danem trenutku lahko zvenijo nepietetno in so trenutki žalosti verjetno celo napačni za kazanje s prstom (kajti ta čas je običajno odmerjen kasneje), pri razpravi o krivcih sledim zahtevam, ki so podane, tudi pozivu DNS. A opažam, da s prst nikakor noče usmeriti vase – če že kdaj, nastopa kvečjemu v perspektivi imaginarnega in abstraktnega »Mi smo krivi«, kjer pa izjavljalec dejansko meri na tistega drugega, ne nase.

Ker ni bilo javnega interesa

Eden poglavitnih argumentov, ki se je oblikoval v »molčečih« medijih (z neposrednim naknadnim priznanjem, da je šlo za zavestno cenzuro in bojkot teme) govori o tem, da za poročanje o primeru ni bil izkazan nikakršen javni interes. Načelo je torej enostavno: »Če ni izkazan javni interes in gre za pravico do zasebnosti, ne delaj zgodbe«.

Pa se z njim strinjajo tisti, ki o tem danes pišejo? Leta 2005 je izbila ena redkih »spolnih afer« v Sloveniji, svingerska afera poslanca Aurelija Jurija. »Resni« mediji so se takrat vsi po vrsti strinjali, da so rumeni prestopili prag – argument je bil isti, navzlic temu, da je bil Juri poslanec, v njegovem ravnanju niso zaznali nobenega javnega interesa. (Puščam ob strani debato, ali se lahko s tem strinjamo ali ne.)

A novinarji so postopali bistveno drugače: če danes (1. december) Katja Šeruga kot odgovorna urednica Večera na drugi strani časopisa priznava,da so mariborski primer načrtno spregledovali in glede njega molčali, ker ni bil izkazan noben javni interes, je leta 2005 v celem nizu člankov kot novinarka Večera skupaj z aktualnim predsednikom DNS Matijo Stepišnikom o tem primeru brez težav poročala. Navedenega načela »Ne piši, če ni javnega interesa in gre za zasebnost« se torej omenjena nista držala. Podobno je takrat veljalo tudi za vse druge »resne« novinarje« – razpravljati o stvari pač še ne pomeni naslajanja, tabloidnosti in pristajanja na nedopustno logiko branosti.

Če ista urednica ugotavlja, da v Večeru ne želijo pristati na prodajanje sperme (sic!), potem ji bomo bolj verjeli, ko se bo v časopisu zmanjšala kvota poročil s porno-sejmov in vsega, kar je le nekaj let nazaj časopis izdajal v posebnih edicijah Vročega kaja, s čimer je bil čisti unikum v evropskem merilu, če neskončnih reportaž o seksoslovju vključno s seksom v živo v Mariboru niti ne omenjam.

Ko se danes s takšno lahkotnostjo govori o odgovornosti in kaže s prstom na rumene medije ali na amorfno množico, ki jo menda seks v šolskem kabinetu bolj vznemirja kot vse naše tajkunske in politične afere (Dragica Korade), bi kazalo perspektivo obrniti: kaj pa če bi ravnatelj bil še živ, ker bi v javnih polemikah čutil več podpore zase? Če bi nerumeni novinarji jasno povedali, da so na strani njegove pravice do zasebnosti? Če bi opozarjali, če bi vlagali prijave zaradi kršitev? Ko v trikotniku rumeni mediji vs. resni mediji vs. radovedna javnost nekateri kažejo izmenično na javnost in tabloidne medije, res niso preveč prepričljivi.

Večer Korade samomor ravnatelja

Logika molčanja in gledanja proč bi bila uspešna le v eni preveč abstraktni situaciji – ko bi se tega držali prav vsi mediji. Toda »resni« novinarji so zelo dobro vedeli, da se to ne bo zgodilo, da se to ne dogaja ne pri nas in tudi ne drugod po svetu. Pričakovanje, da bo njihov molk uspešen, je bilo povsem neutemeljen. Pričakovanje novinarskih združenj in dela medijske stroke, da morajo glede medijskega dogodka zgolj gledati proč, ničesar grajati in kritizirati, tudi ne. Oglasila so se očitno prepozno in njihov pristop se je izkazal za čisti polom.

Ko se je torej Večer danes končno odločil, da kar na celotni drugi strani prvič sploh spregovori o primeru, je ta »acting out« pač prišel z zamudo. V svojem razumevanju in presoji, da je treba molčati, svojim bralcem ni posredoval niti podatka o samomoru ravnatelja. Kar je bralec lahko izvedel o tem primeru, dobrega ali slabega, je moral izvedeti drugod. Ko časopis danes (1. december) na veliko in med vsem najbolj ekstenzivno piše o hipokriziji državljanov ali dela novinarjev, obenem pa opozarja, da je temo zavestno spregledoval, bi se moral vprašati, kdaj točno je v njej prepoznal javni interes. Dvomim, da je slednji imaginarna entiteta, ki včasih čudežno vznikne, spet drugič pa stoodstotno umanjka. Celo Nataša Pirc Musar je navzlic svojem začetnemu pravniškemu formalizmu in vztrajanju pri pravici do zasebnosti v javnih nastopih priznala, da obstaja tudi moralna plat zgodbe in da vsa vprašanja niso le formalnopravne narave. Zaradi razprav o morali pa nujno še ne rabimo moralizirati, niti biti obsojeni, da smo k temu nagnjeni. Zato težko verjamem oceni, da ni obstajal prav noben javni interes po poročanju. Kot vselej se zaplete kvečjemu pri vprašanju, kako o čem poročamo, ne pa, ali sploh.

Bomo okrivili tudi Natašo Pirc Musar?

V Jutarnjem listu in STA (ki se je prvič oglasila z vestjo o samomoru) lahko naletimo na dve zanimivi deskripciji dogodkov, objavljeni skupaj z vestjo o samomoru: »Mariborski slučaj izazvao je brojne rasprave o pravima objavljivanja materijala na internetu i o zaštiti privatnosti, moralnim normama i odnosu nastavnika i učenika u obrazovnim ustanovama« in »Objava posnetka je v medijih v minulih dneh sprožila razpravo po eni strani o spornosti takšnega ravnanja dveh pedagoških delavcev na šoli ter po drugi o dopustnosti posega v njuno zasebnost, ki je nastal z objavo posnetka na spletu.«

Nekateri »resni« mediji so napadli tudi RTV Slovenija, ker si je v Odmevih drznila odpreti temo in povabiti v goste Natašo Pirc Musar in ravnatelja Dušana Merca. Vsi, ki so o tem kakorkoli spregovorili, so torej v skladu z začetno mislijo krivi, ker niso molčali.

Kaj so argumenti za molk in cenzuro? Do danes jih nihče ni navedel, niti ni poskušal navesti. Iz sporočila DNS lahko zgolj implicite sklepamo, da za novinarski ceh primer ni vreden medijske obravnave, ker nič v njem ni nakazovalo navzočega interesa javnosti.

Citirana opisa nam povesta nekaj drugega. Da je v slovenski javnosti vendarle stekla neka količinsko omejena diskusija o dani temi, čeprav očitno nekateri še naprej verjamejo, da te razprave v javnosti niso v interesu javnosti. Smo dojeli? Ko proč z umazano vodo vržeš dojenčka, se je pač treba pretvarjati, da ga v kadi nikoli ni bilo. Če kaj dokazuje to absurdnost sprenevedanja DNS, je prav takšno vztrajanje pri svoji oceni – in to zdaj, ko je taisto razpravo končno tudi samo moralo dovoliti.

Delo samomor ravnatelj

  • Share/Bookmark

Verjeti Šoltesu, zaupati Cerarju?

11.05.2014 ob 20:50

Danes je čas, ko nove stranke ustanavljajo mediji, ne akterji. Kdor meni, da je obratno, si mora ogledati zadnje eksemplarične okoliščine tovrstnega dogajanja, preanalizirati medijska poročila in hitro bo lahko presodil, v kakšni meri je ugotovitev morda pretirana in v kakšni ni. Najmanj drži tole: mediji so nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za uspešno ustanovitev. Brez njihove naklonjenosti ne bo šlo. Ampak še nečesa več.

Neskončno perpetuiranje suspenza, kdaj bosta Igor Šoltes in Miro Cerar ustanovila svoji stranki tik pred volitvami, utrujajoča praznost ponovljenih vzorcev intervjujev in spraševanj, medijski ritual, v katerem oba akterja povesta samo to, da nič ne povesta, da skratka še ni novic, da vse bo, ko bo, instrumentalizirano združuje bebavost medijev in njihovo spontano (ali ne) simbiozo s političnimi akterji, ki ponujeno sobivanje enostavno izkoriščajo. Po receptu: dajmo skupaj z mediji ustanoviti stranko. Trenutno so vsaj trije kandidati, ki se jim ta formula mora zdeti nadvse uporabna: ob omenjenih še Alenka Bratušek.

Kadičev hudomušni tvit lepo ilustrira povedano:

Kadič tvit Šoltes Cerar

Če je na delu sodelovanje enih in drugih, akterjev pred kamerami in medijev, pa  ni čisto enakovredno. Ko Šoltes in Cerar perpetuirata statement, da delata stranki, njun diskurz anticipira medijsko zanimanje za njuni stališči. Cerar je tu šel celo korak naprej in v vsakih fazi svojega odloga, ki traja že skoraj eno leto, končni rezultat obogatil s še podvojenim suspenzom: on da še ne ve, kaj bo nastalo, je dejal. Povedano preprosteje: brez neskončnega medijskega prostora, ki ga pridobivata zgolj z naznanjanjem, da bo morda nekaj nastalo, počasi lahko tisto res nastaja. Verzija medijske creatio ex nihilo, ob predpostavki seveda, da je uporabljen dovolj politično vabljiv in dražljiv subjekt. V danih okoliščinah ugleden, z nekakšno integriteto in spodobno avtoriteto, ki bo predvsem ušel vsem pastem slovenske obsesije po politični in še zlasti strankarski stigmatizaciji.

V bistvu sta po svoje celo prisiljena ponavljati svojo mantro »ni še čas, ne vemo še, kaj bo«, saj vsaka repeticija dviguje suspenz, posledično rejtinge in s tem ustvarja pogoje za javno prezentacijo – ob predpostavki, da bo obnašanje medijem temu sledilo. In seveda vedno sledi. Ponavljanje te prazne forme je torej zanju nadvse uspešen manever – čeprav je v sebi videti bebav, tudi je bebav in v osnovni globoko podcenjujoč, nedemokratičen. Saj za oba velja, da stranko delata že 12 mesecev: toda nihče ne pozna ne sodelavcev, ne programa, ne ničesar. Za medijski učinek povsem nepomembno, verjetno celo moteče in nevarno.

Formula »tik pred volitvami« kot preizkušena taktika

Povsem nova politična formula ustanovitve stranke to ni,  je neoriginalno povzeta po Zoranu Jankoviću, katere receptura se je na dolgi rok sicer izkazala za katastrofo, na kratek pa res recept za takojšnji uspeh: počakaj do časa tik pred volitvami, ko se mora tvoja skrb za državo eksponentno povečati. Ustanovitev v času pred tem je huda napaka. Že začetek tri mesece pred volitvami je lahko usoden, ker je prišel prehitro: isti mediji, vendar nasprotne politične opcije, te utegnejo usodno prizadeti. Če je medijsko ustanavljanje strank rezultat neke težko opisljive histerične narave v njih samih, je to drugo izraz njihove patološke, ki predvsem korenini v njihovi ekscesni spolitiziranosti in neprofesionalnosti.

Janković res ni imel zelo veliko časa za ustanovitev (podobno si je tudi on vzel čas za premišljevanje, a se zdi, da je takrat iskreno cincal), tako kot ga res ne bo imela Bratuškova. Pri Cerarju in Šoltesu je ravno nasprotno, obema se je utrnila odločitev že vsaj leto nazaj, nekako v času vstaj. Čeprav se je treba zavedati, da je ustanovitev tik pred volitvami povsem legitimna, lahko tudi logično preračunana in iz nekaterih navedenih razlogov celo najboljša možna izbira, pa je vseeno moralno sporna. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da se je še zlasti Cerarjev projekt znašel pred takšnim očitkom, ker njen glavni akter ves čas stavi na moralno prenovo politike in visoke etične standarde, ki jih osebno zagovarja. S tem si je tudi pridobil zaupanje množic – in s tem si ga tudi želi v prihodnje. Če stavite izrecno na moralno prenovo in obljubljate drugačno politiko, pa morajo za vas veljati bolj rigorozni standardi, tolerance do sumljivih ravnanj pa sme biti manj.

Že na prvi pogled je torej videti, da sta Cerar in Šoltes enostavno čakala na dober timing – če bi imeli redne volitve šele jeseni 2015, bi pač morala še eno leto na vse kriplje vzdrževati suspenz. Zato se jima tudi ni mudilo, a je sledil preobrat po kongresu PS in odstopu predsednice vlade. Takoj opazimo, da je skrb za stanje v državi, ki bi terjala odločno ukrepanje, kolikor je vezana na timing volitev, lahko v dobršni meri le zlagana. Veča se premosorazmerno datumu volitev in obratnosorazmerno pada. Če bi v prenovo res verjela, bi se verjetno oba priključila vstajniškemu gibanju, ki je najbolj množično in eksplicitno ponudilo isto sporočilo že jeseni 2012. Pa se nista – ker bi to omadeževalo njun skrbno negovani etablirani imidž »resnega politika«  ali »državljana«, kakor ga dojema volivec v nekem stereotipnem smislu. Ne bi niti dopuščalo singularitete političnega delovanja, na katero očitno stavita. Ne pozabimo, v zadnjih letih je zgolj protestniško dogajanje slovenskih vstaj bilo tista ključna idejna paradigma s potencialom, da se politične vzorce obnašanj radikalno spremeni; druge točke ne vidim. In še: ob tistem času je Cerar tudi zavrnil, da bi vodil vstajniško stranko.

Zaupati na besedo

Miro Cerar se od obelodanitve svoje namere, da se poda na ustanovitveni kongres (in ki, se ponavljamo, ujema z napovedjo državnozborskih volitev, ki bodo menda v drugi polovici julija) ves čas sklicuje na to, da od državljanov pričakuje zaupanje. Išče, pledira, prosi za zaupanje do sebe in njegove ekipe. Vse lepo in prav, toda kakšno zaupanje, zaupanje do koga?

Ker sta skupaj s Šoltesom doslej ponujala točno in samo sebe, svoj obraz in nič več, s tem zahtevata ravno prazno, apriorno naklonjenost. Vendar prazna gesta »Zaupajte meni«, ki jo implicitno predstavlja vsak politik, zanika sleherno deliberacijo. Pričakoval bi, da kaj takšnega politik stori, ko predstavi svoje ljudi in svoj program. Da prosi utemeljeno. Ne, to se ni zgodilo. Šoltes se venomer sklicuje na svoje društvo Verjamem, za katerega pa vemo le to, da je po septembru 2013, ko je bilo v Kopru ustanovljeno, ekspresno izgubilo svojega podpredsednika, dr. Bešič Loredana, in podpredsednico Polko Boškovič. Oba podpresednika društva Verjamem oz. polovica ustanovnih članov je izstopila enajsti dan po ustanovitvi, 27. septembra 2013. Od takrat naprej nismo slišali, kdo bi še deloval v tem društvu in še manj, kaj točno so praktični proizvodi njegovega civilnodružbenega dela.

Nevidna civilna družba

Tudi Cerar se v zadnjem slabem letu sklicuje na svoje civilno združenje. V enem od TV nastopov je omenjal Zavod Hrast, ki pa je zdaj preteklost – Jože Artnak, ki stoji v ozadju, je zdaj ustanovil »Zavod 14, zavod za sožitje in napredek«, in sicer 21. januarja 2014.

Zavod 14

Pribeležimo nekaj njegovih izjav o tem združenju:

»Naše civilnodružbeno združenje se je včeraj odločilo, da bo ustanovilo novo in neodvisno stranko.« (vir)

»Zagotovo bo del somišljenikov vstopil v stranko, del pa jih bo ostal aktiven v civilni družbi. Za posebno kvaliteto štejemo, če politična stranka ostane v stiku s civilno družbo, ki ima potem tudi kritičen odnos do nje oziroma ji je v podporo.« (vir)

»Dodal je, da je pomembno tako to, da nastane politična stranka, ki bo nove ljudi in nove ideje prinesla v politični prostor, kot da obdržijo aktivno, odgovorno in usposobljeno civilno družbo, ki bo politiko nadzirala, opozarjala in spodbujala.«

Na vprašanje o možnosti povezovanja z drugimi strankami je Cerar odgovoril, da je bilo dozdajšnje civilnodružbeno gibanje ves čas popolnoma neodvisno in samostojno. Takšno po njegovih besedah ostaja do ustanovitve stranke, od tam naprej pa bo morebitno povezovanje stvar politične stranke, njenih organov in članov. (vir)

Takoj opazimo, da Cerar sploh ne uporablja imena svojega združenja (torej Zavod 14), še manj kje nastopajo imena ljudi okoli njega. Da obstaja kaj takšnega, mu pač moramo verjeti na besedo – in mu. Da bi se novinarjem to stanje zdelo čudno in bi nanj opozorili, se seveda tudi ne dogaja.

Cerarjev koncept civilne družbe ponuja tudi največji možni kontrast temu, kar sicer pojmujemo pod tem pojmom – če so bile vstaje rezultat njenega angažmaja in angažmaja državljanov, je Cerarjeva »civilna družba« koncept anonimne, neznane, dobro skrivane skupine ljudi.  Pravzaprav je to nekakšen poštni predal v podobi želenega pravnega subjekta. Je tudi v čistem nasprotju z definicijami. Slovenska na Wikipediji je ohlapna, mestoma nenavadna, ampak pove nekaj pomembnega:

Civilna družba je skupni naziv za nevladne organizacije, ki v nasprotju z oblastjo zastopajo svoje interese in s tem skrbijo za izvrševanje javnega interesa. V slabši luči se civilni družbi reče tudi protestniki.

Kriterij za uvrstitev med civilno-družbene organizacije je, da njen namen ni pridobivanje materialnih sredstev oziroma ustvarjanje dobička ali vstop v območje oblasti, kar je značilno za politične stranke. Pravno so zato opredeljene tudi kot neprofitne organizacije.

Tudi če pojmujemo pod civilnodružbeno skupino le eno »celico« takšne organizacije, bi ta morala delovati v smeri proč od politike. Kar je storil Cerarjev anonimni civilnodružbeni zavod, pa je nekaj drugega: ne samo, da doslej ni pokazal ničesar, zaradi česar bi si zaslužil to ime, ne samo, da ne obstaja nobena spletna stran, nobena singularna akcija, dejanje ali izjava tega zavoda, temveč se upravičeno bojimo, da je njegov zavod, ki ga razume kot »gibanje«, zgolj zlorabil za ustanovitev svoje stranke. Če je edini otrok, edino dejanje tega zavoda pomoč pri ustanovitvi politične stranke, potem deluje točno v nasprotju z definicijo civilne družbe. In se nujno pretvarja, ko po enoletnih dejavnostih naznani nekakšno odločitev. Kajti odločitev je padla pred civilnodružbeno institucijo, ni prišla šele zdaj, kot namiguje že tale naslov v Dnevniku:

Cerar Dnevnik stranka odločitev je padla

Kam je šla morala?

Nekaj podobnega vidimo pri Šoltesu: nobenega partikularnega civilnega dejanja, skoraj anonimnost, nobene spletne strani z opisi dejanj, le trasiranje poti etablirani politiki: Loredan in Boškovičeva sta celo javno povedala, da sta odšla, ker želi Šoltes delati le na stranki. S tega vidika ne more biti dvoma, da sta Cerar in Šoltes zlorabila institut civilnodružbenega gibanja in institut civilne družbe sploh. Če smo se doslej večkrat naslajali nad dejstvom, da številne politične stranke ustanavljajo sebi lojalne paralelne forume, društva in zavode, običajno zaradi finančnih vzgibov, sta omenjena stvar celo poglobila v napačno smer in sprva ustanovila prazno lupino, verjetno iz potrebe po formalni ustanovitvi stranke, in se pri tem sploh nista trudila, da bi jo vsaj malce s čim napolnila, ponudila ideje in konkretna civilna dejanja. Pozor, in to že eno leto. Morda se je to že zgodilo, vendar akterji niso pompozno govorili o civilni družbi. Vedela sta, da invalidni mediji tega pač ne bodo opazili in posledično zamerili. Ne vem, morda sta verjela celo v nasprotje od tega, da je napaka karkoli ponuditi, se s tem determinirati in za nameček vreči komu med zobe, da te, upravičeno ali ne, razgali.

Imperativ, na katerega se je doslej,  ko to pišem, prevladujoče stavilo, sta po vsem videnem zgolj fizična prezenca in osebnost kot pogoj zaupanja. Po opreproščenem receptu »Verjemite, zaupajte, volite za nas«. Bo takšna videti nova, etično odlična in boljša politika, kakor nam jo obljubljajo?

  • Share/Bookmark

Marička, predsednik gre!

10.01.2014 ob 21:59

Prifarci so praznovali svojih petindvajset let. RTV Slovenija se je odločila, da ta visok jubilej počasti z oddajo, dolgo 126 minut – namenili so ji prime time ob 20. uri na prvem programu 28. decembra 2013.

Na oddajo so me, kot vredno ogleda, opozorili kolegi. Ne zaradi glasbene tamburaške skupine, ampak predsednika republike in njegove epizodne vloge. In priznam, v svoji nevednosti za Prifarce sploh nisem vedel. Na odru sem takoj zagledal dr. Mitjo Ferenca, zgodovinarja, ki se ob igranju kitare v tamburaški skupini ukvarja še s preiskovanjem povojnih pobojev. Nekje v šesti ali sedmi ali osmi vrsti pa so kamere ujele tudi njega: predsednika republike Boruta Pahorja, brez svoje spremljevalke, vendar ob ženi omenjenega zgodovinarja, dr. Rosviti Pesek, znani televizijki, ki prihaja iz omenjene RTV hiše.

O novinarskih navezah in političnih asociacijah ne bi ugibal. Zakaj je oddaja o jubileju Prifarcev tako zanimiva? Ne le zato, ker paradigmatsko predstavi Pahorjev slog komunikacije in notorično verbalno in telesno »sproščenost«, s katero se je trdno zasidral v srcih Slovenk in Slovencev. Ne, kar je zgled avtentičnega presežka njegove umetelnosti, da nespodobno naredi za vsaj navidezno, a tudi ne resnično spodobno, nebontonsko za nesporno in neproblematično, nekulturno za kulturno.

Glej ga, Boruta

Prvi zgled: ko se tam nekje na začetku prireditve voditeljica Lara Jankovič obrne proti predsedniku v dvorani, so kamere in lučke že pripravljene, da osvetlijo »Boruta« na sedežu ob Rosviti: zato lahko voditeljica na odru sproščeno zine: »Borut, a si to ti?« in pogleda proti občinstvu, predsednik republike pa ji v zameno s svojega sedeža pošlje poljubček.

Prifarci Pahor pošilja poljub

Ampak domača in domačijska izmenjava naklonjenosti in poljubčkov v humornem podtonu ni radikalna novost, prejkone je že »pahorjanski« standard. Kar sledi na približno 76 minuti oddaje, je bolj zanimivo in ključno: predsednik pride na oder, pospremljen z najavo gospoda, ki zaigra začudenje: »Marička, predsednik gre!«

In res, Marička je imela prav, že je na odru. Ob uvodnem pozivu k stoječim ovacijam v čast Prifarcev se predsednik republike spomni, da mora tudi on kaj darovati jubilantom. In kaj  stori? Obrne se proti občinstvu in glasbenikom ter nonšalantno navrže:

»Zdaj sem videl, da vsi prinašajo nekaj na oder v dar… tako sem se odločil, da bom, ker sem videl, da imamo ne samo skupni glasbeni okus, ampak tudi skupni modni okus, in videl, da nosite manšetne gumbe, podaril moje za vašo petindvajsetletnico.«

Ob tem si je urno snel manšetne gumbe z rokavov in jih ponudil Ferencu, ki si jih je smehljaje v svoji dlani tudi ogledal:

Prifarci Pahor manšete

Pa še ni bil zadovoljen. Kakor da ni dovolj, je Pahor poduhovičil še naprej in svojemu manšetnemu darilu umetno dvigoval ceno, sebi pa jo zniževal:

»Srce se mi para, ker če bi prej vedel, bi prinesel kakšne, ki mi niso tako pri srcu.«

Evo, pa so morda najljubši predsednikovi manšetni gumbi šli po zlu.

Spodobnost in humor

Pahorjevo postopanje ne odpira še ene dileme duhovitega in humornega v politiki. Ne, napak bi bilo misliti in verjeti, da so njegovi nastopni vložki preprosto razposajeni zato, ker je imel za to dober povod v sproščenosti in duhovitosti formata prireditve. Nenazadnje jubilejni dogodek ni imel za primarni namen česa podobnega.

Prej kot to njegovo ravnanje odpira vprašanje dostojnosti v politiki. Theodore Roosevelt je nekoč ugotovil, da je najbolj praktična vrsta politike politika spodobnosti. Zdi se, da je Pahorjev pristop maksimalno nepraktičen: s čimer spravlja v zadrego, je ravno dimenzija njegove nespodobnosti. S posebnim dodatkom, namreč z izjemno zvijačnostjo mu venomer uspeva, da nespodobno dela za manj nespodobno, kot je v resnici. Naj pojasnim.

Angleška leksikonska definicija, saj slovenske ne premoremo, govori npr. o spodobnosti (decency) takole:

The quality or state of being decent, suitable, or becoming, in words or behavior; propriety of form in social intercourse, in actions, or in discourse; proper formality; becoming ceremony; seemliness; hence, freedom from obscenity or indecorum; modesty.

Spodobnost je torej formalnost v medsedbojni komunikaciji in obnašanju, dostojno upoštevanje ceremonij. Predstavljajmo si, čim bolj vizualno, da Pahor glasbenim jubilantom v darilo ne bi ponudil manšetnih gumbov kar iz svojih rokavov – tako rekoč in celo dobesedno iz ali z rokava -, temveč npr. svoje čevlje. Pošvedrane bi jih izročil Ferencu s kitaro. Še huje, na koncu bi še navrgel, da bi, če bi vedel vnaprej, obul takšne, ki mu niso tako pri srcu in takšne bolj pošvedrane, ki bi mu lažje šli z nog.

Miselna menjava manšetnih gumbov s podarjenimi čevlji, ki najbrž ni tako pretirana, dovolj dobro izostri nedostojnost predsednikovega dejanja. A še vedno ne pojasni, kaj je tisti X, zaradi katerega uspeva Pahorju doseči videz odsotnosti nedostojnosti – tega torej, da ga na koncu večina – ali vsaj mnogi njegovi volivci  – nima za nedostojnega.  Ne zaradi razloga, zaradi katerega dvornim norčkom in humoristom ne zamerimo njihove slabe odmerjene taktnosti. Ne zato torej, ker bi ga recimo pomilovali, ampak ker je večini takšen tudi res všeč: levim in desnim volivcem, ki so ga, nenazadnje, tudi odločilno izvolili na to funkcijo. Toda všeč jim je, ker je predsednik v svojo avtopromocijo in »selfie« nastope vgradil toliko mehčanja in brisanja sledi za svojim pristopom, zanikanja lastne namere. Cena za to pa je naslednja: populizem izbir, katerih dogodkov se udeležiti in katerih ne (dogodek sredi decembra v Drami v počastitev visokega jubileja Štefke Drolc je recimo izgubil), samopromotivnost kot ključ formalnih in vsebinskih manir v nastopanju, ki se kar krepi, nedostojnost in nedostojanstvenost.

Predsednik brez manšetnih gumbov, ki jih je šenkal, ker ni imel ob sebi drugega darila in v isti sapi darilo šaljivo obžaloval, ni nekdo, do kogar bi lahko zgradili spoštovanje, ker je predsednik republike. Ni zgled, ni avtoriteta, kot skrbno zaigrani »one of us« je zgolj prefinjen gostilniški zabavljač.

  • Share/Bookmark

Marička, predsednik gre!

10.01.2014 ob 21:58

Prifarci so praznovali svojih petindvajset let. RTV Slovenija se je odločila, da ta visok jubilej počasti z oddajo, dolgo 126 minut – namenili so ji prime time ob 20. uri na prvem programu 28. decembra 2013.

Na oddajo so me, kot vredno ogleda, opozorili kolegi. Ne zaradi glasbene tamburaške skupine, ampak predsednika republike in njegove epizodne vloge. In priznam, v svoji nevednosti za Prifarce sploh nisem vedel. Na odru sem takoj zagledal dr. Mitjo Ferenca, zgodovinarja, ki se ob igranju kitare v tamburaški skupini ukvarja še s preiskovanjem povojnih pobojev. Nekje v šesti ali sedmi ali osmi vrsti pa so kamere ujele tudi njega: predsednika republike Boruta Pahorja, brez svoje spremljevalke, vendar ob ženi omenjenega zgodovinarja, dr. Rosviti Pesek, znani televizijki, ki prihaja iz omenjene RTV hiše.

O novinarskih navezah in političnih asociacijah ne bi ugibal. Zakaj je oddaja o jubileju Prifarcev tako zanimiva? Ne le zato, ker paradigmatsko predstavi Pahorjev slog komunikacije in notorično verbalno in telesno »sproščenost«, s katero se je trdno zasidral v srcih Slovenk in Slovencev. Ne, kar je zgled avtentičnega presežka njegove umetelnosti, da nespodobno naredi za vsaj navidezno, a tudi ne resnično spodobno, nebontonsko za nesporno in neproblematično, nekulturno za kulturno.

Glej ga, Boruta

Prvi zgled: ko se tam nekje na začetku prireditve voditeljica Lara Jankovič obrne proti predsedniku v dvorani, so kamere in lučke že pripravljene, da osvetlijo »Boruta« na sedežu ob Rosviti: zato lahko voditeljica na odru sproščeno zine: »Borut, a si to ti?« in pogleda proti občinstvu, predsednik republike pa ji v zameno s svojega sedeža pošlje poljubček.

Prifarci Pahor pošilja poljub

Ampak domača in domačijska izmenjava naklonjenosti in poljubčkov v humornem podtonu ni radikalna novost, prejkone je že »pahorjanski« standard. Kar sledi na približno 76 minuti oddaje, je bolj zanimivo in ključno: predsednik pride na oder, pospremljen z najavo gospoda, ki zaigra začudenje: »Marička, predsednik gre!«

In res, Marička je imela prav, že je na odru. Ob uvodnem pozivu k stoječim ovacijam v čast Prifarcev se predsednik republike spomni, da mora tudi on kaj darovati jubilantom. In kaj  stori? Obrne se proti občinstvu in glasbenikom ter nonšalantno navrže:

»Zdaj sem videl, da vsi prinašajo nekaj na oder v dar… tako sem se odločil, da bom, ker sem videl, da imamo ne samo skupni glasbeni okus, ampak tudi skupni modni okus, in videl, da nosite manšetne gumbe, podaril moje za vašo petindvajsetletnico.«

Ob tem si je urno snel manšetne gumbe z rokavov in jih ponudil Ferencu, ki si jih je smehljaje v svoji dlani tudi ogledal:

Prifarci Pahor manšete

Pa še ni bil zadovoljen. Kakor da ni dovolj, je Pahor poduhovičil še naprej in svojemu manšetnemu darilu umetno dvigoval ceno, sebi pa jo zniževal:

»Srce se mi para, ker če bi prej vedel, bi prinesel kakšne, ki mi niso tako pri srcu.«

Evo, pa so morda najljubši predsednikovi manšetni gumbi šli po zlu.

Spodobnost in humor

Pahorjevo postopanje ne odpira še ene dileme duhovitega in humornega v politiki. Ne, napak bi bilo misliti in verjeti, da so njegovi nastopni vložki preprosto razposajeni zato, ker je imel za to dober povod v sproščenosti in duhovitosti formata prireditve. Nenazadnje jubilejni dogodek ni imel za primarni namen česa podobnega.

Prej kot to njegovo ravnanje odpira vprašanje dostojnosti v politiki. Theodore Roosevelt je nekoč ugotovil, da je najbolj praktična vrsta politike politika spodobnosti. Zdi se, da je Pahorjev pristop maksimalno nepraktičen: s čimer spravlja v zadrego, je ravno dimenzija njegove nespodobnosti. S posebnim dodatkom, namreč z izjemno zvijačnostjo mu venomer uspeva, da nespodobno dela za manj nespodobno, kot je v resnici. Naj pojasnim.

Angleška leksikonska definicija, saj slovenske ne premoremo, govori npr. o spodobnosti (decency) takole:

The quality or state of being decent, suitable, or becoming, in words or behavior; propriety of form in social intercourse, in actions, or in discourse; proper formality; becoming ceremony; seemliness; hence, freedom from obscenity or indecorum; modesty.

Spodobnost je torej formalnost v medsedbojni komunikaciji in obnašanju, dostojno upoštevanje ceremonij. Predstavljajmo si, čim bolj vizualno, da Pahor glasbenim jubilantom v darilo ne bi ponudil manšetnih gumbov kar iz svojih rokavov – tako rekoč in celo dobesedno iz ali z rokava -, temveč npr. svoje čevlje. Pošvedrane bi jih izročil Ferencu s kitaro. Še huje, na koncu bi še navrgel, da bi, če bi vedel vnaprej, obul takšne, ki mu niso tako pri srcu in takšne bolj pošvedrane, ki bi mu lažje šli z nog.

Miselna menjava manšetnih gumbov s podarjenimi čevlji, ki najbrž ni tako pretirana, dovolj dobro izostri nedostojnost predsednikovega dejanja. A še vedno ne pojasni, kaj je tisti X, zaradi katerega uspeva Pahorju doseči videz odsotnosti nedostojnosti – tega torej, da ga na koncu večina – ali vsaj mnogi njegovi volivci  – nima za nedostojnega.  Ne zaradi razloga, zaradi katerega dvornim norčkom in humoristom ne zamerimo njihove slabe odmerjene taktnosti. Ne zato torej, ker bi ga recimo pomilovali, ampak ker je večini takšen tudi res všeč: levim in desnim volivcem, ki so ga, nenazadnje, tudi odločilno izvolili na to funkcijo. Toda všeč jim je, ker je predsednik v svojo avtopromocijo in »selfie« nastope vgradil toliko mehčanja in brisanja sledi za svojim pristopom, zanikanja lastne namere. Cena za to pa je naslednja: populizem izbir, katerih dogodkov se udeležiti in katerih ne (dogodek sredi decembra v Drami v počastitev visokega jubileja Štefke Drolc je recimo izgubil), samopromotivnost kot ključ formalnih in vsebinskih manir v nastopanju, ki se kar krepi, nedostojnost in nedostojanstvenost.

Predsednik brez manšetnih gumbov, ki jih je šenkal, ker ni imel ob sebi drugega darila in v isti sapi darilo šaljivo obžaloval, ni nekdo, do kogar bi lahko zgradili spoštovanje, ker je predsednik republike. Ni zgled, ni avtoriteta, kot skrbno zaigrani »one of us« je zgolj prefinjen gostilniški zabavljač.

  • Share/Bookmark

Pozitivna stabilizacija Slovenije

4.10.2013 ob 23:05

Nihče ne sme imeti iluzij, da bi lahko volilni kongres stranke uporabil za vzvod, s katerim bi si podredil predsednico vlade ali kako drugače dosegel cilj, ki mu ga pred tem ni uspelo doseči.

Kdo je bil avtor teh vehementnih besed? Kar predsednica vlade Alenka Bratušek sama. Izrekla jih je, ko je izvedela, da bo na kongresu Pozitivne Slovenije kandidiral tudi Zoran Janković. Toda sledil je farsičen preobrat v roku nekaj ur. Izvršni odbor (IO) je že napovedani kongres preklical in ga prestavil za čas pred državnozborskimi volitvami. V praksi torej za potencialno celi dve leti!

Alenka Bratušek je tista, ki formalno vodi in sklicuje IO. To so nam mediji skoraj vsi po vrsti pridno zamolčali. Ker je formalno tako, je torej kar sama »uporabila ta vzvod«, pred katerim je svarila včeraj,  na jutro 3. oktobra 2013. Pomeni: prijavljenim kandidatom je popoldne istega dne preprečila in onemogočila, da bi se potegovali za funkcijo predsednika stranke. Ker je ona nekakšna »v.d.« predsednica stranke s pooblastili, jo bo lahko mirno vodila še dve leti. S svojimi kolegicami in kolegi iz IO se je elegantno rešila svojih potencialnih nasprotnikov, konkretno kajpak Jankovića. Fer, korektno in pošteno? Ne, tiransko in nedemokratično. Da drugi kandidati niso dali soglasja h kandidaturi, razen Jankovića? Kaj to spremeni? Argumenti, da bo koruptivni Janković ugrabil stranko in državo, ne morejo zdržati resne presoje in biti razlog za uzurpacijo stranke. Ker kdo jo je po teh dejanjih ugrabil manj, Alenka ali Zoran?

Izvršni odbor PS

Ni časa za igrice

Odločitev IO moramo ugledati iz še kakšnega zornega kota. Prvič, kot že rečeno, je premierka sprva snedla besedo, da sploh ne bo kandidirala za predsednico stranke, če bo kandidiral Janković. Imela je srečo: novinarji imajo spomin zlate ribice in so naklonjeni tej vladi. Potem je izrecno nasprotovala prestavljanju kongresa (na obisku v Srbiji). Na koncu je nanj včeraj pristala (odbor je bil menda soglasen). Se pravi: ne le, da je napovedala, da se ne bo potegovala za kandidaturo, če kandidira Janković, na koncu je celo storila vse, da drugi ne morejo realizirati kandidature v napovedanih normalnih rokih in časih. Onemogočila je konkurente, domnevno v imenu nekih višjih ciljev politične stabilnosti v državi. Vsi tirani v zgodovini so počeli prav to: vselej so se izgovarjali na red in stabilnost države, na dejstvo, da onemogočajo nered v imenu države. Svoj začetni moralni prekršek »prelomljene obljube« je torej nadgradila v večji in ne zgolj moralni prekršek.

Še včeraj, nekaj ur pred odločitvijo IO, je 3.oktobra 2013 ob 8.06 uri zjutraj na strani Pozitivne Slovenije moralizirala takole:

Zaradi vsega tega bi moralo biti vsem jasno: čas za igrice se je nepovratno iztekel!

Vsi smo imeli dovolj časa za premišljeno odločitev in za tehtanje o tem, kaj v tem trenutku in položaju najbolj koristi Sloveniji.

Seveda se je poziv k »prenehanju igric« nanašal na njeno odločenost, da kandidira in je bil mišljen kot klofuta svojemu protikandidatu. Zato je lahko na isti strani zapisala:

Zato sem pred tedni napovedala svojo kandidaturo tudi za predsednico stranke. Nobenega dvoma ni, da se vsakdo lahko odloča za takšno kandidaturo – a enako velja, da imajo vse odločitve svoje posledice.

Posledice moje odločitve niso enostavne – zato sem vsem dala na razpolago dovolj časa. Nujna posledica moje odločitve je, da bo po 19. oktobru funkcija predsednika vlade in funkcija predsednika vodilne vladne stranke – tako kot praktično povsod v demokratični Evropi – združena v eni osebi.

Kaj pomeni odločanje za kandidaturo, ča kandidatom izmakneš kongres!  Kaj je rop banke proti njeni usta(no)vitvi! No, zgodilo se je, da je Alenka Bratušek svoje energične besede preklicala še isti dan zgodaj popoldne. Vse niti je vzela v svoje roke. In znova je imela medijsko srečo; njenih nekonsistenc novinarji nimajo volje kritizirati. Ker gre za usodo Slovenije in boj proti koruptivnemu ljubljanskemu županu, proti kateremu so dovoljena vsa sredstva?

Kdo je predsednik stranke? Preveč vprašate

Stranka Pozitivna Slovenija vsaj od 20. marca 2013 nima svojega predsednika. To dejstvo poskušajo v stranki in medijih prikriti na tisoč načinov. V stranki tako, da Alenko Bratušek imenujejo »predsedujoča Pozitivni Sloveniji«, ne pa tudi predsednica. Svet stranke ji je namreč januarja letos izglasoval pooblastilo za vodenje stranke, četudi te pristojnosti sploh nima. Nihče ne ve točno, kdo je vodil stranko od januarja do 20. marca letos, ko je Zoran Janković, edini legitimno izbrani predsednik stranke, ponudil na list papirja napisano odstopno izjavo, da bi omogočil izpolnitev pogoja, ki so ga postavljale koalicijske partnerice Alenki Bratušek in njeni stranki, če želi voditi vlado. Naj spomnim:

Podpisani Zoran Janković odstopam s funkcije predsednika PS z datumom imenovanja nove vlade pod vodstvom Alenke Bratušek. Srečno Slovenija«, je zapisal župan Ljubljane v odstopni izjavi z današnjim datumom.

Spomnimo: Zoran Janković je februarja na seji sveta stranke PS ponudil t.i. bianco odstopno izjavo. Dejansko naj bi odstopil z dnem, ko bo sestavljena nova vlada. Takrat je dejal, da sta bili možni dve odločitvi: ali ga svet razreši ali pa ponudi odstop. Zatrdil je tudi, da se je z zamrznitvijo statusa predsednika stranke umaknil iz politike in ni ovira za sestavo nove koalicije.

Novo vlado bomo najverjetneje dobili danes zvečer. Ministrska ekipa z Bratuškovo na čelu si lahko na glasovanju, ki bo sledilo seji DZ, obeta vsaj 49 poslanskih glasov. O današnjem dogajanju v DZ si lahko preberete tukaj.

Alenka Bratušek Predsedujoča PS

V medijih obstajajo povsem različne interpretacije stanja stvari. Nekateri v Pozitivni Sloveniji so še včeraj Alenko Bratušek striktno imenovali »predsednica stranke«, čeprav to kajpada ni. Na wikipediji lahko pod geslom »Alenka Bratušek« preberemo, da je »januarja 2013 prevzela vodstvo stranke od Zorana Jankovića«, kar očitno ne more držati. Še huje, tam piše, da je predsednica stranke:

Na volitvah leta 2008 je kandidirala na listi Zaresa, a ni bila izvoljena. Od leta 2012 je poslanka v državnem zboru RS in od januarja 2013 predsednica stranke Pozitivna Slovenija.

Alenka Bratušek wikipedia

Seveda drži le, da je bila 17. januarja 2013 imenovana za začasnega vodjo stranke do kongresa, katerega datum na 19. oktober je ravnokar uspešno zminirala. Kot rečeno, nihče ne ve točno, kdo je uradno vodil stranko med 17. januarjem in 20. marcem, a to je zdaj že videti  kot lanski sneg. Vse, kar poznamo, je potemtakem sveže potrjeno dejstvo, da bo ista oseba stranki še naprej predsedovala, ne pa tudi bila njena predsednica. Kako dolgo, ne ve nihče. Najbrž do naslednjih kršitev statuta in drugih dokumentov stranke. Zakaj?

Statut gor ali dol, kaj bi z njim?

Zato, ker preložitev kongresa najbrž ni usklajena s statutom. Tako kot njihov svet nima mandata dajati pooblastila začasno »predsedujoči«, da je začasno predsedujoča, tako kot Janković ni imel pooblastil »zamrzovati« svoje funkcije, ker je to še ena pravniška izmišljotina, so v PS na januarskem kongresu sklenili izvesti volilni kongres v enem letu. Zdaj so ta sklep gladko povozili. Sicer se v IO sklicujejo, da so oni pristojni za izvedbo kongresa, toda obenem so včeraj ob salomonski rešitvi preložitve že napovedali, da bo odločitev moral potrditi še svet stranke, ki pa ga, kakšno presenečenje, spet vodi Alenka Bratušek. Tako bo lahko spet odločala o samem sebi in si domišljala, da je največji faktor politične stabilnosti v državi.

Ludvik XIV: Zoran ali Alenka?

Pričakovati je, da bodo mediji še dalje spontano »potlačevali« vse možne pravniške in politične akrobacije v Pozitivni Sloveniji in po tihem dajali prav Alenki Bratušek. Spontano le zato, ker imajo pred sabo istega sovražnika: Zorana Jankovića. Seveda bi se slednji moral že zdavnaj posloviti iz politike. Toda ali so za doseganje takšnega cilja dovoljena prav vsa, tudi nepravna sredstva? Alenka Bratušek je sprva nasprotovala preložitvi kongresa in se bila priplavljena na njem pomeriti. Toda genialci v IO, ki ga vodi, so včeraj ugotavljali, da kongres ni potreben. Post festum racionalizacija, da te kap. Vodja poslanske skupine, tudi član IO, je v večernih Odmevih dvakrat ponovil njihovo skupno ugotovitev o nepotrebnosti že sklicanega kongresa. In dodal: »To, da podpiramo Alenko Bratušek, je čisto dovolj«. O politični in etični verodostojnosti take odločitve pa niti besede. Enver Hodža je najbrž razmišljal podobno: kakšen kongres, dokler vodim to državo, ni potrebe po njem. Je celo škodljivo in nevarno.

Nobenega dvoma ni, da je s tem politično najmočnejša oseba v državi, predsednica vlade torej, ki je obenem »predsedujoča« svoji stranki, svojemu IO stranke in svetu stranke, zlorabila svojo pozicijo. A o tem ne poročajo. Mediji raje komentirajo slabe značajske lastnosti Zorana Jankovića, ki ji sicer res ne manjka. Tako je Igor E. Bergant na dan napovedi njegove kandidature 2. oktobra začel (!) Odmeve s temi besedami:

“Apres moi le deluge”, oziroma “Za menoj potop”, naj bi sredi 18. stoletja dejal francoski kralj Ludvik XV. Na začetku mandata menda zelo priljubljen, na koncu pa zelo osovražen. S temi besedami so pozneje začeli označevati nepremišljena dejanja brezbrižnih ljudi. Morda je kdo ob današnjem sporočilu ljubljanskega župana in ustanovitelja Pozitivne Slovenije, Zorana Jankovića, da bo potrdil kandidaturo za predsednika največje stranke in s tem Slovenjo pahnil v vladno krizo, pomislil tudi na znamenito reklo. Čeprav Janković ne bi odšel, temveč bi ostal in tako menda povzročil splošni potop.

Kdo je torej po vseh zbranih dejstvih sodeč večji farsični kralj Ludvik XV, Zoran ali Alenka?

  • Share/Bookmark

Kako snedena beseda ohranja politično stabilnost

24.09.2013 ob 21:00

Pred slabim tednom sem na tej strani opozoril na nenavadno dejstvo, da mediji molčijo o zavezi predsednice vlade Alenke Bratušek glede tega, da ne bo kandidirala za predsednico stranke Pozitivna Slovenija, če bo to storil Zoran Janković.

Bratuškova je namreč napovedala svojo kandidaturo, še preden se je zanjo odločil slednji.

Dokazoval sem, da je s tem storila moralni prekršek in da imajo novinarji, po vsem sodeč, spomin zlate ribice in so torej nesposobni nanj opozoriti, ali pa morda ne želijo drezati v političarko iz neke druge agende. V ta namen so povsem opustili reminiscenco na njene javne obljube nekaj mesecev nazaj. V obeh primerih ravnajo skrajno neustrezno in neprofesionalno.

It’s politics, stupid!

Deležen sem bil dveh nasprotnih argumentov, npr. v komunikaciji na FB profilu. Oba bi lahko skrčil takole:

(1)   It’s politics, stupid! Politiki pač lažejo, snedajo besedo in jih sprevračajo. Imeti visoka moralna pričakovanja nima nobenega smisla!

(2)   Očitek ni upravičen: Alenka Bratušek zaenkrat še ni storila prav nobenega prekrška, saj še vedno lahko nastopi situacija, da bo kandidaturo umaknila, če bo kandidiral Janković. Zato moramo čakati na njegovo odločitev.

Prvi protiargument se mi zdi prostaški. Če politike odvežemo sleherne zahteve po moralnosti in povsem znižamo pričakovanja glede njihovih ravnanj in obljub, si kot državljani pljuvamo v lastno skledo. Potem dobimo točno to, kar imamo, namreč od ljudstva odtujeno sfero političnih odločevalcev in obenem nobene pravice, da bi se nad njimi pritoževali.

Drugi protiargument se mi je zdel logično na mestu, četudi psihološko in proceduralno neprepričljiv. Zakaj in čemu bi Bratuškova namreč hitela napovedovati in vlagati kandidaturo, s tem tudi prehiteti konkurenta, če resno razmišlja o tem, da bo držala svojo besedo in jo kasneje tudi umaknila? Nesmisel. Mar ni verjetneje, da se iskreno podaja v tekmo, da želi tekmeca prehiteti in deplasirati? Da je, skratka, pač spremenila svojo odločitev?

Zlate princeske

Od včeraj naprej več ni nobene dileme: Alenka Bratušek je storila moralni prekršek. In novinarji so že vedno njena zlata ribica: morda  princi in princeske res niso ujeti v akvarij, kakor v predsedniški palači, temveč zato niso nič manj nesvobodni.

Zakaj od včeraj, 23. septembra? Ker je v enournem pogovoru za TV Slovenijapredsednica vlade povedala naslednje:

Glejte, v demokratičnih strankah, kar PS vsekakor je, ne bi bilo popolnoma nič nenavadnega, da na kongresu kandidira več kandidatov. Mislim, da so socialni demokrati nazadnje imeli tri kandidate. Jaz ne bom rekla, da je to spopad, bo kongres in volitve, kot vsake druge volitve v marsikateri stranki.

Bratušek pogovor TV SLO 23.9.13

Dvomov več ni velikih: tudi če se kot kandidat pojavi Janković, se Bratuškova ne umika. V pogovoru z Natašo Rijavec Bartha je na vztrajanje navedla razlog, zakaj se je odločila za kandidaturo: ker verjame, da bo z njo prej dosegla politično stabilnost v državi in vladi:

Politična stabilnost je najpomembnejša stvar v državi, zato je bila moja odločitev takšna, kakršna je bila.

Toda pozor: njena razlaga za odločitev za kandidaturo priskrbi zgolj razloge o odločitvi, ne pa nujno tudi za spremembo lastne odločitve. Povedano enostavneje: Bratuškova nam še vedno dolguje pojasnilo, zakaj si je premislila. Na neki točki sicer priznava, da je razlog njenega »pre-misleka« v njeni slabi presoji:

Torej ste pred meseci, ko ste dejali, da se boste umaknili od kandidature, premalo pomislili na politično stabilnost?

Ja, podcenjevala sem politično stabilnost.

Vendar je tudi takšna dikcija neprecizna: novinarka »umika od kandidature« ni postavila v ustrezen kontekst, saj Bratuškova ni napovedala umika kar tako, generalno, temveč pod čisto določenimi pogoji: le v primeru kandidature tekmeca. In zato je lahko tudi odgovor bil le generalen. Očitek o snedeni besedi se ni mogel artikulirati v ustreznem specifičnem moralnem kontekstu.

Sklep

Odločitev premierke, češ da si je le premislila, pa je utemeljena neprepričljivo. Argumentacijo je stavila na »politično stabilnost v državi« in ona je tista, ki se bo zanjo žrtvovala in zato snedla besedo. Toda novinarkin izziv je ob tem ostal neodgovorjen: »Če se bo odločil tudi on za kandidaturo, bomo torej oktobra gledali namesto reševanja države spopad na vrhu Pozitivne Slovenije?«

Točno: mar ni gesta njene kandidature hkrati tudi gesta največjega rizika, da pride do politične nestabilnosti? Saj bi oster spopad za šefa PS lahko pripeljal prav do tega, pred čimer najbolj beži! Stališče Bratuškove spodbija kar samega sebe.

Včerajšnji nastop na TV Slovenija ni le odkrito navrgel nekaterih okoliščin njene »prelomljene besede«. K sreči je prvič prikazal tudi novinarko, ki si je sploh drznila premierko vsaj v nekem obsegu povprašati po konsistenci njenih izjav. Še vedno pa velja, da praktično ni nikogar med novinarji, ki bi znal ali želel postaviti takšno prelomljeno besedo v nek moralni kontekst in dejanje ustrezno ovrednotiti.

  • Share/Bookmark

Priskutno novinarstvo: premierka na vlaku

24.09.2013 ob 20:59

Oddaja Dobro jutro je sicer bolj sproščenega družinskega formata, toda TV Slovenija si je s posnetkom Alenke Bratušek na vlaku (ali sestopu z njega) in kolesu ob tednu mobilnosti vendarle privoščila korak preveč. V njem novinarka Ana Tavčar Pirkovič ni zgolj prevzela novinarske funkcije in ostala pri njej, temveč se je prelevila v vlogo angažirane dvorjanke, ki premierko na železniški postaji nestrpno pričaka, pospremi, spodbuja in jo ponuja kot odličen prodajni artikel,  četudi si morda celo domišlja, da mora to početi v imenu javnosti in njenega interesa:

Bratušek teden mobilnosti vlak kolo

Novinarka s sicer osladnim pristopom resnično ravna ali nerodno ali pristransko: do te mere, da se zdi, da je nelagodno že političarki na drugi strani. V prispevku, dolgem skoraj polnih pet minut, ni nič pristnega, ni ustrezne distance in novinarskega dvoma, zveni kot en sam neskriti piar za predsednico vlade, ki se želi prikazati kot čuteča in ekološko osveščena oseba s skrbjo za to, da se vozimo tudi z vlakom in kolesom, če je treba. Storiti za tak vtis ji ni treba veliko, zato ima dvorjane.

Prav in razumljivo z njene strani, da je igro sprejela, saj pride prav vsaka točka javnomnenjske podpore. Tudi nastopi premierka odkrito in pošteno, takoj pove, da tega ne more početi vsak dan, ker ji uporabo vlaka in kolesa preprečuje urnik, pa še kaj. Po drugi strani je Tavčar Pirkovičeva svojo vlogo dojela kot priložnost za asistenco v propagandnem projektu. Že v začetni minuti nas pospremi v nestrpno čakanje na prihod vlaka, iz katerega bo vsak hip stopila premierka z vsemi člani protokola: kot da so se pripeljali v Ljubljano prav zanjo. Stavek tipa “Če dovolite, bi vas kar pospremili” nakaže simptomalno zakrivanje, saj prav ona diktira celotno predstavo, zastonjsko reklamo za politika torej, ki se mu nihče ne bi mogel upreti. Političarka se skozi železniško postajo in sicer pravzaprav pomika počasi in v skladu z zahtevami novinarke in kamere. Prestopljen je Rubikon, kjer novinar ne sledi dogodku, temveč ga režira.

Komentatorska spremljava je na trenutke prav bizarna, dotakne se komentiranja stvari, ki so gledalcu TV samorazvidne (“Takole si bo nadela še varnostno čelado”). Tavčar Pirkovičeva obenem poskuša ekstremno dramatizirati, svoj kakor prodajni artikel pospremi z besedami:

“Takole gledate še zadnje posnetke in takole se bo ministrica, kot vidite, prav zares v svojo službo …. odpeljala s kolesom.”

Beseda “zares” evocira novinarkino prepričanost, da gledalcu ponuja izjemen uvid in redko priložnost, da se prepriča, da premierka res zna voziti kolo. In te priložnosti ne sme zamuditi. Omemba “zadnjih posnetkov” podkrepi takšno interpretacijo: novinarka želi signalizirati, da smo priča izjemni priložnosti, ki jo je pokrila, čeprav je ta izjemnost dogodkovno siromašna in zgolj v tem, da se je nekdo usedel na kolo in odpeljal dalje. Hkrati je ta izjemnost vezana na novinarsko režijo in tempo: Bratuškova in njena ekipa ne počnejo tega, kar bi sicer počeli, temveč ustvarjajo predstavo za javnost, ki sledi taktirki novinarjev. Asociacija se poraja kar sama: tudi v oddajah TOP SHOP vam ponujajo izjemne izdelke za izjemno ceno, če boste le odreagirali dovolj hitro in poklicali na dano številko. Ponuja vam še “zadnje posnetke”, ko lahko kupite artikel po obljubljeni ceni.

In seveda “zares” dobro robo, ki je “zares” takšna, kot jo lahko vidite na ekranu.

Tavčar Pirkovič Dobro jutro vlak

  • Share/Bookmark

Alenka Bratušek in njena zlata ribica

18.09.2013 ob 20:13

Včeraj je v javnosti završala informacija, da postaja predsednica vlade kandidatka za predsednico Pozitivne Slovenije. Poskušal bom pokazati, da so dosedanje medijske prezentacije o tem, tudi vsi komentarji, dramatično pomanjkljivi. Do te mere, da sprožajo resne pomisleke v verodostojnost slovenskega novinarstva. Poglejmo si osnovni podatek o dogodku:

Alenka Bratušek je potrdila, da je dala soglasje h kandidaturi za predsednico Pozitivne Slovenije. Volilni kongres bo 19. oktobra, rok za soglasja k kandidaturam se izteče 2. oktobra.

Za kandidaturo se je odločila sama, soglasja glede tega z Zoranom Jankovićem ni dosegla, je dodala Alenka Bratušek, potem ko je potrdila, da sta se v petek in soboto z ljubljanskim županom videla.

“Odločitev o tem, ali to sprejmem ali ne, zdaleč ni bila enostavna. Tukaj sem bila sama in kaj drugega mi ni preostalo, saj je politična stabilnost osnovni predpodgoj, da se pogovarjamo o tem, kaj bomo kot vlada naredili. Če jaz kot predsednica vlade ne bi imela podpore stranke, tudi vlado zelo težko vodim,” je novinarjem v poslanski skupini PS-ja dejala Alenka Bratušek.

Bratušek kandidatura

Something missing

Zakaj bi podani podatek bil pomanjkljiv? Ker mu manjka osnovna, za odločitev predsednice vlade intrigantna informacija, ki bi morala novinarjem biti dovolj znana, a z njo javnosti niso postregli. Kaj namreč tvori jedro informacije o odločitvi Alenke Bratušek? Prvič, pri številnih pomanjkljivo ali sploh ne predstavljeno dejstvo, da premierka podaja soglasje h kandidaturi v situaciji, ko njena stranka Pozitivna Slovenija nima predsednika – in to vse od 20. marca letos, ko je s tega mesta z nenavadnimi manevri odstopil Zoran Janković. Dobro – morda si novinarji domišljajo, da podatek pozna sleherni državljan, da je odveč. Toda če ga res, kako je potem z naslednjim?

Alenka se je odreče kandidaturi

Letos junija je premierka najmanj dvakrat javno zatrdila, da ne bo kandidirala za mesto predsednice stranke. Navedla je tudi pogoj. Poglejmo, kaj je dejala na Kanalu A:

»Če bo Janković kandidiral, se bom umaknila v ozadje in ne bom tekmovala z njim,« je predsednica PS in premierka Alenka Bratušek v oddaji Povečava na Kanalu A jasno odgovorila na vprašanje, kaj bi storila, če bi se Zoran Janković znova želel vrniti v državno politiko.

Nekaj kasneje je 29. junija 2013 isto stališče ponovila v intervjuju za časopis Delo:

Je pa zatrdila, da če bi se nekdanji predsednik stranke in ljubljanski župan Zoran Janković odločil kandidirati za položaj predsednika stranke, sama kandidature ne bi vložila. “Dejstvo je, da Pozitivne Slovenije brez Zorana Jankovića ne bi bilo,” je pojasnila.

Dnevnik je zapisal nekaj podobnega:

Alenka Bratušek naj bi po naših informacijah že napovedala, da v primeru, če bi Janković želel ponovno prevzeti vodenje stranke, temu ne bo nasprotovala oziroma zadeve ne bo zaostrovala in se bo sama odločila za umik.

Kakšen status ima v tej luči njena napovedana odpoved kandidaturi v kontekstu njene včerajšnje napovedi kandidature? So mediji o njej sploh pisali? Je sploh relevantna zanjo, saj se vendar Janković še ni odločil za kandidaturo in s tem sprožil njeno situacijo premisleka, da sama ne kandidira?

Kako so poročali mediji

Najbolj fascinantno dejstvo, ki ga je lahko celo površen bralec ali gledalec zasledil ob pregledu včerajšnjih in današnjih novic, je naslednje: prav noben, ampak res prav noben pogoja o kandidaturi sploh ni omenil. Spodaj so povezave na zapise na nekaterih od ključnih med njimi. Kajpak dopuščam, da obstaja kakšna izjema, na katero nisem naletel:

http://www.rtvslo.si/slovenija/alenka-bratusek-dala-sem-soglasje-h-kandidaturi-za-predsednico-ps-ja/317891

http://www.24ur.com/kandidirala-bom-za-predsednico-ps.html

http://www.delo.si/novice/politika/alenka-bratusek-bo-kandidirala-za-predsednico-ps.html/

http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/bratuskova-bo-kandidirala-cuferja-caka-interpelacija

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2013091705956579

http://www.siol.net/novice/slovenija/2013/09/jankovic_cestital_bratuskovi.aspx

http://www.mladina.si/148399/bratuskova-za-mesto-predsednice-ps/

http://www.zurnal24.si/malo-dobrih-ovauhovalenka-presenetila-zoranam-clanek-205991

Zlata ribica ali seksi salonarji

Kaj pojasniti povsod manjkajoči novinarski podatek o tem, da se je Bratuškova odpovedala kandidaturi, resda s pogojem? Je zamolčanje tega dejstva nekaj, kar bistveno vpliva na razumevanje in interpretacijo samega dogodka v očeh bralca, ko ga obveščamo o njeni kandidaturi? Po moje nesporno. In več kot to.

Ni dvoma o tem, da Bratuškova morda nujno še ni prelomila svoje obljube, da ne bo kandidirala, ker pač zaenkrat nismo v situaciji, ko bi lahko vedeli, ali bo Janković kandidiral ali ne. Župan Ljubljane se lahko odloča vse do 2. oktobra. Ne dvomim niti, da se bo vendarle kakšen novinar spomnil obljube in Bratuškovo pocukal za rokav z nerodnim vprašanjem, če ob napovedi Jankovićeve kandidature ne bo ponudila svojega preklica k soglasju. Zaenkrat smo brali le o čestitkah Jankovića (izrečenih bolj mimogrede), ki seveda pripomorejo k senzacionalističnemu suspenzu zaradi dejstva, da sta oba tekmeca v nekakšni vojni. V naravni politični situaciji bi tudi veljalo, da bi Bratuškova, če kaj da na svojo besedo, morala čakati na kandidaturo svojega tekmeca in se potem odločiti. A ga je prehitela – celo tako, da ga očitno o svoji odločitvi sploh ni obvestila!

Vendarle pa se mi zdi skrajno bizarno, da prav noben prebran medijski zapis te možnosti, tj. njene napovedi odpovedi kandidaturi, ni omenil niti s črko. Kar jemljem za hud profesionalni zdrs. Razlagi za takšno stanje sta možni le dve: novinarji imajo spomin zlate ribice, ki traja največ tri dni. Letošnji junij je predaleč. Druga razlaga tudi ni prijetna: o kiksih predsednice vlade ne smemo govoriti preveč na glas – morda bi raje o petkah in krilcih. Katero od možnosti imajo raje, naj izberejo sami.

  • Share/Bookmark

Enominutna risanka, afera Patria in cenzura

13.09.2013 ob 07:21

Vodstvo Radiotelevizije Slovenija (RTVS) je iz arhivov izbrisalo prispevek o Patrii, ki je bil namenjen otrokom. V njem je bila z nekaj stavki opisana zgodovina primera in aktualna novost – sodba zoper Janeza Janšo in njegove soobsojence. V rednem programu oddaje Infodrom so ga predvajali v ponedeljek, takoj za tem pa se je oglasila stranka SDS in avtorje oddaje obtožila »zlorabe mladinskega programa za politične namene«. Takšne obtožbe so sicer neutemeljene, saj je prispevek ravno zaradi otroške in mladinske publike povsem nevtralno poročevalski – vendar so se direktorja RTVS in TVS Marko Filli in Janez Lombergar ter odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa TVS Andraž Pöschl kljub temu odločili za umik.

Poglejmo si, ali je bil umik prispevka upravičen, ali je kazen sorazmerna in kaj točno lahko pri tem štejemo za politični pritisk.

Infodrom Patria cenzura

Vsebina oddaje

Oddaja Infodrom je novejšega datuma in poskuša biti nekakšen »dnevnik« za otroke do dvanajstega leta starosti. Ker se med očitki stranke SDS pojavljajo hude obtožbe o zlorabah mladinskega programa v politične namene, je treba takoj povedati, da oddaja vsebuje tudi politične prispevke. Prav te dni so predstavili prispevek o Obamovi odločitvi glede napada na Sirijo, 2. septembra 2013 so govorili o uporabi kemičnega orožja – prav tako v Siriji, 29. maja so poročali o bruseljskih ukrepih za rešitev gospodarske krize.

V »inkriminirani« in kasneje v celoti (!) umaknjeni oddaji pa so poročali na ta način (celotno besedilo):

»Kako se je razpletala tako imenovana afera Patria? Leta 2006 je vlada sklenila, da naša vojska potrebuje 135 novih bojnih vozil, oklepnikov za prevoz pehote. O nakupu so se dogovarjali z več podjetji, ki oklepnike izdelujejo. Podjetja so v Slovenijo poslali ponudbe, predstavniki vlade pa so se na koncu odločili, da bo oklepnike za našo vojsko izdelalo finsko podjetje Patria. Cena oklepnikov je znašala skupaj 278 milijonov evrov. Kmalu za tem je policija dobila namig, naj bi se tisti, ki so odločali o izbiri vozila in finsko podjetje dogovorili. Finci naj bi si namreč posel zagotovili z lepimi vsotami denarja, ki so jih plačali posrednikom. To pa je podkupovanje oziroma korupcija, ki je kazniva, zato so policisti začeli posel preiskovati. V preiskavo so se vključili še policisti iz Avstrije in Finske. V Avstriji so preiskovali, kdo je dobil denar za izpeljavo posla, na Finskem pa, kdo je koga podkupil. Avstrijsko in slovensko sodišče sta preiskavo že končali in obtožili več ljudi. V Sloveniji so zaradi prejemanja podkupnine tako obsodili nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo obsodili na 2 leti zapora, poslovneža Ivana Črnkoviča na 19 mesecev ter Antona Krkoviča na 22 mesecev zapora. Vsem trem je naložena tudi denarna kazen v višini 37.000 evrov. V aferi Patria so torej mnogi slovenski in tuji poslovneži ter politiki obtoženi, naj bi pri nakupu 135 oklepnikov za slovensko vojsko prejeli podkupnino od finskega podjetja Patria.«

Enominutno besedilo korektno predstavi osnovne podatke o »aferi Patria«. V prispevku manjka zgolj en podatek, ki so ga avtorji, morda tudi nehote, izpustili: namreč dejstvo, da sodba še ni pravnomočna. Opis »So obsodili A, B in C« je sicer faktično točen, vendar je lahko zaradi odsotnosti tega podatka tudi delno zavajajoč.

V minimalnem miselnem eksperimentu si zato predstavljajmo, kaj bi se zgodilo, če bi sodba bila takšna, pravnomočna torej. Morda takšna nekoč tudi bo. Bi bil inkriminirani prispevek za vodstvo RTV še naprej sporen in bi ga cenzurirali na enak način, kot so to storili v danem primeru?

Kaj je očitek oddaji?

Bojim se, da bi očitek ostal; bojim se celo, da bi vodstvo reagiralo na povsem isti način. Že res, da dvanajstletniki najbrž ne razlikujejo med »pravnomočno« in »nepravnomočno« sodbo,  vendar bi bilo dejanje nepotrebne cenzure spregledati predstavitev zgodbe, ki Slovenijo obvladuje zadnjih pet let. Je torej dodatek o »nepravnomočnosti« sodbe edini element, ki ga v oddaji pogrešamo, da bi ji ne smeli očitati ničesar? Po moje da.

Odgovorni na RTV so se menda odločili za umik oddaje še pred izrečenimi političnimi očitki (ali pritiski). Zatrjujejo sami. Zgodba nekoliko spominja na lanski delovni suspenz novinarja RA SLO Mateja Šurca. Tedaj je bil njegov greh, da je v radijski oddaji Labirinti svoj tonski posnetek podložil z napačno glasbeno opremo in pri tem prebral te stavke.

“Za konec se vrnimo na začetek labirintov in se vprašajmo: ali se v nekem mestu v tem tednu res ni zgodilo popolnoma nič? Koga na svetu pa še briga, da se je v neki luknji nekdo priplazil na oblast, čeprav ni dobil zaupanja večine? Hkrati je še pravnomočno obtožen zaradi suma korupcije. Kako nečasten beg pred odgovornostjo in kako strahopetno dejanje.”

Direktor RA Slovenija Miha Lampreht se je kasneje opravičil stranki SDS in jo obvestil, da je proti novinarju ukrepal. Šlo je za nezaslišano dejanja uklanjanja politiki.

Tudi celotna oddaja Infodroma, ki je vsebovala »inkriminirani« animacijski prispevek, je bila umaknjena s spleta: nekdo jo je rešil pred polnim bunkerjem in prestavil na Youtube. Če naj verjamemo vodstvu, je oddaja kriva »neprimernosti« (bolj ohlapno, z ničemer podkrepljeno formulacijo bi težko našli), varuh pravic gledalcev in poslušalcev Lado Ambrožič pa ji očita dvoje: že omenjeno interpretacijo obsodbe, ker še ni pravnomočna, nato pa še nekaj, v čemer pride v nasprotje s samim sabo, ko pove:

»To je nedopustna novinarska in uredniška napaka, ki nacionalni televiziji jemlje verodostojnost in zaupanje gledalcev. Kočljiva je že sama uvrstitev te občutljive teme v oddajo, namenjeno dvanajstletnikom, saj je problematika zapletena in so dejstva še vedno premalo otipljiva in končno resnico za zdaj lahko le slutimo.«

Ambrožičev drugi pomislek je namreč, da je v oddaji takšnega prispevka ne bi smelo biti zaradi zapletene in premalo otipljive končne resnice – toda ta se najbrž ne bi spremenila, če bi sodba bila (ali bo) pravnomočna. Varuh je torej proti izbiri takšne teme in nenaklonjen njeni uvrstitvi v oddajo, in to ne glede na pravnomočnost sodbe.

Kaj pa politični pritiski?

Tudi če se že glede neprimernosti prispevka v oddaji Infodrom lahko strinjamo, pa skoraj nismo slišali artikuliranega glasu proti političnemu pritisku na RTV Slovenija. V Delu in Dnevniku sta se načeloma v prid oddaji postavila Klara Škrinjar in Blaž Petkovič. Oba naštevata tuje otroške programa sorodnega profila in izjave tujih urednikov, ki se postavljajo v bran avtonomiji urednikov. Petkovič zapiše: »Pri nas se politiki z veseljem vmešavajo v delo javnega servisa.«

Janševa SDS očita enominutni animaciji ali risanke troje: zamolčanje nepravnomočnosti sodbe, »nedopustno zlorabo otrok« in načelno pristransko poročanje, ki ga prepoveduje 5. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija, ki navaja spoštovanje »načel resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij«, pri tem pa je menda  prišlo do pristranskega poročanja in politične diskreditacije. Zavoljo tega so v SDS ne le zagnali vik in krik, zahtevali so tudi sklic skupne nujne seje Odbora za kulturo in Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino.

Zelo hitro ugotovimo, da razen omenjenega prvega pomisleka preostalih dveh oddaji ne moremo očitati: trditev o nedopustni zlorabi otrok je povsem nedokazana, ker tovrstne namen ustvarjalca po nekakšnem provociranju ali načrtni zlorabi ni dokazan, niti ga ni mogoče izpeljati iz prispevka. Tretji očitek se zvede na prvega: je spregled ali premajhen poudarek »nepravnomočnosti« sodbe nekaj, kar lahko v danem kontekstu šteje za necelovito informiranje?

Kako se brani vodstvo RTV hiše?

Ob splošni oceni o »neprimernosti« je direktor RTV Slovenija Marko Filli uspel ekskluzivno za Žurnal 24 navesti še nekaj pojasnil:

Oddaja je bila na zahtevo generalnega direktorja RTVS Marka Filija umaknjena tako iz arhiva kot tudi s spleta, saj je bila”vsebina ocenjena kot neprimerna”. O tem se je, tako Fili, posvetoval z uredniki, ki so bili enakega mnenja, od urednice otroškega programa, do urednika kulturnoumetniškega programa in direktorja Televizije Slovenija.

“To sem ocenil kot spodrsljaj, ker namen – razložiti neko aktualno dogajanje otrokom – ni bil napačen, je bil pa napačen način. Če bi želeli doseči ta cilj, bi bilo treba ostati pri splošnem ter razložiti, kaj je to obsodba, korupcija, podkupnine, ne pa uhajati v posamično zadevo, v kateri v bistvu izpostavljaš posameznike, ne dogajanje.

Filli se sklicuje na konsenz urednikov, vsebino »spodrsljaja« pa zvede na uporabljeno metodo, ne namen. Razlaga pa je malodane neverjetna: po njegovem se v prispevku konkretnih oseb sploh ne bi smelo omenjati. Namesto »dnevniškega« formata torej direktor predlaga nekakšno prazno, od konkretne družbene stvarnosti ločeno edukativno obravnavo, ki pojasnjuje zgolj pojme, kot so obsodba, korupcija in podkupnine. Filli navija ne samo za partikularno cenzuro, ki je prispevek doletela, ampak v skladu s predlaganim principom celo za polno cenzuro informiranja mladostnikov o političnem dogajanju sploh – kar res malce spominja na Severno Korejo. Od njegovega »načina«, ki to sploh ni, ostane le konceptualna preobrazba oddaje, njegova sugestija je torej, da je sleherni prispevek v Infodromu cenzuriran kakršnekoli politične realnosti.

Nič boljši ni njegov apel k »ukvarjanju s čim pomembnejšim«, torej potiskanje stvari pod preprogo in bežanje proč od razprave:

Zgodila se je neka nerodnost oziroma napaka, ki smo jo odpravili, in zame se je zgodba končala. Upam, da v Sloveniji, ki ima ogromno težav, res ne postane problem enominutna risanka.

Sklep

Vodstvom RTV hiše je znova dokazalo, da ji ni tuje cenzuriranje svojih prispevkov – spomnimo na podelitev viktorjev, kjer je bil cenzuriran celo humor. Potrdilo je vtis, da se cenzure spomni takrat, ko se želi preventivno (ali tudi) obraniti pred agresivnimi očitki politike, kar razkriva njegovo pomanjkljivo avtonomijo in nesorazmerno ukrepanje.

Če primerjamo očitke oddaji in dejanje cenzure, če torej damo oboje na tnalo, bi lahko ugotovili, da se zdi drugo hujši incident od prvega. Primer Infodrom kaže na popolno konceptualno in normativno zmedo, ki vlada v RTV hiši in medijskem prostoru vobče. Nihče od vpletenih ni znal prepričljivo pojasniti, kaj točno je s TV prispevkom narobe in katera načela je kršil. Vodstvo ni znalo dobro utemeljiti svoje odločitve, razen z abstraktno razlago o »neprimernosti« in napačnem »načinu«.  Odsotnost izrecne omembe nepravnomočnosti sodbe v dani situaciji se zdi detajl, zaradi katerega nikogar ne moremo obtožiti politične pristranosti. Po drugi plati pa se je znova pokazalo, da je v domačem političnem prostoru mogoče vršiti pritisk na medije, ne da bi javnost temu ugovarjala.

  • Share/Bookmark

Satan v družbi stricev iz ozadja: slovenski prispevki k demonologiji

11.08.2013 ob 09:18

Čeprav v množičnih in manj mainstreamovskih medijih nisem zasledil niti poskusa analize cerkvene defenzivne retorike v času, ko so Katoliško cerkev pri nas nič manj kot obglavili (izraz dr. Ivana Štuheca) in se ji dogaja naravna kataklizma, posledično ni bilo pričakovati, da bi se kdo pomudil pri elementu, ki ga že leta zasledujem pod imenom »psihopolitika paranoje«. Doslej resda ni posebej veljalo, da bi se je posluževala domača Cerkev za notranje potrebe, razen seveda takrat, ko so njeni predstavniki, na liniji z Janševo politiko, prevzemali tudi njene diskurzivne značilnosti. No, tega ni malo.

Toda bankrot mariborske nadškofije in giljotina za slovenske nadškofe sta bili imanentno cerkveno dejanje. Zanju so odgovorni sami. Dejanje Vatikana nosi predvsem posledice za lokalno cerkveno občestvo. Resda tudi z drugimi, bistveno širšimi ekonomskimi, finančnimi in socialnimi učinki. Kaj je bilo tipičnega za retoriko in na kateri točki ter na kakšne načine je potemtakem »domačijski« politični žargon paranoje interferiral s cerkvenim?

Slovenski strici v Vatikanu

Začnimo s citatom iz zadnje številke Družine. V zaroto so kakopak vpleteni sami mediji. Ne le v smislu, kot ponavljata Janša in te dni tudi kardinal Rode, češ vladajo nam »partijsko odvisni vodilni mediji«. No, za Štuheca so na delu udbaši – in to v udbaških časopisih. Mladina in Dnevnik sta nesporno takšna:

V ta kontekst lahko postavimo tudi objavo pisma obema odstopljenima nadškofoma s strani nekdanjega ekonoma Krašovca v časopisu Mladina pred nekaj tedni in najavo »ignacijanskih« dogodkov v časopisu Dnevnik na dan D zjutraj. Pri Mladini in Dnevniku najbolj očitno ostaja živa stara udbovska metoda, najprej diskreditacija, nato likvidacija. Če se slovenski klerik poslužuje Mladine za objavo svojih pisem škofom, potem se postavlja vprašanje, komu ta klerik služi in je služil? In če je bolj ali manj stalni vir za Dnevnik nekdo iz vrha Cerkve na Slovenskem ali celo iz Vatikana, se postavlja vprašanje, zakaj izvršuje te protiusluge? Odgovori na ta vprašanja so tudi del očiščenja Cerkve na Slovenskem.

Na vprašanje, ali imajo sivi strici iz Slovenije lovke vse do Vatikana, je odgovor da, tudi na podlagi drugih konkretnih informacij, ki bodo znane morda po smrti avtorja tega komentarja.

Skratka: vsega so znova krivi udbaški mediji in seveda strici iz ozadja. Ugrabili so nam Sveti sedež. Domači kler je tako rekoč zmotno verjel, da je vsaj Vatikan zadnja trdnjava poštenosti in morale, privrženosti resnici in Bogu. Toda nekdo tega ne dopušča. Vatikan so ugrabili strici iz Slovenije. Udbaški pa niso le mediji, temveč tudi tisti, ki v Mladino in Dnevnik pišejo. Povedano preprosteje: v čigavem interesu je deloval Mirko Krašovec? Komu je stric Mirko služil? Kajti nekomu je – na tej ravni se riše značilna paranoidna gotovost. Ki gre celo onstran realnega spoznanja stanja stvari. Zato lahko Štuhec ponudi svojo gotovost, ki gre ultimativno celo onstran njegove lastne smrti (»informacije, ki bodo morda znane po (moji) smrti«). In strici so, kot bomo videli, drugo ime za hudobnega duha.

Uničevalci Cerkve

Medtem ko so mediji povsem pokleknili pred dobro načrtovanimi piarovskimi evfemizmi (nadškofa »se poslavljata« in »odhajata«, nadškofa »sta sprejela povabilo«, ali, kot berem danes, »odpirata prostor drugim«; odhajata »odlična misleca«, »intelektualca«, »vrhunska intelektualca«, v Delu so dr. Stresa povzdignili v borca za človekove pravice, itd.) in jih naredili za prevladujočo medijsko recepcijo njunega vatikansko zahtevanega umika z vrha domače Cerkve, se je na drugi strani zgradila teorija o stricih, ki niso delovali le v Vatikanu, ampak tudi doma.

Odgovorni urednik Ognjišča Božo Rustja je namreč storil pogumen korak naprej. Ne le strici iz ozadja v Sloveniji na delu v Vatikanu, nekdo njim podoben je moral tudi na domačih tleh zgraditi cel napad na Cerkev. Napad v obliki nečesa, kar je morda pregnantna teorija zarote (sic!), se je odvil s skrito računico totalne rušitve, dopušča Rustja:

Nisem strokovnjak za ekonomijo, a zdrava pamet in izkušnja mi povesta, da je nekdo moral odobravati posojila družbam, povezanih z mariborsko nadškofijo. »Kdo bi vam odobril take kredite?« me je včeraj vprašal eden od številnih novinarjev, ki so me obiskali, in sam odgovoril: »Nihče, kakor jih ne bi nihče tudi meni!« Sprašujem se, kako so mogli odobravati take kredite? Jih je kdo odobraval s skrito računico, ki pa se ni izšla? Lahko tu pritrdimo teoriji zarote, da je šlo za napad na Cerkev v Sloveniji? Celo za poskus njenega uničenja? Ostaja dejstvo, da niso brez krivde tudi tisti, ki so take kredite odobravali.

Teorija zarote torej morda ni teorija, je le zarota. Dajanje kreditov ni bilo nerazumno, ampak obratno – bilo je razumno in za njim je bil peklenski načrt. Kdo je ta pokveka, ki bi na ta način v cerkvenih vrstah škodovala Cerkvi? Jasnega namiga ne dobimo. Zarota se zdaj torej lepi na dve povsem ločeni dejanji in njene akterje: dejanje bankrota in krivcev zanj nekaj let nazaj ter dejanje odpoklica iz Vatikana. So to bili ves čas eni in isti strici? So ves čas rušili Cerkev načrtno?

Hudi duh stopi na sceno

Če so strici iz ozadja postali emblematični označevalec slovenske psihopolitike zarot, priročen za cerkvene potrebe, je novomeški škof Andrej Glavan, zdaj imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije, vnesel s svojo demonologijo nov vzgonski veter v razumevanje obglavitve Cerve. Namreč že lani, še pred odpoklicem Stresa in Turnška, je ob prazniku Marijinega vnebovzetja za gospodarski zlom mariborske nadškofije in tudi »afero« z upokojenim nadškofom Uranom obtožil samega satana za obračun z najbolj plemenitimi sinovi Cerkve:

»Dogodkov na Slovenskem ni mogoče razumeti drugače. Satan izkorišča resnične slabosti Cerkve in njenih sinov za boj proti zmagi Božjega kraljestva – kraljestva pravičnosti, miru in ljubezni. S svojim repom hoče narediti čim večjo zmedo in ugasiti čim več idealov v človeških srcih.«

Demonizacija v političnem diskurzu, v katerem nastopa satan osebno, je seveda njena forma at its purest. In njena idejna zasnova je pač religijska: v tem smislu se je politični diskurz, običajno instrumentaliziran za diskreditacije in sovražni govor, povrnil k svojemu izvoru. Ker so v Mariboru mračne sile venomer na delu (protagonist tega diskurza je bil že Franc Kangler), je zato Glavan lahko le ponovil svojo eksorcistično misel te zadnje tedne:

Dogajanje, povezano z mariborsko nadškofijo, je po njegovih ocenah sad “nerazumljivega delovanja tudi skrivnostnih zlih sil, saj ga racionalno težko dojamemo in razumemo”.

Ironizacijo teze si je že privoščila Tanja Lesničar Pučko in pokazala, kako se je podoba zlih slih spreminjala od srednjega veka do moderne Slovenije:

Tudi takrat so nerazumljive zle sile povzročale strašne stvari, klale so nevernike, pekle ženske na ražnjih, demon je tiščal ljudi v izobčenje, ubogi nemočni kler pa proti njegovi volji ovijal v baržun in pital z grešnimi kozlički. In evo, tokrat se je vrag spet oglasil, v podobi finančnega špekulanta, ki je v Sloveniji ustvaril 1,8 milijarde veliko finančno luknjo.

Vendar kaj pomeni teza, če jo vzamemo zares – in kleriki si gotovo ne želijo, da jih jemljejo za hec? V smislu pričakovanja medijskih in družbenih učinkov in obenem v smislu pojasnila, kje točno se je pokadilo, ko je satan zamahnil s svojim kosmatim repom?

Papež, satanov ujetnik

Namig, na kaj točno je ciljal Glavan, smo dobili v pogovoru v Odmevih z Rosvito Pesek na dan po skrbno načrtovani tiskovni konferenci. Njegova racionalizacija, da gre za zle sile, je stekla v tem miselnem loku: »Štirje nadškofi – to se ni zgodilo še nikoli in nikjer na svetu doslej«; »Prav to se mi zdi tako iracionalno, da se je to zgostilo na enem kraju, tako hitro na tako malo ljudeh oziroma na polovici slovenskega episkopata.«

Za Glavana torej satanov perfidni poseg ne zadeva le bankrot nadškofije ali Uranov izgon. Ne, lepota njegove religioznodogmatične ideje o posegu zlega duha se dotika same odločitve Vatikana in škodovanja Sloveniji. Tudi te so sprejete s satanovo pomočjo: štirje nadškofi, vse je zgoščeno na istem mestu. In ker je te odločitve sprejel sam papež, je edini smiselni zaključek lahko le en: papeža ima v posesti satan. Zakaj odločitve o odpoklicu kar štirih nadškofov, ki so tako izjemno iracionalne in unikatne v svetovnem merilu glede na svoj obseg, so bile zgolj vatikanske.

Škof Glavan torej prinaša še hujše in bolj smele ugotovitve, kot jih je serviral teolog Štuhec: Vatikan ne mrcvari z nami le kot svinja z melnatim žakljem. Ta svinja ima satansko obličje. Upam, da so nuncij in njegovi prenesli dragocena sporočila v Vatikan. Morda se najde celo kak novinar, ki bo papeža Frančiška pobaral o tem, kaj si misli o mnenju cerkvenih dostojanstvenikov iz Slovenije, ki pravijo, da nanj učinkuje zli duh. Da svinje niti ne omenjamo. Morda se najde kak novinar, ki bo Štuheca pobaral, ali pripravlja kakšno domačo vstajo. On, ki je njihov goreči nasprotnik…

Satan Vatikan

Obrekovanje, satanovo maslo

Poskusimo vendarle uganiti, kaj bi na to porekel papež Frančišek? Ena možnost bi bila, da bi jih vzel za tipično slovensko obrekovanje. Letos aprila se je o njem že izrekel ob jutranji maši v  Domu svete Marte. Na straneh radia Ognjišče beremo:

Po Frančiškovih besedah je obrekovanje slabše od greha: obrekovanje je neposredni izraz satana… Tudi obrekovanje je greh, a obenem gre za nekaj drugega. Obrekovanje hoče uničiti Božje delo v osebah, v njihovih dušah. Nastane iz sovraštva, sovraštvo pa ustvarja satan. Obrekovanje se poslužuje laži, je dejal papež in dodal, naj ne dvomimo, da kjer je obrekovanje, tam je satan. Štefan na laž ne odgovori z lažjo. Zre v Gospoda in uboga postavo; ostane v miru in resnici v Kristusu.

Predpostavimo, da razprava o satanovem repku, ki je vsega kriv namesto naših nadškofov, je obrekovanje. S kom torej manipulira satan? S papežem ali njegovimi obrekovalci?

Et ne nos inducas in…

Kako bedne, nesolidarnostne učinke imajo Glavanove teze, dokazuje tudi povsem neproblematizirano stališče, ne edino, ki ga je izrekel o pomoči Mariboru: »Pomoč ljubljanske škofiji mariborski je nelogična, ker bi verniki in duhovniki proti temu protestirali!«

Logika torej ima neko vrednost, ko je na delu zli duh (kar je onstran logičnega, je njegovo maslo), solidarnost pa je nelogična in neracionalna: no, morda je kot taka spet delo hudega duha v nasprotju z zaklinjanjem Štuheca v njegovi zgoraj citirani kolumni, da spada solidarnost med krščanska načela! Še eno katastrofalno stališče, ki je šlo povsem mimo vseh medijskih komentatorjev. In kaj točno bi lahko bili učinki zlega duha, ki je zapopadel domačo Cerkev? Je res njej vnanji, mar se ne skriva prav v njenem naročju? Samokritičen, seveda le pod narekovaji, je bil že mariborski nadškof Turnšek nekako po razkritju skrbno skrivane polomije v svoji nadškofiji dobri dve leti nazaj, za katere razkritje smo potrebovali italijanskega novinarja, ker domači niso bili zmožni (milo rečeno):

»Posedovati bogastvo, imeti oblast, moč, ter uživanje, slava, to so glavna področja delovanja hudega duha,« je izjavil mariborski nadškof  Turnšek. (Večer, 26.2.2011)

V implicitne, deloma tudi eksplicitne razlage dogajanj v domači Katoliški cerkvi se uvrščajo tudi govorice in namigi o nekakšnem spopadu vsaj dveh lobijev v njej. Domnevam, da izenačitev strici iz ozadja – hudobni duh – lobiji ne sovpada, temveč v enem segmentu celo instrumentalizira  javne razprave in namige papeža Frančiška o lobijih. O gejevskih lobijih. Povedano drugače: njegovo razkritje in priznanje o obstoju lobijev je bilo z velikim veseljem prevzeto in zlorabljeno za potrebe razlag v domačih logih. Nedavno je  papež znova obnovil svoj boj proti tem lobijem in zagrešil nenavadno distinkcijo razlikovanja med obsodbo gejevskih lobijev in gejev kot takih: slednji so, pod določenimi pogoji, nedolžni in nevredni obsojanja, prvi pač. Točka delitve je zanj iskanje Gospoda: tako kot geji, če iščejo Gospoda, ne morejo biti vredni obsodbe, so gejevski lobiji, per negationem, krivi prav tega: ker ne iščejo Gospoda.

In tu je zaključek: ne vemo, če bodo dolžniki in državljani zadovoljni s cerkvenim vzklikom »Apage Satanas!«. Nesporno ima slovenska Cerkev srečo, da je na oblasti vlada, ki je na las podobna Janševi. Bratuškova kot predsednica vlade o dolgovih Cerkve do države zaenkrat ni znala sestaviti niti enega stavka. Nič hudega, si verjetno misli, bom že vse nadoknadila z novimi rezi in novimi kriznimi davki, da bodo lahko državljani še bolj ječali. Vrag se res skriva v detajlih.

  • Share/Bookmark

Kavalirji in golobčki: Pahor in Kosorjeva v hrvaških in domačih medijih

4.08.2013 ob 20:12

Pogledal sem jo naravnost v oči in ji dejal: ‘Mi verjameš?’ Ona mi je odgovorila: ‘Če si to zaslužiš.’

Sluzasti stavek, ki so ga hrvaški mediji po srečanju Boruta Pahorja in Jadranke  Kosor na gradu Trakošćan nadvse izpostavljali. V idiličnem ambientu sta se ob glasbi nekdanja predsednika vlad Pahor in Kosorjeva družila ob »neformalnem« spominu na četrto obletnico srečanja, na katerem sta se dogovorila o načinu reševanja dolgotrajnega spora o meji med državama. Vsaj tako so dejali.

Pahor Kosor ljubezen 24sata

Ni bilo trenutka, ko nam mediji ne bi slikali podobe srečnega para, polnega majhnih pozornosti in ljubkih gest. Nam je stekla solza v tej melodrami, smo zadrhteli v pričakovanju srečnega konca romance, če se že nismo utegnili vprašati, kdo nam režira tak romantični spektakel? Solzavi dovtip o intimističnem zretju v oči v skrbno režiranem kontekstu nekakšnega ljubezenskega naboja razumem kot otipljiv dokaz smešni, bizarni melodramatizaciji srečanja  - za medijski pogled. Tudi vdoru filmičnega v politično areno, Pahorjevi verbalni in neverbalni komunikacijski invenciji. Prav zato sem pred dnevi na svojem FB profilu objavil vprašanje, ki je zvenelo retorično:

Pa kdaj bo konec te medijsko servirane ljubezenske melodrame? V medijski vukojebini, kjer nas vsi pitajo s takimi mehiškimi političnimi telenovelami, človeku dobesedno režejo pamet. Kdaj se bomo temu uprli? Sramota.

Hobby program naših političnih ljubimcev

Takoj lahko povem: nihče se ni uprl. Niti ne kaže najmanjše volje, dvomi so se potrdili. Medijske prezentacije omenjenega srečanja pri nas bi lahko označili za praktično enotno neproblemske: omejile so se na deskriptivno raven dogodka, celo hipertrofirano nevtralno opisovanje detajlov, brez poskusa trohice dvoma ali distance. Da smo kot državljani interpelirani v gledalce mehiške telenovele, nato pa igralci (beri: politiki) z nami manipulirajo, je naivnost par excellence.  Žal pravilna napoved, da na temo hobby programa ( izraz Gregorja Golobiča) našega ljubimca v naslednjih dneh v resnih medijih ne bomo našli nobenega kritičnega prispevka, se je uresničila. Kaj nam to pove? Najlažje si odgovor predočimo, če si ogledamo nekaj odzivov hrvaških medijev v obliki naslovov:

FOTO: Nećete vjerovati što su Kosorica i Pahor radili u Trakošćanu (Danas)

Kada smo sjeli, pogledao sam je u oči i pitao vjeruje li mi…’ oziroma

Tako se to radi: Borut Pahor i Jadranka Kosor podigli spomen ploču (Dnevnik)

“Malo ljetno druženje”: Kosor i Pahor si otkrili ‘spomen ploču’ (24sata.hr)

Večernji list se je čudil odprtju plošče v spomin na nek prejšnji sestanek, katerega zgodovinski pomen sta si protagonista prejkone izmislila in prikrojila sebi v prid:

Na tome je mjestu, kažu, uspostavljeno povjerenje dvaju vodećih osoba, a time i Vlada pa čak i naroda. K tome, tvrde, ovdje je razvijeno i njihovo osobno prijateljstvo, koje traje i danas. U spomen na taj događaj čak su i postavili tablu sa zajedničkom fotografijom (čuvena usklađena crvena haljina i kravata) i s datumom prvog susreta. Drugim riječima – sami su sebi otkrili spomen-ploču! A u spomen na njihovu bliskost, muzeju Trakošćan ostat će ploča s njihovom fotografijom i natpisom kako su se tu prvi put sastali – tako dugo dok netko možda ne zaključi da se to baš i ne uklapa u prizor pred vratima povijesnog muzeja.

Podobno skeptični in začudeni so bili na index.hr, kjer se jim postavitev spominskega obeležja tudi ni zdela samoumevna. Pri Danasu so se podobno čudili samopromociji (»da su oni ti koji su doprinijeli završetku pregovora Hrvatske i njenom ulasku u Europsku uniju«), celotno dogajanje pa so označili za bizarnost dneva!

Pahor Kosor romanca

Pri 24sata so se odločili za ironizacijo v obliki opisa pikantnih detajlov:

Pahoru na poklon boca travarice i još nešto…. Iako su rekli da neće biti poklona, Kosor je nakon ručka, na kojem su se posluživali zagorski specijaliteti, otišla u automobil iz kojeg je izvukla vrećicu za slovenskog predsjednika. Poklonila mu je bocu travarice, no u vrećici je bilo još nešto što je skrivala od fotoreportera. Tek mu je diskretno pod stolom pokazala što vrećica skriva.

Slovenski mediji pa…

Presenetljivo trakoščanske romantike in njenega vdora v politično scenografijo niso zagrabili niti rumeni mediji v Sloveniji – kot da bi bilo neumestno biti tabloidno pikanten, ko gre za predsednika republike. Popoln manko skeptične distance se manifestira že v naslovih najpomembnejših množičnih medijev:

RTVSLO: Pahor in Kosorjeva na Trakošćanu praznovala obletnico

Delo: Pahor in Kosorjeva spet v Trakoščanu

Planet Siol: Pahor in Kosorjeva ob obletnici v Trakošćanu zaplesala

Dnevnik.si: Pahor in Kosorjeva neformalno obeležila dogovor iz leta 2009

24ur.com: FOTO: Pahor in Kosorjeva zaplesala ob obletnici dogovora

Kao golupčići

Če so se hrvaški spraševali, kaj se bo zgodilo šele pri naslednjih obeležjih, če so že štiri leta tako pomembna, da si zaslužijo spominsko ploščo,  bi bil resnično pravi izziv, čemu so ocene povišane vrednosti sladkorja v krvi ostale v slovenskih medijih tabuizirane. Je Borut Pahor nedotakljiva božanska ikona? Smo znova priča spontanemu črednemu nagonu novinarjev in urednikov, velja k temu prišteti še »spontano« politično orientacijo urednikov, ki mora pomagati k temu, da predsednik republike ohrani prave rejtinge priljubljenosti? V kakšni meri je prostovolja mentalna kastracija novinarskega ceha v Sloveniji res prostovoljna? Kdo bi vedel. Posledice so jasne: kastracija ne proizvaja le invalidnih medijev, zmaguje tudi nekritičnost državljanov, ki jo na veliko proizvajajo prvi. Kjer ni kritičnih novinarjev, bodo tudi državljani pohlevna čreda; karikaturne učinke slednjega pa si lahko ogledamo prav v trakošćanskih epizodah. Če so, skratka, slovenski mediji dogodek jemali »resno«, ga hrvaški niso. Če so bili prvi seriozni, so bili hrvaški cinični. Če so prvi pokazali popoln manko distance, je drugim z njo uspelo. Novinar Večera se tako celo seriozno trudi z opisi modnih dodatkov, kot da gre za politično bižuterijo najprestižnejšega ranga pomembnosti:

Kosorjeva in Pahor tokrat nista bila barvo usklajena, kar je veljalo za njuno prvo trakošćansko srečanje in tudi za mnoga kasnejša. Rdečo kravato in rdečo obleko je zamenjala nekoliko bolj neformalna oprava. Pahor je nosil temno obleko z belo srajco brez kravate, Kosorjeva pa poletno večbarvno obleko brez broške, ki je bila njen zaščitni znak.

Novinar Večernjeg lista je iste podrobnosti opisal z neskrito ironijo:

Napomenimo da za ovu zgodu njih dvoje nisu bili modno usklađeni. Pahor, u klasičnom odijelu svojoj prijateljici u haljini s cvjetnim uzorkom i bisernim nakitom, donio je buket roznih ruža. Nakon izjava novinara zajedno su ručali iza zatvorenih masivnih vratiju zidova dvorca, stol je bio postavljen za dvoje, a poslije su u kafiću podno dvorca popili još po piće i srdačno se pozdravili. Unatoč “podvalama” od prošli put da su kao golupčići, ni ovaj se put nisu ustrezali od srdačnih poljubaca. U obraz.

Na ravni novinarskega diskurza, da poenostavim, zgodba o golobčkih Pahorju in Kosorjevi – če vzamemo ta opis za metaforo pristopa –  za naše medije, vse po vrsti, ni bila ustrezna. Samocenzura je morala narediti svoje. Ne preseneča torej, če hobby programi trakoščanskega kavalirja ne smejo biti prepoznani za hobby program. Mit o romantičnem predsedniku republike mora ostati naša fiksacija, pa naj stane, kar hoče.

  • Share/Bookmark