Konec liberalnih strank

8.06.2011 ob 08:30

Se liberalne stranke poslavljajo s slovenskega političnega prizorišča? Bomo v Sloveniji kmalu dobili bipolarno politično sceno, črnobelo vladavino maloštevilnih strank, recimo socialnih demokratov in slovenskih demokratov, Pahorja in Janše? Ali pa bomo soočeni, kar je mogoče še huje, z enopolno situacijo, veliko koalicijo SDS in SD?

Napovedi se zdijo realistične. Čeprav zveni bogokletno, imamo dobre razloge za veliko skepso glede preživetja ali vsaj prihodnjega realnega dometa liberalnih strank, vrednot in ideologije, ki stoji za njimi. Nobena izmed obeh obstoječih, ne Zares in ne LDS, razumljivo ne želita poslušati napovedi o svojem počasnem hiranju. A podatki govorijo o prav nasprotnem: njun vpliv v političnem bazenu še nikoli ni bil tako majhen. Pustimo za trenutek ob stranki, zakaj se je realno zmanjševal. Stranki Zares grozi popolno izumrtje, vsaj kar se vstopa v parlament tiče, stranka LDS že leta stopica na mestu in se je vdala v usodo miniaturne stranke. Po napovedih raziskovalca javnega mnenja dr. Vlada Miheljaka se nam lahko zgodi, da nobena ne bo dosegla parlamentarnega praga na naslednjih državnozborskih volitvah.  Za politični vrednostni pluralizem in zdravo demokracijo so obeti slabi: z izgubo močne liberalne opcije Sloveniji preti še močnejša dominacija desnih strank, s tem pa bolj ali manj prikritega populizma, konservativizma in ogrožanja človekovih pravic. Karkoli si že mislimo o liberalcih, v trenutni situaciji so jeziček na tehtnici in obrambni zid pred prevlado »madžarskega scenarija« in pohoda desnega radikalizma, ki se odvija v številnih evropskih državah. Če si ga želite, potem nehajte z branjem.

Kaj natankoma se dogaja z obema strankama? Če v Zaresu poskušajo biti še zadnje bitke za svoje preživetje, a hkrati vlagajo svoje odstopne izjave, v stranki LDS navidezno zmagujejo. Toda zadnji kongres je pokazal, da obstajata dve relativno enakopravni frakciji v njej in da se nezadovoljstvo zaradi sumov o tajkunskih in odvetniških navezah krepi. Nemogoče je verjeti, da bi se s takšno dediščino v njej zgodil napredek in pomemben preboj, kot napoveduje njena predsednica. Doslej so namreč etiketo tajkunstva na LDS pridno lepili politični nasprotniki, zdaj se zdi, da je vernikov v takšna ozadja tudi v sami stranki kritično veliko. Realno lahko domnevamo, da bodo po superreferendumski nedelji rejtingi vladnih strank še padali. Zato in tudi sicer je praktično nemogoče, da bi se Zaresu uspelo do novih volitev izvleči iz krize podpore. Obe, LDS in Zares, verjetno menita prav nasprotno in to dokazujeta z odsotnostjo iskrene samorefleksije. Stanje, v katerem sta se znašli, bolj kaže na to, da sta izgubili svojo razsodnost. V trenutku, ko to pišem, aktivno prispevata k izginjanju liberalne opcije, ker se ne vedeta v skladu z načeli politične racionalnosti. Naj mi bo dovoljeno povedati nekaj več o tem.

O politični racionalnosti zadnje mesece govorimo kar veliko. Sicer na mnogo bolj opreproščeni ljudski ravni, ko to vlado obtožujemo izgubljenega stika z realnostjo. Ta, da je izgubila vse kompase, se glasi eden standardnih zlizanih očitkov predvsem predsedniku vlade. Drži, ta vlada vleče nekatere katastrofalne poteze in se obnaša kot otrok v peskovniku. Toda z vidika preživetvenih strankarskih taktik socialnim demokratom ne kaže tako slabo, kajti še vedno so krepko na drugem mestu vseh mnenjskih lestvic. Težava je v preostalem krilu vladajoče garniture  – in spet smo pri liberalnih strankah. Njuna politična iracionalnost se kaže v izostanku najpomembnejšega elementa, zagotavljanju možnosti, ki šele omogočajo politično delovanje. Bomo nekomu, ki je super racionalen, a je zbolel za rakom in odklanja medicinsko pomoč, še vedno rekli, da je razumen? Težko.

Omenil sem preživetvene taktike – ko govorim o politični racionalnosti, govorim zaenkrat zgolj s perspektive optimalnih okoliščin, ki morajo biti navzoče, da bi nek racionalni akter dosegel svoj cilj. Kar očitam liberalnim strankam, je skratka njihova iracionalnost v perspektivi tega, da jih ne zanima njihovo lastno preživetje – pa tudi preživetje liberalnega bloka kot takega. Če namreč politični akterji dokazujejo svojo racionalnost s tem, da sprejemajo razumne odločitve, jim še zmerom ne bomo mogli pripisati popolne racionalnosti, če ob tem nimajo v mislih svojega lastnega obstoja, ki šele omogoča, da funkcionirajo kot racionalni subjekti. Samomorilsko ravnanje, ali vsaj nekaj, kar spominja nanj,  po svoji naravi ne more biti takšno. Kdaj je torej neko ravnanje samomorilsko iracionalno, smo s tem navedli – takrat, ko nismo uporabili in izkoristili vseh možnosti za svoje preživetje. Poglejmo, kaj se je zgodilo zaresovcem. Vrednostna in politična platforma, iz katere so pretežno nastali, je predstavljala prvi napačen korak. Povedano drugače, LDS in Zares nikoli nista postali dve ločeni entiteti – čeprav se je možganski trust iz LDS pretežno preselil v Zares. Mogoče skratka Zaresa ni pokopala zgolj »afera Ultra« po načelu »mrtev Golobič, mrtva stranka«, ampak omejen prostor ne do konca razvite politične identitete.  Dokaz temu je zelo enostaven in splošno znan: čeprav je stranka stopila na parket z deklariranjem »nove politike«, je venomer na svojem čelu ponujala stare obraze iz eldeesovske preteklosti. Na najpomembnejše državne funkcije, vključno z ministrskimi in mestom predsednika državnega zbora, so se zavihteli ljudje iz LDS. Sicer se je res oborožila z nekaterimi člani stranke AS, nekatere sveže obraze postavila celo na mesto podpredsednikov, toda le malokateri državljan bi znal našteti, kdo so ti obrazi. Dejansko takšen preboj ni uspel praktično nikomur. Če skrajšam: državljani so ves ta čas imeli dobre razloge, da stranki LDS in Zares percipirajo kot enost, ponesrečen preostanek in ponesrečen »novi« klon preostanka. In imeli so prav.

Seveda lahko marsikdo izmed »prizadetih« poreče, da so trditve o samomorilskosti žaljivo blebetanje na pamet, poenostavljeno pretiravanje. Da o njihovi usodi žal odločajo volivci, ne oni sami. Da so vsega krivi mediji, demonizacija, paranoja. Kar bo seveda spet le delna resnica. Verjetneje je namreč prav nasprotno, da je obe stranki dodatno pokopal ogromen intelektualni potencial obeh, podporni krogi, ki so vsa ta leta previdno molčali in »šparali« s kritiko in svarili. Dokaz: naj nekdo poskusi našteti vse javne kritike napak obeh liberalnih strank, ki jih niso spisali dežurni desničarski razumniki. Kam se je izgubil ta potencial in zakaj je utihnil, je seveda zelo intrigantna zgodba, nesporno pa so omenjeni sokrivi za nastalo situacijo. Toda vrnimo se k dokazovanju iracionalnosti. Tisto, kar bi obe stranki morali storiti, se je zadnje tedne velikokrat omenjalo. Združiti bi morali moči. Lahko torej sklepamo, da se obe tega zavedata, a na način, kot kadar se z rakom oboleli pacient zaveda, da ga čaka mučna operacija, a jo bo raje odklonil. Namesto tega raje kot privoščljiva soseda opazujeta, kateri bo prej crknila krava. Domnevamo lahko, da imajo zaresovci moralnega mačka, da bi potrkali na vrata stranke, iz katere so odšli. Enako lahko domnevamo, da imajo v LDS priprta vrata za »izdajalce«, ki so iz stranke odšli in jo morebiti celo želeli uničiti. Pobalinsko ravnanje enih in drugih seveda zelo veseli preostale politične bloke v državi. Nič ni lepšega kot to, če ima vaš tekmec za sovražnika kar samega sebe. Potem vas kot sovražnika niti ne potrebuje.

Verjetno smo zelo blizu scenarija, ko bodo čisto psihološki motivi iracionalnih medsebojnih zamer tisti, zaradi katerih bomo v Sloveniji dobili zmagovito desnico. Verjetno ni realnega upanja, da bi se okrepil preostanek levice na čelu s socialnimi demokrati.  In nič ne bodo pomagali globokoumni traktati o neizbežnem vzponu desnice v Evropi, ki se mu ni bilo mogoče izogniti. Ne, liberalci bodo morali prevzeti ogromen del odgovornosti za svoje nespametno ravnanje.

Boris Vezjak

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Konec liberalnih strank”

  1. Sproščena Slovenija » Objave » Zares med preteklo in sedanjo nujo pravi:

    [...] stranke v Sloveniji tonejo, to čivkajo že vrabci na strehi. O tem sem pisal v prejšnjem zapisu. Velja še zlasti za stranko Zares, a zdi se, da je to zanje tabu tema. Njeni člani vztrajno [...]