Apolitična političnost (nekaterih) kulturnikov

27.01.2007 ob 18:12

Priznam, najraje bi počil od smeha ali žalosti, če nekateri tega ne bi pričakovali dobesedno. Kajti pričakujejo… Vračam se k stari blogovski temi (ja, o njej so znali blogerji povedati več kot preostali mediji): Jančarjevemu „Vragu na vasi“, v katerem mrgoli podrobnejše analize vrednih neumestnih analogij, prehitrih sklepov, dekontekstualizacije, mimobežnega okrivljanja medijev, napačne ocene vzrokov. 

Moj pok se je namreč najbolj glasno dogajal, ko sem prebiral naslednje mizerne provladne apologetične vrstice: 

»Ne vem, zakaj so govorili, da je v nemirnih dogodkih zadnjih mesecev prejšnjega leta zavladal zakon ulice, ko pa ne v Ambrusu ne v drugih dolenjskih krajih, kjer so se zbirali vaščani, ni nobene ulice. Večji del razburjenih ljudi se je zbiral na vaških, kvečjemu daljnih predmestnih cestah, večina udeležencev je stopala s traktorjev.« 

Lepa reč, imate akademika literata, imate svetovno znanega Jančarja in vam ne razume metafore. Z isto malicioznostjo, ki jo v članku pripisuje drugem, je sam noče razumeti. V Ambrusu menda ni ulic, zatorej se zakon ulice ni mogel zgoditi. Eh? Kaj pa mi; mi bi takoj morali razumeti njegovo metaforično raba »vraga«, peklenščka in podobnih bitij, ki so menda skuhali ambruške dogodke? 

Takile otročji argumenti verjetno niso razumljivi brez ozadja. Nekateri slovenski pesniki in pisatelji so – to znanje velja obnoviti – izrekli simbolični pozdrav Janezu Janši. Kdor tega ne ve, molka tega dela civilne družbe in naključnih apologij taiste pač ne more razumeti. 

Pri tem nimam v mislih le Jančarja, pač pa še prej staronovega predsednika društva Slovenskih pisateljev Vlada Žabota. Spomnimo se, kako je pomagal na odru Zbora za republiko Jambreku in kompaniji. Spomnimo se njegovih besed v neki oddaji, da lahko pisatelji zrušijo oblast, če gredo na ulice. Bilo je pred dobrim letom in vsekakor po oktobru 2004. Dobro ste slišali: literati lahko rušijo oblast! 

Slovenski pisatelji so realna sila. O tem ni nobenega dvoma. Toda zgodilo se je nekaj drugega: mnogi so postali oblast, del oblastne izvršne garniture, del oblastniškega režima. Še zlasti krog okoli Nove revije. Kultura je naša. A prav tu nastopi težava: imamo kulturnike, ki so naklonjeni oblasti. A imamo tudi oblast, ki je naklonjena kulturi. Še posebej se je to stališče artikuliralo ob Janševi uporabi „novoekonomistov“, ki so v duhu mrkaičizacije kulture zapretili tudi njim. Jančar nas je takrat pomirjal z besedami: brez skrbi, ta oblast je naklonjena kulturi in ob tem navedel zanimive razloge. V njej da so sami kulturniki: premier je član slovenskega PEN-a, zunanji minister književnik, minister za kulturo zgodovinar … Več tukaj. 

Če imamo oblast, ki je naklonjena kulturi in kulturo, ki je naklonjena oblasti, pa to menda še ni dovolj, da bi smeli reči, da imamo kulturno oblast (v neekvivokacijskem smislu). Jančarjev „Vrag na vasi“ tacitno dokazuje le, da ljubezensko razmerje v tej melodrami še vztraja in da eros nikakor ni zamrl. Verjetno prav nasprotno.

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na “Apolitična političnost (nekaterih) kulturnikov”

  1. mia pravi:

    Ko se gre Jančar politiko, kakor da to ni isti človek. Jančar politik podira tisto, kar Jančar literat gradi. Pritlehen je, klečeplazen, ozek, enoumen; pravo nasprotje tistega, kar poznamo iz njegovih literarnih del. Jančar je tipičen primer sijajnega literata in bednega politika.

  2. kinky tone pravi:

    mia
    Tudi mene čudi to nasprotje.

  3. Ščurek pravi:

    Morda pa avtor svojih del ni on ampak kšn Kitajc.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !