Nosečnost političark in pravica do zasebnosti

28.03.2015 ob 07:44

Je notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar noseča?

Rumeni portal Bojana Požarja namiguje točno na to. Božidar Novak alias Milojka Balevski, kolumnistka Večera in omenjenega portala, v krogih DNS v šali javno imenovana tudi za častno predsednico novinarskega društva, se je razpisala o ekskluzivni novici s self-revealing žgečkljivo fotografsko opremo in še bolj naslovom prispevka, ki nosečnost zvaja na seks. Po pričakovanju so se pridružile Slovenske novice in vprašanje časa je, kdaj bodo sledili še drugi mediji.

Božidar Novak Milojka Balevski noseča ministrica seks

Pravzaprav naslov vse zvaja na seks, ne le nosečnost: »Gospa ministrica, vse je zaradi seksa. Razen seksa. Ta je zaradi moči.« Pustimo za trenutek ob strani funkcioniranje rumenih medijev, tudi dopuščanje anonimnega novinarstva in nenazadnje 20 milijonov vredno igrico Media Polisa, ki jo je uspela zavrteti ista Milojka Balevski, sodeč po zapisih na socialnih omrežjih prijateljsko zvezana tudi z vodstvom DNS. Izziv poročanja o nosečnosti zadeva novinarsko etiko in pravico do zasebnosti. Kako je z njo?

Pri nas smo se pred leti o tem največ pogovarjali v primeru bolezni predsednika republike dr. Janeza Drnovška – ki se je na omenjeno pravico večkrat skliceval.

Pri pravici do zasebnosti politikov ni sporna vsebina (zelo dobro razumemo, da ima političarka pravico do zasebnosti svojega intimnega življenja, kamor morebitna nosečnost nesporno spada), odločilna je predvsem normativna moč take pravice, predvsem kolikšna je njena teža, ko jo primerjamo s pravico javnosti do obveščenosti.

Področje pravice do zasebnosti varuje 17. člen Kodeksa slovenskih novinarjev, ki pravi tole:

Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti.

Seveda takoj ugotovimo, da bosta presoja in tehtanje ostala čvrsto na plečih novinarjev v vsakokratnem primeru. Zlahka si predstavljamo razloge, h katerim se bodo zatekli tisti, ki bodo pravico do zasebnosti spodbijali: da ministrica (domnevno) prehitro odhaja iz službe in s tem ne izpolnjuje za državo pomembnih obveznosti v meri, kot to od nje pričakujemo, da bo morala zaradi nosečnosti v vsakem primeru čez nekaj mesecev morda odstopiti kot ministrica, funkcijo vsaj zamrzniti in najti zamenjavo zase, zaradi česar informacija o njeni zasebnosti ne bo mogla ostati zasebna, temveč javna, da nosečnosti v javnosti od nekega meseca naprej več ni mogoče skrivati, ipd.

Leta 2008 je španska obrambna ministrica postala Carme Chacon, sploh prva ženska na tem resorju v Španiji, vendar je v hipu imenovanja s strani predsednika španske vlade Jose Luisa Rodrigueza Zapatera že bila noseča in se etično vprašanje vdora v zasebnost ni pojavilo – pojavili pa so se dvomi o primernosti odločitve o imenovanju.

Istega leta je javnost izvedela, je noseča francoska pravosodna ministrica Rachida Dati, leta 2009 pa še njena ministrska kolegica Nathalie Kosciusko-Morizet, ki je novico objavila na mreži Facebook.

Čeprav prakse z medijsko obravnavo nosečih političark ni veliko, tudi v svetovnih novinarskih razmerah ne, se zdi nosečnost okoliščina, ki je izrazito zasebnega značaja, ker posega v družinsko življenje in telesno (in duševno) nedotakljivost posameznika. Kriteriji presoje bi tukaj morali biti strožji v primeru, če političarka sama ne želi razkriti informacije.

Ne glede na dejstvo, da bo (katerakoli) noseča političarka v teku opravljanja svoje funkcije sama na neki točki tako ali drugače morala razkriti dejstvo, da pričakuje otroka, pa v primeru nosečnosti odpade razlog, po katerem bi smeli v imenu javne blaginje, javnega zdravja ali iz varnostnih razlogov poseči v zasebnost politika, dokler ta poseg ni nujen za zaščito javnega dobra.

V tem smislu na ravni izrekanja domnev in sklicevanja na govorice nikakor ni bilo upravičeno poseči v zasebnost ministrice za notranje zadeve.

Slovenske novice noseča ministrica

  • Share/Bookmark

Gotof-si-novinarstvo in vstaje proti vstajnikom

14.12.2014 ob 12:52

Medtem ko se v Mariboru krepi nezadovoljstvo nad županom dr. Andrejem Fištravcem in počasi sili v cono vrelišča, številni pričakujejo, da bo dosežena stopnja enostavno postregla z nadaljevanjem uličnih vstaj – tako kot so številni odšli skandirat proti Kanglerju, se utegne hitro zgoditi, da bo istega postopka deležen novi župan. Še več, za ironično podstat bo poskrbela prav okoliščina, da bodo protestniki za »gotofega« naredila prav vstajniškega župana in njegovo ekipo, ki se odkrito javno hvali, da je vstaje tudi vodila.

Vstaje proti vstajnikom, protesti nezadovoljnih proti poprej nezadovoljnim protestnikom so nek žanr, ki ga v teh krajih ne poznamo. Kako bi ga tudi, celo protestiranje leta 2012 je bilo nekaj, kar je presenetilo Slovence do mere, da so se eni priključili drugim skandirajočim včasih že zaradi začudenja nad močjo množice – da je mogoče zahtevati odpravo politične korupcije in klientelizma na ulici, doslej varno skriti v svoje plašče apatije niso ravno verjeli in še manj prakticirali.

Fištravec se je zapletel na kar dveh točkah povsem nedopustnih napak, ki jih bo težko saniral: prikrivanje stanja v občinski blagajni, ko je le mesec nazaj v času kampanje sadil rožice, dramatično stanje pa zamolčal, nato pa še z ravnodušno in brezčutno napovedjo, pravzaprav kar naštevanjem projektov, predvsem socialnih in kulturnih, ki jih bo ukinil ali jim zmanjšal dotacije. Povedano drugače, tudi komunikacijsko je pogrnil, iz lokalnega sociologa z občutkom za socialo se je nenadoma spreobrnil v kot špricer hladnega birokrata, kakršen je njegova nova metla, Damjan Lah, že po definiciji.

Ko trenutno spremljamo ne le začetni kulturniški protest pred Maistrovim spomenikom, ki ga je po vsem sodeč organiziral Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, so bolj množični protesti v mestu nekaj, kar postaja vsak dan večja realnost. In čeprav si jih župan zasluži, se ni mogoče strinjati z vlogo, ki jo pri tem igrajo mediji – dokler so kritični do župana in njegove ekipe, je vse v najlepšem redu, naj bodo. Toda obstaja točka, ko se ta kriticizem prelevi v angažirano novinarstvo, v željo po tem, da mobilizira jezo in gnev ljudi. Da, v končni instanci, spravi ljudi na ulice, kar se bo zgodilo le, če bodo mediji sproducirali zadostne količine sovražnih ali vsaj sarkastičnih čustev. Le ko bodo ljudje dovolj jezni, bo takšno novinarstvo dovolj zadovoljno.

Galun Zorro Delo 2

V zadnjih dnevih smo tako lahko prebrali kar nekaj zapisov, ki z vpotegnitvijo vseh možnih manir smešenja, zgražanja in sovraštva nujno učinkujejo propagandistično. Njihov osnovni namen ni več informiranje in delovanje v javno dobro, prej bi mu lahko dejali »gotof-si-novinarstvo«. S svojo všečnostjo in navijaštvom, pisanim na kožo razjarjenemu ljudstvu, počasi in neizbežno utirajo pot javnega mnenja, ki bo, če se nadaljuje s takim tempom še nekaj časa, za župana usodno. Dogaja se vzajemno opogumljanje: državljani opogumljajo medije in mediji opogumljajo državljane, eni so drugim alibi in opravičilo za svoja prepričanja, besede in dejanja. K temu velja prišteti še vse desne in Janševe medije, ki se odkrito postavljajo na Kanglerjevo stran, medtem ko so Kanglerjevi ljudi že začeli z organizacijo svojih protestov in nimajo nobenih težav (prej nasprotno), da se udeležijo katerega koli drugega protesta. Očitno iz svoje partikularne politične računice. Tako so se na včerajšnjem protestu kulturnikov znašli kar trije Kanglerjevi podžupani, Milan Mikl, Andrej Verlič in Janez Ujčič. Kaj nam to pove?

Večer podžupani na protestu

Poglejmo naslednjo spletno anketo Večera, ki že nakazuje ljudska pričakovanja, navzlic temu, da je tri četrtine vseh volivcev le dober mesec nazaj Fištravca izvolilo in v nasprotju s psihologijo ne le domačih volivcev, ki silno neradi zelo hitro priznajo svoje zgrešene volilne odločitve:

Večer anketa Bi moral Fištravec odstopiti

Če bo torej moder, bo župan še pravočasno znal razbrati vsa navzoča znamenja, izpregel in nepreklicno odstopil s svoje funkcije. Razvoj dogodkov v naslednjih tednih ali morda mesecih bo nakazal, ali se obe rušilni logiki, medijska in ljudska, ki ju navajam, vzajemno odvijata v smeri, ki ne bo dovolila povratka.

Galun Zorro Delo

  • Share/Bookmark

So slovenski mediji ubili ravnatelja?

4.12.2014 ob 20:40

So slovenski mediji morilci, so ubili srednješolskega ravnatelja?

Nekateri »resni«, tudi nagrajevani novinarji takšnemu mnenju pritrjujejo, v bistvu so celo njegovi pobudniki: ker je mariborski ravnatelj po razkritju (domnevne) spolne afere s svojo kolegico storil samomor, ga je zaradi pritiska javnosti in medijskih poročil. Torej so mediji krivi za njegovo smrt. Točno tako. Ni šlo za samomor, šlo je za uboj.

Priča smo bili ubijalskim uredniškim odločitvam, dobesedno, je napisal drugi. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je spregovorilo o mejah poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega ter urednike pozvalo, da prevzamejo odgovornost in se (vsaj) opravičijo. Morda premalo, če sledimo začetni tezi: sorodniki pokojnika običajno z opravičilom niso zadovoljni.

samomor ravnatelja DNS stališče 30.11.14

Sam ne mislim, da so nesrečnega ravnatelja mediji ravno ubili, so pa zanesljivo k smrti kot sooblikovalci javnega pritiska prispevali. Koliko, je težko reči. Pretiravanje, populizem in zgražanje niso značilnosti odličnega mišljenja, tudi ne novinarskega. V ničemer niso boljši od senzacionalizma, ki ga danes grajamo in ki je po mnenju opisanih bil morilski.

Teza bržkone služi nečemu drugemu; trditev, da so mediji ubijali, je po vsem sodeč katarzična. Z njo se ne meri na medije v splošnem, misli se na tiste, ki so o primeru sploh pisali, tako ali drugače. Da so ubijali, zato skoraj izključno trdijo vsi, ki o mariborski spolni aferi niso želeli povedati ničesar. Potemtakem tudi o tem ne, da bi pri njej bilo kaj narobe. K temu se še danes zaklinjajo.

Zatorej je naslednje logično vprašanje: so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali, medtem ko ga nikakor niso tisti, ki so ob zgodbi dosledno mižali?

Možna vprašanja

O primeru z navedeno poanto sem se razpisal že zelo zgodaj in v začetku (21. novembra), a danes lahko ugotavljam, da se je ravnanje le še stopnjevalo točno v smeri, ki sem jo problematiziral. Če bi postopali minimalno analitično, bi možna medijska vprašanja v dani tragični zgodbi lahko razdelili v naslednje sklope:

(a) Kako so mediji o navedenem primeru pisali in poročali?

(b) Kje je meja zasebnosti in posameznikove pravice in kje meja javnega interesa? Je bil v danem primeru navzoč javni interes po informiranju ali res nikakor ni bil?

(c) So »resni mediji« s svojim molkom ravnali ustrezno ali ne? Drži stališče Društva novinarjev Slovenije, da bi morali enostavno primer prezreti?

(d) So »rumeni mediji« kršili načela novinarske etike še s čem drugim in ne le tem, da so o primeru sploh pisali, pa ne bi smeli? Katera določila kodeksa so bila kršena?

(e) So se »rumeni mediji« v danem primeru spustili na raven neokusnega naslajanja in norčevanja?

(f) So mediji soodgovorni za smrt ravnatelja in na kakšen način bi morali prevzeti odgovornost, če so?

(g) Kako moramo poročati v primeru samomora v danem primeru in ali so mediji v tem primeru ravnali dovolj pietetno?

(h) So nekateri mediji storili prav, ko so se lotili brisanja poprejšnjih (spletnih) poročil in zapisov o tem primeru?

(i) Kako ovrednotiti  družbeno iskanje grešnih kozlov in nastop moralne panike – če je do nje prišlo?

Navedena izhodišča zanesljivo niso edina, pri nekaterih si lahko zastavimo še dodatna podvprašanja, nekatera našteta pa se tudi prepletajo. Sam bom poskušal odgovoriti ne nekatera med njimi, spet drugih se bom polemično dotaknil in dal poudarek nekaterim protislovjem, v katera so se po mojem prepričanju novinarji zaplezali.

Zavesten molk

Ne more biti dvoma, da so nekatera uredništva hoteno in premišljeno molčala o primeru mariborske »afere«. Zoran Potič je v imenu Dela zapisal:

Uredništvo Dela zavestno ni pokrivalo zgodbe, ki je zadnja dva tedna pretresala Slovenijo. Za takšno odločitev so obstajali tehtni in utemeljeni razlogi, z današnjega zornega kota lahko sodimo, da je bila tudi pravilna.

Katja Šeruga je povedala nekaj podobnega:

Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli. Torej nismo pisali. Do danes. Ko je jasno, da je ravnatelj storil samomor in ko skrbi tudi za učiteljico.

Večer Katja Šeruga komentar samomor ravnatelj

S tem ko novinarji niso poročali sploh o ničemer, so pravzaprav sokrivi za vse, kar se je zgodilo. Če »resni« novinarji menijo, da so ravnatelja ubili »rumeni«, če torej privzamemo tak diskurz, bi sam prej rekel, da so ga kvečjemu kar oboji skupaj. Če spet drugi menijo, da je bila glavni motor vsega naslade željna radovednost množic, ki ji mediji pač radi strežejo, je položaj glede iskanja krivcev še slabši: najbrž je popolnoma protislovno napadati rumene medije, da so postopali narobe, če z argumentom »mediji pač pišejo, kar si ljudje želijo« primarno krivimo perverzno ljudstvo. Nekdo izmed mojih kolegov je naivno, a v resnici pomenljivo dodal: Kdo točno že izdaja Slovenske novice?

Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi, je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal učinkuje kot simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti novinarsko materijo in se nanjo odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v opisani zgodbi, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč.

Kdo so krivci

S tem je »resni« nereflektirani pristop vrgel skupaj z umazano vodo proč tudi dojenčka. Zdi se, da je na to celo ponosen. Milena Zupanič je v Delu danes ugotavljala:

»Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.«

Delo Zupanič mediji ubijajo

Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov. Vmes se prikrade še očitek o hipokriziji ali hinavščini, enkrat usmerjen v ljudstvo in spet drugič v rumene medije. Nosilci te misli še vedno verjamejo, da so odigrali edino pravilno partijo. S tem producirajo diskurz o samem sebi, ki je zaščitniški in v katerem so predvidljivo ostali brez greha, seveda pod pogojem, da se najde drugega grešnega kozla.

Toda tako kot so tabloidni novinarji kršili določila medijske zakonodaje in podlegli senzacijam, se nam odpira zoprno vprašanje, ali bi nasprotni molčeči mediji sploh kaj storili, če se primer ne bi zaključil na tragičen način. V minulih desetih dnevih so imeli vrsto priložnosti, da načnejo poročanje prvih in odprejo razpravo o pravicah posameznika do zasebnosti. Nič od tega niso storili. Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bili pripravljeni mižati še naprej.

Čeprav takšne besede v danem trenutku lahko zvenijo nepietetno in so trenutki žalosti verjetno celo napačni za kazanje s prstom (kajti ta čas je običajno odmerjen kasneje), pri razpravi o krivcih sledim zahtevam, ki so podane, tudi pozivu DNS. A opažam, da s prst nikakor noče usmeriti vase – če že kdaj, nastopa kvečjemu v perspektivi imaginarnega in abstraktnega »Mi smo krivi«, kjer pa izjavljalec dejansko meri na tistega drugega, ne nase.

Ker ni bilo javnega interesa

Eden poglavitnih argumentov, ki se je oblikoval v »molčečih« medijih (z neposrednim naknadnim priznanjem, da je šlo za zavestno cenzuro in bojkot teme) govori o tem, da za poročanje o primeru ni bil izkazan nikakršen javni interes. Načelo je torej enostavno: »Če ni izkazan javni interes in gre za pravico do zasebnosti, ne delaj zgodbe«.

Pa se z njim strinjajo tisti, ki o tem danes pišejo? Leta 2005 je izbila ena redkih »spolnih afer« v Sloveniji, svingerska afera poslanca Aurelija Jurija. »Resni« mediji so se takrat vsi po vrsti strinjali, da so rumeni prestopili prag – argument je bil isti, navzlic temu, da je bil Juri poslanec, v njegovem ravnanju niso zaznali nobenega javnega interesa. (Puščam ob strani debato, ali se lahko s tem strinjamo ali ne.)

A novinarji so postopali bistveno drugače: če danes (1. december) Katja Šeruga kot odgovorna urednica Večera na drugi strani časopisa priznava,da so mariborski primer načrtno spregledovali in glede njega molčali, ker ni bil izkazan noben javni interes, je leta 2005 v celem nizu člankov kot novinarka Večera skupaj z aktualnim predsednikom DNS Matijo Stepišnikom o tem primeru brez težav poročala. Navedenega načela »Ne piši, če ni javnega interesa in gre za zasebnost« se torej omenjena nista držala. Podobno je takrat veljalo tudi za vse druge »resne« novinarje« – razpravljati o stvari pač še ne pomeni naslajanja, tabloidnosti in pristajanja na nedopustno logiko branosti.

Če ista urednica ugotavlja, da v Večeru ne želijo pristati na prodajanje sperme (sic!), potem ji bomo bolj verjeli, ko se bo v časopisu zmanjšala kvota poročil s porno-sejmov in vsega, kar je le nekaj let nazaj časopis izdajal v posebnih edicijah Vročega kaja, s čimer je bil čisti unikum v evropskem merilu, če neskončnih reportaž o seksoslovju vključno s seksom v živo v Mariboru niti ne omenjam.

Ko se danes s takšno lahkotnostjo govori o odgovornosti in kaže s prstom na rumene medije ali na amorfno množico, ki jo menda seks v šolskem kabinetu bolj vznemirja kot vse naše tajkunske in politične afere (Dragica Korade), bi kazalo perspektivo obrniti: kaj pa če bi ravnatelj bil še živ, ker bi v javnih polemikah čutil več podpore zase? Če bi nerumeni novinarji jasno povedali, da so na strani njegove pravice do zasebnosti? Če bi opozarjali, če bi vlagali prijave zaradi kršitev? Ko v trikotniku rumeni mediji vs. resni mediji vs. radovedna javnost nekateri kažejo izmenično na javnost in tabloidne medije, res niso preveč prepričljivi.

Večer Korade samomor ravnatelja

Logika molčanja in gledanja proč bi bila uspešna le v eni preveč abstraktni situaciji – ko bi se tega držali prav vsi mediji. Toda »resni« novinarji so zelo dobro vedeli, da se to ne bo zgodilo, da se to ne dogaja ne pri nas in tudi ne drugod po svetu. Pričakovanje, da bo njihov molk uspešen, je bilo povsem neutemeljen. Pričakovanje novinarskih združenj in dela medijske stroke, da morajo glede medijskega dogodka zgolj gledati proč, ničesar grajati in kritizirati, tudi ne. Oglasila so se očitno prepozno in njihov pristop se je izkazal za čisti polom.

Ko se je torej Večer danes končno odločil, da kar na celotni drugi strani prvič sploh spregovori o primeru, je ta »acting out« pač prišel z zamudo. V svojem razumevanju in presoji, da je treba molčati, svojim bralcem ni posredoval niti podatka o samomoru ravnatelja. Kar je bralec lahko izvedel o tem primeru, dobrega ali slabega, je moral izvedeti drugod. Ko časopis danes (1. december) na veliko in med vsem najbolj ekstenzivno piše o hipokriziji državljanov ali dela novinarjev, obenem pa opozarja, da je temo zavestno spregledoval, bi se moral vprašati, kdaj točno je v njej prepoznal javni interes. Dvomim, da je slednji imaginarna entiteta, ki včasih čudežno vznikne, spet drugič pa stoodstotno umanjka. Celo Nataša Pirc Musar je navzlic svojem začetnemu pravniškemu formalizmu in vztrajanju pri pravici do zasebnosti v javnih nastopih priznala, da obstaja tudi moralna plat zgodbe in da vsa vprašanja niso le formalnopravne narave. Zaradi razprav o morali pa nujno še ne rabimo moralizirati, niti biti obsojeni, da smo k temu nagnjeni. Zato težko verjamem oceni, da ni obstajal prav noben javni interes po poročanju. Kot vselej se zaplete kvečjemu pri vprašanju, kako o čem poročamo, ne pa, ali sploh.

Bomo okrivili tudi Natašo Pirc Musar?

V Jutarnjem listu in STA (ki se je prvič oglasila z vestjo o samomoru) lahko naletimo na dve zanimivi deskripciji dogodkov, objavljeni skupaj z vestjo o samomoru: »Mariborski slučaj izazvao je brojne rasprave o pravima objavljivanja materijala na internetu i o zaštiti privatnosti, moralnim normama i odnosu nastavnika i učenika u obrazovnim ustanovama« in »Objava posnetka je v medijih v minulih dneh sprožila razpravo po eni strani o spornosti takšnega ravnanja dveh pedagoških delavcev na šoli ter po drugi o dopustnosti posega v njuno zasebnost, ki je nastal z objavo posnetka na spletu.«

Nekateri »resni« mediji so napadli tudi RTV Slovenija, ker si je v Odmevih drznila odpreti temo in povabiti v goste Natašo Pirc Musar in ravnatelja Dušana Merca. Vsi, ki so o tem kakorkoli spregovorili, so torej v skladu z začetno mislijo krivi, ker niso molčali.

Kaj so argumenti za molk in cenzuro? Do danes jih nihče ni navedel, niti ni poskušal navesti. Iz sporočila DNS lahko zgolj implicite sklepamo, da za novinarski ceh primer ni vreden medijske obravnave, ker nič v njem ni nakazovalo navzočega interesa javnosti.

Citirana opisa nam povesta nekaj drugega. Da je v slovenski javnosti vendarle stekla neka količinsko omejena diskusija o dani temi, čeprav očitno nekateri še naprej verjamejo, da te razprave v javnosti niso v interesu javnosti. Smo dojeli? Ko proč z umazano vodo vržeš dojenčka, se je pač treba pretvarjati, da ga v kadi nikoli ni bilo. Če kaj dokazuje to absurdnost sprenevedanja DNS, je prav takšno vztrajanje pri svoji oceni – in to zdaj, ko je taisto razpravo končno tudi samo moralo dovoliti.

Delo samomor ravnatelj

  • Share/Bookmark

Seks v mestu

21.11.2014 ob 16:19

Medtem ko se skoraj polovica Slovenije, če uporabim kar sam časopisni izraz te dni, tako ali drugače predaja premislekom (in fantazijam), kaj točno se je dogajalo v  neki pisarni mariborske srednje šole in njenim ravnateljem, ki naj bi ga ujeli v intimnem položaju s svojo sodelavko, mediji o tem pišejo in poročajo silno, pravzaprav kar maksimalno različno.

Maribor seks afera 24ur

Lahko bi govorili o popolni polarizaciji pristopa: rumenosti in senzacionalnosti naklonjeni so snov z veseljem in neizmerno hvaležnostjo zagrabili, kar smo seveda lahko pričakovali, medtem ko bolj resni mediji raje vodotesno molčijo. Na mah ponujeno vprašanje je enostavno: bi morali z vidika novinarske etike prve grajati in druge hvaliti, in to iz diametralno nasprotnih stališč, izmerjenih s pomočjo iste merilne palice? Torej prve zato, ker so podlegli tabloidnosti in se spustili v zasebno sfero dveh posameznikov, ki nas ne sme zanimati, spet druge pa, ker so tako enotno in homogeno stoično pogledali proč, da bi taisto zasebnost pogumno zaščitili?

Med mediji, ki so tako ali drugače poročali o »mariborski aferi« ali celo »mariborski seks aferi«, so npr. POP TV, portal 24ur, Svet na Kanalu A, Slovenske novice, Svet24, spletni Žurnal, Planet SIOL in še nekateri manjši.  Nikakor pa o njej niso želeli niti z besedo pisati domači (lokalni) Večer, Delo, Dnevnik ali STA. V zadnjih dnevih so afero povzeli številni tuji ne zgolj spletni mediji, ne le s prostora bivše Jugoslavije, temveč tudi angleško pišoči. Naj jih zgolj nekaj naštejem kar v povezavah:

https://metro.co.uk/2014/11/20/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school-4955684/

http://schoolsimprovement.net/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school/

http://www.hellou.co.uk/2014/11/headmaster-caught-comprimising-position-27159/

http://www.topix.com/world/slovenia/2014/11/headmaster-caught-giving-oral-sex-to-maths-teacher-during-school

http://tvnz.co.nz/world-news/students-catch-headmaster-maths-teacher-in-sex-act-classroom-6153978

http://www.24sata.hr/sexy/ravnatelj-skole-zadovoljavao-profesoricu-ucenici-ih-snimili-394225

http://www.jutarnji.hr/ravnatelja-skole-i-nastavnicu-snimili-u-ljubavnom-klincu/1237415/

http://dnevnik.hr/vijesti/svijet/video-ravnatelj-skole-u-uredu-oralno-zadovoljavao-profesoricu-matematike—361361.html

Maribor seks afera School

Zanimivo izjemo je pri nas naredila RTV Slovenija, ki sicer »mariborske afere« ni posebej obeležila v kakšnem »informativnem« prispevku, pač pa je v torkovih Odmevih (torej relativno hitro) za izhodišče vzela samo zgodbo in v studio povabila dva razpravljalca o temi: ravnatelja Dušana Merca in bivšo informacijsko pooblaščenko za dostop do javnih informacij Natašo Pirc Musar. Voditeljica dr. Rosvita Pesek je torej predpostavila, da zgodbo preprosto gledalci TV Slovenija pač že poznajo – iz drugega (rumenega) medija.

Moj odgovor na izhodiščno dilemo o agenda setting in postavljanju in dopuščanju obravnave zgornje teme je preprost: z molkom, cenzuro in gledanjem proč se ne opravlja prav nobeno posebno poslanstvo. Čeprav ne more biti dvoma, da je takšna bila njihova zavestna in dobro premišljena (uredniška) odločitev ter posledična drža, s tem v ničemer ne prispevajo k soočanju z novinarskimi in medijskimi dilemami, še manj k obveščanju razdvojene in neuke laične javnosti, ki preprosto ne ve, kaj naj si o vsem skupaj misli in se zateka k takšnim ali drugačnim stereotipizacijam.

Bistvena zadrega novinarske odločitve tu pač ne bi smela biti, ali bomo neko temo pokrili, temveč kako jo bomo.

Moralna in druga spregledana vprašanja

Čeprav se bom odprtim moralnim zadregam posvetil naslednjič, bi rad kot simptomalno izpostavil zanimivo dihotomijo v njihovem dojemanju. Najdemo jo v spodnjem odlomkuna portalu 24ur.com:

Pirc Musarjeva: z objavo dijak namerno želel škodovati učiteljici in ravnatelju

Na dogajanje se je kmalu po objavi odzvala bivša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. Kot pravi sama, jo je poročanje tako ‘sprovociralo’, da je morala na to temo objaviti blog. V njem je pojasnila svoje stališče. Kot navaja, “primer ni sporen (le) zato, ker naj bi si ravnatelj in učiteljica v kabinetu dovolila početje, ki sicer po splošnem družbenem naziranju o sprejemljivem in nesprejemljivem početju na določenih mestih, res ne sodi v službene prostore,” navaja Pirc Musarjeva. Kar je zmotilo njo, je dejstvo, “da noben medij ni obsodil početja dijakov – skritega snemanja z mobilnim telefonom in objave posnetka na spletu.” Kot pravi, je neupravičeno slikovno snemanje, ki bistveno poseže v zasebnost posnetega, v slovenskem kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje. “Početje dijakov torej ni le nemoralno, ampak potencialno tudi protipravno. Njihovo početje ni samo ‘svinjarija’. S skrivnim snemanjem so nedopustno posegli v zasebnost posnetih, ki sta jo več kot očitno pričakovala (pa čeprav v kabinetu). Da pa so posnetek kasneje še objavili na spletu, kaže na njihovo trdno in premišljeno namero škodovati posnetima,” še navaja Pirc Musarjeva.

Nekdanja pooblaščenka torej spornost primera »mariborske afere« locira v samo dejstvo, da mediji niso dovolj obsodili snemanja dijakov, na kar je vehementno opozorila sama. Na svojem blogu pa je v razpravo dopustila tudi kakšno drugo obliko spornosti, ki bi šla onstran nezakonitega posega v intimo dveh posameznikov, kar je skromno nakazala s prislovom »le«, podanim v oklepaju.

Prepričan sem, da nezakonito snemanje ni edina topika, ki se nam kot legitimna poraja v razpravo v danem primeru, tako kot verjamem, da je spregled najslabša izbira soočanja z njimi.

Maribor seks afera svet24

  • Share/Bookmark