Podjetniška sproščenost potomcev slovenskega Samuela Huntingtona

11.04.2008 ob 09:29

Ideolog slovenske sprostitve, po pravici imenovan Samuel Huntington sproščene Slovenije, ni edini, ki boleha za podjetniško megalomanijo. Če se je pred kratkim otepal vzdevka visokošolski tajkun, ki mu ga je – no ja, direktno je to zanikal – pripisal njegov strankarski in visokošolskosvetni kolega Janko Prunk, smo ga nedavno tega občudovali v novi in vnovični, to pot dignitetni vlogi glede medijev. Mediji seveda spet niso sproščeni (vmes, za časa Petra Jančiča in Danila Slivnika so pač bili), zato Dignitas in zato nova pobuda po slovenskem dnevniku ali vsaj tedniku. Kot znajo povedati poučeni, Jambrek vneto cuka za rokav Janšo, da bi izposloval nekaj milijončkov evrov zagonskih sredstev zanj.

Toda česar ni mogoče storiti na državni ravni, je mogoče v družini. Zakaj ne bi začeli z majhnim, pri sebi? Z medijskim inštitutom? Če lahko ima ata privatno univerzo, zakaj desetletni sinko ne bi mogel privatnega inštituta? Bere se kot incredibile dictu, kot zanimivost iz zanimivostne rubrike POP TV, pa ni:

Zavod, ki so ga na okrožnem sodišču v Kranju registrirali pred tremi dnevi, je ustanovilo pet polnoletnih članov družine: Boštjan Miha Jambrek, ki je po zamenjavah vodstva Slovenske kinoteke zasedel mesto programskega direktorja, Primož Jambrek, ki je pred kratkim postal novinar STA, zvezdi družabnih kronik na Pop TV in v Žurnalu Špela Klara Jambrek in Polona Zoja Jambrek ter srednješolka Eva Jambrek. Med ustanovitelji je tudi njihov mladoletni, komaj desetletni brat. V vlogi centru za socialno delo, ki je privolil v njegovo sodelovanje v projektu, sta starša Jambrek pojasnila, da bi njegova vključitev prispevala k njegovemu osebnostnemu razvoju ter k bolj kritičnem odnosu do vsebine množičnih medijev, ki ga vsakodnevno obkrožajo.

Ob ugibanjih, zakaj se je Jambrekov podmladek odločil za tak projekt, je Primož Jambrek zanikal, da bi že imeli konkretne načrte. “Gre za družinski projekt, njegov namen je predvsem, da imamo neko zaledje, nimamo pa še konkretnih planov,” je dejal Primož Jambrek. Tako so tudi najmlajšo sestro in brata v projekt vključili zato, da jima bo, če bo kdo od njiju v prihodnosti želel delati na tem področju, to prek zavoda laže. Po njegovih besedah pa ne držijo ugibanja, da bi imeli v načrtu izdajanje časopisa, saj bi bil to za zdaj prevelik zalogaj. Prav tako je zanikal, da bi pri projektu sodeloval oče dr. Peter Jambrek, se pa v okviru družine seveda o tem posvetujejo.

Primož Jambrek je včeraj zanikal, da bi že razmišljali o oblikah financiranja zavoda (v statutu so sicer kot vire financiranja poleg denarja ustanoviteljev navedli prodajo storitev na trgu, darila, sponzorstvo, subvencije) oziroma da pričakujejo Simonitijeva proračunska sredstva za pluralizacijo medijev (rok za letošnje prijave je sicer že potekel). “Tudi če bi hoteli računati na ta vir, se glede na situacijo sedaj tako nič ne ve. To bi morali narediti tri leta prej,” je še dejal Primož Jambrek. Klemen Belhar je na vprašanje, ali računajo na denar iz proračuna, odgovoril: “Seveda, kot vsi se bomo morali prijaviti na razpise.”

Dnevnikov zapis sicer ničesar ne pove o tem, če bo desetletnik morebiti blagajnik in tega se verjetno niso spraševalil niti na omenjenem Centru za socialno delo. Kdo pravi, da so Jambrekove privatne fakultete nekvalitetne, če se dober kader kali že v rani mladosti? Da je le iz pravega loga!

Desetletni bo torej skozi razvijanje podjetniške žilice razvil kritičen odnos do medijev, pravijo starši. To me spominja na dvoje. Najprej na slovite, a preslišane besede Branka Grimsa, edinega avtorja Zakona o RTV, ki je med utemeljitvami za zakon navedel, da si želi, da bodo njegovi otroci nekoč zares živeli v demokraciji. In torej spremljali demokratizirane medije.

Drugič me spominja na »Jambrekov silogizem«:

(1) ljudje so doslej (neomajno) verjeli medijem,

(2) vera v medije je vzdrževala in ohranjala dosedanjo oblast, toda

(3) ljudje so nehali verjeti medijem, zatorej je

(4) konec zaupanja/vere v medije povzročil spremembo oblasti.

Pomembnost novinarskega dela in vpliva tega na politične dogodke ne bi mogli biti v tesnejši povezavi. Ljudstvo je sicer uvidelo, da medijem ne sme verjeti, kot misli Jambrek, toda novinarji so ostali na svojih mestih. Novinarji so torej mediatorji in ključ do političnega uspeha.

Povedano drugače: če bomo že v desetletnike vcepili nezaupanje do medijev, potem smo na pravi politični poti. Če bodo mediji ob tem še naši, pa je zmaga zagotovljena. Potreba po ustanavljanju inštitutov s »svojimi« desetletniki je s tem več kot utemeljena. Q.E.D.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji so onemogočeni.