Če stavkaš tako, da delaš po normi, potem je očitno, da je ta norma prenizka, je o napovedani beli stavki sodnikov dejal minister Virant.

Minister torej sklepa takole:

1. Sodniki stavkajo, ker menijo, da imajo (med drugim) preveč dela in posledično prenizke plače.

2. Sodniki so se odločili stavkati tako, da delajo znotraj norme.

3. (Stavka je dejanje, ki želi z redukcijo delovnega procesa ali izpostavitvijo drugih okoliščin dela stavkajočega pripeljati do situacije, ki je za nadrejenega, državljane ali javnost škodljiva).

4. Torej kdor stavka tako, da dela po normi, s tem dokazuje, da je ta norma prenizka.

Je s tem sicer entimemiziranim argumentom kaj narobe? Je. Ker je paradigmatski non sequitur – iz tega, da nekdo v stavki dela po normi, še pač ne sledi, da je norma prenizka. Zamislimo si prav nič hipotetični primer: predstavljajte si, da ste v take vrste službi, kjer delodajalec od vas arogantno zahteva daljši delovni čas. Zdaj delate nesramnih 10 ur, on od vas pričakuje še več, da boste delali 12 ur – verjame namreč, da si plače ne zaslužite in da v službi niste nič prida. Odločite se, da boste stavkali: delali boste običajnih 8 ur in nič več. Do izpolnitve stavkovne zahteve.

Ta arogantni nadutež bi prav zlahka bil Virant, njegova argumentacija je namreč enaka: odločili ste se, da stavkate s tem, da delate po »normi«, 8 ur, kar menda dokazuje, da je vaša prenizka!

Kar bega pri Virantovi aroganci, je pravzaprav dodatek, s katerim je pospremil svoj umotvor. V svoji samopašnosti namreč drugim očita, da so ciniki:

Po Virantovem mnenju sodniki z idejo o beli stavki izpričujejo svojevrsten cinizem. Če stavkaš tako, da delaš po normi, potem je očitno, da je ta norma prenizka, je pred tednom dni poudaril Virant.

Ta svojevrsten cinizem, pripisan drugim, je namreč njegov lasten. Če ste cinik sami in drugim pripišete to kvaliteto, bi temu smeli reči perverzni cinizem. In Virant je natanko to, perverzen cinik. Dodajmo k temu še, da je zato tudi interpretacija glede posledic stavke povsem različna, ker je odvisna od zgornjega cinizma. Virant in Šturm namreč verjameta, da stavka ne bo ogrozila projekta Lukenda in da se ne bo poznala pri sodnih zaostankih. Oba ministra se torej morata pretvarjati, da delo znotraj sodniške norme za nikogar ni škodljivo, saj itak delajo premalo – v skladu s svojo hermenevtiko sklepa v zgornjem argumentu.

Stavkajoči sodniki obetajo bistveno manj rešenih primerov zaradi »sodniške norme«, ki se je bodo držali:

Če bomo sodniki delali tako, kot smo se zavezali s podpisom sklepa o stavki, potem bo to pomenilo okoli 30 odstotkov manj rešenih zadev v letu, kot bi jih sicer lahko bilo.

Cinizem je torej popoln: skozi odrekanje stavkovnih zahtev zaradi zanikanja učinkovitosti oblike stavke (delo znotraj sodniške norme) se morate pretvarjati, da negativnih posledic stavke ne bo. Vaša želja, da bi se svet ravnal po vaših dejstvih (če ta ne držijo, toliko slabše za dejstva, verjetno meni Virant!) bo na koncu pripeljala do zanikanja, da je stavka imela za posledico npr. večje zaostanke. Za mojstre propagande pa takšna statistična potvorba verjetno že dolgo ni več kakšen poseben izziv.

O neki laži poslanca Grimsa – kratek pledoajé za uporabo pravih besed

Meta Roglič se v svojem članku »Janšev vojščak za specialne naloge« (Objektiv, 7. 6. 2008) posveča prikazu tehnik političnega delovanja poslanca SDS Branka Grimsa in pri tem, zelo nevtralno, njegovim nasprotnikom v usta polaga označevalce, kot so »retorik«, »zavajanje«, »manipuliranje«. Med drugim omenja poslančeve zasluge v zakonodajni sferi: »Bil je avtor zakona o RTVS, čeprav je dolgo poudarjal, kako so ga pisali mnogi, celo tuji strokovnjaki (kot navaja, je bil prav uspešnega referenduma o tem zakonu med dosežki na državni ravni v tem mandatu najbolj vesel).«

Trditev seveda drži, a ji manjka nekaj bistvenega. Bilo je 29. novembra 2006, v  razpravi o interpelaciji proti kulturnemu ministru Vasku Simonitiju, ko smo doživeli enega najbolj iskrenih »coming-outov« v hudi konkurenci. Poslanec Grims je namreč takrat, po štirinajstih mesecih od sprejema, prvič naravnost priznal, da je edini pisec novega zakona. Takole je ponosno navrgel: »Namreč Zakon o RTV Slovenija - vi veste, da sem bil pravzaprav jaz tisti glavni avtor, ki ga je napisal -  je bil potrjen na referendumu. Jaz sem bil avtor tega zakona v celoti, tisto kar se sedaj nekje celo napleta, da ga je napisal Klemen Jakič in podobno, so čiste oslarije. Celotno besedilo v osnovi od prve do zadnje besede je bilo napisano z moje strani s tiskovnimi napakami vred.«

Tiskovne ali tipkarske, to je lažna dilema! Prava dilema je laž gospoda Grimsa. Drži, pred referendumsko potrditvijo zakona je v kampanji in širše venomer zatrjeval, da se za njim skriva cela četica odličnih strokovnjakov, ki ga je pripravila. Kdo so, nam nikoli ni znal povedati. Pač pa je zraven prodajal še druge laži. Denimo na izrecno vprašanje o tem, zakaj se ti anonimni pravniki končno ne razkrijejo in odvržejo svoje maske, je tik pred referendumom pojasnil: »Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005) 

Kot lahko vidimo, se je poslanec ujel v še eno laž: v ihti diskreditacije medijev in blebetanja o nesvobodi javne besede se je v vlogi zaščitnika ministra iz svojih vrst, ki je bil na tnalu tudi zaradi zakona o RTV, tako rekoč zanj žrtvoval. In obelodanil, kako je lagal, da bi ga nekoliko razbremenil.  A ne le o avtorstvu, temveč tudi o tem, kako se »pravi« avtorji (za katere je vedel, da jih ni) izogibajo žaljivkam. Kupec laži je torej prejel zraven še eno gratis! V luči tega je javnost lahko le hvaležna za obelodanitev dejstva, da je v stranki SDS 10 let vodil tečaje iz retorike in da ga premier uporablja za specialne naloge.

Iz povedanega je jasno, zakaj bi morali novinarji za ravnanja politikov uporabiti prave označevalce. Za nameček ima Grimsovo postopanje dolgotrajne in katastrofalne posledice. Ko smo 25. septembra 2005 odšli na volišča, da bi glasovali za ali proti, smo to storili na podlagi napačne vednosti in zakon je prejel, četudi za las, večinsko podporo in bil s tem potrjen. Razumemo, da je poslanec med vsemi dosežki »najbolj vesel uspešnega referenduma«, toda s tem se najbolj radosti prav svoje najbolj uspešne laži. Kakšne katastrofalne posledice so temu sledile in kako je zakon spolitiziral RTV hišo, ni treba posebej ponavljati.

Če bi torej živeli v razviti demokraciji, kot se modno reče, politikom ne bi dovolili, da se veselijo svojih uspešno opravljenih trikov, potrjenih celo na referendumu; prej bi zahtevali njihov odstop ali bi jih vsaj javno karali. Zdaj pa se dogaja, da si novinarji sramežljivo, v imenu ne-ve-se-kakšne korektnosti, ne upajo uporabiti pravih izrazov in po svoje legitimirajo tovrstno početje. Svojevrstna ironija je, da je laž, o kateri govorimo, tako zelo usodna prav za novinarsko avtonomijo.

Boris Vezjak

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede odpovedi oddaje Omizje in menjave povabljenih gostov

Dne 6. junija 2008 smo v dnevnem časopisju prebrali, da je Aktiv Društva novinarjev TV Slovenija dan poprej podprl novinarko go. Mojco Šetinc Pašek in njeno stališče, da sme sama odločati o tem, koga bo povabila v oddajo Omizje, ki bi morala govoriti o dvajseti obletnici dogodkov ob aferi JBTZ. Prav tako smo prebrali, da je bila oddaja zaradi takšnega zapleta tik pred zdajci odpovedana.

Ker je zaplet nastal po tistem, ko je odgovorni urednik informativnega programa Rajko Gerič »od nje zahteval, naj v studio povabi gosta, ki sprva nista bila predvidena, hkrati pa ji je naročil, naj dva od že povabljenih odslovi« (Delo.si, 6. 6. 2008), seveda javnost zanima, s kakšni razlogi se je zahtevala zamenjava povabljenih udeležencev omizja.

Iz zapisa smo izvedeli, da je g. Gerič  novinarki sugeriral nova gosta v oddaji, g. Vinka Vasleta in g. Ivana Štuheca, toda ker bi to povečalo število gostov, bi morala odsloviti g. Pavla Gantarja in g. Matevža Krivica. Novinarka se je strinjala s prvim predlogom (odslovitvijo g. Gantarja), ne pa tudi drugim (odslovitvijo g. Krivica). Ker ni bilo soglasja, je oddaja odpadla.

Kot člana programskega sveta RTV Slovenija me zanima:

1.    Kako se vodstvo RTV Slovenija opredeljuje do dejstva, da je odgovorni urednik poskušal vplivati na sestavo omizja in ali daje prav odločitvi aktiva novinarjev, ki pravi, da bi s tem bila okrnjena vloga voditelja pri avtorstvu oddaje, s tem pa je njegovo ravnanje bilo nedopustno?

2.    Kako ocenjuje dejstvo, da je odgovorni urednik za gosta predlagal nekoga, ki je sicer tudi član vodstva RTV Slovenija (g. Vasle) in nekoga, ki je sicer tudi član programskega sveta (g. Štuhec) in v čem vidi argument, da je njuna udeležba na omizju pomembnejša od vlog, ki sta jih v aferi JBTZ imela g. Gantar in g. Krivic?

3.    Kako razume očitek novinarke, da »ne morem upoštevati navodil, da moram popravljati zgodovino za nazaj«, saj je videti, da je bila sugerirana sprememba v sestavi gostov politično inspirirana?

4.    Kako ocenjuje nastalo škodo zaradi odpovedi oddaje, ki jo je izrazil tudi eden izmed odpovedanih udeležencev (Delo.si, 6. 6. 2008):  »Hrabri uredniki na nacionalni TV hočejo biti bolj papeški od papeža - in svojemu ‘papežu’ s takimi bedastimi odločitvami delajo samó škodo.« Se vodstvu takšni posegi v avtorsko avtonomijo novinarjev zdijo legitimni in zatorej neškodljivi za javno podobo RTV hiše?

Hvala za vaše odgovore in lep pozdrav.

Potem so nekateri mediji lestvico prevzeli in jo podpisali takole:

»Boško Šrot v družbi najprepoznavnejših svetovnih menedžerjev © CIA World Factbook/Finance«

In najpomembneje: dodali so nadnapis »CIA razkriva«, recimo v istem članku. To je bilo seveda dovolj, da so elektronski vestičkarji stvar zagrabili z obema rokama:

CIA navaja, da je Boško Šrot peti najbogatejši Zemljan. (Tule)

CIA ga je okronala za petega najbogatejšega Zemljana - glede na BDP(PPP) matične države. © Žurnal (Tule)

Je torej CIA posredovala v naše notranjepolitične razmere in razglasila prvega Laščana za tajkuna? Načeloma da. In sicer po znani logiki Radia Erevan:

Ali drži, da je Ivan Ivanovič Ivanov iz Moskve na tomboli zadel avtomobil?
Odgovor: Načeloma da, vendar:
1. to ni bil Ivan Ivanovič Ivanov, temveč Aleksander Aleksandrovič Aleksandrov;
2. ni bil iz Moskve, temveč iz Odese;
3. tisto ni bil avto, ampak kolo;
4. ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.

Težko je ugibati, ali CIA in njena zloraba služi kakšnemu političnemu cilju. Je pa lepa ilustracija tega, da imamo tudi med slovenskimi mediji Radio Erevan.

…Tako je v minulih dneh prišlo v javnost pismo nekdanjega državnega sekretarja, Marka Štrovsa, v katerem predsednikom Občinskim odborom NSi, predlaga preimenovanje stranke v SKD. Kot razlog za svojo pobudo pa je, med drugim, navedel, citat: Janša nas reže. Kot salamo, rezino za rezino, človeka za človekom. S staro partizansko taktiko: najprej diskreditacija, potem likvidacija.

Hud očitek, ki ga zelo skrivajo mediji in še kdo! Janša likvidator, Janša kot mesorezec?! Toda kaj, ko gosti z levice v studiu niso znali utišati ministra Zvera, ki se je navzlic temu hvalil, kako je v koaliciji super. Toda morali bi le citirati Štrovsa, čigar besede so zavrteli nekaj minut poprej! Zato se je Zver lahko minuto kasneje brez praks hvalil takole:

Razumem, razumem to vprašanje. Glejte, še nikoli ni bilo, nobena koalicija tako dolgo vzdržala skupaj in koalicija na vladni ravni in v parlamentu, odlično deluje. Nobene krize vlade, ne v izvršni oblasti, ne v zakonodajni, ni. Normalno delujejo. So pa, seveda, včasih, včasih kakšni ekscesi.

In na medklic »Ker vsi ubogajo« dodal še tole:

Mislim, da so stranke, Nova Slovenija in pa Ljudska stranka, toliko suverene in avtonomne, da, ne delajo samo po diktatu. Zakaj pa bi?

V nekaj minutah torej dva ekstrema: zatrjevanje, da sta NSi in SLS avtonomni in suvereni, a hkrati preslišan očitek iz vrstnih njih samih, da se počutijo kot na salamoreznici. Narezani kot salama, diskreditirani, človek za človekom, in končno likvidirani.

Vprašanje vodstvu RTV Slovenija glede političnih kvalifikacij kandidatov za urednike na RTV Slovenija

Spoštovani,

Novinar Franco Juri je javnost obvestil, da se je želel prijaviti na razpis za zaposlitev na mesto kulturnega urednika italijanskega programa TV Koper-Capodistria, kamor so ga povabili  odgovorni v koprskem regionalnem RTV centru. Po njegovih zagotovilih si je koprsko vodstvo ne le želelo, da se g. Juri prijavi na razpis, temveč je to predlagalo tudi generalnem direktorju RTV Slovenija. Ker odgovora ni prejel, se je g. Juri sam naslovil na generalnega direktorja, kar je g. Guzej kasneje demantiral, g. Juri pa je kasneje s kopijami dopisov in oddanih poštnih pošiljk dokazoval, da je pošto res moral prejeti.

Bolj pomembna od tega, ali je pošta dosegla naslovnika (kar trdi prvi) ali ga ni (kar trdi drugi) je argumentacija, s katero se je primernost kandidata zavračalo. Neuradna je bila, da je g. Juri prestar za takšno mesto. Zaradi tega sta mu »odgovorni urednik in namestnik generalnega direktorja po pogovoru, ki sta ga imela z Guzejem o novih delovnih mestih v italijanskem programu RTV Koper-Capodistria, razložila, da so njegove možnosti zaposlitve, o kateri so se pogovarjali, izredno majhne oziroma nične, ker njegova starost menda ne ustreza kadrovsko-generacijskim smernicam RTV Slovenija.« (STA)

V javni polemiki pa smo zasledili še en argument proti imenovanju: »… v tem primeru Jurija kot osebe s političnim pedigrejem, pomeni nov poskus politizacije javnega zavoda za potrebe dnevne politike«. Sintagma »politični pedigre« pomeni jasno kvalifikacijo in jo je mogoče razumeti kot navajanje razloga, zakaj Jurijeva kandidatura ne ustreza razpisnim pogojem.

Statut RTV Slovenija, Zakon o RTV Slovenija in drugi zakonski podakti nikjer ne določajo, da bi morala oseba, ki kandidira za mesto področnega (v tem primeru kulturnega) urednika, ustrezati ali ne ustrezati določenemu političnemu profilu.  Novinar Juri celo zagotavlja, če bi to že bila ovira, da ni član nobene politične stranke že 12 let. Enakopravnost, enake pravice in svoboščine glede političnega nazora, kakor tudi svoboda do političnega izražanja in opredeljavanja je sicer v naši demokratični ureditvi ustavna pravica, zato zveni takšna javna kvalifikacija kandidata kot diskvalifikacija.

Vodstvo RTV Slovenija zato sprašujem:

1. Na kakšno zakonsko podlago se sklicuje, ko potencialnega kandidata za uredniško mesto označuje za »prestarega« oziroma za »osebo s političnim pedigrejem«?
2. Če vodstvo meni, da kvalifikacija »oseba s političnim pedigrejem« ni bila mišljenja kot kriterij izbire, temveč naključna javna opredelitev novinarja Jurija, kaj je kot odgovorno za vodenje javnega zavoda želelo s tem povedati? Na podlagi katere pristojnosti se je čutilo dolžno g. Jurija opisati oziroma javno stigmatizirati kot politično napačno ali neustrezno osebo?
3. Če takšne pristojnosti ni, ali ni takšna ocena jasen dokaz, da je vodstvo podajalo politično oceno posameznika, tovrstna arbitraža pa ne pristoji javnemu zavodu, ki za kaj takega zagotovo ni in ne more biti poklican?

Ptuj, 8. 4. 2008

Toda česar ni mogoče storiti na državni ravni, je mogoče v družini. Zakaj ne bi začeli z majhnim, pri sebi? Z medijskim inštitutom? Če lahko ima ata privatno univerzo, zakaj desetletni sinko ne bi mogel privatnega inštituta? Bere se kot incredibile dictu, kot zanimivost iz zanimivostne rubrike POP TV, pa ni:

Zavod, ki so ga na okrožnem sodišču v Kranju registrirali pred tremi dnevi, je ustanovilo pet polnoletnih članov družine: Boštjan Miha Jambrek, ki je po zamenjavah vodstva Slovenske kinoteke zasedel mesto programskega direktorja, Primož Jambrek, ki je pred kratkim postal novinar STA, zvezdi družabnih kronik na Pop TV in v Žurnalu Špela Klara Jambrek in Polona Zoja Jambrek ter srednješolka Eva Jambrek. Med ustanovitelji je tudi njihov mladoletni, komaj desetletni brat. V vlogi centru za socialno delo, ki je privolil v njegovo sodelovanje v projektu, sta starša Jambrek pojasnila, da bi njegova vključitev prispevala k njegovemu osebnostnemu razvoju ter k bolj kritičnem odnosu do vsebine množičnih medijev, ki ga vsakodnevno obkrožajo.

Ob ugibanjih, zakaj se je Jambrekov podmladek odločil za tak projekt, je Primož Jambrek zanikal, da bi že imeli konkretne načrte. “Gre za družinski projekt, njegov namen je predvsem, da imamo neko zaledje, nimamo pa še konkretnih planov,” je dejal Primož Jambrek. Tako so tudi najmlajšo sestro in brata v projekt vključili zato, da jima bo, če bo kdo od njiju v prihodnosti želel delati na tem področju, to prek zavoda laže. Po njegovih besedah pa ne držijo ugibanja, da bi imeli v načrtu izdajanje časopisa, saj bi bil to za zdaj prevelik zalogaj. Prav tako je zanikal, da bi pri projektu sodeloval oče dr. Peter Jambrek, se pa v okviru družine seveda o tem posvetujejo.

Primož Jambrek je včeraj zanikal, da bi že razmišljali o oblikah financiranja zavoda (v statutu so sicer kot vire financiranja poleg denarja ustanoviteljev navedli prodajo storitev na trgu, darila, sponzorstvo, subvencije) oziroma da pričakujejo Simonitijeva proračunska sredstva za pluralizacijo medijev (rok za letošnje prijave je sicer že potekel). “Tudi če bi hoteli računati na ta vir, se glede na situacijo sedaj tako nič ne ve. To bi morali narediti tri leta prej,” je še dejal Primož Jambrek. Klemen Belhar je na vprašanje, ali računajo na denar iz proračuna, odgovoril: “Seveda, kot vsi se bomo morali prijaviti na razpise.”

Dnevnikov zapis sicer ničesar ne pove o tem, če bo desetletnik morebiti blagajnik in tega se verjetno niso spraševalil niti na omenjenem Centru za socialno delo. Kdo pravi, da so Jambrekove privatne fakultete nekvalitetne, če se dober kader kali že v rani mladosti? Da je le iz pravega loga!

Desetletni bo torej skozi razvijanje podjetniške žilice razvil kritičen odnos do medijev, pravijo starši. To me spominja na dvoje. Najprej na slovite, a preslišane besede Branka Grimsa, edinega avtorja Zakona o RTV, ki je med utemeljitvami za zakon navedel, da si želi, da bodo njegovi otroci nekoč zares živeli v demokraciji. In torej spremljali demokratizirane medije.

Drugič me spominja na »Jambrekov silogizem«: (more…)

(in memoriam svobodi izražanja v sproščeni Sloveniji)

Včerajšne zborovanje SD v Kranju je zaradi nekaterih zanimiv gest Boruta Pahorja izzvenelo izredno. Navijaško vzdušje in ovacije navdušenja (»To mi delajte!«, se je razposajeno drl nazaj) so poskrbele za čisto paradigmo, tako rekoč antološko verzijo populizma, preoblečenega v iskreno čutnost. Ko se je prvaku opozicije približala neznana »občudovalka« in navijačica (beri: volilka), ga je nagovorila takole:

Oprostite, nisem mislila, da bom imela to priliko vas čutit z vsemi čutili…

In jo je prekinil, smejoče sproščeni Pahor:

No, z vsemi ne, no, ampak…nič hudega.

V hipu, ko je navijačica dodatno zatrdila »Ja, z vsemi!«, se je Pahor sklonil do nje, jo zelo intimno prijel za glavo, tako rekoč vzel njeno lobanjo v roke, in poljubil.

Deintimizirajoči poljub tistega, ki je samoiniciativno stopil na mesto in odigral odgovor Realnega, je seveda želel biti gostoljuben – kar je storil dragi Borut, je bila zgolj alibizacija njene ugotovitve: dati se na razpolago vsem čutilom volilcev. Eden je namreč manjkal, dotik. In Pahor je takoj začutil (sic!) svojo dolžnost, da ga vpričo kamer ponudi v izobilju in na najbolj intimen način. Senzitivna komunikacija je stekla.

Drži, tudi novinarjem RTVS v včerajšnjem dnevniku se je, verjetno politično intendirano, situacija zdela obsceno moteča, zato so jo poudarjeno rade volje zavrteli (zgoraj je posnetek veličastnega trenutka in prijema, ko se politik daje na razpologo čutilom volilke). Pahor se nam torej daje čutiti z vsemi čutili, želi dobesedno senzualizirati politiko. Sicer sama intrigantna gesta poljubljanja, recimo kardinalska, ki nas tu ne zanima, se zdi nasledek Pahorjeve povsod navzoče želje po fizičnem kontaktu. Spomnimo na precej indiskretno frontalno dotikanje prsi med njim in Janezom Janšo tam nekje ob podpisu famoznega partnerstva. Ali nedavnega homoseksualnega kontakta v As ti tud not padu, o čemer piše Marko Crnkovič:

No, v nadaljevanju pa se je samo še preveč smejal in smejal in bil nasploh preveč sproščen. Nakar je za nameček izvajal body language, ki bi lahko omajal vsesplošno prepričanje v njegovo heteroseksualno usmerjenost. Že v redu, tudi moški moškemu lahko med zaupnim pogovorom položi dlan na podlaket. Nič takega. Ampak to je bil samo še zadnji dokaz, kako sproščen je hotel Pahor izpasti.

No, ampak Pahor verjetno ne gunca afen in tu ne gre le za samovšečnost. Gre za politično komunikacijo, ki domnevno gre do konca. Lahko jo interpretiramo kot narcisistično ogledovanje v Drugem, kot dotikanje in opazovanje samega sebe. Toda le s strogo politično ambicijo. In to je zdaj metafizično vprašanje: je Pahor res narcis ali je le narcis z namenom?

V svojem prispevku je Boris A. Novak Evropo analiziral skozi kartografijo. Sklical se je na delo Johna Hala, ki je Evropo obravnaval s pomočjo njenih zemljevidov. Novak je predstavil primer srednjeveških zemljevidov, ki so bili antropomorfni. Tako je bila, denimo, Evropa na enem predstavljena kot ženska, njena glava je bila Hispania, pri srcu Germania, pri mednožju pa Moscovia itd. Vrednostno hierarhijo, ki jo s takšno porazdelitvijo na bolj in manj častitiljive dele telesa, inavgurira zemljevid, je Novak med drugim duhovito komentiral: »Še šokantnejša je lega Moskve – v mednožju Evrope. Z drugimi besedami in brez politične korektnosti, če je že evropska zgodovina ne pozna, Moskva (Rusija) je pička Evrope!«

Dragi literati, kaj ko bi se prestavili v Moskvo!

Resnica je nekje vmes, takšna pa je tudi v podani oceni stanja: nekje vmes med višjo nesproščenostjo in veliko nesproščenostjo. Ali kot pravi avtor:

Začnejo se masovne molitve in prisege ob sveti 57. številki Nove revije. »Sproščeni paket« ne zadostuje več, zato začnejo ustanavljati zavetišča za sproščene, kjer se lahko umaknejo pred »nesproščenimi« in v miru zborujejo.

Čas torej za nov začetek. Za nov amor fati, za novo večno vračanje istega. Ali kot je zapisal dr. Frane Adam v intervjuju z naslovom »Kje ste, sapice sproščenosti?« (Delo, 24. december 1998):

»Zelo malo, skoraj nič ni dialoga, polemike, angažmaja strokovne javnosti, timskega dela. Akademska kultura je komajda še opazna.«

»Ni klime duhovne sproščenosti, pač pa imamo bolj opravka z zadrtostjo, zavrtostjo in sprenevedanjem.«

Sproščevalci, kje ste, da nas znova poučite?