Arhiv za kategorijo 'Slovenija'

Trije pahorizmi* in en Štefanec

15.03.2014 ob 10:15

Čeprav javnost zahteva odstop nesrečno izbranega šefa KPK Borisa Štefaneca, s čimer bi slednji nesporno razbremenil nastalo situacijo, so se zdaj našli kar trije politični kralji, ki menijo nasprotno. Zelo pogumno, toda včeraj so se taki izbiri v bran postavili Alenka Bratušek, pred tem Zoran Janković in danes celo, glej ga zlomka, predsednik republike. Ja, tisti, ki je vse zakuhal.

Če dobro premislimo, si bolj renomiranega ščita pred državljani g. Štefanec ne bi mogel želeti. Še zlasti, ker je še včeraj kazalo zelo slabo. V nadaljevanju bom poskušal z branjem posameznih stališč Boruta Pahorja pokazati, kako nekredibilno in nenačelno se je obnašal v izjemno kratkem časovnem obdobju – ob imenovanju neodstopljivega predsednika KPK, ki je hote ali nehote zamolčal svojo strankarsko pripadnost pri svoji kandidaturi, zaradi katere si je, vsaj tako predsednik republike v nekem trenutku, nakopal tudi njegove dvome. Zadostovalo bo nekaj kratkih citatov za dragocen uvid v vaje v nelogičnostih in zanimivo bo spremljati, ali bodo ob tako velikem fokusu javnosti na protagoniste ostale neopažene.

Stefanec Pahor

(1) Istovrstnost ravnanja

Drugače ali enako, je med njima kakšna semantična razlika?  Pahor je sprva zakuhal znameniti dvom, ki je v obliki naslednjega stavka sploh sprožil stampedo sumov, odstopov in požarjevskih teorij zarot:

»Če bi mi postopek omogočal večjo vlogo, bi se morda odločil drugače.«

Pahor je dvomil, tega ne zanika. In dvom je porodil skeptični požar. Toda v včerajšnjem intervjuju za RTV SLO si je že popolnoma premislil in se zanikal. Imenovanje zanj ni bila več stvar, ki bi jo storil drugače:

»Vendar pa moram tako storiti, ker mi tako nalaga vest. In če me vprašate, ali bi danes storil enako, bi storil enako.«

Kazno je, da obojega ne more trditi: ne more meniti, da bi se pri izbiri punce odločil drugače in takoj zatem, da bi storil enako pri ponovitvi, če se vmes pogoji niso spremenili. In se niso. Ali nas prepričanje vodi v obžalovanje ali nas ne vodi, on pa bi imel oboje hkrati. Moralna teža besede je pač takšna, kot pri njej: ne more pri punci spati, ne da bi se to poznalo.

(2) Pozvati k odstopu ali ne pozvati

Šef države se je zaplezal še pri naslednjem: sprva je od Štefaneca prijazno pričakoval, da razmisli o umiku, potem pa se je čez dva dneva (13. marec) udarjal po prsih, češ da njegovega odstopa pač ne zahteva ali pričakuje. Po tistem, ko sta zaradi njegovih besed dvoma odstopila oba namestnika KPK in se je kriza imenovanja senata tega organa poglobila. Poglejmo:

Štefanec ne namerava odstopiti, Pahor pa ga k temu ne bo pozval. “Jaz nikoli nisem in nikoli ne bom pozival funkcionarjev, naj odstopijo,” je dejal.

Zelo decidirano. Ampak njegova prva reakcija dva dni pred tem je bila nasprotna,Štefaneca je prosil, da razmisli o »možnosti za uspešno delo«:

Predsednik republike Borut Pahor je danes prejel odstopni izjavi obeh novoimenovanih namestnikov predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), g. Darka Stareta in dr. Jurija Fermeta. O tem je predsednik republike obvestil g. Borisa Štefaneca, novoimenovanega predsednika KPK, in se z njim pogovarjal o novonastalih okoliščinah, ki zelo močno otežujejo uspešno in verodostojno delo Komisije za preprečevanje korupcije. Predsednik je g. Štefaneca prosil, naj te okoliščine tudi sam temeljito presodi in oceni, ali še obstajajo možnosti za njegovo uspešno delo in za uspešno delo komisije.

Brez pretiravanja lahko rečemo, da ga je Pahor pozval k odstopu, svoje dejanje je le nekoliko leporečniško zavil v blažji poziv k premisleku. Če bi želel paradirati na razliki med »zahtevati« versus »pozivati k presoji o uspešnem delu«, potem velja spomniti na še eno dejstvo: v polnem smislu najbrž predsednik republike preprosto ne bi mogel pozvati Štefaneca, da se odpove svoji funkciji, na katero ga je pravkar imenoval.  Ne bi imel nobene pravne podlage, razen tega bi spodbijal lastno odločitev. Trditi, da »nikoli ne bom pozival funkcionarjev, da odstopijo« je zato odveč, tega ne more početi. Ampak storil je prav to.

(3) Nespodobno povabilo v KPK

V včerajšnjem pogovoru na POP TV je Pahor državljane v silnem pomanjkanju dobrih kandidatov kar s srepim pogledom v kamere pozval, da se prijavijo za namestnike senata KPK. Simpatično? Niti ne. Poglejmo:

In moja prošnja javnosti, zdaj ko se začenja krog za imenovanje dveh namestnikov. Prosim vse, ki poznate tiste, za katere menite, da bi bili primerni za opravljanje te dolžnosti, da jih nagovorite, da kandidirajo za ta položaj, in mi verjemite, da bom najboljše izmed njih tudi izbral. Ugotovili pa boste, da se, žal, za ta položaj taki ljudje v glavnem ne želijo potegovati.

Toda predsednik je zavajal – le kakšen dan pred tem se je opravičeval, da pri izbiri kandidatov za člane senata ne more pomagati:

Kot predsednik republike mimo predlogov izbirne komisije nisem smel predlagati članov senata.

Ali še podrobneje:

Imenovanje senata KPK je prvo, ko je predsednik zadnji člen. Tako določa zakon. V postopku imenovanja sem ga bil dolžan spoštovati in ga nisem komentiral. Dejstvo pa je, da ima izbirna komisija zelo veliko vlogo, na katero kot predlagatelj ne smem in ne morem vplivati,« je pojasnil.

Pahor nam potemtakem ponuja, da bo izbral najboljše kandidate in se obenem pritožuje, da sploh ne more izbirati. Državljane poziva k sodelovanju in jim obljublja pošteno izbiro, hkrati pa se negoduje, da ima pri izbiri povsem zvezane roke (sic!) in da obstaja nasproten napačen vtis:

Glede samega postopka je predsednik republike dejal, da meni, da bi zakonodajalec ob noveliranju zakona moral proučiti, ali je tak postopek imenovanja KPK najbolj primeren, saj je ustvarjen v veliki meri napačen vtis, da predsednik republike imenuje senat KPK, v stvarnosti ima pa glede tega precej zvezane roke.

Sklep: dobili smo potrditev, kdo najbolj vehementno ustvarja tak napačen vtis o pristojnostih in ga celo popularizira: to je on sam.

*Pahorizem = všečna, retorično pregnantna in afektirana, toda logično korozivna ali nelogična beseda ali besedna zveza s kratkim rokom trajanja za volivce, ki imajo doma zlato ribico ali vsaj njen spomin. Prosti slovar slovenščine ponuja dve definiciji, ki sta videti nezadostni: (1) »Smešna in neprimerna besedna zveza, ki jo v javnosti včasih izjavi Borut Pahor« in (2) »Dolg, retorično dovršen monolog, na koncu katerega še vedno ni povsem jasno, ali je govorec za ali proti neki rešitvi.«

  • Share/Bookmark

Alenke Bratušek vaje v poziranju

13.02.2014 ob 21:17

Delo je začelo odkrivati nenavadno podobnost med predsednico vlade Alenko Bratušek in glavno protagonistko danske TV nanizanke Borgen Birgitte Nyborg, ki nepričakovano postane danska premierka. Na omenjeno podobnost rahlo namiguje na podlagi sorodnih fotografskih prezentacij, predvsem nekaterih domačih fotografij in naslovne fotografske promocijske ikonografije izvirnika, kjer nam obe protagonistki kažeta hrbet z združenimi rokami na njem in gledata skozi okno:

Borgen + Bratušek

Resnici na ljubo je primerjava med obema likoma v zraku že nekaj časa – ali so si jo ustvarili državljani sami samostojno brez nesebične pomoči vladnih spin doktorjev, pač zaenkrat ne vemo in na to ne moremo sklepati. Če se je danska premierka Helle Thorning-Schmidt od lika Birgitte Nyborg distancirala, ker da ne želi, da vpliva na njeno politično delovanje, je Alenka Bratušek že priznala, da nanizanko spremlja. A si s tem priznanjem ne moremo kaj prida pomagati pri dešifriranju potencialnih namigov.

Kajti nekaj povsem drugega bi bilo, če bi ugotovili, da naša premierka načrtno sodeluje pri ustvarjanju vidnih in nevidnih sublimnih sporočil pri fotografskih izdelkih (ali sicer), da bi si učvrstila svojo politično pozicijo. Da deluje v smeri in na način zbujanja psiholoških vtisov in nezavednih asociacij, po katerih je filmski junakinji sama res podobna, zaradi česar bi postala sama junakinja domačih mnenjskih anket in človeških src. Kako bi smeli takšno gesto potem interpretirati: kot simpatično dejanje koketiranja in zato pohvaliti njen nadvse kreativni piar, ali pa morda kot ceneno, času neustrezno in moralno sporno uporabo nestandardnih komunikacijskih sredstev?

Bratušek Borgen Eržen

Slovenska borgen (oblast) pač ni nič bolj nedolžna od kakšne druge. Toda če želimo odgovoriti na začetno vprašanje »Je premierkina podobnost z Birgitte Nyborg zgolj naključna?«, ne bo dovolj ogledovanje fotografije v hokejskem dresu na Facebook profilu vladajoče stranke, saj ima poziranje predsednice vlade pred tekmo naše reprezentance nesporno izkazan namen. Nekoliko prozoren sicer.

Kar resnično bega v tem vprašanju časopisa Delo, je enostavno vprašanje, čemu obe fotografiji (druga objavljena konec decembra), na katerih sta  Alenka in Birgitte v podobnih telesnih položajih, podpisuje fotograf Dela Jure Eržen? Kako lahko časopis, ki je ponudil svojega fotografa – če tega Eržen ni posnel privatno in ne v svojstvu medijske hiše, zaradi česar potem v podpisu ne bi smelo biti zapisano Delo – odkriva »nenaključnost« tam, kjer je pri tej nenaključnosti sam aktivno sodeloval in avtorstvo fotografije celo podpisal v sicer nepodpisan (!) članek? Povedano preprosto: Delo in fotograf bosta morala kar sama odgovoriti na vprašanje, če je naslovna podobnost naključna ali načrtovana, ker poznata velik del odgovora in ker je Bratuškova po vsem sodeč ob fotografiranju zavestno in s pristankom pozirala. Ali celo v sodelovanju s kakšnim komunikacijskim strategom, ne vemo. Kakšen točno je bil njen namen in čigava je bila sugestija, je sicer intrigantno vprašanje, a za demistifikacijo začetnega naslovnega vprašanja Dela povsem drugotnega pomena.

Bratušek Borgen Jure Eržen

Bratušek hokej

Če moja interpretacija drži, nas Delo malce heca. Bere se kot dobra teorija zarote spin doktorjev, ki manipulirajo z javnim mnenjem, v resnici pa z nami verjetno manipulira kar ustvarjalec zgodbe o manipulaciji.

Borgen original naslovnica

  • Share/Bookmark

Opankarski žurnalizem: kakšen priimek mora imeti novinar?

26.01.2014 ob 21:55

Tomaž Majer je bil zvezda komentiranja predčasnih volitev 2011. Takoj po zmagi Zorana Jankovića si je privoščil napad na profil volivca Pozitivne Slovenije in ga označil za trenirkarja. In potem je sledil duhovit tviteraško motiviran protest »trenirkarjev« na Prešernovem trgu.

Kasneje je na spletnih straneh SDS skrivnostni Majer poniknil. Danes poskuša prvak SDS biti znova zvezda pejorativnega, žaljivo sovražnega ali celo rasističnega diskurza. Janez Janša se ja na tviterju lotil opankarjev.

In če so trenirkarji prihajali iz »blokovskih volišč«, glasovali s tujim naglasom, s kemičnim svinčnikom napisanimi številkami na roki, ki jim je dala vedeti, koga obkrožiti na volilnem lističu, so v januarju 2014 opankarji žurnalisti. Se pravi »nepravi« novinarji.

Opankarski tviti Janša

Kaj jih dela za neprave? Ne njihovi morebitni profesionalni zdrsi, temveč priimki. Janez Janša z »opankarskim žurnalizmom« meri predvsem na Gordano Stojiljković, avtorico zapisov in novinarko Planet Siola. Ki je še nedavno tega slovel kot njemu zelo naklonjen medij. Opankarski je tu pejorativni izraz, ki nesporno indicira sovražen ksenofoben element, pravzaprav še bolj neposredno kot »trenirkarji«: cilja na tiste, ki prihajajo iz krajev bivše Jugoslavije. V spletni forumih se dandanes pridevnik opankarskinajvečkrat pojavi kot žaljiva oznaka ravno na račun istega Jankovića, ki je »opankarski župan«. Nanaša se na »jugoviče«, neželene prišleke v Slovenijo, ki za sabo puščajo neko sled, recimo v priimku.

Gordana Stojiljković je torej opankarska žurnalistka.

Česa je kriva? Tega, da je Janšo razkrinkala kot dvoličneža, ki na sodne obravnave hodi takrat, ko toži druge (konkretno finskega novinarja Berglunda), a ne hodi takrat, ko je sam tožen (konkretno s strani Francija Perčiča). Še več, čeprav je sodišče pravočasno odpovedalo razpravo, je Janša vendarle prišel na obravnavo v primeru njegove tožbe proti Berglundu (no, njemu ni mogel reči opankarski žurnalist), verjetno da bi demonstrativno nakazal, kakšna žrtev da je. Ko je bil razgaljen, je v znak maščevanja novinarko kaznoval z navedenim označevalcem na svojem tviter računu. Njegovo dvolično izogibanje je s kar svetopisemskim rekom ilustriral dr. Rajko Pirnat:

»Pri nas velja svoboda govora, ki je gospodu Janši ne odrekam, bi pa rekel, da bi lahko upošteval svetopisemsko reklo o tem, da vidi iver v očesu soseda, ne vidi pa bruna (hlod, op. a.) v lastnem očesu,« je pisanje Janeza Janše in ignoriranje pošte sodišča komentiral pravnik Rajko Pirnat.

Psihologija sovraštva

Napak bi bilo verjeti, da je ta diskurzivna patologija nekaj »abnormalnega«, nekakšen odklon od politično korektnega govora. Ne, že dolgo nazaj je postala del samoumevne in skrbno negovane psihopolitike, ki najdeva svoj smisel tudi v specifičnem, s sovraštvom in diskvalifikacijami nabitem izrazju s ciljem, da takšno psihologijo sovraštva preda ljudstvu, da se v njem širi, razrašča, ustvarja manipulacije, svoje volivce in nas na koncu ugonablja.

A zgodi se nič. Tako dolgo, dokler bomo v Sloveniji dovolili »opankarski diskurz« politikom, ne da bi novinarji sploh opazili ali celo protestirali, bo politika tako ali drugače obvladovala medije. Kako bi sploh smeli upati, da bi ga obsodili navadni državljani, če molčijo že novinarska (opankarska?) združenja?

Slovenska politika in še bolj mediji so prepredeni s sovražnim in hujskaškim govorom. Žal ni posplošeno pretiravanje. Zdaj smo na tem, da bo nekdo zamahnil z roko in dejal: nekaj označb o opankarskih žurnalistih pa bomo že preživeli. Ne, ne bomo.

Janša SIOL Opankarski žurnalizem

  • Share/Bookmark

Koliko je vrednih herojskih pet minut slovenskega novinarstva?

10.01.2014 ob 22:00

Zdi se, da smo v Sloveniji dobili novo novinarsko herojinjo: ime ji je Damijana Žišt. Kdor je gledal včerajšnje Odmeve, je lahko videl, da so jo predstavili kot herojinjo preiskovalnega novinarstva, na katero so ponosni vsi: ceh, DNS in ZNP, stroka, javnost.

Rosvita Pesek ni skoparila s slavospevi, na dan so privlekli celo afero o globokem grlu in Watergate. Ampak poglejmo pobliže, glede česa točno so se vsi tako zelo poenotili, kaj je slovenska verzija te afere in čemu se skoraj reče žanr novinarske patetike. Najprej k opisu dogodkov.

Žišt SIOL

Damijana Žišt je se je na dan hišne preiskave 11. decembra 2013 skupaj s fotoreporterjem Večera znašla pred hišo obrambnega ministra Romana Jakiča. Zato, ker je od svojega vira izvedela, da bo do preiskave prišlo in kdaj se bo to zgodilo – namreč zaradi domnevne zlorabe položaja v času, ko je bil še direktor Zavoda Tivoli. Skupaj s fotoreporterjem je prispela petnajst minut pred policisti. Ko se je Jakič kot minister vrnil iz tujine, se je odločil zaradi odtekanja informacij podati ovadbo zoper neznanega storilca.  Ob tem je javno osumil nekoga iz vrst policije, tožilstva ali sodišča. Zgodbo so interpretacijsko takoj skombinirali z zadnje čase modno razpravo o statusu žvižgačev. No, če ti v Sloveniji žvižgajo le to, koga bodo jutri obiskali policisti na domu, kar bomo itak videli na poročilih, potem smo res na psu z njimi.

Žištova se je odločila, da svojega vira, ki ji je zaupal preiskavo pri Jakiču, ne bo izdala. V javnih nastopih je napovedala, da novinarji svoje vire ščitijo. In ceh ji je pritrdil ter jo podprl. Od tu naprej se odvija zanimiva štorija o tem, kaj točno pomeni zaščita novinarskega vira – na metaravni. Namreč težava je v tem, da se ta zgodba in razprava sploh nista odvili. Ne le do konca, niti ne od začetka. Simptomalno za stanje razprav o novinarstvu pri nas. Zato se mi postopanje Žištove v tej zgodbi zdi še najmanjša težava. Sama je pravzaprav žrtev nereflektiranosti konceptov novinarskega dela, ki ga tako vneto gojimo. Naj pojasnim.

Občanka ali novinarka, to je zdaj vprašanje

V nadaljevanju prikaza me bo zanimal predvsem le ta zgoraj nakazani vidik: kakšno vlogo ima v podanem primeru sklicevanje na anonimne ali skrite novinarske vire. Ko je Žištova včeraj stopila pred preiskovalnega sodnika, kjer bi morala pojasniti, od kod ji podatek o preiskavi, se je sicer sklicevala na nekaj drugega, na 148. člen Zakona o kazenskem postopku. Postopek je bil končan v dveh minutah, je povedal kasneje njen odvetnik. O čem govori ta zakon? Tu je samoopis vpletenih:

»Kot občan imaš pravico, da se s policijo ne pogovarjaš, niti ne odgovarjaš na njihova vprašanja,« je za Planet Siol.net pojasnil Grobelnik.

»Zaslišanje je trajalo le nekaj minut, saj sva skupaj z odvetnikom preiskovalcu povedala, da se ne bom zagovarjala. Pri tem sva se sklicevala na 148. člen zakona o kazenskem postopku, ki pravi, da občani nismo dolžni dajat informacij policiji, razen v izjemnih primerih, kar tudi piše v členu. Sicer pa v primeru, da bi pričala, ne bi nikakor ogrozila ali izdala svojih virov, ki smo jih novinarji dolžni varovati in jih nikoli izdati, tudi če bi za to na sodišču kazensko ali odškodninsko odgovarjala,« je dejala Žištova po zaslišanju.

Novinarka se torej sploh ni odločila, da se bo branila s pomočjo novinarskega kodeksa, kar je storila v prvih dnevih: da je varovanje virov osnovno novinarsko načelo, oziromada novinarje pri svojem delu obvezuje novinarski kodeks, ki strogo nalaga njihovo varovanje, je dejala. Zato svojih virov ne izdajamo, še pravi, četudi smo zato lahko kazensko in odškodninsko odgovorni.

Kodeksi, ki so zato, da se ne berejo?

Ob tem se sklicuje na osmi člen Novinarskega kodeksa. Pa si ga poglejmo:

8. Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Žištova torej po eni strani javno pojasni, kaj točno ji je povedal njen vir, namreč da bo na domu ministra Jakiča preiskava. Tudi nikjer ne izvemo, kaj točno je želela razkriti z njegovo pomočjo, a se zdi, da prav nič več od tega, kar se je tudi zgodilo: priti na mesto preiskave.  V Odmevih je sama poudarila, da je informacija o preiskavi javen podatek, po drugi strani pa heroično vztrajala na tem, da svojega vira, ki ji je namreč povedal, da bo na domu ministra Jakiča preiskava, do smrti ne bo izdala. Novinarka se potemtakem hvali s tem, da do smrti ne bo izdala svojega vira, ki ji je povedal nekaj, kar je javni podatek!

Naj pojasnim uvodoma, da dilema tukaj sploh ni, ali bi novinarka morala ali ne ščititi svoj vir. Naj ga ščiti, jasno. Dilema je lažna, kajti pravo vprašanje temu predhodi in je, ali je njegova uporaba bila utemeljena. Iskanje anonimnega novinarskega vira je po moje smiselno le, če so podatki, ki jih ta ponuja, v interesu javnosti in če je ta vir nujen za to, da omogoči informacijo, ki je v javnem interesu. Če nam vir ponuja že itak dostopen javni podatek, je iskanje anonimnega vira in kasneje sklicevanje nanj pod vprašajem. Žištova v Odmevih celo pove, da tudi »odredbe o hišnih preiskavah in zahteve za preiskavo ne nosijo oznake tajno zaupno, zato ni šlo za zaupni podatek.« Svoj vir je torej uporabila, da ji je povedal nekaj, kar mora biti in je javno dostopno. Za nekaj, o čemer so potem tisti dan itak poročali vsi mediji in ona je najbrž dobro vedela, da bodo.

O tem govori tudi citirani osmi člen, ki zapoveduje, da »takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način« – če je informacija o preiskavi v hiši politiki javni podatek, potem temu pogoju zelo evidentno ni zadoščeno. Da je tu javni interes izkazan, ni dvoma. Sklicevanje na vir je potemtakem bilo manipulacija. Seveda ne pravim, da bi svoj vir morala razkriti, trdim le, da je v danem primeru prišlo do njegove neupravičene uporabe in sumljivega sklicevanja nanj.

Motivacija za ščitenje novinarskih virov

Medtem ko je dr. Rok Čeferin v Odmevih šel celo tako daleč, da je govoril o zaščiti svobode tiska (kar vedno zveni dobro in se ni težko strinjati), je Žištova v oddaji razlagala, da je bila zaslišana kot občanka. In voditeljica Peskova je potem odkrito navijala, da bi se morala nujno sklicevati na novinarsko podlago zaščite vira. Zakaj? Takole ji je svetovala: »Za novinarstvo bi to bila pomembna zgodba, če bi se sklicevala na novinarski kodeks.«

S tem je začetno izhodišče postalo še bolj bizarno. Že kratek vpogled v geslo na Wikipedii bi moral zadoščati za pojasnitev tega, čemu je zaščita namenjena:

In Europe, the European Court of Human Rights stated in the 1996 case of Goodwin v. United Kingdom that “[p]rotection of journalistic sources is one of the basic conditions for press freedom … Without such protection, sources may be deterred from assisting the press in informing the public on matters of public interest. As a result the vital public-watchdog role of the press may be undermined and the ability of the press to provide accurate and reliable information may be adversely affected.

Ugotavljam, da se celotna novinarska in javna srenja v Sloveniji nista bili sposobni vprašati niti česa tako elementarnega, čemu točno je uporaba novinarskega vira v primeru Žištove služila. Uporabila je vir, ki ji je povedal, da bo prišlo do policijske preiskave na domu Romana Jakiča. Celo Andraž Teršek zelo naravnost zatrdi, da hišna preiskava ni tajnost in je informacija javnega značaja:

Poleg tega informacija, da bo pri javnem funkcionarju opravljena policijska hišna preiskava, ni tajnost, ampak informacija javnega značaja, je izpostavil…

Ta informacija je tako zelo pomembna, poseg v osebno integriteto – javnost bi za preiskavo pri Jakiču prej ali slej izvedela – pa tako zelo neznaten, da novinarja zaradi tega ne bi smeli klicati na sodišče, je prepričan. In novinarjeva dolžnost je, meni Teršek, da posreduje informacije.

No, če je informacija, o kateri govorimo, javnega značaja in bi v vsakem primeru prišla v javnost, se resnično postavlja vprašanje smiselnosti sklicevanja na anonimni vir. Če je novinarska dolžnost posredovati informacije na način, da prihajajo na mesto preiskave petnajst minut pred policijo, potem to ni nobena dolžnost. To je morda zloraba. Kaj tako strahovito pomembnega smo torej izvedeli na ta način? Nič, prav nič. Šlo je le za prestiž, za prvenstvo. V dejstvu, da je prišla prva na prizorišče, še pred policijo, se ne skriva noben posebni dosežek, ki bi ga morali dodatno hvaliti. Kvečjemu lahko nakazuje na zlorabo novinarskega poklica, iskanje ekskluziv za neko medijsko hišo, senzacionalizem in tekmo, kdo bo o čem poročal prvi. Če služi uporaba novinarskih virov, kot temu zdaj pravijo, le ščitenju ekskluzive zase, to ni več novinarstvo, ampak izraba tega instituta.

Očitno v Sloveniji ni dovoljeno zastaviti dvoma v to, da je delovanje organov pregona postalo karikatura, če se na mesta policijskih preiskav prej pripeljejo novinarske ekipe kot kriminalisti. Očitno si novinarji, ki se recimo čudijo ovadbi in protestirajo proti obisku novinarke pri sodniku, ne upajo postaviti vprašanja, kako lahko organi pregona sploh učinkovito opravljajo svoje delo, kar od njih zelo agresivno tudi pričakujemo, če njihove procese zmotijo novinarji. Primer: in kaj, če bi Jakič ob pogledu skozi okno, ki bi mu razkril prerivanje novinarjev za ekskluzivno poročanje še pred prihodom policije, še pravočasno uničil vse dokumente? No, novinarji bi kot svete krave verjetno spet poskrbeli, da bi bili nedolžni. Takšno izvzemanje sebe iz odgovornosti je nekorektno in nepošteno.

Novinarji kot tarče sodnih postopkov

Odzivi novinarskih združenj so bili to pot presenetljivo enotni, četudi ne enako motivirani. Naj citiram:

Sicer pa je član upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije Primož Cirman že pretekli teden za medije povedal, da je pravica do vira pravica, na kateri temelji novinarstvo v svobodni družbi. Viri so tako po njegovem mnenju pomembni za razkrivanje informacij, ki sicer ne bi nikoli prišle na dan.

Predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić je poudaril, da se žal zdi, da novinarji, ki dregnejo v osje gnezdo, povezano z visoko politiko, hitro postanejo tarča sodnih postopkov. Pregovorno počasno pravosodje v takih primerih postane izjemno hitro in učinkovito, je opozoril.

Popolna sloga, medijski strokovnjaki, DNS, ZNP, voditeljica Odmevov, pravna stroka v podobi dr. Roka Čeferina in drugi so si bili edini, da je treba novinarski vir zaščititi. Pojasniti pa niso znali, zakaj ga je bilo v tem primeru sploh treba uporabiti. »Obveščanje javnosti o hišni preiskavi« pač ne more biti tak X, ker bi do obveščanja prišlo tudi brez njega! Do tega trenutka ob obilici zapisov in poročil nisem zasledil niti enega, ki bi poskušal dejansko ohraniti zdravo pamet in podvomiti v ta neverjetni slepilni manever napihnjenega skrivanja za nekim institutom, da bi se z njim zakrilo neko silno banalno ravnanje.

Pač pa slovenski mediji niso imeli časa v realnem času pisati in spremljati afer, povezanih z istim Romanom Jakičem. Podrobno sem spremljal in tudi javno napovedal ignoranco ob prvem STA zapisu o domnevnih nečednosti Jakiča pred nekaj meseci. In zgodilo se je, medijski mrk. Tudi argumentirano rekonstrukcijo Grege Repovža v Mladini dva tedna nazaj, ki jo je sklenil s trditvijo, da se bosta zaradi afere Stožice morala Janković in Jakič nemudoma posloviti, ni nihče od drugih novinarjev vzel v resen premislek. No, to me bolj skrbi kot velike heroične zgodbe, ki so zgolj pomilovanja vredne.

  • Share/Bookmark

Marička, predsednik gre!

10.01.2014 ob 21:59

Prifarci so praznovali svojih petindvajset let. RTV Slovenija se je odločila, da ta visok jubilej počasti z oddajo, dolgo 126 minut – namenili so ji prime time ob 20. uri na prvem programu 28. decembra 2013.

Na oddajo so me, kot vredno ogleda, opozorili kolegi. Ne zaradi glasbene tamburaške skupine, ampak predsednika republike in njegove epizodne vloge. In priznam, v svoji nevednosti za Prifarce sploh nisem vedel. Na odru sem takoj zagledal dr. Mitjo Ferenca, zgodovinarja, ki se ob igranju kitare v tamburaški skupini ukvarja še s preiskovanjem povojnih pobojev. Nekje v šesti ali sedmi ali osmi vrsti pa so kamere ujele tudi njega: predsednika republike Boruta Pahorja, brez svoje spremljevalke, vendar ob ženi omenjenega zgodovinarja, dr. Rosviti Pesek, znani televizijki, ki prihaja iz omenjene RTV hiše.

O novinarskih navezah in političnih asociacijah ne bi ugibal. Zakaj je oddaja o jubileju Prifarcev tako zanimiva? Ne le zato, ker paradigmatsko predstavi Pahorjev slog komunikacije in notorično verbalno in telesno »sproščenost«, s katero se je trdno zasidral v srcih Slovenk in Slovencev. Ne, kar je zgled avtentičnega presežka njegove umetelnosti, da nespodobno naredi za vsaj navidezno, a tudi ne resnično spodobno, nebontonsko za nesporno in neproblematično, nekulturno za kulturno.

Glej ga, Boruta

Prvi zgled: ko se tam nekje na začetku prireditve voditeljica Lara Jankovič obrne proti predsedniku v dvorani, so kamere in lučke že pripravljene, da osvetlijo »Boruta« na sedežu ob Rosviti: zato lahko voditeljica na odru sproščeno zine: »Borut, a si to ti?« in pogleda proti občinstvu, predsednik republike pa ji v zameno s svojega sedeža pošlje poljubček.

Prifarci Pahor pošilja poljub

Ampak domača in domačijska izmenjava naklonjenosti in poljubčkov v humornem podtonu ni radikalna novost, prejkone je že »pahorjanski« standard. Kar sledi na približno 76 minuti oddaje, je bolj zanimivo in ključno: predsednik pride na oder, pospremljen z najavo gospoda, ki zaigra začudenje: »Marička, predsednik gre!«

In res, Marička je imela prav, že je na odru. Ob uvodnem pozivu k stoječim ovacijam v čast Prifarcev se predsednik republike spomni, da mora tudi on kaj darovati jubilantom. In kaj  stori? Obrne se proti občinstvu in glasbenikom ter nonšalantno navrže:

»Zdaj sem videl, da vsi prinašajo nekaj na oder v dar… tako sem se odločil, da bom, ker sem videl, da imamo ne samo skupni glasbeni okus, ampak tudi skupni modni okus, in videl, da nosite manšetne gumbe, podaril moje za vašo petindvajsetletnico.«

Ob tem si je urno snel manšetne gumbe z rokavov in jih ponudil Ferencu, ki si jih je smehljaje v svoji dlani tudi ogledal:

Prifarci Pahor manšete

Pa še ni bil zadovoljen. Kakor da ni dovolj, je Pahor poduhovičil še naprej in svojemu manšetnemu darilu umetno dvigoval ceno, sebi pa jo zniževal:

»Srce se mi para, ker če bi prej vedel, bi prinesel kakšne, ki mi niso tako pri srcu.«

Evo, pa so morda najljubši predsednikovi manšetni gumbi šli po zlu.

Spodobnost in humor

Pahorjevo postopanje ne odpira še ene dileme duhovitega in humornega v politiki. Ne, napak bi bilo misliti in verjeti, da so njegovi nastopni vložki preprosto razposajeni zato, ker je imel za to dober povod v sproščenosti in duhovitosti formata prireditve. Nenazadnje jubilejni dogodek ni imel za primarni namen česa podobnega.

Prej kot to njegovo ravnanje odpira vprašanje dostojnosti v politiki. Theodore Roosevelt je nekoč ugotovil, da je najbolj praktična vrsta politike politika spodobnosti. Zdi se, da je Pahorjev pristop maksimalno nepraktičen: s čimer spravlja v zadrego, je ravno dimenzija njegove nespodobnosti. S posebnim dodatkom, namreč z izjemno zvijačnostjo mu venomer uspeva, da nespodobno dela za manj nespodobno, kot je v resnici. Naj pojasnim.

Angleška leksikonska definicija, saj slovenske ne premoremo, govori npr. o spodobnosti (decency) takole:

The quality or state of being decent, suitable, or becoming, in words or behavior; propriety of form in social intercourse, in actions, or in discourse; proper formality; becoming ceremony; seemliness; hence, freedom from obscenity or indecorum; modesty.

Spodobnost je torej formalnost v medsedbojni komunikaciji in obnašanju, dostojno upoštevanje ceremonij. Predstavljajmo si, čim bolj vizualno, da Pahor glasbenim jubilantom v darilo ne bi ponudil manšetnih gumbov kar iz svojih rokavov – tako rekoč in celo dobesedno iz ali z rokava -, temveč npr. svoje čevlje. Pošvedrane bi jih izročil Ferencu s kitaro. Še huje, na koncu bi še navrgel, da bi, če bi vedel vnaprej, obul takšne, ki mu niso tako pri srcu in takšne bolj pošvedrane, ki bi mu lažje šli z nog.

Miselna menjava manšetnih gumbov s podarjenimi čevlji, ki najbrž ni tako pretirana, dovolj dobro izostri nedostojnost predsednikovega dejanja. A še vedno ne pojasni, kaj je tisti X, zaradi katerega uspeva Pahorju doseči videz odsotnosti nedostojnosti – tega torej, da ga na koncu večina – ali vsaj mnogi njegovi volivci  – nima za nedostojnega.  Ne zaradi razloga, zaradi katerega dvornim norčkom in humoristom ne zamerimo njihove slabe odmerjene taktnosti. Ne zato torej, ker bi ga recimo pomilovali, ampak ker je večini takšen tudi res všeč: levim in desnim volivcem, ki so ga, nenazadnje, tudi odločilno izvolili na to funkcijo. Toda všeč jim je, ker je predsednik v svojo avtopromocijo in »selfie« nastope vgradil toliko mehčanja in brisanja sledi za svojim pristopom, zanikanja lastne namere. Cena za to pa je naslednja: populizem izbir, katerih dogodkov se udeležiti in katerih ne (dogodek sredi decembra v Drami v počastitev visokega jubileja Štefke Drolc je recimo izgubil), samopromotivnost kot ključ formalnih in vsebinskih manir v nastopanju, ki se kar krepi, nedostojnost in nedostojanstvenost.

Predsednik brez manšetnih gumbov, ki jih je šenkal, ker ni imel ob sebi drugega darila in v isti sapi darilo šaljivo obžaloval, ni nekdo, do kogar bi lahko zgradili spoštovanje, ker je predsednik republike. Ni zgled, ni avtoriteta, kot skrbno zaigrani »one of us« je zgolj prefinjen gostilniški zabavljač.

  • Share/Bookmark

Marička, predsednik gre!

10.01.2014 ob 21:58

Prifarci so praznovali svojih petindvajset let. RTV Slovenija se je odločila, da ta visok jubilej počasti z oddajo, dolgo 126 minut – namenili so ji prime time ob 20. uri na prvem programu 28. decembra 2013.

Na oddajo so me, kot vredno ogleda, opozorili kolegi. Ne zaradi glasbene tamburaške skupine, ampak predsednika republike in njegove epizodne vloge. In priznam, v svoji nevednosti za Prifarce sploh nisem vedel. Na odru sem takoj zagledal dr. Mitjo Ferenca, zgodovinarja, ki se ob igranju kitare v tamburaški skupini ukvarja še s preiskovanjem povojnih pobojev. Nekje v šesti ali sedmi ali osmi vrsti pa so kamere ujele tudi njega: predsednika republike Boruta Pahorja, brez svoje spremljevalke, vendar ob ženi omenjenega zgodovinarja, dr. Rosviti Pesek, znani televizijki, ki prihaja iz omenjene RTV hiše.

O novinarskih navezah in političnih asociacijah ne bi ugibal. Zakaj je oddaja o jubileju Prifarcev tako zanimiva? Ne le zato, ker paradigmatsko predstavi Pahorjev slog komunikacije in notorično verbalno in telesno »sproščenost«, s katero se je trdno zasidral v srcih Slovenk in Slovencev. Ne, kar je zgled avtentičnega presežka njegove umetelnosti, da nespodobno naredi za vsaj navidezno, a tudi ne resnično spodobno, nebontonsko za nesporno in neproblematično, nekulturno za kulturno.

Glej ga, Boruta

Prvi zgled: ko se tam nekje na začetku prireditve voditeljica Lara Jankovič obrne proti predsedniku v dvorani, so kamere in lučke že pripravljene, da osvetlijo »Boruta« na sedežu ob Rosviti: zato lahko voditeljica na odru sproščeno zine: »Borut, a si to ti?« in pogleda proti občinstvu, predsednik republike pa ji v zameno s svojega sedeža pošlje poljubček.

Prifarci Pahor pošilja poljub

Ampak domača in domačijska izmenjava naklonjenosti in poljubčkov v humornem podtonu ni radikalna novost, prejkone je že »pahorjanski« standard. Kar sledi na približno 76 minuti oddaje, je bolj zanimivo in ključno: predsednik pride na oder, pospremljen z najavo gospoda, ki zaigra začudenje: »Marička, predsednik gre!«

In res, Marička je imela prav, že je na odru. Ob uvodnem pozivu k stoječim ovacijam v čast Prifarcev se predsednik republike spomni, da mora tudi on kaj darovati jubilantom. In kaj  stori? Obrne se proti občinstvu in glasbenikom ter nonšalantno navrže:

»Zdaj sem videl, da vsi prinašajo nekaj na oder v dar… tako sem se odločil, da bom, ker sem videl, da imamo ne samo skupni glasbeni okus, ampak tudi skupni modni okus, in videl, da nosite manšetne gumbe, podaril moje za vašo petindvajsetletnico.«

Ob tem si je urno snel manšetne gumbe z rokavov in jih ponudil Ferencu, ki si jih je smehljaje v svoji dlani tudi ogledal:

Prifarci Pahor manšete

Pa še ni bil zadovoljen. Kakor da ni dovolj, je Pahor poduhovičil še naprej in svojemu manšetnemu darilu umetno dvigoval ceno, sebi pa jo zniževal:

»Srce se mi para, ker če bi prej vedel, bi prinesel kakšne, ki mi niso tako pri srcu.«

Evo, pa so morda najljubši predsednikovi manšetni gumbi šli po zlu.

Spodobnost in humor

Pahorjevo postopanje ne odpira še ene dileme duhovitega in humornega v politiki. Ne, napak bi bilo misliti in verjeti, da so njegovi nastopni vložki preprosto razposajeni zato, ker je imel za to dober povod v sproščenosti in duhovitosti formata prireditve. Nenazadnje jubilejni dogodek ni imel za primarni namen česa podobnega.

Prej kot to njegovo ravnanje odpira vprašanje dostojnosti v politiki. Theodore Roosevelt je nekoč ugotovil, da je najbolj praktična vrsta politike politika spodobnosti. Zdi se, da je Pahorjev pristop maksimalno nepraktičen: s čimer spravlja v zadrego, je ravno dimenzija njegove nespodobnosti. S posebnim dodatkom, namreč z izjemno zvijačnostjo mu venomer uspeva, da nespodobno dela za manj nespodobno, kot je v resnici. Naj pojasnim.

Angleška leksikonska definicija, saj slovenske ne premoremo, govori npr. o spodobnosti (decency) takole:

The quality or state of being decent, suitable, or becoming, in words or behavior; propriety of form in social intercourse, in actions, or in discourse; proper formality; becoming ceremony; seemliness; hence, freedom from obscenity or indecorum; modesty.

Spodobnost je torej formalnost v medsedbojni komunikaciji in obnašanju, dostojno upoštevanje ceremonij. Predstavljajmo si, čim bolj vizualno, da Pahor glasbenim jubilantom v darilo ne bi ponudil manšetnih gumbov kar iz svojih rokavov – tako rekoč in celo dobesedno iz ali z rokava -, temveč npr. svoje čevlje. Pošvedrane bi jih izročil Ferencu s kitaro. Še huje, na koncu bi še navrgel, da bi, če bi vedel vnaprej, obul takšne, ki mu niso tako pri srcu in takšne bolj pošvedrane, ki bi mu lažje šli z nog.

Miselna menjava manšetnih gumbov s podarjenimi čevlji, ki najbrž ni tako pretirana, dovolj dobro izostri nedostojnost predsednikovega dejanja. A še vedno ne pojasni, kaj je tisti X, zaradi katerega uspeva Pahorju doseči videz odsotnosti nedostojnosti – tega torej, da ga na koncu večina – ali vsaj mnogi njegovi volivci  – nima za nedostojnega.  Ne zaradi razloga, zaradi katerega dvornim norčkom in humoristom ne zamerimo njihove slabe odmerjene taktnosti. Ne zato torej, ker bi ga recimo pomilovali, ampak ker je večini takšen tudi res všeč: levim in desnim volivcem, ki so ga, nenazadnje, tudi odločilno izvolili na to funkcijo. Toda všeč jim je, ker je predsednik v svojo avtopromocijo in »selfie« nastope vgradil toliko mehčanja in brisanja sledi za svojim pristopom, zanikanja lastne namere. Cena za to pa je naslednja: populizem izbir, katerih dogodkov se udeležiti in katerih ne (dogodek sredi decembra v Drami v počastitev visokega jubileja Štefke Drolc je recimo izgubil), samopromotivnost kot ključ formalnih in vsebinskih manir v nastopanju, ki se kar krepi, nedostojnost in nedostojanstvenost.

Predsednik brez manšetnih gumbov, ki jih je šenkal, ker ni imel ob sebi drugega darila in v isti sapi darilo šaljivo obžaloval, ni nekdo, do kogar bi lahko zgradili spoštovanje, ker je predsednik republike. Ni zgled, ni avtoriteta, kot skrbno zaigrani »one of us« je zgolj prefinjen gostilniški zabavljač.

  • Share/Bookmark

Kaj pa korupcija v novinarstvu?

29.12.2013 ob 15:25

Zgodba o odgovorni urednici Večera Katji Šeruga in njenem pisanju reklamnih člankov za denarno protiuslugo je sicer starejšega datuma in v finančnem oziru manjših dimenzij, a bi morala biti poučna tudi danes. Zakaj?

Ne zato, ker ne bi vedeli, da se kaj takšnega v novinarstvu ne dogaja, ker v tej smislu ni nič novega. Lahko bi štela za izhodišče javne razprave o tem, koliko je sploh korupcije v novinarstvu. V časih, ko nam novinarji dnevno servirajo nove in nove koruptivne afere v gospodarstvu, politiki, zdravstvu in drugod, nemalokrat tudi zato, da bi si dvigovali naklado, zelo vneto molčijo o korupciji v lastnih vrstah.  S tem nas navajajo na misel, da je tam ni. In smo pri motu te spletne strani: kdo bo varoval same varuhe, quis custodiet ipsos custodes, kdo bo varoval same medijske čuvaje, saj sami najbrž niso najboljša možna izbira?

Dnevnikov novinar Tomaž Klipšteter je dokazal svetlo izjemo. Napisal je članek o ravnanju iz konkurenčnega časopisa in njene odgovorne urednice, kar bo marsikdo zlahka razumel kot nagajanje med dvema medijema. O korupciji v novinarstvu se v Sloveniji težko pogovarjamo še iz veliko drugih razlogov. Naj omenim najbolj zloglasen primer iz zadnjih let, aretacijo Vladimirja Voduška, ki je v delu desnih medijev minila v znamenju obrambe imenovanega novinarja. Eden od razlogov za zavezane jezike je izjemno banalen: nihče se v resnici novinarjem ne želi zameriti. Naj bom konkreten: si lahko predstavljamo, da bo Klipšteter kdaj dobil službo ali honorarno zaposlitev na Večeru zdaj, ko je objavil takšno zgodbo? Si lahko predstavljamo, da bi jo po takšni objavi dobil kakšen brezposeln novinar? Še huje je morda, takšen novinar je morda ne bil dobil še kje. In marsikomu se bo za nameček to zdelo celo samoumevno.

Šeruga dopis Dnevnik korupcija

Pojdimo naprej. Bo kakšen medijski analitik zelo jasno obsodil takšno ravnanje? Bomo videli, ampak tvegal bo predvidljivo usodo. Se bodo za zgodbo zanimali drugi mediji? Dvomim, novinarska solidarnost se velikokrat kaže v napačnih smereh. Zgodbe o novinarski korupciji so torej prejkone obsojene na neuspeh, žal. O njej se niti pogovarjati ne moremo, vsaj zelo težko, in še manj oblikujemo spoznanja ali posledično ukrepamo. Takšna nemoč in nemožnost razprav pa je najboljši in najbolj eklatanten znak tega, kako zrela je neka medijska krajina. Po načelu: »Povej mi, koliko razprav o korupciji v novinarskih vrstah zmorete in povem ti, kako zrela medijska demokracija ste.«

Zaprašena zgodba Katje Šeruge ima več plasti. Urednico močno obremenjuje dejstvo, ki ga niti ne zanika, da je res zahtevala protiplačilo za »propagandne« članke, ki niso kritični, ampak odkrito reklamni, kot pravi. Kar zanika, je samo dejstvo, ki se ga menda ne spomni: da je takšno plačilo tudi  prejela. Priče govorijo o nasprotnem. Da je to želela storiti celo dvakrat, jo močno obremenjuje. Prostodušnost navajanja razlogov (reklamnost, propagandizem njenega zapisa, ki ga poudarja), zaradi katerih namiguje na plačilo, je srhljiva. Ključno je spoznanje izsiljevane strani, tajnice društva, ki je novinarki leta 1999 učinkovito zabrusila nekaj, kar še danes zveni kot aktualna pedagoška sentenca:

Dejstvo, da za to zahtevate honorar s strani založnika, kaže na tragično stanje v slovenskem novinarstvu.

Da vsaj po ovinkih urednica obžaluje svoje dejanje zaradi lastne nezrelosti, vliva nekaj upanja.  Po drugi strani se sklicuje na »sedanje« profesionalne standarde in na učno uro, ki je zanjo. Toda sam sem na tej strani že nekajkrat opozoril prav na zgodbo, ki jo omenja novinar Dnevnika: da v primeru presoje ravnanja in napovedanih sankcij za Melito Forstnerič Hajnšek prav nič ne kaže, da so ti standardi kaj boljši. Tudi tokrat je Šerugova svoje standarde zanikala in potlačila. Ne šestnajst let nazaj, ampak letos. Če se sklicuje na učno uro in privrženost standardom danes, ji torej ne moremo preveč verjeti.

predzadnji številki Dialogov na temo medijske pristranosti (v njej nastopa z svojimi odgovori tudi Katja Šeruga) sem zapisal, kakšno je stanje monitoringa pristranosti in korektnosti v Sloveniji:

Če se v domačem prostoru res tako veliko pogovarjamo o pristranosti, se nad njo zgražamo in jo želimo omejiti, čemu je potem ne raziskujemo in spoznavamo? Razkorak je impozanten.V tujini obstajajo institucionalni okvirji za sistematično ukvarjanje z njo. Različne ustanove in skupine opravljajo vlogo psov čuvajev in se celo eksplicitno posvečajo monitoringu pristranosti in korektnosti medijskih poročil. Ena takih je npr. v ZDA politično konservativna AIM (Accuracy in Media); svoje kompetitivno nasprotje, saj je očitno mogoče biti pristranski tudi v samem merjenju, je dobila v liberalni FAIR (Fairness and Accuracy in Reporting). »Watchdog« funkcije, ne le ideološko konotirane, ne opravljajo le številne organizacije, temveč obstaja cela industrija političnega spremljanja pristranosti na blogih ali posebnih radijskih ali TV oddajah. V Sloveniji je vse drugače: zanesljivo taki poskusi niti ne obstajajo, če odmislimo publikacijo Medijska preža, ki spremlja tudi domača medijska dogajanja, neposredni poskusi kritičnega empiričnega spremljanja so prejkone zasmehovani in bojkotirani, pojem »pristranosti« pa še vedno v fazi osnovnega spoznavnega procesa in utemeljevanja koristnosti tovrstnega početja. Razlogi niso znani, bi pa jih veljalo raziskati.

Obelodanjenje zgodb o novinarski korupciji in posledični pristranosti zaradi nje je zanesljivo nekaj, kar v Sloveniji še čaka na svoje boljše čase. Kaj bo do njih pripeljalo, ne moremo vedeti. Bržkone več novinarske odgovornosti, glede katere pa nisem ravno prepričan, da jo imamo v izobilju.

  • Share/Bookmark

Kako sem postal ekstremist

20.12.2013 ob 00:09

Postati ekstremist v ekstremnih časih ni težko. Toda kaj ustvarja Slovenijo za ekstremno državo? Ne, to niso protesti, obča volja ljudstva, ki se odraža na ulicah (ali se vsaj je izrazila, če tega več ne bo). Kar je res ekstremno, so ekstremna stališča o takih manifestacijah obče volje, ki tej očitajo ekstremnost. Ali tistim, v tem primeru meni in nekaterim kolegom, da smo ekstremisti. Kakor vse kaže, smo ekstremisti zato, ker smo domnevno vzpodbujali vstaje in proteste, sprva v Mariboru, in pri tem pozivali nasilju. Anonimka, bolje rečeno ekstremistično anonimarstvo, je nenadoma postalo nekaj, kar so poslanci SDS in desne provenience vzeli zares in bi nam radi sodili v Državnem zboru. Ekstremnost je skratka vpisana v pozicijo izjavljalca. Ekstremnost je v pogledu, ki vidi ekstremnost. V njem leži točka skrajnosti (extremitas), točka roba in meje. Iz Dnevnika:

»Trditev, da sem ekstremist, ki je mladino navajal k nasilju, kar ne drži, jemljem tudi kot napad na vse izpostavljene intelektualce, njihov družbeni angažma in poskus kriminalizacije civilne sfere.« Tako se je na navedbe v anonimki, ki so jo prejeli člani preiskovalne komisije, ki ugotavlja delovanje ekstremističnih skupin pri nas, odzval predavatelj na Filozofski fakulteti v Mariboru Boris Vezjak.

Kot smo poročali včeraj, je preiskovalna komisija prejela anonimko, da so pisatelj Tone Partljič, predavatelja na Filozofski fakulteti v Mariboru Vesna Vuk Godina in Boris Vezjak, rektor mariborske univerze Danijel Rebolj, direktor Policijske uprave Maribor Danijel Lorbek, novinarja Jaša Lorenčič in Marko Pigac ter še deset drugih intelektualcev, novinarjev, predstavnikov policije, svetnikov… osebe, »za katere so podani razlogi za sum, da so aktivno sodelovali pri organizaciji in poteku tako imenovanih mariborskih vstaj, katerih cilj je bil razširiti nasilje na celotno območje Slovenije z namenom nasilne odstavitve župana mestne občine Maribor Franca Kanglerja in predsednika vlade Janeza Janše«.

Logično nadaljevanje Gorenakove teze

S pomočjo »zasebnih preiskovalcev« so anonimneži ugotovili, da so nekateri od navedenih za spodbujanje nasilja uporabili svoje odlično poznavanje računalniških aplikacij, drugi svojo avtoriteto in prepoznavnost v javnosti, predstavniki policije pa so podporo nasilju izrazili s svojo navzočnostjo na protestih v civilni obleki. Opozicijski člani preiskovalne komisije Dragutin Mate (SDS), Franc Pukšič (SLS) in Matej Tonin (NSi) so navedbe v anonimki predelali v dokazni sklep oziroma v zahtevo, da omenjene osebe zaslišijo kot priče pri razkrivanju ekstremizma na naših tleh, kar mora komisija po poslovniku tudi izpeljati.

»Anonimka dokazuje, kako zlahka je mogoče v Sloveniji demonizirati posameznike za politične cilje in potrebe, ustrezne materiale pa neposredno dostaviti v hram demokracije in z njim izsiljevati,« poudarja Vezjak, ki anonimko vidi kot logično nadaljevanje Gorenakove teze, da so bili protesti nezakoniti. »Kdor jemlje podmene iz anonimke zares, ne razume demokracije. Ne le da demonizira proteste na ulicah in posamezne državljane, v mislih ima tudi prepoved združevanja,« je prepričan predavatelj na mariborski filozofski fakulteti.”

Retorično vprašanje: Who is the real Kekec? Who is the real extremist? Iz anonimke celo izhaja, da so posameznikom sledili zasebni preiskovalci. Kar bi moralo, če prav razumem, pomeniti zasebne detektive. Kdo jih je naročil, če je razlaga točna? Želi morda pisec anonimke le brisati sledi za drugimi, s strani države plačanimi vohuni, če ni morda tudi to izmišljeno?

Anonimka ekstremisti

  • Share/Bookmark

Kako ne misliti traktorjev

23.11.2013 ob 10:05

Če se želiš zares zameriti sosedu, mu očitaj drag ali prevelik avto. Nečesa podobnega se je morda genialno spomnila predsednica vlade, ko je hitela zameriti se lastnikom (in ne le njim) menda pregrešno dragih traktorjev. Njena puščica je poletela proti štiri kmetom, ki so kakšen dan prej protestno pripeljali mimo parlamenta, da bi protestirali proti novemu davku. No, 18. novembra si je v parlamentu privoščila njihove štiri traktorje:

So mi rekli, da jih zanima, koliko so ti traktorji vredni. Ti traktorji so vredni tam med 150 do 200 tisoč evrov. In razlagat ljudem, mladim, ki nimajo stanovanj, da ne bojo mogli plačati davka na nepremičnine, mislim da ni najbolj korektno.

Medialnost traktorjev

Traktorji so skoraj postali zvezde dneva. Vendar so obtoženci odločno zanikali krivdo. Vsi po vrsti. Citiram njihove demantije na Planet TV (20.11.2013):

Lastnik traktorja št. 1: Ta traktor je vreden okrog 10 tisoč evrov.
Lastnik traktorja št 2: 16 tisoč 500 evrov.
Lastnik traktorja št. 3: 9 tisoč 900 evrov.
Lastnik traktorja št. 4: Jaz sem se na uradnem servisu pozanimal in so mi rekli, da je ta traktor vreden 16 tisoč evrov.

No, mediji so se takoj razdelili v dva tabora: prvi so temo do konca bojkotirali, med njimi npr. Delo in še nekateri drugi osrednji mediji, ne pa npr. tudi Slovenske novice. Ko so se odzvali, so se zgolj zato, ker so se odzvali kmeti. Zakaj takšna pasivnost? Lahko le ugibamo, toda najbrž zaradi spontane podpore tej vladi ali morda zaradi površne uredniške presoje, da o minornosti kmečkih falusnih objektov (no, simbolni neuglednosti objekta razprave) pač nima smisla vznemirjati državljanov. Lažna dilema: da bi traktorji postali privilegirani predmet razprave, se je verjetno komu zazdelo groteskno. Pa vendar so storili napako.

Bratušek traktorji

V drugi tabor so se uvrstili vsi, ki so v traktorju kot domnevno luksuznem objektu ugledali zanimivo topiko, predvsem v navezavi na predsedničin obračun s kmeti, morda s kmečkimi lobiji. Razpisali so se o cenah in stanju motorizacije v kmetijstvu, denimo, in sledili odzivu kmetov, ki so diskusijo usmerili v smer tabloidnosti, prepirov in tehtanja pleha. Zato so ponudili vpogled v nekaj krepkih replik, ki so jih kmeti namenili Alenki Bratušek v revanšo. Disput o ceni traktorjev in čevljih premierke je pikanten in sočen, ni pa argumentacijsko bistven. Poglejmo si torej, kaj je medije v tej polemiki sploh zanimalo.

Volovske vprege in rali

Prvič, zanimala jih je točnost ocene, koliko so ti štirje traktorji vredni. Menda so skupaj vredni nekaj čez 50.000 evrov in ne vsaj 600.000 ali celo 800.000, kakor bi izhajalo iz premierkine ocene.

Drugič, zanimalo jih je realno stanje registriranih traktorjev. Tatjana Pihlar je ubrala strategijo spodbijanja dejstev in je v Dnevniku zapisala:

V Sloveniji je registriranih približno 100.000 traktorjev, po besedah Marjana Dolenška, strokovnjaka za kmetijsko tehniko, jih je v (vsaj občasni) uporabi vsaj še 20.000 neregistriranih. Njihova povprečna starost je 20,6 leta, le 18 odstotkov je mlajših od 12 let in zgolj pet odstotkov mlajših od pet let. Lani so v Sloveniji registrirali 1463 novih traktorjev, približno toliko naj bi jih tudi letos.

Tretjič, pisali so o nakupni vrednosti traktorja in pogojih za njihov nakup, npr. v okviru nepovratnih sredstev in subvencij:

Po naših informacijah je povprečna prodajna cena traktorja (z DDV) okoli 35.000 evrov, kmetje se lahko pri nakupu mehanizacije potegujejo tudi za nepovratna sredstva. Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja je v letih od 2007 do 2012 za nakup 1100 traktorjev odobrila okoli 22,5 milijona evrov in s tem subvencionirala nakup približno desetine vseh v Sloveniji prodanih traktorjev.

Četrtič, zanimalo jih je, če traktorji res lahko dosežejo ceno, ki jo omenja Bratuškova:

Lani so prodajalci pri nas prodali 36 traktorjev z več kot 150 konjskimi močmi, katerih vrednost presega 100.000 evrov.

Novinarka se je metodološko odločila, da »naivno« preveri tisto, kar je izrekla političarka, in iz tega naredila korektno zgodbo. Predvsem o traktorjih.  Z navajanjem dejstev je začetno trditev elegantno zavrgla. Vendar se ni osredotočila na bistveno, kot se v svoji neskrito motivirani pristranosti niti ni trudil novinar Planet TV Gašper Petovar. Duhovičil je na vse pretege takole:

PETOVAR (novinar): Večina dobrot na mizi je plod trdega dela kmetov, ki si pri delu pomagajo s traktorji. Ja čas rala in volovske vprege je v Sloveniji mimo. A premierko Bratuškovo so prav traktorji zmotili.

PETOVAR: Bog nam pomagaj, če so vse vladne ocene takšne kot ocena traktorjev.

PETOVAR: Poudariti je treba tudi dejstvo, da je stroj za čiščenje nesnage okoli vlade, vreden veliko več kot mehanizacija za čiščenje hleva.

Bistvo traktorja je očem nevidno

Disput o traktorjih je uokviril neko zgodbo, ki ni osrednja. Lahko se je zgodilo, ker se je vmes povsem izgubila argumentacijska srž premierkine trditve. Pameten novinar bi se moral izogniti skušnjavam in iskati bistveno: argument proti kmetom je bil adhominalna posplošitev ali generalizacija. Iz opazke štirih traktorjev pred parlamentom in njihove domnevne cene je Bratuškova sklepala, da so kmetje bogati in da lahko posledično z lahkoto plačajo predviden davek na nepremičnine. To in samo to je bilo glavno njeno sporočilo. Toda niso bogati vsi kmetje in iz cene štirih traktorjev o njihovem premoženjskem (in davčnem) stanju tega pač ni mogoče izpeljati.

Tega dejstva ne bomo našli izpostavljenega. Morda res zato, ker se je zmotila že pri osnovni oceni njihove vrednosti, kar je novinarje napeljalo v raziskovanje traktorskih stanj in vrednosti. A navzlic tej zmoti je premierkina namera nespremenjena – izrazito žali vse kmete in jih označuje za bogate, da bi legitimirala uvedbo davka. Novinarski posel bi torej moral biti, da raziskujejo takšno trditev. In ne le, da tega dejstva niso opazili mediji, še bolj presenetljivo ga niso niti kmeti sami. Roman Žveglič je kot predsednik Sindikata kmetov Slovenije poskušal raje primerjati traktorje s čevlji in Bratuškovo z Edvardom Kardeljem:

»Mi se ne spuščamo v to, kakšne čevlje nosi predsednica vlade, kajti bosa ne more hoditi v službo. Smo pa ogorčeni nad njeno izjavo o visoki ceni traktorjev, ki meji na sovražni govor, primerljiv z govorom Edvarda Kardelja pred leti, ko je dejal, da so kosilnice BCS brzostrelke v rokah razrednega sovražnika.«

Opazka o »sovražnem govoru« resda daje slutiti, da gospod anticipira napad na celoten kmečki stan (sovražni govor se vedno nanaša na razred ljudi). Vendar so potem kmetje sami raje artikulirali obrambo v smeri vrednosti traktorjev, četudi njena izjava ni nedopustna zaradi napačne ocenitve, temveč ker diskreditira kmete kot premožen stan. Še huje, v konflikt želi hujskaško spraviti dva razreda državljanov, kmete in mlade. Zadnji del stavka je namreč ostal tudi povsem spregledan v vseh naknadnih poročilih: mladi ne bodo mogli plačati davka na nepremičnine, kmeti pa se istočasno naokoli vozijo s predimenzioniranimi vozili. Zakaj njena vlada potem sploh uvaja davek, če Bratuškova že zdaj ve, da ga ne bodo mogli mladi plačati, je sploh vprašanje čisto zase.

Da cena štirih traktorjev pred parlamentom ni relevantna za presojo upravičenosti uvedbe davka na nepremičnine, s tem pa tudi ne spodbijanje njihovih cen kot zgrešenih, je ostalo kot osrednje sporočilo spregledano ali prikrito. In ker je Bratuškova vse komentarje po svojem verbalnem lapsusu zavračala, saj je očitno postala vnaprejšnja poraženka v za kmete dobljenem dvoboju, od medijske razprave o argumentih ni ostalo praktično nič.

  • Share/Bookmark

Alenka, “fuck you” in novodobni Lutri

1.11.2013 ob 08:22

Le kaj je imela v mislih predsednica vlade, ko je prikimala protestnikom na osrednji prireditvi pred dnevom reformacije? Prijazno, a tudi povsem nepremišljeno je hvalila njihovo pripravljenost biti slaba vest oblasti, a se takšna hvala zanjo ne more dobro izteči:

Protest nujna sestavina, pravica temeljna vrednota, nad vsem pa svoboda

A tega se je treba držati le, “dokler zna država svoje zakone pisati in sprejemati pravično”. To mora početi “z mislijo na vse in vsakega posameznika”, je prepričana in dodaja: ”Ko pa ljudje začutijo, da se sami ne držimo lastnih pridig, se na vratih upravičeno pojavi vstajniški list s seznamom zahtev. Novodobni Lutri trkajo na vrata novodobnih oblastnikov vsak dan,” je med drugim dejala premierka.

Namignila je tudi na povezavo med Lutrovim protestnim dejanjem in današnjimi protesti: ”Vedno kadar znate dovolj dobro prisluhniti lastnemu ljudstvu, boste videli, da je protest nujna sestavina; da je pravica temeljna vrednota – in da je svoboda nad vsem.”

Novodobni Lutri, ki so ji prirasli k srcu, so le dan pred tem, na 29. oktober 2013, bučno grmeli proti njeni vladi. Sicer ne na vrata, temveč na transparent so napisali: »Alenka, fuck you«.

Protesti Alenka fuck you

Dve možnosti sta, kako interpretirati njeno prijazno držo do vseh, ki so se dan pred tem zbrali prav zaradi ukrepov njene vlade: kot cinični posmeh protestnikom, kot neiskreno formo dajanja prav tistim, ki bi jih najraje utopila v žlici vode, saj vzklikajo proti njej, a si tega ne upa povedati na glas. Alenka Bratušek tisti »znati dobro prisluhniti lastnemu ljudstvu« izreka s figo v žepu, s kalkulacijo in lažno naklonjenostjo. Poskuša postopati prilizljivo in retorično obratno kot Janša, ki je vstajnike proglasil za zombije. Lutri so hrbtna plat zombijev.

Druga (bolj dobronamerna) možnost branja bi bila, da predsednico vlade razumemo kot osebo, ki z naklonjenostjo novodobnim Lutrom misli resno: stoično prenaša žaljivke na svoj račun in se iskreno priklanja vsem, ki jo njen udrihajo, ker glas ljudstva razume kot korektiv svojemu delovanju. Vendar tudi v tej možnosti kritikam na račun njene vlade izreka načelni poklon, če jih jemlje resno. Takšno branje se izteče le v primeru, ko bi protestniki zahtevali popravke njenega programa, ne pa njene glave.

Zato je skupna obema možnostima pozitivna naklonjenost protestnikom, ki zahtevajo odhod njene vlade in posledično njen odhod. In to ni samo nek »novum«, v osnovi je drža perverzna – če resnično podpira  svobodne protestnike, te novodobne Lutre, če jim resnično prisluhne, potem bi se premierka pač morala posloviti.

Odrešenja protestirajočega državljana lahko po načelu Alenkine, ne božje milosti (sola gratia) prinese le ona sama. In če misli resno, bo morala sprejeti tudi 95 tez oziroma vstajniški list, kot mu pravi. Na katerem piše, da ji je odklenkalo, ter dopustiti svobodo, o kateri je pridigala. Njena ad hoc analogija o novodobnim Lutrih ni le neuspešna, je zanjo fatalna. Še dobro, da protestniki in javnost niso opazili.

Alenka Bratušek novodobni Lutri protesti

  • Share/Bookmark

Janković, ki ni Fritzl

20.10.2013 ob 14:10

Padla je še ena žrtev (ne)svobode izražanja v slovenskem novinarstvu.  Na denarno kazen 1.965 evrov je sodišče obsodilo novinarja Dela Boruta Tavčarja, ker je v svojem komentarju župana Zorana Jankovića primerjal z zloglasnim Josefom Fritzlom. Kako je svojo odločitev utemeljila sodnica? Menda takole:

“Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva. Tudi sam je danes povedal, da je to razumel kot žalitev, kot napad nanj, da je šlo za vrednostno oceno, ki je bila negativna in podcenjevalna, saj je splošno znano, da je bil Fritzl eden hujših hudodelcev v zadnjem času,” je navajala sodnica.

Prepričana je tudi, da se je obdolženi zavedel, da so očitki žaljivi, zato ni dvoma, da je dokazan tudi naklep. Pri odmeri kazni je sledila predlogu tožilstva, kazen pa se ji zdi primerna.

Zgodba: Jankovića je zmotil komentar v rubriki Termometer Delove priloge FT 15. junija lani, kjer je Tavčar županu prisolil minus in med drugim zapisal: »Vsi smo ena velika družina, je o odnosu med Mestno upravo in Javnim holdingom Ljubljana, v katerega sklopu delujejo štiri javna podjetja, večkrat povedal ljubljanski župan Zoran Janković. V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.«

Janković Fritzl žalitev

Bolečina župana

Najbolj bizarna je trditev sodnice, če je citirana ustrezno:

»Župan je uradna oseba, zato ni dvoma, da je bila primerjava zanj boleča, neprimerna, žaljiva.«

Prislov »zato« izraža vzročno-sklepalno razmerje oziroma utemeljitev ali vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek. Težko je razumeti, zakaj bi bila neka primerjava boleča za župana zato, ker je uradna oseba, oziroma zakaj bi to dejstvo k temu prispevalo. Iz povedanega bi sledilo, da se uradne osebe bolj občutljive na bolečino in ustrezno žaljivo izrekanje kot druge, »neuradne« osebe. Razlikovanje med uradnimi in neuradnimi osebami v primeru kaznivega dejanja razžalitve ne more igrati nobene vloge. Kazenski zakonik k sreči ne uvaja takšnega neenakopravnega merila:

KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČAST IN DOBRO IME

Razžalitev

158. člen

(1) Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh mesecev.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.
(3) Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
(4) Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno od njiju kaznovati ali kazen odpustiti.

Mnenje tožnika

Podobno velja za naslednjo dejanje sodnice, v katerem se sklicuje na Jankovićevo razumevanje zapisanega:

Tudi sam je danes povedal, da je to razumel kot žalitev, kot napad nanj, da je šlo za vrednostno oceno, ki je bila negativna in podcenjevalna, saj je splošno znano, da je bil Fritzl eden hujših hudodelcev v zadnjem času.

Mnenje tožečega v tožbi zaradi kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime ne more biti merodajno za presojo, saj je implicite že vsebovano v sami odločitvi za tožbo. V tem smislu ne more šteti za dodaten argumentacijski ali dokazni moment. Najbolj zanimivo vprašanje pri tem pa je, kaj točno konstituira točko žaljivosti v primerjavi med Jankovićevo mestno upravo in holdingom kot »veliko družino« na eni strani in Fritzlovo družino na drugi.

Prvič, očitno je ne konstituira osebna primerjava: novinar ni zapisal, da je Janković podoben Fritzlu, temveč da je podobna kvečjemu uprava, ki jo vodi. Ta ni subjektivizirana in personalizirana. S tem pade trditev iz tožbe, kjer piše, da je Borut Tavčar »želel vzpostaviti ekvivalenčno povezavo med Fritzlom in Zoranom Jankovićem, zaradi česar je slednji hudo »razžaljen«.«

Drugič, če govorimo o primerjavi, o analogiji, še nikakor nujno ne govorimo o ekvivalenci ali enakovrednosti. Ekvivalenca je odnos, ki vsebuje tri značilnosti: refleksivnost, simetričnost in tranzitivnost. A je v odnosu do A; če je A v odnosu do B, je B v odnosu do A; če je A v odnosu do B in če je B v odnosu do C, potem je A v odnosu do C. Analogija kot podobnost med dvema situacijama, osebama ali predmetoma ne vsebuje nujno vseh treh značilnosti: vsebuje refleksivnost, simetričnost, ne pa nujno tudi tranzitivnosti. Analogija med Fritzlom in Jankovićem (dejansko z njegovo upravo) torej ni ekvivalenčna.

Tretjič, kakor so opozorili že v DNS, tega novinar ne pravi v svojem imenu:

Društvo novinarjev Slovenije v odzivu na danes izrečeno obsodilno sodbo zoper novinarja Dela Boruta Tavčarja zaradi razžalitve Zorana Jankoviča sporoča, da novinar neprimerne izjave ni zapisal v lastnem imenu, temveč je navajal namige nekaterih uslužbencev podjetij Javnega holdinga Ljubljana.

Novinarjev stavek »V podjetjih se s tem ne strinjajo povsem, nekateri celo ‘zlobno’ namigujejo, da je imel tudi Josef Fritzl veliko družino, a je vprašanje, ali je bil del nje v kleti srečen.« je resda rumen in uvaja dimenzijo »govoric« v novinarski žanr, čeprav je z njimi najlažje manipulirati (in si jih tudi izmisliti), toda tehnično trditev drži: domnevna žalitev ni nekaj, kar bi novinar zapisal v svojem imenu, temveč jo polaga v usta drugim.

Kazenski zakonik se ne opredeljuje glede tega, kakšno težo ima razžalitev glede na gramatikalno osebo, vendar je nesporno smiselno razumeti kot hujšo obliko tisto dejanje, v katerem oseba žalitev izreka v svojem imenu.

V zgornjem primeru pa se ni zgodilo nič od tega, kar bi žalitev naredilo za pravno oprijemljivejšo: ni naperjena niti proti osebi, torej županu, niti ni izrečena v prvi osebi (v smislu: »Zame je Janković podoben Fritzlu.«).

Čeprav ni dvoma, da je novinar Tavčar uporabil diskreditacijski žargon, za kar mu nihče ne more ali želi aplavdirati in proti kateremu sem nameril še vrsto svojih kritik, je ta še zelo daleč od kaznivega dejanja in utemeljitve, zaradi katere se Janković sploh užaljeno zagovarja, da on ni Fritzl. Tega pač nihče ni zapisal ali rekel. Odločitev sodnice je v tem smislu precejšnja klofuta svobodi novinarske besede.

  • Share/Bookmark

Meja demokracije ali kako ustaviti Jankovića

5.10.2013 ob 16:11

Je preprečitev kandidature Zoranu Jankoviću s strani vodstva stranke Pozitivna Slovenija legitimno in celo legalno dejanje? O tem sem se dovolj jasno izrazil negativno. Novinar Aleš Kocjan verjame, da je, vsaj v nekem relativnem smislu:

Ob ogorčenju večjega dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša spodnesti Alenko Bratušek na čelu stranke, ki jo je ustanovil in z njo proti pričakovanjem porazil Janeza Janšo s SDS na volitvah, smo lahko slišali prav tako ogorčene glasove in opozorila, da ima pravico kandidirati za predsednika “svoje” stranke. Seveda, ima pravico, kot vsi ostali člani. A vse slovenske promotorje demokracije in vladavine prava velja opomniti, da ima tudi demokracija svoje meje, še zlasti pa ima svoje meje politična kultura, ki je v slovenskem političnem imaginariju sicer res bolj neoprijemljiv pojem. Nekdanji prvi mož Mercatorja, danes pa župan glavnega mesta, je imel tako o biznisu kot o politiki vedno svoje predstave. Zato se tudi ni nikoli oziral na pravila, ki naj bi obstajala v razvitih demokracijah. In povrh vsega Slovenija z 20-letno tradicijo suverenosti ne sodi v družbo evropskih zibelk demokracije, da bi imeli vzorci visoke politične kulture tukaj domovinsko pravico.

Prav na tej točki se kaže paradoksalnost godlje, v katero je Zoran Janković, najbrž zaradi svoje neizmerne karizme, povlekel celotni politični prostor in celo usodo države. Navkljub opozorilom iz Bruslja in navkljub trdnim zavezam koalicijskih partnerjev, da bo vlada z Jankovićem na čelu Pozitivne Slovenije padla, obstaja tolikšna bojazen, da bi zmlel aktualno predsednico vlade in predsedujočo PS Alenko Bratušek, da je moral najvišji organ stranke prestaviti volilni kongres na nedefinirani datum pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami, bodisi rednimi bodisi predčasnimi. Naravnost strašljivo! Ali pa nerazumno. Skregano z zdravo pametjo, da lahko posameznik drži v šahu vso državo.

Novinar, še zdaleč ne edini, razmišlja takole:

(1) Ob ogorčenju dela javnosti zaradi namere Zorana Jankovića, da poskuša kandidirati za predsednika stranke, obstajajo tudi tisti, ki so obratno ogorčeni na tem, da se mu takšno kandidaturo oporeka.

(2) Oporekati kandidaturo Jankoviću je nesmiselno, pravijo, ker je to njegova pravica, nenazadnje gre za »njegovo« stranko in ima enako pravico kot vsi ostali.

(3) Takšni, ki opozarjajo na takšno pravico, so promotorji demokracije in pravne države.

(4) Vendar ti promotorji pozabljajo, da ima demokracija svoje meje.

(5) Meja demokracije je politična kultura.

(6) Zoran Janković ne pozna politične kulture, kar dokazujejo njegovi pretekli »biznisi« in predstave o politiki, ki dokazujejo, da se nikoli ni oziral na demokratične vrednote.

(7) Torej nimajo prav tisti (»jih velja opomniti«), ki Jankoviću dodeljujejo pravico do kandidature na volilnem kongresu.

Kdo je vreden demokratične obravnave?

Implicitni premislek v zgornji izpeljavi je torej naslednji: kdor se ne opira na demokratične (in najbrž pravne) vrednote, naj tudi ne bo deležen obravnave v skladu z njimi. Kdor ni demokratičen, skratka, naj v zameno ne pričakuje čisto demokratičnega postopanja. Če sta demokracija in pravna država vrednostna ekvivalenta ali vsaj sorodnika, velja naslednje: Kdor ne ravna v skladu s zakoni v državi, naj v zameno ne pričakuje zakonsko vzdržne obravnave. Oziroma je ni vreden, mi pa bomo, kot državljani, pripravljeni mižati na kakšno oko, če bomo to opazili.

V praksi to pomeni kaj? Če tisti »promotorje demokracije velja opomniti« ne implicira drugačnega postopanja v odnosu do Jankovića in strpnosti do postopkovnih akrobacij v Pozitivni Sloveniji, le kaj bi lahko impliciralo? Da bomo kot novinarji, mediji, državljani malce gledali skozi prste in »natega« s prelaganjem volilnega kongresa Pozitivne Slovenije ne bomo preveč grajali? Da obenem ne bomo preveč grajali postopkovnih kršitev in statutarnih določil v tej stranki, iz katerih izhaja, da stranka ravna proti lastnim zapisanim načelom? Vse v imenu cilja, ki posvečuje sredstvo, imaginarnega boja za »politično stabilnost« v državi, na katero se zaklinja Alenka Bratušek, in seveda v pričakovanju kazenskih posledic vseh postopkov zaradi sumov storitev kaznivih dejanj, v katere se je zapletel Zoran Janković?

Sam sem prepričan, da je Pozitivna Slovenija kršila svoje lastne dokumente in zakone že pri institutu »predsedujoče stranki«, ki ni predsednica, pri tem, da se je o tem izrekal strankin svet, pri izumljanju »zamrznitve funkcije«, pri preložitvi kongresa stranke pa sploh. Toda novinar pledira za sprejem izjeme, ki jo prinaša »meja demokracije«, po kateri se menda giblje Janković. Razmislek me nekoliko spomni na obravnavo izbrisanih v zadnjih letih in vprašanje, komu podeliti odškodnine.

V stranki SDS so na vso moč v drugi fazi, ko so pristali na mednarodno zahtevano izplačilo odškodnin, znova poskušali z »izjemo«: odškodnine da, vendar jih ne moremo podeliti kar vsem izbrisanim. Npr. vojnim špekulantom že ne, napadalcem na suvereno mlado državo tudi ne.

Bojim se, da pravo ne prenaša takšnih in podobnih izjem. Eno izmed osnovnih načel v pravu je, da zakoni veljajo za vse enako in se na enak način tudi morajo uporabljati. Ne vem, zakaj bi v demokraciji bilo kaj drugače. Sklicevanje na nizko politično kulturo tistega, ki mu bomo spregledali pravice in enakopravno obravnavo, ki je je deležen, je bizarnost. S kršitvami lastnih dokumentov stranka Pozitivna Slovenija ravno krši lastno nizko politično kulturo. Pristajati na nizko politično kulture v imenu boja proti njenim nižinam?

»Meja demokracije« bi v danem primeru npr. pomenila, da so oškodovani vsi kandidati Alenke Bratušek, ki se podajajo v boj, a jim je to možnost predsednica kot šefica Izvršnega Odbora spodnesla in jo prikrojila v svoj časovni okvir. Sama sreča je verjetno hotela, da je soglasje h kandidaturi podal le Zoran Janković, tako da je s tem neposredno oškodovan le on, sicer bi bil še kdo. (In ja, kakšna stupidnost je brati očitke, da s tako načelnostjo podpiramo Jankovića in kako je to sumljivo po sebi. Prosim, naj takšen znova poskuša razumeti.)

Ustaviti Jankovića v imenu česa?

»Meja demokracije« kot argument, zakaj je treba ustaviti Jankovića in navijati za odločitev Alenke Bratušek in Pozitivne Slovenije, se očitno oplaja iz nepreverjenih supozicij. Ena je ta, da bi stranka in kasneje država zgrmela v prepad neke politične nestabilnosti. Vendar ne nujno in morda le v primeru, če na kongresu ne bi zmagala Alenak Bratušek. Druga je, da si Janković menda s tem itak kupuje nekakšno imuniteto pred kazenskimi pregoni, saj bo politično močnejši akter. Mimogrede, tak premislek dodatno predpostavlja, da so naši organi pregona in pravosodje globoko pod vplivom politike. Je to neko stanje, na katerega pristajamo že vnaprej, se ga bojimo, anticipiramo in bežimo pred njim, ga upravičujemo in to vključno z izrazi naklonjenosti predsednici vlade?

Kaj potemtakem tvori novinarjev vtis, da je treba Jankovića ustaviti? Pretekla nizka politična kultura poslovanja, ki jo omenja, ali pričakovanja nizke politične kulture v prihodnosti in skrb za stabilnost države? Kaj vse smemo storiti državljani, da bi prestavljali takšno mejo in kako daleč menda lahko gredo kot čuvarji demokracije sami novinarji, ki bi priložnostno prestavljali meje?

Dvomim, da sploh kam. Zelo nevarno početje.

  • Share/Bookmark

Pozitivna stabilizacija Slovenije

4.10.2013 ob 23:05

Nihče ne sme imeti iluzij, da bi lahko volilni kongres stranke uporabil za vzvod, s katerim bi si podredil predsednico vlade ali kako drugače dosegel cilj, ki mu ga pred tem ni uspelo doseči.

Kdo je bil avtor teh vehementnih besed? Kar predsednica vlade Alenka Bratušek sama. Izrekla jih je, ko je izvedela, da bo na kongresu Pozitivne Slovenije kandidiral tudi Zoran Janković. Toda sledil je farsičen preobrat v roku nekaj ur. Izvršni odbor (IO) je že napovedani kongres preklical in ga prestavil za čas pred državnozborskimi volitvami. V praksi torej za potencialno celi dve leti!

Alenka Bratušek je tista, ki formalno vodi in sklicuje IO. To so nam mediji skoraj vsi po vrsti pridno zamolčali. Ker je formalno tako, je torej kar sama »uporabila ta vzvod«, pred katerim je svarila včeraj,  na jutro 3. oktobra 2013. Pomeni: prijavljenim kandidatom je popoldne istega dne preprečila in onemogočila, da bi se potegovali za funkcijo predsednika stranke. Ker je ona nekakšna »v.d.« predsednica stranke s pooblastili, jo bo lahko mirno vodila še dve leti. S svojimi kolegicami in kolegi iz IO se je elegantno rešila svojih potencialnih nasprotnikov, konkretno kajpak Jankovića. Fer, korektno in pošteno? Ne, tiransko in nedemokratično. Da drugi kandidati niso dali soglasja h kandidaturi, razen Jankovića? Kaj to spremeni? Argumenti, da bo koruptivni Janković ugrabil stranko in državo, ne morejo zdržati resne presoje in biti razlog za uzurpacijo stranke. Ker kdo jo je po teh dejanjih ugrabil manj, Alenka ali Zoran?

Izvršni odbor PS

Ni časa za igrice

Odločitev IO moramo ugledati iz še kakšnega zornega kota. Prvič, kot že rečeno, je premierka sprva snedla besedo, da sploh ne bo kandidirala za predsednico stranke, če bo kandidiral Janković. Imela je srečo: novinarji imajo spomin zlate ribice in so naklonjeni tej vladi. Potem je izrecno nasprotovala prestavljanju kongresa (na obisku v Srbiji). Na koncu je nanj včeraj pristala (odbor je bil menda soglasen). Se pravi: ne le, da je napovedala, da se ne bo potegovala za kandidaturo, če kandidira Janković, na koncu je celo storila vse, da drugi ne morejo realizirati kandidature v napovedanih normalnih rokih in časih. Onemogočila je konkurente, domnevno v imenu nekih višjih ciljev politične stabilnosti v državi. Vsi tirani v zgodovini so počeli prav to: vselej so se izgovarjali na red in stabilnost države, na dejstvo, da onemogočajo nered v imenu države. Svoj začetni moralni prekršek »prelomljene obljube« je torej nadgradila v večji in ne zgolj moralni prekršek.

Še včeraj, nekaj ur pred odločitvijo IO, je 3.oktobra 2013 ob 8.06 uri zjutraj na strani Pozitivne Slovenije moralizirala takole:

Zaradi vsega tega bi moralo biti vsem jasno: čas za igrice se je nepovratno iztekel!

Vsi smo imeli dovolj časa za premišljeno odločitev in za tehtanje o tem, kaj v tem trenutku in položaju najbolj koristi Sloveniji.

Seveda se je poziv k »prenehanju igric« nanašal na njeno odločenost, da kandidira in je bil mišljen kot klofuta svojemu protikandidatu. Zato je lahko na isti strani zapisala:

Zato sem pred tedni napovedala svojo kandidaturo tudi za predsednico stranke. Nobenega dvoma ni, da se vsakdo lahko odloča za takšno kandidaturo – a enako velja, da imajo vse odločitve svoje posledice.

Posledice moje odločitve niso enostavne – zato sem vsem dala na razpolago dovolj časa. Nujna posledica moje odločitve je, da bo po 19. oktobru funkcija predsednika vlade in funkcija predsednika vodilne vladne stranke – tako kot praktično povsod v demokratični Evropi – združena v eni osebi.

Kaj pomeni odločanje za kandidaturo, ča kandidatom izmakneš kongres!  Kaj je rop banke proti njeni usta(no)vitvi! No, zgodilo se je, da je Alenka Bratušek svoje energične besede preklicala še isti dan zgodaj popoldne. Vse niti je vzela v svoje roke. In znova je imela medijsko srečo; njenih nekonsistenc novinarji nimajo volje kritizirati. Ker gre za usodo Slovenije in boj proti koruptivnemu ljubljanskemu županu, proti kateremu so dovoljena vsa sredstva?

Kdo je predsednik stranke? Preveč vprašate

Stranka Pozitivna Slovenija vsaj od 20. marca 2013 nima svojega predsednika. To dejstvo poskušajo v stranki in medijih prikriti na tisoč načinov. V stranki tako, da Alenko Bratušek imenujejo »predsedujoča Pozitivni Sloveniji«, ne pa tudi predsednica. Svet stranke ji je namreč januarja letos izglasoval pooblastilo za vodenje stranke, četudi te pristojnosti sploh nima. Nihče ne ve točno, kdo je vodil stranko od januarja do 20. marca letos, ko je Zoran Janković, edini legitimno izbrani predsednik stranke, ponudil na list papirja napisano odstopno izjavo, da bi omogočil izpolnitev pogoja, ki so ga postavljale koalicijske partnerice Alenki Bratušek in njeni stranki, če želi voditi vlado. Naj spomnim:

Podpisani Zoran Janković odstopam s funkcije predsednika PS z datumom imenovanja nove vlade pod vodstvom Alenke Bratušek. Srečno Slovenija«, je zapisal župan Ljubljane v odstopni izjavi z današnjim datumom.

Spomnimo: Zoran Janković je februarja na seji sveta stranke PS ponudil t.i. bianco odstopno izjavo. Dejansko naj bi odstopil z dnem, ko bo sestavljena nova vlada. Takrat je dejal, da sta bili možni dve odločitvi: ali ga svet razreši ali pa ponudi odstop. Zatrdil je tudi, da se je z zamrznitvijo statusa predsednika stranke umaknil iz politike in ni ovira za sestavo nove koalicije.

Novo vlado bomo najverjetneje dobili danes zvečer. Ministrska ekipa z Bratuškovo na čelu si lahko na glasovanju, ki bo sledilo seji DZ, obeta vsaj 49 poslanskih glasov. O današnjem dogajanju v DZ si lahko preberete tukaj.

Alenka Bratušek Predsedujoča PS

V medijih obstajajo povsem različne interpretacije stanja stvari. Nekateri v Pozitivni Sloveniji so še včeraj Alenko Bratušek striktno imenovali »predsednica stranke«, čeprav to kajpada ni. Na wikipediji lahko pod geslom »Alenka Bratušek« preberemo, da je »januarja 2013 prevzela vodstvo stranke od Zorana Jankovića«, kar očitno ne more držati. Še huje, tam piše, da je predsednica stranke:

Na volitvah leta 2008 je kandidirala na listi Zaresa, a ni bila izvoljena. Od leta 2012 je poslanka v državnem zboru RS in od januarja 2013 predsednica stranke Pozitivna Slovenija.

Alenka Bratušek wikipedia

Seveda drži le, da je bila 17. januarja 2013 imenovana za začasnega vodjo stranke do kongresa, katerega datum na 19. oktober je ravnokar uspešno zminirala. Kot rečeno, nihče ne ve točno, kdo je uradno vodil stranko med 17. januarjem in 20. marcem, a to je zdaj že videti  kot lanski sneg. Vse, kar poznamo, je potemtakem sveže potrjeno dejstvo, da bo ista oseba stranki še naprej predsedovala, ne pa tudi bila njena predsednica. Kako dolgo, ne ve nihče. Najbrž do naslednjih kršitev statuta in drugih dokumentov stranke. Zakaj?

Statut gor ali dol, kaj bi z njim?

Zato, ker preložitev kongresa najbrž ni usklajena s statutom. Tako kot njihov svet nima mandata dajati pooblastila začasno »predsedujoči«, da je začasno predsedujoča, tako kot Janković ni imel pooblastil »zamrzovati« svoje funkcije, ker je to še ena pravniška izmišljotina, so v PS na januarskem kongresu sklenili izvesti volilni kongres v enem letu. Zdaj so ta sklep gladko povozili. Sicer se v IO sklicujejo, da so oni pristojni za izvedbo kongresa, toda obenem so včeraj ob salomonski rešitvi preložitve že napovedali, da bo odločitev moral potrditi še svet stranke, ki pa ga, kakšno presenečenje, spet vodi Alenka Bratušek. Tako bo lahko spet odločala o samem sebi in si domišljala, da je največji faktor politične stabilnosti v državi.

Ludvik XIV: Zoran ali Alenka?

Pričakovati je, da bodo mediji še dalje spontano »potlačevali« vse možne pravniške in politične akrobacije v Pozitivni Sloveniji in po tihem dajali prav Alenki Bratušek. Spontano le zato, ker imajo pred sabo istega sovražnika: Zorana Jankovića. Seveda bi se slednji moral že zdavnaj posloviti iz politike. Toda ali so za doseganje takšnega cilja dovoljena prav vsa, tudi nepravna sredstva? Alenka Bratušek je sprva nasprotovala preložitvi kongresa in se bila priplavljena na njem pomeriti. Toda genialci v IO, ki ga vodi, so včeraj ugotavljali, da kongres ni potreben. Post festum racionalizacija, da te kap. Vodja poslanske skupine, tudi član IO, je v večernih Odmevih dvakrat ponovil njihovo skupno ugotovitev o nepotrebnosti že sklicanega kongresa. In dodal: »To, da podpiramo Alenko Bratušek, je čisto dovolj«. O politični in etični verodostojnosti take odločitve pa niti besede. Enver Hodža je najbrž razmišljal podobno: kakšen kongres, dokler vodim to državo, ni potrebe po njem. Je celo škodljivo in nevarno.

Nobenega dvoma ni, da je s tem politično najmočnejša oseba v državi, predsednica vlade torej, ki je obenem »predsedujoča« svoji stranki, svojemu IO stranke in svetu stranke, zlorabila svojo pozicijo. A o tem ne poročajo. Mediji raje komentirajo slabe značajske lastnosti Zorana Jankovića, ki ji sicer res ne manjka. Tako je Igor E. Bergant na dan napovedi njegove kandidature 2. oktobra začel (!) Odmeve s temi besedami:

“Apres moi le deluge”, oziroma “Za menoj potop”, naj bi sredi 18. stoletja dejal francoski kralj Ludvik XV. Na začetku mandata menda zelo priljubljen, na koncu pa zelo osovražen. S temi besedami so pozneje začeli označevati nepremišljena dejanja brezbrižnih ljudi. Morda je kdo ob današnjem sporočilu ljubljanskega župana in ustanovitelja Pozitivne Slovenije, Zorana Jankovića, da bo potrdil kandidaturo za predsednika največje stranke in s tem Slovenjo pahnil v vladno krizo, pomislil tudi na znamenito reklo. Čeprav Janković ne bi odšel, temveč bi ostal in tako menda povzročil splošni potop.

Kdo je torej po vseh zbranih dejstvih sodeč večji farsični kralj Ludvik XV, Zoran ali Alenka?

  • Share/Bookmark

Kako snedena beseda ohranja politično stabilnost

24.09.2013 ob 21:00

Pred slabim tednom sem na tej strani opozoril na nenavadno dejstvo, da mediji molčijo o zavezi predsednice vlade Alenke Bratušek glede tega, da ne bo kandidirala za predsednico stranke Pozitivna Slovenija, če bo to storil Zoran Janković.

Bratuškova je namreč napovedala svojo kandidaturo, še preden se je zanjo odločil slednji.

Dokazoval sem, da je s tem storila moralni prekršek in da imajo novinarji, po vsem sodeč, spomin zlate ribice in so torej nesposobni nanj opozoriti, ali pa morda ne želijo drezati v političarko iz neke druge agende. V ta namen so povsem opustili reminiscenco na njene javne obljube nekaj mesecev nazaj. V obeh primerih ravnajo skrajno neustrezno in neprofesionalno.

It’s politics, stupid!

Deležen sem bil dveh nasprotnih argumentov, npr. v komunikaciji na FB profilu. Oba bi lahko skrčil takole:

(1)   It’s politics, stupid! Politiki pač lažejo, snedajo besedo in jih sprevračajo. Imeti visoka moralna pričakovanja nima nobenega smisla!

(2)   Očitek ni upravičen: Alenka Bratušek zaenkrat še ni storila prav nobenega prekrška, saj še vedno lahko nastopi situacija, da bo kandidaturo umaknila, če bo kandidiral Janković. Zato moramo čakati na njegovo odločitev.

Prvi protiargument se mi zdi prostaški. Če politike odvežemo sleherne zahteve po moralnosti in povsem znižamo pričakovanja glede njihovih ravnanj in obljub, si kot državljani pljuvamo v lastno skledo. Potem dobimo točno to, kar imamo, namreč od ljudstva odtujeno sfero političnih odločevalcev in obenem nobene pravice, da bi se nad njimi pritoževali.

Drugi protiargument se mi je zdel logično na mestu, četudi psihološko in proceduralno neprepričljiv. Zakaj in čemu bi Bratuškova namreč hitela napovedovati in vlagati kandidaturo, s tem tudi prehiteti konkurenta, če resno razmišlja o tem, da bo držala svojo besedo in jo kasneje tudi umaknila? Nesmisel. Mar ni verjetneje, da se iskreno podaja v tekmo, da želi tekmeca prehiteti in deplasirati? Da je, skratka, pač spremenila svojo odločitev?

Zlate princeske

Od včeraj naprej več ni nobene dileme: Alenka Bratušek je storila moralni prekršek. In novinarji so že vedno njena zlata ribica: morda  princi in princeske res niso ujeti v akvarij, kakor v predsedniški palači, temveč zato niso nič manj nesvobodni.

Zakaj od včeraj, 23. septembra? Ker je v enournem pogovoru za TV Slovenijapredsednica vlade povedala naslednje:

Glejte, v demokratičnih strankah, kar PS vsekakor je, ne bi bilo popolnoma nič nenavadnega, da na kongresu kandidira več kandidatov. Mislim, da so socialni demokrati nazadnje imeli tri kandidate. Jaz ne bom rekla, da je to spopad, bo kongres in volitve, kot vsake druge volitve v marsikateri stranki.

Bratušek pogovor TV SLO 23.9.13

Dvomov več ni velikih: tudi če se kot kandidat pojavi Janković, se Bratuškova ne umika. V pogovoru z Natašo Rijavec Bartha je na vztrajanje navedla razlog, zakaj se je odločila za kandidaturo: ker verjame, da bo z njo prej dosegla politično stabilnost v državi in vladi:

Politična stabilnost je najpomembnejša stvar v državi, zato je bila moja odločitev takšna, kakršna je bila.

Toda pozor: njena razlaga za odločitev za kandidaturo priskrbi zgolj razloge o odločitvi, ne pa nujno tudi za spremembo lastne odločitve. Povedano enostavneje: Bratuškova nam še vedno dolguje pojasnilo, zakaj si je premislila. Na neki točki sicer priznava, da je razlog njenega »pre-misleka« v njeni slabi presoji:

Torej ste pred meseci, ko ste dejali, da se boste umaknili od kandidature, premalo pomislili na politično stabilnost?

Ja, podcenjevala sem politično stabilnost.

Vendar je tudi takšna dikcija neprecizna: novinarka »umika od kandidature« ni postavila v ustrezen kontekst, saj Bratuškova ni napovedala umika kar tako, generalno, temveč pod čisto določenimi pogoji: le v primeru kandidature tekmeca. In zato je lahko tudi odgovor bil le generalen. Očitek o snedeni besedi se ni mogel artikulirati v ustreznem specifičnem moralnem kontekstu.

Sklep

Odločitev premierke, češ da si je le premislila, pa je utemeljena neprepričljivo. Argumentacijo je stavila na »politično stabilnost v državi« in ona je tista, ki se bo zanjo žrtvovala in zato snedla besedo. Toda novinarkin izziv je ob tem ostal neodgovorjen: »Če se bo odločil tudi on za kandidaturo, bomo torej oktobra gledali namesto reševanja države spopad na vrhu Pozitivne Slovenije?«

Točno: mar ni gesta njene kandidature hkrati tudi gesta največjega rizika, da pride do politične nestabilnosti? Saj bi oster spopad za šefa PS lahko pripeljal prav do tega, pred čimer najbolj beži! Stališče Bratuškove spodbija kar samega sebe.

Včerajšnji nastop na TV Slovenija ni le odkrito navrgel nekaterih okoliščin njene »prelomljene besede«. K sreči je prvič prikazal tudi novinarko, ki si je sploh drznila premierko vsaj v nekem obsegu povprašati po konsistenci njenih izjav. Še vedno pa velja, da praktično ni nikogar med novinarji, ki bi znal ali želel postaviti takšno prelomljeno besedo v nek moralni kontekst in dejanje ustrezno ovrednotiti.

  • Share/Bookmark

Priskutno novinarstvo: premierka na vlaku

24.09.2013 ob 20:59

Oddaja Dobro jutro je sicer bolj sproščenega družinskega formata, toda TV Slovenija si je s posnetkom Alenke Bratušek na vlaku (ali sestopu z njega) in kolesu ob tednu mobilnosti vendarle privoščila korak preveč. V njem novinarka Ana Tavčar Pirkovič ni zgolj prevzela novinarske funkcije in ostala pri njej, temveč se je prelevila v vlogo angažirane dvorjanke, ki premierko na železniški postaji nestrpno pričaka, pospremi, spodbuja in jo ponuja kot odličen prodajni artikel,  četudi si morda celo domišlja, da mora to početi v imenu javnosti in njenega interesa:

Bratušek teden mobilnosti vlak kolo

Novinarka s sicer osladnim pristopom resnično ravna ali nerodno ali pristransko: do te mere, da se zdi, da je nelagodno že političarki na drugi strani. V prispevku, dolgem skoraj polnih pet minut, ni nič pristnega, ni ustrezne distance in novinarskega dvoma, zveni kot en sam neskriti piar za predsednico vlade, ki se želi prikazati kot čuteča in ekološko osveščena oseba s skrbjo za to, da se vozimo tudi z vlakom in kolesom, če je treba. Storiti za tak vtis ji ni treba veliko, zato ima dvorjane.

Prav in razumljivo z njene strani, da je igro sprejela, saj pride prav vsaka točka javnomnenjske podpore. Tudi nastopi premierka odkrito in pošteno, takoj pove, da tega ne more početi vsak dan, ker ji uporabo vlaka in kolesa preprečuje urnik, pa še kaj. Po drugi strani je Tavčar Pirkovičeva svojo vlogo dojela kot priložnost za asistenco v propagandnem projektu. Že v začetni minuti nas pospremi v nestrpno čakanje na prihod vlaka, iz katerega bo vsak hip stopila premierka z vsemi člani protokola: kot da so se pripeljali v Ljubljano prav zanjo. Stavek tipa “Če dovolite, bi vas kar pospremili” nakaže simptomalno zakrivanje, saj prav ona diktira celotno predstavo, zastonjsko reklamo za politika torej, ki se mu nihče ne bi mogel upreti. Političarka se skozi železniško postajo in sicer pravzaprav pomika počasi in v skladu z zahtevami novinarke in kamere. Prestopljen je Rubikon, kjer novinar ne sledi dogodku, temveč ga režira.

Komentatorska spremljava je na trenutke prav bizarna, dotakne se komentiranja stvari, ki so gledalcu TV samorazvidne (“Takole si bo nadela še varnostno čelado”). Tavčar Pirkovičeva obenem poskuša ekstremno dramatizirati, svoj kakor prodajni artikel pospremi z besedami:

“Takole gledate še zadnje posnetke in takole se bo ministrica, kot vidite, prav zares v svojo službo …. odpeljala s kolesom.”

Beseda “zares” evocira novinarkino prepričanost, da gledalcu ponuja izjemen uvid in redko priložnost, da se prepriča, da premierka res zna voziti kolo. In te priložnosti ne sme zamuditi. Omemba “zadnjih posnetkov” podkrepi takšno interpretacijo: novinarka želi signalizirati, da smo priča izjemni priložnosti, ki jo je pokrila, čeprav je ta izjemnost dogodkovno siromašna in zgolj v tem, da se je nekdo usedel na kolo in odpeljal dalje. Hkrati je ta izjemnost vezana na novinarsko režijo in tempo: Bratuškova in njena ekipa ne počnejo tega, kar bi sicer počeli, temveč ustvarjajo predstavo za javnost, ki sledi taktirki novinarjev. Asociacija se poraja kar sama: tudi v oddajah TOP SHOP vam ponujajo izjemne izdelke za izjemno ceno, če boste le odreagirali dovolj hitro in poklicali na dano številko. Ponuja vam še “zadnje posnetke”, ko lahko kupite artikel po obljubljeni ceni.

In seveda “zares” dobro robo, ki je “zares” takšna, kot jo lahko vidite na ekranu.

Tavčar Pirkovič Dobro jutro vlak

  • Share/Bookmark