Arhiv za Februar, 2021

Predinterpelacijsko odkrivanje nestrpnosti do kristjanov

2.02.2021 ob 11:49

Zakaj nas želi Matej Tonin prepričati, da je afera ministra za delo Janeza Ciglerja Kralja napad na kristjane? In zakaj s tem v resnici uničuje NSi?

Tako se sprašujeta Primož Cirman in Vesna Vuković na Necenzurirano.si ob aktualni aferi morebitnega protežiranja zavoda Iskreni v ministrskem razpisu in obenem opisujeta že novo afero: zakaj bi Tonin želel postati tudi minister za zdravje in kako se dobiva z lobisti Vzajemne in skupaj z njimi krčevito bori proti ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. V retorično učinkovito oblikovanem naslovu se že skriva poanta: »Spoštovani Matej Tonin, ne gre za kristjane, ampak za denar za vaše.«

Iskanja sovražnikov do krščanstva

Naj takoj povem, da se do ravnanja ministra ne želim opredeljevati po sebi, za to imam premalo podatkov in za namene pričujočega zapisa tega ne potrebujem. Analizirati pa želim reakcijo Nove Slovenije v njenih sponzoriranih objavah na socialnih omrežjih, frontalno retoriko Mateja Tonina in Janeza Janše, kjer smo lahko zadnja dva tedna zaznali motivično enako strategijo: sebe razglasiti za žrtev zlobnih motivov nasprotnikov krščanstva.

Kdor je podvomil v pravilno izvedbo razpisa ministra, ni mogel ubežati epitetu nasprotnika kristjanov. Ob hipoma razkriti kristjanofobiji in skrbi za osnovne človekove pravice je tudi predsednik vlade mimogrede ošvrknil »nestrpnost do kristjanov« in jo pripisal politični opoziciji zelo neposredno:

Nestrpnost do kristjanov in do drugače mislečih nasploh v Sloveniji se je začela drastično povečevati vzporedno z nastajanjem @strankalevica ter izdatnim državnim financiranjem t.i. #NVO z naslova Metelkova 6, Ljubljana.

Nenadoma ogrožena svoboda veroizpovedi

Matej Tonin je, podobno kot minister Cigler Kralj, zaznal poniževanje in zasramovanje kristjanov, nenadoma pa sta oba še začutila, da bo potrebno povzdigniti glas glede menda ogrožene svobode veroizpovedi:

Kristjani smo del te družbe in to bodo morali slej kot prej sprejeti tudi predlagatelji interpelacije. @NovaSlovenija ne bo nikoli dovolila, da nas bodo kristjane zasramovali ali poniževali, vedno bomo branili svobodo veroizpovedi.

Kaj imajo vsi ti odzivi skupnega? Da namesto partikularnih pojasnil, kako je minister Cigler Kralj razdelil denar, pohitijo s kolosalno preusmeritvijo pozornosti in pripišejo čisto določen osebni motiv vsem skeptikom v izvedbo razpisa, seveda predvsem politični opoziciji, v naslednjem koraku pa tak motiv potem napadejo. S tem spretno dosežejo, da se javna razprava začne odvijati v čisto drugo smer, seveda pa predvsem služi strnjevanju ideoloških vrst.

Zaradi interpretacije menda ogroženi kristjani

Okoliščni ad hominem

Tovrstno izpeljavo bom v osnovi štel za obliko okoliščnega argumenta ad hominem (ad hominem circumstantiae), o čemer bo bralec več napotil našel na koncu tega zapisa in na članek Douglasa Waltona. Pri njem bomo takoj prepoznali očitka o pristranosti in osebni motiviranosti, značilna zanj. Naj navedem najbolj prepoznavno elementarno argumentacijsko shemo takega argumenta:

  1. Oseba A trdi X.
  2. Toda oseba A ima čisto osebni interes za trditev, da je X resničen.
  3. Zato je X napačen.

Če bi jo prevedli v naš primer z interpeliranim ministrom in predpostavili, da je sklep bil izrecno podan, ne zgolj implicitno, bi to pomenilo naslednje: tisti, ki mu očitajo, da je ravnal koruptivno, imajo oseben in čisto ideološki interes, da bi ga prikazali kot koruptivnega. Njihov nečasten interes je lahko rušenje Janševe vlade, tokrat pa še priročno odkrita kristjanofobija, zaradi česar njihova motivacija izdaja, da je začetna trditev o ministrovi pomoči zavodu Iskreni napačna.

Kristjanofobija in pristranost

Okoliščni ad hominem nam sugerira, da je oseba, ki argumentira, nujno pristranska ali nagnjena k čisto določenemu, kristjanom nenaklonjenemu stališču, zato je njena trditev nujno neveljavna in nesprejemljiva. Če opozicija zahteva interpelacijo proti ministru, bi torej njeno stališče morali ostro zavrniti. Toda da je minister ravnal koruptivno, bi lahko štelo za dejstvo, tudi če bi ga izrekel kristjanofob. Povedano drugače: pristranost še ne implicira neresničnosti ali neveljavnosti neke trditve.

Argument premierja in Toninove stranke je dejansko še bolj kompleksen. Da pomisleke o koruptivnosti izreka kristjanofob, nihče ni sploh dokazal, ampak jih je preprosto podtaknil. Ali je to storil kognitivno iskreno ali morda iz nagibov čiste politične propagande, lahko ugibamo, ampak upoštevajoč dejstvo, da je velik del psihopolitike obstoječega režima neskrito propagandističen v najslabšem pomenu besede, najbrž ne bi smeli razmišljati preveč naivno.

Igranje na karto žrtve

Zato taktiko uvedbe retorike o kristjanofobih preprosto prej štejem za še eno ilustracijo zadnje čase priročne strategije igranja žrtve (victim playing). Pri tem znova opozarjam, da je nekaj presneto in že kar perverzno narobe s državo, kjer na to zlizano melodijo žrtve nenehno stavi oblast, pa še to avtoritarna. Nikakor ne ljudstvo.

Reakcija poslanca Levice, ki se pritožuje nad tem, da so ga ugrabili kot kristjana

Vidimo lahko, da je raba okoliščnega argumenta ad hominem s tem postala bolj kompleksna: skozi pripis motiva (kristjanofobije) in potem dekoncentrirane obravnave motiva samega sebe oklicati za nekakšno žrtev ad hominem napada nase, s tem pa utemeljiti lasten ad hominem do domnevnih kristjanofobov.

Povedano drugače, victim playing lahko tukaj štejemo za obliko varanja, ki je tokrat napad na (drugega) človeka utemeljila z domnevnim osebnim napadom nase.

Več:

O diskreditaciji in argumentih ad hominem

Ad hominem v slovenskem javnem prostoru

Ad hominem, naš pravi vladar

  • Share/Bookmark